Ivan Albreht
Ptički v gnezdu
/^regorjev pastir je zasledil na vrtu ptičje gnezdo. VJ ščinkovčki so bili v njem, še čisto mlade živalce, ki so ves dan odpirale kljunčke in s čivkanjem prosile hrane. Stara dva, samec in samička, sta komaj sproti nanosila dovolj hrane za štiri lačne želodčke.
Da bi jo razveselil, je pastir Nande pokazal gnezdo tudi mali Minki, ki je kar ploskala, ko je videla ptičice.
Ko so mladiči jeli dobivati perje, je obšla pastirja čudna misel. Prepletel je gnezdo z vrbjem, da nista mogla stara dva vanje, pa tudi ne mladiči iz njega. Stara sta obupno čivkala, žalostno obletavala gnezdo in še bolj pridno nosila hrane, mladiči so pa od dne do dne holj glasno čivkali, ker jim je bilo mraz in je postajalo gnezdo premajhno. Bili so že dovolj godni. Imeli so perje kot stari, samo letati še niso znali nič, ker se niso mogli vaditi.
152
V začetku je bilo Minki celo všeč, ko je gledala ptičke v pleteni ječi; ko je pa videla, da jim je gnezdo že pretesno, je rekla pastirju:
»Zdaj jih moraš pa izpustiti.«
Nande se je zasmejal:
»Misliš, da sem neumen?«
Minka se je začudila:
>Kaj pa hočeš z njimi?«   •¦
»Ptičarju jih. bom prodal,« se je odrezal Nande.
Minka ga je žalostno pogledala:
»Prodal?«
»Seve. Za v kletke,« je pojasnil pastir.
Minka je odkimala in odšla. Reči si ni upala pastirju nič, ker je bil v primeri ž njo že velik in močan, ali mislila si je svoje. — Čemu bi jemal ptič-kam zlato prostost, ko ne store nikomur nič žalega? S svojim žvrgolenjem nas razveseljujejo, oživljajo vrt, polje in gaj. Poleg tega nam pa še koristijo, ker za-tirajo škodljivi mrčes. V zahvalo za to njih prijaznost naj bi jih pa mi lovili, zapirali in jih prodajali? Nande, ne boš!
Tako je mislila Miuka in se zvečer tilio splazila na vrt. Kakor previdna mucka je splezala na slivo, kjer so gnezdili ščinkovci. Stara sta jo začula in plaho odfrlela na višjo vejo, mladi so se pa v strahu potuh-nili. Še oglasil se ni nobeden.
Urno je Minka odstranila vrbje in brž spl«zala nazaj. Malo je še prisluhnila in. v somraku kmalu opazila, kako so osvobojeni mladiči veselo pozdravili starše. Zadovoljno čebljanje je pričalo o veselju ptičje družinice. Minka pa je bila tudi sama neizrekljivo ve-sela. Zavest, da je izvršila dobro delo, jo je navdajala s tako zadovoljnostjo, da se je kar smehljala od ve-sel ja...
Ko se je zdanilo, ptičic že ni bilo več v gnezdu. Veselo so čivkale po drevju in frfotale od vejice do vejice. Minka je gledala, kako ptička-mati uči mladiče letanja in iskanja hrane, kako se skrbno in vendar veselo trudi ž njimi, kako previdno pazi, da bi se neizkušenim ne zgodilo kaj hudega — pa je bila še bolj vesela STojega dejanja.
Pastir Nande je takoj uganil, kdo je vrnil ptičkom svobodo. Ozlovoljen je rekel Minki:
»Ti si jih izpustila! Pa reci, da ni res!«
»Seveda sem jih,« je pritrdila deklica.
»Pa zakaj?«
»Zato, ker si jim delal krivico. Kaj so ti storili žalega, da si jih zaprl?« je rekla Minka.
Nande ni rekel nobene več, a držal se je jezno. Minka pa je rekla:
»Kar pomisli, kako bi bilo tebi, ko bi te moj oče zaprli. Nič jim nisi storil hudega. Živino skrbno paseš, pa bi te lepega dne zaprli in še prodali po vrhu. Kar pomisli, kako bi ti bilo tako ravnanje všeč!«
Nande zardi in povesi oči. Hudo ga je sram, ko sliši Minkine besede.
»Nikoli več ne bom trd do ptičic,« pravi in še sam začne opazovati male krilatce, kako so veseli prostosti.
Pastir Nande je ostal mož beseda. Še v poznejšib. letih, ko je bil že zdavnaj odložil pastirsko palico in se lotil težavnejšega dela, je rad povedal dogodek in svaril  otroke,  če so  nadlegovali in preganjali ptičke.
Ali si ti tudi tak, da bi te moral Nande svariti, ako bi te srečal? Le glej! Piškavo in črvivo sadje na vašem vrtu bo prva posledica takega početja, druga bo pa še hujša: sirovo srce, ki te bo žive dni odtuje-valo poštenim in dobrim ljudem.