DEMOKRACIJA Uredništvo In uprava: Gorica - Riva Piazzutta 18 Cena: Posamezna štev. L. 10.-Naročnina: Mesečna L. 46.- PoSt ček. rnfl. St. 9-1S127 Leto I. - Štev. 3 Gorica - Trst, 9. maja 1947 Izhaja vsak petek Italijanska ustavodajna skupščina Razširimo obzorja Trst-Gorica, dne 9. maja 1947. Nekateri ljudje ne žive radi med hribi, ker pravijo, da jim zastirajo razgled, ker radi gledajo v daljavo in ljubijo široko obzorje. Žal je res, da mnogi ne vidijo preko hriba, da ne vidijo, kaj se godi onstran grebena, da ne znajo pronikniti z duhovnim pogledom v svetovne daljave in vodijo zato za-plotniško, hribovsko politiko, nesposobni, da bi na usodo svojega naroda gledali v široki svetovni soodvisnosti. Takim ljudem ne zastirajo razgleda hribi iz zemlje in skalovja, marveč hribi njih neznanja in ozkosrčnosti. Taki ljudje mislijo, da so osišče sveta, da se v njih okolici odloča usoda zemeljske krogle, ko je v resnici vsa njih namišljena važnost in vse njih razburjanje le vihar v čaši vode. Taka je bila slovenska politika v svojih skrajnostih, ker ni izhajala iz potrebne široke razgledanosti, kakršno ukazuje naš občutljivi zemljepisni in politični položaj. Včasih se je izčrpavala v nesmiselnih, preozko pojmovanih idejnih in strankarskih domačih prepirih, sedaj pa se je izrodila v enostransko in izključujočo rovtarsko liupihnjeuost in nestrpnost na znotraj in na ven. Naša politika je postala živčna, razburljiva, hrupna, nasilna in povrhu nesamostojna. Tako početje se je seveda nujno končalo s spodrsljajem na parketu mirovne konference, kajti na parket se ne hodi z gojzaricami, nego v laku in fraku. Bog je postavil nas Slovence v tak salon, na tako zelo spodrsljivo mesto, da bi morala biti naša politika znanstvena, umerjena, strpna in posredovalna, ne pa hribovska, prenapeta in tvegana. Naši zemljcpisci pravijo, da je naša domovina zemlja „stikov, prehodov in razpotij", da živimo pna vratih Jadrana“ in „ob veliki cesti narodov'. Kljub tern resnicam se uvaja v naše politično življenje „nov slog" politične obleke, obnašanja, besede in dejanja. Medtem ko bi morali skrbno gledati na svojo zunanjost, da smo vedno lepo obriti, počesani in zlikani, da imamo vedno kravato, da rabimo vedno izbrane izraze, hočejo „novi politični ljudje* vplivati na svojo okolico s ponarejeno preprostostjo, ki meji na nekulturnost. To naj bi bilo izraz njih ljudskosti, ljudske politike in ljudskih voditeljev ! Ljudska politika nikakor ne zahteva neotesane robatosti niti da se mora priti v salon s čevlji, katerih se drži hlevski gnoj. Naš povprečno visoko kulturni preprosti človek ve, da mora ob nedeljah v cerkev v mašni obleki. Potrebe po razgledani, visoko kakovostni politiki Slovenci iz dokaj razumljivih razlogov nismo spoznali, dokler nismo neposredno občutili teže svojega položaja. Do prve svetovne vojne smo bili v veliki državi, ki je z Dunaja upravljala usodo Slovenije in Trsta. Imeli smo sicer že takrat narodnostne boje na severu in zapadu, toda to je bila bolj nagonska samoohranitvena borba, ki ni izvirala iz globlje zavesti, da živimo na tako izredno važnem koščku zemlje. Dosedanje razprave in zaključki Doslej je italijanska ustavodajna skupščina obravnavala in sprejela prvi dve poglavji predloga nove ustave, ki obsegata nekaj važnih splošnih določb. Vprašanje republikanske državne oblike je rešil plebiscit tako da o njem ni bilo treba govoriti. V prvem delu je bila zanimiva razprava o členu, ki določa, da je katoliška vera državna vera Italije, kar pomeni predvsem tri važne stvari: italijanska republika potrjuje lateransko pogodbo iz 1. 1929; vsak Italijan bo moral plačevati davke za vzdrževanje katoliške cerkve in vzgoja v državnih šolah bo katolška. Najzanimivejše pri sprejemu tega ustavnega določila je bilo glasovanje, pri katerem so komunisti glasovali z demokristjani proti socialistom, liberalcem in drugim političnim skupinam. Če se spomnimo velike gonje, ki so jo po vsem svetu in posebno še v Italiji vodili komunisti proti Vatikanu, tedaj to glasovanje najočitneje kaže vso neznačajnost in cinizem komunističnega gibanja. Položaj državljanov Dalje je italijanska ustavo-daina skupščina sprejela določbe o osebnih svoboščinah državljanov, izmed katerih je treba posebno poudariti čl. 7, ki govori o enakosti državljanov ne glede na spol, raso in jezik, socialni položaj ter verske in politične nazore ter čl. 8, ki določa nedotakljivost osebe in domovanja. Ni dovoljeno nobeno kratenje osebne svobode in nobeno kršenje domovanja brez odobrenja sodne oblasti in to samo v primerih, ki jih predvideva zakon. Policijske o-blasti smejo le v izrednih, od zakona predvidenih primerih izvesti začasne ukrepe, katere pa morajo v 48 urah prijaviti sodnim oblastem. Te jih morajo v 48 urah odobriti, drugače jih je smatrati za neveljavne in brez vsakega pravnega učinka. Čl. 9 določa svobodo in tajnost dopisovanja in katere koli vrste obveščevanja (telefon, br zojav itd.) Čl 10 določa svobodo potovanja za italijanske državljane po vsem ozemliu z omejitvami iz varnostn h in zdravstvenih, nikakor pa ne iz političnih ozirov. Vsak državljan sme ozemlje Italije svobodno zapustiti in se vrniti domov. Važna je za tujce določba čl. 11, ki pravi: „Pravni položaj tujcev urejuje zakon v soglasju z mednarodnimi določbami in pogodbami. Tujec, kateremu je v domovini nemogoče uživati svoboščine, ki jih jamči italijanska ustava, ima pravico zatočišča na ozemlju republike pod pogoji, ki jih določa zakon." Pravica združevanja Naslednja dva člena določata svobodo zborovanja in združevanja. Za zborovanja ni potrebna prijava, pač pa za zborovanja n? javnih prostorih, katera smejo oblasti prepovedati iz dokazanih razlogov ogrožene javne varnosti. Državljani se lahko svobodno združujejo v namene, ki niso prepovedani po kazenskem zakonu. Prepovedane so tajne družbe in takšne, ki stremijo tudi posredno za političnimi cilji s pomočjo organizacij vojaškega značaja. Naslednji člen določa svobodo bogoslužja. Vsakdo ima pravico svobodno izpovedovati svoje versko prepričanje, zasebno ali javno uvrševati svoja verska opravila, v kolikor ne gre za obrede, ki nasprotujejo d /brim običajem. „Vse veroiz-povesti so pred zakonom enako svobodne", pravi drugi odstavek tega člena, katerega so v tej nenavadni obliki sprejeli po dolaem razpravljanju na predlog demokristjanskih zastopnikov. Druge verske ločine imajo pravico. da se organizirajo po lastnih pravilih, v kolikor niso nasprotna italijanskemu pravnemu redu. Tisk je svoboden Po ostrem razpravljanju so sprejeli odstavi k za odstavkom, večinoma proti glasovom demokristjanov, dela liberalcev in monarhistov, čl. 16, ki govori o svobodi tiska: „Vsi imajo pravico svobodno izražati svoje mnenje z besedami, tiskom ali drugimi obveščevalnimi sredstvi. Tisk ne more biti podrejen odobritvam in cenzuri Zaplemba se sme izvesti samo z ukre- pom sodnih oblasti v primerih zločina, za katerega zakon o tisku to posebno določa, in v primeru prekršitve določb o obveznosti objavljanja imen odgovornih izdajateljev. V zelo nujnih primerih, ko ni mogoče pravočasno dobiti odloka sodnih oblasti, lahko zaplembo izvedejo uradniki javne varnosti, ki morajo takoj, a ne pozneje kot v 24 urah prijaviti primer sodnim oblastem. Zakon sme določiti sredstva za ugotovitev financiranja periodičnega tiska. Prepovedane so objave v tisku, predstave v gledališčih in vse druge javne manifestacije, ki nasprotujejo dobrim običajem. Zakon določa primerne kazenske mere." Po nekaj dnevih razpravljanja so končno odobrili čl. 24 in 25, ki govorita o družini. V končno odobrenem besedilu je pri določbi o zakonu izpadla beseda .neločljiv", s čimer je bila dana možnost, da bo poznejša postava določila pogoje ločitve zakona. Ta določba je zmagala z majhno večino 194 proti 191 glasom. Znatno število poslancev demokristjanske stranke pa je b lo odsotnih. Proti 36 odsotnim