VESNA V. GODINA*
Marginalije k problemu nacionalnih identifikacij-
Izbruh nacionalizmov na ozemlju nekdanje Jugoslavije je pojav, ki že zaradi svojih političnih posledic (vojna) sproža vrsto vprašanj, vrednih podrobnejše analize. Eno izmed takšnih je prav gotovo vprašanje o genezi nacionalizmov, vprašanje. kako to. da so se poudarjene nacionalne identifikacije, s katerimi imamo danes opraviti na prej »enotnem« ozemlju Jugoslavije, sploh pojavile. Kje iskati njihove korenine, vzroke? In to še posebej v luči dejstva, ker je bila v ne tako davTii preteklosti prav Jugoslavija celo model »uspešno sestavljene« večnacionalne države; Jugoslavija je bila namreč več desetletij država, sestavljena iz vr.ste narodov. ki pa niso prihajali v mednacionalne konflikte takšne moči in obsega, ki bi vodili v uničenje enovite državne tvorbe.=
S tega vidika se tako več kot upravičeno zastavlja vsaj dvoje vprašanj:
1.	zakaj so se nacionalizmi na ozemlju nekdanje Jugoslavije sploh pojavili;
2.	in »od kod so se vrzeli« oziroma iz česa so zrasli?
Pri iskanju odgovorov na ti dve vprašanji večinoma prevladuje vtis o diskonti-nuiteti - vtis, da so izbruhi nacionalizmov prekinili neko, do tedaj obstoječo nekonfliktnost mednacionalnih odnosov, in vzpostavili novo »razmerje sil«, ki je s predhodnim stanjem v popolnem nasprotju. Zdi pa se, da takšne razlage, ne glede na to da na videz ustrezajo realnemu poteku dogodkov, nenadnega preobrata k nacionalizmom ne zmorejo uspešno pojasniti. In to ne predvsem zato, ker so časovni intervali, v katerih je treba pojasniti navedeno spremembo, izredno kratki, prekratki za vzpostavitev radikalno novih identifikacijskih shem.
V nadaljevanju bomo nasprotno skušali pokazati, da so izbruhi skrajnega nacionalizma pri narodih, ki so bili v preteklosti vključeni v jugoslovansko državo, rezultat reorganizacije identifikacijske matrike. Gre torej za tezo, da pri izbruhu nacionalizmov na jugoslovanskem ozemlju nimamo opraviti z nobenimi novimi, v preteklosti neobstoječimi vsebinami. Nasprotno, vse listo, kar se danes kaže v izbruhih nacionalizmov, je po vsebinski plati obstajalo že v času. ko so jugoslovanski narodi živeli v nacionalno brezkonfliktnih odnosih, v t. i. »bratstvu in enotnosti«. Iskanje odgovora na vprašanje, »od kod so se nacionalistične vsebine vzele«, je tako docela nepotrebno - le-te so bile namreč ves čas »že tu«, nekako pripravljene, da »izbruhnejo«. To. da niso v obliki skrajnih nacionalizmov izbruh-
* Di Vcuu Godnu. doccntlu na Fakulicii a družhcnc vede
' Be»edik> fe piirejena verzija referata, kt jc hil pnd naslovom Nationalism aiHj Identttv Crnis in Vuj^avu predstav-l|en na konferenci Ivsues of Ideniitv in Contemporar> Vuteoslavia Antagonism and Construction of Communiiy. ki je potekab na Univcrsit> of Kent v Cantrburvju od 20. do 23 1992.
' Čeprav |e seveda res. da so nacionalni konflikti in man) eksplicitne tet ipektakulame oblike nacionalizmov spremljale celotno povojno z|Kxlovino socialistične Ju|oslavi|e Prsi« so 1964 (na VII kongresu ZKJ) in vse od tedaj je NI proMcm nacionalizmov bolj ali nunj trajni predmet političnih razprav Še posebej jc to veljalo za obdobje po letu 197.3. saj jc bil začetek sedemdesetih let (1971-1973) označen z močnim izbruhom nacionalizmov (posebej tu Hrvaškem, v Srbiji, deloma pa tudi v Sloveniji in Makedoniji) Napačno bi bilo tudi misliti, da nacionalizmi iz obdobja socialistične Jugoslavije niso bili usmerjeiu v cepitev enotnega državnega ozemlja na več manjlih držav (ki naj bi praviloma ustrezale ozemlju posameznih republik). Prav nasprotno jc res - ideja o samostojnih nacionalnih državah je prevevala tudi že tedanja nacionalistična gibanja
nile že prej, torej ni problem »vsebinske narave«, temveč predvsem problem statusa, ki so ga navedene vsebine imele v t. i. identifikacijski matriki. Ob izbruhu nacionalizmov tako ne gre za nikakrSne spremembe na vsebinski ravni, temveč gre za spremembe na ravni statusa, torej forme. Tisto, kar se je ob izbruhu skrajnih nacionalizmov zgodilo, je sprememba statusa nacionalne identifikacije (še posebej v odnosu do t. i. »nadnacionalne« identifikacije).
