Narodna in univerzitetna knjižnica

t Uublitni

is

(H

64736

I III

\ '

QUo VADI5 ?

lil

Mi lil

„5vetovi)a ki)jižoica“ III.

Qao vadiš?

Roman iz Neronove dobe.

Poljski spisal Henrik Sienkiewicz.
Poslovenil Podravski.

Tiskala in založila

»Goriška Tiskarna« A. Gabršček

V Gorici 1901.

64730

OlOo-  . '

5ei)rik S* ei )kiewicz

ir) ojegova dela


64?3t>

J' f ne 5. maja 1. 1900. je preteklo 30 let, odkar so se
jeli v Varšavskem dnevniku »Gazeta Polska« po¬
javljati potopisi pisatelja pod psevdonimom Litvos.
Ti potopisi so bili krasni in zanimivi, da so obračali
na-se pozornost čitateljev doma in za mejami, čez
nekaj časa je priobčil imenovani časopis novico, da je
odpotoval Litvos v Ameriko, ter jel priobčevati v
svojih predalih popise njegovega potovanja po Ame¬
riki. Spočetka se ni zmenilo občinstvo za nje mnogo,
toda čim dalje je potoval potopisec po Ameriki, tem
živahnejše in zanimivejše je postalo popisovanje. Ne
le vsebina, marveč tudi način pripovedovanja je bil
vedno novejši in zanimivejši. Dovolj zgodaj so izve¬
deli za te potopise tudi tujci, ki so jeli jih prevajati
na svoje jezike. Pisma iz Amerike so vzbujala nepre¬
stano večjo pozornost, a poleg njih so pričeli poljski
časopisi priobčevati še pripovedke, ki so obračale še
večjo pozornost na pisatelja. Litvos je odložil krinko
in ime Henrik Sienkievvicz  je postalo splošno
znano in visoko cenjeno. Takrat je pisal drobne pri¬
povedke, ki so bile v onem času najbolj priljubljene.
Bil je sicer najmlajši, toda najizbornejši pripovedo¬
valec ; že takrat so trdili poljski kritiki, da bi se le s
težavo našel tekmec Sienkie\viczu, ki bi imel tako nežen
ukus za lepoto ter toliko poezije v svoji duši.

»Stari sluga«, »Godec Janko«, »Za kruhom«, »Iz
spomeniške knjige poljskega učitelja«, »Bartek zma¬
govalec«, »čuvaj na svetilniku«, » V tatarski sužnjosti«,

— 6  —

»črtice z ogljem«, »Hanija«, so slike, s katerimi stavi
pisatelj čitateljem pred oči trpeče človeštvo. Veselo,
lahko, celo smešno se začenja kos te ali one tragedije ;
človek si misli, da se bo smejal do konca pri knjigi,
toda smeje se le ob prvih odstavkih, ob poslednjih pa
mu že zaostaja sapa, oči se mu ovlažijo in kar razjokal
bi se od sočutja. »Godec Janko« ter »čuvaj na sve¬
tilniku« sta med drugimi prava bisera. Ni bilo torej
nikako čudo, da je vzbujal pisatelj ž njimi splošno
zanimanje. Takoj po prvih so mu prijatelji obetali
sijajno bodočnost; vsekako pa tudi ni manjkalo pro-
tivnikov, ki so planili po njegovih delih z ogavnim
sovraštvom. Takrat je napisal poljski kritik St. Tar¬
kovski naslednje : »Sienkiewicz je imel velik in zaslužen
vspeh; naj ga ima čimdalje več! Samo naj se ne
ozira ter ne ravna po njem. V naših dneh je vspeh
dokaj nevarnejši, nego je bil za mladih let Zaleskega
ali Pola. Svojo umetnost in dušo svojo mora sedaj
umetnik, zlasti pisatelj, držati više nego drugekrati;
mora jih imeti vzvišene visoko nad vsem tem, ker
sicer utegne doživeti, da mu jih strgajo nizdol.«

Dokaj je bilo takšnih, ki so si prizadevali, da bi
Sienkie\vicza strgali; vsiljevali in predbacivali so mu
najrazličnejše ideje, rinili so ga v gotove struje ter
ga svarili pred drugimi; iskali so v njem tendenčno
delujočega aristokrata, drugič zopet demokrata, ka¬
toličana ali brezverca, liberalnega kozmopolita, ali za¬
grizenega Poljaka-plemiča. Sienkiewicz se za vse to ni
zmenil; iskal je le umetnosti, čije prapor je dvigal vi¬
soko nad literarne prode, ki so ga obkoljevali. Med
tem se je utrdilo mnenje, da so drobne pripovedke
Sienkievviczeve najpopolnejši izmed izdelkov novodobne
poljske književnosti. A tu se je nakrat razglasila no¬
vica, da pisatelj drobnih pripovedek in slik piše ob¬
širen roman, ki izide v dveh, nemara še v več zvezkih,
zgodovinski roman, čegar snov je vzeta iz zgodovine
XVII. stoletja za časa bojev Hmelnickega. Ta novica
je vzbujala radovednost, negotovost, nezaupnost_

— 7

Ali res pisatelj ne precenjuje svoje moči, ali mu za¬
doščajo za takšno podjetje ? Roman je jel izhajati.
Takoj s početka je vzbujal radovednost, ki je naraščala
čimdalje bolj. Delujoče osebe so ostro in energično
načrtane : to so ljudje z velikimi dušami; čitatelju se
morajo omiliti. Prizori, nasledujoči drug za drugim, so
polni gibanja, polni življenja, zabavajo te in mičejo bolj
in bolj. čim dalje čitaš, timbolj si primoran priznavati,
da imaš v rokah delo nenavadnega, orjaškega talenta,
povsem drugačnejšega nego je bil ta, čegar izdelek so
bile drobne pripovedke in črte. Umetnik je ubral druge
strune, na katerih svira povsem drugo pesem. Citatelji
so bili očarani. V onem času, ko je začel izhajati
roman »Z ognjem in mečem«, ni bilo na Poljskem
družbe, ki bi se ne bila razgovarjala o tem zname¬
nitem delu.

O delujočih osebah romana se je govorilo in mi¬
slilo kakor o živih ljudeh. Poljske gospe, odlične in
preproste, so s solznimi očmi prosile Boga, naj bi njih
sinovi in vnuki imeli tako vrle duše kakor Skretuski.
Ko so v salonu neko gospo vprašali: čemu je žalostna,
je odgovorila: »Bar je padel!« Za dušo junaka Pod-
bipeto so ljudje molili očenaše ter se še le na koncu
slučajno spomnili, da molijo za dušo izmišljene osebe.
Na vso Poljsko je napravil roman »Z ognjem in mečem«
tako močan vtis, da je povsem nadvladal poljska srca
in poljsko domišljijo. To, s čemur je Sienkiewicz tako
mogočno vplival na občutke svojega naroda, ni bila
zgolj skrajna krasota umetniškega sporočila, marveč
ona vroča ljubezen, s katero je slikal junake, poljske
viteze, unete za vse, kar je plemenito in dobro.
Vzbudil je splošno ginjenje z opisom, kako velika srca
prenašajo veliko nesrečo ter si pri tem ohranijo svojo
čednost; z opisom poljskih značajev, najzdravejših,
najčistejših, najvišjih, naklonjenih idealu, heroizmu,
svetosti.

»Začutil sem mržnjo« (nemara na svojo srečo), je
pisal Sienkievvicz jednemu svojih prijateljev, »k nove-

— 8  —

licam, k junakom liliputanskim, k razčiljenju, nasta¬
lemu iz spletk ; mržnjo k svojim in tujim izdelkom te
vrste. Rekel sem si tedaj : jam satis! poskusim ubrati
druge strune.« Te besede označujejo psihologični povod
prvega njegovega obširnega romana ter ob enem velik
preobrat v njegovem stvarjanju. Njegov talent se je
ojačil. Ni mu bilo dovolj tega, kar je učinil, marveč
je znal ljubiti to, znal težiti po tem, kar je bilo ter
je v resnici veliko. »Ondi je vse tako živo in veliko
v primeri z nečimernostjo sedanjega življenja«, je
dodal v prej navedenem pismu. Ondi? Kje?

Mnogo slabega se govori o Poljski v XVII. sto¬
letju. Poljaki se tega spominjajo z žalostjo, kajti v
tem stoletju se je nagnila poljska ljudovlada k pro¬
padanju. To stoletje graja poljski zgodovinar, politik
in moralist: njih obsodba se slučajno strinja v vsem.
A vendar je bilo to stoletje, kateremu ne nedostaja
krasote in poezije, iz katerega odseva tudi junaštvo
in čednost.

, Šestnajsto stoletje je v poljski zgodovini krasen
poldan, v katerem se sence, ako so katere, ne razpro¬
stirajo široko. Pogled na XVII. stoletje že ni več tako
prijeten! Vse se tam kaže v nekaki mračni, zlokobni
luči, uprav kakor v jeseni izpod črnih oblakov padajo
na zemljo kratki, poševni solnčni žarki. Toda to še ni
jedino znamenje te dobe. Tudi v sedemnajstem stoletju
so se dogajale reči, ki se nam zde, da so obkoljene z
zarjo svetosti in večne lepote. V tej žalostni in za
Poljake kaj turobni dobi, ko so se oni prvič jeli bati
za domovino, ko jim je prvič prišlo na misel, da bi
jo utegnili zgubiti, se je vse, kar je bilo še pri njih
dobrega: vse se je odzvalo ter dvignilo iz zaspanosti
one, ki še niso bili skaženi, k učinkom velelepega ju¬
naštva, k višini poljskega ideala.

To dobo je jel Sienkiewicz opisovati v romanu
»Z ognjem in mečem«, o katerem je dejal j eden izmed
prvih kritikov poljskih, Klaczko, da »od časa, kar je

— 9  —

izšel Mickievviczev »Pan Tadeusz«, še nihče ni napisal
kaj tako krasnega v poljskem jeziku!«

Rekli smo že, da je iz svojih oseb napravil osebe
iz stare in novejše zgodovine. Ime Jana Skretuskega
je dandanes slavno in proslavljeno ; vsa poljska usta
od Beskid do Pomor j a je s častjo izgovarjajo, in pri
spominu nanj se pojavi čitatelju pred očmi ideal viteza,
junaka in Poljaka. Tip bujnega poljskega humorja je
gospod Zagloba, toda ne le to, on je tudi velik du-
šeslovni stvor, katerega stavi Klaczko v jedno vrsto
s Fallstaffom in Sancho-Pansom. A biti tretji v tej
zvezi, to je za komično figuro čast, ki prekaša vse
drugo na svetu. Skretuskega je moči ljubiti in spošto¬
vati kot ideal Poljaka; v Bohuna pa se je moči
zaljubiti kot v ideal Rusina. V velikem ter perečem
poljsko-ruskem vprašanju je bil Sienkiewicz pravi¬
čen ; on ni prizadel krivice Rusinu, marveč ustvaril
njegov tip, poln poezije in krasote, poln resnice; prav¬
cati odsev vseh plemenitih in slabih stranij ruskega
značaja.

Gervinus, velik sovražnik in preganjalec zgodo¬
vinskega romana, je pisal, da zgodovinski romani so
najškodljivejši izmed vseh, ker ne vzgojujejo smisli za
umetnost, pač pa ugonobljajo smisel za pravo zgodo¬
vino, kateri značaju ljudi j in času dajejo napačno
barvilo, katero je pozneje težavno odstraniti iz spo¬
mina. Ko bi bil imel Gervinus priliko, čitati roman
»Z ognjem in mečem« ter daljše romane H. Sienkie-
wiczeve, ne bil bi mogel vstrajati v svoji sodbi, ali
bi jih moral vsaj navesti kot izjemo. Ta roman ne
dovede čitatelja k napačni sodbi dobe in oseb, marveč
nasprotno; pisatelj govori o osebah spoštljivo in pra¬
vično ; poglavitna skrb mu je, da se nikomur ne godi
krivica. Med Poljaki se glasi jednoglasno sodba, da
od časa, ko so Mickiewiczeva dela vplivala na narod,
ni bilo še nobene knjige, ki bi imela na čitatelje takšen
vpliv, kakor roman »Z  ognjem in mečem«. Po tej na¬
vdušenosti, po tem občudovanju in hvaležnosti, ka-

— 10  —

koršno je zbudilo to delo med občinstvom, je bilo pač
povsem umevno, da je občinstvo še z večjo nestrp¬
nostjo pričakovalo naslednji roman. »Kdor je že pol
nesreče tako začutil ter jo dal čutiti drugim, kakšne
slike nam on še le ustvari takrat, kadar začuti celo
nesrečo !« so govorili čitatelji. Malokatera knjiga je
bila tako z občutkom pričakovana, kakor roman »Potop«,
v katerem Sienkiewicz ne slika samo Rusije, po Hmel-
nickem opustošene in poteptane, marveč vso poljsko
državo, poteptano s kopiti švedskih jezdecev, ter ne¬
srečno Litvo, prepuščeno za sedem let svoji grozni
usodi. Roman stavi čitatelju pred oči dobo vladanja
kralja Jana Kazimira, ki je bil izvoljen za načelnika
ljudovlade 1. 1648.

