------    136   ------
Poučni in zabavni del.
Knjige „Slovenske Matice*',
Kakor „Matica Hrvatska" tako tudi „Matica Slovenska" izdaja vedno več leposlovnega berila in manj znanstvenega. Znanstvo se omejuje skoro samo na letopis, kateri je letos vrejen  podobno,   kakor druga leta.
Na prvem mestu ima spis L. Pintarja: Slovarski in besedoslovni poberki. Tukaj je zopet navedenih mnogo neznanih slovenskih besed, katere je nabral pisatelj največ v Poljanski dolini. Poslednja leta razni pisatelji nabirajo in prijavljajo novo besedno gradivo. Mi le obžalujemo, da se vse to že ni poprej zbralo, da bi bil mogel g. profesor Pleteršnik porabiti že pri sestavi „Slovensko-nemškega" slovarja. Vsekako se bode pa to gradivo porabilo pri novi izdaji „ Wolfovega nemško-slovenskega slovarja", ki bi bila jako potrebna, ker je sedanja izdaja že jako zastarana, Bartlov slovar pa tudi ne zadošča sedanjim  potrebam  in je le nekaka   okrajšava Wolfovega.
Na drugem mestu je spis Ivana Steklasa: Jurij Lenkovič. Gospod Steklasa poslednja leta objavlja razne spise iz jugoslovanske zgodovine, zlasti spise izza turških vojen. Mej take spise spada tudi letošnji. Taki spisi vzbujajo ljubezen do domovine. Želeti je le, da bi pisatelj še podal več tacih spisov.
Za pedagoge slovenske, pa tudi za prijatelje zgodovine in narodnega napredka je posebno zanimiv spis prof. Apiha. Ustanovitev narodne šole na Slovenskem, katerega je letos priobčil drugi del. Spis je jako poljudno in zanimivo pisan, kakor vsi Apihovi spisi.
Učeni gosp. dr. V. Oblak je pa letos podal spis : Drobiž iz starejše književnosti Slovenske, ki se posebno tiče protestantske dobe in pojasnjuje nekatere sedaj še neznane stvari.
Dr. K. Štrekelj je pa v letošnjem letopisu priobčil neko neznano Vodnikovo pesem.
Gosp. R. Perušek je sestavil biografijo slovensko za 1894. leto. Iz nje žal vidimo, da so nekatere slovstvene panoge pri Slovencih le malo obdelujejo. Seveda ni temu krivo le to, da ni sposobnih pisateljev, temveč tudi to, da se zlasti znanstvene knjige težko razpečavajo.
Skrbno je pa društveni tajnik sestavil poročilo o „Matičnem" delovanju. V letošnjem poročilu je tajnik obširno in ž njim lastno natančnostjo opisal vse delovanje „Matično" v tretjem desetletju. Ne da bi odrekali važnosti tej stvari, a vendar so po našem mnenju ta poročila skoro preobširna. Bilo bi morda dobro, da se v bodoče malo skrčijo, da se dobi prostor za drugo berilo.
Članov je „Matica" imela 1895. leta 2713 in sicer 6 častnih, 281 ustanovnikov in 2426 letnikov. Od prejšnjega leta se je število Matičarjev bilo pomnožilo za 183.
Matica je začela letos izdajati slovenske narodne pesmi. Njih vrejevanje je prevzel profesor dr. Karol Štrekelj. V letos izšlem 1. snopiču se nahajajo zgodovinske pesmi. Vsa zbirka bode obsegala okoli 60 tiskovnih pol. Vanjo se bodo vsprejele vse dosedaj zapisane, urejevale pristno narodne pesmi, ki so brez dvoma narodna lastnina ali vsaj take, da duševne vrednosti narodnosti ne omadežujejo.
Pričujoča zbirka je vrejena po teh-le načelih:
L) Pesmi so podane prav tako, kakor so zapisane v podstavi; izpremenilo se ni v tekstu nič bistvenega. Obdržal se je pravopis originala — seveda se je povsod rabila gajica — samo v nekaj pesmih, kjer bi bil precej nerodni pravopis bralca motil, se je v malih, nebistvenih stvareh predrugačil, a predrugačbe so se vestno zazna« inovale pod črto. Kar se tiče pisave velikih začetnih črk in stave ločil, je hodil gosp. pisatelj svojo pot in se ni oziral na interpunkcijo izvirnika. Marsikedo se bo jezil, da se pesmi niso podale v sedanji knjižni slovenščini. A vprašamo ga: Kaka pa je prav za prav ta naša današnja knjižna slovenščina^? Ni-li pri vsakem pisatelju drugačna in celo pri istem pisatelju drugačna danes, drugačna čez nekaj mesecev ? Kje je meja, do katere naj bi smel iti? Ni je mogoče določiti, in zato je najkritič-nejše, podajati  pesmi take,  kakoršne se nahajajo v pod-
v
stavi. Se manj se more od vrejevalca zahtevati, da bi po drugih zapisane pesmi podajal v dijalektični obliki. Kedor ve, kako se je v tem oziru urezaval Vraz, smehljal se bo taki zahtevi.
