Nemški general Faupel (na levi), nemški poslanik pri burgoški vladi, M po izročitvi svojih poverilnic razgovarja z generalom Francom (na desni) Na prvem sprehoda: ranjenci Francove vojske kot rekonvalescenti PoSfafna platana v prfovM Cena 2 MUltllSKI TEIIIIIK Jezik je mehak In brez kosti — pa je vendar že marsikomu zlomil hrbtenico. Benjamin Franklin Leta IX. Ljubljana, 14. januarja 1937 Šdev. 2. Dants: Nezakonski sin Franca Ferdinanda loži svojega polbrata za vzdrževalnim Gl. str. 2 »DRUŽINSKI TEDNIK« Izhaja vsak Četrtak. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Tyrieva eesta 2»'l. Telefon it. 13-32. Poitnl predal it. lil. Račun Poitne hranilnice v Ljubljani it. 15.393. — NAROČNINA: ‘,U leta 2D din, */j leta 40 din, >./, leta to din. V Italiji na leto 40 lir, v Franclji 50 frankov, v Ameriki 2>/i dolarja. Naročnino Je treba plačati vnaprej. — ROKOPISOV ne vračamo, nefranklranih dopisov no sprejemamo, za odgovore Je priložiti za 3 (lin znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petltna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre In širina 55 mm) din T—. Med oglasi stane vsaka petltna vrstica din 4*50. Notice: vsaka beseda din 2.—. Mali oglasi: vsaka beseda din 0.50. Oglasni davek povsod ie posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust. Sami Iccii/i! Prijatelji Slovencev ne morejo prehvaliti naših pozitivnih konstruktiv-nih lastnosti. Nasprotniki Slovencev ne najdejo besed za našo sebičnost in zapetost. Oboji, prijatelji in nasprotniki, nam pa zamerijo našo nacionalno ponižnost, pomanjkanje prave narodne zavesti in pravega narodnega ponosa. Na to smo mislili, ko smo brali da-našnji prispevek iz vrst naših bralcev za »Zrcalo naših dni« na 4. strani. »Takšni smo pač...« mu je resigni-rano na.pisal naslov že dopisnik sam... Na to smo mislili, ko smo te dni brali v naših časopisih pikre pripombe na rovaš ,Privilegovane agrarne banke, filijale u Ljubljani', in na njeno neslovensko firmo, vpisano v trgovinski register. In kakor po navadi, kadar kaj takega beremo ali slišimo, smo se kajpada tudi to pot razsrdili na vse tiste, ki so krivi, da se nam tako godi — na vse, le na pravega ne. Takšni smo pač... Nismo se razsrdili sami nase, ki že od pamtiveka dajemo drugim vzrok, da nas kratko in malo ne vidijo in ne slišijo; nismo šli vase in priznali: »Grešili smo, grešimo — a v bodoče ne bomo več, Bog nam je priča, da ne!« Ne, Bog ne daj, da bi mi Slovenci, sloveči po svoji temeljitosti in vestnosti, tudi pri sebi samih temeljito in vestno proučili, ali nemara vendarle tudi mi sami nismo tako nedolžni, lcakor se tako radi kažemo pred vsakomer, kdor nas le mara poslušati. Tožimo, da nima naš jezik nikjer prave veljave ne ugleda, A kje je koren tega zla? V nas samih! Prav pravi naš dopisnik: takšni smo pač... da namreč od drugih ljudi niti ne zahtevamo, da bi se našega jezika naučili! Ko se nam pa tako krčevito mudi, spakovati se v vseh mogočih jezikih in narečjih, če jih znamo ali ne, če nam je treba ali ne! Kako, ljudje božje, vaj potem pričakujemo od drugih, da bodo naš jezik spoštovali — ko se ga pa menda še sami sramujemo?! Kako naj potem pričakujemo, da se bo tujec-Nemeo naučil naše materinščine? Da je ne bosta prezirala Madžar in Italijan? Kako naj pričakujemo naposled, da nas lastni bratje Srbi in Hrvati ne bodo gledali zviška — ko se nam pa že ves čas obstoja Jugoslavije tako zelo mudi, dokazovati jim pri sleherni priložnosti, da imamo svoje ,narečje' tako rekoč samo za domačo hišno rabo, kakor pokrpan nekazen suknjič, ki ga obesimo na kljuko, kadar odidemo zdoma. Resda, ne smemo zaiti v nasprotno skrajnost in ne gre, da bi bili nasproti samim sebi preveč krivični. Priznati moramo, da temeljna črta tega našega jezikovnega zatajevanja ni pomanjkanje narodne zavesti temveč ustrežljivost do vsakogar, kdor nas počasti s svojim obiskom — torej nedvomno lepa lastnost. Toda zaradi prepogoste rabe smo izgubili pravo merilo zanjo, in tako se je le preveč izrodila v hlapčevsko usluž-nost. Tujci,' ki pridejo med nas, pač ne vedo njenega izvira; sodijo nas po videzu, obsojajO' nas in bolj ali manj vidno prezirajo. Da je ta naša lastnost res plemenitejšega izvira, kakor utegnejo soditi tisti, ki nas merijo le po zunanjem, je dokaz tudi stališče našega pismenega jezika do srbohrvaščine prva leta po prevratu. Danes, iz zadostne časovne distance, lahko pribijemo: ne Srbi ne Hrvati niso takrat resno mislili na to, da bi skupaj s slovenščino >skombinirali« nov jugoslovanski jezik. A mi Slovenci? Na vse kriplje smo se v potu svojega obraza trudili, da dobre in prav dobre slovenske besede »poenotimo«, t. j. zamenjamo z bolj ali manj dobrimi, le prepogosto prav slabimi, srbohrvat-skimi. Tisto kar so drugi imeli samo na jeziku, smo mi v svojem naivnem idealizmu — nc iz pomanjkanja narodne zavesti! — jddrno spreminjali v dejanje... A to smo bili dolžni pripomniti le resnici na ljubo, ne v svoje opravičilo. Opravičbe za naivnost in nerealističen idealizem ni. Drugače ne bi danes pisal naš prijatelj v >Zrcalu naših dnit, da smo pač takšni, drugače ne bi danes imeli ,u Ljubljani filijalu‘ Privilegirane agrarne banke, drugače ne bi bilo še marsičesa' drugega, kar s nemim gnevom obsojamo, zvračaje krivdo na druge. Ni trdilen važno, linico sami o srbi sodimo; važno je, kalco nas sodijo drugi. In ker vidijo drugi v naši Httztfled. po svci« Napetost /e ponehala Španski Maroko, Francova ofenziva In Nemci, ki Jih ni ne na Španskem ne v Afriki. — Spravljiva Hitlerjeva Izjava V Ljubljani, 13. jan. Naj nam cenj. čitatelji dovolijo, da spregovorimo v uvodu današnjega razgleda po svetu kratko načelno besedo. 2e večkrat smo slišali iz vrst naših bralcev nasvet, da naj bi v zunanjepolitičnem pregledu objeli tako rekoč ves svet, to se pravi, da naj bi zabeležili vse važne dogodke, ki so se pripetili pretekli teden na naši premič-nici, in ne samo dveh ali treh najpomembnejših. Naj nam tako svetujočl prijatelji ne zamerijo, da jim ne moremo docela ustreči, če bi se namreč hoteli količkaj ravnati po tem nasvetu, bi nam dve strani našega lista komaj zadoščali zgolj za zgoščeno omembo zunanjepolitičnih dogodkov. Zal za to rubriko ne moremo žrtvovati dveh celih strani, ker bi preveč prikrajšali bralce drugih •naših zanimivosti: razen tega mislimo, da bi bilo takšno pojmovanje te rubrike le preveč enostavno. Domišljamo sl, da si večina naših čitateljev ne želi enostavnega nanizavanja dogodkov širom po svetu, temveč kolikor toliko kritične presoje najvažnejših med njimi, tistih, ki stoje v ospredju svetovnega dogajanja in tako rekoč vse druge zasenčijo. Prepričani smo, da bo ta tehtni argument zalegel. Pretekli teden so se n. pr. najvažnejši dogodki odigravali v španskem Maroku, na španskem in v Berlinu: ali naj jih odpravimo v desetih vrsticah, ko je zaradi njih visela usoda Evrope na niti — samo zato, da lahko hkrati zabeležimo tudi najnovejše, a ta trenutek nevažne dogodke v Abesiniji, na Kitajskem in morda na Grškem in v Gdansku?... 2e zgoraj smo mimo grede povedali, kje se je pretekli teden in v začetku sedanjega odigravala usoda Evrope. Zdaj ko so se duhovi precej pomirili in je najhujša nevarnost minila, lahko priznamo: preživljali smo hudo nevarne ure, vsaj videti so bile takšne. Ta pripomba ni odveč; človek se namreč ne dlore ubraniti vtisa, da je pri berlinski režiji tudi lepa porcija cirkuškega tam-tama. Vse skup se vrti na videz okoli Španije. Besedi ,na videz1 smo dobro premislili, preden smo ju zapisali. Kdor koli ima namreč oči, da vidi, in ušesa, da sliši, danes ve, da je španska državljanska vojna pretveza za obračunavanje med Nemci in Rusi, še bolj pa med Berlinom in Parizom. Hitler je mislil, da je že zdaj napočila ura osvete za Versailles. Dogodki čedalje očitneje kažejo, da se je Nemčija uštela. Hvala Bogu, porečejo vsi pacifisti, da se je to zgodilo pred izbruhom evropske vojne, ih ne šele med vojno, kakor leta 1914. Kajti zmaga v Pred seviljsko radijsko postajo, glasnikom španske nacionalistične vlade državljanski vojni na Španskem se noče in noče nagniti na Francovo stran, vzlic deset tisočem nemških »prostovoljcev«, vzlic nemškim bombnikom nad Madridom, vzlic objestnemu nastopanju nemškega vojnega brodovja v španskih vodah... * Angleži so ondan poslali noto v Berlin in Rim zastran »prostovoljcev«, ki jih pošiljata obe avtoritarni vladi na špansko. Odgovorili sta obe vladi skoraj enako, le Nemci bolj grobo; to je že v njihovi naturi. Njun odgovor je bil skoraj docela negativen; to je bilo tudi pričakovati. S tega stališča torej zadeva ni bila kaj zanimiva. Pač pa je zanimivo nekaj drugega: da so Nemci zavlačevali odgovor tako dolgo, da se je medtem utegnila razviti nova Francova ofenziva na Madrid. Hitlerjev račun je bil nekako takle: Franco je zdaj dobro oskrbljen s solidnim nemškim orožjem, naših »prostovoljcev« je tudi že lepo število na španskem — torej izdaj ali nikoli! Ce zmagamo, ima-| mo v rokah vse adute proti Fran-I cozom in potem bo Evropa tako plesala, kakor bo Berlin žvižgal. Dotlej se pa ne prenagliti s preveč popustljivim odgovorom na angleško nerganje! Do tod je šlo vse po načrtu. Potem je pa prišel prvi fiasko: Francov napad na Madrid je sicer dosegel nekaj uspeha, par vasi in njiv je spremenilo gospodarja, vse drugo je pa ostalo pri starem. Potem je prišel še protisunek madridskih čet in z njim zavzetje vsega izgubljenega ozemlja: najvažnejši adut je zdrknil Nemcem iz rok, še preden so ga utegnili z veliko gesto vreči na mizo. Potem je počila druga bomba: Francozi so zagnali alarm z Marokom. Nemci so se bili na španskem tako dobro zasidrali, vzeli so v svoje roke rudnike in tovarne prevzeli poveljstvo nad španskimi narodnostni ustrežljivosti nacionalno ponižnost, pomanjkanje prave narodne zavesti in narodnega ponosa, smo samim sebi in svoji narodni časti dolžni, to našo lastnost omejiti na tako mero, da bo imel naš jezik pri tujcih — v ožjem in širšem pomenu besede — ugled in kredit. Tisti ugled, ki ga je po svoji notranji in zunanji , dodelanosti vreden. Tisti kredit, ki ga , armadami in začeli gospodariti tu kakor v koloniji — tako močne so se torej počutili na španskem, da se jim je zdelo, da že lahko tvegajo nov, velik korak naprej: skok v Maroko. Tu si zdaj kajpak obe verziji, francoska in nemška, nasprotujeta. Francozi so bili namreč zagnali v svojem časopisju krik in vik, da se preoblečene nemške čete izkrcavajo v španskem Maroku in da mislijo v kratkem vso deželo zasesti in po-buniti domačine i proti Špancem i proti francoski upravi v sosednjem francoskem Maroku. Francoska vlada je brez odlaganja poslala svoje vojno brodovje na maroško obal in tudi Angleži so se zganili; obenem so Francozi protestirali pri komisarju v španskem Maroku in intervenirali precej odločno tudi v Berlinu. Drugačna Je kajpada nemika verzija. Kakor na dano znamenje — to znamenje dd po navadi minister za propagando dr. Jožef Goebbels — je začel vesoljni nemški tisk z uradnim poročevalskim uradom DNBjem na čelu zmerjati Francoze s hudo prostaškimi izrazi, da se na debelo lažejo, da »zastrupljajo vodnjake«, da sejejo sovraštvo proti Nemcem in s tem pripravljajo novo vojno — vse to pod pretvezo, da hočejo Nemci dobiti Maroko v svoje roke. Kar pa seveda nič res ni — so poudarjali nemški listi; in ne samo to: tudi nobenega nemškega vojaka ni v španskem Maroku in sploh ne na španskem! Nekoliko debela Je ta, porečete. Res — a vendar imajo Nemci prav: ne na španskem ne v Maroku ni do danes nobenega nemškega vojaka, pač pa svojih 60.000 nemških prostovoljcev, in to je nekaj docela drugega! Formalno namreč... Psihološko Je ta maroška zadeva hudo zanimiva. Robatost nemških listov in njihovo naročeno zmerjanje Francozov po eni strani, po drugi strani pa tolikanj za lase privlečeno tajenje njihove pomoči Francovim četam (mimo grede: Nemci iz svojih listov še do današnjega dne niso izvedeli, da se njihovi »prostovoljci« bore na španskem) sta namreč kar prijemljiv dokaz nemške onemoglosti: človek se zateče k zmerjanju šele takrat, kadar mu zmanjka tehtnejših argumentov. Nemci so zašli v zagato in niso zdajci znali več ne naprej ne nazaj. Francozom se je od lanskega julija, ko se je začela španska državljanska vojna, prvič posrečilo potisniti Nemce v obrambo. Morda so njihovi listi res pretiravali, ko so prinašali velike članke o pro- diranju Nemcev v Afriko; neizpodbitno je vendarle, da zadnje čase neprestano prihajajo v španske legionarje ih navadne civiliste preoblečeni nemški inženirji, vojaki itd. v španski Maroko. Francoski alarm je bil dobro premišljen; njihova časopisna bomba je zadela, da bolj ni mogla. Zadela je namreč Nemce na najbolj občutljivem mestu: v Angležih. London se je zdrznil. Gibraltar je neposredni sosed španskega Maroka, zato Angleži ne puste, da bi kdor koli kaj šaril tam okoli. Kadar gre za njihovo pot v Indijo, Angleži kaj hitro pozabijo, da so z Nemci v krvnem sorodstvu. To je Hitler instinktivno začutiL In tako je prišlo do dramatskega razpleta, ki so ga poznavalci razmer slutili, čeprav ne v tej obliki: te dni je nemški kancler sprejel francoskega berlinskega poslanika in mu je določno izjavil, da Nemci Poslanka brez poslaništva: gospa Pale n c la, poslanica valenci jske vlade v Stockholma, se pelje v kraljevsko palačo, da izroči kralja svoje poverilnice. V špansko poslaništvo pa ne more, ker se ji noče umakniti prejšnji poslanik Fiscowich, pripadnik Francove vlade niti v sanjah ne mislijo na krSiter nedotakljivosti španskega ozemlja v Evropi ne v Maroku. Na kar so Francozi prav tako slavnostno izjavili, da tudi oni ne mislijo ničesar storiti, kar bi količkaj okrnilo špansko suverenost. Tako se je zunanjepolitični položaj, ki se je že od jeseni čedalje bolj zapletal in postajal vse bolj in bolj napet, na lepem popravil. Seveda si pa ne smemo prikrivati, da v Evropi še zdaleč ni tako, kakor bi sl želeli iskreni miroljubL Vseeno smemo biti ta teden zadovoljni. In kako bo zdaj na španskem? Nadaljevanje na JS. str, v S. stolpcu s svojim kulturnim bogastvom zasluži., di že v civilni upravi, skratka, po-| Beta. I čutili so se kakor doma, pardon, Krooffca preteklega tedna 6 milijard din za alhohcl Vsak Jugoslovan popije na leto povprečno 851 alkoholnih pijač Sara Je to, 12. jan. Predsednik društva »Narodna obno-ra< Milenko Vidovič je ob priliki otvoritve protialkoholne ambulance v Sarajevu v daljžem govoru med drugim povedal tudi to, da se v naši državi popije na leto pol milijarde litrov alko- holnih pJJat V denarja pomeni to Izgubo 6 milijard dinarjev, prt pa ni všteta vsa ogromna gmotna Skoda, ki Jo napravlja alkohol med prebival« stvom. v protialkoholni ambuland bodo alkoholike zdravili eastonj a posebnimi injekcijami po najnovejši me« todL Ljubljana dobi redarke! V vseh banovinskih mestih sa uvada ženska podolja Notranje ministrstvo namerava ustanoviti posebno žensko policijo. Zenski policijski oddelki bodo imeli slu-betl za zatiranje prostitucije to m mladinsko zaščito in bodo dodeljeni policijskim upravam na sedežih banovin. ■ Poreianjo zlate podlage. Po zadnjem izkazu Narodne banke se je zlata podlaga v zadnjem času znatno povečala in je ob koncu preteklega leta, skupno z uradno premijo dosegla že vrednost 2089.5 milijona dinarjev, to je za 207.9 milijona več kakor ob koncu leta 1935. ■ Takoj po pogojni obsodbi je spet kradel. Komaj so se 251etnemu bivšemu mesarskemu pomočniku Antonu Ahlinu odprla vrata preiskovalnega zapora — zaradi manjše tatvine ga je sodnik obsodil le pogojno — si je že hotel spet na nepošten način pridobiti denar, še ieti dan — no Silvestrovo — je odšel iz Ljubljane v Domžale, od ondod se je pa razkošno odpeljal v avtomobilu. Medtem je bil mesarski mojster F1 e r i n v Domžalah pogrešil več ko 8 000 dinarjev, ki jih je imel varno spravljene in skrite. Domžalski orožniki so našLi denar — krvavi madeži na njem so precej izdali, da je mesarjev — pri mladem vlomilcu Ahlinu, ki so ga ponovno izročili sodišču. ■ Zanimiva statistika porodov. V ljubljanski porodnišnici je v preteklem letu zagledalo luž življenja 2129 otročičkov — spričo slabih socialnih in gospodarskih razmer we.l;a ko zelo visoka številka. V l. 1915 je bilo porodov vse leto samo 482. od 1. 