Za kaj gre. bomo skušali pokazati: na eni strani s kratkim zgodovinskim ekskurzom o tem. kakšen je bil status nacionalnih identifikacij v obdobju pred izbruhom nacionalizmov; ter z analizo sprememb v sami identifikacijski matriki pti izbruhu nacionalizmov na drugi strani.
Česa smo bili naučeni?
(Ali: Drobci iz zgodovinskega ekskurza o statusu nacionalnih identifikacij iz obdobja pred izbruhom nacionalizmov)
Med obstojem na videz brezkonfliktne večnacionalne jugoslovanske države je bila vzdrževanju in ohranjanju brezkonfliktnih mednacionalnih odnosov posvečena izredno velika pozornost. To dejstvo se je izražalo na več načinov, izmed katerih bom v nadaljevanju omenila le nekatere.
Kot prvega naj omenim dejstvo, da je bila v sferi ideologije nekonfliktnim odnosom med narodi trajno namenjena eksplicitna pozornost, in to že od II. svetovne vojne pa vse do Titove smrti. Politično geslo, ki je idealno shemo nekon-fliktnih mednacionalnih odnosov »zastopalo«, je bilo geslo »bratstvo in enotnost«.'
To geslo je označevalo in propagiralo dve bistveni razsežnosti mednacionalnih odnosov. Skozi »bratstvo« skupno povezanost (velikokrat asociirano na skupno slovansko poreklo jugoslovanskih narodov kot tudi na različne variante »panslavi-stičnih« idej* jugoslovanskih narodov;) in skozi »enotnost« povezanost v enotno državno tvorbo, ki naj bi bila uresničitev dolgotrajnih zgodovinskih želja in interesov jugoslovanskih narodov. Jasna zahteva po ohranjevanju med drugo svetovno vojno vzpostavljenega bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi je delovala ne samo zgolj kot politično geslo, temveč kot ena ključnih norm, standardov, odnosov v večnacionalni državi. Kot najvišji vrednoti ji je bila namenjena trajna politična pozornost. To ne nazadnje lepo ponazarja dejstvo, da je v Titovih govorih' (od druge svetovne vojne pa vse do njegove smrti) jasna zahteva po ohranjevanju »bratstva in enotnosti« tako rekoč zmeraj navzoča. Tako je npr. leta 1942 Tito govoril o »oboroženem bratstvu in enotnosti« (Kremenšek, Trojar, 1984: 91); leta 1945 pravi, da »na brat.stvu in enotnosti temelji moč naše nove Jugoslavije« (Štau-bringer 1980:81); leta 1969 govori o bratstvu in enotnosti kot »veliki pridobitvi« (prav tam: 185); leta 1971 pravi: »Dandanes je najbolj pomembno, da v naši deželi ohranimo to, za kar smo se borili, to je bratstvo in enotnost naših narodov. To potrebujemo veliko bolj kot karkoli in to bomo še dolgo potrebovali. Bratstvo in
' Seveda ve jc vsebina navedenega gesla v «inh deselleliih obs<u|a soculisli(ne Jugoslaviie prilagaiala in sptemmiala. pa< skladno s Hncminianiem dnitbenih in poliuenth ra/mci Med vojno |e tako -biaisivo in enotnost, imelo izraaio miliuntno vsebino (bilo je geslo, ki pouva na oborolem bo)) lemu pnmemo in se je tudi govorilo o «jbotoJcnem bratstvu in eDotnosti-, po vojni pa je izgubilo prejtnjo mililantno noto in )e skozi (zgolj) .bralstvo in enotnost, pozivalo k izrazito nekonfliktnim odnosom
* Tudi v jugoslovanski sooaUstifni drtavi je lako Itniazma skupnega porekU lo/iroma -skupne kni.) imela izrazito inlegrativne politiCnc funkciie: na -skupnem poreklu, se )e namreO med drugim utemeljeval ludi skupni zgodosuiski interes za enotno jugoslovansko drtavo
' Pn tem ni nezanimivo, da |e bil ptav Tilo listi, ki |e bil poimenovan za -apostola enotnosti in bratsiva. (Šlaubnnger. 1980:180).
enotnost nista nekaj kratkotrajnega, biti morata nujna in moramo ju stalno krepiti« (prav tam: 185); leta 1974 pa na primer opredeli bratstvo in enotnost za tisto, kar je »najpomembnejše med narodi« (prav tam: 189).
