14
Natoroznanstvo in ljudska omika.
v                    v
Spisal Simen Subie na Dunaji. 3.  pismo.
Mislim, dragi moj, da Ti bo to dosti izgledov. Iz njih jasno vidiš, da verlim možakom ni bilo za posvetno srečo ne za čast, ampak le za pravo spoznanje natornih postav, ki so jih oznanovali, ne prašaje zato, ali jih čakajo ječe ali dobiček.
Dokler se je pečalo še manj mož s premišljevanjem natore, se je lahko iz njih djanj spoznavala pot, ki jih je peljala k spoznanji natornih postav in tistega višjega Bitja, ki je dal postave vsim stvarem. Težje je to presoditi dan današnji, ker se že brez števila ljudi s tem peča in je že natoroznanstvo sklenjeno z življenjem mnogih narodov. Ko je namreč premišljevanje natore čedalje delj okoli segalo, se je jelo cepiti v več za se obstoječih delov. Zvezdoslovje je ostalo za-se; iz njegovih nalog se je rodila matematika, ki zdaj hodi svoje poti; iz njenih pridelkov se razlagajo vzroki natornih prikazkov in postave, ki jih vežejo, ki po njih gibljejo trupla po nebu in po zemlji, in le-to razlaganje je prevzela učenost po imenu fizika, kteri sta že Galilej in Newton (izgovarjaj Njuten) postavila pravo podnožje. Kakor je tukaj vidil duh srečne pridelke, ga je gnalo k natanjčnem premišljevanji zemlje in vsega, kar biva na nji. Z večim veseljem in srečneji kot dozdaj je obdeloval troje polja: rudoznanstvo, ki pregleduje oblike posamnih delov, iz kterih obstoji naša zemlja, parst in skalovje; rastljinstvo, ki pregleduje življenje rastlin in njih podobe; živinstvo, ki premišljuje notrajno in zu-najno življenje pri živalih. Pri teh učenostih so se pa pokazale druge potrebe; previdili so, da ni mogoče pravega spoznanja o notrajnem djanji ali življenji raznih stvari, če ne poznamo delov, iz kterih trupla obstoje. Iz tega prizadevanja se je izcimila kemija, ki kroji trupla na pervine. Ko so hotli še natanjčniše vediti vzroke in prikazke vsakte-rega življenja, so mogli nož v roke vzeti in pregledovati notrajno sostavo in zvezo; tako je postala anatomija. Iz anatomije, fizike in kemije v zvezi s skušnjami se je zdrav-ništvo spravilo na noge.
Kolikor smo dozdaj omenili natoroznanskih učenost, je nas vse učilo, da le živa želja po popolnoma vednosti je, ktera je priganjala že nekdaj in priganja še danes bistroumne može, da se pečajo s težavnimi preiskavami vsakoverstnih prikazkov na svetu. To veselje, ki ga vživa duh nad takimi preiskavami in po teh zadoblje-nem spoznanji skrivnih postav, je edino plačilo za njih veliki trud. Navadni človek, naj je kakoršnega koli stanu, vem, da še z a p o p as ti ne more, kaj bi utegnilo v tacih preiskavah mikavnega biti. Rečem Ti pa, dragi moj , da nam ni eno in isto, kar zvemo sami po lastnem prizadevanji, in pa to, kar nam drugi povedo. Lej, mati sliši, da nje sin še živi, ki je v hudi vojski bil, da je že na poti domii. Kako je vesela! Upanje, ljubljenega sina viditi spet, ji širi serce, — toda med upanje se ji včasih posilijo misli, kaj pa: ako bi sporočilo lagalo? Al vse drugo veselje jo obide,   ko   sina zagleda,   ko   spozna   na  obrazu   tistega
ljubljenca, ki ji je pred več leti vzet bil; objame ga in ve zdaj, da ni laž, da niso sanje; veseli se, in veselje je čisto kakor je čista materna ljubezen. —
Zdaj ko sem Ti, dragi moj, ob kratkem povedal, kam derže poti natoroznanskih učenost, pa Ti hočem povedati: v kteri zvezi da so z ljudsko omiko. Pri tem se bo po- j terdilo, kar očitno kažejo potrebe dan današnjega časa, da, | kdor je zoper napredovanje natoroznanskih vednost, je zo- ' per blagor ljudstva, in tedaj tudi zoper Boga, ki je v svo- ! jem stvarjenji očitno kazal,  da hoče človeka srečnega storiti.
Začnimo kjer hočemo,   povsod bo toliko   povedati,   da      i ne more biti namen tega spisa,   da bi vse obsegel.    Razdelimo si ljudstvo v toliko delov, kolikor  je večih   opravil, ter bomo kmali vidili:   kaj da ima ta ali uni stan z nato-roznanstvom opraviti.
Polj o de Is t vo, kije studenec ljudskega premoženja, je dandanašnji tako natanko zvezano s kemijo, da brez i nje več donašati ne more, saj toliko ne, kolikor se tirja v naših dneh, da se splačuje delo in da se ljudstvo more ži-viti. Izgled bo bolj podučljiv kot sama beseda. Ko so Eu-ropejci svoje kraje jeli zapušati in se v zgornjo Ameriko preseljevati, so se nasedli po primorji; ondašnji kraji so bili rodovitni, da se jim ni bilo treba veliko truditi za pridelke. To pa ni dolgo terpelo; setve in sadeži so povžili, kterih jim je bilo treba iz zemlje; parst je shujšala; ni ga bilo več pridelka, da bi se bilo delo splačalo; posebno pa ni marala pšenica več rasti. Šli so naprej proti večerju, posekovali so stare lesove, ki so bili pognojeni z gnjilja-vami živalskih in rastlinskih ostanjkov in to je delalo zemljo rodovitno. Tako se je godilo ob reki „Lorenco" ; ko so še Francozi Kanado imeli, je bilo polje tako rodovitno za pšenico, da so jo v ptuje dežele izvaževali; — dandanašnji pa tam nimajo kaj druzega pridelka kot oves in krompir. Še le leta 1852 so jeli v spodnjih krajih, ki jim pravijo „Sklavenstaaten", zemljo z apnom in gipsom potresovati, da se parst prekuhava in da se morejo delati tiste zveze v zemlji, brez kterih rastline donašati ne morejo. In polje prihaja spet rodovitno. Po Europi je že doseglo umetno obdelovanje polja višjo stopnjo. Previdni možje so že zdavnej spoznali take potrebe; osnovale so se ljudske poljodeiske šole in družbe. Kaj pa hočete v teh šolah brez kemije, kaj brez živalstva in rudoznanstva? Kemija uči, kakošne in kolikšne rudninske dele ima zemlja v sebi; kaj po svojem stanu obroditi more, kaj pa ne; ona pa tudi pravi, iz česa da obstoje rastline in kaže, kaj da naj denemo v zemljo, da bode spet rodovitna. — Ravno tako imenitno je obdelovanje golih krajev. Ze nam pomanjkuje tam pa tam lesov, in polivaki sperajo posekane griče do sivih skal; moglo je ljudsko gospodarstvo dati odgovor, kako se bo ti sili ubraniti. In glej! kaj bi bilo gospodarstvo odgovoriti imelo, ko bi nobeden ne bil natoroznanstva obdeloval.
Tako vidimo po izgledih, kako redi umna raba natoroznanskih pridelkov korenine vsega cesarstva, da mu potrebnega premoženja ne zmanjka.