19*20 sem je pa številka porodov pričela rasti; v porodnišnici je prijokalo tega leta na svet že 824 otrok, v letu 1925 že 1076, v letu 1930 pa 1755. L. 1935 je zaznamovalo 2057 novorojencev. ■ »Ošlšani jež« razstavlja. V Beo-•gradu so za božične pmznike spet odprli razstavo in muze] »Ošišanega ježa«, kjer sodelujejo skoraj vsi domači humoristi Humoristični list »Ošišani jež«, ki ga izdala beograjska sekcija novinarskega združenja, je po vsej državi priljubljen, Beograjčanom se je pa zlasti prikupila lanska zabavna razstava: obiskalo jo je več ko 53 j tiso? ljudi. ■ Švicarji bodo zgradili nov hotel v Splitu. Nedavno so splitski občini predložili načrt za nov 12 nadstrop-jev visok luk-usni hotel, ki f?a bo v Splitu na zemlvišču Jugoslovanskega Lloyda zgradila neka švicarska finančna družba ■ 125.0(10 dinarjev bofičnir* so dobili beograjski invalidi od mestne občine, Znesek je beograjska občina poklonila iz sklada, ki se vanj stekajo odstotki od najemnin za občinske lokale. ■ Javna dela v vrbaski banovini. Oprava te banovine je dobila iz kreditov za javna dela 10 milijonov dinarjev za gradbo cest. Prva bo v letošnjem letu dograjena cesta med Banjaluko in Bosausko Gradiško, ki so jo bili zgradili še pod turško upravo, zdaj pa že dolgo ni več ustrezala svojemu namenu Cesta bo široka 8 metrov Kamendtna podlaga je že izvršene ■ Hišni posestniki v Pančevo bodo morali »ami nositd stroške za asfaltiranje pred »vojimi hišami. To je odredila pančevska občina in je na pritožbo prizadetih pt*egtnikov potrdilo tudi gradbeno ministrstvo. ■ Zaharovljeva dediščina. Sestrični nedavno umrlega kralja oboroževanja, Bazila Zabarova, Melpomene in Aleksandra Zaharya, ki sta poleg enega še živečega bratranca glavni dedični po Zaharovu. »te se ogromni dediščini odpovedali v korisl Kemalu A t a t U r k u Tako bo predsednik turške republike po čudni poti nasledil veliko premoženje. Dedičnama se premoženju ni bilo težko odreči, saj živita v urejenih razmerah ln eta stari že več ko 80 let ■ Maribor — mesto kolesarjev in seveda tud« kolesaricl Do 1. t m. je bilo registriranih v mestu samem 5250 bioiklov, v okolici pa več ko 8000. De v Mariboru kolesarjenje tako cvete, je vzrok to, da se v mariborskih tovarnah zaposleno delavstvo vozi na svoje domove večidel le s kolesi. ■ Razveseljive številke tajskega prometa v Mariboru. V preteklem letu je bilo v Mariboru 18.588 tujcev z 41.703 nočninami. Če prištejemo k temu Še nočnine v Rogaški Sletini, Dobrni in Radencih, dobimo visoko število 231.157 nočnin; to število vrže pomnoženo s povprečno nočnino 30 dinarjev, lep znesek 6,934.710 din. ki jih je prineecfl tujski promet na mariborskem področju samo na nočninah. ■ 151etnico kulturnega dela v Mariboru bo slavila letos mariborska Ljudska univerza. Za svojega delovanja je priredila okoli 1000 kulturnih prireditev, ki Jih je obiskalo več ko 100.000 ljudi. ■ Znižanje poštne tarife za knjige in brošure v tujino. 1. januerja t. 1. je stopil v veljavo odlok poštnega ministra, da se zniža za 50 % poštna tarifa za knjige, brošyre in muzika-lije v prometu s tujino v primeri e pristojbino, ki se sicer plače za tiskovine Za vsakih začetih 50 gramov teže se plača O^ŽS dinarja. Nova ugodnost je uvedena na osnovi recipročnosti. zato je omenieno znižanje veljavno le v prometu * temile državami: Alžir. Argentina. Belgija, belgijski Kongo. BrazilH«, Grčija, Gdansk, Egipt Ekvador. Estonska, Etiopija Habsburška afera pred dunajskim sodiščem Nezakonski sin Franca Ferdinanda toži potomce v Sarajevu umorjenega avstrlj-ekega prestolonaslednika za vzdrževalnlno Med debelimi, brezčutnimi zidovi dunajskega sodišča bo izzvenel te dni poslednji odmev tragedija, odmev iz dozdevno srečne, slavne dobe cesarja Franca Jožefa. Zapeti, suhoparni odvetniki bodo skušali pred porotniki vrniti nesrečnemu kraljevskemu otroku njegove pravice. Za tem suhim dokazovanjem bo pa lebdela senca propadlega cesarstva, bodo vstajali in se razblinjali zabrisani obrazi iz preteklih dni. Mrzli cesarjev obraz in etrogootožni obraz njegovega dediča nadvojvode. Junak tega tragičnega epiloga je pa nezakonski sin v Sarajevu ustreljenega nadvojvode Franca Ferdinanda, dediča habsburškega prestola. Na Japonskem skušajo na vse načine zbuditi med šolarji veselje in ljubezen ca letalstvo. V vsej deželi ustanavljajo društva mladih letalcev in oče dečke in deklice letanja in jadranja. Šolska letala so si nabavili večidel lz Izkupička prodanega štanljola od čokolade ln cigaret. Na. sliki: m'ada Jadralka dobi poslednja navodila pred vzletom Napetost je ponehala (Nadaljevanje 8 1. strani) Nehvaležno je prerokovati. Mislimo pa, da bi z nekoliko verjetnosti smeli napovedati, da bosta Anglija ln Francija vendar že izposlovali pristanek Nemčije in Italije h geslu: Roke proč od Španije! šele tedaj, ko se to zgodi, bo nevarnost evronske vojne vsaj za nekaj časa zares minila. Ce bi bila politika ravna zadeva, bi se bilo to že zdavnaj zgodilo. Ker je pa na žalost hudo kriva In krlvuljasta, utegnemo še nekaj časa čakati na stvari, ki se zde preprostemu človeku na dlani. Ne smemo pozabiti, da so eden izmed e lavnih člniteljev v Evropi Anrrlcžl. In baš angleška politika le najbolj krlvullasta med vsemi. Danes gre na videz čez dm in strn s Francozi — a Jutri? Angleži sl nedvomno ne žele zmage madridske vlade. Razumljivo: boje se, da ne bi na Španskem zavladala Moskva. Ali sl žele zmago Irak. Kostarika, Kuba, Letonska, Lu- Francove diktature? Dvomimo An-ksemburg Maroko Madžarska, Nem- gležl bi hoteli zmago zdrave sred-čija. Portugalska. Rusija, Tunis, Tur- nje linije. Vprašanle Je le, ali Je čiia, Haiti. Holandska. Češkoslovaška. Čile Švica ln Španija. ■ V lepi opremi je izšla Kačeva knjiga »Molob« Janko Kač. ki je že v povesiti »Grunt« izpričal dobro poznanje našega kmečkega človeka, 6e je v romanu »Moloh« z usnebom lotil socialno-zgodovinskih problemov, ki so posredno ali neposredno vplivali bila njihova španska politika zmerom v korist te srednje poti. Observer Damski klobuki z znamkami n. ž. I. Pari*, dec. NatnoveiSa pariška na življenje našega ljudstva. Roman m0(ja so maihnl damski k'obuki, okraje opremljen z ilustracijami Nika Seni ne morda z dragocenimi no'evtmi Pirnata j pereri ne z orh!d*’aml, temveč... z ■ Pravdaška strast. V preteklem znamkami Nova moda le med pari-letu je mariborsko sodišče obravna- šktm nežnim spolom našla že precej [BREZPLAČEN POUK V IGRAN0UI IZAHTEVA3TE BREZPLAČEN CENIK ME1NEUHER0LP E 'rspM/ce gias&l MAR/BOA St m/ valo 10.288 spornih zadev, njih število je v primeri z letom 1935. zraslo za 1248. ■ Konstituiranje novoizvoljene Zbornice za T0I. Pod predsedstvom g. Ivana Jelačina so no zbornični seji dne 7 t. m. izvolili za prvega podpredsednika zbornace Ivana Ogrina, dru- ega Riharda S k u b c a, tretjega pa onrada Elebacherja. Tako je pripadlo prvo mesto obrtnemu odseku, mesto drugega podpredsednika industrijskemu in tretje podpredsedstvo trgovinskemu odseku. 8. t m. se je vršila v navzočnosti 58 zborničnih svetnikov proračunska seja Po daljši debati go proračun v višini 3,285.000 dinarjev soglasno sprejeli. ■ Lov la nevarnim zločincem. 34 letni Ivan S kapi n iz Vipave, ki je že zgodaj stopil na zločinsko pot — vsega skupaj Je presedel v Ječah več ko 12 let — je po daljšem presledku spet prišel Čez mejo v našo driavo na vlamljanje. Ko je bdi pred tremi loti zadnjikrat obsojen, so ga naša oblastva , po prestani kazni za zmerom Izgnala iz naše države. Kot italijanski vojak Je moral tudi v Abeslnijo. od koder se Je Živ in zdrav vrnil. V Ljubljano Je Ska- Kn pripeljal tovariša, Imel Je pa tudi i precej dobrih prijateljev, pri katerih se Je skrival. Škapina iačs nate okrožno sodišče že dve leti s tiralico zaradi dveh velikih vlomov; zdaj so I ga ujeli policijski organi po težkem j boju. Postavil se Jim je v bran * orožjem in so ga lele s strelom v nogo prisilili k predaji. I ■ Alkohol zakrivil smrt drniinsbega očeta. V Hrastniku Je podlegel poškodbam pretepa 44 letni steklar Stefan : Uldrijan Za njim žalujejo žena In trije nepreskrbljeni otroci. Pretep se je bil razvil med dvema skupinama vinjenih fantov in le nesrečno naključje Je krivo, da je Uldrijan prišel ob življenje, saj ni pri pretepu nihče rabil orožja. privrženk. V izložbah modemih klobučam vidtš na naj vidne'šem in vodilnem mestu razstavljen filatelistični klobuk. Čudno je le, da so proti tej modni norosti odiočno nastopili zbiralci znamk (najbrže jih preveč mučijo sbušnlave, če zagledalo na kakšnem obešalniku ljubek klobuček s prelepimi znamkami). Angleški filatelistični list »Stamp Collccting« Je napisal, da Je nova moda bedasta. Priznati je pa treba, da tl klobučki niso videti bnš neokusni — posebno če so znamke živobarvne. Temeljitost Gospodinja novi služkinji: »Rezika, preden odprete vrata, morate zmerom potrkati t« Novinka: »Pri omari tudi, milostljiva?« Banka Banich 11. Rae Auher. PARIŠ (9e) Odpremlja denar » Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — VrSi vse bančne posle najkulantneje. — PoMni uradi v Belgiji. Franciji. Holan dlji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija: it. 8064-64. Bruxelle?: Holandija- št 145» 60 Ded Dlenst Francija St 1117-94. Parit; Luxem burg: št 5067. Lutemburg. Na zahtevo poSlJemo brezplačno naše čekovne nakaznice (nBd) Dunaj, v začetku jan. Zgodba se Je začela leta 1888. To leto Je smel neki mlad princ v svojem šest in dvajsetem letu prvič stopiti iz svojega dotlej prav samostanskega življenja, zagrenjenega z okostenelimi predpisi dvorne etikete. Bil je to sin Karla Lu-dovika, cesarjevega brata; njegov častitljivi stric Franc Jožef mu je namreč dovolil, da sme iti v Prago, kjer je postal častnik pri nekem polku. Nič več mu niso bili za petami sijajni komorniki ne vsiljivi vohuni tiranskega dvora. Med mladimi tovariši naj bi se mlademu nadvojvodi zbudila zmisel in ljubezen do vojaščine. Trda vojaška služba naj bi vzgojila iz nežnega mladeniča kremenitega, pogumnega moža. A kako naj se le začne življenje za mladega, lepega in duhovitega mladeniča, če ne z usodnim srečanjem s prav tako lepim dekletom? Kdor ni v svoji mladosti nikoli doživel zagonetnega smehljaja na očarljivih ustnicah nedolžne mladenke, ne bo nikoli poznal sladkosti in opoja življenja. Idilična, starodavna Praga Je bila tiste čase polna majhnih predmestnih krčem, kjer je Igrala godba in je mladina plesala pozno v noč. Nadvojvoda Ferdinand je tam spoznal nežno dekletce z dolgimi, svetlimi kodri in sanjavimi očmi... In spletla se je drobna ljubezenska vez. prepletena z bežnimi smehljaji in naspol zvedavimi, na spol otroškimi pogledi dveh mladih zaljubljencev... A ta ljubezen se Je razmahnila ln kmalu so šepetali v praškem polku o vroči ljubezni mladega nadvojvode In svetlolase lepotice Leopoldine Hahnove.« Oblaki ob zibelki Toda v Izpolnitvi ljubezni je tudi navadno že njen konec. Cesar je izvedel za nadvojvodovo zvezo ln se je kajpak hudo razsrdil. Poklical je Franca Ferdinanda na dvor in tam je nečak padel na kolena In mu priznal, da se bo kmalu rodil otrok, otrok kraljevskega princa in preproste meščanske matere. Toda cesar je ostal neizprosen. Nadvojvoda je moral ostati na dvoru, njegov visoki stric je poskrbel, da se nista zaljubljenca nikoli več videla. Toda oblaki, ki so se zbirali ob zibelki nezakonitega habsburškega dediča, nad nedolžno otrokovo glavico, niso vzeli poguma mladi materi. Leopoldina Hahnova je vedela, da jo dvor prezira in da ima nadvojvoda zvezane roke; zato se Je toliko bolj sklenila boriti za svojega otroka. In tako Je 29. avgusta leta 1889. prišla njena zadeva pred praško sodišče. Med dvema črno oblečenima odvetnikoma — eden od njiju Je zastopal Franca Ferdinanda — ni imela Leopoldina drugih besed kakor svojo velita) bolest. A njena bolest je bila tako globoka, da je ganila tudi trde sodnike. Sodišče Je razsodilo, da Je otrok res sin nadvojvode Franca Ferdinanda in oče mu ima plačati enkrat za vselej 3000 srebrnih kron in mu preskrbeti sprejem v neki otroški dom; otrokov varuh se mora pa zato odpovedati vsem svojim pravicam. Kdo Je le takrat mislil na otrokove pravice? Uboga mati Je bila z vsem zadovoljna, čeprav sl Je na dnu srca silno želela, da bi vzgojila svojega sina dostojno ln pošteno, * V svojem tihem, mirnem Hvlje-nju je Leopoldina dobro vedela, da Franc Ferdinand ni pozabil svojega sinčka. Čeprav se je 1. 1900 poročil s češko-nemško gfofico Zofijo Chotekovo, Je vendar zmerom povpraševal po zdravju in napredku svojega sina. Mladenič je študiral sprva v dunajskem Jozefišču in pozneje na neki poljedelski šoli Bil je marljiv ln priden fant. Leta 1902 Je nadvojvoda poslal Lcopoldlnl 40000 goldinarjev za njegovo vzgojo. Nezakonski sin Je pridno rasel ln napredoval na duši ln na telesu. Bil je edino upanje ln veselje svoji materi ki Je živela samo še zanj. Tedaj se Je pa 1. 1914 s smrtjo Franca Ferdinanda za njegovega sina kar vse čez noč spremenilo... V viharju Sprva se niti zavedel ni, kaj pomeni zanj ta udarec. Ogorčen, ker so mu ubili očeta, je takoj stopil v vojake ln služil štiri leta v svetovni vojni, ki jo je zanetila smrt njegovega očeta. Franc Ferdinand Kurt Hahn je postal poročnik. Tedaj so se pa nad Avstrijo Jeli zgrinjati črni oblaki. Avstroogrska monarhija se je sesula, princi so zbežali, država je propadla. Ko so se vrnili mirni časi, je bil nekdanji zdravi mladenič le še uničen in bolehen mož, brez bodočnosti in brez upanja. V stiski je še enkraj; prosil za pomoč. Ne zaman. Od nadvojvodovih dedičev je dobil 50.000 kron. Z njimi si je kupil vozni listek ln se odpeljal v Ameriko, hoteč začeti novo življenje. Toda Amerika je neusmiljena do nebogljenih in bednih. Vojna rana je sinu Franca Ferdinanda čedaljfc bolj uničevala živce in zdravje. In tako se je moral nezakonski sin dediča habsburške krone uničen la brez denarja kmalu vrniti v Evropo. Naselil se je v Badnu pri Dunaju, kjer živi še danes v bedi la pomanjkanju. Hromeč v Badnu V nekazni pritlični hiši t Badnu stanuje zdaj ta človek, poslednja razvalina avstrijskega dvora in zadnji odstavek prečudnega romana, ki ga je napisalo življenje. S svojo ženo stanuje v tesnem enosobnem stanovanju. Postelja, divan, majhna miza in dva stola — to je vsa njegova oprava. Kurt leži v domači obleki, ogrnjen v borno ogrinjalo na ogoljenem ležalnem stolu. Ohromel Je, in toliko da se zavleče od stola do mize. »Vse to Je kaj žalostno,« Je dejal, »nikoli nisem hotel govoriti o tem, da ne bi s tem obtoževal svojih slavnih sorodnikov. Lanska leto ml je dunajsko sodišče prisodilo v imenu dedičev mojega očeta mesečno rento 150 šilingov (okoli 1200 din), nekako ubožno podporo. Odvetnik princa Maksa Hohen-berga, najstarejšega sina Franca Ferdinanda, mi to podporo izplačuje. »AH ni to obupno ln žalostno? Prosil sem princa Maksa Hohen-berga, ki je vendar moj polbrat, naj ml podporo vsaj malo poviša, ker z njo ne morem ne živeti ne umreti. Ce ne bom ničesar Izprosil, se bom pa pač moral obrniti do mednarodnega razsodišča v Haagu.« Skrivnosti avstrijskega dvora »Nikakor nimam namena boriti se zoper družino, ki me kar pomnim obsipa s sovražnostjo,« je po kratkem premolku povzel nesrečnež. »Ce bi bil le hotel, bi bil že v Ameriki lahko dobro prodal svoje spomine. Povedal bi bil, zakaj nimam v Avstriji niti koščka zemlje, zakaj nisem pri vojakih napredoval više kakor do poročnika, in zakaj sem moral oditi iz Evrope. Vse te skrivnosti sem hotel ohraniti zase, da ne bi umazal očetovega Imena. Toda morda me bosta obup in beda prisilila, da bom odgrnil tudi ta poslednji pajčolan...« • Kaj bo razsodilo dunajsko sodišče, za nas ni tako važno. Za nas Je mnogo boli zanimivo, da Je s tožbo, ki lo bodo te dni razčiščevali, vstala tako rekoč lz groba še druga: tožba pred praškim sodiščem 1. 1889. In z njo je za trenutek zaživel pred nami ljubezenski roman med strogim avstrijskim nadvojvodo ln preprosto neplemlško praško mladenko. Roman, ki ne pomnimo, da bi bili že kdaj brali o njem. Pri nakupu oblačilnega blaga sc priporoča domača manufaklurna trgovina JANKO ČESNIK Ungarjeva 1 Pristno ameriška Grad duhov in grozot 10.000 din za tistega, ki vzdrži v njem čez polnoč* — pa ga ni takega junaka... n. w. o. Detroit, januarja. »Ali veste, kaj je strah? Ne? Torej pridite k nam. Plačamo 200 dolarjev nagrade tistemu, ki prebije vso noč v našem začaranem gradu...