Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
Peter Weiss
0 Za začetek o pravorečni vrzeli
0.1 Slovenski jezikovni priročniki - niti najnovejši izčrpni, kakršna sta Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis: Pravila iz leta 1997 (sicer navajam večinoma SP 1994, česar pa ne pišem, če je naveden samo konkreten paragraf) - ne dajejo potrebnih navodil (1) za izgovarjavo črkovne skupine <stst>1 v primerih, kot sta šeststo in devetnajststo, ko se izgovarja kot [st] in hiperkorektno kot [s:t] ali [set], kar je drugače kot v primerih šeststezen in poststrukturalizem, za kar je npr. v SP 1994 predpisan izgovor [set], čeprav le posredno. Prav tako v priročnikih ni določen (2) izgovor črkovne skupine <std> v primerih, kot je šestdeset, ko se izgovarja kot [zd], kar je prav tako drugače kot v primerih šestdelen in šestdneven, ko se izgovarja kot [zd:] ali (pogojno, namreč v hitrem govoru, kadar ne povzroča dvoumnosti - SP 1994: § 689) kot [zd]. Ob tem opozarjam (3) na skupino <td> v besedah devetdeset in petdeset ter tvorjenkah iz njiju, ki se izgovarja kot [d] ali [d:], torej spet drugače kot v vseh drugih tvorjenkah, kot sta devetdelen in petdejanka, kjer se izgovarja kot [d:] ali (pogojno) kot [d], (4) na skupino <tst>, ki se nasploh - tudi v besedah devetsto in petsto - izgovarja kot [et], in (5) na skupino
IZVLEČEK: V slovenskem knjižnem jeziku se nekatere črkovne skupine ^
v števniških sklopih in tvorjenkah iz njih (npr. stst v šeststo, std v ^
šestdeset in td v petdeset) izgovarjajo drugače kot v drugih tvorjenkah ^
(npr. v šestdelen, šeststopenjski in petdejanka). Na to jezikovni priročniki ne opozarjajo.
ABSTRACT: In standard Slovenian individual letter-sequences are pronounced in one way for compound numerals and some of their derivatives (e.g. stst in šeststo 'six hundred', std in šestdeset 'sixty' and td in petdeset 'fifty '), and in another for other derivatives (e.g. in šestdelen 'six-part', šeststopenjski 'six-level' and petdejanka 'a five-act play '). Language reference books do not draw any attention to that problem.
cz5
©
1 V širokokotno lomljenih oklepajih (< >) je v ležečem tisku navedena črkovna skupina, v oglatih ([ ]) pa glas ali glasovna skupina.
169
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
<stn) v besedi šestnajst in tvorjenkah iz nje, ki se v pogovornem jeziku včasih izgovarja kot [sn], medtem ko se v šestnadstropen in listnica prav tako v pogovornem jeziku večinoma izgovarja kot [stn] in le redko kot [sn].
0.2 Neposrednih napotkov o posebni izgovarjavi teh skupin ni niti v nekoliko starejših pravorečnih priročnikih, kot sta knjigi Mirka Rupla Slovensko pravorečje: Navodila za zborno ali knjižno izreko (1946) in Jožeta Toporišiča Slovenski jezik: Izgovor i intonacija s recitacijama napločama (Toporišič 1961), čeprav si najbrž ni mogoče misliti, da bi do spremembe izgovarjave črkovnih skupin <stst> in <std> v besedah šeststo in šestdeset ipd. prišlo šele v zadnjih desetletjih.2
Edino izjemo predstavlja prvi del tudi v marsičem drugem odličnega Groebmingovega in Lesičevega (ter Breznikovega3) slovensko-srbohrvaškega slovarja (za gesla od a do parček), kije izšel leta 1950 (Groebming - Lesica 1950), čeprav je bil natisnjen že leta 1935. Ta na vseh mestih, ki bi lahko bila težavna za srbsko oz. hrvaško govorečega uporabnika, navaja izgovor (npr. tudi zvenečih nezvočnikov v izglasju), večinoma tudi pri podiztočnicah, hkrati pa so vse iztočnice in podiztočnice v njem tudi tonemsko naglašene. Na uporabne podatke iz njega opozarjam na ustreznih mestih.
