H N C l K I O P F. D I J A /IVI I! Umberto Eco ZADNJA I Z M K N A Michel Rio F RONT-I.IN E Debeljak / škamperle / Zabel Mazzini / Zupan K O H N I ZAPISI KAZALO 1993 Nebo nad Ljubljano 3 Esad Babačič, Ciril Bergles, Igor Bratož, Ivan Dobnik, Andrej Hieng, Jože Hudeček, Peter Kolšek, Iztok Osojnik, Denis Poniž, Peter Semolič, Brane Senegačnik, Jože Snoj, Tea Štoka, Igor Zabel, Uroš Zupan Enciklopedija živih 75 Umberto Eco: Razmišljanja o tisku Zadnja izmena 85 Michel Rio: Tlacuilo Front-line % Debeljak / Škampcrle / Zabel / Mazzini / V. Zupan Kobni zapisi 109 Amaru - Miti in povedke iz 1-atinske Amerike / Cvetko / Garin / Goody / Hočevar / Komel / MSrquez / MeSko / Osrajnik / Pangerc / Pavič / Potrč / Pretnar / Pretnar / UgreSič Uredništvo: Andrej Blatnik, Matej Bogataj, Igor Bratož, Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Marko Juvan, Lela B. Njatin, Darja Pavlič, Vid Snoj, Jani Virk, Igor Zabel, Uroš Zupan Glavni urednik: Tomo Virk Odgovorni urednik: Matevž Kos Lektorica in korektorica: Tinka Kos Oblikovalec: Pavle Učakar Naslov uredništva: Gosposka 10/1, 61000 Ljubljana Uradne ure: torek od 20. do 21. ure na uredništvu Naročila in reklamacije: Založba Mihelač, Koseskega 25, 61000 Ljubljana; tel. 061/332-030; telefax 332-021 Žiro račun: 50100-678-46647 Izdajatelj: Literarno-umetniško društvo Literatura, Gosposka 10/1, 61000 Ljubljana Založnik: Založba Mihelač Polletna naročnina: s prometnim davkom 1700 SIT, za tujino dvojno Cena te številke: 490 SIT Oglasni prostor: 1 stran = 300 DEM, 1/2 strani = 180 DEM, oglas v zaporednih številkah ali več oglasov v isti številki = 10% popusta Grafična priprava: BiroSoft Ljubljana Tisk: Tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana Revijo denarno podpira Ministrstvo za kulturo RS Izid te številke je omogočil Sekretariat za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport mesta Ljubljana Ta Številka je i/-8, v strahu, da spomin nc bi zamrl. Knjigarne so polne knjig o letu (>8. Vsakdo se lahko pozanima, pa vendar se mediji v strahu, da dogodka ne bi zanemarili, nenehno oprijemajo vsake priložnosti za obletnico, za kakršenkoli datum za praznovanje (>4. obletnice tega ali onega dogodka. Vse to pravim skratka zato, da bi opozoril, da pogovor med 1 lermcsom in lhamusom ni bil brezpredmeten in da ni šlo le za faraonovo čudaštvo. Nastanek pisave, pisanega papirja in nato tiskanega lista nas poslavlja v dvoumen in konflikten odnos do našega spomina in glede na to do naše notranjosti in celo do pogojev našega preživetja, saj, kot veste, pojem preživetja naše duše temelji ludi na spominu. Če mi kdo reče, da bom preživel z reinkarnacijo v kravo ali indijskega asketa, bom seveda vprašal: "Pa se bom spominjal tistega, kar sem bil pred tem?" -"Ne." "Kaj me potem to briga?" Problem je torej še vedno v spominu. Ta dvoumni odnos knjige do spomina nas torej še naprej fascinira in zapeljuje. Resnično nove gcncracije obtožujejo, da delajo napake zaradi odsotnosti spomina ali ker ne preberejo dovolj knjig. Tako je prišlo do polemike glede zadnjega zloma na Wall Streetu in razlogov, zakaj so se japiji tako banalno ujeli v past: "Le kako niso mogli vedeti, da jc pred tem že prišlo do zloma, da ima borza svojo dinamiko, da ni mogoče preseči določene stopnje?" Eden od odgovorov je bil: "Saj vendar ne berejo." Japiji dokazano ne berejo: niso mogli prebrati knjig o ekonomiji in zgodovini, ki se nanašajo na črni četrtek Wall Streeta leta 1929. Preprosto tega niso vedeli in stvari se vedno odvijajo tako, ker ni znano, da se, kot je predpostavljal Hegel, stvari v toku zgodovine ponovijo dvakrat: prvič v obliki tragedije in drugič v obliki farse. Vsekakor pa je moje vprašanje tole: "Pa je res, da japiji tega niso vedeli, ker ne berejo?" Je še mogoče misliti in trditi, da vedeti pomeni zvedeti prek branja? Poskusimo sc za trenutek vprašati, v kakšni meri jc knjiga še pomembna in koristna, /akaj jc bil nekdaj otrok prisiljen tli v šolo in brati knjige (ali celo ilustrirana dela, ki jih imenujemo atlasi), da je zvedel, katero je glavno mesto neke države, kje leži Nepal glede na Filipine, kako velika je Sovjetska zveza itd? Danes se otroku tega ni več treba naučiti niti v šoli niti iz. knjig, ker sliši o tem govoriti. Zemljevidi so prikazani na televizijskih zaslonih: vsakdo pozna Zahod iz. preprostega razloga, ker ga je videl v kinu, in zelo redki zato, ker bi brali specializirana dela o ameriški zgodovini. Včasih si sc angleščine naučil v šoli in iz učbenikov. Danes jo nove generacije osvajajo s prebiranjem embalaže žvečilnih gumijev, ovitkov plošč in ob razvozlavanju zadnje popevke, kot se tudi predhodne generacije niso nujno naučile zemljepisa in etnologije v šoli, pač pa iz knjig Salgarija in Ju lesa Verna. Nove generacije zvedo nešteto stvari prek medijev, ki jih zasipavajo z vseh strani, in zato ni rečeno, da so knjige nujno potrebne. Japiji teh stvari ne bi mogli zvedeti po televiziji (ponavadi ne gledajo televizije, ker stoji v kuhinji za služkinjo in otroke), lahko pa bi to zvedeli v kinu ali prek raznih posrednikov. Kako, da sc niso naučili tc lekcije? Ker obstajajo v historiograliji množičnih medijev, televizije in kina meje. Verjetno ni mogoče povedati zgodbe z lepim filmom, v barvni tehniki. In od tedaj, zakaj so vsi filmi o rimski zgodovini, narejeni v Hollywoodu, laži, napihnjenosti, retorika in nam ne povedo, na kakšen način so se stvari resnično zgodile? Ker ti filmi pripovedujejo iste stvari, s katerimi sta se ukvarjala Tacit in Gibbon, vendar so v svetu ameriških medijev le tisti s 13. kanala v resnici brali Gibbona. /a nepopolnostjo nekaterih vizualnih medijev je moč razbrati pomanjkanje branja. Obstajale so druge civilizacije, kjer so poučevali prek vizualnih pripomočkov in ne nujno prek pisane besede. Tipičen je primer srednjeveške Katedrale, ki je govorila o problemih teologije, geografije in zgodovine bolje kot nekateri priročniki. Vendar so bili direktorji televizije Katedrale ljudje, ki so prebrali odlične knjige: uspeh srednjeveških vizualnih medijev je posledica dejstva, da so njihovi pobudniki brali zanimive knjige. In tako se spet vrnemo k temu nenavadnemu vozlu, po katerem je brez knjig danes mogoče izvedeti ogromno stvari, a se jih brez. knjig ni mogoče naučiti na zadovoljiv način. Poglejmo najbolj tipičen primer: pred kratkim sem opazil, da je ena od značilnosti medijev ta, da posredujejo novico vedno v trenutku, ko se zgodi, komentar pa z dvajsetletno zamudo. Novico o nedavnem odkritju astronomije mediji posredujejo takoj, medtem ko je način razlage odvisen še od knjig, ki so jih ljudje medijev prebrali dvajset let prej. To, kar ločuje svet raziskav in svet medijev, je razkorak dvajsetih let, v katerih se mnenja oblikujejo in razvijejo. Eden od tipičnih primerov za zamudo med novico in mnenjem je naslednji: kot še nikoli v teh zadnjih dvajsetih letih časopisi, tisk in intelektualci (ki se gibljejo le na tej ravni) ugotavljajo, da smo dokončno stopili v civilizacijo podobe, v zaton pisanja. Prav to je misel, ki so jo akademiki prek množičnih občil izrazili pred kakimi tridesetimi leti, vendar je postala popularna šele zdaj, ko ni več resnična. Ne živimo več v dobi podobe: vrnili smo se v dobo pisanja, v dobo računalnika, Videotela, televizijskih predavanj, kjer bodo sporočila posredovana prek zaslona: doba pospešenega novega opismenjevanja. In to ni vse: večina vsega, kar bo vedno bolj prikazovano na zaslonu v prihodnjih letih, bo pisana beseda bolj kot podoba: beseda, ki jo bo treba prebrati s precejšnjo hitrostjo. Sole, ki obstajajo v Združenih državah za hitro branje, niso več potrebne, saj je vsak otrok sposoben prebrati besedilo na zaslonu hitreje od univerzitetnega profesorja pri šestdesetih in