254                                                Slovenski glasnik.
bojno sekiro, kakor bi hotel primorati koncilij, naj izpremeni sodbo. Janez Kepka iz Slavatove rodbine mu je položil krepko levico na ramo, v desnici drži še spremljevalno pismo, ki je pa izgubilo že vso veljavo, kakor nam kaže izraz njegovega obraza. Po klopeh na desni in levi od prestola sede sovražniki in protivniki Hu-sovi, največ minoriti in bosonožci. — Podoba je velikanska, pokriva vso steno. Snov je za slikarja jako težka, kajti vse dejanje je v obrazih. Mislite si prizor, ko se obsojencu bere smrtna sodba. Vse je mirno in posluša zbrano. Brožiku pa se je slika jako posrečila: sovraštvo duhovščine, fanatizem mnihov, potrtost čeških velikašev, udanost obsojenčeva — izvrstno je izražena!
Krištof Columbus na dvoru Ferdinanda Katoliškega in Izabele Kastiljske. Slika nam predočuje prizor, ko Columbus v državnem svetu razlaga svoje načrte o nameravanem potovanji proti neznanim deželam. V sredi podobe stoji Columbus pri mizi, z levico kaže na razgrnen zemljevid, z dvig-neno desnico pa navdušeno v daljo. Na desni podobe sedi kraljica na prestolu, verno slušajo ona in njene dvorne dame Columbove besede. Zakladnik ravno nese krasotine, katere je ukazala kraljica prodati, ker je bila državna blagajna prazna. Kralj Ferdinand hoče ravno podpisati Columbu pismo. Kraljevi svetovalci se pomenkujejo med seboj, kakov bode vspeh ekspedicije, drugi zopet verno poslušajo. Nekaterih niso prepričale Kolumbove besede in z nekako zaničljivim posmehovanjem ga pogledujejo,
Munkacsvjeve in Brožikeve slike so bile ob jednem razstavljene, naravno je tedaj, da človek nehote primerja ta dva umetnika. Oba moramo prištevati največjim zgodovinskim slikarjem sedanjeg ti C tlS ti. ct vendar je med njima velik razloček. Munkacsv je starejš'. zategadelj je bolj izurjen, lože dela, ima tudi lepši kolorit in njegove osebe imajo več življenja in strasti, nego Brožikove. Pri zgodovinskih podobah je to mnogo vredno. Tudi Munkacsv vse dejanje veliko bolj usre-dotoči na glavno osebo, zato pa je vtis njegovih slik bolj neposreden. Mnogo pripomore k temu tudi razlika snovi; Munkacsv slika stvari, ki jih pozna in se zanje zanima ves svet, postavim le „Križanje Krista;', ali „Krist pred Pilatom". Tudi neolikan človek ve, kaj predstavlja podoba. On je v prvi vrsti kolorist, za lepo ubrane barve dostikrat zanemarja natančno risanje, celo pravo perspektivo. Brožik pa je strog v vsem, njegove osebe, obleke in stvari so risane brez napake, razsvetljava je naravna, on ne išče efektov; obleke in stvari slika in riše ravno tako skrbno in natančno, kakor obraze. Razumeje se, da je na ta način veliko teže lepo ubrati barve in ugodno razsvetljavo dobiti. A Brožik je dosegel tudi to. Akopram Munkacsvjeve podobe bolj slove, in v obče zanimajo, ker je snov bolj znana, delajo vendar Brožikove podobe velikanski vtis, posebno na omikane ljudi in ker je Brožik mlad in v vsaki poznejši podobi velikansko napreduje, daje nam vse povod, da smemo pričakovati Munkacsvja videti prekošenega. Čestitajmo Cehom, da se jim je posrečilo nabrati med narodom toliko novcev, da so si Hasovo podobo omislili za narodni muzej v Pragi.                                                                    J o s. Vesel.
Srbska književnost. „Pesme Mite Popoviča" (1874 — 1884) izdala je v dobršnem zvezku knjigotržnica Gjermekova in Matičeva v Zemunu. Pesnik Mita Popovič se je kmalu vsemu srbskemu občinstvu jako priljubil. — Izšle so tri nove knjige »Glasnika srpskog učenog društva". Zvezek 55. ima to vsebino: 1) „Srbija i srpski pokret u Dgorskoj 1848 — 1849 g." V ti jako zanimivi razpravi riše bivši ministerski predsednik Jovo Ristič gibanje ogerskih Srbov v rečenih letih;   spis jo tem bolj zanimiv in važen,   ker  je pisatelj porab'1 zanj dosti  netiš-
Slovenski glasnik.
