POEZIJE Izdala SLOVENSKA MATICA Uredil F Leveč ^ V LJUBLJANI * Založila Slovenska Matica Tiskali J. Blasnika nasledniki. JŠLJ Matija Kraemanov Valjavee POEZIJE ---- Izdala * i y slovenska' matica —— * Uredil F r». Leveč V LJUBLJANI Založila Slovenska Matica. — Tiskali J. Blasnika nasledniki. S <0 O fb \fn d t Valjavčeve poezije. i. . o sem bil pred petimi leti objavil Valjavčev životopis, sem kratko poročilo o njegovih poezijah završil z „ nastopnimi besedami: »Ne morem pa skleniti tega poglavja, da ne bi izrekel iskrene želje, naj bi pesnik na svoja stara leta zbral svoje najlepše lirične in zlasti epične pesmi, ki so zdaj raztresene in nekoliko tudi pozabljene po mnogovrstnih slovenskih novinah, ter jih v novi izdavi poklonil svojemu narodu. Lepa knjižica bi jih bilo.« Te izpodbudne besede, zlasti pa ustne in pismene prošnje njegovega prijatelja dr. Janeza Mencingerja, so Valjavca res nagnile, da se je oprijel misli, da bi izdal svoje izbrane poezije. Dne 13. grudna 1896. sem namreč prejel od njega tole pismo : »Blagi prijatelj! . . . Kar se pa tiče izdaje mojih pesmi in legend, mislil sem že mnogo o tem in prijatelj Men-cingar mi je res pisal kaj laskav in pobuden list, ali ') Matija Valjavec. Životopis v II. zvezku Knezove knjižnice, str. 201. take kakeršne so, ne morem nobene pesmi pretiskati dati, zlasti bi imel poprej popraviti povsod slikove ali rime, ker za dozdanji napredek našega jezika niso več dobri, zlasti pa ne za to, ker nisem pazil takrat na naš-dvovrstni naglas. Sliki se še vedno delajo le preveč za oko, ki gleda na črke, na mestu za uho, ki glasove sprejema. Dobri sliki so taki, ki imajo samoglasnike, enake in enakega glasu in naglasa. Rimovati se sme le postavim: e spet z e a ne z ? ali celo z f; o le z o, a ne z 9 ali celo z ) z vsemi diakritičnimi znamenji Pleteršnikovega slovarja. V nobeni knjižici pa ni nobenega podatka iz življenja Valjavčevega in nobene opazke o njegovih osebnih dogodkih. — B) 49 lepo pisanih listov v 8ki, same izvirne pesmi Valjavčeve, večinoma prepisane iz knjižic, ki so omenjene pod A). — C) 15 manjših listov, ki so nanje spisane nekatere izvirne in narodne pesmi. — Č) 27 listov razne oblike in velikosti, popisanih večinoma s svinčnikom. Na njih so zabeležene posamezne kitice zgoraj z imenom navedenih na čisto prepisanih pesmi. Iz teh listov se jasno vidi, kako je Valjavec 1. 1896. in 1897. Pred svojo smrtjo pilil in prenarejal svoje starejše pesmi. — D) Prva tri poglavja Chamissove »Čudne povesti Petra Slemihla« (nedovršeno). To je vsa Valjavčeva knjižna zapuščina, kolikor je je prišlo v moje roke. II. Pojasniti mi je sedaj, po katerih načelih sem uredil pričujoče poezije. Najprej mi je bilo določiti, kaj naj se iz tiskanega gradiva in iz rokopisne zapuščine sprejme v to knjigo, a kaj naj se izpusti. Odločil sem se najprej za to, da kaže izpustiti vse tiste že poprej natisnjene stvari, ki jih Valjavec sam ni sprejel v svoje »Pesmi« iz leta 1855•3) i zakaj kar se Valjavcu samemu ni zdelo vredno, da bi ') Pesmi. Zložil Matija Kračmanov Valjavec. V Ljubljani. Založil Janez Giontini 1855., m. 8., 215 str. Tisek in papir L. Soni-mera na Dunaju. se natisnilo, to se tudi zdaj po toliko letih ni izboljšalo. Izvzel sem samo eno pesem »Kam in kje?« (str. 6), ki jo je Valjavec 1. 1855. zavrgel, pa se je pozneje vendar po Janežičevih berilih razširila in mladini priljubila. A niti vseh pesmi, ki jih ima Valjavec v svoji tiskani zbirki 1. 1855., nisem tukaj ponatisnil. Izpustil sem najprej vse psalme in to zategadelj, ker se Valjavčevi psalmi, dasi za tisti čas dobro prestavljeni, vendar s poznejšim izbornim prevodom dekana Ivana Vesela ne morejo meriti. Tudi se mi zdi, da jim Valjavec sam ni pripisoval posebne važnosti; zakaj v nekem pismu iz leta 1883. do mene pravi: »Ko se mi je zadnjega polu-leta na Dunaji huda godila, stisnol sem nekaj pesmi in zraven dodal nekaj psalmov, da mi jih Bleiweis ne bi odbil. Prosil sem njega, naj mi jih speča, in dal jih je Giontiniju in dobil sem zanje 30 gld.« Razen psalmov pa sem izpustil še dvanajst drugih izvirnih pesmi, ki jih je Valjavec sprejel v svojo tiskano zbirko, ker* se mi zdi, da nosijo na sebi pečat Valjav-čevega dijaškega pesnikovanja. Marsikaj, kar so bravci 1. 1855. s pohvalo sprejeli, bi zdaj že v formalnem oziru ne ugajalo naši kritični dobi. Sploh je izmed šestdeset pesmi, ki jih ima Valjavec v svoji tiskani zbirki iz 1. 1855., tukaj ponatisnjenih samo osemindvajset. Tudi dolga, a ne končana epična pesem »Naglica se rada kazni« 2) se mi ni zdela vredna ponatiska, zlasti ker je ostala ulomek. *) Te pesmi so: Solnce svečana, Pesmi 47; — Jutranja zarja 55; — Pogled 67; — Zla beseda 68; — Tukaj ni naš dom 78; — Kaj morem jaz za to? 82; — Finska deklica 84; — Brez-božnik 91 ; — Bratec in sestrica 148; — V bolnišnici 203; — Kvatrni večer 209; — Take so 211. ») Novice 1855., 1. 89-93, 95. Zavrgel sem nadalje tudi vse prevode iz Goetheja Langbeina 2), Castellija 3), Burgerja Mickiewicza 5), iz Homerja 6), Vergila 7) in Ovida 8), in to zategadelj, ker se oni iz nemščine in poljščine ne odlikujejo s posebno formalno dovršenostjo, ti iz klasičnih jezikov pa niso celotni, ampak samo posamezni drobni koščki. Zal pa mi je, da iz ekonomičnih ozirov nisem mogel ponatisniti Sofoklejevega »Ajanta« 9) zakaj s tem bi se bila knjiga, ki je že tako prestopila svoj prvotno ji določeni obseg, še pomnožila za kake štiri tiskovne pole. Iz rokopisa sem izbral v prvi vrsti take doslej še nenatisnjene pesmi, ki se mi, kakor n. pr. »Dunajske tercine« (str. 12), »Čudno« (str. 29), »Grozne sanje« str. 29), »Gorje« (str. 41) itd. zde karakteristične za srčne razmere Valjavčeve ali pa sploh za razvoj njegovega vnanjega in duševnega življenja. Več teh pesmi je že dne 12. kimavca 1892. priložil Valjavec pismu do g. prof. Antona Funtka, ko mu je za »Zvon« poslal dva kratka članka (1. »Koroša, Korošica, Korošec« in 2. »Tržačan, tržaški«) ter mu naročil: »Prosim Vas, ') »Preobražanje sadik« in »Zvon pride po otroka«, Pesmi 87 in 151. 2) »Gorska žena«, Pesmi 167. 8) »Kmet pravi, kaj de bi ne tel biti«, Novice 1850., 2. 1. 4) »Frater Kutar in romarica, Slov. Bčela 1852. 5) »Farys«, Novice 1856., 1. 10 in 11; dalje sonete »Stepe akermanske, Novice 1857., 1. 32, »Morska tihota«, Novice 1857., 1. 39 in »Vožnja po morji*, Novice, 1857.. 1. 42. e) Homerove Odiseje I. spev do 112. verza, Glasnik slov. slovstva 1854. 7) »Sinonove laži«, Eneide II. 1 —197 v. Slov. Bčela 1853, str. 159. 8) »Čveteri veki ali dobe sveta«, Koledarček slov. 1856, 62. Sofoklov Ajant. Žaloigra, ki jo je iz grščine poslovenil Kračmanov Matija (Valjavec). Cvetje iz domačih in tujih logov, v Celovcu 1863., m. 8, 87 str. izročite druge priložene stvari g. Levcu. Obetal je za Zvon prirediti moje življenje, more biti mu prav pridejo pesmice, ki se svoje dni neso smele natisniti.« Iz teh besed se da sklepati, da je Valjavec sam želel, da se te pesmi kdaj natisnejo. Da kažejo pesmi, ki obsegajo dolgo dobo štiriindvajsetih let (1848—1872) in so bile pisane v raznih časovnih presledkih, ali pa tiskane po različnih knjigah in novinah, tudi raznovrstno vnanje lice, to je naravno. Da tako zbirko urediti ni legak posel, to mi bode priznal vsak, kdor se je kdaj pečal s takimi stvarmi. Popolno in dovršeno bi bila urejena pričujoča knjiga samo tedaj, ko bi bile v njej natisnjene tudi vse inačice in pod črto navedene vse različne oblike iz tiskanih virov in rokopisov. Take kritične izdave pa nisem mogel prirediti, najprej že zaradi obsega ne, ki je bil določen tej knjigi, in potem tudi zategadelj ne, ker pričujoče »Poezije« v prvi vrsti » nimajo znanstvenega namena, ampak so namenjene samo širjemu občinstvu, ki bi se gotovo spotikalo ob znanstveni aparat. Vobče sem pridržal vse besedilo, kakor sem ga našel, ne opiraje se na razne pravopisne razlike. Mislim, da se razumen bravec ne bode spotikal, če tudi zasledi v tej knjigi nekatere take nedoslednosti n. pr. al' in al; kmal, kmal', kmalu in kmalo; boginji bog'nji in bognji; domov poleg domu ; tako, tak' in tak; ptica, ptič poleg tica, tič, solnce poleg sonce itd. Pri nekaterih besedah pa sem pač odstopil od Valjavčeve pisave ter jo bolj približal oblikam, kakor jih zdaj sploh pišemo. Tako n. pr. se bere v Valjavčevih tiskanih pesmih: svitlo, osvitljena, mladeneč, memo, grajšak, nikdo, živ-lenje, kedar, desi, toraj, zatoraj, drvi, nadrvi, ojstra, gojzd, oznanovavka, materna, tičikov, solnčice, detice, te vrisk, te šum, te pomen, rmene, zmirom (poleg zmeraj), vidil, fantazii, pred solncom, pretekle leta, na te črne tla, nage debla; k višku, k ljubu, k malu, h drug'mu, od tistih mal, do seh mal, na njo, za njo, za me, va nj, in iž-nj, va te, med nje, na razno, po časi, od zdaj, od kod, od pusti, sem ter tje, s pomladi, z nova, v novo, sto krat, naj več, naj prva, naj tršo, se ve da, za res, malarjem, kušne, sostavlja, gospod bog, k bogi, sveti trojici; poj'te, poj'te tič'ce itd. Mislim, da Valjavčevemu jeziku nisem delal nobene sile, če sem v ponatisku te zgoraj navedene oblike pisal tako: svetlo, osvetljena, mladenič, mimo, graščak, nikdor (nihče), življenje, kadar, dasi, torej, zatorej, drevi, nadrevi, ostra, gozd, oznanje-vavka, mater'na, tičekov, solnčece, detece, ta vrisk, ta šum, ta pomen, rumene, zmerom, videl, fantaziji, pred solncem, pretekla leta, na ta črna tla, naga debla; kvišku, kljubu, kmalu, k drug'mu, odtistihmal, dosihmal, nanjo, zanjo, zame, vanj, iž njega, vate, mednje, narazen, počasi, odzdaj, odkod, odpusti, semtertja, spomladi, znova, vnovo, stokrat, največ, najprva, najtršo, seveda, zares, slikarju, ljubi, sestavlja, gospod Bog, k Bogi, sveti Trojici; pojte, pojte, tič'ce itd. Na premnogih mestih uporablja Valjavec v svojih tiskanih in pisanih pesmih apostrof. Ker se je v svojem življenju veliko pečal z narodnim pesništvom, v katerem apostrof ni nič nenavadnega, in ker je živel ob času, ko zoper apostrof niso bili še tako pretirano občutljivi, kakor so nekateri ljudje še dandanes, je naravno, da se ga je posluževal v obili meri tudi v svojih pesmih. Vendar menim, da bi se ga bil lahko ognil v mnogo primerih, ko bi bil — tudi po zgledu narodnih pesmi — namesto njega uporabljal sinicezo, kar je res storil v nekaterih verzih. Le oglejmo si n. pr. naslednje verze : S' me iz sna budila. Pesmi, 63. K' obličje božje gledajo, 154. Ki so v številu 'zvoljenih, 154. Mož pravo vero 'mate vi, 159. Noč, pravijo, 'ma svojo moč, 164. Ene v srcu še 'ma želje, 170. Težavo vsaka svojo 'ma, 173. Bodite Kakor otroc', in raj bo vaš, 178. Ki niž' ima ko jaz zvonik, 190. Ti 'maš tol'ko vina, 198 .. . Mislim, da teh verzov nisem pokvaril, pa tudi pesniku ne storil nobene krivice, če sem jih, uporabljaje sinicezo, tiskal tako: Si me iz sna budila. Poezije, 9. Ki obličje božje gledajo, 65. Ki so v številu izvoljenih, 65. Mož, pravo vero imate Vi, 69. Noč, pravijo, ima svojo moč, 59. Ene v srcu še ima želje, 72. Težavo vsaka svojo ima, 61. Bodite Kakor otroci, in raj bo vaš, 64. Ki nižji ima ko jaz zvonik, 80. Ti imaš tol'ko vina, 82 . . . Ze pred dvajsetimi leti je p. Stanislav Skrabec priporočal v takih primerih sinicezo ter želel, naj bi slovenskemu pesniku ne bila samo dovoljena, temuč tudi zakon vselej, kadar mu prideta dva kratka glasnika v dotiko. Besede, kakor: zaostati, preobuti, poiskati, doorati, priigrati, needinost itd. naj šteje le za tri zloge; ravnotako n. pr. je o bul a, po otavi, ne igrajte, za aprila itd. ') In spominjam se, da je hrvaški pesnik Markovic pred nekaj leti v Nekoliko o hiatu v naši poeziji, Cvetje I. 7. in 8. 1. Ta razpravica podaja slovenskim pesnikom nekaj prav zlatih naukov. »Viencu« objavil nekoliko prekrasnih sonetov, v katerih je slavil naše gorenjske gore, pa se je v njih tudi posluževal siniceze v precejšnji meri ter se pri tem skliceval na hrvaške pesnike XVI. veka. Znano je, da se je nekateri slovenski pesniki, kakor Cegnar, Oliban in tudi Valjavec niso popolnoma ogibali. Tudi skrčene rodilniške oblike svojilnih zaimkov moj, tvoj, svoj so po nekaterih mestih tiskane brez apostrofa: moj ga, tvoj ga, svoj ga, ker je Skrabec tudi že pred mnogo leti dokazal, da so pravilne in da se smejo zlasti v pesništvu pisati brez vsega pomisleka. ') Se na neko stran Valjavčeve pesniške tehnike moram opozoriti bravca. V že zgoraj pohvaljeni razpravi o hiatu v naši poeziji graja Skrabec po pravici, da je pri naših pesnikih hiat slaboglasen najprej, kadar stoji glasnik pred tistim kratkim u, ki ga naš narod gotovo že čez tristo let izgovarja za v, n. pr. Jenko, Pesmi, 45 : »Tam se nad gorami — Našim' bo ustavil.« Po dobri ljudski izreki bi se to lepo reklo brez zevanja: »Tam se za gorami — Našimi bo vstavil.« Drugič je hiat neprijeten med dvema kratkima nepoudarjenima glasnikoma, kadar stoji eden od njiju namesto dolgega poudarjenega, n. pr. »V zlato se obleko — Zarjino opravil«. In tretjič je hiat neblagoglasen za nedoločnim ali poluglasnim i in u, n. pr.: Jenko 89,: »V tebi odseva — Vsacega dneva — Svit se mi ali tema«. . . . Str. 117,: »Legla je pa ni več vstala — V Bogu osmi dan zaspala«. Zoper hiat priporoča Skrabec ta pomoček : za besedo, ki se završuje z glasnikom, naj se postavi taka, ki se začenja s soglasnikom ; pred tisto, ki ima glasnik v začetku, naj se dene pa taka, ki ima soglasnik na koncu. To ni tolikanj težavno, kakor bi se moglo komu zdeti, ker imamo besed, ki imajo 4) Nekoliko o svojilnih zaimkih. Cvetje II., 8. 1. glasnik odspredaj, primeroma le malo, besed s soglasnikom na koncu pa zadosti. Po tem Skrabčevem pravila se je večinoma ravnal Valjavec zlasti v tistih pesmih, ki jih je 1. 1896. in 1897. na čisto prepisal in mislim, da so verzi v njih zategadelj nenavadno blagoslasni, zlasti ker je vrhutega, kolikor mu je bilo možno, uvaževal tudi modre nauke, ki jih daje omenjeni pisatelj o jambih in trohajih v naši poeziji. ') V pesmi »Zorin in Strelina«, kakor tudi v pesmi »Zora in Sonca« mu je všlo le malo verzov, ki bi se ne ujemali s tem pravilom. Veliko preglavico so mi delale tudi interpunkcije v pričujočih »Poezijah«. Valjavec je bil namreč silno površen, kar se tiče pravilne rabe ločil, že v svojih tiskanih pesmih, kaj pa šele v svojih rokopisih. Mnogokrat pred odvisnimi stavki, pred ogovori in v skrčenih stavkih ni pisal povsod ločil, kjer bi morala stati, kar kažejo že »Pesmi« 1. 1855., n- Pr- Slava tebi vsevladavec, 71. Nisi ti ki zmika Srcu zdihe mile. * Kamorkoli gledam Al zidovje biva, Al pa dolga dolga Plan neprevidljiva, 76. In ve da rada ga imaš, In ti da tebe on to znaš, 126. In toliko hitrejša bila Je v uku vsacem ker dajala Od njega se jej vsa je vaja K' imel je srce celo nje, 126. .. . Takih zgledov bi lehko nabral še polno kopo. Ker ni kazalo te površnosti prenatiskavati v to knjigo, sem po svoji razsodnosti povsod postavil ločila, kakor so se mi zdela potrebna. Zlasti velja to o prevodu Goethejeve Cvetje, II. 1. in 2. 1. »Ifigenije«, ki jo je Valjavec najbrž preložil po kakšni malo kritični šolski izdavi ter je vsled tega na mnogo mestih postavil popolnoma napačna ločila, ki v tej globoko-čutni drami časih docela premene zmisel in pomen iz-virnikovih besed. Zategadelj sem v njej povsod inter-punkcije uravnal po neki kritični izdaji Goethejevih del.1) Sploh je »Ifigenija v Tavridi« edini Valjavčev prevod, ki sem ga vzel v to knjigo. Storil sem to nekaj zaradi velikega pomena, ki jo ima ta drama za pesniško delovanje največjega nemškega pesnika in zaradi visoke estetične cene, ki se ji vobče pripisuje v svetovni književnosti; nekaj pa zategadelj, ker se je Valjavec mnogo let pečal z njenim prevodom, ki ga je mislil tudi uvrstiti v svoje izbrane poezije. Prvič jo je poslovenil že po dovršeni šesti šoli. V svojem životopisu piše namreč: »L. 1848. se je šola končala že konec junija, in prazniki so trajali do Vseh svetih, polne štiri mesece. Ta dolgi čas sem doma poslovenil Goethejevo ,Iphigenie auf Tauris'« . . 2) Prvo dejanje je priobčil potem v »Ljubljanskem časniku« 1. 1850. (str. 116 in nasl.) Pozneje je prevod iznova opilil ter ga dal tiskat v letnem poročilu varaždinske gimnazije 1. 1856. z nastopno opazko: »,Ifigenija u Tauridi' je velekrasna drama i sasma primerna za čitanje dijakom. S toga se nahadja u nšmačkih čitankah za naše gimnazije. S toga sam i ja poslovenio, te priobčivam ovu dramu u tome programu, a to v slovenskom jeziku; jezik bo oko Varaždina je, kako no priznavaju svi slovničari, slovenski i doista malo različan od pismenoga slovenskoga jezika. K tomu pako ima u ovdašnjih učionah svake godine više manje Slovenaca iz Štajerske.« ') Joseph Kiirschner, Deutsche National-Literatur. Historisch Kritische Ausgabe: Goethes Werke, IX. Theil, Dramen, IV. Bd. Herausgegeben von Prof. Dr. K. J. Schroer, Berlin und Stuttgart, Verlag von W. Spemann. — 2) Knezova knjižnica, II., 174. Velika škoda je, da je Valjavca prehitela smrt, da ni mogel svojega prevoda še enkrat predelati, kakor je nameraval. Ker si je od 1. 1856. dalje nabral veliko jezikovnega znanja, ublažil svoj pesniški čut ter pridobil v pesniški tehniki veliko dovršenost, bi bila slovenska »Ifigenija« gotovo dobila lepše lice, nego ga ima zdaj. III. O pesniku Valjavcu sem že nekoliko pisal v »Knezovi knjižnici« (II., 187—201) in temu, kar sem povedal tam, nimam dodati mnogo novega. Kaj je vnelo Valjavca, da je začel zlagati pesmi, to je lehko uganiti. Gotovo so že mlademu dečku jako razvnele domišljijo narodne pesmi in pripovedke, ki jih je slišal od svoje babice (materine matere) na Srednji Beli in pozneje kot ljudskošolski učenec od Mežnarjevih v Kranju. ') Vse Valjavčevo književno delovanje kaže, da so te narodne pesmi in pripovedke popolnoma osvojile njegovo dušo, in ne trdim preveč, če rečem, da bi Valjavec brez njih nikoli ne bil slovenski pesnik. V svoji avtobiografiji2) sam priznava, da se mu je od babice vlila ljubezen do narodnih umotvorin, ki mu ni nikoli popolnoma ugasnila. Vsled tega ni bil Valjavec že od svojih dijaških let sem samo eden izmed najpridnejših in najbolj kritičnih nabiravcev narodnega blaga, ampak iz narodnih pesmi, pravljic in pripovedek je kakor iz neizčrpnega vira zajemal motive za svoje umetne pesmi, poleg tega pa si osvojil tudi njih dikcijo, frazeologijo in obliko v toliki meri, da se bero nekatere njegove poezije, n. pr. »Drobne pesmi« (str. 34), »Milko« (str. 42), »Kaj 1) Krasno se spominja svoje babice in svojih srečnih de-tinskih let v pesmi »Sanje*, Poezije, str. 142—145. 2) Knezova knjižnica II., str. 168. . si tak bleda, zvezdica« (str. 43), »Gospodič« (str. 43), »Dva vrta« (str. 44), »Bratovska ljubezen« (str. 48), »Vasovavec« (str. 50), »Od nebeške glorije« (str. 65), »Ovsenjak« (str. 76) in še nekatere druge kakor prave narodne pesmi. Vrhutega je bil Valjavec v Ljubljani gimnazijalec tisti čas, ko so ves slovenski svet navduševale poezije Jovana Vesela Koseskega. Nam je zdaj skoraj nedoumno, kako je mogel Koseski tako neizmerno vplivati na svojo, dobo, ki je vendar že imela Prešerna. Priznati moramo, da se niti izdaleč ne da primerjati Prešernov vpliv na njegove vrstnike in na malo izbrano četo njegovih prijateljev z velikanskim, vseobsežnim vplivom, ki so ga pokazale pesmi Koseskega pri vsem tedanjem slovenskem razumništvu. Navdušenje zanj je bilo občno, Prešeren toliko da ne pozabljen, vpliv mogočen in trajem, kakor kažejo proizvodi vseh tedanjih mladih pesnikov; pa tudi politični govori, znanstvene razprave, potopisi, lokalnega pomena članki — vse je tiste čase polno citatov iz Koseskega, ki je kar očaral svoje vrstnike kakor Klopstock ob svoji dobi Nemce. Da se tudi Valjavec ni mogel od-, tegniti temu občnemu navdušenju za Koseskeg;a, to je jasno. Toda že častno in posebno značilno je za našega pesnika, da se v svojih pesmih iz mlajše dobe, kolikor moči, ogiba takozvanih koseskizmov. Res mu časih kateri uide izpod peresa, n. pr. kinč (nam. kras) plam (nam. plamen) šumon (nam. šum), gib in gan itd., a le redki so pri njem; popolnoma se jih pa v svojih mladih letih ni ogibal niti Levstik, dasi je bil že dijak odločen nasprotnik Koseskega. Koseskizmi so skoro dvajset let kar kužili slovensko ozračje, in vsa naša tedanja književnost jih je polna. Valjavec pa je že izza mlada predobro poznal narodno govorico in pravo narodno mišljenje, pozneje so ga pa vestne študije o slovenskem jeziku ohranile, da ni zašel na stransko pot, da ni stopinj pobiral za Koseskim, kakor drugi njegovi vrstniki mladi pesniki. Krepak odpor zoper kvarni vpliv Koseskega na slovensko pesništvo se kaže zlasti v »Sanjah« (str. 139—140). Poleg Koseskega tudi Vodnikove pesmi niso bile brez vsega vpliva na Valjavca. Pri nekaterih pesmih n. pr. »Na planini« (str. 7), se da ta vpliv kar s prstom pokazati; pesem se bere kakor Vodnikov »Vršac«, izraža iste misli in je pisana tudi v isti meri. Pa tudi druge pesmi kažejo na Vodnika, ki ga je zlasti v mladostnih pesmih rad posnemal v pevski meri. Izmed nemških pesnikov je imel brez dvojbe Goethe nanj največ vpliva, kar bi se dalo tudi iz pesmi samih dognati, n. pr. Valjavčev »Kmet v risu« (str. 59) bravca kar otipno spominja Goetliejeve balade »Der Schatzgraber«, in ravno-tako so njegove klasične, v šestomeru zložene živalske pravljice nastale najbrž pod vnanjim vplivom Goetheje ve živalske epopeje »Reinecke Fuchs«. Pa tudi vplivi Prešernovi se dado zasledovati v nekaterih pesmih, n. pr. v pesmi »Gorje« (str. 41) in zlasti v baladi »Katrinčica« (str. 55), ki človeka nehote spominja Prešernove balade »Povodni mož«. Vendar vsi ti vplivi ne segajo tako globoko v Valjavčeve poezije, da bi mogli omajati njegovo pesniško samostalnost. Navzlic njim si je znal ohraniti svojo krepko individualnost, in jasno očrtan stoji karakteristični naš pesnik v družbi svojih slovenskih pesniških tovarišev. Saj popolnoma se niti največji umetnik ne more povzdigniti nad svoje vrstnike, in nehote mu čas in razmere, v katerih živi in stvari svoje umotvore, pritisne nanje časih komaj vidno znamenje tujih vnanjih vplivov. Tako je bilo tudi pri našem naj- 2* večjem pesniku in tako je tudi pri njegovih naslednikih do najnovejših dni. Oglejmo si najprej nekoliko natančneje lirične pesmi Valjavčeve! Otroško nedolžno veselje do lepe prirode, prava usmiljenost do trpinčenih živali, zlasti do ljubeznivih ptic, iskreno domoljubje, posebno hrepenenje po krasni oddaljeni gorenjski domovini so glavni čuti, ki se nam razodevajo v njegovih najstarejših pesmih. V prvo vrsto spadajo pesmi »Drevo v cvetu« (str. i), »Poletni večer« (2), »Na planini« (7), v drugo »Tiče vinopivke« (3) in »Prostost« (4) in mnogo drugih pesmi, ki niso sprejete v to zbirko. Vse te pesmi so iz dijaških let ter popolnoma primerne mladim bravcem, ki so jim pred petdesetimi leti v priljubljenem »Vedežu« in v »Novicah^ razvnemale dovzetno srce in jim ugajajo še danes. Med domoljubne pesmi Valjavčeve prištevamo tiste, ki v njih lepo izraža svojo domotožnost, svoje hrepenenje po oddaljeni domovini. Političnih pesmi Valjavec nikoli ni prepeval, pač pa je dal duška svoji duši, ki jo je morila osamelost v daljnem dunajskem mestu ter svoje čute izlil v genljive pesmi »Brezgorje« (9), »Danici« (9), »Podonovska riba« (10) in »Hrepenenje« (10). Sploh je bila pesnikova duša s tisoč vezili priklenjena na lepo »Storžičevo deželo«, eno najkrasnejših pokrajin krasne naše domovine. Na zahodu obdana od sinje Save in zelene Bistrice, na izhodu od globokotekoče Kokre, se razprostira nad starodavnim Kranjem do sivih Karavank ravna zemlja^ polna šumečih potokov, zelenih lok, bogatega polja in temnečih gozdov, polna prijaznih vasi, belih cerkva in starih gradov, in na ta prekrasni svet gleda od severja doli gozdopolni, proti vrhu skalnati, s snegom kriti Storžič s svojo sosedo, zeleno Zaplato na desni in položno Kriško goro na levi; dalje proti zahodu pa se vzdigajo sinje Julijske Alpe z očakom Triglavom, a proti izhodu orjaški Grintavci. Res, nepozabljiv ti ostane pogled na to pokrajino, ako hodiš po njej lepega poletnega dne. In to je ozemlje, ki je Valjavec večino svojih poezij spočel na njem. To je ozemlje, ki je dalo Valjavcu največ motivov za njegove lirične, največ snovi za njegove epične pesmi — to je pesnikova »Storžičeva dežela«, katere krasoto slavi Valjavec v toliko pesmih! Globoko v srce se je zasadila pesniku ta čudovito lepa pokrajina, in prekrasno opeva vrli narod, ki živi po njej, njegove praznike in navade (»Sanje« 134—137), svojo ljubljeno babico (»Sanje« 142—144), smrt predragega očeta (»Tako je bilo!« 45), svojo prvo ljubezen (»Sanje« 138— 141) in druge zlate spomine na dijaška leta (»Slovo« 11 in »Sanje« na mnogo mestih). In v to gorenjsko pokrajino je postavil tudi torišče svojih najlepših epičnih pesmi, pripovedke »Ovsenjak« {76), idile »Zorin in Strelina« (150) in romantičnega eposa »Zora in Sonca« (174), katerim vsem lokalno planinsko ozadje daje neko posebno mikavnost. Tri znamenite pesnike je doslej Sloveniji rodila prelepa Gorenjska: Prešerna, Jenka in Valjavca. Vsi trije so slavili v svojih poezijah gorske domače kraje, a zanimivo je primerjati, kako. Prešeren, doma v zeleni ravnici pod pečinami veličastnega Stola, na obrežju šumeče Dolinke v okolici blejski, »podobi raja«, sin ponosnega, imo-vitega kmeta, je tudi v svojih poezijah ohranil ta svoj gorenjski ponos. Zapel je visoko pesem o krasotah rajskega Bleda, romantičnega Bohinja in planinske hčere, bobneče Savice, omenja tudi »glavo trojno snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja«, drugače pa zasledimo pri njem le malo pokrajinskih motivov iz njegovega domačega kraja. Zdi se mi, kakor bi bil Prešeren tudi v tem oziru prototip trdega, redkobesednega Gorenjca, ki čuti in ve, kaj je njegov dom, ki je ponosen nanj, pa se le malokdaj izpozabi, da bi o njegovi lepoti izgubil kakšno besedo. Šele, ko se mu je razbila ladja življenja, so se z vso silo v njegovi duši oglasili mladostni spomini, da je obupni kontrast med svojim izgubljenim življenjem in med srečo, ki bi jo bil lehko našel doma, izlil v svoj neumrjoči sonet »O Vrba, srečna, draga vas domača!« Jenko, rojen v ubogi, kmetiški bajti na širokem, malo obljudenem, in malo rodovitnem Soriškem polju, ki ga samo ob Sori in Savi obrobljajo redki hrastovi, borovi in brezovi gozdi, gore okoli njega pa stopajo daleč v ozadje, je ves čas do konca svojega življenja nosil težo edinščine in malenkostnih razmer, ki mu je tekla zibel v njih. Toda z vso dušo se je oklenil na obče nekoliko enoličnega, v svojih posameznih in podrobnih delih vendar jako zanimivega in lepega domačega kraja, ga slavil v večnolepih slikah in obrazih, z globokim čutom opeval fantovsko ljubezen in dekliške solze ter dal celo mnogim svojim pripovednim pesmim popolnoma lokalni kolorit. Snov za snovjo je zajemal iz preprostega in malostnega kmetiškega življenja, motiv za motivom jemal iz najbližje okolice svojega doma; a prizorov nam ni opisaval na dolgo in široko, ampak svoje misli in čute izražal v kratkih in krepkih verzih, prizore slikal v malo potezah tako, da zbuja bravčevo fantazijo, da si ta sama dalje stvari svoje obraze in podobe. Lehko rečemo, da noben slovenski lirik ni tako malo-beseden kakor Jenko, pa tudi noben tako slikovit kakor on. Kako različen je Valjavec od Prešerna in Jenka! Svoja otročja leta je prebil v ugodnih razmerah: doma so imeli tri četrti grunta in vrhutega še malin in žago. Pri Kračmanu so se zategadelj vedno zbirali vaščani, ki so ali nosili v malin, ali vozili na žago. In kakor je mlademu dečku babica s svojimi bajkami in legendami razgrevala fantazijo, tako je mladenič z dovzetnim srcem opazoval raznih dogodkov polno življenje okoli doma, po domači vasi, po zelenih pašnikih in temnečih gozdih ter se navzel tistega fantovskega veselja, tistega blagodejnega humorja, ki nam odseva iz njegovih drobnih pesmi. Obupnega krika, ki nam tolikrat zadoni iz Jenkovih pesmi, da nam kar stisne srce; globoke melanholije Prešernovih poezij, ki nam do dna pretresa dušo, zastonj iščeš v Valjavčevih pesmih. Jasne in čiste so kakor planinski zrak nad domačo vasjo; živahne kakor zelena Belica, ki šumi mimo pesnikove rojstne hiše; zdrave in vesele, kakor zale Gorenjke, ki se v nedeljo vračajo od cerkvenega opravila; dobrodušne, kakor je gorenjski narod, kadar odloži svojo trdo vnanjost ter ti pokaže svoje zlato srce. Valjavčeve poezije so verna slika prekrasne »Storžičeve dežele« ! . . . Rahločutnost in velika ljubezen pesnikova do svojih roditeljev, zlasti do predrage matere, se nam razodeva v raznih pesmih in odseva zlasti iz hudih srčnih bojev, ki jih je boril pesnik sam s seboj, preden se je odločil zoper voljo materino oditi na Dunaj. Iz njegove avto-biografije je znano, da je iz sedme šole izostal in da bi se bil malone pokmetil samo zategadelj, ker se ni čutil poklicanega za duhovski stan. ]) Bridka žalost, ki jo je napravil sebi in svoji materi s tem, da je odšel na Dunaj, nam plastično riše v prvi »Dunajski tercini« (12—14), in isti motiv se ponavlja v raznih oblikah tudi v drugih pesmih, n. pr. »Oče ino mati« (47). In kako je on, ki je svoji materi izkazoval do nje smrti dejansko ljubezen, ') Knezova knjižnica II., 174—176, 179. čutil in mislil o sinovski nehvaležnosti, nam jasno kaže pesem »Mati« (49). Po svojem značaju in mišljenju pravi Gorenjec, ki je, kakor nam lepo pripoveduje Stare v svojem krasnem nekrologu nad vse ljubil svojo slovensko domovino, je posebno bridko občutil, da ni mogel dobiti svojega kruha na Slovenskem 2). Ta bridkoba nam odseva iz več pesmi, ki so očitno zložene v prvih letih njegovega službovanja v Varaždinu, tako v pesmi »Taki so« (24), »Vrhu Varaždinskih gor« (23) in v nekaterih sonetih. Vendar mu je pa ravno tukaj v Varaždinu posijalo tudi zlato solnce moške ljubezni v dovzetno srce. Kar je erotičnih pesmi iz prejšnjih časov, to so, kakor n. pr. »Dunajs.ke tercine« odsevi begotnih ljubezenskih čutov iz dijaških Let. Prava ljubezen se je oprijela njegovega srca šele v Varaždinu, kar nam kažeta pesmi »Čudno« (29) in »Groz:ne sanje« (29). O postanku zadnje pesmi sam piše dne 12. kimavca 1892. prof. Funtku: »Grozne sanje« bi mogel (Leveč) življenjepisu pridejati. Zložil sem pesem, ko sem slišal v družbi oficira izgovoriti ime dekleta, ki sem se va nje zatelebaval drugo leto, ko sem v Varaždin prišel. Nesem bil še besedice ž njo pregovoril, ko se je po ne-vedoma vmes zaletel oni oficir in vzdihnil: »o Ztili, Zlili!« (francozki Julie). Bila je to hči Kranjca, ki je bil tačas uradnik v Varaždinu, dejalo se mu je Matavšek in za sodnikova v pesmi je stalo s početka Matavškova. Kam so ti ljudje potem prešli, ne vem«. 