« Tako se je glasil neki oglas, ki ga Je prinesel velik časopis iz Fordovega mesta Detroita. Začarani grad je zgradil neki podjeten Američan, ki mu je prišlo na misel, da bi izrabil nenavadno strast do grozotnih prizorov, ki jo kažejo njegovi rojaki; saj so najnovej-Si ameriški filmi polni groze in napetih prizorov, romani, ki gredo zdaj v Ameriki v denar, pa so taki, da jih ni či-tatl ponoči... Zgradili so torej ta grad in ga odprli občinstvu. Vstopnina ni ravno skromna, a česa vsega ne plača človek za pravo, pristno »kurjo polt«! Prireditelj je tako prepričan o uspehu svojega podjetja, da je razpisal 200 dolarjev nagrade tistemu, ki ne veruje V strahove in prikazni in lahko torej ostane čez noč v začaranem gradu, časnikarji, reporterji, prenasičene milijonarke, častivredni trgovci in celo skromni upokojenci so hoteli v »gradu groze« poskusiti svojo srečo. Toda do zdaj je še vsem srce v hlače padlo in nihče ni zdržal dalje kakor do polnoči... Ta hiša je polna trikov, slepil in prevar od kleti do podstrešja in imeti moraš res železne živce, da te ne prime groza v njej. saj ni pravi, le voščena lutka je, a vendar to stegnjeno mrzlo telo in dolgi posinjeli jezik nista prav nič spod-budljiva... V jedilnici se vsedeš za okusno obloženo mizo, veseleč se dobrega kosilca — kar prično z vseh strani prihajati še drugi gostje: sami okostnjaki, ki ti vljudno povedo, da se tudi oni mislijo malo pokrepčati. Koj te mine tek, skleneš se razvedriti in kreneš v sosednjo sobo, nekako galerijo slik in kipov. Komaj pričneš umetnine občudovati, se osebe na slikah zganejo, ožive in ti prično z mrtvaškim glasom pripovedovati grozne zgodbe. Kipi se sprehajajo s teboj, medtem ko se ti okoli nog smukajo črne mačke... tako da si tudi teh lepot kmalu sit. V salonu, kamor kreneš na oddih, pa ti servira čaj mrtvaško bled robot... Po tem »odmoru« se odpraviš spat... odpreš vrata v spalnico... in zagledaš v postelji, o groza, truplo v mlaki krvi. Zavpiješ, hočeš zbežati, zaman — vrata so zaklenjena. Zdaj se pa šele prične pravi ples! še preden se dobro zaveš, zaslišiš strel iz samokresa... luč Ugasne in prično se prikazovati duhovi... Izza vrat se privlečejo živalska trupla, vlažna roka pogladi obiskovalca po licih, da je bolj mrtev kakor živ... Po sobi plava velika lobanja, sliši se šklepetanje z zobmi, zamolklo stopanje, obupni klici na pomoč itd. Mislimo, da ni treba pripomniti, da , .... - - ni v tem gradu ničesar skrivnostnega I P_ Ja gospodar, naj jih zabava, do napreduje. Ob neki taki priložnosti mn Je popotna ciganka prerokovala lz roke, da bo umrl še tisto leto, ko bo gradič dograjen. čeprav baron ni pripisoval prida pomena njenim besedam, je od tistega časa nehote zavlačeval delo. In tako so zidali gradič celih 18 let, ker Je lastnik zmerom velel še kakšno stvar popraviti, podreti ali prizidati. Leta 1903. pa je bil dvorec dozidan in ničesar več ni bilo spreminjati na njem, tako čeden je bil. Baron je bil zadovoljen z arhitektovim delom — a še tisto leto je umrl. Te dni, ko se Je m tem gradu oglasil nekJanji angleški kralj, so se ljudje spet sp»mnili te resnične legende. Vojvoda Windsorski jo je poslušal z velikim zanimanjem, potlej Je pa še sam povedal podobno. Dejal je, da mu je nekoč nekje v Kanadi prerokovala neka vedeževalka, da bo postal velik, priljubljen kralj, a da bo njegova vlada-viha le kratkotrajna... (»Magyarorszag«, Pešta) Glumačeva zvijača n. w. o. Newyork, januarja. Ko slavni ameriški glumač Thurston še ni bil tako znan kakor danes, se je moral kakor marsikdo drugi truditi za popularnost. Za svojo prvo službo se ima pa zahvaliti samo svoji prekanjenosti in spretnosti. Izposodil sl je pri svojem prijatelju 1 dolar in dal še tisti dan v - newyorški dnevnik »New-York World« 1 ko 0 Perzijski princesi, ki je svojo ob tale oglas: | teko lahko spravila v orehovo lupino. »Iščem 1000 ljudi za delo, plačami Te dni se ie pravljica spremenila v dolar na dan. Prijaviti se je jutri ob resničnost in spremenil je ni nihče desetih tam in tam.« drugi ko podjetni Američani, kajpa'da. Ob tej uri je namreč Thurston imel I ^ ■*jOS Angelesu je namreč na neki priti k svojemu bodočemu impresariu ^ekml šivilj dobila prvo nagrado naj-na poskušnjo. Prišel je pa nekoliko spretnejša šivilja, ki je sešila obleko, prej in dejal zbranim prosilcem, da ga tako drobno in lahno, da jo lahko Ko se Je začelo daniti, ni Imel lastnik nove palače niti prebitega centa več v žepu. »Moja nova hiša Je vredna 600.000 dolarjev,« je dejal tedaj. »Zastavim jo proti vsemu, kar sem nocoj izgubil.« Soigralci so sprejeli. Mož je Izgubil: 25 milijonov din vredna palača je v eni minuti spremenila gospodarja... Nesrečni kvartač je vstal, vzel milo, ščetko za zobe in nočno haljo, vrgel hišni ključ na mizo in odšel... ...spat v hotel. Temeljiti računi (Id) tipsko, jan. Neki tukajšnji vse-učiliški profesor je po dolgem in utrudljivem računanju dognal tole: če bi vseh 2000 milijonov ljudi, kar jih živi na naši premičnici, znalo šteti in bi vsakdo izmed njih lahko pre-štel na sekundo tri molekule v navadnem kozarcu vodč, bi trajalo celih 10.000 let, preden bi vesoljno človeštvo končalo to štetje. Zdaj si pa mislite, kaj bi šele bilo, če bi morali ljudje prešteti molekule v vsej vodi, kar je premore naša zemlja! In kakšen revež bi bil šele ubogi lipski profesor, preden bi to izračunal!... Obleka, ki jo spraviš v naprstnik (n) Ko smo bili še otroci, smo z odprtimi očmi in usti poslušali pripoved- Pa stopimo vanjo. Odpremo vrata v I in da so vsi ti »strahovi« zgolj plod i ne Pridejo na vrsto. Nato jim je predsobje — glej ga šmenta, saj tamle > duhovito delujočega mehanizma. ▼ omari visi obešenec! Hvala Bogu, I Mož, ki je pozabil, kdo je in kaj (nFi) Rotterdam, januarja »Pravite torej, da se prav nič ne spominjate dogodkov pred letom 1927?« je vprašal sodnik rotterdamskega sodišča obtoženca Kunkeja. »Prav res nič ne vem,« je zatrjeval obtoženec, suhljat, sključen mož z raz-oranim obrazom. To spraševanje ln odgovarjanje tvori jedro senzacionalnega procesa o skrivnostni osebnosti rotterdamskega neznanca. Kdo je ta čudni neznanec? Navaden potepuh, vajen revščine, lakote in orožnikov — ali pa človek, ki je imel pred leti ugledno in odgovorno službo in ki Je nekega dne -na lepem izginil? Pobegli ravnatelj Bilo je novembra 1927. leta. V rotterdamskem zdravniškem uradu so se razburjali uradniki: nikogar ni bilo, da bi izplačal plače! Pisarniški ravnatelj Kornelij Jan KUneke tega dne iz neznanih vzrokov ni prišel v pisarno. Njegov namestnik je pa s strahom ugotovil, da je Izginilo z ravnateljem tudi 25 000 goldinarjev (pol milijona dinarjev), ki jih je bil prejšnji dan shranil v blagajni. Poslali so slugo v Kiinekovo stanovanje. A tudi doma ga ni bilo. Stara hišnica ni imela pojma, kje je gospod, njegova žena Je bila pa pri sorodnikih na obisku. V spalnici so naposled našli listek, na katerem je bilo zapisano, da je KUneke posojal uradni denar neznanim osebam. Ker ni dobil vselej denarja nazaj, Je jemal zmerom novega, da je lahko zadelal stare vrzeli. Oblasti so izdale za pobeglim ravnateljem tiralico. Zasledovali so ga do Pariza, od ondod je pa izginila za njim vsaka sled. Kornelija Jana Ktineka niso nikoli prijeli-------- Pred nekaj leti so sprejeli v berlinsko bolnico potepuha, ki je obupal nad življenjem; hotel je v smrt, a so ga Se o pravem času rešili, čudno je bilo pa to, da se neznanec ni vedel ničesar Spomniti, niti svojega imena ne. Rekel Je, da se medlo spomni samo še Imena Kunke. Poslali so ga po odgonu na mejo in na Holandskem Je siromak nadaljeval svoje bedno življenje. Preživljal se je zdaj z beračenjem zdaj s krošnjarstvom. Nekoč je prišel na policijo v Apel-doorn po novo krošnjarsko dovoljenje. Ob pogledu nanj se Je komisar zdajci spomnil ubeglega ravnatelja Kttneka, posebno še ker sta si imeni Kunke in KUneke tako podobni. Poslal je skrivnostnega potepuha v Rotterdam, kjer so ga zaslišali. Kdo Je na zatožni klopi? Kunke noče popustiti ln trdi, da se ničesar več ne spominja, kar se Je godilo po lotu 1927. Na vprašanje, ali ni on KUneke, ni odgovoril ne da, ne ne. »Saj niti sam ne vem,« Je venomer zatrjeval. Državni pravdnik ga Je naposled obtožil poneverbe, ki jo Je zagrešil ubegll ravnatelj KUneke. Mnogo uradnikov, ki so služili pod KUnekom, Je izjavilo, da mu je obtoženec zelo podoben. KUnekova žena Je zasliševanje odklonila. Izbrano Izražanje ln njegovi odgovori pa pričajo, da je obtoženčeva izobrazba precej večja kakor Jo imajo potepuhi in krošnjarji. Vendar ni bilo videti, da bi se Kunke (»L’Avenir du Monde«, Pariz) lagal. Psihiatri so mnenja, da je nemara nastala v njegovem spominu vrzel In da se torej za tisti čas res ne more ničesar več spomniti. Sodišče Je vzlic temu obsodilo Kunkeja na leto dni ječe. Za spoznanje drugače (Ed) Haag, jan. Te dni, malo pred pričel kazati svoje »čarovnije«. Ljudje so mu živahno ploskali in tako glasno odobravali njegove točke, da je prišel impresario gledat, kaj pomeni ta hrup. Videč, da velja to navdušenje Thur-stonu, ga je pri priči sprejel v službo. Prosilci se pa tudi niso preveč jezUi nad Thurstonom, saj so Imeli pol urice brezplačne zabave — in to je tudi nekaj vredno. (»New-York Times«) Poker (Id) Los Angelos, jan. Ondan se je zbralo v Hollywoodu več filmskih mo Julijanino poVoko,' so si Nemci in Ho- fčnikov' proslave in zalijejo pre- . * ’ troCMft hai rl /~\rr~r med največjih mož Združenih držav 18. stoletja. Iz preprostega milarja In poznejšega tiskarja se je povzpel v poslanika v Parizu in predsednika pensilvanljskega kongresa. V Evropi Je njegovo ime zaslovelo posebno tedaj, ko je izumil strelovod. Slovel Je tudi kot publicist in pisec mo-ralno-filozofskih spisov. '.'ožje,' ki se niso bali smrt DOŽIVLJAJI-ANGLEŠKEGA ČASTNIKA V' INDIJI nojih dni V tej rubriki lahko sodeluje vsakdo, kdor Ima kaj pametnega povedati Taksni smo pač... , Spoštovani gospod urednik! Ker vidim, da se tudi drugi čitatelji oglašajo s prispevki za vašo rubriko ^Zrcalo naših dni*, naj vam še jaz povem, kaj sem doživel te dni. Prišel sem namreč v družbo dveh gospodov, od katerih je eden govoril izključno samo po nemško. In ker je ta gospod zastopnik velike jugoslovanske tvrdke in že dve ali celo tri leta potuje za to podjetje po Jugoslaviji, me je zanimalo, kako neki mu cvete kupčija, ko vendar ne obvlada našega jezika in se ga menda sploh ne misli učiti. »O, prav dobro,€ mi je odgovoril (mimo grede: moža so bili zaradi'njegovega rodovnika pregnali iz Nemčije), \Prav dobro. Posebno v Sloveniji. Prav za prav še nikoli nisem čutil potrebe, da. bi se učil iugoslo-vdnščine. Povsod kamor pridem prodajat. svoje blago, povsod govore vrm-ški. V Zagrebu je malo težje, v Beogradu še bolj, a z dobro voljo že are. Če bi bil recimo na Francoskem, bi se bil moral že zdavnaj naučiti francoščine; pri vas mi pa tega hvala Bogu ni treba.* Bilo me je v dušo sram. In mislim, da bi moralo biti prav tako sram tudi vse tiste trgovce, ki pri takšnem človeku hupujeio blago, ko niti volje ne pokaže, da bi ga jim prodal v njihovi materinščini. Sram me je bilo in teiko mi je bilo vri duši; zakaj narod, ki svojega jezika ne spoštuje, lahko napravi križ čez svojo bodočnost. —an. Naš jezik V časopisih smo brali, da ima v decembru ustanovljena ljubljanska podružnica Privilegirane agrarne banke na svojih tiskovinah le srbohrvat-sko firmo: Privilegovana agrarna banka a. d. filijala u Ljubljani. Te dni je izšlo v časopisju tudi Se posebno opozorilo ljubljanske podružnice, naj kmetje, ko plačajo banki svoj dolg, izpolnijo položnice poštne hranilnice glede označbe firme tako, kakor smo jo gori navedli, torej v srbohrvaščini. V >Službenem liitn* z dne 9. januarja t, l. pa beremo o vpisu te ljubljanske podružnice v trgovinski register ljubljanskega okrožnega sodišča. Vpis se ie izvršil 17. decembra 19SB pod imenom Privilegovana agrarna banka a. d. filijala u Ljubi iani — Banque Agricole Privilegije S. A. Filiale Ljubljana. Kaj bo banka počela, se izve tudi samo v srbohrvaščini: Banka če davati kredite (zajmove), ali isključivo pol.ioprivrednicima... Vsa čast srbohrvaščiniI M:slimo pa, da je v Ljubljani in na Slovenskem tudi slovenščina državni in uradni jezik (če žo ne bi utegnila biti drugod) — vsaj toliko leakor francoščina. Dvojna mera V splifskem »Jadranskem dnevniku« beremo: Božične Številke beograjskih listov »Politika*, tVreme* in -»Pravda* *'majo razen oglasov mnogoštevilni zasebnih tvrdk m podjetij tudi velike, zve,čine celostranske oglase tehle podjetij, ki niso zasebnega značaja: Poštne hranilnice kraljevine Jugoslavije; Državne hipotekarne banke; Državne železarne Vareš; Industrijo železa d. d., Zenica; Rečne plovbe kraljevine Jugoslavije; Ravnateljstva svi-larsiva in državnih tovarn za svilo. Nekatera od teh podjetij imajo svoje podružnice v Zagrebu in v Splitu. Veseli nas, da so tudi ta podjetja razumela namen m cilj oglaševanja v časopisju, čudi nas pa, da njihovih oglasov nismo mogli najti v nobenem hrvatskem listu, ne glede na to, ali izhaja v Zagrebu, Splitu ali drugod. Ne razumemo, zakaj omenjena neza-s«hna podjetja delajo takšno razliko med Beogradom, Zagrebom in Splitom. Mi bi samo pripomnili, da vse tisto, kar navaia splitski list za hrvatsko liste, za Zagreb in Split, velja tudi za slovenske liste in za Ljubljano. In kakor »Jadranski dnevnik« lahko rečemo samo eno: No razumemo. Ta pove&l je zaccut izhajati v M. Številki »Družinskega tednika« * dne 29. oktobra 1936. Današnje nadaljevanje je 11. Za nove naročnike smo v letošnji 1. številki s dne 7. januarja priobčili kratko vsebino vseh 9 nadaljevanj, izšlih do konca lanskega leta. Kdor želi čitati lanska nadaljevanja neskrajšana, naj zahteva v upravi brezplačni ponatis prvih 4 nadaljevanj, naslednja nadaljevanja dobi pa v rednih številkah lista od št. 47 dalje. Cena vsake številke 2 din. Naroči Vam jih vsaka trafika, ki prodaja naš list, ali jih pa sami naročite neposredno v upravi. 11, nadaljevanja »Zaobljubil? Kak. to ravno ne! Toda neko dekle me je prav pošteno pustilo na cedilu. In od tietih dob sem si mislil; Moraš nekaj storiti, da bo vidno znamenje...« Osuplo sem mu skočil ▼ besedo- »Bi n ne! Pa mi menda res ne misliš natvesti, da nosiš svojo Erno bra-| do v znak žalosti, kakor drugi lj-udje Srno ovratnico ali črn trak na rokavu?« Binns je odkimal. »Nak, to ne. Toda... vel, tistega dekleta si namreč še zmerom nieem izbil iz glave. In da bi tega ne pozabil, da jo bom nekoč spet hotel | imeti... po vsaki ceni hotel imeti... no viš...« Zarežal sem se mu v obraz. Ali se je šalil? Ali je pa zanj kruta rejnica? Zdajci se }e vzravnal, dvignil glavo in prisluhnil. Tudi jaz eem se zdrznil. Potlej *va oba hkratu stekla pred hišo in zastrmela proti nebu. »Letalo!« je zarjovel Binns. In res: bilo je! Slišala sva daljno brnenje motorjev in z daljnogledoma 6va kmalu uzrla letalo na obzorju. »Nu vendar,« eem nad vse zadovoljen vzkliknil, »ali zdaj verjameš v veljavo 1. voda stotnije lovcev na ljudi? Višje poveljstvo je zaradi nas alarmiralo letalce! Redkokdaj se to zgodi, toda zdaj vsaj vidiš, kako nepogrešljivi smo za Anglijo. Čas je ie, Binns, da prosiš za visoko čast, da te povišajo kot prostovoljca v 1. vodu...« Bil sem razigran ko malokdaj. »Lahko je pa tudi samo slučaj,« ie eubo odgovoril Binns in ni niti za hip odmaknil ’ daljnogleda z oči, »morda leti samo slučajno tod mimo in sploh ničesar ne vidi o prelestnem 1. vodu stotnije lovcev na ljudi. Sicer je pa res Anglež. Prav natanko vidim kro-| ge na krilih.« »Kaj si pa mislil?« sem zarenčal. »Ali mar misliš, da ee je Lenhai osebno potrudil k nam?« Letalo se je približalo. Kajpak, britansko je bilo. Naši ljudje »o plesali razposajeno ko derviši po dvorišču in krik stotnije lovcev na ljudi je donel v vseh mogočih izumetničenih variantah proti nebu. Tedaj se je letalo strmo spustilo proti zemlji. V višini kakšnih sto metrov se je ujelo in opisalo krasno krivuljo nad našo majhno trdnjavo. Ko se je iz krivulje spet vrnilo nad nas... sem se vrgel na trebuh. »V kritje!!!