LETNIK II ISKRA glasilo delovnega kolektiva tovarne elektrotehničnih in finomehaničnih izdelkov »Iskra« Kranj 19 5 6 št. 2 marec april Izdaja: Upravni odbor Ureja: Uredniški odbor Odgovorni urednik: Tome Dovjak, Zlato polj e, Kranj Naslov uredništva: Tovarna »Iskra«, Gorenja Sava 6 telefon 231 (interna 425) Osnutek za ¡naslovno stran: Danica Zgonc- Naslovna slika:. Panorama tovarne »Iskra Klišeje izdelala klišarna »Gorenjski tisk« v Kranju Tisk: »Gorenjski tisk«, Kranj Naklada: 2800 izvodov ' VSEBINA: 1. Ob desetletnici „Iskre“ (Silvo Hrast) 2. „Iskra“ v naši krajevni skupnosti (Vinko Hafner) 3. Zapiski iz tovarniške kronike (Dr. Miroslav Trost) 4. Delavsko samoupravljanje . ob 10-letnici „Iskre“ (Alojz Rajgelj) 5. Narodno osvobodilna borba in naš delovni kolektiv (Adolf Kosterov) 6. Stavka v Jugočeški (-fL šola mladega proletariata (Š. M.) 7. „Iskra“, razvojna tovarna novih izdelkov (Ing. Franc Sila) 8. Tehnični razvoj oddelkov (Ing. Marjan Lavrenčič) 9. Naše perspektive (Ing. Milan Železnik) 10. Razvoj tovarniške organizacije in njene bodoče naloge (Boris Kryštufek) 11. Naši uspehi na domačem in tujem tržišču (Dr. Milan . Lilek) 12. Vzgoja strokovnih kadrov (Franjo Brunskole) 13. „Ites“ (Tone Jakopič) 14. Sestav novega delavskega sveta za leto 1956 15. Prvi sodelavci „Iskre“ še danes na svojih mestih 16. Tekmovanje zimskih športnikov (Bogdan Napokoj) 17. Plodno delovanje šahovske sekcije »Iskra“ (F. B.) SIL V O HRAST Ob desetletnici „ISKRE" 10 let v življenju nekega naroda ne pomeni mnogo. Toda 10 let pomeni mnogo več, če se ta narod ne razvija stihijsko, ampak si z enotno voljo in akcijo utira pot v nove družbene oblike in boljšo bodočnost. Ob osvoboditvi naše dežele izpod tujih in domačih izkoriščevalcev smo prevzeli žalostno dediščino: razrušeno in zaostalo agrarno državo. Izkušnje iz NOB, neomejeno zaupanje v naše vodstvo, ljubezen do domovine, odločna volja in ogromni napori ter žrtve, vse to, združeno v eno samo hotenje, ustvariti tak družbeni sistem, kjer bodo delovni ljudje v polni meri uživali sadove svojega dela — je bilo potrebno, da se danes mi, majhen, toda trden člen v verigi našega gospodarskega in družbenega življenja, lahko s ponosom ozremo na prehojeno pot, na svoje uspehe in svoje zmage. Proslava desetletnice naše tovarne je za nas vse prav posebne važnosti predvsem zaradi tega, ker je tudi naša tovarna otrok naše socialistične revolucije ter je njen razvoj in dgnašnje stanje dokaz ustvarjalnih moči in sposobnosti naših delovnih ljudi, ki so v kratkem času brez industrijske tradicije gradib in do sedanje stopnje izgradili naše podjetje. Iskra je postala s svojimi proizvodnimi nalogami in uspehi že zelo važna in priznana tovarna v okviru jugoslovanske industrije. Prav je, če se ob določenih razdobjih, predvsem pa pri tako pomembnem jubileju ozremo nazaj na pot, katero je naš delovni kolektiv prehodil s tolikim elanom in prav je, da ob tej priliki položimo kratek obra- čun o izvršenem delu, naporih in doseženih uspehih. To nalogo so po svojih močeh opravili naši sodelavci, katerih prispevki so objavljeni v današnji številki našega glasila. Sam bi se pa dotaknil nekaterih problemov, katere smo do sedaj uspešno reševali in ki jih bomo morali še bolj intenzivno reševati tudi v bodoče. TJ problemi so zelo zanimivi pa tudi težavni in v glavnem zajemajo naslednje naloge: 1. nenehno povečavanje proizvodnje, 2. izboljševanje kvalitete, 3. znižanje lastne cene, 4. prilagoditev proizvodnje tržišču. Naloge niso nove in jih ne gre reševati kampanjsko, ker so permanentne in se porajajo v raznih oblikah, kakor povečanje storilnosti vsakega člana našega kolektiva, čim popolnejše standardizacije, študij proizvodnih norm, pravočasna in kvalitetna nabava surovin, delitev proizvodnje po panogah, osvajanje novih proizvodnih postopkov, vzdrževanje strojev, orodij in ostalih sredstev, zboljševanje kontrole in zmanjševanje izmeta, zmanjšanje režijskih ur in materiala, hitrejše obračanje obratnih sredstev, dvig kadrov, analiza domačega in inozemskega trga, modernizacija obstoječih in osvajanje novih artiklov itd. Vse zgoraj našteto in še več moramo izvršiti sami z lastnimi silami, skupnost pa bo morala odigrati svojo 'vlogo pri obnovi našega strojnega parka, ki resno ogroža naš nadaljnji razvoj. Naši delovni ljudje z vsakodnevnim neutrudljivim prizadevanjem in dosedanji uspehi pa so zadosten porok, da se bodo investicije, ki bodo v bodočnosti vložene v našo tovarno, hitro in bogato poplačale. ' Zavedati se moramo, da naša, kakor tudi druge tovarne, v naši socialistični skupnosti ne ustvarjajo samo materialnih dobrin, ki so osnova za dvig življenjske ravni, ampak tudi v okviru našega družbenega življenja ustvarjajo novega človeka, človeka gospodarja, ki te dobrine tudi pravično porazdeljuje. Če upoštevamo vse to, se z upravičenim ponosom oziramo na prehojeno pot in, obogateni z izkušnjami,'lahko še z večjim zaupanjem gledamo v našo bodočnost. VINKO HAFNER ))^3dlira ({ v naši komunalni skupnosti Spremembe na prostoru pod Gaštejem, kjer se danes nahajajo obsežne tovarniške zgradbe „Iskre“, so v zadnjih tridesetih letih že dvakrat odločilno vplivale na gospodarski in družbeni razvoj Kranja in okolice. Prvič v letu 1922., ko je na tem prostoru zrastla nekdanja tekstilna tovarna „Jugo-češka“. Bila je prva tovarna te vrste v Kranju, in je pomenila začetek nagle industrializacije Kranja z vsemi njenimi družbenozgodovinskimi posledicami. V tej tovarni je tudi v .letu 1936. najprej začela velika tekstilna stavka, ki se je nato razširila na vso slovensko tekstilno industrijo. Druga velika sprememba na ,tem prostoru je bila napravil j ena pred desetimi Jeti, ko je iz nekdanje nemške „Luftfahrgerattewerk“ in kasnejše remontne delavnice tankovskih e-not nastaja naša današnja „Iskra“, tovarna elektrotehničnih in finomehaničnih izdelkov. Deset let obstoja „Iskre“, deset let žilavih naporov 'njenega mladega kolektiva, nje(-govih velikih uspehov pa tudi težav in slabosti, vse to je prava podoba desetletnega razvoja našega mladega socialističnega gospodarstva. „Iskra“ je dala v tem času s svojo napredno proizvodnjo in s svojim požrtvovalnim kolektivom viden pečat gospodarskemu in družbenemu življenju naše krajevne skupnosti—kranjske komune. „Iskrina“ proizvodnja je postala bistvena dopolnitev in nepogrešljiv člen v našem gospodarskemu ustroju in njem ljudje nepogrešljivi sodelavci v našem družbenem ustvarjanju. To ugotovitev potrjujejo tale dejstva: „Iskra“ predstavlja s svojo napredno proizvodnjo v vrednosti preko 4 milijarde dinarjev letno in 2500 zaposlenimi vsekakor najpomembnejšo gospodarsko enoto v naši komuni. Taka enota pa je morala najti tudi ustrezajoče mesto v našem krajevnem življenju. Številni kolektiv „Iskre“ se v marsičem čuti v celotnem življenju naše komune. Mnogi njegovi predstavniki so aktivni sodelavci vodilnih političnih in oblastvenih organov komune in okraja. Skoraj ni važnejšega družbenega organa občine in celo drugih podjetjih se najdejo številni delavci in strokovnjaki „Iskre“’. Napredna proizvodnja „Iskre“ in usposobljenost njenih kadrov služi v naši občini kot osnova postopnemu razvoju docela novih gospodarskih enot, zlasti kovinsko predelovalne stroke. Taka primera sta Tovarna pušk in lovskih patronov in podjetje „Kovinar“, ki se prav s pomočjo „Iskrinih“ kadrov uspešno razvijata. Tudi v mnogih drugih podjetjih se najdejo številni, delavci in strokovnjaki „Iskre“. „Iskra“ je bila edino podjetje v Kranju, ki je v večjem obsegu gradilo stanovanja za svoje delavce. Res jej da ji je bila dana v ta namen velika pomoč iz proračuna, vendar je „Iskra“ tudi sama prispevala znatna sredstva ter pokazala veliko pobudo in interes za rešitev tega perečega vprašanja. Tudi danes je „Iskra“ prva pri ustanavljanju stanovanjskih zadrug. Poleg tega je „Iskra“ pokazala precej razumevanja tudi za druge krajevne potrebe, kot je n. pr., ureditev delavske prehrane, zdravstrveine službe itd. Preobsežno bi bilo našteti vse tisto, kar je že do sedaj in bo tudi v bodoče uspešno povezalo „Iskrin“ kolektiv z našo krajevno skupnostjo. Tudi po tej povezanosti je mogoče meriti uspehle njenega 'desetletnega razvoja. Saj je „Iskra“ prav tako kot vsako drugo podjetje sestavni del naše krajevne in celotne socialistične skupnosti ter z njo življenjsko povezana. Zato je naša skupna želja in korist, pa tudi obojestranska dolžnost, da te vezi še poglabljamo v .korist uspešnega razvoja „Iskre“, kakor tudi komune in celotne socialistične graditve. Dri Miroslav Trost: Zapiski iz tovarniške kronike Tovarna „Iskra“ v Kranjti je nastala in se razvila v prostorih nekdanje tekstilne tovarne „Jugočeška“, ki jo je nemški okupator med vojno preuredil v tovarno letalskih delov. „Jugočeška, jugoslovansko češka tekstilna industrija d. d.“, ki je zgradila večino se¡danjih poslopij tovarne, je bila ustanovljena leta 1922. Nastala je v času, ko so stopile v veljavo nove carinske tarife in inozemski kapitalisti niso mogli več uvažati v našo državo tekstilnih izdelkov v tako velikem obsegu kot doslej. Zato so se odločili, da bodo prestavili del svojih obratov v našo državo. Jugočeiško je finansiral konzorcij s pretežno udeležbo praške banke Peček & C|0. pa tudi z udeležbo naših domačih kapitalistov. Od mestne občine Kranj so kupili pašnik, na katerem sedaj stojijo poslopja tovarne, in začeb z gradnjami. Direktorji tovarne so bili seveda tujci, prav tako vodilno tehnično osebje. Področje mesta Kranja je bilo ugodno zlasti z ozirom na dobre in bližnje prometne zveze z inozemstvom, ceneno in lahko priučljivo delovno silo, ki se je v glavnem prilivala s podeželja, bližino reke Save in železniške proge,. Ustanovitev Jugočeške in drugih novih podje,tij je omogočila tudi uslužnost domače državne oblasti, ki je zaradi potrebe socialne pomiritve tedaj že močno zavednega delavskega razreda, rada šla na roko tujemu finančnemu kapitalu, da je ustanavljal podjetja in s tem ustvarjal možnost zaslužka. Sledila je ustanovitev nadaljnjih novih podjetij: leta 1926 tovarne Intex, leta 1928 tovarne Tekstilindus, Jugo-brune in nekaterih podjetij domačih kapitalistov. Tujci so imeli od začetka korekten odnos do naših delovnih ljudi. Bili so po večini tudi sami slabo situirani. Kasneje pa,, ko' je gospodarska konjunktura omogočila nenavaden uspeh in procvit novonastalih podjetij ter so si sami gmotno zelo o p pr mogli, so začeli postopati z našimi ljudmi zelo oblastno. To zapostavljanje in zatiranje, ki sp ga kazali na vsakem koraku^ pa je našega zavednega delavca vzpodbujalo v tem, da se je začel vztrajno izobraV-ževati, tako strokovno kakor tudi politično in so prav iz vrst tega delavstva zrasti mnogi kasnejši voditelji delavskega gibanja in hrabri borci. Kmalu po ustanovitvi Jugočeške se je delavstvo, začelo strokovno organizirati v sindikate in sicer: Splošno delavsko strokovno zvezo, Krščanske, socialiste in v ta-koimenovane „Narodne socialiste“ i(plave), kasneje pa so tudi uslužbenci ustanoviti svojo takoimenovano „rumeno“ strokovno organizacijo. Značilno je, da so kapitalisti vedno podpirati po številu naj slabšo organizacijo, da bi s tem izigravati ostale skupine. Ta taktika je seveda slabila delavsko gibanje. V tekstilni stroki so tako po številu kot po zavednosti prevladovati marksistični sindikati, vključeni v URS (Udruženje radničkih sindikata). Tuji kapitalisti pa niso izvajati pritiska samo na domače delavstvo, temveč so znati pridobiti vedno večji vpliv tudi na lokalne oblastvene organe. Ta vpliv se je stopnjeval iz leta v leto in v času velike tekstilne stavke slovenskega tekstilnega delavstva se je v Kranju v jasnj luči pokazalo, da so tedanjo oblast praktično direktno voditi tuji industrijalci. Stavka, ki je: na področju naše tovarne trajala pet tednov in sicer od 22. avgusta do 28. septembra 1936, je predmet obravnave v posebnem članku. Prva doba po stavki pomeni določeno nazadovanje v delavskem gibanju. Med delavci je nastalo splošno nezaupanje do vsake organizacije, zlasti ker so se med nje vrinili plačani vohuni vodstva podjetja. Akordne postavke so bile do skrajnosti komplicirane in napete, tako da je bilo možno čdhi večje izkoriščanje. Težak udarec za delavstvo je bjla tudi ustanovitev JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice), ki je predstavljala kompromis med radikalno stranko in slovenskimi klerikalci. Uveljavila se je s pritiskom in z grožnjami ter je bilo delavstvu jasno sporočeno, da bo vsak, ki bo odklonil vstop v to organizacijo, lahko računal na odpust iz službe. Sele ko je bila jeseni 1938 na pobudo mestnega komiteja reorganizirana partijska celica v tovarni, se je posrečilo z vztrajnim organiziranjem in požrtvovalnim delom zopet pridobiti zaupanje delavcev, čeprav so »nekateri, zlasti socialdemokrati, hoteti z vso močjo pašivizirati tle napore. Leta 1941, ko Se je čutilo bližanje vojne nevarnosti, so biti žid organizirani sestanki po obratih. Delavci so se obračati na posamezne partijske člane s prošnjami za informacije in mišljenje o političnem razvoju doma in po svetu. Ob izbruhu vojne so se vsi primorski fantje javiti kot prostovoljci za hranitev jugoslovanskih mej. Po zlomu stare Jugo-šlavijie pa so se po večini vrniti v tovarno, kjjer je medtem okupator preuredil podjetja v svojje namene. Tekstilni stroji so biti demontirani in prodani, iz Nemčije pa so prihajati novi — postavljala jih je nemška firma Luftfahrgeraettewerk, Berlin — Ha- k-einfelde. Tovarna je bila preurejena za izdelovanje določenih avionskih finomeha-ničnih delov (aparati — sinhronizatorji za avijacijo) in je bil strojni park popolnoma prilagojen veliko serijski proizvodnji teh izdelkov. S prihodom nacističnega okupatorja se je začela, nova doba preganjanja naših zavednih ljudi. Najprej je bilo odpuščenih 120 njihovimi voditelji izven nje. Dne 25. julija j.941 so odšli prvi štirje delavci iz Jugoče-, škte v partizane in sicer: Andrej Brovč — ki je bil med tem že odpuščen iz LGW —, Pavel Jezeršek, Slavko Smuk in še eden, katerega imena doslej niso mogli ugotoviti. Zlasti je bilo oživljeno delo Osvobodilne fronte leta 1943, ko je bil osnovan prvi NARODNA VLADA SLOVENIJE MINISTRSTVO ZA INDUSTRIJO IN RUDARSTVO obei odlelsk I I/P-4949/45-dr.C. ! Zop. 5*. » * •' ..-."n«-.'.. 3» • Predmet: Preimenovanja tvrdke • IJlibljtna dne - 6«-3* .. ■■ . M S» S t r i?t d y • r nw Kreni . Faksimile originalnega akta, s katerim je dobila Iskra svoje ime Z ozirom na svoj eSasno stavljeni predlog na preimenovanje dejanski: obstoječe in: obratujoče tvrdke „Strojne tovarne", (Krapi,*riri-%taja®, da ae ta tvrdka preimenuje in registrira v javnih knjigah kot: J 1 *3 -K .H 'k- " tovarne za elektrotehniko in fino mehaniko, Kranj« Smrt fašizmu - svobodo narodu! m delavcev, ki so jih Nemci smatrali kot nezanesljive. Med temi so bili v resnici tudi glavni .organizatorji delavskega gibanja. V.endar zaradi tega delo Osvobodilne fronte ni opešalo, ker so še vedno obstojale močne veži med delavstvom v tovarni in odbor OF v tovarni. Niti nemške grožnje niti okupacijski zapori t,er streljanje tal-qev ni ustrašilo zavednih delavcev in delavk, mladih in starih, da ne bi dali svojih skrajnih naporov za uresničenj e plemenitih in vzvišenih ciljev O F. V maju 1945 j,e takoj po osvoboditvi zasedla tovarno I. tankovska divizija, ki je v tovarniških prostorih organizirala svojo delavnico. Delavci in stroji so bili zaposleni pri popravilu tankov, topov in motornih vozil ter pri izdelovanju za 'to potrebnega jati s precej enostranskim strojnim parkom okupatorja, prilagojenim specifični proizvodnji v velikih serijah. Kot proizvodni program so bili izbrani izdelki elektrotehnike in finomehanike; ki so najbolj odgovarjali strukturi tovarne. Prvotno postav- Faksimile originalnega akta, s katerim je Zvezna vlada potrdila ime Iskra, s podpison. predsednika vlade FLRJ tov. maršala Josipa Broza-Tita in ministra industrije FLRJ Borisa Kidriča 8# b«*o»jp •»«s« 8 y *»a» i»*** i» QcRo»*ar **kow» o...... jtpx»sR8U tm BP»g*or ¡**»mcti*,»«xyc*pe je Bimg* B»po*w» JjT8oaa»*J* #>me» J> K S M 9 ;as«*p»**o<» TO*»]?«» aa «ataíjoTÍim*« as 4»«o «azsBioco^Kpa» 1» apa»p*gw» “«oap*" to»«p«a is «ae*»poT*xa«- *o ki» taco x»xr*8ko, Kpa», oenosaro aasacrpiporsa H**yefji«j« ' n rviapct»» i'sposs* l'snySJutx» Ososeaaje flp, X n 41-1,9/46, o* P,111. »»0T8SBÍI*, oaoOp**ro Oo«a»*o« »axoxy a *pk»*H*g af»»pe»*«a jjr«5}3*l,,mik, oa «»oj»« pagos nog “'okj»’1 T»oy*8S;a a* «sexT-po- - íexKswy'k 4»sy koxos«*j, */ k« ojneao« j«axxyt */<* j>a* «’»«pasa ss #a*atpoT«x-x*xy * ¿»*y <«r*«x«y, ■ r/ .s« «8K«g08ciio» J«»xxyi * osja" íatipasi aa exextjo-taxwiíjta a ijaaa asxswut«. S«*a**« nj¡#iísafta ja y apafcy. íf. Oe»o»*a 8 oSprn» cp»*»»»» c*aaa!.e n¡-«.as>a*fc y es pacaoaaxeft« JWsaotap Jaitaxoaja 41 tí $ «argaoaoBía oa .