Demoralizacija je naraščala; jeden rod je z orožjem
v roki napadal drugega, svojeglavnost posameznikov,
ki so bili zmožni zbrati okrog sebe krdelo oboroženih
ljudij, je segala do skrajnosti. Med strankami kozaško-
rusko, ki je bila pravoslavna, ter poljsko-plemenitaško,
ki je bila katoliška, je trajal prepir. Vsekako pa til
ni šlo samo za vero. Stranka kozaško-ruska je hotela
doseči samostalnost.

Na pomirjenje ni bilo niti misliti. Pisali so sicer
dogovore, toda besede so ostale le besede. A tega še
ni bilo dovolj. Čim dalje tem huje se je razširjal okrog
vse Poljske bojni požar ; število sovražnikov Poljske
je neprestano naraščalo.

Okrog njenih mej je besnela vojna ter jo konečno
zares dosegla in potopila. Že se je vsem zdelo, da je
uničena; navalil se je na njo potop  — potop ru-
dastih valov krvi in požara.

*

* *

Kralj Jan Kazimir si je prizadeval, da bi dosegel
mir naj poprej s Hmelnickim, stotnikom poljskih ko¬
zakov, kateri, zbežavši na Sič, je kozake, koprneče
po neodvisnosti, pripravil k vstaji ter se maščeval nad

— 11  —

Poljsko s pomočjo Tatarjev za krivice, katere je ondi
doživel. Hmelnicki pa ni hotel nič slišati o spravi,
marveč je oblegal skupno s tatarskim kanom poljsko
vojsko, se spustil ž njo večkrat v boj, zlasti ondi pod
Zbaražem. Kralj je pohitel s svojo redno vojsko
poljskim bojevnikom na pomoč, toda pod Zborovim
ga je oblegel sovražnik ter dosegel samo to, da je
kana odvrnil od družbe s kozaki, ter sklenil ž njim
tako imenovani zborovski mir. Kralj je obračal, toda
domače stranke so obrnile. Bojaželjna plemenitaška
stranka je zapričela tretjo vojno s kozaki. Poljaki so
dne 28.-30. junija 1651. zmagali kozake pod Berestečkom
in po bitki je bil v Beli Cerkvi sklenjen mir, ki pa ni
dolgo trajal. Leto pozneje je bil poražen hetman Ka-
linovski pod Batohom dne 2. junija 1652. Bil je sklenjen
žvaneški mir, toda vojna je po njem dalje razgrajala.
Hmelnicki, videč, da niti miru, niti samostalnosti ne
more doseči, se je udal v Moskvi 1. 1654. Iz tega je
nastala vojna z Moskali, ki so vzeli Smolensk. Sta¬
nislav Potočki Revera jih je sicer 1. 1655 pod Obna-
tovem zopet premagal, toda nered v domovini ni do¬
pustil poljskemu narodu, da bi se okoristil s to zmago.
Posamezniki, zlorabeči pravico, katero jim je nudilo
tako imenovano »liberum veto«, ki so iskali samo
osebne koristi; ki so hoteli, da je povsod le njihova
beseda obveljala, so neprestano zapletali drobno
plemstvo v domače boje in krvoprolitja. A k dovršitvi
zla je napadel Poljsko še švedski kralj Karol Gustav,
ne zmeneč se za 1. 1655. sklenjeno premirje. A tudi tu
je bila osebna zadeva posameznika vzrok ogromne
nesreče. Poljak Jeronim Radziejevski, kralju Janu Ka¬
zimira poprej kaj bližnja oseba, je bil od kralja osebno
razžaljen, in vsledtega se je maščeval nad domovino,
napadano od toliko stranij. Velikopoljci so se na
nasvet^ vojvode poznanjskega, Krištofa Opolinskega,
udali Švedom dne 25. julija 1655. pod Ujstjem. Toda
tega še ni bilo dovolj. Januš in Boguslav Radzivil,
oba kaj mogočna gospoda, sta podpisala v Kejdaneh

12  -

pogodbo unije Litve s Švedsko. Odtod se je razlila
švedska povodenj po vsej deželi. Švedje so se polastili
dne 20. avgusta 1655. Varšave in dne 15. septembra
t. 1. Krakova.

Kralj je bežal iz dežele. Iskal je zavetja v Šleziji.

Mejni grof brandenburški, spoprijaznen po rodu
z Radzivilom, je izdal Poljsko. Rusi in Kozaki so
zavzeli Litvo in Malo Rusijo. Kralj švedski, Karol
Gustav, pa se je, kakor smo že dejali, skoro brez
upora polastil Velike Poljske, Male Poljske in jednega
dela Litve.

Vsa Poljska je bila v sovražnikovih rokah. Že
so jo smatrali za zgubljeno, že jo objokovali ter jeli
že misliti na njeno delitev med napadnike, — kar je
bila na koncu svoje pogube kakor po čudežu ohranjena.

Duhovnik Avguštin Kordecki je obranil Censto-
hovo. Konfederacija, ustvarjena v Tiševcu v obrambo
vere in domovine, je dne 29. decembra 1655. progla¬
sila za svojega voditelja Štefana čarneckega.

Jan Kazimir je izročil v Lvovu Poljsko pod
varstvo Matere božje ter slovesno obljubil, ne dojra-
stiti stiskanje revežev, kar kliče božjo jezo na domovino.
To se je zgodilo dne 1. aprila 1656. Štefan Oarnecki
je bil sicer dne 8. februvarija pod Golebom pre¬
magan, za to pa je premagal dne 7. aprila 1656.
Švede pod Varko ter jim vzel Varšavo dne 29. junija.
Kralj švedski in mejni grof brandenburški z veliko
premočjo bojnih močij sta se polastila sicer zopet Var¬
šave, katera pa vsekako ni dolgo ostala v sovražni¬
kovi moči.

Po bitkah dne 28. in 30. julija 1656., v katerih
so poljski bojevniki podlegli, je Poljska sklenila pre¬
mirje s čarom po posredovanju nemškega cesarja dne
3. novembra ter sldenila zvezo s Habsburžani dne 1.
decembra, h kateri je pristopil tudi danski kralj. Pod
vplivom teh dogodkov so morali Švedje bežati iz Poljske.

Poljska in avstrijska vojska sta jih proganjali.
Švedje, ne samo, da so bili izgnani, marveč so jim

13  -

Poljaki vzeli pod vodstvom čarneckega celo otok
Alseno.

Leta 1657. je umrl Bogdan Hmelnicki, in kozaški
hetman Vihovski se je udal Poljaku Hadziaču. Nasledek
tega je bila vojna z Rusijo za Ukrajino. Z mirom li-
vonskim 1. 1660. se je Poljska odrekla Livonije, izvzemši
majhen del, Jan Kazimir pa se je odrekel pravici do
švedske krone.

*

* *

»Nobena knjiga«, piše Henrik Sienkiewicz proti
koncu romana ,Potop*, »ne bi popisala vseh bitev, ki
sojih izvršili vojaki, plemstvo in prostaki s sovražniki.
Bojevali so se po gozdih, po polju, po vaseh, po
mestih ; bojevali so se v kraljevi in knežji Prusiji, na
Mazovskem, v Veliki Poljski, v Mali Poljski, na Ruskem,
Litvi in Žmudskem. Bojevali so se brez oddiha po
dnevu in po noči. Vsaka gruda prsti je bila napojena
s krvjo. Imena vitezov, njih slavni čini, njih navduše¬
nost, vse je ginilo iz spomina, ker jih ni zapisal noben
zgodovinar, jih ni opevala pesem, spremljana s pljunko.
Toda vsled tega napora je konečno vendar-le one¬
mogla sovražnikova moč. In kakor kadar lev, ki je
še pred kratkim, posut z ranami, ležal kakor mrtev,
nakrat vstane, strese kraljevo glavo ter zarjove z
močnim glasom, da spopade lovce strah ter se jim
noge spuste v beg : tako je tudi ona, ljudovlada poljska,
vstala iz svoje otrpnelosti čimdalje groznejša, polna
Jupiterjeve jeze in pripravljena, postaviti se po robu
celemu svetu.

In kostij napadnikov se je polastila slabost in
strah. Niso mislili več na plen, marveč na to, kako
odnesejo svoje glave iz levjih krempljev zdrave domov.«

Sienkiewicz ima v največji meri sočutje s Poljsko,
nekdanjo in sočasno. Isto tako dobro razume to, kar
je Poljak čutil v XVII. stoletju, ko se je bojeval s
Hmelnickim, ko sta ga napadla Šved in Moskal, ko ga
je izdal Radziejevski, ter zna primerjati to s tem, kar

— 14  —

čuti Poljak dandanašnji. On ne zamenjuje časa, ne
pripisuje sočasnih občutkov in predstav nekdanjim
Poljakom, marveč jedni in drugi se različno oglašajo
v njegovih spisih ; jedne in druge nam različno stavi
pred oči. Roman »Z ognjem in mečem«, kakor tudi
»Potop«, se odlikujeta s plemenitim namenom, s krasnim
naukom : nikdar ne obupajte, marveč vedite, da ni
takšnega težavnega stališča, katerega bi se ne bilo
mogoče rešiti z božjo pomočjo z združenimi močmi.

Vsa ta doba je opisana v »Potopu« z veliko
temeljitostjo. Zgodovinske osebe : Opalinski, Ljubo-
mirski, Čarnecki, a zlasti oba Radznvila, so načrtane
kolikor le mogoče natančno. Druge osebe, kakor n. pr.
Rok Kovalski, so polne življenja, polne zanimivosti,
čestokrat polne humorja. Opisi bitek neizmerno pre¬
vzemajo, tako da jih lahko primerjamo z najboljšimi
deli poljske epike. Oba romana, »Z ognjem in mečem«
in »Potop«, sta vzbudila v poljskih srcih plemenito lju¬
bezen do domovine ter zdramila poljsko vest. Pisatelj
je videl svoj vspeh ter spoznal svojo dolžnost. Pred-
očil je svojemu narodu vse napake značaja, vse slabe
strani, vse izključno poljske hibe v najboljšem pre¬
pričanju, da zamore kakor posameznik tako tudi narod
dospeti iz najglobejšega svojega vpadka in vseh svojih
napak na vrhunec blaženstva ter se značno približati
popolnosti.

*

* *

Dokaj manj zgodovine, a mnogo več romana nego
v »Potopu« in »Z  ognjem in mečem«, najde čitatelj v
tretjem delu trilogije, v romanu »Zmagovalec« (Gosp.
Volodijevski).

Veščaki pravijo, da je Sienkie\vicz imel izmed
vseh svojih junakov največjo naklonjenost do Volodijev-
skega. V prvih dveh romanih mu ni mogel dati tako
znamenite vloge kakor Skretuskemu ali Bohunu, kakor
Zaglobi ali Kmiticu, toda v svojem srcu ga je imel
dokaj rajši nego ostale, in radi tega je posvetil njemu

ves tretji del trilogije. V ostalem pa je tudi junaška
smrt polkovnika Volodijevskega, kateri ni hotel pre¬
živeti propada Kamenca, in kateri je, namesto da bi
se udal, spustil v zrak rajše stolp in samega sebe,
ponudila pisatelju poetično prekrasno sliko za sklep
te trilogije.

Roman »Zmagovalec« je sestavljen prav za prav
iz dveh romanov. Velika drama poljskega naroda je
dovršena v prvem delu, z drugim pa se začenja nov
roman, kateri je s prvim samo v zvezi, da delujejo v
njem ene in iste glavne osebe.

S tem romanom je dovršena sloveča trilogija, na¬
pisana, kakor pravi Sienkiewicz, v dobi nekolikih let
pri nemalem trpljenju za okrepčavo src...«

Poljaki imajo sedaj v tej trilogiji berilo, s katerim
se mora povzdigovati duh njih potomstva, imajo v nji
vzore časti in ljubezni do domovine, katere je dobro
vcepiti mladini v srce. Poljaki nahajajo zares v roma¬
nih Sienkiewiczevih okrepčavo svojih src, in za to je
pisatelju sloveče trilogije gotovo več mar nego za vso
slavo na svetu.

*

* *

Sienkie\vicz še ni končal ciklusa zgodovinskih
romanov, o katerih smo ravnokar govorili, in že se je
razglasila novica, da je začel pisati nov roman, čegar
snov je zajeta iz vsakdanjega življenja. S tem vzbu¬
jena radovednost je bila velika, odgovarjajoč vspehom,
katere je pisatelj dosegel s svojimi zgodovinskimi ro¬
mani. Pričakovali so zopet veliko sliko sočasnega živ¬
ljenja, sliko velikih moralnih razporov in borb za slavo
in kos kruha; pričakovali so opis tega velikega vrve¬
nja, katero kaže naše vsakdanje življenje — toda v
romanu »Bez dogmatu« čitatelji niso našli vsega tega.

