Poštnina plačana v gotovini.
V Ljubljani 11. novembra 1933.
Štev. 6. Leto 1. Cena Din 1.50
AKADEMSKI GLAS
INFORMATIVNO STROKOVNI LIST
Izhaja vsak teden. — Mesečna naročnina za akademike 5 Din, za vse druge 6 Din. Za inozemstvo 10 Din. Rokopisi se ne vračajo. Uprava in uredništvo: Ljubljana, Grubarjevo nabrežje 16. — Ček. račun: Ljubljana štev. 16.465.
it
Nasa velika naloga;
Na delo za univerzitetno knjižnico!
Danss, v soboto ob 15. uri popoldne v zbornični dvorani ustanovni občni zbor ,.Akademske akcije za univerzitetno knjižnico
Težka, a velika je naloga, ki so si jo nadela vsa akademska strokovna in kulturna društva, da organizirajo vse sile, zainteresirajo vse plasti našega naroda in pridobijo vse merodajne faktorje za zgraditev centralne univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Ni zgolj slučaj, da se je zopet spočelo to vprašanje in se začelo sistematično in splošno delo, da pride do uresničenja te ideje — ampak živa in nujna potreba, ki ne dovoljuje odlašanja in zavlačevanja. Vse naše študijske knjižnice, v kolikor so sploh študentu dostopne, so prenatrpane, tako da so podobne bolj skladiščem kakor knjižnici. Jasno je, da je resen in intenziven študij v takih knjižnicah nemogoč. Povsod, kjer stoji na svetu kakšna univerza, stoji tudi kot njen sestavni del univerzitetna biblioteka — brez te živeti ne morejo, brez te si univerze misliti ne morejo. Beograd ima svojo krasno centralno knjižnico, Zagreb ima svojo vseučiliščno biblioteko, Ljubljana pa je ne bi imela? In če oni ne morejo shajati brez nje, kako naj shajamo mi.
Kakor so v življenju posameznika odločilni trenotki, ko se ti ponudil prilika za uresničenje kakšnega načrta, tako je tudi pri narodu, tako je tudi pri vsaki veliki ideji. —
Enkrat se nam je že ponudila prilika, da prir demo do univerzitetne knjižnice, pa smo jo zamudili, ker nismo bili pripravljeni, zdaj se je zopet pojavil ugoden trenotek: Na jesenskem zasedanju parlamenta bodo razpravljali o likvidaciji fidejkomisov. Po zakonskem načrtu bi šel pribitek iz te likvidacije v kulturne namene, — in ker se nam je enkrat v parlamentu ze dovolila postavka za univerzitetno knjižnico, bi zdaj ob tej priliki imeli prvi pravico, da se pripadajoči znesek odredi za zgraditev univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Toda skoro istočasno z zakonskim predlogom o ukinitvi fidejkomisov in obenem s prošnjo za zgraditev prepotrebne univerzitetne knjižnice v Ljubljani, so se začele širiti vesti, da od likvidacije fidejkomisov ne bo ničesar ostalo, ker so baje prezadolženi.
Koliko te govorice odgovarjajo resnici, bo pokazala bližnja bodočnost. Naj se vprašanje fidejkomisov reši tako ali tako, nam vsem je jasno, da mora priti do zgraditve centralne univerzitetne knjižnice, ker je kulturno in studijsko življenje brez nje že zdaj skoraj nemogoče in bo postalo že čez par let sploh nemogoče. To niso črnoglede besede, to je resnica, ki je prikriti ni mogoče.
Po načrtu našega mojstra g. prof. Plečnika naj bi se zgradila univerzitetna knjižnica za univerzo med Vegovo, Gosposko in Knežjo ulico, — zemljišče je mestna občina pripravljena odstopiti brezplačno. Celokup-
ni stroški so preračunani na 14,200.000 Din. Ta znesek naj bi se vsako leto obročno postavljal v državni proračun tako, kakor je bilo sklenjeno že leta 1930.
Za današnji občni zbor, ki naj pokaže vso trdno in odločno voljo, da vsi hočemo, da se to vprašanje brez odlašanja reši, je izdal pripravljalni * odbor »Akademske akcije za univerzitetno knjižnico« sledeč proglas na slušateljstvo:
Tovariš, tovarišica!
Največja težava, s katero se bori vsak slušatelj ljubljanske univerze, je pomanjkanje centralne univerzitetne knjižnice, ki bi bila vsem dostopna in bi hranila učne pripomočke vseh strok. Sedanja državna studijska knjižnica na Poljanski cesti, ki vršil funkcije univerzitetne, je prenapolnjena in pretesna, saj ima komaj 18 stisnjenih mest za obiskovalce, na univerzi pa je preko 1900 akademikov! Zaradi pretesnih prostorov, vlage itd., se uničujejo dragocenii knjižni zakladi, uradniki sede stisnjeni med kupi naloženih knjig, dijak pa si išče prostora za študij v pretesnih seminarjih, hodnikih univerze ali pa v nezakurjenih sobah.