morda celo pri štiridesetih. Vračamo se torej v obdobje celovitega opismenjevanja in hitrega branja. Kaj se zdaj dogaja? Da se naučiš narediti program za računalnik, tako, da boš potem s povečano hitrostjo prebral vse, kar bo računalnik povedal, je treba brati knjige (...). Ni se mogoče izogniti branju knjig, če se želimo naučiti uporabljati računalnik. Ni nujno, da gre za tiskane in vezane knjige. Na primer, ko uporabljam nov program, obstaja sloviti "help", ki raz.lož.i program (da bi ga prebrali, nikoli ne ostanete pred zaslonom, natisnete ga, potem se namestite v svojem fotelju s cigareto in ga berete tri dni, nazadnje se vrnete pred zaslon in delate napake). Sicer pa, če ne obstaja proizvodnja slovnice v obliki knjige, nam ne uspe medsebojno delovati na stroj. Od tedaj p;i ta vozel /nova, kot pri japijih in katedralah, dokazuje svojo ourobotičnost (iz. ouroboros, kača, ki si grize rep). Pojavljajo se nove oblike sporočil, ki lahko knjigo presežejo in jo v veliki meri naredijo zastarelo. Vendar način njihove vključitve vedno poteka prek kulture knjige. Čc dobro premislim - prek skrivnostnega in ne tako neposrednega postopka kot pri računalniku - se ne morete naučiti uporabljati računalnika, če /nate uporabljati knjigo. Popolnoma enako je bilo s civilizacijo vizije. V trenutku, ko se je v svetu pojavila civilizacija vizije (ali televizije), se je Število knjig, dnevnikov, število bralcev dnevnikov in število bralcev knjig povečalo. Prav zalo so vse centrifugalne sile v pogledu knjige konec koncev centripetalne in ustvarjajo potrebo po novih tiskanih straneh (...). Zato je prav, da obrnemo mnenje arhidiakona Frolloja iz Notre Dame de Pans Victorja Ilugoja, ki pokaže knjigo ob katedrali, kije bila v tistem času kultura podobe, in vzklikne: "Ta bo pokončala to......Ia" (knjiga) "bo pokončala to." Danes mislim, da je mogoče reči - ne vem, ali z optimizmom ali pesimizmom, vsekakor pa z občutkom za stvarnost - da vsak nov proizvod medijev lahko le vzbudi novo zanimanje za knjigo. Seveda je novo opismenjevanje računalnika raztreseno opismenjevanje. Besedilo preberemo na zaslonu, da dobimo informacije, ki jih potrebujemo tisti trenutek in jih naslednji trenutek pozabimo. Vse se dogaja tako, kot bi računalnik zahteval alfabetično zavest, vendar obrnjeno izključno proti čisto referenčnim ciljem. "Povej mi, za kaj gre, in ne bom te več prebiral." To sc mi zdi pomembno dejstvo. Mislim, da več ur, ko bodo nove generacije preživele pred fluorescenčno in tekoče kristalno pisavo elektronskih zaslonov, večjo potrebo bodo v določenem trenutku začutili, da bi se ustavili in prebrali lepo pesem. Prav zato mislim, da novo računalniško opismenjevanje ne dela v korist knjige le toliko, kolikor spodbuja pisanje knjig za razumevanje računalnikov: spodbuditi bi morala tudi pisanje in branje knjig kot odgovor na računalnik. Nekako tako, kot kadar pretiravamo s pitjem in obenem tudi preveč kadimo: alkohol povzroča razširitev žil, kajenje pa vpliva tako, da žile krči, in organizem je spet v ravnovesju. Mislim, da bo nastala dialektika med tem strastnim, hitrim in mehanskim stikom s pisavo in potrebo po branju I .eopardija. In prav pri tistem, ki ga morda ni bral nikoli prej (...). Nova elektronska abeceda nas navaja na to, da spoznavamo svet prek obrazcev brez. duše: "Dir, help, error 29, disk, copy," itd. Kakšna groza v primerjavi z "dolce colore d'oricntal zaffiro"! Neskončno uživam v iskanju starih knjig in ena najlepših stvari pri starih knjigah so naslovne strani, od katerih jc vsaka dolga najmanj dva tisoč znakov. Obstaja računalniški program, ki vsebuje osnovne lastnosti, predvidene za prenos siarih knjig v računalnik. "Note txxik two" (...). Dobiti ga je mogoče samo v Kaliforniji za sto osemdeset dolarjev, vendar je po zaslugi prijatelja, ki kopira diskete, mogoče dobiti piratsko kopijo. Druga enkratna stran knjig, predvsem tistih iz. sedemnajstega stoletja, so posvetila: nekemu vladarju, nekemu nadvojvodi, nekemu mejnemu grofu itd. Obstaja prava književnost, ki se ukvarja z naslovi in posvetili knjig iz sedemnajstega stoletja, ki so skrajno napihnjena, dolga tri do štiri strani, opremljena s pretinjenimi vljudnostnimi frazami. Nedvomno je bil vsakdo, ki je bil deležen takega posvetila, zadovoljen in je priznal, da mu je pisec plačal pravični davek. Če pogledamo posvetila v stxlobnih knjigah, ugotovimo, da ne presegajo ene strani in so osredotočena na zahvalo bližnjim, tajnici, ki je pretipkala rokopis, ustanovi, ki jc prispevala sredstva, potrebna za raziskavo, prijateljem in sodelavcem, ki so ponovno prebrali rokopis, učitelju, brez čigar pomoči ne bi bilo mogoče doseči le napredne stopnje v lastnem razmišljanju itd. Komu iz. sedemnajstega stoletja bi se ta posvetila zdela skrajno hladna, sintetična in neprijetna. Pa vendar v celoti izpolnjujejo svojo vlogo. Učitelj, ki vidi zahvalo, je srečen, ustanova je pripravljena odobriti novo Štipendijo itd. S tem hočem povedati, da skrajšanje posvetila ni v ničemer zmanjSalo njegove vloge niti vrste čustva, ki se ob tem porodi naslovniku. Lahko si zamislim prihodnost, kjer bo, ker zaradi ekonomskih in drugih razlogov posvetilo ne bo moglo presegati ene vrstice, mogoče uporabljati gesla kot: Duke, Smith, Ferguson, in bi vedeli, da Duke, Smith in Ferguson pomenijo zahvalo tajnici itd., Smith je gospa, ki priskrbi denar, in Ferguson gospod, ki je prebral rokopis. Pri etiketah, vljudnostnih oblikah in Sablonskih čestitkah bi imela stvar popolnoma enako vlogo. Doma imam prečudovito zbirko zahvalnih in prijateljskih pisem iz osemnajstega stoletja; med njimi je tudi eno, naslovljeno mladenki, za katere ljubezen prosi, dolgo okrog deset strani. Da si zaprosil za ljubezen mlade deklice, si ji moral torej posvetiti vse te strani. Danes se lahko dva mlada pogledala iz oči v oči v nekem baru in se pozdravita: popolnoma se bosta razumela. Ni količina vrstic tista, ki ustvari moč sporazumevanja, sicer bi bile moralne razprave v osmih zvezkih miselno bolj bogate od ene Pascalovc misli in bi bile obsežne meglene pesmi pomensko bogatejSe od "en flcur", za katerega nam je Mallarmč predlagal, naj ga izrečemo, ker je vedel, da zadostuje ena sama beseda, postavljena na pravo mesto, da nam prikliče bistvo vseh obstoječih rož. Vse to v zavrnitev trditve, da novo računalniško opismenjevanje, kot opismenjevanje z. obrazci, ne vodi več v bogate izlive jezika. Jezik je čuden stroj, ki glede na obdobja in trenutke lahko doseže vrhunec intenzivnosti z. največjo zgoščenostjo in možno je, da je tudi razlika med prozo in poezijo prav v tem dejstvu. In tu bom tudi sklenil optimistični del svojega razmišljanja. Smo v dobi nove pismenosti in ta pismenost lahko le prekipeva po zaslugi vsega sveta, pisane in tiskane besede kot oporna beseda in kot alternativna beseda. Podoba se pravilno umakne in naredi prostor zmagoslavnemu razvoju osvajalnega pismenskega mravljišča (...). Prav je, da se zdaj posvetimo še nekaterim pesimističnim razmišljanjem o sovražnikih knjig, o vseh notranjih sovražnikih knjig. Knjige, kot smo povedali, ogrožajo knjige. Pretirana svoboda tiska je sorazmerna s cenzuro. Najslabše obveščen meščan na svetu je bralec New York Timesa. New York Times je po definiciji časopis, ki prinaša vse novice, vendar je teh veliko in razporejene so na tak način in na toliko straneh, da štiriindvajset ur ne zadostuje, da bi prebrali celotno številko. Posledica tega je, da je branje New York Timesa naključno: pustimo, da nam pogled preleti nekatere naslove, na hitro pregledamo vsebino in preletimo članek me vožnjo s podzemno železnico. Prekomerna informacija informacijo torej omeji. Informacija ogroža informacijo. Knjiga triumlira v naših knjigarnah in kot vsako orožje, ki se