« sem zarjovel. Opazil w>m bil, da se je nekaj temnega odluščilo iz letala, in še preden . sem utegnil svoj ukaz ponoviti, eem j že slišal dobro mi inano, zoprno pre-1 dirljivo žvižgame in tuljenje, ki se je neskladno grozotno stopnjevalo... in' potlej eem videl, kako Je šinil plamen ob obzidju kvišku, in grom, oglušujoč in zategnjen, mi je skoraj pretrgal boben ček v ušesu. Ta norec bombandira lastne ljudi! Moja prva misel je bila, da M ako-! čil pokonci in mu pomahal; toda tega sploh nisem utegnil več. i Spet je zabučalo, spet J« šinil pJa-| men ob zidu. spet je zagrmelo. Poškilil sem na stran. Binns je ležal oa j trebuhu nekaj metrov vstran od mene. V obzidju je pa zijala velika razpoka. Spel sem hotel planiti pokoned Toda v tretje me Je vrtanje vpglo ob tla. Spet plamen, spet gromovit pok! Bil 6«m zaslepljen in omamljen. N'okni Časa sem tako ležal. Postalo Je tiho, mrtvaško tiho. Oglušujoče brnenje motorja se je oddaljilo in ko eem se vzravnal, sem videl, da se je letalo vzpenjalo v višino in izginjalo na nebu. Otepli smo ei blato in nesnago z oblek. Tudi vojaki so spet skočili pokonci in zastrmeli v naju. Sprva ni črhnil nihče niti besedice. Kolikor sem mogel videti, ni bilo ne mrtveca ne ranjeno« med nami. Vse tri bombe 80 padle v bližino obzidja. Tamkaj so zasekale čeden febod Izhod? Kaj še? Vhod! «' »Tak tako,« eem hladnokrvno 3e]al Binnsu. Američan je bil ves presuujen. »To moram pač reči,« je hripavo spregovoril, »vaši letalci so prekleto kratkovidni In pošteno neprevidni. Čedne mlečnozobce morate- imeti med njimi.« Prižgal eem ari c igo reto. »Binns,« sem počasi odgovoril, »stopiva malo vstran. Ali mar res verjameš, da bi utegnil britanski letalec iz 6to metrov višine zamenjati svoje lastne čete s tujimi? Ali mar misliš, da je vse prezrl: uniforme naših lju-di, mojo uniformo, naše strojnice na 1 strehi, naš prapor tam zgoraj... člo- j vek božji, ne bodi nor!...« Binns je strmel vame. »Vraga... sej je bil vendar britanski letalec!... Sam si videl kroge na krilih! Ali naposled mar misliš, da ima Lenhai letalo in celo letalce, pravega izučenega metalca bomb?... Nak, Digger... Tole pogreško lahko spregledaš vašemu letalcu, dejstva... dejstva pa vendar ne boš mogel omajati.« »In vendar se obregujem ob dejstvo, če nimaš nič proti.« »Tak povej no naravnost., kdo naj bi to bil?... Lenhai?« Skomignil 6em z rameni. »Sam Lenhai bržčas ni bil, toda...« Vedel sem samo to, da m bil angleški letalec. To je bilo popolnoma izključeno. To je bilo popolnoma nemogoče. Sicer pa... naj je že bil kdor koli: ko smo si ogledali obzidje, si pač nismo mogli prikriti, da je vbod za Lenhajeve ljudi imenitno zasekan. Zaslišal eem klice. Naši vrli podčastniki eo rjoveli na popolnoma zbegane vojake, naj vendar zaseko spet zadelajo, in sami eo že nabirali kamenje, da ga odnesejo na mesto. »Digger,« je dejal Binns poleg mene, »kaj misliš, kdo je bil?« »Nekakšen izprijenec, ki se je prodal Lenhaju. Nekakšen podlež, in da ni Anglež, zato dam roko v vsak ogenj, ki si ga izmisliš. Nekakšen \ pes, ki ga Lenhai plača. O tem sem si 1 popolnoma na jasnem. Samo to mi ne | gre v glavo, kje je snel angleško letalo. To bi za vse na evetu rad ( vedel.« Potlej sem sklical podčastnike. »Pustite obzidje pri miru,« eem kratko ukazal, »saj je nesmiselno. Ko »e bo zmračilo, bomo krenili na pot in se bomo skušali pretolči. Ranjenega vodonosca mi po vsaki ceni vzemite s seboj. Razumeli? Kako boste to storili, mi ni nič mar, z nami pa mora.« Podčastnik Say, ki mi ie smel v primerni obliki reči kar koli je hotel, je stopil spet predme. »Snhib stotnik, fant ne more hoditi. Če ga bo pa treba nesti, ga morata nesti dva moža. In ta dva moža se ne moreta bojevati.« Vedel sem, kam meri. Ni bilo prvič, da smo morali hudo ranjene pustiti na bojni poljani, če smo hoteli rešiti življenje drugih. V takih primerih smo morali izbrati človeško rešitev, trdo rešitev sicer, človeška je pa vendar bila, čeprav je ni lahko koj razumeti in na prvi mah odobravati. V teh pokrajinah, kjer ee borijo domačini zoper domačine, ne bo ranjenec, ki pride v pest nebritanskih čet, skoraj nikoli preživel zajetja. In način, kako takšne ranjence umore, Je več ko okruten, je nepojmljivo trpinčenje. Najstrašnejše mučeniške smrti umirajo, ki ei jo je le pekel mogel izmisliti. Dobro sem poznal to. Našib hudo ranjenih, U Jih nismo mogli vieti s seboj, nismo nikoli živih pustili sovražniku. Naše življenje tam doli ni bilo nežno, nak. Toda jaz 6am in vsakdo izmed nas, ki bi bil hudo ranjen, bi si bil izbral to pot, ne da bi se za hip obotavljal. Razumel eem torej natanko, kaj je mislil podčastnik Say. Tokrat 6em bil pa trdno odločen vzeti ranjenca s seboj. Vse na evetu je bil tvegal, da prinese svojim tovarišem vode, in jaz bi bil takrat tudi vse na svetu poskušal, samo da ga nagradim in rešim. Zame ni balo nikake druge poti. »Say,< sem dejal, »moža, M sta potrebna za prenos ranjenca, ee ne bosta borila. Prvi, ki ga bo nesel, bo oni drugi vodonosec. Drugega pa ti določi. Ta skupina naj se pretolče boju od rok, kakor bo pač sama zmogla. Takšen je moj ukaz.« Pol ure potem ko se je znočilo, smo s« po tihem splazili skozi zaeeko. Jaz sem bil na čelu, Binns Je pa vodil zadnio stražo. V vsaki roki sem držal pištolo. V v Anki J« tičalo dvanajst nabojev. Več nabojev nisem imel. Natanko petnajst korakov dale? smo prišli, ko se je začel ples po vseh predpisih. Lenhajeve pred st raže bo začele tuliti in streljati, mi smo se pa zagnali kar na slepo v tem6. No. da povem n« kratico: zgodilo ee Je. kakor se Je moralo zgoditi. Naši časti je bilo kmalu zadoščeno. TTsoda nam ni bila mila. Ko eem omamlien od nekaj udarcev zaspal, ni bila smrt kdo ve kaj huda. Plaval sem med samimi gorečimi, plapolajočimi zavesami med bučnim svira-rrem koračnic v nedogledno globino, ki me je ni bilo prav nič groza. • Ko sem ee predramil, sem počival v nekakšni viseči mreži med dvema mezgoma, povezan na rokah in na nogah. K izmet! Že v drugo sem Ml Lenhajev ujetnik. Nekam dolgočasno mi je bilo pri duši. Potlej eem «p poSfeno zdramil, ko eem se spomni, kakšen obraz bo n^nravila moia lepa priiateliica Mah-rilln. ko me bo epet uzrla. Malo eem no*kilil na stran da bi se ogledal po Binnsu. Žal ni«em onazll ne njega ne dru?ih naših liudi. In preveč opazno se nisem maral premikati, zakaj hotel sem se še nekaj čas« delu ti omedlelega, da bi ee pošteno spodil. Kako se le neki godi Bameyu Binnsu. moiemu dobremu, radovednemu priiateliu Bnrneyu Binnsu? No. naj se mu že kakor koli, nasmehniti sem se moral, ko sem se »pomnil, da mu zdaj pač ne bo več manjkalo imenitnih in na moč krepkih vtisov o Indiji. Z več enovi bi mu človek pa? komaj postregel. Lahko Je bil zadovoljen. Ali bo kaipak zdaj »ploh Se dobil priložnost, da te vtise uporabi, je bilo seveda veliko vprašanje. In zdajci me je sredi moje lastne stiske zagrabila prav groteskna in pošteno abotna skrb- namreč t«, ali Je Barney Binns sploh toliko pisatelja, da bo znal tolikšno kopico teh mogočnih vtisov dostojno opisati (če mu bo sploh Se ta sreča d->na). Kaj pa, če pride na dan, da je fant nenadarjen?!— Nu, potlej mi bo do emrti žal vsake besede. ki eem jo zapravil pri njem. Vše? ml fe. če eo moli prijatelji v kakršnem koli oziru odlični in nekaj zmorejo, da sem potlej lahko nen|e ponosen. To pa bržčas zaradi tega. ker sem sam poSteoo povprečen človek. (Dalje prihodnji« Poroka holandske prcstolonmalednlce: Ženin In nevest« se peljeta v dati * državni kočiji v cerkev. Grnoramena limuzina Napisal J. C1 e m e n s Bella Jonesova je bala blagajničarka. Sedela je za svojo registrirno blagajno — in če je prav izračunala, je izrekla vsako minuto vsaj šestkrat »Hvala«; po osem ur na dan, torej vsak tedsn po pet in pol dni. Bila je v službi pro daialne velike tovarne kemijskih izdelkov. Lastnik tovarne Si je z leti oa-kupiral denarja, skratka: postal je od sile imovit. Eden od njegovih sinov se je pred več tedni poročil z blagajničarko brixtonske prodajalne. Od tistega nezaslišano romantičnega dogodka so porabile vee blagajničarke v deželi vsak teden pol svoje piaee za lepotilne kreme, lepotilne pudre in vodno kodranje las. Vse so bile prežete z enakim upanjem, vse je obsadla ista misel. In tudi Bella Jonesova ni bila izjema. Odkar je napravila njena tovarišica iz Brixtona tako blestečo kariero, je tudi ona škilila po škrlatu. Nič več ni epodbujela pozornega mladega Friderika Toola. Zakaj čr -v je bil le-ta ugleden član farmacevtske družbe i« je bil pri istem podjetju v službi kakor ona. se ji je kar na lepem zavihaj nos više. To je bilo za Friderika hudo zakaj ljubil Jo je s kar pasjo zvestob« in hotel ji je postati dober zakonski mož. Bella «1 j« izposodila v knjižnici knjigo o navadah elegantnega svet* in od tietih dob se je premnogokrarf zatopila v branje; zlasti ee je zanimala za navade pri slavnostnih pojedinah. O pripravljanju takšnihle dobrot si dalje ni belila glavo. Zakaj o ten ni bilo in ne more biti dvoma, da st žena kakšnega kneza nikoli ne ponišj do gospodinjskega dela. In knez, pravi knez, pa mora bitil Manj že ne! Priznati }e pa treba, da je bila BeHi čedna in prikupna. In marsikateri go spod je kupoval farmacevtske izdelk« samo zaradi tega, da je slišal njea »Hvala« in opazoval pri tem energični poseg njene desnice, ko je z drobnimi prsti pobrala in preitela denar In včasih je bil kateri izmed teh gospo dov celo tako drzen, da jo je vprašal kaj počenja zvečer. »V gledališče grem, toda z vami ne,« je odgovorila takrat zmerom pra* pikro. Nekega popoldne je pa stopil v pro dajalno res pravi knez. Vsaj na ok« si ga moral tako ceniti. V dragocen kožuh je bil oblečen, za vratom je imel še dragocenejši ovratnik iz astra-hana. na glavi mehak klobuk, v rokab bambusovo palico z zlatim ročajem Kupil je resda samo tubo kreme u britje, a Bella ie takoj uganila, da j« bogataš Zakaj videla je. da se je pripeljal v prekrasni črnorumeni limuzini. Ko mu je vrnila drobiž, se mu ie še prijazneje zahvalila ko sicer. In Bella je imela očarljiv glas. Skoraj \* nekam spominjal na skrivnostno trpkost glasu Marlene Dietrichove. »Hm.« kdaj pa zapirate trgovino?< je tako mimo grede vprašal elegantni kupec. »O pol osmih.« »Prav. Počakal vas bom.« j« deial i« odšel iz trgovine. Bella je osupnila To je pa Slo i bliskovito naglico! Tega ee ni bila nadejala. Ker se je pa spomnile nepričakovane »Teče svoje brixtonske tovarišice, se je brž odločila. Po hruškah ki visoko vise, ee Je pač treba stegniti... Točno ko ura Je obetal elegantni avtomobil pred trgovino. Ko je Bell* smuknila v svoj poceni plašč, je zdajd pomislila: »Nak, ni pametno, rajli j« mahnem domov.« Prav r tistem trenutku Je pa poteU-eal Friderik, tisti dolgočasnd Friderik ki ji je že pošteno presedal: »Hej, počakaj! Greva skupaj!« »Misliš?« cd Je po tihem dela. »M* boš. Friderik Tool. ne bom Ha s teboj Vozila se bom!« Glasno mu Je pa odgovorila: »Prav žal ml Jo, toda nekJ priiatelj me pričakuj^!« Stopila Je i* trgovine In zarila 1 črnorumeni limuzini. — _ _ Ko Je priSla drugo jutro v trgovino t Friderik mešal za svojo mizo ne-kšne kemikalije. »Kako si se pa včeraj zabavala t svojim brezposelnim igralcem?« J« čemerno vprašal. »Imenitno,« Je odgovorila Bella. »Se nikoli nisem doživela tako prelestnega večera.« »Kar smukaj se okrog takšnih ,ko-žuhovinastih* gospodičev ki imajo celo avtomobil, a vprašati lih menda ne smeš, odkod ga imajo. Tako po cestah pobirajo male deklice, kakršna si ti, pa jih vržejo na bližnjem cestnem ovinku v Jarek.« »Misliš?« je pikro zategnila Rella. »Prav prav. Samo to te prosim da si dobro zapomniš: vem, kat počnem In prav hvaležne ti bom. če se boš v bodoče zanimal za svoje zadeve.« »Ahf« Je zagodel Friderik »če je že tako. pa vsaj ta moj nnsvet poslušal: vprašaj ga, kakšne »o njegove zadeve « Bella J« vrgla glavo vznak, a se jo j še o pravem času »pomnila knlige o imenitnem vedenju, pa je požrla pi-krejši odgovor Toda ko le bila zvečer * Geoffreyem Harkerlem v gostilnici, ga je vendarle vprašala, s čim eo ukvarja. Nadaljevanjo na 8. strani Če bi tebe ••• Le enkrat v letu pišejo mnogi, poklicani in nepoklicani o materah, o njihovi ljubezni, dobroti in veličini. Za materinski dan. In še takrat pišejo tako, da, se matere, ki bero te srčne izlive in plačane hvalnice, čudom čudijo: Komu je namenjeno vse to? Nam? Kaj pa je po tem takem materinstvo? Tile pravijo, da- je materinstvo Srtev in zasluga. Že res, nekaterim ženskam, tistim, ki se boje za svoje telo in mehke roke in nežno lice, je materinstvo res žrtev in zasluga. Nam drugim je pa dolžnost, in še sveta in sladka skrivnost. Zato nikarite ne pišite toliko o tem! Besede so prazne in brezdušne. Le tiha, tiho, da preglasne hvalnice ne odneso rahle, drobne sreče, ki nam je še ostala. Vem vse to, zato bom kar moči kratlui in stvarna. Zgodba, ki vam jo bom povedala, je preprosta, vsakdanja, brez konca in skoraj brez dejanj. Zgodilo se je pred kratkim. In se dogaja v raznih oblikah neštetokrat vsak dan, po vsem svetu. Neznatna postajica ob dolgi, puščobni progi. Pol minute samo stoji vlak. Vik in krik. Pogled skozi okno. Gruča razburjenih ljudi, čakajočih in zijal V gruči pijanec in žena z otrokom. V zadnjem hipu se ženska M otrokom iztrga in skoči na vlak. Že gremo. Še daleč nas spremlja pijančeva kvanta. Sedla je v kot, meni nasproti. Zadržan jok ji stresa telo. Čez čas topo in brez misli zastrmi skozi okno. Kdo neki je in kaj? Delavka, kme- ZENSKI RAZGOVORI tiča? Oboje lahko. Opazujem jo. Mladi, strahotno brezizrazni obraz me navdaja s strahom. Enakomerna, uspavajoča je pesem kolesja. Bog ve, kaj prinaša njej na ušesa? Umreti, umreti, ji vabljivo pojejo kolesa, umreti je lepo, sladko... Sunkoma se je dvignila. Odšla bo? Bližamo se viaduktu. Mraz mi je spreletel kosti, ne vem, zakaj; niti besede ne morem izdaviti Takrat je zapel od okna sem droban. zaspan glasek: »Mamica, kam greš?* Otrok se je prebudil. Omahnila je nazaj. Meni je padla groza s ramen. Za nami je viadukt, v življenjskem ritmu prepevajo kolesa, sonce se je nagnilo k nam skozi okno. Delavka, kmetica, obupana ženska, vse to je postranska stvar. Vse je pozabljeno. Mati, dobra, skrbna mamica se sklanja k otročku, čepico mu snema z glave, rahlo ga gladi po zlatih laskih. Toliko ljubezni, toliko življenjske sile in volje je nakupičene v tej materini roki, ki je še malo prej omahovala v predsmrtni grozi, da ne moremo odtrgati oči od nje... In ona, ko da čuti veliko vprašanje v mojih očeh, dvigne pogled iznad otrokovega obrazka in šepne naspol v zadregi, naspol v velikem veselju, ki jo prevzema: ■*...Videli ste, oprostite, prišlo je nadme, pa bi bila skoraj.,.* In nato, komaj slišno, z ustnicami na otrokovih laseh: »...če bi tebe ne imela!* Zgornji kupon izreži in ga priloži svojemu vprašanju. Odgovor v »Družinskem tedniku« je brezplačen. če želiš pismen odgovor, pošlji svoj naslov in znamko (Din 3'—) za odgovor. Damijana. } edilnlk Ponedeljek: Ementalska Juha (1), svinjski kotleti s krompirjem in endivijo, sadna solata. . Torek: Zelenjavna Juha, pečena telečja glava z rdečim zeljem, rižev narastek z marmeladnim polivom. Sreda: Juha (mesna) a smetanovimi žličniki, paradižnikova omaka s krompirjevim pirejem in govedino, limonov kipnik. Četrtek: Juha (mesna) z rezanci, telečji zrezki, krompir v kosih, jabolčni hren, orehov puding (2). Petek: Fižolova juha, zelenjavni zrezki s krompirjem in mešano solato. omelette soufflče (3). Sobota: Goveja Juha z vkuhanim rižem, tirolska jajca s solato (4), pečena jabolka. Nedelja: Juha z žlikrofi, dunajski zrezki, krompirjevi polmesci, mešana solata, piškotni zvitek, sadje. Pojasnila 1. Ementalska juha. Napravi prežganje iz žlice moke in presnega masla, razredči ga z malo juhe ali z vodo, vmešaj v to nastrganega ementalca, prekuhaj, dodaj končno rumenjak ta žlico smetane. Dodati moreš, če ti prija, še malo narezanega drobnjaka. 2. Orehov puding. 14 dkg presnega masla, 10 dkg sladkorja, 6 rumenjakov, 8 žemelj, V* litra mleka, 6 beljakov, 12 dkg orehov. — Maslo ta sladkor mešaš; žemlje namočiš v mleko, nato iztisneš, dodaš k presnemu maslu, naposled vmešaš še sneg z nastrganimi orehi. Deneš v dobro pomaščeno, s sladkorjem potreseno obliko ta kuhaš v sopari 15 minut. 