List 22.
Natoroznanske reči.
Kukavica.
Kako ustrežljiva ptica je to! Njenega imena ni se ti treba učiti po bukvah, ona sama ga oznanuje tako glasno, da deleč krog* se razlega po gričih in dolinah. Akoravno je pa gotovo že vsak slišal glas kukavice, je vendar mnogo mnogo takih, ki te ptice še vidili niso; kajti jako boječa je ona; le malokdaj dobiš jo pred oči.
Ne bo tedaj napačno, ako nekoliko omenim o njeni podobi. Po unanji podobi in barvi je podobna kukavica celo kregulju, zato trdi ljudska vera že sto in sto let, da se kukavica spremeni v kregulja. Barve namreč je pepelnate, zgoraj bolj temne, spodaj manj. Rep ima dolg, noge pa nizke, ne za hojo na zemlji ustvarjene, ampak za življenje na drevji; na tleh je nikdar ne boš vidil.
Kukavica živi po vsi Evropi in po severni Afriki; skriva se po vrhih gosto obraščenih dreves, in prihaja od tod tudi v bližnje vrte z drevjem zasajene. Nikdar v lepem miru s sosednimi sestricami ne živi, ona je zlo prepirljiva kakor naši dopisuni po tujih časnikih; zatega voljo razdele si kukavice lesovje v okrajne: v vsakem takem okrožji gospodarite dve kukavici, ona in on. V tem svojem okrožju se kaj pridno suče; celi božji dan leta sem ter tje , iskaje si hrane ali pa gleda po gnjezdih drugih ptic — zakaj? bomo kinali vidili.
Vsled svoje hrane kukavica zlo zlo koristi; živi se večidel z gosencami. Najraje ima kosmate, kterih skoraj nobena druga ptica zobati noče.
Mesca avgusta zapusti kukavica naše kraje; malega travna pa zopet oznanuje glasni „ku-kuu njeni prihod. Kuka pa le samec, ona in mladiči imajo drugačen, bolj tih glas.
Največa posebnost te ptice pa je, da si ne nareja sama gnjezda in tudi sama jajčic ne vali. V spomladi pre-letata in preiščeta on in ona vse kotičke v gojzdu, najti si gnjezd malih ptičev, živečih se z mrčesi. Sosebno ljube so ji gnjezda penic, pastaric, tašic, stržkov in drugih. Ko je takih gnjezd najšla, jame kukavica leči; na štiri ali šest dni zleze po en jajček, po velikosti enak jajcom grabčevim, po barvi pa so umazano-beli in rujavo-pisani. Te jajčke tedaj poklada v gnjezda gori omenjenih ptic, ter v gnjezdu najdene saj deloma izmeče. To menda stori, ko ptice na gnjezdu ni, zakaj vse te male ptičice kukavico jako sovražijo in skušajo jo pregnati, ako jo vidijo priti. Mnogokrat položi kukavica jajce v gnjezdo, napravljeno v luknji drevesni.
Za malo časa izvali se kukavica z drugimi svojimi po poli brati vred. Hudi dnevi pridejo zdaj za prave sinke valeče ptičice. Mlada kukavica veliko hitreje raste, kot sosedje njeni v gnjezdu , vedno zija in upije , vedno hoče hrane — komaj jo moreta rednika nasititi med tem ko lastni mladiči stradajo. Večidel mlada kukavica še tudi kaj neusmiljeno povrača velike dobrote svojih rednikov, s tem namreč, da mnogokrat svoje po poli bratce iz gnjezda polneče, da morajo revčki poginiti. Pa tudi to neusmiljeno početje ne ugasne ljubezni starke do rejenca; donaša mu hrane še potem, ko že izleti, dokler si je še sam ue more iskati. Tako morajo ptice kukavici tlako delati, izrejati ji njene mlade, med tem ko njih lastni večidel poginejo.
Pred nekaj leti zapazila sta že pozno v jeseni dva lovca pastarico, ki je kaj marljivo hrane si iskala. Čudno se jima je dozdevalo , kaj da ta pastarica tu počne , med tem, ko so vse druge njene sestrice že davnej v gorkeje kraje odletele. Ona dva jameta bolj natanko ptičico opazovati. Vsakokrat, ko je kaj vjela, vidita jo na bližnje drevo odleteti pa zopet krnalo po novo hrano se vrniti. Lovca ogledajoča drevo zagledata ptičjo glavico , molečo iz neke votline drevesne. Po velikosti soditi to ni bila pastarica. Ti ptici donašala je skrbna pastarica jedi. Prepričati se, kaj da more pač to biti, splezata lovca na drevo; tu najdeta ptico, zaprto v mali votlini, le glavo in vrat je zamogla ven stegniti. Eden lovcov jame krog razpoke les odreza-vati, da bi osvobodil revno jetnico. Med tem delom je pastarica zlo plašna in z velikim strahom drevo obletavala. Luknja je zdaj dovolj velika; eden lovcov seže notri in prinese — kukavico, še ne popolnoma izrašeno. Kukavica vložila je tedaj v to malo votlino, v gnjezdo pasterično, svoj jajček; mlada kukavica je rastla in zdaj o joj! jej je bila luknja premajhna, ona ni mogla več ven. Pastarica je zmiraj skrbno redila svojega rejenčka , in spolnovala tako zvesto zakon natore, ki naklada materam rejo mladih, — spolnovala je to dolžnost tako zvesto , da je ona sama še zaostala v naših krajih, med tem, ko so njene sestrice po« potvale v daljne gorkeje dežele.
Po ljudski vraži je kukavica ptica prerokinja. Ko jo prvikrat v mladem letu čuješ , poslušaj, kolikokrat bode za-
kukala; kolikorkrat se bo to zgodilo, toliko let ti bo živeti. Kukavica pride v spomladi v nase kraje, in ker takrat zemlja začne spet roditi, postala je kukavica med našim narodom tudi simbol obilnosti in sreče: če imaš takrat, ko jo v spomladi prvikrat slišiš, dnarja v žepu, manjkalo ti ga ne bo tisto leto nikoli (— če ga boš imel).                    A. Zup.
172