Leto XXV. Ljubljana, 30. septembra 1943 štev. 39 DOMOVINA in KMETSKI LIST Verwaltung und Schriftleitung - Uprava in uredništvo - Aministrazlone e reda/Ione: Pucclnijeva 5 — Tel. 31-22—31-26 — Erscheint w8chentllch -Izhaja vsak teden * Esce settlmanalmente Festbezugsprels jiUirlich - Naročnina letno - Abbonamento annuale: Lit 2' — Einzelverkaufspreis - Posamezna številka - Un numero: Cent. Pokrajinska uprava žn domobranska legija Pokrajinski vodja in državni namestnik v Celovcu je v svoji lastnosti kot najvišji komisar v operacijski coni Jadransko Primorje s svojim odlokom z dne 20. septembra 1943 za upravo Ljubljanske pokrajine ustanovil mesto načelnika pokrajinske uprave in za predsednika uprave imenoval ljubljanskega župana, divizijskega generala Leona R u p n i k a. Proglas novega predsednika SLOVENCI, SLOVENKE! JcJo ukazu Vodje velike nemške države je okrožni v odja in državni namestnik Koroške kot vrhovni komisar operacijske zone »Jadransko primor-jejppostavil lastno deželno upravo za Ljubljansko pokrajino ter je nam Slovencem s tem dana možnost, da svojo usodo še med to vojno sami vzamemo v svoje roke ter si z razumom, z marljivim delom, s strogo disciplino, s smislom za socialno požrtvovalnost in z lojalnostjo ustvarimo one pogoje, Iti naj slovenskemu narodu v družini narodov nove Evrope zagotove obstoj in srečno bodočnost. Po neznanskem trpljenju, bi so nam ga prizadeli s sovražniki Evrope tajno zvezani izdajalski strahopetni Badoglievci in njihovi priskledniki ter domači boljševiški razbojniki in požigalci, bo pač sleherni pošteni Slovenec uvidel, da nas bodo k miru, redu, konstruktivnemu delu in k vsakdanjemu kruhu spet privedle samo strpnost z vsemi sosednjimi narodi, trdna bratska vzajemnost v naši lastni narodni skupnosti in pa tudi zaupljivo sodelovanje z nemško vojno silo, ki smo sedaj pod njeno zaščito, če bomo vse svoje moči napeli v tem smislu, lahko zanesljivo upamo, da gre slovenski narod srečni bodočnosti naproti v vsej svoji celoti. Te naše naloge ogražata samo dva sovražnika: boljševizem, ki nas za judovsko vlado sveta hoče potlačiti do topih robotov brez duše in Boga, z njim pa plutokracija, ki bi nam za judovske blagajne rada ukradla še to bore malo, kar imamo. Proti tema dvema sovražnikoma, ki se z njima ob svojih zaveznikih bojuje nemška vojna sila na evropskih frontah, se moramo mi z vsemi sredstvi boriti v ozkih mejah naše domovine, da si po vzpostavitvi varnosti ustvarimo tak mir, red in delavnost, da nam bo zagotovljena obnova in življenje v naši lepi domovini. Jamstvo za uspeh tega boja in za bodočnost našega naroda, ki bo iz tega boja vzklila, nam daje genialni vodnik boja za srečo vseh malih evropskih narodov, ki jim je za čast in obnovo, — Vodja velike nemške države Adolf Hitler. Pokrajinski upravi je poverjena dolžnost, naj vodi prebivalstvo pokrajine tako, da predvsem z lastnimi silami doseže tako trdnost in tak ugled, kakršno si je slovenski narod sam v svojem skoraj štirinajststoletnem življenju v srednjeevropskem prostoru med svojima dvema velikima sosednjima narodoma že pridobil s svojo delavnostjo, s svojo vztrajnostjo, s svojo prizadevnostjo, s svojo nadarjenostjo in s svojo trdno vero v Boga. Na vseh poljih življenja, zlasti pa pri pokc%-čavanju boljševiških razbojnikov na lastni zemlji, pri preskrbi dela in kruha za vse delavoljne, pri uveljavljenju socialne pravičnosti in pri obnovi naše razdrte domovine bo pokrajinska uprava storila svojo dolžnost. Tako vse Slovence in Slovenke, še posebno pa slovensko mladino, poziva k sodelovanju. Samo tako bo v novi Evropi mogla uspevati in bo prospevala naša