Ze dolgo je, kar tudi vsi merodajni čini-telji uvidevajo potrebo1 po zgradbi univerzi-
tetne knjižnice v Ljubljani. 2e 1. 1930 je bil dovoljen potrebni kredit iz državnega proračuna, kii bi se izplačeval skozi 10 let v rednih letnih obrokih, tedanji rekitor g. dr. M. Dolenc pa je prejel nalog, da najame posojilo in takoj prične z zgradbo. Zal odgovarjajoči načrti niso bili izdelani v tako kratkem roku in denar je šel drugam.
Sedaj je izdelal in predložil g. prof. Plečnik svoj idealni načrt univerzitetne knjižnice. Ljubljana bi dobila z njim eno najmodernejših bibliotek Evrope, mesto izredno olepšavo, znanstveni delavec, univerzitetni pro^ fesor in dijak pa udobne prostore za mirno delo.
Vodstva vseh strokovnih in kulturnih društev na univerzi v Ljubljani so določila, da bodi delavni program vseh akademikov za leto 1933/34 dosega zidanja univerzitetne knjižnice.
Pripravljalni odbor je zbral vse gradivo, ki ga bo predložil na ustanovnem občnem zboru »Akademske akcije za univerzitetno knjižnico«, ki bo v soboto, dne 11. novembra 1933 ob 3 popoldne v zbornični dvorani na univerzi.
Tvoja velika akademska dolžnost je, da se tega zbora udeležiš!
Pripravljalni odbor.
Rapallo
Ljubljana, 11. novembra.
Pred trinajstimi leti v prijaznem italijanskem mestecu Rapallu. Lepa sobana, sredi nje velika diplomatska miza. Okrog mize več gospodov v frakih, belih rokavicah in belih gamašah. Ofi-cielna resnost v atmosferi in na obrazih gospodov. Na mizi na diplomatskem papirju tekst rapalske pogodbe.
Nekaj trenotkov kasneje. Gospodje si slačijo bele rokavice in od časa do časa zaškrtne na diplomatskem papirju pero. Rezko zaškrtne in preseka tišino ozračja. Samo to in nič drugega.
Minuto kasneje. Gospodje so končali in si spet natikajo bele rokavice. Ofici-elna resnost ponehava. Gospodje diplomati so podpisali in s tem je njih delo izvršeno.
Prolog velike tragedije je končan. Igravci odhajajo s pozornice.
Trinajst let, trinajst dejanj tragedije. Trinajst let Golgote, trinajst dejanj trpljenja in umiranja.
Slike se vrste druga za drugo. Hitro, v filmskem tempu:
Kamijon drvi skozi vas. Na njem črni ljudje v črnih srajcah. Sredi vasi se kamijon ustavi. Črni ljudje v črnih srajcah poskačejo na tla in obkolijo poslopje sredi vasi. Čez nekaj trenotkov buknejo v zrak plameni. Krvavordeči plameni. Iz njih sikanja pretrga od časa do časa strel, pridušen stok in kletev. Kamijon dobi novih pasažirjev, ki nimajo črnili srajc, in oddrvi dalje.
Izredni tribunal v Rimu. Generali, državni pravdnik, odvetniki. Obtoženci v kletkah: Slovenci. Predsednik bere sodbo: deset, petnajst, dvajset, trideset let na S. Stefano. Obsojenci stikajo zobe in pesti, državni pravdnik ugotavlja službeno zadovoljstvo, publika ploska.
Šolska soba z italijansko učiteljico. Prvi razred. Ena prvih ur pouka. Učiteljica drži v rokah violino in uči otroke: »Džovineca, džovineca, prima vera di beleča.« Otroci slepo ponavljajo za njo. Na njih obrazkih pa so plahi vprašaji. Ogromni, plahi vprašaji.
Sredi vasi gori ogenj. Z velikim plamenom, ki ga povzroča papir. Gore slovenske knjige in časopisi. Okrog ognja stoje črne srajce z revolverji in karabinkami in so zadovoljne.
Pred lepo domačijo na koncu vasi gruča ljudi. Eden od njih, uniformiran, stoji spredaj in udarja na boben. Dražbo imajo. Zopet bo en slovenski dom manj. Za hišo se stiska jokajoča družina okrog očeta, ki škriplje z zobmi.