Opozorilo na posebno izgovarjavo nekaterih števnikov v priročnike ni bilo uvedeno, ker se to njihovim piscem ni zdelo vredno, saj gre za na videz malenkosten pojav, ali ker je niso opazili, kar pa je malo verjetno. Tu naletimo na premalo učinkovito in na nepazljivo normiranje, ki je pravopisno enako škodljivo kot (vsiljeno) predpisovanje, saj oboje zavaja.
0.3 Navedene črkovne skupine se v števniških sklopih in tvorjenkah iz njih izgovarjajo drugače kot v drugih tvorjenkah.
1 Skupina <stst)
1.1 Skupina <stst> se v števniških sklopih šeststo in od enajst., do devetnajst.. + ..sto (za izražanje letnic od 1100 do 1900) ter v tvorjenkah iz njih v knjižnem jeziku izgovarja kot [st] (in hiperkorektno kot [s:t] - samo tako se izgovarja npr. skupina <zst> v primerih izstop, razstava ali razstlati) ter hiperkorektno ali pogovorno kot [set], v vseh preostalih tvorjenkah pa kot [set]. Kot [set] se ta skupina izgovarja tudi na meji dveh besed, npr. šest stoletnikov [šesctoletnikou].
1.2 Posredna navodila za izgovor skupine stst lahko najdemo v SP 1994 v paragrafih 694 in 695. Če bi jim verjeli tudi glede šeststo, bi morali to besedo
2 V dodatku k navedenemu Toporišičevemu priročniku govorka Vlasta Pacheiner skupino <st st) celo v (na stari način, po Slovenskem pravopisu iz leta 1950 zapisanem) primeru devetnajst sto izgovarja z enim samim [st], skupino <td> v devetinpetdesetega pa z [d:] (Toporišič 1961: 89 in 38. vaja na plošči).
3 Antona Breznika navajata kot soavtorja tega sicer nepodpisanega slovarja Jana Hafner in Stane Suhadolnik v: Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, Ljubljana: Slovenska matica, 1982, str. 433. V Slovenski bibliografiji za leto 1950 in v Bibliografiji izdaj Državne založbe Slovenije 1945-1965 (Ljubljana: DZS, 1965, str. 151) Jožeta Munda in Maksa Perca sta kot avtorja navedena le Groebming in Lesica.
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
izgovoriti kot [séscto], saj je »v govorni verigi« (§ 694) zvezo ts (ali ds) mogoče izgovoriti edinole kot [ts] ali [c:] (§ 694) ali pa kot [c] (§ 695); primer za to je podse, ki se izgovarja kot [pötse/pocie], [pöce]. Tako je v vseh tvorjenkah, kjer se prvi del konča na <st> (ali <zd>, če tak primer sploh obstaja), drugi pa se začne s st, npr. šeststezen [sésctàzsn] inpoststrukturalizem [pösctrukturalizsm], in v zvezi dveh besed, od katerih se prva konča na <st> ali <zd), druga pa se začne s <st), npr. gost stika [gösctika] in grozd stiska [grösctiska]. (Skupina <st st> se po Vladu Nartniku sprosti v [s-st]: Arayr^fo/'/piras-stoji] (Nartnik 1972: 84). - Par k temu je iz pisnega končnega <zd> ali <st> in začetnega <zd>, kar se izgovarja kot [z^d], npr. v primerih prost zdravnik [pröz3draunik], gost zdravi in gozd zdravi [goz3dravi].)
1.3 Tule navedene primere je mogoče najti v iztočnicah Slovarja slovenskega knjižnega jezika (e-SSKJ 1998) in Besedišča slovenskega jezika (e-BSJ 1998). V prvem stolpcu (z izgovarjavo [st]) so navedeni vsi primeri, v drugem (z izgovarjavo [set]) pa le nekateri.