Nikak širok okvir, nikako prostorno platno, polno
figur, nikaka splošna slika. Iz vsega, kar nudi konec
XIX. stoletja, samo jeden detail, jeden jedini moralni
problem. Pri tem problemu je samo nekoliko figur,

— 16  —

samo toliko, kolikor je neobhodno potrebno za razvoj
dejanja.

Značaj in tendencijozni namen romana se zrkali
že v naslovu: »Brez dogme«. Pisatelj je dovršil sanje
o velikem trpljenju in o slavi iz minulih dnij, minulih
vekov, pa je odprl oči, da bistro pogleda na sočasne
ljudi. In zagledal je njih bleda lica, polna bolesti in
polna trpljenja, ki se mu zdi neozdravljivo ; zagledal
je na jedni strani bujno se razcvetajočo, nemara že
odcvetajočo kulturo, a na drugi strani baš njeno na¬
sprotje. Začutil je utrujenost stoterih, tisočerih duš,
sklonil se je k medlo utripajočim srcem onih tisočerih
ljudij, katerim se izgublja zlato izpod prstov, čijih
občutki ginejo v senci zamotanih refleksij. Z neizrekljivo
nežnostjo je naslikal Sienkiewicz ta tip naše dobe ter
zaznamoval vso, tudi najnežnejšo promeno tega tipa.
Sienkiewicz je hotel predstaviti tipe, katere je našel
doma na starih poljskih dvorih, — toda naslikal je tip
našega časa, tip povsod udomačen. Roman »Brez
dogme« je radi tega postal takoj last svetovne literature.

Junak tega romana, Leon Ploševski, je bitje, ki
nravno razpada. Ako bi bilo mogoče predstaviti si
fizičnega človeka, ki bi živel brez hrbtanca, pa bi bil
ta človek to, kar je Ploševski v nravnem obziru. To
je cvet, ki zamore zrasti samo na zemljišču postara¬
nega, že trohnečega društva. Tudi v starodavnosti so
živeli takšni Ploševski, kateri so se sicer razlikovali
od današnjega, ki pa so bili sestavljeni iz podobnih
prvin ter so živeli in umirali pod podobnim vplivom.
Vse jih je goljufalo, vse pripravljalo ob kredit, česa
se je treba držati ? V kaj verjeti ? Kaj ljubiti ? čemu
živeti ? Nekateri odgovarjajo na to vprašanje s tu¬
robnim, trpkim nasmehom, drugi — s samomorom,
zopet drugi z malomarnostjo, resignacijo. Pilat je vpra¬
šal : Quid est veritas ? Zgodovinski in Sienkiewičev
Petronij odgovarjata, da tiči resnica v čutnem vživanju
življenja, da bi ne bilo trpljenja, marveč čim največ
prijetnosti. Prišli so modroslovci z učenjem, da je človek

— 17  —

samo slučajna zmes atomov, in Bog — ako je — je
nepoznana veličina, človek in človeštvo, napredek
človeštva, težnja po čimdalje popolnejšem njegovem
stanju, to veliko vprašanje, za katero se je moči nav¬
dušiti za vse življenje, je bilo proglašeno za prazno
omamo in laž. Iz zgodovine so se zajemali dokazi, da
se vsa stara zločinstva oblačijo samo v novo obleko,
in da je v vsem domišljenem napredku resnica samo
ona gmotna civilizacija, katera je razširila in olajšala
ugodnosti življenja in njega prijetnosti. Svoboda, v
katero so verjeli ljudje in katero so ljubili še pred pol
stoletjem, je prišla na boben ; v praksi se je pokazalo,
da ima pravico do svobode on, ki je močnejši; spre¬
menilo se je zunanje mnenje, sicer pa je ostalo vse
pri starem. A domovina ? Ako je slabejša, mora po¬
giniti, in vsa ljubezen, vse junaštvo ne pomorejo nič
proti delovanju zakona, po katerem se ravna svet :
da »moč gre pred pravico«.

Človek brez vere, brez upanja, jame konečno
soditi, da tam nad njim ni ničesar, k čemur bi se imel
obračati, da okrog njega na zemlji ni ničesar, kar bi
bilo vredno, da bi človek ljubil in cenil, na kar bi se
mogel navezati, po čemur težiti, za kar skrbeti in se
žrtvovati, čemu in zakaj, ako se mora vse končati z
omamo? Ako je posledica vsakoršnega navdušenja
bridka prevara? Takšen človek je tudi junak romana,
Leon Ploševski; ni samo človek brez dogme (brez
vere), marveč je tudi brez volje.

Nima zaupanja v samega sebe, ne čuti odgovor¬
nosti pred nikomur, živi brez ljubezni, brez sovraštva,
brez smotra, brez teženj. Ploševski je bogat, ne po¬
trebuje ničesar. Podedovano izobilje, civilizacija, skrbna
odgoja, so še poostrile njegovo estetično čutstvo; ni
mu bilo treba stati pri nakovalu, pri katerem se vrši
borba za obstanek in pri katerem zadostuje za srečo
tako malo ...

Leon Ploševski je našel svojo dogmo, naučil se
je ljubiti ter najti srečo v onem malem od tega, kar

- 18  —

človeku nudi življenje, toda prepozno, ker ni bilo več
rešitve. Toda okrog Ploševskega, ki je na vsa vpra¬
šanja odgovarjal samo »ne vem«, ki ni dospel k de¬
lavnemu življenju, je polno zdravlja, polno eneržije,
polno poguma. Ploševski ginejo radi svoje napake,
vlačijo s seboj svoje žrtve, in po teh cvetkah, ki so
zrastle na sprhnelem zemljišču, nastopa ter se glasi k
življenju novo pokoljenje, ljudje, odločeni k življenju,
navdušenju.

Bolehavi tip nastopa uprav radi tega tako jasno
in plastično. Zdi se vam, da ste živeli skupaj s to
omedlelo dušo, da je temeljito poznate, da celo soču-
tite s tem možem, ki išče pristan sreče, v kateri vede
samo jeden svetilnik, za kateri doslej ni maral: gotov,
določen večji ali manjši smoter in nekoliko nadeje v
to, kar verujemo.

Leonu Ploševskemu povsem nasproten človek je
Polanecki v romanu »Rodzina Polaneckich«, čegar
oče je po nesrečnem slučaju prišel ob znatno imetje,
kateri pa vendar radi tega ni pobesil rok, marveč se
spustil s svetom v borbo ter si skušal, zagotoviti si
na njem lastno stališče.

Pokojni Ploševski ni obračal navzlic svoji kulturi
svojega življenja okrog ničesar, Polanecki pa hoče
biti s svojo voljo, eneržijo, dobro glavo ter praktičnim
razumom, s svojo vestjo in svojo častjo k nečemu tu.

Toda pisatelj še ne preneha pri tem, da nam
opiše življenje in delovanje mladega Polaneckega,
marveč nam opisuje z veliko znalostjo sveta in ljudij
cele skupine prebivalstva, od katerega je v jedni sku¬
pini vsakdo to, kar je v resnici, ter se noče niti kazati
drugačnega. Ljubi nekaj, teži po nečem, dela nekaj,
toda ne zakriva ničesar. Svest si je tega, kar hoče,
pa tudi drugi ljudje vedo to. Govori tako, kakor misli,
ter ravna tako, kakor govori. Na drugi strani pa nam
slika skupino, sestavljeno iz mamljivih in nečimurnih
ljudij. Tem je jedino mar za vtis ali za prijetno živ¬
ljenje. »Rodbina Polaneckih« ni roman, vkrojen po

- 19  —

starodavnem kopitu. Vse se je spremenilo. Roman je
postal na vsem svetu podobnejši vsakdanjemu življenju,
v katerem se dogajajo žalovanja in situvacije, večkrat
cele drame, v resnici poetične, toda se odigravajo tiho,
brez učinka ; vsakovrstni občutki se izražajo brez go¬
vorniških okraskov, brez deklamacij.

Roman more biti sedaj brez zapletene osnove,
da, skoro povsem brez osnove. »Rodbina Polaneckih«
je takšen novodobni roman. Ako bi hoteli iskati v
drugi književnosti roman, podoben »Rodbini Pola¬
neckih«, ne smeli bi hoditi k Francozom.

Ako je Sienkiewicz v tem svojem delu nekomu
podoben, je podoben Angležem, toda nikakor ne da¬
našnjim, marveč starim, velikim. Kakor v vseh roma¬
nih, se kaže Sienkiewicz v »Rodbini Polaneckih«
velikega mojstra v slikanju pokrajine, v umetnosti,
vdihniti olepšavi (dekoraciji) življenje in poezijo.

Stanislav Tarnovski pravi v svojem delu: »Studya
do historyi literatury polskiej«: »Kakor še nismo v

dovolj dolgem življenju imeli priložnosti, srečati se s
krasnejšim zgodovinskim romanom, nego je »Z ognjem
in mečem«, tako se tudi ni zgodilo, da bi naleteli na
zdravejši, razumnejši in boljši roman iz sočasnega
življenja, nego je »Rodbina Polaneckih«. Prvi roman
je ščit tvorbe Sienkie\vičeve v vrsti zgodovinskega
romana, ta drugi pa je dosegel najvišji vrhunec v
drugi vrsti svoje tvorbe.«

*

* *

Romana »Brez dogme« in »Rodbina Polaneckih«
nista brez zveze. Ne nahajajo se sicer v njih jedne
in iste osebe, toda iz listov obeh knjig veje velika
notranja zveza ; obe knjigi imata skupno nravno pod¬
lago, a to v dvojnem obziru. Imata skupno tendenco.
Jedna resnica, katero je hotel Sienkiewicz povedati
svojim čitateljem, a poleg tega odseva iz njih karakte¬
ristična črta pisateljeve duše. V romanu »Brez dogme«

2 *

— 20  -

kaže Sienkiewicz vso ničemnost bitja, katero se je z
neprestanim analizovanjem konečno iznebilo vsake vere
ter ob enem tudi sposobnosti k življenju. V »Rodbini
Polaneckih« pa nam kaže pisatelj, da je vera brez
(dobrih) del mrtva.

*

* *

Prej nego je Sienkiewicz napisal roman »Z ognjem
in mečem«, je napisal pripovedko »V tatarski sužnjosti«,
kakor bi hotel s tem vprašati čitatelje : Ali hočete to,
ali vam je všeč ? V pripovedki je naznačil samo vo¬
dilno misel,, v romanih »Z ognjem in mečem« ter v
»Potopu« pa jo je široko razpredel.

Isto tako je napisal drobno pripovedko »Pojdimo
za Njim«, predno je začel pisati sedaj po vsem svetu
proslavljeni roman »Quo vadiš«.

Ko je odšel na potovanje v Italijo in na Grško,
se je povsem posvetil študijam starodavnega življenja,
čegar posledica je bilo delo »Quo vadiš ?«, s čemur je
Sienkiewicz jasno razodel svoje versko stališče.

Kaj pomenja napis: »Pojdimo za Njim?« Ali mar
kliče tako samo dvoje, kakor po čudežu ohranjenih,
ljubečih se ljudij ? Nikakor ! Oni Cinna je konečno
našel resnico in pot v svetu, v katerem se je vse
razpršilo, kazilo, ugonobljalo, a ta svet je našel novo
življenje. Mar ni naše sedanje življenje jako podobno
starodavnemu? Da, podobno mu je, in to ni znano
še le od včeraj. Rešitev in bodočnost naša je j edino
tam, kjer jo je našel stari svet. To, kar pravi Cinna
svoji ženi in svojim rojakom Rimljanom, — pravi
Sienkiewicz ljudem našega časa, naši družbi: »Pojdimo
za Njim!«

*

* *

Osnova romana »Quo vadiš« je kaj preprosta;
lahko bi bilo izraziti jo v kratki pripovedki.

Mladi patricij, katerega so oskrbovali ob času
bolezni njegovi znanci, je zagledal deklico, ki je bila

— 21  —

še kot otrok vzeta v poroštvo načelniku barbarskega
ljudstva ter dana tej rodbini na odgojo. Strastno se
je zaljubil vanjo. Star sorodnik in prijatelj, zaupnik
Cesarjev, mu hoče v tej zadevi pomagati ter povzroči
s svojim vplivom, da se jame Cesar brigati za deklico
ter da naroči, naj jo pripeljejo na njegov dvor. Od
ondot jo dobi zaljubljeni vojaški tribun dokaj lože,
nego iz hiše njenih gojiteljev. Ko pa hoče izvršiti svoj
načrt, mu ona zgine na poti. Odnesejo mu jo njeni
enoverci, kristijani, ter jo skrijejo. Po dolgem iskanju
jo najde zopet; ko pa se pripravlja, da bi se je po¬
lastil, naleti na tako silen odpor, da bi. ga bil njegov
namen skoro veljal življenje. Bolnega oskrbujejo kri¬
stijani ter ljubljena deklica sama. Njegova ljubezen
raste, a na ljubeče srce pade prvo seme sladkega
nauka Kristusovega, človeku se zdi, da se ljubezen
mladih ljudij srečno konča — tu pa pride Neronu na
misel, da bi se radoval pri pogledu na goreči Rim.
Tega požara so bili potem obdolženi kristijani, vsled
česar je nastalo prvo njih preganjanje. Deklica je
zaprta skupno z drugimi spoznavalci Kristusovimi ter
obsojena, da ima končati življenje na rogovih razka¬
čenega bika v cirku. Toda rešena na čuden način z
nadčloveško močjo svojega služabnika, postane srečna
žena mladega patricija, kateri, sprejevši krst, odhaja
od paganskega sveta, da bi živel mirno ž njo daleč
proč od Rima.