3) Milejša nego z Julijo mu je bila sreča z Berto, hčerjo geometra, rojenega Hrvata, ki jo opeva v pesmih Ljublj. Zvon 1897, 279. 2) Glej Knezovo knjižnico II., 184. 3) Emanuel pl. Matavšek je umrl 1. 1886. v Ljubljani kot c. kr. deželnega sodišča višji svdtnik. O Juliji nisem mogel ničesar zvedeti. »Maj« (31) in »Berta« (32). S to se je poročil 1. 1864. ter živel ž njo v srečnem zakonu do svoje smrti. O njej piše v nekem pismu 1. 1882.: »Ker je slabo znala hrvaški, ljubovaval sem nemški in pri tej priliki jej tudi nemške pesmice koval, ki sem jih časih prej nemški napisal, potem pa na slovenski obrnol in naopako. Tri sem še oni dan našel, nate jih, pa jih s slovenskimi primerjajte in pa smejte se, kakšen je zatelebanec«. Tudi te nemške pesmice so tako presrčne, da bi bilo škoda, ko bi se ne ponatisnile. Schones mtidčhen ! (mai 1862.) Es war ein mensch, der hatte einst Zu tief in eines madchens aug' geblickt, Er gab auf sich zu wenig acht Und merkte spat, dass er zu tief In ihre augen hat geschaut. Er nahm zusammen seine kraft Das bild zu tilgen aus der brust; Im herbste und im winter drauf Verschwand das bild vor seinem geist. Da kam der lenz, der schone mai Erschien in ganz verjiingter pracht, Er schloss der roslein busen auf. Die rosen sandten ihren duft Zu andern menschen und zu ihm, Und weckten dort und weckten da, Was iiberall geheimes schlief, Und ihm erweckten sie das bild Des madchens — und in meiner brust Ist stark und machtig aufgegangen Nach Dir ein sehnen und verlangen. (Gl. Poezije 31.) Liebste Berta! (juli 1862.) Ich ging mit dir bis unter's thor Und flehte dich um einen kuss, Da trat die bose schwester vor Und brachte mich um den genuss. Zorn zitterte um ihren mund, Ihr auge blickte finster drein, Und mir ward's augenblicklich kund: Es wird umsonst mein flehen sein. Den kuss verbot ihr hartes wort, Du hast mein flehen abgelehnt, Und ich ging ohn' ein kiisschen fort, Nach dem ich mich so sehr gesehnt. Du folgtest ihr und thatest recht, Dass du mich, madchen, nicht gekiisst, Sie wusste, dass die manner schlecht, Und keinem je zu trauen ist. Und ich bin so wie jedermann, Noch schlechter als die andern fast, Und du hast da sehr \vohl gethan, Dass du mich nicht gekiisset hast. Du hattest mir mit jenem kuss Die seele sicher weggekusst, Ach, um den kuss, um jenen kuss Hatt' ich die freiheit eingebusst. Dann ware auf der erdemvelt Ein sklav, ein armer sklave mehr, Und wem so eine siinde fallt Auf sein gewissen, driickt sie schwer. Dank deiner schwester, dass dir nun Am herzen nicht die siinde nagt, Und dass die freiheit durch dein thun Kein neues opfer mehr beklagt. (Gl. Poezije 33.) Meine Berta! (august 1862.) Wie doch bist du, madchen, Gar so lieb und gar so schon, Dass mein aug' an dir sich Nie kann satt und miide seh'n! Sag mir, liebes madchen, Wie sich jener ort benamst, Wo du so viel anmuth, So viel schonheit herbekamst? Thu' es mir zu wissen, Sag den zauberort mir an, Dass auch ich mir etvvas Von der schonheit holen kann; Dass die welt nicht sage Wenn sie geht an uns vorbei: »Sehet, welch' ein kobold Hangt im arm der schonen fei!« Toda kdor pozna samo lirične pesmi Valjavčeve, ta pesnika Valjavca sploh ne pozna. Prevesni del svojega pesnikovanja je Valjavec posvetil epičnemu pesništva, posvetil že ob času, ko je gaj slovenskih pevcev odmeval od samih liričnih pesmi. Vsa vzgoja Valjavčeva je bila takšna, da ga je morala napotiti na epično pesništvo. Pripovedke in legende njegove babice so že mlademu dečku vcepile veselje do epičnih stvari; to veselje mu je rastlo, ko je bival mlad učenec v Kranju pri ljudeh, ki so ga ohranili v istem duševnem toku, in dolgoletno nabiranje narodnih pesmi ni moglo ostati brez vplivanja na njegovo umetno pesniško stvarjenje. Zatorej se tudi pesniška individualnost Valjavčeva nikjer ne razodeva tako odločno, kakor v tistih epičnih pesmih, ki jim je Valjavec snovi zajemal iz narodnih pesmi, iz narodnih pripovedek, pravljic in legend. V tem oziru je Valjavec nov pot pokazal svojim vrstnikom, le škoda, da jih je šlo tako malo za njim! V prvo vrsto njegovih epičnih pesmi je staviti njegove pravljice, zlasti živalske pravljice, zajete iz narodnih ust, in to so: »Pastir« (94) in »Miš-deklica« (124); potem »Volk Rimljan« (107), »Osel, kralj zverin« (115) in »Volk in pes« (119). Koliko imamo v našem slovstvu tako ljubih, tako presrčnih pravljic, kakor je Valjavčev »Pastir«? Beri ga na glas otrokom in videl boš, kako bodo strigli z ušesi, kako se jim bodo iskrile oči in kako jim bo rdel obraz od veselja in razgrete fantazije! Čudim se, da še nikomur ni prišlo na misel, da bi bil to prelepo pravljico uvrstil v naša berila. Kakor bistri studenec po zeleni loki mu teče v tej pravljici gladka beseda neprisiljenega pripovedovanja, da se ga poslušavec ne more naslušati. In s kakšnim dobrodejnim, nedosežnim humorjem nam slika v živalskih pravljicah nezgode domišljavega volka-Rimljana, ki ga zaporedoma prevare kobila, kozel, svinja in petelin; kako plastično nam riše klasičnii boj neumnega, požrešnega volka z zvestim, lokavim Belinom ; kako drastično opisuje slavno zmago pretkanega osla nad kraljevim levom in kakšno fino ironijo je znal pod-tekniti svoji pravljici o miš-deklici! Te pravljice spadajo sploh med najlepše stvari, ki jih je spisal Valjavec, in so v našem pesništvu toliko večjega pomena, ker so edine te vrste v njem. Vsem trem živalskim pravljicam je vzel Valjavec snov iz svojih »Narodnih pripovjesti«1), in zanimivo je primerjati, kaj je znal pesnik ustvariti iz te neznatne snovi. Zdi se človeku, kakor da bi naši pesniki zdanje dobe ne bili zmožni, da bi se vtopili v naivni, nedolžni svet narodnega mišljenja, ki je bilo Valjavcu neusahljivi vir zlate poezije. S temi umotvori je pokazal Valjavec, kaj se da narediti iz neznatne narodne pravljice, pokazal našim pesnikom, kolik zaklad je: zakopan v našem narodnem pesništvu tistemu, ki ga zna najti in vzdigniti. Vuk Rimljan (str. 267); Rat med psom Belinom i vuikom (str. 269); Osel, kralj 'se zverine (str. 278). In ti heksametri, kako zvene pesniku in kako prijetno in mično zna pripovedovati. Res, tuintam zasledimo kakšen šestomer brez »ponarejenih spondajev«, kakor jih je izumil Stritar in kakor sem jih tudi jaz zagovarjal pred leti. Pa le malo je takih. Časih mu uide v naglici tudi šestomer, ki ima celo po sedem stopic '); vobče pa se morajo vendar Valjavčevi šestomeri šteti med najboljše, kar jih ima naše pesništvo. Zato je Levstik po pravici grajal mojo »Pravdo«, kjer govorim o slovenskih pesnikih, ki so zlagali dovršene šestomere, a med temi ne navajam Valjavca. Druga skupina njegovih epičnih pesmi so njegove narodne legende. Imenujem jih narodne, ker je Valjavec vsem zajel vsebino po legendarnih pripovedkah naroda samega, in gotovo se ne motim, če trdim, da je vse slišal iz ust tvoje babice. 2) V nobeni svoji pesmi Valjavec ni tona, dikcije in vse tehnike narodnih pesmi pogodil tako srečno, kakor v svoji legendi »Od nebeške glorije« (str. 65). Samo pripovedka »Ovsenjak« (str. 76) bi se mogla ž njo v tem oziru še primerjati. Lepe v svoji preprosti besedi in prozorni tehniki so tudi »Znamenja dežja« (67), »Odkod reveži« (70) in »Starček« (72), le škoda, da Valjavec ni imel prilike, da bi jim bil zadnje leto svojega življenja nekoliko ugladil tuintam obliko, kakor je to storil pri prvi imenovanih legend do šeste kitice. Zato pa je eno najpopularnejših legend po naših šolah, »Tico pivko« (74), odel s popolnoma novo obleko, ' tako da se ta krasna pesem zdaj še bolj odlikuje med njegovimi proizvodi. »Zaprta smrt« (82) je zložena v španskih asonancah, kar ji navzlic narodni vsebini ni na škodo. V drugih dveh svojih legendah — »Sveti Mihel« ') Tako na str. 107. peti in šesti verz od zgoraj; na str. 119. šestnajsti verz od zgoraj in sedmi verz odspodaj. a) Glej »Sanje«, 142—144. (84) in »Sveti Gregor« (87) — pa je ubral spet besedo prav po naivni narodni govorici. In kakor ti prva povzdiga dušo do nebes Kraljice, tako ti druga pretresa srce s svojo tragiko, dokler se olajšan ne oddahneš, ko pesnik tako srečno reši tragično krivdo nesrečnega slovenskega Ojdipa. Kakor v živalskih pravljicah, tako tudi v legendah Valjavca doslej ni dosegel še noben slovenski pesnik. Valjavec nam je zložil doslej največ in najlepših legend in ž njimi si; je ovil čelo z vencem neminljive pesniške slave; zakaj te legende bodo gotovo preživele še mnogo slovenskih pesmi, ki se jim dandanes poje slava. Tudi snov ostalih balad, romanc in pripovedek je posneta mnogokrat po narodnem ustnem sporočilu; tako sloni očitno na njem n. pr. ljubezniva pripovedka »Ovsenjak« (76), globokočutna »Bratovska ljubezen« (48) in balada o prevzetni »Katrinčici« (55), najbrž tudi romanca o pridni »Znjici« (58) in balada »Kmet v risu« (59). Dve, »Vasovavec« (50) in »Prek Save« (53), opevata prešernost in podjetnost zaljubljenega mladeniča, in rekel sem že enkrat, da zlasti druga je posebno značilna za način Valjavčevega pesni-kovanja, za njegovo naivno pripovedovanje, kakor tiudi za tehniko njegovih verzov, rim in kitic. »Blagi sin« (61) je najbrž posnet po kakšni tuji povesti. Globoko melanholijo izraža »Županja hči« (51) in s srce pretresujočo tragiko nam pesnik pripoveduje smrt svojega dragega očeta v pesmi »Tako je bilo« (45). Karakteristična za Valjavca se mi zdi tudi njegova pesem »Sanje«, ki je, žal, ostala ulomek. V prvem delu v prav krepkih potezah riše porod nove napredovne dobe ') ter opisuje nje herostratične *) Usod v tej pesmi je (kakor Rojenice) moško usodno božanstvo. Glej, Valjavec, O rodjenicah ili sudjenicah, Književnik II., 52—61; — Valjavec, Narodne pripovjesti v Varaždinu i okolici, str. 236. — Dr. Sket, Berilo za V. in VI. razred srednjih šol, str. 36. čine: vojsko, kugo, lakoto in občni državni prevrat do 1. 1860. Za perečo satiro vendar Valjavec ni imel prave žile. Drugi del je krasna idila, ki se Valjavec v njej pre-srčno spominja cerkvenega žegnanja v svojem gorenjskem domačem kraju, postavlja lep spominek svoji predragi babici ter opeva druge dogodke svojih zlatih otročjih let. Iz tretjega dela nam odsevajo lepi spomini na veselo dobo dijaških let na ljubljanski gimnaziji, zlasti spomini na »ljubega očeta Martinjaka«, Valjavcu nepozabljivega učitelja, in na prijatelje součence (Trdina, Božiča, Zepiča); hudomušno pa tudi omenja dveh učiteljev (Heinricha in Luscherja), s katerima si ni bil nič kaj zadovoljen, ker sta ga časih pehnila »iz ojnic«. a) Izpregovoriti mi je še nekoliko besed o dveh največjih pesmih Valjavčevih, s katerima si je v našem slovstvu, ki ima tako malo daljših celotnih pripovednih pesmi, postavil krasen spominek. Prva je »Zorin in Strelina«, tako nežna idila, da ji v naši književnosti ne vem primere. Za podstavo ji je dal neki nedolžen roman svojega součenca Dremalovega Janeza (Trdina). Deček Zorin in deklica Strelina se v otročjih letih seznanita in spoprijateljita, da kar ne moreta prebiti drug brez drugega. In kaj je bil ta srčni vžig, Ki strnil je na prvi mig Dve mladi duši pretesno? Bila sicer ljubav je to, Tako pa še ne gre ga zvati, Oboje dete premlado Je še, ime mu tako dati; A kaj je, pravi mi srce, Ki samo je to slast čutilo In zanjo ve predobro le Ter je ne bode pozabilo Do zadnjega življenja dne. ') Glej Knezovo knjižijico II., 169, 170. Strelina, pridna, nedolžna in lepa deklica, popolnoma prestvari nekoliko nagajivega in prešernega Zorina. Ta odide v mestne šole, Strelina ostane doma. Odsotnost in razdalja pa ne pretrga srčnih vezi, ampak jih le še bolj nategne med obema: iz prijateljstva se rodi ljubezen, tista čista ljubezen, ki oba obvaruje greha in zmot. Tako mine nekoliko let. Strelina zraste v krasno, zorno in pobožno devico, Zorina pa v visokih šolah napadajo verski dvomi, da sčasoma izgubi vso vero. V takšnem dušnem stanju pride na počitnice; ljubezen do Streliine je tako močna, da blizu nje spet potihnejo notranji viharji. Po stari navadi gre Zorin na Velikega Šmarna dan v cerkev in tu vidi, kako po končanem cerkvenem opravilu Strelina, lepa in čista kakor angel nebeški, prejme sv. obhajilo. Z vso strastjo ob tem pogledu Zorina iznova napadejo verski dvomi; dušo mu osvoji peklenska oblast, spozna, da ni vreden tega angela v človeški podobi, zbeži iz cerkve in za vedno iz domačega kraja. Strelina, zdaj si pač Strelina, Vstrelila si na smrt Zorina. A kaj, Zorin, spet njo dolžiš Ter sam si kriv, kar zdaj trpiš; Zorin, Zorin, gorje Zorin, Dozorel, zrel si za pogin! Posebno krasno riše pesnik v tej pesmi grozno stanje Zorinovo v cerkvi v nasprotju z nebeškim mirom v angelsko čisti duši nedolžne Streline in veselje, ki odmeva po nebesih zaradi nje svetosti in pobožnosti. Krasni v tej pesmi so tudi verzi »Prijazno mestece je Kranj« itd., ki v njih pesnik poje slavo nekdanji gorenjski stolici in nje čudovito lepi okolici ter opisuje svoje srečno mladostno življenje v tem mestecu. Se nihče starodavnega Kranja ni slavil v tako krasnih verzih, in pesnik bi gotovo zaslužil, da bi mu Kranjci, ki v novejšem času vsled novoodprte velike gimnazije in svojega podjetnega duha tako lepo napredujejo in svoje mesto lepšajo in širijo, v središču Gorenjske postavili vidno znamenje svoje hvaležnosti. »Zorin in Strelina« je ena najstarejših pesniških proizvodov Valjavčevih, in nje sledovi gredo nazaj še v dijaška leta pesnikova. Zatorej se nam ni čuditi, da kaže v svoji prvi izdavi leta 1855. še očitna znamenja mladostnega spočetja, bodisi glede oblike, bodisi glede vsebine. Toda malo mesecev pred svojo smrtjo je Valjavec idilo korenito predelal, in s tem je pesem mnogo pridobila. Nasproti je pa romantični epos »Zora in Sonca« poslednje večje pesniško delo Valjavčevo iz časov, ko se je Valjavec že poslavljal od pesništva ter se vglabljal v znanstvena raziskavanja. Sploh sodim po beležnicah, ki so v mojih rokah, da Valjavec potem, ko je bil leta 1865. priobčil »Zoro in Sonco«, ni več zlagal pesmi, izvzemši kako malenkost; ako je katero tudi priobčil pozneje, n. pr. leta 1872. v »Zori«, so bile take stvari zložene že mnogo let poprej. »Zora in Sonca« je tedaj najzrelejše delo Valjavčevo. Na to se je resno pripravljal; zlasti je natanko študiral razmere Sultanovega harema, navade in življenje njegovih žena itd, kar kažejo mnoge nemške opazke v njegovih dnevnikih. Vse te podrobnosti je potreboval za svoj epos; iz katere knjige pa jih je zajemal, tega nisem mogel zaslediti. Kakor poudarja že profesor Musič1), je Valjavec, ki je znal sicer jako dobro pogoditi narodni duh in narodno dikcijo, vendar v pesmih mnogokrat zapisal kakšno besedo in obliko, ki bi je ne bil upotrebil, da ni bil jezikoslovec. V tem se mu je godilo kakor Na n. m. str. 13. Levstiku, s katerim se je tudi drugače v marsičem zlagal. Nobena pesem Valjavčeva pa tako bistro ne kaže pesnika-jezikoslovca kakor ravno »Zora in Sonca.« Poleg njegove tanke jezikovne vesti so ga silile na to zlasti krepke moške rime in kratki, jedrnati verzi v tej pesmi. S posebno ljubeznijo se je le malo mesecev pred svojo smrtjo izznova lotil dela, da bi ji dal umetniško in jezikovno dovršeno obliko, ter jo je dvakrat predelal in na čisto prepisal. Kako je nastala »Zora in Sonca«, to nam sam pripoveduje v »Cvetju iz domačih in tujih logov« (1866, 33. zv., str. 3) tako: »Pregledovaje svoje nekdanje zapiske narodnih stvari, naletim na prosto narodno pesem z napisom Zorika in Solnčica, ki jo je bil leta 18 50. moj rojak in žensev Janez Valjavec, ki je bil tačas z menoj vred učenec na ljubljanski gimnaziji, zdaj je pa jezuit v Požegi, v Srednji vasi na Gorenjskem zapisal in ki mi jo je nekaj časa potem tudi le malo različno od prvega zapisa v pero narekala mati pokojnega mi součenca Matevža Savsa iz Preddvora na Gorenjskem. Prebravši jo reče mi nekaj: naredi iz te pesemce epiško pesem po svoji glavi, in tako je postala ta pripovedka v verzih. Da pa bravci pozvedo, kako sem dobljeni materijal porabil, dodajem ono narodno pesem za predgovor tako, kakor mi jo je ona žena narekala. Taka le je: Zarika in Solnčica. Star Vah in stara Vahinja Zaričin mož na semenj gre, Prosiva sta lepo boga, pa praša mvade Zariče: De b' jima dav jen poros lep. Kaj pa ti kupim na semnji, Boh jima j' dav jen poros lep. Kar bi pQ yšeč b,Q tebi? Boh jima dav je hčeri dve, Ta prva j' biva Sončica. Ta druga j' biva Zarika, Zarika tok odgovari: Sončico vkrade turšči car, Kar najdeš tam nej levšega, Zariko vzame španšči kralj. Nej levšega, nej dražega. Sončica na semnji stoji', Jin Zar'čin mož tok govari: Kolko pa Sončica velja? Sončica štir sto kron velja, Gdor jih ima, ta nej jih da, Gdor jih pa nima, nej neha. — Zarika t&ko govari: Kaj si mi kupu za semenj, Vse levši koker sama sem, Vse draži koker sama sem? O nič ne marej, Zarika, Štenže nam bo pometova, Vsak dan bo grš' prhajova. Sonca j' štenže pometova, Vsak dan je levš prhajova. Že mi pokliče hvafce vse : Le pejte vovit ribice, , Ki so z imdnam kačice. Zar'ka je kače kuhova, Sonca jih je pokušova, Sončico gvava zaboli, De precej v lica vobledf. Sončica j' šva v ta gornji stan: Le vleči, vetrček hvadan Semkaj jiz vaščih deževa, Čer so voča jin mat' doma. Zarika je posušova, Močno se je prestrašiva: O Sončica, sestra moja, De nisem vedva preh tega! Pa sem ti dava kači strup. Zarika tudi vomedli Jin dušo s Sončico spusti. — Koko je vender to hudo, De sestra sestre ne pozna Jin strupa kačiga ji da!« In kaj je naredil Valjavec iz teh kratkih vrstic? Zložil je dolgo in lepo pripovedno pesem, ki spada med najboljše proizvode njegove fantazije. Vsebina pesmi pa je ob kratkem ta: »V petnajstem veku Bosenski paša udari z malo četo divjih Turkov na Kranjsko ter oblega ž njimi grad slovenskega graščaka na Gorenjskem, ki je imel dve lepi hčeri Zoro in Sonco. V Zoro se je bil zagledal krepak in zali gorenjski kmetski mladenič; tega pa ne ljubi Zora, ampak nje sestra Sonca. Ko zdaj svojo tajno ljubljeno devico vidi v takšni nevarnosti, zbere četo gorenjskih junakov, plane ponoči na turški tabor ter zmane sovražnika. Samo en Turek uide smrti na naglem konju, a ta odnese s seboj predrag plen — graščakovo hčer Sonco. Vtem prihiti tudi deželni glavar s svojimi vitezi obleganemu gradu na pomoč; ko vidi, kako junaško dejanje je izvršil mladenič, sporoči to cesarju, in ta povzdigne gorenjskega korenjaka v plemeniti stan. Ker je zdaj tudi Zora tada videla svojega rešitelja, že misli graščak na to, da bi si pogumnega in zdaj tudi plemenitega mladeniča vzel za zeta. Toda tisti čas pride v njegov grad bogat in imeniten vitez don Almiro in — Ni umel Slovenke vitez Iz zemlje je šla Slovenske Gospodična ne Španjolca, Da postane španska dona, Toda Amor tolmačitelj In voščila so spremljala Je ljubečega vesoljstva. Iz vsega jo src podloštva . . . Slovenka Zora s svojo lepoto in ljubeznivostjo kar očara špansko gospodo, in don Almiro presrečno živi ž njo polno leto. Sreča njegova prikipi do vrhunca, ko mu Zora porodi krepkega sina. Don Almiro izpolni svoji ženi vsako željo, ki jo bere raz njenega obraza. V tej sreči pa se prevzame Zora. »Ti praviš, da je ni nad mene Lepote krasniše nobene Na zemlji, koder sonce sveti, Veliš, da imam le želeti, Pak imam, kar želim imeti. Prišla do nas je govorica, Da lepše ni na širu zemlje, Kot je Zaira, sultanica; Kristjani se godi krivica, Po sili se ji vera jemlje. Zaira ta me v oči zbada; Napoti se do Carigrada, Iz harema mi jo dopelji Da tam ne zvedne cvetka mlada, Kjer jo drže vse proti želji!« Komaj Zora izreče te besede, že se jih kesa; zakaj don Almiro, ki je že poprej prehodil pol sveta, izbojeval mnogo bojev in izvršil mnogo neverjetnih junaških činov, se odpravi nemudoma v Carigrad, kjer prebije celo leto, dokler se mu naposled ne posreči, da podkupi Žida, ki je imel pristop v harem; z njegovo pomočjo Zairo izvede iz turškega ujetja ter jo pripelje na svoj grad na Špansko, pa je ne pokaže precej Zori, katero strašno grize ljubo-morstvo. 1«J1U> Don Almiro je napravil velike gosti, ko je Zoro pripeljal na svoj grad; povabil je vso znano gospodo na botrinjo, ko se mu je rodil sin; zdaj napove na svojem gradu veliko slavnost, ob kateri hoče španski gospodi pokazati Zairo. In Zaira stopi v sobo: Dona Zora, dona Zora, Kip z lepoto preposut, Tako mi ne prebleduj, Da očesu, ki jo vidi, Kaj tako srce ti vjeda Trep zastane od krasu. Ljubomorstva smrtni strup? Don Almiro, don Almiro, Tako se ne prehinjuj, Zvest si Zori, pa se delaš, Kakor da bi bil ji tuj! Zori strašne, celo peklenske misli rojijo po glavi, kako bi se iznebila svoje tekmovavke. Ravno tisti dan pa pride tudi slovenski junak v Almirov grad. Ker svoji srčni rani doma ne najde leka, se napoti na božjo pot k sv. Jakobu v Kompostelje in, vračaje se z božjega pota. hoče tudi pogledati, kako se godi Zori. Tej dojde junak ob pravem trenutku. Hoče se maščevati svojemu možu, in kakor misli, da don Almiro gori za Zairo, tako hoče tudi Zora v junaku zbuditi mladostno ljubezen do sebe, Toda ta se slučajno na grajskem vrtu snide z Zairo, spozna v njej S o n c o, ji pove, da je Zora nje sestra, Almiro Zorin mož. Sonca mu razodene svojo mladostno ljubezen, svoje čudne zgode. Ljubezen do kranjskega junaka jo je obvarovala, da se ni vdala turškemu carju. Tega hoteti ni mi dala Najbolj podoba tvoja res, Ki pred očmi je sploh mi stala In je ko neprelezna skala Pred me in greh nasula jez. spoznajo vsi, in veselja in sreče ni ne konca Za teden so bili na poti Don, dona, Sonca in junak In z blagom slug povorek tak, Da vidca se strmenje loti; Na Kranjsko šli so toti. Privede jih na Kranjsko tir, Na Kranjskem bil je sjajen pir, Junak se s Sonco je poročil; Nad hiši dve se je zobločil Veselja svit, nebeški mir. Možje, ki so Valjavca dobro poznali in ž njim občevali več let nam opisujejo našega pesnika kot ljubeznivega družabnika, zvestega prijatelja, pravičnega učitelja, neumorno delavnega, vestnega književnika, blagega sina in brata ter preskrbnega očeta — sploh kot pametnega, vrlega moža in poštenjaka od nog do glave. In tudi njegove poezije so čist in jasen odsvit njegove čiste duše, njegovega zlatega srca in njegovega poštenega, kremeni-tega gorenjskega značaja. In dasi nas od časa, ko so prvič zagledale beli dan, loči doba štiridesetih, da, celo petdesetih let, in se je v tem času premenil naš jezik in v mnogo stvareh tudi naš estetični okus, vendar sem prepričan, da jih bo s slastjo prebiral vsak, kdor si je ohranil pravi čut za pravo poezijo. _ J Fr. Leveč. ') Jos. Stare, Ljubljanski Zvon 1897, str. 279—284. — Dr. Avgust Musič, Uspomeni Matije Valjavca. Nekrolog, v Zagrebu 1898., str. 10—12. Zdaj se ne kraja. Popravki. Pri jako težavni korekturi mi je izdatno pomagal g. kolega profesor Alojzij Tavčar, za kar mu javno izrekam iskreno zahvalo. Vendar nama je ušlo še nekaj zelo neprijetnih tiskovnih pogreškov, ki jih tukaj popravljam: Na str. IV, 7. vrsta odspodaj beri: zlat?, ne pa zlat? Na str. 2, 8. verz odzdolaj na desni beri: Duša, da; ne pa: Duša da Na str. 11, 1. verz odzgoraj na levi beri: Stožčeve, ne pa: Storščeve Na str. 14, 10. verz odspodaj beri ohladi, ne pa: ohlad „ „ 18, 15. „ odzgoraj „ Še lj ubše, ne pa: Se ljubše „ „ 22, 2. „ odspodaj „ Kakor bratom bratje. — Lepa reč! ne pa: Kakor bratom bratje, lepa reč! Na str. 24, 8. verz odspodaj na levi beri: Želel, da postanem orel, ne pa: Želel, da postanem otel Na str. 28, 6. verz odzgoraj beri: Naj ga kreše, kakorkoli hoče, ne pa: Naj ga kreše kakor koli hoče Na str. 35, 11. verz odzgoraj na desni beri: Viž, ne pa: Viš „ „ 37, 11. „ odzgoraj na desni beri: kljub u, ne pa: kij ubn „ „ 42, 3. „ odzgoraj na levi beri: Saj, ne pa: Vsaj „ „ 46, 8. „ „ „ „ „ k m al, ne pa: kmal' „ „ 64, 2. „ „ beri: Se, ne pa Se „ „ 69, 5. „ „ beri: Pa v govorici, ne pa: Pa v govovici Na str. 74, 16. verz odzgoraj beri: Prst prekapajo robato, ne pa: Prst prekapajo rabato Na str. 90, 4. verz odspodaj beri: Škatla, ne pa: Škatla „ „ 103,20. „ odzgoraj „ Ker ga imam samlemal, m al, ne pa: ker ga imam sam le mal', mal' Na str. 109, 14. verz odspodaj beri: opehariti, ne pa: opehatiti „ „ 114, 2. „ „ „ Sel, ne pa: Sel Na str. 144, 14. verz odzgoraj beri: Odzdravilo, ne pa: Odzdravila Na str. 173, 3. verz odzgoraj beri: zgubi, ne pa: zgnbi „ „ 196, 12. „ „ „ v n aro čj i, ne pa: z naročji „ „ 197, 8. „ „ „ kot je Zaira, sultanicu; ne pa: kot je Zaira, sultanica, Na str. 204, 3. verz odzgoraj beri: hrepeneče, ne pa: hrepeče „ „ 204, 13. „ odspodaj „ „Za, ne pa: Za „ „ 204, 10. „ „ »In, ne pa: „In „ „ 219, 12. „ „ „ Šenkompostelj ski, ne pa Šenkompostelj ski „ „ 226, 4 „ odzgoraj „ Še, ne pa: Se „ „ 227, 3. „ odspodaj za nadpisom Drugi nastop dostavi Ifigenija Arka. Na str. 239, 1. verz odzgoraj beri: Šele vrsta hudobnih, ne pa: Sele vrsta hudobnih, Na str. 250, 12. verz odspodaj beri: Apolonu, ne pa: Apolouu „ „ 251, 11. „ „ „ dol k mrtvakom, ne pa: dal k mrtvakom Na str. 255, 1. verz odspodaj beri: človeški, ne pa: človeški „ „ 265, je pred 16. verzom odspodaj izpadla beseda Orest. „ „ 265, 10. verz odspodaj beri: Je vzela, ne pa: Je zvela „ „ 276, 10. „ odzgoraj „ Še čas je, ne pa: Se ča.s je „ „ 283, 2. „ „ „ temu, ne pa: temu „ „ 300,16. „ „ „ je le tebe, ne pa: le le tebe „ „ 300, 3 „ odspodaj „ Očetni dom, in mene spet povrne, ne pa: Očetni dom, spet povrne V Kazalu prideni za 7 pesmijo „Prostost" še: Vedež 1848, str. 153; pri legendi „Sveti Gregor" beri: 1860, I., 33, ne pa: 1860, II.. 33. Dostavek k str. XXIV., zadnja vrsta odspodaj: Julija pl. Matavšek se je iz Varaždina preselila v Zagreb, kjer je bil njen oče svetnik banskega stola. Tam se je temeljito izobrazila v glasbi in zlasti v slikarstvu ter se omožila s slikarjem Ivan Zasche. Ko ji je mož kmalu umrl, je tako žalovala po njem, da je šla v samostan ter umrla kot nuna v Neudorfu pri Modlingu poleg Dunaja 1. 1871. Julijin brat Ferdinand je bil 1. 1856. najpridnejši učenec Valjavčev in temu tako priljubljen, da je bil skoraj vsak dan pri Valjavcu na domu. Zdaj je sekcijski načelnik v bosenskem oddelku državnega fin. ministrstva na Dunaju. Drevo v evetu. Ko gledam spomladi Cvetoče drevo, Veselja se smej a Mi srce sladko. Približam pobožno Se mu gologlav, Ker ono mladosti Podoba je prav. Vseh vrtov je slava, Vseh vrtov je kras, Prepevajo tiče Mu hvalo na glas. Za dom si izvoli Ga tičekov par, Ljubezni je srečne, Vesele oltar. Iz cveta čebele Nabirajo med, Napravljajo 'ž njega Nebeško si jed. In v senci njegovi Pozabi se trud, Glavičici sivi Prijazno je tud'. Mladosti nedolžni Enaka je last, Ta cvet je dežele, Človeštva je čast. Veselje razseva In r&dost budi, O kr&snosti njeni Se vse veseli. Z veseljem napaja Še starcu srce, O njej se nebesa Same vesele. Zatorej ko vgledam Cvetoče drevo, Veselja se smej a Mi srce sladko. Poletni Lej, solnce zaMja, Zapušča zemljo, Vrhovje le gaja In gor je svetlo. večer. In kosci in žnjice Sem s polja gredo, Fantiči, deklice Prijetno poj o. In slavčevo petje Po logu dom, V te glase zapletje Se murin: škriškrl! S planine ženejo Pastirci goved, Na piščle pojejo Med čedami sred. Iz dimnikov skaka Visoko že dim, Večerja pa čaka Pripravljena vsim. Noč tiha pokrije Zdaj trudno zemljo, Da vsak si počije Za delo novo. Na grobu. Teci, teci, solza, Solza mater'na, Doli na gomilo, Na ta črna tla. Kaj se jokaš, tarnaš, Duša mater'na? Dete je veselo Z angelčki doma. Križ pri križu, žali Bridka znamenja; Dosti mnoga, razna Ti je druščina. Duša da; al' truplo, Truplo ni doma. Zemlja, zemlja tuja Bodi mu lehka! Teci mi le, teci, Solza mater'na, Doli na ta črna, Črna tuja tla. Tiee vinopivke. Grozdje na trtici Visi rumeno Zunaj na vrtici Hiši vpleteno. Z bližnje goričice Pa priletele K meni so tičice V petju vesele. V trto spustijo se, Peti začnejo, Živo glasijo se, Jasno pojejo. Jagode pikajo, Zeljne medice, Vinčece zmikajo Male tatice. Ko se napila je Mala družin'ca, SoČek hvalila je Sladkega vinca: „Srečna dežela je Vinorodivka, Trta vesela je Togopodivka." „Z vinom preganjajo Slednje skrbi se, Zali se p&najo, Vse oživi se." Rož ie a. sem rožo Zalo cvetečo, Vbode mi v kožo Rano skelečo; Al' zacelela Kmalu je rana, Bol odletela Brž je pregnana, Ljubica vzela, V nedro je dela Rožico. Prostost. Do jeseni preživela Že je mlada tičica, Starka zanjo je skrbela, Mati srca milega. Ker tedaj je log goliše, Gozdne trate zapusti, Tikoma na vrtec hiše Jest' iskat si prileti. Ali mater sokol vjame Pozno, pozno na jesen, Vso podporo tiči vzame V srcu svojem tič leden. Zdaj si sama tica vboga Hrane išče na zimo, Po drevesih vel'ga loga Leta semtertja skrbno. Al' sirotica se vjame, O gorje, na žimnico, Z ločna deček brž jo sname,. V kletko jo zapre tesno. Res da piti, jest' imela Dosti zmerom je vsega, Al' kot zunaj ni vesela Nikdar, nikdar več bilžt. Gaj ogoli ostra zima, Naga debla so dreves, Piče tičici več nima Posmojen od burje les. Le zdihiije vjeta reva, Da zgubila je prostost, Vedno poje in prepeva Težke sužnosti grenkost. Prevzetniei. 