© Nova univerza, 2018
DIGNIT AS
Revija za človekove pravice
Slovenian journal of human rights
ISSN 1408-9653
Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s 
pravičnostjo, odpuščanjem ter z dialogom
Bojan Žalec
Article information:
To cite this document:
Žalec, B. (2018). Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena 
povezanost s pravičnostjo, odpuščanjem ter z dialogom, Dignitas, št. 59/60, str. 
203-218.
Permanent link to this doument:
https://doi.org/ 10.31601/dgnt/59/60-15
Created on: 07. 12. 2018
To copy this document: publishing@nova-uni.si 
For Authors:
Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on 
publishing@nova-uni.si for more information.
This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 
International License.

203
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
1
PovzeTek
Avtor analizira pojav sprave: njeno naravo, pogoje, dejavnike, 
funkcijo in pomen. Njegova analiza vključuje preučevanje pove-
zanosti med spravo na eni strani in pravičnostjo, kaznovanjem, 
notranjo motivacijo in preobrazbo, reparacijo odnosov in odpu-
ščanjem na drugi. Avtor poda naslednjo definicijo sprave: sprava 
je dosežena takrat, ko je škoda, ki jo je krivica storila pozitivnim 
odnosom med posamezniki ali skupinami, popravljena ali kom-
penzirana na tak način, da ne ovira oz. blokira več vzpostavitve 
in gojenja pozitivnih odnosov. Glede pravičnosti ugotavlja, da 
je pravičnost bistven del spravnega procesa. Po drugi strani pa 
je sprava pozitivni dejavnik, podlaga ali celo pogoj (prihodnje) 
pravičnosti. Sprava je relativen, raznoter (diferenciran) in preho-
den pojem. Ni res, da je odpuščanje potreben pogoj za spravo 
kot tako.
Ključne besede: sprava, pravičnost, reparacija, notranja preo-
brazba, pozitivni odnosi, odpuščanje.
1 
Avtor tega članka je izredni profesor za filozofijo ter višji znanstveni sodelavec na Teološki fakulteti 
Univerze v Ljubljani. Na isti ustanovi je tudi predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko. 
kot zunanji sodelavec že vrsto let sodeluje s Fakulteto za državne in evropske študije in z evropsko 
pravno fakulteto.
Sprava kot način trajnega reševanja 
konfliktov in njena povezanost  
s pravičnostjo, z odpuščanjem  
ter z dialogom
Bojan Žalec
1

204
DIGNITAS n Filozofija
Reconciliation as a way of permanent resolving 
of conflicts and its connectedness with justice, 
forgiveness and dialogue
ABSTRACT
The author analyses the phenomenon of reconciliation: its na-
ture, conditions, factors, function and meaning. His analysis in-
volves the investigation of the connections between reconciliati-
on on one hand and justice, punishment, inner motivation and 
transformation, reparation of relationships and forgiveness on 
the other. The author gives the following definition of reconcilia-
tion: Reconciliation is achieved when the harm done by injustice 
to positive relationship between individuals or groups is repaired 
or compensated in such a way that it no more hinders the esta-
blishing of positive relationship. Regarding justice he concludes 
that justice is an essential part of the process of reconciliation. 
on the other hand reconciliation is a positive factor, background 
or even a condition of (future) justice. Reconciliation is a relative, 
manifold (differentiate) and transitive concept. It is not true that 
forgiveness is a necessary condition of reconciliation as such.
Key words: reconciliation, justice, reparation, inner transforma-
tion, positive relationship, forgiveness.
1. Uvod
Sprava je eden najpomembnejših načinov za trajnejše reševanje 
konfliktov. zato je njeno celostno razumevanje izrednega pomena 
za zelo široko paleto ved, ki se tako ali drugače ukvarjajo s tem reše-
vanjem (in ne nazadnje tudi preprečevanjem), pa tudi za vsakogar, 
ki ga te stvari zanimajo iz čisto praktičnih razlogov. Pričujoče bese-
dilo je filozofske narave. zato je njegova glavna metoda pojmovna 
analiza ter (primerjalno) pojasnjevanje, ugotavljanje in uveljavljanje 
pojmov ter pojmovnih distinkcij, ki so ključne, če ne želimo ostati 
slepi za včasih lahko celo usodno pomembne razlike med stvarmi. 
Poglavitni del našega dojemanja stvarnosti je pojmovno dojemanje, 
zato bogatiti ali spreminjati našo pojmovno shemo pomeni bogatiti 
ali spreminjati temelje našega pogleda na svet.

205
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
Članek ima naslednjo zgradbo: na začetku se najprej ukvar-
jam s spravo v kontekstu pravičnosti in kaznovanja. Nato pre-
idem k obravnavi temeljnih pogojev in dejavnikov sprave ter 
njenega pomena za trajnejše reševanje konfliktov. v tem sklopu 
poudarjam in pojasnjujem pomen notranje motivacije in preo-
brazbe za uspešno spravo. Ta sklop zaključim z razdelkom o mo-
žnih načinih reparacije odnosa. v drugem delu članka podam 
in pojasnjujem naslednjo definicijo sprave: sprava je dosežena 
takrat, ko je škoda, ki jo je krivica storila pozitivnim odnosom 
med posamezniki ali skupinami, popravljena ali kompenzirana 
na tak način, da ne ovira oz. blokira več vzpostavitve in gojenja 
pozitivnih odnosov. v tretjem delu članka ugotavljam nekatere 
dodatne značilnosti sprave in (še dodatno) analiziram njen od-
nos do nekaterih drugih pojmov, npr. pravičnosti in odpušča-
nja. Ugotavljam, da je sprava v določenih pogledih relativen po-
jem in da je pravičnost bistvena podlaga in namen sprave. zelo 
pomembna je analiza odnosa med spravo in odpuščanjem, ki 
predstavlja tudi najizvirnejši del tega članka. zagovarjam tezo, 
da odpuščanje ni potreben pogoj za spravo. Še več, trditi naspro-
tno je lahko včasih celo zelo nevarno in škodljivo. Bistveni del 
argumenta za to tezo je trditev, da odpuščanje, ne pa tudi sprava, 
zahteva krivca. v zadnjem delu članka se ukvarjam s pomenom 
empatije, sočutja in življenja v resnici za spravo, s krščanskim 
pogledom na spravo ter s pomenom sprave. Ugotavljam, da je 
sprava pogosto utopičen projekt in zgolj regulativna ideja, ven-
dar pa zavračam mnenje, da iz tega izhaja, da je prizadevanje za 
spravo nesmiselno.
»Nevidna« podlaga in obzorje vsega mojega razmišljanja v 
tem članku predstavlja stališče oziroma zadržanje solidarnega 
personalizma. Po njem je obravnavanje človeka kot bitja, ki je 
presežno (v metafizičnem, spoznavnem in etičnem smislu (kon-
kretne osebe ne smejo nikoli biti zgolj sredstvo, ampak mora 
njihov razcvet predstavljati cilj naših prizadevanj in ravnanj)), 
bistveni element vsakega moralno sprejemljivega zadržanja. 
Njegovo nasprotje sta nihilizem in instrumentalizem (konkre-
tne osebe so zgolj sredstvo). Nadaljnji moment solidarnega per-
sonalizma je poudarjanje pomena kakovosti konkretnih oseb, ki 
jih ne moremo zreducirati zgolj na sistemske dejavnike (institu-
cije, formalni mehanizmi, družbena infrastruktura itd.) in njiho-

