ODMEV: 25. FSF 
.elita .ajc 
Cloveski safari 
Dokumentarni film Mirana Zupanica Sarajevo Safari (2022) je film o tem, kako je v casu vojne v Jugoslaviji bojišce v Sarajevu postalo prizorišce za hobi posebne vrste. Zloba cloveške narave, ki jo razkriva, je komaj verjetna in tako boleca, da jo je težko pozabiti. Vendar pa poleg globoko presunljivih zgodovinskih do-godkov, o katerih prica, ta film odlikujeta tudi minimalisticno, a jasno oblikovan jezik in precizna struktura pripovedi. S tem je Miran Zupanic, profesor na filmski akademiji in danes že starosta slovenskega filma, postavil nove temelje slovenske do-kumentaristike. Ta je doslej praviloma temeljila, a se tudi izcrpa-la v skrbnem beleženju sveta in zgodovine. Sarajevo Safari nic manj skrbno ne poroca o svoji temi, vendar pa poroca tako, da prinaša tudi globlja spoznanja. To je tisto, po cemer se dokumen­tarni film razlikuje od televizijskega dokumentarca. TV-oddaje si že zaradi ekonomike sporocanja ne morejo privošciti širine, a za­radi vpetosti avtorjev v TV-produkcije normativi, ki veljajo tam, praviloma dolocajo tudi standarde slovenskih dokumentarnih filmov. Zupanicu je uspelo pretrgati ta zacarani krog. Sarajevo Safari je dokumentarni film v pravem pomenu besede, opomi­nja, na izviren in nepricakovan nacin, na neznosnost vojne in na norost v samem njenem jedru. Obenem pa tudi sistematicno in brez okraskov razkriva procese nastajanja mehanizmov nekak­šne nove, posebne oblike oblasti. Zaradi tega to ni samo film o preteklosti, pac pa tudi srhljivo svarilo glede prihodnosti. 

HOMO SACER 
Leta 1995 je italijanski filozof Giorgio Agamben objavil knjigo Homo sacer, Suverena oblast in golo življenje (Homo sacer, Il potere sovrano e la nuda vita). V njej je Agamben, ena vodilnih osebnosti sodobne filozofije in politicne teorije, oživil lik iz antic­nega Rima. Po starem rimskem pravu je bil homo sacer oseba, ki jo je lahko kdorkoli ubil, ne da bi s tem zagrešil umor, prav tako je tudi ni bilo mogoce žrtvovati na ritualno predpisan nacin. V tej posebni kategoriji življenja, ki ga ni mogoce ne vzeti ne žrtvo­vati, je Agamben videl osnovno znacilnost sodobnega globalizi­ranega sveta. Njegova kljucna teza je bila, da v tem svetu po ma-lem vsi postajamo homines sacri, vse bolj na milost in nemilost prepušceni suverenim odlocitvam biopoliticne oblasti, namrec oblasti, ki vlada neposredno nad našimi biološkimi telesi. In v takem stanju so postavljene pod vprašaj vse tradicionalne kate­gorije politicne refleksije, od clovekovih pravic do demokracije in državljanstva. Agamben je v svoji knjigi razclenil razvoj odno­sov med suvereno oblastjo in golim življenjem od Aristotela do Auschwitza. Pokazal je, da so bila nacisticna taborišca biopoli­ticni prostor par excellence, vendar pa se z njimi nabor tovrstnih situacij žal ni izcrpal. Agamben je opozoril, da v sodobnem svetu presenetljivo narašca število situacij, kjer so ljudje postavljeni v vlogo homo sacer, torej so se znašli v položaju, ko niso na noben nacin zašciteni in jim je mogoce v kateremkoli trenutku nekaz­novano vzeti življenje – na primer ujetnikom v vojaškem zaporu Guantánamo. V letih, ki so sledila objavi Agambenove knjige, so se tovrstni primeri množili z neverjetno hitrostjo; danes na lju­di, ki jim niso priznane niti osnovne clovekove pravice, naletimo tako rekoc povsod, od migrantov do brezdomcev. 
ODMEV: 25. FSF 
NOVI SOVRAŽNIKI 
Vseeno pa ob spoznanju, da so med vojno v Bosni in Hercegovi­ni bogati lovci z razlicnih koncev sveta placevali ogromne vsote denarja, da so lahko s položajev ostrostrelcev vojske Republike Srbske ubijali civiliste v okupiranem Sarajevu, v žilah zaledeni kri. Resnici na ljubo motiv ljudi, ki ubijajo druge za zabavo, ni povsem nov, ne v zgodovini filma in ne zunaj nje. V Bacurau (2019), znanstvenofantasticnem vesternu brazilskih režiserjev Kleberja Mendonçe Filha in Juliana Dornellesa, tudi vidimo zahodne tu­riste, ki prihajajo na lov za brazilskimi kmeti, vendar pa se jim prebivalci vasi Bacurau v velicastnem slogu postavijo po robu, kajti Bacurau je dom eklekticne skupnosti izobcencev in ti so glavni subjekt tega filma. V dokumentarcu Srbska epika (Srb­ský epos, 1992) poljskega režiserja Pawla Pawlikowskega vidimo ruskega pesnika Eduarda Limonova, kako strelja na Sarajevo s položajev srbskih ostrostrelcev. Tudi John Jordan, bivši ameriški marinec, ki je med vojno v Bosni in Hercegovini vojaško dolžnost opravljal tam, je v svojih spominih pripovedoval o tujcih, ki so v Sarajevu streljali na civiliste; on je zanje uporabil oznako »strelci turisti« (turist shooters). Sama se spomnim, da smo govorice o tem, kako se je v casu okupacije Sarajeva dogajala ta sprevržena oblika lova, slišali že v casu, ko je vojna v Jugoslaviji še trajala. 