3. Omelette soufflče. 6 jajc. 12 dkg sladkorja, vanilije, limone, 6 dkg nastrgana čokolade ali orehov (po okusu, kakršno »omelette soufflče« pač hočeš pripraviti). Rumenjake mešaš s sladkorjem, beljake stepeš v sneg, dodaš orehe, čokolado ali želeni okus, zmešaš, v pripravni posodi lepo navrhaš in pečeš približno 10 minut. 4. Tirolska jajca s solato. Posodo za kipnike dobro pomaži z maslom, obloži jo z lističi žemelj, potresi na gosto z drobno zrezanim polementalcem, na to razbij par jajc in peci v pečici, dokler jajca ne zakrknejo. Vse po načrta — tudi v kuhinji Zvečer. Mehka svetloba se prijetno razliva po sobi. Povečerjala sta, ti in tvoj mož. Časopis je vzel v roke ta se zatopil vanj, in mu je od sile prijetno. Toplota, domačnost, časopis, ta — miri Cesa še pogrešaš, srce? Pravijo, da je tvoj glas čist ko srebrn zvonček. In če bi bil še lepši to slajši, nečesa te prosim: za Boga, ne razdiraj svete tišine! Tvoj mož bere, pusti ga samega za uro ali pol! Huduješ se, da ti je dolgčas. Pokramljati bi hotela z njim. Po večerji si pospravila, nogaVice so zakrpane, brati se tl ne ljubi, pa ne veš kaj bi. Predvsem, če enkrat, njega pusti pri miru! V najtemnejši kotiček sobe sčdi, oči zaprl, premisli, kaj sl delala čez dan, kaj Je bilo dobro in koristno ta kaj ne, in potem: sestavi Jedilnik za prihodnji dan. In v mislih prikroji svoj delovni načrt za jutrišnji dan. Tako, vse je v redu! Tvoje telo se Je odpočilo, možgani tudi niso preveč trpeli pri tem, in kar je najlepše, tvoj mož se Je med tem naveličal branja... Osnove tvojega načrta veljajo itak za vsak dan. Urejeno imaš tako, da je pri hiši vse, kar potrebuješ za kuho, in ti ni treba med delom teči v trgovino po sed ali moko. Kuhati in pripravljati znaš več reči obenem. Kaj pa, ali izpolnjuješ drugo zapoved svojega načrta? »Med delom ne postajaj, ne posedaj, ne klepetaj, ne čitaj, ne poslušaj radia!!« Saj vem, da jo. Samo ondan te je nekaj zapeljalo; skozi okno si pogledala ta obvisela na njem malo dalje, kakor Je bilo treba. V kuhinji je prekipelo mleko — zdaj veš, da je tvoj načrt koristen; 8e več, zlata vreden je! šb dve. tri stvari za tvoj načrt: V lončkih in kozicah ne puščaj ostankov. Postrži ta izprazni jih, vanje pa nalij mlačne vode, da se vse, kar Je še v njih, odmoči. Umazano posodo sproti devaj v velik lonec z vodo; pomivanje bo potem dvakrat lažje. Jedi ne pokušaj s kuhalnico, temveč z žlico aU žličko. Umazanih žlic pa ne polagaj na mizo! žlico za poskušanje vtakni vselej v lonček s toplo vodo, ki Je pripravljen ob strani štedilnika. Tudi med delom bodi tvoja kuhinja pospravljena. Stvari, ki jih več ne potrebuješ, odnašaj sproti tja, kamor spadajo. In še nekaj! Za nazadnje — čeprav ni zato nič manj vatno: Loncev se dotikaj vedno s krpo (nalašč za to naj bo vedno pri roki!) — nikdar ne z golo roko! Damijana. »♦»»»♦♦♦»♦♦»»♦»♦♦♦»♦»♦♦»♦»»»♦»♦e** [/a$a Krema sa rabo kote 25 g mehkega voska, 25 g ribje masti, 200 g mandljevega olja, 100 g lanoUna, 2V, g boraksa, 100 g vodo ta 30 g rožnega olja. Krema sa mastne kofa 25 g kafre, 50 g mehkega voska, so g ribje masti, 250 g mandljevega dja, 25 g boraksa, 125 g vode ta 15 g olja iz vijoličnih koreninic. Tekočina proti ogrcem 10 g rezorclna, 50 g usedlega žvepla, 100 g glicerina, 100 g vode ta 20 kapljic olja iz vijoličnih koreninic. Tekočino namažeš po umivanju, preden greš spat ta Je ne obrišeš, temveč pustiš čez noč na obrazu. Tekočina m tast Jas •u 1 destilirane vode, 5 g fctntaovega sulfata, 10 g glicerina ta 250 g alkohola dobro zmešaj. (V manjši množini za obrvi in trepalnice.) Vsi ti pripomočki za tvojo nego niso dragi, zmešaš jih lahko sama, bolje je pa, da kar tzstrižeš is Usta stvar, ki jo potrebuješ in neseš k drogeristu, ki ti jo bo hitro ta zanesljivo pripravil, (n) Porabni nasveti Praske na lesenem pohištvu zabrišeš s čebeljim voskom. Najprej ga segrej, potem ga pa vtisni v razpokline če kupiš perilo, ga moraš najprej dobro prevreti, kajti svinčena belina v novem perilu razdraži občutljivo kožo. V prižgane lonce nalij nekoliko vode s sodo in jo pusti na štedilniku, da izhlapi. Prižgana plast sc bo sama z lahkoto odluščila. Kristalne predmete umivaj vedno v mrzli vodi, ker v gorki vodi kristal izgubi svol sijaj, če mrzli vodi dodaš nekoliko plavila, se bo steklo Se posebno lepo svetilo. Celuloid zalepiš tako, da počena mesta namažeš s kuhinjskim kisom in Jih nato dobro stisneš. Sveže zgubanega ali zloženega perila ne položi takoj v omaro, Počakaj, dokler ne izhlapi vsa vlaga, sicer dobi perilo sivkasto barvo in postane krhko. Preden spraviš rabljene čopiče, jih očisti s terpentinom. Umazane nodnožnike umij S slano vodo, pa bodo spet čisti. Zmrzlega perila ne spravljaj nikdar, ker se pri guban 1u lomijo mali kristali in trgajo nežne nitke v tkanini, tako da kaj lahko nastane v rjuhi luknja, tl si pa beliš glavo, kako je to mogoče. Lepivo za razpokane sobne peči narediš iz enakih delov vode, ilovice, soli in drvnega pepela. S to zmesjo namažeš razpoke, seveda ko je peč mrzla. Prstne odtise odpraviš z belih ali svetlih vrat, ne da bi poškodovala barve ta loščila, s kašo iz olja in krompirjeve moke. Pomaži prstne odtise, čez nekal časa kašo nalahno obriši ta madeže izperi z mlačno vodo. Platneno in bombažasto blago opereš z vodo, v kateri si raztopila nekoliko želatine ali kleja. Tako se izogneš madežem, ki bi ti jih v pisane vzorce naredil škrob.' Ozke lakaste čevlje stegneš tako, da pomažeš tista mesta na nogi, kjer te tišči, s špiritom, ko imaš čevlje na nogah; nogo in prste takrat dobro stegni in premikaj. Ce le moreš, stori to na prostem, kjer ni nevarnosti za ogenj; videla boš, da bodo čevlji kmalu prostornejši. Umazane robove na umivalnikih (ki so v sramoto vsaki dobri gospodinji) očistiš z mokro krpo, namočeno v slani vodi. Orumenelo srebro očistiš z mokro krpo, ki si jo posušila v salmijakoveu, v katerega si nastrgala nekoliko krede. Ta ali pajobeden! Napisal George NevtUe (V kavarni; dve dami se pogovarjata. Pri sosedni mizi sedi gospod dobrih tridesetih let, ki se očividno zanima za eno od obeh.) Prva: 8 poslednjim res nisem imela sreče. Bilo ml je tudi samo za to, da ga prevzamem Magdi, ki je kar medlela zanj. Druga: To se rado maščuje. Sama si kriva, ljuba moja! Gospod pri sosednji mizi (ugiba); Ločena torej... Prva : Bila sem pač nepremišljena to sem vzela prvega, ne da bi izbirala. Gospod (v mislih): Tega si od tako lepe ženske ne bi bil mislil. Druga: Ce naj bom odkrita, moram reči, da mi že od vsega početka ni bil všeč; seveda ti tega nisem hotela povedati. Saj tako ne bi bilo zaleglo, ko si se bila pa že zagledala vanj. Gospod (v mislih): Da bi ta »druga« vendarle žc šla! Vem, da bi še mene zmešala.., Prva: Zdaj se mi pa zdi, da sem naletela na pravega. Ko sem ga videla prvikrat, mi ni niti posebno ugajal, no, to je vedno dobro znamenje, saj veš. V začetku mora biti vselej tako! Gospod (v mislih): Skoda! Zdaj ima že drugega. Druga: Je čeden? Prva: Čeden? Kar oč&rljiv je! Tako eleganten in... Gospod (v mislih): ..in bogat seveda! V tem se ne bom mogel meriti z njim. P r v a : Ce bi ga le videla! Vem, da bi se na vrat na nos zaljubila vanj! Druga: Meniš? Pa bi ga res rada videla, Vzemi me vendar s seboj, preden se odločiš zanj! Gospod (v mislih): Take so ženske! Radovedne, nevoščljive... Prva: O, saj sem se že odločila zanj; dolgo sem sicer oklevala in ga primerjala z drugimi. Zelo eleganten je! Mnogo elegantnejši ko na primer tisti tam. (Pokaže na mizo, za katero sedita zelo eleganten gospod in prav tako elegantna gospa.) Druga: Res? Pa ml je že ta zelo všeč! Gospod (v mislih): Morda bi bil jaz premalo eleganten? (Sl popravlja kravato.) No z onim tam bi se že še pomeril... Prva: Tako fin je in prav to je tisto, kar mi ugaja na njem. Druga: Je velik... ali majhen? Prva: Tega še sama prav ne vem. Glavno je to, da je kar ustvarjen zame! Druga: Tudi jaz sem mislila podobno, ko sem izbirala; in vendar me Je razočaral! Gospod (v mislih): Tudi ločena! Vsaka druga ženska dandanašnji... P r v a : To si pa skrivala pred menoj! Zakaj le? Druga: Bala sem se, da bi se norčevala iz mene, ali mi pa privoščila... Gospod (v mislih): S to se sploh ne bi oženil... Prva: Le zakaj govoriva o preteklih stvareh? Druga: Prav imaš, dragica Povej mi rajši še kaj o tvojem novem, ki ga imaš v mislih... Prva: Ne, ne morem. Saj ga boš tako ali tako videla, ko pridem jutri večer z njim v ložo. Vse mi bodo nevoščljive... Gospod (v mislih); Loža? Jaz bi mogel postreči le z zastonjskimi vstopnicami za parter. Vem, da bi ml jih Egon rad podaril... Druga: Kaj bodo pa igrali? Prva: Nekakšno plehko simfonijo, menda. Meni zadostuje, da morem z njim ven. Saj ne grem tja zaradi glasbe! Druga: To mi pa že lahko zaupaš: Koliko pa stane? Gospod (v mislih): Kaj? Prva: 250 ga cenijo, upam pa, da ga bom dobila za 200. Gospod (v mislih): KaaaJ?! Druga: Toliko ne bi dala za najlepši klobuk na svetu! Bog ve, ali ti bo po štirih tednih še tako všeč! Gospod (na glas): Plačam! Anekdote En sam otrok Te dni umrli nemški general ▼. Seecki je nekoč inspiciral vojaštvo. Pred nekim zastavnim, velikim narednikom je obstal in ga vprašal: »Oženjeni?« »Da, ekscelenca!« »Kaj otrok?« »Enega, ekscelenca!« •»Kaaj? Takšen korenjak, pa samo enega otroka? Kako dolgo ste pa že oženjeni?« »Pol leta, ekscelenca...« Spiri tisti Aleksander v. Humboldt, znameniti nemški prirodosloven (* 1769, ♦ 1859)» je zašel nekoč v družbo več spiritistov. Neki gospod je hotel po vsej rili prepričati nejevernega učenjaka o resničnosti pritrkavanja mizice. »Prisežem, da se je mizica v mojem primeru resnično vdala,« je naposled vneto vzkliknil. »Ne dvomim, zakaj pametnejši zmerom odneha,« ga je zafrknil Humboldt. Goethe ta Borne Ko je bil Ludovik Bčme (nemOd pisatelj, kritik in Goethejev nasprotnik 1786—1837) še prav mlad, se je a nekim starejšim gospodom v pogovoru hudo sprijel. Naposled mu Je stara grča žaljivo zabrusil: »Mladi mož, vi se drznete oporekati? !ko sem bil vaših let, sera bil v tehle rečeh pravi osel!« Bfirne mu je odrezavo odgovoril: »Lej, tako dobro ste se konzervirali...« ženam in dekletom —- čltateljlcam »Družinskega tednika« je namenjena naša nova rubrika; ženski razgovori! (Glej Dami-janin Članek ▼ 52. Številki »Družinskega tednika«!) Odrezavo mmi . poroki holandske prestolonaslednice.Julijane: mladi par se pelje v zlati kočiji, ki jo vleč« osem konj Znameniti angleški igralec Kean J* nekoč spet igral svojo blestečo vlogo Riharda III. Kajpak se mu še sanjalo ni, da mu Jo nameravajo sovražni zavistneži zagosti. Ko je Kean v poslednjem prizoru tekal po odru in vzklikal: »Konja ml dajte! Konja! Kraljestvo dam za konja!« je zdajci zavpil nekdo z balkona: »Oprostite, gospod Kean, ali bi ne šlo tudi z oslom?« »Seveda, prijatelj! Kar na oder pridite!« je ugnal igralec neslaneža. Popravek u- O slavnem ameriškem humoristu Marku Twainu (s pravim Imenom Samuel Langhome Clemens, • 1835,11910) pravijo, da je bil od sile raztresen. Nekoč je obiskal gospo Harriet Bee-cher-Stowe (pisateljico znamenite povesti »Koča strica Toma«) kar brez ovratnika in ovratnice, šele ko aa Je vrnil domov, je oparila vsa osupla Twainova žena neodpustljivo družabno hibo. Mark Twain je pa ostal popolnoma miren. Položil je ovratnik in ovratnico v škatlo, priložil duhovit stih in poslal vse skupaj pesnici. Med zdravniki iy,- ' Znameniti nemški zdravnik Rudolf Virchow (1821—1902) je nekoč nabralo na kliniki asistenta, ki se Je t njim prerekal: »Ali ste vi norec ali pa jaz!« Kaj mislite, kaj je storil mladi aai-stent? Sel je k nekemu specialistu ta m dal preiskati zastran pameti ta zdravega tima. Drugi dan Je izročil Vlrchosra zdravniško spričevalo, rekoč: »Zdravniško je ugotovljeno, da ja* nisem norec!« Hudobna velikodušne*! Velikodušnosti markize ViUacerfov« menda ni para na vsem svetu. Nekoč je poklicala zdravnika, da M Ji puščal kri. Po nesreči je zasekal ned v žilo odvodnico. Vsa pomoč je bila zaman; revica je kmalu Izkrvavel* v groznih mukah. Pred smrtjo Je p* le napisala oporoko in določila ta nesrečnega zdravnika dosmrtno rento • pripombo: »Ker sem prepričana, da bo zaradi nesreče pri meni ob vso prakso. Od česa naj pa ubožec živi?« Zlobni zdravnik Nemški dermatolog Neumann Je Ul surovina, da mu zlepa nisi našel par*. Nekoč ga je obiskala srčkana, mlad* dama, ki je imela na neizrekljivem delu telesa tvor. Tožila Je, da ne more ne sedeti ne ležati. Zdravnik Je tedaj zagrabil nož in odločno dejal, da brez rezanja ne bo šlo. »Za pet ran božjih!« jo * gram zavpila lepotica, »ali bo brazgotina vidna?« »To bo samo od vas odvisno,« Je zagodrnjal zdravnik. Hudobni skladatelj Znameniti nemški skladatelj Johan-nes Brahms (1833 do 1897), sc Je pogosto sprehajal po Dunaju. Nekoč g* je spremljal Mandyczewski. 2e od daleč sto uzrla pevovodjo Wetawurma, ki si Je le preveč domišljal na *w>Je ;kladbe moških zborov, a ga strogi irahms ni hotel priznati. Weinwurra je prav takrat široko za-■-ehal, Brahms je brž dejal svojemu spremljevalcu: »Rad verjamem, da se V taktni družbi dolgočasi.« (Weinwurm Je bti namreč — sam.) * ‘II Hlinim Hifiim na M.L 19SU Roman iz naših dni Po francoSClnl priredil Ž. O Ta jroman Je začel izhajati v 39. štev. I »Da,« Je pritrdila. »S kolikšno * d*3e mirnostjo ste spo2inall to žensko! 1936. Današnje nadaljevanje je 16. Za gosme vam možem res ne manita nove naročnike smo v letošnji 1. šte- “ Vilki z dne 7. januarja priobčili kratko vsebino vseh 14 nadaljevanj, izšlih do konca lanskega leta. Kdor želi citati lanska nadaljevanja neskrajšana, naj zahteva v upravi brezplačni ponatis prvih nadaljevanj, naslednja nadaljevanja dobi pa v rednih številkah lista od štev. 47. dalje. Cena vsake številke 2 din. Naroči Vam jih vsaka trafika, ki prodaja naš list, ali jih pa sami naročite neposredno v upravi. 16. nadaljevanje Pri teh besedah mu je zaigral na ustnicah nedopovedljiv nasmešek, a nič manj skrivnosten ni bil blisk, ki se mu je utrnil v očeh. Toda Marcela ni videla ničesar, ker se je oboje izgubilo v temi. XX Tisti večer sta Marcela in Noel večerjala v eni izmed najodličnejših restavracij v Juan-Ies-Ptnsu. Pisane električne svetilke, skoraj skrite sredi med bohotnim eksotičnim cvetjem, so delale žive damske toalete še živejše. Za mizami ni bilo niti enega praznega stola: sloveči gledališki igralci so sedeli kraj lepotnih kraljic; znane rivier-ske lahkoživke so se bučno zabavale z radodarnimi kavalirji; spet drugod so kraljevale prave velike dame v družbi starejših in manj starih gospodov, zagorelih, kakor da bi bili vsi prišli z Jutrovega. Mlada milijonarka se je dobro počutila v tem okolju in je bila na tihem ponosna, da pozna imena do malega vseh teh ljudi — čeprav ni osebno poznala skoraj nobenega izmed njih. Zanimivo je, da mnogo ljudi misli, da spadajo v tako imenovano boljšo družbo — zgolj zato. ker znajo obraze, med katerimi se gibljejo, opremiti z ustrezajočimi imeni. Odkar je bila. Marcela poročena, sl je nekoliko domišljala na to, da pozna skoraj vso to »nobleso«; prvič zato, ker je menila, da mora Noela seznaniti z boljšo družbo, in drugič, ker sl je dejala, da bo s tolikšnim poznanjem velike gospode zrasla v njegovih očeh Za neko mizo, v bližnji soseščini tiste, za katero sta sedla mlada poročenca, je kraljevala mlada ženska, obdana s petimi ali šestimi kavalirji, ki so ji kar vidno dvorili. Bila Je visoke in vitke postave, zelo našminkanega obraza in oblečena z nekoliko drzno eleganco, da so se skoraj vse dame ozirale po njej. Obraz je Imela dokaj ljubek, skoraj lep, njeni lasje so bili pa umetno pobeljeni, da so spominjali malone na barvo slonovine. Plaha ni bila baš videti, drugače se ne bi bil slišal njen smeh daleč naokoli in se ne bi ljudje ozirali po njej; a to je ni prav nič spravljalo v zadrego. Marcela jo je bila že koj pri prihodu opazila in je tisti mah vedela, kdo Je. Mlada žena je pogledala svojega spremljevalca, in čuden ogenj se ji je zasvetil v očeh. Toda njen mož ni menda svoje bučne sosede niti na znanje vzel. Sele Čez nekaj časa, ko se njen smeh le ni maral poleči, je dvignil .glavo ln pogledal, kdo je tako glasen. Gledal Jo je kakšno minuto, brez posebnega zanimanja, kakor človeka, ki je slučajno zbudil nje-tovo pozornost, potem se Je pa ne-Jsrlžno spet posvetil večerji. Marcela je nemo opazovala svojega moža. Noel Je kmalu začutil njen pogled. »O čem premišljate?