To je vsa kratka vsebina romana; spletek in
intrig v njem niti ni, toda situvacije so druga zadrugo
skrajno dramatične, časih celo omamljive, popisane z
največjo umetnostjo. Prizoia neizmerne krasote in moči
se vrše drug za drugim, in vse osebe so opisane tako,
kakor v vseh delih Sienkievviczevih, da čitatelj ne neha
na nje misliti nikdar, da se mu vtisnejo v dušo kot
spomin na osebe, s katerimi je živel več let v zaup¬
ljivi dotiki.

V romanu »Quo vadiš« piše Sienkie\vicz o ve¬
likem duševnem prelomu, ki je nastal v starem svetu

- 22  —

z ličenjem Kristusovim, torej o predmetu, ki mora vsa¬
kega izobraženca zanimati bolj kot vsak drugi predmet,
dokler bo svet stal. Opisati orjaški pomen te dobe, je
bila pač kaj težavna naloga, toda slavni pisatelj tri¬
logije je to nalogo znamenito rešil, podavši nam popis
velikih čednostij in zločinov, velikost uživanja in
trpljenja, sreče in revščine, kakor malokateri pisatelj,
uživajoč svetovno slavo. Poljski kritik Oleski piše o
tem delu Sienkiewiczevem :

»Sienkiewicz se je naučil zreti na Kirn z očmi
Rimljana, govoriti kakor Rimljan. Mirno, prelepo slika
postave iz časov Nerona. Ne opisuje ter ne pojasnuje
razmer; lastnosti oseb pa, katere slika, osvetljujejo z
najostrejšimi žarki družbo, v kateri žive. Oitatelj za¬
sleduje prizore ogromne drame, katere pisatelj navaja,
kot gledalec, pred čegar očmi se razgrinja vse življenje
starodavnega Rima.«

Skoro ves svet ima že v prevodu ta sloveči ro¬
man ter ga prišteva k najboljšim izmed vseh onih, ki
so bili napisani v poslednjem času. Splošna sodba pa
je, da pred Sienkieiviezem ni še nihče lepše opisal Ne¬
ronovega Rima, boja ter zmage kristijanov, njih življenja
v katakombah, zmagoslavja kristijanske ljubezni ter
groznega preganjanja Neronovega.

Nihče pred Sienkiewiczem ni milejše opisal raz¬
košja Rima, ko je bil že blizu propada, nihče nego
Sienkievvicz ni znamenitejše naslikal one velike borbe
med zapadajočim svetom najbolj premetenega poltnega
uživanja ter med težnjo po zasledovanju Jezusa Na¬
zarenskega. V romanu »Quo vadiš« se je Sienkiewicz
povspel k opisu največjega boja in zmage, boja in
zmage duha božjega nad pregrešnim ljudstvom, boja
dveh svetov, dveh Rimov — paganskega in kristijan-
skega.

Quo vadiš? Kam greš? — Pisatelj kaže jedino
spasonosno, zdravo resnico, kaže nam pot, ki drži k
resnici, življenju.

— 23

V tem romanu se nahaja velik nauk za vse ljudi,
ob enem pa tudi velika tolažba za nekatere, za trpeče,

nesrečne.

Pritisk, nesreča, proganjanje že ne more iti dalje.
Na svetu vlada jedina zloba. Vsi kristijani so si že
mislili, da jih je zapustil Bog, in sam sveti Peter je
vprašal: »Gospod, komu si izročil vlado nad svetom ?«
A vendar je na svetu bila ter je še sreča za one, ki
verujejo.

»Letimo in nikdar ne znižujmo svojega poleta !«
si je rekel Sienkie\vicz. V tem duhu, v katerem je
napisal roman »Quo vadiš«, je napisal pozneje velik
roman »Križarji«.

Dejanje tega mogočnega romana je tako pre¬
prosto in velelepo, kakor pri vseh ostalih delih slav¬
nega mojstra. Tu ni nikakih umetniških spletek, ni
nikakih umetnih sredstev, da bi se ž njimi ganil čita-
telj ; za to, da je vendar-le ganjen, pobrine se Sien-
kiewicz s svojim načinom pripovedovanja. Kakor vsi
poprejšnji romani, krepčajo tudi »Križarji« čitateljevo
srce, je požlahtnjujejo ter prinašajo čitateljem dobro
novico.

A kakšna je osnova romana ?

Vitez Matija iz Bogdanke se vrača iz Litve s
svojim sestričem od kneza Vitolda v Krakov Šla sta
iz litevske vojske, da se poklonita kralju Jagielu, ter
sta dospela tjekaj k velikim slavnostim. Kralj je pri¬
pravljal botrin jo. V krčmi pod Krakovim se ustavita
čez noč ter dočakata, da se je ustavila ondi s svojim
dvorom tudi kneginja Ana Danuta Kiejstutovna, žena
kneza Januša Mazoveckega. Prišla je ter donesla v
sobo veselje. Prišleca sta ji povedala svoji imeni ter
bila od kneginje in njenega dvora prijazno sprejeta ;
saj sta prihajala od kneginjinega brata in od njene
sestre. Na proslavo tega srečnega snidenja je kne-
ginjina dvorska gospodičina, pevka Danuška, zapela
mično pesmico. S tem se začenja roman.

— 24  —

Močni, krepki Zbišek Bogdanski ter gospodičina
Danuška, hči slavnega a Nemcem groznega viteza
Juranda iz Spihova, sta se pogledala in v njunih srcih
se je vnela najplemenitejša ljubezen. Danuška, še na
pol dete, na pol žena, ima sedaj svojega viteza. Zbi¬
šek pa je našel gospo svojega srca, in odslej se razvija
roman, prinašajoč slike, jedno mičnejšo za drugo.

čutimo s Zbiškom razkošje mlade ljubezni, ra¬
zumemo njegovo mladostno vznetljivost, vsled katere
dospe konečno v smrtno nevarnost. Neradovoljni pre¬
pir s poslancem reda križarskega, Lichtensteinom, ga
privede na morišče, toda Danuška ga osvobodi, ker
stopajočega na oder s svojim ogrtačem zakrije. Zbišek
spremlja Danuško, in po lovu, na katerem je bil pri
obrambi kneginje Ane Danute od razkačenega tura
ranjen, se zaroči z izvoljenko svojega srca. Njen oče
vitez Jurand iz Spihova jo je zahteval k sebi ter v
ta namen poslal poslance po njo. Radi tega je Ana
Danuta privolila v zaroko brez očetovega dovoljenja.
Ako bi duša odletela iz ranjenega telesa, da bi mogla
odleteti brez tožbe...

Zbiškova duša ni odletela, pa tudi Danuška se
ni vrnila v očetovo hišo. Križarji v Ščitnem so si
izmislili zvijačo. Poslali so svoje ljudi, ki so rekli, da
so prišli od Juranda po Danušo in polastivši se deklice
na ta način, so jo zaprli v svojem gradu.

Zginila je, kakor bi se bila vgreznila v zemljo.
Zbišek, Matija in Jurand so neprestano izpostavljali
svoje življenje v nevarnost, da bi našli njen sled ter
jo osvobodili. Zbišek je spoznal na svojem posestvu
Nežo, hčerko viteza Ziha iz Zgorelice, katero mu je
priporočal stari stric Matija iz Bogdanke, naj jo vzame
Zbišek za ženo; toda za poslednjega ni bilo na svetu
druge žene mimo Danuške. Spremljan od Ceha Hlave,
kateri je enkrat po izgubljeni bitki ostal pri Zihu na
Zgorelici v sužnjosti, s katerim pa so ondi ravnali
kakor z udom rodbine, je iskal Danuško, dokler je ni
konečno našel ter rešil iz sužnosti. Toda bilo je že

- 25 -

prepozno. Dolga ječa in surovo ravnanje je pripravilo
Danuško ob pamet ter povsem izpodkopalo njeno
zdravlje. Danuška umira, ne da bi zagledala svojega
očeta, katerega so Križarji grozno razmesarili, ko je
prišel v Ščidenski grad po svoje dete, da bi ga od¬
kupil z lastno svobodo.

Tako daleč se je že razvilo v doslej izišlih delih
dejanje »Križarjev«.*) Osnova romana je kaj preprosta,
toda na njo je oprta ne samo dolga vrsta zalih slik,
marveč je na njej razpredena mogočna misel, ki veje
iz trilogije in romana »Quo vadiš«, — to je ideja i’es-
nice in ljubezni. Sienkiewicz zna opisati tudi najstraš¬
nejše trenutke domovine tako, da čitatelju ne uide
niti jedna bolest, ter da pretrese vsaka teh preživelih
bolestij rodoljubno poljsko srce.

Krasni, prekrasni so Sienkiewiczevi romani, toda
slična z njih krasoto je tudi njih nravstvena vrednost.
Sienkiewicz uči svoj narod prav čutiti in po teh pravih
občutkih služiti domovini.

Uči svoj narod, kako naj zraste ob času obupa
v podrtinah in razvalinah, v dvomih, katerim se ni
moči izogniti, kako naj iz skaženosti in gnjilobe, za¬
sajene po tuji roki, zadobi zopet zaupanje v samega sebe,
se dvigne srce k velikim idealom, ter jih spominja na to,
da je Bog zvestim zvest. Nalik Skretuskemu, brane¬
čemu Zbaraž, brani Sienkiewicz s svojimi romani
Poljsko v turobnem njenem položaju.

Roman »Križarji« še ni dovršen. Z njegovimi ju¬
naki, z Matijem in Zbiškom Bogdaneckim in s Čehom
Hlavo, z gospodom de Lorhom se še srečamo enkrat
pri opisu velike bitke Grumvaldske, a z Nežo Zihovo
pa kmalu po bitki. Nekaterim se prikupi preprosto,
toda skrajno poetično dejanje romana, drugim, in teh
je v današnjem času dokaj več, pa tendenca in ideja
močno sežeta do srca. Vsekako pa se sme reči, da je
jedro tega najnovejšega romana bitka grunwaldska,
katere popis se pričakuje v bližnjih poglavjih.

*) Ta ocena je bila spisana spomladi 1900.

— 26  —

To bo popis one pomenljive bitke, v kateri sta
poljska in litevska vojska pod poveljništvom kralja
Ladislava Jagielonca in velikega kneza Vitolda po¬
polnoma ugonobili nemško križarsko vojsko. Dne 15.
julija 1410. se je ta odločilna bitka izvršila pod Dam-
brovnem tesno pri Grumvaldu. Na bojišču je poginil
veliki mojster križarskega reda, Ulrih von Juningen ;
tu so vzeli Poljaki križarjem 52 praporjev. Križarji se
po tem porazu niso več povspeli k nekdanji moči, in
bitka grumvaldska je naredila za celih 400 let trajajočo
pregrajo zoper prodiranje Nemcev na vshod.

Ko je vprašal sotrudnik »Kraja«, Marius, pisa¬
telja, kako daleč je še do konca »Križarjev«, mu je
ta odgovorni:

»O, je še daleč! Še nisem dospel niti k bitki
grumvaldski. Tega romana bo šest delov, toda njih
obširnosti ne morem naprej naznačiti. Načrt pa imam
za tri debele zvezke.«

Od tega razgovora je preteklo že nekoliko me¬
secev. Sienkiervicz je temeljito pregledal staro bojišče
grumvaldsko, kamor je bil šel nalašč študirat po¬
krajino.

Ko so ga vprašali, kako in kedaj piše, je odgovoril:

»Najpoprej si v glavi naredim temeljit načrt in
še le potem se lotim pisanja. Pišem samo pred obedom
med deveto uro rano in drugo popoludne. Popoldne
študiram ter si urejam gradivo. Večino svojih del sem
napisal na potovanju. »Črtice z ogljem« sem napisal v
Kaliforniji, »Potop« v Kaltenleutgebenu, »Quo vadiš«
v Nizzi, »Rodbino Polaneckih« pod Parizom itd. —
Nikdar nisem pisal dveh romanov naenkrat.«

Roman »Križarji« je že sedaj tako razširjen, kakor
malokatera druga knjiga; čitatelji poljski in češki*)
že kar hrepeneče pričakujejo daljših zvezkov sijajnega
pripovedovanja o Zbišku, Neži, Hlavi in o Križarjih.

*) Cehi imajo že večino Sienkiewiczevih romanov prevedenih
na svoj jezik.

