List 15. Gospodarske stvari. Sadimo sadno drevje pravilno na stalno mesto! Spisal M. Rant. O tem prevažnem sadjerejskem opravilu so vrle „Novice" uže večkrat domačim sadjerejcem svojo čvrsto besedo govorile. Pri vsem tem pa do sedaj še se svojim poukom niso dosegle onega splošno-zaželjenega vspeha in prepričanja med domačimi sadjerejci, ka-koršnega so za to prevažno sadjerejsko opravilo doseči nameravale. In kdo na tem škodo trpi? Odgovor je kratek. V prvi vrsti posamezni zemljiški posestniki, kateri bi si zamogli s pravilnim postopanjem in malim trudom ob prekoristni sadjereji svoje gmotne pomanjkljivosti prav krepko in izdatno zboljšati; dalje trpe na tem občutno škodo celi kraji, cele občine, celi okraji ter slednjič cela domovina in njeno splošno blagostanje. Večkrat se primeri, da skoraj vsi poljski pridelki prav pičlo obrode ter nam ne dado zadosta pripomočkov, sebe in svoje skoz celo leto prerediti in ž njimi davke, delavce in druga plačila poravnati. Posledica neizogibna ob takih slučajih nastane, da se je treba glavnega kapitala lotiti. Vsaka reč ima pa tudi le toliko časa pravo vrednost in veljavo, dokler je še cela in vsa skupaj; enkrat načeta, se navadno vedno bolj manjša in manjša ter je slednjič — po nji — za vselej po nji. — Eavno ob takih poljsko-slabih letinah zna se pa sadna letina prav dobro obnesti, katera nas more vseh navedenih nadlog in sitnosti popolnem obvarovati. Umno sadjerejo moremo z vso pravico imenovati pravo, prvo in najsigurnejšo domačo „zavarovalnico" svoje eksistence (obstanka) in krepko zagotovilo po-voljnega gmotnega (denarstvenega) položaja. Zavoljo tega gotovo zasluži sadno drevo, da se pri njegovem nasadu na stalno mesto nekoliko po pravilih umne sadjereje ravnamo ter mu s tem za njegovo vspešno rast vse potrebno omislimo in izgotovimo. Koliko truda, prizadevanja in dela žrtvujemo nekaterim enoletnim rastlinam in poljskim sadežem, katerim na vze pretege dotično zemljo gnojimo, orjemo, prekopujemo, vlačimo, rahljamo ter jo plevela in njegovih korenin čistimo prej kot va-njo nameravano zbirčno seme enoletne kočljive rastline posejemo, znano je vsakemu kmetovalcu-poljedelcu. Vsemu temu trudu in prizadevanju pa dostokratov vse upanje bogatega pridelka po vodi za vselej splava. Malo poznega pomladanskega ali pa prezgodnjega jesenskega mraza, malo preveč poletne suše ali pa malo ledenega zrnja iz oblakov je zadosti, da se marljivemu kmetovalcu pri enoletnih poljskih sadežih njegov trud, prizadevanje, pot, krvavi žulji in upanje na bogati pridelek za eno celo leto popolno v nič spremeni. Prežalostno-tužna, a neovrgljiva istina je to! Vsem omenjenim elementarnim uimam, ako v preveliki meri ne pritisnejo, se pa sadno drevje po svojih naravnih lastnostih dosta čvrsto in krepko upira in je z nekako trdovratnostjo — prenaša. In vendar pri vsem tem sadnem drevji prec iz začetka skoraj nobenega ali pa le nekoliko prav površnega pozora voščimo; o kakem pravilnem trudu pa še govora skoraj bitifne more. Tudi tu so sicer častne^ a zelo zelo redke izjeme. Lastno prepričanje mi je neovrgljivi dokaz, da^ kedar se namerava sadno drevo na stalno mesto posaditi, katero bi nam brez posebnih nesreč moralo leta in leta perijodične koristi donašati, smo pri tem prevažnem početji radi le preveč površni in ne rečem preveč, popolno sebični in malomarni. Le-tu se navadno skoraj nobenega reda in pravega sadjerejskega pravila ne držimo; smo pač po podedovanem grehu svojih prednikov v tej zadevi še nekako preveč trdovratni, svojeglavi in nepoboljšljivi. Tu se posebno očitno kaže, da je „stara navada res železna srajca", katera se, enkrat oblečena, ne da z lepo sleči ter se z drugo boljšo, bolj primerno in praktično nadomestiti skoraj več ne more. Resnično je, iz lastnega prepričanja trditi moram, da se posebno v tem obziru ta „nepridiprav stare navade" le nam , še bolj pa našim potomcem na preobčutno škodo še v dandanašnjem naprednem času preveč trmoglavo trdi in nekako mali-kovavsko časti in obožuje. — Prepričajmo se vendar skoraj domači sadjerejci o škodljivih in pogubnih nasledkih te vkožene napake ter se je za enkrat in za vselej v prospeh in povzdigo splošne koristi popolnem iznebimo! Zadnji moj dopis