ftuopi< haja rtaki Ur tek, in trobi u zalogi za celo leto po fr.; za pol let• po i /r, »rebru.
SIOVFVSKA
berilo za obudo in omiko slovenskega duha.
Po poiti poslan velja za celo leto 2 fr. 40 kr. za pol leta l fr. 20 kr. treh Na-rocbino prijemlje založnik.
List. 3. V Celju 17. Prosinca 1850. — - -—
Doninčl sovražniki so naj finjšl.
' • Znano je slovenskemu svetu, kako je leta 1835 ii Zagrebu majheno družtvo verlih domorodcev s veliko gorečnostjo jugoslavenskemu knižestvu uklado priložilo. Čeden časopis s imenom: Uorvatske, Slavonske i Dalmatinske novine, je bil začetek nove pismiosti. Bil je ta časopis jedino gerlo, s katerem bo se ]io širokem raztrošeni, eden drugemu še neznani sinovi tiste matere sklicavali, k težavnemu dehi, na čisto neobdelano polje.
Njih število je vsaki dan veče prihajalo — de-lavcov se je zmirom več zberalo obdelavat zapu-šeno polje jugoslavenske kniževnosti. Pa kakor ni plenice brez kokolja, tako je med domačemi sinovi todi mnogo spreverženih bilo, kateri so izdajavno škodlive namere Hervatom sovražnih Madjarov pod-piritli, in slavno delo svojih lastnih bratov na vse kraje očitni i in skrivaje zavirali in podkapaii. Od tod izhaja njih ime Madjarou.
S početka so se samo po dnevnih časopisih peč-kali in aililj (sticheln). Pa čim dalje, hujše so se raz-
perli. Kar se je hujšega in za domorodce (Ilire) skd dlivšega izmisliti moglo, so Madjaroui jim pod pW metali.	i1
Clo za posamesnimi besedami, katere je mlada pismenost ilirska si iz drugih slavjanskih narečij izposodila in na svoje polje presadila, so bledi sinovi Slave Rasizem in pauslavizem, iu Bog ve, kaj še več ovohali, in Ilire za stran tega pri vladi černili. Bes se je takrat Madjarom iu Madjaronom več verjelo, ko Ilirom; res so Iliri zavolj njih mnogo grenko morali požreti; — pa opiraje se na pravico, ki je Bogu in poštenim ljudem ljuba, niso za las od svoje žlah-ne namere odstopili.
Med tem je sovražtvo med njimi čim dalje če-merneje postajalo — prišlo je do kervavega boja. 29. dan Julia 1846 bo Ilirom u vednim spominu ostal — kri Ilirov je zagrebške ulice rosila. Bili so za čas premagani, in Madjaroni so si oholo (stolz) berke sukali in vihali, in slavodobitno Ilirom osmertnico1 prepevali; alj prišlo je tudi leto 1848, leto spoznanja in skušnje.
Kdor je kake novine iz Ogerskega, alj le zagrebške novine več let zaporedama preberal, je leh-ko s roko otipal, da bojo Madjarji o pervi priložnosti se od Austrije odcepiti poskusili. Leto 1848 se je taki poskušnji prilično prikazalo, iu Madjarji niso kesnili se na noge postavljati proti Austriji. Madjaroni so pokazali zdaj očitno svoje zlobne namere., Ko je slavni ban Jelačič s svojimi, cesarju zvestimi sinovi Hervati (Ili.i) madjerskimu izdajstvu na pot, stopil, so vsi hujši Madjaroni iz Hervatskega u mad-jarski tabor tekli krivično predvzetje podpirat. — Konec madjarske uzdige je znan. — Gorje vsim Ju-goslavjauom, ko bi jih sovražniki premagali bili!
* a *
Ko bi se vender tudi naši domači nasprotniki slovenskega razvijanja na ta žalosten izgled večkrat tzerli; oni bi vidili, da 11 jamo pade, kdor jo drugim .oplje; umrl it bi se izmodrili in bi spoznali, da s vojim zaderžaujein sebi in drugim več škodijo, ko lasnejo.
I»va veri« moža.
Ko so niajhini ostanki veličanske francozke armade 26. in 28. listopada (studsna) 1812 vsi revni n malo živi čez reko Berezino utekli, so jih Rusi ; po Pruskim (Prajzovskiin) hudo naganjali, sobno jim pa berzi konjiki Kozaki mnogo dodijali.