Bazovica. Stotnija miličnikov in pred njo štirje hrbti. Štirje, še v smrtni grozi neupognjeni hrbti. Rezko povelje, salva v hrbet. V jutranjo zoro omahnejo štirje mučeniki in sveta slovenska zemlja pije njih toplo kri. Dvatisočletni kulturi je zadoščeno ...
Študent: proffes
Še vse polno je drugih slik, ki se odvijajo pred teboj v filmu tragedije, ki njenega konca še nihče ne sluti.
Ali se bo res končala, kot se konča vsaka tragedija?
Ljubljanska ulica v večernem Somraku. Datum ni važen. Četrta, peta, deseta, trinajsta obletnica rapalske pogodbe ali kaj podobnega.
Po asfaltu se premika množica. Moški. ženske, otroci, odrasli, vsi razgreti in razvneti:
»Trst, Gorica, Reka, sloboda vas čeka . .. živela svoboda .. . zovi, samo zovi. .. dol Mussolini ... hej Slova . . . dol Italija .. . lepa naša do .. . živelo naše Primorje ...«
Čez nekaj časa je ulica spet tiha in mirna. Le v daljavi se meša z vzkliki v nerazločen hrup. S trotoarja pa pade opazka: »Eh. čemu neki razgrajajo! Saj onim tam doli zato ne bo nič boljše!«
Mladina pa koraka naprej po ulicah. Poje, kriči, demonstrira.
In ko je konec demonstracij, je konec tudi navdušenja.
Dvanajsti november, datum Rapalla, pa še zmerom stoji pred nami. Ogromen, v neslutene časovne dimenzije segajoč demon.	cč.
Tovariš urednik!
V	zaidnji številki je »Akademski glas« objavil notico, da so vam predlogi in nasveti glede urejevanja lista dobrodošli in da boste te po možnosti upoštevali. Na nekaj bi te rad opozoril.
Več člankov in razprav je že bilo v »Akademskem glasu«, kakšna naj bo naša univerza, kakšno nje življenje, kako organizirati vse delovne sile itd. Vendar se problema razmerja akademika do svojega profesorja razen dekana g. dr. Vidmarja še nihče ni dotaknil. Morda iz previdnosti, morda iz neinteresi-ranosti.
Danes gledamo akademika zase, profesorja zase. Le malo je vezi, ki bi ta pola vezale. A koliko koristi bi bilo, da bi se akademiki približali svojim profesorjem, da bi med njimi zavladalo razmerje, v katerem bi akademik ne videl v svojem profesorju le človeka, ki mu razlaga globoko zavite formule, dvoumne paragrafe, literarne analize itd., ampak razmerje, v katerem mu je profesor prijatelj, oče, svetovalec, da ga vzgaja in uči ne samo v svojem 'strokovnem predmetu, ampak predvsem za življenje, za javno delovanje. Ob takem razmerju bi sc življenje na univerzi precej izpremenilo, uspehi bi bili mnogo večji in mnogo napak in nerodnosti, ki so se in se še prečesto rode iz nezaupanja, nepoznavanja, nespoštovanja (mislim pravo spoštovanje, katerega prijateljsko razmerje ne najedaš ampak visoko dviga) bi bilo odpravljenih. Ali je kaj čudnega, če mlad človek, poln energije, življenja, mladosti, pod stoterimi vplivi, v nevravnovešenosti napravi napako. Ali zato zasluži preziranje, odrivanje? Saj ga še siva starost polomi — kdo pa je danes sploh brez napak! Oni, ki je po naravi, vzgoji delaven, ki ne hodi mimo vseh dogod-
kov z zaprtimi očmi, t^ je v svojem delu, razvoju izpostavljen napakam. Kdor pa samo v senci leži in gleda v nebo, ta še grešiti ne more. Po napakah se v tem pogledu vrednost človeka ne more soditi!
In če kdo, potem je tak človek, ki je v bistvu dober, idealen, delaven, ki čuti v sebi energijo, ki pa morda sem in tja naplavi kakšno nerodnost, vreden pozornosti, vreden zanimanja, vreden vzgoje! Koliko bi se lahko napravilo, če bi bile vse te mlade, zdrave, čvrste sile obrnjene v pravo smer. Ne kazni, ne preziranje, ne oviranje v vseh študijskih in emotnih ozirih, temveč vzgoja pametna in človečanska, je na mestu. Kazen ni vse. Je le sredstvo drugega, če ne tretjega reda, in prečesto ne vodi v poboljšan je, ampak v zakrknjenost, izgubo volje do dela, do preziranja in omalovaževanja vsega okoli sebe. S predavanji, manjšimi sestanki, debatami, izleti, s skupnimi akcijami naj bi se razdalja med študenti in profesorji krajšala; z medse-boinim spoznavanjem, spoštovanjem, zaupanjem, delom, naj bi še ta vzgoja vršila. Posmehovanje, opazke, da je tako razmerje, vzgoja za srednješolce, izjave »nismo svobodni — ne pustimo se voditi«, dokazujejo le, da nerazumevanje ni nepoznavanje stvari. Ne ere tu za besede, za idejo ere, in čim bolj je delikatna, tem težje jo je z besedami točno zajeti.