« Je vprašal. »Občudujem — ali sem rabila pravo besedo? — recimo rajši: strmim nad nedolžnostjo nekaterih moških obrazov.« »Nad nedolžnostjo...? In pri tem mene gledate? Mar Imate mene v mislih?« hladnokrvnosti... ali je pa to samo laž, ki jo terja vaš instinkt...« »Prav lepa hvala za opazko! Pa dovolite: o kateri ženski govorite?« »O njej, ki ste si jo pravkar tako pozorno ogledovali.« »Jaz ?... Aha, onole bučno damo mislite pri sosednji mizi?« »Da.« »Moj Bog, ko mi je je pa tako je zelo zabavno, obujati nocoj vaš dvojni doživljaj, tule, v soseščini dveh miz.« »Kar nadaljujte, ko vas že tako veseli! Poslušal vas ne bom.« Bil je zares srdit. Toda mlada žena se je očitno naslajala, da mu more kljubovati na tem področju, in je udarila v smeh. »Vas je pa kaj lahko spraviti v slabo voljo, Noel! Ali vas mar grize, da ni to lepo dekle nič več vaše? Ste ljubosumni, da jo vidite malo mar! Bučna je, res: njen v taki galantni družbi smeh ni neprijeten, le preveč ga zlorablja.« »Zmerom niste bili teh misli.« »Žmerom nisem bil...?« Mercier je vnovič pogledal k sosednji mizi. »O, prosim, ne tako očitno!« je menila Marcela. »Ni treba, da bi vedela, da o njej govoriva.« »Tem manj, ker te dame sploh ne poznam,« je rekel Noel s poudarkom in se spet obrnil k svoji sobesednici. Marcela se je hripavo zasmejala. »Nikar, prijatelj, res ni vredno lagati...« Komaj zaznaven prezir je skrivil mladi milijonarki ustnice »Ker namreč vse vem,« je povzela nato. »Res ni vredno komedijo igrati.« To pot je Noel strmo pogledal svoji ženi v oči. »če vam povem, da te dame nc poznam! Vi zatrjujete ravno nasprotno... morda imate prav, a potem me vsaj njenega imena spomnite ali okoliščin, v katerih naj b' se bil seznanil z njo.« Mlada žena je še z večjim prezirom pogledala svojega moža, kakor da bi bila odkrila v njem zaničevanja vrednega človeka. »Kdo neki bi mogel bolje poznati to osebo kakor vi?« je trdo odgovorila. »Tak povejte mi vendar: kdo je ta ženska?« »Vaša nekdanja prijateljica.« »Moja nekdanja...?« »Menda. Ona operetna pevka, ki ste mi pravili o njej. Nineta ji je menda ime.« Pogledal jo je s široko odprtimi očmi. In potlej se je zdajci spomnil. »Aha — tista Nineta, ki mi je izdala tako ubožno spričevalo o moji zmernosti?« Njegove oči so se v tretje uprle v damo pri sosednji miži, to pot ostro, kakor da bi jo hotele fotografirati. »Nu da, nemara bo res Nineta,« je menil nekam nejeverno. »Nisem ali pa zgolj nejevoljni, ker sem jaz poleg vas in se ji zato ne morete pridružiti?« Mercierju se je spačil obraz, ko je z grozo pogledal Marcelo. Nikoli ne bi bil mislil, da ga bo njegova mala ženica znala tako razsrditi s svojim izzivalnim govorjenjem. Dati ji mora nauk, in kar koj, in takšnega, da bo zaleglo. Bo vsaj drugič bolj pazila, kaj bo govorila. »Takoj bom odgovoril na vsa vaša ^prašanja,« je zasikal skozi zobe. »Če bo tudi vas zabolelo, izvolite sami sebi pripisati.« To rekši je vstal. V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in gvetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub tovarna JOS. REICH LJUBLJANA Marcela se je zgrozila. Začutila je, da je šla predaleč/ in slutila je, da bo njen mož storil nekaj, kar se nikdar več ne bo dalo popraviti... Morda bo njo pustil in vile na Mercierju, M Je ba5 pospravljal poslednje jagode z grozda. česa vsega je le zmožen ta človek v svoji jezi? Vsa ta njegova zunanja korektnost je nemara samo oklep, ki se za njim skriva nasilen značaj, poln neugnanih strasti. »Ali ste končali, Marcela?« Te prisrčno izgovorjene besede so šele potegnile mlado ženo iz prepada, kamor so se izgubljale njene misli. Dvignila je oči in se srečala z njegovimi, že pomirjenimi. Gledal jo je dobrodušno in porogljivo hkrati, kakor je že bila njegova navada. Marcela se je nasmehnila; vse v njej je koprnelo po spravi. »Da, pojdiva.« Pomagal ji je obleči plašč in jo je odpeljal k izhodu. Zunaj ji je po domače segel pod roko. Tako sta nekaj časa stopala brez besed. »Moški so včasih malo prevzkip-Ijivi; takrat pač ne gre njihov ogenj še podpihovati,« je menil Noel čez nekaj časa. »Ko smodnik ste!« je zajecljala, ponavljaje na glas besedo, ki si jo je malo prej rekla na tihem. »Da, ko smodnik: zato je treba paziti, da ne eksplodira.« »Nikoli več ne bom tega storila,« je obljubila in se stisnila k njemu. Vse prejšnje zaupanje v Noela se ji je spet vrnilo in bilo ji je prijetno, kakor vselej takrat, kadar je po vrtoglavem plesu stopila iz zatohle dvorane in ji je sveži zrak blagodejno razširil pljuča. Kako nežno se je bjl opravičil, ne da bi jo bil obtoževal! Slabega srca njen mož torej le ni! A zakaj jo potem včasih prime takšna želja, da bi mu nasprotovala? Kakor da bi se naslajala v ugibanju, kako dolgo bo tiho in vdano požiral njene bodike... Ne, bilo je že kar smešno... in nevarno obenem! Ali ni mar moški — Marcela ni pomislila, da bi morala dodati ,in ženska' — najstrašnejša med vsemi zvermi? čemu bi ga torej dražila? | Instinktivno je sklenila, da bo poslej krotkejša in prijaznejša z njim. Ona, ki se ni še nikomur uklonila, je začutila, kaj je zadrega: postalo jo'je sram pred Noe-lom. Tako se je počasi umikala stopnico za stopnico z visokega podstavka, kjer je stala — tako je vsaj mislila — v primeri z drugimi ljudmi, svojimi bližnjimi... Toda tega popuščanja se sama Zakaj bi bili plešasti? Takoj uporabite dišečo specialno kozmetično tekočino „Morana“. Vsakemu in brez ra/.like je potrebna, takoj izgine prhljaj, ekcemi itd. Jači korenino las. Takoj zaustavi izpadanje las, in iasje zraseio na plešastem mestu. Cena steklenici Din 40‘—, poštnina dinarjev 7’—. Modema Kozmetika Split Mnogoštevilne zahvale Vam jamčijo uspeh prisedel k oni... Ali bo pa drugo • ni zavedala in če bi jo bil kdo na drugi predstavil... če ne bo one to opozoril, bi bila nemalo osupnila. druge kratko in malo odpeljal njenim kavalirjem! Kar koli bo storil, mlada žena se je zavedala, da bo XXI Zaman je Marcela trkala na vra- ona kriva vsega, kar se bo iz tega Noelove spalnice. izcimilo. Ne vedoč, kaj počne, ga je zgrabila za roko. »Prosim vas, Noel, ostanite tu! Večerja je končana, pa bi šla rada kam na črno kavo.« Uprl je vanjo svoje trde jeklene oči. še zmerom je žarel ogenj gneva in srda v njih. še zmerom si je na tihem govoril: »Dal ji bom nauk!« Toda na lehti, kjer se ga je Mar- __________________ _________________cela oklepala, je začutil drhtenje je spoznal, res ne. Ti predivnati ^ens^e roke. Hkratu je videl njen lasje in na novo poslikani obraz so jo docela prenaredili. Neverjetno, kako se more človek tako spremeniti.« »Res čudno,« je zategnila Marcela. »Meni se pa ne zdi spremenjena. Vsekakor je ona vas pri priči spoznala. Videla sem, da govori o vas.« V Noelovih očeh se je srdito zabliskalo. Zdelo se je, da ga Je tisti mah minila vsa dobra volja. »Ali se mislite vso večerjo ukvarjati s to žensko?« je vprašal rezko. »Zakaj ne? Ali vam je neprijetno?« »Neprijetno mi je samo to,« Je suho odgovoril, »da me s takim veseljem spravljate v takele dvoumne položaje, če ste že Nlneto spoznali, bi sl bili lahko Izbrali kakšno drugo mizo, ne pa da greste sest baš v njeno bližino.« »Zakaj ne? Sodim, da se mi ni treba bati primerjave z njo!« »Kako vam le more kaj takega priti na um!« Je vzkliknil razdraženo. »Ne razumem, da se gredo spodobne ženske primerjat z lahko-živkami!« »Morda zato, ker tudi *vl moški ne poznate bogve kakšne razlike, kadar vam gre za naslado. Tako na primer sem vam Jaz žena, ki ste se z njo poročili... zaradi denarja; ona vam Je pa tista, ki ste Manjo denar izdajali... Priznajte, da bledi obraz, ves razdejan od neizrekljive tesnobe. In glej: ta nema stiska je prej utolažila njegovo jezo, kakor bi jo bile še tako proseče besede. Ali naj ji zameri? Saj ni sama kriva, da je tako zgodaj izgubila mater in ni potem okusila več prave vzgoje. Morda jo bo prestani strah izučil, da bo drugič previdnejša. Brez besede je spet prisedel. Marcela se mu je zahvalila s srečnim smehljajem, toda k0 ga je pogledala od strani, je videla, da si živčno grize ustnice in da se njegove ošabne oči neusmiljeno upirajo vanjo. V zadregi je mlada žena odrinila krožnik s kompotom. Obraz ji Je bil še zmerom rdeč od prestanega strahu in srce Ji Je razbijalo; le •predobro je vedela, da je pravkar ušla veliki nevarnosti. »Ko smodnik so ti moški!« je pomislila sama pri sebi. Ni si znala prav pojasniti, kaj Je Noela tako na lepem razkačilo — saj mu ni vendar nič takšnega rekla 1 Tako premišljevaje je plaho pogledala naokoli: hvala Bogu, nihče ni bil opazil njunega prerekanja 'skupaj z” ‘drugo služinčadjo: "Tri Sele zdaj! jo je obšlo pravo spo- tedne sta šele poročena, pa že go-znanje, kakšnemu škandalu je ušla spod sam svoja pota hodi ponoči tako rekoč poslednji trenutek. In medtem ga pa gospa išče po vsej njene nemirne oči so se spet usta-1hiši!* »Kje je gospod?« je vprašala sobarico. »Ne vem, gospa.« »Ne veste? Nekje v hotelu bo pač! Prosite ga, da naj pride k meni.« Sobarica je odšla brez posebnega navdušenja; vedela je, da gospoda ne bo našla, če ga že prej ni mogla priklicati. Potrkala je na vrata njegove kopalnice. Ker ni dobila odgovora, je odšla v pritličje. Opazila je bila Merclerja malo prej, ko je stopil v dvigalo in se spustil dol; sklepala je torej, da Je odšel zdoma. A tega vendar ne more praviti tako mladi poročenkl, še mnogo manj pa gospodarici, kakršna je Marcela Fernandova, ki ne prenese niti najmanjšega ugovora! Vrhu tega je bila ura ena po polnoči in sta se bila gospod in gospa šele pred četrt ure vrnila iz gledali&a; zato bi mlada žena tem težje razumela, zakaj mora njen mož ob takšni uri vnovič zdoma. čez kakšnih deset minut se je Eva vrnila. »Vratar je rekel, da Je pravkar videl gospoda, ko je odšel Iz hotela.« »Odšel iz hotela!« Je . osuplo vzkliknila Marcela. Potlej šele se je spomnila, da ni sama. »Aha, že vem,« je povzela s prisiljeno mirnostjo. »Gospod ml Je rekel, da mora še k nekemu prijatelju.« Zato je pa tedaj, ko Je ostala sama, dala tem več duška svojemu začudenju. Njenega moža ponoči ni doma! Kaj neki to pomeni? Osmešila se je pred svojo ‘sobarico, ko ga je tako zapovedovalno zahtevala Eva se ji zdaj prav gotovo smeje v pest Ne, ne, Marceli ni šlo in ni šlo v glavo: Mercier ja ponoči ni doma! Mlada žena si je potegnila z roko po žarečem čelu. čutila je, da ji grozi strašen glavobol. »Neodpustljivo je, da me gre Mercier spravljat v tako sramoten položaj. Moral bi ml bil vsaj povedati, da pojde zdoma.« Za trenutek se je zamislila ln videla je v duhu, kako naj bi ji I mladi mož, ko jo je spremil v hotel, dejal: ,Lahko noč, Marcela, dobro spite — jaz grem pa zdaj malo ven... sam in svoboden!' že sama ta misel ji je bila neznosna. Rekla si je, da takšne moževe izjave ne bi nikoli vzela na znanje in da bi se mu vsekako postavila po robu. Le po kaj neki naj gre takle mlad mož zdoma ob enih ponoči?... Kvar-tat nemara?... Ali pa v kazino ali v druga zabavišča, kamor možje tako radi nosijo denar?... Denar svojih žena, kajpada... Ne, ta zadeva je preveč nepričakovana, preveč sumljiva, da bi ji šla iz glave! Marcela je vedela,* da ima premnogo mož, na zunaj korektnih, kar se da, to grdo razvado, da presede pri kvartah cele noči, tja do zore — ne da bi njihove žene kaj vedele o tem. Toda ona si Mercier-ja ni bila izbrala zato, da bi ji take uganjal — ne in nel Takšna zabava je utegnila biti primerna za može iz njenih krogov, ki so se hoteli ponoči odškodovati, ker so se morali čez dan preveč suženjsko pokoriti neizprosni etiketi... Tudi pri vsega dobrega presitih ljudeh bi človek razumel, da skušajo kaj doživeti pri igri, ko jim že drugače življenje nima več česa dati... Toda Mercier ni bil ne otopel blaziranec ne napihnjen snob: on se pač ne bi šel tako iz-pozabljat, da bi po cele noči prebil pri kvartanju kakor ti grdi uživalci, ki jih je pravkar imela v mislih. Takrat je zdajci vztrepetala. Da ni bil njen mož nemara poklicni kvartač? Ali ji niso bili mar pravili, da je lahkomiselno zapravil vse premoženje, ki ga je podedoval po starših? Brrr! Ob misli, da je dobila m moža nepopravljivega kvartača in ponočnjaka, je Marcelo kar mraz stresel. Zaprla je oči, da bi ušla mučnemu prividu denarja, ki polzi, ki teče, ne da bi ga kdor koli mogel ustaviti... Resda je njeno premoženje tolikšno, da bo lahko plačala za njim nekaj kvartaških dolgov; toda vprašanje je, do kod ji bo treba plačevati? In ali se sploh spodobi, da plačuje žena za moža, ki si ga je na tolikanj nenavaden način Izbrala za zakonskega tovariša kakor ona? Hvala Bogu, da ji je notar sestavil tako previdno zakonsko pogodbo in da ni ničesar pustil v ne-mar. Tako se lahko vsak trenutek zateče k ločitvi in se enkrat za vselej odkriža vseh muk svojega lahkomiselnega moža.., HaiHnje „ ,n to ’itak gni ai( vreDa, mali moi. v kletke!« Juve je položil, medlem ko sta se ni«, moteče dobre trt centimetre i* 'onjenega pasa. Juve je malomarno dejal: »Nič novega..’, morda se še spomniš n m eni to ga Liabeufa, ki je predobro ■ edel, da policaji hudodelce zmerom ■a prsi zagrabijo. Ta mož je imel do-nislek, da si je oblekel pod telovnik merom takšenle ščit. Če so ga poli-•'ji prijeli, so si roke do krvi ranili.« »Da, da, spomnim se,« ga je prekinil Fandor. »toda...« Zdajci mu je položil Juve prst na ueta: »Dovolj, Fandor. Enajst dvajset je že — in moja navada je, da ležem. ob enajstih trideset. Fantom as to prav gotovo dobro ve. Če bo prišel sam ali bo pa poslal svojega odposlanca, ne sme ne on ne njegov odposlanec opaziti ničesar nenavadnega. Ti kar lezi v košaro in se dobro pokrij. Okno bom pustil odprto, da ti ne bo prevroče!« »Vraga,« je zagodel Fandor, »odprto okno mi ni nič všeč!« Juve je odgovoril: »Zmerom imam odprtega, pa ne maram, da bi bilo nocoj drugače.« Časnikarju 6e ni več ljubilo, da bi prijatelja še kaj vprašal. Pohlevno je zlezel v svojo košaro in ee udobno zleknil. Juve je tudi legel in prižgal majhno oljnato svetilko. »Ta lučka naj kar gori. govorila pa ne bova niti besede. Lučke mi nikar ne ugašuj. naj ee zgodi kar koli. Če te bom poklical, privij lučko in stopi k meni.« »Razumem,« je odgovoril časnikar in zaprl nad svojo glavo pokrov košare. »Fandor! Fandor!« Juvov krik se je razlegel po sobi. Vprašajte Vašega zdravnika in on Vam bo potrdil, da je naša najboljša in najbolj zdrava prirodna mineralna voda ona z rdečimi srd na etiketi, RADENSKA! »Zdaj se nama ni ničesar več bati,« je svečano spregovoril. Kljub _ svečanosti je bil pa njegov glas miren in i samozavesten ko po navadi. »Napad* je odbit... prava škoda je le...« | Komisar si je začel znova ogledovati krvave sledove. »Nikar me več ne mučil Povej mi vendar že. kdo je bil...« je živčno; vprašal Fandor, I Komisar je začudeno pogledal časnika rja: i »Ali še zmerom ne razumeš?« , »Ne, še malo ne!« je obupano vaklik-nil Fandor. »Morda 6em preneumen! Pribito je samo to, da se mi niti ne sania. kaj se je tu godilo.« Komisar je smeje se skomignil * rameni in j>ojasnil Fandorju zadevo, ko učitelj učencu: »Neumen nisi. samo to napako imaš, da sklepaš po določenih domnevah, medtem ko se ne moreš sprijazniti * tem, da je treba nanizati dejstva in šole iz tesa sklepati! Zdaj me pa paz-Časnikar je skočil iz košare in po i Ijivo poslušaj: Ko sva odkrila umor v nerodnosti prevrnil mizico, ki je na ! Frochotu, sva si zaman belila glavo, njej stala lučka. Zaman je iskal v temi na kakšen način so umorili Raymon- vžigalic. »Prižgi luč, Fandor!« je zarjovel Juve. Fandor je ves prestrašen prisluhnil... Juve ie stokal in se očividno boril z nevidno pošastjo... pomenkovala o vseh moeočih rečeh.j »Brž, za pet ran'božjih!« je vpil ko-ztmmco m dve oded v košaro, potlej n,joar je pa smete se zagotovil Fandorju: | Fan'dor }e gtopil na lučko, ki se je dovo. Vsi smo takrat videli izmaličeno tfuplo. a nihče izmed nas tri mogel pojasniti nenavadnih ran. Spomnil ee boš še nemara čudnega žvižganja, ki sva ga slišala skrita za zastorom v delovni sobi doktorja Chalecka. Ko so me potlej obvestili o morilnem napadu na Dixona. sem spet ugotovil, da je „ , , . , ■ * 0..V.V/1 iC ua iu«.v, n.i j*, zndeva hudo podobna umoru v Fro- »Pr krasnoi bos snal. prm.eli irm; .