je vodstvo uvedlo disciplinsko preiskavo. Določbe o vzgoji Sledila je razprava o določbah o vzgoji, pri čemer je prišlo do izraza staro nasprotstvo med pristaši državne in zasebne vzgoje. Večdnevna razprava se je končala z zmago pristašev zasebnih šol s skupnim pred- logom demokristjanov in komunistov, katerega je samo nekoliko spremenil predlog liberalcev z dodatkom .brez stroškov za državo". Končno besedilo člena o šolah se glasi: „Ustanove in zasebniki imajo pravico ustanavljati šole in vzgojne zavode brez stroškov za državo. Zakon mora pri določevanju dolžnosti in pravic zasebnih šol, ki bodo prosile za enakopravnost z državnimi, zagotoviti polno svobodo, njihovim gojencem pa enakost izobrazbe v primeri z gojenci državnih šol. Predpisan je državni izpit za sprejem na različne položaje in stopnje v šoli, za dokončanje in za potrd tev strokovne usposobljenosti. Zavodom visokega šolstva, vseučiliščem in akademijam se.priznava pravica izdati samostojne pravilnike v okviru določb državnih zakonov." Druga določila pravijo, da je vstop v šole prost za vsakega. Osnovna izobrazba, ki traja osem let, je obvezna za vsakega. Sposobnim siromašnim dijakom bo država prma-gala pri šolanju s šolskimi in družinskimi podporami in z drugimi ukrepi. Zgodovinski spomeniki in umetniške zbirke v muzej'h preidejo v varstvo države, četudi so jih nekateri hoteli prepustiti v varstvo pokrajin. Ko so tako sprejeli prvih 29 členov ustavnega načrta, so prišli na najvažnejši del ustave, ki obravnava gospodarska in socialna vprašan a. Verjetno nam bo razprava o teh prines'a še mnogo zanim vega in nenavadnega, o čemer bomo še po ročaii. Posnemajmo Čehe Zenkel - T. G. Masaryk Morda je bil dr. Tuma tisti, ki se je tega najprej in najbolj zavedel. Življenje v „avstrijski idili* nam je dovoljevalo politične igre, kakor sta nam jih zasnovala Šušteršič in Tavčar in ki so se žal po zakonu vztrajnosti prenesle tudi v novo narodno državo Jugoslavijo. Ko je postal naš narod politično samostojen gospodar svoje usode in so neposredno manj prešle nove skrbi in dolžnosti, se je zlasti po Rappallu zavedel svojega položaja, slovenska univerza nam ga je z mnogih strani znanstveno o-svetlila, toda do dna svojega narodnega in političnega vprašanja še nismo prodrli. Preveč zapleteni v notranje politično vrenje, iskanje in urejevanje mlade države, nismo posvečali svojemu mednarodnemu položaju potrebne pozornosti. Sleherni Slovenec pa je do kraja spoznal usodnost naše lege in velikih sil, ki se pri nas srečujejo, tekom minule vojne in še bolj spričo težkih zapletljajev okoli nas na mirovni konferenci. Nad vsem, kar se je v tem času godilo okoli nas in z nami tudi zgo- dilo, se bo moral naš narod globoko zamisliti. Pronikniti bomo morali v globine svojega narodnega in političnega vprašanja, preučiti svoj narodni in mednarodni položaj ob upoštevanju zemljepisnih, gospodarskih, političnih, narodnih in socialnih, lastnih in sosednih, bližnjih in oddaljenih či-niteljev. S preučavanjem svoje preteklosti in sedanjosti si bomo morali začrtati pot v prihodnjost, da bomo bolje prestali nove preizkušnje, ki bodo morda še prišle nad nas. Naravna lega naše domovine nam nakazuje osnovne smernice tega iskanja v pravcu dosledne demokracije v notranjem narodnem življenju in v razmerju do sosedov, kar nas edino lahko usposobi za nelahko posredovalno vlogo med velikimi gospodarskimi področji ter političnimi, narodnimi, kulturnimi, socialnimi in drugimi silami, ki se pri nas stikajo>. V bodoče bodo morali naši vodniki krmariti našo usodo s Triglava, te naj višje razgledne točke naše domovine, ki bodi poveljniško mostišče našega čolnička. Beneš Na proslavi obletnice praške vstaje proti Nemcem je na seji narodnega osvobodilnega sveta v Pragi govoril češkoslovaški predsednik dr. Edvard Beneš, ki je med drugim izjavil: „Ko gre za nemško nevarnost, bomo vedno korakali skupno s Sovjetsko zvezo. V kulturnem pogledu pa smo Evropci. Nikdar nismo bili samo z Vzhodom ali Zahodom, temveč vedno z Vzhodom in Zahodom. Vaš sklep, da se odpovedujete kot osvobodilni svet vsakemu političnemu delovanju, je velike važnosti. Politična izkušnja nas uči, da številčni uspeh neke stranke, čeprav znaša 51 odstotkov vseh glasov, še ne daje tej stranki pravice, da sama vlada ali da vlada proti 49 od^t-kom glasov ostalih strank. U-čena politika je umetnost kompromisa. Nasilna revolucija izzove druga nasilstva. Ne delam si utvare o današnji moči slovanske solidarnosti. Vprašanje nemških Sudetov je že zaključeno poglavje in Evropa ter svet bi spet prijeli za orožje, če bi kdo mislil nasprotno. Naša narodna svoboda je izven vsakega razgovora, ker ni nikake druge navarnosti, razen nevarnosti z mmške strani. Branili burno svojo narodno svobodo pred nemško nevarnostjo z našimi prijateljskimi zvezami s slovanskimi državami in upam tudi s pom čjo drugih miroljubnih držav." * * * Spominjamo se, da je bivš praški župan Peter Zenkel p v-daril, da je Češka središče Evrope, ki ga nihče nima pravice premakniti niti na Zahod pa tudi ne na Vzhod. Z zgnr-njo izjavo je predsednik Beneš ponovil to stališče. Čehi so o?tali zvesti testamentu T. G. Masaryka, ki je v svoji Sve tovni revoluciji napisal: .Naša zgodovina nas navaja h kulturni sintezi: ex oriente lux - da, toda tudi ex occideme (luč od vzhoda - dž, toda tudi od zahoda)... Vsa naša zgodovina in naš zemljepisni položaj vodita k tej spojitvi." Čehi nikoli ne zgube umerjenosti in ravnot- žja niti v notranjem življenju niti v od nošajih do zunanjega sveta. K temu jih sili njih občutljivi položaj. Ali ni naš položaj še bolj nevaren? In vendar je kulturna, politična in socialna zaletelost v pogubne skrajnosti prihranjena nam Slovencem in sploh Jugoslovanom! Če je to znak nižje kulture, tedaj se učimo pri bolj kulturnih brat h Čehih. Piimerjanje njih ravnanja in položaja z našim nam jasno kriči, da za narodovo korist ni dovolj znati razlivati človeško kri, kakor da je voda - kar je včasih le dokaz pri mHvnega herojstva - in metati milijone mrtvih na politično tehtnico, marveč da se zahteva v prvi vrsti kultura in politična modrost. Kardinal Griffin o zločinih proti človeštvu aThe Rome Daily American* je objavil naslednje poročilo iz Lon dona: „Wesimiristrski rimo-katoliški nadškof Bernad kardinal Griffin je zahteval preiskavo ZN o tem, kar je označil kot,zločine proti človeštvu v Jugoslaviji." Kardinal je med dru gim dejal: .Tiste p ed niiremberškim sodiščem so sodili in obsodili zaradi enakih zločinov proti človeštvu kakršne izvaja sedanji režim v Jugoslaviji proti ljudstvu In cerkvi. Od srede do srede _ ». maja; V vsej Evropi so priredili prvomajske proslave — Beviti je izjavil v parlamentu, da je romunska vlada prekršila tretji člen mirovne pogodbe, s katerim se >e obvezala, da bo zagotovila svobodo izražanja političnega prepričanja, ko je nedavno zaprla šest članov opozicijski strank - Vesti, da je paragvajski predsednik Higinio Morinigo odstopil, so zanikali — Wallace je v Ameriki po radiu izjavil, da si Evropci ne žele nobene vojne več — Odbor ZN je odklonil arabsko zahtevo, naj glavna skupšč>na ra'pravija o palestinskem mandatu in neodvisnosti — Belgija e kot 14. država podpisala ustanovno list no IRO (Mednarodne organizacije za bedunce) — Kanadski ministrski predsednik je objavil, da bodo v kratkem poslali v Evropo uradnike za spre-emanje priseljencev — Po 40 letih se je prvič sestal argentinski kongres. 2. maja :Ramadier je zahteval glasovante o zaupnici — Bevin je vladi podat poročil > o moskovski konferenci — V Lausanni v Švici se je sestal pripravljalni odbor IRO. Menijo, da bodo Brazil, Avstralija in Panama v kratkem pristopile k begunski organizaciji ter tako omogočile njeno delovanje — Vodstveni odbor ZN je odbil predlog, da bi povabili predstavnike židovske agencije na glavno skupščino — V Boliviji *>o odkrili zaroto in polotili upornike. Viada je odstopila — Združene države bodo v kratkem vrnile italijansko imovino. 