Nanizal 'em nekaj misli o tem vprašanju. Morda bo kdo izmed ge- profesorjev k temu kaj naokal. Vprašanje je vredno pozornosti in, če kdaj, potem gotovo danes razmere silijo k delu vsakogar z vsemi, da se po dolgem tavanju, iskanju in neorijentiranosti najde prava smer in pot v prospeh nas vseh — v čast naši univerzi.
Treba je malo dobre volje in zaupanja!
Zahieve naših tovarišev v Pragi
Od našega stalnega dopisnika v Pragi smo prejeli^ sledečo resolucijo, ki osvetljuje položaj naših študentov v Pragi v ne ravno rožnati luči. Resolucijo so povsem soglasno sprejele vse jugoslovanske akademske organizacije v Pragi. Objavljamo jo v prevodu:
Resolucija
dijakov, zbranih na vsedijaški skupščini, sklicani od dijaških društev A. D. »Jugoslavije«, Društva jugoslovanskih tehničara, Akadem! kluba Matija Gubec in Zadruge hrv. akade-mičara — dne I. oktobra 1933 radi težkega stanja jugoslovanskih dijakov v Pragi in stalnega poslabšavanja njihovih študijskih raz-mer.
Zahtevamo
1. popolno ukinjenje študijske takse na v Lokih šolah (čeških in nemških) za vse jugoslovanske dijake v ČSR oziroma podeljevanje podpor v odgovarjajoči višini.
2. Omogočenje nadaljevanja študij v Jugoslaviji absolventom srednjih tehniških in srednjih gospodarskih šol, ki v največjem obsegu študirajo v ČSR.
3.. Ukinjenje šolnin v vseh šolah v Jugoslaviji.
4. Priznavajoč delo in zasluge za zidanje Aleks, doma v Pragi, zahtevamo popravek pravilnika ob sodelovanjur dijaških delegatov.
5. Dijaško samoupravo doma.
Nadalje ugotavljamo, da je naš današnji položaj vsled katastrofalnega pa^ca valute, stalnega poviševanja taks, poviševanja stanovanjskih cen v domu in velikega poslabšanja gmotnega položaja staršev v državi vsled velike krize, v kateri se nahaja Jugoslavija, v
večji kot kdaj po svetovni vojni in da
ditev naših zahtev more imeti za posledico popolno uničenje študija za ene, za druge pa izgubo nekoliko let študija.
Za verodostojnost resolucije jamčijo:
A. D. Jugoslavija,
A. D. Matija Gubec,
Društvo jugosl. tehničara,
Zadruga hrvatskih akademičara,
vsa v Pragi.
T.
Dve nastopni predavanji
V	ponedeljek, dne 6. t. m. je imel dr. Rudolf Sajovic, sodnik apelacijskega sodišča nastopno predavanje o predmetu »Nove smeri v razsodnem postopku«. V torek 7. t. m. pa dr. Avgust Munda, namestnik višjega drž. tožilca o predmetu »Kako učinkuje privolitev na protipravnost kaznjivih dejanj zoper življenje in telo«.*
Slušatelji so svoja bodoča profesorja lepo sprejeli s tem, da so se v obilnem številu udeležili njunih predavanj. A ne samo slušatelji, tudi mnogo sodnikov in advokatov je pospremilo svoja stanovska tovariša v stolico, dosegljivo le malokaterim.
* Vršili sta se obe v zbornični, dvonini.
Tovariši, zahtevajte po vseh kavarnah in javnih lokalih »AKADEMSKI GLAS"
O dialektiki in historičnen
materializmu Predavanje na sestanku »Triglava«.
V	sredo, 8. t. m. je predaval pod okriljem akad. dr. »Triglava« pri Mikliču g. dr. Tuma o .dialektiki in historičnem materializmu. Predavatelj se je dotaknil v grobih obrisih razmer na Angleškem za časa Manca, nato je, gledano deloma filozofsko-materialistično, deloma idealistično, prikazal zgodovinski razvoj družbe, slednjič je utemeljeval deloma filoiogi'čno nastanek in razvoj človeške duševnosti.