Vendar je treba opomniti, da se je marsikatera očitna tiskovna ali pisna hiba podstave molče popravila, a navadno se je tudi to pod črto opomnilo.
2.) Ker so — z malimi izjemami — skoraj vsi naši nabiralci narodnih pesmi, zlasti pa starejši med njimi, zapisane pesmi popravljali ter jim skušali dati neko, po njih sodbi bolj pravilno lice, zato se je vselej, ie je bilo več redakcij na razpolaganje, v podstavo \zela tista, ki se je zdela najstarejša in matica ostalim; saj ona je pač najbliža narodni pesmi, kakor jo je pel ali — navadno — narekoval narodni pevec. Pod črto je po-vedano, kako in v čem se poznejši prepisi in kasnejše predelave (redakcije) razlikujejo od nje.
3.) Vzprejele so se vse varijante (inačice) k^ke pesmi, da se razvidi, kako je narod pesem spreminjal, krajšal, širil. Vsaki je priložena domovnica; da je ta včasi prepovršna, tega ni kriv vrejevalec, ampak nedo-staten zapis.
4. V zbirko so se vzprejele tudi kajkavske narodne pesmi, ker se je bilo bati, da bi se tem pesmim pri veliki zbirki, ki jo pripravljajo v Zagrebu, utegnilo zgoditi tako, kakor leksikalnemu blagu liajkavskemu pri akademijskem „rječniku". Sicer pak izjavljamo, da glede jezikovnega stališča tako Kajkavcev, kakor ostalih južnih Slovenov popolnoma pritrjujemo Jagiču (prim. njegovo Jflasično razpravo „Ein Kapitel aus der Geschichte  der
sudslavischen   Sprachen,   Archiv   fiir   slav. Philol. XVII. 47 ns.)
5) Pesmi so vrejene po snoveh, ki se v njih razpravljajo. Da je večkrat bilo treba kaj ločiti, to je osnovano v stvari sami in v opevanih osebah. Navadno je v opomnjah pod črto povedano, kje se v ti knjigi nahaja še kaj enakega; natančneje pa bo to zabeleženo v stvarnem kazalu. Vrejevaleč se ni štel v dolžnost, pod črto iskati pesmim paralel iz drugih literatur: to je naloga literarnega historika, kateremu smo iz raztresenih naših virov hoteli samo zbrati pripravno tvarino, da mu ne bo reba stikati za njo po vseh kotih.
Nekateri bodo v razvrstitvi pogrešali podrobnejših pododdelkov, recimo „izvirne narodne", „mitologične", ^prvotno zgodovinske" itd. Toda določiti, kaj spada med te, kaj med one, to bi bilo mogoče (ako sploh mogoče!) še le po dolgotrajnih preiskavah, ki se pa pri nas še niti pričele niso. Ako naj bi se jih bil lotil vrejevalec sam, potem bi lahko čakali zbirke še petdeset in več let. Tudi ni več znanosti dandanes mitologično to, kar se je za mitologično štelo pred petnajstimi, desetimi leti. Koliko neki je res mitologičnega pod tako zaglavljenimi oddelki drugih slovanskih zbirek ? In kaj je dandanes res „izvirno narodno" ?
6.) Kar se tiče melodij, je g. pisatelj priložil samo tiste, ki se v načrtu (za vijolino) nahajajo pripisane v devetnajstem zvezku Vrazove ostaline. Včasi jih je silno težavno razbrati, zlasti kjer jih je Vraz pisal s svinčnikom. Tudi ni pozabiti, da jih je napisal navadno le v naglici, in zato njegov zapis ni mogel biti popolnoma dovršen. Vendar bo veščak mogel pogoditi melodijo tudi iz teh načrtov, katere podaje g. pisatelj verno po izvirniku, ne izpremenivši in ne dodavši ničesar. Pri drugih pesmih, katerih melodijo se mu je posrečilo izvedeti, je pod črto povedal, kje se nahaja. Da bi bil vse melodije vzprejel v to zbirko, zato ni imel dovolila niti od zapisovalcev, niti od založnikov.