3. mn ja; Pri palestinskem zasedanju /.N je ..slovanski blok* zahteval, naj bi Sovjetsko zvezo vključili v preiskovalno komisijo o Palestini — Moskovska .Pravda" je napadla finske sodne o-blasti in .reakcionarje* Angl Bškj strokovnjak za balkanska vprašanja p«of. Se?on Watson, ki je med vojno veliko pfip mogel k pop ilari aciji maršala Tita, je odstopil iz predsedstva anglo-(ugoslovansk^ga društva, ker je jugoslovanska vlada ukinila si* rotišče v Nišu, ki so ga z angleškim denarjem ustanovili že med prvo svetovno vojno — Jugoslovanska vlada ne bo poslala zastopnika v podkomisijo za preiskavo obmejnih incidentov, ki so jo ustanovili v Solunu — Ljudsko sodišče v Zemunu pri Beogradu je obsodilo na smrt kmeta, ki je v februarju mesecu ubil dva člana kraievne komis je za zbiranje žita — Ameriške zasedbene o-blasti na Bavarskem niso dovolile komun s>ični part ji, da se prekrsti .stranko socialistične enotnosti", ker bi to kazal" na zlitje, kar oa ne odgovarja dejstvom — V Nurnbergu se je začela razprava proti nacističnim industrijcem. *. maja; Francoski parlament je s 3»iu gusovi proti 187 >n 62 vzdržanimi izglasoval zaupnico Ramadierjevi vladi. Ker so štirje komunistični ministri glasovali proti vladi, kamere član1 so bili, jih je predsednik odstranil iz vlade in zamenjal z nekomunisti. Tako zdaj Francija prvič po o-svoboditvi nima komunis ov v vladi. Komunisti so že začeli u-prizarjati stavke, ker so se nenadoma spomnili, da so cene previsoke in plače prenizke. — Republikanski predsed iški kandidat Harold Stassen je objavil razgovor, ki ga je imel z maršalom Stalinom. Sovjetski gene-neralisim je dejal, da razlike med obema državama niso take, da bi ovirale skladno sodelovanje. Na st iošno je zavzel zelo pomirljiv ton — Po prvem poročilu v ja-škega odbora ZN se je 5 velesil obvezalo, da b ao prispevale najboljše čete za policijska silo ZN. Ni pa sporazuma za več kot eno tretjino izmed 41 točk — Belgija je pripravlj na sprejeti 20.000 beguncev, Brit mja 15.000 in Francija 50.000 — /■ gesli .Posodimo državi 3 ali 4 tedne plače* so v Sovjetski zvezi začeli s propagando za drugo državno posojilo v znesku 20 mililard rub-Hev — Režimski bolgarski list -Domo« inska fronta" je napadel del oravoslavne duhovščine za- vega umika Francija je bila že pred letom 1945 skoraj popolnoma osvobojena in proces politične in družbene obnove seje od vsega početka nadaljeval z ve ik:m sodelovanjem armade. Generala De Gaullea, voditelja „bo reče se Francije", so vsaj na zunaj priznavale vse stranke kot nespornega prvaka ter ga kasneje izvolile tudi za državnega poglavarja. Vendar pa je v ozadju tlelo marsikaj. Slo-gaštvo, ustvarjeno v času odpora, je bilo vedno šibkejše in po plebiscitarnih volitvah v ustavodajno zbornico 21. oktobra 1945, ko so sredi novembra De Gaullea izvolili za ministrskega predsednika, je pri sestavlj-mju vlade že naletel na prve težkoče s komunisti. Položaj v Franciji se je vedno bolj slabšal: težkočam s Sirijo in Libanonom se je pridružilo še industrijsko vprašanje, vprašanje prevozov, pomanjkanje hrane v mestih ter znaki inflacije. De Gaulle ni hotel ali ni mogel vzdržati ter je 20. januarja lanskega leta odstopil ter se umaknil v podeželsko zatišje. V Franciji so se nato do-kodki odigravali v znamenju izredne politične pestrosti. V enem letu je država izmenjala štiri vlade (Gouin, Bidault, Blum, Ramadier), enkrat odlo-nila, drugič pa sprejela ustavo, rešila nekatere zunanje politične zadeve, ves čas pa ostala v težki gospodarski krizi. Ves čas so vladale (z izjemo začasne izključno socialistične vlade Bluma, ki so jo komunisti „to-lerirali") tri glavne stranke: komunistična, socialistična in l'udsko republikansko gibanje, in sicer na podlagi ustave, ki je bila sprejeta z jako čudnim razmerjem glasov (za ustavo 9,200.467, proti 7,790.676, vzdržanih 7,776.893). Francija pa se kljub temu ni mogla urediti. De Gaulleov ponovni nastop De Gaulle se po odstopu skoraj pol leta ni oglasil. Vedeli so, da se ne strinja niti z zadržanjem strank niti z ustavo, toda njegovemu mnenju niso pripisovali velikega pomena. Nihče mu sicer ni o-poraval zaslug za ponovno vzpostavitev države, nihče pa si ga tudi ni želel ponovno na oblast. Končno je De Gaulle sam stopil iz zatišja. Do danes je imel že Šest večjih govorov, ki so brez dvoma precej vplivali v Franciji kljub temu, da so ga morda podcenjevali. Vse govore (16 junija v Bayeuxu, 29. avgusta v Bar-Le-Ducu, 29. septembra v Epinalu, ter končno letos marca v Brunevalu, Etretatu in Strassbourgu) lahko označimo, če jih gledamo kot notranjepolitične govore, v prvi vrsti kot nezadovoljstvo z ustavo in željo po močnejši izvršni oblasti predsednika ter vlade, ne pa izvršnih odborov posameznih strank, kar je očitek, ki leti tako na socialiste, Thoreza in Bi-daulta. Glavna misel De Gaullovih govorov, gledano iz zunanje političnega stališča, pa izhaja iz njegove zaskrbljenosti nad splošnm mednarodnim razvojem. Že v Bar-Le-Ducu je De Gaulle izrazil zaskrbljenost nad razvojem odnčšajev med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo ter je zaradi ravnovesja predlagal sodelovanje med. Veliko Britanijo in Francijo, v brunevalskem govoru pa je bil še izrazitejši: „Če bi nova tiranija kdaj koli ogražala ves ali del sveta, smo lahko gotovi, da bosta Združene države in Francija skupaj da seji upreta". Zaradi tega in zaradi neurejenega notranjega položaja v dižavi. kjer po De Gaullovem mišljenju preozka strankarska zasnova preprečuje dalekovid-nejše izvajanje francoske zunanje politike, so razumljive tudi njegove obtožbe in pozivi: „Le strumna enotnost lahko spet dvigne Francijo do naroda prve vrste... Prišel bo dan, ko se bo Francija odrekla sporom in neplodovitim notranjim bojem ter se dvignila do nove višine... Tistih članov odporniškega gibanja, ki so skušali svoje podtalno delovanje izrabiti v svojo korist, ne pa v korist narodne obrambe - t*-h ne bomo trpeli" (Bruneval), „Di-sciplina, red in organizacija" (Etretat), „Čas je, da se organizira in izoblikuje Rassem-blement du peuple frangais, ki bo v okviru zakona in preko različnosti mnenj, ki zasleduje velike napore skupne ozdravitve in reforme države..." De Gaulleovi izgledi De Gaulleov prvi ponovni nastop je naletel skoraj povsod na neprijeten odziv - tako med političnimi strankami (z ujemo skrajne desnice) "kot v javnosti. Njegov prvi govor so tolmačili kot postavitev kand dature za bodočega predsednika, trdili so, da ima ..diktatorske težnje" in slično, dokler De Gaulle tega ni od očno zavrnil. Marčni nastop, ki ga je množ ca v Brunevalu spremljala z vzkliki „De Gaulle na oblast" pa je naletel že na drugačen odmev, posebno še, ko je prišlo do dejanske ustanovitve Združenja francoskega ljudstva, kateremu se je De Gaulle osebno postavil na čelo. Odmev med strankami je ostal sicer enak, ker so se čutile zaradi njegove kritike prizadete vse, toda odmev med ljudstvom je bil boljši. V kratkem času je novo gibanje zabeležilo 300.000 članov, po izjavi glavnega tajnika, bivšega De Gaullovega ministra za informacije Soustellea, pa znaša dnevni pritok do 100.000. Stranke proti De Gaulleu sicer (z izjemo socialistov) niso izstopile s posebnimi izjavami, govorila pa so dejanja, ki so pokazala, da se De Gaullea boje. V departementu Rhdne so vse stranke ustanovile tako imenovane *odbore za čuječ- nost" proti RPF, ki se zdaj širijo po vsej deželi in v katerih hočejo prevzeti vodstvo komunisti. Propaganda poziva na „obrambo republike", proti „osebni nadvladi" in proti tujemu vmešavanju »ameriške reakcije", ki naj bi stala za De Gaulleom. Ozad e vladne krize Kriza Ramadierjeve vlade, do katere je prišlo v zadnjih dneh, ko so komunisti, ki so doslej podpirali Ramadierjevo gospodarsko politiko ustalitve cen in plač, nenadoma ugotovili