0 ti deklica prevzetna, Kaj si vendar tak nemila? Vseh očem tako prijetna, Enega bi vsaj ljubila! Par očesec — svetla zvezda! — V lice — kri in snegobela — Vsa postava — rajska res da! — To prevzetno tebe dela. Al' prevzetna in nemila Tak ne bodi, duša ljuba! Saj veš, da prevzetnost bila Angelcem je clo poguba. Ti moj oče. Slava tebi, vsevladavec! Svet je velik, je širok, Ti njegov si oskrb'v&vec, In tud' jaz sem tvoj otrok. Kim si v varstvo me izročil, Ni bilo jim z&me mar, Sem pustivši jih se ločil, Ne vedoč v korist, al' kvar. Zemlja pred menoj velika, Jaz tak majhen sam na njej, V širnem svetu micna pika Nisem vedel, kam naprej. Temno sem o tebi slišal, Kdo si, kaj si, ne vedoč; Prošnjo k tebi sem povišal, Ti si dal mi koj pomoč. Te ne vidim, te ne slišim, Te ne čutim, ti si duh, Al' da stran od tebe nisim, Znani vid mi, čut in sluh. Svet je velik, zemlja širna, Nisem sam, ti si z menoj, V srcu pokoj, duša mirna, S tabo celi svet je moj. Kam in kje? Kam drži na desno cesta, Kam drži na levo pot? Mož, povejte mi po skušnji: Kje se laže ognem zmot? „Pot, ki vidiš jo na pravo, Te prinese v mesta kras; Ki drži na levo steza, Te pripelje v prosto vas. Ce nameriš jo na mesto, Kras zidovja najdeš hiš, Ce se pa na vas obrneš, Tam nasprotno vse dobiš." Kam tedaj naj se obrnem: Al' se v mesto naj podam, Ali naj na vas jo mahnem, Srečo boljšo kje imam ? — „Vidiš, to ti je vse ena: Kakor se obnašal boš, Lahko v mestu, lahko v vasi Si, če hočeš, srečen mož." Rožiea. Kožica vesela V pomladi cvetela, Prišel je kresnik Vseh rož svetnik, Eožica je suha, Vela in brez duha. Roža na poml&d Si človek mlad; Pridejo pa letar Roža gola cveta Roži suhi par Si človek star. Na planini. Vstopim se vrh planine, Solnce ravno gori gre, Z nebotične visočine Se mi daljni svet odpre. Ozrem se na domovino, Gledam na gorenjsko stran, Zrem dolino za dolino, Za planjavo vidim plan. Polje žitno rodovitno Se v oči mi lesketa, Vidi pridnost se očitno Kmetovavca marnega. Bistri potok, reka vije Se tja v rajsko zelenj&d, Zemlja vlage se napije In rodi stoteren sad. Hrib za hribom se dviguje, Gora gleda čez goro, Božjo moč mi oznanjuje Vse, kar vidi krog oko. Od tam belega Triglava Daje mi v oči ozir, Bistra tam izteka Sava, Petja nevsahljivi vir. Ondi se mi odgrinjuje Blejskega jezera kras, Raj pozemski, kjer dviguje Iz valov se k nebu glas. Od tam doli, kjer megla se Ravno je pretrgala, Sem v oči mi lesketa se Svit zidovja belega. Stara tam stoji Ljubljana Vse dežele čast in kras, Mati sinom slavnoznana, Z gore čuj pozdrava glas! Zrem po hribih, zrem po polji, Mečem semintja oči, Gledam, kar mi je po volji: Mesta, trge in vasi. Vidim pred seboj Gorenjsko, Tamkaj Notranjsko poznam. V vinorodno stran Dolenjsko Zdaj oči uprte imam. Tamkaj doli s Kranjci brati Štajerec se in Hrvat, Ne zamuja desne dati Tu mi korotanski brat. Rajske radosti zigrava V vnetih prsih mi srce, Vidim, brata brat spoznava Vedno bolj od dne do dne. Brezgorje. V podonavskem mestu Huda sapa piše, Kranjskemu učencu Črne lasce više. Pihaj, pihaj, burja, Saj sem te navajen, Kras še od močneje Vendarle je glajen. Pihaj, al' ne pihaj, Mi ne delaš sile, Nisi ti, ki zmika Srcu zdihe mile. Kamorkoli gledam, Al' zidovje biva, Al' pa dolga, dolga Plan neprevidljiva. Ni življenja ribam Urnim brez vodice; Kjer ni drevja, petje Se ne zlega tiče; Kjer ni strmih st&nov, Travnate planine, Al' veselje biva Tam za gorske sine? Da Ar na tujem tudi, Zvezda, me poznaš, Ker na mene doli Ko doma migljaš? Zgodnja zbujevavka, Dne oznanjevavka, Al' me še poznaš? Jaz poznam še dobro Tebe, zvezdica, Stara mati so te Mi zaznamila, Kadar prisvetila, Si me iz sna budila Daleč tam doma. iei. Kaj že hočem ? Teci, Nesi ji pozdrav: Vnuček Vas pozdravlja Z dunajskih dobr&v. Kaj še potlej ? Res da! Prašaj še je, zvezda, Al' me vid' z viŠ&v. Zvezda, zgodnja zvezda, Ti tako miglj&š, Ali hrepenenje Moje mar pozndš? Al' na kako vižo Mi rešitve bližo Oznanit' imaš ? Podonavska riba. Rib 'ca jasnooka, Plavaj za valovi Doli po Donovi Tj k do Save vtoka. Pa mi jo pozdravi: „ Zdrava bodi, Bela, Srečna in vesela Drevi kakor davi!" Plavaj gor po Savi Na slovenske strane, Gori do Ljubljane, Pa mi jo pozdravi. Pa poglej, al' sije Se ji solnce milo, Al' se potemnilo, Da oblžk ga krije; Dalje le po vodi Brez pomudovanja Do preljub'ga Kranja Gor po Savi brodi; Storžec al' še koli, Zaplota planina, Zverska domovina, N&njo gleda doli; Pa mi ga pozdravi: „Zdravo, ljubo mesto!" Pa popusti cesto Dalje gor po Savi. V Kokro, 'z Kokre v Bel'co Plavaj k vasi Beli Do moje zibeli V Storžčevo dežel'co. Al' me kdo pogreša, Kdo po meni praša Nihče nič ne praša, Nikdor ne pogreša. Ali jaz pogrešam, Hrepenim po tebi, Pa me nočeš k sebi, Pa te le pogrešam. Ribica, ne hodi, Le se spet zasukaj Pa ostani tukaj V podun&jski vodi! Slovo. otorščeve se glave Megla je prijela, Bližajo se dnevi Svetega Mihela. Ljuba, mila, draga, Ceš li moja biti, Moraš le za mano Tja na Dunaj priti. Sedajo študentje Na vozove hitre, Pojejo popevke In igrajo v citre. „Jaz pa nočem tvoja Draga ljuba biti, Nočem ne za tabo Tja na Dunaj iti." Konji so spočiti, Dirja se je vnela; Draga se je zgrud'la, Padla, omedlela. Pa doma ostani, Druzega si zvoli, časi se me spomni, Pa kaj zame moli. Svoje* bele roke Skupaj je sklopila, Z grenkimi solzami Lica si močila. „Bom doma ostala, Nem s teboj hodila, Ljubega doma si Druzega zvolila." „Zelen grob bo ljubi, Ž njim pogreb poroča, Venček mi bo trava 'Z neder mi rastoča." Hrepenenje. Daleč sem doma, Duh pa vsak dan roma, Roma, roma, roma Dan za dnem do doma. Kaj si mi storila, S čim se prikupila, Si mi priljubila Se, dežela mila? Nag sem šel od tebe, Bil sem sam za sebe, Brez dobička, zgube In brez duše ljube: Smrti zgodnje zobni Plen spi oče v grobu, Kar mi še je ljubo, Vse mi je pod zgmbo. Pa si le mi ljuba, Skli me tvoja zgutoa, In bo vedno sklelai,, Nikdar zacelela. Brez miru, brez neha Duh po tebi zeha, Roma, roma, roma Slednji dan do doima. Vzeli so mi srečno Upanje za večno, Vendar roma, roma Vsak dan duh do doma. Dunajske tereine. 1854. I. Doma sem bil po šolah dokončanih, Nikdor ni vedel za namene moje, Nihče me prašal po namerah zbranih, Kar med sorodnike jih štejem svoje. Ni upal strijec, upala ni mati, — Dasi je hude bila v duši boje, Kar mogel sem iz nje vedenja brati, In bral sem z nekako tesnobo dušno, — Kaj mislim, kaj namerjam, me prašati. In jaz sem s težo molčal klopoušno, Nerad žaliti jo z ne všeč - besedo In spet nerad, da srce sebe glušno Pretrgalo odločbo bi čez sredo. Ni prašal stric me, da si rad bi prašal, Do kar mu sum je zbujal radovedo, Za kar pa me praš&ti je odlašal, Ker slišal je od drugega jezika, Kar se od mene čuti je zanašal. Al' mater gnala skrb je bolj velika, In želja, da bi želji nje ugodil In vrgel stran posvetnega malika; Molila je, da bi se ne izrodil; Molila je, da bi spoznal nevarnost, Ki pot zgrešivši vanjo sem zablodil, Da bi odložil dušno to nemarnost, Ki v&njo me je svetni duh pogreznil In zapeljiva kvara radodarnost; Molila je, da bi se duh mi streznil, Da bi minila me nesrečna mama, Da pokrov bi se mi z oči odveznil. Velika bila je nje duše klama, Priložnosti je čakala ugodne, Da misli zvedela bi moje sama, Olajšala skrbi si mukorodne . . . Prišel je k meni v vas prijatelj 'z bliže, Tovariš šolske dobe jako plodne, * Dve šoli bil od njega jaz sem niže. Ko je odšel, približajo se mati: Na čelu temnem čudnogrbe riže Kazale so mi črke lahke brati, In čudno ganile so me te črke, Nasprotnosti dve jeli sta se klati; In tolklo mi je srce kar na glasne trke, Krotil sem s težo, kar je vrelo v meni, Gasil, da je letela duša v cmrke. V besedi skoraj poluzadušeni Poprašajo me: „Kdo pa ta gospod so?" — V besedi rečem kratko izrečeni: „„Student kot jaz."" In mati spet: „Odkod so?" Nastavijo v pogumnosti začeti. Odgovorim: „„One odonegod so!"" — „V kateri šoli so pa že?" — „„V deseti."" — „Ti si pa tak, da nočeš iti vanjo?" — „„Jaz sem pa tak!"" — Začne mi dušo meti Bridkoba, ki zvalila se je nanjo, In materi je bil odgovor britev, Ki vrezala je rano ji notranjo, Ki zanjo težko se dobi celite v. Več dalo meni ni pokoja, A mater tolažila je molitev. Meglena mi odzdaj je bila hoja, Zamišljenost me vsega je prevzela, Peklila me je neka spretnost dvoja, Ki, rekel bi, se n&me je zaklela. Prišel je čas, da poj dem stran od hiše, Da bo odločba me od doma vzela. Ločitev kratka; nihče solz ne briše, Ne briše mati, jaz si jih ne terem, Ni zdiha zame, mati tud' ne zdiše, V obrazih žlahte žalosti ne berem, Al' jeza name iz oči jim bliska Grozeča: naj te smem, te v prah poterem! Al' materi samota srce stiska, Oblije solza lice ji upalo, Da klela bi me, ni tak duša nizka, Ni tako nizko duše ji dognalo. Le brž iz para pa na sapo zunaj! Hlapon zažvižga, urno je zdrdralo, Na znojno čelo hlad pihlja mi Dunaj. n. V nedeljo večer majevega dnova, Ko solnce odbeži za naše vide, Soparna zemlja ohladi se znova, Lepota dunajska, pustivsi zide, V obleki dragi, v spreminja vi svili V priljudni Prater na sprehod izide, Al' kam drugam v okolici obili. Doma tud' mene biti več ne mika Na Vdenu v prijazni mali vili. Zaprem Prešerna, svojega malika, Napotim v hlad se vodnega Glasi j a In z mdno množica ljudi velika. Od daleč že mi godbe harmonija Na se ušesa radoslušna vleče, In razna vstaja v meni domišljija. Akacijevo cvetje mi dišeče Napaja z dobrodetno duh vonjavo. Mladeniči in deklice cveteče Sprehajajo skoz senčnato dobravo, Septaje na ušesa sladke kremlje, In sedajo v hladilno mehko travo Na prt, od matere pogrnjen zemlje, Na to zeleno zofo na tleh doli: Ozir se na spodobnost malo jemlje. Oko, še ti si zvezdico izvoli! Si pravim, in pošiljam krog ozire, Ker človek sam je človek le popoli. Odprejo muzikantje godbi vire Hladijo težo žejnega mi duha, Globoke delam, vlečem v se požire. Pazljivost vzame vsega mi posluha Mladenka zala sama sred gospode, Za vso okolico na videz gluha. V oči me rajska ta podoba zbode; Približam se in k njeni sedem mizi, Prinesti rečem si cukrene vode, Al' upal nisem z govorico blizi, Sedel sem nem, ko bil bi brez besede. O le se, norček, le se v ustni griži, Da te nesrčnost tako kmal oprede! Jaz tiho bil sem, ona je molčala, Skrivaj pošiljal samo sem poglede, Al' ona jih z očmi je odbijala, Da me spreletala je rdečica; Cukrene si je vode dati dala. Izprazni meni plitva se sklenica, Al' še ostati veže moč me čudna —, Oči nje tih oglasna govorica, Podoba lepa, rajske slasti budna. Prinesti rečem ledetine sladke, Da ohladi vročina se negudna, Zadajana mi od nasprotne mladke. Lej, ona reče tud' za ledetino In je počasi, žirke dela kratke, Posnema mene vidno s priliznino, Pa le se jezik meni ne odveze. Zadel na trdo Amor je ledino, Al' oster plug najtršo kepo zreže, Eazorje kraje, prst zrahlja po njivi, Ljubezni seme vseje, sad doseže Sejavec mali, pobič nagajivi. Potrkam, priti strežetu pomignem, Oči ji v me se vpreta ljubeznjivi, In jaz ta hip po udih se prešvignem; Še bodi, beži proč! mi nekaj pravi, Ne vem, kaj delam, plačam pa se dvignem, Priklonim se in jezik le pristavi: Da bila noč Vam lahka, gospodična! In ona: Lahko noč naj Bog Vam javi! — A meni grenka bo, pelinu slična. m. Na vrtu kneza Švarcenberga v hladu Sprehajajo se dunajčanske rože, Zadoščevaje srčne želje gladu. Jaz tudi vrinem se med ljudstva množe, Ker polni cvet z veseljem ogledujem, In kjer jih več je, lepših vidiš lože In veš, lepote rad ne prezirujem. In lej, med njimi, ki so se vozile Na vse strani, zapazim, ko zmotrujem, Kje strnjene bi vse krasosti bile, Na sprehajališču prelepo žensko; V njo vpro oči se od neznane sile. Dekle sem menil videti slovensko Tako ve zrasti kakor tanka jela S postavo zalo, lepo kot helensko; Rdeča kakor kri, ko mleko bela, Okroglo nedro, snežno, hrepeneče! Pogledov luč mi prvi hip je vzela, Da videl nisem, kaj krog mene se leskeče; Ko v solnčno bil pogledal bi svetlobo, Mežurek meni vid oči' prevleče, In pride misel mi na temno dobo, Ko videl bil bi že telo to krasno, In duh havta na vso moč ino z zlobo In dirja za spominom nepočasno, Ne spomeni se časa ne, ne kraja, Preteklo mu ni vedro, ni mu jasno. Kibnjak na koncu druzega je gaja, Po vodi plava razna perotnina, Iz skale onkraj bister vir izhaja, Hladilna in okusna studenčnina. Tja grem in kupim si je steklenico, Izpijem željno jo ko kupo vina. Pa lej, za mano vrtnico cvetlico! In kakor jaz izprazni ona kupo, Odlomi z belo kruheka ročico, Da rajsko nektarno zatakne pupo, Ko videla je malo predi mene. Da bi odšel, mi delo je gorjupo, Al' kar ostati, tudi stran me žene. V ribnjaku zadnjem plavajo labudi, Iz tujih krajev tiče zaplojene; Tem moškim dolgovratcem vse se čudi, Metati jim začnem drobtine v vodo, In komaj jaz, drobi že ona tudi. Sirena hitra, ti želiš mi škodo, Zakaj se vedno pred oči mi staviš? Stojim na trdnih nogah, o ne bodo Me pahnili, če še tak onegaviš, Pogledi tvoji v položene mreže, Na se ko druge mene ne pripraviš. No, komaj sklenjen sklep, se že razveže; O človek, slaba tvoja je narava! Zapaljen ogenj mi se ne poleže. ' Pogledam jo, motnost z oči odplava, Lej, ona je, spoznana na Glasi ju, In ko takrat me danes pogledava, Poznam po željnih nje oči jo siju. Pobegnem, sam ne vem, zakaj; pa kmalo Zadržan od oči in strelcev njiju Od spodaj vsedem se na počivalo. Za mano pride. „Bi li sesti smela", Me praša po gosposki, „na sedalo?" — „„ Prostora dosti, ako Vam ne dela Nadlege moja mala pričujočnost."" In ognem se, da sama bi sedela. „Gospod", mi reče, „moja naj navzočnost Nikar ne bodi Vam uzrok umikat" — „„Gospa, odreči Vam je nemogočnost, Pri Vas sedeti radost mi velika."" „Nisem gospa, zakonska ne soproga." — „„ Odpustka prosim, gospodičen dika, Se ljubše mi in radost bolje mnoga."" In tak beseda je besedo dala, Prišla do družnega sva kmalu zloga Počasno bliže se primikovala, In ko na zemljo se je noč razlila, Že roka mi v ročici je zastala, S poljubki narazen sva se ločila. IV. Poletni stan mogočnega cesarja Obdaja vrtov dunajskih krasota. Odprt je vsem po milosti vladarja. Tu shaja rezidencije lepota Se dan na dan, očem nevarna paša, Palilo src, uzrok želja, pohota, Nesrečen kraj, od koder se odnaša Nemir srca, hudoba nepokoja, Ki zlasti v tihi noči se oglaša. — Od solnčnega se ohladiti znoja Položila sva v travo ude trudne Jaz in pa ljubezniva draga moja. Zaljubljeni imajo misli čudne, Dekle obimčka lepo me z rokama In reče mi besede te priljudne: „Resnica bodi, dragi moj, med nama, Povej mi po pravici vse na tanko: Sem li jaz prva tvoja, sem li sama? Al' imel drugo ktero si meščanko? Katera v ljubic tvojih že sem čredi ? Al' mestno raji, raj' imaš seljanko?" In željno vpro se njeni v me pogledi, Odgovora po godu pričakuje, Nikoli v taki nisem bil še zmedi, Nikoli bilo ni mi v srcu huje, Enakodušje le sem hranil s težo. Pa kaj se hoče ! Naj resnico čuje, čemu zapletati jo v lažno mrežo? In kaj pa, mislim, je, če tudi tvegaš In ji odženeš sluha mučno prežo. „„Ti nisi prva! — Kaj roko utegaš? Ah, tako dobro, ljuba, to mi dene, Z objemom ti vso zoprnost mi begaš. Ah, roka tvoja naj me spet oklene, Razlija to po udih mi telesa Sladkoto slastno, dražjo od vse cene, Da precej zanjo rad hi dal nebesa. Ti nisi prva, vendar zdaj si sama. Kaj gledaš me tak čudnega očesa ? Zakaj obhaja zdaj te taka mama?"" In „Zdaj" beseda tiho ji uide, In, „Nič, nič!" reče, koj tak ena klama, Ki naglo pride, naglo spet odide. In ona nasloni se name znova, Vrste pobeša v tla pa vnme vide. „„Ti nisi prva, ta pa je gotova, Da ljuba moja, draga, ti si edina. Al' da si nič zamolčala ne bova, Odkrije naj se srca globočina, Povem ti svoje vse stvari ljubezne . . . Najprva, ki me vnela je, deklina Še ni pozabljena in ne pogrezne Se nje spomin mi v Letine valove, Le vedno sili čez ograje jezne. Ko sem dozdevanja doživljal dno ve In luč prižigala se mi spoznanja. Da misli sem dobival bolj gotove; Ko je pohajala otročja sanja, Tedaj očem podoba se prikaže, Predmet edini zdaj premišljevanja. Začuti srce, da oko ne laže, In želja se zbudi jo pridobiti, In čutil sem premagati vse straže, Ki bi ovirale do nje mi priti, Za to se dosti močnega junaka. O kak sem mogel tak neumen biti, Da bila mi svetinja stvar je vsaka, Ki bila količkaj je ž njo v dotiki! O to je čudna luda doba taka, Zdaj smejem se budalosti veliki, Ko spomnem se in se sramujem skori.. Imel sem v eni časti jo s svetniki In kakor želel sem nebesa gori, Ko risala mi raj je stara mati, In črtala z besede čudotvori, Tako začele so za njo me gnati Zbujene v srcu želje nepokojne, In niso mi hoteli mira dati Obraz nje mili, ustne rožnobojne, Vseh udov ravnomerna čudna rednost, Lastnosti, živi boginji dostojne, Polnota prs, okrogla snežna sprednost, Budilna hotno grešno poželjivost, In tista nje namišljana nevednost Za lastno nje lepoto, ljubeznivost, In nižanje pod druga se dekleta, Kar večalo Šele je zapeljivost. Po teh lastnostih bila mi je vzeta Pokojna moja duša prosta prejšnja, Edina bila mi je misel Meta, In želja prilastiti jo pregrešna; In željo pomnoži mi še priložnost Do svidanja, do znanja moč pospešna. In šla je proč od mene vsa otožnost, On& mi v rajski diki je sijala, In ko svetloba solnčna daje zmožnost, Da spešno raste zel pozemna zala, Tako je radosti, v temi klijoči, Vesele rasti ona moč dajala. Kaj pričo njega se godi, ne loči, Ki zgubil je predragi dar pogleda. Ljubezen prva — celi svet svedoči In vsakdo to resnico sam pozveda — Ljubezen prva je in bode slepa. Al' pride čas in človek le spregleda In odbeži mu domišljija lepa, En sam pogled in solnce meni mrkne In radost furija postane srepa, Ki, kamor grem, za mano urno drkne, In kot sokol, ko pride nad goloba, Kar zviškega kot blisk na njega frkne. Postavi brž se njena mi podoba, Kadar v zavetju ravno biti menim, V tej sceni, ko mi fantalinski poba Je odobfmčkal raj s poljubkom njenim, Pred vide, ki nenadoma prevlekla Jih neka stvar s preprtom je meglenim In veri v ženske hudo rano vsekla."" Dokler sem Dokler sem študiral, Ljubice sem zbiral, Danes kakor včeraj Dve sem imel zmeraj. Ena b'la Kranj ica, Ena pa Nemčica; Pustil sem Kranjico, Sel sem za Nemčico. študiral. .. Sape so odvele 'Z rojstne me dežele, Tuj sem kraj izvolil Pa na tujem zbolel. Od mene orlica Zbegla je Nemčica; Stan sem svoj obrisal In Kranjici pisal: Pošlji mi, Kranjica, Moja golobica, Zlo vest, al' veselo: Zdravje, al' smrt belo. Pride list in pravi: „Naj te Nemka zdravi. Naj te Nemka leči, Saj ti je po všeči. Zdravje dečla mlada Imam sama rada, Pustil si Slovenko, Smrt ti pošljem grenko." Ob štiriindvajsetem letu. Kaj stoje oziraš se nazaj odtod? — Gledam, kak je dolga od zibeli pot. Hitro je poteklo dvakrat dvanajst let, Bodem li doživel toliko jih spet? Enkrat sem od spred to pot pod mero del: To bo dolgo, preden konec bom dospel! Danes se dozdeva kratka mi na moč. Kakor jo prehodil bil bi dan in noč. Ki je hitro tekel, stekel se je dan, Ki ko polž je lezel, stečen je, končan. Gledam na pretekla leta le nazaj, Milo mi se dela, sam ne vem, zakaj. Mož sem, al' otročji čas nazaj želim, In oko, da gledal kot otrok sem ž njim; In pa pamet, da bi ko takrat umel, In srce, da vsem bi ko takrat verjel; In ljudi, ko mislil sem si jih takrkt, Da bi vsac'mu upal kakor bratu brat, Kakor bratom bratje, lepa prazna reč! V grob so te zagrebli, vem, za večno leč. Vrhu Varaždinskih gor. i. Vrhu Varaždinskih gor Družba trtni sok okuša, Veselice glasni kor Pak odbija moja duša. „A1' si čuden, Kranjec moj, Ni po godu tebi družba, Gospodičen in gospoj, Vidim, mrzi tebe služba." Umeknil sem se na stran Pod nebo, pod milojasno, Tamkaj vživat božji dan In naturo tako krasno. Več besed iz zalih ust Nisem mogel, da bi čakal, Grozd ta mi je sok prepust Na moj čutni jezik stakal. Vem, pogrešal me ne bo Ni gospod, ni gospodična, Kupice na glas poj o, Taka godba je premična. » Ni pogrešil me gospod, Pogreši me dekle mlada, Gre ter išče me povsod, Po vseh kotih vinograda. Poleg mene vsede se V senčico pod sočno trto Na zeleno kanape, Po žemljici razprostrto. „Kranjec moj!" odgovorim, Druge zamolčim besede, „Kranjec moj!" spet ponovim, Vanjo vprem srepe poglede. Zgane jo besede glas, Ki jo ž njim sem izgovoril, Z lic ji ide rožni kras, Kjer se prej je tako zoril. Nič mi ne odgovori, V tla molče poglede skloni, V roke skrije si oči', In glavo na me nasloni. Joka se na glasen zdih, Na ta zdih sem ji oprostil; Tak odgovor glasnotih Mi za vselej je zadostil. n. Ponapili so se vina, Vrel iž njih je zloben duh, Zginil jim je iz spomina Trezne pameti posluh. Spustili so jezo svojo Ne naravnost koj na me, Padli so na dečlo mojo, Nanjo brusit šli zobe. V glavi šlo jim je okroglo, V srcu pekel jih je strup, Ni jim to v možgane moglo: S Kranjcem Hrvatica skup! Oh, in jaz sem zanje gorel, Odkar diham in živim, Želel, da postanem otel, Da bi precej zletel k njim. Bog je slišal moje želje, V sredo mednje me je del, Od Njega mi je povelje: Bodi brata brat vesel! Dekle se nasloni name, Ne zjezi je ta njih golk, Mene pričo njih objame, Da nastane precej molk. In ta molk je bil zgovoren, On govoril je za me, Bil pri njih mi to je storen, Kar je znalo že dekle. In dekle je toli vedlo, Kol'kor jaz od mladih nog, In da se za večno vsedlo Vame je, ve v nebu Bog. Taki so. Dejal sem, da je draga Mi domovina blaga. „Tako je prav!" so sladko Dejali mi prav gladko, V oči so se spozrli Pa vhod mi v dom zaprli. Soneti. L Zato, ker si tak prenebeški zala, Pa moških trop okoli tebe leta, Ko bčele okrog ajdovega cveta, Kadar je nanjo blaga rosa pala. Od vs&kod ti jih je lepota zbrala, Vojni k bahaje slavo ti obeta, A civilista srečo tega sveta, Ki vama skupaj v lep sad kal bo gnala. Med trumo, ki za tvojim sledom hodi, In ki brez tebe ni jim več živeti, Je tudi pesnik in zalaža tebe. Poslušaj vse, naj govore kar bodi, Le pesnika odpravi brž od sebe, On vtegnil bi o tebi še zapeti. II. * O Romeo, ne bodi jezen name, Ker sem obrekal te, da pomanjkljiva Ljubezen bila je, ne Jul'ja kriva, Da si otresel Rozalino z rame. Ljubezen mislil sem, da, ko se vname, Je stanovitna in nepremekljiva, Da, kakor oživi, je vedno živa, Da težko se to sladko breme sname. Ni taka, ni. Imel doma sem ljubo Na daljnem Kranjskem prelepo Slovenko, Imel nje zgubo bil bi duše zgubo. Na Dunaj prišel sem, tri dni ne mine, Zagledam brhko dunajsko mladenko, Srce mi vname, prejšnjo mi spodrine. III. Minila je nebeškega obraza Za dušo mojo glorija dekliška, Ko zvenila je roža nje deviška, Poparjena od slane in od mraza. Nič več do srca bilo ni prelaza Za vero v ženske; žila mi pesniška Dobila ni za krasni spol poviška, Vsaj za nasprotnost bilo ni dokaza. Pohvali neki Giges mi soprogo, Da lepša ko na truplu je na duši, Da nje krepost je stolp, nemožen pasti. In že naganjalo uzrokov mnogo Me peti znova je o ženski časti, Kar pade stolp in se pred mene zruši. IV. 1852. Pod vlado Faraonov vsemogočo Se izraelski rod ni več zavedel, .Tako neznano ga je čas opredel S pozabnostjo, zavednost jemajočo. Z ljubavjo do Boga in roda vročo Je bistri Mozes spet na novo vredil, Kar vsemekavi dolgi čas je zmedel, Zašlo je čredo vrnil v svojo kočo. Kaj Noricum je bil, bilo je v dvomu, Noben pisar nam pravega ne znani, Katerega bili so debla veja. Pa mož učen je vstal na našem domu, Po njem Slovenci so zares Norčani, Slovenska, če še ni, pa bo Noreja. V. Na, pokusi grozdič muškatela, Jagoda se taka sladko hrusta, Ustna bo se z ustnico sprijela, Na poljubek se zavlekla usta. Jeli hočeš od kostanja sade? Daj mi nožič, jaz ti bom lupila, Da kovačev pes te ne popade, Pa poljubek bom za to dobila. „Varaždinka, lepo moje zlato, O poljubek ti bi že prejela, Ko bi znotraj kakor muškat grela, Ko zunanje bilo bi osato, Ko jezica vašega kostanja, Deklice, ne bila bi znotranja." VI. Kar poznam te, nisem, nisem čula Še od tebe je besede lepe, Strele le iz ironije tula, Vsak odgovor samo kače srepe. S komer drugim sem še govorila, Govorila pa sem z marsikterim, Sladka vseh je govorica bila, Glej ti, glej ti, da ti ne zamerim. „Varaždinka, zlato moje drago, Ti zameri, ali ne zameri, Malo mar mi to, pri moji veri! Saj ste le mi te grenkote srago Natočile ve med kupo vina, Pa vam torej točim od pelina." VII. Jeli vidiš tam na produ Drave V sredi gline zraven kamna kamen? Trd je kremen, trde je sestave, Al' ni mrtev, žitja hrani plamen. Tvoje srce pa je kremen trši, Naj ga kreše kakor koli hoče, Nič iz njega, nič se ne izkrši, Ni dobiti iskrice mogoče. „Varaždinka, lepo moje zlato, Srce moje že bi iskre dalo, Ko bi pravo prišlo nanj kresalo, Že je bilo še preveč iskrato, Ali vaše, deklice, netilo Je prevečkrat iskre pogasilo." VIII. Dan se steže, solnce moč dobiva, Novo žitje zemljo spet objemlje, Vsa narava giblje se tak živa, Tvoje srce pa le vedno dremlje. Pojdi v gajič, tica tiče išče, Nič ni samo, kar je, vse je parček, Srce tvoje samo je samišče, Sebi triplje le njegov udarček. „Varaždinka, lepo zl&to moje, S prvo polo svojega imena Že prepletaš venec za jelena. Kako všeč ti kukavica poje! Nisem pen'ca, ne trpim podložkov, Nisem jelen, ne trpim porožkov." Čudno. Zibrali smo se z zboru Jaz in drugi moji, Onstran mene zala Vsedla se je Julika. V njo pogled obrnem, Gledala je name, Vjameva se z gledi, Ona trene brž na stran. Sramežljivost lepa Zardi ji licce, Kjer še pomnoži se Le število rožnih boj. Kakor ona trene, Zgane meni srce, In od teh dob goni Brez miru me strah in up. čudno! Saj sem vendar Gledal jo tri leta, Al' oči so vselej Vid'le zalo dekle le. Prašal nisem nikdar, Kaj in kdo je ona, Danes pak sem šepnil: Kdo je pa ta deklica? Grozne sanje. 1856. Izrekel je v družbi častnik ime, Ki dušo mi burka, burka srce. Izrekel ni: „Jula!" — dejal je: „Žuli!" O krasna, prekrasna sodnikova hči! Dejal ni častnik nič žali za njo, A mene zapeklo je grozno hudo. Iz družbe zgubim se, da se razhladim, A v mislih častnik je, vrte se le ž njim. Vrte se le ž njim, pode me na stan; Doma sem, miru ni, drevi me na plan. Miru ni pod nebom, domov grem spet, Častniku se zlemu, zlim mislim otet. Sp&t ležem, a ura za uro beži, Da nič ne zaspim, ne zatisnem oči. Prebračam z desne na levo se str&n, Izganjam častnika, a vse je zaman. Nazadnje se misli le v drem prelij*), Ne spim, igr& se le dremež z meno. Prestavim bliskoma v tujo se stran. Ondukaj vršil se je sodni dan. Iz gornjih krajev od dolnjih, odvsod Privrelo vse tožit človeški je rod. Za mizo sedel sodnik je trd, Čez mizo je prt zelen prestrt; Sodnika tik sedi drugi mož, Trd, kakor zašit v sto bikovih kož: Ne gane ga nič, kar sodnik mu veli, Natanko prehitro vse izvrši . . . Kar prideta Pust in pa Maj s tožbo, Oči nju srepo se v mene ozro. Da mene koncert ni videl, ne bal, Pust reče, karkoli sem letos jih dal. In priče, ki njemu krasile so ples, Stoglasno prisegajo, da je to res; Da Jula si kriva, da je zaostal Mi davek, ki rad sem sicer plačeval. Ukradla, veli, si meni okus, Da bali mrze mi, da ples mi je gnus; Da ti si ukradla meni ves sluh, Da sem za veselje vsako bil gluh; Da ti si ukradla meni ves vid, Da kras je lepot vseh meni bil skrit; Zagledan ves vate, za druge vse slep Da cipa sem tebi šel na precep . . . Pristopi zdaj Maj, pomladi vodič, Vse rožice s polja, iz loga vsak ptič, Narava zbujena vsa šla je za njim, Tožila je, da je več ne častim. Da bolje sem mrtev negoli živ, Da temu si Jula, ne drugi kdo kriv. Prisega sto rož zardelih lic Na tožeb resnico in vseh teh krivic; Sto tisoč vijolic s ponižno glavo S prisego tožbi veljavo dajo; Prisegale ptice vse so na glas, Prisegal na kvar mi narave je kras. Ni dosti te tožbe, še pride tožnik, Prišel te je tožit sam Odresenik. O Julika, Jula, sodnikova hči ! Ne čuješ na Julo? — Pa čuj na Žiili — Zlili, o Žiili, zdaj tebi gorje ! On toži, da si mi ukradla srce, Da dušo ukradla si mi, ki za njo, Da reši jo, smrt je trpel pregrenko. Zapisal sodnik je vse v protokol Napisal ti grehov veliko je pol. Sodnikov droban je leksikon Ni najti je v njem besede : pardon. Ko šibico voda vil me je tres, Kar pride tvoj angel varuh z nebes; Spri zate se z Bogom, z nebes je ušel, Sodnik vaju oba vsodi v pekel. Vršitelj kazni priskoči takrat, Oba vaju sune v gehenski prepad. Jaz skočim za vama, pa preden do dna Pekla priletim, zbudim se iz sna. Maj. Živel je človek svoje dni, Ki je globoko v deklico Zasadil svetli gled oči. Nadziral, pazil in čuval Dovolj ni sebe samega, Pa je izvedel prekesno, Da je pogrozil v deklico Vse pregloboko svoj pogled. Zato pa zbere dušno moč, Da prepodi si iz srca Podobo deklice lepe. — Jeseni in pozimi res Izgine izpred duše kip; Pa pride pomlad, mladi maj 1862. Nastopi v novem blesku ves, Odpre cveticam nedrija, In rože pošljejo svoj duh Na vse strani med živi stvor In tudi k njemu ter zbude, Kar tiho mirno spančkalo Je tu in tamkaj skritega, Pa njemu v duši zdramijo Iznovega podobo nje, Podobo deklice lepe; Kreposti njene rožice Razvile so se v rajski cvet: On ljubi, ljubi, ljubi spet. Trdosreni. 185B. Kameni to li ostaje Vedno, dečla, ti srce, Solza moja ti ne daje Omečiti se za me. Povedo naj drobne ptice, Žalovale so z men , Kako lile mi solzice So edino za tebo. Vetra prašaj, ki je pihal Žalostno v moj zdih in stok, Zvedela boš, da sem zdihal, Da ves zate bil je jok. Zdenca prasaj, ki število Solz prelitih zna za te, Zvedela boš, da je lilo Zate mi oko solze. Luno prašaj, ki je milo Luč sijala mi bledo, Zvedela boš, da je bdilo Zate celo noč oko. To ti žali nič ne daje, Trdosrčna si še le, Tvoje srce le ostaje Nečutljivo vse za me. Berta. i. Slonel sem pod oknom, Krajšal sem si dolgi čas Z ljubimi deklici, Kakor šega je pri nas. Kar se ti prikažeš, Sem po ulici si šla, Meni pa zastane Jezik sred pogovora. Čudno se je zdelo Prec dekletom pazuim to, Pa so koj šle gledat Kam obrnil sem oko. Ah da, reče Fani, Mlada Berta sem skakljd, Pazi, brate, pazi. Da ti ne bi v srce všla. Varuj se mi Berte, Berta je dekliček zal Ino tak dekliček Vkrade moškim srce kmal. Vtem se ti približaš, Vidim, da si lepa koj, Akoravno videl Sem že mnogo lepših roj. V okca ti pogledam, Najdem, da so lepa res, Akoravno gledal Sem že v lepših sto očes. Rokco sem ti stisnil, Čutil, da je nežna zgolj, Akoravno stiskal Sem že nežnejših dovolj. Grlasek tvoj sem slišal, Ali v tvoji bliži Muzika je zame bil, Šlo na šir mi je srce, Dasi lepši glas mi Ko še pri nobeni Že je iz lepših ust zvonil. Spomeniti se ne ve. Kaj pa tvoje, Berta, Je čutilo tudi kaj ? Kad bi, rad bi vedel, Al' odgovora ne daj ! II. S teboj sem šel do vežnih vrat In prosil tam te za poljub, Kar se prikrade vražji tat In mi zada stotisoč zgub. Prišla je tvoja sestra ven Iz hišnih sob na vežni prag, Oči jije gled je bil temen, Srd stal ji je na ustnicah. Besede trde ostri glas Poljubek tebi prepove, In jaz prišel zastonj sem v vas, Ker ti držala si se nje. Ker ima več od tebe let, Im& že tudi skušenj več, Pa ji zatorej gre verjet', Da moški so dvorezni meč. In jaz sem kakor vsak možak, Karkoli jih na svetu je, Pa te bo hvalil modri vsak, Da nisi poljubila me. Jaz tudi se ne bom kesal, Da sem ohranil bil se svoj, Da še svoboden sem ostal In rešil sem se sužnjih noj. Ti veš, da za nobeno stvar Jaz ne podajam prošenj dveh : Če kdo kaj hoče dati v dar, Prositi dvakrat ga je greh. Ti bi mi bila tistikrat S poljubom vzela dušo proč, Postal jaz bil bi robstva svat S poljubom tistim, hoč al' noč. Zato pa tvoji sestri h val Stotisoč dajva jaz in ti, Da, kar bi bilo kmal' in kinal', Pomnožil sužnjih broj se ni. Drobne pesmi. Sla bi na goro, Pa ne gre čez vodo, Ni mostu, ne brvi, Ki čez potok drži. Prišel je fantič Tak uren ko ptič, Lica ljubice rdeče Kakor vrtnica so barve, Pa tak rada ljuba zoblje Sladkosočne pomaranče, Da na teden jih pozoblje Za dva tri rumene zlate; A jaz nosim rad jih semkaj Z vekomaj zelene Laške II. Preskočil z meno Je globoko vodo, Mi je skočil v srce, Da iz njega ne gre, Pa tud' nečem teg&, Da bi šel iz srca. Izpod modrega obnebja, Nikdar skritega v oblake, Ker jo imam rad ko pomlad Višnjeve vijole krasne. Saj je ona solnce moje, Ki vse raznobrojne žarke Na mladost razlija mojo, Da vesela spešno raste. Tiho lila je vodica, Da se šum je komaj cul, Zgladila se je stružica, Kamne pesek ie zasul. Legel sem na breg zeleni, Teža moja stlači tla, Da se voda šumno speni, Da je kamnje šlo iz dna. Prašaš me : Odkod ta peza, Da se oži breg od nje? Veš, kaj je dekliška jeza, Ko ti legne na srce ? IV. Pesemco zapel bom Srčno, drobno, malo, Moje mile drage, Moje ljube hvalo : Lepe srednje rasti, Oči žive krasne Kakor zvezde božje, Ko noči so jasne. * Ko nalašč je zame, Rad jo imam zmeraj, Ker me ljubi danes, Kakor me je včeraj. Govore ji vedno : „ P usti tega," mati, „Viš, da ti ne more Skorje kruha dati." Ona pa je gluha Za te grde gl&se, Srce ji užgano Ugasit' ne da se. Pesem bogatinov Se povsod ji poje ; Njim besede daje, Srce pak je moje. Ko bi kakor tiče Imel perotnice, Vedel že bi, vedel, Kaj bi jaz naredil. V. V zrak bi kvišku švignil, Gor nad stolp bi mignil, Trikrat zvil se v kroge, Zginil tja za loge, Tja do ljube praga: „Dobro jutro, draga!" Pa bi spet se dvignil In nazaj bi švignil. VI. Moja draga bere Eože vsake boje Po livadi travni Za veselje moje. Za klobuk de vaje Mi je govorila : „ Kadar ta po vene, Drugo bom ti zvila.' Snoči mi je draga Svetel prstan dala, 'Z lepih rož nocoj mi Kito bo zvez&la. Solnce bo sij&lo, Megle dež rosile, Znova po livadah Kože bodo klile. S klinčkov, 'z rožmarina Mi je kito splela, Za klobuk mi jo je Z iglico pripela. Sijalo, nehalo, Dežilo, nehalo, Za vse lepe rože Mar je meni malo. Kitice povsod se Zlahkoma dobijo, Al' od vsake dečle Kite ne dišijo. VII. O ti ljuba mala S črnimi očmi, Ki čez okno gledaš S črnimi očmi In mi srce vžigaš S črnimi očmi, Ali hočeš, da mi Bedno vse zgori? Naj gori, če hočeš, Da mi izgori, Ali pa če hočeš, Naj se pogasi; Saj nobena druga Nima te moči. VIII. Izvedavo dekle, Kaj me tako gledaš, V me poglede vsajaš Ter mi z lic izvedaš? — „Lejte, ker mi dal je Bog oči, da gledam, In so moje, pa jim Torej zapovedani. Pa bi bilo čudno, Ako nepokorne Ne bi na povelje Gledale pozorne. O polnoči piše Kračmanov Matija, Ker ne sme »po dnevi, Kadar solnce sija. Tinto so mu vzeli, Ves popir pobrali, Pa ne imel bi pera, Goske so poklali. Noč mu je za tinto, Skril namest' popirja, Piše pa s peresom Nočnega sovirja. Gledajo pa n&te, Ker je volja mene; Pa naj tvoja volja S tebe gled odžene. Ali z lic ti vidim, Da si volje bore, Ki mu gleda n&te Braniti ne more —" Dekle, imam voljo, Ki je volja moja; Ali kljubn bodi Vendar volja — tvoja! IX. Ljubeznivo pesem Luna mu nareka, Ki me v srce suje, Prsim rano seka. „Mati, ljuba mati, Jaz ga bom pa vzela, Če Vam je po volji, Žali Vam ne dela. Če ni Vam po volji, Meni je po všeči, In brez njega nikdar Mi ne bo po sreči." Starec in mladost. Kam si odletela, Moja mila draga? Vrni se vesela Spet do moj'ga praga! Kaj sem se zameril? V čem ti ne pogodil? Sem se li zneveril, Ali preporodil? Na plesišča v raje Ti si me vodila, Vse vesele kraje Skup sva obhodila, Dokler verna druga Ti si bila moja, Jaz pa veren sluga Tvoj bil brez pokoja. „ Molči, kaj me kličeš, Stara glava luda? Vse zastonj to vičeš In si delaš truda; Oglašala bom se Tebi še velikrat, Ali na tvoj dom se Ne vrač&la nikrat." Ne trobi svetu! 