¿nracipo« «*-gycrpaj» HW. ■ «X»gO*»p «s*yo»p*j* «Sí J# orodja. Vzporedno s tem se je formirala uprava podjetja iz borcev NOB in iz članov Centralne tehnike. Proti koncu leta so se začeli zbirati v podjetju tudi demobilizirani partizani. . Naloga nove uprave podjetja, zlasti po odhodu imenovane vojaške edinice, je bila poiskati take izdelke, ki jih je tržišče potrebovalo in ki bi jih bilo mogoče proizva- Ijeni proizvodni program pa je zajel preveliko število izdelkov, tako da se proizvodnja v danih razmerah ni mogla harmonično razvijati in izpopolnjevati. Stanje se je začelo spreminjati z letom 1948, ko je bilo izločeno veliko število delov, ki so se doteduj izdelovali,, zlasti instalacijski material (razen stikal), ročno orodje, razni tehnični pribor, ure, ventili itd. Čeprav je tako izločanje proizvodnih izdelkov, ki je bilo cesto enostransko dekreti rano z administrativnim aktom in proti volji podjetja, spravilo našo tovarno v finančne težave, je imelo tudi nekatere .pozitivne posledice. Delovni kolektiv se je namreč mogel bolj temeljito in z večjimi izkušnjami posvetiti razvijanju novih izdelkov, ki so stopili na mesto izločenih. Podrobnejše podatke o tem boste našli v drugih člankih. Pravni položaj našega podjetja se je po osvoboditvi razvijal takole: Firma Luftfahrgeraettewerk, G. m. b. H., obrat Kranj, je kot nemška imovina prešla v last DFJ in sicer na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani št. Zpl. 1.638/45 z dne 23. 10. 1945. Takoj po osvoboditvi je uprava tovarne dala novemu podjetju ime Strojne tovarne, Kranj. Ker pa ta naziv ni odgovarjal poslovnemu predmetu, je bil že v začetku leta 1946 dan predlog za preimenovanje. Dne 8. 3. 1946 je takratni minister za industrijo in rudarstvo Narodne vlade Slovenije, tov. Franc Leskošek - Luka, podpisal a,kt, s katerim se naše podjetje preimenuje in registrira v javnih knjigah kot Iskra, tovarna za elektrotehniko in finomehaniko, Kranj. I Da bi se dejansko stanje spravilo v sklad s kasnejšimi predpisi, zlasti s ten meljnim zakonom o državnih gospodarskih podjetjih, je Vlada FLRJ dne 31. decembra 1946 pod št. PO br. 2065/41 izdala še poseben akt, s katerim deklarira obstoj našega podjetja. (Glej faksimile na strani 37.) Voditelji našega podjetja so bili: Vladimir Klavs, delegat Ministrstva za industrijo in rudarstvo, od maja do konca leta 1945. « V Ing. Evgep. Černigoj, direktor od februarja 1946 do konca marca 1947. Ing. Lucijan Šinkovec, direktor od maja 1947 do maja 1948. V j akosiav Marinič, direktor od oktobra 1948 do decembra 1952. Dr. Štefan Šoba, direktor od januarja do avgusta 1953. Slivo Hrast, direktor od 1. septembra 1953 diaije. V vmesnih razdobjih so vršili funkcijo direktorja: Ing. Ivan Gruden v januarju 1946, Ing. Slavoj Jenkč, aprila in maja 1947, Ing. Marjan Lavrenčič, junija 1948j Ing. Milan Železnik, od 15. junija do 25. oktobra 1948. Pripominjam, da je bil z dekretom z dne 14. 5. 1948 postavljen za direktorja tovariš Franjo Šafarik, ki pa dejansko svoje funkcije zaradi bolezni ni mogel prevzeti. Ob priliki 10-letnice obstoja Iskre sem [naprosil vse bivše direktorje, da povedo nekaj besed za jubilejno številko našega lista. Tej prošnji so se ljubeznivo odzvali in izjavili sledeče: Vladimir Klavs: „Primer „Iskre“ nazorno kaže, kolikšna ustvarjalna moč je v ljudeh, ki v svojem stremljenju vedo, kaj hočejo. Se ko je bil okupator v bivši*„LGW“ in je v poslednjih naporih skušal mnoge naprave oziroma stroje odpel j ati, so 'znali člani kolektiva to preprečiti in ohraniti dragoceno opremo za delo pod novimi pogoji po osvoboditvi. Ne da bi čakali na navodila ali ukrepe novo nastale ljudske oblasti, so v tovarni izbrali zača‘sno vodstvo in ukrenili vse potrebno, da se je tovarna v najbolj kritičnem razdobju ohranila neokrnjena. V letu 1945 se je bilo treba odločiti za delovni program. Oprema, tovarne je narekovala, naj obsega program finomehan-sko in elektrotehnično stroko. V to smer se je usmerila vsa dejavnost. Konstrukterji so z veliko vnemo in požrtvovalnostjo prijeli za delo, za njimi orodjarji in ves kolektiv. Že po preteku pol leta je slavil kolektiv „Iskre“ svojo prvo delovno zmago, svoj prvi serijski proizvod. Temu" so sledili novi uspehi in danes je „Iskra“ poznana že daleč izven meja Jugoslavije. '-'(—V' Še to v imenu vseh bivših „Iskrašev“, ki so bili dalj ali manj časa člani „Iskre“: naj nam sedanji č,lani kolektiva „Iskre“ dovolijo, da se z njimi vred veselimo vseh dosedanjih in tudi bodočih uspehov, ki, jih bo delovni kolektiv „Iskre“ brez dvoma še dosegel. Ing. Evgen Černigoj: Moje službovanje v Iskri je potekalo v času, ko se je mlado podjetje moralo boriti še s ce,lo vrsto začetnih težav. Proizvodni program, ki je bil prilagojen obstoječemu strojnemu parku, je bil precej obširen. Težave so bile poleg pomanjkanja tradicije tudi v tem, ker so se interesi podjetja morali prilagoditi rastočim potrebam naše mlade armade, ki je v tistem času vršila v naših prostorih važne tehnične naloge. Ob njeni preselitvi pa smo ji odstopili tudi del strojnega parka. Kljub vsem težavam pa nam je uspelo v razmeroma kratkem času dogotoviti prvi serijski izdelek Iskre: stensko uro. Temu so sledili še drugi izdelki', ki pa večinoma niso več predmet proizvodnje Iskre, ker so bili s strani takratnih administrativnih vodstev dodeljeni drugim tovarnam. čeprav je to pomenilo v določeni meri razočaranje za .vse tiste, ki so vložili vse svoje napore v razvijanje in uvajanje novih izdelkov, je pomenilo opravljeno delo tudi dragoceno šolo in pridobitev izkušenj na vseh teh področjih. Vendar je bila to samo prehodna doba in je njej sledila borba za uvajanje novih izdelkov in vrsta novih uspehov, ki pa jih nisem več osebno sodoživel, saj sem že koncem prvega tromesečja 1947 moral Iskro zapustiti in oditi na novo službeno mešto. Moram pa reči, da šem od takrat vedno z zanimanjem sledil nenehnemu razvoju in uspehom vašega podjetja. Tudi jaz se pridružujem čestitkam ob 10 letnem jubileju in želim vašemu delovnemu kolektivu še mnogo uspehov. Ing. Lucijan Šinkovec: Iskra takrat še ni imela svoje točno začrtane smeri, kar tudi ni bilo mogoče, bila je še premlada pa tudi ml, ki smo v njej delali, smo bili po večini ndacli. in brez industrijskih izkušenj. Iskali smo prave smeri. Pri tem smo naleteli na velike, težave. Vedeli smo, da se od nas mnogo pričakuje. Naloge, ki so nam jih postavljali in naloge, ki smo jih smatrali mi kot važne, včasih niso bile identične, Vendar smo poskusili najti pravo srednjo pot in še te poti trdno držati. Kolektiv še je z izredno voljo in požrtvovalnostjo zagrizel v delo. Niso mu bili težki tudi največji napori, samo da bi Iskra čimprej izpolnila tisto, kar se je od nje pričakovalo. Mislim, da so prav v tej dobi bile postavljene osnovne smernice za bodoči razvoj itovame; poskusili smo iz množice idej in artiklov izbrati tisto, kar je najbolj potrebno in kar istočasno odgovarja strojnemu parku in kadru. Pripomniti 'je treba, dia smo se — razen za druge artikle, ki jih po večini Iskra še danes proizvaja — prav v tem času odločili, da se bomo začeli pečati s telefonijo. Bili smo prepričani, da je ta panoga elektrotehnike za Jugoslavijo želo potrebna in da je prav Iskra tista, ki na tem polju v najkrajšem času lahko mnogo več doseže kot naše ostale tovarne. Pričeli smo s pripravljalnimi deli in kar lepo napredovali. Vendar je Iskra zaradi drugih nalog in raznih administrativnih težav, to nalogo, kakor tudi mnogo drugih, morala takrat začasno odložiti. Ko se je Iskra po nekaj letih zopet lotila telefonije, uspehi res niso izostali. V sorazmerno kratkem času je prišla na trg kar precejšnja količina kvalitetnih proizvodov s tega področja. Čeprav nekateri mislijo, da ta panoga pri nas nima bodočnosti, se bo v kratkem izkazalo prav nasprotno. Razvoj našega gospodarskega, življenja zahteva že sedaj, v kratkem pa bo še bolj energično zahteval, dobre telekomunikacije. Pokazalo se bo, da je bila naša odločitev v 1947 letu pravilna. Vjefcoslav Marinič: Drugovi! Čast mi je da za 10-godišnjicu postajanja Iskre iskreno čestitam ogromnim us-pjesima, a koji su znarfi i izvan FLRJ. Mislim, da danas Iskra uživa visoki autoritet baš radi svojih kvalitetno izradjenih proizvoda. Vrlo dobro se sječam, kada sam došao u tvornicu 1948. godine kao rukovo-dioc, da sam na čestim sastancima govorio da če Iskra morati da dade što više kvalitetnih proizvoda! i tla če biti prva, koja če otrnogučiti našim gradovima i selima, da gledaju filmove na Iskrinim kinoprojekto-rima, te da če na taj način kulturno uzdizati hadni narod. To se je ostvarilo i danas rjet-ko u koji grad dodješ a da nije to stvarnost. Kada to čovek vidi, drago mu je kao borcu za izgradnju socijalizma, a <‘kamoli ako se sjeti da jej i on lično ipak dao jedan djelič svog truda zato. Danas, kada je radničko samoupravljanje več našlo svoje forme rada, kada je organizacija, kao što je u Iskri, na zavidnoj višini, uspjesi su još veči, a vidi se u svakoj trgovini električkih predmeta, gdje na proizvodu stroji znak Iskra, a tih predmeta je danas prilično mnogo. Vjerujte, da makar je prošlp več tri godine otkako nemam užih kontakta, da ipak dosta znam o radu, te da me svaki uspjeh vrlo veseli. Jer mogu reči, da samj i ja na-učio mnogo od radnog kolektiva, i da to iskustvo koristim u svom radu. Želio bi ovim putem, da radnom kolektivu zahvalim na sječanju i da kao bivši rukovodioc bodrim za još boljim rezulta-tima, kako bi Iskra i ostala ponos FNRJ. Dr. Štefan Šoba: Skromen je moj delež pri razvoju Iskre, vendar mi je ostalo delo v njenem kolektivu v najprijetnejšem spominu. Komaj smo se dobro spoznali, še obletnice nisem dočakal, in že sem moral drugam. Ko me je tov. Leskošek - Luka na seji Delavskega sveta predstavil, mi je bilo tesno pri srcu. Novi obrazi, vprašujoči pogledi in že prvi dan vrsta težav! Komaj dober korak smo napravili iz administrativnega planskega gospodarstva v svobodnejše ekonomske odnose in organi delavskega upravljanja še niso mogli obvladati vseh kompliciranih halog v organizaciji proizvodnje, načinu nagrajevanja, v zagotovitvi proizvodnega materiala ter v osvajanju domačega in tujega trga. . Mislinp da je kolektiv tudi v tem kratkem času mojega sodelovanja dosegel lepe uspehe; predvsem so bili doseženi dobri uspehi v boljši organizaciji proizvodnje, tako da je; i£ meseca v mesec naraščala. Nadalje v osvajanju novih proizvodov. Kmalu po mojem prihodu j e številčno skromen oddelek za proizvodnjo 'telefonskih central imel skromno slavje. Proizvedena je bila 100-ta hišna centrala 1/10! Ko sem odhajal, je bila lepa, lia hovo Opremljena dvorana ža montažo telefonskih central že skoraj polna. Podobno je bilo tudi drugod; novi proizvodi, izboljšana organizacija, boljši pogoji dela in zavestna disciplina. V tem času je Iskra prvič uspela prodati svoje proizvode v inozemstvo! Lepo je biti član takega kolektiva, zato mi je bilo tesno pri srcu, ko sem odhajal. Ob deseti obletnici želim, da bi se Iskra š'e nadalje razvijala in da bi iz nje zrasla vrsta novih tovarn in delavnic s področja fine mehanike in telekomunikacij!“ V nadaljnem se bom omejil samo na net-katere navedbe iz naše zgodovine, ker bodo o samem delu tovarne na produkcijskem in komercialnem področju spregovorili drugi pisci. Naše podjetje je v letih 1948, do 1951 razvilo obsežno komunalno dejavnost s tem, da je zgradilo 2 velika stanovanjska bloka na Zlatem polju s 36 stanovanji in 7 blokov na Plahim s 142 stanovanji. Razen tega pa še 2 velika samska domova. Lansko leto pa je b'11 dovršen še en stanovanjski blok na Zlatem polju. Tudi na zemljišču ob Savi ža tovarno je bilo zgrajenih 5 hiš s 17 družinskimi in 18 samskimi -stanovanji. V letu '1950 pa industrijska kovinarska šola, iz katere je doslej izšlo že veliko število mladih strokovnih delavcev. Po ukinitvi otro- ških jasli smo v istem poslopju ustanovili obratno ambulanto, ¡ki 1© najmodernejša take vrste v državi. V letih 1947 do 1952 je podjetje imelo svojo lastno službo delavske preskrbe, ki je obsegala:: delavsko uslužbensko restavracijo, ekonomijo, trgovino, šivalnico, čevljarsko In krojaško delavnico. V letu 1953 je bil osnovan industrijski servis s ¡sedežem iv Ljubljani z nalogo, izvrševati moiitažo in popravila vseh šibko-točriih izdelkov, zlasti telefonskih central in kino projektorjev, i Da bi se čim bolj približali kupcem v posameznih republikah, je delavski svet že leta 1953 sprejel načelni sklep, da se losnu-jejio razne Industrijske prodajalne in predstavništva na sedežih posameznih ljudskih republik. Doslej je bila odprta leta 1953 prodajalna v Beogradu, leta 1955 na Reki, te dni pa bo ustanovljena trgovina v Skoplju in v Zagrebu. Naše podjetje se je v dobi planskega gospodarstva najprej nahajalo pod operativnim vodstvom Ministrstva industrije in rudarstva Slovenije, nato pod Glavno upra- Sedanji direktor Silvo Hrast vo elektroprivrede (UPEL), Glavno upravo za elektroindustrijo, Glavno direkcijo zvezne elektroindustrije, od 30. junija 1950 pa pod Generalno direkcijo za strojegradnjo LRS, vse dio leta 1952, ko so bile direkcije razformirane. V septembru 1950 je bila tovarna izročena v upravljanje delovnemu kolektivu oziroma predstavnikom, s čemer je začela nova doba v njeni zgodovini. O delavskem samoupravljanju, ki je našemu podjetju kot tjsidi celotnemu gospodarstvu naše domor vine odprlo neslutene možnosti napredka in novih poti na tehničnem, ekonomskem in političnem torišču, pa bo spregovorjeno posebej. Da bi vskladili interese naše mlade slovenske industrije telekomunikacij, smo leta 1955 - skupaj s podjetjem „Telekomunikacije“, Pržanj in „Institutom za elektro-zveze“, Ljubljana, osnovali koordinacijski biro „ITES“, ki bo v nadaljnjem razvoju naših poslovnih interesov moral prevzeti še važne'naloge, tako na tehničnem kakor trudi na komercialnem področju omenjene skupnosti podjetij. deiauska satnaufinavCiaitie o& desMetniu „Iskte" Aloja Rajgelj Stari puntarski duh, ki je preveval naše narode še iz časov Matije Gubca, je v narodnoosvobodilnem boju skoval enotnost svobodnih ljudi. Nekaj stoletij trajajoči bčj naših narodov zá osvoboditev in človečanske pravice je bil končan z zadnjimi streli na naših osvobojenih mejah. V osvobojeni domovini smo zaživeli novo, svobodno življenje. Federativna ljudska republika Jugoslavija je stopila v novo obdobje. Stopila je na pot obnove in izgradnje novega socialističnega družbenega sistema. Ljudska revolucija je po osvoboditvi prerasla iz oboroženega osvobodilnega boja v zavestno akcijo naših ljudi, katere je velika ustvarjalna sila vodila od uspeha do uspeha. V temelje nove Jugoslavije so se vlagali vsi stoletni upi in nade ne samo našega, temveč tudi svetovnega proletariata. Naša domovina je iz dneva v dan menjala svoj izgled. Iz ruševin so vstajali novi veliki objekti, šole, domovi, mostovi, železnice, tovarne. Pridne 'delovne roke našega "človeka so ustvarjale osnove moderne, industrijsko razvite države. Proces industrializacije, ekonomskega in političnega razvoja je bil izredno hiter, ker je tak tempo izgradnje diktirala zaostalost in polkolonijalni položaj, v katerem smo bili pred vojno. Prav tako, kakor v času Narodnoosvobodilne borbe, smo se morali tudi v času graditve boriti z néste-timi težavami, ki so ovirale hitrejšo pot k napredku. Z enakimi težavami in trdno voljo v uspeh se je pristopilo tudi k ustanavljanju podjetja ISKRA. Že v letu 1945 so se v! podjetju zbrali strokovnj aki in delavci ter začeli razmišljati, kaj vse je mogoče napraviti z obstoječim strojnim parkom. Izdelan je bil proizvodni program in s tem postavljen temelj za. začetek nove industrije v Kranju. Leta 1946 pa je podjetje že zácelo z organiziranim delom, zato v letošnjem letu praznujemo že desetletnico. Uspeh začrtanega dela ni izostal. Iz leta v leto se je večal asortiman novih artiklov. S kvalitetnimi izdelki in dobro organizacijo dela je ISKRA postala vidna: ne samo v Jugoslaviji, temveč tudi izven meja naše države. Vzporedno z gospodarskim še je tudi v političnem življenju pri nas vršil proces formiranja novih družbenih odnosov in nove oblasti. Prvi zametki ljudske, oblasti iz prvih dni ljudske revoluoije so prerasli vv široke demokratične, osnove upravljanja v političnem in gospodarskem življenju. Decentralizacija državnega upravljanja je neposredno približala oblast delovnemu človeku, a v gospodarstvu je neposredni proizvajalec postal gospodar nad proizvodnimi sredstvi. Načelo „tovarne delavcem“ je bilo prvič v siv e,tu oživotvorjeno v novi Jugoslaviji in ta davni sen proletariata je v naši državi dobil svoje konkretne oblike. Sistem delavskega samoupravljanja je danes v naši državi postavljen že na čvrste temelje. Delavsko samoupravljanje je rezultat razvoja novih odnosov v naši državi in plod zavestne akcije delavskega razreda za nove oblike oblasti. Ravno v lanskem letu smo tudi v našem podjetju praznovali peto obletnico delavskega samoupravljanja. Že v začetku leta 1950, ko so se v našem gospodarskem in političnem življenju zarisali prvi znaki decentralizacije državnega aparata, smo v našem podjetju izvolili prvi Delavski svet, ki je bil začetek formiranja procesa samoupravnih organov v podjetjih. Izvolitev tega delavskega sveta, ki je imel v upravljanju podjetja takrat posvetovalni značaj,, je bila posledica ostvarjanja načela o neposrednem sodelovanju delavcev v upravljanju v gospodarstvu in cilju čim aktivnejšega udejstvovanja delavcev v borbi za izvršitev postavljenih planov. S pravilno organizacijo in delom delavskih svetov naj bi se omogočilo delavskemu razredu v Jugoslaviji možnost neposrednega vpliva na proizvodnjo 'in na upravljanje podjetij. Čeprav je imel naš delavski svet, ki smo ga izvolili v začetku leta 1950, v upravljanju podjetja le posvetovalno funkcijo, se je takoj po izvolitvi začel baviti s problemi proizvodnje in realizacije postavljenih planov. Reševal je probleme predvsem manjšega značaja, ker so to bili prvi koraki v smeri uveljavljanja celotnega sistema delavske samouprave. Izkušnje iz delovanja tega delavskega sveta so pokazale, da so naši ljudje že dorasli našemu družbenemu razvoju in da so sposobni reševati tudi vprašanja našega gospodarskega in družbenega življenja. Dne 6. septembra 1950 leta pa smo po predhodnem sprejetju Zakona o delavskem samoupravljanju v Zvezni ljudski skupščini, v ISKRI izvolili prvi delavski svet, ki je postal upravni obgan podjetja. Kolektiv je takrat izvolil 110 članov delavskega sveta, delavski svet pa je izvolil prvi Upravni odbor. Predsednik delavskega sveta je tiste dni sprejel ključe tovarne in s tem je bila izvršena simbolična predaja upravljanja podjetja organom delavskega samoupravljanja. Naslednje volitve v delavski svet so bile 14. marca 1952, katerega je vodil tov. Bečan, v njegovi odsotnosti pa tov. Novljan. 