Stran 383
Kmetijstvo.
Nekaj o slabi krmi in pokvarjenem zrnju.
Letošnja jesen prizadeva kmetu res križ za križem. Ne samo, da je letina, posebno glede sadja, popolno slaba, glede zrnja pa tudi srednja, ali še ti pridelki se vsled dolgotrajnega deževja ne dajo spraviti. To vreme prijelo je kmeta za roke prav ob največjem delu, ko je vesel pokosil večino otave in menil najbolj spravljati snopovje pod streho. Kar je menil dovršiti v par tednih, to vse čaka sedaj na — dežju. Kope vse očrnele in od kalu (cim) ozelenele; pokošena otava pa skoraj segnjita, tako, da so jo po nekod že zavrgli v kak jarek. Res, preobilna škoda.
Da pri takšnem trudapolnem delu in žalostnih razmerah treba boremu kmetiču kaj pametnega svetovati, da si ohrani in rabi še kolikor mogcče teh borih pridelkov, naj  veljajo  te  vrstice: Otavo v takem času po-
košeno, ne kaže spravljati na kupe, temuč nasprotno, že narejena kupišča velja raztresti. S tem pride zrak do posameznih travic, da veliko manj gnjijejo nego v kupu. Če tudi je takšna krma zelo izplahnjena od mokrote, ali vsaj gnjilobe ima veliko manj nego ona. Ko se presuši jedna ali druga, ima ta veliko manj škodljivega prahu od plesnja v sebi, nego če bi se gnjetla dolgo časa v kupih. Razume se, da tako tudi lažje dalje časa vstraja, da se še več dni brani pogina — gnjilobe.
Kadar nastopi boljše vreme, treba takšno krmo dobro presušiti, da je že načeta gnjiloba v shrambi zopet ne napade in do cela uniči. Treba jo je tudi bolj na majhne plasti razmetati v shrambi, vmes naj pa pride kaj suhega, na pr. slama itd. Ako se je bati, da bi živini takšna klaja ne dišala, velja jo med spravljanjem nekoliko osoliti.
Sedaj pa pozor! Takšno pokaženo krmo ne velja rabiti drugače, nego da jo primešamo k drugi, ki je bila lepo in kmalu posušena. Pa jo je treba še pred rezanjem kakor tudi potem rez, čvrsto in skrbno pretresti, da se s tem vsaj nekaj prahu od plesnja odstrani, kateri je živini jako škodljiv.
Tega se prepričaš, ako dalje časa krmiš s takšno klajo. Živina bode jela kašljati, kar je znamenje, da boleha na drobu. Od tod pa se bolezen rada še dalje razširi, da postane lahko nevarna. Torej naj se takšna po-kažena krma rabi le kot primes k drugi boljši.
Toda ne samo otava trpi po dolgem deževju, temveč tudi žita v kopah začno gnjiti in — kaliti (cimati). Takšnih kop je sedaj videti vse povsod. Škoda je vsestranska. Prvič se takšno snopje tudi ob lepem vremenu ne da lahko presušiti, da je takšna slama jako smradljiva. Drugič se iz takšnega snopja težko izmlati zrnje, ker je v klasju z cimo priraščeno in deloma še izprijeno. Tretji pa tudi ne mali pogrešek pa še je, da da se iz tacega zrnja napravi slaba moka, iz katere se težko da speči dobrega in zdravega kruha.
Z vlažnostjo, ker je namreč zrnje več ali manj kalilo, se je le to. navzelo preveliko mokrote, katero pozneje težko izpusti in izhlapi. Ta vlažnost pride pozneje v moko, da nima ta one moči, sprejemati v sebe razkrojila od medine, na kar ostane testo mastno, istotako tudi kruh skoraj surov.
Da se tej veliki nedostatnosti odpomore, rabilo se je že veliko sredstev. Pred vsem treba skrbeti, da se zrnje in taka moka zadostno presuši. V ta namen, če ni drugega pripomočka, naj se po prejšnjem pecivu dene zrnja v glinastih posodah v gorko peč, da se ono čvrsto presuši. To se potem vzame ali samo, ali pa se drugemu zrnju primeša. Tako presušeno zrnje da peči dober in zdrav kruh.
Druga pomoč pa je, da se testo od takšne moke po dvakrat meša ali testa. Kadar se je v prvič jelo vzdigovati, vzame se nekaj prihranjene moke — dobra je tudi turšična — ter rife še enkrat prav krepko pre-gnete.   S tem se testo precej razrahlja, da se potem še
Stran 384.
lažje razvzdigne in razširi.    Seveda  je  treba  navrb  še dobro zakurjene peči, da se izpeče kruh močno in čvrsto.
Teh   par nasvetov priporoča  našemu   kmetu  njega prijatelj.