1891. Ce zmerjal te je kdo: „Ti pes!" Ima li znati to svet ves? Ce storil ti je žali kaj, Na tihem mu za uho daj, Da svet ne zve; če ne, ti res Ostane kaka pasja vmes, Da se je več ne boš opral, Da več nikdar ne boš svetžl. Oj, kako ga je ljubila. , . Oj, kako ga je ljubila In kako ga rada imela, Bistvo svoje v njega zlila, V njem življenje le živela. Priča bil sem jaz od strane, Ko sta prvikrat se našla; Njo in njega nekaj zgane, Obadva sta se prestraš'la. Govorica je obema Kar pohajati začela, Stala sta nasproti nema, Obadva sta onemela. O saj onemela nista, Z dušama sta se menila, Ino govorica tista •le še le zgovorna bila. Tiho šepne mati njena Do navzočega gospoda: ,,Tole pa ni brez pomena, Njima je odločna zgoda." In od zdaj sta bila eno, Ker kot ona bil je tak on, On zasnubi jo za ženo, Združi kmal' ju sveti zakon. Nju ljubezen prevelika Kmal' njej stisne v smrt očesa; Za zemljo prekrasna dika Morala je brž v nebesa. Od ljubezni prevelike On pa ni življenja sklenil, Od ljubezni prevelike Se je znovega oženil. In ta druga žena tudi Je krasota in milina, Pa se mu nikar ne čudi, Ker se zove domovina. Zapuščena. 1860. Kolnem li naj, ali molim, To se več ne praša zdaj, Več ne dvojim, kaj naj volim, Ko s peklom zmenjen je raj. S&mo to je zdaj prašanje, Kaj naj kolnem in kako, Sebe li in svoje stanje In pa njega vred s sebo? Sebe kleti vzroka nimam, Njega kleti le ne smem: Kaj do sebe krivde imam? Kaj o njem krivice vem? Solnce, ti prekleto bodi, Tebe klela bom ves čas, Dokler srce v prsni grodi Zledeni mi smrtni mraz. Ti si njemu mojster bilo, Ti kazalo si mu pot, Vsem stvarem si ti svetilo Tukaj zdaj in zdaj drugod. Ti si mu na znanje dalo, Da širok in dolg je svet, Ter da ima lice zalo Razen mene več deklet. Da se ti obraz počrni. Klela tako te ne bom; Ne, ne, luči ne utrni, Sij le še na zemski dom. Sveti in po svetu hodi Staro mero svojo pot, Vekomaj tak lepo vodi Ko dozdaj človeški rod. Sveti, le nad svetom sveti, Nosi vsestran ta svoj uk: Tolažilno je imeti Tovaršice lastnih muk. G o r j e! 1854. Izgubil vero, upa ni, Oboje vzela si mi ti. V peke] verjel sem in nebo, Podrla ti si vse mi to. Ko cvel mi je veselja raj, Poprašam: Si li moja kaj? Trdila si: Čigava pak ? . . . Jaz sem verjel ti siromak. Poteče voda, odšumi, Beseda z vetrom odbuči. Kje je pekel, kje je nebo, Kdo, dekle, tebe sodil bo ? O, ni pekla in ne neba, Podrla si mi ti oba. Mrzla slana pala . Mrzla slana pala, Polje posmodila, Srca rožno cvetje Mi je pomorila. Lepi cvet veselja Se je ves posušil, Viher sevra mu je Zalo rast zadušil. Prišla sem od sevra Sova je do juga, Ljubega prevzela Mi je dečla druga. Kakor je zapela, Me je spreletelo, Skoz ušesa v srce Me je zabolelo. Prej sem jaz ti pela, Za ves svet s' oglušal. Zdaj ti ona poje, Kaj bi ne poslušal? Nisem nevoščljiva, Nisem ti zavidna, Vsaj je ona lepa, V lice zalovidna. Nje črtiti nečem, Tebe ne bom klela, Vsaj ne vem, zakaj bi Vama zlo želela. Ona razžalila Mene ni nikoli, A ti bil življenje Moje si popoli. Bog ti daj vse dobro, Stokrat ti povrni, Mene pa ti, zemlja, V črno skor ogrni! Ino na gomili V družbi rožmarina Cvetke poženite Grenkega pelina! Milko je prašal solnčeca . . . Miiko je prašal solnčeca: Kaj si tak lica toplega, Kaj si tak svita krasnega V širu obnebja jasnega, Kakor nikoli nisem še Tako te videl, solnčece? „Ko sem pos'jalo čez goro, Videlo Vido sem lepo, V rosici se je vmivala, Mene je solnca klicala: ,Pridi le, pridi, solnčece, Pa me poljubi v ličece!' Vnela so nje me ličeca, Da sem tak žarka svetlega." O ti neumno solnčece, Tebi ni tega rekla ne, Tebe je Vida klicala, Pa le mene mislila! Kaj si tak bleda, zvezdica . . , Kaj si tak bleda, zvezdica ? Saj nisi blizi meseca; Saj ne bo danes lunice, Vzela ne bo ti lučice; S'cer si se tako zbledila, Kddar je luna .svetila. „Kaj sem zbledela zvezdica, Dasi ne bode meseca, Dasi ne bode lunice Ino nje blede lučice ? Prišla sem les čez višo to, Pa sem pos'jala v hišo to. V hiši je spala deklica, Lepša ko vsaka zvezdica; Svetla je bila v ličeca Bolj ko danica jutranja, Cista je bila v srčece Bolj ko rojeno detece. Vzela je meni lučico, Vzela bi tudi lunico, Vzela bi zvezdo jutranjo, Vzela bi vsako zvezdico, Vzela bi vse, vse zvezdice, Vzela bi tudi solnčece." Gospodič pod gradom hodil. , . Gospodič pod gradom hodil, Gospodična v lini stala Pa* mu z line govorila: „Pobič, ki po zemlji hodiš, Kaj bi ti po zemlji hodil? Hodi k meni, gospodični, Ne bo treba kruha jesti, Ni studene vode piti, Ni po črnih tleh hoditi; Hodil boš po lopah belih, Jedel boš pogačo belo, Srebal boš rebolo sladko, Ljubil mene gospodično." Sel sem, šel v te bele zide, Hodil sem po lopah belih, Jedel sem pogačo belo, Srebal sem rebolo sladko, Ljubil gospodično zalo; Ali pride z mečem angel, Spodil me je 's paradiža, Spet po črni zemlji hodim, Ajdov kruh prižuljen zobljem, Pijem vodo iz studenca, Ljubim vse in nič ne ljubim. Dva vrta. Majhen vrtec ograjen Z rožami je posajen; Rožicam je vonjav duh, Ki prijetno draži njuh. Tu cvetejo rožice Za vse mlade pobiče; Tu cvetejo lilije Za vse mlade deklice; Tu cvete stotisoč rož, Kterim znal imen ne boš. K njim čebele letajo, Sok iz njih ti srebajo, Sladek kakor ne še pred Zdi čebelam njih se med. Drevje raste tu plodno, Ne visoko, bolj nizko. Sad je teh dreves sladak, Da ga željno zoblje vsak, Da sršeni in ose Trumoma kar nanj lete, Trumoma nanj sedajo, Pa ga kar objedajo. Še stoji vrt ograjen, Tudi ta je nasajen Z rožicami, liljami, Z drugimi cvetlicami; Tudi te lepo cveto In mirisav diš dajo, 1853. Prenesene s tujega, Zasajene v naša tla; A domačih rožic ne, Komaj ena ali dve. Cbele pravijo: za strd Nič kaj ne velja ta vrt! Cmrlji pa tako brenče, Da je ko nalašč za nje. Zlasti pa črnulčev rod Dviže ga čez vse povsod, Tacega da ni bilo, Da ga ni in ga ne bo. In drevesa tu stoje, Vrhe do nebes mole, In visoko veje vse Gor na vis so stegnjene, Gor do neba sezajo, Da v oblake drezajo. Ki pa sad je bolj slad&k, To po svoje sodi vsak, Ker ima vsak svoj okus In pa ker de gustibus Nunquam disputandum est. A če mene prašaš, jest Sem mišljenja tacega, Da mi teka slajšega Vino ima tisti vrt, Ki je bolj pritličnih trt, In da sadje bolj sladko Raz pritlično je drevo. Tako je bilo. Dobil sem dobre klase In bil sem jih kontent, Kot lepih dobrih klasov Vesel je vsak študent. Nobena žala misel Ni prišla mi na um, Preteče mi nezgode Moril ni duše sum. Imel sem dobre klase, Domov sem šel vesel, Domov gredoč sem žvižgal Domov gredoč sem pel. Imel sem dobre klase, Pa sem bil ves vesel, Pa sem zato do doma Prižvižgal in pripel. Smejal se mi je Storžec In migal mi naprot, Tak kratkočasna bila Nikoli ni mi pot. Doma sq pač veseli, Se mene vesele, Skoz okno vidim sveče, Na mojo čast gore. Nikoli po livadah Ni bil tak srčen cvet, Nikoli t&ko slddko Iz rož ni dišal med. * Nikoli ni tak milo Glasil se tičev kor, Nikdar ni pozdravljala Me smreka tak in bor. Vesela pride mati Naprot na vežni prag, Ne more govoriti Veselja solznih srag. Podam ji desno roko, Zvižgaje grem navspred; Al' mati se ne gane, Ne gre za mano v sled. Nikoli tak veselo Ni pel mi s stolpa zvon, Nikoli tak pogoden Njegov ni bil mi don. K očetu v hišo žvižgam, Vesel ko v zraku tič, Sred svetlih sveč gorečih Me čaka on — mrlič. Kdorkoli me je srečal, Nikoli ni zares Obračal tak prijazno Na mene še očes. Oči so mu zaprte, Obraz je vdrt in bled, Okoli ust se vidi Zatrtih sled besed, Besed, ki rad govoril Bi bil jih še z meno, Ki pa prebrž presekla Mu jih je smrt s koso. Čeravno nisem nikdar Še takih pisem bral, Le vendar njih pomembo Izmodroval sem kmal'. Pa nisem se zajokal In nisem se solzil, Na glas sem se zasmejal, Ko da bi z uma bil. Ki videli so mene In slišali moj smeh, Popadla jih je groza, Od mene šli so v beg. In ko smo šli k pogrebu, Vse davil jih je zdih, In ko so zagreb&li; Samo jaz bil sem tih. In vsak se mi je čudil In gledal me ko nor, In ne vedoč, kaj čejo, Sem reva bal se skor. Šeptali so si tiho: Poglej ga, čuden sin! Le ene solze nima Očetu za spomin. Šeptali so in rekli: Nič se mu ne pozna, Da zgubil je očeta, On sam je brez srca. In ko v Ljubljano pridem Med součencev kor, Prašali so se tiho: K]e ima črni flor? Da mene bil umel bi, Nobeden ni bil tak, En sam le me umel je: Učitelj Martinjak. In on, ko se preselil Je kmal' v nebeški kras, Očetu mi je nesel Od srca pravi glas. Oče ino mati . . . Oče ino mati. Ves moj mili rod, Vsi so se motili, Da bom jaz gospod. Le motilo ni se Sestrino srce, Ali je hranila Sestra sum za se. Samo sestra spremit Sla me je takrat, In poslovil z mano Se je dečlin brat. Dečla sama pa mi Prišla ni na vid, Tudi jaz sem skušal Odvrniti snid. Ona je imela Bistrogleden vid, Pa je brž iznašla Sklep mi v srcu skrit. Kadar zvršim šole, Vrnem dohtar se, Oh, kako vesela Bo me pač dekle! Njej je v srce segal Tiste dečle brat, Ki sem jaz jo gledal Nad vse druge rad. Oh, kako vesela Bo me sestrica, Dol na konec sela Proti bo mi šla! Pa ni bila huda Kakor žlahta več, Da sem se odločil Potovati v Beč. In ko sem odhajal Z doma v daljni svet, Nihče ni slovesa Sel od mene vzet. Dol na konec sela Nikdor šel ni prot', Hoditi sem moral Sam vso dolgo pot. Očo in pa mater Greje topla peč, Ganil sem ju kakor Ktera bodi reč. Oče ino mati Sla sta nekam stran, Da ju ni pri domu Bilo tisti dan. Pozabila sta me Kakor kako stvar, Ki od male cene Zanjo nam ni mar. Solze so oblile Mene čez in čez, Stopil sem iz hiše, Zdihnil do nebes. Dečlin brat me vidi, Prime se na jok, Dolgo skup drživa Sklenjenih se rok. On mi je naznanil Bridko pripovest: Da obema nama Žalost je posest. Da mu mila sestra Prišla je ob um, Ker, da gospod nisem, Sel je nanjo sum. In da moja sestra Pod žemljico spi, Ker njegova draga Biti smela ni. Da obnorel nisem, Čudim se, takrat, In da ni obnorel Moje dečle brat. Bratovska ljubezen. Po livadi travni Bistra voda dere, A na bistri vodi Lepo dekle pere. Prideta po stezi K dečli dva Človeka, Žvižgata, pojeta, Deklica pa veka. Prašata popotna: Kaj pa, duša, miješ In kališ vodico, Da v njo solze liješ? „Jaz pa srajce perem Dražje mi od zlata, Ena je od ljubca, Druga je od brata. Ljubega in brata So na vojsko vzeli, Na tej travni planji Prusi ju zajeli. Sedem let preteklo, Sedem let minulo, Kar uho ni glasa Od nikogar čulo. Prst jima je postelj, Zelen prt odeja, Srce moje kamen, če se kdaj posmeja." Za kom bi ti, duša, Dalje togo vala, Ljubca, ali brata Dalje žalovala? „Ljubega, dokler bi Druzega dobila, A za bratom vedno Bi solzfce lila." Kaj to bledeš, lajaš, Da bi te volčico! Meč moj bridki, sekaj, Sekaj ji glavico! Ne, moj bratec, pusti, Kaj se boš krvavil! Saj dekličji jezik Je resnico pravil: Ljubega bo lahko Druzega dobila, Brata več ne, ko bi Ga iz trte vila. Mati. Mimo hiše pelje cesta v daljno stran, Mati nanjo hodi gledat dan na dan. Vidijo ljudje jo, ni jim tega mar, V miru vsi puste jo, saj jim to ni kvar. Sin po njej odšel je, kam, — tegžt ne ve; Ve le to edino, da šel za gore. Hodi in le hodi, dnevi pa teko. Mati, kaj li čakaš? Sina več ne bo. Ali ona hodi na preljubi kraj, Gleda in pa čaka, kakor je dozdaj. In ga res dočaka: pride sin — gospod. Kak ji srce skače! — mim' ga pelje pot. Nič se ni zmenila, pravijo ljudje, Kdo je videl njeno počeno srce? Vasovavec. 1849. Le sij, le sij, o lunica, Ti moja nočna družica, Da vidim brez nobenih zmot Svetlo do moje ljube pot! Oblaček sivi, beži mi, Svetlobe luni ne zakrij, Da videl priti bom tistam, Da ne zablodim kam drugam! Oblaček sluša, luna pa Po nebu plava vsa svetla, Da moči ni zaiti kam, Ni moči priti kam drugam. Zavriskam ti na glas tenak, Ta vrisk poznan je fantom znak. Za čas jih pride vse živo, Zavriskamo vsi vkup glasno, Zavriskamo tako na glas, Da se zbudi zaspana vas, Da se dekleta prehude, Na line gledat prihite. Lej mojo tam, zdaj lahko noč, Bog vam in meni daj pomoč! Spal bom sladko, da me zbudi Petelin, ko se zadani, Da pridem še domov pred dnem, Uidem grizavim zobem, In da doma ne izvedo, Da v postelji ni spal nikdo. Županja hči. Pa ga ni drevesa Kakor naša lipa, Tam na sredi sela Gleda čez vse drevje. Pa je ni mladenke Kakor hči županja, Ki ko solnce luno Vse dekliče mrači. Gori v lipi tiče Glorijo pojejo, Pa pod lipo joka Milo hči županja: „ Poj te, pojte, tič'ce, Kar vam gre iz srca, Meni pa zapojte Pesmico mrtvaško!" Kar vas prosim, tič'ce, Mi ne odrecite; Zadnje pozdravljenje Ljubemu nesite: Da poj dem k poroki, Poročim se s smrtjo, Kakor sušca roža Poroči se z mrazom .. Ljubi žvižga, poje, Zidane je volje, Pa spominja ljube Deklice se svoje. „0 ti žvižgaš, poješ, Ljubica pa joka, Joka in zdihuje, Da ji srce poka. Nam je naročala, Da naj te pozdrav'mo, Zadnjikrat v imenu Njenem te pozdrav'mo; Da poj de k poroki, Poroči se s smrtjo, Kakor sušca roža Poroči se z mrazom .. Zeleno gomilo Senči drevodvojka, Dve sta spodaj debli, V vrh drevo je eno; Znamnj e: razdelj ena Bila sta na zemlji, Al' v nebeškem raju Dva sta v dvojem eno. Razloček. Zalo deklico je videl moj rojak, Mlad in lep Gorenjec, zal in čvrst junak. V srcu mu prižgala ogenj plamijoč; „Bodi moja!" reče ji ljubezni vroč. „„Nočem!"" — „Kakor hočeš! Saj je velik svet, Saj na zemlji dokaj še cvete deklet. Pa zapojem prosto, pa drugam zletim, Pa zažvižgam, drugo tičico vlovim." Zvezdice migljajo, lunin sije kras, Fantje pa žvižgljajo, pojejo na vas. — Prišel sem na Nemce; kmalu z mano znan Bil je dosti čeden, brhek Dunajčan; Setala po Pratru se v nedeljo sva, Sreča naju v cvetju roža dunajska. Ves se v njo zagleda, ves za njo gori, Dviga zdih mu prsi, celo noč ne spi. Piše cele tri dni in sestavlja list, Da bi vsak olikan, vsak izraz bil čist. Pride mu odgovor, pismo ljubi koj, Trepeta, in stopi mu na čelo znoj. „Ne!" je celo pismo; črke druge ni, — Gleda, ne verjame, revež omedli. Drugi dan obiskat ga na dom hitim, A zaprto sobo, njega ne dobim. In zvečer prebiram dunajčanski list: „V Donovi utonil je J. A., jurist." Pismo smo dobili: „Z Bogom, zali svet, Al' brez nje osul se zame vsak je cvet." Prek Save. O Sava, koliko ti val Deročnost je čez noč pribr&l! Tik breznih tečeš skor over, Pa le naraščaš venomer. Oh, naj sem tičica nebes, Kako lehko bi zletel čez! Al' naj sem tvojih vod postrv, Ne prašal bi za most al' brv. Al' nimam tičjih ne kreljut In tudi ribjih ne plavut, Mostove in brvi pa je To noč pobrala Sava vse. Hoj, čuješ ti, ki tvoj je brod, Ki voziš se od tam do tod, Ki veš valovom stati v bran, Prepelji me na ono stran! „ Bedak le dela sebi v kvar, Ne vozim za noben denar, Poglej le val, vrtincev poln, Pogoltnili bi moj mi čoln. Al' ti povej mi, moj junak, Pa kak opravek imaš t&k, Da siliš tak na ono stran In prek bi rad bil prepeljan?" Znan ti je grajski lepi vrt, Ki je za proste nas zaprt, Al' zlati ključ odpre skriv&j Za nas ga tudi kdaj pa kdaj. Iz njega kupil sem si rož, Kakršnih tukaj ne doboš, Pa sem jih lepo v šopek zbral In svojemu dekletu dal. Zato pa rad bi vedel zdaj, Al' dekle jim priliva kaj, Al' šopek je zelen al' suh, Al' ima še poprejšnji duh. A dekle moje blizu ni, Prek Save daleč tam stoji, Zato pa bil na ono stran Tak silno rad bi prepeljan. „Zdaj pa celo ne vozim te, Junak, ki ima rad dekle In ki jo ljubi prav zares, Brez čolna tudi pride čez. Če plavati ne znaš, ne veš, Zakaj prek vode ljubit greš? Le glej, za te ni moj čolnič, Postani riba, al' pa ptič!" Požeri ti vrtinec čoln, Kadkr bo najbolj z blagom poln, Potopi te povodni mož, Kadar na sredi vode boš! Al' ne! Se prejmi tisoč hval Za dobri svet, ki si ga dal; čolnar, ne bodi name hud, Da bil sem tako nate ljut! — Zaprašil sem se v Savni val, Preplaval sem čez vodo kmal', Prijazen bil je val z menoj, Vrtin mi djal: nič se ne boj! Oba pa sta mi rekla to, Da vode ljubili ne žero Nič več, odkar Leander mlad Dobil je v njih vročini hlad. Od ljubim blagih vod podprt Pritečem kmal' na ljub'čin vrt, Na ljub'čnem vrtu šopek moj Precvita ves veselih boj. Priliva mu, postal ni suh, Iz njega gre poprejšnji duh, In meni nikdar žal ne bo, Da ljubit šel sem čez vodo. Katrineiea. Na ravnem, na planem, na sredi vasi Pa lipa širokokošata stoji, Pod lipo je senca in v senci je kraj, Pripravljen za ples je, pripravljen za raj. Piščali poj o in pa gosli in bas, Da sliši in zlega se daleč na vas, Odglaša, kar žvenk doleti na okrog, Odmeva dolina, plan, gora in log. Pod lipo se sučejo urne vrste, Vse s parom, fantini in dečle mlade, Vsem gleda veselje iz polnih oči, Da žalosten bil bi, le enega ni. Najlepša v okolju je slava plesu, Katrineiea zala, sloveč'ga glasu, Ni videlo solnce, ne luna, ne dan Še tacega krasa, kot njej je odbran. Ki vidi jo, koj se mu vname oko, Ne more drugače, da gleda le v njo, A se ne nagleda nikoli, nikdar, Užiga le večji si z gledanjem žar. Mladen'či se skušajo, kdo bo več dal, Da njemu odbor bi za ples jo izbral, Kupujejo raje, prekupljajo se, Kar eden zastavi, brž drugi podre. Najlepši mladenič od daleč stoji, Ker reven je, blizu se priti boji, Tud' ona želi ga, ker lep je junak, Al' moška ga noče, 011 je siromak. Tud' druzih se brani, nikdor ji ni všeč, Domači in bližnji vsakdanja so reč; Žival od neznanega pazno beži, A moja Slovenka po tujem hlepi. Prišel je neznanec ne lep in ne grd, Popraša za ples jo, odgovor je strd; Tri zlate na mizo za raj potoči, V njegovih rokah se Katrinca vrti. In plešeta, sučeta se na okrog, Da „Viž ga!" in „Viž jo!" glas čuje se mnog, Obljubim, tak čudnega rajavca ni; Katrinčica, ali te nič ne skrbi ? Odplešejo raj in počivajo en čas, Katrinčica praša: „Kaj ti je tak mraz? Zakaj rokavice o Kresu imaš?" Povej mi, moj rajavec, plesni pajdaš!" Al' ples ponovi se, in hola! v okrog, Da „Lej ga!" in „Lej jo!" glas čuje se mnog, Obljubim, da takega rajavca ni; Katrinčica, ali te nič ne skrbi? Raj drugi končajo in koren razdro, Katrinčica praša: „Kako je pa to, I)a taka vročina od tebe zdaj gre, Da pari in peče me v moje srce?" Iznova zasučejo se in vrte, Iznova se „Lej ga!" in „Viž jo!" glase, Obljubim, bolj čudnega rajavca ni; Katrinčica, ali te nič ne skrbi? Objame jo, stisne jo k sebi trdo: „Saj s' čakala mene, pa pojdi z meno, Le pojdi z meno, te popeljem na dom, Kjer mraz in vročino razjasnil ti bom; Pozimi bo vroče, poleti pa mraz, In druščine dosti, ne bo ti dolg čas, Na izbiro bo tujcev, neznancev dovolj, Zaplesati s tabo jim želja je zgolj!" In rajata izpred ples&vcev oči, In raja ponovil nobeden več ni; Sirota obrača za njima oko, In misli in pravi: „Le škoda za njo!" Prišlo je leto; zreli klas Očem je r&dost, njivam kras. Župan ima največ polja, Vse belo žnjic na njem miglj£. Posli jim srpe brusijo Da v žetju se poskusijo: Ki stavkov več nažela bo, Zvečer petič več štela bo. Kraj njiv župana šetata In pridne žnjice gledata. iea. Skrjanček zdaj zagostoli, Vidovo kliče in budi. Al' sklene se ji koj oko, Saj dete spančka še sladkd. Petelin spet: kikiriki! Vidovo kliče in budi. V zibeli dete se smehlja, Zaspati to ji več ne da. Nasiti sinčeka lepo, V zibeli nese ga s sebo. Oča je star in sivobrad, In sin kot rano solnce mlad. „Žele ste pridno, in konč&n Vam bodi trud današnji dan; Pazite pa, kar vam povem, Najpridniša mi bo očem, Ki jutri, ko se dan zazna, Najprva snop nažet ima." — Vidova spi, nje dete spi, Vso noč se nič ne prebudi. Al' ko zazna se rano svit, Slavuljček jame jo budit'. Pa sklene se ji prec oko, Saj dete spančka še sladko. Nobene žnjice ni še tam, Župan ob njivah hodi sam. In „Dobro jutro!" govori, „Najprva s srpom prideš ti. Molil Boga, prosil Boga, Naj vodi on in znamnje da." — V zibeli detece mlado Obrača jasno vanj oko. Poljubi ga, poboža ga: „A1' hotel bi me ti očH?" Sladko se angel nasmeji In „Ata!" izpregovori. In bil mu oča je odzdaj, Županov sin on vekomaj. Kmet v risu. Noč, pravijo, ima svojo moč, In taka moč je čudna, In temna noč je strašna noč, Je grozna, nepriljndna. A večja je bogastva moč, Ta moč je še bolj čudna, Te ne ustraši temna noč, In še tak nepriljudna. Poglej ga kmeta, kak hiti Tja gor na križempotje, Zaklad ga tjakaj tak drevi, Ki v risu tamkaj not' je. Tri letne šibe leskovke Vijalne nese s s&bo, Pred Vidjim solncem vrezane, Ker so le te za rabo. Ko pride tja, na sredo se, Na sredo pota vstavi, In ris okolinkol' sebe Tri šibe dolg napravi. Načrta ga in stopi v&nj, Enajste pričakuje, Se s turna zvon, ki kladvo n&nj Udar'lo je, začuje. Na glavi mu začno lasje Se kvišku dvigovati, Kakor se v jezi grebene Živalim sploh na vrati. Že misli: sto in sto pošast Bo zdaj in zdaj prihrulo, Jih kdo ve kaj, ki njih oblast Pekel je, ga obsulo. V naprej že sveti križ stori In rožni venec moli In stopi, da na vse strani Lih daleč je okoli. Se zdajci razsvetli nebo, Ko solnce bi sijalo, In bliže, bliže to svetlo Je k njemu prihajalo. Približa se mladenič mu, Ves v svetlem oblačilu, Dol z neba je poslan prišel Po božjem naročilu. In stopi k njemu, da novo Oplužje mu v darilo, Orodje drugo vse tako Za kmečko opravilo. Podajal mu je vse molče In zginil je podavši, In kmet domov s podanim gre, Pomen daril spozn&vši. In kakšen li je ta pomen? Povem ga vsem in tebi: Kdor priden je in pa pošten, Ima bogastvo v sebi. Blagi sin. V Algiru noč in dan je vrisk, In jok in stok potresa zrak, Brezbrojno gleda solnce stisk, In tisoč rev pokriva mrak, Kar zvezdic z jasnega miglja, Težavo vsaka svojo ima. Poslušaj, kakšen hrup in šum Od brega morskega vrši! Al' spet prignali novih trum Ubogih tržci so z ljudmi, Ki jim odsvetil zadnji dan Je od svobode obsijan? O ne, to šum bridkosti ni, Ta vrisk težave ne pozna, Veselje se tako glasi, In radost takov don ima. Morda obhaja god Algir, Je praznik tega šuma vir? O ne ta šum je ves inak, Bolj radosten in bolj vesel, Da tak se veseli divj&k, Bi komaj, bi nerad verjel; Kristjani oproščeni so, Ki tak veselo vriskajo. Kdo jim je dal svobode žar, Po temni noči solnčen dan? Ne prašaj, kaj je tega mar, Al' krščen, al' mahomedan; Naj bo, kdor hoče, ki je bil Je blaga duša, ljudomil. Potihne šum. — Spet zahrušči, Al' ne veselje, žalokrik; Od morja na uho bobni; Gorje, na vekomaj jetnik, Podnevi in ponoči trt, Življenje hujše kakor smrt! Na dušnem trgu, lej, stoje Naprodaj razpostavljeni, Po boljših kupci brž hite, Brž pobero se trdniši; Gorje za nje, ki so močni, Stokrat gorje, ki so slabi! In rešeni, ki mimo pot Nazaj jih pelje v Kanaan Iz Babilonovih rabot, Iz sužne tme na beli dan, Ozirajo se milo v nje, Ki jim preti gorje, gorje! In slednjemu se iz oči Za revne brate kapljica Pomilovanja potoči, Za vse vkup in za vsacega, Ker skusil, skušal jih je vsak, Kako je sužni jarm težak. „Kaj vidim tam? Je res, al' ne? Al' morda zmota je oči? Moj oče! — vendar motim se, Pogled ga dolgo videl ni, Se motim. — Oče je — je že, O radost, radost, — o gorje!" In glej, objemata se dva, En mož, en starček sivolas, In en mladen'č rasti moža, Al' v lice vdrt in bled v obraz — „Moj oče!" — „„Sin, moj sin!"" Veselja krik in bolečin. Vsa teža sužnosti šele Zdaj stopi sinu pred oči, Zdaj čuti trinogov roke, In bič svinčeni ga skeli, Ki, dokler sam je sužnik bil, Gra manj je čutil, kot moril. Zamisli se, molče stoji, Zdaj žari, zdaj bledi v obraz, Po žilah roji, dirja kri, Zdaj vroče je, zdaj mu je mraz, Izmika prs visok povzdig Mu srca marsikteri zdih. Se duša v dvoje mu deli In bije sama s s&bo bor, Veselje od ene strani, Od druge žalost, srčni mor, Al' zmaga duše blaga stran — Sovrag uničen je, končan. . j> Lej, srce blago kaj stori? Za oča v sužnost vnovo gre. Prodaj avec se zveseli, Da tako dobro Inenjal je; Zijal začujenih se trum Do beja zlega krik in šum. Kaj vrišč pomeni, bej pozve, Novico sliši na uho, Le na uho, ne na srce, Srce brezčutno je, gluho. Al' brez plačila bode sin Ostal za tako blagi čin? Nikar! Obete večni Bog Spolnuje vselej, slednji čas, Obljubil sinom blager mnog, Odšlo ga jim ne bo za las; Ne boj se, brez plačila sin Ne bo ostal za blagi čin. Priskaka k beju sinček mlad, Se malo dete, ves otrok, Oklene beju se za vrat, Poljubi ga — iz prs globok Očetu to prisili zdih, Prestvari srce mu na mig. To čuden je sred pretvor, In vendar po naravi vse! Glej, mlado dete! Meniš skor, Da angelček pred tabo je, Nedolžnost sama, ves priprost Otrok je vsem prijazen gost. Oči — naraven ves pogled — Beseda — misli čist izvir, Obličje — slikarju predmet, In porok, da je v srcu mir. — Bodite — d'j al Gospod je naš — Kakor otroci, in raj bo vaš. Kdo mislil bi! Solze vlijo Se beju s curkom iz oči, Ki mu solzenje je bilo Neznano že od mladih dni; V srcu se vname prvi čut, Milosten je, ki bil je ljut. Odkupi sužnika oba In pošlje ju nazaj domu. — Slaviti, pesem, češ kog&, Povej, al' beja, al' sinu? Naznanjam pesem in grmim: Sinu, sinu čez vse slavim! Od nebeške glorije. Stoji, stoji tam samostan, Menih je v njem, ki leto in dan Premišljal je samo leto, Kako v nebesih je lepo In kakšno je veselje tam, Ki je ljudem prikrito nam, Ki videlo ga ni oko, Ki slišalo ga ni uho, Ki ga čutilo ni srce, In ki presega vse želje. Iz kloštra šel počasnih nog Sprehajat enkrat se je v log; Kar na drevesu pevčica Zapoje rajska tičica In poje, poje tak lepo, Da obena tica ne tako. Prepevala je glorijo, Ki jo v nebesih vživajo; Prepevala na jasen glas Je njega veličast in kras, Ki je zemlje in- neb& vladar, Od kterega je vsaka stvar; Prepevala, kak božji svit Nebeščanom je vsem odkrit; Kak angelci lepo poj o, Lepo poj o, sladko poj 6, Sveti Trojici strežejo, Marijo devico venčajo, Ki vsa, vsa osvetljena je, Kraj Sina posajena je. Pela je od veselja tih, Ki so v številu izvoljenih, Ki njih posest za vekomaj Veseli je nebeški raj, Ki obličje božje gledajo, Brez nehanja ga vživajo. In pela je tako lepo, Tako lepo, tako sladko, Da se od glasov presladkih Je precej zameknil menih. Zbudivši spet se v klošter gre, Vratar neznkn mu vanj odpre. Poznkl menihov nič več ni, In njega tudi ne oni. „Kako je to, kako je to? Pred eno uro je bilo, Ko sem zapustil samostan, Da šel sem v log, ko slednji d In spremenjeno vse je zdaj, In skoraj mi neznan ta kraj!" Zdaj spomni višji se opat, Da je bral v zapisniku enkrkt, Da šel menih iz kloštra je, Pa da ni vrnil nič več se, Pa nikdar se ni vrnil spet — Od tistihmal je tristo let. „ Tedaj poslušal tristo let Sem rajsko tico pesem pet', Ker tak sladka je pesem b'la, Ki pela jo je tičica. O kakšna šele glorija Veselja bo nebeškega!" Znamenja dežja. Gospod in sveti Peter sta Na pot o hudi suši šla, Sijalo solnce zlo je vroče, Ker dolgo ni bilo že moče. Močno pripeka solnčni žar, Da kar sopiha živa stvar, Ljudem pot s čela s curkom teče, In vse se od sparine peče. Prileten mož ju sreča zdaj. Li vroče, oča, Vam je kaj? Mu Peter de, a starček pravi: O vroče, vroče! — ter pristavi: Zares vročina huda je, Pa menim, kmalu dež poj de, Ker davi zgodaj videl lesti Sem polža črnega na cesti. Gospod pa mu nato veli: Mož, Vaša vera prava ni, Ni polža Bog preroka storil, Dežju ne bo zapor otvoril. — Naprej gresta in drugi dan Jo kreneta na drugo stran; Sijalo solnce je pekoče, Bilo je grozno, grozno vroče. Pa v govorici tej in tej Koračita počas' naprej, Kar jima mož, grede po poti, Prileten, star že pride proti. Ga vpraša sveti Peter zdaj: Li vroče, oca, Vam je kaj? — Seveda, starček urno pravi In te besede še pristavi: Zares vročina huda je, Pa menim, kmalu dež poj de, Pod streho mojo se viseča Zaprla neža je bodeča. Gospod pa mu odgovori: Mož, Vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo Ne bode vam dežja še kmalo. — Naprej gresta in drugi dan Popotvata na drugo stran; Pekoče solnce je sijalo, Ker dolgo časa ni dež'valo. In v govorici tej in tej Koračita počas' naprej, Kar jima mož, grede po