26. marca 1953 je bil izvoljen že tretji delavski svet, njegovo vodstvo pa je prevzel tov. Dovjak. Če danes, v šestem letu analiziramo delo ih uspehe delavskega samoupravljanja v sami Iskri, smo lahko zadovoljni. Gospoi-darski uspehi našega podjetja jasno do:J kazujejo, da je poleg ostalih činiteljev tudi delavsko samoupravljanje pripomoglo do večjega uspeha. Že v prvih letih se je delavski svet Začel ukvarjati s problemi v tovarni. Na svojih sejah je vršil analize proizvodnih procesov in sprejemal družbene plane podjetja po predlogu upravnega odbora in odstranjeval razne nepravilnosti. V zadnjih letih pa je delavski svet posvečal posebno pažnjo razširitvi organov delavskega samoupravljanja. Postavljene so bile razne komisije, v katerih so sodelovali člani in nečlani delavskega sveta. Gradivo za zasedanja je prejemal vsak član delavskega sveta tako, da je vsakdo lahko prišel pripravljen na zasedanje, obenem pa so člani delavskega sveta obravnavah gradivo tudi s člani kolektiva. Da bi bili člani kolektiva bolje seznanjeni z delom podjetja in z delom organov delavskega samoupravljanja, smo začeli izdajati tudi tovarniško glasilo. S tem je bil napravljen velik korak naprej, ker je sedaj mogoče posredovati vsem zaposlenim v podjetju razne uspehe kakor tudi težave kolektiva. Da bomo kos nalogam, so se začele s problematiko organov delavskega samoupravljanja resno ;baviti tudi organizacije Z K in sindikat. Tako je izvršni odbor sin- dikata organiziral delavsko šolo, ki bo s 14 predavanji dala podlago članom kolektiva za uspešnejše delo. Uspešno delo delavskega samoupravlja,-nja v naši tovarni nam najbolj nazorno prikazuje porast proizvodnje v zadnjih letih. Razumljivo jo, da smo imeli pri delu ogromno težav objektivnega in subjektivnega značaja. Subjektivne težave so bile posledica našega neznanja, kajti v prvih letih smo z našim delom pridobivali izkušnje, ki so nam pozneje mnogo koristile v reševanju vprašanj, ki jih morda v prvih letih nismo naj pravilneje reševali. V prvih letih smo se ukvarjali s posameznimi problemi, a danes delavski svet na svojih zasedanjih rešuje Celotno problematiko podjetja. V zadnjih letih smo ISKRO s svojimi lastnimi napori uvrstili v vrsto tehnično in gospodarsko najboljših podjetij v naši domovini. To ni slučajen pojav, temveč je posledica naporov vseh članov našega koleiktiva, a posebej še organov delavskega samoupravljanja. Vsekakor pa se z doseženimi uspehi ne moremo zadovoljiti. Ustvarjalni duh naših ljudi mora nenehno stremeti k napredku v proizvodnji ito organizaciji podjetja. V naših srcih mora vedno bdeti zavest, da mora vse, kar ustvarimo z lastnimi napori, obroditi bogate sadove ne samo za nas, tenv-ve'č za celotno socialistično skupnost. Posebno organi delavskega samoupravljanja, morajo biti nosilci teh naprednih tendenc. Te pozitivne tendence se bodo morale odražati tudi v našem bodočem ekonomskem razvoju, ki se bo odvijal v smeri izboljšanja gmotnega položaja naših ljudi. Organi delavskega samoupravljanja bodo morali skupaj z ostalimi organizacijami v podjetju, s sindikalno organizacijo in organizacijo ZK reševati vprašanja, ki nam jih bo naše bodoče delo in razvoj postavilo na dnevni red. Jasno je, da se bomo v bližnji bodočnosti morali boriti s težavami in lastnimi slabostmi in napakami, toda vse to bomo morali premostiti, če bomo hoteli uspešno reševati čestokrat zelo težavno problematiko podjetja. Letos, ko praznujemo v našem podjetju desetletnico obstoja, se moramo zavedati, da leži na ramenih delavskega razreda Jugoslavije velika odgovornost. Naš delavski razred je postal nosilec tistih idej, za katere so v 'revolucijah izginjale cele generacije, postal je nosilec zgodovinske resnice,, da novo življenje, ki vzklije v nedrih starega umirajočega sveta, nudi delovnemu človeku dostojno me?to, ki je vredno človeškega dostojanstva in .ponosa. Adolf Kosterov Narodnoosvobodilna borba in naš delovni kolektiv Grmenje topov, bomb in topot fašističnih škornjev je leta 1941 preglušilo krike izdanega ljudstva. Nacistične horde so preplavile domovino mirnega ljudstva, ki se je komaj oddahnilo od grozot prve svetovne vojne in trpelo pod kapitalističnim terorjem. Zemlje in krvi lačne roparske tolpe so si razdelile našo deželo kot kos kruha, ljudstvo- samo pa j,e postalo brezpraven suženj, brez imena in pravic. Nemški „nadčlovek“ je osvajal svet,in uničeval vse, kar ni dišalo po nemškem. Ljudstvo je otrpnilo od groze. Spoznalo je, da je bilo prodano za Judeževe groše in izroče-? no na milost in nemilost tujcu, ki je hotel iz njega narediti zveste podanike. Ljudstvo j,e ostalo brez vodstva.. Toda ne za dolgo. Nacistično veselje nad tako hitro zmago se je moralo umakniti resnici, da srce našega naroda bije in kdor bo hotel iz njega narediti sužnja, se bo moral boriti. Takoj po vdoru fašističnih hord in po pobegu izdajalske' beograjske vlade, se je 'sestal na posvet CK KPJ in izdal odlok*, da se takoj prične odločna borba proti sovražniku pod geslom „SMRT FAŠIZMU - SVOBODO NARODU!“ . Kot blisk se je to borbeno geslo razširilo širom okupirane Jugoslavije. Kot eh mož j za 10.000, število operacij pa se približuje številu sto tisoč. Rreme, ki ga zaradi nasičenosti produkcijskih delov in terminskih problemov v produkciji nosi proizvodno vodstvo, je nevzdržno in kriči po reorganizaciji proizvodnje. Uprava je zato začela razmišljati o načelnih izboljšavah, kjl 'jih v podjetju še lahko napravimo. Začela je pošiljati posamezne strokovnjake na prakso v inozemstvo. Hočemo se na vsak način uvrstiti med podjetja mednarodnega značaja in se uveljaviti na tujih tržiščih. Začeli smo uvajati moderne postopke dela. Izdelali in pognali smo tekoči trak za montažo enofaznega električnega števca. Za končno razčiščenje organizacijskih vprašanj, ki v naši proizvodnji nastopajo, smo leta! 1954 dobili od tehnične pomoči OZN v pomoč angleškega strokovnjaka gospoda J. W. Mc Quira. Uvajamo študij dela, proučujemo gibe in oddelek tehnične kontrole se tudi z uvajanjem statistične kontrole in vzgojo potrebnega kadra reorganizira. Intenzivno se ukvarjamo z racionalizacijo v konstrukciji orodij. V orodjarni uvajamo racionalnejšo obdelavo, ki bo skrajšala ročne čase. Razvoj je dobil več novih aparatur in razvija vrsto lastnih proizvodov. Laboratorij tehnične kontrole študira klimatske probleme in Vpliv plesni na razne materiale itd. Naši uspehi in neuspehi so jasna priča, da je za uspeh v proizvodnji bistvena metoda dela, ki mora upoštevati človeške napake in vrline ter z^njimi računati. Vsako preveč boleče zaostrevanje odnosov pa mora nujno pripeljati do nesporazumov, ki motijo normalen razvoj podjetja. Sedaj, ko smo pred ustanovitvijo obratnega gospodarstva, ki bo po svoji strukturi in nalogah novost v naši državi, ko bomo planirali, obračunavali in kalkulirali le z avtomatičnimi računskimi stroji in racionalizirali administrativno, delo, bi bilo preuranjeno govoriti o uspehih, ki jih bomo s tem dosegli. S tem bo dana nova osnova za nadaljni napredek Iskre, ki ga že pripravljamo in ki je le še vprašanje časa in sredstev. doifittujte- v otopilo „l^kca" / Pred desetimi leti je tedanje vodstvo tovarne stalo pred velikim in odgovornim vprašanjem: kakšen proizvodni program naj tovarna- razvije, da bo čimpreje pomagala tedaj uničeni deželi, da bo obenem imela perspektivo razvijati isto proizvodnjo tudi v bodoče ter od nje živeti. Rešitev tega vprašanja je bila zelo težka in mislim;, da ni bilo rešeno v celoti, temveč je čas prinašal svoje rešitve. Tendenca, da tovarna čimprej razvije kakršnokoli dejavnost, da d.tem pomaga gospodarstvu, je bila v.povojnem času prav razumljiva ter logična za tedanji gospodarski položaj, njeni nosilci pa so bili predvsem na tedanjem MIR v Ljubljani. Nasprotno itemu mnenju pa j,e vodstvo tovarne postavilo predlog proizvodnega programa, ki naj bi ga tovarna prevzela kot svoj perspektivni program, razvila izdelke iz tega programa drugega za drugim ter polagoma tako sistematično prehajala v stanje zaposlitve osnovnih sredstev, ki so tedaj stala nezaposlena. Istočasno zadovoljitev obeh zahtev je bila takorekoč nemogoča, posledica tega pa, da je imela tovarna sicer svoj perspektivni program, ki ga je pripravljala, obenem pa je delala na nešteto izdelkih za tedanje potrebe gospodarstva. S takim delom se je spuščala v vsemogoče kombinacije, proizvodnjo pa je zaposlovala množica izdelkov iz skoraj vseh panog elektroindustrije, fine mehanike ter celo iz strojništva. Mnogo, lahko rečemo, vepino teh izdelkov je kasneje Iskra opustila ter ohranila ,v svojem programu le nekaj od že osvojenega asortimenta. Od nekaj sto izdelkov so ostali v programu: volt in ampermeter, električni števec, telefonski aiparati, kinoprojektor in vrtalni stroj 1er avtoelektrika, to je dinamo z regulatorjem in starter. Torej izdelki elektroindustrije, ki obenem zahtevajo finomehansko obdelavo, sicer pa spadajo po svoji ožji opredelitvi v razne panoge elektroindustrije. Lahko rečemo, da so bili izdelki izbrani za program bolj z vidika tehnoloških možnosti tovarne ob upoštevanju zahtev jugoslovanskega trga, kot pa z vidika enotnosti specializiranega programa. Koliko lažje bi bilo enostavno izbrati za program izdelke ene panoge n. pr.: merilne instrumente ali telefonske aparate, težje pa bi bilo samo z izdelki ene panoge zaposliti tovarno kot je Iskra in to od vsega začetka, ko je proizvodnja zahtevala zaposlitev delavnic v čim šir-Šelm obsegu, to je v velikih serijah ali celo v tekoči proizvodnji. Po opustitvi proizvodnje večine izdelkov ki so bili osvojeni v prvih treh letih obstoja tovarne, je torej ostalo v proizvodnji le nekaj izdelkov, ki so kasneje v svojem nadaljnjem razvoju določili Iskri današnji proizvodni program: števec in volt-amperme-ter so dali osnovo za panogo električnih merilnih instrumentov, telefonski aparati za panogo avtomatskih telefonskih central in telefonskih aparatov, kinoprojektor panogi kino in elektroakustike, dinamo in starter panogi avtoelektrike, vrtalni stroji panogi stikala, zaradi splošnih potreb skoro vseh naštetih panog po usmernikih pa se je razvila še šesta panoga, usmerniki, ki je med tepi časom zajela že zelo velik obseg. Vsaka od naštetih panog je v desetih letih dobila razmeroma širok asortiment, nobena pa v svojem sedanjem obsegu še ni popolna. Povsod še manjkajo razni izdelki; ki spadajo v panogo in jih trg potrebuje, tovarna pa jih doslej še ni mogla ah razviti ali pa uvesti v proizvodnjo, pač zaradi nezadostnih možnosti v razvoju ali v pripravi proizvodnje. Analiza, ki je bila izdelana v letu 1955 z namenom, da osvetli širino asortimenta, s katerim mora tovarna v sedanjem proizvodnem programu še računati, je podala presenetljiv rezultat: v naših šestih proizvodnih panogah smo doslej osvojili povv prepno 40% izdelkov, torej nas čaka še ostalih 6O0/0, če hočemo asortiment v posameznih panogah še zadovoljivo izpopolniti. Naloga, ki jo bomo v tem pogledu morali opraviti, je' mnogo težja kot ona, ki smo jo doslej opravili, ne«,le zato, ker je 60% pač več kot 40%, temveč tudi, ker je treba izdelke, ki spadajo v osvojenih 40%, stalno vzdrževati, izpopolnjevati ter ob času zamenjati z novimi, modernimi. Poleg tega predstavlja asortiment v .bodočih 60%-ih v večini izdelke malih serij, doslej pa smo segali le bolj po izdelkih, ki omogočajo večje serije, kar je z gospodarskega stališča povsem razumljivo. „Ostanek“ pri osvajanju proizvodnje ne bo nič manj zahteven, kot prvi izdelki, vendar nam v proizvodnji ne bo nudil enakovredne zaposlitve. Na to perspektivo se morajo pripraviti predvsem naši oddelki, ki razvijajo in pripravljajo novo proizvodnjo, tovarna pa -rhora misliti na to, da bo usposobila omenjene oddelke za’ težje naloge, med njimi je gotovo na prvem mestu orodjarna. Pod temi pogoji bo mogoče izpopolniti asortiment izdelkov v obstoječih proizvodnih panogah; čemur se ne bomo mogli ogniti. Kakšno bodočnost pa nudi naši proizvodnji obstoječi Iskrin proizvodni program? Analiza-, ki je bila izdelana leta 1953 ter na novo pregledana in popravljena v letu 1955, ISKRA II/2 1 57 deloma daje odgovor na gornje vprašanje; analiza je skušala zajeti potrebe jugoslor vanskega gospodarstva po naših sedanjih izdelkih in izdelkih, ki bodo še proizvajam v prihodnjih letih ter spadajo v asortiment, ki ga tovarna osvaja. Na tem mestu ni prostora, da bi se spuščali v podrobnosti te analize;, čeprav je za vsakega člana našega kolektiva zanimiva, pač pa bom podal ner kaj. (značilnih ugotovitev, ki jih prinaša. Te ugotovitve so v stanju dokazati realnost Iskrinega proizvodnega programa, še več, podajajo tudi osnove,, s katerimi mora tovarna računati za bodočo dobo vsaj desetih let in na katere mora nasloniti račune za svoje proizvodne kapacitete. Najznačilnejše ugotovitve te analize se nanašajo prav na izdelke, ki v splošnem pomenijo za naše gospodarstvo investicijski strošek, to je telefonske centrale in električni števci. Sedanji kupci naših telefonskih central in aparatov so po večini podjetja, ustanove, vojska in železnica. Ti pokupijo domala vso našo telefonsko proizvodnjo, ki znaša okoli 20.000 številk letno. Glavni kupec telefonskih central, to je PTT, pa je doslej skoro izostal. Od obeh proizvajalcev tel estonskih central v naši državi, Iskre in Nikole Tesle, kupuje skupno kakih 4—h tisoč številk. Ni treba poudarjati, da ta količina niti za Iskro niti za Teslo nič ne pomeni, nasprotno, prepričan sem, da bo morala PTT v najkrajšem času zavzeti v vprašanju svojega telefonskega prometa drugačno stališče, ker ima na razpolago kapacitete dveh domačih tovarn. Dejstva, ki jih odkriva naša analiza, se ne dajo zakrivati, pa naj jih obračamo po mili volji. Jugoslavija poseduje danes okoli 100.000 avtomatskih priključkov, tako da je s svojim povprečjem 0,6 telefonskega priključka na 100 prebivalcev predzadnja v evropski lestvici, zadnja je Albanija; svetovno povprečje pa znaša okrog 3,5 priključka na 100 prebivalcev, kar je slučajno tudi češki procent. Če bi naša PTT hotela dohiteti n. pr. današnjo Češko, bi morali obe tovarni letno proizvajati 50.000 številk, da bi poraslo povprečje v Jugoslaviji na 3,5 številke na 100 prebivalcev in to bi bilo pri tako visoki proizvodnji šele leta 1971, tedaj pa bo imela tudi Češka daleko višji procent. Ker svetovno 'povprečje tega razmerij a prav tako raste, bi naša PTT dohitela to šele leta 1990., pod pogojem, da proizvodnja ne bi bila manjša od označene letne vrednosti. Tedaj bo svetovno povprečje okoli 7 priključkov na 100 prebivalcev. Mnenja sem, da ne bomo več dolgo mogli tiščati oči pred dejstvi, ker bo sicer Jugoslavija zdrknila na zadnje mesto v Evropi, kar pa verjetno ni namen. Poleg tega naše gospodarstvo že vsa leta po vojni kriči po izboljšanju javnega telefonskega prometa. Po naši analizi je letna proizvodnja 50.000 številk minimalna količina, da bi se mogla telefonska služba v naslednjih 30 letih približati /svetovnemu povprečju. To pa mora v okviru svojega gospodarstva zahtevati vsaj minimalni program. Od celotne proizvodnje 50.000 številk bi na Iskro odpadla gotovo polovica tega, torej 25.000. Poleg tega ima Iskra v programu še 25.000 priključkov ostalih, to je železniških, stranskih ter družili central, ki jih proizvaja že danes skoraj v tem obsegu. Tako bi nudila telefonija s svojimi 50.000 priključki na leto in 70—80.000 telefonskimi avtomatskimi aparati letno ugodno perspektivo naši proizvodnji. Vrednost tega letno proizvedenega blaga se bo gibala okoli 4,5 milijarde dinarjev, računano po naših današnjih cenah. Zelo podoben slučaj imamo v proizvodnji električnih števcev. Po naši analizi bi bila letna potreba v Jugoslaviji okoli 140.000 novih električnih števcev. Pod tem pogojem bi se tekom prihodnjih 25 let elektrifikacije dežele opremili vsi potrošniki v državi s temi merilnimi pripravami. Tedaj bi znašalo število instaliranih števcev ca 3,000.000 komadov. Pri taki množini pa letno proizvedena količina 140.000 števcev krije le a-mortizirane, izrabljene in zastarele tipe števcev, če je življenska doba števca povprečno 20 let. Trenutna situacija pa kaže mnogo bolj nejugodno, saj se naša prodaja stalno bori, da bi mogla plasirati sedanjo proizvodnjo števcev, to je ca 100.000 komadov letno. Tudi v tem slučaju trdim, da je