govoril je domačim sadjerejcem vse najpotrebnejše o svojstvih posamesnih sadnih plemen in vrst ter o zahtevah, katere imajo le-ta glede na zemljo, njeno lego in na podnebje; danes hočemo pa to prevažno zadevo tudi še od neke druge strani bolj na drobneje ogledati in prerešetati. Prekoristna sadjereja v naši mili domovini ne zavzema še onega prostora, kakoršnega sta jej Bog in pa njegova pomočnica narava po lastnosti zemlje, njeni legi in ozračju sama odločila, ter se dalje za to pre-koristno stroko tudi sploh še one vneme in ljubezni ne kaže, kakoršue v resnici in polni meri zasluži. — Poglavitni vzroki in zadržki temu so pred vsem nepovoljni vspehi, kakoršue domači sadjerejci za svoj trud in nepomenjivo prizadevanje žanjejo. Poglavitni vir tem neplodonosnim posledicam iskati nam jo pa pred vsem v nepravilnem nasadu sadnega drevja na stalno mesto, v izbiranji nepravih sort za razne zemlje, lege in podnebja in v nebrigi za dalnje oskrbovanje sadnega drevja na stalnem mestu. O tem zadnjem, če ne bode posebnih zadržkov, se še v tekočem letu z domačimi sadjerejci v naših vrlih „Novicah" nekoliko domenimo in pogovorimo. Prislovici: „kakor-šen začetek, takošen konec", in „kakoršno delo, tako plačilo" ste prebivalcem mile domovine tako dobro poznati, da ga menda tudi v najoddaljeni kočici seljaka ni, komur bil bi njihni pomen neznan. Obe se pa glede sadjereje, osebno glede „nasada sadnega drevja na stalno mesto" tako rekoč še splošno prezirate. Povsod in pri vsakem opravilu je še kako več ali manj veljavno , več ali manj obrabljeno pravilo v navadi, le glede piekoristne sadjereje se vse od prvega začetka dalje do konca nekako brez vsega reda, brez vse temeljitosti in brez vsakega pravega pravila (z malimi častnimi izjemami) godi in izvršuje. (Dalje prihodnjič.) 114 125 Sadimo sadno drevje pravilno na stalno mesto! Spisal M. Rant. (Dalj©,) V svojem zadnjem dopisu bil sem po praktičnem „Obstzuchterju" omenil slabih in škodljivih nasledkov preglobokega nasada sadnega drevja na stalno mesto; to pa o tem prevažnem započetji ni še vse, kar se na škodo sadjereje nepravilnega godi in kar pozneje se svojimi slabimi nasledki v marsikom vse veselje in vso ljubezni do vspešnega nadaljevanja prekoristne sadjereje dostikrat za vselej popolno vniči in zamori. Poglavitne napake, katere se med domačimi sad-jerejci ob nasajanji sadnega drevja na stalno mesto prav pogostoma nahajajo, so navadno sledeče: „Nasad izvršuje se večkrat o nepravem času; ne gleda se pri tem na kakovost zemlje, na njeno lego in na ozračne razmere, sade se dostikrat tem razmeram ravno nasprotna sadna plemena in sorte, in slednjič se ves nasad sploh pregosto izvršuje. Da se te škodljive in sadjereji pogubne napake stalno odpravijo, treba se je domačemu sadjerejcu pri nasadu sadnega drevja na stalno mesto strogo ravnati po pravilih umne in napredne sadjereje. Ako se ta prezirajo, je vse zapo-četje in ves trud brezvspešen in zaman. Sadno drevje naj se presaja in na stalno mesto sadi vselej le ob času, kedar ono glede svoje letne vegetacije (rašče) popolno miruje in počiva, to je potem , ko se je na sadnem drevji istoletni les popolno razvil in dobro vtrđil. Tak čas prične se pravilno še le potem, ko je tok lesnega soka popolno prenehal in je vse istoletno listje raz sadno drevo ob jesenskem času totalno odpadlo. Naravna posledica toraj je, da moramo sadno drevje le ob pravem času v jeseni ali pa po krajnih in klimatičnih razmerah proti koncu zime in dalje v pomladi, ko se je zemlja uže nekoliko ogrela, na stalno mesto z vspehom presajati in saditi. Le ob zimskem času naj se nasad v zmrzlo zemljo nikdar in nikjer ne izvršuje. Ta naj se pa tudi ob pomladnem času nikdar do tja ne zavleče, ko je sadno drevje uže zopet vegetirati in zeleneti pričelo. Vsaka reč mora svoj čas imeti. Zelo važno sadjerejsko vprašanje je gotovo ono, katero nam odgovarja; kako moramo sadno drevje na stalno mesto pravilno saditi. — Pravilni nasad je ob enem tudi prvi in naravni pogoj, da se drevesce gotovo prime in dobro vkoreniči, ter da, ako se mu pozneje primerno postreže, se je snaži in ob svojem času tudi morda celo obnovi, nam dobrega in zdravega sadja đonaša in slednjič tudi svojo normalno