poti, Prileten, star že pride proti. Ga praša sveti Peter zdaj: Li vroče, oča, Vam je kaj? — Seveda, starček urno pravi In te besede še pristavi: * Zares vročina huda je, Pa menim, da že dež poj de, Že v k&di zjutraj je brbljalo, Ko prvo solnce je pris'jalo. Gospod pa mu odgovori: Mož, Vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega dalo Ne bode vam dežja še kmalo. — Naprej gresta in drngi dan Popotvata na drngo stran; Pekoče solnce je sijalo, Ker dolgo časa ni dež'valo. Pa v govorici tej in tej Počas' koračita naprej; Kar jima mož, grede po poti, Prileten, star že pride proti. Ga praša sveti Peter zdaj: Li vroče, oča, Vam je kaj? — Seveda, starček nrno pravi In te besede še pristavi: Zares vročina huda je, Po polju vene skoraj vse, Pa saj nam Bog pomaga v sili, Dež kmalu dal nam bode mili. Gospod pa mu odgovori: Mož, pravo vero imate Vi, Se danes dež na polje pride, Ki v tej okolici se snide. Naprej grestk, na drugo pot, Zgodi se, kar je djal Gospod, Megl& nebo in solnce skrije, 'Z oblakov kmalu dež se vlije. Učiš se človek iz tegži, Da vervati gre le v Boga In da verjeti v prazne vraže Nam poti prave pač ne kaže. Odkod reveži? Od&m in Eva dokaj sta Sin6v in hčer zarodila, Da daleč, daleč zlo stegnilo Otrok se njunih je število. Tedaj ker Evo otroke vse Skrbelo preživiti je, Povzdigne milo prošnjo k Bogi, Da živež dal bi trumi mnogi. Gospod do Eve stopi sam, Al' ker bilo je žene sram, Da jih je toliko rodila, Jih polovico je prikrila. Gospod, karkoli le ima, Pok&zanim v posestvo da, D& vsak'mu svoje rokodelo, Ki pridnega bo preskrbelo. Ker videla zdaj Eva je, Da je porazdeljeno vse, Da slaba s skritimi poteče, Otrok prikritje jo zapeče. Zbujena vest jo nadrevi, Da skritje Bogu obstoji In Boga tud' za zamolčane Poprosi blagodarne hrane. Usmiljen bil je Bog gospod, Pokrega Evo prvo pot, Kot oče hčerko posvari jo In odpusti ji hudobijo. Pa potlej ji tako je djal: „Kar sem imel, vse tem sem < Naj živež pa pri teh imajo, Ki milo z brati naj ravnajo." In kakor greh smo dedvali Smo tud' njegov nasledek zli, Odtod so reveži se bili Med ljud na večno zaplodili. In ker je revež tud' naš brat, Pomaga vsakdo naj mu rad, Bodimo torej pravi bratje, Da bomo enkrat rajski svatje! Starček. Živel mož je dolgo časa, Sneg pobeli mu glavo, Brada je že sivolasa In se sveti kot srebro. Ura mu je že odbila, Pride k njemu bela smrt, Ki ga bo v nebo spremila, Ga peljala v rajski vrt. Jezus hoče k sebi vzeti Gori v sveto ga nebo, Ker on živel je na sveti Kakor angelci sveto. Ene v srcu še ima želje, Te doseči še želi, Preden v rajsko tja veselje K Jezusu se preseli. Zelje troje: od družine V hiši vzeti še slovo Ino v hlevi od živine In od polja tud' tako. „ Rasti, rasti, žitno polje, Kakor rastlo si doslej, Rasti, rasti še vse bolje Ko dosihmal zanaprej!" S polja v hlev k živini grede In jo boža in drglja In izusti te besede, Prišle mu iz dn& srca: „Redi, redi se, živina, Kakor si se mi do zde, Dalje od sinu do sina Se vse bolje ko dosle!" Starček zapusti živino, V hišo gre, pa vleže se, Skliče vkupaj vso družino In jo zbere krog sebe: „Le sem, le sem, vi družina, Tri reči vam še povem, Vredne vašega spomina, Tri besede, preden grem. Prva je beseda taka: Ljubite gospod - Boga, Ker gre njemu slava vsaka, Ljiibite ga iz srca! Druga je beseda taka: Ljubi naj zavolj Boga, Ker gre njemu slava vsaka, Vsak kot sebe bližnjega! Tretja je beseda taka: Kdor bo starše spoštoval, Ki jim gre spodobnost vsaka, Jezus ga bo daroval!" Tri so lučice prižgali, Sladko v Bogu je zasp&l, Angelčki so prijadrali, Angelcem je dušo dal. Rajsko pesmico zapeli, Pa so peli prelepo. Kvišku, kvišku so zleteli Z dušo k Jezusu v nebo. Tiea pivka. Z zemlje voda je splahnila, V malo morij je stopila, Z gor ni voda več curljala, Grozna suša je nastala. Vsi ljudje in vse živali Žeje konec so jemali. A njih klice Bog začuje: „Slišal vaše že sem nuje; Gora vode bo dajala In studenec trda skala; Toda pretoke skopljite, Jih do morja dovodite!" In ljudje so in živali Prihiteli brž s kopali: Moški z rovnico, z lopato Prst prekapajo rabato; Ženske s pridnostjo veliko Bočno sučejo motiko; S klinci rujejo otroci, Prst odnašajo kar v roci; Dela vprežena živina In pa divja vsa zverina: Junci, krave in pa voli So zemljo z rogovi boli; Konj teptal je tak togotno, Da vso polt imel je potno; Pes in mačka vkup sta stala In sta s tacami kopala; Krt s podgano in pa z miško Eil je prst odspod na kviško; Medved, tacar - kosmatinec, Volk - ovčar in vsak divjinec, Lev mogočni, tiger hudi So bili kopači tudi; S kremplji brskale so kure, S kljuni race, goske, pure, Vrabci, orli, vrane, sove, Vse, vse delalo je rove. Ena sama, sama pivka Tam na strani lena čivka In jih gleda, zaničuje In se 'z delavcev norčuje. — Vodotoči so skopani In do morja pripeljani. „Tak' je prav!" Gospod zdaj reče, Da, tma rek da z gor priteče. Vsi gase si silo žeje, Samo pivka le ne sme je. Bog jo vklel je, da od zemlje Vode nikdar si ne jemlje, Sam edini dež sme piti, Kar ga more v kljun vloviti; A kadar jo žeja stiska, „Piv, piv!" proti nebu vriska. Bog jo čuje, kadar joče, Kmalu da dežja ji moče. A ti, slišati jo vpiti, V kupe, kosec, z mrvo hiti! Sploh pa, ki jo čuješ pivko, Le imej jo za znanivko, Da pri Bogu ni prekane, Da dolžan nič ne ostane, A vendar se rad usmili, Kddar prosimo ga v sili, Ne želi pogube grešnih, Dokaj potov ima rešnih. Ovsenjak. Kruh nobeden ni tak ojster, Da bi lakote bil mojster. Pregovor. V tem gradu gospodičič mlad; On po gosposko je zrejen, O kmetih slabo poducen; Od prvih let, od mladih nog. Kar dal mu je življenje Bog, Le zobal je potičice Iz rumene pšeničice, Na sladkem mleku mesene, Vse s cukrčkom potresene. — Stoji pred gradom klopica, Ni lipova, je hrastova, Popotnikom pripravljena, Pod streho tja postavljena, Da l&hko ondi prevedri, Če huda ura ga vhiti. — Sem s polja kmet pripelje rež. Kar vlije dol se z neba dež. Pa vstavi voz pod hrastičem, Da varen bil bi pred dežjem; Vedrit gre sam na klopico, Na klopico na hrastovo, Popotnikom pripravljeno, Pod streho tja postavljeno. Pod streho on, pod streho voz. Pa vzame v roko kruha kos, Oj kruha ne rženega, Pač kruha kos ovsenega. O čeren, čeren je zares, Iž njega gleda polno res; Al' kmet ga zoblje, ga zoba, Ko bila bi potičica, Ker grudi ga že lakota Od poljedela težkega, Pa zoblje, zoblje ovsenjak. Skoz okno se ozre graščak, Skoz okno gleda, v kmeta zre, Ki spešno tak črnjak mu gre. Začudi se, zavzame se, Kako mogoče jesti je Pač kruh, ki v njem je taka Iž njega gleda polno res. Popraša ga, pobara ga, Al' kaj okusen slaj ima. ,.0 dober, dober slaj ima, Okusen kot potičica. Pokusite, pokusite, Getovo mi potrdite!" Pa vzame ga, pokusi ga, Al' prec iz ust izbrusi ga: „Ne jedo takega ljudje, Bilo bi komaj za svinje, Kdo nek' bi grudil tako zmes, Ki iž nje gleda polno res? Od prvih let, od mladih nog, Kar dal mi je življenje Bog, Le zobal sem potičice Iz rumene pšeničice, Na sladkem mleku mesene, Vse s cukrčkom potresene. Do zadnjih let, do starih nog, Dokler mi da življenje Bog, Le zobal bom potičice Iz rumene pšeničice, Na sladkem mleku mešene, Vse s cukrčkom potresene." Odreče kmet, odgovori: „ Mogoče, nemogoče ni, Zgoditi se še more vse, Al' boste, al' ne bodete, Obrani tega naj Vas Bog In takih varuje nadlog!" — Prevleče se in prevedri, In zopet solnce prisveti, Požene konja kmet in gre, Graščak pa okence zapre. Stoji stoji, tam Zaplota, Soseda strmega Storžca, In druge gore tam okrog, Ki jih odeva gozd in log: Po njih paso se srnice, Oj srnice, srne skočne, In divje koze skačejo, Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčeke plašne Ujede po grmeh love. V nedeljo je graščakov god, Graščakov god vesel bo god. Graščak pokliče lovce vse, Med njimi tudi kmetič je, Ki videl jesti ga graščak Na klopčici je ovsenjak. Vsi lovci vkupaj pridejo, Pod gradom vkup se snidejo, Graščak pristopi, govori Le tacih lovcem besed : „V nedeljo prvo moj je god, Gor v gore zdaj bo vaša pot, V gorah paso se srnice, Oj srnice, srne skočne, In divje koze skačejo, Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčeke plašne Ujede po grmeh love; Tja gori v gore poj demo, Da kako srno dobimo, Al' kako kozo vjahamo, Al' vjedam zajca vzamemo." V gore gredo, ž njimi graščak, In nese svoje brešno vsak, In vsak se dobro preskrbi; Graščaka nošnja le teži, Zatorej vzame majheno Jedila v svojo torbico. Al gore, gore so gore, Kdor jih ne zna, na nje ne gre, Kdor jih poznš,, se preskrbi, Si polno torbo naloži. Se dneva pol minilo ni, Ze prazna torba je jedi. Popoldne pride; lakota Presilna se že loti ga, Pa vtolažiti moč je ni, Ker prazna torba je jedi. Kmet-lovec tolče ovsenjak, Približa njemu se graščak, Približa se, zaprosi ga, Da naj mu kruha kos podš,. O kak ga je, kako mu gre! Dasi je črn, se nič ne vpre. Sam sebi lovec govori: „Mogoče, nemogoče ni, Črnjaka nisi jedel še, Poznal še ovsenjaka ne, Le zobal si potičice Iz rumene pšeničice, Na sladkem mleku mešene, Vse s cukrčkom potresene; Al' kruh noben tak ojster ni. Da lakota ga mojster ni. Mogoče, nemogoče ni, Kar ni, se more, se zgodi." Srečni Štefan. Oj, Štefan, srečen si zares, Ker tako blizu si nebes, Po celem mestu vidiš vse, Kako lepo pobožno- je. Na cerkve gledaš krog in krog, Kjer se časti naš gospod Bog, Oj, srečen, srečen si zares, Ker tako blizu si nebes! „0 kranjska dobra duša ti, Ki svet te še ostrupil ni! Oj, srečen, srečen bil bi res, Če bil bi niže od nebes, Da bi ne videl krog in krog, Kako se žali gospod Bog, Kako me vsak dan kamnjajo In z grobljami podsipajo. Kar vidim jih okrog, ljudje So marni, toda vsak za se, Ljubezni bratovske nikdar Se mi prikazal ni oltar; In kamor se ozrem okrog, Se rev mi trop prikaže mnog, Bogaboječih prav ljudi Le malo, malo se dobi; Oj, srečen, srečen vsak svetnik, Ki nižji imš, ko jaz zvonik! O kranjska dobra duša ti, Ki svet te še ostrupil ni! Ti mene meniš srečnega, Ker vidim toliko cerkvd, Oj, srečen bil bi že zares, Ko prišel bi čez gore čez Iz mesta na slovensko stran, Da tamkaj svoj imel bi stan. Letukaj v cerkev hodijo, Da le pobožne motijo, Moški, da ogledujejo, Ženske, da se skazujejo, Da gospod-Boga žalijo In mene vsak dan kžmnjajo. Oj, srečen, srečen vsak svetnik, Ki nižji ima ko jaz zvonik!" Tri kaplje Jezusove. Po narodni. otoji, stoji hišica, Hiša Jezusova, Mala hiša kočica, Mala koča nova. V hiši stoji mizica, Mizica je zlata, Na njej stoji kupica, Kupica iz zlata. V kup'ci so tri kapljice, Kapljice krvave, Kapljice Jezusove Kešnje krvi prave. Prva kane na polje, Na polje, na žitno, Žegen božji v njega gre, Prec je rodovitno. Druga kane na polje, Na polje, na ravno, Žegen božji v njega gre, Precej je vse travno. Tretja kane na gore, Na vinske gorice, Žegen božji n&nje gre, Da rode trtice. Zaprta smrt. K svetemu Tomažu Pride dekla božja, Zlo užejala jo Je človeška košnja. Svetega Tomaža Krčma ti je dobra, Vina ga poprosi, Ne diši ji voda: „Ti imaš tol'ko vina, Trda duša skopa, Pa ga nič ne daš mi, Toma, trdi Toma!" V klet jo pelje polno, V sredo tja sodovja: »Pij ga, pij do sita, Rebrna strahota!" K sodu naglo plane, Odmaši ga ročna, Srkne — sod je prazen. To je pivka močna! K drug'mu sodu šine, Odmaši ga ročna, Srkne — sod je prazen. To je pivka močna! K tretjemu blahutne, Odmaši ga ročna, Srkne — sod je prazen, To je pivka močna! „Caki, zavolj tebe Se mi ne izprazni mošnja!" Havt! Po njej z rokama, V sod zmaši jo Toma. „ Tukaj notri bodi, Žena grozonosna, Naj počiva malo Ljudosečna kosa! Jej in pij, al' pa ne, Bolj ne boš životna, Dokler kaj ljudi je, Tud' ne bo te konca." Sedem let je smrti Vedro ječa grozna, Sedem let kopali Niso en'ga groba. Bog Tomažu pošlje Angelskega posla: „Smrt izpusti! Strašna Vpije k meni tožba. Kakšen je nasledek Tvojega zapora? Bolj ko pred potopom Zemlja je hudobna; Kdo je, da bi mu bila Mar zapoved božja? Tolovaji vsi so, Rod ves — ena zloba. Zla je ura solnčna, Doba zla polnočna: Kaj se nam je bati, Saj strahu ni groba! Le poglej okoli, Kaka reva grozna! Starci žitja trudni Prosijo umora, Slabi zavolj silnih Si želijo konca, Da nihče ne pride, Zal'je družba božja; Le poglej okoli, Kaka reva grozna!" In Tomaž spregleda, Reši smrt zapora; Mro življenja siti, Pojenjuje zloba. S pravljico to mati Me je še otroka Vr&čala od straha Smrti in pa groba, Vam pa jo prebira Glasno struna moja, In predmet podaja, Fantaziji bogat. Sveti Mihel. Zunaj rjo ve sapa viharno, Mraz je, da ude pretresa, Blagor mu, komur hišico varno Dala so blaga nebesa! Mihel pa nema, kam da priteče, Spokali so ga iz službe, Usmiliti se nihče ga neče, Ljudske oropan je družbe. Zadela ga je roka nesreče, Huda ga stiska nadloga, Pa tarna, zdiše in milo veče: „Kaj sem zagrešil, za Boga?" Tako zdihuje, da zdih prevpije Oblak nebeške palače, Zdihanje dojde tja do Marije, Ki se zastonj ji ne plače. Marija vselej mati je blaga, Kdor jo zazava, ga sliši, Vernemu sinu rada pomaga, Srčni nemir mu potiši. Prijazno praša: „Mladenič ljubi! Zakaj zdihuješ premilo? Kaj te zatira ? V čem si na zgubi ? Kaj ti srce je pobilo?" „„Kaj bi ne zdihal, tarnal in jokal, Ker se mi zlega je bati: Iz službe gazda me je izpokal, Nič plače neče mi dati. Da bi vsaj nekaj dal mi plačila, Potrpel me pred ognjiščem, Dokler največja prešla bi sila, Da druge službe poiščem. Kam hodil zdaj bom tik pred Božičem, Kako prebijem te tri dni? Brez hiše že je zverju in ptičem, A meni nič kaj na prid ni."".. Marija njemu milostno reče: „Poslovi, Miha, se s tugo! Ta skrb naj več te dalje ne peče, Dobim jaz službo ti drugo. Ako bi k meni hotel ti v službo, Pred sveti raj te postavim, Odvagovžil boš duše za družbo, Al' levim, ali pa pravim.". . „„Jaz bi že hotel vagati duše, Jaz ti dobre že vžgam, Ali ko pride red na grehuše, Bojim se, v službi omagam. Ah, kaj bom storil, ko zmanjka vage, Ko greh skodelo mi zniža, In vidim z dalje v nasmehu vrage, In črnec duši se bliža?"" . . „Ne boj se tega!" reče Marija, „Tačas na strani bom stala; Če stlači zdelo k tlom hudobija, Duši bom vage dodala.".. Sel je z Marijo služit pred nebo, In prec se duša približa, Ta hip začuti v srcu zazebo: Skodele duša ne zniža. Mihel prebleda, toda priskoči Marija ter mu pomaga: Solze tri v zdelo k duši potoči, Brž potegnila je vaga. In Miha vzklikne: „Češčena bodi, Bodi češčena, Devica! Tebe bo klical, ki v grehu blodi, Ti pa boš njemu resnica." Sveti Gregor, i. Conticuere omnes intentique ora tenebant. Vergil. Zgodovinar sede modro za katedro, Kar iz nst mu grede, vse zlato je jedro, Govorjenje se harmonično razlija, Gladki tek besedni skladno se razvija. Mladež živa, ki sicer je vsa uporna, Mirna danes vsa je, danes je pozorna, Sluhaželjna vir modrosti hlepno pije, Da besedice nobene ne zgreši je. Tudi jaz sem na vse liho pazno slušal Ter ohraniti besedo vsako skušal, Ker bilk je mična, prav prijetna storja Od krščanstva glave, papeža Gregorja. Kakor konec šole zvon oznani s turna, Mene k domu žene sila neka burna: Rad bi bil z mikavno, lepo pripovedko Razveselil svojo teto radovedko. Pravil z živo sem besedo brzotočno, Kak oblast osnuti znal si je mogočno, Potentate kak svetd vsega premožne Je ponižne delal, storil si podnožne. Molči, molči, reče teta lahke jeze, Kar to praviš, to so fabule in tveze, Brili norca z vami v šoli so se menda, Ker takole slove sveta ta legenda: II. Kaj pa je tčbe treba bilo, Dete ljubo, dčte lepo, Prešeren. Enkrat — davno je bilo pred vsemi nami In pa daleč, daleč tamkaj za gorami — Sta živela ti človeka dva poštena, On je mož bil njen in ona njega žena. In zatorej sta dobila eno hčerko In krstila za to ljubo sta jo Jerko In učila na Boga sta jo boječnost In vodila na to večno sta jo srečnost. Ali hči se nič, kar nič po njih ni zvrgla. Syojeglavno jima up je ves raztrgla Ter je rastla kakor druga prej dekleta, Nič ne manj hudobna, nič ne manje sveta. Bila kastnar je peršona tako čedna, Jerka mehkovoljna, a priložnost vedna, Net in ogenj v tej bližini tako vkupaj, Da se vnelo ne bi to, kdor hočeš, upaj. Pa sinu po vije, krsti ga za Grega In zato, boječ se onega in tega, Dene v škatlico ga, v potok potoči jo — Že ljudje, si misli, dobri ga vlovijo. III. Zeuch in Frieden dahin, es moge der Herr dich geleiten! Karoline Pichler. Škatla plava dalje, ribic si jo vjame, Vidi dete in s seboj domov ga vzame In ga v škatli nese v svojo si kolibo: „Vidiš, žena, kakšno vjel sem danes ribo!" In ker nemata sinu ne, niti hčere, Ga za svoje vzeti nemata zavere, In redila sta ga prav ko svoje dete In dajala sta mu vse najboljše svete. A ko mali Gregec zrase velik Groga, Ni živiti mogla hiša ga uboga, Ribič d& mu škatlo — nema drugo dati — „Nisem jaz ti oče, ta ne tvoja mati. Velik dosti si in bistre glave tudi, Pa ne bo ti sile, ni težki ti trudi, Koderkoli hodiš, z Bogom vedno hodi, Srečno pot želim ti, Bog povsod te vodi!" IV. (VctvrjGETai de jznial zoig avtov <;vvcov, ddflq>og avrog xai natr/g, rjg eqpv yvvaixog vlog xal noaig. 2ocpox/.rjg, Oid. TVQ. Dela milo mu se, malo da ne joče, Ker je nema duše, nema niti koče, Pa premišlja malo, potlej k vodi skor gre, Ker je Gregor, za potokom tudi gor gre. Gre in gre in hodi, koder potok vodi, In za dolgo časa h gradu jo doblodi, Sreče dobre mu takoj tu zazori zor: Drugi dan po gradu hodi že provizor. Ker spoznala kmal' gospa je njega zmožnost, Je še lepše dala sreče mu priložnost, On je lep bil, ona svoja in bogata, Pa odpreta duri v zakon si in vrata. In živela sta lepo zakonski mirno, Zraven srečo sta vživala prav obširno In dobila kmal' otroka dva sta zala, Ki dva angelčka sta krogi njih skakljala. Toda sreča ženska, prava je ciganka, Skor nikjer ga nema trdnega obstanka: Zdaj se smeje vate, brž se proč obrne In megle pod jasno solnce dene črne. Škatla s krstnim listom razodene pozno Vso pregreho silno, vse naključje grozno: Da je s sinom lastnim mati poročena, Da možu je grofnja mati ino žena. V. Popusti posvetno rabo Orglarček in gre v puščavo. Prešeren. To je greh, da skoraj reči ni mogoče, A pokore le zmijo solze ga vroče. To previdi Gregor, precej neodlašno Naloži pokoro ostro si in strašno: V roke materi da sveti paternošter, Na pokoro v stran ljudi zapre jo v klošter, Kar ima, vse na korist proda ubogim, Da se ogne kazni z dobrotvorom mnogim. Sam pa gre čez grm in strm, čez plan in borje, Dokler tjakaj pride, kjer se ziblje morje, Steše čoln iz skorje, sede vanj brez vesla — Ga že voda sama nekam bo zanesla. In morje igra se s čolnom siromaškim In dre vi ga s sabo tjži k obalam laškim, A Gregorja sune na otok na kopno, A čolnič pogoltne žrelo blagoropno. Tu dovede ga po gozdu pot do gabra, Pokoriti tu se volja ga je hrabra, In z verigo se železno k deblu vklene, Krog sebe in debla sedemkrat jo dene. Ključ pa v morje vrže med valove jezne, Da se v brezen morski vek za vek pogrezne; Jelo mah mu bil in skorja je drevesna, Pilo: dež in rosa, dv& dara nebesna. VI. Evviva papa nostro! Sedem let pokore dela tu najtrje, Medtem oče sveti papež v Rimu vmrje, Po vsem voljnem svetu molijo molitve, Ali v Rimu čudež vse kazi volitve: Bel golob priteče v Rim z neznane zemlje, Krone papežem z glave izbranim jemlje In po več volitvah to volivcem pravi: „Papež bo, ki pokori se mož v puščavi." In poslali so iskat tega svetnika, Sla na vse strani je ljudstva množ velika, A dobiti ga, jim up je skor izginil, Kar je ribiča dva sveti Duh prešinil, Da sta šla na morje, tamtod sta krmila, Koder sama ju je sapica podila, Ladjo krmil jima sam je sveti Peter, In h Gregorju jo prignal je ročno veter. Eden mrežo vrže — grude ga že lakot, Drugi gre na kopno, luče ta povsakod; Prvi ribo vjame, ključ v želodcu najde, Drugi pa naravnost tja h Gregorju zajde. Ko zazre ga, kliče onega od čolna, In oba strmita, vsa zavzetja polna. „Kdo si?" prašata stopivši bliže mesta — „ „Ce sta božja" " —reče — „ „to od Boga vesta." " „Caj, verige morti tale ključ odklene," Reče prvi, pa ga v lokot noter dene. In lej, res je pravi ključ bil od lokota, Pak odklene in od debla ga odmota. In za kratko sta gotova s svojo ladjo, V njo neseta ga, ker hoje se odvad'jo Pač noge od neprestanega klečanja, Blagoslov razprostrl Bog za ta čin nanj a! Zaveslata, ladjo hitro sapa goni, In pred čolnom vse samo se s poti vkloni, Zapojo od sebe v Rimu vsi zvonovi, In vrve naproti ljudstva jim valovi. Ko vodili so ga v cerkev posvečeno Z lučjo samovžgano, krasno razsvetljeno, Prileti golobec, dene mu na glavo Krono papeško in odleti v višavo. — To resnična je, edino prava storja Od očeta svet'ga, papeža Gregorja, To besede so ti te legende zlate, In tako je treba, vsi da jo poznate. Pastir. Tak je bila stara mati, Ni imela žive duše, Kazen sinceka edinca. Ta je pasel kravo dimko Po gozdeh in občnih pašah, Zraven bral je suho šibje Ter naprodaj nosil v mesto, In kar za suhlj&d je skupil, Dal .za kruh je vse denarje, Da živil je s tem zaslužkom Sebe in pa staro mater. Dogodi se, da je nesel, Ko navadno, šibje v mesto, Ga prodal in kruha kupil In domov ga starki nesel, Pa prišel je do pastircev, Ki so tolkli mlado ščene. V srce se mu pes zasmili, Gre k pastirjem, pa jim reče: Cujte, ne morite psička, Ne morite, mar ga meni dajte! Tako mu reko pastirci: Koliko pa daš za njega? On jim reče: Kaj čem dati? Saj nič nimam ko ta kruhek. Daj nam kruh, reko, za kužka Kup je gotov, da jim hlebček, Oni pa mu dajo psička. Vzame ga in nese s sabo In ko k domu pride, praša Po navadi stara mati: Ali si prinesel kruha? — Nisem, ali psa sem kupil, Moral zanj sem ves kruh dati. Posvari ga stara mati: Tega nama je še treba. Komaj midva jest' imava, S čim še bova psa redila? — No, bo že kak, sinček reče, Pa le poj dem brat suhljadi In ponesem jo naprodaj, Spet dobil bom zanjo kruha, Spet imeli bomo jesti Vi in jaz in tudi psiček. In nabral je spet šibovja, Nesel v mesto ga naprodaj, Za denarje kruha kupil, Materi domov ga nesel; Ali spet se mu nameri, Da jo pride do pastircev, Ki so tolkli malo mačko. Tudi mucek se mu smili, Gre k pastirjem ter jim reče: Čujte, ne morite muce, Ne morite, mar jo meni dajte Koliko pa daš za muco? — Ta le kruhek, če bo dosti. — Naj pa bo, reko pastirci In za kruh mu dajo mačka. In ko k domu pride, praša Po navadi stara mati: Ali si prod&l šibovje In si kaj prinesel kruha? -— Nisem; kupil sem to muco, Moral zanjo kruh sem dati. Posvari ga stara mati: Tega spet je bilo treba! Komaj midva jest' imava, S čim še bova to živila? — Bo že Bog dal, sinček reče, Pa le poj dem v les po drva In ponesem jih naprodaj, Pak imeli bomo jesti Vi in jaz in pes in mucek. - Pa je le nabral suhljadi, Nesel v mesto jo naprodaj, Za denarje kruha kupil, Materi domov ga nesel; Ali spet se mu nameri, Da jo pride do pastircev, Ki so tolkli malo kačo. Tudi kača se mu smili, Grre k pastirjem in jim pravi: Ne morite reve kače, Ne morite, mar jo meni dajte! In pastirci mu rečejo: Koliko pa daš za kačo? On odgovori pastirjem: Kaj vam morem zanjo dati, I kaj neki? Saj nič nimam. Al' odgovore pastirji: Mi zastonj nič ne dajemo, Al' ne veš, da so Zastonj a, Bog ve, kdaj že pokopali ? Daj nam tisti hlebec kruha, Potlej ti pa damo kačo. — Da jim kruh, a kačo vzame, Pa jo nese proti domu, Al' ogovori ga kača In mu reče po človeško: Ljubi dečec, Bog ti plati, Da si rešil me pogube In otel pastirjem hudim; Kar te prosim, še mi stori, K materi me moji nesi, V našo hišo, v skalni dular! Moja mati bo vesela In te dobro nadarila, Da si ljubo hčer ji rešil. Ponujala ti srebra bo, Ponujala ti zlata bo, Al' ne jemlji nič od tega, Ne od srebra, ne od zlšta, Prosi le za tisti prstan, Ki leži tam na zapečku; Prstan ta je čuden prstan: S členom obenj boš potrkal, Pa ti pride to minuto Dvanajst junošev pokornih Prašat, kaj boš zapovedal; In ta hipec, prej ko veja K veji vdari, za gotovo Spolni se povelje vsako. In na dom on kačo nese K materi v čerovni dular: Tu sem Vam prinesel hčerko, Kupil sem jo od pastirjev, Ki so jo pobiti hteli; Ona pa me je prosila, Da na dom bi k Vam jo nesel. In vesela kačja mati Reče: Bog ti stokrat vrni, S čim te pač bi nadarila? Pa srebra, zlatš, mu kaže Kupe kakor kope mrve: Tu si vzemi, kar si hočeš, Al' pa druzega kaj reci, Kar ti všeč je v naši hiši, Vse bom dala, kar izvoliš. Ali 011 srebra ne voli, Tudi si zlata ne voli, Semintja po hiši hodi In z očmi stvari prebira, Pa zaprosi jo za prstan, Ki ga spazi na zapečku: Tale prstan bi si volil. Mati kača odgovarja: Kaj boš to malenkost volil? Voli rajši srebra, zlata! — Al' on noče, pa le noče Ino reče: Mati kača, Ako čete, prstan dajte, Ako ne, pa kakor čete. Kaj si hoče mati kača? Kar sem rekla, to sem rekla, Mož beseda, na ga prstan! — Bog Vam plati, mati kača! Deček reče in odteče. Ino kadar pride k domu, Praša brž ga stara mati: Kje si hodil tako dolgo? Jaz sem že neznano lačna: Ali si prinesel kruha? — Nisem Vam prinesel kruha, Ali nekaj, kar je bolje. Vzame prstan, obenj trkne, In ko trkne, precej pride Dvanajst junošev pokornih: Vaša gnada, kaj bi rada? — Jesti, piti vsake vrste, Kakor mi jedo gospoda, Fajmoštri in pa graščaki Na največji letni praznik. Kar je rekel, prec je bilo, Jesti, piti, več ko dosti. In gostili so ^se skupaj Mati, on in pes in maček, Kakor žive dni nikoli. Zdaj ni pasel nič več dimke, Več ni hodil zdaj po šibje, Več ni nosil drv naprodaj, Saj mu več ni bilo treba, Saj imel je vsega dosti. Al' to dosti, ta obilnost Vsakršne zbudi mu misli. On domisli se nečesa, Cesar mislil prej ni nikdar. Vidi lepo cesarično, Pa se precej v njo zaljubi In k cesarju pošlje mater, Al' bi dal mu hčerko v zakon. Svetli cesar odgovarja: Pojdite Vi, mati, k sinu, Pa mu poročite tole: Tako pravi svetli cesar: Če mi skrčiš to lesovje, Ki sprostira se pred nami, Da se preobrne v polje, Ki rodilo bo pšenico, Da bo zrela jutri zjutraj, In iz nje kolače vmesiš, Da jih jedel' bom za zajtrk, Pa ti hčerko dam za ženo. Če pa tega ne napraviš, Dal te bom ob glavo djati Za predrznost, da si upal Dvigniti pokonci glavo In zbuditi tako misel Črv, ki viješ se po prahu! Stara mati k domu pride In pove odgovor sinu. Sin pa reče: Ljuba mati, Ne jokajte, vse bo dobro! Pa potrka na svoj prstan. Ko bi mignil, predenj stopi Dvanajst junošev pokornih: Vaša gnada, kaj bi rada? — Skrčite mi to lesovje, Ki ga vidite pred nami, Pa ga prebrnite v polje; Tam kali naj koj pšenica In zori do jutri zjutraj. Drugo jutro vstane cesar, Vidi, da so gozdi polje, Ki ziblja se od pšenice Ko na jezercu valovje, In na pragu starka čaka Že s pečenimi kolači. Ali cesar neče dati Le še hčerke v zakon sinu Ino pošlje mater k njemu: Pojdite le, mati, k sinu, Pa mu naročite tole: Tako pravi svetli cesar: Ce razmečeš mi do jutri Te bregove, ki jih vidiš, Da postanejo gorice, Kjer rodi naj precej trta In zori do jutri grozdje, Da bom pil iz njega vino, Rad ti dal bom hčer za ženo. Al' če tega ne napraviš, Krokarjem te za kosilo Na viselnice obesim Za predrzne tvoje misli. Stara mati k domu pride, Solze toči, milo joka In pove odgovor sinu. Sin pa reče: Ljuba mati, Ne jokajte, vse bo dobro! Pa potrka na svoj prstan, Junošem veli poslušnim, Naj razmečejo bregove, Spremene jih v vinske gore, Zasadijo vinsko trto, Ki rodi prežlahtno vince. Drugo jutro vstane cesar, Pregleduje te gorice In okuša sladko grozdje In še slajši mošt iz grozdja, Ki prinesla ga je starka In ž njim čakala na pragu. Ali cesar noče dati Le še hčerke sinu v zakon, Ampak pošlje mater k njemu: Pojdite le, mati, k sinu Ter mu poročite tole: Tako pravi svetli cesar: Če napraviš na tej planji, Ki jo vidimo pred sabo, Tak grad, kakor jaz ga imam, In krog grada lepe vrte, Nasajene z žlahtnim drevjem, Nekaj v cvetu, nekaj v sadu, In po drevju lepe tiče, Ki poj o najslajše pesmi, In pa pot odtod do grada, Vse do jutri, preden vstanem, Kad bom dal ti hčer za ženo. Al' če tega ne napraviš, Glej, kak dolgo še boš živel! Stara mati k domu pride, Solze toči, milo joče In pove mu vse natanko, Kar je rekel svetli cesar. On pa reče: Ljuba mati, Ne jokajte, vse bo dobro! Gre in trkne na svoj prstan. Kakor trkne, precej pride Dvanajst jiinoŠev postrežnih, Pa mu zvršijo povelje, Da, ko vstane zjutraj cesar, Vidi lepši grad od svoj'ga In krog grada lepe vrte In na vrtih lepo drevje, Nekaj v cvetu, nekaj v sadu, In po drevju lepe tiče, Ki so pele miloglasno, In od svoj'ga grada stezo, Vso potlakano s cekini, In kraj steze živo mejo, Nasajeno z grmjem zlatim: Pa veleva, naj priprave Se omišljajo za svate. Tisti čas pa se pripelje V gostje sem zamorski cesar, In na čast mu gostarije Dan za dnem so se vrstile. Medtem pa zamorski cesar Polakomni se za prstan Zavolj dobrih mu lastnosti, Ki jih spaziti je vedel Modra glava, ki so bile Samemu cesarju skrite, Ker ni zet, kaj ima, nikdar Živi duši nič povedal. Pa mu nekak prstan zmakne In potrka s prstom obenj. Pridejo postrežni sluge: Vaša gnada, kaj bi rada? — Da prenesete' prek morja Cesarično, grad in mene. Kakor reče, tak se steče: Precej bil je grad prek morja Ino ž njim zamorski cesar In s cesarjem cesarična. Cesar jezen zove zeta In veleva mu, da precej Mu postavi grad na mesto In nazaj pripelje hčerko. Revež išče, ali najti Prstana mu ni mogoče, Kako djal bo grad na mesto! Kako vrnil hčer cesarju! Jezni cesar de ga v ječo. Temna ječa je brez luči, Božje solnce v njo ne zajde, Noč in dan sta tam enaka. Milo zdiše, ali zdiše Le zidovom trdosrčnim, Stenam gluhim, neodglašnim. Živa duša ga ne sliši, Živi duši se ne smili, Smili se le psu in mačku; Al' ne vesta, kje ga najti. Iščeta ga vse po mestu, Dokler pes ga ne izoha. Ali kak bo v ječo priti? Ječa nima vrat, ne oken. Maček spleza gor na streho In iztika po razpokah, Pa se splazi h gospodarju, Ki je ravno jedel kruhek, Sahel kruhek, trdo skorjo. Milo mu zamavče: m&vmav! — Reva moja, reče mačku, Kak bom dal še tebi kruha, Ker ga imam sam le mal', mal', Kar ukritl zamorski cesar, Tat tatinski! mi je prstan In odnesel vse čez morje. Ah, ko mogel ti bi, mucek, Mi nazaj dobiti prstan, Vse bi zopet dobro bilo. Maček sliši te besede, Zmota se nazaj na streho In ko pride na tla srečno, Psu, kar zvedel je, naznani. Pa se dvigneta na tuje Ino prideta do morja. Se sta tukaj premišljala, Kako bi čez morje prišla, Kar na suho riba pljusne, Ker se je preveč pognala Za mušico nad vodfco. Hitro maček k njej poskoči, Pa ji hoče vrat zaviti, Ker je lačen bil od hoje. Ali psu se riba smili, Pa poprosi zanjo mačka, Naj nikar je ne zadavi, In nazaj jo v vodo dene, Da vesela splava v morje. Spet začneta premišljati, Kako bi prek morja prišla, In domislita si dobro. Maček sede psu na hrbet, In tak plavata čez morje Do cesarjevega grada. Pes ostane zunaj hiše, Maček pa se splazi v hišo, Mili se okrog princeze, Da