206
DIGNITAS n Filozofija
ve učinke. k ljučni izrazi oz. pojmi, s katerimi lahko opišemo te 
dejavnike, so kreposti ali vrline
2
 konkretnih oseb (na družbeni 
in politični ravni so pomembne predvsem t. i. državljanske kre-
posti
3
) ter ustrezni odnosi med ljudmi, ki jih opisujemo s pojmi, 
kot so empatija, dialog, sočutje, solidarnost (po mojem mnenju 
je dialog pravzaprav doživljajska solidarnost).
Naravo in pomen solidarnega personalizma ter njegovih ele-
mentov (oseba, dialog, solidarnost, etika kreposti, ustrezna teorija 
državljanstva itd.) sem dokaj podrobno pojasnjeval v svojih kar 
številnih domačih in tujih publikacijah,
4
 zato v tem članku tega ni-
2 
Besedi krepost in vrlina uporabljam kot sinonima.
3 
z državljanskimi krepostmi se ukvarja posebna panoga politične filozofije, ki se imenuje teorija dr-
žavljanstva (ang. theory of citizenship). Prim. W. Kymlicka, Sodobna politična filozofija: uvod, 2005, 7. 
poglavje. S slovensko situacijo v luči teorije državljanstva sem se podrobneje ukvarjal v B. Žalec, The 
case of Slovenia from the point of view of the theory of citizenship, Archiwum Historii Filozii Myśli 
Społcnej, 2012, zv. 57. 
4 
Najbolj celostno sem solidarni personalizem in njegove momente obdelal v B. Žalec, Človek, morala in 
umetnost: uvod v filozofsko antropologijo in etiko, 2010. Sicer pa sem svojo splošno teorijo solidarnega 
personalizma apliciral v zelo različnih kontekstih. Naj omenim samo nekatere: tematika dialoga (B. 
Žalec, v J. Juhant in B. Žalec (urednika), Na poti k dialoški človeškosti: ovire človeškega komuniciranja, 
2010; B. Žalec, Od radikalne interpretacije do etike zmožnosti: filozofska razprava o možnostih in po-
gojih (medkulturnega) dialoga, Šolsko polje, 2008, št. 5/6); narava in pomen solidarnosti ter presežne 
antropologije (B. Žalec, On not knowing who we are: the ethical importance of transcendent anthro-
pology, Synthesis philosophica, 2011, št. 1; B. Žalec v: T. Pirc (urednik), Podobe solidarnosti, 2012); 
splošna družbena in politična filozofija (teorija državljanstva) (B. Žalec, Kreposti, dialog in razumna 
razprava v družbi: prispevek k etiki sodobnih demokracij, Dignitas, 2008, št. 37/38; B. Žalec v: W. A. 
Galston, Liberalni nameni: dobrine, vrline in raznolikost v liberalni državi, Študentska založba, 2008; 
B. Žalec, Izvori ter dejavniki demokracije in samouprave, še posebej vloga vere in verskih skupnosti, 
Dignitas, 2010, št. 47/48; B. Žalec, The case of Slovenia from the point of view of the theory of citizen-
ship, Archiwum Historii Filozii Myśli Społcnej, 2012, zv. 57); vzgoja in izobraževanje (B. Žalec, Affects 
and emotions in upbringing and education, Šolsko polje, 2012, št. 1/2; B. Žalec, Solidarni personalizem 
in dialoški univerzalizem: temelj zdrave družbe ter primerne državljanske in domovinske vzgoje, 
Vzgoja, 2012, št. 54; B. Žalec v: P. Kelava, (ur.), Neformalno učenje?: kaj pa je to?, Pedagoški inštitut, 
2 013; B. Žalec, Trust, accountability and higher education, Synthesis philosophica, 2013 (v pripravi); 
tematika liberalizma in svobodne (liberalne) demokracije, družbenega pomena religije, medkulturnosti 
in evrope (ter (izvorov) njene kulture in identitete) (B. Žalec, Od radikalne interpretacije do etike zmo-
žnosti: filozofska razprava o možnostih in pogojih (medkulturnega) dialoga, Šolsko polje, 2008, št. 5/6; 
B. Žalec, Izvori ter dejavniki demokracije in samouprave, še posebej vloga vere in verskih skupnosti, 
Dignitas, 2010, št. 47/48; B. Žalec, Religija, demokracija i solidarni personalizam: na putu ka svjetskoj 
kulturi i civilizaciji, Filozofska istraživanja, 2011, št. 1; B. Žalec v: M. Podunavac (ur.), Challenges of 
multiculturalism, Heinrich Böll Foundation, Regional Office for Southeastern Europe, 2012; B. Žalec 
v: M. Avbelj (ur.), Izzivi moderne države, Fakulteta za državne in evropske študije, 2012); slovenska 
situacija in njene posebnosti (B. Žalec v: J. Dežman (ur.), Le vkup, le vkup, uboga gmajna: preganjanje 
kmetov in kmečki upor v Sloveniji 1945–1955, Mohorjeva, 2011; B. Žalec, Bolnost in demokratizacija 
slovenske družbe, Dignitas, 2011, št. 51/52; B. Žalec, The case of Slovenia from the point of view of the 
theory of citizenship); vladavina prava in človekove pravice (B. Žalec v: J. Juhant in B. Žalec (urednika), 
Humanity after selfish Prometheus: chances of dialogue and ethics in a technicized world, Lit, 2011; B. 
Žalec, Pravni instrumentalizem kot uničevalec vladavine prava, Poligrafi, 2012, št. 67/68); odpuščanje 
in sprava (B. Žalec v: J. Juhant, V. Strahovnik in B. Žalec (uredniki), Izvor odpuščanja in sprave: človek 
ali Bog? Spravni procesi in Slovenci, Teološka fakulteta, 2011; B. Žalec v: J. Juhant in B. Žalec (uredni-
ka), Reconciliation: The way of healing and growth, Lit, 2012); totalitarizem in genocid (B. Žalec v: J. 
Dežman (urednik), Resnica in sočutje: prispevki k črni knjigi titoizma: poročilo 3: poročilo Komisije 
Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009–2011, 2011; B. Žalec, The case of Slovenia from 
the point of view of the theory of citizenship). 