Naslovni list in obširnejši uvod bo priložen poslednjemu snopiču; tam se bo natančneje govorilo o virih, njih zanesljivosti, vernosti in pravopisu, o zaslugah nabiralcev in naposled tudi o ponarodnelih, to je takih pesmih, ki so umetalnega izvira, a so postale narodne. Slovarček manj znanih besed in obširna kazala bodo za-vrševala vse delo
___      137    ------
-----    146   -----
Poučni in zabavni del.
Knjige „Slovenske Matice".
(Dalje.)
Profesor Glaser letos nadaljuje zgodovino slovenskega slovstva in sicer letošnji zvezek opisuje slovstveno zgodovino od začetka velikega francoskega punta do leta 1848. Pisatelj je knjigo razdelil v dva oddelka. Prvi obsega slovstveno zgodovino od 1790. do 1815. in drugi pa od 1815. do 1848. leta. Razdelitev se torej opira na običajno zgodovinsko razdelitev, če je opravičeno tudi slovstveno zgodovino tako deliti, ne bodemo preiskovali. Vsaj še nekateri učeni možje nekako dvomijo, da bi bila sedaj običajna razdelitev zgodovine znanstveno utemeljena. Omenimo naj samo Rusa Danilevskega.
Pisatelj nam v vsakem delu podaje celotno sliko slovstvenega delovanja dotične dobe in ob kratkem življenje dotičnih pisateljev. Reči moramo, da je knjiga jako natančna. Pisatelj navaja najraznovrstneje podrobnosti. Vidi se, da je pisatelj jako skrbno zbiral gradivo.
Ta doba slovenskega slovstva ni posebno zanimiva, zato je knjiga bolj pusta. Pisana pa tudi ni posebno zanimivo. Pozna se, da jo je pisal učen jezikoslovec.
Zgodovino literature in znanosti pisatelji običajno obravnavajo na dva načina. Nekateri pokladajo glavno važnost na življenje pisateljev in učenjakov. Popisujejo vsako podrobnost iz njih življenja, vmes upleto v večkrat kako mično zgodovinski ne baš utrjeno zanimivo dogod-bico. Ta način se ne more strogo znanstven imenovati, a ima to prednost, da je opis živahen, da ga čitatelj z veseljem čita, če tudi ni poseben prijatelj dotične stroke. S tem se vzbuja v širših krogih veselje do slovstva in znanosti. Drugi se pa zopet drže le bolj stvari same in so jim pisatelji nekako bolj postranska stvar. Ta način je bolj znanstven, in iz njega bolje spoznamo napredek slovstva ali znanstva, ideje, ki so je vodile. Tako opisovanje navadno bolj suhoparno postane, posebno če pisatelj ni izredno spreten v zanimivem popisovanju. Gsp. Glaser je hodil nekako bolj sredno pot, a reči moramo, da se je bolj držal poslednjega načina popisovanja. Semtertja je knjiga vsied tega bolj podobna biblijografiji.
Sicer je pisatelj bil jako objektiven, kar je posebno potrebno pri nas, ko se vsaka beseda rada zaobrača in porablja za kake napade. Vsled tega pa knjiga malo bolj dolgočasna postaja. Nekaj subjektivnosti, lastne sodbe, tako knjigo naredi zanimivo. Vsa pisateljeva sodba se omejuje najbolj na jezikoslovje. Posebno je obdelan Pre-širen bolj po šolski. Pisatelj navaja le vsebino pesmij njegovih in govori o njih obliki. Nikakor pa ni pojasnil vpliva tujih pesnikov zlasti Petrarke in Byrona na Prešerna. Premalo se tudi omenja Prešernova kulturna važnost za slovenstvo, ideje, ki so ga vodile. Dozdeva se nam, da se je pisatelj nekako nalašč vsem izogibal, da ni dal povoda za napade od te ali one strani.   Vsaj  je
znano, da baš glede Prešerna se nazori nikakor ne vje-majo. Prepričani smo pa, da pisatelj pri novejšem slovstvu ne bode mogel hoditi tako neutralna pota. Rad ali nerad se bode mogel odločiti na to ali na ono stran.