ga ona rada sprejme, Mili se okrog cesarja, Da ga tudi 011 rad sprejme; Pa se skrije v sobo spalno. In ko san cesarja zmaga, Splazi tiho se do njega, Pa mu prstan s prsta zmakne Tako rahlo, da ne čuti, I110 smuk! čez okno plane In poišče psa pod zidom, In gresta naravnost k morju. Zdaj pes pravi: Veš kaj, mucek? Daj ti meni v gobec prstan, Jaz sem vajen nošnje v gobcu. Da ne pade tebi v vodo, Ker ti nisi.nošnje vajen. Ali maček noče dati, Iznebiti se te slave, Da je 011 pridobil prstan. Ino sede psu. na hrbet, In tak plavata čez morje. Al' ni prstan mehka miška, Zmuzne mačku se iz gobca. Pade mu v globoko morje. In dokler na suhem nista, Razo deti si ne upa Maček psu nesreče take, Ker bi precej bil ga zgrabil. Al' ko prideta na suho, Ko pove mu vso nesrečo. Ko začne pes jezen biti In zobe kazati mačku, Lej, priplava riba h kraju, Ki je pala prej na suho, In sta djala spet jo v morje, Da poginila ni v pesku. Ona je požrla prstan, Pa ga zdaj na prod izriga In pomiri psa in mačka. Zdaj pa pes pobere prstan In ponaša ga do ječe. Al- pri ječi da ga mačku, Da ga brž jetniku nese. Maček spleza brž na streho, Zmuza s prstanom se v ječo. Cvenk! zacvenkne ga pred nje On vesel poboža mačka In pogladi ga po dlaki; Maček pa zobloči hrbet In repič zavije kvišku, Ker mu je to dobro delo. Brž na prstan s členom trkne, Ino to minuto pride Dvanajst junošev pokornih: Vaša gnada, kaj bi rada? — Zame in za mačka jesti In za psa, ki zdolaj čaka, In da bodem prec orlzidan, Pa da se moj grad postavi Precej na poprejšnje mesto Ino z gradom cesarična Ino ž njo zamorski cesar. Kar je rekel, prec je bilo: Precej bil je sam odzidan, Precej stal je grad na mestu Ino v gradu cesarična Ino ž njo zamorski cesar, Pak on lepo v grad pristopa. Cesarična, ko ga vidi, Gre vesela precej k njemu, Vije se mu okrog vrata In poljubljata se strastno. A zamorskega cesarja Da napičiti na raženj In ga vreči v sredo morja Ribam na povoljno gostje. In napravili so svate, Da ni bilo nikdar tacih; Pa so jedli ino pili, Da je bilo vsem zadosti. Tudi jaz sem bil povabljen, Dali so mi jest' iz črepa, Piti pak iz naprstnjaka; Dali so mi iz stekla škornje In iz pajčevine suknjo. Hodil sem po kamni poti, Štrli so se moji škornji, Hodil sem po gostem grmju, Strgala se mi je . suknja. Volk Rimljan. Volku pristudi se stan, na misel mu pride prememba, V temnem logu sede sam s s&bo si tak beseduje: „Kaj bi jaz volk še dalje moril živali po zemlji? Poj dem drugkm, potoval bom do mogočnega Eima, Rimljan biti želim, zakaj bi se klatil potuhnjeno tukaj?" Reče in '— mož beseda odide na pot do mogočnega Rima. Gre in na poti dobi prasico; prašiča se zgane. Videti strah, ji veli: „Ne boj se nikar me, klapača! Svinj ti ne bodem moril, ne menim se več za prašiče, Jaz bom Rimljan postal." To reče in dalje odide. Gre in gredoč naleti na kozla po sreče naklombi; Kozel drgeče strahu in se trese po celem životu; Vidi to volk, pa mu reče: „Cemu se bojiš in trepečeš? Kaj bi se bal, ti bradač ? Ne bom te klal in mesaril, Kozlov ne bodem moril, se ne menil za take smrduhe, Jaz bom Rimljan postal." To rekši, odpotuje dalje. Dolgo ne hodi in spet naleti na kobilo na paši, Starko pa strah spreleti, da hrže in bije s kopitom, Dviguje grivo na vis, trepeta ti po celem životu; Toli jo volk govoreč: „Ne boj se me, mršava kljusa, Klal ne bodem kobil, več menil za take se gure, Jaz bom Rimljan postal." To reče in k Rimu odide. Potuje dva, tri dni; zdaj prime ga lakota huda, Misli si: „Kdo ve, kje je še Rim!" — In, al' si ga videl! Pustil je Rim, pa se vrnil nazaj po ravno tej poti. Spet kobilo dobi, ko se sivka na travniku pase, Volka je več ni strah, saj djal je, da bo se porimčil. K njej stopivši veli: ,.Zaklal te bodem, kobila!" „„Ti me zaklati ne smeš — mu zavrne — kajti si Rimljan!"" — „Rimljan bil, al' ne bil, zaklati te vendarle mislim." Reče to volk, in strah in trepet prevzame kobilo, Pa se le vendar zave in, dobivši besede, mu reče: „„Ljubi moj volk, veš kaj, ker biti ne more drugač že, Da me le bodeš zaklal, počakaj nekoliko vendar, Da se kaj odebelim in postanem tolstomesnata Zdaj so me same kosti in rebra mi lahko sešteješ; Moje meso, tak pusto, ne bo, le verjemi, okusno."" Volk se ukaniti da in gre, zapustivši kobilo, Obetajoč, da pride nazaj, ko se kaj mu otolsti. Zene in tira ga glad na plan, kjer pustil je kozla, Kozel je res spet tam, al' volka se več ne ustraši. Al' ko mu volk zagolčf: „Zravnaj se in spravi se dalje, Jarec, tvoj čas je minul, na smrt se mi zdajci pripravi, Zdaj, zdaj bom te zaklal," polasti se ga grozno drhtanje, Strah mu prešine kosti, po hrbtu mu lazijo mravlje, Vendar zbere si um in reče mu tak trepetaje: „„Ti me klati ne smeš, to se R'mljanu res ne spodobi; Spomni se vsaj, da nisi več volk, da klal in mesaril Trume bi vbogih žival, le pomisli, da Rimljan si, Rmljan!"" — „Rimljan bil, al' ne bil, kaj mar, zakoljem te vendar." Reče to volk, pomen teh besed prestraši bradača; Misli si: to ne bo nič, ne dam se klati, in reče: „„Veš kaj, ljubi moj volk, .nikar me zdaj še ne kolji, Lej me, mršav sem, suh, da skozi me videti moreš, Slab ti obed bo moje meso, tak pusto in trdo, Škoda bi bilo ti zob, in želodec si lahko pokvariš, Čakaj, da odebelim, saj lahko prideš pozneje."" Spet oslepari se volk in lakoti vkljub mu zanese. Dalje hiti in pride do tam, kjer pustil je svinjo. Ta se ne meni za to, da se volk ji znovega bliža; Ali pozve iz njegovih besed, da žuga nevarnost. Tak se ustraši, da strah ji dvigne na hrbtu ščetine, In nehote pritira si zdih, in stok ji uide, Komaj se reva zave, da volku zakrnli besede: „Ali bi bil ti bed&k, če zaklal bi me, mršavo svinjo, Vreden je nekaj špeh; al' zdaj ni špeha na meni, Kaj ti bode ta mast, ta malinka masti se ne splača, Komaj dobil boš toliko s krač, da je vredno za usta. To mi verjemi, da boš se jezil, če mene zakolješ, Glodal kosti le vendar ne boš, nikoli te to ne nasiti, Bolj bo pametna ta, da počakaš nekoliko časa, Da se kaj odebelim in dobim kaj špeha in sala, Pridi le slej, obljum, da ne boš se kesal odložitve."" Volk je verjel in spet se je dal opehariti svinji, Šel je od nje. govoreč: „Golčiš prav pametno, svinja, Dobro se redi tačas in pripravi mi tolste slanine, Ko se povrnem nazaj. Bod' zdrava, in dobro ti tekni! Mine nekoliko dni, pa se spet povrne h kobili. Ona zboji se na moč, al' vendar ji pride na misel, Kak bi dobila sovet, da bi ž njim opeharila volka. Preden jo ogovori, že volku tako beseduje: „„Vidiš, moj volk, da je prav, da si prej me poslušal, Da si počakal ta čas; lej, zdaj sem lepo debela, Jel boš dobro meso, boš videl, ko me zakolješ. Preden umrem, še nekaj želim, kar vem, da dovoliš. Dal me je moj gospodar nedavno podkovati znova In kovaču velel na kopito mi leta je vžgati; Kaj je namerjal, ne vem; ljudje so ti muhaste glave! Nogo povzdignem, poglej na kopitu napisano starost, Da boš vedel in znal, kdaj staro zaklal si kobilo. To ni vsakaka stvar, in ponašati bodeš se mogel, Kadar do bratov dospeš, kar nihče ne bo se ti bahal, Koliko staro žival je zaklal; to vredno je nekaj."" „Prav govoriš", — volk reče na to — povzdigni nožuro, Da bom letnice bral in pozvedel, kol'ko si stara, Da volkovom povem, vrni vsi se v bratovsko družbo." Kamen težak odvale od srca besede kobili, Ker se je dal opehatiti volk, in zadnjo desnico Dvigne navzgor in — lop! ga udari po buči s kopitom, Joj me! da koj se zvali in stegne vse štiri od sebe, Toliko, da je še živ; al' preden se buča zaceli, Prej de nekoliko dni. Al' kadar iznova okreva, Žene po mesu ga sla in napoti se k svinji na pašo. Zatrepeta, ko naznani oko ji volkovo bližo'. Brž se povrne zavest; življenje pustiti je težko! Misli si: veš kaj? Daj, goljufati ga znova poskusi, Dvakrat se že ti je vdal, poskusimo, v tretje gre rado. Preden še reče kaj volk, že svinja začne govoriti: „ „Ali si modrih možgan, preljubi moj volk, da natanko Čas si prerajtati znal, kdaj bom se dodobra zredila, Da sem dobila že špeh in dobro prejela slanino; Storil si prav, da si tistega dne me modro poslušal, Da si počakal dozdaj in nisi me mršave snedel. Danes ti bo, bos videl, napol vse bolje dišalo; Dober je bil moj nasvet, in ki moder je, sluša ga vselej. Vem, da me boš zaklal, braniti se nič ne pomaga; Nekaj te še prositi imam, to boš mi dovolil, Vem, da si blag. Lej, dokaj imam prijateljev, žlahte, Če me ne bode domov, žalovali bodo za mano, In da zastonj ne bodo v skrbeli, kaj neki je z mano, Zgrabi me ti za uho, da zacvilim in znamenje dam jim."" Zgrabi jo brž za uho, in svinja se dere na vso moč, Glas ušesa gluši, gluši tak samega volka, Da ti je slep na drhal prašičev in svinj, ki na pomoč Z bliže hite; zaslišale klic so, ki zval je: pomagat! Reveža strgajo skor, ves šantav komaj uteče; Bežal je v gozd, in kri, ki iz ran mu je ščurkoma lila, Delala sled je za njim krvavega, bridkega bega. Čas je najboljši zdravnik, zaceli on vsakršne rane. Volk se ti brž skoleha in zdrav pozabi nesreče; Pride mu kozel na um, ravna se hipoma k njemu, Vleče ga stari nagon do mesarjenja revne živali; Prav govori pregovor, rekoč, da navada propada. Kozel, seve, se zboji ga na moč, ko ga vidi od daleč. „Šembrana stvar! — govori sam s sabo — zdaj bo pa teža, Kaj bi tajil? Ne diši mi še smrt, če me ravno ne straši, Vendar bi živel še rad, da bi to ino ono dovršil. Skušnja velja; mor'biti dobo se še kaka nastava, Da se vlovi, in kesneje, obljum, da me nikdar ne najde." Volk se približa; da 011 bi začel govoriti, ne čaka. Kdor se meni za čas, tudi čas se meni za njega; Misli si to, in storivši poklon, mu potuhnjeno reče: „„Bistri ta um! Da bi jaz ga imel, zanj dal bi, ne vem kaj; Kak si natanko zadel, da me tista minula je slokost, Ravno sem odebelel in"". . . „Molči!" mu volk zarentači, Tek besedi ustavivši, srdit govori mu razkačen: „Ti bi me rad goljufal, priliznjena brada kozlovska, Tega si ne domišljuj, tud' svinja je tak govorila; Ves svet je goljuf, goljufijo je treba poznati! Da bi za njo ne bili v skrbeh prijatli in žlahta, Dal sem rilcu, da smel je naznaniti žlahtnikom svojim, Kaj se je zgodilo ž njim; al' rilec jih sklice na pomoč, Da sem s težo ušel, al' ti me ne boš ogoljfičil. Misliš, da tak sem bedak, da tebe popadem za brado ? Tega ne misli nikar; mar misliš, da šleva sem taka?" Jarcu besede te strah odženo. Zdaj — reče sam s sabo — Smo pa na konju; volkač, si že vjet, ne uideš mi nikdar, Sam si se vjel, ne boš ga mesa ti mojega zobal, če te ne ogoljufam, premenim naj koj se v ne vem kaj. Misli si to in na um mu pride zvijača, pa reče: „„Ljubi moj volk! Sam veš, da umeten zvijače ni kozel, Da je on kterega že goljufal, le nisi se slišal, Nisi ne slišal, ne bral, saj nismo lisičjega roda. Res, da brado za kras in nakit in za znamnje modrosti Ima nekol'ko ljudi, al' pamet tistih bradačev Krajša je sploh od bradnih kocin; to je vsakemu znano. Škode ti jaz ne želim; al' ker se mi smrt približuje, Rad bi poslednji ta čas kaj dobrega storil za hudo, Ktero poprej sem storil, živeč v nečistem življenju; Brat se je meni rodil, ki je živel enako nečisto; Precej ondod se pase; sit tud' on je svoje hudobe, Z mano umreti želi, da se mukam ogne življenja. Stopi ti sred te njive, pa rep povzdigni na višek, Eden odspred in eden odzad v te poj deva z bratom, Ker tak boš dalj sit, se enkrat najedši za dvakrat." Volk požrešni ni čul od zadnjih druge besede, Da en obed, veljaven za dva, obenem dobil bo; Je li mogoče al' ni, kar pravil je jarec, ne misli. Kar mu je rekel, stori; sred njive stopivši povzdigne K nebu svoj rep in drži ga moleč netrudoma kvišku. Prideta jarca in — trk! zaletita se v njega na vso moč, Eden od spred in eden od zad, da se hipoma zgrudi — Komaj je živ in s težo jo v gozd polomljeno plazi. „To je pa vendar preveč, da sem tolikokrat osleparjen, Ni se mi, kar sem živ, še taka nikoli godila; Bilo je v zadnje ta krat; saj menim, da nisem ob um še. Prva žival, ki dobim jo, ne bo se mi zmuzala nikdar." To govoreč, šaiita se plazeč po trnje vem logu, Poln bolečin, boli ga glava na moč in možgane Suče mu nekaj okrog, da vrti se ma zemlja in drevje, Tudi drugod po životu kosti ga bole nepretrpno. Tako plaze potujoč petelina zagleda pod brezo; Splazi se k njemu -- in šavs! ga zgrabi, golčeč mu besede: „Ti me pa vkanil ne boš, ker s parklji držim te dovoljno." „„Bom te — mu reče kokot — in zakaj da bi tebe ne mogel, Tega ne vem, ti nesiti žeruh, ki sem vendar lisico, Najmodrejšo žival, opeharil, ki vas je volkove Tolikokrat vodila za nos."" Volk čudi se temu. „Ti si lisici ušel, kak vendar se to je godilo? Preden požrem te, še to mi povej!" Govori mu petelin:. „„Bil6 je onega dne, ko sem šel k sosedovim kuram, Pride lisjak, pa me praša rekoč: Hoj, kam petelinček? Kam? Ti bedak, k sosedovim v vas, v vas k jarčici mladi, Ki jo je sosed te dni prinesel iz bele Ljubljane. Ni ti je daleč okrog tak lepe in zale kokoške, Krasi jo živa mladost in lepša jo taka lepota, Da ti jo vsaka kokoš, ki so nje tovaršice in druže, Gleda po strani srepo, češ, ti pritepenka nevgodna, Da bi te snedel kragulj, al' vrat ti zavila lisica, Preden prinesla te k nam je kriva sovražna usoda; Komaj izlezla 'z lupin, nam že peteline spodriva, Vsak le za njo obrača oči, preziraje nas druge, Nosi pokonci greben in šopiri se vse po gosposko, Moški ko mlad oficir zakrivljeno sabljico suče, In skaklja poln sladkih besed ko kak gospodičič Krog pritepenke, da skli kokoši, to videti, v srce."" Volka besede te vžgo, zaželi po slavi enaki, Sline se mu pocede, al'- ne po kokotovem mesu, In samoljub, ki je bil, ga mikavne prevzamejo misli: „Rimljan, sem rekel, da bom; že dolgo je, kar sem od doma, Pa se vrnivši domov bom moški vrtil po gosposko. Kar je mladih volkulj, vse gledale bodo za mano. In volčiče to kaj pojezf, da obrnil od njih sem mladenke, To ti bo". . . Smuk! odleti na drevo mu petelin, Kikiriki! jo zapoje na glas in se volku nasmeja. Volk, ves v misli vtopljen, je pozabil ga držati trdo, Parklje odpre nevedoč, in petelin, to spazivši, beži! Smukne na hrast in golči: „„Volk, al' sem te vkanil? Vidiš ga, kakšen bedak si le ti; mar pravil ti nisem, Da te prevaril le bom, pa mi nisi verjel na besede. Nisi ne mene dobil, ki si mislil me že za pečenko, Ino povesti ne veš, ki si želel jo zvedeti vendar, Kak sem lisico navil, ki modrejša od tebe je stokrat. Tudi je zdaj ne povem; če pa mika te zvedeti vendar, Pojdi, naj ti pove jo čbelar, ker njemu sem bil jo Že naznanil takrkt, ko roj ogrebal je peti. Vendar ne misli nikar, da drugače ne bil bi te mogel; Še znam dosti zvijač, da take preverim neumce!"" Tak se jeziči kokot in pripravlja ga v sram in sramoto, Skače z drevesa naprej na drevo in od veje do veje. Volk goljufan zabrne oko po strani na njega, Jezen pobere se v gozd, govoreč sam sebi besede: „Oče moj Rimljan ni bil, pa živil se vendar je dobro, Tudi ni bil iiškal, da prebiral bi pose kobilam, Merjevec tudi ni bil, da bi kozlom njive premerjal, Tudi ni bil muzikaš, da bi godel prašičem in svinjam, Pa se je dobro živil in doživel do starosti lepe. Naj pa nikar še jaz ne bom; že prav mi je bilo; Al' ne jeze me še nič vse moje peklate nezgode, To me jezi in leto mi je žal, da me tamle na hrastu Ta potepuh je goljfal, ki ni vreden, da volk ga pogleda. Lepa je ta, moj volk, zdaj drugega nič ne zaslužim, Kakor da lopi me kdo spod tegale hrasta s sekiro Tak po čepinji, da koj se zvalim in nikdar ne vstanem." Komaj to izgovori, že vdari kmetavs ga po buči, Da se zvali in zgrezne na tla s prebito čepinjo. Komaj imel je še čas, da izustil je take besede: „Ta je pa lepa, da zdaj še s seboj se ne sme govoriti, Daleč dognal si jo svet, mor'biti da enkrat še pride, Da bo še misliti greh" ... in smrt mu prestriže besedo. Zdaj je Rimljana konec, ki dal ti je ukov en lonec; Komur pa to ni dovolj, kdor hoče še večo natančnost, Pride naj k meni, povem mu znovega stvarico vsako, Ker na lesniki tiče sem gledal umirati volka, Videl tedaj sem nezgodo, ki volk jo je moral trpeti. Ker me pa silil je smeh in sem volku privoščil nesrečo. Kazni me hipoma Bog; prilomasti do mene jo medved, Spleza na moje drevo; da je mene ugledal, si mislim. Kako me lomil je strah, kak so se mi hlačice tresle! Klical sem božjo pomoč, in Bog mi je tudi pomagal. Pride do mene trdo, pomoli zdaj taco kosmato, Z veje utrga si sad, pomoli mi lesniko pred usta, Mislim, da meni moli, in od straha zavpijem mu: „Nočem!" Medved se zgane in — resk! zašumi jo po vejah na zemljo. Ni kosmatun me videl, prikrit sem tičal med perjem, Proti svetlobi drže, je gledal sad, če je dober. P/idel je. Jaz pa vesel sem splezal z drevesa na zemljo, Sel sem domov in še zdaj pred očmi si vidim medveda, Kak drži mi pod nos in trpko ponuja lesniko. Osel, kralj zverin. V času, ko v klasu je bob, in ko rastla je v stročju pšenica, Živel je dolgouhan, ki navadno ga kličemo osla. Vščeč mu ni več gospodar, preobilo nalaga mu dela, Od tovora hrbet se šibi mu, od bičanja gol je. Komaj drže ga noge, od lakote vamp mu je skrčen, Kajti slab je trnje obed, pa se redi od tega! S težo prenaša svoj stan in misli si: posel je osel, Tako ljudje govore, res osel sem jaz po imenu, Da po dejanju ne bom, odpovem se poselskim delom. Keče in, mož beseda, zbeži in pusti gospodarja. Šel je v gozd in redil se je tam ob svojem na paši, Ves svobode vesel, ki dozdaj bila mu je tujka: Bil je tepen, odkar ga rodila je mati oslica, M je besede poznkl, ki ljubo se glasi samostojnost, Vedi pa vrag, kdo vžgal mu je um, da prišel je do znanja. Saj mu dajal gospodar prav zmerom je zveste čuvaje: Trnje za jed in po rebrni bič, dva variha jaka. Vendar pustimo to stvar, ker to modrovanje ne hasni, Ali svoboda mu da, kar s&njati prej si ni upal, Misli mu d&, in misli dade mu prebrisano bučo. Enkrat se ravno gosti, kar vidi, da k njemu koraka Vseh zverin gospodar, oroslansko njih veličanstvo. Splaši ga prvi ugled, da ti skor ni vedel, pri čem je, Toda zave mi se kmal' in v mislih prevdarja zvijačo. Eno dobi, ki ko blisk mu um in možgane prešine. Dolgo ne misli, na tla se zvali in leži po oslovski, Miren in len, ne boječ se ničesar, in čaka pokojno. Modro drže približuje se lev in stopa počasno, Meri kor&k, da kor&k za korakom enak mu je vsakter. Pride srdit oroslan, a osel lenuh se ne gane, Reče mu lev govoreč: „Ne boš li se meni naklonil? Kakšen rešpekt je to pred menoj, ti para oslovska? Ali ne veš, da sem jaz, da sem kralj vsevrstne zverine?" Osel odriga na to: „Kaj? Kaj si rekel, da ti si? Lev zarjo ve na glas, da je kralj vsevrstne zverine. „Ija!" zariga osle, „ti tega nikar ne govori, Kar ti pride na um, moj lev; za miseljo jezik! L&hko bi jaz življenje ti vzel, le nikar me ne draži Molči in fletno miruj! Kdo tebe izbral je za kralja? Ldhko je vneti prepir, poravnž pa s težo se vsekdar, Daj ti, povej, od kdaj si ti kralj vsevrstne živine? Kje ti je list, da si kralj? Pokaži mi pisano spričbo! Nisi ti, lev, kralj; jaz sem ti kralj vsevrstne živine!" — Takih besed orosl&n od osla ni slišati mislil, Reče mu: „Kako je to? Jaz mislil sem vselej in zmerom, Jaz da sem kralj zverin, in za kralja me klicalo vse je/ Ker moči mi nima žival je nobena enake." „Ija!" odriga uhan in zadnjo prizdigne nožuro, Kaže mu podkov, rekoč: „Lej moje tu pismo, pa beri, Da si ti nič in da jaz sem kralj vsevrstne zverine." Žalostno reče nato oroslan: „Čaj, malo poglejva, Kdo da je kralj, jaz ali pa ti, da se skaže resnica. Kdor bo več nalovil zverin, on kralj je živalstva." — „Dobro!" zariga osle, „pa se skusiva, pravo je, v lovu!" Gre oroslan in drči po gozdeh, po ravnem in krivem Ino lovi vsevrstno zverjad, kar pride mu v parklje. Osel pa vleže se znak in širom razkrene nožure, Jezik iz ust pomoli in stori se, kakor da crknjen. Bistrooki gavran in vrane in škanjci in drugi Mrhožrci lete kar trumoma vkup na osleta, On pa š&vsa za vrat in mori, kar pride mu blizu. Kar umori, to dene na stran, da ne vidijo drugi. Vrne se lev in pokaže mu plen vsevrstne zverine, Dolgoušescu golči: „Čaj, koliko ti si nalovil?" — Dolgouhan mu veli: „Ti bedak, če bi take jaz hotel, Kakor loviš jih ti, ki drče po nogah na okoli, Takih ti jaz nalovim, da jih ti nikdar ne prešteješ. Ali čemu bi se motil še s tem ? Nalovi ti takih, Ki jim je zrak za dom, oroslan, nalovi mi tičev!" _ „Tega ne morem," veli oroslan, ki ne ve, da je vkanjen. Kralj ime je lepo, in boli prepustiti ga drugim, Ali drugač se ne da, ker očitno ga zmagal je osel. Žalosti poln govori oroslžin: „Zdaj vem, da si ti kralj. Oh, odpusti mi to, da prišel sem bedasto k tebi; O, ne kaznuj me za zdaj, iz nevednosti delal tako sem, Krivo misleč, da sem kralj, pa nisem, le ti si vladavec, Dajem spodobno ti čast, spoštovanje, za kralja dostojno." Dolgouhan mu veli z veličanstvu dostojno besedo: „Vidiš ti, lev, da bi vzel ti po vsej pravici življenje; Bodi za zdaj, odpustim, ker le iz nevede si delal, Toda ne bodi bedak zanaprej in opusti prevzetnost!" Žalosten gre oroslan pa volk& prijatelja sreča, Volk se prikloni takoj in pozdravi ga kralju dostojno: „ Zdravo moj kralj, da si zdrav, vladar vsevrstne živali!" Odgovori oroslkn: „Kaj, volk, se iz mene norčuješ? Jaz sem ti vrabca kralj! Ne, nisem, ne, tam ti je drugi, On ti je kralj, ne jaz." — Volk gleda in čudi se levu, Kaj govori, in popraša rekoč: „Kje kralj ti je drugi? Kdo to veli, da nisi ti kralj?" — „E, nisem, pa nisem, Vidiš ga, tam ti je kralj; oj nehaj, nik&r se ne bližaj, To ti povem, da dobro ne bo, pokori se zvedavost." Volk govori: „Oroslžin, gotovo te vkanil je nekdo; Nihče drugi ni kralj, ne poznš, ga celo živalstvo. Ti le si naš gospodar; čaj, greva ga gledat goljufa!" — „Dragi prijatelj, nikar, da se treba kes&ti ne bode, Toda če nočeš drug&č, priveživa vkup se za repe, Da se zedinjenima ne zgodi kaj kake nesreče." — Zvežeta rep si za rep in gresta na vzvišeno mesto, Tukaj pokaže mu lev, govoreč z drhtečo besedo: „Vidiš ga, tamkaj leži, ki kralj je vsevrstne zverine!" Zagrohota se mu volk: „Oj brate, nikar ne budali, Hohoho, to ti je kralj! Oh, vidiš, da to je le osel!" — „Osem jih je, govoriš? O jojmnasta, jojmnasta, beži!" Reče in steče na moč in drči, da se nič ne ogleda, Koder vodi ga pot, po ravnem, po krivem, po gošči, Vlači volka za rep in ne čuti, da s sabo ga vlači. Dolgo beži, a ko vidi mu se, da prebil je nevarnost, Beg si ustavi, ozre se nazaj po prijatelju volku. Ali, o joj! Volk več ne živi, izdihnil je dušo — Paro, velim, da žalii ne zavdam s to grdo zarekbo, Para je duša zveri — izdihnil je paro, Visi mu jezik iz ust, in rana dotiče se rane. Slep oroslan na prvi pogled vse vidi megleno, Jezik, iz gobca viseč, le zapazijo kalna očesa, Torej veli: „0 volk, in ti se še smejati moreš! Jaz sem vesel, da sem živ, da ušel sem toliko kraljem; Ni mi, zares ti povem, moj volk, do nobenega smeha." Jaz sem tudi se zbal te strašne množice kraljev In sem za levom ceptal, da še zdaj od bega sopiham Ter sem vesel, da pete umeknil sem nevarnosti hudi, Da sem pritekel do vas, da še presne prinesem novice, Porok, da res je to Už, da se zgodilo to je v taistem Času, ko v klasu je bob, in ko rastla je v stročju pšenica. Volk in pes. Čudne stvari se gode, da bi komaj veroval človek, Tudi v okrožju zverin, v neštetem cesarstvu živalskem. Basni nam kažejo to, in basni so tudi pomembne. Neki jih radi bero in posluh jim dajejo voljno, Ker jih stvar veseli že po svoji navadni lepoti. Drugi, ki krasi jih sklen globočejega dušnega vida, Zro v teh basnih modrost, ki sije med narodom žarno. Tem naj eno povem, ki pride mi prva na misel, Tisto o volku in psu, ker te še slišali niso. Živel je bogat seljak; on imel je vsega obilno: ^ Poln mukačev je hlev, svinjak mu je z rilci natlačen. Pseto Belin je čuv&j mu bogatega blagoimetja. Volku iz bližnjih goščav pocede se sline po prascih. (Dobro gre v tek res pleče in gnj&t in kdo bi zametal Kar je od krač, ki ni Jud? O, Matija Kračmanov že ne, Ker ne imel bi imena od krač, in od krače ime je njegovo, Ne, Trstenjak, od Kraka, če Krak ni maral za krače!) V misli zagrezne se volk, kako dobil bi pečenke. Ena mu pride na um, ta bode gotovo najboljša: Kmal' se z Belinom spoznš, in pobratita brž se dodobra. Nekega dne, ko je mislil volkač, da je že stanovitna Družna z Belinom ta vez in več ne razrušna prijaznost, Reče mu: „Dragi pajdsiš, ti največi prijateljev mojih, Daj, združiva se v zvez in tako narediva pogodbo, Da, ko bi jaz kaj ukrkl, me ti ne izdaš in ovadiš, A ko bi ti kaj ugrabil, te jaz ne izdam in ovadim." To diplomatično vez potrdita z lastnim podpisom In zapečatita list po navadi, veljavni na zemlji. A da se vez uresniči in list, da mrtva ne bode beseda, Reče Belinu volkač: „Nocoj jaz k tvojemu gazdi Pridem nekoliko v vas da si prasca izberem iz kotca, A da ko mutec molčiš in, odgnil ti jezik, če lajneš, Da ne zbudiš mi domačih in jaz da brezskrbno mesarim." Reče Belin: „0, le pridi, pajdaš, brezskrbno po svinj če, Jaz te ne bodem izdal." — „No, dobro, pa pridem," veli volk. Kakor nastala je noč, volkač se priplazi k Belinu: „Dober večer, Belin, prišel sem zdaj po obljubi." — „Bog daj dober večer!" odzdravi Belin; „veseli me, Da si prišel, že dobro, le nič se ne boj in le srčno Pojdi v svinjak in zakolji si tam ga prasca po volji, Ki se ti zdi, da ima najboljšo slanino pod kožo." . . . Volk gre takoj v svinjak med čredo prašičje družine, Grozno morijo prične, da od zob mu cepajo prasci Kakor seno od kose in žitno klasovje od srpa. Cviliti svinje začno in ženo prežalostno kruljbo, Da je takoj glas znanil, da joj in prejoj se jim gode. Kakor začuje Belin, pa zalaja pred vežnimi dvermi, Laja glasno, da bi mrtvi, nikar le se zbudili speči. V hiši družina zbude se, hite vsi vstajati s postelj, Kaj da laja Belin, in zakaj pač cvilijo svinje. V kotcu dobe volka, pa lop s poleni po volku; Tolčejo na vso moč in mlžtijo z bati mu grbo, Revež polomljen in zbit jim komaj unese življenje. Ali tedaj, ko spat poležejo znova družina, Volk za plotom prikrit razsrjen počaka Belina, Pa ga pograbi, rekoč: „Aha, ti verica pasja, Je li si tu? Ti si djal, da lajal ne bodeš, ko pridem, Pak si me vkanil, Belin; tega ne pozabim nikoli, Kajti sem stoičen, da joj, in boli me vse po životu." Zdaj izgovarja se pes in ga prosi, da naj odpusti mu, Naj ga ne kazni za zdaj, naj vdrugo le pride neskrbno Danes zvečer na dvor, da nem bo za cviljenje vsako, Pa se roti: „Naj mine me um, če zdaj se ti lažem, Jezik, če laž govorim, da takoj mi prisahne na nebo." Se se rotil je in klel, da vsega ni znaniti moči. Kdor se veliko roti, le tistemu malo verjemi! Vedel tegk še ni volk, še prišel je premalo po svetu, Pa je verjel, kar legal je Belin, in imel za resnico. Pride večer in pripelje s seboj noč s t&mno odejo. Kakor pri hiši pospe, primuza se volk na dvorišče, Zleze v svinjdk in začne tu klati brezskrbno prašiče; Rilci pa v cvil ino v krul, da glušilo je huskanje klavca. Kakor začuje Belin, pa zalaja in laja na vso moč, Dokler družino zbudi; ti planejo z drogi na volka; Udri po njem, kdor more, da le ga telebi po koži. Sreča mu blaga je spet, da pobili ga niso docela; Spet jim uide razbit, z raztrgano kožo na hrbtu, Vleče se proč in skrije za plot in počaka pokoja. Gleda, kje bil bi Belin, pa ga spazi pred vežnimi dvermi, Pa mu golči: „Le počakaj, Belin, ne uideš mi nič več, Ne odpustim ti, že čas bo prišel, ki te dal mi bo v zobe, Ko bi ne bil, kjer si, že dal, kar gre ti, bi zdaj, zdaj. (Oh, heksameterček, ves šepast si ti se naredil, Čisto iz enozložnih besed! Odpusti mi, Stritar, Tudi ti, Leveč, da ni sestavljen po vaj'nem kopitu! Nisem, zares ne, nalašč ga takega delal, Pa ga v Ljubljano bom dal profesorjem, da bi imeli Dati vsaj kaj za izgled marljivim gimnazijarcem, Kakšen je slab in grd heks&meter v našem jeziku.) Toda pri vratih ležiš, pa ne morem doseči do tebe, Molči, le molči, Belin, in nikar mi se nič ne praviči, Vedi, čez tri dni pridem z vojsko, da za boj si pripravljen!" Keče in gre si iskat v temničasti gozd pomagačev, Sam s seboj govoreč: „Poslal bom k divjemu prascu, Pa mu prijateljski mir med nama obljubim in rodom Na vekovekovni vek, to, vem, mu bode po volji." Mislil je prav, ni up ga premotil, ker priti na pomoč Mu je obljubil neres, saj vščeč mu bilžt je pogodba. Ali to ni še dovolj, da vojsko Belinovo zmaga, Spravi na svojo si stran še medveda in modro lisico, Dobre pogodbe dajoč obadvema, da morata priti, Ako bilo jima skrb za prid je le količkaj lastni. Zdaj jih imel je dovolj pomočnikov, da zmaga Belina, Živel je mirne vesti in sred je pokojnega čakal Tistega dne, ki bila sta za rok ga postavila boju. Tudi Belin se na boj pripravlja in družnikov voli: Gre po dvorišču okrog in žalosten pride do mačka. Maček ga nagovori s to pomilovalno besedo: „Kaj pa je tebi, Belin, da se ves prežalostno nosiš?" — „Dragi moj muc," govoreč mu Belin odgovarja po tiho, „Oh, ti ne veš, kaj mene teži; lej, boj mi je z volkom, Jutri pod onile hrast z vojsko se postaviti moram. Jeli bi šel ti z menoj mi pomagat, volka da potolčem?" — „Oh, oh, hočem, Belin moj ljubi, zakaj bi ne hotel? Bom, bom," maček veli, „zdaj pojdi še racmana prosit, On je gotov pomočnik, on pride brez dvojbe pomagat." K racmanu gre, ki takoj mu obljubi, da pride na pomoč. Reče: „Zakaj bi ne šel? Saj ti nas braniš lisice, Da si ne upa na dvor, prikradši se splaziti stiha In da ljubljenih rde, predragih mi žen, ne pokrade; Pojde še tudi gos&k, le pojdi in prosi še njega!" Gre h gosžku, gos&k mu takoj obljubi, da pride, „Kaj bi ne šel?" veli, „saj nemam ga vzroka odreči, Bil nezahv&len bi pač, če te bi dobrote ne storil Tebi, ki nam si čuvaj, nas braniš zalaznikov nočnih." — „Nas bo pa, menim, dovolj zdaj!" reče Belin, veseleč se. Dojde določeni dan za boj. Volk s svojo armado Gre na bojišče pod hrast, ves v svesti si zmagodobitja, Kar ne jemajoč si na pamet, da mogel bi biti On, ki dobil bo krc; ni skušal še vojskine sreče. Modri dajo mu svet za uredbo si vojskovojenja; Ali le on si se pameten zdi, pa ne dela po svetu; Drugi, ki slutijo zlo, pa ne upajo zlu se upreti, Volk jim je znan trmoglav, a boje se zameriti voju. Vsakemu sam stan d& ino de v kup hrastove stelje Divjega prasca veleč: „Neres, tu tebi je mesto! Ti pa, lisica, na hrast se popni, kar moreš visoko, Glej in napenjaj si sklen na vsestran paznega vida, Kdaj in odkod nam pride Belin in vojska njegova; Onda nam stiha poveš, da se bodemo mogli ravnati. Medved, ti tudi na hrast, jaz grem pa pod onole klado." Ko po zapovedi vse se zgodi in stori po povelju, Bliža se tudi Belin in junaška Belinova vojska: Njej je na čelu on sam, pred njim koraka jo