razvija, pripelje s sabo vrsto branjevcev, upnikov in roparjev. Razvoj knjig lahko povzdigne pomembne, lepe, zanimive knjige, obenem pa tudi le še povečuje število vseh teh oskrbovalnih konvojev, ki spremljajo vsako zmagovito armado. Kako se izviti iz takega položaja? (...) Kako naj se knjiga reši tega, čemur se ustaljeno reče "lastna slava" (usoda, ki jo knjiga sicer deli z informacijo nasploh)? V začetku šestdesetih let sem pri založbi Bompiani izdal knjige, s katerih objavo sem bil zadovoljen. Gre na primer za delo Dereka in De Solle z naslovom Sociologija znanstvene ustvarjalnosti. Z absolutno natančnimi diagrami knjiga prikazuje, kakšen je bil potek znanstvene ustvarjalnosti v času Galileja in nato eno stoletje kasneje in tako naprej. Znanstveno obveščanje je potekalo prek izmenjave pisem, nato s posredovanjem znanstvenih časopisov. V tej knjigi je bil določen tudi prelomni trenutek, po katerem je začela znanstvena informacija postajati nepomembna. Medtem ko je v Galilcjevem času tisti, ki jc bil pozoren, lahko poznal vse, kar se jc dogajalo na svetu. Iz tega izhajata dve posledici: ena je hiperspecializacija, zaradi katere pride do omejitve na izključno tisto, kar zadeva lastno področje, medtem ko je znanstveno raziskovanje vedno dejanje interdisciplinarnega preskoka; druga pa je ustvarjanje abstrakcij, ki so negacija same svobode raziskovanja, in to iz preprostega razloga, ker pripelje branje abstraktne razprave do branja informacije, ki jo je že prefiltriral nekdo drug, ki je morda, ker je manj inteligenten od mene, zanemaril prav element, ki bi v meni, znanstveniku, prižgal izumiteljsko iskrico. Ta usoda knjige je vzporedna usodi informacije v naši družbi in ne le informacije o knjigah. V tem trenutku je esejistično založništvo na znanstvenem področju v krizi, ker raziskovalec knjige, ko ta izide, ne potrebuje več. In to zato, ker dandanes knjiga zahteva tri ali štiri leta ustvarjanja in medtem izidejo predtiski, povzetki; na tej stopnji poseže resnična izmenjava informacij, ki teži za tem, da bi knjiga postala zastarela, glede na to, da ne rabi za nič drugega kot za akademske natečaje in sled v knjižnicah Ne poznam univerzalnega sredstva, nobene rešitve ne morem ponuditi, le svojo osebno rešitev lahko povem: zdesetkanje. Glede na to, da ima človeška narava zelo široko kombinatoriko, ki pa vendarle ni neskončna, imam pri desetih knjigah, ki se ukvarjajo z. isto tematiko, če se odločim samo za eno, petindevetdeset možnosti od stotih, da najdem določeno idejo, ki z zamudo ali predčasno, deluje. Načelo desetkanja, ki je podpiralo vso drugo svetovno vojno, lahko podpira tudi našo kulturno dejavnost. Ob ogromnem številu knjig sc kaže dvojna usmeritev v prizadevanju, da bralec in kupec ne bi izgubil poguma: ena je tehnično-komcrcialna, druga pa kulturna. Prva možnost je instant txx>k, nekoristna knjiga (že iz principa je ne bi smeli niti brati, a jo je zabavno kupiti in ptxlariti), druga pa je knjiga, ki jo po uporabi odvržeš. Kdorkoli gre po hodnikih ameriških nebotičnikov, opazi, da so koši za smeti polni paper backa. Kupiš žepno izdajo, jo prebereš in nato vržeš stran. Kaj to pomeni v svetu knjige? Ne vem, kaj to prinaša. Na prvi pogled na tistega, ki ima rad knjige, to naredi slab vtis, ker v koš ne roma le policijski roman, ampak tudi Vojna in mir (ki je ni težko najti v košu /a smeli, saj navsezadnje stane le dolar petindevetdeset). Nekdo jo je prebral, v stanovanju pač nima prostora in jo jc vrgel stran. Na prvi pogled to vzbudi neprijeten občutek, sem rekel, nadalje pa pomisliš, da je morda v tem razširitev v okviru potrošnje po načelu priročne knjižnice. Dajte deset izvodov neke knjige: sto ljudi jo bo imelo v rokah dva dneva, da jo bodo nato vrnili. Dajte sto tisoč izvodov neke knjige: sto tisoč ljudi jo bo imelo v rokah dva dneva in jo potem vrglo stran (vsekakor bo potem sicer treba upoštevati ekološki vidik). Zdi se mi, da je vedno večje število knjig, ki jih po uporabi od vržeš, eden od številnih načinov, s katerim skuša knjižna industrija nezavedno ukrepati pred vrtoglavostjo prekomerne informacije. "Berite in naj vas ne skrbi, knjige se boste potem tako ali tako znebili in ne boste žrtev tzsiljevalskc prisotnosti te mnogoterosti predmetov." 'Iako zdaj pridemo do druge pomembne točke: fotokopij. Vsakokrat mi gre na smeh, ko na začetku šolskega leta na univerzi prejmem okrožnice založnikov, ki obveščajo: "Pazite, da v skripta predavanj, ki jih boste uporabljali s študenti, ne boste vključili fotokopij knjig." Na ta način skuša založnik zaščititi avtorske pravice. Na smeh mi gre zato, ker če bi skripta napisal na roko, ne bi prišel v spor z. nobenim pravnim določilom. Zabavalo me je, ko mi je eden mojih ameriških založnikov zaupal: "Odkril sem, da so v Kaliforniji prefotokopirali trideset izvodov tvoje knjige, in vložil sem tožbo." (Med čakanjem sem se prav bedno počutil in sem mu pisal, naj, prosim, ničesar ne ukrene, ker bi jaz. na njihovem mestu ravnal enako, čeprav bolj spretno.) I .ep preskus sem naredil, ko sem nekoč svojim študentom na Yaleu rekel: "Fotokopirajte to knjigo." Šli so v Storning Library, glavno knjižnico, ki ima tudi fotokopirni oddelek; prosili so, naj jim naredijo fotokopije, vendar so jim rekli, da je po zakonu fotokopiranje knjig prepovedano; lahko so fotokopirali le odlomke iz knjige. Zato sem jim potem rekel: "Vsak od vas naj fotokopira eno poglavje. Potem boste fotokopije združili in prosili za trideset kopij teh fotokopij." Stvar se je čudovito obnesla in študentje so dobili knjigo. Kako naj torej založniki rešijo ta problem? Zelo preprosto. Knjige, ki je cenejša od fotokopij, nima smisla fotokopirati, ker želimo imeti v rokah čitljivo besedilo, torej roman itd. Zelo neverjetno je, da bi kdo fotokopiral Moravio zato, da bi ga potem bral v postelji z. vsemi listi, ki bi mu leteli iz rok. Za romanopisje ni velike nevarnosti. Kar pa zadeva esejistiko, je odslej težnja taka: izhajajo knjige, ki stanejo petsto dolarjev, edine, ki si jih priskrbijo, so glavne knjižnice, drugo pa je prepuščeno fotokopiranju. Rezultat je fotokopirna mrzlica. Bralec, ki je nekoč zahajal v knjižnico, je prebral del knjige, ki ga je potreboval, in si naredil zapiske (in tako opravil dvojno dejanje branja in rezumtranja in to je največ, kar lahko dosežemo kot pogoj za učenje). Danes pa izstradani bralec, ki pride v knjižnico, porabi ves čas, ki ga ima na voljo, za fotokopiranje vsega možnega gradiva, da ga bo odnesel domov. Ko pa ima ta material enkrat v lasti, ga zavest, da besedilo ima, odvezuje, da bi ga prebral, to pa obenem tudi iz preprostega razloga, ker je teh fotokopij toliko, da čas enega dneva, enega tedna ali enega življenja ne zadošča, da bi jih prebral. Imam polno hišo fotokopiranih besedil, ki jih ne bom nikoli prebral (in nisem izjema). Pa bi bilo mogoče imeti tudi polno hišo knjig, ki jih ne bomo nikoli prebrali? Knjiga ima v sebi nenavadno kakovost. Mislim, da smo to vsi doživeli: dobimo ali kupimo knjigo, jo uvrstimo v neki del knjižnice, vendar je nimamo časa prebrati, deset let preteče in zdaj nas muči tesnoben občutek, ker te knjige nismo prebrali, in tako jo po desetih ali petnajstih letih končno vzamemo v roke in si rečemo: "Ampak, saj vse to že poznam!" Kaj se je zgodilo? Po eni strani je res, da smo prebrali druge članke, druge knjige, ki govorijo o tej knjigi, in je tako posredno prišla v našo zavest, vendar pa se je zgodilo še nekaj drugega, kar zadeva tip in voh; ni res, da je bila ta knjiga na polici petnajst let; v teh petnajstih letih smo jo jemali v roke, jo prestavljali, brisali prah z nje. Pri vsakem od teh opravil smo jo odprli, pogled se je ustavil na vsebini, na naslovu. V desetih letih smo knjigo asimilirali. Fotokopij