207
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
sem ponavljal. Poleg tega obseg, ki ga imam na voljo v tem članku, 
tega ne omogoča niti v povzeti obliki.
Med momenti solidarnega personalizma, ki so izjemnega po-
mena za spravo, velja posebej izpostaviti dialog, s katerim sem se 
ukvarjal marsikje (gl. opombo 4). Dialog med stranmi v spravnem 
procesu je lahko bolj ali manj intenziven ali popoln ter seveda lah-
ko privzema številne različne oblike. vendar pa je nedvomno do-
ločena stopnja dialoga vsekakor conditio sine qua non vsake spra-
ve. zato je razumevanje dialoga osrednjega pomena za globlje (s)
poznavanje narave in izvorov sprave ter preprek za njeno dosega-
nje. Preučevati pogoje in dejavnike dialoga pomeni potemtakem 
preučevati tudi pogoje in dejavnike sprave.
Temeljna ovira za gojenje dialoga je nepersonalistično, se pravi 
nihilistično ali instrumentalistično zadržanje.
5
 Udeleženci v dia-
logu so lahko samo osebe in samo tisti, ki se vzajemno obravna-
vajo kot osebe. Potrebni pogoj vsakega dialoga je torej vzajemen 
personalističen odnos med udeleženci. Instrumentalist se lahko 
morda za kratek čas pretvarja, da mu gre za dialog, vendar tega 
pravzaprav ni sposoben in ga tudi takoj opusti, ko se mu ponudi 
priložnost. (Trajnejši) temelj za gojenje dialoga so samo osebe s 
personalističnim zadržanjem.
zelo pomemben dejavnik dialoga je zaupanje, ki je v določeni 
meri potreben pogoj delovanja vsakega (med)človeškega odnosa, 
skupnosti, družbe, organizacije in ustanove.
6
5 
Prim. B. Žalec v: J. Juhant in B. Žalec (urednika), Na poti k dialoški človeškosti: ovire človeškega 
komuniciranja. Instrumentalizem (v obliki utilitarizma, ekonomizma in določene vrste multikultu-
ralizma) in (njemu ustrezajoča) nedialoškost je tudi ena od velikih nevarnosti za uspešnost projekta 
evropske unije in usodo demokracije v evropi na splošno. o tem gl. L. Siedentop, Demokracija v 
Evropi, 2003, tudi B. Žalec v: M. Podunavac (urednik), Challenges of multiculturalism. evropsko 
združevanje ima vsekakor tudi pomembne spravne vidike.
6 
zaupanje ni samo eden ključnih dejavnikov (oziroma kar potrebnih pogojev) za dialog, ampak 
tudi za spravo. o tem je med drugimi pisal (s posebnim ozirom na situacijo v Bosni in Hercegovini 
po zadnji vojni) Ivan Cvitković (prim. I. Cvitković v: Contribution of the religious communities to 
peace and reconciliation – the case of the South-Eastern European region: thematic issue, 1998, 
str. 110–117). Pojem, vrste in pomen zaupanja sem podrobno analiziral v B. Žalec, Nezaupanje kot 
ključni dejavnik slabega delovanja skupnosti, organizacij in družbe, Dignitas, 2011, št. 51/52. Pomen 
zaupanja za delovanje institucij sem obravnaval v B. Žalec, Pravni instrumentalizem kot uničevalec 
vladavine prava, s posebnim ozirom na področje visokega šolstva (oz. višjega izobraževanja) in nje-
govega pomena za gojenje pametne pojasnjevalne odgovornosti (ang. intelligent accountability) pa 
v B. Žalec, Trust, accountability and higher education. Nezaupanje (skrajno nezaupanje) je tudi eden 
ključnih dejavnikov genocida (prim. B. Žalec v: J. Dežman (urednik), Resnica in sočutje: prispevki 
k črni knjigi titoizma: poročilo 3: poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 
2009–2011). 

208
DIGNITAS n Filozofija
2. Dva vidika sprave
7
 in trodelni  
sestav pravičnosti
8
Spravo lahko obravnavamo z dveh vidikov: (1.) glede na repara-
cijo in (2.) kot način urejanja konfliktov.
Reparativno pravičnost lahko bolje razumemo, če jo razlikuje-
mo od dveh drugih oblik pravičnosti: prvič, od pozitivne pravič-
nosti, in drugič, od retributivne pravičnosti.
Pozitivna pravičnost sestoji iz pravic ali upravičenosti in dol-
žnosti ali obveznosti oseb, ki jih imajo le-te v skladu s pogodbami, 
dogovori ali drugimi zgodovinskimi dejanji.
Retributivna pravičnost ima opraviti s kaznovanjem tistih, ki 
kršijo pozitivno pravičnost. Reparativna pravičnost je po navadi 
razumljena, kot da se ukvarja z restitucijo ali nadomestilom za take 
kršitve.
3. k aznovanje, sprava  
in notranja motivacija
Seveda s kaznovanjem kot takim ni nič narobe. vendar pa naša 
mera ali merilo pri kaznovanju ne bi smelo biti maščevanje, tudi 
če bi prineslo kake koristi žrtvam. Moramo se izogibati kakršni 
koli instrumentalizaciji katere koli osebe, četudi je le-ta storila re-
sen zločin. Trpljenje drugih oseb zgolj zaradi olajšanja bolečine 
žrtev ni moralno sprejemljivo nadomestilo.
Prava sprava zahteva moralno preobrazbo.
9
 To pomeni, da ni 
motivirana (samo) zunanje, ampak notranje. Če potreba po spravi 
ni ponotranjena, potem konflikt ne bo trajno rešen. zlahka se lah-
ko spet pojavi, če se okoliščine spremenijo.
10
 za notranjo ali mo-
ralno preobrazbo je potrebna avtorefleksija in kritično zadržanje 
do sebe samega.
7 
za kompleksno ter interdisciplinarno znanstveno obravnavo sprave z raznih vidikov (od filozof-
skega, teološkega, zgodovinskega itd. vse do pravnega) prim. J. Juhant, V. Strahovnik in B. Žalec 
(uredniki) Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi in Slovenci ter J. Juhant in B. 
Žalec (urednika) Reconciliation: The way of healing and growth. 
8 
Prim. J. Thompson, Taking responsibility for the past: reparation and historical justice, 2002, str. 
38.
9 
D. K. Ocvirk v: J. Juhant, V. Strahovnik in B. Žalec (uredniki), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali 
Bog? Spravni procesi in Slovenci, 2011.
10 
Prim. H. Assefa, The Meaning of reconciliation,
http://www.gppac.net/documents/pbp/part1/2_reconc.htm (zadnjič obiskano: 2. 11. 2011).

