32
Soški: Na poljane sneg naletava . . .
Dostojevskega se čitajo dandanes s posebnim zanimanjem, ker se dotika ruski človek ž njimi s še nerazrešenimi problemi svoje duše, z vprašanji, ki jih je morebiti zbudil, ne pa rešil Tolstoj. »Zločin in kazen«, »Idiot«, »Besi«, »Bratje Karamazovi« ... v teh brezumnih, nerednih romanih je pojasnjeno rusko življenje v vsej svoji globini. Demonska misel Razkolnikova, da bi postal drugi Napoleon, kateremu je vse dovoljeno, življenje ženske duše, razbite v borbi divjih strasti, v obrazu Nastasje Filipovne v romanu »Idiot«, sam ta idiot, knez Mvškin s svojimi ekstazami, dalje ideja človekoboga v »Besih« in »Bratih Karamazovih« — tukaj je pred nami ves notranji proces sedanjosti. Tukaj je Dostojevski] prehitel in tudi premagal Nietzscheja. Tukaj tudi vidimo v vsej njegovi moči demonski element človeka. In nad vsemi temi romani govori v ognjenih jezikih nekaka pro-roška modrost, ki vidi nevidne reči, ki te nekam kliče in vleče. Kdor le površno pozna Rusijo, ta ve, da sedaj gospoduje v njej trezni in normalni duh Tolstega, da zvezda Dostojevskega še ni vzšla na horizontu množice, vendar ni nikakega dvoma, da nenavadna luč te   apokaliptiške   zvezde   že  vznemirja   in že   očaruje vse rahlodušne
ljudi na Ruskem.
(Dalje prihodnjič.)
J4a poljane sneg naletava . . .
JLLa poljane, na tihe poljane sneg trudno z neba naletava, nad poljanami, temnimi gozdi smrt s težkimi krili zdaj plava.
Na poljanah šepečejo rože: me bi rade še, rade cvetele, me še čutimo v sebi življenje, me bi rade živele, živele!
In umirajo, plačejo ... v sanje
dih ledeni jih kruti uspava . . .
Na poljane, na tihe poljane
sneg trudno z neba naletava ...
Soški.