Trop njih prijaha v borno nicstice Kreuzburg, kake tri ure pod Kraljovcam (Konigsberg) ležeče. Ko eden tih* konjikov prijezdi pred pekovsko šta-uiio, z konjičem postoji, in začerneli obraz se mu es razjasni, ko novo pečenih žemlic lepo reč zagleda. Urno je iz konja, ne zine ne besedice, in — tebi nič meni nič, jemlje ženilo za žeinlo, in z njo — v torbo. Pek milo gleda vojaka, tih in mirn ko zid. „De! verliga kupca; lahko noč žemlice z današnim dobickam!" si misli.
Ali Kozak je bil res verli kupec. Ko si torbo dobro nabaše, verže peku terdi tolar za pet frankov, in ko bi mignil, je že zopet na konju, in že tudi izpred štacune. Pek kmalo spozna, de je blago trikrat preplačeno, in ne upa si dnarja obderžati, ki mn ne gre, »osebno od vojaka ne. Hitro poskoči za konjikam, in vpije za njim, kar nar več more: ,.Ko-;zak! kozak!" Ta se ozre in postoji. Pek prisopiha do njega, mu moli polčeterti frank, in ves prijazen ijrede: .,Odpusti te, jaz ne delam rad dolgov; preveč
I r
*
ste mi dali; nate, vzemite, kar je vašiga, in potein j6f] dite srečno svoj pot!" To besedi, tode po nemšm Pošteni JVIoškovičan ne umi, in ne ve, kaj bi si mislil. Nemec si prizadeva, 11111 z znamnji dokazati, as mu ponujani dnar iz tolarja nazaj gre, in se z prq« sečim obrazam iše vojakoviga blaga iznebiti.
Moškovičan ga umi, in še veči veselje se mu na obrazu vidi, ko poprej, ko so inu lepe žemlice na oko naletele. Rahla vest in velika poštenost pekova mu seže do dna serca. Brani se dnarja; pa pele si ne da pokoja, dokler de dnar iz svoje v vojal-kovo roko spravi.	1
Kozak sicer, de peku veselje stori, dnar v/.amfi in shrani; pa ob enim seže v svoj prostrani kanjirj kjer je poleg opletene steklenice (flaše) z vodko napolnjene lepa reč francozke robe. Potegne iz nja svetinjo za vojaške zasluge, ter jo perpne peku na persi rekoč: „To ti bodi, pek, si pošten mož!"
To izustil, pa konjiča podbodil. Ene trenke, iu verli mož Kozak je verlimu možu peku izpred oči.
M. Slojan. ! Mtloscrčnost.	"
U D a n C i g (mesto na Prusovskim) je pred nekimi leti čez rusovsko mejo star sužnik iz Rasovs-kiga pribežal. Ložej mu je bilo okoli serca, ko je na nemški zemlji stal: dihal je svoboden zrak. Kar sliši, po ulicah mesta grede, glasno klicati. Nasproti mu pride fantič, s veliko kletko na raini.U kletki jd bilo mnogo ptičikov zapertih: Ternjavke, konoplenke, senice in drugi. Fantič jih na prodaj ponuja.
Sužnik mošnjo van potegne; u njej je bilo nekoliko težkocašluženiga denarja. Popraša fantiča, koliko
Uroki 8 kl» ko vred veljajo ? Kar jih uni ceni '■» plača, k jmaj je kletka s pticami njegova bila, (tiprč vrati.' in se pticikam uasmeja, rekoč: ,,Zle-tile, tlel i te nili ptičiki, u svoje gojzde, v svoj log! Bodite zopet prosti!" — Kletko pa silno na tla verže h 7. nogam;. potapta in razbije. Med tem po rusovsko /.akolne: „Pi ekleta in razbita bodi vsaka ječa, kakor ta kletk i, u kteri nedolžni zaperti omagujejo!"
J. S.
Stari Vedež.
Leta 1 /01 so bili začeli mesto Celje s obzid-lieui pasati, katero so 6. Oktobra 1474 ugotovili.
Ver® na velikane (Riese) se se tudi pri Slo-vencah nekoliko zasledi, katere u svojih pripovedkah ajde iitroujejo. Okol tinske gore u zib.ški fari pripovedujejo Slovenci, da so cerkvo matere božje ju* Tinskem ajdi zidali. Ravno to se pripoveduje todi (orf poddrutnice na sv. gorah u št. Peterski fari. — ' Pravijo da so ti ajdi sila močni ljudje bili. Njih hčere ( io u velikih kadeh vodo za inelto na glavi dona-šale. Kadar so možaki cerkvo na Tinskem dogoto-vili, so svoje zidarsko orodje od tistod do mesta Krspine na Hervatskem pometali, in so po tem kra-pinsko cerkvo zidati začeli.
Novi Vedež.