* žvenketajo zdrobila Z glavo je trešči'1 rhotu. .Skrivnostni morilec* je moral Časnikar, ta ie lnl pri svoiem pri- 0j-, (>mar0! opotekel se je in osupel biti torej bitje, ki ima sicer dovolj va!‘ Ha, ha, to bi bilo po tvojem okusu...« Fandor je z nasmehom poslušal Juva in mu šaljivo odgovoril: * »Kot dober poročevalec pač ne smem pustiti tBke senzacije v oemar!« »Prav imaš, Fandor! Sa) mi tudi v račun ne bi šlo, da bi te ne bilo zraven, kadar gre za mojo smrt Naposled ti moram še priznati, da me je že pošteno srce bolelo ob misli, da bom moral poslednji večer svojega življenja prebiti «am. Že sam sem ti hotel še pred smrtjo reči zbogom in se ti zahvaliti *a vso tvojo prijateljsko požrtvovalnost. zakaj bil si mi res najboljši prijatelj, najdragocenejši svetovalec, naj-molčečnejSi zaupnik... Tako blizu ei mi bil, ko brat, ko sin...« Juve je komaj še skrival svoje ga-aotje; pri poslednjih besedah mu je glas ie pošteno drhtel. Fandor je bil v dno duše ganjen. Stekel je k Juvu in mu prisrčno stisnil roko. Oba prijatelja sta dolgo časa molčala. Potlej je vprašal Fandor: »Juve, po pravici mi povej, česa ee bojiš k »Ničesar se ne boiim,« je dejal Juve, da bi se ognil poštenemu odgovoru. »Toda pri Fantomasu nikoli ne veš, kaj te čaka. Edino dobro je to, da se njemu niti ne sanja, da |az vem. kaj pireti. Se na misel mu ne more priti,1'da sem pripravljen na njegov obisk To je pa tudi že vse...« »Zdaj pa še zmerom ne vem. kako *i se pripravil na njegov obisk ali kako se misliš še pripraviti.« je pripomnil Fandor. »Mole priprave so prav preproste. Dva agen'a sem naročil k vratarju; ftamokres sem nabil, dvakrat sem večerjal, da bom bolj pri moči. če bom moral prečuti noč. To je vse. To pa, kar mislim storiti, je ie preprostejše. CESTE NAGLUŠNI Ce trpite od brenčanja v užeslh, Vam pošljemo brezplačno prospekt aparata za ojačenje sluha. Aparat lahko vložite v ušesno votlino tako da ga niti malo ne zapaiamo, G. WEISS & Co. Wlen I, Ltebenberggasse lit7. »Zdi se, da nekaj iščeš?« ga je radovedno vprašal Fandor. »Iščem... Da. da... Hudičevo me pa draži, da iskanega ne najdem...« jatelju va>en še č"dnejšib domislekov, se fe samo nasmehnil Juve je nadnlieval-»Če bi bil pre) vedel, da nameravaš pri mo ni prenočiti, bi bil priekrhel Še tebi takšno pripravo kakršno sem i»eb:. Precej jo boš vid»l.« Komisar se je brž slekel, vree.1 spalno srafce Čez ?Tavo in vzel iz om^re tri pasove, rsrikeca po knk*nih pet in dvajset centimetrov širokega in okovanega s samim* iek'“nimi bodicami. »Vidiš. Fandor,« je deial Juve kažo? nriiatelju bodičaste pasove, »fe čudne in t lastno roko nareiene ščitnike ei bom zdaile zapel okoli živo*a... Stoj, Ščitnike za noce *em pozabil!« Juve je vzel iz omare še dva pasova, slična prvim trem. Fandor je začudeno krikni! Medtem ko je tipal po temi, se je nekaj hladnntra. spolzkega obregnilo ob nieeovo roko »Fantor . Fandor'.. Brž.. brž!« Fandor je obupano tipal po steni, a v temni sobi ni mogel najti stikala. Zdajci se je nečesa domislili Stekel je v Juvovo delovno sobo in našel na pleaini mizi nieeovo žepno svetilko... Ko se je vrnil v spalnico, ga ie presunil strohotf>n prizor: Juve je Čepel ns tleh oblit s krvjo. »Jnve<« je kriknil Fandor. Toda komisar je brž pomiril svojega prijatelja: moči. da zmelje žensko ali kakšnega slabiča. Di.von. poklicni boksač, se je spričo svojih močnih mišic ubranil smrtonosnega objema. Ta morilec ,z omejenimi sredstvi*, če smem tako reči, torej ne more biti instrument, temveč živo in povrh strahotno bitje!« Fandor je poslušal % rastočo na potopijo. »Spomni se samo nesreče naše uboge Jozefine. Ko se je Chaleck-Fanto-mas, ki se je z njo seznanil pod imenom Louparta. ko se je je torej ta oošnst po obnovitvi svojih zvez t lady BoHhamovo naveličal, se je je hotel še znebiti povrhu, ker je preveč vedela »Men’ se ni nič zgodilo!« je zmago- in ni znala držati jezika za zobmi ne slavno vzkliknil »Kri je že tekla, ven- i nasproti Dixonu ne nasproti policiji, dar moja ne...« j Obiskal io je torej in pustil pri njej »Tak reci mi vendar, za kaj gre?« ' opazoval Juva, ko ei je privezoval Komisar je skočil k odprtemu oknu kovčeg ki je v njem tičal .nemi mo- 13.1 ? (■ i t m i' Ir eTrlAflM nori in i» nnX »JIa«* 17» aa Ia je vztrajal Fandor. Komisar se je nevljudno obrnil in zapičil svoj pogin d v časnikarjeve oči: »Ali sa se resnično odločil, da ostaneš pri meni?« »O tem ne bom izgubljal besed!« »In Če ti ukažem, da odideš?« »Potlej pač tega ukaza izjemoma ne bom izvršil.« »Prav,« je dejal »komigaje z ra- ščitnike. Juve ;e hudomušno pripomnil: »Ta šala me bo stala novo rjuho in novo prevleko za žimnice « Fandor ie mrmral, medtem ko si je odpenial ovratnik: »Kaj naj to pomeni? Ne razumem te.« »S temile ščitniki zasledujem dva cilja: Prvič se hočem ubraniti Fantomasa. točneje rečeno nemega morilca*, meni Juve »Energičen mladenič si in, ki mi ga bo poslal, do bi me spravil stara trma. Moram te pač obdržati pri na drugi svet... Drugič bi pa rad ugo-sebl!« | tovil, kakšna je ta pošast, ki ji Cha- Juvo Je hitrih korakov atekel v pred- j leck pravi ,nemi morilec*.« sobje, stisnil je Fandorju žepno sve- Fandor je bil Čedalje bolj zmeden, talko v roko in dejal; ' Stopil je k Juvu in otipal jeklene ko- se sklonil ven in prisluhnil v noč. rilec* Ko še |e iz kovčega prikazal Fandor ie stal poleg njega. j morilec ga je ubogo dekle tako »Ali slišiš žvižganje?* je dejal Juve. j prestrašila, da je rajši skočila z okna »Čedalje bolj »e izgublja, 'ker se če- v globino < dalje bolj oddaljuje.« »Da, slišal sem to žvižganje že prej. ko si me prvič poklical.« »Tudi jaz.« je odsovoril komisar, »obakrat je veljal žvižg .nememu morilcu*.« Komisar je zaprl okno, spustil zavese in si snel ščitnike. Z nenavadno previdnostjo je položil pasove na mizo in vneto opazoval sledove krvi in drobcene kose mesa, ki so tičali med jeklenimi konicami. Očetovski nasvet »Kaj, »vrnila sl ga? Saj Je vendar dejal, da brez tebe ne more živeti...« »To tudi drugi pravijo!« »Morda J Vendar se ml zdi, da bo že kmalu čas, da rešiš enemu izmed teh obupancev življenje.« Po poroki Stric Matic se ženi. Mali nečak Mihec sedi za ženitovanjsko mizo. Kar na lepem vpraša strica Matica: »Striček, ali nimata še nič otrok?« »Ne,« odgovori stric, »tl pridejo Sele po poroki na vrsto.« »A tako, Sele po poroki,« de zamišljeno Mtheo. »Prav, striček, bom pa jutri prišel vprašat.« Pozna Jo »Ce bi le vedel, kaj naj podarim ženi za rojstni dan?« »Tak vprašaj jo vendar I« »Sam Bog me varuj; to bi bilo predrago!« Smola »Uf, sama smola se me držtl« »Zakaj?« »Za mornarja sem šel, da bi kaj svete videl, pa so me tl zlodjl v podmornico vtaknili.« AoUka Učiteljica: »Narava Je podarila poltem hišico v obrambo. Kdo tsmed vaa pozna še kakšno tako živalco?« Ančka: »Školjka!« Učiteljica: »Pravi No, Mlclkn, kaj boi pa tl povedala?« Miclka: »Sardine v škatli!« Hu mor Brihtno »Obtoženec, obsojeni ste na dosmrtno Ječo!« »Gospod sodnik, rečem vam...« »Niti besede več, obtoženec, sicer vam prilepim 8e dve leti!« Polarni raziskovalec Polarni raziskovalec leži v postelji. Usmiljenka mu meri vročino. »Štirideset stopinj,« de. »Severne ali južne širine?« vpraša raziskovalec. Bacili Mlada mama: »Gospod doktor, ali so v poljubu res bacili?« Mlad zdravnik: »Ako dovolite, bom zadevo takoj preiskal.« LJnbeten brez besed »Janez, res te ne razumem. Ce id me vsa ta leta resnično ljubil, zakaj mi potlej nisi povedal?« »Vei, Marička, ljubil sem te pač neizrekljivo!« Ta tako, dragi drugače Ona: »Kajpak, spet sl pozabil na sol. Z vami možmi je pač križi Pri enem ušesu gre beseda noter, pri drugem pa ven.« »Ce pa vam ženskam človek kaj I»ve, gre pri obeh ušesih noter, pri ustih pa ven.« Očetovska daljnovidnost »Gospod profesor, kako ste zadovoljni z mojim sinom?« »Nič preveč! Nič ni pazljiv med poukom in zmerom je videti nekam zaspan.« »če le ni to talent, ki v njem spi, gospod profesor.« OdrecaJ se je »Gospod kandidat, kaj mi lahko poveste o vplivih alkohola na človeški organizem?« »Oprostite, gospod profesor, alkohola nisem še nikoli pokusil.« Pismeno »Ali ste ženi že povedali, zakaj ste prišli snočl tako pozno domov?« »Ne šel Ji bom pisal.« »Pisal? Zakaj pa?« »Doslej še nisem prišel k besedi!« Iz gole ljubezni »Peter, ali si se poročil res zgolj iz ljubezni, ali si pa bolj na moj denar škilil?« »Samo lz ljubezni, draga Ltzlkn; denar Je bil tako samo mojim upnikom namenjen.« Copate Napadenec: »Dragi gospod tat, nikar me ne oberite! Ce pridem domov brez denarja, me bo žena pretepla do mrtvega!« Napadalec: »Prav žal ml Je, mene ne čaka nič boljšega.« »Zdaj Sele po malem razumem,« Je zamrmral časnikar. »Samo že trenutek,« Je nadaljeval Juve. »Koj bom pri kraju. Zdaj menda popolnoma razumeš, da je skrivnostni. mogočni zaveznik hudodelcev — žival... kača! Ukročena kača, naučena, da se prikaže na ukaz svojega gospodarja, da stori kar on hoče — in ee na njegov klic spet vrne. Zdaj šele razumemo grozovite rane, ki smo jib opazili na mrtvi ženi Igralca Val-granda. zda! šele napad na Dixona in grozo naše Jozefine! Niti sam nisem prav verjel, da utegne takšna pošast sploh živeti, dokler nisem našel v salonu vile v Neirillyju roževinaste plo. Ščiee k? ni bila ničesar drugega ko luska njene kože Od tistih dob sem bil trd ao prepričan, da je moja domneva pravilna « »Juve« je vzKliknll Fandor. »če W !*» nil ondan ne zgodila nerodnost z lučko, bi bila bržčas zver ujela.« Komisar je odmahnil z roko: »Kaj bi nama to že koristilo? Bolje je, da se je spet vrnila k Fantomasu. Upam, da se bo lopov, ko bo videt niene rane, pošteno popraskal za ušesi.« Skrivnosten smehljaj je zaigral komisarju okrojj ust. Lica so mu pordela oc so se mu svetile Mel si je roke in zmagoslavno vzkliknil: »Le pocrum! Zdi se. da se je veter obrnil nam v nrtd!... Rečem tl, Fsrt- dor, ne bo preteklo več mnogo vod«, pa bo Fantjmas v mojih rokah.« lih Škandal ▼ »amost&nn Nočno tašino v samostanu je zdaj zdaj prekinil lahen šum. včasih ee js čulo ko bežeči koraki, včasih ko previdno zaklepanje vrat, včasih ko škripanje tal. Tu pa tam ce je ob okttih zasvetil medel odsvit sveče, preplašeni klic! so s® razlegali, zaspani obrazi to se prestrašeno prikazali Sz teme... »Sestra KlotildaL. Sestra Barbar«L. Kaj pa je?.. Poslu&ajte. Kai se godi?« Gruča redovnic se je zbralo o« koncu samostanskega hodnika, driočega s i DRtt?TNSKI tednik 14. L 193». Hafccneftc in Uvatilativno. nafiolfit Ucadovt in bukove- PARKETE dobavlja in polaga tovarna DUPLICA PRI KAMNIKU IcleznBka in avtopostaja REMEC-CO Oglejte sl naše zaloge v tovarni ali v pisarni LJUBLJANA, Kersnikova ulica 7, poleg Slamiča v kapelo. Ubožice eo kar trepetale od etrahu. »To ao prav gotovo vlomilci!« je šepetala eeetra Matilda, »nazadnje nam bodo ukradli še zilati cikorij, naše naj-evetejšel« »Ali bi ne poklicali častito prednico?« »Saj res... Poglejmo, če spi!« Sestre so stekle k prednici ni sobi, toda nobena si ni upala potrkati. Sestra Klotilda je prislonila uho h ključavnici in prisluhnila. »Prečastita mati moli!« je dahnila. Prav v tistem trenutku je pritekla vratarka, sestra Frančiška, in vsa bleda od strahu kriknila: »Za pet ran božjih, sestre!... Hudič je v samostanu... v kapelici... na svoje oči sem ga videla! O, 6ladki Zveličar, reši nas hudega!« Sestre 60 priskočile Frančiški na pomoč, ki je od strahu kar omahovalo. Ko se je reva malo pomirila, je e pretrganimi besedami povedala, kaj je doživela. Pravkar je hotela leči v svoji vratarski celici, ko je slišala nekakšen šum v kapelici. Najprej je mislila, da jo morda pomotoma zaklenila vrtnarjevega psa v kapelo. V tistem tre-nutk pa, ko je stopila vanjo, da bi Radio Ljubljana od 14.—20. januaria 1937 ČETRTEK, 14. JANUARJA 12.00; Koncertni plesi (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13 00: čas, spored, obvestila ■ 13.15: Vse mogoče, kar kdo hoče (plošče po željah) ■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00: Koncertni plesi (Radijski orkester) ■ 18.40: Slovenščin« za Slovence (g. dr. Rudolf Kolarič) ■ 10.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura: Savez Sokola kralj. Jugoslavije ■ 19.50: Deset minut zabave B 20.00: Koncert zbora balalajk »Ruslan« H 20.50; Ravel: Dafni6 in Kloe, simfonična suita (plošče) ■ 21.10: Narodne pesmi s spreinljevanjem Radijskega orkestra ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Ura lahke giasbe: Cimermanov trio ■ Konec ob 23. uri. 19.00: Ča9, vreme, poročila, spored, obvestila H 19.30: Nac. ura: Vpliv češke kulture na Slovenijo (Božidar Borko) Ljubljana B 19.50: Zanimivosti H 20.00; Francoske opere (Radijski orkester) H 21.00; Zbor praških učiteljev (plošče) ■ 21.15: III. večer ljubljanskega godalnega kvarteta B 22.00: Čas, vreme, poročila, 6pored H 22.15: Lahka glasba (Radijski orkester) ■ Konec ob 23. uri. frnorumena limuziia Nadaljevanje s 4. strani se razgledala, je opazila, da se je okno nad glavnim oltarjem odprlo in da je skozenj zlezla temna postava. Z nenavadno ročnostjo se je spustila peklenska pošast na tla in se plazila proti njej, medtem ko se od strahu sama ni mogla niti premakniti. Tedaj ji je peldenšček ukazal, naj pri priči pošlje prednico v kapelo. Ako ne bo prišla, bo"samoetan obiskala najstrašnejša kuga. Z osuplimi obrazi so strme poslušale redovnice prečudno vratarkino poročilo. Od strahu so se tresle po vsem životu! »Za božjo voljo, ne kaže drugega, ko da res obvestimo prečastito materi Toda kdo si upa...!« Sestra Klotilda še ni končala stavka, ko se je zdajci vzravnana in z viso-kostnim mirom na obrazu prikazala prednica pred preplašenima redovnicami. »O, prečastita mati!« je vzkliknila! sestra Frančiška in padla pred njo na! kolena. »Sestra Frančiška,« je dejal« prednica z mehkim glasom, »pomirite se vendar. Vsemogočni Bog na6 ne bo zapustil. Prestrašene ste, toda ne bojte se! Šla bom tja in pogovorila se bom z neznancem!« Sestre so vse v en glas kriknile. Moledovale eo, naj prednica vendar ne j hodi v kapelo, toda vse njihove proš-1 oje eo bile zaman. »Pustite ‘me, sestre! Sama, prav sama bom šla tja! Nič se ne bojte. Bog je z nami!