209
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
4. k aznovanje, odpuščanje,  
sprava in prekinitev nasilja
11
Sprava seveda ne pomeni, da storilcu zgolj odpustimo, ampak 
sta poleg tega potrebna še proces in okolje, v katerem storilci sprej-
mejo odgovornost, priznajo dejanje, ga obžalujejo, se kesajo za to, 
kar so storili, in postanejo trajno motivirani za to, da bi izboljšali 
situacijo in odnose, namesto da zanikajo svojo krivdo.
Tudi zgolj to, da je krivda zakonito dokazana na sodišču, za 
spravo še ni dovolj, še posebno ne v primeru skupinskih konflik-
tov. Samo kaznovanje ne bo oviralo storilcev ali njihovih tovari-
šev, slednikov ali pristašev, pri nadaljevanju gojenja sovraštva ali 
pri želji po maščevanju tistim, ki so kaznovali njihove vzornike ali 
(stare) očete. Sprava ima veliko več možnosti, da prepreči nadalje-
vanje sovraštva in nasilja – ki se lahko prenaša iz generacije v ge-
neracijo – kot kateri koli drug mehanizem za urejanje konfliktov. 
Učinki dela in postopkov raznih komisij za resnico in spravo to 
dokazujejo. omenjene komisije so bile pogosto uspešne pri tem, 
da so številni storilci javno priznali svojo krivdo. vendar pa niso 
bile tako učinkovite pri tem, da bi storilci iskreno obžalovali in se 
kesali ali da bi napravili dejavne korake v smeri kompenzacije in 
reparacije odnosa do svojih žrtev.
5. Temelji sprave in ozdravitve
12
Sprava temelji na naslednjih osnovah:
1. Storilci in žrtve morajo pošteno priznati in oceniti škodo oz. 
poškodovanost, ki je bila storjena.
2. Storilci morajo iskreno obžalovati storjeno škodo in se kesati 
zaradi nje.
3. Storilci morajo izkazati pripravljenost na opravičilo.
4. Strani, ki so vpletene v konflikt, si morajo prizadevati, da se 
znebijo jeze in zagrenjenosti, ki sta ju povzročila konflikt in ško-
da.
5. Storilec se mora zavezati, da ne bo ponovil zločina.
6. Storilec si mora iskreno prizadevati, da – v možni meri – po-
pravi, kar je bilo storjeno slabega, ali da škodo kompenzira.
Teh šest korakov so gotovo pozitivni dejavniki kompenzacije. 
11 
Prim. H. Assefa, id.
12 
Prim. H. Assefa, id.

210
DIGNITAS n Filozofija
Je pa težje reči, ali so potrebni in zadostni pogoji za njo. k akor koli 
že, sam si ne znam predstavljati, da bi prišlo do dejanske sprave, 
ne da bi bili uresničeni vsi.
ozdravljanje je proces zdravljenja globokih čustvenih ran (ki 
jih je povzročil konflikt), ki sledi procesu sprave.
6. Možni načini reparacije odnosa
k ateri so možni načini reparacije odnosa?
Prvi kandidat je restavracija. Problem z restavracijo je, da je 
vzpostavitev prejšnjega stanja pogosto onkraj človeških zmožno-
sti. Tako npr. v primeru umora restavracija ni mogoča. v primeru 
umora lahko prizadete osebe prejmejo zgolj denar, lastnino, psi-
hološko podporo, lahko so deležne empatije, sočutja itd.
13
 Drugi 
kandidat je sprava ali spravna reparacija. Preden se ji posvetimo, 
naj opozorim, da sprava ni niti potrebni niti zadostni pogoj za re-
stavrativno pravičnost. Ni potrebni pogoj, kajti do pravične resta-
vracije lahko pride tudi v primeru, ko ne pride do nobene sprave. 
Tako lahko npr. storilec stori vse potrebno, vendar je žrtev lahko 
tako nepopustljiva, da nobeno dejanje ne bo dovolj, da bi se spra-
vila. Prav tako pa sprava ni zadostni pogoj. Samo dejstvo, da žrtve 
in storilci živijo v miru drug z drugim (in da so žrtve celo odpu-
stile storilcu), še ne pomeni, da je bila uresničena restavrativna 
pravičnost.
14
7. Sprava: definicija
Sprava je dosežena takrat, ko je škoda, ki jo je krivica storila po-
zitivnim odnosom med posamezniki ali skupinami, popravljena 
ali kompenzirana na tak način, da ne ovira oz. blokira več vzposta-
vitve in gojenja pozitivnih odnosov.
15
k aj lahko opazimo glede te definicije sprave?
Prvič: Sama ponovna vzpostavitev pozitivnih odnosov (ali nje-
na možnost), ki temelji zgolj na pozabi, brez poprave slabega še 
ni sprava. Ni res, da je vsaka ponovna vzpostavitev pozitivnih od-
13 
Prim. J. Thompson, Taking responsibility for the past: reparation and historical justice, 2002, str. 
48.
14 
Prim. J. Thompson, id., str. 49–50.
15 
Glej J. Thompson, id., str. 50, za podobno definicijo. vendar pa definicija Thompsonove vključuje, 
da škodo popravijo ali kompenzirajo storilci. Menim, da besede v kurzivi ne spadajo k definiciji 
sprave.

