Cerkveue zadeve. Jakob Brglez,- deflcijent v Bočni pri Gornjem gradu. Leta 1890 dne 22. avgusta so v Bočni pri Gornjem gradu umrli č. g. Jakob Brglez. Kolikor nam znano, se njim do zdaj še ni nobeden spominek v kakem listu postavil. Naj nam bo torej dovoljeno, da kaj malega, kar nam je iz njihovega življenja znano, tukaj objavimo. Rodili so se v Dramljah blizo podružnice Sv. Uršule v kmečki hiši Hazmanovi dne 3. julija lela 1858. Obiskovali so šolo doma, latinske šole pa so obiskovali v Celju, a dovršili jih v Novem mestu na Dolenjskem. Zdaj bi bili radi šli v bogoslovje v Maribor, toda vojaški zakon jih je potisnil med vojake. Kot vojak so služili v Mariboru, v Ptuju, v Gradeu, največ časa pa v Giinsu na Ogerskem v vojaškem izgojališču kot instruktor. Tri leta so vojaško suknjo nosili. V vojaški službi bi gospod bili lahko ostali — dobro se njim je godilo in jihovi naprejpostavljeni so njih tudi ljubili in cenili. Božja volja pa je bila, da so po triletnem cesarskem službovanju vojaško suknjo spremenili z bogoslovskim falarjem. Ostavili so — gnani od milosti božje — hrupno, ter si izvolili tiho in samotno življenje duhovskega stanu. Veliko veselje so imeli do pobožnih vaj, in z veliko natančnostjo so se poprijeli bogoslovske vede. Ker so že bili precej v letih — 26 let — so morali biti prav marljivi, da so vse predmete zmogli. Pa se niso nikoli utrudili. Bili so mož trdne volje: kar so si naprej vzeli, to se je moralo zgoditi — celo vojaško. Tako so v svojih študijah do IV. leta vrlo napredovali. V počitnieah pred IV. letom pa so se prav hudo prehladili. Morali so v posteljo. Ali da bi bili v nji ostali, bilo bi se zdravje povrnilo. Prerano so jo ostavili, ter se na pot podali. Daleč od svojega doma, v lepih Slovenskih goricah, se njim bolezen povrne, a hujše od prve. Jeli so kri pljuvati. Nemudoma so se vrnili domov, ter se pridno vračili. Nekaj je pomagalo — pa zopeL je prišla kri. Toliko so se vendar krepkega čutili, da so v jeseni leta 1887 Sli nazaj v Mariborsko semenišče. Obiskovali so predavanja — vendar zmirom bolni. Kljubu vestnemu zdravljenju več zdravnikov, kljubu vsakošni dobri postrežbi se bolezen ni poslovila. Da, o božiču jih je zopet tako hudo napadla, da smo že vsi mislili, da ni več pomoči. Ali prsa so bila močna. Po mogočnosti so se še zmirom učili, in so koncem šolskega leta vse izpite napravili. Dne 16. julija leta 1888 so bili, če tudi telesno prav slabi, vendar v duhovnika posvečeni. Dne 19. avgusta so obhajali prav slovesno svoj najslavnejši dan, dan nove sv. maše. Slabi so bili tedaj tako, da so bili bolj mrtvecu podobni, kakor živemu. Pa neizrečeno veselje navdajajoče njihovo Bogu hvaležno srce vzdržavalo je njihove moči v toliki meri, da so vse primicijske skrbi in težave vrlo prestali. Blagi novomašnik, tako so se Ti vendar Tvoje iskrene, srčne želje izpolnile! Stopil si pred altar božji, opravil si Bogu dar neizmerne hvaležnosti Tvojega srca. 0, kolikrat si nied boleznijo govoril: »Da bi le tako dolgo živel, da bi novo sv. mašo pel! Potem rad umrjem«. Blagor Ti! Bog Te je uslišal. V jeseni istega leta bili so k >t duhovni pomočnik nastavljeni v svoji rojstni fari v Dramljah pri tedanjem župniku vlč. g. Josipu Jurčiču, sedanjem dekanu pri Sv. Lenartu v Slov. gor. Težko so sicer opravljali svojo službo, vendar so s pomočjo blagega g. župnika svojo dolžnost storili. Vneti in goreči pa so bili za čast božjo in zveličanje duš! Kadar je za to šlo, ni njim bilo po- znati, da bi bili bolni — mladeniška krepka navdušenost je tedaj prevladala. Bolezen pa jih ni pustila: bolj, ko so se trudili, bolj jih je tlačila, tako, da so po nasvetu zdravnikovem meseca junija lela 1889 morali stopiti v pokoj. Nadjaje se boljšega in krepkejšega zdravja so šli v prijazno Mozirje. Tukaj so dva meseca ostali pri gostoljubnem župniku vlč. g. Josipu Žeheljnu. Od tod so se podali k podružnici Gornjegraške fare k Sy. Petru v Ročni. Tukaj so se imeli prav lično stanovanje. Zrak jiin je prijal in so se precej krepkega čutili. Ob delavnikih so opravljali božjo službo, večkrai tudi ob nedeljah in praznikih. Tedaj so imeli tudi kako kratko katehetično pridigo. V adventu so imeli vsaki dan svitance, v majniku pa šmarnico. Ljudem so ae prav priljubili. Dali so njim zato tudi kaj malega bernje, da so ložje izkajali. (Konec prih.)