J.E.Bogomil
Kdo bo zmagal?
SHKič prav zadovoljen se ne vrača Lovrinov Ton-W? ček. Mama so ga namreč poslali na pojto — po znamke — lično torbico so mu obesili preko rame, da bi vsega »ne vsejal«. No, pa do tu sem ni še ničesar vsejal; znamke in nekaj denarja — oboje je še v torbici. Samo v srcu ni — prave zadovolj-nosti.
Obstal je namreč pred Matevžčtovo češnjo. In to je tisto.
Čisto na samem stoji ta češnja, precej proč od vasi — zato je le še bolj zapeljiva. K nji je danes malo namcril Tonček svoj korak, da bi videl, kdaj bodo kai češnje zrele. Pa se mu je zazdelo, da je potegnil veter, in izmed llstov mu je zašepetal glas: »Tonček, zrele smo žc! Pridi in pokusi nasl« Kako ga je genilo to vabilo!
Neki skriven glas se pa oglaša in mu pravi: »Tonček, nikar! Češnja ni vaša; Matevžetova je.«
Od druge strani pa sliši spet oni glas: »Kdo bo pa videl? AH meniš, da ima Malevže vse češnje pre-štete?«-------
Stran   56                  ANGELČEK________     ^"L2?
»Bog te bo videl,« mu reče zopet vabeči glas, »saj so vam gospod katehet povedali, da Bog vse vidi in vse vL.«
»No, in ravno zate se Bog sedaj-le briga, kaj-pak!« se zopet oglasi izmcd listov nasprotni glas. »Ali meniš, da Bog nima dmgega dela?«
A zopet ga zavrne dobri glas: »Nikar, Tonček! Premagaj se! Bog je povsod pričujoč. Zraven tebe ic.
»Ah, zaradi par češenj ne bo pri Bogu take za-merel* mu zopet zašepeta češnjevi glas.
Tonček pa stoji in premiiljuje.
Češnje so res dobrc. Rad bi jib. pokusil. Boga iroa pa tudi rad — ne bi se mu rad zameril. Kako bi člo-
vek zdaj storil, da bi bilo na vsc plati prav?-------
Že odlaga Tonček svojo torbico, že se pripravlja, da urno spleza na češnjo, že se drži za deblo, ogle-duje, če ga nihče ne vidi — pa — nak! — hitro skoči po torbo in jo mahne proti donrn. V zadnjem trenutku je zmagal glas vesti.
»Tonček, kam pa bežiš?«
Izza debla sosednje čcšnje se naenkrat prikaže Matevže. Kakor okamenel obstane Tončck sredi pota. Sedaj bo po njem------! Komaj si upa sopsti.
»Pojdi nazaj malol«
In ni šel rad. Bal sc je. Rcs ni storil nič hudega, res sc je premagal — pa vcndar!
»Le pojdi nol Saj ne bo nič hudega. Pojdi! Boš šel na češnjo. Rad te imam, ker si tak junak!«
Urno je skočil Tonček nazaj in še bolj urno je splczal na češnjo. Kako mu je šel v slast dobri sad, ko |e trgal Tonček češnje z zavestjo, da ni tat in da je skušnjavo hrabro premagal! Ko sta se pa vračala z očeiom Matcvžžtom proti domu,  mu je Matevže
Leto 29____________ANGELČEK___________Stran 57

^H                        Huda skušnjava.
StranJ58_________ANGELČEK___________UtoM
naročil: »Kadar bi rad češnje, kar k nam pridi, pa jih bova šla obirat. Takerou fantu, kot si ti, jih že zmerotn rad daro!*
In — če ver}amete ali ne veriamete — skozi tri tednc po tem je bil Tonček vsak dan pri Matevže-tovih.