tak položaj le trenuten in da imamo lepšo perspektivo pri tem izdelku. Skupno z ostalimi merilnimi instrumenti, ki jih trg zahteva vsako leto vedno več, bo perspektivna proizvodnja znašala ca 2 milijardi dinarjev, računano po naših sedanjih cenah.. Jugoslovanskih potreb v asortimentu ostalih električnih instrumentov, ki jih že in onih, ki jih še nameravamo proizvajati, nismo mogli analitično zajeti, ker so te v vseh panogah gospodarstva. Treba pa je reči, da potrebe vsako leto zrasejo za nekaj procentov. Zato smo vzeli osnovne količine nekoliko nad sedanjimi — cca 50%. Poleg sedanjega asortimenta imamo še razne instrumente za indikacijo temperature, za regulacijo temperature in registrirne instrumente. V panogi kinonaprav naša analiza ne obeta- kakega posebnega napredka. V tej kulturni panogi Jugoslavija ni med zadnjimi ter sfe približuje povprečju v svetu. Po naši analizi bo sedanje število pri nas proizvedenih aparatur letno kar stalno potrebno za izme- njavo dotrajanih. Vrednost proizvodov iz te panoge pa bo znašala ca 1 milijardo din. Panoga stikal, ki je v vrsti ostalih precej nova,, bo po naši analizi nudila dobro zaposlitev naši proizvodnji, predvsem enakomerno zaposlitev bakelitne delavnice. Z uvedbo še nekaj tip zaščitnih stikal bomo imeli stalen odjem teh izdelkov, ker spadajo med potrošni material. Značilno je, da je doslej že .nekaj tovarn v Jugoslaviji poskušalo s to proizvodnjo, pa nobena ni dosegla uspeha, niti proizvajalci ne kažejo kdovekaj zanimanja za to proizvodnjo. Menim, da je glede na finese, ki jih zahteva ta proizvodnja, naš izbor pravilen, perspektiva za proizvodnjo pa sigurna. Letna vrednost bo predvidena cca 1,3 milijarde dinarjev po današnjih cenah. Nekoliko presenečenja pa smo doživeli v panogi avtoelektrike. Naša analiza je sicer morala ugotoviti, da stojimo na zadnjem mestu v Evropi, kar se tiče avtomobilskega oziroma motornega prometa ter, da so potrebne korenite spremembe v proizvodnji motornih vozil, če naj postanejo ti izdelki predmet široke potrošnje, posebno v pogledu njih cen, vendar takega porasta planiranih količin za prihodnjih 10 let, kakor se je sedaj izkazalo za potrebno, ni predvidela. Jugoslovanska motorna industrija predvideva občutno povečanje kapacitet za osebna vozila, motorna kolesa ter deloma tudi za tovorna vozila, posebno za kmetijske traktorje. Kapacitete za rta vozila deloma že obstoje ter'jih je potrebno le zaposliti z intenzivnejšo proizvodnjo, deloma pa se še grade: in bodo dograjene v nekaj naslednjih letih. Količine, ki jih ta industrija predvideva za proizvodnjo vozil so še vedno premajhne, če jih primerjamo s količinami v Razvitejših deželah. Promet pa, ki se bo nekoliko ojačil, bo še vedno v vidnem zaostanku za prometom pri naših sosedah. Iz navddčnega razloga moramo smatrati predvidene količine za sedaij tudi toliko realnejše in smo nanje oprli naš plan za izdelke panoge avtoelektrike’ Letna vrednost te proizvodnje bo znašala ¡po današnjih cenah okoli 4,5 milijarde din. V tej dejavnosti se nahajajo še vrtalni stroji in mali pomožni motorji, ki jih uporabljamo pri drugih izdelkih. Prav ti so postali posebno zanimivi za proizvajalce sesalcev za prah, strojčkov za parket in električnih kaloriferjev. Z dobavami motorjev za te aparate se bomo vključili tudi v industrijo za široko potrošnjo. Ne smemo pa pri tem misliti, da bodo zahteve s te strani majhne, nasprotno, naročila zanje gredo že sedaj v desettisoče. Mnenja sem, da nam je tudi s te strani, ka;~ kor s strani motorne industrije, zaposlitev zasigurana. Zelo velike zahteve trga po usmernikih pa nam dajo slutiti, da se bo ta panoga zelo povečala. Analize sicer ni bilo mogoče izdelati, ki bi zanesljivo pokazala perspektivo proizvodnje v tej smeri, ker so ti izdelki prihajali doslej iz inozemstva ter predstavljajo dodatek k raznim električnim napravam in projektom v vseh panogah gospodarstva. Zajetje teh potreb z razpoložljivimi podatki ni bilo mogoče. Tu je naša anar liza- le ocenila potrebe na skupno vrednost učinka 5000 kW letno, kar daje letno der narno vrednost proizvodnje ca 1 milijardo din. ; Kratek prikaz perspektive proizvodnje v okviru posameznih panog nas lahko prepriča, da ima tovarna pred seboj v resnici še veiiko nalogo. Ce 'je danes vrednost proizvodnje 4,5 milijarde din, perspektivne proizvodnje pa kar 15 milijard din, si lahko mislimo, da je treba še marsikaj napraviti, še več pa spremeniti. Že danes nam ponekod teče voda v grlo, kako pa bomo zmogli naznačene naloge? V desetih letih življenja Iskre se je že marsikaj spremenilo. Ce bi n. pr. pred petij-mi leti kdo trdil, da bomo leta 1956 v tej tovarni proizvajali na enega člana kolektiva preko 1,6 milijona din vrednosti proizvodov letno, bi se mu verjetno smejali, ali pa mu ne bi verjeli. Tedaj, to je 1. 1951., smo namreč imeli okoli 400.000 din na člana letno. Ne smemo pri tem misliti, da so bile tedaj pač cene druge; ti dve vrednosti sta izračunani na podlagi istih cen izdelkov, torej ju sinemo primerjati. Danes en človek v tor vami „izdela“ štirikratno tedanjo vrednost — neverjetno, ampak to je dejstvo. Napačno bi bilo misliti, da smo že dosegli, kar smo mogli in da nam v teh razmerah ni mogoče bolj delati, kot sedaj delamo. Naš projektant je bil pogumnejši ter je vzel v perspektiVinih načrtih kar dvojno sedaiijo produktivnost na člana kolektiva, to je 3,200.000 din. Ta vrednost ni izmišljena, temveč ima realno podlago. Za več kot trikratno povečanje proizvodnje od današnje vrednosti na perspektivno vrednost 15 milijard din, potrebuje proizvodnja tudi določeno povečanje kapacitet. Če 'si zamislimo to povečanje s stroji z večjo zmogljivostjo, namesto1 dotolčenega števila stružnic n. pr. neko število avtomatov, namesto velikega števila rezkal-nih strojev en ali dva kombinirana in spei-cialno pripravljena stroja za izdelavo izbranih delov in slično in če upoštevamo, da bo proces proizvodnje za posamezne izdeb ke prilagojen veličini serij oziroma obsegu proizvodnje dotičnega izdelka takd po obliki kot po proizvodnih sredstvih, moramo priti do zaključka, da se da še marsikaj izboljšati in v bistvu izpremeniti. Tako je naš pr oj ek- tajit predvidel povečanje našega strojnega parka za kakih 60°/o in sicer v takem asortimentu strojev, da bodo zmogli predvideno povečanje proizvodnje na 3,5 kratno sedanjo vrednost. Pri tem se predvideva tudi povečanje staleža osebja in sicer na približno 4700 oseb, to je za okoli 2000 oseb prirastka. Spremembe, ki jih bo pri tem doživela naša organizacija proizvodnje, bodo občutne predvsem pri formiranju poteka proizvodnega procesa. Današnja razmestitev strojev po strojnih skupinah že pri sedanji velikosti tovarne povzroča dovolj težav v organizacijskem pogledu, poleg tega, da zahteva neprimerno veliko nedovršeno proizvodnjo ter s tem razmeroma dolg čas. trajanja izdelave serije. Že sedaj se pojavljajo težnje po razdelitvi proizvodnje na skupine izdelkov, kot je to že v montažah uresničeno. Pri perspektivni proizvodnji bo pa to sploh pogoj, ker bi pri sedanji organizaciji predvidenega dela ne zmogli. Naš perspektivni projekt predvideva zato razdelitev proizvodnje na delavnice, ki bi bile oblikovane, v glav-njepn po panogah tako, da bi delovale čimbolj samostojno, od materiala do izdelka. Le nekaj od te proizvodnje bi bilo skupno vsem panogam, to pa le tam, kjer -se ta ne more ali ne sme razdeliti na pr. bakelit avtomati, vijaki, vlečenje, večina operacij v galvaniki in še nekatera dela. Od tako razdeljene proizvodnje si obetamo mnogo večjo gibčnost kot jo ima danes, večje možnosti prilagoditvi proizvodnega procesa zahtevam izdelka; v mnogih primerih bo to omogočilo tekočo proizvodnjo, to pa pomeni pocenitev ali za isti strošek povečanje proizvodnje. Poleg povečanja strojnega parka bo potrebno tudi povečanje proizvodnih površin. Danes obsegajo celokupne površine 26.000 m2, predvideno povečanje pa znaša 18.000 m2, to je nov del proizvodnje, nova stavba za orodjarno in upravo, skupaj 44.000 m2. V teh prostorih bi se razmestili vsi oddelki po razporedu proizvodnih panog. Vrednost proizvodnje na 1 m2 proizvodne površine, ki danes znaša 170.000 din letno, se bo po razširitvi dvignila na 340.000 din. Perspektiva nam torej obeta mnogo racionalnejšo proizvodnjo. Iz tega pregleda naših perspektivnih nalog moremo izluščiti, da so perspektive Iskre prazaprav širše, kot bi morda na prvi pogled mislili. Današnji Iskrin program nalagk tovarni še toliko nerešenih vprašanj in nalog za bodoči razvoj tovarne, da se vprašanje, kakšna je naša perspektiva, spreminja v vprašanje, kako bomo to zmogli. To-pa nam bo pokazala že bližnja prihodnost. Ing. Alojz Grčar: žmiitaasU m tazva\a fitaiMGdttie Dobro se še spominjamo tistega dne v letu 1946, ko je ravnokar rojena Iskra v sedanji restavraciji razstavila svoj prvi proizvod: nožno stiskalnico. Nihče ni mogel tedaj slutiti, da bo ta tedaj še tako nepomembna Iskra morala iti skozi toliko težav in borb. Večina je bila mnenja, da bo mogoče V kratkem osvojiti program, ki je bil tedaj postavljen. Toda pot ni bila lahka, saj so se pred vodstvo tovarne postavljale vedno nove zapreke, od katerih bi bila najbolj značilna ta, da je morala tovarna večkrat menjati program s tem, da je morala, oddati že osvojene izdelke. Ce se danes ozremo nazaj, se nam preteklih 10 let zdi razmeroma dolga doba, saj je vsak posamezen dan bil poln vseh mogočih težav. Vsa leta so potekala v odklanjanju zaprek in zastojev ter v težnji, čimpreje dvigniti proizvodnjo tako količinsko kot kakovostno na čim večjo višino. Vsa leta po vojni tja v leto 1953 smo stremeli za tem, da čimprej izkoristimo obstoječe kapacitete, dočim smo zadnji dve leti že občutili pomanjkanje kapacitet in smo morali zaradi pomanjkanja strojev stremeti za racionalnejšim delom, da bi nam obstoječe kapacitete dale čim več. Otresimo se ob desetletnici trenutnih brig, postavimo se izven tovarne in poglejmo na Iskro. Poglejmo nanjo z višje perspektive, pa bomo videli, da so bili v kratkih desetih letih doseženi uspehi, ki bi jih težko našli še kje drugje. Ti uspehi nam dajejo moči, da bomo začeto delo z enako energijo tudi nadaljevali. Deset let v življenju tovarne res ne pomeni veliko in če bomo nadaljevali z isto zagrizenostjo kot smo delali doslej, ne morejo izostati še večji in lepši uspehi. Najboljše spričevalo za dosedanje delo so številke, ki nam povedo, koliko smo proizvedli v preteklih desetih letih. Da bi bile številke realnejše, nismo upoštevali povečanja nedokončane proizvodnje, ampak le vrednost gotovih izdelkov. Zaradi lepše primerjave je vsa proizvodnja izračunana po današnjih cenah, čeprav vemOj da so bile cene prva leta po vojni drugačne kot danes. ■ a> Leto Vrednost . proizvodnj v milj. din 1946 69 1947 255 1948 670 1949 917 1950 968 1951 1.058 1952 1.837 1953 2.972 1954 3.531 1955 *3.871 Se bolj nazorno pa vidimo porast proiz- vodnje iz diagrama: Vidimo, da se je proizvodnja prva leta sicer počasi vendar nenehno dvigala; ta začetno počasnejši dvig je pripisovati še neurejenim razmeram v tovarni, posebno pa razlogu, da je bilo treba začeti iz nič. Izdelati je bilo treba konstrukcije in orodja, preden se je moglo začeti s proizvodnjo. Pioleg tega je bilo potrebno postaviti organizacijo, prilagojeno izdelkom Iskre. Ko pa so bile. te začetne težave premagane, se začne krivulja strmo dvigati vse do leta 1953, ko so bile obstoječe kapacitete v proizvodnji delov v glavnem zasedene. Sicer tudi danes niso vse kapacitete polno izkoriščane, to pa zaradi ozkih grl, ki ne dopuščajo polnega koriščenja vseh kapacitet. Še veliko bolj kot sam porast proizvodnje je pa treba pogledati dvig storilnosti, ki ga bomo prikazali z višino briito produkta na posameznega 'člana kolektiva. Že sam pregled govori dovolj zgovorno, da se Iskra ni borila samo za večjo proizvodnjo, ampak da je iz leta v leto dvigala storilnost. Y letu 1946 je bilo na posameznika proizvedeno, za 80.000 din izdelkov, v letu 1955 pa že za 1,517.000 din. To se pravi, da je vsak posameznik v letu 1955 proiz- vedel devetnajstkrat toliko kot v letu 1946. To je tako ogromen porast storilnosti, da s,i ga niti ne bi mogli zamisliti, če nam same številke ne bi dokazale. Akio se storilnost ne bi dvignila, bi morala Iskra iz leta v leto dvigati cene svojih izdelkov, saj nam je znano, da so se cene surovin stalno dvigale. Z dvigom storilnosti pa je Iskri uspelo, da že od leta 1952 drži stalne prodajne cene. Samo dvig storilnosti more pripomoči k višjemu standardu, saj bo vedno veljalo načelo: kolikor se v neki državi proizvede, toliko se lahko tudi porabi. Če z isto delovno silo proizvedemo dvojno količino, je nujno, da cene padejo na polovico in je jasno, da si posameznik za svojo plačo lahko kupi dvojno količino blaga. Leto Vrednost proizvod, v milj. din Sbuipno število osebj a Proizved. na 1 osebo v 000 din Porast storilnosti 1946 = 1 1946 69,— 852 80 1 1947 255,— 946. 270 3,4 1948 670,— 1.414 473 5,9 1949 917,- 1.693 542 6,8 1950 968,— 1.755 551 6,9 1951 1.058—/' 1.763 600 7,5 1952 1.837. 1.913 960 12 1953 2.972,— ; 2.206 1.347 16,9 1954 3.531,— 2.373 1.487 18,6 1955 3.871,— 2.551 1.517 19 Še bolj zanimivo pa 'bi bilo primerjati skupno proizvodnjo s številom osebja v montažah, saj vemo, da smo ravno v montažah vedno bolj dvigali storilnost kot v drugih oddelkih. To je tudi popolnomaraz-umljivo, saj je tu v glavnem ročno delo, kjer je z malenkostno mehanizacijo'in študijem gibov .možno, storilnost zelo hitro dvigniti; ni pa možen tako hiter napredek v proizvodnji sestavnih delov, posebno tam, kjer pri posameznih delovnih operacijah prevladujejo strojni časi. Tu je možno dvigniti storilnost v glavnem le z modernejšimi stroji in boljšo organizacijo dela. Ne smemo pa misliti, da smo že izkoristili vse možnosti, ki jih imamo. Podrobne analize so pokazale, da tudi stroji, za katere mislimo, da so grlo, niso popolnoma zasedeni, ampak je še vedno prevelik odstotek vmesnega časa, ko stroj ne dela. Tudi te možnosti moramo še izkoristiti, da nam bodo dali stroji to, kar zmorejo Na te možnosti smo že računali pri postavljanju proizvodnega plana za leto 1956. Postavili srno za lOo/o višji plan kot v letu 1955,. čeprav ne pričakujemo novih strojev. Se veliko večje možnosti pa imamo po mon- tažnih oddelkih, za katere vemo, da .so v stanju izdelati znatno več, če bi res tekoče dobivale sestavne dele in ostale polizdelke. To velja posebno za montažo telefonskih central, kinomontaže in montažo avtoelek-trike in rotacijskih strojev. Seveda so pa te še obstoječe možnosti zelo majhne, saj je možno z različnimi racionalizacijami povečati storilnost le za nekaj odstotkov letno. Naš program pa je tako širok, da bi morali po preteku naslednjih let povečati proizvodnjo vsaj za trikrat. Zato moramo posebno poudariti pomanj^ kanje strojev, kakor tudi splošno dotra/-jalnost našega strojnega parka. Ravno pomanjkanje strojev nam ne dopušča več znat-, nega povečanja proizvodnje. Še veliko bolj kritična pa je dotrajalnost strojnega parka, ki v 80% ne odgovarja naši proizvodnji. Zaradi tega imamo take težave s kakovostjo, ki jo pa moramo držati na dostojni višini. Če hočemo, da bodo ljudje po Jugoslaviji zaupali našim izdelkom, morajo biti na isti višini kot inozemski izdelki. Iskra pa ne prodaja svojih izdelkov samo na domačem trgu, ampak tudi v inozemstvu, kjer je ponudba veliko večja kot pri nas doma. Če bomo hoteli obdržati obstoječi trg in pridobiti še m,o ve možnosti za izvoz, kar je nujno, bodo morali naši izdelki biti še boljše kakovosti. Bojimo se pa, da bo kakovost naših izdelkov začela počasi padati, namesto da bi se nenehno dvigala, če se nam ne posreči nabaviti novih strojev. V proizvodnji kot je naša, bi morali v približno der setih letih zamenjati vse stroje, precejšen del pa že prej. V' Iskri imamo le malo strov-jev, ki so stari manj kot 10 let. Če upoštevamo, da stroji delajo v dve in deloma tudi. v tri izmene, potem vidimo, da bi jih morali že zdavnaj zamenjati in da očividno na njih ni mogoče izdelati tistega, kar bi želeli. Mislim, da je to eden glavnih problemov Iskre, ki ga moramo imeti stalno pred očmi, če nočemo izgubiti renomeja, ki smo si ga s težavo ustvarili na domačem in inozemskem tržišču. To bi bila škoda, ki je sploh ne bi bilo mogoče popraviti in ne bi prizadela samo Iskre, ampak vso'Jugoslavijo, saj velja Iskra za vodilno tovarno na polju finomeha-nike v Jugoslaviji. Poleg tega, da z naših strojev ne moremo več dobiti izdelkov ustrezajoče kakovosti pa moramo računati tudi s tem, da bo sčasoma začela padati proizvodnja. Posamezni stroji so vedno češče v popravilu, kar praktično pomeni izgubo že itak tesnih kapacitet. S tem v zvezi je tudi vprašanje obstoječe delovne sile, ki je v bodočih letih ravno zaradi izpada strojnega parka ne bomo mogli polno zaposliti. To je posebno kritično v montažnih oddelkih, kjer se storilnost še vedno hitro dviga,, proizvodnja sestavnih delov pa ne bo v stanju dobavljati več delov, ampak prej manj. Proizvodnja pa ni sama v sebi zaključena celota, ampak je odvisna direktno ali indirektno {od vseb oddelkov v tovarni. Od konstrukcije dobi risbe, od orodjarne orodje, od priprave dela postopke, nabavni oddelek pa preskrbi surovine. Zato je nujno, da so ti oddelki v stanju dobavljati proizvodnji kar potrebuje, v določenih