Že zgolj te kratke ponazoritve jasno nakazujejo, da jc bilo »bratstvu in enotnosti« v hierarhiji vrednot jugoslovanske države pripisano izjemno visoko mesto; le maloštevilne so bile druge vrednote, ki so imele »bratstvu in enotnosti« primerljiv status. Morda sta bili zgolj še dve. ki sta imeli v ideološki shemi socialistične Jugoslavije podobno mesto: namreč »socializem« na področju političnih in »družbena lastnina« na področju ekonomskih vrednot.
Seveda je bila v skladu z opisanim pomenom bratstvu in enotnosti posvečena ustrezna pozornost tudi v izobraževalnem sistemu. Bratstvo in enotnost sta bila poučevana in učena; bratstvo in enotnost sta bila skozi izobraževalni sistem sistematično prenašana. To velja še posebej za predmete, ki so bili posvečeni določenim oblikam državljanske vzgoje; ne samo da sta bila pri teh predmetih »bratstvo in enotnost« prenašana kot ena najključnejših in najvišjih vrednot, temveč je bilo rušenje bratstva in enotnosti prikazovano tudi kot ena največjih nevarnosti za socialistično Jugoslavijo: po »teži« je bilo »razbijanje bratstva, enakosti in enakopravnosti narodov in narodnosti« (Radojič idr., 1983: 123) postavljeno na drugo mesto takoj za »onemogočanje in zadrževanje razvoja socialističnega samoupravnega sistema« (prav tam).
Načelo »bratstva in enotnosti« pa je (sicer manj eksplicitno) prevevalo tudi druge predmete, ki niso neposredno sodili v t. i. državljansko vzgojo. Tako se je npr. celotna novejša zgodovina jugoslovanskih narodov rada prikazovala kot končno dosežena vzpostavitev »bratstva in enotnosti« tudi v ustreznih državnih okvirih (prim. npr. Kremenšek. Trojar 1984); v celotnem procesu izobraževanja pa se je rada zahtevala »vsakodnevna vzgojna dejavnost v duhu bratstva in enotnosti« (Osmi kongres ZKJ 1964: 40).
Napačno bi bilo misliti, da je nakazana politična in vzgojna dejavnost ostajala brez praktičnih rezultatov. Nasprotno: načelo bratstva in enotnosti je ne le »pona-rodelo«,' temveč je bistveno vplivalo tudi na oblikovanje identifikacijskih obrazcev. Ljudje so namreč posledično izoblikovali ustrezno obliko identitete, ki je »utelešala« načelo »bralstva in enotnosti«. Šlo je za identiteto »jugoslovanstva«, ki ni imela statusa nacionalne identitete, temveč status nadnacionalne identitete.