« PETEK, 15. JANUARJA 11.00: Šolska ura. Zgodovina pisemske znamke (g. Boris Rihteršič) H 12.00: Ura slovenske pesmi in glasbe (plošče) B 12.45: Vreme, poročila H 13.00: Čas, epored, obvestila B 13.15: Za dobro voljo (plošče) ■ 14.00: Vreme, borza B 18 00: Zenska ura: Ženski poklici (gdč. Lipoglavšek Slava) B i 18.20: Plošča B 18.25: Nega las fgdč. I Marija Žirovnik) B 18.35: Dva odlomka iz operete »Maskirana ljubezen« I (petje, govor in orkester — plošč«) B 18.40. Francoščina (g. dr. Stanko Leben) B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 1930: Nac. ura:-Jovan Cvijič, ^o priliki 10 letnice nje-1 gove smrti (dr Bora Milojevič, prof.) I Beograd B 19.50: Zanimivosti B 20 00: Vesele narodne pesmi (pojeta gg Svetozar Banovec in Vekoslav Janko, harmoniko igra g. Avgust Stanko) B 20.45: Prenos iz male filharmonične dvorane B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Naše pesmi (plošče) B 22.30: Angleške plošče B Konec ob 23. uri. TOREK, 19. JANUARJA 11.00: šolska ura: Sol — neizogibna potreba človeškega telesa (g prof. Rafael Bačer) B 12.00: Reproduc. koncert j baletne godbe H 12.45: Vreme, poroči-! la B 13.00: Čas, 6pored, obvestila B 13.15: Za vsakega nekaj (plošče) B 14.00: Vreme, borza B 18.00: Pester, spored (Radijski orkester) B 18.40: j Vzgoja volje in značaja (g dr. Stanko Gogala) D 19.00: čas, vreme, poro-! čila, spored, obvestila B 19.30: Nac.! ura: Svetozar Markovič in misel naše-! ga edinstva (Miloš Stanojevič) Beograd H 19.50: Zabavni zvočni tednik B 20.00: Skladne Vitezslava Novaka. —| Sodelujeta: gdč. IJda Vedralova (sopran) >n g prof. Marjan Lipovšek (kla-' vir) B 21.80: Podoknice (plošče) B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Lahka glasba (Radijski orke ster) □ Konec ob 23 uri. SREDA, 20. JANUARJA Naši dopisi Speča v 'zakattu Spoštovani gospod Haka! Sam sebi se Čudim, da sem prezrl uvodnik »Družinskega tednika«, ki je izšel pred nekaj tedni. Obravnavali ste namreč srečo v zakonu. Ker 6em pa čital ta članek šele danes, sem takoj sklenil nanj odgovoriti in Vas prosim, da priobčite to pismo. O sreči v zakonu je danes prav težko govoriti, posebno zato, ker je dandanašnji več ko 90% zakonov skle- njenih zgolj iz sebičnih razlogov, tako na strani žensk, kakor moških. Ostalih 10% pa lahko spet prerešetamo, da dobimo tistih par srečnih zakoncev, o katerih govorite vi, gospod Haka. Če se vzameta fant in dakle tudi res iz ljubezni, bi bilo te ljubezni prav kmalu konec, Če si ne bosta znala uravnati življenja. To je ravno ugan- ka zakonske sreče. Vsaj po mojih opa-•ovanjih. Sreča v zakonu traja tako dolgo, dokler mož in žena drug drugega spoštujeta. To je pa mogoče le, če imata vsak svoje skrivnosti še izza tistih dni, ko se še nista poznala. Ravno te tajnosti so kakor magneti, lri privlačujejo oba zakonca; to imenujemo navadno hrepenenje. Ni pa to nič drugega kakor naivna radovednost. Kakor hitro pa damo tej radovednosti duška, to se pravi, da nam oseba, po kateri hrepenimo, razgali svoje življenje do najmanjše podrobnosti, se bodo vsi ti občutki prav kmalu polegli in tedaj bo SOBOTA, 16. JANUARJA 12.00: Plošča za ploščo pisana zmes pesmic veselih in godbe za ples B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Plošča za ploščo pisana zmes pesmic veselih in godbe za ples B 14.00: Vreme B 18.00: Za delopust (igra Radijski orkester) B 18.40: Razgled v delavnico naravoslovca I. (g prof. Miroslav Adlešič) B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura: Žene v 12.00: Virtuozi (plošče) B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: Čas, spored,' obvestila B 13.15: Vse mogoče, kar kdo hoče (ploščb ro željah) H 14.00: Vre-rtie, borza 0 18.00: Marijan Tratar: Knežica Dragušana. mladinska igra, vodi Ivan Pengov, izvajajo člani rad. igr. družine B 18.40: Pravna ura: Zakonsko pravo v predhodnem načrtu državljanskega zakona za kraljevino Jugoslavijo (vseuč prof. g. dr. Rado Kušej) B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura: Postanek jugoslovanske vasi (Ivo Fra-nič) Zagreb B 19.50: Uvod v prenos H 20.00: Prenos opere iz ljubljanskega gledališča, v I. odmoru: Glasbeno predavanje (g. V. Ukmar), v II. odmoru: Čas, vreme, poročila, 6pored B Konec ob 23. uri. Da bo vsa družina vesela, je treba samo kupiti »Družinski tednik«! »Ph,« se je nasmehnil, »vse mogoče stvari znašam skupaj m jih pojlej z dobičkom prodajam. Dober zaslužek je to, toda za dekle, kakršna ste vi, je ta zadeva pač nezanimiva. O. mnogo lepših pogovorov poznam. Vzemiva samo vaše oči...« Drugo jutro je šla Bella, prepevaje si veselo popevčico, mimo Friderika. Imeniten odgovor je imela pripravljen, če jo bo spet zbodel. Toda tokrat je samo gledal za njo 6 pasje-vdanim pogledom. »Žal mi je, da sem bil včeraj nevljuden,« je naposled zinil in zardel. »Da, in še nekaj sem ti hotel reči: veš, Bella, zdaj lahko že tretjino svoje plače denem na stran, pa tudi za življenje sem se zavaroval na pet sto funtov. Ni več daleč čas, ko bom imel tudi svojo trgovino... In veš, Bella, tako rad te imam...« Na vso srečo je takrat prišel mimo poslovodja, tako Belli vsaj odgovoriti ni bilo treba Toda ko je odšla v slačilnico, da odloži svoj plašč, se je nehote vprašala, kaj bi mu bila prav za prav odgovorila. Šaj ga je vendar imela prav rada... Srce jo je malo bolelo, ko mu je pogledala v bledi obraz, če bo hotel nocoj iti z njo domov... nocoj, da. Nocoj je prosta! Ko je pa prišel večer in je pred vrati čakala nanj, je šel Friderik brez besede mimo n:e, s potešeno glavo, kakor da je ne bi videl. Zakaj prepričan je bil, da bo vsak hip obstala pred trgovino črnorumena limuzina... Bella je zrla za njim, potlej je pa rahlo skomignila ? rameni. Prav, pa naj gre Iu počasi jo je zavila po Highovi ulici proti domu Trgovine so bili zvečine že zaprli, samo tu pa tam je še gorela !uč Pred izložbo nekega dragotinarja je obstala in zamišljeno opazovala dragoceno biserno ovratnico,' ležečo na mehkem temnem baržunu. Morda bo nekoč, če bo Geoffrey Harker uspešno nadaljeval svoje trgovanje, morda bo potlej tudi za njenim vratom sijal takšenle okras. Misel je bila preopojna, da se ne bi bila zamislila vanjo. Kakor v snu je stopila nekaj korakov dalje... Zdajci oster pok. nekje je zažvenke-talo 6teklo... Obrnila 6e je in opazila veliko luknjo v dragotinarjevem oknu. Skozi to luknjo je nekakšen capin porinil dolgo pinceto in... Bella je zavpila, zakaj nepridiprav je pograbil prav »njeno« biserno ovratnico. Dva skoka in vlomilec je bil že pri avtomobilu, ki je čakal ob cestnem hodniku. Bella je strmela ko v snu. Ob hodniku je stala črnorumena limuzina... Ko je odbrzela, medtem ko se je vlomilec ko mačka zavihtel skozi okno, je pogledala po šoferju. Ni mu videla v obraz, vendar je opazila njegov ovratnik iz astrahana. Takšni 60 bili torej Geoffreyerl opravki... »Vse mogoče stvari znašam skupaj...« Bella je žalostno t ihtela. Ko je pa prihitel stražnik s knjižico v roki, pa vendar ni imela poguma, da bi izdala Geoffreya Harkerja. Ko je bil pa z njo zmerom vljuden in dober! I Potopila se je v množici in skoraj 1 tekla proti domu. Pred neko delikatesno trgovino se je sko_rajda zaletela j v Friderika Toola, ki 6i je bil pravkar | kupil večerjo. ) »Oh, Fred.« je zaihtela, »tako žalostna sem.« j »Prav ti je,« je zagodel Fred. Potlej si jo je natančneje ogledal. | »Kaj ti pa je? Zakaj si tako zasopla? , Ali mar voda gori?« »Fred,« je vzkliknila Bella, »ali so bile tvoje besede davi resne?« Fred je zardel do uš^s. »Neumno govorjenje... resno sem pa vendarle : mislil.« i Kar na lepem je prijela Bella Freda za roko. »Fred. dragi, nekoga potrebuješ, Id bo skrbel zate.« Fredu je zast'’1^ sapa. »Kaai,« je napi ed izdavil, »mislil sem... da 6i se odneljala na izlet s svo-1 jim .kožuhovinastim priiateljem'!« j »Ah, kaj bi tiste!« se je zasmejala Bella. Potlej mu je stisnila roko in I dahnila: »Veš. hotela 6em 6amo, da bi postal ljubosumen!« Prav ob tisti uri je telefoniral Geof. frey Harker na policijsko ravnateljstvo: I »Da, pred kakšno uro je moralo bi-! ti... Šels pred nekaj minutami sem i opazil, da so mi ukradli avtomobil. Na obisku sem bil. Ko sem se vrnil, ga že ni bilo več. Da... da... črnorumena limuzina... da... zadaj je bil velik kov-čeg... da... Pa še 6voj kožuh sem pustil •v vozu ..« * ilirskem gibanju (dr. Mira Podvaršk«) Zagreb B 19.50: Pregled sporeda 20.00: O zunanji politiki (g. dr. Alojzij Kuhar) B 20.20: »Hiš’ca pri cest’ stoji, gor pa nič strehe ni...« Pisan večer o moderni arhitekturi in novih hišah. Besedilo sestavila Marjan Mehle in Enka Vodi g. ing. I. Pengov, sodelujejo člani radijske- igralske družine in Radijski orkester, vmes plošče B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Veseli zvoki (Radijski orkester) B Konec ob 23. uri. Vse vrste oblek, nepremočljivih Hubertusov, plaščev, perila itd., si nabavite po zelo nizki ceni pri PreskerJu Sv. Petra cesta štev. 14 MLADI TRGOVCI, lastniki dobro uspevajočih i LJUBLJANSKI TRGOVEC, r k vere, vdovec, trgovin, hi Ani posestniki in posestniki in po- 00 let star, hlSiil posestnik, imnvit, se želi sestnik', 8lovenei med 28 in 35 letom, snjldnl. ! porodil s primerno gospo Slovenko s premo-nezadolžer.i, se žele poročiti s Slovenkami z ženjem. Pojasnila proti mamkam 10‘— din dotami zaradi povečanja trgovin. Pojasnila diskretno pri: »Rezor«, Zagreb, poSta 3.___________________________ proti znamkam za 10'— din pri: »Itezor«, j DVIGNITE PISMA POD ŠIFRO: »Hrepene- Zagreb, poda 3. NEDELJA, 17. JANUARJA 8.00: Telovadba (15 minut za dame, 15 minut za gospode vodi g. prof. Mar- fudi konec ljubezni in medsebojnega ....................."rti zaupanja. Vsakdo, kdor gleda življenje realno, ml bo to pritrdil. To je uganka zakonske sreče, katere pa toliko ljudi ne razume. Zaljubljena človeka mislita, da morata drug ■drugemu razkriti vso svojo preteklost, navsezadnje sta pa oba razočarana, ker vidita, da 6tn oba le uboga zmotljiva zemljana. Herbi. jan Dobovšek) B 8.30: Koncert godbe Sokola 1. B 9.00: Čas, poročila, spored B 9.15; Koncert godbe Sokola I. B 9.45: Verski govor: Ob velikih jezerih srednjo Afrike vstaja novo življenje (g. dr. Erlich Lombert) B 10.00: Prenos cerkvene glasbe iz cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani B 11.00: Za mladi svet (plošče) B 1130: Otroška ura (vodi gdč. Manica Komanova) B 12.00; Za razvedrilo (igra Radijski orkester) B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Kar želite, to dobite (plošče po željah) (oddaja prekinjena od 14. do 16. ure) B 16.00: Dekliška ura: O tisku (gdč. Pregelj Iva) B 17.00: Kmetijska ura: Mala perutninarica Urška pripoveduje Micki (vodi g. Alfonz Inkret) B 17.30: Šramli igrajo (plošče) B 18.00: Joe. Daneš: Polet na luno — vesela igra B 19.00: Čas. vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura: Vprašanje otroške vzgoje kot naše nacionalno vprašanje (dr. Žika Markovič) Beograd B 19 50: Slovenska ura B 20.30: Koncert pevskega zbora »Ljubljanski Zvon« B 21.15: Klavirski koncert (plošče) B 21.30: Operetna glasba (Radijski orkester) B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Radijski jazz B Konec ob 23. uri. POZOR GOSPODINJE! Najceneje ste postreženi s K U R B V O M pri tvrdki RUDOLF VELEP'Č trgovina s kurivom LJUBLJANA Vil. Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708 Prvi poskus stalni odjem KONJENIŠKI STOTNIK, Slovenec, r. k. vere, živeč v beograjsk. garniziji, soliden. elecnn ten. popolnoma zdrav. se želi poročiti z gospodično gioven^kih odličnih staršev, Ui Ima tudi doto. Pojasnila proti znamkam ta 10*—. din pri: »Rezor«, Zagreb, pošta 3.____J nje do tih« sreči«, »Ob tihih večerih«. ^Prodam Dr. PRAVA, OKRAJNI SODNIK, r. k. vere, manjše postave. 40 let star, strogo soliden, službujoč v Sloveniji, se želi poročiti z bogato Slovenko, gospodično ali gospo s premoženjem Pojasnila protj znamkam zn 10*— din diskretno pri: »Rezor«, Zagreb, pošta &___________________ Vsaka oeseoa 26 ali ao par Davek 160 Din. Za šifro ali dajanje naslovov t Oln. Na|manJ 10 besed TRGOVINE. INDUSTRIJE, TRAFIKE, huffetft, hotele, gostilne kavarne, vinotoče, mlekarne ; »n vsa druga obrtna, trgovska m industrijska i podjetja prodajamo in posredujemo pri nakupu uspešno, vestno in hitro: Poslovnica Pavleto-vlč. Zagrel 1 >U a 144 VELEPOSESTNIK IN TRGOVEC, vdovec, Slo ... venec, 50 let star, premožen, se želi poročiti HUE~y|LEj POSESTVA, parcele. tdravIliSCa, z gospodično ali vdovo, Slovenko, staro od |(,toviSfa veleposestva, gozdove, mline, žago 30 let da'|e Soliden, marljiv In varčen. Po- | |n y(e drugt nepremičnine prodajamo In po-Jasnila p'otl znamkam za 10 din diskretno sreduJemo pri nakupu solidno, hitro in uspeš- pri: »Rezor«, Zagreb, pošta 3. DRŽAVNI URADNIK, 32 let star, Zagrebčan, r. k. vere, soliden, popolnoma zdrav, se želi poročiti i imevito Slovenko iz boljše družine. Pojasnila prot* znamkam 10*— din diskretno pri: »Rezor«, Zagreb, pošta 3.________________ 1 no: Poslovnfra Pavletovjč, Zagreb. Illca 144. INTENDANTSKI ČASTNIK, 28 let star, Slovenec, r. k vere. krasna pojava, soliden, eleganten, se Želi poročiti z imovito Sloven Vsaka beseda 1 Din. Oavek 1*60 Din. Za ilfro ali da|an|e naslovov 3 Din. Najmanl 10 besod. »DRUŽINSKI TEDNIK« dajte vezati Antonu ko iz boljše d*užine. Pojasnila proti znamkam Podhoatnlku. Gorišnica štev. 5, p. Sv. Marjeta za 10*— dir diskretno pri: »Rezor«, Zagreb, niže Ptuja. Pošljite eo letmk ttskovino na pošta 3 KMETOVALEC-EKONOM, posestnik, vdovec, 55 let star. se ž< Ii poročiti z vdovo ali ločenko med 40 In 50 letom s 15.000*— din dote. Pojnsnila pioti mamkam ca 10*— din pri:1 »Rezor«, Zagreb, pošta 3. _ poskušnlo. Čeea vezave Je Din 20*—, in «lcer samo v tej zimski sezoni In brezposelnost!. Službe u Male oglase socialnega značaja računamo po 26 par ra besedo, trgovske in podobne pa po 60 par ra besedo Preklici ‘n »rgovsko-obrt-niški oglasi, ki nimajo prodajnega značaja, stanejo po 1 Din ra besedo - 2a vsak mah oglas |e treba še posebej * plačati davek v znesku 1*50 Din. Kdor želi odgovor, dostavo po pošti ali Če ima oglas šifro, mora doplačati še 3 Din. - Mali oglasi se plačajo vedno vnaprej, in sicer po poštni nakaznici, po poštni položnioi na Ček račun »Družinski tednik« uprava, Ljubljana 16.393, ali pa v znam kah obenem r naročilom Dr. PRAVA-80DNIK, 29 lot star, r. k. vere, prikupen, eleganten in simpatičen, se žrli oženiti t bogato Slovenko. 1’ojasniia proti znamkam ra 10’— di pri: »Rezor«, Zagreb, pošta 8__________________ ______________ PEK Z LASTNO DOBRO USPEVAJOČO PEKARNO v Ljubljani. Slovenec, 26 let »tnr, Viafca oomcja 25 pai. Oa«oh rto Din. Za tllro al. dajanja naslovov 3 Din. Najmanj 10 bo,od. MIZARSKI POMOČNIK In lofer t Izpitom, zmožen vseh stavbenih del In poIIt!Isv »tac 28 let :lče službo Ponudbe na upravo »Dru-žlnsht ca ted' ll.n. pod: .Nekadilec.« -......... .......... , ISCEMO PO VSEH SREZIH poStene in mar- r. k. vere, zelo Inteligenten, marljiv, soliden, ; |j|V(, laatop,llk(, 1>08h t(!lo prikladni tudi za se teh poročiti s Slovenko z doto. Pojasnila upokojence Samo taki nnj pošljejo ponudbe proti znamkam 1(1'— din diskretno pri: »Ko- ; lm „pravo »Družinskega tednika« pod »Dober zor«, Zagreb, poSta 8____________________________I zaslužek« ŽENITVE IN MOŽITVE » boljeih krogih po j AGILNE IN POŠTENE” ZA8TOPNIKE-ZAUP- sredujemn z največjo vestnostjo. Informativne NIKE sprejme: »Omrum« Mojstrana. Vsak prospekte razpošiljamo diskretno, če polljete zaslužek' _ ___ poStne ™aink( v znesku Din JO'- Imamo 8LUrK|NJO, zdravo, poltene tu zvnesljlvo, veliko . ?{? ' S°9Pol,ov. Do kj kuhntl in negovati dobrosrčna dve- r»"5;m« 'J'rr ZtJI r PO "'»'"‘E« fantifn In ki je porabna za vsa Sta St 3 Mnogo slovenskih gospodičen In go 0,t#|R hlSlia dela. ijfp 'ninlhca druLna za PONEDELJEK, 18. JANUARJA 12.00: Zvoki z mekih poljnn (plošče) B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Operetni napevi (plošče) B 14.00: Vreme, borza B 18.00: Zdravniška ura (p. dr. Anton Brecelj) B 18.20: Dvorak: Slovanski plesi št. 1, 2, 3. 4 (londonski einf. orkester) (plošče) B 18.40' Slikar Janez Šubic (msgr. Viktor Steska) B Dcpiscvanjc Vsaka besed« 25 par. Davek 1*60 Oin. Z« Šifro al* dajanje naslovov 3 Din Nalmanl 10 besed FANT Z DOBRO EKSISTENCO želj ppornatl inteligentno gospodično, prijetne zunanjosti, blondinko staro do 25 let, neoporečne preteklosti. Cenjene ponudbe s sliko na upravo »Družinskega tednika« pod fiifro »Bodoča sreča«. * ostala hišna ueia. isce mnihf-a družna ta ,podov »C Je ir sreCno po.of lo . pomočjo tftkoj v 8tl,v pr|ll|lJo uke kl ,ia. »Rezom« PlUte Sc dane, tudi vi po prospekte! roPr8,aJo .talno ostati. Ponudbe pod znaž-ko: ZAGREBŠKI ODVETNIK, samec, dr. prava. * »Dobra In stalna služba« na upravo Družin- imenltno vpeb.a^i pisarno, r k vere, 42 let skrpa tednika star, soliden simpatičen, se želi poročiti s i Slovenko, gospo ali gospodično, kl ima pre možen Je Pojasnila proti mamkam 10*din pri: »Rezor«. Zagreb, polta 8. OROŽNIŠKI NAREDNIK, r k. vere, 34 let star. kra-na pojava, soliden, se želi poročiti . R slovenske gospodično t dežele z doto Po Jasnila pioti znamkam 10*— din diskretno pri: »Rezot«. Zagreb, pošta 8______________ * s Vsaka beseda 26 par Oavek 1*60 Oin Za šifro al- dajanle naslovov 9 Din Nalmanl 10 besed. Dr. MEDICINE, OBČINSKI ZDRAVNIK, 30 let star, pravoslavne vere, sr želi poročiti z bo gato Slovenko vzame preteklosti. Pojasnila proti znamkam 10*— din pri: »Rezor«, Zagreb, pošta 3. BARVANJE LA9 n! teč potrebne prt •tro- __________________________ _ ________ lcovniak'h ker s: lih • Oro barvo «a lase. kl POLICIJSKI STRAŽNIK, samec, 43 let star. Jo dobite v črni rjavi L-m nor ja vt gv*-fR> r k vere "trogo soliden, visok, simpatičen, rjavi in plavt barvi lahke ««akdc «anr> barva Imenitna duša. se želi poročiti z dobro si- In Je postopek selo enostaven In ctainost tuirano slovensko gospodično primernih Jet barve zajamčena I garnitura t navodilom in simpatično. Pojasnila proti znamkam 10*— stane Din 30*- Po pošt* razpošilja parfume din diskretno pri; »Rezor«, Zagreb, pošta 3. rlja Noblbor Zagreb Illca 84 Ilsilaja isa konsorclj »Družlnjskcga tednika« K. Bratuža, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek — vsi v Ljubljani.