e-SSKJ 1998 (vsega 8 primerov)
e-BSJ 1998 (vsega
23 primerov)
[st]
devetnajststo osemnajststo petnajststo sedemnâjststo
šeststo štirinajststo trinajststo dvânajststô
séststoléten séststolétnica šeststo litrski séststométrski
séststôti (dejansko šeststoti) šeststotisočen
tisocséststolétnica tisočšeststopeti
[set]
šeststezen
dvânajststoléten
poststrukturalizem
séststanovânjski
šeststopenjski
šeststopičen
šeststopinjski
šeststranski
trinajststop
1.4 Med temi primeri - v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ali v Besedišču slovenskega jezika manjkata besedi dvanajststrunski in šeststrunski - je sorazmerno pogosto rabljen števnik šeststo, ki se zborno izgovarja kot [šesto] (in
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
hiperkorektno kot [šesito]), hiperkorektno in pogovorno kot [séscto] in pogovorno kot [sécito] ali [šecto].4 - Iz izgovora [šesto] izvira pogosta pisna napaka šesto.5
2 Skupina <std>
2.1 V števniškem sklopu šestdeset in v tvorjenkah iz njega v knjižnem jeziku se <std> izgovarja kot [zd] (in le hiperkorektno kot [zd:]), v vseh drugih tvorjenkah, kot je npr. šestdelen, pa kot [zd:] ali (pogojno) kot [zd]. (Na meji dveh besed se izgovarja kot [zd:], npr. šest desetin [šezd:esetin].) Razlika med obema izgovarjavama najbrž ni tako velika, da bi priročniki opozarjali nanjo, čeprav obstaja. Posebnost je pač vedno mogoče preprosto razglasiti za pogovorno.
2.2 V zvezi s skupino <std> lahko v SP 1994 iz paragrafov 677-681, kjer so obravnavane premene po zvenečnosti, posredno izvemo, da se <td> izgovarja kot [d], vendar pa ne tudi tega, ali je izgovorjeni [d] podaljšan ali navaden (k izrazju prim, tukajšnjo točko 6.2). Potrditev obeh možnosti dobimo v paragrafu 222: »Če ne gre za običajne meje besed ali besednih delov (med delom, oddati, superrevizija), kjer so tudi v slovenščini možni t. i. dolgi soglasniki, tudi vse tuje dolge soglasnike izgovarjamo navadno: Anna, Schiller, allegro = [âna, šiler, alegro].« Iz tega izhaja, daje primere oddati ipd. mogoče izgovarjati tudi z navadnim (kratkim) soglasnikom, čeprav iz navedenega ni jasno, kaj ima prednost. (Iz paragrafa 694 vendarle vemo, da v takih primerih »dolgi zliti glas« (torej ne zlitnik), medtem ko je navadni (enojni) dopusten v hitrem govoru, kadar ne povzroča dvoumnosti.) To velja le za primere, kot je šestdelen, kar se izgovarja kot [sézd:ébn] ali [sézdébn], medtem ko se skupina <std> v sklopu šestdeset ipd. izgovarja kot [zd]. (Skupina <st d> se po Vladu Nartniku (1972: 85) izgovarja kot [zd]: prost dân [pröz dan]. - Par k <std>, kar se izgovarja kot [zd:] ali (pogojno) kot [zd], je <stt>, kar se izgovarja kot [st:] ali (pogojno) kot [st], npr. v besedi šesttonski.)
2.3 Tudi za skupino <std) so tule navedeni primeri različnih izgovarjav iz iztočnic e-SSKJ 1998 in e-BSJ 1998; spet so v prvem stolpcu (z [zd]) iz njiju navedeni vsi primeri, v drugem (z [zd:] ali [zd]) pa le nekateri.
4 Tako je bilo na Radiu Slovenija v drugi polovici marca 1999 mogoče slišati oglas, ki je vabil na uprizoritev Škofjeloškega pasijona, pri kateri je sodelovalo »[šescto igrauceu]«.
5 Predvsem nekateri trgovci so o njeni pravilnosti prepričani tako zelo, da lahko pri njih pravilni zapis pri pisanju čekov povzroči hujše zaplete. Najde pa se tudi kak samovoljen zapis, npr. šestnajstoleten (BSJ 1998), kar bi najbrž moralo biti šestnajststoleten.
[zd]
[zd:] ali (pogojno) [zd]
pétnajstdnéven
pôstdiplômski
e-SSKJ 1998
(vsega
12 primerov)
šestdeset šestdeseti šestdesetina šestdesetinka
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
e-BSJ 1998 (vsega
47 primerov)
séstdesetléten séstdesetlétnica séstdesetlétnik
šestdneven štirinajstdnevnik
čezšestdesetleten devétinséstdeset devétinsèstdesetleten dvâinséstdeset
dvanajstdelen
ênainséstdeset nàdséstdeseten ôseminséstdeset petinšestdeset pétinséstdesetléten
pôstdôktorski
sédeminséstdeset stôséstdeset stošestdesetinka
séstdejânka séstdélen
séstdeseten
2.4 Izgovor [sézdeset] ipd. za šestdeset ipd. včasih pri tistih, ki so manj vešči pisanja, povzroči, da ta števnik pišejo kot šezdeset.