rokih in v potrebni kakovosti. Ako tega ni, je ves trud v proizvodnji zaman. Vemo pa, da so naši razvojni oddelki, konstrukcija orodja in orodjarna znatno prešibki, da bi zagotovili nemoteno delo v proizvodnji. Zato je potrebno vzporedno s proizvodnjo dvigati tudi ostale oddelke. Proizvodnja ne bi smela delati z risbami, izdelanimi v naglici, ker so večinoma nezrele in zaradi tega morajo nujno povzročati zastoje. Ravno tako se delo v proizvodnji ne bi smelo začeti, dokler ni izdelano in preizkušeno vse potrebno orodje. Jasno je, da v takih slučajih ni mogoče pričakovati res kakovostnih izdelkov, saj se napake kažejo šele v proizvodnji, namesto, da bi bile odpravljene že prej. Poleg tega pa mora proizvodnja reševati probleme, ki bi jih morali rešiti drugi in potem ne more biti časa za reševanje internih problemov v proizvodnji. Proizvodnja_mora biti le izvršilni organ in mora v roku prejeti vso potrebno dokumentacijo, ka kor tudi orodje in surovine. V naisprotnem slučaju ni mogoče niti držati rokov niti dovolj in kakovostno proizvajati. Zato morajo biti v tovarni za vse oddelke roki enako strogi in obvezni. Potrebno jih je kontrolirati, da se zamude ne bodo opazile šele v proizvodnji, ko jih ni več mogoče ujeti. Vsi vemo, da so take težave le prehodnega značaja in skoraj nujne v hitrosti, s katero se razvijamo. Pri vsakem naglem razvoju se kažejo ozka grla enkrat na enem, drugič na drugem mestu in so samo dokaz, da se še naprej razvijamo in rastemo. Gim pa je nekje čutiti uravnovešanje, potem to pomeni, da je rast oziroma napredek končan. Kdor pa ne napreduje, ta zaostaja. Vseeno pa moramo biti z vsemi težavami stalno na tekočem in opozarjati nanje, ker se bodo le tako zmanjšale na minimum. Naša stremljenja v naslednjem desetletju so z gornjimi besedami jasno nakazana. Spoznavati moramo napake in težave in jih sproti reševati. Nobena ni tako težka, da bi je ne bilo mogoče rešiti. Samo tisti, ki se je odločil, da bo vztrajal do konca, samo tisti si je lahko popolnoma svest zmage. ftazvoj tovarniške Organizacije Boris KtYŠiutek in njene bodoče naloge Ustrezno razvoju proizvodnje v ISKRI in splošni smeri razvoja organizacije v naši industriji se je razvijali in oblikovala tudi organizacija našega podjetja. Dejstvo je, da je nastajala tovarna s tako vrsto proizvodnje, ki v Jugoslaviji še ni imela predhodnika in, da je z ozirom na nizko stanje •tovrstne industrije, v Jugoslaviji v takratnem času manjkalo izkušenj in vzgledov, kako najbolje organizirati tovarno. Nekateri so takrat celo smatrali, da je vsaka dokumentacija v proizvodnji nepotrebno breme in birokracija. Vse navedeno je imelo za posledico, da je v začetku nastajala organizacija v posameznih oddelkih ločeno, nepovezano. Njeni prvi uspehi v posameznih oddelkih so, zaviseli'od organizacijskih sposobnosti njihovih vodij. Značilna za takratne razmere je bila organizacija produkcije, saj je imer la samo enega kontrolorja, ki ga je v produkcijo pošiljala merilni ca. Priprava dela je obstojala v zelo omejenem obsegu v takratnem pripravljalnem oddelku. Gospodarski centralizem je diktiral razdelitev dela v podjetju na sledeče sektorje: proizvodni, planski, komercialni in kadrovski sektor ter glavno računovodstvo in sekretariat. Leta 1948 se je moral izvršiti prenos vseh poslov pripravljalnega oddelka, strativnega dela z njo premalo stikov, je pokazalo svoje pomanjkljivosti. Osnovati je bilo treba vez med proizvodnjo in planiranjem ter zamašiti vrzel, ki je obstojala pri določevanju proizvodnih postopkov in operativnih nalog proizvodnje. S tem namenom je bila 25. 8. 1949 formirana Priprava dela s sledečimi odseki: odsek Za operativni plan, terminski odsek, odsek za planiranje proizvodnih postopkov, normirski odsek in odsek za naročanje dela. Poseben napredek je v letih 1949-50 doživela organizacija v proizvodnji. Maja 1949 je bil uveden brigadni sistem dela, avgusta pa so bili postavljeni temelji terminski službi, s tem pa tudi kontroli izvrševanja proizvodnih nalog. V produkciji je bila uvedena nova delovna dokumentacija, ki je ojnogočala osnovni red pri poteku delov iz operacije na operacijo in ki je nudila možnosti boljšega in hitrejšega obračuna zaslužkov ter proizvodnje. Osnovano je bilo vmesno skladišče delov in izpopolnjena raz-delilska služba, ki so jo prevzeli terminarji delavnic. Vsi tehnični oddelki so, spadali neposredno pod vodstvo tehničnega direktorja, tako da je shema sektorja izgledala takole: razen izdajanja nalogov, v planski sektor. Notranja organizacija'je temeljila na dnevni evidenci, ki je bila predpisana od takratne zvezne direkcije. Planiranje je bilo na osnovi določenih letnih količin osredotočeno k razdelitvi teh planov na krajša obdobja. Te osnove so zahtevale planiranje proizvodnje za vsak dan posebej in vodenje dnevnika o nedoseganju plana. Oboje je podjetje moralo pošiljati zvezni direkciji, Izvršitev teh nalog je predstavljala precejšen obseg dela, ki ga je bilo moči izvršiti le z zadostnim številom uslužbencev. Tako je bilo leta 1948 zaposlenih v celotnem planiškem sektorju do 50, v oddelku za evidenco plana pa do 40 uslužbencev. Vodenje proizvodnje iz planskega sektorja, ki je imel zaradi obsežnega admini- Da bi združili vse proizvodne oddelke pod eno vodstvo, je bd 1. februarja 1953 formiran oddelek j,Proizvodnja“, ki je združil produkcijo, vse montaže in orodjarno ter terminsko službo. V letu 1953 je začel tudi večji razvoj Teh- nične priprave dela. Novembra 1953 je bil v njenem okviru organiziran oddelek za poskusno proizvodnjo, nekaj kasneje pa so začeli s študijem delovnih mest, standardizacijo orodja in v letu 1955 s študijem statistične kontrole. g V začetku leta 1954 je bil v okviru razvoj- nega biroja osnovan biro za standardizacijo in dokumentacijo z nalogo izdelati tovarniške standarde, ki so sedaj že poznani kot standardi TIS (Tovarniški Iskra Standard). J; v ; Ustrezno bodočemu razvoju naše proizvodnje v šestih panogah šo bila maja 1954 uvedena delovna mesta šefov proizvodnih panog z nalogo usmerjanja posameznih panog, koordinacije dela za posamezne proizvode v različnih oddelkih itd. Nivo organizacije v podjetju zavisi prav gotovo tudi od razpoložljivih organizacijskih sredstev. ISKRA je bila v tem oziru v dosti dobrem položaju, saj je na začetku poslovanja prevzela tudi garnituro ¡.POWERS strojev. Postopoma so bili urejeni osnovni postopki za strojno obdelavo s POWERS stroji, ustrezno ohsegu tehničnih možnosti strojev in njihovih kapacitet. Tako obdelujemo danes strojno obračun brutto zaslužkov, obračun plač in materiala za nazacijo, ki pa je z delom kmalu prenehal. Po zgledu inozemskih podjetij je bil v ISKRI osnovan 1. I. 1954 Organizacijski biro, ki je začel z načrtnim delom pri izdelavi tovarniške organizacije. Do takrat so organizacijo regulirale, razne okrožnice, organizacijski biro pa je pričel z izdajaj-njem organizacijskih predpisov, v katerih je obdelana organizacija posameznih postopkov. V sedmih letih od 1947 do 1953 so bile izdane 203 OP okrožnice, v letu 1954 še sedem, leta 1955 pa le še šest okrožnic, ki pa so obravnavale v glavnem disciplino in red. Naše bodoče organizacijske naloge so še obsežne. Temeljijo v glavnem na organizar ciji zamišljenih postopkov na POWERS knjigovodstvo proizvodnje, obračun izmeta in obračun razvojnih del, Današnje stanje in * perspektive razvoja podjetja zahtevajo prenos ostalih glavnih postopkov na stroje, izpopolnitev in avtomatizacijo obstoječih in uvedbo novih postopkov, ki jih zaradi obilice primerov in številčnih podatkov ročno ne moremo opraviti zadovoljivo. Za prevzem teh nalog obstoječi stroji ne odgovarjajo, zato nabavlja podjetje nove, moderne stroje. Nabava se vleče že leto dni, pri tem pa pomanjkanje teh strojev resno zavira delo pri organizaciji podjetja. Vse do leta 1954 so se z organizacijo v svojih oddelkih bavili posamezni šefi, zato posamezni postopki niso bili vedno vskla-jeni in obdelani z vidika celote. Sicer je bil avgusta 1949 imenovan referat za orga- strojih in njih izvedbi. Sem predvsem spadajo: a) Popolna izvedba obračuna zaslužkov na strojih od izdaje kartice do izplačilne liste netto zaslužkov. Pri tem bodo služile POWERS kartice kot originalen dokument —- delovni nalog in bodo ob izdaji že luknjane z osnovnimi podatki. b) Obračun materiala, njegovega prometa in zalog po posameznih skladiščih. c) Obračun proizvodnje, obračun plač in materiala po posameznih nalogih, obračun režije, razvojnih del in zaključenih serij. d) Planiranje proizvodnje od izračunavanja normativov do izdelave planov za posamezna obdobja. ie) Strojno knjiženje v finančnem knjigovodstvu na sinhronizirani napravi POWERS. f) Predkalkulacija izdelkov. g) Obračun in statistika izmeta, evidenca doseganja norm, personalna evidenca in statistika, statistika zdravstvene službe v naši ambulanti. Zelo važna in nujna je organizacija Obratnega gospodarstva, novega oddelka tehničnega sektorja. Njegove najvažnejše naloge bodo: planiranje razvoja proizvodnje, terminska razporeditev posameznih faz razvoja in pripravljanja proizvodnje ter kontrola izvrševanja terminov, izdelava letnei-ga plana in kratkoročnih operativnih planov proizvodnje, zasedba strojev, planiranje materiala in delovne sile, izdajanje novih in zaključevanje gotovih nalogov ter njih analiza, kontrola terminov in izkori- Haši usftfUi m datnacetH it* iujm Teh nekaj podatkov naj bo za uvod k postavljeni temi. Komerciala Iskre je prodala v zadnjih letih ogromno število svojih izdelkov in sicer: 1951 1.128,3 mili j ona din 1952 2.487,2. „ 1953 3.064,9 „ „ 1954 3.647,1 1 1955 4.350,0 „ Za našo analizo so odločilni podatki od leta 1952 dalje, ko smo opustili do takrat veljaven distribucijski sistem, ki je imel določen vpliv na takratno proizvodno in prodajno politiko našega podjetja. Zaradi primerjave smo navedli tudi podatek realizacije iz leta 1951 v znesku 1.128,3 milijona din. Ta znesek j e po distribucij skem sistemu in vrednosti plana I dejansko znašal 188 milijonov din ter smo ga dobili z multipiiciranjem s koeficientom 6, da bi na ta način omogočili prehodno primerjavo z rezultatom iz leta 1952. . ■ > Podatki o prodaji oziroma o realizaciji zadnjih štirih let pravzaprav ne potrebujejo kakega posebnega komentarja. Ako valoriziramo vrednost naše proizvodnje v prvih šestih letih obstoja Iskre na primerjalno dinarsko vredhost, ki velja sedaj že več kot štiri leta, pridemo do sledečega rezultata: Iskra je v svojem desetletnem proizvodnem delu dala naši skupnosti industrijske proizvode v vrednosti ca 20 milijard din; zanimivo in predvsem važno je, da je samo v zadnjih štirih letih dala 13,5 milijard din. ščanja kapacitet. Izvedba teh nalog je obsežna in je v celoti možna le s POWERS stroji, zato je tudi na njih zasnovana. Ustrezno bodočemu razvoju proizvodnje in prehodu od njenega sedanjega sistema na sistem skupinske, oziroma povezane proizvodnje se bo razvijala tudi tovarniška organizacija. Pri tem predvidevamo organizacijo zaključenih proizvodnih oddelkov, ki bodo predstavljali obračunske enote po sistemu budžetiranja ter popolen prehod od formalnega tipa k operativnemu tipu organizacije podjetja. Verjetno bo v prihodnjem letu prvo tako enoto predstavljala orodjarna s svojo konstrukcijo in svojim pripravljalnim oddelkom. Nalog je torej dovolj. Prepričani smo, da se bo organizacija podjetja tudi v bodoče uspešno razvijala in pripomogla k nadaljnjemu napredku naše ISKRE. itfciSCtl Dr. Milan Lilek V zvezi s tem predstavljajo drug važen pokazatelj podatki o številu povprečno letno zaposlenih članov kolektiva Iskre: 1951 ' 1813 1952 2085 1953 2277 1954 2372 1955 2551 Primerjava teh podatkov z realizacijo iz prve tablice pa nam prav nazorno kaže na uspeh, katerega smatramo za naj večjega pri našem delovnem kolektivu: stalno in solidno povečanje storilnosti dela. Povsem razumljiva posledica tega je relativno zelo lep znesek, katerega vsako leto odvedemo kot akumulacijo odnosno dobiček podjetja v korist naše skupnosti. Brez dvoma je, da smo z doseženim presežkom proizvodne vrednosti dela našega kolektiva lahko prav posebno ponosni! ** Akc se vprašamo, kakšna je sestava proizvodnje, odnosno katere artikle smo v zadnjih 10 letih proizvedli v vrednosti ca 20 milijard din odnosno v vrednosti 13,5 milijard v. zadnjih štirih letih, potem je odgovor na to znan že vsakemu članu našega kolektiva: te številke obsegajo blizu 3/1 milijona števcev, več sto tisoč komadov raznih električnih merilnih instrumentov, preko 1500 velikih in malih zvočnih kinoprojektorjev, preko 40.000 telefonskih priključkov, plasiranih v sestavi večjih in manjših telefonskih central, več sto tisoč telefonskih aparatov, več desetin tisočev električnih vrtalnih strojev, desetine tisočev avtomobilskih svetlobnih dinam, zaganjačev in vžigal- nih tuljav, desetine tisočev dinam za kolesa, določeno število selenskih usmernikov, o-gromne količine najrazličnejšega električnega instalacijskega materiala itd. Ne naštevamo paištevilnih ostalih izdelkov, katere smo že opustili, katere pa smo v prvih letih naše proizvodne dejavnosti razvijali in proizvajali, kot so to: stenske ure na uteži, velo-ventili, ročni vrtalni stroji, različen Hoff-mannov material, izolirne cevi itd. Ni pa uspehov brez neuspehov. Med take štejemo po komercialni liniji tudi relativno velike zaloge naše . lastne proizvodnje, ki se koncem vsakega leta nahajajo neprodane na skladiščih naše tovarne, na skladiščih naših trgovin ali pri zastopnikih, na konsig-naciji. Teoretično gledano bi morale te zaloge koncem vsakega leta biti čim manjše in vsekakor ne večje od ene ali dveh mesečnih proizvodenj, čeprav tudi povečana proizvodnja v njenem ciklusu in prodajna konj uk tura v tem pogledu igra zelo važno vlogo. Tako so na primer znašale zaloge naše lastne proizvodnje na dan 31. decembra kakor sledi: 1952 191,2 milijona din 1953 611,2 1 1954 926,7 1955 857,9 „ , 55 Jasno je, da bi zmanjšanje teh zalog, torej še večja prodaja, zelo ugodno vplivala na našo realizacijo. To vprašanje pa je tesno povezano z vprašanjem razpoložljivih investicijskih kreditov naših kupcev, ki v zadnjih letih niso bili vedno v stanju, da svoja sredstva pravilno planirajo. Nastopile pa so težkoče finansiranja tudi pri drugih naših kupcih, predvsem pri elektroenergetskih sistemih, ki cesto niso imeli razpoložljivih sredstev za nakup števcev. Razlogi tega relativno neugodnega'pojava niso žal le konjunkturnega značaja, temveč posledica rigorozne spremembe investicijske politike in kreditne politike Narodne banke, do katere je moralo priti zaradi ohranitve proizvodnih proporcev v okviru FLRJ. Tej situaciji bi se bili lahko izognili v drugi polovici preteklega leta z zmanjšanjem proizvodna dejavnosti. Ker (pa bi to močno vplivalo na strukturo lastne cene, proizvodni program in celotno proizvodno dejavnost in ter smo imeli upravičene izglede, da bomo določen del teh plasirali v inozemstvo, nismo pristopili k tako drastičnim ukrepom. Nadaljnji razvoj nam je pravilnost te politike v določeni meri potrdil, predvsem ker je del izvoza, predvidenega za treje in četrto tromesečje 1955, že izvršen v prvih mesecih tega leta. O večjih prodajah števcev, telefonskih aparatov in o kompenzaciji kinoprojektorjev pa se vodijo dogovori z inozemstvom. Kot pozitiven dokaz nam služi dejstvo, da smo kljub pesimističnemu ocenjevanju situacije v plasiranju za leto 1956 n. pr. števcev, katere smatramo kot naš reprezentativen, masoven, serijski proizvod, že v prvih treh mesecih 1956 prodali 40 tisoč komadov (celotni plan za leto 1956 predvideva 75 tisoč komadov števcev), od teh pa smo že izvozili 16 tisoč komadov oziroma 40%. Paralelno s povečanjem storilnosti dela se rapidno izboljšuje kvaliteta naših proizvodov, v čemer smo v glavnem že dosegli precej visoko stopnjo. Če primerjamo kvaliteto našega števca E 1 s števcem E 2, ali pa zvočni kinoprojektor iz leta 1950 s projektorjem tipe NP-2 iz leta 1956, ali če pogledamo naše precizne laboratorijske mer-ne instrumente nove proizvodnje in naše telefonske centrale, potem lahko ugotovimo le to, kar je pri nas vsakomur znano in kar združuje v sebi pojem rastočega ugleda naše tovarne. Zato bi bilo napačno, če v zvezi s tem ne bi omenili dejstva, da ležijo razlogi teh uspehov v nenehnih naporih našega tehničnega sektorja, dovesti proizvodnjo do čim bolj elastične prilagoditve vedno bolj in bolj rastočim zahtevam tržišča in to rie samo doma, temveč tudi v tujini. Bistven del teh naporov nosi razvojni in konstrukcijski oddelek, v katerem naš tehnični sektor posveča naj večjo pozornost. Proizvodnja ima z iztrošenim strojnim parkom velike težkoče, vendar smo prepričani, da bo z elastično proizvodno politiko, s forsiranim uvajanjem novih modernih tipov proizvodnje avtoelektrike, selenskih usmernikov, merilne tehnike, s pravilnim forsiranjem telefonije, telekomunikacijskih proizvodov in ozvočenj dobljena možnost izvršitve tako nujno potrebne obnove našega proizvodnega strojnega parka. Panogi usmernikov in usmerniških naprav ter avtoelektrike sta danes v našem proizvodnem procesu še v organizacijskih zametkih velikoserijske proizvodnje, kar je pač posledica odgovarjajočih potreb razvoja domače avtomobilske industrije, medtem ko je panoga telefonije v zadnjih letih močno napredovala. Naša politika