211
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
nosov (ali njihova možnost), sprava. Sprava je samo tista ponovna 
vzpostavitev pozitivnih odnosov (ali njena možnost), ki temelji na 
reparaciji ali ustrezni kompenzaciji krivično storjene škode.
Drugič: Dejanska ponovna vzpostavitev pozitivnih odnosov ni 
pogoj za spravo. Dovolj je, da so izpolnjeni pogoji, ki omogoča-
jo dejansko ponovno vzpostavitev pozitivnih odnosov. zakaj je 
to zadnje dlakocepstvo pomembno? eden od razlogov je, da se 
lahko spravimo tudi z mrtvimi ljudmi. obstaja mnogo pozitivnih 
odnosov z mrtvimi ljudmi, ki jih lahko ponovno vzpostavimo. Če 
smo spravljeni z mrtvimi ljudmi, je škoda, storjena s krivico, po-
pravljena ali kompenzirana na tak način, da bi bili ti pozitivni od-
nosi mogoči v primeru, da bi bili mrtvi ljudje živi.
8. Relativnost sprave in spoštovanja
Spravo smo definirali s pojmom pozitivnega odnosa. Naše poj-
movanje pozitivnega odnosa je očitno odvisno od morale, ki jo 
sprejemamo. Iz tega izhaja, da je naše pojmovanje sprave relativ-
no glede na naš moralni pogled. S spreminjanjem moralnih pogle-
dov se spreminjajo tudi pojmovanja sprave.
Sprava je relativna še na drug način. Pri spravi gre za ponovno 
vzpostavitev pozitivnih odnosov. Potemtakem lahko govorimo o 
različnih vrstah sprave, in sicer odvisno od vrste pozitivnega od-
nosa, za katerega gre: politična sprava, erotična sprava, poslovna 
sprava … vendar pa je čustveno zadržanje ali odnos, ki je potrebni 
pogoj pri vseh teh možnih različnih vrstah sprave, neke vrste oseb-
nostno čustvo, se pravi čustvo, ki je usmerjeno na osebe. v osnovi 
obstajata dva para takih čustev. Prvi par se nanaša na osebe, drugi 
na osebo, tj. na Boga. Prvi par sestavljata ljubezen in spoštovanje. 
Drugi par – molitev in čaščenje – je analogen osebnim čustvom, 
ki so usmerjena na ljudi. Molitev ustreza ljubezni in čaščenje spo-
štovanju.
16
 Potemtakem lahko rečemo: ne glede na to, kateri pozi-
tiven odnos je ponovno vzpostavljen, mora biti v vsakem primeru 
prisotno neko osebnostno čustvo. Brez osebnostnega čustva ne 
moremo govoriti o spravi v pravem pomenu besede. Na kratko: 
brez neke vrste osebnostnega čustva
17
 je sprava nemogoča.
16 
Prim. F. Veber, Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu, 1930.
17 
Za obravnavo čustev oz. občutij sramu in krivde v kontekstu sprave prim. V. Strahovnik v: J. Ju-
hant, V. Strahovnik in B. Žalec (ur.), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi in 
Slovenci.

212
DIGNITAS n Filozofija
Nadalje lahko rečemo, da lahko do sprave pride samo med 
osebami, in sicer samo med osebami, ki medsebojno priznavajo 
druga drugo kot osebo. To priznavanje mora biti vzajemno, ker je 
sprava možna samo kot obojestranski odnos. Nasprotno pa je npr. 
odpuščanje enostransko dejanje: načeloma lahko odpustim osebi 
A (zaradi nekega dejanja X), ne da bi ta oseba A storila kakršno 
koli (relevantno) dejanje.
18
Seveda ob tem nemudoma pride na um misel, da je sprava rela-
tivna še v tretjem smislu: imamo različna razumevanja tega, kaj je 
oseba, in potemtakem imamo različna pojmovanja sprave. v dolo-
čenem smislu se s to opazko strinjam. vendar pa obenem menim, 
da ne glede na vse razlike med nami v pogledu naših pojmovanj 
osebe vsak od nas v svojem čustvu spoštovanja uporablja neki po-
jem osebe in potemtakem razlikuje med osebami in neosebami. 
In to je tisto, kar je za mojo poanto pomembno.
obstaja še en argument za trditev, da je za spravo potrebno 
osebnostno zadržanje. Prva premisa argumenta je, da imamo sebe 
za osebo. Druga premisa: proces sprave je bistveno dialoški pro-
ces.
19
 Sklep: sprava je možna samo takrat, ko obstajajo vzajemna 
osebnostna čustva med stranmi, vpletenimi v spravo. Implicitna 
premisa tega argumenta je, da je potrebni pogoj zanjo vsaj neka-
kšna osnovna enakost udeležencev dialoga. Če nekoga ne obrav-
navam kot osebo, medtem ko samega sebe imam za osebo, potem 
ga ne obravnavam kot zadosti enakega, da bi se med nama lahko 
gojil dialog.
9. Sprava in pravičnost
Naj dodam še kratko ugotovitev o odnosu med spravo in pra-
vičnostjo: spravni pristop sestoji iz sprejemanja restavrativnih, 
kompenzacijskih in (drugih) zahtev pravičnosti
20
, vključno s pri-
hodnjo pravičnostjo. Potemtakem je pravičnost bistveni del pro-
cesa sprave. Po drugi strani pa je sprava pozitivni dejavnik, podla-
ga ali celo pogoj (prihodnje) pravičnosti.
21
18 
za mojo podrobnejšo obravnavo odpuščanja gl. B. Žalec v: J. Juhant, v. Strahovnik in B. Žalec (ure-
dniki), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi in Slovenci, str. 87–98, pa seveda 
tudi druge prispevke v omenjenem zborniku.
19 
Prim. J. Juhant v: J. Juhant, v. Strahovnik in B. Žalec (uredili), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali 
Bog? Spravni procesi in Slovenci, str. 13.
20 
Prim. J. Thompson, Taking responsibility for the past: reparation and historical justice.
21 
Glej tudi Wildfeuer v: S. Adwan & A. G. Wildfeuer (urednika), Participation and reconciliation: 
preconditions of justice, 2011.