starost čvrsto in krepko doseže. Kakor vsaka druga rastlina, tako tudi sadno drevo potrebuje za svoj normalni razvoj in obstanek primerne in potrebne hrane; a to pa brezpogojno, sicer samo ob sebi zaradi prepičle hrane prične prezgodaj hirati in slednjič pred časom zamre, ali kakor pravimo, vsahne. Tudi sadno drevo je živa stvar božja, katero brez potrebne hrane shajati ne more. Še tako lepo rejena domača živina, kedar jej je pomanjkanje dobre krme in pa zdrave pitne vode trpeti, prične polagoma hirati in resasto-mršava postajati; ako to pomanjkanje predolgo traja, nam žival popolno shujša in slednjič pod zlo pride, kar dostikrat celo posestvo v brezdno totalnega propada za seboj potegne. Kakor človek in domača žival za svoj obstoj potrebujeta dobre, tečne hrane, zdrave pijače, snage in primernega stanovanja; ravno tako vsega tega tudi sadno drevo potrebuje in zahteva, sicer nimamo od njega pravega dobička pričakovati. Snaga je povsod mila in draga, in tudi, ako se vselej sproti za-njo skrbi; ne draga; ona daje človeku poleg mirne vesti veselje in ljubezen do koristnega dela, mu ohrani veselo srce, mu vtrjuje zdravje ter mu daje pravo zadovoljnost. Domača živina snažna držana je poleg dobre in tečne hrane, zdrave vode za pijačo ter zmernega dela čila, čvrsta, in zdrava; taka živina nam brez posebne nesreče donaša slednji čas obilo koristnega vžitka, zdrav zarod za prihodnji naraščaj in obilo krepko-tečnega in mastnega gnoja. Ako se pa pri živinoreji ravno navedeni pogoji lahkomiš-Ijeno prezirajo in puščajo, morejo med taisto raznovrstne bolezni se izcimiti, katere utegnejo živinorejcu hlev živine popolnem sprazniti. Te male opombe morejo se z vso pravico tudi na sadno drevje obračati, katero je med drugimi ustvarjenimi rastlinami tudi „živa rastlina", ki zahteva primerne in pravilne postrežbe, sicer nam prezgodaj brez vse hasni pogine, zamre in pod zlo pride. Po nobeni pravici in po nikakoršnem pravu ne smemo sadnega drevja kot neke mrtve snovi, kakoršna je kamenje z drugimi rudninami vred — smatrati, katera od naše strani za svoj obstoj prav nebene postrežbe, skrbi in pomoči ne potrebuje. Žalostno pri vsem tem je pa to . da se jih med domačimi sadjerejci še dandanes prav veliko nahaja, kateri se svojim postopanjem le preveč očitno kažejo, da imajo in štejejo sadno drevje med popolno mrtve stvari in predmete, kateri še vedno mislijo, da jim mora sadno drevje brez vsakega njihovega truda, postrežbe in prizadevanja „čudeže" delati. „Brez truda ni kruha", pravi prislovica. In kdo tega iz lastne skušnje ne ve? Vsakemu človeku je božja previdnost kak posebni poklic odločila, v katerem navadno potem tudi do svoje smrti ostane. Kolikor bolj si človek, ko je enkrat do svojega prihodnjega poklica dospel, v tem z natančnim spolnjevanjem svojih stanovskih dolžnosti na vse strani položaj svoj zboljševati prizadeva, toliko bolje se mu brez posebnih nesreč dosledno tudi godi. Domača živina , ako je v rokah slabega in malomarnega gospodarja , pride navadno zavednemu in umnemu gospodarju v last, pri katerem se zopet okrepča, si opomore ter se očvrsti in se ji dobro godi. Nekaj takega je tudi se sadnim drevjem na stalno mesto posajenim. Modri in pametni sadjerejec bode v svoji zavednosti — za svojo lastno korist — taisto na stalnem mestu lepo snažil, obrezoval; mu gnojil, je tudi iz prepričanja o svojem času obnavljal, ker ve, da mu ta trud ne bode brez dobička ostal. Malomarnež in trdovratni trmež pa tako nikjer in nikdar na pravem mestu nista. Človek, če ga glad in žeja napadeta, ve in zna si po svoji pameti sam na eni ali drugi način pomagati ter tirna telesnima potrebama zadostiti; ravno tako si ve in zna vsaka žival, ako je le prosta, živeža in potrebne vode po svojem nagonu sama poiskati. Sadno drevo na stalno mesto posajeno prirejeno je tudi na svoj dom, od katerega se do svoje onemoglosti nikdar več ne gane in ne preseli. Tu potrebuje pa tudi živeža, pijače in snage, to je potrebnega in primernega gnojila z zadostno vlago vred. Pogostoma se pa primeri, da eno ali drugo, ali pa tudi obedvoje popolnem poide; tega si pa drevo samo ob sebi nikakor preskrbeti in nadomestiti ne more. Ta nedostatek mora pa uže previdni in pametni domači