nikoli, ker so nagrmadene v kotu; mogoče je pustiti knjigo neprebrano in jo poznati, ne pa tudi fotokopij. V tem je velik problem, ki je del revolucije našega načina dojemanja tiska. Drug velik problem pa jc ta: ni več daleč čas, ko bomo s knjigami ravnali enako kot s testom iz jajc, s pločevinkami in z. zdravili: uporabno do maja 1991. Odkar je izdelavo papirja iz krp po drugi polovici 19. stoletja zamenjala izdelava s pomočjo lesa in cclulozc, govorimo, da je poprečna življenjska doba knjige sedemdeset let. To je čista fantazija: poprečna življenjska doba knjige je veliko nižja kot sedemdeset let. Izdaje Gallimarda iz petdesetih let so podobne sardenskemu kruhu, notnemu papirju, nemogoče jih je uporabljati. Predlagali so različne rešitve (razen vrnitve k papirju iz. krp iz. razumljivih industrijskih razlogov). Zdaj jc mogoče izdelati papir brez kisline. Številne univerzitetne založbe ga že uporabljajo, vendar jc dražji. Gre za poseben papir, vendar ni nikjer rečeno, da tudi ta v sedemdesetih ali osemdesetih letih ne bo sprhnel. Da bi rešili knjige zadnjih sto petdesetih let, jih bodisi posnamejo na mikrofilme; to onemogoči dostop do tega romanesknega spomina osemdesetim do devetdesetim odstotkom ljudi, saj je za branje besedila na mikrofilmu potrebna močna motivacija, ali pii jih posipajo s kemično snovjo. Vendar bi bil ta postopek tako dolgotrajen in drag, da bi ga knjižnica, ki ima osem milijonov knjig, lahko izvedla le na enem milijonu knjig, četudi bi imela na razpolago milijarde. Ali pa jih znova natisnejo. Konec koncev knjigo rešujejo ponatisi in vse je prepuščeno svobodnemu trgu. Sami pa veste, da bi bilo zeleo verjetno, če bi Božanska komedija prišla do nas na tak način in je življenjska doba knjige sedemdeset let in če v 18. stoletju pesnitve nihče nc bi ponatisnil, da ne bi imeli nobenega izvoda več. Povsem verjetno je, da bi Ljubezen pod palmami preživela prej kot Joyceov Ulikses. Če bi bili ponatisi prepuščeni trgu, ne bi bilo nobenega zagotovila za preživetje neke knjige. Še slabše bi bilo, če bi bila odločitev o ponatisu ali izbira knjig, ki jih bodo rešili s pomočjo kemije, zaupana nekemu komiteju. 1 ahko bi prišlo do nevarnosti, da bi bila sodba o nadaljnjem obstoju ali o bodoči slavi v rokah nekaj ljudi na svetu. Perspektiva, ki je niti 1984 ne predvideva. Še en problem je, ki ga ponalis ne more rešiti: svojega izvoda Zgodovine srednjega veka Etienna Gilsona ne morem več odpren in tudi Kritike čistega uma nc, ker takoj, ko te knjige odprem, stran razpade. No, rekli mi boste, naj kupim Kritiko čistega uma v Collijevem prevodu, ki ga je pravkar izdala založba Alephi. Ni govora, saj je v mojem starem izvodu vtisnjeno vse, kar sem podčrtal pred tridesetimi leti: zapiski z navadnim svinčnikom so iz enega desetletja, tisti s kemičnim svinčnikom so iz nekega drugega. Nosi spomin na moj odnos do knjige. Navsezadnje, kaj mi mar, če jo lahko dobim na mikrofilmu? Kaj mi mar, če jo lahko najdem v novi izdaji? Opozoril bi rad še na neki drug vidik prihodnosti knjige. Sodeloval sem na mednarodnih sestankih tipa "podarimo knjige Tretjemu svetu." Jasno je, da smo bili za Nikaragvo, jasno je, da Zambija ni sposobna kupiti veliko knjig. Moramo jim jih podariti. Kdo daje knjige Tretjemu svetu? Kdo jih izbira? Kakor hitro je Tretji svet na poti, da v naslednjih sto letih pokrije sto odstotkov svetovnega prebivalstva, pomeni dati knjige Tretjemu svetu, določiti, katere bodo svetovne kulturne usmeritve v naslednjem stoletju. Kdo izbira knjige? Kdo jih plačuje? Rusija, Amerika, protestantske cerkve, katoliška cerkev, društvo založnikov? Katerih založnikov? Kdo bo predsednik? In da se vrnemo h komisiji, ki mora oceniti, katere knjige je treba rešiti: bodo komisije, ki bodo izbrale knjige za darila Tretjemu svetu, liste, ki bodo odločile o tem, ali bo v prihodnjem stoletju primerno biti musliman, katolik ali ateist? Zdi se mi, da o tem vprašanju nismo dovolj razmislili. In za konec še to: kako si je mogoče zamisliti zgradbo knjižnice glede na take razmere v svetu? Med svojimi najrazličnejšimi utopijami sanjam tudi o taki knjižnici, ki bi ji uspelo pripovedovati o zgodovini knjige, njenem razvoju in njenem ohranjanju; ki bi mi pri vstopu predstavila zadnje izdaje, brez predsodkov, glede na njihovo vrednost; nato bi mi, ko bi šel naprej, predstavila dela, ki so preživela zadnjih pet let, nato tista, ki so preživela petdeset let in več, in nazadnje, v lepi majhni dvorani na koncu, tiste knjige, ki živijo že dva tisoč let. Knjižnica torej, ki mi od trenutka, ko stopim vanjo, pripoveduje tudi zgodovino knjig, spomina, ki jih obdaja, načina, kako so živele in preživele. To, kar vam tukaj predlagam, ne bi bila samo knjižnica, ampak tudi iniciacijsko potovanje. Prevedla Nadja Dobnik Razmišljanja o tisku so del govora /. odprtja V. seminarja za izpopolnjevanje knjigarnarjev januaija 1988 v Benetkah. Besedilo je hilo objavljeno leta 1^89 v februarski številki Magazine Litt&aire, posvečeni Umbertu licu. ZADNJA IZMENA Michel Rio Tlacuilo Dvorana palače je bila opremljena v poz-nogotskem slogu, bolj nemškem kot Španskem, okraSena s kipi, ki so bili narejeni po vzoru Clausa Sluterja in njegovih epigonov. Med njimi je bil tudi doprsni kip diktatorja, ki bi ga lahko prisodili dletu Veita Stossa. Izvirnik jc sedel na koncu velikanske mize, nad njim pa jc visela gmota izklesanih okraskov, postavljena v središče nekakšnega cerkvenega kora, kjer so obhajali po pravilih obreda laičnega vsevladarja. Stisnjen v paradni uniformi, ki jc bila prav tako ekspresionistična kot arhitekturno ozadje, in s pridihom nemškosti, ki je grozeče spominjal na vojaške samovšečnosti Tretjega rajha, jc bil Alkahuete videti robusten šestdeset letnik in skažen posnetek neustrašnega junaka iz opere buffo z obilnim trebuhom; čeprav se je vzvišeno pretvarjal, da je kralj, je bil le klovn in ne Cezar. Bil je že skoraj plešast, imel je okrogla lica, nizko čelo, mesnato zgornjo ustnico, ki so jo tesno obraSčale tanke brčice, debel in zakrivljen nos, zabuhle veke z vdelanimi, majcenimi, prodorno živahnimi črnimi očmi z nezdravim leskom, značilnim za paranoika v mirujočem stanju, ki jc pripravljen, da sc v vsakem trenutku prelevi v delujočega psihopata. Bil je mešanica rentnika in norca, ki ga je spametovala krvnikova grožnja. Ker se sam lahko pohvalim s skromnimi psihopatskimi nagnjenji, ki so jih obrzdali stroga vzgoja, splošna filozofija kot bolj ali manj zvesta naslednica janzenistične doktrine, železna introspektivna disciplina in trdne ruševine humanizma, sem nemudoma spoznal kompanjona najnevarnejše vrste v zadnjem sladiju bolezni in pomislil - ne brez zaskrbljenosti - da bo naša prihodnost nenadoma vprašljiva, če Alanov načrt temelji na razumski podlagi. Ta vrsta manijaka, ki ne pozna predaje, zelo rada izgubi čut za preživetje in si raje izbere samomorilsko maščevanje kot pogajanje, ki ji nc bi prineslo drugega kot počasen propad. Brezpogojna in slaboumna megalomanska želja po oblasti jc bila vpisana v njegovo osebo, v njegove kretnje. Z Alanom sva sedela drug nasproti drugega, malce oddaljena od njega. Na mizi je bil pripravljen četrti pogrinjek, vendar se gost še ni prikazal. "Gospodje," je rekel caudillo, "morali bi počakati še dva gosta, a bo prišel le eden. Želel sem, da bi se nam pridružil moj minister za kulturo, sijajni gospod Badajuelo. Vendar je, tako so mi vsaj povedali, zadržan. Delno se tolažim z mislijo, da ne bo pretirane škode, ker ste se že srečali, če se ne motim?" "Ja," je odgovoril Alain, "kmalu po našem prihodu, med sprejemom, ki ga je prejšnjo noč priredil gospod Napier na svoji ladji." "Poznate njegovo pesniško delo?" "Ne. Prebral sem le nekaj strani njegove proze, ki je še kar