3 Skupina <Ftd>
Prav tako se tudi <Ftd> - V tu pomeni samoglasnik - v sklopih devetdeset ipd. in petdeset ipd. ter v tvorjenkah iz njiju v knjižnem jeziku izgovarja predvsem kot [d] in - po mojem mnenju - le hiperkorektno kot [d:], v drugih tvorjenkah pa kot [d:] ali (pogojno) kot [d] (petdelen,petdejanka,petdolarski); tako - kot [d:] ali (pogojno) kot [d] - se ta skupina izgovarja tudi na meji dveh besed (pet delov). - Pri pisanja manj veščih je mogoče najti zapisane oblike devedeset in pedeset ipd. -Slovensko-srbohrvaški slovar iz leta 1950 (oz. 1935) ima v geslih in podgeslih devetdeset, devetdesetem, devetdeseti, devetdesetič, devetdesetkratm devetdesetleten zapisano izgovarjavo -vêde-, vendar pa z enojnim d zapisuje izgovor skupine <td> tudi v geslih devetdanski in devetdnevni ter v podgeslu devetdnevnica (Groebming - Lesica 1950: 76).
4 Skupina <Ftst>
V besedah devetsto in petsto (in tudi v drugih, kot so npr. bogokletstvo, kmetstvo, prekletstvo, pa tudi na meji dveh besed, npr. pet stotin ali pet stalinistov)
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
se v knjižnem jeziku skupina <Ftst) izgovarja kot [et] in najbrž ne kot [c:t], kot bi ^ izhajalo iz določila v SP 1994 (§ 694), ki se nanaša na položaj skupine <ts> ali <ds> za ^    samoglasnikom (podse [potse/pocie]). - Oblike deveeto in peeto ipd. je mogoče
najti zapisane pri slabo ozaveščenih pišočih. - Izgovor -veetoti- v geslu devetstotina ^ navaja slovensko-srbohrvaški slovar iz leta 1950 (oz. 1935) (Groebming - Lesica O    1950:77).
5 Skupina <stn>
2J, V pogovornem jeziku se izgovor soglasniške skupine <stn) v besedi šestnajst
^ in tvorjenkah iz nje (npr. šestnajsti, šestnajstletnih, šestnajstmetrski, šestnajsterec) včasih olajša v [sn]. (V narečjih je tega več.) V drugih besedah (npr. šestnadstropen, N cestnina, častnik, dolgoprstnez, listnica) se večinoma izgovarja neolajšano, torej > kot [stn], le v hitrem govoru redko tudi kot [sn], kar potem pri pisno manj ozaveščenih *v    zaide tudi v pisavo kot šesnajst ipd.
P\ 6 Za konec o izrazju, želji in »grehu«
6.1 Najbrž bi bilo koristno, če bi bilo v pravilih Slovenskega pravopisa na m enem samem mestu več podatkov o izgovoru posameznih včasih komajda #     problematičnih, drugič pa zelo zapletenih glasovnih ali črkovnih skupin. SP 1994
ne navaja vseh, ki povzročajo težave. Uporabnik v njem iz paragrafa 689 izve, kako se izgovarjajo primeri, kot so brezzobi, gledal v vzorec ali oddati, nejasno pa ostaja, kako se izgovarjajo npr. skupine <td> in <dt> v besedah odtrgati, petdelen in štirinajstdnevnik ter <stč> v naprstčev ali šestčlenski. V SP 1997 si lahko uporabnik pomaga s stvarnim kazalom, kjer pa pod soglasniki, dolgi (§ 222, 1070, 1135) in dvojni (§ 607, 689, 980, 1069, 1073) ne more najti mesta, kjer bi bila predstavljena ta izgovorna problematika.6
6.2 V SP 1994je poleg tega zmeda pri poimenovanju podaljšanih soglasnikov, saj so poimenovani takole:
(1) dolgi (§ 222, 690, 692-695 in § 1135, kjer je zapisana razlaga: »v slovenščini soglasnik, ki se piše z dvema črkama, izjemoma tudi s tremi: izza, vas s stolpom«; § 694: »dolgi zliti glas«) - z opozicijo navadni (§ 222, 690 in 693) in navadni enojni (§ 695);
(2) dvojni (§ 607, 980 in 1073, kar vse se nanaša bolj na črke in je torej upravičeno) - opozicija je enojni (»Dvojne soglasnike izgovarjamo in pišemo enojno«, § 1073), nekakšna opozicija pa je tudi poenostavljanje (»Dvojne soglasnike [..] poenostavljamo«, npr. v bonski iz Bonn, § 980);
sc
6 Pomanjkljivost izvira iz delovnega postopka, saj bi kazalo moralo nastajati hkrati s pravopisnimi pravili, kar bi dalo bolje sestavljena pravila, v katerih bi se uporabnik lažje znašel, ter pregledno in zanesljivo kazalo, tako pa kazalo še dodatno razkriva razdrobljenost 174       prikaza posameznih pojavov in stvari.
