Za poduk in kratek čas. Zasedenje Hercegovine. II. Preden nadaljujemo pripovedovati, kaj se je godilo po zasedenjti Mostara 5. aug. bočemo 6estitim bralcem ,,Slov. Gosp." priobčiti pismo stotnika 19. kompanije 69. reg. Jelačič, pri katerem služijo sami velikansko viaoki in močni Slo^ani iz Hrvatskodalmatinske granice. Piamo nam prav živo popisuje, kako je omenjeni stotnik akoro sam iz Metkovi6a ael v planine sredi skoz Turke iskat generala Jovanoviča, da bi mn poro6al o gibanju vstašev ob Naretvi in Bregavi, kako ga je doael pred Mostarom, ž njim obhajal vbod v dobljeno mesto in se potem kraj Naretve zopet sredi skoz Turke vrnil k svojej kompaniji v Metkovi6u. Mož piše svojemu prijatelju jako zanimivo: nmed tem ko so 3 brigade iz Imoakega iu Vergoraca 6rez planine prodirale naravnost v Mostar, ostal je naš regiment dale6 na jugu v Metkovicu, da pazi na etezo ob Naretvi in pa na turški tabor, ki je blizu Metkoviča pod Ali-paaem 6akal turakih parabrodov, da bi ae odpeljal z svojimi Turki v Carigrad. Okolica je 7aa mužnata in nezdrava. Od 1000 mož mojega bataljona je polovico treala buda mrzlica. Žalostno in čalarno bilo je gledati, kako je orjaške moževe med silnim pripekovanjem poletnega solnca najhujša mrzlica vila, da se je vsak po 7eč ur na dan tresel, kakor šiba na vodi. Tudi mene se je za nekaj časa lotila. Ravno sem nekoliko okreval, ko mi moj oberst-lajtnant Radako7i6 ukaže z par ljudi pregledati stezo do Počitelja in potem ondi 6rez Naretvo iti v planino iskat generala Jo^anovica, mu poro6at, kaj aem pojdo6 vae videl in slišal. Precej se podam na pot, obiščcm Alipašo prav zgodaj in odrinem potem bitro proti Počitelju. Ali do inesta nisem mogel ve6. Uže 2 uri poprej, bliza mosta 6rez Bregavo, sem zvedel, da so turaki vstaai pod grozovitnim Muravič-begoin zaseli mesto in vse steze v Mostar in Stolac zaprli. Ta novica je bila se ve jako važna in silno potrebno je bilo, da jo tudi general Jovanovič bitrej ko mogoce poizve\ Zato sem se naglo vrnil v Metkovič nazaj, kamor me je užo do ll.uie dopoldne moj brzi konjič prinesel. Iz Metkovi6a bil sem ae isti den odposlan 6rez Naietvo, da brž dohitim generala Jovanovi6a. Bil sem najprej namenjen obiskati svojega znanca, 6. g. frančiakana in župnika Stjepana v Gabeli, da bi dobil zvedenega vodnika. O6e Stjepan bil je čudeu mož in celd nenavadna prikazen, ko sem se bil prvič ž njim seznanil: na glavi mu je turaki fez, pod noaom grozanske brke in če je na kraanem zelencu bizo dirjal, mu je rujava kuta kaj čalarno po zraku plabutala; vendar nih6e se na tem ni spodtikal, to je oudeanjim ljudem celo kaj navadnega. Bil aem uže precej blizu ujegovemu farovžu, ko mi na tnisel pride, da bi mu z svojim obiskovanjem utegnil turške prebivalce razdražiti in ga v smrtno nevarnost apraviti. Takoj vkrenem z konjem na stran v at. Vid k tamošujemu župnikn, ki že ua avatrijski zemlji prebiva. Tukaj so imeli ravno proš6enje in bilo je torej precej ljudi zbranib, tudi dva sosedna župnika bila sta še v farovžu. Vsi trije bili so jako veaeli, ko ao mene zagledali, vendar kmaln se jim vidno lica stemnijo, ko poizvedo, po kaj sem priael. Rekli mi so, da o Jovanovi6u nič slišati ni, pa6 pa so vsi Turki od meje do Naretve in do Mostara razjarjeni in pod orožjem. Vendar je pa vrli župnik takoj poslal po vodnika, jaz pa sem sklenil iti sam 6rez planine, 6e bi me nihče ne hotel spremiti. Vzel sem pri gostoljubnem župniku nekoiiko jesti in piti in sem ravno mislil vatati in zasedljanega konja zajabati, ko se med dvermi prikaže krasna možka postava, bogato oblečeua in dragoceno orožana. ,,Gospod, pravi župnik, tega moža je Bog poslal, to je knez Marko, jako spoštovani predatojnik tmške vasi Čapline, zvest in pobožen katolican, ta in nih6e drug Vas bo spremljal." Ob enem se obrne proti Marki, ki se mu je priklonil: ,,Marko, to je cesarsk oficir, ima važnib novic do generala Jovanoviča, ou je voljen iti sam črez planine, 6e ga nibce ne sprenjlja, toda, kakor te poznam, ti ga boš spremljal!" nGospod, odgo7ori Marko, to je nevarno, 7si Turki ao na nogab; to je toliko, kakor naravnost skoz ogenj iti." Župnik mu re6e: ,,Ravno, ker je nevarno, mislim, da je to delo za tebe, ki te kot brabrega moža vsi poznamo; tudi je lepo krš6anako