122
Žarek zimskega sonca
Igor Torkar
Kadar vzvalovi v posodah zimskih,
kadar iz oblakov prekipi zgnetenih
sonce, oj, srebrnoživo sonce,
in se v svet izlije,
ko toplina še prezgodnjih vetričev pomladnih
sivim zimskim vrčem dna pregreje,
kadar topli sončni smeh zaveje
preko rožniškega hriba,
preko polj, vrtov uvelih,
rožnodolskih hišic belih:
v dan zbežim pred vlažno steno,
prej pa še trdno zaklenem
v sobo mraz, zakrknjenost in laž;
v tisti kratki uri
tja za sončnim smehom krenem,
trdih senc se izogibljem
in verujem, da so srca
vseh ljudi, ki jih srečujem
nasmejana, vedra, zdrava
in s toplino oplojena,
srca, srca v labirintih
mrzlih senc zgubljena ...