sadjerejec v svojo lastno korist sadnemu drevesu sam nadomestiti, kar ga od časa do časa le malo nepomenljivega truda stane. Ravno tako ne more se tudi sadno drevo samo ob sebi stare rapave skorije; mahovja in raznih lišajev5 suhih vej in škodljivih brezpotrebnih preprezajočih se prerastkov znebiti; tudi tu ima domači sadjerejec od časa do časa se snaženjem malo nepomenljivega truda v svojo korist. (Dalje prih.) 126 132 Sadimo sadno drevje pravilno na stalno mesto! Spisal M. Rant. (Dalje.) Kdor si koče z vspehom nov sadni vrt prirediti in nasaditi; skrbeti mu je pred vsem za to, da se previdi z drevesci onih sadnih vrst, katerim dotični kraj, lega, ozračje in lastnosti zemlje ugajajo in gode. O svojstvih drevja posameznih sadnih plemen in vrst v povedanem obziru govoril je moj zadnji dopis ob kratkem vse najpotrebnejše do domačih sadjerejcev; toraj tega še enkrat ne ponavljam. Ob tako važnem momentu stori domači sadjerejec samouk prav dobro, da pred započetjem svoje namere, ako je le mogoče, kakega skušenega in praktičnega sadjerejca za svet popraša, kako in kaj mu je storiti. — Na ta način prihrani si dostikrat obilnih in občutnih gmotnih stroškov, mnogo trudapolnega dela. in kar je čez vse vredno, izogne se onim neplodnim sitnostim in nezgodam, katere bile so le deloma uže v mojem zadnjem dopisu omenjene; on ne bode zavoljo nevspehov vsega veselja do prekoristne sadjereje popolno za vselej zgubil, nego taisto bode se mu po dobro rentovanem trudu njegovem od leta do leta za *) § 19. družbenih pravil določi vrsto obravnav občnega zbora. Vred. prekoristno reč in prevažno započetje vedno bolj in bolj pomnoževalo, ga za sadjerejo čezdalje bolj ogrevalo in vnemalo. Za stalni nasad naj toraj domači sadjerejee nikdar ne voli onih sadnih plemen in vrst, za katere nima ne primerne in prave lege, kakor tudi ugodne zemlje ne, ter katerim bi v njegovem kraju dalje tudi ozračne razmere ne ugajale. Kdor bi tem naravnim svojstvam posameznih sadnih vrst in plemen brezpremiselno ali nalašč ali pa iz nevednosti, kar se še večkrat prigodi, svojevoljno nasprotoval, boriti imel bi se z brezko-ristnimi in neplodnimi nevspehi, kateri bi ga slednjič ob vso ljubezen in ob vse veselje do prekoristne sad-jereje spravili. Ljubezen pa po nevspehih enkrat do kake reći vuičena in zgubljena, ne povrne se skoraj nikdar več, in če se, ni več prava, nego le polovičarska in navidezna; taka pa tudi nikdar več dobrega in koristnega sadu ne rodi in roditi ne more, naj se nahaja uže v kakoršnem koli slučaju se hoče. Tudi najboljšemu prijatelju, če nas enkrat pošteno opehari, ne zaupamo nikdar več, nego se ga z neko mržnjo ogibljemo. Tu nam je zopet narava sama najboljši kažipot in vodnik. Opazujmo le nekoliko razno gozdno drevje: listovje in šilovje. Kar se po visokih gorah krepko in čvrsto sponaša, dobro raste, se zdravo razvija in brez posebnih hib tudi svojo normalno starost doseže, navadno v dolinah, če se prec ne vsuši, pa le klavrno vegetira in kmalu pogine. Eavno tako slabo sponaša se tudi ono gozdno drevje na višavah, kateremu so po naravi nižave odmerjene. Visoko gorovje vgaja sosebno šilovju, kojega posamezne vrste tu po 200 do 300 let krepke in čvrste dočakajo, nasprotno se pa drevje nekaterih teh vrst v nižavah uže v kratkih 50 letih popolno preživi in pod zlo pride. Tudi sadno drevje v posameznih plemenih in sortah ima svoja posebna svojstva in gotove meje na krajne razmere, med katerimi se dobro sponaša; teh mej bi se praviloma ne smelo nikdar in nikjer prestopati. Le na ta način se nam bode sadjereja tudi hva-ležnovin dobro splačevala. Čas, ob katerem se sadno drevje na stalno mesto presaja in sadi, vravnati mora se tudi po legi, ozračji in lastnostih zemlje, v katero se saditi namerava. Jesenski nasad izvršuje naj se le na suhih legah, v su-hotnem zemljišči, in to zgodaj v jeseni, to je: prav kmalu potem, ko je listje raz dreves popolno odpadlo in se je istoletni les se svojim mladičjem vred pravilno vtrdil in popolno dozorel. Vrezi in šipe okolo takega v jeseni na stalno mesto posajenega sadnega drevja naj se ob brezsnežnih zimah in pa v krajih, v katerih sicer sneg navadno ne pada in ne obleži, a zemlja pa globoko premrzne, z listjem