Ker se z 1848. 1. še le začenja živahnejši razvoj slovenskega slovstva, je naravno, da bode zgodovina poslednjih desetletij mnogo obsežnejša nego je bila prejšnja. Vsaj se sedaj v jednem desetletju več stori, kot se je poprej večkrat v stoletju. Kakor se obeta, izidejo še trije zvezki. Želeti je pač, da se delo kmalu dokonča, kajti sedaj nimamo nobene slovenske slovstvene zgodovine, o kateri bi mogli reči, da zadošča zahtevam času. Klein-majerjeva je pomankljiva, če tudi ni tako slaba, kakor «e je ob svojem času ostro kritikovala.
^—    147    ------
-----    156    -----
Knjige „Slovenske Matice".
(Konec)
Zabavne knjižnice IX. zvezek. Ta knjiga obsega dva spisa. — Prva je povest „Temni oblaki", spisal Dobravec. Dogodek se vrši v Ilirski Bistrici na Notranjskem. Andreja Lesarja pobije in oropa neznan človek. Deset let kasneje snubi Josip Korenčan ranjkega hčer Gabrijelo. Da bi razdrl nameravano zvezo in se tako maščeval nad starim Korenčanom, obdolži Lah Menigo Josipovega očeta, da je on pobil in oropal Lesarja. Sodišče sicer oprosti zatoženega radi pomanjkanja dokazov, a zato se razdre nameravana ženitev. Josip Korenčan skuša dokazati nedolžnost očetovo. Sumi Gašperja Suhorca, ki je odšel ob času uboja na Hrvaško in tam živel deset let. S pomočjo ovčarja Trobca nabere toliko dokazov, da res pokliče sodišče Suhorca pred porotnike. Toda tudi temu ne dokažejo hudodelstva in ga oproste zatožbe. Ušel bi bil zasluženi kazni, da ni slučajno pokazal profesor Frankič Lesarjeve listnice, katero je kupil pred desetimi leti na Hrvaškem njegov brat od Suhorca. Prestrašeni Suhorec obstane zločin in prejme zasluženo kazen. Korenčanova in Lesarjeva družina se spravita in praznujete spravo pri dvojni zaroki, Josipovi z Gabrijelo in Ivan Lesarjevi z nečakinjo prof. Frankiča.
Vsebina povesti je prav zanimiva. Značaji posameznih oseb so dobro orisani. Sploh se bere jako gladko ta povest. Trobcevo obnašanje je nenavadno. Lahko bi dokazal Suhorcu hudodelstvo, toda odloži svojo izjavo na kasnejši čas. Še le ko pokaže Frankič listnico, privleče Trobec Suhorčevo ovratnico iz žepa in jo pomoli prestrašenemu hudodelniku Naposled še zažge Suhorčeva žena hišo svojo; mogoče zato, da se je zamogel peljati tudi Ivan Lesar z nevesto na pogorišče, kakor v začetku povesti Josip Korenčan z Gabrijelo ? Sicer pa moramo pri-poznati, da je ta povest jako dobra.
Drugi spis je: „Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi", spisal Ivan Vrhovec.   Znani pisatelj nam po-
Poučni in zabavni del.
pisuje v prvem   delu zdodovino   čolnarjev na Ljubljanici, v drugem pa zgolovino brodnikov na Savi.
Ljubljanica je bila že v najstarejših časih imenitna vozna cesta za blago iz Italije ali nazaj tjakaj. Avstrijski vladarji so dobro poznali važnost čolnarske zadruge v Ljubljani. Zato je potrdil cesar Friderik IV. vse stare pravice; isto sta storila cesarja Ferdinandi, in Karol VI. Tudi cesarica Marija Terezija je bila naklonjena ljubljanskim čolnarjem, katerih zadruga je sicer že jela propadati. Josip II, je razpustil čolnarsko zadrugo, kakor vse organizovane družbe. Po njegovi smrti se je sicer obnovila, a je morala prenehati že 1. 1804., ker je po «tala brez pomena. Potem so se pečali ljubljanski čolnarji % raznimi zabavnimi vožnjami, a tudi to je kmalu ponehalo. Zadnji udarec za čolnarje je bila železnica, ki je stekla 1. 1857. iz Ljubljane v Trst. Dandanes prihaja po Ljubljanici le še nekaj drv, peska, kamenja in opeke.