Utemeljitelja historičnega materializma sta Marx in Engels, !ki sta ob študiju angleških gospodarskih razmer spoznala, da je baza družbe — gospodarstvo (način produkcije). Če se premeni gospodarski temelj, se spremeni vsa družba. Ob nastopu stroja je kmet šel v fabriko. Način življenja se je spremenil, zato se je spremenil tudi duh. V fabriki je nastala nova, robotivistična miselnost, ki je našla izraza v delavskih organizacijah. Nove forme se razvijajo iz protislovij kot negacija starih. Stroj je sprva klical kmeta v tovarno, danes ga meče na cesto. Zgodovinski razvoj je v celoti potrdil Marxova dognanja: kapitalizem danes propada pod težo protislovij, ki jih je sam ustvaril in ostril. V kapitalističnem sistemu se producira zgolj radi dobička. — Marxova teorija o akumulaciji kapitala se popolnoma potrjuje. N. pr. ameriško gospodarstvo je v rokah 20 milijarderjev. Toda kapitalizem se ne bo zrušil sam po sebi, temveč po ljudeh.
Prvo človeško družbo veže krvno sorodstvo, misli kolektivistično in je skoro popolnoma pod oblastjo prirodnih sil. Iz strahu pred orjaško prirodo nastane — verstvo.
Človek se razvija pod vplivom gospodarskih faktorjev, ki im e, pasme in sile. Država je nastala s silo. Močnejše pleme si podvrže slabše. Država so ljudje, ki imajo oblast, katero izkoriščajo.
Materialističnemu gledanju nasprotno je spiritualistično (idealistično). Le-temu je gonilna sila družbe samotvorni duh, ki obstoja od vefkbmaj. Ta predpostavka je konstrukcija človeškega duha, zaprtega vase, ne izhaja pa iz dognanj študija razvoja družbe, in je s temi tudi v nasprotju. Misel, duh in proizvod materije, je gibanje v našem živčevju. Ideja je v mislih ustvarjena podoba, ki jo hočeš realizirati.
G. predavatelj je še podčrtal materialistično bazo prava, etiike in estetike. Ob koncu je izrazil tole čudno misel: Prva naloga tehnike je zadoščenje življenjskih potrebščin. V svojem nadaljnerri razvoju pa se usmerja v ustvarjanje smeri, ki jih imenujemo lepe. — Tehnika prehaja v estetiko.
Po predavanju se je razvila živahna debata.
Vse, ki prejemajo „Akademski glas“ prosimo, da nam po položnicah, ki smo jih priložili 2., 3. in 5. številki nakažejo zaostalo naročnino in naročnino za vsaj en mesec naprej. Uredništvo in uprava se zavedata dolžnosti do naročnikov, zato prosimo da se tudi naročniki zavedajo svoje dolžnosti proti listu. Posebno prosimo tiste tovariše, ki so se naročili pa še niso plačali niti za oktober, da to takoj store. Tovariši akademiki, lahko tudi plačajo naročnino našim poverjenikom po fakultetah.
Akademik-vodja,
igravec in režiser na ljudskih odrih
2e od nekdaj je bil slovenski akademik prvi pionir slovenske kulture in to je prav gotovo tudi še danes. Najsibo v prosvetnih ali podobnih organizacijah ali pa v narodnoobrambnih, povsod je on prvi, ki vodi, giblje, poživlja in vzdržuje življenje društev, organizacij. Ne le v počitnicah, temveč skozi vse leto vzdržuje stike in vodi, prireja predavanja, tečaje itd. Mnogokrat je prav on duša društva in na njegovih ramah sloni vse, dokler ne izobrazi in ne vzgoji dobrega namestnika, ki obdeluje dalje razorano ledino.
Najvažnejše pa je njegovo delo na odru. Tu mora ne le voditi, temveč vzeti v roko tudi kako vlogo, največkrat celo glavno, poleg tega pa mora še režirati, inšpicirati, su-flirati itd. Toda tudi' akademik, četudi je po svoji izobrazbi in mladostni prožnosti najbolj sposoben za to fun'kcijo, ni padel učen z neba. Vodstvo odra zahteva še prav posebne izvežbanoisti; te pa mnogokrat .akademik nima, če se ni posebej bavil z oderskimi vprašanji. Največkrat tudi ni imel za to prave prilike.
Letos se je osnovala v Ljubljani ustanova, ' ki hoče s pomočjo naših najboljših gledaliških strokovnjakov nuditi ljudskim odrom, njih vodjem, režiserjem in igravcem priliko, azvežbati se v oderskih vprašanjih do čim višje popolnosti. V to svrho je izdelala obširen program, ki ga hoče izvesti. Predvsem izdaja strokovno gledališko revijo »D r a -m a«, kaitera obravnava na poljuden način vsa oders'ka vprašanja prav s posebnim ozirom na ljudske odre (režija, šminkanje, mimika, dekoracija itd.). Poleg tega bo prirejala različne dramatske tečaje, osnovala dra-matsko šolo itd. Prav gotovo bo zlasti akademikom pokret dobrodošel. Ves program in podrobnejša pojasnila najdeš v 1. številki revije »Drama«, ki je izšla te dni.