slovenska narodna skupnost. Pustite tedaj vse malenkostne, jalove razprtije, ki so nam škodovale tako strahotno, postavite skupno blaginjo pred sebičnost, vrnite se na svoje domove k svojemu delu in pomagajmo si sami, da nam tudi Bog pomaga. Tiste pa, ki se ne bi ravnali niti po tem mojem klicu, bodo neusmiljeno zadele trde vojne postave za ta del Evrope odgovorne nemške vojne sile. Predsednik pokrajinske uprave div. general LEON RUPNIK. Poziv poveljstva domobranske legije Zaradi izdajstva italijanskega kralja in njegovega zahrbtnega maršala Badoglia je italijanska vojna sila prenehala obstajati. Po sramotni izdaji Badoglieve klike je položaj nedvomno jasen: tudi naša ljubljena slovenska domovina naj bi bila s pomočjo anglo - ameriške plutokracije izročena boljševizmu. Na področju naše drage domovine naj bi bila po izdajalcih in boljševikih izkoreni-njencih izvojevana borba, ki naj bi pahnila naše pridno, delovno in pobožno ljudstvo v trpljenje, nasilstvo, lakoto, rop ln umor brezbožnih ln brezsrčnih robotnikov kakor nečastnih pomaagčev v korist židovske svetovne tiranije. Da se to prepreči, je prišla k nam na povelje Fuhrerja velikonemška vojna sila, ki nas bo ščitila. Nemški vojak in častnik se borita pogumno in hrabro. Hrabrost, čast in zvestoba so zanju sveti pojmi. Nečastnosti in strahopetnosti ne poznata. S svojo močno borbeno silo je Nemčija edina trdnjava zoper boljševizem in kapitalizem. Pod vodstvom Nemčije bodo mladi narodi Evrope premagali boljševizem ln kapitalizem. Zaradi obstanka naše domovine vstopamo v borbo zoper komunistične bandite ln roparje. Predsednik pokrajinske uprave, dlvlzijski general Leon Rupnlk, je v svoji proklamaoijl jasno na-inačll naše cilje in začrtal naše dolžnosti. Pod vodstvom naših slovenskih poveljnikov, ki nam bodo poveljevali v našem materinskem Jeeiku, bo- mo uničili boljševiške morilce in požigalce v naši deželi, kjer koli jih bomo zasegli. Nemška vojska in policija nas bosta pri tem v zvestem tovarištvu podpirala. Naša dolžnost je: vsak pošten, za borbo sposoben Slovenec od 18. do 35. leta starosti, naj se prostovoljno javi za zaščito svoje domovine, za vzdrževanje in ohranjevanje reda in discipline ter za vzpostavitev razdejanih domov v slovensko domobransko legijo. Slovenci! Javite se na Poveljstvu slovenskih domobrancev v mestni hiši, Ambrožev trg št. 7 v Ljubljani; na deželi pa pri pristojnih občinskih uradih. POVELJSTVO SLOVENSKIH DOMOBRANCEV General Leon Rupnlk Novi deželni predsednik se je rodil 10. avgusta 1880 v Lokvah na Primorskem, šole je obiskoval v Idriji, Št. Pavlu ln Ljubljani, dokler nI 1.1895 vstopil v pehotno kadetsko šolo v Trstu. V avgustu leta 1899 je Rupnik bil že dodeljen kot kadet-častnik hrvaškemu varaždinskemu polku št. 16. Leta 1907 je bil pozvan v vojno šolo na Dunaju. Do srede leta 1911 je opravljal, potem ko je ža napredoval do stotnika, četno službo po četah najrazličnejših polkov. Med svetovno vojno je v zimi leta 1916/17 bil premeščen na podlagi spon- tane prošnje, izrečene med moštvom nekega ar-madnega zbora, kot major v generalni štab generalnega feldmaršala Hotzendorfa. V juliju 1918 je bil imenovan za šefa štaba v vojni luki v Boki Kotorski. Leta 1919 je bil prevzet v jugoslovansko vojsko, v kateri je v nadaljnjih letih napredoval do divizijskega generala. Divizijski general Rupi nik je bil imetnik različnih visok'h odlikovanj avstro-ogrske armade in tudi nosilec železnega križa druge stopnje, železni križ druge stopnje je prejel divizijski general Rupnik leta 1917, ko se je udeleževal bojev s četami Kerenskega. V septembru 1941 so komunisti izvršili na divizijskega