213
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
10. odpuščanje in sprava
k akšen je odnos, ki obstaja med tema dvema pojmoma? Po-
sebno zanimivo vprašanje je, ali je odpuščanje potrebni pogoj za 
spravo.
22
Da bi lahko odgovorili na ti dve vprašanji, moramo upoštevati 
značilnosti pojmov sprava in odpuščanje: oba pojma sta preho-
dna in oba pojma sta raznotera, diferencirana.
oba pojma sta prehodna, tranzitivna, tako kot pojem strpnosti. 
Strogo govorjeno moramo vedno – ko pravimo, da je A strpen 
– vedeti, kaj je predmet A-jeve strpnosti. Podobno je res, ko govo-
rimo o strpnosti in odpuščanju. ko rečemo, da je A odpustil B-ju, 
moramo vselej vedeti, kaj je bilo tisto, kar je A odpustil B-ju, kateri 
dej B-ja je bil predmet A-jevega opuščanja. Podobno je res, ko pra-
vimo, da sta se A in B spravila. Če smo natančni in eksplicitni, mo-
ramo povedati, v pogledu katerega odnosa sta se A in B spravila 
oziroma kateri odnos sta ponovno vzpostavila.
Ali je res je, da je v vseh primerih ali vrstah sprave odpuščanje 
potrebni pogoj za spravo? Mislim, da ne. Pri tem se lahko sklicu-
jem na dejstvo, da obstajajo ponovljene vzpostavitve raznih od-
nosov, ki ne zahtevajo nikakršnega odpuščanja. Motivi in vzroki 
za te ponovljene vzpostavitve so lahko različni, vendar pa pri njih 
vsekakor lahko upravičeno govorimo o spravi, četudi ni vključe-
no nikakršno odpuščanje. Tako lahko oseba A ponovno vzpostavi 
erotičen odnos z osebo B (oseba A se erotično spravi z osebo B) – 
ker na primer oseba B neznansko privlači osebo A – četudi oseba 
A ni odpustila osebi B, da jo je le-ta prevarala.
To morda ni dober primer, ker bi lahko kdo ugovarjal, da je 
oseba A zasvojena z osebo B in potemtakem ne more ravnati svo-
bodno. Svoboda pa je potrebni pogoj, da lahko sploh govorimo o 
osebnem dejanju v pravem smislu. Spravijo se lahko samo osebe, 
in to samo v toliko, kolikor so njihova dejanja svobodna. Sprava 
temelji na svobodnih dejanjih oseb.
Na ta ugovor lahko odgovorimo, da ni nujno, da oseba A ravna 
nesvobodno, ko ponovno vzpostavi erotičen odnos z B-jem. To 
22 
v tem pogledu je zelo zanimiv članek filozofinje Colleen Murphy Political reconciliation, the rule 
of law, and genocide, The European Legacy, 2007, št. 7, v katerem dokazuje, da je spoštovanje prava 
potrebni pogoj za politično spravo, medtem ko odpuščanje zanjo ni potrebno. Murphyjeva v članku 
tudi dokazuje, da v nacistični Nemčiji ni bilo spoštovanja prava. Njena izvajanja temeljijo na pojmo-
vanju prava (in njegovega odnosa do morale), kot ga je podal ameriški pravni teoretik Lon L. Fuller, 
predvsem v delu Morality of law, 1969. 

214
DIGNITAS n Filozofija
je lahko v skladu z A-jevim razumskim premislekom in vestjo in 
lahko ima tak odnos za nekaj razumnega in moralno pozitivnega. 
kljub temu pa navedimo še kak jasnejši in manj kontroverzen pri-
mer v prid trditvi, da odpuščanje ni nujen pogoj za spravo.
Tako lahko navedemo primer (možne) sprave med dvema dr-
žavama ali kolektivoma, družbenima skupinama, narodoma itd. 
Do sprave lahko pride, potem ko so predstavniki države A (storil-
ci) sprejeli odgovornost za določena dejanja njihove države in sto-
rili določene korake, ki so zadovoljili državljane države B (žrtve). 
v tem primeru se ne zgodi nobeno odpuščanje, kajti dejanja so se 
zgodila pred davnimi leti, storilci so že mrtvi in državljani države 
B nimajo naslednikov storilcev iz države A za krive. vendar pa vse 
to ne pomeni, da se ti dve državi nista spravili, kajti ponovno sta 
vzpostavili celo vrsto pozitivnih odnosov. krivična škoda iz prete-
klosti je popravljena ali nadomeščena na način, ki ne preprečuje 
več gojenja pozitivnih odnosov med dvema državama.
Tu se razkrije še neka druga razlika med obema pojmoma. od-
puščanje je pojmovno povezano s krivdo: odpustimo lahko samo 
nekomu, ki je kriv. kriv je lahko samo posameznik, ne pa skupi-
na ali kolektiv. obstaja kolektivna odgovornost, ne pa kolektivna 
krivda. Potomci so lahko odgovorni za zločine svojih prednikov, 
vendar pa za njih ne morejo biti krivi. zaradi tega strogo govor-
jeno ne moremo odpustiti kolektivom, ampak samo posamezni-
kom. vendar pa se lahko spravimo (ali pa ne) s potomci storilcev, 
ki pa jih ne moremo kriviti (in v primeru sprave jih ne krivimo) 
za nič, kar so storili njihovi predniki. To je sicer lahko odvisno od 
njihovega zadržanja in njihovih ravnanj. Če so ta pravilna, se lahko 
z njimi spravimo, ne da bi jim morali kar koli odpuščati. v vsakem 
primeru je bistvo naslednje: odpuščamo lahko samo nekomu, ki 
je kriv (ali natančneje, ki ga mi imamo za krivega), spravimo pa 
se lahko z nekom, s katerim smo prekinili odnose (ker je nekako 
povezan z zločinom), četudi mislimo, da on sicer nima nobene 
krivde (z ozirom na te zločine). Ti zločini lahko preprečijo goje-
nje pozitivnih odnosov med mano in to osebo, četudi je nimam 
za krivo. ko je škoda zločina popravljena ali nadomeščena tako, 
da ne preprečuje več vzpostavitve in gojenja pozitivnih odnosov 
med mano in to osebo, je med nama prišlo do sprave, četudi z 
moje strani ni prišlo do nikakršnega odpuščanja tej osebi.
Še več. v luči zgornjih razmišljanj in izvajanj se mnenje, da je 
odpuščanje potrebni pogoj za vsako spravo, izkaže kot nevarno, 