upravičenost zahtev delavstva Renaultovih tvornic, ki stavka in zahteva zvišanje minimalne mezde od 25 frankov na uro na 35 frankov, pa je plod daljše napetosti, ki se jev vladi vlekla že nekaj časa. Spor zaradi imunitete petih madagaskarskih poslancev, nezaupnica Rama-dierju v zbornici z njihove strani ter njih izključitev iz vlade so sicer težka vprašanja, ki pa bi jih bilo v rednih razmerah verjetno mogoče rešiti brez težjih posledic. Toda zdi se, da so korenine trenotne krize kljub Ramadierjevemu uspehu pred narodnim svetom socialistične stranke, kjer so v torek (s pičlo večino) sklenili podporo vladi do julija, globlje in nevarnejše. Ne glede na to, da pomeni komunistična opozcija zaradi številčne moči te stranke v Franciji že sama po sebi težak udarec za Francijo in da preti tudi toc alistični stranki verjetno razcep, kakršnega smo doživeli že v Italiji, je nevarnost zlasti v tem, da so vse sedanje akcije francoske komunistične stranke del širšega načrta, usmerjenega po Trumanovem govoru in neuspeli moskovski konferenci proti ustvaritvi zahodnega blo ka, rahlanju vezi med demokracijami, poslabševanju gospodarskega staniavvsem svetu (ni izključeno, da lahko doživimo v svetu val novih stavk in uporov), skratka del usodne taktične igre, ki se danes vodi med Vzhodom in Zahodom. De Gaulle bo morda pri vsem tem okrepil svoj položaj, toda v nakazanem pravcu kriza, ki se danes očividno razvija v Franciji, ni več samo francoska kriza. Evropa po tej vojni ni več činitelj mednarodne poli tike, marveč predmet. Njeno gospodarstvo in tudi nj-na polit čna ter moralna moč je na tleh - politiko vodita dve iz-venevropski velesili, ki vidita v njej več ali manj samo bojišče. Razvoj v Franciji bo bržkone zanimiva in tragična slika smeri razvoja v Evropi in v svetu. T. L. Slovensko gledališče v Trstu Zelo smo si želel’ na Primorskem žive besede na odru, gledaliških predstav, v kate.ih bi oživela najboljša slovenska dramatska dela, pa tudi najboljše svetovne drame v naši domači uesedi. Danes je prišel ta čas, danes je možnost dana. Primorci se veselimo gledališča, toda večkrat imamo vtis, da naša velika želja v tem ozi' ru in še povsem izpolnjena. Zakaj? Kaj je Narodno gledališče? To je ena izmed tistih kulturnih ustanov, ki je vsa v službi naroda in čiste umetnosti, ki nikdar ne postane dekla kake politične stranke, kakega režima, ki se nikdar tako zelo ne proda, da bi za plačilo o-znanjala morda politična gesla plačnika. Narodno gledališče je prižnica lepe besede, je zrcalo narodove gledališke kulture, je hram najlepšega življenja, ki ga je u-stvaril narodni genij. Primerjajmo »Narodno gledališče za Trst in Slovensko Primorje« 7, oornjimi zahtevami. Drugo leto deluje že med nami to gledališče. Treba je reči, da se igralci zelo trudijo in da so zelo idealni. Ali pa drugače: od igralcev zahteva vodstvo izrednih naporov in žrtev, nastopov v nezakurjenih dvoranah sredi zime, igranja na prepihih, prevažanja z avtomobilom po deželi itd. In zaradi tega ni opaziti slabe volje na obrazih igralcev. Vsekakor prizadevnost, velik idealizem in razumljiva disciplina. Človeku je žal, da je delo igralskega zbora tako otežkočeno. Mnogi s prstom kažejo, kdo je vsemu kriv. Človek pa, ki misli, tudi razmišlja. Ali morda ni to zaradi tega, ker se je gledališče le preveč povezalo v politični red, ki vpliva izza železnega zastora. Ali se ni morda to gledališče preveč prodalo politiki? Določajmo na podlagi suhih dejstev I Prva in začetna predstava je s Hlapcem Jernejem pokazala, da hoče biti to Narodno gledališče tudi politično, če ne celo samo politično. In ta slika je postala splošna in se do danes ni spremenila. Slovenski program gledališča je najvažnejši in najboljše zrcalo Smeri in višine gledališča. Katere ■iomače drame so bile uprizorjene? Prvi je bil uprizorjen Hlapec Jernej, a med uprizoritvijo in uprizoritvijo je veilka razlika. Način, ld ga je izbralo gledališče, je tendenčen; lahko trdimo, da so tako uprizoritev narekovale politične težnje, nc pa umetniške. Druga uprizoritev domačega dela je bila dramatizacija Jurčičevega Desetega brata. Dramatizacija je pač dramatizacija in ne more nikdar doseči drame Potetn so uprizorili Pavšičeve »Raztrgance«. Verjamemo, da je med okupacijo predstava partizane navduševala, toda danes, v urejenih razmerah, lahko mirno trdimo, da v delu ni umetniške sile (čeprav se zdi režiserju g. Justi Košuti to čudovito delo). To je navadno politično delce, katerega zanamci, ki bodo imeli kaj okusa, ne bodo več uprizarjali. Temu gledališču se je zdelo potrebno uprizoriti tudi monolog Aa-dante patetico V. Zupana, za katerega se ni čuditi, da ga je govoril igralec skoraj prazni srednje-veliki dvorani v Trstu. Lansko leto je gledališče uprizorilo še Golarjevo Vdovo Rošlinko. To je vesela zgodba, ki je imela že neštetokrat uspeh na slovenskih odrih. Tu pa je bila uprizorjena tako, da je zdrknila na stopnjo ko-medijantstva. Posebno je poskrbe' za to igralec Joco Turk, ki je naredil iz predstave prizore plitvih kabaretnih naturalističnih podvigov. Letos je gledališče uprizorilo Linhartovega Matička, ki je bila dozdaj najresnejša uprizoritev domačega dela. Po vsem tem in še po nekaterih dejstvih je jasen sklep, da je tako imenovano Narodno gledališče uniformirano in da nosi na čelu politično znamenje in da je eno izmed orodij komunističnih politikov na teh tleh. Tudi sicer lahko trdimo o umetniški ravni, da je nizka. Naravno, saj so tudi pri igralskem, zboru merodajna politična merila. Poznamo pač sisteme, ko vodijo tisti, ki so agentje režima, tisti pa, ki znajo, večkvat hlapčujejo. Hlapčujejo, da morejo sploh živeti. Nekateri so bili včasih natakarji in vratarji, danes so pa šefi in režiserji, Važen je znak, v čigar i-menu delajo. Ko pride človek na predstavo tega gledališča z mislijo, da je prišel na neko javno kulturno prireditev, ki jo je pripravilo Narodno gledališče, te iz te miselnosti hitro spet zdrami igralec, ki stopi pred zastor in nagovori občinstvo: Tovariši in tovarišice... Če si torej do tedaj mislil, da je predstava splošna, slovenska narodna prireditev, na katero si se pehal med kletvami iji (zmerjanjem i^OtiJanških šovinistov, pa si se le preril io dvorane, da boš na slovenski prireditvi, se ob takem nagovoru zresniš. Takoj v začetku izveš, da je predstava v isti vrsti kot miting Iz teh in podobnih dejstev je razvidno, da Primorci še vedno čakamo resničnega Narodnega gledališča. Za enkrat je to, ki deluje, še vse vklenjeno v poli.ični voa. Ali bo spreglo in postalo »narodno«, bo pokazala bodočnost. Ko b® postalo zares »narodno«, bo deležno podpore in iskrene ljubezni vsega primorskega ljudstva. /.. B. Italijanske stranke (e. g.) - V demokratičnih državah se politično življenje odigrava in razvija v strankah, to je v tistih ustanovah, preko katerih prihaja do izraza politična volja onih delov ljudstva, ki jih posamezne stranke zastopajo. Po strankah izraža ljudstvo svoje mnenje o velikih in majhnih vprašanjih državnega življenja, kot so n. pr. gospodarska politika, notranja ureditev države, socialna zakonodaja, šola, razmerje med Cerkvijo in državo itd. Stranke določajo člane vlade in zastopnike občinske uprave in postavljajo kandidate pri volitvah v državni zbor, v pokrajinske zbore in občinske zastope. Skratka: stranke so v demokraciji organiziran izraz ljudske volje. Ni pa rečeno, da je država tem bolj demokratična, či n več strank ima. Nikakor ne! V Zdru Ženih državah Severne Amerike imajo samo dve stranki: demokratsko in republikansko, a vendar ne bo noben trezno misleč človek trdil, da v Združenih državah ni demokracije. Eno pa je gotovo: v državah z eno samo politično stranko demokracije ni. V Italiji je politično življenje razgibano. Strank je precej. Poleg močnih strank, ki štejejo na milijone pristašev, je tudi več manjših skupin. Raz-merie med posameznimi strankami so prinesle volitve v ustavodajno skupščino (konstituan-to) 2. junija 1946. Iz volitev so izšle tri močne stranke, namreč krščanski demokrati (democri-s'iani), socialisti in komunisti. Za nje je glasovalo 17 milijonov italijanskih volilcev. To je velika večina. V ustavodajni zbornici imajo 426 poslancev (krščanski demokrati 207, socia listi obeh kril skupaj 115, komunisti 104). Vse druge sku-p ne s kvalunkvisti vred jih ■majo samo 130. Omenjene tri stranke so do prihodnjih volitev odgovorne za vodstvo državnih poslov. Nad milijon glasov so pri volitvah v konstituanto dobili tudi kvalunkvisti, ki predstavljajo čisto novo politično gibanje. Vse druge stranke so (partito d’azione, republikanci itd.) zbrale manj kot milijon glasov. Tudi liberalna stranka, ki je pod raznimi imeni vodila italijansko notranjo in zunanio politiko v dolgi dobi od 1. 