delo pot pokazati in pomagati oficirju cesarja, ki aedaj toliko žrtvuje za nas uboge kristijane." Marko je nekoliko trenutkov stal zamišljen, potem pa mirno odgovoril poprijemši me za roko: nGospod, v imenu Kriatuaovem, jaz Te hočem spremiti, vendar hiteti nama je treba!" To izrekši atopi pred bišo, položi par prstov med zobe in zabrizgne tako nenavadno, kakor še nikoli nisem 6ul. Par trenutkov potem pribiti ve6 mladib mož pred njega, z katerimi malo pošepe6e. Ti zginejo naglo na vse straui in zopet črez nekoliko trenutkov priženejo ve6 konje7, dobro obsedljanib, enega za Marka, drugega za mene, in oatale za se. Marko je namre6 takoj sprevidel, da je moj konj uže pre7e6 utiujen. Hitro izpovemo nekoliko beeed 6. g. župniku za elovo in potem zasedemo brze konji6e ter dirjamo proti Čaplini hitro, kakor da bi nas veter nosil. Pojdoč 8oio obiskali 7 Gabeli strica Markovega in dobili novib konj, potem pa spremljani od 8 mladenčev mahnili 7 planine proti Čitlukn po 07inkib, ker smo zvedeli, da nas Turki na stezi skoz planino pii6akujejo( ki 80 bili nas v Gabeli zapazili, se bitro orožali in naprej v planino leteli. Sre6no smo se jib zognili in okoli polno6i zadeli na telegraf, ki ga je bil gencral Jovanovič kraj steze za aeboj potegnil; kmalu smo dospeli v Čitluk, kder je ostalo 50 mož z ranjenci, ki so pri tamoanji praski z Turkom obležali. Tukaj smo vzeli nekoliko brane za 86 in za konje in za par ur zadremali. Okoli 5. ure zasedemo zopet konje in dojdemo v treh urah generala Jovanovi6a, ki se je ravno pripravljal na elovesni vhod 7 Moatar. Jaz sem mu bitro poro6al, kar aem mu sporo6iti imel, on pa je mene in mojega vrlega spremljevalca, kneza Marka, vzel med spremstvo za vhod v Mostar. Po sijajnem vhodu sem ae drugi den hvaležno poslovil od Marka in z brigado generala Schludererja marširal do Počitelja v pajdaatvu svojega starega zaanca, stotnika Medveda, ki je žali Bog par dai poznej strabovito smrt storil, obkoljen od dirjib Tarko7 pri Ravnici. (Tužno 8mrt tega pridnega Slovenca in bivšega bogoslovca Lavant. škofije objavi nSlov. Gosp." prihodnjič. Ured.) Marširali smo 7 silni vročini do Po6itelja, kamor smo dospeli ob 6. uri zvečer. Brigada je ondi ostala, jaz pa aem jabal dalje r Metkovič. Bilo je že temno, ko aem črez Brega^ski most jabal. Črez nekoliko zadenem na bišo, kder jc 30 mohamedanov molilo. Edeu se vzdigue, mi zastavi pot in me povabi na skledico kave. Ko amo pri kavi sedeli in jim jaz pravil, da pridem iz Mostara in kaj se je tain godilo, za6ujemo bipoma klopot težkih konjenikov. Ve6 Turkov skoči na noge in k orožjn, jaz pa mirno obsedim. Kmalu atopi meni znan oticir naše vojske v hi.šo in pravi, da išče ailnega Muravi6-bega, kojega ima povabiti na pogovor z generalom. Turki se plaho 8poglednejo, napoaled se oglasi najstarejši iu reče: ,,jaz sem Muravič beg." Da se mialiti, kako mi je bilo pri srcu, ko sena zdaj vedel, da sem gost Mtiravi6bega. Mož je dolgo omaboval, naposled je veudar privolil in je šel z oficirjem, jaz pa sem zopet zajahal svojega konja in seui dirjal po stezi daljo v Metkovič. Bila je po mojib mialib 10. ura in jaz blizn moata 6rez Krupo, kder so pred 3 duevi stali Ali-pašini Turki. Na enkrat zadoni alovanski mogo6ni glas: nstoj!" Videl nisem nikogar. Kr6evito zgrabim revolver in namislim na visoko tcmno postavo, ki je za mostoni stala, nameriti, vstreliti in v njo sprašati, ko se oglasi drag glas: noj Mate, ne pucaj, to nije dušmanin (sovražnik), to je gospodin stotnik 19. kompanije!" Neizmemo 7e8elje in radost se loti sedaj mojega srca, ko sem zopet pri ljudeb svojega bataljona! Mnogi hitijo k meni in me pozdravljajo in mi čestitajo, da 8em nevarno pot sie6no dovrail. Po kratkem po6itku za8edem ob 3. uri zgodaj zopet avojega konja ter dospem arečuo v Metkovi6, kder 8em svojemu podpolkovniku Radakovi6u vse natanko poro6al. Vrlib župnikov in kneza Marka pa obraoem v spoiniuu žive dni! Smešničar 41. nKako f»e kaj pogajate z novim g. župnikom in u6iteljeni," vpraša okrajni glavar nekega žnpana. Ta mu odgovori: rprav dobro, gnadljivi gospod, kedar sem pri 6. g. žup niku, tedaj udiibam po novem ucitelju, kedar pa 8e pogovarjam z g, učiteljem, tedaj pa zdelavam novega župnika, in tako se z obema prav dobro zastopim."