— 27  —

Henrik Sienkiewicz se je porodil 1845. 1. v Woli
Okšejski (na Siedleckem v kraljestvu Poljskem). O
njem je moči reči, da v svoji literarni tvorbi ni imel
začetniških let. Že njegovo prvo delo je obrnilo na-se
splošno pozornost. Bila je to 1. 1879 napisana novela
»Na marnie« (zaman). S to novelo je hotel Sienkiewicz
povedati, da potrošimo mnogo, premnogo moči na
lovu za žensko ljubeznijo, katera potem nalik tiču
nekam odleti, in v ta namen potrošene moči so bile
zaman. Dasiravno je napisal Sienkiewicz to novelo še
kot dijak, je vendar ugajala tako, da so jo preložili
Cehi na svoj jezik. O daljšem pisateljskem delovanju
Sienkiewiczevem pa smo govorili že v začetku tega
spisa, kateri pa sklepamo s to-le toplo željo, naj kmalu
napoči čas, da bomo tudi Slovenci imeli prevedena vsa
Sienkiewiczeva dela na svoj jezik. Ako je komu, je
gotovo nam potrebno berilo, ki uči med vrstami lju¬
biti domovino nad vse ter ob enem služi v okrepčavo
naših potrtih src.

(Veliki roman »Potop«,  skoro štirikrat obsežniši
od »Quo vadiš«, imamo že v prevodu in izide v »Sve¬
tovni knjižnici«).

/j\

Quo vadiš?

Prvi del.

i.

I|Tetronij se je vzbudil komaj opoldne ter se čutil,
_ t kakor navadno, močno utrujenega. Poprejšnji dan
je bil pri Neronu v gosteh, ki so trajale pozno v noč.
Dlje časa že je bilo, odkar se mu je bilo začelo kaziti
zdravje. Pritoževal se je, da se čuti povsem otrpnelega,
ko se v jutro vzbudi, in da ne more zbrati svojih mislij.
Še le rana kopel in skrbno drgnenje telesa, kateri
posel so opravljali nalašč za to izurjeni sužnji, je ne¬
koliko pospešilo otok njegove lene krvi, ga osvežilo ter
mu vrnilo moči, da je iz oleotekia, to je iz poslednjega
oddelka kopeli, izšel kakor prerojen, z jasnimi in ve¬
selimi očmi, ves pomlajen, poln življenja, rudeč in
tako lep, da se niti sam Othon ni mogel kosati ž njim
— pravi pravcati, kakor so ga imenovali, »arbiter ele-
gantiarum«.

V javne kopeli je zahajal le redko ; samo takrat,
kadar se je pojavil kak glasovit govornik, o katerem
so govorili po mestu, ali pa, kadar so se vršile v
ephebijah posebno zanimive borbe. Sicer pa je imel
svoje lastne kopeli, katere mu je sloveči tovariš Se¬
verov, Celler, razširil, prezidal in uredil tako okusno,
da jim je sam Nero priznaval prednost pred cesarskimi,
akoravno so bile one obsežnejše ter urejene z dokaj
večjim razkošjem.

Po oni gostiji, na kateri ga je dolgočasil Vatinij
s svojimi neumnimi šalami, in so on, Nero Lukan in
Seneka rešetavali važno vprašanje: ali ima žena dušo
— je, vstavši pozno, odšel kakor navadno v kopel.
Dva orjaška balnaetorja sta ga položila na cipresino
mizo, pokrito s svežim egiptovskim bisom, ter jela s
svojimi dlanmi, namočenimi v duhteče olje, drgniti
njegovo vitko telo, on pa je z zaprtimi očmi čakal, da
topli laconicum in toplota njunih rok preide vanj ter
mu odstrani utrujenost.

Cez nekaj časa še le je spregovoril, odprl oči ter
jel povpraševati po vremenu in po dragih kamnih, ka¬
tere mu je bil obljubil dragotinar Idomen, danes poslati
na ogled. Pokazalo se je, da je vreme jako lepo, da
pihlja od albanskih gor nežni vetrič, in da kamni niso
došli. Petronij znovič zapre oči ter zapove, naj ga
preneso v tepidarij, kar se izza preproge pojavi »no-
menclator« ter napove, da mladi Marko Vinicij, do-
spevši ravnokar iz Male Azije, je prišel, obiskat ga.

Petronij zapove, naj spuste gosta v tepidarij,
kamor se je dal tudi samega prenesti. Vinicij je bil
sin njegove starejše sestre, ki se je bila omožila pred
nekaj leti z Markom Vinicijem. Mladi Marko se je bo¬
jeval pod Korbulom proti Partom ter se vrnil po do¬
vršeni vojni v mesto. Petronij ga je imel zelo rad,
ker je bil Marko lep in krepak mladenič ter se je ob
enem v splošni popačenosti ohranil nepokvarjenega,
kar je cenil Petronij nad vse drugo.

»Moj pozdrav Petroniju«, spregovori mladi človek,
stopivši z lahnimi koraki v tepidarij. »Naj te ohranijo
vsi bogovi v svoji milosti, a zlasti še Asklepij in Ki-
prida, ker se ti ne more pod njunim varstvom pripe¬
titi nič slabega.«

»Da si mi pozdravljen v Rimu; naj ti bo počitek
sladek po vojni«, odvrne Petronij ter mu poda izpod
lahke lanene tkanine, s katero je bil ogrnjen, svojo
roko. »Kaj je slišati novega v Armeniji? Ali mar, bi¬
vajoč v Aziji, nisi krenil proti Bithiniji ?«

- 33  —

Petronij je bil o svojem času namestnik v Bithi-
niji, kjer je vršil kaj spretno in pravično svojo službo.
Bilo je to nekaj čudnega, zlasti ako se oziramo na
to, da je bil znan po svoji naklonjenosti do razkošja,
radi česar se je zelo rad spominjal onih časov, ki so
bili pač najboljši dokaz, kakšen bi bil mogel biti, ako
bi se mu bilo zljubilo.

»Bil sem v Herakleji«, odvrne Vinieij. »Poslal me
je tjekaj Korbulo z naročilom, da naj nakupim hrane.«

»Oh, Herakleja ! Ondi sem poznal neko deklico
iz Kolhide, za katero bi dal vse tukajšnje ženske, ne
izvzemši Popeje. Toda to so stare reči. Povej mi rajši,
kaj se čuje od partijske meje ? Zoprni so mi zares vsi
ti Vologesi, Tiridatje, Tigranesi in drugi barbarji, ka¬
teri, kakor trdi mladi Arulan, hodijo doma še po vseh
štirih in samo pred nami se kažejo kot ljudje. Toda
sedaj se mnogo govori o njih v Rimu, nemara radi
tega, ker je nevarno govoriti o čem drugem.«

»Na vojni gre slabo, in ako bi ne bilo Korbula,
nas.bi doletel lahko poraz.«

»Korbulo ! Pri Bahu! To je pravi vojni bog, sam
Mars : velik vojskovodja in pri tem nagel, pravičen in
bedast. Rad ga imam, nemara za to, ker se ga Nero boji.«

»Korbulo ni bedast.«

»Nemara imaš prav, sicer pa je to vsejedno.
Neumnost, kakor pravi Pirron, v ničemur ne zaostaja
za modrostjo ter se tudi v ničemur ne razlikuje od nje.«

Vinieij jame pripovedovati o vojni. Ko pa je zaprl
Petronij zopet oči, opazi mladenič, da mu je lice shuj¬
šalo in upadlo, radi tega obrne razgovor ter ga v
skrbeh povpraša po zdravju.

Petronij zopet odpre oči.

Zdravje !...  Ne. On je čutil, da ni zdrav. Ni bil
sicer še zagazil tako daleč, kakor mladi Lissena, ki je
prišel ob občutke, da je povpraševal: ali sedim, ko so
ga zarano prinesli v kopel — toda zdrav le ni bil.
Vinieij ga je bil sicer izročil v varstvo Asklepiju in
Kipridi. Toda on, Petronij, ne veruje v Asklepija. Niti

3

— 34  —

ni bilo za gotovo znano, čegav sin je bil ta A sklepi j,
ali Arsinojin ali Koronidin, in ako je že mati tako ne¬
poznana, kaj se sme reči še le o očetu ? Kdo more
danes biti porok za lastnega očeta ?

Po tem premišljevanju se Petronij spusti v smeh
ter nadaljuje:

»Uprav sedaj bo temu dve leti, kar sem odposlal
v Epidar tri pare živih drozgov in vrč zlata. Ali pa
veš : zakaj ? Rekel sem si: ali že pomaga, ali ne po¬
maga, škoduje vendar ne. Ako še ljudje na svetu pri¬
našajo žrtve bogovom, mislim, da vsi razumevajo to za¬
devo kakor jaz, vsi, izvzemši one lastnike oslov, katere
si izposojujejo popotniki v pristaji Kapene. Razun z
Asklepijem sem imel opravka tudi z Asklepijadami,
ko sem bolehal minulo leto nekoliko na oteklini. Opra¬
vili so za me inkubacijo. Vedel sem, da je to prevara,
toda dejal sem si: kaj mi to škoduje? Svet stoji na
zmoti in življenje je zgolj prevara. Tudi duša je pre¬
vara. Treba je imeti samo toliko pameti, da človek
zna razločiti ugodne prevare od nepovoljnih. V svojem
hipokaustu dam kuriti s cedrovina lesom, posipanim z
ambro, ker dokaj višje cenim vonjavo od smradu.
Kar se tiče Kipride, čije varstvu si me tudi priporočal,
sem začutil njeno varstvo v tem, da imam krč v desni
nogi. Sicer pa je to kaj dobra boginja. Dopuščam, da
tudi ti prej ali pozneje položiš belo golobico na njen
žrtvenik.«

»Tako je«, odvrne Vinicij. »Strele Partov me sicer
niso dosegle, toda ranila me je pušica Amorjeva, in
to povsem iznenadoma, samo nekoliko postaj od graj¬
skih vrat.«

»Pri belih kolenih zalih Karitek ! To vse mi poveš
ob ugodni priliki!« reče Petronij.

»Prišel sem uprav, vprašat te za svet,« odvrne
Marko.

V tem hipu dospejo epilatorji, ki se jamejo ukvar¬
jati s Petronijem, in Marko, odloživši tuniko, stopi v

— 35  -

kad z mlačno vodo, ker ga je bil pozval Petronij

v kopel.

»Ah, niti te nisem vprašal, ali se ti vrača tvoja
ljubezen ?« reče Petronij, ogledujoč mlado, kakor iz
mramora izklesano Vinicijevo telo. »Ko bi te bil videl
Lizip, gotovo bi zalšal sedaj vrata, ki drže v Palatin
nalik kipu Herkula v mladostni dobi.«

Mladi človek se zadovoljno nasmehne ter se igra
z vodo v kadi, škropeč pri tem množico tople vode na
mozaik, predstavljajoč Hero ob času, ko prosi Morfeja,
naj zaziblje v spanec Zeusa. Petronij ga ogleduje z
ogrni veščaka.

Ko se je okopal Marko ter stopil k epilatorjema,
vstopi »lector« z medeno škatljico na trebuhu ter z
zavojem papirja v roki.

»Ali hočeš poslušati?« vpraša Petronij.

»Ako je tvoj umotvor, kaj rad!« odvrne Vinieij.
»Ako pa ni, se rajše razgovarjam. Pesniki love dan¬
današnji ljudi na vseh glavnih ulicah.«

»Istina, ne prideš mimo bazilike, mimo terme, ali
mimo knjižnice, kjer ne bi zagledal pesnika, mahajo¬
čega z rokami, kakor kaka opica. Ko je dospel
Agripa z vshoda, jih je smatral za bedake. Toda
sedaj so napočili taki časi. Cesar piše stihe — in vsi
posnemajo njegov vzgled. Samo da nihče ne sme pi¬
sati lepših stihov, nego jih piše Cesar, vsled česar se
nekoliko bojim za Lukana... Jaz sam pišem le prozo,
s katero ne proslavljam samega sebe niti drugih. To,
kar je menil »lector« čitati, so »codicili« onega revnega
Pabricija Vejenta.«

»Cernu ,revnega‘?«

Za to, ker mu je bilo zapovedano, naj si vzame
za vzgled Odiseja ter naj se ne vrača domu, dokler
ne prejme nove odredbe. Ta Odiseja bo njemu dokaj
ložja nego Odiseju, ker njegova žena ni Penelopa. Ni
ti pa treba niti reči, da je vse ravnanje močno be¬
dasto. Toda tukaj nihče stvari ne presoja drugače
nego površno.