1848 do prve svetovne vojne in ki je izpeljala ujedinjenje Italijanov ter dala državi ustroj, ki ga ima še danes, je izgubila veliko privlačne sile. Volitve so jo po- tihnile na dokaj nepomembno mesto. Glede na program bi krščanske demokrate označili kot stranko sredine. Socialisti in komunisti tvorijo levico - komunisti so na skrajni levici -, kvalunkvisti pa so najbolj desničarska stranka. Ostale sku-p ne so razporejene od zmerne levice do zmerne desnice. Te-ž šče notranje politike je torej na sredi. Včasih se premakne proti levi. Da bi se množice italijanskih volivcev kdaj v bližnji bodočnosti odločno u-smerile na desno, ni prav verjetno. Presenečenja pa seveda niso izključena. Mnogo bo odvisno od gospodarskega položaja. Človek, ki ima zagotovljeno delo in kruh, ne sili na levo, v stranke, ki imajo v načrtu trajno revolucijo Takih ljudi pa danes v Italiji ni veliko. Več je nezadovoljnežev. Prihodnje volitve v državni zbor, ki bodo morda jeseni, bodo pokazale, kam se bodo nagnile italijanske ljudske množice. Za bralce našega lista ne bo brez pomena, ako jim v kratkih obrisih predstavimo glavne italijanske politične stranke, kar bomo storili po zgodovinsko razvojni metodi v prihodnjih številkah našega glasila. Leto 1. - Štev. 3 DEMOKRACIJA Stran 3. I GOSPODARSTVO: Slovensko denarništvo na Primorskem Dve leti sta pretekli, odkar je bila Primorska osvobojena, odnosno bolje rečeno, odkar se preko krčev in težav prilagodil j e novemu položaju, kakršnega je na tem področju povzročilo in uzakonilo noro razmerje sil v svetu. Zato se ni čuditi, ako ob teh pogojih še ni moglo vzkliti novo gospodarsko živ Ijenje, ki bi koreninilo v novi stvarnosti. Kljub temu pa bi lahko pričakovali, da bodo v tej dobi Slovencem popravljene in postavljene vsaj v prejšnje stanje one glavne krivice, ki jih je na gospodarskem področju povzročil bivši, nam in demokratičnim Italijanom sovražni fašistični režim. Med te krivice spada v pr'7i vrsti uničenje slovenske kreditne in denarniške organizacije na Primorskem. Ali moramo za to neopravičljivo zamudo iskati krivdo v premajhni in preveč enostransko usmerjeni pobudi na slovenski strani ali v prevelikem formalizmu zavezniških upraviteljev naše dežele, je vprašanje zase. Veselilo nas bo, ako se bo kdo v tem pogledu oglasil. Mi ae bomo omejili 3amo na kratek prikaz bivšega slovenskega denarništva v teh krajih in bomo zadovoljni, ako bomo s tem ter s svojimi predlogi za bodočnost vzbudili pri poklicanih resno razmišljanje ln morda akcijo, ki bo privedla do tega, da se obstoječa vrzel zamaši. Stanje pred prvo svetovno vojno Pred prvo svetovno vojno smo imeli Slovenci skupno s Hrvati v Trstu lepo razvito in močno Jadransko banko, katere bilančna vsota je po komaj osemletnem obstoju (ustanovljena 1. 1905) dosegla leta 1913' že lepo vsoto 40,270.000 Kron. Omenili bi, da je v istem letu dosegla bilančna vsota najstarejše tržaške delniške banke (Banca Commerciale Triestina, ustanov. 1859) okoli 60 milijonov Kron. Ta velik uspeh slovenskega zavoda v tako kratkem času nam dokazuje pomembnost vloge, ki jo je v takratnem tržaškem gospodarskem življenju igral naš tukajšnji živelj, čigar najvidnejši predstavnik je bil ta njegov denarni zavod. Poleg tega zavoda sta imeli v Trstu svoj sedež tudi Tržaška posojilnica in hranilnica ter Trgovsko obrtna zadruga, ki sta se bavili s svojemu namenu odgovarjajočimi posli ter sta uspešno posegali v naše gospodarstvo. Izmed ostalih slovenskih bank je imela Ljubljanska kreditna banka v Trstu svojo podružnico. po vsem. Primorskem pa je bila razpredena dobro razvita aadružna mreža (leta 1913: 285 zadrug z 33.352 vlagatelji ter 87,700.000 Kron vlog in skupno bilančno vsoto 50,456.000), katerih veliko večino so predstavljale čisto slovenske oz. lirvatske zadruge. Ako površno pogledamo te kratke podatke, se lahko zamislimo in z žalostjo v srcu ugotovimo, kje bi mi lahko bili danes z razvojem na- šega denarništva, ako ne bi nastopilo desetletja trajajoče fašistično uničevanje vsega, kar je bilo lastno nam kot narodni manjšini. Potem se nam zdi še težja dvoletna zamuda, ki smo jo uvodoma omenili. Stanje v dobi fašizma Jadranska banka je ostala odrezana od svojega naravnega poslovnega področja (od njenih 9 podružnic ji je ostala samo ona v Istri). Nanjo so z vso silo pritisnili močno podprti italijanski denarni zavodi. Povezana s prisilnim propadanjem slovenskega gospodarstva v trstu je po kratkem času nujno likvidirala svoje poslovanje. Istotako je zaradi novih predpisov likvidirala svojo tržaško podružnico tudi Ljubljanska kreditna banka. Tržaško hranilnico in posojilnico je v smislu nove ureditve denarnih zavodov neposredno pred drugo svetovno vojno prevzela Cassa di Risparmio Triestina., medtem ko je Trgovsko-obrtno zadrugo (Konzorcij) prevzela 1. 1941. Banca Popolare Giuliana. Kakšna je bila usoda zadružništva v tej dobi, ki je hotela vse uniformirati in vistosmeriti, je pa itak znano. S tako uničenim in ne samo o-kleščenim kreditnim ustrojem smo Primorci dočakali konec druge svetovne vojne v stalnem upanju, da nam bo v novih razmerah možno z voljo do dela in požrtvovalnostjo nadoknaditi, kar smo prisilno zgubili. Stanje po prvi svetovni vojni Toda pretekli sta dve leti, ne da bi se bistveno kaj izpremenilo. Primorci smo še vedno brez lastnih privatnih denarnih zavodov. Izpreiiieiube v coni B so bolj sad družabnega reda, ki se tam uveljavlja, in nimajo kaj opraviti z vzpostavitvijo načelno samostojnega, in v okviru zakonov svobodnega gospodarskega življenja, h kateremu stremi sodobni f lovek. Tam se pač v stopnjevani meri vrši koncentracija, ki jo je že dve desetletji pred tem s tolikim uspehom in prepričan o večnosti svojih ustanov, vršil fašizem. Pač je ustanovljena Istarska banka d. d. s sedežem v Kopru, verjetno kot nekaka priprava za delovanje na bodočem Svobodnem ozemlju, toda sumimo v njeno stvarno samostojnost. Od slovenskih zavodov v coni A pa zaenkrat živi, omembe vredna, edino Kmetska banka (zadruga) v Gorici. Od vsega ostalega pred prvo svetovno vojno tako razvitega, posebno tržaškega slovenskega denar-n iškega organizma, pa ni še prav nič obnovljenega. Kot nam je sicer znano ao bile napisane razne pred-stavke, osnovan je bil neke vrste Akcijski odbor za obnovo Tržaške posojilnice in hranilnice in morda še kaj. Toda vse to ni dovolj. Slišimo tudi često pritožbe, da vse te akcije in koraki niso bili podvzeti ob širokem sodelovanju in vpošte-vanju gospodarskih krogov, ki so v preteklosti te zavode tudi ustvarili in vodili. Mislimo, da bi v danih razmerah bil nujno potreben neposreden poseg vseh interesiranik, čeprav bi trenutno morali še čakati na naknadno rešitev vseh iz preteklosti izvirajočih vprašanj in nam pripadajočih dobroimetij naših bivših zavodov. Ta poseg bi seveda imel svoj smisel edino tedaj, ako bi šel res za tem, da ustvari tu zavode, ki so v interesu tukajšnjega našega življa, katere bi tukajšnji živelj res samostojno vodil in kateri bi pri svojem praktičnem delu res služili