To pomeni več stvari. Najprej seveda to, da identiteta »jugoslovanstva« ni izključevala obstoja nacionalnih identitet. Nasprotno, obstajala je ob njih in predstavljala je »kanal sinteze« posameznih nacionalnih identitet. Drugič, »jugoslovan-stvo« kot identiteta ni ustrezala nacionalni skupnosti, temveč državni tvorbi. Bila je torej v nekem smislu »državna identiteta«. To seveda pomeni tudi, da so narodom ustrezale druge, nacionalne identitete, ki so vso zgodovino obstoja Jugoslavije obstajale vzporedno z jugoslovansko identiteto. Tretjič, vsak posameznik je na tej ravni tako izoblikoval dve vzporedni vrsti identitete:' nacionalno (ki je ustreza-
' To se unimivo k»Je npr ne le v lem. da se je driavljanom sooaiinitne Jujtoslavije u vtedmHB prasnloma zdela docela nevptaSljna. lemveC npt ludi v lera. da (e refren o ohranjaniu biautv» m enotnosti najli celo v ponarodelen) glasbenem izrotilu nekatenh lugoslovanskih narodov
Za kakino naziranjc je ilo, lepo pona/ar|a|4) naslednje Titove iz|ave; •Skoraj dvajset tet živim v Beogradu in med Srb« se poškilim kot Srb. medtem ko se na Htvatkcm pnCutim kot Hrvat Sem Jugoslovan m drugaie ne more biti. (Šlaubringet. I9S0; 1*4). In <e: -Sem proti slehernemu pritisku, ko gre u nacionalno opredelitev, se pravi, da bi se morali budje izrekali o Icm. da pripadajo temu ali drugemu narodu To ni potrebno Je veliko ljudi, ki jih to moti IX)bto je. da se ljudje opredeljujejo, saj se temu ni mogofe izogniti Sam sem rojen na llrvaikem. tako kot moji predniki v 7.agorju To vedo ni. Toda jaz sem Jugoslovan, po svoji funkciji, po vsem. (prav tam: 185-186)
la pripadnosti lastnemu narodu in ki je praviloma zemljepisno ustrezala delom jugoslovanskega ozemlja, organizacijsko pa vsaj pri največjih narodih: Slovencih, Hrvatih, Srbih, Črnogorcih in Makedoncih, bolj ali manj okvirom t. i. socialističnih republik) ter »jugoslovansko« (ki je ustrezala državnim okvirom ter gledano zemljepisno, celotnemu jugoslovanskemu ozemlju). In četrtič, ti dve identiteti praviloma pri večini prebivalstva nista bili v konfliktnem odnosu. Če pa se je konflikt med njima vendarle pojavil, se je - praviloma avtomatično — razreSeval v prid podrejanja nacionalni »jugoslovanski identiteti«.' Ta učinek gre - o čemer bomo še podrobneje govorili - pripisati mestu, ki ga je vsaka od identitet zasedala v okviru t. i. identifikacijske matrike.
Seveda je treba poudariti še nekaj: pomen, ki je bil »bratstvu in enotnosti« pripisovan, je treba brati tudi v »negativnem« smislu. S tem mislimo na to. da je za izrednim poudarjanjem tega načela obstajala bolj ali manj izražena zavest o dejanski konfliktnosti nacionalnih identifikacij, ki bi ob neupoštevanju načela »bratstva in enotnosti« lahko pripeljala do tudi ekstremnih mednacionalnih sporov."
To se je, kot vidimo, tudi zgodilo. Izbruh mednacionalnih konfliktov je torej mogoče vezati na posebno krizo identitete, namreč na krizo »jugoslovanske identitete«. Zakaj in kako je ta kriza privedla do izbruha mednacionalnih konfliktov, pa bo postalo nekoliko bolj jasno, ko bomo primeijalno analizirali identifikacijske matrike ter posebej odnose nacionalnih in nadnacionalne jugoslovanske identifikacije v njej.
Analiza identifikacijske matrike
Da bi bilo do zdaj povedano mogoče natančneje razložiti, se je treba vsaj na kratko pomuditi ob tistem, kar se zdi najustrezneje poimenovati kot »identifikacijsko matriko«. Gre za modele identifikacijske hierarhije; pri sleherni izmed nacionalnih enot imamo opraviti z množico identifikacij. Med njimi obstajata za našo razpravo dva bistvena odnosa: odnos hierarhije na eni in odnos nadzora na drugi strani. Smer hierarhije poteka od najnižjih proti najvišjim elementom identifikacijske matrike, medtem ko je smer nadzora obratna. Kombinacija obeh odnosov - torej hierarhije in nadzora - vodi v za nas na tem mestu ključno načelo, namreč v načelo, da višje ravni nadzirajo nižje ravni.'"
Za našo razpravo najpomembnejša posledica pravkar omenjenega načela je dejstvo, da kadar imamo opraviti z nižjimi ravnmi identifikacijske matrike, ki so v konfliktu/konfliktih, lahko višje ravni le-te ta konflikt nadzorujejo oziroma nevtralizirajo. seveda le takrat če so te višje ravni identifikacijske matrike med sabo v nekonfliktnih odnosih oziroma če gre za identifikacijo, ki je skupna posameznim matrikam identifikacije.