generala Rupnika v Ljubljani atentat, pri katere a pa se je general Rupnik čudežno reš!l. Dne 3. junija 1942 je postal divizijski general Rupnik ljubljanski župan. To častno in odgovorno mesto je zasedel general Rupnik v času, ko je bila usoc > Ljubljane in Ljubljanske pokrajine odvisna cd čvrste roke in od treanega ter razsodnega vodstva vse javne uprave, zlasti ljubljanskega mesta. Vodil je upravo slovenske prestolnice vse do zdaj, ko je bil imenovan za deželnega predi 1-nika. Ljubljana, 28. septembra. Pretekli teden smo Slovenci doživeli važne dogodke. Dobili smo lastno upravo v svoji pokrajini, ki ji stoji na čelu dosedanji ljubljanski župan, divizijski general Leon Rupnik. Slovesno vmeščenje je bilo v sredo, 22. sept., ob navzočnosti številnik predstavnikov nemških, italijanskih in naših ob-lastev. Novi predsednik general Rupnik je objavil proglas na Slovence in Slovenke, v katerem jedrnato in stvarno obeležuje pomen lastne uprave, ki smo jo dobili v okviru velikonemške države. Ob slovesnem vme-ščenju je predsednik koroške deželne vlade dr. Wolsegger imel daljši govor, v katerem je orisal dosedanjo zgodovino naše pokrajine in dokazoval, da je ta dežela že nad tisoč let usodno povezana s Srednjo EvropO. Naglašal je, da dan vmeščenja predsednika slovenske pokrajinske uprave v Ljubljani uvaja poglavje odločilne zgodovinske važnosti v povestnico tega prostora. S tem dnem je bila usoda Ljubljanske pokrajine zopet izročena v roke in odgovornost domačega prebivalstva ter je bil eden izmed Sinov te dežele in slovenskega naroda imenovan za predsednika pokrajinske uprave. Predsednik general Rupnik je ob vmesti-ivi obljubil, da se bomo Slovenci za ta ukrep zahvalili s tem, da bomo v svoji majhni pokrajini zastavili vse svoje moči, da se bosta ob častnem sodelovanju nemške vojske razbili obe bojni orožji židovskega sovražnika človeštva: bogatija in boljševizem. V imenu nemške oborožene sile je novemu predsedniku pokrajinske uprave čestital odposlanec poveljujočega generala Raapkeja polkovnik Oertel, ki je izrazil trdno upanje, da bo ob sodelovanju z odgovornimi nemškimi poveljstvi popolna izpolnitev visokih nalog, ki so novemu predsedniku postavljene, dosegla svoj višek v zadovoljitvi vsega slovenskega ljudstva ter v obnovitvi reda in miru. Vmestitvena slovesnost je na vse prisotne napravila globok vtis. Naši dnevniki so podrobnosti o tej svečanosti prinesli v izrednih izdajah in ljudstvo je z velikim zanimanjem vzelo na znanje izjave in proglase. Novi predsednik pokrajinske uprave je takoj naslednji dan pristopil k energičnemu delovanju, pri katerem mu javnost želi mnogo uspehov. • Drugi dan po vmestitvi novega predsedstva pokrajinske uprave v Ljubljani je onosno nosil. Ah! Včasih so lepi trenutki v življenju... Večer je prišel. Si-Sliman se je pripravljal da zbere svoj oddelek in je že vtaknil nogo v stremen, ko pride od upravnega okraja k njemu žandar ves iz sape: »Ali je tukaj, Si-Sliman, povsod te iščem ... Pojdi hitro, guverner bi rad steboj govoril!« Si-Sliman je brez nemira šel za njim. Vendar, ko je stopal čez veliki mavrski dvor v palači. 5 »Gospod John Talbolt je jako moder mož,« je prikimal starček in me resno pogledal. »Zares jako moder. Vendar ne more prepričati ljudi, da je tekoča voda izvor okužen ja; niti jaz tega ne zmorem. In tako dolgo, dokler bodo ljudje pili tekočo vodo z vso nesnago greznic, okuženja ne bodo prenehala. Priporočite me najtopleje gospodu Johnu Talboltu in mu povejte, da mu bom kmalu poslal sveže mazilo. So njegove oči že kaj boljše?