samo gospodarskim namenom, ne pa kot nekake >pogonske centrale« bog ve kakšnih drugih političnih, idejnih ali propagandnih stremljenj. Toda o tem prihodnjič. Dr. Z. Vojna škoda Rok za prijavo škode Rok za prijavo škode na ozemlju pod Zavezniško vojaško upravo ni še potekel, in se ne ve ali res zapade sredi meseca junija 1947, kakor je bilo javljeno v januarju. — Na vsak način svetujemo, naj zamudniki pohitijo s prijavami, da ne bo prepozno. Tisti, ki imajo vknjiženo terjatev na nepremičninah, katerih lastnike zakon izključuje od odškodnine, kakor smo omenili v prejšnji številki »Demokracije«, bodo morali vložiti izrecno prošnjo za priznanje terjatve in za naknadno izplačilo, pristojnemu uradu v času dveh [mesecev potem ko zapade lastni-ku-oškodovancu rok za prijavo škode. Kam je treba prijaviti škodo Škodo je treba prijaviti pristojni finančni intendenci, na posebnih vzorcih, ki jih tudi ista prodaja po tri lire izvod. — Če pa škoda na nepremičninah ne presega petdeset tisoč lir vrednosti, jo je možno prijaviti pristojnemu okrajnemu davčnemu uradu (Uffičio Distret-tuale delle Imposte). Prijave v Abesiniji in drugih bivših italijanskih kolonijah inastale škode je treba nasloviti posebnemu oddelku pri Ministrstvu za kolonije v Rimu. — Tisti pa, zlasti begunci iz Istre, Reke in Zadra, ki ne morejo prijaviti svoji redni pristojni oblasti, morajo prijave nasloviti na podtajništvo za vojno škodo v Rimu, Corso d’Italia 108 (Sottosegretariato Danni di Guer-ra - Roma - Corso d’Italia n. 108). t Kakšne listine so potrebne Vsaki prijavi vojne škode je treba predložiti družinski, državljanski in kazenski list, in izpričevalno listino (atto notorio). — Kdor želi dobiti predujem na račun vojne odškodnine na premičninah, mora tega izrečno zaprositi, in k prošnji priložiti potrdilo davčnega u-rada, da ne plačuje dopolnilnega davka za znesek nad sto tisoč lir letnih dohodkov. Za stavbe in zemljišča morajo biti predloženi tudi katastrski in zemljeknjižni izvlečki, ter opis in ocena škode. Poleg teh, pa še načrt ali oris stavbe. Gori navedene prve štiri listine veljajo za vse prijave, tako da za- dostuje priložiti jih samo k eni prijavi in sklicevati se nanje pri drugih. — Prijavo škode pri podjetjih, trgovcih in obrtnikih je treba o-premiti še s potrdilom pristojnega urada, da je prizadeta stranka tak poklic res izvrševala. Izpričevalna listina, ki se napra- vi na županstvu ali pred okrajnim sodnikom, velja kot dokaz nastale škode in okoliščin, v katerih se je slučaj zgodil. — Vendar lahko vsaikdo predloži v dokaz resnice še druge listine, če jih ima. — Seveda so potem, od slučaja do slučaja potrebne lahko še druge listine, več ali manj osebnega značaja, zaradi razmer in sprememb, ki so nastale, n. pr. če je oškodovanec odsoten ali mrtev itd. Kako je treba ceniti škodo Za premičnine velja pravilo, da mora oškodovanec navesti tisto vrednost, ki so jo imele na prostem trgu na dan, ko se je škoda zgodila. — Od celotne vrednosti je treba odbiti, kar je od premičnine ostalo še dobrega in vrednega. Odškodnina za dragocene (luksuzne) predmete za osebno ali družinsko rabo (zlatnina, srebrnina, dragocena posoda itd.), se bo izplačevala po posebni lesivici, kaikor pač znaša vrednost dragocenih predmetov, ki se določi na že omenjeni način in sicer samo za polovico, za četrtino in za desetino celotne vrednosti predmetov, kadar presega znesek deset tisoč, petdeset tisoč ali dve sto petdeset tisoč lir. (Se nadaliuie.) Gospodarske drobtine Trgovinski dogovor med Italijo in Jugoslavijo je bil sklenjen v Beogradu. Jugoslavija bo v glavnem dobavila Italiji istrski premog in bauxit, cement, les ter meso, med tem ko bodo italijanske dobave obstojale večinoma iz strojev. Pri italijanski in jugoslovanski Narodni banki bodo v svrho obračuvanja otvorjeni posebni zbirni računi. Cene gfadbenega mate-rijala in dela so v zadnjem času narastle v toliki meri, da po mišljenju nekaterih krogov predstavljajo resno nevarnost za uspešno oživitev nastopajoče gradbene sezone. Razen redkih gradbenih podjetij, ki so v zadnjem letu napravila dobre posle, je kapitalna moč večine ostalih podjetji resno načeta. Njihovi zaslužki in vre dnost razpoložljivih sredstev namreč niti od daleč niso na rastli v isti meri, kot so narastle cene materijala in dela. Velike težkoče predstavlja to povišanje cen tudi za vse one, ki si žele lastnega stanovanja ali pa bi radi vložili svojo imovino v nepremičnine. Svetovni svet cerkva je v mesecu ftbruarja razooslal 13 državam za skupno 1.769.000 funtov sterlingov blaga kot podporo, zbrano v Združenih državah. Podporo so dob le Avstri a, Finska, Nemčija, Grčija, Italija, Poljska, Burma, Kitajska, Indija, Indonezija, Ja ponska, Koreja in Malajska. ^i%asla e demokracij« s Za diktaturo svobode Demokracija je možna samo med svobodoljubnimi ljudmi, ki ne glede na druge ožje miselne razlike med njimi iz prepričanja pristajajo na demokratična načela in so jih odločeni priznavati in izvajali tako na vladi, kakor v opoziciji. Demokratičnih odnošajev so sposobne samo z demokratičnim duhom prežete politične stranke, katerim demokracija ni samo sredstvo, marveč tudi namen. Ni dovolj, da neka politična stranka, ki hoče veljati za demokratično, pristane samo na demokratični način borbe za oblast, a nima demokratičnih načel tudi v programu za slučaj, da bi sa povzpela na vlado . Zmotno je mišljenje, da je demokratična svoboda neomejena svoboda za vsakogar, za vsako delovanje in da se sme vsakdo brez izjeme sklicevati na demokratične svoboščine. Nasprotno, demokracija priznava svobodo le tistim, ki jo zahtevajoč zase priznavajo tudi drugim, ki se zavedajo, da bi z odvzemom svobode drugim ogrozili tudi lastno svobodo. Največje poroštvo za svobodo vsakogar je vzajemno spoštovanje svobode vseh. Varnost tvoje svobode obstoji v spoštovanju svobode bližnjega v istem smislu in obsegu, kakor zahtevaš, da bližnji priznava in spoštuje tvojo svobodo. Svobodoljubni človek se zato ne bori samo za svojo svobodo, marveč tudi za svobodo svojega enako svobodoljubnega nasprotnika. Prekrasen je Voltairov stavek: »Ne odobravam tega, kar pravite, toda do smrti bi se boril za vašo pravico, da smete to pOVc-Uati.« demokratična svoboda tedaj ne vsebuje tudi svobode izpodkopati in uničiti svobodo. Demokracija ne pomeni prostosti za gibanja, ki so ji načelno nasprotna, ki streme, du z slo-rubo demokracije uničijo demokracijo. To in nič manj na zahtevajo totalitarna gibanja, ko zahtevajo zase pravico obstoja in delovanja v imenu demokracije. Od demokracije nič manj ne zahtevajo, kot da mirno trpi in jim celo prizna pravico, da se z njenim pristankom zakonito borijo za njeno uničenje in nadomestitev z diktaturo. Ni pošteno, da se na demokratične pravice sklicujejo tudi nasprotniki demokracije. Zanje ne bi smelo biti demokratičnih svoboščin. To stališče je moralno utemeljeno, ker demokracija brani svobodo za vse pristaše svobode ne glede na razlike njih mišljenja in pogledov, nepošteno in cinično pa je zahtevati pravic® uničiti svobodo v imenu svobode, v imenu in s sredstvi same demokracije. Demokracija dovoljuje delovanje vsakomur, ki se iskreno sklicuje nanjo kot priznano in nedotakljivo načelo in ki pristuja, da mu gre ta pravica le dotlej, dokler jo priznava tudi drugim, in da jo zgubi s trenutkom, ko bi jo zanikal drugim. Z demokracijo niso združljiva gibanja, ki se bodisi v borbi za oblast poslužujejo nedemokratičnih sredstev, bodisi, ki z demokratičnimi sredstvi zasledujejo nedemokratičen namen. Ni pošteno, da totalitarna gibanja zahtevajo v opoziciji od demokratične vladne večine pravico delovanja, česar bi sama na oblasti ne bila pripravljena priznati isti vladi, če bi se jim morala umakniti z oblasti v opozicijo. Stranka, Ki v opoziciji zahteva zase po demokratičnem načelu svobode združevanja pravico obstoja, po istem načelu ne more na vladi