-----84 ----- Poučni in zabavni del. O dobu. Izpod Uršelske gore piše se „Mirutf: Dob ali hrast je kralj gozdnih dreves. Mogočnemu kralju gre večja čast, ko pritlikovcem. čast vsakemu svojo! Zato smo bezgovec in celo zoprno koprivo pohvalili. Toda dobrot-ljivost do siromakov je na mogočnih, imenitnih tudi ime-nitnejša. Zato skažemo hrastu večo čast, smo bolj vneti zanj, ker je mogočen korenjak, pa vendar tako dober pomočnik slabim, bolnikom in koristen kakor malokatera naših rastlin. Sam zdrav, trden, močen, rad bolezni, slabosti ozdravlja in pa krepča, daje moč. Le v časti ga imejmo ter hodimo k njemu po to in ono. Hrast ni berač, „mi imamo" in „kar imam, vse rad dam" dobrotno pravi. Hitro poglejmo vse dobove imenitnosti. Dob ima zgodovino. Stari so gledali deset človeških rodov, dob dočaka 300 let. A nekdanji starci iz med njih so še kaj posebnega doživeli. Germani so ga nekdaj močno častili, bil je hrast bogu Gromu (ki grmi in „runske strele" meče) posvečen, pod njim so imeli svojo vražjo božjo službo. Apostol Nemcev sv. Bonifacij jim je vpričo ljudstva tak svet hrast posekal. Ljudstvo strahoma čaka, kedaj bo runska strela udarila in ubila ga. Ko ga ni, ljudstvo vražje češčenje hrasta popusti. Tako je bil hrast celo priča pravega Boga in Kristusa. Še nemško pravljico. Vrag se je z nekim nemškim kmetom pogodil, da bo kmetova duša njegova, kadar dob ne bo imel več listja. Jeseni je listje popadalo v gozdu, le dob je listje ohranil. Ko so pa v spomladi od hrasta jeli listi padati, se je vrag razveselil. Ali kmet vraga pelje v gozd in mu pokaže novo listje, ki je spet poganjalo. To videč se vrag ves togoten zaleti s svojimi kremplji v hrast in kremplje vsadi v listje. Zato je hrastovo listje narezano. O koristi doba se da veliko povedati, a saj sami dobro veste, zakaj in kako imeniten je trdni dobovi les, ----- 85 ----- bost jemlji 2—3 žlice čaja na dan. List na jeziku pomaga kadar iz želodca žge. Zavrelica listja je dobra za vročinske mehurje, osepnice. Gotovo hrast korenjak ima veliko dobrega. Se li zavolj tega potegujejo Nemci zanj zatrjujoč, da je hrast njihovo nemško drevo? No jaz ne vem, čegavo drevo je, to vem, da kar jih jejnaših, sojiaši; da imamo Dobe (kraje), Dobja, Dobrove, Dobnike (hiše). Hraste, Nemci pa tudi Aich- in Eicholzerje, pa menda še rajši Lindnerje (Linde je lipa), Lindenhofe in Linden-wirte. Pa naj bo hrast nemšk ali slovensk, naj imajo Nemci hrast, mi pa lipo, ali oni lipo, pa mi hrast, čast obema drevesoma, nobenemu se ne da nič očitati, oba imamo v čislih. Obe drevesi ste prekoristni Nemcem in Slovencem in eno kakor drugo je prijatelj vsem. Naj posnemajo Nemci svoj hrast, ki ga hočejo imeti menda kot znamenje moči, kreposti (ali kot znemenje maliko-vanja ? ?). Naj nas ne skušajo slabiti, ampak naj nas krepijo in tudi naša pohlevna lipa jim bo bolezni lajšala! da se z ljubjem udeluje. Da se tudi Šiške in jezice za barvanje, za zdravilo (štupa na rane zoper divje meso) in za črnilo porabijo, ni vsakemu znano. Nekod zelo cenijo ter znajo porabiti želod za pitanje živine. Tudi naše mamice že poznajo želodino vrednost, ker jim želod daje najbolj priljubljeno, a v prodajalnici drago jed, »ljubi žlahtni kofe". Dobro jim tekni, privoščim jim ta žlahtni kofe, da le ne mislijo na strupenega, ki sosebno mladini kri pije. Kaj vedo ljube mamke dobrega povedati o želodovi kavi ? Pravijo da ni slaba, da jo imajo rade. Želod, ki se svinje pitajo z njim, je redilen. Tako tudi kava, posebno pa jo priporočam slabim in otrokom. Za kavo se mora želod zrezati, posušiti in stleči; če pri-deneš žita, ovsa, pa imaš izvrstno kavo. Kazun sadu se od doba porabi listje, skorja za zdravilo. Listje se za čaj skuha ali pa posuši in stolče za štupo. Skorja se kuha za čaj in za kopel. Žagovina se tudi kuha. Za katere bolezni pa so in kako se rabijo? Povsodi dobro znano je že dobovo mazilo, ki se deva na gnojne rane, tje, kjer se zbira. To pride le na majhno ranico. Pa kako si pomagamo, če je v lekarno daleč in kako moremo pomoč, kakoršno je dobovo mazilo, dati ne le majhni ranici, temveč n. pr. celi nogi, truplu? Pckuhaj dobove skorje. Dveletna (na mladih vejah) znotranja zelena je prava. Kuha se pol ure. — Skorja vleče, pa zelo močno. (Nekdo si je za oteklino znotranjo v vratu skuhal skorje močno, da je bila zavrelica gosta ko mast in v to mast namočeno prt navezal na vrat. Pa mu je bila prehuda, to je premočno, je rekel, vleče ko zlomek.) Pokuhanje skorje bo toraj dobro za trde otekline, kraste, lišaje na rokah ali nogah. V po-kuhnje namočen, pa izžet topel prt se ovije bolni ud ali pa se drži v soparu nad zavrelico. Za kopel je za potne in oztble noge. Pa tudi za druge kopeli se porabi skorja. Enako moraš porabiti pokuhanje listov, tudi za rane. Pije se čaj iz skorje zoper krvavenje v želodcu ali črevah. Na 30 gr skorje vlij 200 gr (]/6 litra) vode. Čaj utrdi čreva in je že večkrat ustavil hudo drisko. Ako se znotraj in zunaj rabi, ozdravi pokuhanje skorje „ volka", golšo (krof) želodčnega raka, ako imaš znotraj vnetje, popij čaja iz skorje vsak dan 1 žlico, ako te napihuje, tri žličice. Otrokom, ki imajo debelo grlo, daj ga vsak dan 1 žlico; če imajo želve (škrofelje) 3—4 žličice. Po-kuhaj si skorje z vinom in sladkorjem, ako si na pljučah slab in kri pljuješ. Slabotni naj pijejo vsak dan dvakrat ta čaj z vinom ali še boljše s strdjo skuhan, 2—3 žlice. Pa tudi listje velja namesto skorje za otekline v ustih in krvaveče skranje, ali če mali jezičeh predolg raste (mogoče da tudi za one, ki imajo predolge jezike, „ jezike kakor kravji rep", kakor je nekdo povedal?) Iz želodja napravimo si praške (štupe). Ni samo za kavo, ampak se tudi sama jemlje in sicer zoper drisko, za težko potrebo in zoper kamen. Zakaj pa so listi najboljši ? Naredi si prašek iz njih. Ta se porabi za čaj za tiste bolezni na jetrih, zoper krvotok, za take, ki po noči vode ne drže in za znotranjo slabost sploh. Za sla*