3 *

— 36  —

To je kaj slaba in dolgočasna knjižica, katero so
jeli uneto citati še le takrat, ko je bil pisatelj že izgnan.
Takrat se je začul povsodi klic : škandal — škandal!
Mogoče, da si je Vejento izmislil nekatere reči, toda
jaz, ki poznani mesto, naše patres in naše žene, te
zagotovljam, da je vse to še bledejše, nego resnica.
Prirojeno je, da sedaj vsakdo išče sam sebe z bojaz¬
nijo, druge pa z veseljem. V knjigarni Avirunovi pre¬
pisuje sedaj sto pisarjev po narekovanju to knjigo ;
tudi prevod je že zagotovljen.«

»Ali o tebi ondi ni ničesar ?«

»Je, toda pisatelj se je zmotil, ker sem boljši in
duhovitejši, nego me je predstavil. Vidiš, mi smo tu
že davno izgubili čut za to, kar je dopuščeno in kar
ni dopuščeno, in meni samemu se dozdeva, da tu ni
razlike, dasiravno Seneka, Muzonij in Trazeja trde,
da opažajo to razliko. Meni je to vse jedno ! Pri Her-
kulu! — jaz govorim, kakor mislim. Toda ohranil
sem si to prednost, da vem, kaj je grdo in kaj krasno,
tega pa na primer naš pesnik z medeno brado, voznik,
pevec, plesalec in histrio ne razume.«

»Pomilujem Fabricija. On je vrl tovariš.«

»Ugonobilo ga je samoljubje. Vsak ga je imel na
sumu, ali nihče ni vedel tega dobro, toda on se sam
ni mogel premagati ter je vse to razglašal na vse
strani pod pečatom tajnosti. Ali si že čul dogodbo
Rufina ?«

»Ne še.«

»Pojdiva torej v frigidarij, kjer se ohladiva ; tam
ti to povem.«

Šla sta v frigidarij, sredi katerega je bil vodomet,
brizgajoč jasno-rožnato vodo, in okrog katerega se je
razširjala vonjava vijolic. Ondi sta se vsedla na nizke
sedeže, prevlečene s svilo, ter se jela hladiti. Nekaj
časa sta molčala. Vinicij je ogledoval dlje časa bro¬
nastega Fauna, kateri, sklonivši se nimfi (vili) čez
ramo, je iskal njenih ust. Pokazavši na kip, je dejal:

— 37  —

»Ta ima prav! To je v življenju izmed vsega

najslajše.«

»Več ali manj. Toda ti ljubiš raz ven tega tudi
vojno; katera pa meni ni všeč, ker se pod bojnimi šo¬
tori trgajo nohti ter izgube svojo rudečkasto barvo.
Sicer pa ima vsakdo nekaj rad. Rudečebradec ljubi
petje, zlasti svoje lastno, stari Skauro svojo korintsko
vazo, katera po noči stoji poleg njegove postelje, in
katero on poljublja, ako ne more spati. Povej mi, ali
ne pišeš stihov ?«

»Ne. Doslej še nisem zložil celega heksametra.«

»Ali ne igraš na pljunko, ne poješ ?«

»Ne.«

»Ali se ne kosaš na dirkah?«

»Kosal sem se enkrat v Antijohiji, toda brez

vspeha.«

»Radi tega se ne bojim za-te. A h kateri stranki
pripadaš v hipodromu ?«

»K zelenim.«

»Sedaj pa sem povsem miren, zlasti radi tega,
ker imaš lepo premoženje, a vendar nisi tako bogat
kakor Palas ali Seneka. Kajti vedi ! Pri nas je sedaj
dobro pisati stihe, prepevati pri pljunki, deklamovati
ter kosati se v cirku, toda še bolje in zlasti varnejše
je : ne pisati stihov, ne svirati, ne popevati ter ne ko¬
sati se v cirku. Najbolje pa je, znati se čutiti, kakor
to delajo,Rudečebradci. čeden mladenič si, in lahko da
ti preti nevarnost, da se Popeja va-te zaljubi. Ona je
doživela že itak dokaj ljubezni pri svojih dveh možeh,
a od tretjega pa zahteva nekaj drugega. Ali veš, da
je ta bedasti Othon ves zateleban va-njo.. . Potiče se
po š;panskih pečinah ter vzdiha tako, da je pozabil
popolnoma na svoje stare navade, da je nehal brigati
se za samega sebe, in da mu za vrejenje njegovih las
zadoščujejo tri ure na dan. Kdo bi se tega nadejal,
zlasti od Othona !«

»Jaz ga razumem«, odvrne Vinicij. »Toda jaz bi
na njegovem mestu storil vse kaj drugega.«

»A kaj takega?«

»Sestavil bi si zvesto legijo iz ondotnih gorjanov.
Kaj vrli vojaki so ti Iberci.«

»Vinicij ! Vinicij ! Pravim ti, da za to nisi- spo¬
soben. Ali pa veš, čemu ? Kaj takega se sicer dogaja,
toda o tem se govori samo med štirimi očmi. Kar se
mene tiče, smejal bi se na njegovem mestu Popeji,
smejal bi se Rudečebradcu in osnoval bi si legijo,
toda ne iz Ibercev, marveč iz Iberk. A kar je še več,
pisal bi epigrame, katerih pa bi nikomur ne prečital,
kakor oni revni Rutin.«

»Rekel si mi, da mi hočeš povedati njegove do-
godbe.«

»Povem ti jih v unuctuariju.«

Toda v unuctuariju se je obrnila Vinicij e va po¬
zornost na nekaj drugega, zlasti na prekrasne sužnjiee,
ki so ondi čakale na one, ki so se kopali. D-ve izmed
njih, zamorki, podobni zalim kipom, sta jeli drgniti
ju z duhtečimi mazili iz daljne Arabije; druge, izurjene
v česanju, so držale v mehkih in gladkih rokah nežno
oglajena jeklena zrcala ter glavnike, a dve boginjam
podobni grški deklici z otoka Kosa sta . čakali kot
»vestipliplicae«, dokler ne pride vrsta na nju, da ure¬
dita gube na togah te gospode.

»Pri Jupiterju«, reče Marko Vinicij, »kako iz-
bero imaš !«

»Rajše imam izbero, nego število«; odvrne Pe-
tronij. »Vsa moja »familia«*) v Rimu ne presega števila
štirih sto glav, ter si mislim, da k osebni postrežbi samo
plačani ljudje potrebujejo večje število služabnikov,«

»Lepših teles nima niti Rudeeebradec«, reče. Vi¬
nicij ter razširi nosnice.

Na to odvrne Petronij prijazno in odkrito:

»Moj sorodnik si, toda jaz nisem tako nevljuden
kakor Basso, niti tako pedanten, kakor Aulo Fdaucij.«

*) Domače sužnje so imenovali »familia«.

- 39  -

Ko zasliši Vinicij poslednje ime, pozabi na deklici
z otoka Kosa, dvigne živahno glavo ter vpraša:

Kako ti je prišel na misel Aulo Plaucij ? Ali pa
veš, da sem prebil nekoliko dnij v njegovi hiši, potem
ko sem si izpahnil roko pod mestom? Plaucij je dospel
slučajno tjekaj ob času nezgode, in videč moje bole¬
čine, me je odpeljal domu, in tam me je ozdravil njegov
suženj, zdravnik Merion. Baš o tem sem hotel govoriti
s teboj 4 «

»čemu? Ali si se nemara zaljubil slučajno v Pom-
poiiijo? V takem slučaju te pomilujem: ona ni več
mlada ter je vrhu tega še krepostna. Ne morem si
predstaviti večje neprilike. Brrr !«

»Ne v Pomponijo !« odvrne Vinicij.

»Torej v katero?«

»Ko bi jaz sam vedel, v katero ? Toda jaz niti ne
vem prav, kako ji je ime: Ligija ali Kalina? Doma
jo kličejo Ligija, ker so Ligijanci njeni rojaki ; ima
pa še drugo barbarsko ime: Kalina, čudna je ona
hiša Plaucijeva ! V njej vlada trušč in mir kakor v
gaju Subiaea. Več dnij nisem niti vedel, da ondi pre¬
biva boginja. Naenkrat pa sem jo ugledal ob zori, ko
se je umivala pri vodometu na vrtu. Prisegam ti pri
oni peni, iz katere je postala Afrodita, da so prodirali
rudeči jutranji žarki njeno telo. Od onega časa sem
jo videl še dvakrat; od takrat dalje pa tudi nimam
več miru, nimam druge težnje, nego videti jo. Nočem
ničesar, kar mi more dati mesto, nočem žen, niti zlata,
nočem korintskega medu, niti jantara ali vina; hočem
samo Ligijo. Odkritosrčno ti povem, Petronij, da
koprnim po njej, kakor je koprnel oni Morfej, ki je
naslikan na mozaiku v tvojem tepidariju, po Paisitheji
cele dneve in noči.«

»Ako je sužnjica, pa si jo kupi.«

»Ona ni sužnjica.«

»Kaj je torej? Plaucijeva oproščenka?«

»Nikdar ni bila sužnica, torej ne more biti opro¬
ščenka.«

— 40  -

»Torej ?«

»Ne vem, ali je kraljeva hči, ali kaj podobnega?«

»Vzbujaš mojo radovednost, Vinicij.«

»Ako me hočeš poslušati, pomirim takoj tvojo
radovednost. Dogodba ni preveč dolga. Nemara si
osobno poznal Vajini j a, kralja Svevov, kateri, prognan
iz svoje domovine, je prebival dlje časa v Rimu ter
se je proslavil zlasti s tem, da je imel srečo pri igri
s kockami. Cesar Druz ga je posadil znovič na prestol.
Vannij, ki je bil v resnici surov človek, je vladal s
početka kaj dobro ter srečno vodil vojne ; pozneje pa
je jel devati iz kože ne samo svoje sosede, marveč
tudi lastne svoje Sveve. Takrat sta Vangij in Sido,
dva njegova sestriča, ter sinovi Vibilija, kralja Her-
mandurov, ga prisilila, da je znovič odšel v Rim —
poskušat srečo s kockami.«

»Spominjam se, to so Klavdijevi nedavni časi.«

»Da. Napočila je vojna. Vannij je pozval na po¬
moč Jazige, njegovi sestriči pa so pozvali na pomoč
Ligijce, kateri so bili slišali o Varinijevem bogastvu,
ter privabljeni z nadejo po bogatem plenu, so dospeli
v tako ogromnem številu, da se je začel bati sam cesar
Klavdij za mir ob meji. Klavdij se ni hotel mešati v
vojno barbarov, pisal pa je Atelu Histerju, ki je za¬
povedoval naddonavski legiji, naj pazi ostro na razvoj
vojne ter ne dopusti, da bi se kalil mir. Hister je torej
zahteval od Ligijcev, naj mu obljubijo, da ne presto¬
pijo meje, kar oni niso samo obljubili, marveč mu
dali celo zastavnike, med katerimi se je nahajala tudi
hči njih poveljnika. Saj ti je gotovo znano, da barbari
gredo v boj z ženami in otroki. Torej moja Ligija je
hči onega poveljnika.«

»Odkod veš vse to?«

»Povedal mi je to sam Aulo Plaucij. Ligijci takrat
v resnici niso prestopili meje, toda barbari prihite
kakor burja ter zopet zginejo kakor burja. Tako so
zginili tudi Ligijci s turovimi rogovi na svojih glavah.
Pobili so Vannijeve Sveve in Jazige, toda njihov kralj

— 41

je padel v boju, in zastavniki so ostali v rokah Hister-
jevih. Mati je umrla kmalu, deklico pa je poslal Hister,
ne l ede, kaj naj stori ž njo, poveljniku nad vso Ger-
inanijo, Pomponiju. Ta se je vrnil po dokončani vojni
s Kati v Rim, kjer mu je Klavdij, kakor veš, dovolil,
slaviti triumf. Deklica je torej šla za vozom zmago¬
valca, toda po dovršeni slavnosti, ker je niso mogli
smatrati za jetnico, ni vedel Pomponij, kaj naj stori
ž njo, ter jo je naposled izročil svoji sestri Pomponiji
Grecini, Plaucijevi ženi.

V tej hiši, kjer je, počenši od gospodarja do pe¬
rutnine v kurniku, vse krepostno, izrastla je tudi de¬
klica gotovo tako krepostna kakor Grecina sama ter
tako zala, da je Popeja v primeri ž njo kakor jesenska
smokev poleg hisperijskega jabolka.«.