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
(3) dolgi ali dvojni (zlitniki) (§ 697: [stridžan]) - opozicija je navadni enojni (zlitniki) (§ 697);
(4) en daljši (§ 689) - opozicija: »če sta zapornika ali zlitnika, se lahko izgovarjata tudi vsak posebej« (§ 689);
(5) podaljšani (§ 689 in 1069 pri c, č, s, š, t, z, ž, l- »podaljšani ali mehčani / [..] (tu se izgovarja tudi le navadni I): polj,poljski«, toda pri n - »malo podaljšani ali omehčani n [..] (podaljšanje ali mehčanje neobvezno): konj, konjski«, ter § 1070, kjer sta kot podaljšana navedena le I inn).
V SP 1994 v preglednicah Glasovna vrednost črk in Zapisovanje glasov (str. 143-151) povsem manjkajo primeri za podaljšane soglasnike, kakršni nastopajo npr. v primerih oddati (§ 222), odtrgati,petdeset, rdeččev (iz rdečec 'Indijanec') ali sedemmetrovka. Pisanost je na videz še večja zaradi nenavadnega in nepričakovanega uvrščanja podaljšanih soglasnikov v stvarno kazalo (SP 1997: 247): v paragrafu 689 je govor o daljšem (soglasniku), ne o dvojnem, in v paragrafu 1069 o podaljšanem (zlitniku), ne o dvojnem, kot piše v stvarnem kazalu.
6.3 Iz gradiva v tukajšnji točki 1 izhaja ugotovitev, da zapis ts oz. [ts] namesto [c:] ali [c] (npr. SP 1994 v paragrafu 694: podse [pôtse]) ni najustreznejši, saj zapis šeststo brez izrecne navedbe, da gre za izjemo, omogoča in celo zapoveduje izgovor [séscto]. V tem in podobnih primerih mora biti izjemni izgovor zapisan tudi v slovarjih, ki tudi sicer zapisujejo izgovarjavo, tak pa bo npr. slovarski del Slovenskega pravopisa (Toporišič 1994: 458, 468).
6.4 S tem prispevkom, ki opozarja na razliko med pisno in izgovorno obliko besede in tvorjenk iz nje in tudi na kolizijo med (vsiljenim) predpisom in normo, bi rad dosegel, da predvsem izjemna izgovarjava [šesto] za šeststo (in na ta način še nekaterih drugih navedenih števniških sklopov in tvorjenk iz njih) od vključno šeste izdaje pravil Slovenskega pravopisa naprej ne bi bila več neknjižna. Vsaj jezikovni priročniki, ki nadomeščajo neobstoječi pravorečni slovar in hočejo biti izčrpni in zadostni tudi na pravorečnem področju, tak pa je npr. Slovenski pravopis, bi morali to jasno in nedvoumno zapisati, in sicer pri izjemnih primerih, kot je npr. šeststo, tudi v slovarskem delu, saj bodo tako omogočili iščočim priti do pravih podatkov o tem, kako naj izgovarjajo težje soglasniške skupine. Pravopis ne more obvezovati, torej je dejansko brez predpisovalne moči, če ne upošteva splošne in prevladujoče rabe (implicitne norme - prim. Škiljan 1999: 166), ki ni v nasprotju z njegovimi izhodišči, in če hkrati splošno občutenje govorcev ne kaže, da bi bilo s tako rabo kaj narobe.7 Tudi sicer bi gotovo lahko večkrat opisoval, namesto da predpisuje.