racman, Maček, držeč rep moški na vis, maršira za njima, Z njim jo korači gos&k, on puše iz celega kljuna. Spazi lisica vojsko, pa zaš&pne: „Sovražnik se bliža, Vojsko vodi Belin in s tamborjem hodi od spredaj; Tambor udarja na moč, čuj bobnanje: t&tata, t£ta! Stopa za njim vojnik, on puško nosi nabito, Streljal bo zdajle na nas; joj, joj, mi nemarno pušek!" Vse, vse umolkne, ko pride Belin nekoliko bliže. Prascu iz listja uho je molelo, n&nj sedla je muha. Zmiga, da proč bi jo zgnal, a maček zapazi ta migljaj, Misli si: lej mi jo miš! pa priskoči in urno pograbi Prasca, o joj, za uho; prestraši se prasec pa puhne Vun izpod listja, beži, kar neso ga noge vse četvere. Maček se tudi zboji in pobegne na hrast do medveda, Medved se splaši, in strah ga vrže z drevesa na zemljo; Maček še bolj se zboji in pleza še više do vrha Gor do lisice, ki strah jo pograbi, da tudi opadne In z medvedom zbeži in nič se nazaj ne ogleda. Volkova vojska se v les razbeži, sam volk je pred klado Tičal in mirno čepel, boj&č se, da kdo ga ne spazi. A ko odšel je Belin, vrnivši z vojsko se junaško Zmagovenčan domov, le brali smo v volčjih ukazih: Tako velevamo mi volk, kralj nepremagljivi zverstva. Miš - deklica. V času, ki davno minil in bil za krščanstvo je grozen, Ker so preganjali te, ki sprejeli so Kristovo vero, Živel je dober kristjan tam v Indiji, lepi deželi. On si odločil za stan od ljudi je odstranjeno mesto, Duplo v puščavi, misleč, da bo tam najlaže pobožno Živel tako, da bo vščeč in pogodu vesoljstva vladavcu. Nekega dne, ko je solnčni zahod zemljo zaomračil, Gre večerjat in, ko se naje koreninic nabranih, Leže na mah, ker mah mu navadna je postelja bila. Moli, zatem izroči se angelu varihu v roke; Toda ne stisne oči, ker odpodile san so mu misli. „Oh, moj Bog!" govori in s seboj na tihem besedi, „Ohta, zakaj pač toliko let na samoti prebivam! Brezkoristno živim, preobrnil le enega nisem K veri presveti, ki tvoj jo učil je edinorojenec; Kajti ves čas, kar tukaj živim, pred oči mi ni še Stopil noben živ stvor, a minilo je toliko časa!" To premišljaje, zaspi in zbudi se o svitanju prvem, Vstane in križ naredi in molitev jutranjo moli. Komaj odmoli, kar miš priskakljd, z veselim pogledom V duplo zbeži. Ta ugled ga navda s preobilim veseljem. „Hvala ti Bog!" zavpije vesel, „da pokazal si vendar Mojim očem živ stvor brezkončne mogočnosti svoje!" Miška se kmal spoznž' in sprijazni s puščavnikom božjim In se privadi tako, da nikamor ne more od njega. Starec vesel je tega, pa tedaj neprenehoma misli Noč in dan, da mu Bog prestvari to miško v dekliško, Vse iz pobožnih želja, iz nobene nečiste namembe. Bog dopusti, in stori se iz miške mu deklica mlada. Kje naj poiščem besed, da bi ž njimi le količkaj mogel Vam razodeti ta čut preradostni starčeve duše, Ki jo z rajsko slastjo je pojil in srce mu razširjal? Bil je tako ves vesel, da želim tak biti veselim Vsem, kar je dobrih ljudi in srce ne pozna jim zavisti. „Zdaj mi je uj>7 da zastonj ne steko mi se dnevi življenja. Deklico v vsem poučim, kar učil zveličitelj svet& je; Trudil se bom, da iz nje naredim popolno dobroto S tvojo, vesoljstva Gospod, dobrohotno in milo pomočjo!" Ter jo uči in odreja, ko hčer najskrbniši oče. Dnevi in leta tek<5, a deklič je odrastala krasno In razcvetla v lep cvet in razvila se v rožico rajsko, V radost očem, a oči so to radost podajale čutom Vsem, da so vsi se slasti naužili in dušo pojili. Stari menih ko zazre, da je deklica zalo dorasla, Spomeni se, da je Bog človeka ustvaril za društvo, Milo se mu naredi in postane mu žal za dekletce. Misli si: Jaz sem star ino živel Bogu sem ugodno, Ter te dni, ki še d& mi jih Bog na zemlji živeti, Kakor dosle preživim, a greh se mi zdi in krivica, Deklico to, ki sveta še širokega videla nič ni, Puščati tu, da dni mladostne preživlja na samem. Torej gre k njej pa ji reče: „Premila mi hčerica draga! Ti si dorasla, in čas je, da moraš izbrati si moža; Ni prav ženski, da sama živi, stvar slaba je ženska, Krepka pa bramba je mož; daj, hčerka, naj dam te za moža." — „Hvala ti, oče, za to," hči reče, „po tvoje mi bodi, Idem za mož, al' povem ti, da ga izbereš po volji: Hočem, da bode mi mož stvor najmočnejši na svetu." Starec se spravi na pot iskat najjačega stvora. K mesecu pride, veli mu: „0 mesec presvetli, najjači Stvor v vesoljstvu, imam ti hčer; njo vzemi za ženo!" Mesec mu odgovori: „0j,, motiš se, dragi moj starec, Nisem ti jaz najjači, o ne! Jaz svetim ponoči, Ali ko solnce dospe, v tem hipu mi vzame svetlobo; K solncu odpotuj tedaj, ki je mnogo močnejše od mene." Z mesecem se poslovi ter k solncu odpotuje snubit. K njemu dospevši, veli mu: „0 solnce presvetlo, najjači Stvor v vesolj stvu, imam ti hčer; njo vzemi za ženo!" Solnce mu odgovori: „Ti se motiš, o dragi moj starec! Nisem ti jaz najjače, o ne! Jaz svetim na nebu, Pride oblak, sprostre se, ta hip mi vzame svetlobo; Pojdi k oblaku tedaj, ki je mnogo močnejši od mene!" Starec se ž njim poslovi in odide k oblaku v snuboke. K njemu dospe in veli mu: „Oblak premočni, najjači Stvor v vesoljstvu, imam ti hčer; njo vzemi za ženo!" Odgovori mu oblak: „Ti se motiš, preljubi moj starec, Nisem ti jaz najjači; ko jaz sprostrem se po nebu, Veter popihne in, vzemši mi moč, razžene me brzo; K vetru se torej podaj, ki je mnogo močnejši od mene!" Starec se ž njim poslovi in k vetru snubit, odide. K njemu prispevši, veli mu: „0 veter premočni, najjači Stvor v vesolj stvu, im&m ti hčer; njo vzemi za ženo!" Veter mu reče na to: „Ti se motiš, preljubi moj starec, Nisem ti jaz najjači, o ne, ker piihanje moje Hrib zadrži in stori, da še onstran zame ne vedo; Pojdi ti k hribu, ker hrib ti je mnogo močnejši od mene!" Z vetrom se mož poslovi ino k hribu odide v snuboke. Kadar tja pride, veli mu: „0 hrib premočni, najjači Stvor v vesoljstvu, im&m jaz hčer; njo dam ti za ženo!" Odgovori mu hrib: „Ti se motiš, preljubi moj starec, Nisem ne jaz najjači; poglej me le, kako sem luknjast, Zvrtan od vseh strani in spodjeden od mickenih miško v; Pojdi ti k mišku, ker miš ti je dokaj močnejši od mene!" Starec se ž njim poslovi ino k mišku odide v snuboke. Pride do miša, veli mu: „0 miš premočni, najjači Stvor v vesoljstvu, imam jaz hčer; njo vzemi za ženo!" „Jaz bi jo vzel," miš odgovori, „če je lepa, zakaj ne? Daj, dovedi jo sem, da jo vidim, če se mi dopade." Starec odide po hčer, in ko pride domov, govori ji: „Hčerka/ dobil sem ti moža; napravi se, ideva k njemu!" Dvigneta brž se na pot in ko prideta k miškovi hiši, Mišku puščavnik veli: „Tu, mišek, privel sem ti ženo, Ce ti bo vščeč in po volj na; poglej si jo ter se odloči!" „Vščeč mi je že," miš odgovori, „al' kaj pa pomaga, Kam jo bom djal, ko ne gre v to malo palačico mojo?" — „Ta bo moj mož," oglasi se dekletce, „in drugi nobeden; Torej ti prosi Bog&, naj mene nazaj preobrne V mišjo podobo, da morem za mož." — Kaj hoče puščavnik? Klekne pa moli Boga, da ji d& poprejšnjo postavo. To se zgodi in nazaj se na miš preobrne mladenka. Šla je za mož in zakonska postaneta mišek in miška. Starec se vrne nazaj in živi pobožno v puščavi, Dokler ni smrt prišlk in odnesla ga v rajsko veselje. To vam je kraj pripovedke. In nauk iz nje? Ne povem ga; Lahko razžalil bi s tem razsodnost katerega bravca, Rajši naj mene dolže, da ne znam nadpisa izbrati, Ki bi predočil pomen in nakratko povedal obsežek. Sanj e. Ulomek. Vesti dobil sem hude; ti glasovi So stisli me tako ko dan soparen. Na zofo ležem, kmalu pride spanec, In ž njim prišle so hitro tudi sanje: I. Živel sem v dobrem, prav prijetnem veku, Dobrote pa se vsak prevzel je take In sreče bil je sit in naveličan. Popihnila je nova huda sapa, Pobožala po licu ga je gladkem, In veku to tako je dobro delo, Da mogel ni braniti se nikakor; Tako mu biti znala je po godu, Da s hotno kmal spečal se je blodnico In da rodil je dete — „novo dobo". Jaz zraven bil sem, kadar je porajal In trude videl rodne sem njegove; To ni legak bil porod, bil je porod, Da sam umrl roditelj skor za njim je. Ko dete se narodilo je novo, Prišle so Kojenice mu prisojat. Žene pa danes niso bile bele, Oblečene bile so v nočno tmino, Vse tri bile so strašnega obraza In kar nemilosrdnega pogleda; Dobrote zreti ni bilo v nobeni, Mrzla je stala groza znojerodna Okoli vsake sedem sežnjev daleč, Prešinjala kosti je vse in ude Ko tanka, studna, v živo rezna burja. Edine so bile in strašno složne; Kar hudega sta prvi dve vgenili, Ovrgla jima tretja nič ni sestra, Kakor dosle imela je navado, To isto je hudobnost prisojala. Detetu pa tako so prisojale, Da doba bo ime mu nap redovna, A napredovna v zlem, nikakor v dobrem, O, v kakem zlu, ne morem vam izreči, O njem bi zadušila me beseda, In srečen in vesel bi bil, če vzela Od mene bi pozabnost zlosti čute. Ušesa sem mašil, da ne bi slišal Prisoje grozne, ni je pa hotelo Nikoli biti konec od nemude. Ko prismoljene v hiši so sedele, Ker vek naložil polno jim je mizo Pečenega mesa in sira s kruhom, Da bi mudile v sobi se povoljno; Pa jim poteči mogla ni beseda, Počasno zm&tal klonč se je hudobe. To noč čemerne Usod bil je volje, Raztogotila starka ga je bila. In ko 'z nebes Gospodov angel pride In ga o polnoči rekoč pokliče: „Hoj, čuješ, Usod? Vek je to noč znosil, Rodil je zalo dete, novo dobo, In ž njo rodilo sila se je ljudstva; Kako češ, da jim bode, kaj jim sodiš?" Nevoljno dvigne Usod se na kvišku In jezen reče grozno to osodo: „Naj nova doba nova bode ženska, Besede naj teko ji medosladke; Toda samo z jezika naj gredo ji, Srce pa naj ne čuti jih nikoli; Iz ust ne hodi prava naj ji misel, Obeta naj, a redko izpolnuje, Pravica ji pravica več ne bodi, Zaup ostani stvar ji nepoznana. In ženske njej enake vse naj bodo, V mladosti naj ne čutijo ljubezni, Edina strast naj bode jim gizdavost, Na starost naj pa vžiga jim srce se, In stare naj ostajajo device. — Device? Ne, ne: matere brezmože, Hudobniše naj bodo nego moški, A moškim le igrača gola sama. " . . Zatisnil sem ušesa tem hudobam In tiščal jih trdo, da bi ne slišal. Pa nič ni pomag&lo: kar ušesom Ušlo besed je, te oči so brale Na čelu z mrde ali z gibov ustnic, Pa so grmele v dušo še strašneje, In tu naj pokopane vedno bodo-; Ne bom jih dramil, ni dajal na znanje, Želeč, da ne bilo tako bi nikdar In svet tegk nikoli ne okušal, Samo njegove znanim še darove, Ki trosil kar s prgiščem jih je jezen. Odprl je skrinjo, skrinjo, zlo nosečo, Iž nje se vsulo razno je orožje, Kakršnega le vojska je vesela: Iž nje so suli meči, sablje, koši, Železne vile, sulice in cepci, Bodala ostra, noži živorezni In puške čudne, smrt izmetujoče, Kanoni novi z risanimi žreli, Tri ure daleč smrt zadati zmožni; Strašila nepoznana še na zemlji, Brodovi morski, polni smrtnih gobcev, Ki blisk in ogenj bljujejo iz sebe, In mu ne vem ne rabe, ne imena, In Bog dal, da ga svet izvedel ne bi. Izsula se je skrinja, drugo vzame, Odvezne pokrov: komaj ga odvezne, Blahutno tri babure izpod njega, Pošasti studne, da mravlje so precej Začele žgačno lesti mi po hrbtu. Hotela vsaka prva je iziti; -t;,. Poskoči najpred vojska iz zapora, Od nje je lila kri rdečetamna, Človečji udi cepali od nje so, Obraz nje dimni bil je čudno mrdast, Da v&nj ozir le vzdigal je želodec, In nje pogled je bil tako osoren, Da niso mogle zdržati oči ga. Za njo blahutne ljudomorna kuga, Oblečena v opravo medlobelo, Belota ta pa ni bila belota, Ki v njo odeva zdrava se nedolžnost. Bila je le mrtvaška to bledoba, In kamor je stopila, tam skopnelo Ko sneg ob jugu zdravje je človeško; Obljudna sela tam so se praznila, Zastala vsaka tam je veselica, Naselil se je jok in stok in žalost In strah človeka pred rojenim bratom; Ljudje strastem pa vdali so se vsakim In slednji radov61jali so želji, Ki jo telo je razodelo bilo, V nemar puščaje srečo večne duše, Češ, zdaj živimo, saj ne bomo dolgo. Nazadnje skoči 14 kot a iz skrinje, Ostudna ženska, grda, madla, sloka, Ne drugega ko sama kost in koža In sklepec, rožljajoč pri vsaki stopnji, In kamor je prišla, medlelo vse je In sločilo tako se kakor ona. Ljudem potekal živež je navadni, Drevesno skorjo mleli so za žito In drugo zmes in pekli kruh iz tega, In takle šel jim kruh je v tek ugodno, In hvala, oh, Bogu, da ga bilo je! Koprive in zeli so druge jedli, Ki se jih ne dotakne ni živina. In kjer dobil je kdo kak založajec, Ni prašal, je li smeti, ni li smeti, Prilastil brez pomisleka si ga je. In ta svojitev greh se ni mu zdela. Poteklo v prsih materam je mleko In več otrok dojiti niso mogle, Uhu! to ti je grozna groza bila. Odveze zdaj mošnjo, iž nje izmeče Penez le malo zlatih in srebrnih, Papirnatih je največ izletelo, In ti so večjidel le tja frfrali, Kjer jih poprej bilo je že na kupe; In izpraznila kmal' se je mošnjica, Čeravno je le z dvema prstecema Zajemal in razmetal prav počasi; A siromaštvo grabil je s prgiščem In z naglico raztr&šal in razsipal, Ko, kdo ve, kam bilo bi se mudilo, A prazna htela biti ni posoda. Stemnelo pred očmi se mi je skoraj In moral sem ozreti se od njega. Na strani spazim božjega poslanca, On v lice kakor jaz je bil obledel, V očeh so mu solzice se svetile, Kar groza ga bila je te delitve; Počasi za odhod peroti spenja In le po lahko dviga se na kvišku, Ker zdi se, da prišel bo vse prehitro V nebeško društvo z žalostno povestjo. Ko spne peroti, hitro k njemu skočim In primem se ga brzorok za noge, Da me unese hudi novi dobi. V višavi pa zvrti mi se po glavi, Izmuzneta iz rok mi se nožici, Na zemljo padam, ali ko sem hotel Na tla opasti, stresem in zbudim se. Imel sem čelo črez in črez vse znojno, Obrisal pot sem ter se razveselil, Da, kar sem videl, le bile so sanje. In znovič veja z vejo se poljubi, Zadremljem znova; komaj pa zadremljem, Prišle so precej tudi nove sanje: Prišla je k meni tista nova doba In vzela me je in s seboj nosila In nesla me je najpred na Francosko. Pehnila tamkaj kralja je s prestola, Pa je za čas storila republiko, A dala jo možu je po nje volji, Ki kmal' prekucnil vlado je svobodno In lastno dal je voljo za zapoved, In vse je gnalo: Slava, slava, slava! Pregnano, češ, povrnil je družinstvo. Le eden bil je, ta ga ni oslavljal, A tudi ta ga moral je nazadnje, Ker se hudo zameril mu je grozno, Da dvignil in našuntal je vojsko nanj. Zdaj videl sem, da prav imel je Usod. Letela sva s Francoskega na Rusko. In videl sem vojsko divjati v Krimu In videl strašno vojskino orožje, Spoznal, za k&ko rabi da se rabo. Narodi klali, lej, so ž njim narode, Na Almi in okrog Sebastopolja. In ko je padla ta trdnjava močna, Spokoril se je tudi ta edinec In združil se je ž njim in ž njim sprijaznil; A mira on imel ni: mir sklepaje, Nemir ob enem že je sklepal znova, In malo dni preteče, pa je čula Vojsko rjuti spet Evropa bedna, Bolehna še od kolernega klanja. Na Laško nova nesla me je doba, Kjer Sardofranki ropali so naše. Gnusobe dosti tudi tu sem videl, In mir s pogodbo nekako sklenivši, Ni mož beseda svoje bil pogodbe; Pokoja dala kri mu ni nemirna In šel je dražit svetega Očeta In hotel vzeti svetno mu kraljestvo, Golče mu tisto, kar je Kristus rekel: Kraljestvo tvoje ni od tega sveta. Ko videl jaz sem vražjo to hudobo, Zgenil sem se, da zbudil sem se precej. II. Zadremal pa sem zopet; brez pomude Prišle so sanje: nova doba hitro Posegne pome ter me vnese s sabo Pred zdanjimi sto let v bodoče čase Ter me postavi Storžcu na podnožje. Mogočni Storžec, stal je še na mesta In dvigal je glavo v oblake strmo In istotako Zaplota je stala, A gozdopolna nič bila več nista, Molela sta v nebesa gola rebra, Nič več stanišče ne kozkm ni srnam. Bilo je to na delapust Šent lina, Sent lina! Blagi zvon ušesom mojim! Pred sto in nekaj leti je na ta dan Popoldne zgodaj delapust zvonilo, Ljudje so popuščali opravila, Za drugi sveti dan se pripravljaj e; Pastirji vseh treh Bel smo biče spletli Iz ličja svete lipe, ki zgodila Pod k&meni hladna ga je vodica, Tekoča s Storžca Belica studena, In pokati smo gromoslično jeli, Da letel je malik na vso širjavo; Odpokovali Srednjim so Beljanom Beljani Gornji s Spodnjimi Beljani. Dekleta in mlade ženice krasne, Ko vredile so vse okoli doma, Da v lepi vse je snagi lesketalo, Opletale so svetločrne lasce. Za dober glas goreča gospodinja Trudila se je ter je priskrbela Iz Kranja presne olovine dobre, Da hitro ji testo poj de na kvišku In da iz moke, iz samo pšenične, Nacvre si boba lepega na oči In tečnega na kus celo nelačnim. Ta bob pa cvro ponoči po večerji, Ko davno že poležejo možaki; A cvro ga gospodinje in dekleta, Trudeč se, da ime sloveče tudi Še dalje zadržijo dobre gazde, Dekleta čakajo pa fantov budnih. Prišli ti bodo kuhinji pod okno Po kopo boba po navadi stari, In kdor imel bo v družbi potlej zbrani Najbolj okusno cvrtega med njimi, Po strani si klobuk bo del — na glavo, Drže jo bolj pokonci nego drugi, Češ, moja dečla prava le je dečla, Ki bo postala vrla gospodinja In si iskala para po soseski; Saj ta pohvala dragega dekleta Globljeje sega v srce mu prepolno, Kakor če hvala njemu bi veljala; In deklica, zaznavši drugo jutro, Poj de bolj sramežljivosti navzeta Opravljat božjo službo v hram Gospodov. Ta bob zato je, da se daje znancem, Dobi ga več, kdor nam je bliže srcu, In manie, kdor nam manje je prijatelj. To veš ti, Koržmov Bošte, duša draga, Ki poti iste naju vodi zgoda, Ki prišel časi z zračnega stanišča Si z Gozda na podnožje naši gori Na Belo v gostje, v drago vas mi rodno, In mislil si si Belo raj nebeški, Kjer vsaki dan gostujejo ljudje se; In veste drugi, v mislih ki sem še vam, In niste pozabili me popolno; A tistim, ki sem padel že iz uma, Povrnejo spomin naj te vrstice, Ki priča so, da jaz se jih spominjam. Nocoj ni tiha noč, in kdor ni delal, Da ude je utrudil, spal ne bode, Zažmeti mu ne bode mira dalo Ukanje glasno nezaspanih fantov, Ki šale si popevajo vesele In piskajo na hruševa peresa, Ki streljajo s pištolami, čakaje, Da žvenkne v turnu dve čez polnoč ura, Da tdko rano dnevi zazvonijo. Zbude se zdaj pastirji, in sramota Ga čaka, ki prižene prvi, grenka, Še večja pa, ki zadnji prikoraka, Ki zlh mu roka lingo je zabila, Da hlevnih prec ni vrat odpreti mogel, In so pajdaši vsi pred njim odgnali; O, kako rožno na uho buči mu: „ Glod&vs, glodavs, pomijnik si poglodal!" Iz kože, ko bi mogel, kar bi skočil. Pomijnikov jaz nisem glodal nikdar, Zbudila me je ali stara mati, Ali pa lastna skrb o pravem času. Prišlo je jutro, častni dan Gospodov, Obleklo v smanjo vse se je opravo. Deseta ura zdaj se približuje, Prežijo s turna že fantini pazni Po mašniku, da, kakor hitro stopi Na vaško last, zazvonili bi skupaj; Prikaže se, zvonovi zapojejo, Pojo pa tako lepo milozvočno, Da vsem srce v veselju poigrava. Pristopi mašnik, zvon pristop oznani, Zablisne in za bliskom gromobučno Izpokne topom glušen pok iz žrela, Da si otroci, ženske in netrdni Maše ušesa, poknja da se zmanjša In strela da bi uh ne preletela. In v cerkvi mali godci svete viže Zagodejo, spremljaje pevke mlade; Podružna cerkev, cerkvica samo je, In ni dovolj za orgle v njej prostora, A da bila bi danes tiha maša, To bi bila mladeničem sramota; Zato. pa zbrali vkup so se in skladli Za godce, pevke, strel med sabo zbiro. Od vseh strani privreli so pobožni, Največ bilo pa fantov in deklet je; Mladeniči so bili krepke zrasti, Visoki, čvrsti, slast očem in duši, Da čudil se jim sleharni je tujec. Iz irhovine hlače močno šite So stale jim, kakor na stegna vlite, Čez rame so jim pruštohi viseli, Ki gladki jim je koljar kitil žamet, In svilni robci, tkani vsi na zobce, Bingljali so ponosno jim iz žepov, In za klobuki, za kastorji so jim V presjajni družbi p&vovega perja Dišeče kite moško kvišku stale, Spletene krasno in za kraj prišite S predragimi, s preljubimi rokami. „A1' vidiš ga, kako neotesan je!" — Iz lepih ust doleta meni graja — „Samo fantinom kos pohvale daje, Za našo čast besedice je nema In kras fantinski stavi pred dekliški. Neotesanec, da bi se prirastel Strupeni ti se k nebu gadji jezik! Kaj me Gorenjke nismo kar nič zale?"... Jezivka, le huduj se in se srdi, Saj srd in jeza lepšo le te dela. Jaz sem pa tak, da rad nemalo ježam, Pa pravim ti in trdim prav resnobno, Da na Gorenjskem, na veselolepem, Mladeniči smo lepši od deklet vas, In kdor poreče: laž so te besede — Obljubim, z mano trd imel bo posel, Ker jaz sem trda, trdokorna glava. Kar rečem, tega rad ne oporečem, In taki vsi gorenjski smo junaki, In ve, zakaj nas Bog je take vstvaril. Sicer lepe Gorenjke ve ste tudi, To ve Ljubljana, to vedo Ljubljanci In Šiška ve, ki je Ljubljancem znana, In Bled to ve, ki znan je vsemu svetu, In ve, kdor ima dve očesi v čelu, In tudi jaz sirota zvedel to sem, Ko deklica me vnela je gorenjska Na plesu, ki se to popoldne snuje. Domači tu zbero se in pa stranski Mladeniči in zale vse mladenke In marsikdo, ki mož je ali žena In ni odrekel volje se še dobre, Ker pamet ima, gluh še ni veselju, Vedoč, da to ne krati mu življenja In lajša le mu breme naloženo ln da življenje ni samo trpljenje, Za kar bi radi storili ga črnci, Vse proti volji božji in dobroti. Kdor je vesel, on pošten je gotovo, Cemernežu ne upaj pa nikoli, Srce hudo v njegovih prsih tolče, In svetujem: ogiblji se ga z daleč! Le tukaj prvikrat mi žal je delo, Da v plesu nisem nog nikoli uril. E, Meta, to bi bil te jaz zasukal, Na me vsi fantje gledali bi krivo, Na me, na te, vrteča se po podu; Tako pa sam jaz gledal sem za tabo In zdihoval na tihem, ali zdihi Ušli so in prišli so le do tebe, In sluha, oh, zaprla ti jim nisi. Ušla si s poda, ples si zapustila, Vse kljubu vporu in vabljenju fantov. Dobila sva se. Kako bil sem bedast! Brez tebe ni bilo mi nikdar biti, Edina moja misel ti si bila Podnevi in ponoči, bde in speče. Zadolben v misli, držal sem se domu, Le redkokdaj me gnalo je od hiše, In to le, ko prišel je ponedeljek, Ta dan, ki tržni dan je v Kranjskem mestu. Takrat pod vas sem čakat tebe hodil, Da skrivno vkup sva na semenj hodila Po stranskih potih, le nama poznanih, Da sitnim se umakneva zijalom. In kadar šla na božjo pot si romat, Jaz tudi spel na goro sem se Šmarno, K svetemu Joštu, gori na Višarje; In kadar nisem šel, vrnivši ti se, Gotovo si prinesla mi odpustka, In jaz sem mislil, da sem sam na svetu, In kralji, potentati cele zemlje, So proti meni zdeli se mi palčki, Jaz pak sem velik bil in vsemogočen In srečen in napihnjen v sreči svoji, A vse le v zdetju, v djanju ves ponižen; Zaljubljeni so včasih čudno čudni In kdaj pa kdaj še pamet izgubijo. Obračalo obraz je nekaj vedno Mi proti tam, kjer hiša nje je stala, In kamor šel sem, nehote vodile Noge kar so me proti njeni strani. Na onkraj bil vode je kraj povišan, Preležal tam sem dokaj ur podnevnih V visoki travi, k njej z glavo okrenjen; Naučil sem se plezati po strehi, Sedel vkobalj vrh hiše sem velikrat, Glede na ljubo mesto nepomično; In če je kdo prišel in me je prašal, Zakaj sedim v višavi tej nevarni, Dobil odgovor lažne je besede: Da laglje gledam po gorah okoli, Bode lepo li vreme, ali grdo, Bode li stalno, ali premenljivo; A če zalezel kdo me je gosposkih, Navdušen kteri domorodec slavni, Dobil je ves romantični odgovor V besedah, po Koseskovo zvarjenih, Sestavljenih nerodno neslovenski: „Um&kniv nizozemskim se nižavam, Izvolil sed sem na to nebotičnost, Da kine in kras narave pregledavam In rajskomilo vidokroga micnost Stotisoč lepe drage domovine, Preskrbne matere za verne sine.-' „Tam, kjer iz zlatosjajnega ležišča Svoj vstan svetkuje svetli car podanski, Vsevidno sonce, tam je sklad čerišča Gor Kamniških, stolp silnoveličanski, In Grintavec bolj gori gleda goli V demantosnegoblesku naokoli." „A tukaj v družnem miru, v rajski slogi Sosedujejo silni velikani: Cvet Zaplote in z divjimi brlogi Strm Storžca z nevsahljiv'mi vodohrami In travorodne Križkogorske više, Vetrov studenih še mrzleje hiše." „Od te strani oddalje zre za n&mi Triglav mogočni, mene pozdravljaje, Se vsemi tremi serimi glavami Poklon čez gore semkaj mi kimaj e. Od daleč sivi oče z blagri venča Na vis me hrepenečega mladen'ča." „Vesel je starec ter se me raduje, Ko vidi, da mi zemlja je prenizka, Da niže sin se kvišku povzdiguje, Da mika ga okrožje molnjebliska, Da zmer po višem hrepeni in zeha, Ker v stan ga jemlje nebobližnja streha." „In tukaj doli proti južni str&ni Se snegobelita mi v sklen očesni Šentjoška stolpa v slavi brumnoznani, Vse čarobudno v viši prinebesni, Ki nam, ko tu zalog megla se zbira, Postaneta nevihte burne vira." t-.. „Še bolj na jug megla tu doli vstaja In stopa nad Ljubljano slavnoznano, In mnogotroka mamica obdaja S tem krilom detobroj, da goni slano Od milih varovancev duhomorno, Na vsestran skrbno in na vse pozorno." „In tu pod mano žubori vodica, Hči Storžčeva, tok Belice studene, Vseh suhih, žejnih grl pojiteljica, Dramiteljica k delu za vse lene, Nje šuma don je zvonka melodija, Vse kakor večna sferoharmonija." . . In Bog ve, kaj sem skupaj še naklasil, Kar več ne vem in kar sem rad pozabil. In kdor je deklamacijo to slišal In domoljubje v t&k izraz odeto, Navdušen šel je stran od mene, Jaz pa za njim sem milujoče gledal, Ker ni razumel, kar sem mu povedal. r To bil je lep čas, nepozaben z&me, Takrat vesele so mi tičke pele, Takrat je bila v toku pevska žila, In tudi grlo ni se petju vprlo. Ko sva zvečer pri bledem svitu lune Sedela v vrtu tiho pod drevesi, Takrat je luna gledala na naju, Žalila se je, da ga nima solnca, Da nima solnca kakor ona mene, Pa je hitela, da bi skor ga vjela, Da bi bilo ji, kakor njej pri meni. O, kratki so bili ti dnevi sladki! Dekleta stvar so j ako vedro vita, Žive, držeč se tistega pravila, Ki pravi: variatio delectat . . . In Meta je bila ko pred dekleta, Pa drugega mladeniča objame, Ko mene spet od doma uk odžene . . . O časi, časi, ali ste menjavi! Šent lina cerkve danes nisem videl In ne vesele notri družbe zbrane, Na mestu tempelj judovski le stal je, Iz njega je namesto godbe, petja, Rjula čudna krika na ušesa, Da groza mi src6 je kar prevzela, V oči solze posili so stopile, In zdihnem: Bog, zakaj si to pripustil? Obrnem proč sred se žalostnega, Pa dalje stopam, kjer je nekdaj stala Očetova in meni rodna hiša; Tu živel sem nedolžne'dni otročje, Tam gori naša sobica bila je, Za deco nas in pa za st&ro mater, Ki ž njo zvečer in zjutraj smo molili, Prem&ljali molitve starodavne, Ki jih na pamet toliko je znala, Da vsaki dan smo v tednu drugo čuli; A bile so pobožne, tako mične, Da kmalu sem in rad se jih naučil. Tu gori nam je pripovedovala Prelepe, mične vsakovrstne bajke, Ali svetnika kterega legendo: Od svetega Matija, ki odstkal Očetu si in materi glavo je, Kakor so Rojenice prisodile; Od svetega Mihela, kak je prišel Pred sveto nebo duše vagov&vat; Od svetega Tomaža, kako v sodeč Zabil je smrt in sedem let jo ječal, Da sedem let ljudje nič niso mrli; Od svete Jšdruti, kako so miši Napredena vretena ji zglodali, In druge svetne bajeslovne puČe: Kak6 gozdove Vedomec preleta, In Veles krave varuje in vole In goni jih s planin nazaj jeseni; In kake norce znal je briti Kurent, Kako se je v nebesa sveta zmuzal, Da zdaj je med izvoljenimi v raju, Da moja mati, to od nje zaznavši, Na pustni predvečer še danes moli: „Se'n očenaš in češeno Marijo Svetemu Korantu na čast in slavo, Ki bode jutri njega god in praznik." In zjutraj, kadar vstajala je zarja, Golčala je, da svit je to nebeški, Da je odlesk presvete luči rajske, Ker rajska so takrat odprta vrata, Da hodijo skoz nje k ljudem na zemljo In spet od zemlje gor v nebesa sveta Poslanci božji, angeli čuvaji S poveljem, naj budijo nad človeštvom, Da zablodivši kam se ne zadene, In nosijo do Boga sporočila, Kako bili so prej ta dan otroci, Jeli poslušni, ali nepokorni. In ko sedeli smo na vrtu v senci, Okoli nas so rožice cvetele In te smo brali, v vence povijali, Nad nami pa so tički podnebesni Prepevali si vsak na svoje grlo, In mati nam razkladala je pesmi: Od svetega Duha jo kos prepeva, Kalin pa žvižga svet'ga Avguština. Pod onimle orehom v hladni senci Učila je poznavati me črke: Poglej jo tole: ta je kot očali, Ki de vaj o na nos jih stari oča, Kadar popoldne ob nedeljah svetih Bero povest od mlajšega Tobija In časi od Svetinove družine, Tej črki, vidiš tukaj, g se pravi; Takoj za njo, poglej jo, vidiš tale, Ki kakor stol je starega očeta, Kadar na njem sedijo pri kosilu, Poglej jo dobro, tej pa h se pravi. Tako prispodabljaje, naučila Me več je v tjednu neg učitelj v letu. In tamle kraj potoka sem postajal Na večer, ko zahajalo je solnce. Srce za njim tako je hrepenelo, Da plezal na vrhunec sem drevesom, Da dalje bi ga videl ino gledal, Želeč, da zatonilo ne bi nikdar; In ko zašlo je tostran že za gore, Še gledal za odsvitom sem na Storžcu, In ko odlesk izgine tudi tukaj, Poslal sem naših njiv škrjanca kvišku, Da gostole se dvignil je nad goro In solncu nesel „Lahko noč!" od mene, Ki po odlesku tičku na perotih Odzdravila lepo mi „Lahko noč!" je. Tako bi bil spomin mi še navajal Dogodbe druge zlatih let otročjih, Ko so cvetele rožice mi bele; Ali stopivši mož iz naše hiše Prežene ves spomin preteklih časov. Oh, hiša bila judovska je krčma, Kjer so Beljani, moji sovasčani, Zapili premoženje in poštenje In padli v sužnost neusmilnim dušam: Krčmar je bil nečeden dolgobradec, Ki ljudomrzno zrl je izpod čela In duh dajal od sebe neugoden, Ki je natanko izpolnjaval zakon: Množite mi se kot na nebu zvezde! Saj ljubil bi jih človek, pa ne more, Še vsi bili so kakor pred sto leti Na Poljskem, na Gališkem in Hrvaškem, Samo nesreča za krščane mehke. Premenili ta čas se kar nič niso, Lastnosti tiste vse so še imeli: Bili so varčni, dasi rok si niso Še tudi zdaj žulili z delom kakim, In modri dunajski časniki nemški Ostali na cedilu z Židovi so, Zastonj so si zamorca umivali, Zastonj? Težko, zastonj je davno mrtev. Ne volj en judstva, prosim nove dobe, Naj spet me tej bodočnosti unese, In kakor me unese, brž poprašam: „Bo li resnica huda ta bodočnost?" In nova doba zmiga mi z ramama, Pa reče: „To sami Slovenci vejo: Gotovo, ako bodo mehko volj ni, Nikoli, bodo mož li svoje volje!" Izreče in od mene hitro steče, In sanje moje šle so poti svoje. in. Zaklela se je tista nova doba, Da mora mi srce dobiti zase, In za dosego trdnega si sklepa, Volila si je vsakovrstna sredstva, Ceš, mora iti, zlepa ali zgrda. Rešivši nepovoljnega me judstva, Stori me, da sem bil v Ljubljani šolec. Sedel sem v drugi šoli. Naš učitelj Večini nas je grozen bil mučitelj, Za njim smo s težo svoja kola vlekli, Izpeljal ni jih, kdor koles ni mazal; A kdor je mazal, da je le mazičkal, Toda mazeval, dobro je vozičkal. O duh ti deda mojega v nebesih, Odpusti, prosim, jezo