Sava je bila za brodarstvo neugodna zavoljo deročega svojega teka in skoraj neštevilnih in zelo nevarnih skal v svoji strugi. Toda kranjski čolnarji so premagali vse zapreke in promet po Savi je postal prav živahen. Za povzdigo trgovine in prometa v Avstriji vneti cesar Karol VI. je obrnil svojo pozornost tudi Savi. L. 1730. so začeli uravnav^ati Savo in trebiti iz njene struge skale in pečine, ki so ovirale brodarjenje po njej. Zidali so tudi razne prekope, da bi olajšili zvezo mej Ljubljano in Zalogom. L. 1766. je ustanovila deželna gosposka po-iseben brodarski urad in brodarsko zadrugo. — Brodarski tirad je podpiral brodnike po Savi s tem, da je dal narediti nekaj velikih ladij ter jih izročil izkušenim brod-tiikom. Gabrijel Gruber je izdelal načrte za ladije z jadri, a njegovi poskusi so samo požrli ogromne svote. Promet je postajal od leta do leta živahnejši, dokler ga ni popolnoma ustavila železnica, ki je stekla od Zidanega Mosta do Ljubljane in pozneje na druge strani do Zagreba.
Anton Knezova knjižica II. zvezek. Ta zvezek ob-jsega dve daljši povesti in životopis Valjavčev. Kar je dejanja v povesti, da se povedati na kratko: dva mladeniča se spreta s policaji; drugi prizori in pogovori pripravljajo to dejanje ali pa niso sploh v nobeni zvezi. Vidi se pisatelju, da se je učil od ruskih realistov, čital tudi francoske romanopisce, nasrkal se njihovega duha; od njih se je naučil onega ironičnega, do vsake malenkosti segajočega popisovanja.
Pripovedovalv-^i je mnogo do tega, da bi vsi vedeli, kako natanko popisuje po naravi. Zato pripoveduje, da je kot dijak bil „istinite boje z ljubljanskimi postopači najnižje vrste". Izredna pisateljska nadarjenost se kaže v mnogih potezah. Povest je povse realisti6na, semtertja celo naturalistična, kakor imajo navado pisati nekateri mlajši pisatelji. Pisatelj ne ustvarja nobenih idejalov, pa tudi ne povzdiguje svojih junakov med druge ljudi. Kazi povest raba raznih ruskih besed. Tega ni treba. Še tako se dovolj pozna iz povesti, da se pisatelj peča z ruskim slovstvom. Ruske besede le kaze lepo slovenščino in jo ddelajo   nerazumljivo   mnogim   čitateljem.    Sploh   se   pri
mnogih mlajših pisateljih preveč opaža razvada, da rabijo besede iz drugih slovanskih narečij, če imamo tudi dobre domačinke.
V „Planinski idili" se je potrudila Pavlina Paj-fcova, da bi za staro obrabljeno pesem o nepremagljivi moči ljubezni iznašla novo varijanto. Ona ne uporablja tako „modernih" sredstev, kakor njen prednik, ampak se drži še starega načela, da morajo biti junaki fini, inte-resantni ljudje. Veranič je preveč čuden. Ogerski pleme-nitaš, hodi po univerzah brez pravega namena, se v Parizu zagleda v pevko luteranko, se civilno poroči ž njo, on je blaga duša, ona nič vredna, mu uMe v Ameriko, on, strašno nesrečen, tava po svetu, pride na Slovensko v letovišče. Tu živi Alenka, rejenka poštarjeva, Veranič vzame stanovanje, poštarjev sin Hilarij pride na počitnice; seveda ljubezen: Veranič, Alenka, Hilarij, vse zaljubljeno ; nesreča grozna. Alenka ljubi Veraniča, Hilarija samo kot brata. Vse se bi razrešila, Veranič magnat bi vzel Alenko, pa o groza! pismo iz Amerike, prva žena še živa! Alenka sedaj igra krepostno samozatajevalko; dasi sta bila samo civilno poročena Veranič in Adrijena, vendar ne vstopijo v zakon, predno ona ne umrje. Nato sledi seveda sreča velika.
Tehnično ima povest mnogo spretno izpeljanih delov.
Končuje se knjiga z životopisom Matije Valjavca, spisal Fr. Leveč. Valjavec je popisal sam svoje življenje. Ta opis je neizpremenjen objavil gosp. Leveč in dodal kratko, a pregledno in natančno sliko književnega delovanja našega rojaka. Spis je poučen in zabaven. Nekatere stvari iz dijaškega življenja bi bile brez škode izostale ali se podale v drugačni obliki. Spis ima trajno vrednost in bo otel Valjavca pozabljenosti, katera mu je, vsaj kot pesniku, že pretila.
____    157    ------