»Nu, torej ?«

■ Ponavljam ti, od onega časa, ko sem videl, kako
jutranji žarki prodirajo njeno telo, sem se strastno

zaljubil va njo.«

Torej je tako prozorna, kakor mlada sardina?«

»Ne šali se, Petronij, in ako te moti mir, s ka¬
terim govorim o svoji izgubi, pa vedi, da zakriva
prižasta obleka pogostoma globoke rane. Treba pa je,
da ti tudi povem, da ko sem se vračal iz Azije, sem
prespal jedno noč v svetišču Mopsovem, hoteč videti
v sanjah bodočnost. Ondi se mi je prikazal v sanjah
sam Mops ter mi dejal, da v mojem življenju nastane
velika promena, a to vsled ljubezni.«

»čul sem, kako je govoril Plinij, da ne veruje v
bogove, pač pa veruje v sanje — in nemara ima prav.
Moje šale mi ne branijo, da časih mislim, da se res
nahaja samo jedno, večno, vsemožno božanstvo, ki je
vse ustvarilo, Venus Genitrix. Ono združuje duše,
združuje' telesa in stvari. Eros je rešil svet iz kaosa.
Ali je prav storil, to je drugo vprašanje; ker pa je
temu tako, moramo priznavati njegovo moč...«

»Oh, Petronij! Lože je na svetu za modroslovje,
nego za dober svet.«

— 42  —

»Povej mi torej, kaj hočeš prav za prav?«

»Ligijo hočem imeti! Hočem, da bi te moje roke,
ki sedaj objemajo samo zrak, mogle objeti njo ter pri- .
tisniti jo na prsi. Hočem dihati njeno ozračje. Ko bi ...
bila sužnjica, dal bi za njo Aulu sto deklet z nogami,
pobeljenimi z apnom v znamenje, da so prvikrat iz¬
postavljene na prodaj. Hočem jo imeti v svoji hiši
dotle, dokler moja glava ne bo tako bela kakor vrhu¬
nec Sorakta po zimi.«

»Ona ni sužnjica, vsekako pa pripada k Plaucijevi
»familiji«, in ker je sirota, se sme smatrati za »alumna«. I
Plaucij bi ti jo mogel odstopiti, ako bi hotel.«

»Ti bržkone ne poznaš Pomponije Grecine, Sicer
pa jo imata oba tako rada, kakor bi bila njun lastni
otrok.«

Pomponijo poznam. Ako bi ne bila žena Aulova,
bi, bilo mogoče, najeti jo, da bi jokala..pri mrličih. Od
Julijine smrti še ni odložila črne obleke ter je sploh
taka, kakor bi hodila po livadi, obraščeni z ašfode-
lami. Ona je pravi »feniks« med našimi ženskami.. .
Ali si že čul, da se je izlegel zares nekak Feniks v
gornjem Egiptu, kar pa se ne zgodi več nego enkrat
v pet sto letih ?«

»Petronij ! Petronij! O Feniksu se pomeniva
drugikrat.«

»A kaj naj ti rečem; moj Marko! Poznam Aula
Plaucija, kateri me ima kolikor toliko rad, akoprav
obsoja moj način življenja ; da, nemara me ima še
rajši od drugih, ker ve, da nikdar nisem bil ovaduh,
kakor na primer Domicij Afer, Tigelin in vsa ona
tolpa Ahenbarbovih prijateljev. Ne smatram se za
stoika, ali obsodil sem vendar pogostoma mnoge pre¬
stopke Neronove, na katere sta gledala Seneka in
Burh skozi prste. Ako torej misliš, da ti morem biti
v čem na uslugo, sem pripravljen, postrečiti vsaki hip.«

»Mislim, da. Ti imaš nanj velik vpliv, a vrhu tega
si dobro znan s takimi opravili. Ko bi vse to dobro
prevdaril ter hotel govoriti s Plaucijem.. .«<

43  —

»Ti si, preveč domišljuješ o mojem vplivu in moji
spretnosti ; toda ako se pojde samo za to, spregovorim
s Plaucijem, brž ko se vrne v mesto.«

«Pred par dnevi se je že vrnil.«

»Pojdiva torej jv triclinum, kjer naju čaka zajutrek,
in ko se okrepčava, se dava odnesti k Plauoiju.«-

»Vedno si mi bil drag«, odvrne na to živahno
Vinicij — »toda sedaj hočem med svoje Lare posta¬
viti tvoj kip, evo tako lep, kakor je ta, ter mu prina¬
šati žrtve.« -■

Po teh besedah se obrne h kipom, ki so krasili
jedno celo steno, ter pokaže z roko na kip Petronija,
ki je bil izdelan nalik Hermesu s palico v roki.

Pri tem doda : ;  ,

»Pri Helijevi luči ! Ako je »božjanstveni« Ale¬
ksander bil podoben tebi, pa se ne čudim Heleni.«

V teh besedah je bilo toliko odkritosrčnosti, ko¬
likor laskanja, kajti Petronij, dasiravno starejši in
manj atletičen, je bil lepši od Vinicij a.

Ženske v Rimu so občudovale ne le njegov okus
in bister razum, marveč tudi telo, To občudovanje se
je tudi opažalo na licih onih deklic z otoka Kosa, ki
sta sedaj urejevali gube njegove toge in od katerih
mu je jedna, Eunice z imenom, ki gaje  skrivoma
ljubila, pokorno in navdušeno zrla v oči.

Toda on se za to ni zmenil, marveč se samo na¬
smehnil Viniciju ter mu začel narekovati Senekovo
sodbo o ženskah:

»Animal. impudens.». itd.«

Na to ga je objel ter odpeljal v triclinium.

II.

Po jedi, ki se je imenovala zajutrek, h kateri sta
naša dva znanca prisedla takrat, ko so se navadni
umrjoči ljudje že davno naobedovali, svetuje Petronij,
naj nekoliko zadremljeta. Po njegovem mnenju je bilo

— 44  —

še prezgodaj za posete. Nahajajo se sicer ljudje, ki
navadno obiskujejo svoje znance takoj po solnčnem
vshodu ter smatrajo ta običaj za stari, rimljanski. Toda
on, Petronij, ga smatra za barbarski. Najprimernejše
za to so popoldanske ure, vsekako pa še le one, ko
solnce za  zaide na drugo stran tempelja Jupiterja ka-
pitolinslnfga ter jame poševno zreti na Forum. Vroče
je še, in ljudje kaj radi spe po obedu. Ob tem času
je kaj prijetno poslušati šum vodometa v atriju ter
po kratkem sprehodu dremati v rudečkasti svetlobi,
ki je prodirala skozi cembe na pol spuščenega velarija.

Vinicij mu pritrdi, na kar se jameta sprehajati
in razgovarjati o tem, kar je bilo slišati novega na
Palatinu in v mestu, ter nekoliko modrovati o življenju.
Na to je stopil Petronij v cubicui, toda spal ni dolgo,
čez pol ure je prišel zopet na dan, ter podrgnivši si
roke in senci z duhtečim oljem, je dejal: »Sedaj sem
gotov.«

Nosilnica je že dolgo čakala; zato sta krenili
in se dala odnesti na Vicus Patricus k Aulijevi hiši.
Petronijevo stanovanje se je nahajalo na južni strani
Palatina, poleg tako imenovane Carinae; najkrajša
pot tjekaj je držala čez Forum, toda Petronij se je
hotel ob enem pomuditi nekoliko pri dragotin arju
Idomenu; zato je naročil, naj ju sužnji ponesd čez
Vicus Apollinis in Forum proti Vicusu Sceleratusu, na
čigar voglu je bilo polno različnih krčem.

Orjaški zamorci so dvignili nosilnice ter krenili
na pot; pred njimi so šli sužnji, imenovani pediseque.
Petronij je molčal nekaj časa, držeč si duhteče roke
pred nos. Zdelo se ti je, da nekaj premišljuje; čez
nekaj časa pa je dejal:

»Dozdeva se mi, da bi tvoja izvoljenka, ako ni
sužnjica, smela zapustiti Plaucijev dom ter se preseliti
v tvojo hišo. Obdal bi jo z ljubeznijo, obsipal z bo¬
gastvom, kakor jaz svojo oboževano Chrižotemido,
katere pa sem, med nama rečeno, tako sit, kakor
ona mene.«

— 45

Marko otrese glavo.

»Mari ne?« vpraša Petronij. »V najhujšem slu¬
čaju bi našel pokroviteljstvo pri cesarju, ker smeš biti
zagotovljen, da bi bil po mojem vplivu naš Rudeče-
bradec na tvoji strani.«

»Ti ne poznaš Ligije«, odvrne Vinicij.

»Toda, dovoli mi, da te vprašam, ali jo ti poznaš
drugače nego samo na videz ? Ali si govoril ž njo ?
Ali si jej priznal svojo ljubezen?«

»Videl sem jo najpoprej pri vodometu in potem
sem jo še dvakrat srečal. Vedi, da sem stanoval ob
času svoje nezgode v Aulovi hiši v stranski vili, do¬
ločeni za goste, in da radi izpahnene roke nisem mogel
sesti k skupni mizi. Še le zvečer onega dne, ki sem
ga bil odločil za odhod, sem srečal Ligijo pri večerji,
toda nisem mogel spregovoriti ž njo ni besedice. Moral
sem poslušati Aula, ki je pripovedoval o svojih zmagah,
katere je dosegel v Britaniji, a potem o propadu malih
gospodarstev v Italiji, kateremu je še Licinij Štolo
hotel opomoči. Sploh ne vem, ali zna Aulo govoriti o
čem drugem, ter ne pričakujem, da začujem od njega
kaj drugega, k večjemu, ako le hočeš, o popačenosti
sedanjega sveta. Oni rede fazane v kurnikih, pa jih
ne jedo, ker si mislijo, da se za vsakim snedenim fa¬
zanom približuje konec rimske moči. Vdrugič sem jo
srečal pri vodnjaku na vrtu, držečo v roki rogozo,
katero je namakala v vodo ter škropila ž njo okrog
stoječe irise. Poglej moja kolena ! Herakleja pozivam
za pričo, da se niso tresla, ko so šli naši oddelki proti
množici Partov, toda trepetala so ondi pri vodnjaku.
Ves zbegan, kakor kak dečko, ki še nosi bullo na
vratu, sem jo prosil samo z očmi, naj mi prizanese in
dlje časa nisem mogel spregovoriti niti besedice.«

Petronij ga pogleda nekako zavistno.

»Srečen človek!« mu reče. »Ako bi svet in živ¬
ljenje bila tudi najslabša, jedno ostane v njima vedno
dobro — mladost!«

čez nekaj časa ga vpraša :

— 46  -

»Ali res nisi spregovoril ž njo?«

»Seveda. Ko nekoliko pomislim, sem ji rekel, da
se vračam iz Azije, da sem si pa ondi pred mestom
izpahnil roko ter dokaj trpel radi tega, toda v tem
trenutku, ko moram zapustiti to gostoljubno hišo, vidim,
da je tukaj trpljenje Slajše, nego kje drugje veselje,
ter bolezen dokaj cenejša nego kje drugje zdravje. :
Ona je istotako zbegana poslušala moje besede, pobe¬
sila glavo ter risala nekaj s svojim trsom po žoltem
pesku. Na to je dvignila oči, še enkrat pogledala one
načrtane znake, še enkrat obrnila pogled va-me, kakor
da me je hotela nekaj vprašati, na to pa je zbežala
urno kakor plašna srna.«

»Ali ima lepe oči ?«

»Kakor morje, in kar vtonil sem v njih, kakor v
morju. Verjemi mi, da je Arhipelag manj moder, čez
nekaj časa je pritekel mali Plaucij ter me nekaj vprašal;
toda nisem razumel, kaj hoče.«

»O Athene!« zakliče Petronij, »snemi temu mla¬
deniču raz oči zaveso, katero mu je privezal Eros, ker
sicer si razbije glavo ob stolp v svetišču Venere!«

Na to se obrne k Viniciju.