Kakor neki pravijo bo „inalega Blažeta" (lansko leto 'i lijublani natisnjene bukvice) velika čast naletela; pravijo,da ga bojo v c. k. šolsko zalogo vzeli. iPervi naiis teh bukvic je že skoro čisto pošel.
U drugem natisu bojo nekoliko okrajšane, Ker se bo po takem u njih nekoliko reči spremenilo, bi
s i
bilo dobro, tudi njih ime s kakem drugem zame Bukvicain se daje ime po njih notrajnem zapopaaKa^ — U celih teh bukvicah ni nobenega spomina od ka--kega Blažeta; toraj ime „Blaže" za nje iievelj*.
Pravijo tudi, da bodo ravno imenovane bukvice samo u terdo slovenskih šolah rabili; za šole n mes-tah, tergah, clo u večeh vaseh, se bodo iz sadainega nemško-krajnskega in terstjanskega Abecednika nove bukvice za začetni nauk s nemškem prevdoin, za-volj enakopravnosti, sastavile.	<
Slovenci so panslavjani.#) Akt liekterem Slovencom sponeseš, da je njih domov, na mala iu | tesna okrajina, se ti bojo kmalo pobahali. da njih rod polovico Europe poseda, da je vse slavsko poko-ienje (Stamrn) njih bližna žlahta i. t. d. Ako jih pa nagovarjaš, naj bi zavolj dokazane koristi nektere malovredne posebnosti u svojem pismenim jeziku po-* pustili — naj bi 11. p. u imenah možkega in srednjega spola svoje končaje, „am, a m a" spremenili ua „o m o m a," se ti bojo u svoju domačo ogrado slulili, ki- 1 kor da bi polža u rog dregnil.
Najsrečnejši.
Smeh posili vso dvorjane,
„Ta je zrela" poreko; -Ves tolažen kralj pa vstane
*) Panslavjan je za naie sovražnike strašno ime. Ti nam sponašajo, da imamo namero se svsimi »latjonskimi kotenji sdruiili in neko veliko vseslavjansko (panslav-t ko) kraljevstvo postaviti.
Deržavniku vkažeč to: „Tako srajco priskerbeti Mor te grof Komar hiteti.
Kaj ¥ — tak plahi — zakaj bledi?
Saj srečnejih na svet' ni, Kak |io vaši možbesedi
So podložni moji vsi. Oil vsih tih le en'ga samo Imen'vati vkaz vam damo."
Ves zamišljen naš deržavnik
Se v pisarne proč poda; „0 deb' c»*l ta pušavnik!"
Stokrat sliš' se kletva ta — In kar počne se mu skiše, Zadnič vender to napiše:
„Vsim na znanje : Nam na glavi
Smerti kosa že sloni, Pa, kak neki pi°rok pravi,
Bomo vstali brez skerbi, Berž ko srajca nam na pleče Največnej'ga se obleče,
Toraj pros mo s tem srečnika, Naj posodi srajco Nam, Če j'i ravno iz hodnika,
Ni ga treba biti sram; Posnlniku, če ozdrav'mo, Svojo milost vso zastav'mo.
To prekliče berž se v mesti
Po vsih ul'cah prav glasno ; Ali >rajce kralju nesti,
Cele dni ni vidit' b'lo.
24	«
SIcdni najde svoj izgovor, Da teži ga neki tovor. G)
„Sto rogatih! v kakšno pridem,"
Grof zakolne, „jes ime V Kes najbolje ! sam da idem
K vsim, ki srečni tu slove.
V	tolkem mestu saj živijo,
V	krilu sreče, ki sedijo !"
Ponosite velikaše,
Sam obiše grof Komar ; Vse tergovce, bogataše,
Kterih bog jo svetli dnar; Tud vse novoporočene Se v ljubezni zamaknjene.
„Oj vi ljubi! vse se čudi,"
Jih prijazno posvari, „Da nobeden neponudi
Kralju srajene pomoči;	*
Saj srečnej'ga se na sveti Od vas nihče ni kos šteti."
S tem grof v lice vse gospode	<
SŠegetliv požene plam —	i
Tud' njih vsacga nekaj bode, Pa izdat se, jih je sram, Vsak zato raj v skrinjo seže, Ter mu s srajco berž postreže.
Brez števila srajc nabere,
Kar ga serčno veseli' ; Pod njih težo voz so tere;
Naglo s njim' n> dvor hiti. Srajce kralj pored' oblači, _P« se hujša bol g» tlači. > (D»lje sledi.)
breme, ieža.
Odgovorni urednik J. Drobnic. Natiskar in saioznik J, K. Jeretin.