List 30.
Iz Londona.
Povedali smo uniilan , da 12. dne t. m. so se v razstavi londonski slovesno oklicali tisti razstavniki, kteri so poslavljeni ali s svetinjo ali s po hvalnico. Z velikim veseljem smo brali v imeniku, ki ga „Wiener Zeitg." razglaša, da med počastenimi razstavniki za pridelke kmetijske stoji tudi
kmetijska družba krajnska, kmetijska družba štajarska, kmetijska družba goriška; vse te družbe,  kakor  tudi   poddružnica Zateška na Češkem,  so   prejele svetinjo,   in   sicer tako,   da kmetijska družba krajnska stoji v tej vrsti na prvem mestu,   in je medaljo   prejela   pod   številko 283,   družba   zateška pod štev. 344, štajarska pod štev. 369, goriška pod štev. 453, ki je za druge pridelke prejela še zahvalnico.
Kdor pomisli, da je ta razstava bila razstava, kamor so pridelki in izdelki iz vseh krajev celega sveta prišli na ogled in razsodbo , moremo toliko bolj ponosni biti, da je našim kmetijskim družbam čast došla, da so jih za razpostavljene pridelke njih dežel poslavili s svetinjami, ker menda nobena družba ni imela zagovornika v Londonu, ki bi bil kaj koledoval za svetinjo, ampak dobile so, kar so dobile, po zgolj sami vrednosti svojega razstavljenega blaga. Razstava kmetijske družbe krajnske je imela to posebnost, da po predlogu vrednika „Novicu je razun nekterega žita, ki so ga ji poslali fajmošter in marljivi predsednik kmetijske poddružnice v Zireh gosp. Jan. Maj ni k, je nabrala vse pridelke, ki se prideljujejo na obdelanem ljubljanskem mahu (močirji); pridjala je mnogovrstno šoto tukajšno in natanjčni pregled obdelovanja našega močirja od začetka njegovega do letošnjega leta, ki ga je kaj zanimivo sostavil magistratni ekonom gosp. Podkrajšek.
Pred 5 leti je krajnski kmetijski družbi na veliki razstavi dunajski velika čast došla, da je prejela veliko svetinjo zlato , sreberno in troje bronastih; sedaj je zlo v sprednji vrsti postavljena bila spet s svetinjo v Londonu pri razstavi celega sveta. Take važne postavila so očitniše spričevala , da krajnska dežela ni taka reva v kmetijstvu, kakor jo delajo nekteri nemški kulturonosci z besedo in pisanjem, čeravno vsak domoljub želi, da bi se povzdignila še na višo stopnjo v veliko rečeh, za ktero pa že leta in leta izgledov pričakujemo od ^kulturonoscov*', pa jih le — ni. Mi sami si moramo pomagati po lastnem nauku, po lastni domači omiki, in Bogme! pomagali si bomo, ako le odstranimo vse overe, ki nasprotujejo narodni omiki! To so menda dosti upravičeni in temeljiti vzroki, ne pa prazne veše , da se poganjajo rodoljubi za pravično obve-ljavo domačega jezika, ker le po naukih z besedo in v bukvah v tistem jeziku, ki ga ljudstvo razume, ga moremo v različnih vednostih čedalje bolj peljati k blago-stanu posvetnemu in omiki dušni.
Drugi pot bomo naznanili   še  druge razstavnike ,   ki bo v naših krajih prejeli poslavila.