215
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
ker dejansko zahteva ne samo naše sprejetje kolektivne odgovor-
nosti, ampak tudi kolektivne krivde in potemtakem kaznovanje 
ljudi za zločine, ki jih sploh niso storili in glede katerih niso imeli 
nobenega vpliva niti kontrole (na primer, v času, ko so se ti zločini 
zgodili, sploh še niso bili rojeni).
Če se ukvarjamo s spravo na družbeni ravni
23
 – sprava med druž-
benimi skupinami – opazimo, da v stvarnosti dejansko skorajda ni 
strani, ki bi bila popolnoma čista ali brez napake (nihče ni brez 
greha), ampak je tudi žrtvena stran sama prispevala k razbohote-
nju sile, ki je (na koncu) (zločinsko) prizadela žrtveno stran. Da bi 
do sprave prišlo, je potrebno, da se tudi žrtvena stran zave svojega 
negativnega prispevka in da to pokaže oziroma izrazi. v vsakem 
primeru pa je izražanje empatije (in celo tudi sočutja) s stranjo, 
ki je zagrešila zločine, razumevanja njenega položaja, razumeva-
nja (zgodovinske) geneze, funkcije, logike itd. relevantnih (zgo-
dovinskih) subjektov (tudi in celo zločinskih) pozitiven dejavnik 
preobrazbe »zločinske« strani in obenem tudi pokazatelj ustrezne 
preobrazbe žrtvene strani. za spravo je potrebno izraženo življe-
nje v resnici: ne samo žrtvene strani, ampak tudi »zločinske« strani. 
Samo resnica nas bo odrešila (prim. Jn 8, 32). vsi imamo potrebo, 
da smo razumljeni, po empatiji in sočutju, celo zločinci in člani 
njihovih družbenih skupin. občutje odsotnosti empatije, sočutja 
in razumevanja je negativni dejavnik sprave. zaradi tega so izjave 
kot »sploh ne razumem, kako so lahko zagrešili take zločine« ipd. 
z vidika sprave kontraproduktivne. Poleg tega pa se moramo za-
vedati dejstva, da je del nesreče nasilja in zločinov v možnosti, da 
lahko v določenem smislu pokvari tudi žrtve same. zato sprava 
zahteva ne samo preobrazbo storilca, ampak tudi žrtve. Popolno 
zadovoljivo preobrazbo je težko in pogosto praktično nemogoče 
doseči. Posledično je sprava pogosto – vsaj v določeni meri – uto-
pičen projekt in samo regulativna ideja.
vendar pa iz tega nikakor ne izhaja, da prizadevanje za uresni-
čitev sprave nima smisla. Dejansko tako prizadevanje spada k bi-
stvu krščanskega nauka.
24
 Pristno krščanstvo je dejansko napor za 
23 
za obravnavo sprave na nacionalni ravni s posebnim ozirom na konkreten slovenski primer prim. J. 
Juhant v: J. Juhant, V. Strahovnik in B. Žalec (uredniki), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? 
Spravni procesi in Slovenci.
24 
za odlično obravnavo sprave s krščanskega gledišča izpod peresa avtorja, ki ga poleg vrhunskega 
teološkega znanja (eden najvidnejših sodobnih krščanskih teologov, profesor na sloviti univerzi Yale) 
krasi še poglobljeno poznavanje filozofije, sposobnost tehtne sociološke analize, občutek za konkre-
tno dogajanje ter relevantna lastna izkušnja, prim. volf 1998. 

216
DIGNITAS n Filozofija
ustrezno moralno in duhovno preobrazbo in za spravo (tako v od-
nosu človek : človek kot v odnosu človek : Bog). Duhovna ali mo-
ralna preobrazba ali spreobrnjenje ima neprecenljivo vrednost, v 
vsakem primeru pa veliko večjo kot nereflektirano ali celo okoste-
nelo sprejemanje krščanstva brez napora. Spomnimo se samo sve-
topisemske prilike o izgubljenem sinu (prim. Lk 15: 11–32). zaradi 
tega je doseganje sprave v okoljih, kjer prevladujeta okostenela 
(ali kolektivistična)
25
 mentaliteta in morala, zelo težko, vključno z 
okolji s »krščansko« okostenelostjo in duhovno zaprtostjo.
LITERATURA
H. Assefa, The Meaning of reconciliation,
http://www.gppac.net/documents/pbp/part1/2_reconc.htm (zadnjič obiskano: 2. 11. 2011).
I. Cvitković, Trust: a path to reconciliation. V: Contribution of the religious communities to peace 
and reconciliation – the case of the South-Eastern European region: thematic issue, The Danish 
Cultural Institute, Copenhagen in ISCOMET – Institute for Ethnic and Regional Studies, Maribor, 
1998, str. 110–117.
L. L. Fuller, Morality of law, 2. revidirana izdaja, Yale University, New Haven, CT, 1969.
W. A. Galston, Liberalni nameni: dobrine, vrline in raznolikost v liberalni državi, Študentska založba, 
Ljubljana, 2008.
J. Juhant, Sprava kot projekt slovenskega postkomunističnega dialoga. V: J. Juhant, V. Strahovnik in B. 
Žalec (uredniki), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi in Slovenci, Teološka 
fakulteta, Ljubljana, 2011, str. 13–41.
J. Juhant in B. Žalec (urednika), Reconciliation: The way of healing and growth, Lit, Berlin, 2012.
J. Juhant, V. Strahovnik in B. Žalec (ur.), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi 
in Slovenci, Teološka fakulteta, Ljubljana, 2011.
W. Kymlicka, Sodobna politična filozofija: uvod, Krtina, Ljubljana, 2005.
C. Murphy, Political reconciliation, the rule of law, and genocide, The European Legacy, let. 12, št. 7, 
2007, str. 853–865.
D. K. Ocvirk, Evangelijski metanoiete za spravo v sekularni družbi. V: J. Juhant, V. Strahovnik in B. 
Žalec (uredniki), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi in Slovenci, Teološka 
fakulteta, Ljubljana, 2011, str. 43–53.
L. Siedentop, Demokracija v Evropi, Študentska založba, Ljubljana, 2003.
V. Strahovnik, Občutje krivde in sramu v kontekstu sprave. V: J. Juhant, V. Strahovnik in B. Žalec 
(uredniki), Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi in Slovenci, Teološka fa-
kulteta, Ljubljana, 2011, str. 111–126.
J. Thompson, Taking responsibility for the past: reparation and historical justice, Polity Press, Cam-
bridge, 2002.
F. Veber, Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu, Jugoslovanska knjigarna, 
Ljubljana, 1930.
M. Volf, Isključenje i zagrljaj: teološko promišljanje identiteta, drugosti i pomirenja (naslov izvirni-
ka: Exclusion and embrace: a theological exploration of identity, otherness and reconciliation), 
Stepress, Zagreb, 1998.
A. G. Wildfeuer, Justice and reconciliation. V: S. Adwan & A. G. Wildfeuer (urednika), Participation 
and reconciliation: preconditions of justice, Barbara Budrich, Opladen & Farmington Hills, MI, 
2011, str. 119–132.
B. Žalec, Kreposti, dialog in razumna razprava v družbi: prispevek k etiki sodobnih demokracij, 
Dignitas, št. 37/38 (2008), str. 78–89.
B. Žalec, Od radikalne interpretacije do etike zmožnosti: filozofska razprava o možnostih in pogojih 
(medkulturnega) dialoga, Šolsko polje, letn. 19, št. 5/6 (2008), str. 73–89. 
25 
»Ali« seveda tukaj nikakor ni izključevalen.