odrekati iste pravica drugim političnim strankam, marveč mora v posluže vanju te pravice od strani drugih, videti uresničevanje načela iz katerega sama izvaja svojo svobodo in svoje pravice. Demokratična svoboda ni samo sredstvo, katerega bi lahko, potom ko smo ga zlorabili za nedemokratičen smoter, vrgli na smetišče. Demokracija žal le preoesto pohlevno služi tudi totalitarnim diktaturam kot stopnišče, ki vodi do oblasti. Demokracija ni lestev, katero bi smel tisti, ki je po njej prišel do oblasti, potegniti za seboj, da bi še Ido drugi ne mogel splezati do nje, marveč je lestev, ki mora biti stalno prislonjena, da se lahko vedno gre po njej gor in dol, kakor to zahteva na svobodnih volitvah izražena volja naroda. Totalitarna gibanja težijo — v kolikor se sploh podredijo demokratičnemu načinu boja za oblast — enkratno (Nadaljevanje na 4. strani) VACLAV BABKA: Pravljica o zlatem veku ^Prevedena lz cescine In prenesena na naša tla.) 87 let po postavitvi prvega simpo-aitrona je bil denar odpravljen Do tega pa je prišlo tako-le: Ko je proslavljal svet vstop v tretje tisočletje, so bile vse države prepSavljene z brošuro nekega Francoza z naslovom: Ne vračajte! Iz ljubezni! V predgovoru je stalo: Končno je prišel čas, ko lahko vsi brez razlike postanemo pravi evangeljski kristjani. Ali zahtevate od svoje žene denarno plačilo, ker ste ji po obedu obrisali posodo in od otrok, ker jih preživljate? Seveda ne. Vidite, kako se je v družini in samo v družini obdržala prvotna o-blika žloveSke ljubezni, ki daje, ne da bi čakala plačilo, in ki čuti tem veijo radost, čim več more dati Zakaj ne bi razbili železnega kroga ljubezni, ki veže le družino? Zakaj ne bi z ljubeznijo zagrnili sleherni stvor, kakor to zahtevajo evangeliji? Temi bolj, ker more to temeljito poenostaviti sedanje gospodarske težave. Postanite člani E B L (E-vangeljskega bratstva ljubezni) in znebite se denarja. Razdajte polagoma vse, kar je vašega, in poenostavite svoje življenje. Živela neomejena vesoljna dobrodelnost, organizirana po načelih poedinih poglavij te knjige! — Ljudje so se po glavi tolkli, da že zdavnaj niso prišli na to. Seveda je obstojala, takrat že neobičajna dobrodelnost, ki so jo uradi mora- li Cesto omejevati, vendar še nikomur ni padlo v glavo, da bi ir. nje napravil načelo in nravni za- kon. Čez par dni je tržaški živilski kombinat objavil ta-le inserat čez celo stran: V imenu krščanske ljubezni pršut od danes naprej zastonj v enaki kvaliteti! — vendar ni zbudil posebnega razburjenja. Med >Svobodno besedo* in >Rde-čo pravico« se je vnela polemika, ali ima država pravico omejevati zasebno dobrodelnost. Ljudje so se brez vsake mere obsipavali z daro- vi vkljub uradnim pozivom, da naj s preobračanjem denarnega obtoka ne uničijo narodnega gospodarstva. Jaka Pezdir mlajši je potvoril očetov podpis na visoki menici, da bi mu napravil veselje za novo leto 2005. Jaka Pezdirja starejšega, posestnika še nekaterih nepremičnin, katerih se mu še ni posrečilo darovati, je od veselja zadela kap. Neki reporter je poročal, da je neki kmet na Krasu sprejel od njega denar za jajčl>a. Kmečka zveza pa je v svoji zastareli ideologiji to razlagala tako, da je kmet rabil denar le v zbirateljske a vrh o, sicer pa, da se kraški kmetje drža trdno idealov krščanske ljubezni, kakor vedno. Onega kmeta so morali čez nekaj dni peljati v umobolnico, baje -zaradi bolestno razdvojene osebnosti. Denar je torej v tistem času bil smešen zastarel nesmisel in je moral zato biti leta 2005. odpravljen, ker se je gospodarsko in nravno preživel; dobrodelnost s krščansko ljubeznijo pa je dobila uradni pečat. — Tega leta se je začela na zemlji nebeška doba. — Miroslav Gulič, bivši trgovec z mešanim blagom na Opčinah, je gledal z okna in zamišljen pljuval na cesto. Bil je sit darov, ljudje so bili siti darov, zato je premišljal o «tiirih, dobrih časih. Ko je videl od Proseka sem prihajati sumljivo po-' * Ustavo, je šepnil v sobo: Mama,, zapri vrata! Gotovo leze sem spet neka nadloga z darilom Vrag naj vzame tako življenje- Kje so časi, ko je človek mogel tako-le zvečer premišljevati, kako bo drug dan ljudi opilil pri gobah. To so bili časi! A to-le? V uh’ naj me piše tako življenje krščansko! To razpoloženje gospoda Guliča je bilo značilno razpoloženje ljudi iz nebeške dobe. Življenje je postalo z neprestanim izvrševanjem dolgočasne dobrote skrajno enolično za vse, ki imajo radi nemir in spremembo. Ljudje so ti sipali iz vseh strani, kar so ti brali na očeh, in to v taki množini, da sploh nisi mogel dvomiti o njihovih dobrih lastnostih. Nravnost je bila docela izenačena. Zavist, pohlep, sebičnost, samoljubnost, kratkomalo vse te zanimive nečednosti so povsem izginile s sveta. Polovica ljudi se je dolgočasila, ker jo nihče ni gnjavil, druga polovica pa zato, ker nikogar ni mogla gnjaviti. Zato jo izginilo bankarstvo in trgovina in z njimi vse vzvišene lastnosti človeške miselnosti in človeštvu je grozila nravna in duhovna sterilnost. Vsi na rod no-gospoda reki strokov- njaki so si neprestano žalostno podpirali glavo in premišljevali, kako bi dali ljudem nov vzgon. Končno pa jo je neki Američan le pogruntal. Trdil je, da človeška narava ne prenese absolutne in neurejene ljubezni. Čisto logično je dejal, da če bi bilo tako, bi to ne bili ljudje, ampak angeli. Obstoj eimpoaitrona in sintetičnega pršuta onemogoča vsake oživljajočo in osvežujočo lumparijo, ker jet dal Človeštvu tako neizmerno množino blaga in s tem onemogočil te melj no potezo Človeštva: darvinski življenjski boj. Kapital je bil motor, ki je poganjal človeštvo k socialnemu, nravnemu, gospodarske mu in znanstvenemu napredku. Če odpravijo denar 'kot gibalo sleherne intelektualne in nravne delavnosti, bo čakala človetStvo degeneracija. Rešitev je edino v tem, da se denar znova uvede. To pa seveda ne v listi start, preživeli obliki, ki ni mogoča, 6e je blaga trajno prevc6. Pač pa v obrnjeni, inverzni obliki. (Se nad&Uule) (Nadaljevanje s 3. strani) volilno zmago spremeniti v trajno oblast prat z ukinitvijo demokratičnih sredstev, ki so jim služila za dosego oblasti. Ako naj demokracija pomeni vlado po volji ljudstva, tedaj mora ona vsebovati tudi zagotovilo, da se ta volja lahko od časa do časa redno svobodno izrazi. Ta volja ni z ozirom na določeno vlado vedno stalna, marveč spremenljiva, zato enkratna volilna zmaga ne pomeni nepreklicnega pooblastila za trajno vladanje. Ljudstvo mora imeti zavarovano pravico, da po preteku redne zakonodajne dobe parlamenta ali njega ustavnem predčasnem razpustu, na novih volitvah podaljša ali pa prekliče zaupnico poslancem, katero jim je izreklo na prejšnjih volitvah. Za vse sodobnp diktatorske in totalitarne sile, ki se hočejo v opoziciji okoristiti z demokratičnimi svoboščinami, dasi jim načelne nasprotujejo, velja Montalembertov stavek, ki ga je napisal sicer v drugih prilikah in v drugi zvezi, a ima smiselno še vedno svojo perečo vrednost: »Kadar sem šibkejši od vas zahtevam od vas svobodo, ker je svoboda vaše načelo; kadar pa sem močnejši, vam jo vzamem, ker ni moje načelo.