« Žalostno sem pogledal Lindo. Prijela je očeta za suho roko in obzirno odvedla starčka iz kuhinje. S prosto roko je pograbila košaro. »Pojdi v sobo, oče, in poglej zelišča., ki sem ti jih nabrala,« je rekla kakor bi govorila otroku. Ko sta oče in hči odšla iz kuhinje, sem se znova obrnil k psu. »Oprostiti morate, danes je ves zmešan,« me je prosila Linda, ko se je kmalu nato vrnila iz sobe. »Razburilo ga je, da so mučili vašega psa. Sleherna krivica in nasilje ga spravi v takšno stanje. Mnogokrat so ga že preganjali.« »Kje je vaš oče našel mojega psa?« »Nekaj vaških fantičev si ga je bilo privoščilo. Oče mu je prišel na pomoč. Okrutnost ga vedno razburi, a ga ne more ostrašiti. Ubogi pes! Dobil je notranje poškodbe, kri mu je tekla iz gobčka, pa oče ga je pomiril z beljakovino in galunom. V nekaj dneh bo Quince spet zdrav in krepak.« »Iz srca sem hvaležen vašemu očetu. Upam, da se mu bom lahko drugič sam zahvalil. Ako mi dovolite, pridem pojutrišnjem, da pogledam, ali že lahko odvedem psa.« »Dotlej bo oče gotovo spet razumen. Morda bi prišli k večerji in pokusili dobro goveje meso iz vaše shrambe?« Linda me je spremila do vrtnih vrat; ko sem se malo pred ovinkom ozrl, je slonela na ograji in zrla proti nebu. Ti ljubo, nežno dekle, čez koliko časa se bodo pokazala izpod plašča tvojega nesebič- nega dobrotnika loonjska kopita? Kdaj boš spoznala, da mora biti sleherni kos govega mesa plačan, pa naj bo v tem ali drugačnem denarju ? V naslednjih osem in štiridesetih urah sem komajda mislil na. kaj drugega kakor na hišico v gozdu in ob določeni uri sem se prikazal tam v svoji najboljši obleki. Komaj sem za spoznanje odprl vrata, že je planil k meni Quince in me burno pozdravil. Kožušček se mu je zopet svetil, smrdeče mazilo je bilo sprano. Ko sem stopil v sobo, mi je nežno skočil na kolena. »Zdaj pa res ni nobenega dvoma, da je pes vaš,« je smehljaje se menil Lindin oče, »in tudi ne more nihče dvomiti, da ste sin Johna 011enshawa, dasi vas nisem prav poznal, ko sem vas prvič videl. Ne smete mi zameriti, toliko reči mi brni po glavi.« Še preden je bil moj obisk končan, sem mu mogel docela pritrditi. Nikoli še nisem bil srečal moža, ki bi bil tako vsestransko izobražen« Ako si ga slišal govoriti, si kmalu pozabil na njegovo odurno zunanjost. In imel je lastnost, ki je kaj redka pri znanstvenikih — vedno je bil pripravljen priznati, da tudi drugi ljudje kaj znajo in razumejo. Nikoli ni zaplaval v poučljivi ton, dasi se je tudi najpreprostejši človek lahko že po kratkem pogovoru z njim marsičesa naučil. Ta večer mi je pripovedoval o kugi, ki je pred dvanajstimi leti besnela v Londonu in kako se je takrat osovražil, ker je v nekem borbenem spisu, ki ga je dal tiskati na lastne stroške, predlagal, naj ne sežigajo le mrličev, ki jih je pobrala kuga, temveč tudi umazane hiše, iz katerih so prihajali in iz katerih se je bila razširila ta huda bolezen. »Svež zrak, dobra voda in čiste ulice« — ako bi uporabljali ta preprosta sredstva, bi nikoli več ne bilo kuge. Tudi bi morale ti jako skrbno zastražene ladje, ki prihajajo v London iz vzhod ii dežel, kajti v tistih krajih brez prenehanja razsaja kuga. Nihče a ne bi smel izkrcati brez zdravniškega izpričevala. S temi lad. i prihajajo tudi podgane; sam sem jih videl, kako so v celih črt. i plezale po vrveh. Podgane imajo bolhe,« je zamišljeno dodal, i bolhe grizejo ljudi. Kdo ve, ali ne bodo nekega dne tudi na to ' -mislili... ?« Linda ga je prekinila: »Nikar ne pozabi na jelo, oče, nika: ->ri mizi ne pripoveduj o kugi, o podganah in bolhah. Pokvaril mi oŠ tek.