ali pa se slamnatim in praprotnim gnojem pokrijejo, da se tako ko-renike na novo posajenemu sadnemu drevju pred hudim zmrzlinom in premrtjem obvarujejo. Ta varnostna odeja se pa nikakor ne sme tikoma do drevesnega deblica prirediti, in to zavoljo miši ne, katere se v tako odejo rade naselijo in bi ob zimskem času utegnile drevesni lubad ob koreničnem vratu oglodati in poškodovati, kar bi drevesce, čeravno ne v pogin pripravilo , pa vsaj v normalni rasti zadrževalo in mu prezgodnje hiranje prouzročilo. Pomladanski nasad ima, sosebno v bolj volhkih legah in zemljah pred jesenskim veliko in važno prednost. Ce sadimo sadno drevje pomladi, ko se je zemlja uže nekoliko ogrela, na stalno mesto, se novo vkore-ničenje taistega veliko hitreje, obilneje, popolneje in gotoveje vrši, nego se to pri jesenskem nasadu raz- vija. Ako nameravamo sadno drevje še le spomladi presojati in na stalno mesto saditi, izgrebimo, ako le mogoče, uže v prejšnji jeseni zadostno število jam v pravi oddaljenosti druga od druge. V dobri zemlji mora vsaka taka jama biti 1 meter široka, 1 meter dolga in najmanj pol metra globoka. V slabejših zemljah mora pa ta obsežek jam na vse strani, sosebno na dolgost in širokost kakor tudi na globokost še nekoliko obsežnejši biti, da ima mlado drevesce v prvih letih zadosta ugodnega prostora za razvoj novih ko-remk. Na takih legah in zemljah potrebno je tudi pozneje drevesu pred razširjajočimi se koreninami od časa do časa zemljo z raz- in prekopavanjem rahljati, da se njena dobrota po vlagi, zmrzlinu, zraku in toploti zboljšuje in s tem rodovitnejša postane. Taka prekopavanja izvajajo se praviloma in z najboljšim, vspehom ob jesenskem času — toraj vselej še pred zimo, ko je zemlja še tala. Za jesenski nasad naj se pa potrebne jame najbolje uže spomladi izgrebajo. Na vsak način morajo se pa take jame tako dobro za spomladanski, kakor tudi za jesenski stalni nasad vsaj najmanj 14 dni pred nasadom samim pravilno prirediti. (Dalje prihodnji«.) - 133 ?List 18. Gospodarske stvari. sadno drevo leta in leta rastlo; izgotoviti. Prav no- "'"'i'.' beno čudo ni, da je taka onemogla zemlja za gotovi ~ u čas brez umetne pripomoči novemu sadnemu nasadu Sadimo SatlnO drevje pravilno na Stalno popolno nesposobna in toliko kot mrtva. Kjer se vedno mPQtn I odjemlje in nič zopet ne dodaja, tam slednjič tudi ifibSLU - najogromnejši zaklad totalno zgine. Spisal M. Ban t. Naj navedem tu v bolje pojasnilo ravno poveda- nega iz lastne skušnje en svarilni izgled. * je*^ Pred 27 leti, ko mi je milo solnce prave sreče še Pri izkopavanji jam za drevesni nasad moramo na očetovem domu prijazno sijalo, pocepila bila sva z izkopano zemljo sortirati, to je v tri vrste razdeliti; mojim bratom Francetom ob pomladnem času po stari na prvi posebni kup zmetati nam je ruševino z na- navadi „v sklad" do 100 sadnih divjakov, kateri bili vzdol obrnjenim licem; na drugi posebni kup zmeče so se nama prav dobro obnesli. Bil je takrat pri sv. se podrušna plast rodovitne zemlje, a na tretji po- Lenartu kot lokalist visokočast. gosp. Primož Remic, sebni kup zlopati se dalje iz jame izkopana nerodo- kateri je nas 9—lžletne dečke ne le v veronauku, vitna ali mrtva zemlja. Tega umnega sadjerejskega branji, pisanji in računstvu, nego tudi v požlalmjevanji pravila bi se ob prirejanji jam za stalni nasad sad- sadnega drevja z vso marljivostjo in prav dobrim vspe- nega drevja pač nikjer več prezirati ne smelo. hom prostovoljno od novembra meseca, enega pa do Ako pa hočemo kako sadno drevo tja zopet posa- konec meseca aprila drugega leta poučeval in berižil. diti, kjer ravno nam je staro popreje rastlo in pod Ta blago-mili in za pravi napredek v prepolni meri zelo prišlo, moramo vso zemljo, kar smo je na tem prostovoljno požrtvovalni gospod bil je pozneje kot mestu iz prirejene jame nakopali in izgrebli, totalno mestni župnik v Škofjo Loko premeščen, kjer je tudi in popolno odstraniti; to pa zato, ker je ta (zemlja) to solzno dolino za vselej zapustil. Bog mu daj večni za novo drevesno rast čisto izmolžena, toraj popolno mir in pokoj! Sad njegovega prizadevanja in požrt- nesposobna. Ta odpravljena zemlja mora se potem z vovalnosti pa še sedaj v šentlenarski fari