komercialne kooperacije v telefoniji se je od leta 1953, ko je zavzela konkretnejše oblike, pokazala zelo pravilna ter imajo, naši napori v pogledu proizvodnje v koračnem sistemu, predvsem pa v sistemu s koordinatnimi izbiralniki danes že z;elo določene uspehe, čeprav mogoče ta razvoj izgleda nekaterim prenagljen. Ne smemo pa pustiti iz vida, da telefonija v današnji strukturi naše proizvodnje oziroma naše realizacije predstavlja vrednost 40 do 45%. Ta odnos se z ozirom na rastočo proizvodnjo drugih panog in eventuelno z ozirom na zahtevo tržišča v prihodnjih letih lahko menja, vendar pa je danes in za bližnjo bodočnost' razvojni volumen brez dvoma po- Obisk predsednika Burme g. TJ Nuja dan, kajti ne pozabimo, da se telefonija v n$ši državi še vedno nahaja na predzadnjem mestu v Evropi. Kot uspeh našega tehničnega sektorja zaznamujemo tudi napore za kooperacijo z domačimi proizvodnimi podjetji, ker se to zelo pozitivno odraža tudi na naše komercialno poslovanje.'To je predstavljalo pred nekaj leti — skoraj da — nepremostljive tež-koče, danes pa, ko so podjetja, s katerimi sodelujemo, že toliko napredovala, postaja ta kooperacija možna in realna. Kot važen uspeh beležimo nadalje tudi to, da nas takozvana „licencomanija“ ni zajela. Problematika plasiranja dela in izdelkov našega tehničnega sektorja ni povsem enostavna. Zahteva kompleksno infiltracijo na tržišču pa tudi stalno sodelovanje s tehničnim sektorjem doma in s tehničnim sektorjem kupcev ob upoštevanju njihovih želja. Po likvidacija distribucijskega sistema smo bili nujno navezani na prodajne sposobnosti podjetij trgovske mreže iz naše stroke. Ker pa le-ta niso bila vedno sposobna uspešno vršiti to nalogo, niti plasiranja naših izdelkov, nismo z njimi dosegli želj enih uspehov, razen z „Elektroopskrbo“, Zagreb, prek katere smo v zadnjih treh letih napravili promet v vrednosti nad 1 milijardo din. Naše zastopniške odnose s podjetji trgovske mreže smo revidirali ter ustanavljamo svoje lastne trgovine. Ker obsega to poslovanje določene upravne . in finančne težave, nismo z realizacijo te naše nujne zamisli napredovali tako, kot smo želeli. Osnovali smo v maju 1953 trgovino v Beogradu, v januarju 1955 trgovino na Reki, v aprilu 1956 trgovino v Skopju ter pričakujemo, da bomo te- kom letošnjega poletja imeli možnost odpreti trgovino v Zagrebu. Naši trgovini v Novem Sadu in v Sarajevu sta še v perspektivi; trgovino v Ljubljani sicer že imamo, vendar smo se zaradi težav z lokali za naše servisne lokale omejih na razstavo naših proizvodov. Zaenkrat še nerešen problem pa predstavljajo pisarniški prostori naših predstavništev s priključenimi projektivnimi in servisnimi oddelki. ■ Posebno poglavje v plasiranju naših izdelkov predstavlja naša izvozna dejavnost.. Z njo smo začeli leta 1952 v skromnem obsegu izvoza prvih kinoprojektorjev v Avstrijo. Čeprav se naš izvoz tudi danes še nahaja v prvi dobi svoje mladosti, ne moremo zanikati, da smo v preteklih dveh letih doživeli uspehe pa tudi neuspehe. Izvozili smo v zadnjih letih skupno v tisočih ameriških dolarjev: 1952 13 1953 163 1954 184 1955 216 prvi kvartal 1956 117 Pot izvoza, posebno naših industrijskih proizvodov iz panoge elektroindustrije je dolgotrajna in trnjeva. Ne smemo pozabiti, da se moramo na mednarodnem trgu boriti s konkurenco najmočnejših in najmodernejših trustov, kar se kaže predvsem pri velikih državnih ali poldržavnih licitacijah, pri katerih je konkurenca prav posebno težka in brezobzirna. Med uspehe našega dosedanjega izvoza, ki varira v zadnjih letih med 10 in 15 odstotkov realizacije naše proizvodnje, štejemo plasiranje naših kinoprojektorjev v Turčiji, izvoz kinoprojektorjev preko Avstrije v Madžarsko in dalje, Član Zveznega izvršnega sveta tov. Aleksander Rankovič plasma naših proizvodov v Čile ter manjše prodaje ostalih naših proizvodov v Iran, Liban, Egipet, Saudsko Arabijo, Sirijo, Burmo in Brazilijo. Grenak in občuten neuspeh pa smo doživeli v Egiptu, vendar pa kljub temu pričakujemo, da bomo v kratkem času imeli možnost pravilneje organizirati prodajo izdelkov na tem tržišču, ki je za nas vsekakor zelo interesantno. Tudi v Turčijo v preteklem letu nismo mogli izvoziti v želenem obsegu, to pa iz eksogenih razlogov, predvsem zaradi neugodnega stanja turškega klirinškega salda in nepovoljnih posledic turške zunanje trgovinske politike. Zunanje-trgovinsko poslovanje zahteva izkušnje, predvsem pa natančno tehnično dokumentacijo, tradicijo in medsebojna poznanstva. To so sicer nekomercialne kategorije, katere pa lahko premostimo le s trajno in žrtev polno borbo. Zavedati se moramo, da izvoz našega podjetja — globalno gledano - še ni prekoračil začetnega stanja. Smatramo pa, da moramo z vsemi razpoložljivimi sredstvi forsirati ta naš izvoz, ker nas borba z velikimi industrijskimi podjetji sorodne proizvodnje, ki so že uvedena, neprenehoma sili v to, da našo proizvodnjo moderniziramo, izboljšujemo, po-cenjujemo itd., kar vse zelo koristno služi tudi dvigu kvalitete naših proizvodov, katere prodajamo na domačem trgu. Vzgoja strokovnih kadrov O vzgoji strokovnih kadrov za našo industrijo odnosno gospodarstvo je bilo že mnogo razpravljanj v raznih državnih uradih, gospodarskih in družbenih organizacij ali, strjokovnih združenjih, obrtnih zbornicah, raznih komisijah in v dnevnem tisku. Iz vseh razprav in analiz obdelanega materiala in dosedanjih izkušenj se je izkristaliziralo veliko vprašanj, ki so osnovnega pomena, če jih gledamo načelno s strani vzgoje strokovnih kadrov. 'Tako ugotavljamo, da raznih vprašanj ne bo mogoče reševati kot celoto, ker naletimo tudi na takšna, ki niso odločilnega pomena pri vzgoji kadrov, n. pr.: vprašanje materialnega obstoja šole, finansiranja šole itd. V začetku se bomo morah omejiti le na najvažnejša vprašanja, predvsem v zvezi s šolanjem bodočih kvalificiranih delavcev in tehnikov za našo industrijo, čeprav bi se morah dotakniti tudi vprašanj splošnega pomena za vzgojo vseh vrst kadrov za naše gospodarstvo. Iz gornjega izhajajo važna osnovna vprašanja, katera je nujno treba razmotriti. Najvažnejša bi bila: 1. kategorizacija delovnih kadrov, ki jih je potrebno šolati, Iz dosedanjih izkušenj na tujem tržišču želimo navesti dve konstataciji, katere vedno in vedno zopet slišimo: naši proizvodi so boljši od naših prospektov in nepravilno je, da želimo prej žeti kot'sejati. Ti dve konstataciji sta polni bridke resnice. Prospekti redstavljajo pri nas na splošno bolno toč-o, njihova izdelava v kvalitetah, kakor jih zahteva mednarodno tržišče, pa dela naši grafični industriji zaenkrat še vehke težave. Razumjljivo je, da smo nestrpni in da želimo takojšen uspeh pri našem izvozu. Pri tem pa radi pozabljamo, da so se tudi večja in renomirana podjetja svetovnega vo-lumena morala desetletja boriti, da so dosegla one uspehe, katerih plodove sedaj žanjejo. Končno želim med uspehe uvrstiti tudi naše sodelovanje na različnih mednarodnih razstavah v tujini in doma. Pri tej priliki omenjam posebej naš paviljon na zagrebškem velesejmu, kjer od sejma do sejma vedno in dostojno prikazujemo naš razvoj in tehnični napredek. Posebno pa želim omeniti telekomunikacijsko razstavo v Ljubljani v novembru 1955, s katero smo se, po ižjavi inozemcev, uvrstili med tovrstna podjetja evropskega •.pomena. Franjo Btunskole 2. izdelava profilov za poedine kategorije strokovnih kadrov, 3. šolska izobrazba učenca, I širina šolanja strokovnih kadrov: a) za priučene delavce, b) za kvalificirane delavce, c) za visokokvalificirane delavce, d) za tehnike;' 5. vprašanje sposobnega učiteljskega J— predavateljskega kadra. V proizvodnji imamo glede načina dela v glavnem dve vrsti proizvodnje in to: a), proizvodnjo, ki zahteva individualno manuelno delo v vseh fazah delovnega postopka in , b) proizvodnjo, ki je razdeljena na poedine operacije in takšno mehanizacijo, ki skoraj popolnoma izključuje ročno delo. Obe skrajni obliki proizvodnje zahtevata razne specifičnosti pri delu že zaradi vrste proizvodov. Ce pa pogledamo, kdo oprav-lja ta dela, vidimo, da delata v glavnem dve vrsti kadrov, delavski in tehniški. Delavci so razvrščeni v: a) nekvalificirane delavce, b) polkvalificirane delavce, c) kvalificirane delavce in d) visoko kvalificirane delavce. Nekvalifieciiani delavci so delavci, ki nimajo poklica in opravljajo dela, ki zaradi svoje enostavnosti ne zahtevajo nobenega priuČevanja, specializacije ali prakse. Polkvalificirani delavci so delavci, ki so usmerjeni v delo nekega poklica, ki že zahteva dolbČeho priučevanje. To so dela ožje specializacije na določenih delovnih opera-'racijah, ki ne zahtevajo večje iznajdljivosti pač pa spretnost. Kvalificirani delavci so delavci, ki morajo imeti v sodobni industriji že mnogo strokovne spretnosti, a tudi ustrezno tehnično znanje v okviru svojega poklica. Imeti morajo toliko strokovno znanje, da prejeta dela iž-gotavljajo samostojno in da racionalno organizirajo delovna mesta. Inženirji so najvišji tehnični kader v gospodarstvu. Njihovo delo je ustvarjalnega karakterja na področju njihove specializacije; Temeljito morajo poznati način proizvodnje, da morejo proizvodnjo gospodarsko čim uspešneje realizirati. Vešči morajo biti planiranja, konstruiranja, organizacije dela in zboljševanja proizvodnje. Zgornje kategorije kvalificiranih delavcev in kategorije tehničnih kadrov so v današnjih pogojih dela nujne in potrebne. Moramo pa imeti pred očmi, da je merilo za določanje teh kategorij spremenljivo in da zavisi od družbenega razvoja in od notranjih razlik kategorij. Za vsako posamezno kategorijo pa je potrebna določena izobrazba, ki se po specifičnosti le-teh razlikuje. Javlja Izpitna komisija in kandidati za visokokvalificirane delavce Visoko kvalificirani delavci so delavci, ki morajo poznati vsa dela v svojem- poklicu na najvišji stopnji strokovnosti. Imeti morajo že širše teoretično znanje in tudi ustrezno tehnično kulturo, da lahko samostojno rešujejo manjše tehnične probleme, metode dela, gospodarno izkoriščajo stroje, priprave in orodja. Prav tako se od njih zahteva, da organizirajo in vodijo potrebne tehnološke procese v okviru svojega dela. Proizvodnja v širšem smislu pa zahteva še tehnične kadre. Če tu ne upoštevamo administrativnih, komercialnih, finančnih in drugih stro,kovnih kadrov, šo to tehnični kadri, tehniki in inženirji. Tehniki so tisti strokovni kader v proizvodnji, ki organizira in izvede določene procese proizvodnje. Tehnik mora imeti potrebno strokovno znanje, ki mu omogoča samostojno, delo pri konstruiranju, razvoju dela, kontrolo kvalitete, študij dela itd. pa se problem, kako organizirati izučevanje kadrov, ki bi imelo možnost napredovati po zgornji lestvici. Tukaj moramo podčrtati dejstvo, da je ena najvidnejših slabosti v sistemu usposabljanja kadrov pomanjkanje profilov za posamezne kategorije. Ti profili so prilagojeni potrebam gospodarstva — industrije posameznih republik ali pa celp posameznih gospodarskih organizacij. Posledica tega so velike neskladnosti v zahtevah do profilov in dalje velike in bistvene razlike v učnih načrtih: strokovnih šol tako za praktični in teoretični pouk in vsaka strokovna šolg upravičeno trdi, da so njeni profili, učni načrti in programi pravilni, saj so prilagojeni tistim potrebam in tisti širini, ki jo zahteva industrija, gospodarstvo področja ali podjetja, kjer šola stoji. Nestabilnost ah krčenje profilov in učnih načrtov lahko povzročita nevarnost za naše gospodarstvo in sodobno industrijo. Delavci z nižjo strokovno izobrazbo ne bodo kos nalogam pri dviganju produktivnosti in kvaliteti dela. Če pa hočemo plasirati naše izdelke na zunanja tržišča, kjer sta znanost, tehnika in izkušnje na višji stopnji, potem moramo profile in učne načrte za naše strokovne kadre dvigniti na raven, ki take naloge in probleme obvlada. Upoštevaje gornja razglabljanja moramo pri urejanju profilov, učnih programov in določanju ustreznih strokovnih šol izhajati s stališča sodobne proizvodnje in upoštevati mnenje naše industrije ter izdelati profile, ki bodo veljali za določene vrste strokovnih kadrov in za določene vrste šol na širšem področju. Zakon o obveznem osemletnem šolanju obvezuje državo, da nudi vsakemu posar mezniku brezplačno osemletno šolanje, s katerim naj si pridobi ono minimalno splošno izobrazbo, ki je osnova za nadaljnje šolanje. Dosedanji uspehi v uvajanju obveznega šolanja dokazujejo, da bomo v' bodočnosti imeli osemletke, ki bodo pripravljale učence za vpis v\ strokovne šole. Pričakovati smemo, da bo z dovršeno osemletko pridobljena predizobrazba ustrezna za nadaljnje šolanje. Če se v nadaljnjem omejimo le na delavski, t. j. kvalificirani kader za našo industrijo, lahko trdimo, da je bil do danes vpis učencev v našo industrijsko šolo skoraj; lOOo/o z dovršeno osemletno šolo, odnosno nižjo gimnazijo. V večino teh šol .se prijavlja, večje število kandidatov kot jih šola lahko sprejme. Industrijske šole so nov tip šole, ki je zrasel v prvih povojnih letih. Učenci industrijske šole imajo razen teoretičnega pouka tudi praktični pouk v šolskih delavnicah. Po organizacijski ureditvi naša industrijska šola ustreza svojemu namenu. V njej učenci dosežejo tako temeljito znanje, da jim je mogoče delo na širšem področju. Pouk se razvija sistematično pod strokovnim nadzorstvom. Teoretični in praktični pouk sta funkcijsko povezana in sestavljata učno celoto. Mnenja so, da je slabost industrijskih šol v tem, da v šolskih delavnicah ni mogoče organizirati dela tako kot v industrijskih obratih, kjer so učenci v neposrednem stiku s proizvodnim procesom, kakor tudi, da zahtevajo preveč finančnih sredstev itd. Učenje v gospodarstvu je tradicionalna oblika šolanja kvalificiranih delavcev. .Vajenci delajo praktično neposredno v proizvodnji, dočim teoretični pouk obiskujejo v vajenskih šolah. V prvih povojnih letih so vključevali večje število učencev v gospodarske šole, vendar se ^število od leta 1951 dalje zmanjšuje, dočim se število učencev v industrijskih šolah ni spremenilo. Lahko trdimo, da so absolventi industrijske šole pokazali lepe uspehe na svojih delovnih mestih v industriji. To potrjujejo tudi izpiti pred Okrajno izpitno komisijo, saj je 21 kandidatov ali prvih absolventov industrijske šole „Iskra“ opravilo 29. januarja t. 1 izpite za visoko kvalificirane delavce z odličnim uspehom. Na osnovi raznih mnqnj in razprav sklepamo, da je potrebno gledati šolanje kvalificiranih delavcev iz širšega vidika. Zato bomo morali šolati kvalificirane delavce v šolah s praktičnim poukom, t. j. v industrijskih šolah, ki imajo vse potrebne osnove za vzgojo kadrov brez ozira na to, ali bodo ti kadri za industrijo ali obrt. Tudi naša tovarna je takoj po vojni pristopila k vzgoji strokovnih kadrov zaradi naraščajočih potreb po delavcih, posebno kvalificiranih. To je zahteval tudi nagli razvoj industrije-. Že sodobno usmerjen začetek industrijske proizvodnje je zahteval takšen tip šol, ki bo ustrezal tudi pričakovanemu razvoju tehnike. Na osnovi tega je tovarna „Iskra“ že leta 1945 ustanovila industrijsko šolo, ki je po treh letih obstoja usposobila za industrijo prve kvalificirane delavce. Od tedaj dalje, t. j. od leta 1948, je absolviralo to šolo naslednje število ab- solventov kvalificiranih delavcev: 1948 . . . . . ... 24 1949 ............. 25 1950 . ........... 58 1951 ..............28 1952 . . . . . . . .70 1953 . . . . . . . . 64 1954 ........ 54 1955 . | . . . . . .41 skupno jorej 364 absolventov, od katerih je .približno 66»/o zaposlenih v tovarni „Iskra“. Iz tega sledi, da način vzgoje kadrov v industrijskih šolah izpopolnjuje vrzeli, ki jih je ustvarjal nagli razvoj industrije; Toda industrijska šola ne bi v popolnosti zadostila svoji nalogi, če bi vzgajala samo kva,-\ificirane delavce. Tesno je povezana tudi s tečaji za teoretično usposabljanje visoko kvalificiranih delavcev oziroma priučenih delavcev v kvalificirane delavce. S to dopolnilno nalogo industrijska šola odigrava vlogo, kakršno pričakuje od nje industrija in družba. To dopolnilno delo industrijska šola „Iskra“ že opravlja na splošno zadovoljstvo tovarne „Iskra!