« Kadar neka večina, ki je po demokratični poti prišla na oblast, ukine pmvico obstoja in delovanja manjšim, tedaj pride v nasprotje z tistim političnim redom, s čigar sredstvi je prišla na oblast, ki ga je prvotno priznavala zu merilo svoje moči lin izvor vladna izkaznice, ter si spodnese moralni temelj, na katerem je spočetka slonela njena upravičenost. Demokracija ima pravico in, dolžnost braniti se proti vsaki diktaturi z isto utemeljitvijo, po kateri gre ta pravica vsakomur proti nasilnemu napadalcu. Demokraciji gre pravica do obrambe z isto doslednostjo, s katero gre človeku t. zv. *ius resistendi«, t. j. pravica in dolžnost odpora kot skrajnega sredstva zoper vsako kršitev naravnih človeških in temeljnih državljanskih pravic, saj napad na demokracijo ni r bistvu nič drugega kot napad na najbolj zasebne, naravne pravice človeka. Demokracija se mora braniti proti vsaki tiraniji. Demokracija ne sme biti pasivna ter dopuščati zlorabe svobode za uničenje svobode. Demokracija; ne sme priznavati svobode nikomur, ki v svojem končnem cilju stremi za diktaturo. Demokračija, ima dolžnosti tudi do sebe. Prav ste nekoč rekli g. dr. Križman: »Demokracija ni in ne more biti indijska princesa, ki se je utopila, ker je bilo po starih zakonih iabranjeno, da bi navadne roke prijele njeno posvečeno telo«, samo žal, da tega stavka niste izgovorili na pravem mestu in 'ne na pravi naslov. Nesmiselno bi bilo, če bi se demokracija samo mto, ker načelno odklanja nasilje, ne poslužila proti njemu zakonite site za obrambo svobode. Taka 'pohlevna pasivnost bi bila trajna vzpodbuda in vaba za nasilnike, kukor je nezaklenjena blagajna nepremagljiva skušnjava za tatove. Pravično je, da postanejo nasUnišUa gibanja žrtve lastnega nauka in da doživijo usodo, ki so jo namenila drugim. Z nobeno pravico se ne sme razburjati tisti, kateremu ste v lastno obrambo storili isto, kar je on nameraval storiti vam. S kakšno pravico sme ugovarjati n. pr. politična organizacija proti svojemu razpustu, ako ima na programu ukinitev pravice združevanja za druge ali če ji ukinete časopis, ki zagovarja odpravo svobode tiska. Morda neskromno misli, da sme to storiti zaradi nekih namišljenih višjih etičnih, političnih in socialnih idealov? Tistim, ki pravijo, da preko diktature vodijo človeštvo v svobodo, kakor je Rasputin učil, da je očiščenje možno samo skozi greh, odgovarjamo t. Ma-sarykom: »demokracijo branim proti diktatorskemu absolutizmu, pa naj si to pravico do diktature prisvaja kdorkoli ... Še tako znanstvena politika ni nezmotljiva, ne razodeva večnih resnic in ne more biti razlog za politični abso*-lutizem.« Ne priznavamo, da se moralnemu namenu more služiti z nemoralnimi sredstvi. Diktatura je le nasilje, ne pa tudi moralna sila, ker‘sta obe nezdružljivi. Duhovne sile se lahko uveljavijo in dosežejo svojo veličino le s svobodo in v svobodi. Nesmiselno je govoriti o duhovni in moralni avtoriteti, ki je oprta na nasilje. Nobenega opravičila ni za kakršnokoli diktaturo. Edina diktatura, ki je moralno utemeljena, je diktatura svobode nad nasilji vseh vrst, barv in oblik. Slavko Hribovec Iz Slovenile in Jugoslavije Za diktaturo svobode Slika današnje Ljubljane Pod naslovom »Javna tribuna* je »Slovenski poročevalec" objavil članek, v katerem prav i med drugim, da je Ljubljana že od nekdaj slovela kot eno izmed naj epših in najbolj čist h mest, da pa ji današnja zanemarjenost ta sloves krati In to po pravici. V razbito ogrodje nekdanje ure na Ajdovščini meče ljudstvo oJpadke, tramvajne vozne listke, škatle konzerv ustanove UN-RRA, smeli in podobno. Včasih naravnost smrdi iz tega smetišča na eni izmed najprometnejših točk Ljubljane. Člankar nato sprašuje, zakaj ne bi spet postavili električne ure, ki je Ljubljančanom in Ljubljani zares potrebni, in ugotavlja, da od nek-dan ih javnih električn h ur menda ni več nobena na svojem mestu. Pr mer zase so ljubljanski hodniki, ki so bili zlasti pozimi tako zanemarjeni, da se je človek komaj prebila) preko snežnih zametov. Včasih je bilo v tem pogledu bolj-ie, piše list, danes pa se hišni last- niki sploh ne zmenijo za snago in red na pločnikih pred svojimi hišami, ker so pač videli, da tudi pred mestnimi ni bilo boljše. Sme tarji pa, ko opravljajo svoje delo, vozijo kar po pločnikiti in jih pri tem na debelo krušijo. Člankar nato omenja izložbena okna trgovin, v katerih po dolgem iskanju najdeš zaželeno blago, a ko ga hočeš kupiti, ti povedo, da je samo za okras izložbe. Posebnost sedanje Ljubljane so nekatere vinjene ženske, ki so sicer redke, pa vendarle tako opazne, da dom?čina spravijo v zadrego, kaj šele tujca. Nadaltnja značilnost so razlike cen v pnsameznjh go-s'ilnah ;n pa vino, ki ga točijo. Pl sec članka ugotavlja, da se človeku včasi zdi, da so vsa vina enaka, namreč enako sl mirovne pogodbe preneha delovanje ZVU. ZVU ni imela in nima nobene od-tovornosti za področja „B“. V stik z oblas mi področja „B„ je ZVU stupila samo preko pravilno ustanovljenega mešanega odbora, ki ie začel svojo delavnost v Trstu že ob pričetku zasedbe, da bi olajšal medsebojno izmenjavo blaga. Vprašali so ga tudi, kakšne ukrepe misli storiti ZVU za tisti de! področja „B“, ki bo spadal v Svobodno ozemlje. Polkovnik Bovvman je odgovoril, da ZVU ne bo nikoli imela nobenega opravka s kakršnim koli delom področja „B“,(razen če bi prišlo do brezpogojno skrajne in radikalne spremembe položaja na visokem mes.tu. Razpravljali so tudi o nastopu policije pri manifestacijah 1. maja, ko je bila polici a prisiljena nastopiti z vodo in silo proti italijanskim demonstrantom Polkovnik Bowman je poudaril, da je bil nastop policije skrajno nepristranski na narodnost, raso ali politično pripadnost demonstrantov. Vo- do je policija uporabila šele, ko so demonstranti navalili na njo s kamenjem. Dopisnik komunističnega lista *Lavoratore“ je sprožil vprašanje beguncev na tržaškem področju, toda v tako negotovi in nejasni obliki, da ni mogel dati zahtevanih podatkov o imenih, naslovih itd. Odgovor je zato izostal. Še k 1. maju Na tem mesta smo zadnjič poročali o terorističnem napadu na povorko - baklado v Trstu 30. aprila t. l„ kakor smo to vest ob zaključku redakcije prejeli. Izrazili smo obžalovanje nad tem dogodkom, ne da bi tedaj že vedeli za storilce. „Pimorski dnevnik“ z dne 9. maja 1.1. se nad nami raz. ur ja, češ da naše poročanje ni v skladu s stvarnostjo in resnico. Ponavljamo, da bomo služili resnici brezpogojno I Načelno izjavljamo, da bomo tudi vsako morebitno pomoto iz lastne pobude možato popravili, kar v dosedanjem slovenskem časnikarstvu ni bil običaj. Za nas bo to moralna, demokratična dolžnost. S tem naš prestiž ne bo trpel, marveč le po-rastel. Italijanske storilce zločina z dne 30. aprila t. i, ki jih bo uradna preiskava gotovo še točnejše opredelila, brez vsakih pridržkov nojod-ločnejše obsojamo, kakor načelno obsojamo vsak terorizem v javnem življenju ne glede na to, kdo ga izvaja. * * * O obsodbe vrednih dogodkilvin izgredih, ki so spremljali prvomajske slavnosti v našem mestu, dobe čitatelji nekaj podrobnosti v poročilu polkovnika Bowmana na tiskovni konferenci. Nekateri, ki so bili ranjeni od bomb vrženih na bakladno povorko 30. aprila, se zdravijo na kirurgičnem oddelku. Dogodki na univerzi, zvu je obiavila obžalovanje, da so pri odstavitvi rektorja tržaške univerze spravili ime docenta Luzzato - Fe-gitza v polemiko. Odstavitev je bila nekaj popolnoma samostojnega in ni imela ničesar skupnega z imenovanjem njegovega naslednika. Profesor Luzzato-Fegitz ni bil o namestitvi sploh vprašan Sklical pa je konferenco s predstavniki tržaškega in tujega tiska, da bi se branil pred očitkom »izdajalca", česar so ga dolžili nekateri tržaški dnevniki. Kaj vse že ne zadostuje za očitek „izdajalstva“? Previsoke cene. zvu je u- gotovila, da so cene raznih vrst blaga v prosti prodaji pretirane. U-vedla je določbe, ki urejujejo cene oblačil, opreme in raznih drugih proizvodov. Bogat ribji lov. v tržaški Kanal je zašel pred dnevi vlak škombrov, najbrže pri zasledovanju vlaka maniših ribic. Podjetni Tržačani so pnliko uporabili za lov Obilen plen je povzročil, da so tisti dan padle cene - na 20.- lir za kos Tudi tukaj se je po dolgem času spet pokazalo, da je obilica boljši regulator cen kot vse določbe oblasti. Zvišane pristojbine. Nove zvišane pristoibine za plin, luč in vodo so stopile v veljavo 1. maja. Najavili so tudi zvišanje voznin na cestni železnici. Porast cen je posledica nedavnega zvišanja prejemkov delavcev družbe ACEUAT. Kdaj bodo oblasti uvidele, da je treba razvoj obrniti v nasprotno smer? Splovitev. V tržiko Simčlt Tiska tiskarna Budin v Gorici. Tiskano i dovoljenjem A. 1. S.