obilo ko- drugo čvrsto, krepko, spočito in rodovitno zemljo na- ristnega dobička donaša in ga bode še v pozne čase domestiti, v katero moremo zopet na isto (staro) mesto od rodu do rodil rodil in donašal. — Tudi jaz sem novo mlado sadno drevo z gotovim in dobrim vspehom eden tistih, kateremu je imenovani milo-blagi pokojni posaditi. gospod bil uže v mehko otroško srce veselje in vnemo Le v ono zemljo ali prst, v kateri je preje kako do prekoristne sadjereje vcepil in zasadil. Ravno tako' sadno drevo rastlo in iz katere bilo je ravno odprav- so mi tudi drugi njegovi preizvrstni pouki še sedaj Ijeno, ne sadimo prec nobenega sadnega drevesa, tudi najzvestejši spremljevalec skoz viharno življenje. Da druge vrste, plemena in sorte toliko časa ne? dokler ne bodem preobširen, naj se zopet k stvari povrnem. se zemlja po daljšem odpočitku, večkratnem prekopa- Prec drugo pomlad potem odstranilo bilo se je vanji in novem kemičnem razkroji zopet za novo dre- nekoliko korakov nad hišo staro jabolčno drevo, „sme- vesno rast zadosta in primerno zboljšala ni. šek" imenovano. Deblo merilo je ob koreničnem vratu Previdnemu sadjerejcu se to prav nič čudno zdelo v premeru preko starega pol sežnja. Vse drugo bilo ne bode, če le malo premisli in površno preračuni, ko- je uže popolno sprstenjeno, le obrobek podlubadnega liko živeža in hrane je sadno drevo od časa, ko je mehkega lesa bil je še nekoliko svež. Ko je bilo drevo bilo na stalno mesto posajeno pa do svoje normalne raz svoje mesto odstranjeno, sklenila bila sva z bra- starosti, če ta ni bila po kakih nezgodah zaprečena, tom prec ravno na to mesto drugo novo drevesce, in potrebovalo za krepki razvoj koreničnega venca, čvr- sicer hruško, posaditi. Najpreje bila sva odkopala in stega debla, obsežnega vrha, brezbrojnega vsakoletnega izsekala vse napotne korenine starega jabolka z pa- listja, neštevilnega cvetja ter od časnega do časnega robkom vred. Zemlja bila je jako rahla in črna na bogatega sadnega pridelka! In vso to ogromno zgradbo tem mestu, kjer bilo je celo osredje jabolčnega debla imela je zemlja malega prostorčeka, na katerem je uže popolno sprstenelo. Odbrala sva izmed prejšnjega leta požlahnjenik drevesec najlepšo in najkrepkejšo hruško „sladčico", katero sva prav pošteno na imenovano mesto bila posadila. Drevesce bilo se je tudi prav lepo prijelo, toda raste pa prav kumrno, švigljasto in je še sedaj v vsili svojih delih jako šibko. Dasiravno je dosedaj uže skoraj eno celo šestinko svoje normalne starosti preživelo, vendar ni še prav nobenega cveta nastavilo, še manj pa kak sadek obrodilo. Opomniti mi je le še, da je to hruševa vrsta, katera v naših krajih (na mojem rojstnem domu) v dobri in spočiti zemlji kaj rada in obilno rodi. In takih dokazov ima skoraj vsak domači sadjerejec samouk na svojem zemljišči več ali manj; le nekoliko naj se v svojo preteklo prakso nazaj ozre, pa je bode brez vse težave zasledil, kar mu bode ob enem tudi več ali manj vzroke o nerodovitnosti in šibki rasti nekaterih njegovih sedanjih sadnih dreves odkrilo. (Dalje prihodnjič.) - 140 List 19. Sadimo sadno drevje pravilno na stalno mesto! Spisal M. Rant. (DaJje.) Ob nasadu sadnega drevesa na njegovo stalno mesto mora se pred vsem v sredo jame primeren, za-dosta močen in pripraven kol za podporo in oporo (dre-- vescu) trdno in naravnost po konci prirediti. Spodnji konec kola, kar se ga v zemljo zabije in tudi še dalje gori za dobro ped nad zemljo mora se zavoljo večje trpežnosti dobro osmoditi ali opaliti. Tak kol pa ne sme nikdar preko drevesnega debla med veje, ali pa tudi le tikoma do taistih na kviško moleti; to pa zato ne, da se med guganjem drevesnega vrha po vetrovih lubad od njegovih vej ob kol ne od-drgne. Kol naj bode toraj na visokost za 1—2 decimetra krajši, nego je drevesno deblo. Ko je bil primerni kol tako v jamo prirejen, paziti nam je pri nasadu drevesa, da je posadimo na nasprotno stran kola, od katere navadno najmočneji vetrovi prihajajo. To velja sosebno o krajih, kakoršen je naše Notranjsko, kjer ob gotovih časih burja hudo in neusmiljeno razsaja. V drugih, ozračno bolj mirnih krajih se nam je pa v tem obziru nekoliko drugačnega pravila držati, kar spodaj omenim. Nasad sam