“. Rezultati tega dela, t. j. uspehi ,v preteklih letih prirejenih tečajev so že vidni. V letošnjem letu smo organizirali tečaje za kvalificirane in visoko kva- lificirane delavce. Na teh tečajih bodo tečajniki pridobili in obnovili potrebno teoretično znanje, kakršno zahteva in bo zahtevalo v bližnji bodočnosti njegovo delovno mesto. Vprašamo se, kdo vse to zahteva? Na to vprašanje ni težko odgovoriti. Družbeno upravljanje z gospodarskimi organizacijami zahteva določeno izobrazbo 'od vsakega člana kolektiva, ne oziraje se na Stopnjo kvalifikacije ali na delovno mesto. Pred delavske svete kot naj višje organe upravljanja v ppdjetjih se postavljajo velike naloge, predvsem pa izgradnja in vzgoja človeka kot glavnega faktorja v proizvodnji, kajti nagli razvoj sodobne industrije, tehnološki procesi in družbeno-poli-tični razvoj nam to narekuje in postavi pred dejstvo, da zahtevajo posamezna delovna mesta določeno znanje. Zato jih bodo morali zasesti delavci s takim znanjem, s katerim morejo zadostiti zahtevam delov- al T „ITES“ je kratica, sestavljena iz prvih črk „Iskre“, „Telekomunikacij“, Instituta za elektrozveze ter servisa. Podjetja „Iskra“ iz Kranjk, „Telekomunikacije“ iz Pržanja pri Ljubljani ter Institut za elektrozveze v Ljubljani so se dogovorila, da bodo opravljala, določene gospodarske posle skupno. To sodelovanje naj bo trajnejše in v večjem obsegu. Da bi to sodelovanje potekalo pravilno, je bil ustanovljen koordinacijski biro „ITES“, ki ima svoj izvršni odbor. Sestavljajo ga direktorji vseh treh podjetij in tajnik biroja. Svoje delo opravlja biro na različne načine. Na sejah izvršnega odbora se. «¡prejemajo sklepi o poslih, ki jih je treba opraviti v imenu vseh treh podjetij oziroma, katera oseba ali kateri tovariši iz podjetij naj jih opravijo. Na prvi pogled se bo zdela ta stvar prav zamotana in marsikomu nepotrebna. Podjetje ima dovolj svojih skrbi, čemu naj se ukvarja z neko skupno problematiko ali pa celo s problematiko drugega, čeprav sorodnega podjetja. Da si bomo o namenu in pomenu takega sodelovanja na jasnem, je prav, če malo temeljiteje pogledamo problem sodelovanja med podjetji sploh. Preden pa bi lahko ta problem razčlenili, poglejmo še malo nazaj. Večina naših podjetij je nastala šele po zadnji vojni. Le malo jih je, ki imajo za seboj daljšo zgodovino. Toda vsa podjetja so brez izjeme prešla ob osvoboditvi v družbeno lastnino, v kolikor so takrat že obstojala ali pa so bila ustanovljena iz družbenih sredstev. Vsa podjetja so bila v začetnem raz- nih mest. To ni majhno in lahko rešljivo vprašanje, ki ga bomo morali reševati, kakor tudi ne moremo trditi, da smo že ria določeni zahtevani višini. Smo pa gotovo v pogledu vzgoje kadrov na pravi poti. To vprašanje še ni dokončno rešeno, ker zahteva obširnejših analiz tako s strani industrij,©, ki kader potrebuje, kakor s strani obstoječih komisij pri reformi šolstva. Upajmo, 'da bo tudi to vprašanje kmalu dokončno rešeno. Tako bo še' lažje nuditi in dvigati v industrijski proizvodnji priučenemu, kvalificiranemu ali visoko kvalificiranemu delavcu ustrezno strokovno ali teoretično znanje, kateri bo imel pravico in sposobnost prevzeti po kvalifikaciji določeno delovno mesto, kakršno zahteva raz-vioj industrije ali gospodarsko-politični razvoj družbenega upravljanja. E S« dob ju pod neposredno kontrolo pristojnih ministrstev, uprav, direkcij oziroma posameznih ljudskih odborov. V dobi administrativnega planiranja podjetja praktično niso poznala posebne samostojnosti. S planom jim je bil predpisan njij-hov proizvodni program, dodeljena so jim bila investicijska sredstva in obratna sredstva, določeni so jim bili celo kupci proizvodov oziroma dobavitelji surovin ali polizdelkov. Praksa je pokazala, da je tako gospodarjenje togo, da vodi v vedno večjo birokracijo ter do pomanjkanja blaga na trgu. Skladno s tern spoznanjem so naši najvišji pristojni organi ukinili tak način gospodarjenja v podjetjih, ki so na podlagi ustreznih zakonitih določb prešla v upravo delovnih kolektivov. Brez dvoma je ta prehod upravljanja podjetij na delovne kolektive zmaga delovnega ljudstva. Toda tudi tukaj se je pokazalo, da zmaga še ni vse. Upravljanje podjetij je zelo zamotan posel, ki še ga morajo delovni kolektivi šele priučiti. To upravljanje pa je še toliko težje, ker ga delovni kolektivi ne izvršujejo samo v svojem interesu, ampak zlasti v interesu skupnosti, dnižbe. Kako uskladiti ta dva interesa, to je težko in zamotano'vprašanj e, ki je stalno na dnevnem redu v našem dnevnem in strokovnem časopisju. Seveda se o tem vprašanju kot celoti navadno ne govori, ampak še rešuje posamično, kakor se pokaže potreba. V dobi administrativnega planiranja teh problemov ni bilo. Podjetja so več ali manj v redu prejela določene količine surovin za predelavo ter So izdelala določeno količino polizdelkov in jih izročila onemu, ki ga je odredil plan. Podjetja so celo sama vnovčevala svoje račune tako, da je ves proces tekel več ali manj sam od sebe in avtomatsko. Ko pa je planska povezava odpadla, so podjetja ostala nekako osamljena. Družbeni plan je predvidel le proporce oziroma, kakor danes pravimo „instrumente“ za delitev dobička ter v glavnem kvote investicijskih sredstev, ki so bila podjetjem na razpolago. Veliko družbenih sredstev je bilo določenih za investicije in tako so imela podjetja dovolj naročil in tudi. zaslužka. Tudi trg za široko potrošnjo je zahteval vedno več blaga, tako, da je le malo podjetij, ki bi morala prenehata delati zato, ker njihovih izdelkov ni nihče več kupoval. Toda vse to ni prineslo delovnemu človeku tega, kar si je želel, namreč več blaga in nižjih cen, kar bi pomenilo dvig njegovega standarda. Če hočemo doseči to izboljšanje, potem je treba še več proizvodov, ki pa morajo biti cenejši. Vprašanje pa je, če moremo ta cilj doseči in kako naj ga dosežemo. Mislim, da je prav, če na to vprašanje odgovorim s primerom iz vojaške taktike: Če hočemo sovražnika premagati in izgnati iz dežele, je potrebno, da nastopimo v masi in sistematično. Majhne in razkropljene sile tega ne zmorejo. Če hočemo dvigniti standard, potem je treba skoncentrirati vse sile v to smer in jih povezati v sistematično delujoč stroj. Tudi kapitalistični podjetnik je storil tako, čeprav si pri tem ni prizadeval za dvig standarda svojih delavcev, ampak za dvig svojega dobička. Tako koncentracijo sil pa moremo v socialističnem družbenem redu doseči le s praktičnim sodelovanjem med podjetji. Kaj je namen sodelovanja? Predno odgovorim na to vprašanje, poglejmo, kaj pomeni sodelovanje v proizvodnji sploh. Svoj veliki dvig dolguje moderna industrija različnim strojem in iznajdbam itd., toda v bič manjši meri tudi načelu delitve dela. Človek s svojimi telesnimi in umskimi sposobnostmi je, fizikalno gledano, najpopolnejši univerzalni stroj, ki ga lahko uporabljamo na primer za najrazličnejša oblikovanja materije, za sredstva prenašanja pa tudi za računski stroj, itd. Toda dokler je ta „univerzalni“«stroj vse delo opravljal sam, je človek živel primitivno. Ko pa so si ljudje delo med seboj razdelili, ko se je človeštvo pričelo deliti na različne stanove (kmete, obrtnike, vojake itd.), se ;j§ storilnost tega „univerzalnega stroja“ — človeka dvignila, s tem pa se je dvignila tudi njegova osebna kultura in njegovo duševno življenje se je poglobilo. Ta razvoj je bil v začetku počasen, da, včasih komaj opazen, daneš pa gre skokoma naprej, in če pogledamo v zgodovino., vidimo, da je delitev dela vedno večja, da danes izginjajo „univerzalni stroji“ in da imamo opravka z vedno večjimi specializacijami, ljudmi — specialisti in s stroji —. specialisti. Toda istočasno s tem „drobljenjem“ proizvodnje v vedno večjo specializacijo pa rastejo organizacije, ki skrbijo za to, da se ta specializacija z vedno novo delitvijo dela razvija organsko po določenem načrtu. Tako postaja ta vedno večja specializacija v proizvodnji obenem tudi velika organizirana udarna sila, ki daje pečat življenju modernega človeka in njegovi civilizaciji. Kdor zaostaja za tem tempom, tega življenjska raven se niža. Kdor je imel priliko opazovati ta način dela v tujini, bo to prav lahko rar zumel. Videl je namreč, da izdeluje človek, ki stvari niti ne pozna, najbolj zamotane stroje in to samo zato, ker izdela sajno majhen sestavni del ali pa kontrolira njegovo uporabnost na točno določeni način z odrejenim orodjem. Če pogledamo sedaj v naša podjetja, bomo ugotovili, da imamo sicer opravka z delitvijo dela, da imamo precej „specialistov“, tako strojev kot ljudi. Toda v primeri z inozemstvom pa je vsa ta delitev dela še vedno premajhna in zato je storilnost posameznika, zaposlenega v naši proizvodnji, prav tako prenizka, človek ne more vsega, kar potrebuje, izdelati sam s svojimi rokami. Prav tako ne more vsaka tovarna izdelati vsega sama. Nujno je, da se delo deli tako med ljudmi kakor med podjetji vse do take mere, ki dopušča čimvečje število izdelkov s čim nižjimi stroški. Toda sredstva za to so omejena, zato je potrebno, da jih do kraja izkoristimo. To moremo doseči samo s sodelovanjem med podjetji. Če hočemo, da bo to sodelovanje prineslo zaželeni uspeh, mora biti organizirano in trajno. Zahteva po organizaciji sodelovanja pa terja določene organizacijske oblike. Toda vsaka organizacija, katere člani nimajo volje za sodelovanje, propade. Če hočemo, da bo sodelovanje med podjetji pripeljalo do zaželenega uspeha, je potrebno, da delovni kolektivi spoznajo njegov pomen in namen. Sodelovanje namreč ni samo sebi namen, ampak ga narekuje predvsem interes delovnega kolektiva in družbe kot celote. Zato je sodelovanje tista oblika upravljanja podjetij, ki zagotavlja pravilno varstvo interesov tako delovnega kolektiva kot družbe. Delovni kolektivi podjetij, ki bodo povezani z določeno organizacijsko obliko sodelovanja, ne bodo reševali samo svoje, ampak nujno tudi skupno problematiko drugih podjetij. Morda je to nekoliko težje razum- ljiva stvar. Toda izkušnje vsakdanjega življenja potrjujejo to spoznanje. Če se člani družine razumejo in drug drugemu pomagajo, se vsem ponavadi dobro godi. Prepir med sosedi pa je vsaj enega Spravil na beraško palico,, če se niso o pravem času spametovali. Če vse to sedaj uporabimo na konkretnem primeru sodelovanja med „Iskro“, „Telekomunikacijami“ in Institutom za elektrozveze, bomo prav lahko našli razloge za tako tesno sodelovanje. Predvsem, j e možno v tem sodelovanju doseči določeno večjo racionalizacijo, tako v samem poslovanju kot tudi v proizvodnji, bodisi sestavnih delov ali polizdelkov ali celo končnih izdelkov. Doseči je mogoče tudi večjo delitev dela. Vse to pa vodi k večji storilnosti, ki nas more privesti do višje življenjske ravni. Seveda je jasno, da do takega sodelovanja ne more priti preko noči in na celi črti naenkrat.. Tudi tu je trčba postopati sistematično in previdno, vendar pa odločno. Pri vsem tem pa' se je treba izogibati malenkosti in drobnjakarstva, ki vsako sodelovanje vsaj pioti, če ne že ovira. Če bi pri delovnih kolektiv vih vladala prava volja, se bodo našle vedno nove možnosti za sodelovanje, kar vse bo v prid tako samim delovnim kolektivom kot naši družbi v celoti. Kaj je „ITES“ v tem pogledu opravil doslej? Ne glede na organizacijska vprašanja, ki so zahtevala veliko naporov in še danes niso rešena, je ;,ITES“ prevzel kontrolo nad skupno prodajalno na Reki. S tem 'je razbremenil „ISKRO“ v precejšnji meri. Dalje je biro koordiniral delo vseh treh podjetij na razstavah, od katerih je bila najpomemb- nejša „Razstava radia in telekomunikacij“ v Ljubljani meseca'novembra 1955. Ta razstava je pokazala, da so vsi trije delovni kolektivi sposobni izdelati telekomunikacijske naprave z visoko kvaliteto, kar je na vse obiskovalce brez izjeme napravilo globok vtis. Trenutno dela biro preko posebnih strokovnih komisij na izdelavi katalogov ter na standardizaciji sestavnih delov. Seveda rešuje biro tudi druga vprašanja, ki se pojavljajo pri vsakdanjem poslovanju. Vse to pa je premalo in bo treba storiti še več. Toda, da bo to mogoče storiti, so potrebni ustrezni predpisi. Prizadevamo se, da bi izšli in upamo, da bo to kmalu. Ali bi ne bilo mogoče sodelovanje med navedenimi tremi podjetji tudi brez takega biroja? ' Sodelovanje je na vsak=način vsaj v na-čelu in teoretično možno. Toda dejstvo, da do takega sodelovanja vse do ustanovitve biroja ni prišlo kaže na potrebnost takega organizma. Kolikor več podpore bo dobil tak organizem od delovnih kolektivov samih, toliko bolj bo čutiti tudi njegovo koordinacijsko vlogo, ki jo bo opravljal vedno in samo v interesu vseh treh delovnih kolektivov. Ta biro ni namreč neka stara direkcija iz dobe' administrativnega planiranja, ampak je sestavni del vseh treh podjetij in obenem organizirana, povezava med vsemi tremi delovnimi kolektivi. Ni dvoma, da ima ta organizem svoje slabosti in napake. Toda dobra volja nas vseh bo te napake odpravila in ustvarila iz biroja tisti organizem, ki ga vsi trije delovni kolektivi potrebujejo v boju ,za višjo storilnost in s tem tudi v boju za dvig življenjske ravni delovnega človeka. Tone Jakopič Sestav novega delavskega sveta za I. 1956 Volilna komisija za volitve delavskega sveta je na podlagi volilnih rezultatov izdala odločbo, da so bili v novi delavski svet iz-- Jože Benčič Janez Bernard Dina Ciglič Janez Debelak Danilo ing. Dolgan Tone Dovjak Jože Erlah Štefan Fartek Janko Fern Pavle Golob Franc Gorjanc voljeni na volitvah, dne 28. 3. 1956 sledeči tovariši in tovarišice: Milan Kodek Rado Kokalj Franc Košir Franc Kovač Marjan Kristan Mirko Križaj Svetozar Krstič Pavel Kryštufek Anton Kump Jože Kump Lovro Kusteir Ivan Jalovec Peter Jereb Ivan Kavčič Janez Kejžar Jožica Kepic Alojz ing. Grčar Ivo Gril Leopold Grohar Frane Hrovat, produk. Franc Hrovat, sploš. Franja Huth Dušan Lozar Karlo Lipovec Franc Maček Vinko Marolt Stane Mihalič Marija Miklavčič Ned j o Miletič Leopold Mrak Paško Nikač Zore Novak Stojan Oblak Milan Ordinski Franc Orel Avgust Pečar Albin ing. Pelhan Stefan Pernar « Anton Perš Miha Podgoršek Vlado Pogačnik Jože Pokoren Mimi P o sed el j Franc Potrata Štefka Povše Ivan Ravnahrib Jože Ravnik Milan Regovec Metod Rotar Anton Seljak Martina Slabe Marjan Slatnar Jože Snedic Anton Somrak Roris Stare Marjan Stare Ivan Stružnik Konrad Šarabon Mateja ing. Šmalc Silvester Sme Anton Štefe Franc Štrbenk Marija Štraus Marija Šumrada Justa Testen Lojze Tomazin Andrej Varel Jaka Vehovec Štefan Vidic Franc ing. Vršnak Janez Zajc Ivan Zupan Janez Žbogar Franc Žepič Na prvem zasedanju DS, dne 11. aprila pa so bili izvoljeni v novi Upravni odbor Člani: Avgust Pečar Janez Rernard Anton Štefe Jože Benčič Franc Orel Janko Rehberger Mari j a. Štraus Mirko Križnar 'Danilo ing. Dolgan Pavel Kryštufek Namestniki: Polde Gregorač Anton Štefe Andrej Varl Milan Regovec Alojz Zavrl Tine Jurgele Martina Slabe Mateja ing. Šmalc Pavel Golob Igor Slavec Uwi saddavti v „7skti" še danes na sva\iU mesiiU Če si hočemo ustvariti celotno sliko napredka naše tovarne v 10 letih, se moramo, seznaniti tudi s številkami, ki nam prikazujejo, kako je iz leta v leto naraščalo število zaposlenih ljudi. V naslednjem navajamo po letih: Leto Delavcev Namešč. Skuipaj 1946 613 239 852 1947 686 . 261 947 1948 1.047 368 1.415 1949 1.340 353 1.693 1950 1.437 318 1.755 1951 1.484 279 1.763 1952 1.601 312 1.913 1953 1.860 346 2.206 1954 1.978 394 2.372 1955 2.158 393 2.551 Pri tem je zanimiva ugotovitev, kako je procentualno padalo število uslužbencev v primerjavi z delavci. Iz pregleda se razvidi, da je bilo leta 1946 zaposlenih 613 delavcev in 239 uslužbencev ali 62 p/0 delavcev in 38 o/0 uslužbencev. To razmerje je pa postopoma padalo tako, da je bilo koncem leta 1955 zaposlenih 2158 delavcev in le' 393 uslužbencev ali 81,9 o/o delavcev proti 18,2 p/o uslužbencem. Vsekakor je zanimiva tudi ugotovitev, da je skozi 10 let zaposlenih v našem podjetju neprimerno več moških kot žensk. Danes je iz prvih dni Iskre zaposlenih še 98 delavcev in le 12 delavk ter 38 uslužbencev in le 15 uslužbenk, skupaj moških 136, žejnsk pa le 27. Teh 163 ljudi dela v podjetju večina že 10 let, nekateri pa celo 20—30 let. Od celotnega števila osebja tovarne jih je 2.388 ali 93,7p/o vstopilo v podjetje kasneje in le 6,7o/o je delavcev in uslužbencev iz prvih dni Iskre. V zasluženi pokoj je medtem odšlo 74 delavcev in uslužbencev, od tega je 51 moških in 23 žensk. Jel(njovanje zirr\skit[ športnikov K celotnemu proslavljanju 10 letnega jubileja naše tovarne bodo prispevali tudi športniki svoj delež. Športniki nočejo zaostajati, saj so do sedaj vedno igrali pomembno vlogo v življenju naše tovarne; . Obširen je njihov program. V njem je zajetih nešteto tekmovanj, v katerih bodo merili svoje moči plani našega delovnega kolektiva med seboj, prav tako pa tudi s člani drugih podjetij in ustanov. Zanimanje za te nastope naših športnikov je. že sedaj ogromno. Izdelan je okvirni načrt različnih tekmovanj, v naslednjih dneh pa bo določen tudi njihov termin. V ta načrt so vključeni nastopi vseh športnih panog, v katerih se udejstvujejo člani našega delovnega kolektiva od smučarjev, sankačev,- nogometašev, odbojkarjev, namizno-teniških igralcev do strelcev, šahistov in kegljačev. Da bi se dvignilo zanimanje za imenovana športna sre-.Čanja in da bi pridobili tudi na pestrosti posameznih srečanj, zato bomo poskrbeli za dovolj močne nasprotnike v posameznih disciplinah. S tem pa bodo prišli na račun tudi gledalci, kajti ničesar si bolj ne želijo, kot napetih tekem dveh enakovrednih nä-sprotnikov. Naj navedem samo nekaj srečanj in nasprotnikov, s katerimi bodo imeli opravka naši tekmovalci. Nogometaši se bodo pomerili z izbrano reprezentanco mesta Kranja. Prav ta tekma bo nudila ljubiteljem nogo-, meta mnogo športnega užitka in zanimivo je, da bodo v našem moštvu nastopili kar trije bratje iz Brezarjeve družine. Strelci so pripravili vrsto medsebojnih tekmovanj. Kegljači se bodo srečali s svojimi, vrstniki iz tovarne Intex, odbojkaši bodo našli svojega' nasprotnika v številnih medsebojnih srečanjih v moštvu tovarne „Sava“, šahisti pa v ekipi JLA. Namizno teniškim igralcem se bodo postavili po robu igralci srednje tehnične-tekstilne šole v Kranju. Pri vsem tem načrtovanju bodočih srečanj pa bi kmalu odšli nep.pazno mimo nas trije nastopi naših zimskih športnikov. Sicer se marsikdo od nas še spominja, kako so „strašili“ in napovedovali svoj nastop že tam okrog novega leta in marsikdo se jim je čudil zaradi njihove prevelike vneme. Časovno je že dišalo po snegu, vendar je zgle- dalo, kot da se je vse zarotilo proti njim in prav do februarja se je na njihovih čevljih nabiral prah. Zaradi tega je bilo število prijavljenih za tekmovanje manjše, kot smo pričakovah. „Kje pa imate sneg?