217
DIGNITAS n Sprava kot način trajnega reševanja konfliktov in njena povezanost s ...
B. Žalec, Izvori pravega liberalizma: o moralnih in religioznih temeljih dobre družbe in države. V: W. 
A. Galston, Liberalni nameni: dobrine, vrline in raznolikost v liberalni državi, Študentska založba, 
Ljubljana, 2008, str. 425–462.
B. Žalec, Dejavniki dialoga in zdrava družba: solidarni personalizem, kreposti in pogubnost instru-
mentalizma. V: Juhant in J., Žalec, B. (urednika), Na poti k dialoški človeškosti: ovire človeškega 
komuniciranja, Ljubljana: Teološka fakulteta, 2010, str. 25–40. 
B. Žalec, Izvori ter dejavniki demokracije in samouprave, še posebej vloga vere in verskih skupnosti, 
Dignitas, št. 47/48 (2010), str. 129–146.
B. Žalec, Človek, morala in umetnost: uvod v filozofsko antropologijo in etiko, Teološka fakulteta, 
Ljubljana, 2010.
B. Žalec, Nezaupanje kot ključni dejavnik slabega delovanja skupnosti, organizacij in družbe, Digni-
tas, št. 51/52 (2011), str. 351–373.
B. Žalec, Religija, demokracija i solidarni personalizam: na putu ka svjetskoj kulturi i civilizaciji. 
Filozofska istraživanja, letn. 31, št. 1 (2011), str. 85–100.
B. Žalec, On not knowing who we are: the ethical importance of transcendent anthropology. Synthesis 
philosophica, let. 26, št. 1 (2011), str. 105–115.
B. Žalec, Personalism, truth and human rights. V: J. Juhant in B. Žalec (urednika), Humanity after 
selfish Prometheus: chances of dialogue and ethics in a technicized world, Lit, Berlin, 2011, str. 
29–41.
B. Žalec, Krepostnost slovenskega kmeta oz. njegov personalizem, agrarizem in zadružništvo: nekaj 
filozofije knjigi na pot. V: J. Dežman (urednik), Le vkup, le vkup, uboga gmajna: preganjanje kme-
tov in kmečki upor v Sloveniji 1945–1955, Mohorjeva, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 2011, str. 8–11.
B. Žalec, Odpuščanje kot krepost in nova zavest. V: J. Juhant, V. Strahovnik in B. Žalec (uredniki), 
Izvor odpuščanja in sprave: človek ali Bog? Spravni procesi in Slovenci, Teološka fakulteta, Ljubl-
jana, 2011, str. 87–98.
B. Žalec, Bolnost in demokratizacija slovenske družbe, Dignitas, št. 51/52 (2011), str. 77–101.
B. Žalec, Dejavniki genocida, njegovo preprečevanje in etika soočenja z njim. V: J. Dežman (ured-
nik), Resnica in sočutje: prispevki k črni knjigi titoizma: poročilo 3: poročilo Komisije Vlade RS za 
reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009–2011, Družina, Ljubljana, 2011, str. 299–314.
B. Žalec, The case of Slovenia from the point of view of the theory of citizenship, Archiwum Historii 
Filozii Myśli Społcnej, zv. 57 (2012), str. 129–149.
B. Žalec, Pravni instrumentalizem kot uničevalec vladavine prava, Poligrafi, letn. 17, št. 67/68 (2012), 
str. 107–120.
B. Žalec, Affects and emotions in upbringing and education, Šolsko polje, letn. 23, št. 1/2 (2012), str. 
57–72, 265–266.
B. Žalec, Solidarni personalizem in dialoški univerzalizem: temelj zdrave družbe ter primerne 
državljanske in domovinske vzgoje, Vzgoja, junij leto 14, št. 54 (2012), str. 3–5. 
B. Žalec. Multiculturalism, liberalism and Christianity: some elucidations (concerning Europe). V: M. 
Podunavac (urednik), Challenges of multiculturalism. Beograd: Heinrich Böll Foundation, Regio-
nal Office for Southeastern Europe, 2012, str. 141–160.
B. Žalec, Blišč razuma in beda instrumentalizma: personalistična razprava o temeljnih problemih 
moderne kulture in družbe. V: Avbelj, M. (urednik), Izzivi moderne države. Brdo pri Kranju: Fa-
kulteta za državne in evropske študije, 2012, str. 115–135.
B. Žalec, Pomen(i) solidarnosti: zakaj je ljubezen vendarle lahko njena osnova. V: T. Pirc (urednik), 
Podobe solidarnosti, A priori: Gornja Radgona, 2012, str. 97–131.
B. Žalec, Reconciliation: a conceptual analysis. V: J. Juhant in B. Žalec (urednika), Reconciliation: The 
way of healing and growth, Lit, Berlin, 2012, str. 87–95.
B. Žalec, Neformalno učenje in dialog. V: P. Kelava (ur.), Neformalno učenje?: kaj pa je to?, (Digital-
na knjižnica, Dissertationes, 24). Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013, str. 71–102. Dostopno na 
http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/digitalna_knjiznica/Dissertationes_24_ISBN_978-961-270-
176-5_PDF/DK_CC%202. 5_Dissertationes_24_ISBN_978-961-270-176-5.pdf.
B. Žalec. Trust, accountability and higher education, Synthesis philosophica, 2013b (v pripravi).

218
DIGNITAS n Filozofija