izvršuje naj se pa, ako le mogoče, po dveh osebah tako-le: Prva oseba naj z lopato ruševino, katera se je bila pri izkopavanji jame na posebni kup zložila, dobro razseče in drobno razkosa; iz te razdrobljene ruševine, ali pa iz rodovitne zemlje, katera bila je pri izkopavanji jame na drugi posebni kup izmetana, naj se ob kolu v jami priredi zložni in za-dosta visok hribček, na katerega se potem drevesce postavi. Med tem, ko prva oseba jamo prireja , naj druga oseba drevesce za nasad pravilno obreze. Eez vrši se na korenikah in v vrhu. Prirežejo naj se vse poškodovane in nepravilno rasteče korenike v nekoliko poševni meri od spodaj na vzgor /, nikdar pa ne v nasprotni \ meri, a vse bolne naj se pa popolno odstranijo. Ravno tako morajo se tudi posamezni poganjki v drevesnem vencu za eno tretjino prikrajšati; ta rez naj se vselej izvrši nad krepkim lesnim popkom, kateri na zvunaj moli, da se tako drevesni vrh na vse strani na vun lepo razvija in razrašča. Ako bi se pri tej rezi popki na znotraj puščali, razraščal bi se drevesni vrh le bolj in naravno v gosti grm. Tudi ta rez mora se gladko v nekoliko poševni meri izvesti. Dalje se mora iz drevesnega vrha tudi vse drugo nepotrebno popolno, gladko in pravilno odstraniti. Veje in vejice ne smejo se nikjer križati in druga ob drugo drgniti se. Ko sta tako obe osebi vsaka svoje prvotno delo v jami in na drevesu izvršili; položi se čez jamo ob kolu v ravni legi zadosta dolga ravna preklja ali pa še bolje vžagani remelj. Potem vzame druga oseba drevesce, ga ob kolu v jamo tako postavi, da priđe korenični vrat tikoma ob zgornjem lici preko jame položenega remeljna; prva oseba pa prične drevesne korenine z dobro in rodovitno zemljo druzega kupa varno in skrbno tako zasipati, da med taistimi prav nobenega praznega prostorčeka ne ostane. Kjer se to z lopato samo izvršiti ne da, naj se z rokami pravilno izvede in nadomesti. Oseba, katera drevesce pridržuje, naj je med tem opravilom večkrat malo gori in doli varno potrese, da se zemlja ob koreninah bolje vsede. Ko so bile korenine enkrat z dobro in rodovitno zemljo na vse strani zasute in zadelane, naj se rahlo in na lahko okolo drevesa zemlja pohodi, ne pa v pomenu besede „potepta", kar je še dandanes pri domačih sad-jerejcih le pregostna slaba navada, to je, da ravno posajeno drevesce tako rekoč „oplešejo" in zateptajo. (Konec prihodnjič.) 148 Stroj za razdelitev gnojnice. Gnojnica je, kakor znano, hitro uplivajoča, izvrstna hrana rastlinam. Zaradi tega jo umen kmetovalec pridno nabira in vporablja. Pri pravi vporabi, posebno pri uže ozelenelih rastlinah ima nenavadno velik vpliv, če primerno, to je, enakomerno gnojimo. Enakomerno gnojenje doseže se pa na nedosegljiv način z vporabo zgoraj narisanega stroja za razdelitev gnoja. Glavne prednosti tega stroja so pa naslednje: 1) Eazdeli gnojnico popolnem enakomerno na ši-rokost kakih 2% metrov, česar tudi močan veter ne ovira. 2) Zamaši se ne nikdar. 3) Dolgo trpi in je jako ceno. 4) Ž njim se jako lahko ravna. Nr. 1 navije se na dogo zadnjega konca sodo-vega. Cena 6 uold. 60 kr. Nr. 2. navije se kakor mogoče spodej na zadnjem sod o ve m dnu. Cena 6 gold. Nr. 3. z dvojnatim petelinom, sicer se navije kakor prvi (posebno sposoben za škropljenje z vodo i. d., sicer kakor Nr. 1). Cena 9 gold. Nr. 4. z dvojnatim petelinom, sicer se navije kakor drugi (sposoben tudi za škropljenje z vodo i. d., sicer kakor Nr. 2.). Cena 8 gold. Ta stroj se dobi po gori imenovani ceni pri „Land-und forstwirthschaftliches Bureau" Wien III. llngar- gasse. Gospodarske stvari. Sadimo sadno drevje pravilno na stalno mesto! Spisal M. Rant. (Konec.) S tem, da se zemlja okolo ravno posajenega drevesca na rahlo pohodi, vsede se taisto ž njo vred toliko, da pride korenični vrat v ravno mer s spodnjim licem preko jame položenega remeljna, ali z licem ze-meljnega površja. Potem zasuje se še ostala jama okolo drevesa z ono prstjo, katera bila se je pri izkopavanji taiste (jame) na tretji kup nametala. Ta zemlja nagrebe in nasuje naj se tako, da okolo koreničnega vratu nareja skledi podobno vdrtino ali, kakor pravimo, „šipo". Ko je enkrat ravno opisana manipulacija dovr-šeno-izgotovljena, naj se drevesce, ako le