zanimiva." "Čudno. Nisem vedel, da bi pisal prozo. Da bi slišala, kako zveni njegova poezija, vama bom prebral pesem, ki mi jo je podaril za moj zadnji rojstni dan. Imenuje se: Spev Alkahueta. Sem Alkahuete, veliki vojščak. Kje drugje se najde korenjak, ki si na ogrinjalo bi pripel perje papagaja, ki je še pred kratkim pel. Prisluhnite, lepo prosim, naslednjemu verzu, ki v jasnem in klasičnem jeziku izraža zmagoslavje pesniškega subjekta..." "Zame je vzšlo sonce," sem nadaljeval. "Kaj? Kako za vraga pa veste zanj? Pesem še ni bila objavljena." "Bila, bila. Že dolgo nazaj. Zamenjajte Alkahuete z Uizilopochtli, pa boste našli vsako besedo Badajuelove pesmi v Sahagunu v Florentinskem kodeksu." Nekaj časa je bilo vse tiho. Že takt) odbijajoč obraz Alkahueteja se je spačil od presenečenja in okrutnosti. Nato se je zbral in se neprepričljivo nasmehnil. "To mi ni nič več všeč," je rekel, "je bil pa vsaj namen dober. Njegov in vaš, si drznem upati." "Seveda," sem mu odgovoril, "hotel sem vas le opozoriti, da ste žrtev manjše potegavščine, ki vam je prinesla hkrati slavo in posmeh. To ni zelo resna zadeva." "Res ni. Menda se zanimale za staro Mehiko?" "Ja." Sumničave) naju je premeril od glave do pete. "Jaz. tudi," je nazadnje izjavil. "Florentinski kodeks je eden redkih klasičnih rokopisov, ki ga nimam v faksimilu. /ato sem tudi pustil proste roke gospodu Badajuelu, ki je postal domač v moji knjižnici. Nehajta s tem! Vznevoljila sta me. Odkupila se bosta tako, da mi boste kaj recitirala iz. naše indijanske dediščine." "Rade volje", sem mu odgovoril, "ker se laže prepustim lirični poeziji kol ditirambom, vam predlagam pesem v jeziku nahuatl, ki jo navaja Garibay v svoji razpravi o pogostem pesniškem motivu smrti in cvetja: Le enkrat pridemo na svet, gosfxxla Xiximeki. Mar odnesemo naj cvet v deželo mrtvih? Cvet nam je samo posojen, odhod tja nam je usojen, tu pesem puščamo in cvet in svet." Alkahuete je milo zajokal. "Pomembno je vedeti, kdo odhaja in kdo ostane", je nenadoma rekel in se nama krvoločno nasmehnil skoz solze. V tistem trenutku so sc odprla vrata in lepa Celestina je vstopila v dvorano. Presenečeno naju je pogledala, a se takoj nato ljubko nasmehnila in tako dokazala, da je sposobna samodiscipline, ki je vredna občudovanja. Vstali smo. "Najbrž vama ni treba posebej predstaviti done ('destine," jc rekel Alkahuete, "vseeno moram natančneje pojasnili njeno vlogo. Gospa predsednica je, torej moja soproga. Sicer pa mislim, da jo poznala zasebno." Celestina je prebledela, a ni niti za trenutek klonila pred preizkušnjo in izgubila ponosa. Cauclillo je prasnil v kratkotrajen smeh in vidno užival v nastalem položaju. "Moja draga," je nadaljeval, "previdncjc bi si morali izbrati svojo ducno. Brezpogojno mi je vdana. Zdaj pa lahko začnemo z večerjo." Njegova roka je izginila pod mizo in čez. nekaj trenutkov je četa mladih služkinj pod strogim očesom nekakšne "hišne gospodinje" žareče rdečih las in v uniformi, ki je komajda zakrivala izobilje njenih čarov, vstopila v dvorano in prinesla veliko število pladnjcv. Alkahuete je imel samo žensko služinčad. "Naj me ne motijo, dokler nc ukažem drugače!" je ukazal. Nato je začel hrupno in neotesano goltati hrano. Pomislil sem, da jc svojo naravno glasovno nadarjenost obogatil z zvoki, katerih očitna naloga je bila ta, da nas žalijo. Kot mačka z. mišjo se je z. nami igral skrivalnice. To je bilo sicer priljubljeno razvedrilo samodržcev, a ko sem opazoval Alanov obraz, sem se lahko povsem upravičeno spraševal, ali sta si pravilno razdelila vlogi. Sam sem bil zaposlen s tem, da sem izkazoval pozornost Celcslini. Videli je bila brezskrbna, kot da bi se norčevala iz. grožnje, ki je visela nad njo. To je nazadnje razjezilo tirana, ker je sprevidel, da mu s svojim ravnanjem ni uspelo prestrašiti nas. Med odmevnim prežvekovanjem jc začel izpuščali tresoče glasove hlinjenc ganjenosti, ki je mejila na blaznost, sodeč po tem, s kakšnimi krvoločnimi očmi je pogledal mlado žensko: "O, dragocena orhideja, ujeta v vrt, razcvetela si se pod prisilo, imel sem meso ivojih najskritejših in svilnatih cvetnih listov, a ti mi nisi nikoli poklonila duše svojega vonja, ki si ga hranila za prevaro. Če ljubiti pomeni trpeti, potem se boš naučila, da ne ljubiti pomeni še bolj trpeli. In kol pravi neka stara pesem, ki je primerna tej okoliščini: Je izgubljena tvoja duša, naj nevihto zdaj okuša; ha, imamo te v pesti; tvoja duša je izgubljena, pripravi se na čas trpljenja! Tako žalostno je, če dekle ovene v polnem razcvetu mladosti. Vendar zna pesnik najti užitek v sami srčiki otožnosti. Odkrila boš, da se je v meni skrivala velika pesniška duša. Več dragocenega vonja je v odpadlih cvetnih listih kot v mladem cvetnem popku." Celestina je neprizadeto in na videz hladnokrvno prenesla neokusna namigovanja blazneža. Vendar sem opazil, da je bila globoko v sebi prestrašena. Tudi mene je tlačilo neznosno breme, zato sem iskal kakršenkoli način, da bi se ga znebil. Pred sabo sem zagledal velik pladenj, na katerem je bila naložena perutnina in mole in že sem se pripravljal, kako jo bom zalučal tiranu v glavo; šlo bi za nedolžno norčijo, ki naj bi sprostila ozračje, ko je nenadoma posredoval Alan: "Ali veste, gospod," je ogovoril solzavo, bedasto in požrešno pošast, "kaj pomeni tecucuecuechtli? Dobro vidim, da ne veste. Tako so stari Mchičani imenovali dostojanstvenike, ki so jih prezirali zato, ker so bili nerodni in smešni. Stari Mchičani so namreč imeli visoko razvit občutek za čast. Zaradi spoštovanja pravil vljudnosti, prave mere in skromnega vedenja so si veljaki pridobili moralno avtoriteto pri ljudstvu. Vaše posnemanje v primerjavi z njimi je prava groteska. V tej zmešnjavi starega in novega sveta, kakršnega je rodila vaša domišljija, ko je združila Heliogabala in Disneyja, se skoz. parodično in prozorno podobo azteškega princa zavrženega ljudstva prikaže bedni španski pikaro, ki je postal šef tolpe, vodja sodrge in, to je najbolj žalostno, ljudski junak. To je klasična pot najhujših kriminalcev v človeški zgodovini. Povzpetnikov, ki so zblazneli od želje po oblasti, ker jih nista ustavila ne ljudstvo ne dobra vzgoja. Vi ste seveda le bledi posnetek svojih evropskih sodrugov. Toda, to je nedvomno le posledica pomanjkanja sredstev in ne pomanjkanja dobre volje. Z grotesko, o kateri sem govoril, lahko enakovredno tekmuje le vaša nevednost, ki kraljuje v vaši prazni buči. Nič me ne čudi, če vas je moral s svojim znanjem razsvetliti sam gospod Wilde." Alkahuete, ki je postajal zelenkast v obraz, se je ob tem imenu zdrznil, kot da bi dobil zaušnico. Zdelo se je, da se duši. Iz njegovih v iskanju kisika na široko odprtih ust so prihajali hripavi glasovi, zametki nerazločnih besed, ki sta jih strjevali jeza in tesnoba. "Dovolj alkahuetarijenjaje nadaljeval Alan, "posvetimo se resnejšim stvarem. Povabili ste nas z željo, da bi zvedeli novice o svojem pesniku za nekaj grošev. No, tukaj so!" Iz. žep je izvlekel dvojnik Hadajuelovega priznanja in ga pomolil diktatorju pod nos. Ta je vročično preletel liste, jih nato divje raztrgal in zavpil: "Same laži, natolcevanja in absurdne trditve! Vsi vedo, da je ta ničvredna baraba blaznež in mitoman! Kje je?" "V Mehiki, z vsemi tistimi, ki so to noč zapustili otok na Antinousu. Pričami, skratka." Alkahuete je pobito povesil oči. Počasi se je pomiril, in ko je spregovoril, je že našel običajno mero oholosti. "Kako neki si predstavljate, da bo Mehika lahko izkoristila ugrabitev ministra neke tuje dežele? Skoraj povsod po svetu imam močne zaveznike, ki so pripravljeni zagnati vik in krik, čeS da gre za nov podvig imperializma." "Badajuclo," je rekel Alan, "je tam po svoji lastni volji. Zelo verjetno je, da bo zavzeto sodeloval z nami, tako strašno