Dejstvo, da torej višja raven identifikacije pod določenimi pogoji lahko niveli-
' čeprav je vcveda treba spet pnpomrutj. da ve je tudi v obdobju obstoja soaaluufne Jugoslavije odstopalo od lega pravila; lo se je kualo v občasnih ubruhih tudi skrajnega naaonaluma (npt. v začetku sedemdeseiih ki). pteJvsem na Hrvaikem. v Srbiji, na Kosovu, pa tudi drugje
* Tako je npr. Tito nacionali«m leta 1971 označil za »hudo bolezen, ki kot rak zahrbtno načne organizem ne le posailKznika. ampak kaj hitro tudi celotne organizacije in okoja ..{Štaubnnger. 1980:1861 Fanlazma bolezni, ki načenja sicer zdravi organizem, je bila v ideokigiji jociah/ma poleg (aniazme sovražnika (notranjega m zunanjega) eno od ključnih sredstev krepitve iniegrativnih vezi v večnacionalni jugoslovanski drutbi
Pri navedenih izhodiščih se v osnovah, kot je očitno, naslanjamo na razumevanje odnosov med hierarhijo in nadzorom, kakor je bilo razvito v sistemski teoriji-
žira konflikte na nižjih ravneh, pa je največjega pomena za razumevanje jugoslovanskega primera. Nižje ravni (gre za ravni, ki so v hierarhiji identifikacijskih matrik na predzadnjem mestu), torej ravni nacionalnih identifikacij, so bile ves čas obstoja jugoslovanske države v jedru v konfliktnih odnosih. Vendar pa je bila njim nadrejena identifikacija - gre za nadnacionalno jugoslovansko identifikacijo - za vse nacionalne identifikacijske matrike identična, s čimer je seveda blokirala kon-fliktnost nižjih ravni identifikacije. Ce povemo nekoliko konkretneje: nacionalna identifikacija Srbov je bila v konfliktnem odnosu (zaradi vrste zgodovinskih in kulturnih vzorov) z nacionalno identifikacijo Hrvatov; vendar pa sta bila tako Srb kot Hrvat Jugoslovana, torej člana višje, nadnacionalne skupnosti. Z vidika pripadnosti tej nadnacionalni identiteti je konfliktnost na ravni nacionalnih identitet dobila sekundarni pomen.
Prav v tej zvezi je tudi treba razumeti centralnost gesla »bratstvo in enotnost«. To geslo je namreč geslo nadnacionalne identifikacije in Ima s tem v zvezi isto mesto, kot ga ima sama nadnacionalna identifikacija. Biti Srb oziroma biti Hrvat jc bilo v tej luči sekundarna identiteta; tako Srb kot tudi Hrvat sta bila namreč - in to je bilo tisto, kar je v resnici »štelo« - predvsem najprej Jugoslovana; skozi »jugoslovansko« nadnacionalno »optiko« sta bila kljub razlikam člana iste skupnosti - torej »brata«. In v tej luči se zdi p<inovitev »družinske fantazme« bratstva več kot zgolj naključna.
Po več kot štirih desetletjih pa je - kot smo že omenili - nadnacionalna identifikacija doživela kolaps. Jugoslovansko identifikacijsko načelo je prenehalo delovati; mesto nadnacionalne identifikacije se je »spraznilo«. Tako so najvišje mesto v hierarhiji posameznih nacionalnih identifikacijskih matrik zavzele nacionalne identifikacije. Tc pa so bile, kot smo že omenjali, trajno v konfliktnih medsebojnih odnosih. Rezultat opisane spremembe v hierarhiji identifikacij je torej prehod prikritih mednacionalnih v izražene mednacionalne konflikte.
Izbruh mednacionalnih konfliktov, posprcmljenih z vsemi oblikami (tudi mili-tantnih) nacionalizmov, torej v Jugoslaviji ni niti slučajen niti trenuten. Je - kot sledi iz vsega do zdaj povedanega - nasprotno zakonit in žal tudi relativno trajen."
Povsem jasno je tudi. kaj do zdaj povedano pomeni s teoretičnega vidika. Opraviti imamo s klasično situacijo reorganizacijske simbolne mreže, ki in kakor izvira iz spremenjene točke prešitja. Ce jc bila mestu označevalca v obdobju socialistične Jugoslavije »jugoslovanska identiteta«, je z novim prešitjem v »post-socialistični« fazi to mesto zavzela nacionalna identifikacija. Ne gre torej za to. da bi se v »postsocialističnem« obdobju v identifikacijski matriki pojavile vsebine, ki jih prej ni bilo. Nasprotno, gre za to, da se spremeni formalni status nacionalne identifikacije. Premik točke prešitja tako le izrazi protislovja in konfliktnosti, ki so med nacionalnimi identifikacijami obstajale že tudi v prejšnji simbolni organizaciji. Rcverzibilno torej udejanji načelo, da je prešitje akt »čudežne« preobrazbe kaosa v »novo harmonijo« (Žižek, 1984: 29). Ali povedano tudi drugače: izbruh nacionalizmov na ozemlju nekdanje Jugoslavije je lep primer tistega, kar sta Laclau in Mouffc opredelila za politiko kot sutirirajočo prakso (Laclau. Mouffe. 1989:88).