6.5 Slovenski pravopis normira tudi s pravili, ki niso izrecno zapisana, vendar bi opis, ki teži k popolnosti, moral registrirati izjeme in jih jasno navesti. Kdor se slepo drži pravopisnih pravil, se bo npr. z izgovarjavo [séscto] za šeststo, [šezd:eset] za šestdeset in [péd:eset] za petdeset spakoval in govoril izumetničeno, kot iz knjige,
7 Za odstopanje od pravopisnih pravil in za jezikovni razvoj očitno ni nikakršnih možnosti: »V pravilih so podana obvestila o rezultatih pravopisja, v slovarju pa so navedene besede (in besedne zveze), v katerih so ta pravila uveljavljena, pa bi se jezikovni uporabnik zoper njih lahko pregrešil« (Toporišič 1992: 204 pod pravopis). O teži teh besed prim. Kržišnik 1992/93: 11-12.
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
torej papirnato. Navadno, večinsko, živo in hkrati tudi knjižno (zborno) izgovorjeni w konstrukt iz naslova pa se glasi: [šezdeset in šesto pédeset sézdiélnih sésctôpsnskih N    pédiejânk].
J*!
Navedenke
rr* BS J 1998 = Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki: A-Ž, Ljubljana: O Založba ZRC, 1998 (Slovarji).
e-BSJ 1998 = Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki: Elektronska ^ izdaja vl.O, ZRC SAZU (izd.) - DZS (zaL), 1998.
^    e-SSKJ 1998 = Slovar slovenskega knjižnega jezika: Elektronska izdaja v 1.0, ZRC
SAZU (izd.) - DZS (zaL), 1998. N    GROEBMING - LESICA 1950 = [Adolf Groebming - Ivan Lesica - Anton Breznik], > Slovensko-srbohrvatski slovar I: 1.-31. pola: A-0 (dejansko a-parček),
*X3 Ljubljana: DZS, 1950. (Kot izhaja iz uvoda k slovarju in iz Slovenske
« bibliografije za leto 1950, str. 25-26, je bila knjiga natisnjena leta 1935.)
to KRŽIŠNIK 1992/93 = Erika Kržišnik, Pravopis v slovenski državi in slovenskem 5*5 jezikoslovju, Slava: Debatni list 6 (1992/93), št. 1, str. 8-17.
NARTNIK 1972 = Vlado Nartnik, Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega
sistema, Jezik in slovstvo 18 (1972/73), št. 3, str. 81-91. m    SP 1994 = Slovenski pravopis 1: Pravila - Tretja, pregledana izdaja, Ljubljana:
SAZU (izd.) - DZS (zaL), 1994. SP 1997 = Slovenski pravopis 1: Pravila - Peta, ponovno pregledana izdaja [s ^ stvarnim kazalom], Ljubljana: SAZU (izd.) - DZS (zaL), 1997.
^ SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU ^ (izd.) - DZS (zaL), 1970-1991.
w ŠKILJAN 1999 = Dubravko Škiljan, Javni jezik: K lingvis tiki javne komunikacije, Ljubljana: Studia humanitatis, 1999 (Studia humanitatis, Apes 11).
TOPORIŠIČ 1961 = Jože Toporišič, Slovenski jezik: Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama, Zagreb: Institut za fonetiku Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu (izd.) - Jugoton (zaL), 1961 (Acta instituti phonetici 9).
TOPORIŠIČ 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992 (Leksikoni Cankarjeve založbe, Zbirka Sopotnik).
TOPORIŠIČ 1994 = Jože Toporišič, Teoretična podstava slovarja novega SP, Slavistična revija 42 (1994), št. 4, str. 455^73.
176
Peter Weiss: Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank
Special Pronunciation of Letter-Sequences in Compound Numerals and their Derivatives
Summary
In standard Slovenian individual letter-sequences are pronounced in one way for compound numerals and some of their derivatives (e.g. stst in šeststo 'six hundred', std in šestdeset 'sixty ' and td in petdeset 'fifty '), and in another for other derivatives (e.g. in šestdelen 'six-part', šeststopenjski 'six-level' and petdejanka 'a five-act play'). Language reference books do not draw any attention to that problem. The author suggests that appropriate guidelines be included in reference books, especially in new editions of the Slovenian Orthographic Code.