Vrtnarska 7 zopet na tapeti Usmiljeni gazda Pred nekaj leti je neko gradbeno pod-jetje v Vrtnarski ulici postavilo začasne bivalne prostore za svoje delavce ter jih po končani gradnji »pozabilo« podreti. Pa so se hitro našli novi prebivalci. Spočetka jih je bilo le nekaj — pravili so, da so bili to Romi, kasneje pa so se naseljevali še no-vi in novi in zraslo je pravo malo naselje. S prišleki so prišli tudi problemi: prepiri s »staroselci«, delovnimi organizacijami, kmeti. Navsezadnje je začarani krog prese-kal požar: naselje je zgorelo do tal... • Večina prebivalcev »vasice« se je vrnila v svoje rodne kraje — ali pač dru-gam. Vendar pa Vrtnarska ni dolgo same-vala. Prišli so novi Ijudje, nove družine. Kdo so? Zakaj so tu? Ali to pomeni, da se začarani krog na Vrtnarski vrti naprej ...? • Skoraj bi trčil v barake, tako gosta megla je bila. Res so tu, Vrtnarska sedem — kot kaže kajžarsko naselje izpred petde-setih let, o katerih pišejo Voranc in drugi naši pisatelji med obema vojnama. Sredi »vasice« stoji večja, trdna baraka z zida-nimi temelji, naokrog pa so na gosto raz-metane »hišice«. Saj veste: deske, tramovi in plahta za streho. Pa tu res lahko živijo ljudje, me je prešinilo ... Nekje sredi naselja se je oglašala seki-ra, pa sva s prijateljem zavila kar tja. Jaz z beležnico, on s fotoaparatom. • »Zdravo«, sva pozdravila z negotovim glasom. »Slikala bi vas rada. Kako kaj ži-vite tukaj? Napisala bi rada reportažo o vas . . .« • »Pa, neznam... Zašto baš ja? Znaš, ka-ko je to .. .« • Končno sva 25-letnega Dragomirja le prepričala za pogovor, obljubil pa sem mu seveda tudi sliko. • »Praviš, da bo v časopisu? Pa dobro, neka bude, ako mora.« • Pričel je pripovedovati: »Tu sem z že-no in otrokom. Doma sem iz Srbije. Nisem v domovino.« • »Zakaj si prišel ravno sem, saj nisi vedel, ali boš sploh dobil stanovanje, služ-bo. Ali si zaposlen?« • »V časopisih je pisalo, da tu in tam potrebujejo delavce, posebno še tu, v Slo-veniji. Rekel sem si, pojdem tja, slabše mi tako ne more biti. Sem avtomehanik in de-lam v podjetju. Tudi žena je dobila službo. Strežnica je — v domu upokojencev. Sedaj dela. Tu sva šele tri mesece. Stanujemo pa pri svaku.« Z roko je pokazal na eno izmed majavih barakic. Izgledalo je, da je začetno nezaupanje izginilo, zakaj prijazno naju je povabil v svoje »stanovanje«. • »E, vidiš, tu stanujem. Ni ravno naj-boljše, kaj?« je v zadregi pripomnil, ko je videl najina začudena obraza. • Res sva bila začudena. Nad čistočo in skrbno urejenostjo sobice. Mizica, dva kav-ča, omara in peč, ob njej manjša skladov-nica drv. Po tleh, po stenah ena poleg dru-ge domače pisane preproge. Človek kar tež-ko verjame, da je lahko borna baraka notri tako urejena. • Pogovarjali smo se naprej. Priznal je, da v službi sploh ni povedal, da nima sta-novanja; da je šele prvi mesec zaposlen in da še ne ve, koliko bo zaslužil. Upa na 2.500 do 3.000 dinarjev . .. Najemnino za »stanovanje« plačujejo po 1.000 dinarjev gazdi, ki stanuje na Celovški cesti 374. Tam so tudi prijavljeni, ker na Mačkovi ne pri-javljajo več na Vrtnarsko 7. Imena »gazde« seveda ni hotel izdati. Povedal je le, da te barakice kar naprej preprodajajo, čeprav ni nihče njihov pravni lastnik. Tudi Dragomir je, na primer, kupil »WC barakico« od so-seda — za 50 jurjev ... Sicer pa nima več-jih problemov, samo zebe jih malo ... • Potem naju je popeljal na obisk k znancu v sosednjo barako — v tisto trdno, z zidanimi temelji... • »Zdravo,« sva začela in zopet pove-dala ves uvodni govor. Tudi novi sogovor-nik je bil prijazen. Vojan mu je ime in tu stanuje šele tri mesece. Zaposlen je, prej je stanoval nekje v Domžalah sedem let, am-pak se je moral odseliti. Tudi ženo ima in otroka — ta je vseskozi capljal okoli naji-nega aparata. Zena je zaposlena v Karto-nažni tovarni. Kljub temu, da sta oba za-prosila za stanovanje, ga ne dobita. • »Vedo, seveda vedo, da sva brez sta-noyanja, da imava otroka, pa nič ne kaže, Kdo ve, kje je sedaj tale nekdanja prebi-valka Vrtnarske? da ga bova dobila. Imajo ga samo za sam-ce, pri ženi pa samo za samohranilke.« • Prvi del te žalostne zgodbe je bil to-rej za menoj. Stopil sem še do urada KS Šentvid, če tudi oni kaj vedo o novih pri-seljencih v barakah . .. • »Vrtnarska 7. Seveda vemo, kje je to. Da so se zopet naselili, pravite? Ne, tega še nismo slišali,« so govorili. Vedo pa, da barake niso primerne za stanovanje in za-to so si izbojevali na Mačkovi, da na Vrt-narsko 7 ne bodo več prijavljali. Sedaj je tam uradno prijavljenih le nekaj družin — v tistih trdnih barakah — sami dobri Ijud-je. Ko bodo te družine dobile stanovanje, bodo vse skupaj porušili. In da jim celo pobirajo najemnino za barake, so vprašali. Saj to je Hobetova zemlja. Kmet si sicer prizadeva, da bi odšli, pa ne more nič nare-diti. • »Gazda« stanuje na Celovški 374? Le kdo bi to bil, vprašajte na milico...« • Seveda, milica ima podatke o njih. Čedalje več jih je, priseljencev. Včasih, pred leti, so imeli z njimi probleme. Sedaj pa so v redu. Tudi zaposleni so. Prijavljeni seveda niso tam, ker tam ne smejo biti pri-javljeni. O »gazdi« pa ne vedo nič, bodo pa vso zadevo zagotovo raziskali.