“ so dejali tisti, ki jim je smučanje deveta briga. „Saj letqs snega sploh ne bo!“ so zmajevali z glavo oni, ki so obupali nad letošnjo muhasto zimo. „Da, da, tega so krivi atomi“, so modrovali vneti bralci časopisov in TT-jevih senzacionalnih člankov. Kar nas je bilo navdušenih smučarjev, smo onemeli ob vseh teh prerokbah in po-laščalo se nas je malodušje, ki,je že prehajalo v ravnodušnost. Nekega dne pa se je le zavrtinčilo nekaj belega v zraku in se spustilo na zemljo. Le počasi je postajala snežna odeja dovolj debela za naše „dilcarje“. 21. februar je bil določen za njihov nastop, za cilj pa so si izbrali pobočja Jošta. Snežne razmere šo bile prav tiste dni za smučarsko prireditev zelo ugodne. Snega je bilo dovolj, manjkalo je le dobre trdne podlage. Namesto nje pa je bilo mnogo dobre volje in pridnih nog. Saj je bilo treba potlačiti in utrditi kot puh mehak sneg. Sedem jih je bilo, ki jim je bila poverjena ta težka naloga. Že v soboto zvečer je bila proga nared za vožnjo naslednjega dne. Tako vabljiva je bila, da so se fantje komaj zadržali, da se niso zapodili po njej. Jožeta in Janeza pa je le premagala skušnjava. Nekaj naglih in dolgih zavojev — pa sta bila v dolini. Nič zato, če sta morala še enkrat tlačiti sneg in se s koleni skoro dotikati nosa (severna stran Jošta je namreč silno strma)! Noč se je spustila in prepustili smo ji progo. Še mraz bi moral opraviti svoje. Veseli, da je dobršen del naše naloge opravljen, smo se kaj radi podali domov. Kako se je prilegel vroč čaj in izdatna večerja! Kaj utrujenost, še plesali bi fantje, le deklet ni bil o J V nedeljo zjutraj pa ni bilo ne konca ne kraja našemu presenečenju. Čez noč nam je namedlo toliko novega snega, da smo morali znova delati progo. Ko je bilo opravljeno tudi to, se je pa zares začelo. Tekmovalci so se zbrali in bilo jih je kar lepo šte- vilo. Od deklet pa se samo Mica in Slavka nista ustrašili strmine in rdeče ter modro označenih vratec na njej. Takšnih vratec, ki so marsikomu prekrižala lepe račune in odvzele boljše mesto’ j p bilo nekaj manj kot trideset. Proga je bila po izjavah tekmovalcev precej „zasoljena“. Nekobko kratka je bila, zato je moral vsak voziti dvakrat. Bilo je tudi nekaj padcev, zaprašilo se je, pa že je šlo naglo dalje. Že po prvi vožnji smo sklepali, da se bo z jeklenkami odpeljal v dolino Franci. Vendar so njegovo zmago ogrožali še Jože Andre-jašič, Štefko Vidic in Jože Blažič. Tudi „stari“ Stružnik, Jaka in Štrukelj so pokazali, da še niso za staro šaro. Ko so se spustili drugič po strmini, je. zavladalo med tekmovalci mrzbčno in napeto vzdušje. Kdo bo zdaj najboljši? Ab bo 3. Alojz Štrukelj 1:28,2 4. Ivan Stružnik 1 :49,6 Med mlajšimi, ki jih je bilo 12, je bil vrstni reid naslednji: 1. Jože Blažič 1 :12,2 2. Jože Andrejašič 1 :12,6 3. Štefko Vidic 1 :21,2 4. Janez Tušek 1 :24 Pri ženskah, ki so bile zastopane samo po dveh predstavnicah, je bilo tako, kot smo pričakovab. Progo sta prevozili samo enkrat. 1. Marija Blažič 1 :06,2 2. Slavka Kavčič 1 :54 Bazglasitev rezultatov je bila v domu na Joštu. Prvaki so prejeli iz rok predsednika sindikalne podružnice Iskre tov. Vehovca praktična darila in knjižna dela znanih domačih in tujih pisateljey. Smučišča na Joštu tudi zdaj Franci najhitrejši? In če pade? Stražnika je že spodneslo, Blažič in Tušek sta se „zafrenkljala“, pri tem pa so tekle dragocene sekunde. Štoparice na cilju so nezmotljivo delovale. Tovariši na cilju, ki so merili čas, so pozabili na mraz. Tudi njih se je polastila tekmovalna vnema. Franci je prevozil progo brez padca, spretno je krmaril okrog kolov in mojstrsko vladal svojim „dilcam“. Zdaj smo vedeli, da bodo jeklenke samo njegove. Na cilju so se zvrstili starejši tekmovalci po naslednjem vrstnem redu. Od petnajstih je bil: 1. Franci Bajželj 1 :08,77 2. Pavle Blažič 1128,2 Obrazi tekmovalcev so žareli v veselem razpoloženju, saj je zunaj sijalo sonce in zasnežena polja so vabila. Še celo popoldne $6 odmevali razigrani glasovi smučarjev in šele bližajoči mrak jih je umiril. Toda smučarji so si še želeli tekmovanj. Tudi na skakalnici so se hoteli pomeriti med seboj. Ta disciplina zahteva precejšnjo mero poguma in drznosti in prav zato se je na skakalnici zbralo le 9 tekmovalcev. Drugi nič manj tehten razlog za tako skopo udeležbo pa je tičal tudi v takratni redukciji električne energije, zaradi katere so mnogi ostali doma in za napovedano prireditev niso zvedeli. Kako škoda, da takrat Peter Križaj ni mogel pokazati gledalcem svojih skokov. Tekmovanje si je ogledal le kot sodnik. Toda tudi s tem je mnogo pripomogel uspešnemu poteku tekmovanja. Našega „Finca“ Gašperja Kordeža poznamo kot dobrega tekača in državnega prvaka v klasični kombinaciji, zato smo vedeli, da nas ne Tbo razočaral. Da pa je Ivan Prosen v taki formi in da bo mnogim mladim prekrižal račune pa nismo pričakovali. Toda zgodilo se je proti pričakovanju; tudi skočil je najdlje. Tako sta prvo in drugo mesto delila Ivan Prosen in Gašper Kordež s 165,5 točke. Najdaljši skok, ki so ga izmerili, je dosegel Ivan Prosen (26,5 m). Tretji je bil Stane Pogačnik s 149 točkami, četrti Zvone Mastnak (136,8 točk), peti pa Jaka Vehovec (136,2 točke). Sankači so nastopili v nedeljo dopoldne. Tekmovali so na 2200 m dolgi progi s Šmar-jetne gore. Slednja sicer odgovarja vsem zahtevam današnjih sankaških tekmovanj z izjemo zadnjih dveh serpentin. Vsa prireditev bi potekala mnogo bolj nemoteno, če bi ravno tisto dopoldne ne začelo na gosto snežiti, kar je onemogočalo dobro vid- ljivost in večjo hitrost. Kljub temu pa poslabšanje vremena ni preprečilo, da se ne bi na startu javilo 25 sankačev in 7 sanka-čic. Pri starejših sankačih je zmagal rutinirani Albin Horvat v času 5 minut. S tem je postavil najboljši čas dneva. Drugo mesto je zasedel Franc Šparovec v času 5 :05, tretje pa Silvo Gril 5:24. Vse priznanje zasluži tov. Horvat, ki je že lani premagal vse svoje tekmece. V skupini mlajših članov je dosegel najboljši čas Aci Oman 5 :D5 min., za njim se je uvrstil Jože Benčič 5 :09 in Franc Pucelj V ženski skupini je tesno zmagala Sonja M o ko red s časom 5 :18 pred Marto Vidic 5 :19 in Zlato Keržič 5 :28. Zmagovalci v vseh skupinah so prejeli spominska darila, ki naj jih še dolgo spominjajo na praznovanje 10-letnice naše tovarne, obenem pa naj jim bodo skromna oddolžitev za njihov trud, kajti zavedajmo se, da tudi v športu, kakor pri delu, brez naporov ni uspehov. Bogdan Napokoj Plodno delovanje Šahovske sekcije „Jskta" Sahisti našega kolektiva so se 7. marca t. 1. zbrali na občnem zboru, kjer so pretresli svoje delo v teku enega leta, odkar so ustar novili lastno šahovsko sekcijo. Iz poročila predsednika smo videli, da so bili šahisti v lanskem letu zelo aktivni, kar se je izrazilo predvsem v mnogih kvalitetnih prireditvah. Takoj po občnem zboru koncem 1954. leta je z njimi odigral simultanko internacionalni šahovski mojster Stojan Puc. Druga prireditev je bilo šahovsko medobratno tekmovanje v počastitev Dneva Republike 1954, v katerem si je moštvo nebotičnika priborilo predhodni pokal. Šahovsko prvenstvo JSURi" v počastitev 10-letnice tovarne Št. trne Hat 1 2 3 0 S 6 7 8 9 to 11 12 13 Ut lock % Mesto 1 Ilič tleho F m 0 0 1 1 1 1 1 0 0 0 0 0 0 s 38,0 9/10. 2 Copic Drago 2 1 m 1 1 1 0 1 V2 Vi Vz Vz 0 1 1 9 69,2 2. 3 Koren Peter F 1 0 m. 1 1 1 0 0 Vz Vi 0 1 1 Vi 7 Vi S7.7 6. 9 Božic Franc F 0 0 0 m 0 1 1 Vi 0 0 0 0 0 0 2Vi 19.2 Ut. 6 Konc Jože F 0 0 0 1 I 1 V2 0■ 0 0 Vi 0 0 1 p 30 12. 6 GnZ Ivo F 0 1 0 0 0 1 Vi 0 1 1 V2 1 1 7 Sit 7-8. 7 Leban Marjan F 0 0 1 0 Vi 0 M Vi 0 0 0 Vi 0 Vi 3 23 13. 8 Mezek Lojze F 0 Vi 1 Vi 1* Vi Vi § 0 0 1 Vi 1 Vi 7 SO 7-6 9 Sagadin Adolf £ 1 m Vz 1 1 1 1 / Vi 1 1 1 1 1lVi 88,9 1. 10 Hiti Ivan F 1 «2 Vz 1 1 0 1 1 Vi i 0 Vi 1 Vi 8Vi 65.0 3-9. 11 Mrsek Stane F 1 '/z 1 1 Vi 0 1 0 0 / 'Š 1 1 Vi 8Vi 65.9 3-9. 12 Krivec Franc JE 1 i 0 1 1 Vi Vt Vi 0 Vi 0 m 1 1 8 61 s. 13 H/adnik Bogo F 1 0 0 1 1 0 1 0 0 0 0 0 m m 9Vt 30.6 11 10 Zavrt Janez £ 1 o Vi 1 0 0 'ti m 0 Vi Vi 0 Vi m S 38.0 9-18. V decembru 1954 ter v januarju in februarju 1955 so odigrali brzopotezne turnirje za prvenstvo sekcije. Redni mesečni brzo-1;umirji so nadalje izostali, keir jih je prirejalo matično SD Kranj in katerih soc se šahisti Iskre množično udeleževali. Spomladi leta 1955 je moštvo Iskre igralo na polfinalnem moštvenem turnirju na Gorenjskem in se je poleg Železarne Jesenice plasiralo v finale Slovenije. Konec marca častitev Dneva Republike, ki je bilo v novembru. Tekmovalo je 5 moštev š po šest člani. Tekmovanju se je pridružilo tudi moštvo naše industrijske šole, ki je z zanesljivo igro zmagalo in osvojilo preliodni 'pokal pred moštvom produkcije. Na sam Dan Republike so šahisti praznovali pomembno slavje. Simultanko na 30 deskah je. z uspehom odigral sovjetski velemojster Rondarevski. S svojo navzočnostjo Šahovski velemojstri v Iskri Od leve proti desni: Mednarodni mojster Stojan Puc, sekretar ŠZ Slovenije Ernest Kapus, predsednik DS Iskre Alojz Rajgelj, velemojster SZ Smislov in državna prvakinja Lazarevičeva se je sekcija Iskre udeležila šahovskega prvenstva Slovenije na Pohorju. Ni bilo pričakovati uspehov, saj je moštvo nastopilo v zelo oslabljeni postavi, do takrat pa tudi niso imeli igralcev razporejenih po moči. Končno je našim udeležencem manjkalo tudi turnirske rutine, ki je nujno potrebna za t,aka srečanja.: V maju so povabili na prijateljski dvoboj šahovsko sekcijo „Litostroja“, a konec julija so imeli povratno srečanje z istim moštvom v Ljubljani na 32 deskah, katerega so sicer izgubili, vsem pa je ostalo v spominu gostoljubje šahistov Litostroja, ki lahko krasi je šahiste — borce kremenitih značajev. Priporočati je, da srečanja šahovske sekcije Iskre in Litostroja ostanejo tradicionalna in kot takšna prispevajo k zbliževanju delovnih ljudi obeh kolektivov. V poletnih mesecih preteklega leta je dejavnost sekcije ponehala, kar je razumljivo spričo letnih dopustov, šolskih počitnic in lepega poletja, ki je predvsem našo mladino vabilo k drugim športom. V oktobru so začeli s pripravami za tradicionalno medobratno tekmovanje v po- pa je še počastil to prireditev sovjetski_ve-lejnojster Smislov, ki je kandidat za naslov svetovnega šahovskega prvaka. Ob tej, priliki so naši. šahisti v svoji sredi pozdravili tudi državno prvakinjo-v šahu Lazarevičevo in internacionalnega šahovskega mojstra Stojana Puca. Vsi ti velikani šahovske igre so dali priznanje šahistom Iskre in pohvalili njihova prizadevanja pritegniti k šahu čimveč mladine in jo s tem odtegniti škodljivim vplivom. V februarju letos so pričeli igrati turnir za' prvenstvo posameznikov Iskre. Sodelovali so kategorizirani igralci. S svojo zanesljivo igro si je zagotovil prvo mesto na tem turnirju nadarjeni mladinec Adolf Sagadin nekaterim četrtokategornikom pa bo mogoče doseči, tretjo kategorijo. Razpored igralcev ob, koncu turnirja je dal tudi rang-lestvico.po moči, česar doslej niso imeli. Poleg vseh navedenih prireditev pa je industrijska šola Iskre v decembru osvojila tudi prehodni pokal v tekmovanju med.vsemi strokovnimi šolami na Gorenjskem in z uspehom odigrala množični dvoboj z ekipo kranjskega garnizona JLA. Članstvo sekcije Iskra se je množično udeleževalo vseh prireditev matičnega ŠD Kranj. Predsednik sekcije je v svojem poročilu nakazal nove naloge, predvsem pa pomno-žitev članstva, doseči čim večjo aktivnost, kot najosnovnejšo nalogo pa povečati članstvo z mladino. Zahvalil se je izvršnemu odboru sindikata za vso, predvsem gmotno pomoč. Dejal je, da je tudi povezava s ŠD Kranj bila dobra in izrekel zahvalo prvo- kategorniku Karlu Misjaku, ki je s svojimi bogatimi izkušnjami bil sekciji Iskre v pomoč. Po izvolitvi novega vodstva sekcije s predsednikom tov. Bogotom Hladnikom na čelu so zaključili občni zbor, nakar so nadaljevali z rednim kolom šahovskega prvenstva Iskre. Šahistom Iskre želimo mnogo uspehov v nadaljnjem delu, predvsem'pa v stremljenju, da v to plemenito družabno igro vključijo čimveč naše delavske mladine. Člani kolektiva, ki so sodelovali v tekstilni stavki leta 1936 Od leve proti desni sedijo: Alojzija Mlakar, Pavla Kosmač, Marija Erbežnik, Ivana Štular, Francka Zorman, Leopoldina Demšar, Ivanka Čufar V prvi vrsti stojijo: Janko Bertoncelj, Marija Bakovnik, Viktor Križnar, Ciril Gašperin, Jože Jenko, Evgen Benedik, Valentina Kočar, Vida Pušar, Viktor Langerholz, Hijaeint Solar V drugi vrsti: Janez Hafner, Valentin Hafner, Jože Jenko, Vinko Hafner, Ivan Česen, Jože Lukane, Anton Mrkun, Jože Kokalj V tretji vrsti: Marjan Stare, Stanko Konc, Vinko Žibert, Jože Volf, Viktor Talar, Franc Zalaznik, Hinko Novak V četrti vrsti: Marjan Novak, Anton Šimžar, Franc Kopač, Franc Fabjan, Viktor Stupnikar, Anton Hafner, Pe- ter Stibelj, Zora Čufar Vsi članki v tej številki govore več ali manj o velikih uspehih naše Iskre, o uspehih, ki so jih izbojevali požrtvovalni člani našega kolektiva. Tako je tudi prav. Jaz pa bi rad povedal nekaj povsem drugega. Ne bom navajal številk in ne bom dajal nobenih prognoz. Ponovno bi le rad oživel našo pot v Vrbo koncem februarja letos, ko smo se poklonili spominu največjega genija, kar jih je rodila slovenska mati — dr. Francetu Prešernu. Edinstvena je bila zamisel tov. Bena Dežmana, da bi naša sindikalna podružnica organizirala za 10-letnico obstoja Iskre ogled Prešernove rojstne hiše v Vrbi, obenem pa naj bi imeli proslavo v Breznici v počastitev spomina obletnice smrti velikega pesnika. Izvršni odbor se je s to idejo strinjal, in ko je tudi Upravni odbor podjetja odobril avtobuse in kamion za prevoz ljudi in materiala. je zamisel dobila materialno osnovo. Za samo vsebino izleta pa, je poskrbel tov. Dežman, ki pri organizaciji našega izleta in proslave ni štedil ne truda in ne časa. V nedeljo, 26. februarja, še nas je tri avtobuse Iskrašev odpeljalo na Gorenjsko, k podnožju mogočnega Stola, da bi videli hišo, v kateri je naš France ugledal luč sveta, zibko, kjer je ležal, peč, po kateri je plezal, se v zimskih, mrzlih dneh grel, kjer se je smejal in jokal, bil srečen in nesrečen. Avtobusi so vsi naenkrat pripeljali do Vrbe. mi pa smo izstopili in se napotili k pesnikovi rojstni hiši. Nemalo smo bili presenečeni nad sprejemom v vasi: postavljeni so bili mlaji, rojstna hiša svečano okrašena, na transparentu ph je bilo zapisano: „Prisrčno pozdravljeni vsi ljubitelji Prešerna“, predsednik SZDE Vrbe nam je zaželel dobrodošlico in ko je končala pionir;ka pesem o Prešernu, nas je povabil v hišo. V veži so nam fantje in dekleta v narodnih nošah po starem običaju ponudili domač kruh in Šilce žgajiega in nato razkazali hišo. Z mešanimi občutki smo stali sredi teh preprostih zidov, gledali iste omarice, mizo in stole, kot jih je gledal mali France, kuhinjo, kjer je njegova ljubeča mati kuhala, ropotala z burkljami, vsajala kruh v peč in pripravljala malico za malega sinčka, ko je prvič odhajal v širni svet — v Ribnico v šolo. Kako bridkosti in trpljenja polno pot je nastopil mah France, ko se je po slovesu napotil po ozkih stopnicah v širni svet... Po istih stopnicah smo tudi mi odšli, da bi videli cerkvico sv. Marka, ki je poleg tega, da jo veže spomin na dr. Franceta Prešerna, tudi zgodovinski spomenik, saj je bila zgrajena v 14. ali 15. stoletju in je ena naj starejših cerkvic na Slovenskem. Fresike, ki so jih prav tiste dni restavrirali, nam je iz prijaznosti tolmačil tov. Sajovic iz Kranja. Na sredi poti proti Breznici, ko se človek ozre proti Vrbi, vidi, kako se ta mala vasica s svojimi hišami in hišicami, gospodarskimi poslopji in kozolci s cerkvico in topoli na gričku skladno zliva s čudovito naravo, ki jo obdaja. Podzavestno se ti vsili prepričanje, da je le v takem okolju mogel zrasti velikan slovenskega naroda, naš naj večji pesnik — dr. France Prešeren. Proslava, ki smo jo nato gledali v kulturl-riem domu v Breznici, nam je v odlomkih prikazala najvažnejše trenutke njegovega življenja od srečanja z baronom Žiga Zoisom, Valentinom Vodnikom, pa do smrti Matije Čopa in Andreja Smoleta, mimo nesrečne ljubezni do Primicove Julije, do Ane Jelovškove, matere •.njegovih otrok. Ansambel Prešernovega gledališča iz Kranja je naštudiral in na dostojni umetniški višini prikazal te odlomke, prehode med prizori so izpopolnili naši pevci in recitatorji, vse pa je zelo smiselno, z živo besedo povezal tov. Dežman, ki je celotno proslavo Gbdelal in pripravil za (izvedbo; vmesno glasbene Vložke je izvajal orkester pod vodstvom tov. Viktorja Fabianija. Domačini ,ki so z nami vred ogledali proslavo, so bili močno ginjeni, saj jim na tako o r igin a 1 en •'n ačin še ni bilo prikazano življenje njihovega rojaka — Rib’čovega Franceta. Prepričan sem, da je Izvršni odbor in z njim sindikalna podružnica, z organizacijo originalne proslave,, v počastitev 10 letnice Iskre, opravila koristno in plemenito delo. Vsem pa, ki ste na kefkršen-koli način pripomogli za uspešno izvedbo, iskrena hvala za prelepo doživetje. H delavskemu ptamiku čestita vsemu detavuemu kolektivu iu atatel\em glasila DELAVSKI SVET IM UPRAVMI ODBOR ★