Miran Zupanic je svoj dokumentarec zasnoval na podlagi price­vanj ocividcev. Oseb, ki so to doživele v živo. Zlasti dveh. Bivše­ga agenta ene od jugoslovanskih tajnih služb, ki je v casu vojne delal za agencijo ZDA in je v casu, ko je bilo mesto obkoljeno, Sarajevo veckrat obiskal kot akreditiran novinar. Tja je potoval z letalom Združenih narodov, po tem pa so ga vozili na Pale, kjer je bil sedež srbskih sil. Prav na Palah se je prvic zgodilo, da so ga povabili na poseben izlet na položaje srbskih ostrostrelcev, sku­paj s skupino nenavadnih tujcev, ki so imeli s seboj najsodobnej­šo lovsko opremo. Njegovo pricevanje je posneto na strelišcu, tako da njegov obraz ostaja skrit v temi, medtem ko se spomi­nja, kako je eden od teh tujcev svojo ostrostrelsko puško usme­ril v otroka, ki se je, v mestu pod njimi, držal matere za roko. Drug kljucni pricevalec, analitik obvešcevalne službe vojske Republike Bosne in Hercegovine, razkrije, kako so proti koncu leta 1993 izvedeli za »sarajevski safari« in kaj so storili, da so to ustavili. Suhoparno zadržano in neosebno predstavi rezultate svoje analize. Sarajevsko bojišce je postalo prizorišce za hobi po­sebne vrste. Vendar zanje, v smislu vojskovanja, ta »nova vrsta sovražnika« ni imela posebne teže. V primerjavi z množicami drugih – ducati rednih ostrostrelcev v vrstah Republike Srbske, tujih placancev in placancev, ki so tja prihajali med vikendi – so osebe, ki so v Sarajevo prihajale na safari, predstavljale le nekaj vec ostrostrelcev, ki so na mesto streljali vsak dan. 

ŽRTVE 
Ena od kljucnih odlik dokumentarca Sarajevo Safari je, da se zlocincev ne trudi pokazati in se jim tudi drugace posveti le toliko, kolikor je nujno potrebno. Tu vidimo, kako velik je v dokumentaristiki pomen eticnih odlocitev, na drugi strani pa tudi, kako lahko že ena sama odlocitev, ena poteza, vse spreme­ni. Kako malo je, pravzaprav, potrebno za to, da novica postane umetnina. Ob tem, ko pusti ob strani zlocince, namrec stori še nekaj veliko bolj pomembnega: na prvo mesto postavi žrtve. S tem doseže, da je film veliko mocnejši, njegov pomen pa seže onkraj obleganja Sarajeva, pa tudi onkraj jugoslovanske in katerekoli druge vojne. Namesto da bi se trudil približati tis-te, ki so sposobni tako okrutnih dejanj, kamero usmeri v Sa­rajlije, prebivalce mesta Sarajevo. Par, ki je med vojno izgubil svojo leto dni staro hcerko. Pravkar se je bila naucila hoditi in ostrostrelec jo je ustrelil, medtem ko je njena mati stala ob njej in se pogovarjala z drugimi ženskami na ulici. »Zakaj ni raje ustrelil mene?« se sprašuje. Mladega moškega, ki je v trenutku nepozornosti pozabil, da mora ostali v kritju in je prišel na pla-no. Ostrostrelec ga je zadel, a je preživel. Ko poskuša razumeti, razložiti to, kar se je zgodilo, pravi, da tako nasilnega, nehuma­nega in necloveškega pobijanja in iztrebljanja ljudi, kakršno se je dogajalo v Bosni, ne bomo videli tako kmalu, nikjer na svetu. 
Vendar pa to zveni bolj kot upanje in ne kot dejstvo. Na ar­hivskih posnetkih, ki so uporabljeni v filmu, vidimo ulice Sara-jeva v casu vojne in v sodobnosti. Skoraj neverjetno se zdi, da se je v vsem tem casu tako malo spremenilo. Kot da bi neznosno pomanjkanje, ki je zaznamovalo življenje v obleganem mestu, trajalo še danes. Posnetki otrok, ki se ucijo o vesolju, ustvarijo mocan kontrast med upanjem glede tega, kaj bi utegnil prinesti mir, in dejansko situacijo, v kateri so navadni ljudje nebogljeni in nemocni, na milost in nemilost prepušceni oblastem – danes prav tako kot v casu vojne. Kot da bi strahovi, o katerih piše Agamben v delu Homo sacer, da bi nova oblika biopoliticne ob-lasti utegnila prevladati, že postali dejstvo. Sarajevo Safari naj