« Spet je govorila Linda tako, kakor da govori otroku. Jo srečal svojega predstojnika od arabske oblast-fcije, ki se mu je zlobno nasmejal. Ta sovražni nasmeh ga je preplašil, zato je tresoč se stopil v dvorano h guvernerju. Maršal ga je sprejel jezdeč na stolu: »Si-SLiman,« mu je rekel s svojo navadno surovostjo in s tistim razvpitim nosi javim glasom, ki je vsej njegovi okolici zadajal trepet. »Si-Sliman, dečko moj, obžalujem... zgodila se je pomota... Niso hoteli tebe odlikovati; odlikovan je kaid od Zuavov... križ moraš vrniti.« Lepa, bronastobarvna glava age je zardela, kakor da se ji je približalo železo iz kovačnice. Krčevit nemir je pretresel njegovo veliko telo. Njegove oči so vzplamtele... Toda to je bil le blisk. On jih je takoj povesil in se priklonil pred guvernerjem. »Ti si gospodar, gospod,« mu je rekel, strgal križ s svojih prsi in ga položil na mizo. Njegova roka se je tresla; bile so solze na koncu njegovih dolgih vejic. Stari Pelissier je bil ganjen: »Pojdi, pojdi, vrli moj, bo že prihodnje leto!« Iztegnil mu je roko z obrazom dobrega dečka. Aga se je delal, ko da roke ne vidi, se poklonil brez odgovora in odšel. Vedel je, koliko se je zanesti na maršalovo obljubo in videl se je onečaščenega za vedno po spletki oblastnije. Vest o njegovi nesreči se je bila že razširila po mestu. Zidje iz ulice Bab-Azoun so ga zasmehovali, ko je mimo šel. Nasprotno pa so se mavrski trgovci obračali od njega z obrazom sočutja. In to sočutje mu je povzročalo še večjo bodest kakor posmehovanje. Bežal je ob zidovih stran in iskal najbolj temne ulice. Prostor pod odtrganim križem ga je žgal bolj kakor odprta rama. In ves čas je mislil: »Kaj bodo rekli moji konjeniki? Kaj bodo rekle moje žene?« Tedaj mu je sunkoma vstajala besnost. Videl se je samega sebe, kako oznanja sveto vojsko tam doli na mejah Maroka, ki so vedno rdeče od požarov in bitk; ali kako teče po cestah Al-žira na čelu svojega oddelka, ropa Zide, seka kristjane in nazadnje sam pade v to veliko zmešnjavo, kjer hi skril svojo sramoto. Vse se mu je zdelo veliko bolj mogoče, kakor da se vrne k svojemu plemenu... Sredi njegovih maščevalnih načrtov se mu nenadno posveti misel fca cesarja kakor luč. Cesar! Za Si-Slimana kakor za vse Arabce je Ideja pravice in oblasti utelešena v tej edini besedi. To je bil pravi predstojnik vernikov propadajočega muslimanstva; oni drugi v Stambulu ee jim je zdel v daljavi kakor bitje razuma, neke vrste nevidni papež, ki je ohranil zase le duhovno moč. Toda cesar s svojimi velikimi topovi, s svojimi Zuavi, s svojim železnim brodovjem ... Odkar je nanj pomislil, se je imel za rešenega. Gotovo mu bo cesar vrnil njegov križ. To je bi- la zadeva osemdnevnega potovanja in on je tako trdno verjel v to, da je hotel, naj ga njegov oddelek čaka pri vratih Alžira. Naslednji dan ga je poštni parnik odnesel v Pariz. Aga je bil poln zbranosti in jasnosti kakor za romanje v Meko. Ubogi Si-Sliman! Pretekli so že štirje meseci, odkar je odpotoval, a pisma, ki jih je pošiljal svojim ženam, še niso govorila o povratku. Ze štiri mesece je bil nesrečni aga zgubljen v pariški megli in je zapravljal čas s tekanjem okoli ministrstev, osleparjen povsod, zgrabljen od strašnega kolesja francoske uprave. Pošiljali so ga od urada do urada. Svojo suknjo je mazal na lesenih skrinjah v čakalnicah in prežal na avdi-enco, ki ni nikoli prišla; nato so videli zvečer njegovo dolgo, žalostno postavo, smešnega v svojem veličanstvu, ko je čakal na ključ v pisarni mebliranega hotela in je stopal truden od teka- Nemška letala za Nemškim ranjencem posveča nemško vojno poveljstvo vso skrb. Pri tem ne gleda na stroške, temveč uporablja pri zdravljenju ranjencev najnovejše pripomočke. Posebne prilike na dalj-njem bojišču zahtevajo tudi