se boji, da bi vam znova padel v roke. Sicer pa je, čeprav vi tega morda ne veste, državljan Mehike, ker je zaprosil za njihovo državljanstvo. V tridesetih letih so mu ga tudi odobrili, nedvomno zaradi njegovih literarnih sposobnosti. On pa ga iz raztresenosti ali previdnosti ni prijavil, ko je postal vaš minister. Mehika ima torej vse pravice, da od njega zahteva, naj poravna svoje račune kot vsaka druga oseba, ki prihaja iz tujine, še zlasti je posredi navaden organizirani kriminal in kršenje človekovih pravic. Glede domnevnih zaveznikov, ki ste si jih pridobili z. dvomljivi sredstvi, bi jim na vašem mestu ne zaupal preveč. Ko bo izbruhnil škandal, si bodo želeli le to, da bi izginili pod površje zemlje in prosili Boga, da njihovo ime ne bi bilo omenjeno. Skratka, zdite sc mi v malce nezavidljivem položaju." "Niti nc toliko, kot vi mislite. l esno mi bo pri srcu, ko vas bom dal izgnati iz moje dežele. Nikoli si ne boste mogli predstavljati, kako zelo sem si vas želel pustiti umreti v rokah izurjenega vzhodnjaškega krvnika. Toda žal je varnost pomembnejša od užitka in vaše pomehkužene demokracije imajo včasih nepričakovane in neprijetne prebliske, predvsem ko gre za javne osebnosti in bi lahko izgubili volilce, če bi jih prepustili njihovi tragični usodi. Tolaži me misel na to, da bom obdržal vajino prijateljico, ki sedi z nami, in sanjal o poslednjih božanskih radostih, kakršne mi bo nudila, ko jo bom kaznoval. Badajuclo, na čigar pričevanju temeljijo vse te prazne obtožbe, je neuravnovešen tip, ki je sam kriv, če jc imel v življenju smolo in je dokončno znorel. Z odprtimi rokami bom sprejel sleherno mednarodno preiskovalno komisijo in ji pustil, da preišče vsak kvadratni meter Ejrtasisa. Če najde najmanjšo sled za vašim Wildcom, kodeksom, ječo ali nasadi mamil, jim sam ponudim vrv, da me obesijo. Nato bo prišlo do ustavitve sodnega prcx-csa zaradi pomanjkanja dokazov. Z vami bom poračunal pozneje, seveda ne osebno. Verjemite mi, da mi je že vnaprej žal." "Natanko to sem tudi predvideval," je rekel Alan. Kot tiger sc je v loku pognal do diktatorja, in še preden je ta lahko karkoli storil, ga je Alan prečudovito kresnil po nosu. Zaslišali smo, da je nekaj počilo, zob ali obrazne kosti, in Alkahuete jc skupaj z naslanjačem padel nazaj. Alan ga je postavil na noge. l ak udarec bi onemogočil vsakega normalno raščenega moškega, vendar je bil Alkahuete močan kot gorila. S krvavečim obrazom sc jc zamajal v mojo smer in potegnil iz žepa avtomatično pištolo. Hladnokrvno sem ga udaril po zapestju, tako da je izpustil orožje; takoj sem ga pograbil. "Dajte no," sem mu rekel, "borite se pošteno, če se vam sploh sanja, kaj pomeni ta prislov." Alan se je pripravljal, da ga neusmiljeno kaznuje, kakor mi še ni bilo dano videti, in mu je popolnoma mirno razložil: "Načeloma si ne mažem rok s krošnjarji vaše vrste. Ta nizkotna telesna dela ponavadi opravi moja posadka. Toda ker fantov trenutno ni z mano, boste imeli to čast, da z vami obračunam osebno." Mislil sem, da ga bo ubil, vendar nisem imel najmanjšega namena, da bi mu to preprečil. Ko je bilo vsega konec, so Alanovi členki na prstih krvaveli. Onesveščeni Alkahuete si ni bil več podoben. Imel je marogast obraz, ki je izgubil sledove zlobnih potez, njegova karnevalska uniforma pa je bila potrebna poštenega čiščenja. I^žal je z rokami, sklenjenimi v obliki križa, na okrvavljenem dragocenem tepihu, posejanem z njegovimi odlikovanji kot razcveteli travnik spomladi. Alan se je sklonil nad njim in ga preiskal. Ni našel drugega orožja. Naslanjač sva postavila pokonci, posadila vanj tirana, ki je bil še vedno omotičen, in z zavesnimi vrvicami trdno privezala njegov trup ob naslonjalo sedeža, roke na naslonila in noge ob noge pohištva. Zaklenila sva vhodna vrata in vrata sobe za služinčad ter namestila težke varnostne palice na glavnem vhodu, previdnostni ukrep despota, ki se je obrnil proti njemu samemu. Alan je pogledal na uro. "Zdaj nama je ostalo le to, da čakava," je rekel, "glavno je, da je onemogočen in ne more več ukrepati." Obrnil se je proti Celestini. "Žal mi je, ljuba moja, da ste morali biti priča tako ponižujočemu prizoru. Nisem imel druge izbire. Moral sem mu preprečiti, da pritisne na alarm pod mizo in pokliče na pomoč. Priznam, da me je malce zaneslo in sem pretirano zavzeto izpolnil svojo nalogo, Napier bi rekel, da sem se ckscentrično vedel. A kaj morem, če me je nesrečnik tako zelo razkuril!" Nasmehnila se mu je. Zmočila je prtiček z. vodo iz vrča in mu očistila roke. Potem je razkužila rane s tequilo. Alan se ji je zahvalil in izpraznil ostanek alkohola Alkahueteju na obraz. Ta antiseptični tuš je iz.mil rane caudillu in pekoča bolečina ga je prebudila iz. nezavesti. Začel je šibko stokati ter s tihim in tragičnim glasom ponavljati besede, v katerih je bilo izraženega več ogorčenega začudenja kot resničnega trpljenja: "Boli..." "Saj menda ne boste," mu je rekel Alan, "zganjali hrupa zato, ker smo vas pretepli, kar je bilo v resnici velikodušno dejanje v primerjavi s trpljenjem, ki vam bi ga zadali drugi. Splošno znano je, da mučitelji vaše vrste izredno slabo prenašajo bolečine. Navsezadnje sem pokazal toliko potrpljenja, kot si ne bi nikoli mislil. Vendar me ne skušajte več in bodite čimbolj neopazni." "Mi dovolite eno pripombo in eno vprašanje?" "Ja. 'Ioda premislite, če sta res smiselna." "Znašli ste se v brezizhodnem položaju. Jaz vas imam bolj v pasti kot vi mene. In čas igra meni v prid. Na kaj upate?" "Lin milagro, San Alkahuete. Si el caudillo permite a Dios de hacerlo. Zdaj pa, umolknite!" V dvorani so bila nasproti vhodnih vrat še tretja, manjša vrata. Približal sem se, da bi jih zagradil kot druga, in jih odprl. Debela in tapecirana vrata so vodila v sobo brez oken, kjer jc bila le široka postelja z. baldahinom in klečalnikom. Najprej sem mislil, da se je v ta prostor Aklahuete umaknil po svojih prehrambenih ekscesih in se prepustil prebavljanju in predajanju, siesti in molitvi, sicer čudaški mešanici, a primerni za osebek, ki je bil po svojih nagnjenjih požeruh in po svojem verskem prepričanju pobožnjakar, bolj vraževeren kot metafizičen. Bil je pobratim resničnega krvnika in lažnega pesnika, stvarno krvoločne zverine in utopičnega erudita. A ko sem odgrnil težko zaveso, ki je zakrivala celotno steno, sem zagledal železne kline, na njih pa verige, vezi, zapestne ovojnice iz železa in usnja ter zbirko vseh možnih pripomočkov za bičanje z vsega sveta; klečalnik pa je v mojih očeh dobil malce sprevržen pomen. Sprevidel sem, da so tu izvajali mistične obrede, ki so bolj pripadali očetu Bičkarju kot Nebeškemu očetu, da so dosegli blaženo stanje bolj po poti kaznovanja kol spekulativnega razodetja. Po vsem sodeč ni šlo za samodisciplino puščavskega meniha, ki goreče in dosledno spoštuje pravila, temveč za zverinsko čutno spreobrnitev Torquemade, za tisto dominikansko scenografijo Zvcličanosti, sveto dialektiko krikov ovčje črede in militantnc erekcijc pastorja. Začutil sem, da stoji nekdo za mano. Celestina je zamišljeno in otožno opazovala sobo. Zlahka sem si predstavljal, kakšne mučne trenutke je doživela v njej. "Pojdiva, pridite!" sem ji rekel. "Ne. Želela bi si ostati tu, z vami ali Alanom." Stopil sem k Alanu in mu rekel: "Ze kakih oseminštirideset ur nisi spal. V sobi si lahko odpočiješ. Jaz. pa bom medtem pazil na našega kulturnega Fregolija." "Počutim se prav dobro. Jaz. bom pazil prve četrt ure." "Obvesti me, ko boš zaznal prve znake utrujenosti." "Velja." Vrnil sem se v sobo. Celestina je skoraj gola sedela na postelji. Zaprl sem vrata in odšel k njej. "Zamislite si," mi je rekla popolnoma mirno, "da me jc ta pošastni moški v tej sobi, sredi ostudnih in nasilnih obrednih dejanj, ki so bila že skoraj