Posebej bo zanimalo akademike, da se je
Borin:
Stanovanja iščem
Inako se mi stori, ko sc spomnim svojih davnih prednikov. V miru in zadovoljstvu so živeli po votlinah, brez skrbi za stanarino in brez strahu, da bi jih kdo postavil pod kap. In če pomislimo, da niti eden izmed teh brlogarjev ni znal na pamet: »Aurea prima aetas ...«, da se niti najbistroumnej-šemu ni sanjalo 'kdaj je bil Prešeren rojen in da mi vse to in še mnogo lepših stvari že zdavnaj vemo, potem se nam ni treba bati, da bi grešili zoper krščansko potrpežljivost, če vzdihnemo: krivica se nam godi. Toda tildi to krivico bomo s hrabrim srcem, žrtvovali na oltar civilizacije in kulture, ki sta nam odkrili toliko nepotrebnih potreb. Živela civilizacija, pa če tudi poginemo z njo.
Kakor vidite, ne spadam k tistim, ki udrihajo po civilizaciji. Predobro se zavedam, da je nesmiselno poditi ljudi nazaj v brloge. Moj Bog, saj bi morali vso zemljo prevrtati, če bi hotela imeti vsaka družina svojo votlino.
^Popisal vam bom ves svoj stanovanjski križev pot, od začetka do konca.
Prebudil sem se ob sedmih. Ugotovil sem splošno zrahljane kosti — logična posledica neupogljivih deskd — in si prižgal cigaretni ogorek z vžigalicami srečnega tovariša, ki so ga nad menoj ovijale mehke rjuhe. Ko sem dodobra vzravnal svoje ude in sklepe, sem planil na ulico. Ustavil sem se pred časopisno desko in se zaril v male oglase. Vzel sem iz žepa svinčnik in papir in vneto prepiisoval ponudbe. Niti v šoli, ko sem pre-
pisoval matične naloge, nisem tako točno in tako bliskovito pisal.
Čudovita pesem je to, ti mali oglasi:
Oddam sobo. Sobo oddam. Mirno zračno sobo oddam, z vso oskrbo ali brez. S hrano ali tudi brez. Gospodu boljšemu oddam pi-jazno sobo. Sobo oddam.
Ko sem v upravi lista prepisal vse naslove, sem se napotil iskat stanovanja.
Začel sem v sredini mesta, v lepi Gosposki ulici. Vedno više so se vile stopnice, strme kakor pot v nebesa. Peto nadstropje. Na vratih je bila dostojanstveno pritrjena vizitka: Karol Vižintin, rav. v p.
Pozvonil sem.
Odprla mi je kuharica s cvičkastim obrazom.
»Česa želite?«
»Sobo bi si rad ogledal.«
»Počakajte, bom spregovorila z gospodom ravnateljem.«
»Prosim.«
Čakal sem toliko časa, da bi se med tem lahko na pamet naučil pesem »Kaj čakaš, paša, kaj stojiš«, ko se je z upokojeno dostojanstvenostjo priziba! gospod ravnatelj.
»Vii bi si radi ogledali sobico?« me je neverno pogledal in kc me od vseh strani ogledal.
»Da, če dovolite.«
»Zakaj pa ne, izvolite!«
Previdno sem, stopal s svojimi pošvedra-nimi čevlji po težkih preprogah. Gospod ravnatelj mi je odprl sobo, in zableščala se je v krasni opremi. Fotelj, kanape in kakor, se že takim stvarem pravil Veliko stensko ogledalo, pisalna miza, gostinska miza, preproge po tleh, preproge ob postelji. Krasne
bele zavese in stvari, ki jim še imena ne vem. Obstal sem kakor pred začaranim gradom.
Gospod ravnatelj se je nasmehnil kakor sk iravnostni čuvar podzemskih zakladov.
»Da, to sobo oddam, toda le boljšemu gospodu.«
Ta njegov boljši. gospod me je krepko sunil pod rebra. Da bi mu sveta Gervazij in Protazij jetra zmlela!
»Mar menite, da sem jaz slabši gospod? Morda bi se vam utegnil zdeti celo dober gospod, toda vi bi radi boljšega. Kaj ne? Ali hočete morda boljšega kot ste vi sami? Ne bo ga težko dobiti. Toda vi bi radii takega boljjjšššega gospoda, ki bi bil tako neumen, da bi plačeval to drago stanovanje. Pri vas je dober le tisti, ki ima denar in boljjjššši tisti, ki ga lahko razsipa, vsi drugi so. pa slabši ljudje, če so sploh ljudje. Klanjam se, gospod »Bolijjššši gospod«.