najhitrejša prevozna sredstva, s katerimi spravljajo vojake z bojnega polja v domovino — letala. Ze pred lan-»skim so v Nemčiji zaradi obšimosti bojišč in oddaljenosti sestavili posebne skupine takih prevoznih letal. O tem je objavil v strokovnem nemškem zdravniškem listu vodja teh letalskih reševalnih skupin Schulz zanimive podatke. Z letali so že prevažali ranjence z vseh bojišč. Uporabljati so jih začeli v vojni proti Poljski, ko so prepeljali s fronte nad 2500 ranjencev. Potem so jih uporabljali na zapadni fronti ob priliki prevoza ranjenih padalcev na daljnem severu in na jugu, zlasti s Krete, pa tudi z daljnih afriških pustinj in z zasneženih predelov z vzhodnega bojišča. Ta vojna letala, ki so na razpolago za prevoz ranjencev, pa niso vedno prevozna letala za vojni material. Toda počasi je prišlo tudi že do tega, da so tudi taka prevozna letala, ki so prišla prav pred vojno črto, prenesla številne lažje ranjence. Danes so že toliko napredovali, da je na vsakem prevoznem letalu poseben prostor, kjer lahko polože ranjence. Najprikladnejše letalo za prevoz ranjencev v velikem številu je letalo tipa »JU 52«, katerega sedaj uporabljajo za prevoz ranjencev z vzhodnega boišča. Na tem letalu lahko nalože 12 težkih ranjencev na nosilkah, poleg teh pa še pet laže ranjenih na stolčkih. Letalo nosi s seboj vse zdravniške pripomočke. Razumljivo je, da so te letala tudi tako urejena, da imajo tople prostore. Zgrešena bi bila domneva o »letečih lazare- nja dn hoje v svojo sobo, a vedno ponosen, krčevito se oprijemajoč upanja, pohlepen kakor oni, ki je vse zaigral, da doseže svojo čast.«. Med tem časom so njegovi konjeniki čepeli pri vratih Bab-Azouna in ga pričakovali z orientalskim fatalizmom; Jkanji so na kolih privezani hrzali proti morju: Doma je bilo ljudstvo vse neodločeno. Žetve so umirale na poljih, ker je manjkalo rok. Žene in otroci so šteli dneve, z glavo obrnjeno proti Parizu. Sočutno je bilo gledati, koliko upanja, vznemirjenja in škode je povzročil rdeči trak... Kdaj bo vse to končano? »Sam Bog vedi,« je rekel kuhar vzdihujoče, in skozi odprta vrata nam je pokazala njegova gola roka na vijoličasti in žalostni ravnini majhen krožeč bele lune, ki se je dvigal v vlažno nebo. prenos ranjencev tih«. Bolničarska letala nimajo naloge, da bi služila kot operacijske dvorane, temveč so le sredstva, da lahko čimprej izročijo ranjence bolnišnicam. Za prevoz so primerna tudi letela znamk »Weihe« in celo »Fieseler Storch«. Slednje lahko prenese le dva hudo ranjena, je pa zelo prikladno zato, ker se lahko spusti na najmanjšem prostoru, na katerem se lahko dvigne brez posebnih težav. Ta njegova prednost je rešila življenje že marsikateremu ranjencu. Lahko se danes prevažajo ranjenci z vseh strani brez vsake nevarnosti in ravno hitra pomoč je bila odločilna za rešitev mnogih ranjencev. Do sedaj so rešili z leteli že nad 150.000 nemških ranjencev. Ta številka je najbolj zgovoren dokaz o izrednem pomenu prevažanja ranjencev z leteli. CVETKA IZ MALIH OGLASOV Posestnik Lovrač je poslal pastirja v oglasni oddelek dnevnika z oglasom: »Iščem deklo, ki bi molzla deset krav ta hlapca.« Uradnik je rekel fantu, naj popravi besedilo ta zapiše hlapca pred dekla Pastir je zapisal: »Iščem hlapca, ki bi molze] deset krav in deklo.« POROKA »Danica, povabim te na svojo zlato poroko.« »Ti se šaljš, dvajsetletnica si in...« »Poročila se bom z milijonarjem.« OTROŠKA Marko: »Očka, kaj pa je centavr?« Oče: »To je bajeslovno bitje, pol človeka, pol konja.« Marko: »Kje pa spi? V postelji ali v hlevu?« Vse, kar je Seabrook pripovedoval, se mi je zdelo zanimivo in jako poučljivo, te