smešna, skoraj prepričal, da sem začela verjeti njegovi teoriji t) užitku. Rada bi jo preverila z vami. Priznati morate, da so poti človeške duše precej zapletena reč. To bo hkrati zaklinjanjc zlih duhov in njihovo odkrivanje, morda transmutacija zavračanja naslade v njeno sprejemanje. Vsekakor, nekakšna ozdravitev." Odšla je k zbirki mučilnih priprav in zgrabila korobač, mi ga ponudila in se spustila na kolena pred klečalnikom. "Mislim, da mi bo všeč, če bo prišlo iz vaših rok." "Jaz pa mislim," sem ji rekel in bil v manjši zadregi, "in se tudi bojim, da bom ali zasovražil ali pa užival. Ali pa oboje hkrati. Čeprav me je zgnetla katoliška vera, se mi početje svetega Andreja, ki je mešal muko in radost v isti želji po dvoumni odrešitvi, upira. V tem raju se lahko izgubiva ali pa - kar je še huje - najdeva. S temi besedami glede metode, morale ali sramežljivosti sem vam hotel povedati le to, da sem vaš pokorni sluga." Takrat sem njeni prečudoviti zadnjici naložil kazen, ki je bila bolj simbolična kot resnična, toda roka je postajala čedalje težja. Opogumljala me je. V nekem trenutku sem odvrgel korobač, odvlekel mladenko na posteljo in si jo divje vzel. Videti je bilo, da neizmerno uživa. Jaz pa sem bil tako zelo poplačan, da so se razblinila vsa moja skeptična razglabljanja o naravi, češ kako se spridi, ko pride v stik s kulturo, ko si razum podredi nagon, da bi prevlado spremenil v nadvlado. In če je bilo v tem dejanju kaj takega, kar bi razburilo moralista, moram priznati, da darvtnist, ki tiči v meni, ni bil edini veseljak v tej zabavi in da so tudi moje druge osebe delile z njim isto srečo. "Zdaj sem pomirjena," je zašepetala Cclestina, "vam je bilo všeč?" "Se bojim, da ja." "Kaj vam je bilo všeč? Vaše dejanje nasilja ali moja lastna volja, da se vam podredim?" "Vaše vedenje. Vsaj to je popolnoma nedvoumno." "Česa se potem bojite? To je vsa razlika med uživačem in rabljem. I lotela sem, da prvi izbriše drugega. In ta zmaga mi je prinesla pomiritev in užitek." Zamislil sem se za kratek čas. Nenadoma sem prasnil v smeh in rekel: "Preveč stvari je na kupu." "Takšna je tu navada. Ste izgubljeni kartezijanec v latinskoameriški favni dogodkov in kot vsi severnjaki mislite, da obilost škodi poglobljenosti." "Potem se bom raje posvetil vam. Video, ergo amo." Nato se je zasmejala ona in se stisnila k meni. "Tudi jaz. vas ljubim," je rekla, "mislite, da bi drugače tvegala to izkušnjo?" Ko sem začel znova natančno dojemati svet, je bila enajsta ura zvečer. Cclestina je spala. Vstal sem, se oblekel in neslišno odšel iz. sobe. Alan je jedel neki sadež. Alkahuete je bil popolnoma negiben. Imel je zamašena usta. "To neustavljivo gobezdalo me je utrujalo s svojimi nesmiselnimi stavki," je rekel Alan, "moral sem ukrepati." "Odpočij si." "V redu. Ne bo ga treba več dolgo paziti." "Se ti ne zdi čudno, da se ni prikazal niti eden od podložnikov debelega tirana?" "Ne. Ukazal je, naj ga ne motijo, dokler tega ne prekliče. Če bi kdo prekršil zapovedi krvoločnega tirana, bi najbrž utrpel precej neprijetne posledice. Vendar naju ne bodo neskončno dolgo pustili v miru. Sicer pa imava v rokavu dva aduta: blindirana vrata in rahločutno skrb dobričine za svoje zdravje. Prav gotovo je raje živ zapornik kot osvobojen mrtvec." Alan je odšel proti sobi, jaz. pa sem ostal sam z Alkahuetejem. Ta je skoz zamašena usta izpuščal zvoke, ki sem jih zaznal kot nekakšno ugovarjanje. "Saj bi vam zelo rad vzel to iz ust," sem mu rekel, "a s pogojem, da govorite potiho. Zelo dobro slišim. Šepet bo dovolj. Brž ko boste samo malo zvišali decibele, vas bom znova utišal." Pritrdilno je pokimal z bučo; iz ust sem mu potegnil namizni prtiček, ki ga jc zazidal v neznosen molk in neizmerno mučil, saj mu jc enopomensko govoričenje predstavljajo eno najpomembnejših določil absolutne oblasti. "Vem, na kaj čakamo", je rekel s tihim in ihtavim glasom, "Mehičane, kajne? Kajne? Ixird Stewart še pomislil ni, da bi se pogovoril z mano, samo o tem razmišlja, kako me bo uničil s pomočjo svojih celinskih tovarišev. Kajne?" "Jaz nimam prstov vmes. Igram nepomembno vlogo in nič več ne vem od vas. Vendar sc mi zdi vaše razmišljanje precej verjetno." "Ja! Morali ste mi preprečiti, da bi sc branil, me prisiliti, da postanem nemočna priča zavzetja telesa brez. glave, neme duše, ki ji namizni prtiček onemogoča, da bi spregovorila. Moje čudovito telo, ki je prava umetnina, je izročeno praznini zaradi nizkotno izrabljenega zaupanja, posmeha latinskoameriškim pravilom gostoljubnosti." "Govorite o tem, kar vam jc storil gospod Stewart, ali o tem, kar ste vi storili gospodu Wildcu?" "Kateremu gospodu Wildcu?" jc besno zasikal. "Kaj pa sploh tvegate? Mehičani pridejo in nič nc najdejo: ne Wildca, nc nasadov mamil, ne umiralnice sužnjev. Nič. 1 .e pravljične bordele in enega Alkahueteja. Zaradi tega še mačka ne bi pretepli. Opravičijo sc in odidejo." "Ne bodo odšli. Predolgo že prežijo name. Iz Kxtasisa, moje stvaritve, bodo naredili eno od pomilovanja vrednih državic, majhno provinco umazane demokracije, v katero se bo naselil kaos, grdobija, umazanija, poprečnost. Konec reda in umetnosti, ki jih je lahko ustvarila ena sama roka! Ste že kdaj videli umetnino, katere stvaritelj bi bila množica? Vzel sem to, kar jc človek ustvaril najboljšega, in postavil sredi deviške džungle. Spoštujem džunglo in ne človeka. Človek, ta izrablja vaše lažnive demokratične pravice in povsod uničuje džunglo. To so vaše svoboščine: umor planeta. Spoštujem to, kar se samo upravlja in upravljam to, kar se ne spoštuje, mrčes, ki ga je čedalje več in se ni sposoben obvladati. Nadzorujem nataliteto. Kaznujem tistega, ki podre drevo. Kaznujem tistega, ki ubije divjo žival. Ustvaril sem raj na zemlji, ne da bi storil napako, ki jo je Bog: deliti svojo pamel in svojo svobodo z. lastnimi stvaritvami. In kljub temu se nisem mogel izogniti goljufivi kači, saj ste tu vi." "Reciva - da ohraniva biblični besednjak - da je bil gospod Wilde črv v sadežu. Obilen črv. V resnici skoraj kača. Sami ste ga poiskali. Bog jc prav gotovo storil veličastno filozofsko napako. Vi, vi pa ste storili navaden zločin. A kljub temu je nekaj, kar vaju zbližuje. Njegova pomota in vaša hudobija sta obrodili isti plemeniti motiv: intelektualno radovednost. Sta žrtvi tlacuila in zaradi nekakšnega razloga v slogu my kingdom for a book ste si v mojih očeh prislužili iskrico naklonjenosti." "Znova ta Wilde? Sem vam že rekel, da nič ne vem o njem in o rokopisu tudi ne." "Midva se greva pogovor gluhih. Ponavljam, da če je tako, nič ne tvegate. Vrtiva se v krogu." "V imenu te iskrice naklonjenosti, rešite me! Prisegam, da vam ne bom storil ničesar zlega. Samo svoj otok hočem rešiti." "Dajte no, bodite malce logični. Če je res tako, kot trdite, da ni ne Wildca ne rokopisa, potem je motiv moje naklonjenosti izničen. Če pa je nasprotno, če je v Badajuclovih izpovedih vsaj kanček resnice, potem pomeni rešiti otok pogubiti gospoda Wildea in ničkoliko drugih njegovih zaporniških kolegov. Sami vidite, da sem v obeh primerih prisiljen v nekakšen status quo." "V redu," je rekel, ko je izčrpal svoje argumente, "ni zapora. Gospod Wilde je tu, v palači. Pustil vas bom, da odidete z njim in z rokopisom, z dono Celestino, zraven pa pridam še odkupnino v višini deset milijonov dolarjev v zlatu. Samo ukazati moram. Spremil vas bom na vaši ladji vse do meja mojih teritorialnih voda, s pištolo na sencih, če hočete. Ali lahko zahtevate kaj več?" "Presneto nazaj! Deset milijonov dolarjev! Imate pa zajeten kupček v nogavici. Silno rad bi naredil luknjico v njej." In sem mu znova zamašil usta z namiznim prtičkom. Čez nekaj časa se je v daljavi zaslišalo brnenje, ki je bilo čedalje glasnejše, dokler ni postalo oglušujoče. Alan