Ves razburjen sem sc znašel na cesti. Takoj sem črtal iz seznama vsa gosposka stanovanja in sem krenil v kmetski del mesta.
Pritlična soba z oknom na dvorišče. Sredi-dvorišča lijak in okoli njega jedilni list preteklega tedna. Polno smeti in razbitih zar bojev. Nad vsem dvoriščem je prežalo neskončno dolgočasje.
Vprašal sem po ceni.	.	yi;'
»Dvestvopetdeset dinarjev, gospod dokT.
tor.«
»Predrago je, gospa.«
»No pa naj bo dvestopetindvajset, gospod profesor.«
»Naredimo dvesto.«
»Nemogoče, gospod suplent.«
(Konec prih.)
pred kratkim pod okriljem liste ustanove osnoval zvočni Slovenski film, ki bo zbiral svoje igravce predvsem iz vrst akademikov. Zato naj se vsit, ki bi imeli veselje resno sodelovati pri tem podjetju, čim prej prijavijo k temu filmu, daj bo podjetje pri izboru, ki se bo vršil v kratkem, moglo zbrati zadostno število k tej umetnosti stremečih kandidatov. Pri študiju jih to sodelovanje ne bo oviralo.
Ljudski odri, ki jih je tako lepo število po naši zemlji, naj postanejo resnični hrami umetnosti, ne le zabavišča. To pa je možno le z resnim delom in s čim temeljitejšo izobrazbo v oderskih vprašanjih. In 'kdo je v prvi vrsti poklican, da pospešuje ta razvoj, če ne ravno akademik? Da pa bo to mogel vršiti, je v prvi vrsti potrebno, da se izobrazi, izvežba on, ker le na ta način bo mogel dosegati uspehe in nuditi odrom po deželi to, kar naši odri tako nujno potrebujejo: da bodo v resnici duše ljudskih odrov.
Pišite takoj po informacije na: Založba Drama, Ljubljana, Tržaška cesta 10/1. in postanite elitni Član te ustanove!
Občni zbor DSFF
V	času, ko nimamo reprezentančne organizacije slušateljev ljubljanske univerze, so
E osebno važni občni zbori fakultetnih stro-ovnih društev. Na teh se določijo smernice za bodoče delo, iz njih izhajajo predlogi in delo, h kateremu naj se pritegne ostala fakultetna društva.
Priznavam, da so filozofi- mnogo storili, pred vsem pa slavisti z izdajo Levstikovega zbornika in s tem jasno pokazali, da akademska mladina resno in intenzivno dela.
Začudil sem se pa poročilu o filozofskem občnem zboru v »Akad. Glasu« z dne 4. novembra 1933. Zdi se, kot da bi se radi izognili
dvema važnima vprašanjema in ste jih zato samo mimogrede omenili.
Prvo je vprašanje slovenske šolske knjige na naših šolah in drugo je vprašanje šolnine.
Slovenske šolske knjige. Vprašanje, ki spada v vaš delokrog, bi moralo biti prvi in glavni, če ne odborov, pa vsaj samostojni predlog. Predvsem slaviste, če še ne vseh filozofov, mora to vprašanje nekoliko globlje zanimati. Oni bi bili prvi poklicani, da zavzamejo stališče k tej stvari.
Drugo za akademika važno vprašanje so šolnine. Šolnine niso samo gmotna žrtev, temveč tudi ovira izobrazbe slovenskega naroda. Proti šolninam se je vršil boj že dalj časa, doseglo se je samo obljubo, da bo izvedena revizija šolnin zakonskim potom. Sedaj, ko zaseda parlament in senat, je prilika, da se pospeši rešitev vprašanja šolnin zakonskim potom
»Akad. Glas« naj bi se v bodoče bolj posvetil prvemu in drugemu vprašanju.
Akademik.
Notice
IMATRIKULACIJE.
Da ne bomo novinci razburjeni po nepotrebnem in vedno povpraševali kje in kdaj bodo dobili svoja imatrikulacijska izpričevala, javljamo, da naj počakajo do novega leta, ker je kvestura preobložena z delom.
ŠOLNINE.
Slušatelji, ki plačujejo šolnine na obroke, naj je ne nakazujejo po položnicah — posebno ne po napačnih — ker jo morajo plačati samo na kvesturi. Kakor je že bilo javljeno na uradni deski rektorata, mora biti zadnji obrok plačan meseca decembra.