255
kanega le malo  komu   pristopnega  gradiva. — 2) Bivši  profesor   logike in psihologije na veliki   školi v Belem gradu in  minister v Risticevem ministerstvu, spisal je razpravo: „Odnošaj izmegju fizičnih i duševnih osobina rase i spola." — 3) G lisa Gršič, bivši profesor na veliki školi, katerega  pa je vlada kot opozicijonalca av-stroljubnemu sedanjemu ministerstvu dejala v pokoj in ga predlanskim celo nekaj priprla; spisal je: „Pogled na borbu izmegju centralizacije, samouprave na zapadu i u nas."   —   4) Zugovič,   še mlad profesor  geologije na veliki školi, objavlja: „Gragju za geologiju   kraljevine   Srbije." — 5) Tajnik   oskrbnika za narodno pro-sveto in bogočastje  na Črni   gori,   Marko   Dragovič   objavlja:   „Materijale za istoriju Črne gore",   kjer je podano   precej gradiva za  zgodovino vladike Petra I. od 1. 1804—1814. Te materijale je nabral nekaj v moskovskem arhivu za inostrane stvari, v peterburškem   vladnem avhivu in v cetinjskem   monastirskem   skladu. — 6) Pantelija   Slavkov   Srečkovič,   profesor srbske historije na veliki školi, podaje zanimive črtice iz prvega vstanka za osvobojo, osnovane na pripovedovanji še živečih prič, z naslovom:   „Sendar Nikola  Mandra,   pobedilac  Turaka kod De-belog drveta 1815. g."   Nato pride še Gjorgja Mušickega odgovor J   Zivano-viču o razpravi „Sudb'ne kirilskih pismena u austrijskoj državi" in izvod iz društvenega zapisnika. — V 56. zvezku objavlja arhimandrit Dučič „Starine hilan-darske";   stari Gavrilo Vitkovič, 1. 1882. upokojeni profesor, znan zbiratelj starih dokumentov in aktov in tudi že priprt pisatelj,  razglaša „Izveštaj Maksima Ratkoviča eksarha beograckog metropolita 1733. g." Ratkovič je na povelje svojega metropolita omenjenega leta prehodil severno stran Srbije, ki je bila tedaj (1718— 1739) pod Avstrijo     Podajajo se   nam   jako   interesantne novice o stanji srbskega naroda in  njegove cerkve. — Ljubomir   Kovačevič  počel je  že v X.   zvezku „Starin" prijavljati podpise in  napise,   katere   je   nabral   po   rokopisih,   knjigah, rakah, svetih   podobah,   cerkvah;   v tem  zvezku „ Glasnika" pa podaje drugi oddelek teh   „beležek i natpisov",   katere je pobral po  rokopisih narodne bibli-joteke v Belem gradu, v   biblijoteki   srbskega učenega   društva, v biblijoteki  bel-gradskega  seminarja in v biblijoteki monastira sv. Gjorgja v Teški. — Že omenjeni Srečkovič   podaje   štiri   zgodovinske   razprave:    a) „Jelena,   prva   srpska  carica; b) Jevdoksija in Dejan;   c) Marija Oliverička;   d) kako je pridružen Srbiji Jadar i Ragjevina."    Tudi  Pavlovic   objavlja   dve zgodovinski razpravi:   „Tri potomka Nemanjina" in „Poreklo kneza Lazara".   Potem obseza ta zvezek še tri razprave: jedno  matematično   („Prilog algebarskim vlacinca višeg   stupnja" od Zivkovica) in dve  kemični   („0 hlornim  derivatima  dibrom-dinitro   metala",  in  ,,Analiza  novog hromnog minerala avalita" od  profesorja  kemije na veliki   školi, Lozanica). Zanimiva pa je tudi v tem  zvezku   „Biblijografija srpske i hrvacke književnosti za g. 1883,"   od   Dragutina   Posnikoviča,   katere je tu objavljena prva polovica. Knjigo završujejo   rIzvodi iz zapisnika".    57. knjiga podaje te-le  razprave:   „Kla-sična nastava u našim gimnazijama". V nji razklada profesor grškega in latinskega jezika na  veliki  školi,   Turman,   potrebo   teh   jezikov po srbskih srednjih šolah. I. Jastrebov, ruski konzul v Prizrenu, marljiv zbiratelj in izdavatelj mnogovrstnega zgodovinskega in druzega gradiva, piše: , ,Nastavak beležaka iz mog putovanja po Staroj Srbiji/    -                                                                       (Konec prihodnjič.)
Popravek. V pesmi rRod za rodom" št 3. str. 1. kit. 3. naj se namestu : ,,In tebi" bere: I tebi (= tudi tebi). — Na 143. str. v 7. vrsti od zgoraj mora namestu: nedolžni stati nedožni (= bolni, trpeči, hirajoči); na 144. str. v 1. vrsti od zgoraj g r a j n i k i (= remeljni) namestu : k r a j n i k i.