je stopil iz. sobe, kmalu zatem pa še Celestina. "Diego je točen," je rekel, ko se je hrup malce potišal na severozahodu, "letalonosilke bodo spustile padalce nad zapore v džungli." Pogledal je Alkahueteja. "Dvomim, da imajo vaši možje dovolj časa, da očistijo teren. Poleg tega jim nihče ne ukazuje in bi najbrž radi prišli do vas na katerikoli način. Podrejeni sicer rade volje zagrešijo najhujše okrutnosti, vendar potrebujejo uradni žig nadrejenega, da bi se odvezali vsakršne odgovornosti in morda olajšali vest." Pred vrati je nenadoma završalo. Divje so začeli udrihati po njih in zaslišali smo histerično vpitje: "Veličanstvo, veličanstvo! Napadli so nas! letala, ladje! Zasegli so tri obrežne ladje, kmalu pa bodo zavzeli vojaško pristanišče. Veličanstvo!" Celestina je pograbila pištolo, ki je ležala na mizi, in ustrelila v zrak. Zavladala je absolutna tišina. "Sem dofla Celestina," je rekla z odločnim glasom, "caudillo se je pravkar ubil. Njegov zadnji ukaz. je bil: predajte se, tako boste preprečili nepotrebno prelivanje krvi." Še kar naprej je bilo tiho, potem pa smo zaslišali topot konjskih kopit, kije izginjal v teminah palače. Alan je Celestini poljubil roko. Pozneje smo v daljavi zaslišali zvok, ki je postajal razločnejši, napev pip, ki je bil v teh krajih popolnoma neznan. Spoznal sem reel: "Corney is Coming," je rekel Alan. Prevedla Irena Ostrouška Odlomek je iz zadnjega romana francoskega pisca Michcla Rioja z naslovom llacuilo, ki je prejel književno nagrado Medicis za leto 1992. Naslov je Rio prevzel po besedi, ki je v aztdSkem jeziku označevala pisca ali pisatelja. Roman odlikujeta črni humor ter erodilsko poigravanje z literarnimi ali zgodovinskimi referencami in jezikom v ozadju avanturistične zgodbe. llacuilo je namreč zgodba o podvigu treh mladih, bogatih in omikanih junakov, ki se z razkoino jadrnico in posadko pojočih Ircev eilcr, Ženja: Lidija Lidije Aste 19/105 Ixiler, Žcnja: Goli obed Williama Burroughsa 29/113 l^iler, Ženja: Gospa Jenny Treibel Theodora Fontaneja 20/116 I.eilcr, Ženja: Odvezane misli Jožeta Hudečka 20/117 Inler, Ženja: Filmski almanah 92 20/119 Ixnler, Žcnja: Ulikses Jamesa Joyca 23/104 I-elier, Ženja: Spisi o nadnaravnem Petra Mlakarja 22/110 l^iler, Zcnja: Ljubljena Toni Morrison 29/116 Irilcr, Ženja: Rimanice za predgospodiče Andreja Rozmana 29/116 I>eiler, Ženja: Lirika Paula Valeryja 23/107 lešnik, Virna: Veselje in radost se budita Centra za dehumanizacijo 24-25/154 I.cšnik, Virna: Martin Krpan und der Rei.se von Wien 24-25/155 lešnik, Virna: Trta življenja Draga Medveda 24-25/155 Ixšntk, Virna: Zadovoljština u tekstu Gorana Rema 24-25/157 Malej, Gašper: Podobe mojega sveta Rada Bordona 29/113 Malej, Gašper: Pesmi Vanje Stric 29/117 Matajc, Vanesa: Vardevanje angelčka Toneta Brulca 28/100 Matajc, Vanesa: Marijino oznanjenje, V prelomu poldneva Paula Claudela 26-27/148 Matajc, Vanesa: Vrata v ključavnico Dušana Duška 28/101 Matajc, Vanesa: Bestije Jurija Hudolina 28/102 Matajc, Vanesa: Spisi o humanizmu in renesansi Eugenia Garina 30/110 Matajc, Vanesa: Gala Tirna McGirka 26-27/150 Matajc, Vanesa: Stkal sem ga iz štirih norih rim Toneta Pretnarja 30/114 Matajc, Vanesa: Veter davnih vrtnic Toneta Pretnarja 30/114 Matajc, Vanesa: Tarabas Josepha Rotha 24-25/158 Matajc, Vanesa: Miklova Zala Jakoba Sketa 21/101 Matajc, Vanesa: Skrivalnica v očesu Iva Stropnika 26-27/153 Matajc, Vanesa: Beg iz pekla Velimirja Vulikiča 28/105 Ogrin, Matija: Če neke zimske noči popotnik ltala Calvina 24-25/154 Ogrin, Matija: Čolnar iz daljav Tineta Debeljaka 21/99 Ogrin, Matija: Sarajevska knjiga mrtvih Josipa Ostija 26-27/151 Ogrin, Matija: Mlada Breda Ivana Preglja 21/100 Ogrin, Matija: Ivanhoe Walterja Scotta 23/105 Ogrin, Matija: Tuji kapital na Slovenskem (zbornik) 29/118 Ogrin, Matija: I.judje in zanke Narteja Velikonje 21/101 Pauer, Vida Mokrin: Imena Marije Mcrcina 28/104 Pavlič, Darja: Študije o slovenski poeziji Franceta Bcrnika 23/101 Pavlič, Darja: Večerna sonata Vide Jeraj Hribar 20/117 Pavlič, Darja: Bližanje Borisa Pangcrca 30/113 Pavlič, Darja: Slovenci in prihodnost Janeza Svetine 24-25/158 Primic, Jurij: Pot v prostost Stanka Janeža 22/109 Primic, Jurij: Periodni sistem Prima I.cvija 22/110 Rekar, Aleksandra: Ervin i ludaci Dalibora (Vitana 28/101 Rekar, Aleksandra: Ekrani praznine Branka Čcgeca 26-27/148 Rekar, Aleksandra: l*rah Zvonka Makoviča 26-27/150 Rekar, Aleksandra: Moje su pjesme bolje od mene l ine Ruven 26-27/152 Repar, Primož: Velika prevara Bojana Novaka 24-25/156 Snoj, Komel Mateja: Balkan express Slavenkc Drakulič 24-25/155 Snoj, Komel Mateja: Opus nigrum Marguerite Yourccnar 29/118 Snoj, Vid: Grški očetje o molitvi Gorazda Kocijančiča 28/103 Snoj, Vid: Ob srebrni reki. Kratka proza argentinskih Slovencev 24-25/156 Snoj, Vid: Zapisi iz zdomstva Franceta Papeža 19/109 Sere, Slavo: Zur Stadt Paris 26-27/147 Sere, Slavo: l)er Engel schwieg Heinricha BOlla 21/102 |erc. Slavo: Die Satellitenstadt Thomasa HOrlimanna 21/102 Sere, Slavo: Erlkdnigs Tochter Sarah Kirsch 22/112 Sere, Slavo: Krieg ohne Schlacht Hcincrja MQIlcrja 21/102 Šerc, Slavo: Bis Bald Markusa Wernerja 22/112 Šiftar, Dejan: Samomor, Prepoved inscesta in njeni izviri Emila Durkheima 29/114 Šiftar, Dejan: General v svojem blodnjaku G. G. Mžrcjueza 30/112 Šiftar, Dejan: Temeljna vprašanja sociologije Georga Simmla 29/117 Šteger, Aleš: Rimska erotičha elegija Paula Veyna 29/118 Vombek, Jasna: Osebnost skladatelja Slavka Osterca Dragotina Oetka 30/109 Vombek, Jasna: Kam plovemo? Frana Ksaverja MeSka 30/112 Vombek, Jasna: Jantar Milana Osrajnika 30/113 Vrhovnik, Tone: Dnevnik 1947 Edvarda Kocbeka 21/100 Vrhovnik, Tone: I*regled književnosti 1. Andrijana I .aha 20/118 Vrhovnik, Tone: Zbogom, Jugoslavija Franca Šetinca 26-27/153 Zahojnik, P. Marta: Otrokove ustvarjalne igre Helge Bracmer in Bcrtrana J. Hartmanna 20/118 Zahojnik, P. Marta: Ponavljanje. Norost. Disciplina. Krnila Flrvatina 23/103 Zahojnik. P. Marla: Dva admirala in druge zgodbe Ivana Potrča 30/114 LITERATURA Mesečnik za književnost POEZUA PROZA ESEJISTIKA INTERVJU TEMATSKI BLOKI PREVOD TEORIJA KRITIKA... V VI. letniku (1994) bo izšlo dvanajst številk. Polletna naročnina znaša 1900 SIT. Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: Založba Mihelač, Koseskega 25, 61000 Ljubljana. Naročite sc lahko tudi po telefonu 061/332-030. Vsak novi naročnik prejme brezplačno eno od knjig, ki so izšle pri reviji Literatura! NAROČAM SE NA L I T ERA T U R O Ime in priimek (ali ustanova):............................................ Ulica:....................................................................................... Pošta:...................................................................................... Država:................................................................................... Datum:.................................... Podpis:.............................. NAROČAM SE NA LITERATURO Ime in priimek (ali ustanova):............................... Ulica:.......................................................................... Pošta:......................................................................... Država:...................................................................... Datum:.................................... Podpis:................. LITERATURA Mesečnik za književnost POEZIJA PROZA ESEJISTIKA INTERVJU TEMATSKI BLOKI PREVOD TEORIJA KRI TIKA... V VI. letniku (1994) ho izšlo dvanajst številk. Polletna naročnina znaša 19(K) SIT. Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: Založba Mihelač, Koseskega 25, 61000 Ljubljana Naročite sc lahko tudi po telefonu 061/332-030. Vsak novi naročnik prejme brezplačno eno od knjig, ki so izšle pri reviji Literatura! 128 LITERATURA v