PRAVOSODNI DRŽAVNI IZPITI NA JUR. FAKULTETI
Nekaterim je še neznano, da smejo oni, ki so že absolvirali, polagati izpite kadarkoli hočejo — v sporazumu z izpitno komisijo seveda, — da torej niso vezani na obligatorne izpitne termine v februarju, juniju in oktobru. Kakor hitro se prijavijo vsaj trije kandidati, se sestavi izpitna komisija.
Pravosodni državni izpiti se ne polagajo na univerzi — prav tako državoslovnt ne — ampak prvi na sodišču, drugi pa na banovini.
V	zadnjem času, v mesecu novembru so položili pravosodne državne izpite sledeči kandidati:
Ropotar Franc,
Schenk Vladimir,
Miličič Peter,
Dular Marjan,
Penko Lojze,
Kobal Ivan,
Poberaj Valentina,
Levičar Zlato.
Čestitamo!
ZOPET NEKAJ INŽENIRJEV
v ^^nična fakulteta je dala zopet nekaj inženirjev in sicer na elektrotehničnem oddelku pet:
Osterman Stanko,
Vojkovič Ivo,
Bovha Dominik,
Kranjc Karl,
Pipan Zmagoslav;
na kulturno geodetskem pa dva:
Bufon Milan in Bricelj Stane.
Koncem novembra oziroma začetkom decembra pa se začno diplomski izpiti na kemijskem oddelku.
Mali oglasi:
Tovariši, poslužujte se malih oglasov v .Akademskem glasu" — Za male oglase socialnega značaja (instrukcije, službe, prodaja, nakup, izposojanje knjig in drugih učil, sobe) plačajo tov. akademiki le stroške natisa — 25 par beseda najmanjši znesek 3 Din — Za vse ostale beseda 50 par — najmanjši znesek 5 Din. — Za šifro in naslov se ne plača ničesar. — Pri večkratnem oglašanju popust. — Na pismena vprašanja tovarišev odgovarjamo pismeno s pismom pri vratarju univerze. Kdor želi odgovor po pošti naj priloži znamko za odgovor. — Mali oglasi se plačujejo ob naročilu, lahko tudi v znamkah. — Naročila vrzite v naš nabl-rabiralnik v avli Univerze —	  ■	■■ —	—	.	=
VSE OPTIČNE PREDMETE dobite najboljše in najceneje pri optiku JOSIPU GOLDSTEINU, Ljubljana, Pod Trančo št. 1. Gg. akademiki imajo 10% popust.
POVERJENIKA za medicinsko, tehnično in teološko fakulteto rabimo. — Poverjenik je zastopnik za vse zadeve (poročila, male oglase, naročnino itd.) za dotično fakulteto. Apeliramo le na resne in stalne tovariše. Honorar primeren. Podrobno v upravi.
Ure, zlatnino in srebrnino. IVAN PAKIŽ,
Ljubljana, Pred škofijo 15.
Priporoča se tvrdka
Ign. Žargi
Ljubljana
Sv. Petra cesta 11
katera Vam nudi veliko izbiro srajc, kravat, nogavic za pum-parce že od 18 Din dalje po priznano nizkih cenah.
GG. AKADEMIKOM DAJE POPUST pri popravilu koles le mehanična delavnica REMEC OSKAR, Dolenjska cesta 5.
DR. METOD DOLENC: KAZENSKI PO-STOPNIK, vez. 170.—, broš. 150.— Din; dr. Albin Ogris: Trgovinska politika Din 60.—. Prodaja Habe, na juridični fakulteti.
Prva Jugoslovenska tovarna za diaslad, slad in kvas
Rudolf Zaloker
Ljubljana - Vič
PO UGODNI CENI SE PRODA:
Skoro nova modna obleka 700 Din Črna moška zimska suknja 900 Din Modne hlače	150 Din
Smučarska garnitura	600 Din
Športni čevlji	150 Din
Vse za srednje visoko postavo. Podrobnosti in naslov v upravi.
SKRIPTA RIMSKEGA PRAVA. Po najnovejših predavanjih g. prof. dr. Korošča tipkana skripta rimskega prava za ceno 170 Din. Skripta obsegajo 430 strani in so v lepem kartonastem ovoju. Reflek-tanti naj se obrnejo na upravo »Akad. Glasa«.
Vse gg. akademike
in čitatelje ..Akademskega glasa“ vabimo v najmodernejšo in naj-udobnejšo ilaščlčarno in kavarno
"Petriček"
na Aleksandrovi cesti
Dnevno do 11. ure dopolne zajterk — kavo z mlečnim pecivom po 4’— Din
Izdaja konzorcij »Akademskega glasa«, predstavnik Zupan Franci. — Urejuje Jože Cenčič. Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik Albert Kolman.