Slovenski glasnik.                                                319
grese, v katerih so se učenjaki pogovarjali in brali učene razprave. Šestega in zadnjega je sklical lani v Odesi. Sploh ni ta izvrstni mož hranil novcev, kadar je bilo treba kakor si koli pomagati znanosti in domovini. V Porečji kraj Moskve je imel tako knjižico, da se ji more na stran postaviti le malo vseučilišnih bibli-jotek: v nji nahajaš najimenitnejša dela vseh evropskih jezikov. Pravijo, da šteje zdaj sto tisoč odbranih del. Vsakega leta je dajal peterburški akademiji po 3000 rubljev za nagrade. Ne menj bogat od knjižnice njegove je muzej, ki ji je pridružen ter hrani v sebi brez števila dragocenih in znamenitih starin. Iz rečenega morejo naši bralci razvideti, kako res bridka je izguba takega moža !                    *—*
Srbska književnost. (Konec.) Direktor narodne biblijoteke, arhimandrit Dučič piše razpravo „Jepiskopije zetske i dabarske'1. — Ilarijon Ruvarac, arhimandritv Grgetegu, jako znamenit in kritičen raziskovalec si-bske zgodovine, izdal je knjigo „D v e študentske rasprave". V nji podaja: 1) Pregled domačih izvora stare srpske povesnice" kjer našteva vse vire za srbsko zgodovino, kolikor jih je bilo znanih 1. 1856, ko je pisatelj to delce, tedaj še dijak na Dunaji, poslal med ljudi, druga razprava je „Prilog ispitivatiju srpskih junačkih pesama", kjer razpravlja kake vrednosti so narodne pesmi za zgodovinske preiskave in koliko se smemo na nje zanašati. Da pa bosta razpravi še dan danes lahko rabni, pridejal jima je pisatelj vsaki še svoj dodatek, kjer se ozira na knjige in razprave, ki se tičejo njegovega vprašanja in so izšle od 1. 1856. do danes. — Že iz tega, kar smo do sedaj povedali, razvidi se, da visoka duhovščina pravoslavna jako marljivo pre-preiskuje domačo zgodovino. — Zal. 1884. izšel je šesti zvezek ,,Godišnj ice Nikole Čupiča" ter obsega med drugim razpravo ministra Novakoviča, po kateri se je določil novi grb za srbsko kraljestvo; v drugem delu se razpravlja posebno literatura srbske heraldike od početka XVII. stoletja; v „Odlomcih iz istorije Beograda" nadaljuje neimenovan pisatelj svojo že v petem zvezku ,,Godišnjice" pričeto razpravo, v tretji razpravi hoče Ljubomir Kovačevic, direktor učiteljišča belo-gradskega, dokazati, da ni kralj Vukašin ubil čara Uroša, kar trdi arhimandrit Ruvarac nasproti Srečkoviču in Kačanovskemu. — Pri Pajeviču v Novem Sadu je izšla knjiga: Ustanak u Bosni od 1875 —1878 god. Gragja za noviju srpsku istoriju rata za oslobogjenje". — Profesor M. Milovanovič v Sapcu je napisal studijo Rušo, Pestaloci i Komenski, tri naj veča pro-roka svih vremena i naroda. Beograd 1884". V ti študiji hoče pisatelj podati nekako podlogo svojemu obširnemu delu „o vzgoji in omiki". — Profesor Srečkovič napisal je delo „Istorija srpskog naroda", katerega prvi del je izšel in obsega dobo srbskih županov (600—1159j. Pisatelj je precej bojaželjen ; posebno rad se prepira z Drinovom in Golubinskim; neobjektiven je v stvareh pravoslavne in katoliške cerkve in precej nekritičen tedaj, če zaide na filološko polje. Navzlic tem oskodnostim sme se knjiga vsakemu priporočiti, kdor se hoče natanše seznaniti s staro srbsko zgodovino. — Naposled povemo še čestitim bralcem, da je srbska vlada kupila od Vukove hčere pravico Vukovih del; tako upamo, da bo kmalu mogoče, da se vsak preskrbi z izbornimi deli tega srbskega veleuma, kar do zdaj ni bilo tako lahko mogoče; saj je le malo kdo vedel, kje je poiskati Vu-kovo hčer, katera je knjige prodajala. — V Novem Sadu je začel izhajati nov leposloven list srbski. Imenuje se „Stražilovo" in izdaje ga po jeden pot na teden tiskarna dra. Svet. Miletiča. Iz prvih številk se vidi, da je list prav dobro ure-dovan.                                                                                                                     III.