Albert Širok: Pri avtorju ,,Dije" v Celju Poznaš človeka iniciative? Moža, ki se dela ne otepa? Organizatorja, ki delo zasnuje in ga izpelje, brez nervoznosti, brez godrnjanja, brez samohvale? — Tak je Fran Roš! Funkcionar je pri učiteljski organizaciji, odbornik »Mladinske matice« in član literarnega odseka, član »Kulturnega kluba«, v Mariboru, organizator »Kulturncga tedna« v Cclju, prcdsednik »Zveze Ma.jstrovih borccv«mestni svetnik. Poleg tega predava pri ljudski univerzi, se udejstvuje v raznih uradniškihzadrugah in vsepoviSod, pa mu še vedno ostane toliko časa, da se poleg učiteljske službe bavi še s poezijo, prozo in dramatiko. Dobil sem ga sredi dela na Sirkovi razstavi. Zadnji obiskovalci so odhajali. Dvorana je bila žc pripravljena za mladinski koncert, s katerim se je imel zaključiti Celjski teden. V veži je že čakal Ciril Jeglič s svojim številnim zborom. »Kratek oddih ob kozarcu vina ti ne bo škodil!« Roš se jc nasmehnil. Pririla sva se skozi žive vrste mladih pevcev v gostilniško sobo. Ko je izpil požirek vina, se je oprl s komclci ob mizo in si je zakril za hip z dlanmi obraz. »Ko človek sede, šele občuti utrujenost. Pa ni nič čudnega«, je dodal, »ves teden- ;sem imel polne roke dela. Še danes sem govoril v imenu koroških borcev v Št. Juriju na Malgajevem grobu. Pretekli teden sem imel opravka s Celjskim tednom. Saj veš: skrbi, letanje, seje, priprave. Če sem spal po par ur na noč, je bilo mnogo.« Pa ;sc mu utrujenost ni prav nič poznala. Govoril je kot vselej, mirno, prcmišljeno. Včasih je za hip obmolčal, kot da išče primernega izraza. Ob poudarku si je pomagal z gibom roke, prsti so oživeli. »Le kako prideš ob tej isvoji zaposlenosti še do pisanja?« sem ga vprašal. »Saj nc pišem mnogo!« je rekel in se jc za hip zamislil. »Za ustvarjanje potrebuje človek miru, počitka i.n samote. Pogrezniti se mora vase in prepustiti, da srce samo spregovori.« Glas mu jc bil topel \n besede so bile mehke kot žamet. »Jaz miru nimam,« je nadaljeval, »vsepreveč se drobim na vi=e strani. Čcsa večjega, tehtnejšega se niti ne lotim. Vse, kar sem napisal, je nastalo bolj tako mimogrede. zr;c!j drobci so to, utrinki, hipi razpoloženja.« »Tvoje ime vendar srečujem pogcstoma v naših revijah.« V dvorani je odpel mladinski zbcr dtvo pesem. Močan aplavz je prodrl skozi sfcnc. Rcš je prisluhnil in pozdravil je še novo družbo, ki je prišla medtem v sobo in sedla k dolgi mizi ob oknu. »Motiš se!« je dodal nato. »Res je, da sem začel pisati že 18. leta v »Zvon«, da sem objavil nekaj stvari v »Odmevih« in da se oglašam zdaj nekoliko bolj pogostoma v »Obzorjih«, ali v splošnem so to le bolj drobne stvarce. Morda sem prispeval nekaj več mladinskih stvari za »Vrtec«, »Zvonček« in »Naš rod«. »Izdal si vendar tudi nekaj knjig,« sem ga prekinil. »Lani je izšla v Vodnikovi družbi moja »Zvesta četa«, »Medved Rjavček« je doživel že drugo izdajo. Potem iniam le še »Juretovo potovanje«. »In ,Dijo\« sem dodal. »In ,Dijo' je pritrdil. Pogledal me je, veselo se je nasmehnil m rekel: »Veš, da sem ,Dije' kar vesel!« »Ali bi mi lahko o tem isvojem deiu kaj več povedal?« Pomislil je nekoliko. »Delo je nastalo tako rekoč proti moji volji! Ko je čutil moj vprašujoči pogled, ie pojasnil: »Mislil sem napisati čisto kratko ortico, ali dejanje me je zapeljalo, snov je rasla in se je razrasla v celo knjigo.« »Kako pa si prišel na ta motiv?« »Brez vsakih težav, se je zasmejal Roš. V .Diji' je podana resnična zgodba tnojih dveh otrok, sina in hčerke. Medvedka Dijo imamo še vedno doma. Tudi vse druge osebe, ki nastopajo v knjigi, so resnične. Teta Ivanka prav zares živi v Ljubljani in ko pridem do knjig, prejme prav gotovo cn lep izvod za spomin. Obmolčal je. Nekaj je razmišljal. Segel je po kozarcu, ali komaj si je omočil ustnice, ga je že odložil. »V ,Diji' sem študiral odnos otroka doigrače, ki predstavlja živo bitje. V prvi dobi je otroku taka igrača vse. Ima jo res za živo bitje. Z njo se igra, z njo se pogovarja, z njo živi. Pozneje spozna, da je igrača, samo igrača, kot žoga ali kolo, s katerima se igra. Še pozneje ga je naravnost sram čustev, ki jih je gojil do igrače, zanemarja jo, prezira, zametuje in včasih je do nje naravnost krut. — Motiv za ,Dijo' je kaj preprost in prav tako preprosta in enostavna jc oblika. Povsem skladne z delom, preproste in naivne so tudi ilustracije. Prava sreča, da je te prevzela baš Ksenija Prunkova, ki pri svojem slikarskem ustvarjanju zna tako gledati, kot rad gleda otrok sam.« Čas je naglo potekal. Razpoloženje naju je zajelo v svoj čarni krog. Roš je fiovcril toplo in mirno, kot bi rože presaial. »Pa mi še kaj povej o svojih načrtih,« sem silil vanj. »Nimam velikih ambicij in nimam velikih načrtov,« je cdgovoril. »Ne rečem pa, da nič ne delam. Pravkar končujem povest iz Savinjske doline. Potem bi rad zbral svoje satire in humoreske ter jih izdal v posebni knjigi. Nekaj drobiža hinam že pripravljenega za Cicibančke v ,Našem rodu', nekaj pesmi pa za ,Obzorja'. To je pa tudi vse.« V dvorani je začel daljši odmcr. Ljudje so se vsuli za oddih v sobo na čašo vina in na cigareto. Natakarji so urno begali med mizami. Midva sva vstala in se presedla k razigrani družbi ob oknu, kjer je slikar Sirk živahno pripovedoval svoje vesele dogodivščine. Fran Roš