" ZjIi (n tc. da ta uiiotovitcs' nc velja le za jugmlovantlt) pnmcf. lemvei w vedno bolj ka^c kot pravilo v v»eh posttoaalBliinih driavah. ki w bile sestavljene a ve« narodov (npr Sovjetska zveza. CeikoslovaUa) Tudi v teh driavah propad ideološko za.snovane nadnacionalne idenufikaafe vodi v presedbo prej prikritih v izrazne mednaaonalne konflikte
Pripomba k možni prihodnosti jugoslovanskih študij
Če naj ob koncu povem na kratko Se nekaj misli o možni prihodnosti jugoslovanskih Študij, bi se bilo treba Se enkrat vrniti na že večkrat omenjeno dejstvo, da je izbruh nacionalizmov in mednacionalnih konfliktov na ozemlju nekdanje Jugi> slavije treba povezati s »padcem« nadnacionalne identitete. Z vidika vsega do zdaj povedanega seveda tudi razreSitev »jugoslovanskega nacionalističnega vozla« zelo verjetno ni v vsebinskem pomirjanju nacionalnih identifikacij. Ta pot se zdi ne le nerealistična, temveč zelo verjetno povezana z izbruhom novih, dodatnih konfliktov.
Rešitev gre - nasprotno - iskati v ponovni vzpostavitvi nove, nadnacionalne identifikacije, ki bi z uresničitvijo omenjane funkcije nadzora mogla zagotoviti nivelizacijo konfliktov med nacionalnimi identifikacijami. Nadnacionalna identifikacija ima namreč v jugoslovanskih razmerah (menim pa. da tudi v vrsti drugih) lahko izrazito konstruktivno in pragmatično izjemno veliko uporabno vrednost.
Ta rešitev se zdi v današnjih razmerah nerealistična iz vsaj dveh vzrokov. Prvič, gre za problem, kje takšno nadnacionalno identifikacijo »najti« (kajti vsakršna oživitev jugoslovanske identifikacije se zdi danes popolnoma utopična; kakšne druge nadnacionalne identifikacije pa v današnjih razmerah »ni kje iskati«). In drugič, vprašanje je. ali je vzpostavitev takšne nadnacionalne identifikacije danes sploh še zaželena.
Iz povedanega torej izhaja, da je razreSitev mednacionalnih konfliktov na ozemlju nekdanje Jugoslavije povezana z novim preSitjem identifikacijske matrike, kar pa se v praksi ne zdi ravno realistična možnost. Nevzpostavitev nadnacionalne identifikacije pa bo ohranjala mednacionalne konflikte (trajno) izražene, in to še toliko bolj, ker imajo ti izrazito konstitutivno funkcijo v politiki nacionalnih držav, ki so na novo nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije.
Povedano pa seveda tudi t, i. »jugoslovanske študije« postavlja v docela paradoksalen položaj: ne le da so te dobile svoj predmet šele v razmerah, v kateri Jugoslavija nima več nobene pnhodnosti. temveč ga imajo ravno v samem manku lastnega predmeta, torej v predmetu, »ki je izginil«.
VIRI:
KREMENŠEK. M TROJAR. S.. 1984: Zgodmmi LjuW)an>, DZS
LACLAU, E.. MOLFFE. C.. 1989: Hcgcmonv mil Soaalaik Siiaufy London. Ntw York: Vet»
MILLER. I. A.. 1981: Siv. (Lj Suture). V: Psiboanaliu m kultura Ljubljana: DZ3. jir. 257-274.
OSMI kaantes Zveze komunistov Jugoslavije Gradiva. 1964
RADOJIČ. M . et ml.. 1983: Obramba in laliita L|Ubl|ana: PartUamka knjiga.
STAUBRINGER. z., 1980: Plamenica iz Kumrovea LfuMjina: DDU Untverzum.
ŽIŽEK. S., 1984 Birokratija I uživanje Beograd SRC