mogoče, še dobro zalije, da se zemlja okolo korenik dobro vleže in pošteno vsede. Potem naj se drevesce h kolu rahlo priveze, da se zamore še zemlja, ako bi se utegnila še kaj vsedati, ž njo vred tudi samo pomikati; ker pretrdo privezano bi z nadkoreninsko zemljo na kolu tako rekoč obviselo in bi spodaj pod koreninami prazni prostori nastali, kar vse skupaj bilo bi za drevesce in domačega sadjerejca gotovo prav slabih nasledkov. Kot priveza služi najbolje zadosta dolgi enoletni, ne predebeli srobot, kateri naj se okolo kola in drevesca, motaj e med obema, večkrat v podobi osmice (oo) priredi in ovije. Na onem mestu, kjer se priveza okolo drevesnega debla vije, naj se pod-njo priredi ne predebela plast mehkega in vlažnega mahu, da tako drevesni lubad prehude pretiske ne trpi. Taka iz sro-bota pravilno prirejena priveza je jako trpežna; ni je treba vedno popravljati; traja po tri leta. Kedar pa za priveze srobota nimamo, moremo ga nadomestiti tudi z dobro povitimi in zadosta dolgimi slamnatimi „prevesli" (poresli); take priveze moramo pa vsako leto obnoviti, ker slama navadno uže v enem letu popolno preprhne. Kjer je ozračje navadno bolj mirno, naj se drevesce na solnčnih pohribnih višinah na senčno, a v ravninah in pa naproti jugu ležečih višinah pa na solnčno stran kola po povedanem načinu na stalno mesto posadi. V vlažnih in bolj mokrotnih legah izvršujemo tako imenovani „hribčasti nasad" drevja na stalno mesto. Za tak nasad nam ni treba jam, kakoršne bile so zgoraj opisane, izkopavati in prirejati. Ob takih slučajih nam je najpreje na mestu prostora v zemljo vsa-diti pripravni in zadosta močni kol, okolo katerega moramo potem vsaj dobra dva metra na okrog zemljo dobro prekopati in grude njene pošteno razdrobiti. Poteflfi se drevesce h kolu pravilno priveze, na kar se mu korenine do koreničnega vratu z dobro in rodovitno, od drugod dovedeno zemljo pravilno zasujejo, s čemur nastane okolo tako posajenega drevesca podoba male hribčaste zvišine ali mali hribček. Da nam pri takem nasadu suša preveč preglavice delala ne bode, moramo dalje tak hribček z ruševino obdati in pokriti. To so gotovo prav lahki in priprosti pogoji, katerih se je domačemu sadjerejcu pri nasadu sadnega drevja na stalno mesto držati; kdor je lahkomišljeno pri tem prevažnem započetji ne prezira in se strogo po njih ravna, žal mu ne bode. Ne zagotovi si s tem edino le lastnega veselja in radosti, nego zagotovi ob enem, temveč svojemu trudu in prizadevanju od sadje-reje obilnega dobička, a sadnemu drevju pa brez posebnih nesreč normalno starost. Sadno drevje naj se na stalno mesto po kvadratni oddaljenosti v sledečem razmerji sadi: 1. Jabolka, hruške, sladke črešnje (visokodebel-nato drevvje) od 10 do 13 V2 metra. 2. Češplje, slive, kisle črešnje, breskve, marelice in mandeljni od 5 do 6l/2 metra. 3. Kutine, nešplje, „ivanška" in „paradižna" jabolka od 3% do 5 metrov. 4. Orehi in kostanji pa od 13 do 17 metrov narazen, kar vse bile so „Novice" o svojem času domačim sadjerejcem uže povedale. Zastaranim boleznim treba je pogostnih in trpkih zdravil, da, večkrat tudi celo skelečih izžiganj in bolečih operacij. Pregosti nasad je med domačimi sadjerejci tudi taka podedovana in škodljiva „bolezen — navada", katera se bode le težavno zatreti in vničiti dala. Tu se misli, da le veliko število sadnega drevja, „magari" tudi v največem drenju na malem prostoru mora sadjerejcu obilnega in koristnega sadja donašati; a temu je ravno nasprotno. Več dobička bode ti donašalo 10 sadnih dreves pra- 156 viliio na stalno mesto posajenih in modro oskrbovanih, nego na istem mestu 15, 20, morda celo 30 in še več v pregostem nasadu zanemarjenih; od zanemarjenega „sadnega čumja" se nikdar in nikoli tudi najmanjše koristi nadejati ni. Zavoljo tega naj se mi gori navedeno in opetovano ravnilo o pravilnem nasadu sadnega drevja glede oddaljenosti nikar v zelo ne jemlje. Kavno iz nepravilnega nasada sadnega drevja na stalno mesto sadjerejcu za njegov trud in prizadevanje pri sadjereji največ nevspehov izvira, kateri mu dostikrat do te plodonosno-prekoristne stroke vse dalnje veselje popolno vničijo. Naj bi se pač v prihodnje pri tem pre-važnem opravilu sploh povsod pravilno postopalo!