mi tedanjo, Ki zgrabila tačas me je do tebe, Ko si pomogel rivati mi kola, Da srečno sem pretiral jo čez klanec! . . Tu vnel si prvi ti mi dušo zase, Dremalov Janez, ker te ni učitelj Nikoli mogel v zemljepisu vjeti In v zgodovini ti do kraja priti, A tekla kola so ti brez mazila. No, kar je res, ostani le resnica, Ta hvala gre mu, da je znal in umel Razlagati nam srcu prikupilno Dogodbe časov, sveto zgodovino. Še danes, Janez, vidim ga pred nami, Kako je stal in nam pripovedaval Z besedo živo in plamtečim srcem O Husu, Žižki in obeh Prokopih, Junakih, da na svetu malo takih. In mi smo poslušali tiho, tiho Ter se jezili, ko prešla je ura, Ki nam drugač bila je dolga, dolga. Zato mu ne zamerimo bahanja, Ki culi smo ga tolikrat od njega, Ko smo gredoč iz šole ga spremljali, In nas je: „Kdo sem jaz?" popraševaval. „„Gospod profesor, mojster Vi ste, mojster!"" — „A v čem sem mojster?" — „ »Mojster v zgodovini, Gospod profesor!"" — „No, to tudi menim." — Umrl je. Vse nas je prevzela groza, Da nam uslišal Bog je prošnjo grešno: Ukrajšaj, Oče, zli čas naše peze! To grozo nam tolažila je vera, Da naša je bila pravična prošnja, Pravična, ker nam jo je Bog uslišal. Učitelja smo drugega dobili, Ki bil je še vrednejši spredaj ema. Poznal ni domorodnosti nobene, Čeravno po imenu in po rodu Slovenec bil je, le ni bil Slovenec. Spačili meni Nemci so priimek, Oblekli ga v oblično spako „Wallautz," Da s tem bi pol storili me človeka. Divj&k Valjavec pa obleke tiste Nositi dolgo mogel ni na sebi, Začela ga je garati po plečih, Pa je poskušal, bo li šlo jo sleči. Da, šlo je, toda malo s hudo težo. Učitelj navali na me neslanost, Že tolikrat prežvečene dokaze: Da z Bogom moja dedščina po stricu, Ta ki živi v Ameriki bogati In bo zapustil dolarjev milj on mi, A zanj ne vem ne jaz in ne moj oče. „Že prav, gospod učitelj," jaz mu rečem, „Ko mi umre v Ameriki ta striček, Bom vedel, kam po dohtarja ne hodit', Ki vodil ho in hranil mojo pravdo." In čutil in čuteval sem pozneje, Da je odgovor moj zares razumel: Iz ojnic je pehnil me večkrat z bičem, — Pripehal s težo sem do „poezije". E poezija! ... Že ime lepo je, Lepo bilo nam res je v poeziji, Kaj ne, Dremalov in Božičev Janez? Jeli, Nožarjev France, in vi drugi, Katerim ni še ves spomin potekel Na ljubega očeta Martinjaka? Počivaj sladko in z nebesne više, Kjer vživaš že za plodno delovanje Zasluženo med izvoljenci plačo, Krmili barke našega življenja, Da jadrali po tisti bomo poti, Ki nas je vroča tvoja domoljubnost Krmila nanjo z milim opominom! Ti nisi branil biti nam Slovencem, Le vsajal si ljubezen domovine V mladostna srca kljubu protisilstvu. Jezika sram te našega bilo ni, Zatajal nisi svojega naroda Takrat, ko bil je greh Slovenec biti, In kazen je stopala za tem grehom. Kako smo z vedrih lic ti brali radost, Ko je napočil časek blage nade, Da se narodom narodnost bo dala! To bil je lep čas, ali samo časek, Svetloba meteora kratkotrajna, Ki le gostejša trna za njo nastane. O blagor tebi, da doživel nisi Mrknjenja kratke meteorne luči! Preživel bi ga ti ne bil nikoli; Prebili tudi mi bi ne bili ga, Če vraža ne bi upa nam dajala: Za Rimcev srečno znamenje je bilo Če so letele z desne strane ptice. In lej, ko nam jemali so orožje, Prikrokalo vranov je črnih dvanajst, In to od desne ravno nam nad glave. Spogledamo se in si zašeptamo: Za dvanajst let imejmo potrpljenje! Molčali smo, pobešali glave smo, In jaz molče glavo sem v tla pobešal, Kar me za roko nova doba prime, Pa me unese tej morilni sili In nese me nazaj v. današnje čase In vodi me po motnem vsakod svetu. Očem me je nevidnega storila . . . Tako sedela sva v državnem zboru. Hudo so tu z jeziki se borile Tri ženske, tri žene junakosrčne: Svoboda, narodnost in nemčarija.. V lepoti rajski prvi sta sijali, Po licu je bila razlita jima Priljudnost mila in prijaznost zlata. Zažigali molče sta vse, vse zase, Vseh dobrih srca vnela so se zanju. Oblastoljubci le in hudo volj ci Strpeli niso njunega pogleda. Prevzetna pak bila je nemčarija, Napuhnjena, ošabna in šopirna, Prešerna in strasti vsa hudih polna, Prepirna, samovoljna in nestrpna In težka, težka kakor centna vaga, Vse preziravna, sebe povzdigavna, Za višje se držeč od drugih bitje. Takoj bile z gub čelnih so ji brati Lastnosti take, ki so vse, vse slabe In s temi je dajala največ škode Ta nemčarija blagi vsej Nemčiji. Bila ni lepa; nje pogled zavdajal Poštenim dušam grozo in trepet je In čut nekako čudno nepovoljen. Trdo se je držala nemčarija, Le s težo sta jo prvi dve ugnali, In že ugnana znova se postavi Na noge, zbravši si zagovornika, Ki naj ogluševžil bi jej protivke . . . In sanjal sem še dolgo in veliko Tako lepo in prenebeški krasno, Ko slišal to bi kdaj Slovenec pravi, Poslal bi mi za vsaki verz goldinar, Poskakoval bi tri dni od veselja In tri dni bi solzice lil in jokal Od angelske preradosti nebeške. In jaz vam rad bi pravil še te sanje, Samo premišljal rad bi ne na samem Dobrote zdanje tiskovne postave; In jutri še ne bom umrl, a jutri Popihne morebiti blažji vetrič. Zorin in Strelina. Idila. Prvi del. Pri Brezarju meno proso, Bog milost je ljudem ponovil In ljubo žitce blagoslovil: Latje je polno in težko, Od stavka bo čez mernik žita, Družina skoz bo kaše sita. Na podu lučice gore, Počez je ranta vbita v steni, Da se za vpor mencev ne zmeni. Ti sparoma okoli nje Snopje o tiraj o z nogama, Na njo vpiraje se drže Trdo z obema je rokama; Fant deklico ima za par, Ki jo popelje pred oltar. Živo vse: glasna govorica, Juk, smeh, grohot gre v kolobar, Iskri veselje vsem raz lica; Po vzdignjen v kotu kup visok Lepo zložen je v redu čednem, In ž njega marsikak otrok Podaja snope v gibu vednem. Le dva pokojna, mirna sta, To je domači fant; Zorina Zovo ga, punčka je Strelina. Sosedova je hči; sešlži Tako sta prvikrat se zdaj, Se zvidela, sprijatlila, Posestrila, pobratila, Bog hotel, da za vekomaj! Karkoli je mencev na podu, Za strnjenje otrok srca Nihče ne ve, nikdor ne zna Za snidenje njima po godu. A čas polagoma prehaja, Do polnoči več daleč ni, Juk, smeh, grohot mencem zastaja, Nestaje vsem že besedi. Ko čmrlji zgibajo jeseni, Ko vetri zadujo studeni, Polahko se poizgube, Ne vrne se, ki z gnezda gre, Zakrije ga mahovna rupa: Tako razgubljajo raz kupa Otroci se domu vsaksebi, Edeii za drugim bo posp&n In iz gumnk domu izgnan; Mehko jih postelj v se zagrebi! Le t&dva nista nič kaj trudna, Še zmerom bolj in bolj sta budna, Ta reč je za otroka čudna. Kup niža se, do dna bo kmal, Proso bo zdaj in zdaj ometo, Meneč je zadnji snop pobral, Pod noge z jezo babo djal Mrmraj e: da te no, preteto! Končano; iz latjži proso, Na podu ga je vse gosto, In oj, žolti se kot zlato, Mencev pa čaka že gotova Kaša pripravljena špehova. Večerje kraj. Vse šlo domu je, Povsod je tiho, pokoj, mir; Le čuk in sova ne miruje, In frka okrog hiš topir. — Na vzhodu poka rana zarja, Oznanja jutro, beli dan, In solnce, nebnega vladarja, Ki zbuja vse in zganja san; Na delo giblje slednji stan, Vse, kar je mirno počivalo, Vse na nogah je, vse je vstalo; Otroci le in starci spe, Ker njim je treba mnogo spanja, Pokonci niso, še leže, In marsikomu se še sanja. Strelinka tudi spi. Obraz Rde ji solnčni žarki zlati, Ki jeli v spalnico vlivati So ravno svetli svoj okras. Kot kri so lica ji rdeča In kakor gartroža cveteča, In zaljša še jih solnčni žar. Obličje pokoj kaže jasno, A mir srce in dušo krasno, Ki v njo zalezel ni se kvar. Lej, smeje se, kako smehljd se! Tako smehlja se sel krilati, Ko k Bogu z rajskimi si brati Z lepo vestjo z zemlje ravna se. Ki vidi ga ta smeh mladičji, Se naredi mu tudi smeh Ter se naznani na obličji Se njega, ki ga tare greh, Do srca ga presune v živo, Zbudi omolklo vest s koprivo. Sanja se ji: nebeške sanje Veselo vnemajo srce, Sinočnjo sev že duh ji žanje, Ker sanje niso ništrec prazen, Ne kip samo puhlobo kazen, Od misli gonj ene megle, Ponoči dan so, vir iz duha, Ki dere hitro in poč&si, Sumi potiho in pogldsi In tiho spet, da ni mu sluha, Sledi po pretoki svoj tir, Kar res je, s tem lepo strinjaj e, Kar misli je samo izvir. Sanjš, se ji. O čem? 0 mir! Septd, glasove jezik daje, Poslušaj, čuj, kaj govori: „Zorin!" zaš&pne, omolči. Zorinu tudi vso je noč Strelina pred očmi igrala, In ko temo je solnčna moč S površja zemskega pregnala, Iz sanj zbudi ga dne prisvit; A te bile so preži ve, Da bi prešle pred svitom dne, In sled bi bil jim ves izmit; Spominja se natanko vseh In jih vesel bude nadalja. Kako od misli ločil teh Bi srečnih se, ki ga nad kralj V veselju dvigajo sladko? Kako bi pustil dobro detje, Ki čuti ga srce mlado, Dozdaj še nepoznano vnetje, Ki dušo sili kar na petje? In kaj je bil ta srčni vžig, Ki strnil je na prvi mig Dve mladi duši pretesno? Bila sicer ljubav je to, Tako pa še ne gre ga zvati, Oboje dete premlado Je še, ime mu tako dati; A kaj je, pravi mi srce, Ki samo je to slast čutilo In zanjo ve predobro le Ter je ne bode pozabilo Do zadnjega življenja dne. Samo razloček med menoj In med Zorinom in Strelino Je ta, da moško dete moj Ljubljenček bil je, pa jaz ino Sladkost enako ne poznam, In duša je še ni vživala, Razen takrat en časek sam, Ki ga potem ni več poznala. Jaz srčno rad njega imel, On srčno rad imel je mene, Od drugega ne bil trpel Krivice bi nad njim nobene; In če ga zlo je kaj zadelo, Od njega me je bolj bolelo; Kar njemu je bilo sladkost, Sladkost bila je zame tudi. Kdor ni izkusil sam, se čudi, Al' pa sem jaz bil prepriprost. No, več ga solnce ne ogreva, Lehka mu zemlja, ki odeva Nemilo mi ga davno že In ga ločila je od mene, Ki me boli za njim srce Se zdaj, in bol se ne prežene! Zatorej sem, ko sem učil Kesneje se svetskih prigod In imenitnih mož usod, O zgodbi najbolj pazen bil Od Davida in Jonatana, Kako prijatelja bila In trdno z dušama sta vdana; Ko sebe menil sem obd In živel v vseh dogodkih ž njima; In Pilad in Orest bila Sta mojega izraz sred; In tako sem, kar še jih ima Prigodkov zgodovina takih In kakorkoli tem enakih, Po sebi meril in s s sebo Priliko val jih in pa ž njim, Ki z nezavdržljivo solzo Prezgodni grob mu le rosim. In tako kak pajderastijo Sem menil, grški običaj, Dokler v pregrešno hudobijo Prestvaril ni je umski zmaj . . . A dolgo jima dano ni 'Bilo se skupno veseliti, Strdi iz duše v dušo piti, Živeti vrsto lepih dni: Ves boljši sad je dozorel, Približal se sveti Mihel, Počitnicam on kraj pod&, Učencem svitel grozd solza Nabere pod kalne oči, Ko jim iti je iz vasi. Oča so rekli, da naj sin Študirat gre in v šolo hodi. Nagovore ga: „Moj Zorin, Lej, kmet na zemlji je trpin, Trpin ostane, kar si bodi. Ti moj si, jaz te rad imam, Zato to v šolo popeljem." Res materi ni vščeč ukrep, Od sina loči se nerada, Ali ji svet je očev sklep, In zlati up, presladka nada, Da sin ji bode za gospoda, Edini iz vsega nje roda, Jo potolaži, da se vd&, Najsi v očeh ne brez solz&. In kmalu sta se odpeljala Z očetom v stari Kranj drdrala. Prijazno mestece je Kranj, Predmet še vedno mojih sanj. Tu živel sem mladostna leta, Mladostne ne, detinske dni, Veseli so mi ti bili, Nobena žal mi v njih nadeta; Zato sem rad obiskovkl Še vselej ondi kraje znane: Najprvo, kjer sem stanoval, Ljudi, tačas mi srčno vdane. Čez dolgo spet grem tam enkr&t Očka in mamko obiskat, Izvem na bridko svojo žal, Da njo je Bog že v raj poslal, In on — s prestarimi očmi Spoznal in spomnil se me ni. A ko naznanim: Kaj, kedo, In on razume: Kaj, kako, Poljubim sivo mu glavo, Oči so mu se razsvetile, Solze so vanje mu stopile, Z desnico stisne mi roko, Od radosti je trepetala In dolgo mojo potresala. Pristavi mi slonilnik svoj,. Po sili nanj me posadi, Me po gosposki počasti, Ko bil služabnik on bi moj; Prinesti hitro vina reče In kračo ali svinjsko pleče In kruha hlebec belega, Kakor smo nekdaj jeli ga, Ter me gostuje ko sinu Čez dolgo prišlega domu. . . Vse cerkve obiskal sem zale, Naj prvo svetega Kocjana, Ki velika je cerkev zvana Od množe prebivavcev male, A vredna kakor kdo pohvale: Iz gotiškega dimec doma Moli visoko v zrak glavo, Doseči hoče ž njo v meglo ; Okoli njega vedno roma Podnebnih kita potnikov, Počitka kraj jim daje zvezda In ž njo visoki cerkve krov; Po pokah v turnu gnezdo gnezda Tišči se črnih krokavtov, Se več pa hodi nanj jih sest Iz spodnjih po pečinah gnezd; Pečine te so Kokri struga, Ki semkaj se spod gor vijuga. Strašna je to globina ta, Kar zviškega ponižana. O dolgo pač že skale liže Da te je izkopala niže! Komuno v je dovolj tu doli, Kopeli nam po sredi skal, Te skale nam bile so stoli Za sed in za obleč vse kmal; Nad nami pa na dve strani Molele so strme čeri, In kavke in postovke tam In kačji vred in gadji plod Imajo v dompljah svojo kot, Založniškim nastran rokam. In Rožnikranska cerkev vs& Je, kakršna je prej bila; In danes še ko prejšnje čase Pobožne gledam tu obraze; Sprostira se odtod ozir, Da lepšega ti ni nikir: Od zdolaj suje siva Sava, Valovje tja naprej podi, Deroča od vrhov Triglava, Kjer večni skoraj sneg kopni; Cez Gaštej nese tvoj pogled Te tjakaj proti Škofiji Loki, In gledaš planjo z griči vred čez Šmartno, Bitinj, steg široki; Smarjetna gora tu na pravi Ozira se naravno v te, In doli pod teboj v nižavi Ji pere savski val noge; In glej, še bolj na desno stran Se Bistriška odpre dolina, In hrib za hribom, skalni stan Nevtrgano do tik Bohinja. In Pungrad — da te šent imena! — Ima še vedno to ime, Prišla pa bodo že vremena, Ki zbrišejo nam spake te; Tu rastli kdaj sta lipi dve, Bili sta kraju čast obe, Visoko vrhe pod oblake, Sirokolistnih senčnih vej; A konec na tem svetu vsake Stvari le pride prej, al' slej. In tudi tu ozir je krasen Na zapad in na južno stran. Na Sorsko polje, Sorsko plan, In koder val šumi tu glasen Na levo tj k do gore Šmarne, Marije kraj preblagodarne. Na levo se zavija Sava, V njo Kokra pod menoj* se vliva, Od mej koroških silno spe, Ko gorskih se voda nadrae Ter dere kakor zver divjana, Brežanom strah in šiba živa, Obrežje na okrog spodmiva. A tam, odkoder solnce vstaja, Je plan do tja, kjer vas Senčuri Stoji brez dobre vode kraja, In dalje, da zaklene duri Ti Grintavca gore strmen Na štajerskokoroško stran; Na sever pak očesni sklen Daje občudovati stan Ti Zaplate, strme planine, Orjaškega Storžca pečine. In ondi je Zorin prebival In prvega pouka dar, Pripravo za prihodnje vžival. Za uk imel je skrb in mar, A pridnost to in to marljivost Je zlo poviševal spomin Streline in lastna zvedljivost; Podedoval je bil Zorin Po rodu svojem to lastnost, Katere bil nikdar ni prost; Najglavniši pa ti spodbod Bilk si le, Strelina zala! In k dobremu vsemu navod Si ti dajala; pot kazala Si ti mu, ki po njej naj hodi Naravnost, da na stran ne blodi. Bil maren je, ker ti za se Si vnela mu mlado srce; Boji se, da ljubav ne zvene, Prijaznost da ne spade v nič, Da koj ne pogasi plamene, Ki v njih se zanj tali deklič. Edino tebi le želi Po godu vsako stvar storiti, Na vsaki način vščeč ti biti, Ter drugih nema skor skrbi, Ko streči ti, da le imela Bi rada ga ko tebe on In tako kakor sam želela; On ve, da rada ga imaš, In ti, da tebe on, to znaš, In to je spet močan nagon, Da v uku ne zapne, ne neha Marljivost mu, korak do vspeha. In kadar ga domu iz mesta O praznicih privede cesta, Predava ji ves šolski uk, Strelina pa brez mnogo muk Je čitati ob kratkem znala In skoraj tudi že pisala. In toliko hitrejša bila Je v uku vsakem, ker delila Od njega se je vsa ji vaja, Ki vse imel je nje srce. Zato so pa poučbe te Dajale ji stotero slaja. In ona je bila pobožna, Bila pokoren ves otrok Roditeljem in vsem podložna In jeze jim nikoli vzrok, In angelskega vsa duha, Marij nočistega sred, In vsi, ki so jo le poznali, Vsi složni so bili v nje hvali. In tako njena ta pobožnost Je moč imela do njega, Da zmedla mu se ni steza, Dajala mu je večkrat zmožnost, Da stopal je za njo hodeč, Za njo gredoč, po njej živeč, In ona je bila priložnost, Da znebil se napak je več. Pod solncem ni ga brez napak Nobenega bilo zemljana, Posebnost kako ima vsak, Ki čednostim je neka rana: Voljan je duh, meso je slabo, Ne da ti razprostreti h&bo. Zorin jih tudi ni bil prost: On primke rad ljudem dajal je; Pripravna je na to mladost, Posebno pa Zorin lehkost V nečednosti si tej pribral je; In ostra so imena ta, Ki on jih je dajal, bila, Primerna vsa in prav zadeta, Da v občnost so bilk sprejeta. Nič prida ni navada taka, Težko znebiš se tega spaka, In če se le je kdo znebi, Po težkem jo zgubi borjenju, Drugače le, če kaj zgodi Posebnega se mu v življenju, Kar majhena je časi stvar, Samži na sebi brez pomena, Osebno pa je velik dar In torej reč predragocena, Prigodljaj kaki, stvar vsakdanja, Ki nam pa le glasno naznanja Previdnost skrbnega Boga, Ki modro vse in prav ravn£. Vakance so bile. Doma V očetovem si rodnem kraji Je blizu bival spet srca, Pojilo ki ga z medoslaji. Bil čas je, ko po polnoči Budi rožljanje pol vasi, Ko trlice ročne rožljajo, Ko pridne trice lan tero; Pest&če za noči im&jo, Za dne se deca k njim zbero. Zorin k njim tudi prikoraka, Marljivost trie mu dobro de, Marljivost, res ne kmal enaka; A zb&dati se trie ne sme, One so tiče tankokljune, Njih jezik zakomunjen ni, Im& napete ostre strune, Najlaglje jih dotik zbudi; Le varuj se, če ne, dobiš Priimek tak prišit na križ, Da boš zaripnil tja pod las, Ko v čas nezgoden kar na glas Zapoje ti ga cela vas. Strelina tudi je prišla, Lepo se je na smeh držala; Zorin jo gleda, hipno vsa Pozornost je na njo zbežala; A njej z obraza zgine smeh, Obrne se in gre Strelina, Ko tam bi ne bilo Zorina, Od jame proč koraka v speh. Kako je to? Kaj on je vzrok, Da tako brž je stran hitela? Ne on. A drugi kdo otrok? Ne. Vaša, trice, zabolela Je primkovanja njo grdost, Ne on; njega nikdar ni cula. Njegova to zazna bistrost, In lica mu je kri podplula, Zapeče ga, pa stopi v stran In važen zanj je bil ta dan, Trenotek ta, in ta trenotek Napake mu je bil razpotek. — Dobil enkrat je v knjižicah, Ki ona je na nje molila, Pri kipih in podobicah, Ki v knjige jih je poteknila, En kip, eno podobico, Z besedami podpisano: „Preljubi moji materi." Zastanejo mu tripi vsi, Oči se s črk ne m&knejo Solze obraz zaplaknejo. Pisala je Strelina to, Poznal je dobro nje pero. Li ljubiš ti očeta tak? Li ljubiš mater ti take? Odgovor: nak in nak in nak! In dosti je to z&nj bilo: Odsihdob bil je ves drugačen, Do starišev nič več ne mlačen; A njim je to ugodno delo, Srce jim zmerom bolje grelo. Drug-i del. Prišel je čas, ko slut se zbuja, Cemu ljudem sta spola dva. Zorinu isti slut nanuja Takisto ista doba ta, Obuja v njem se isti slut, In čas, ta čas je tudi hud; Pa mišljenje na njo ne velo Ga mnogemu je zlu otelo; Prijaznost, ki sicer je bila, V ljubezen se je ta zmenila. Ne črti naj se vam nikar, Ki črti vam se, pre, ljubezen Ne mislite jo hudo stvar, Brez vse koristi s&mo kvar, Ne mislite si njo bolezen, Zdravilo je in celi rane, Očišča vest, budi zaspane; Odvrača od grdih razvad In vodi spet na prava pota, Ki v stran skrenila jih je zmota O dober, dober nje je sad! In grehov, ki mladost težko Se ogne jih, njega rešila Ljubezen je, ki jo zvesto Srca je čistost zmer hranila. Spremljala ga je ta povsod In dala ni mu v greh se vplesti, Cuv&la ga je vsakih zmot, Ki znajo mladi svet privesti V pogubo, ki ji vteči ni Lehko nikakor več pozneje, Ki radost vso skali, zgreni, Lepo število let odveje, In ta, kar je ga še, ostanek Nevolja je in zgolj otožnost, Mu vest je os tenka šivanek, Ki zbadajo na vso ga zmožnost, Bodo ga v dušo, v srce skle, Skali se um in pamet zmanjša, Vsa dušna moč po vodi gre In skrči se in vsa, vsa stanjša. Tovariši so dostikrat Ga v studni greh skrivaj mamili, Da njim enak hi bil posili; A ni dobil ga v roke škrat, Ti angel si bila njegov, Na pomoč si mu brž hitela, Ko bil je že plenu gotov, Nastave ti si vse razdela. In leta dalje so letela Ko sprožena s tetive strela, Prišel je čas, ki vsem nastopi In gledu v svet zaves odklopi: Začno v duh verski dvomi lestir. Skrivaj s početka liki tat, Hudo nadležni mladi vesti; Počasi ti se spno za vrat In trdno se drže na mesti; Če so za čas bili vkročeni, Od grehozdetja proč spojeni, Bili le niso čisto štreni. In vedno se je um boril, In tisoč je reči nastalo, Ki vanje se je ves po vil, In rešit jih srce ni znalo. O čas mu je nast&l grozan Notranjega s seboj prepira, Od koder mu nemir izvira, Ki neče se mekniti v stran. Težava je zares velika, Gorje, gorje mu brez vodnika! A tisočkrat temu gorje, Ki zlemu je prišel v roke! In ni imel Zorin vodnika, Da dal bi mu ime rešnika. Iliru mu dvojbe niso dale: Od prve luči v trdi mrak Okoli njega so se gnale, Pa tudi sen je bil težak, Ker duh ne spi, le dan nadalja. In za pošastjo gre pošast Peklenskega pred njega kralja In hodi mir in pokoj krast, In vedno se vrte pred njim, Ne jenjajo vesti mu klati. O ti Zorin, ne veš, da Rim Im& to moč, jih preč odgnati? In to, kar Rim veli? Zorin, Da nehaš biti tak trpin, Ne boš li rabil ta darila? Saj matere si vendar sin Najmiliše, le brž pod krila Pribeži njena, tu dobiš Nazaj srca miru sladkost, Izdereš s tem iz duše ost, Pritisneš s tem na vest obliž. Pribežal je in res dobil Nazaj srca miru sladkosti. A dolgo ni ga slaj pojil, Zagazi v prejšnje spet grenkosti. Vse kaže, da zaup njegov Do matere je bil preplitev; Pomoček, ki je sam gotov, In pot, edina pot v rešitev Iz slednjega ki zla pelja, Iz čistega mu ni srca Izvirala plamnžt molitev. Zakaj ni strt mu misli dar, Da težka mu je vera stvar? In spet je blodil kakor pred In taval po gosti temoti, In zemlja je pod njim in svet Se zibal v teh dvomov strahoti. Odreči se je pač težko "Temu, kar se je v nas vsejalo Izmlada od otročjih let, Ko nam odprl se je ta svet, Kar grelo nas, kar nas je žgalor Pojilo nam uho, oko, Nam up in strah dajalo. Lehko verjameš, tak nemir Da je neizrečeno hud; Lehko verjameš, tak prepir Notranji da je grozno ljut, Ko um pogublja ti nebesa, Predsodkov se tesnih otresa. Vakance so bile. Doma V očetnem si domačeifi kraji Je bival blizu spet srca, Odkoder mu je vrel najslaji Občut, ki ga je kdaj imel, In z radostjo vsega navdajal In s kupico medu napajal In bil je vzrok, da zdaj trpel Notranji je prepir ložeje. Zatreti pa se le ni dal, Prihajal je na dan urneje In vest mu je še huje žgal, Če sam je bil, ko nikdar preje. In enkrat v misli ves vtopljen, Ki prost od njih ni hip oben, Pristopa v cerkev razsvetljeno; Oltar s podobo vanj vloženo Device, ki je nam rodila Njega, ki ga pobožni svet Ze moli skor dvetisoč let, Oltar ta kiti vencev sila, Ki brumna jih je roka zvila. Pobožna v cerkvi množ ljudi Prepeva slavo, čast grmi Gospe, ki nikedar se ni Branila biti vernim mati, Ki vsem pomoč, posluh deli, Ki hočejo njej v bran se dati. Obhaja se veseli god Nebes kraljice, Vel'ki Šmaren, Ki verni ga praznuje rod, Za dan časti' ga blagodaren. Obhajali so ga lepo, Pobožno, kar se d& slovesno, Zamaknjen kipel duh je sto In sto zažganih src v nebesno. In pred oltarjem mož častit, Služabnik večnega Bog&, ,S svetostjo mašnika oblit, S ponižnostjo obdan duh&, Obhaja tistega spomin, Ki sama je ljubezen živa, Ljubezni otca ljubi sin, Ljubezen plamna nevgasljiva, In pa gospe spomin, ki mati Ljubezni je bila odbrana, Ki nikdar ne neh& kazati, Da čast ta ni zastonj ji dana. Tik luči v cerkvi luč gori, Da čisto vse je v njej svetlo, In v enem žaru vsa blešči; In vrh tega in čez vse to Še solnce sije ravno v lice Podobe božje porodnice. Poldanska v srcu vseh svetloba, Le v enem je temota groba: Zorin ne vidi, ni krasu mu, Ugrabljen mu je gled oči, Na sluh za liho ni glašu mu, Pobožnosti za srce ni, Občutki so mu zadremali, Ne ve, če čuje, ali spi; In kaj se na okrog godi, Zidovi nemi vred s klopmi Povedati bi preje znali. Duhovnik mašo zdaj konča In ,.Ite, missa est!" zapoje, A ministrant nato po svoje Se „Deo gratias!" izžebra, S čežinom potlej pozvončka. K oltarju svet pristopa bliže, Pokleka na stopnje najniže, Kjer živi Bog se jim daruje, K ubogim se ljudem znižuje. Strelina najnazadnje pride, Da sprejme najzlatejši dar; Zorinu k njej pogled uide, Ospe ga rdečice žar, Pa gleda, gleda, a ne trne, Oči nikamor v stran ne zvrne. Nikoli videl ni še take, Današnji še nikdar enake, Mu vsa se premenjena zdi In lepša od vseh prejšnjih dni. V odelu kakor sneg je belem, Skup sklenjene roke ima, In vidi po držanju celem Se snežna čistost nje srca. In zdajle se, poglej, obhaja, In najbolj zala ta je hip: Vsa angelček odzgor iz raja Spod sence paradiških lip. Zorin se skloni k tlom z glavo, Z rokami si obraz zakrije, Curi mu solza za solzo In dvojbe ž njega vse omije. Spet veren je in v nje svetosti, V svetosti njene globokosti Se vtaplja in tako vtopi, Da v raju mu se duh zbudi . . . Visok je tron Boga očeta, Ki družba ga okroža sveta, Je dragocen čez ceno cen, Belejši kot slonokoščen, Iz rude ni, ki hrib jo da; Kar teka po stvarjenja širu Svetov po vedno istem tiru, Kar gričev je in kar gora, Te rude v njih je ni pa ni; 'Od zl&ta stokrat bolj lešči. Bog oče tu sedi v" visosti, V neizgovorni visokosti, Ves neopisna veličast, Vanj zreti le je slast nad slast. Bog sin na desni mu sedi, Sedi na tronu ravno takem, Kot oče v krasu ves enakem, Z očetom ena visokost, Z očetom ista veličast, Enaka za oči sladkost, Enaka za vsa srca slast. Obraz in lice mu žari Od luči, ki nam znana ni, Ljubezen sama v njem plami, Obsežna dobro vseh stvari. In sveti Duh kot ona Bog, Nad Bog-očetovo glavo, Kot oče sam, kot sin sam Bog Z očetom, sinom ves eno, Z očetom, sinom visokost, Z očetom, sinom veličast, Enaka za oči sladkost, Enaka za vsa srca slast. Na levi roci Bog-očeta Sedi Marija, mati sveta, Vseh milosti je sama milost, Vseh milosti je preobilost. Krog tronov legij on legjonov, Krog tronov milijon milj ono v Vrsti se angelcev ministrov; Devet je korov teh ministrov, Vsak kor ima milj on milj ono v. Od zad je pa razšir brez kraja, Očestvo blagih sapic maja. Tu duše so izvoljenih, Na zemlji kdaj ljudi pobožnih, Oko ti ne pregleda njih In jezik ne prešteje jih Teh trum števenju nepodložnih; Iz vseh so časov in strani. Iz zemlje in iz vseh svetov, Iz vseh nar dov, vseh stanov, In vse se, vse se veseli Tako, da moči reči ni; Največja je pa vsem sladkost, Da gledajo, da zro visost Neskončnega gospod - Boga. In angelci trobentajo, Veselo muzicirajo, Dušice lepo rajajo, Z veseljem se napajajo, Ki slišalo ga ni uho, Ki gledalo ga ni oko, Ki ga čutilo ni srce, Ki ga dajo nebesa le. In sedežev je še veliko, Se praznih, še pripravljenih, Z imeni teh zaznamnjanih, Ki še žive in večno diko Prejmo šele, ko tu zaspe, Otepši s sebe prah zemlje. Te angelci pristavljajo In zmer nove napravljajo, Iz neba v nebo hodijo In duše svetih vodijo Pozemeljskih ljudi umrlih, Živečih zmer v krepostih vrlih; Ali prinašajo vesti O krepostnih Bogii ljudeh: Kako so neki prav sveti, Kako mrzi se drugim greh. Strelinin angel varih zdaj Pristopi k tronu Bog-očeta In stopi na povišan kraj, Da sliši vsa družina sveta, Omolkne vsaki glas tedaj: „Aleluja in hosana! Čast in slava se ti poje Od zemlje in vseh svetov; Aleluja in hosana! Slavi tebe stvorje tvoje, Zna, da oče si njegov; Aleluja in hosana Aleluja in hosana! Ni je duše na Slovenskem, Ni je duše tam na zemlji: Kakor duša na Gorenjskem — Sporočilo blago jemlji — Ni svetejše od Streline, Vsa nedolžnost, vsa svetost Čast slovenske je mladine, Čast za vso svetš mladost!" . . ► In angel nje je ves vesel, Tako, da bolj ne more biti, Da dalj ne maga jim znaniti; A hoče Bog, in že prejel Je slednji rajski člen družine Vest pričesti lepe Streline, In po nebesih zagrmi, Da konca več in kraja ni, Vse rajsko društvo živo vneto: „Sveto, sveto, sveto: Aleluja in hosana! Večna slava ti dajana, Aleluja in hosana, Sveto, sveto, sveto!" In cimbale zvone in trombe Nebeških godcev sto in sto, Veselih dane te opombe, In godejo tako lepo, Da tako živega veselja Nobena ne preseže želja; Ni slišalo ga še uho, Ni videlo ga še nebo. Čutilo ga še ni srce, Nasiča polno vseh želje. Bog-oče se na smeh drži, Bog-sin in sveti Duh žarita, Mariji ves obraz lešči, Obe se lici vsem svetlita; In angelci se vsi žare, Najbolj pak angelj varih nje, Družina vsa na glas grme: „Aleluja in hosana! čast in slava se ti poje Od zemlje in vseh svetov; Aleluja in hosana! "Večna slava ti dajana, Slavi te vse stvorje tvoje, Ve, da oče si njegov, Aleluja in hosana!" In še grmi, pa le grmi, Da konca več in kraja ni: „ Sveto, sveto, sveto, Sveto in presveto!" Zorin kras gleda, sam svedok je, Kako časti nebo Strelino, In vidi, kaj češčenju vzrok je Bogu z nebeško vso družino; Spomin mu hud na pamet pride, Nesrečen mu zavzklik uide: „0 kako bo šele z meno, To bo veselje, oh veselje, Ko z mene vrelci solz spero Vse grehe in vse grešne želje; Ker bolj se veseli nebo, Ob enem, ki se spokori, Kot o pravičnih skoraj sto, Ki treba jim pokore ni!" A j oh! Nesrečna misel ta »Namah zmegli mu vid neba, Kar zgane se in raj zgnbi, Na zemlji se mu duh zbudi. To je napuh, napuh, napuh, Odpuhaj ga v nepovrat jug! . . _ „Strelina, oj, ojoj, Strelina, Ti nisi nič več last Zorina, Ti vsa ponižna, angel svet, A jaz ošaben meh napet! O proč je proč, za zmerom proč, Povraček k tebi ni mogoč, Te vreden nisem bil nikdar! O misli ve! — Nikar, nikar . . . Kaj češ? . . . Drevesce je vdušeno,. Ne bo nikoli več zeleno! Strelina, zdaj si pač Strelina, Vstrelila si na smrt Zorina. A kaj Zorin spet njo dolžiš Ter sam si kriv, kar zdaj trpiš; Zorin, Zorin, gorje Zorin, Dozorel, zrel si za pogin! Strelini biti zoren dan, Strelini jaz, prevzetna misel, Jaz zoren dan? O mračen dan Strelini jaz! Glodavna misel! Kaj češ? . . . Drevesce je vdušenor Ne bo nikoli več zeleno!" — Ne prašaj me, če spet sta kdaj Se združila in vkup prišla? Ne vem; to vem da rodni kraj Ni videl on nič več od zdaj, In njega ne rodbina vsa. In ona, kje je, kaj je ž njo? Za njo sledovi pač teko? Več videlo je ni oko, Nič čulo ni o njej uho. Zora in Sonea. Romantični epos. P p v i spev. Kaj opravkov ima danes Dvorski v gradu brez odmora, Da jih pol ne premaguje Množ domačih slug storoka, Da bilo je iz sosestva Jih privzeti silna noja, Pa še vedno ,vsem zahtevam Komaj komajčko zadošča, Pa se trudi, da za svatbo Gostba sjajna bo gotova, Da sporeči ji najmanje, Kdo imel ne bode vzroka. Don Almiro se je vrnil Vendar z viteškega pota, Da na kraj, se zdi, dospela Enkrat bloja je njegova. On je blodil po deželah Od naroda do naroda, Prag dvorov je prekoračil, Kar ima jih vseh Evropa. Gospodična marsiktera Je bogata in cvetoča Zrla v oči mu z željami, Da bila bi mu zakonska. A do danes ni nobena Našla v srce mu otvora, Ne stopi se in ne staja Mu ledena v prsih skorja. Kar ga sreča 2