»O, ti pomladni popek na drevesu življenja, ti
prva zelena vejica vinograda. Namesto k Plauciju imel
bi te dati odnesti h Gelociju v šolo za neizkušene
mladeniče.«

»A kaj hočeš prav za prav?«

»Kaj je načrtala na pesku? Ali ime Amora, ali
srce, prebodeno z njegovo pušico, ali kaj' takega, iz
česar si mogel spoznati, da so Satiri že šepetali tej
vili na ušesa razne tajnosti življenja ? Kako, da nisi
pogledal onih znakov ?«

»Dalje nosim togo, nego si misliš«, odvrne Vinicij,
in predno je pritekel mali Aulo, sem one znake skrbno
pregledal. Znano nam je, da grška in rimska dekleta
rišejo na pesek priznanje, katerega jim usta nočejo
izgovoriti... Toda ugani, kaj je narisala?«

47  —

»Ako je bilo kaj drugega nego to, kar sem že
imenoval, pa ne uganem.«

»Ribo !«

»Kaj praviš ?«

»Pravim : ribo. Ali mar naj pomeni to, da se v
njenih žilah pretaka hladna kri? Ne vem! Toda ti,
ki si me krstil za pomladni popek na drevesu, življenj a,
veš gotovo pogoditi, kaj, pomeni to znamenje ?■<

»Carissime! obrni se s tem vprašanjem na Plinija.
On ve, kaj so ribe. Ko bi še živel starij Apicij, ta bi
ti tudi utegnil kaj povedati, ker je pojedel v svojem
življenju več rib, nego jih more obseči pristan
neapolski.«

Daljši razgovor jima pretrga trušč na glavnih
ulicah, kamor so ju zanesli nosači. Oez Vicus Apollinis
so krenili na Forum Romanum, kjer se je zbrala v
lepem vremenu pred solnčnim zahodom množica po¬
hajkujočih ljudij, ki so se sprehajali med stebričjem,
pripovedovali si novice, ali pa jih poslušali, ogledovali
nosilnice znamenitih ljudij ter konečno ocenjevali izložbe
zlatarjev, knjigarjev in drugih prodajalcev, katerih je
bilo polno v poslopjih, obkoljujočih širni prostor proti
Kapitolu. Polovica Foruma je bila že pogreznena v
senco, med tem ko so se lesketali vitki stebri više
stoječih tempeljev v solnčni svetlobi pod lazurom, me-
taje dolge sence na mramornasti tlak. Bilo jih je polno,
toliko da se ti je gubil pogled med njimi kakor v gozdu.
Zdelo se ti je, da je vsem tem stavbam in stebričju
pretesno v tej skupini. Kopičile so se druga nad drugo,
raztežaje se na desno in na levo, a v sredini in na
straneh pa se je stekala človeška reka; množice so se
sprehajale pod oboki bazilike Julija Cezarja, druge so
sedele na stopnjicah Kastora in Poluksa, brnele mimo
tempelja Veste, podobne na tem prostornem mramor-
nastem tlaku roju pisanih metuljev ali raznobarvnih
kukcev. Od zgoraj so dohajale čez orjaške stopnjice od
strani tempelja, posvečenega »Jovi optimo, maximo«,
nove tolpe. Ponekje so poslušali govornike, tu pa tam

— 4b —

se je začul krič prekupcev, prodavajočih vino, ali
vodo, pomešano s smokvinim sokom, krič mazačev,
prodajajočih čudovita zdravila, vražarjev, ki so od¬
krivali izgubljene reči, in krič onih, ki so razlagali
sanje. Semtertje so se mešali s tem truščem in kriki
glasovi pljunke, egiptovskih tamburic in grških piščalk.
Tu pa tam so bolehavi, pobožni, ali s skrbmi obloženi
ljudje nesli v tempelj žrtve. Med množico so se vse-
dale na mramornasti tlak tudi tolpe golobov, pobiraje
nasuto zrnje, ki so časih truščno zleteli kvišku, spuščaj e
se zopet drugje na prazen tlak.

Včasih pa je stopila množica vsaksebi pred no¬
silnicami, v katerih so bila videti lica odličnih žen ali
pa glave senatorjev in vitezov. Raznojezična množica
je izgovarjala na glas njih imena z dostavki pohvale
ali graje. Med temi množicami so se sprehajali s po¬
časnimi koraki oddelki vojakov ali stražnikov, skrbe¬
čih za poulični red. Grški jezik se je čul povsodi tako
pogostoma kakor latinski.

Vinicij, ki že davno ni bil v mestu, je z veliko
radovednostjo opazoval te človeške roje in ta »Forum
Romanum«, ki je gospodaril nad celim svetom, in ka¬
teri je bil od njega tako obkoljen, da ga je Petronij,
ko je pogodil misli svojega tovariša, imenoval »gnezdo
Kvirita — brez Kvirita«. Mestni živelj se je izgubljal
zares v tej velikanski množici, sestavljeni iz vseh na¬
rodov in vseh plemen.

Tu si videl Etiopljane, orjaške rusolase ljudi iz
daljnega severa, Britance, Gale in Germane, navskriž
gledajoče bivalce Serikuma, ljudi z obrežja Eufrata
in Inda z rudečimi bradami, Sirijce z obrežja Oronta
s črnimi in nežnimi očmi, prebivalce arabskih puščav,
suhe kakor kost, Žide s upadlimi prsi, Egipčane z
večno malomarnim nasmehom na licu, Numide in Afri-
kance ; potem Grke iz Helade, ki so ob enem z Rim¬
ljani vladali nad mestom, in sicer z znanjem, umet¬
nostjo, razumom in premetenostjo, Grke z otokov in
iz Male Azije, iz Egipta, iz Italije in narbonske Galije.

- 49  -

Med množico sužnjev s prebodenimi ušesi ni nedosta-
jalo tudi prostih, pohajkujočih ljudij, za katere se je
brigal Cesar ter jih hranil in oblačil, in prostih tujcev,
katere je privabilo v velikansko mesto ugodno živ¬
ljenj.’. Videl si tu tudi prekupnike in duhovnike Se-
rapija s palmovimi vejami v rokah, duhovnike Izide,
kateri so donašali na žrtvenike več žrtev nego v tem¬
pelj kapitolskega Jupitra, ter duhovnike Kibeline,
noseče v rokah zlate klase pšenice, duhovnike potujočih
božanstev, plesalke z vshoda s prižastimi mitrami,
prodajalke amuletov, krotitelje gadov, kaldejske mage
ter konečno ljudi brez vsakega posla, ki so vsaki
teden zahajali k nadtiberskim žitnicam po žito, ki so
se tepli za loterijske listke v cirku, ki so prenočevali
v zatiberskih hišah ter so stikali v solnčnih in toplih
dneh v raznih preddvorih, v nagnusnih ljudskih ku¬
hinjah, na Milvijevem mostu, ali pred stanovanji pre¬
možnih ljudij, kjer so jim sedaj pa sedaj metali ostanke
raz mize sužnjikov.

Petronija so te tolpe dobro poznale. Ob Vinicijevi
ušesi se je neprestano odbijal klic : »Hic est« — to
je on !. . . Ljubili so ga radi njegove darežljivosti, a
zlasti je narastla njegova veljava od onega časa, ko
se je zvedelo, da se je izjavil pred cesarjem proti ob¬
sodbi k smrti, izrečeni nad jedno celo »familijo«, to
je nad vsemi sužnji prefekta Pedanija Sekunda, brez
razlike na spol in starost, in sicer zato, ker je ubil
nekdo izmed njih tega okrutneža v trenutku svoje
obupnosti. Petronij je ponavljal dovolj glasno, da mu
je bilo to vse jedno in da je izrekel cesarju kot arbiter
elegantarium zgolj svoje zasebno mnenje, ker je nje¬
govemu estetičnemu čustvu bila zoprna ona barbarščina,
dostojna samo Skitov, ne pa Rimljanov. Toda narod,
ki se je razburjal radi tega klanja, je jel od tega časa
ljubiti Petronija.

Toda on se za to ni zmenil. Dobro si je ohranil
y spominu, da je ljubil narod tudi Britanika, katerega
je zastrupil Nero, ter Agripino, katero je dal umoriti,

4

— 50  —

in Oktavijo, katero so zadavili na Pandatariji, ko so
jej poprej odprli žile v parni kopeli, ter Eubelia Plauta,
ki je bil izgnan, in Trazeasa, kateremu je vsako jutro
moglo prinesti smrtno obsodbo. Ljubezen naroda se
je mogla smatrati kot nekako slabo znamenje, in skep¬
tični Petronij je bil ob enem dokaj praznoveren. Kazun
tega je preziral prostake iz dveh vzrokov : kot aristo¬
krat in kot estetik. Ljudje, smrdeči po opraženem
bobu, katerega so nosili v nedrij ah, ki so bili vrhu
tega še neprenehoma znojni od igre »more«, niso za¬
služili po njegovem nazoru naslova ljudje.

Ne odgovarjaje radi tega ni na ploskanje, niti
na poljube, pošiljane mu z ust z roko, je pripove¬
doval Marku dogodbo o Pedaniju, rogaje se pri tem
spremenljivosti poulične sodrge, ki je pozdravljala takoj
drugi dan po onem groznem dogodku s slava-klici
Nerona, ko se je peljal v svetišče Jupitra Statora.
Pred Avirnusovo knjigarno je zapovedal nosilcem ob¬
stati; kupil je mali rokopis in ga dal Vinieiju.

»To je dar za-te,« mu je dejal.

»Hvala !« odvrne Vinicij. Na to pogleda na naslov
ter vpraša :

»Satiricon ? To je nekaj novega. Od koga je to?«

»Moje je. Toda jaz nočem biti naslednik Ruffi-
nija, čegar dogodbo sem ti hotel povedati, niti na¬
slednik Fabricija Vejenta, ker o tem še nihče ne ve,
pa tudi ti ne pravi tega nikomur.«

»Ali mi nisi rekel, da ne pišeš verzov«, reče Vi¬
nicij, ko je pogledal v rokopis, »a tu pa vidim prozo,
gosto prepleteno ž njimi.«

»Kadar boš to čital, obrni svojo pozornost zlasti
Trimalchionovi gostiji. Kar se tiče stihov, ti povem,
da so se mi pristudili od onega časa, ko sem izvedel,
da Nero piše epos. Vitelij, kadar hoče prenapolnjenemu
želodcu pomagati, si vtakne malo paličico iz slonove
kosti v grlo; drugi rabijo v ta namen flamingovo
perje, namočeno v olje, ali pa sok divjega pelina, jaz
pa čitam Neronove pesmi, in nasledek je takoj jeden

— 51  —

in isti. Pa jih potem lahko hvalim, ako ne s čisto
vestjo, pa vsaj s praznim želodcem.«

Po teh besedah ustavi znovič nosilnice pred zla¬
tarjem Idomenom, in ko je opravil ondi svojo reč za¬
stran dragotin, zapove, da ju odneso naravnost v
Aulovo hišo.

»Potoma ti povem v dokaz, kaj je pisateljsko sa¬
moljubje, dogodbo o Ruffinu,« reče tovarišu.

Toda predno je začel, krenejo nosači na Vicus
Patricius ter kmalu na to obstanejo pred Aulovo hišo.
Mladi in krepki ,janitor‘ jima odpre vrata, ki drže
v ostium, nad katerimi ju je pozdravljala sraka, zaprta
v kletki, vriščeč z besedo : ,salve*.

Na poti iz drugega preddvorja, nazvanega ostium,
do pravega atria, reče Vinicij :

»Ali si opazil, da je vratar tukaj brez verige ?«

»To je čudna hiša!« odvrne poluglasno Petronij.
»Gotovo ti je že znano, da imajo Pomponijo Graecino
na sumu, da je udana nekemu vzhodnemu prazno¬
verju, ki je oprto na češčenje nekakega Krista. Zdi
se mi, da je razglasila to o njej Krispinilla, katera ne
more odpustiti Pomponiji, da jej jeden mož zadoščuje
za vse življenje . . . Bila je radi tega sojena od rod¬
binske sodbe.«

»Prav imaš, da je to čudna hiša. Pozneje ti povem,
kaj sem tu videl in slišal.«

V tem hipu prideta v atrium. Za atrium določeni
suženj, imenovan atriensis, odpošlje nomenklatora, da
prijavi gosta; drugi služabniki pa njima takoj doneso
stole in male klečalnike pod noge. Petronij, ki si je
domišljeval, da vlada v tej hiši večna tuga, ker še
nikdar ni bil v njej, se je oziral začuden naokrog z
nekakim občutkom prevare, kajti atrium je delal nanj
prijeten vtis. Od zgoraj je prodirala skozi velik predor
jasna svetloba ter se lomila v tisoče isker na vodo¬
metu. čveterooglato jezerce z vodometom na sredi,
prirejeno za dež, ki je ob grdem vremenu padal skozi
predor, se je imenovalo implavium ter je bilo obkoljeno

4 *

— 52  -

z lilijami in anemonami. Videlo se je, da so bile
lilije kaj priljubljene cvetke v tej hiši, kajti bilo jih
je tukaj mnogo, belih in rudečih, kakor tudi modrih
potočnic, katerim so bili nežni listki kakor posrebrneni
od vodnih kapljic. Med mokrim mehom, v katerem so
bili skriti lonci z lilijami, in med bujnim listjem so
bili videti mali bronasti kipi, predstavljajoči otroke in
povodne ptice.

V jednem kotu je bila videti bronasta košuta, ki
je klonila k vodi svojo od vlage že povsem zeleno
glavo, kakor da se je hoče napiti. Tlak v atriumu je
bil iz mozaika ; stene so bile deloma obložene z ru-
dečim mramorom, deloma lesene, ozalšane s slikami
rib in ptičev, ki so ugajale očem vsled svoje razno-
barvnosti. Vrata v stranske prostore so bila ozalšana
z želvo vino ali s slonovo kostjo ; poleg sten med vrati
so stali kipi Aulovih prednikov. Povsod se je pojav¬
ljalo bogastvo, ki se ne kaže v razkošju, marveč v
plemenitosti in samozavesti.

Petronij, v čegar stanovanju je bilo dokaj več
lepote in razkošja, tukaj vendar ni mogel dobiti ni¬
česar, kar bi bilo žalilo njegov okus, in že se je obrnil
k Vinici ju, da bi mu izrekel posledico svojega opazo¬
vanja, kar suženj ,velarius‘ mahoma odgrne preprogo,
ki je delila atrium od tablina, za katerim se objavi
urno se bližajoči Aulo Plaucij.

Bil je to človek, ki se je že bližal večernim dne¬
vom svojega življenja, z belo glavo, toda še čvrst in
energičen, s kratkim licem, vsled česar je bil nekako po¬
doben orlu. V tem hipu seje zrcalilo na njegovem licu ve¬
liko začudenje, da, celo nemir radi tega nepričakovanega
obiska Neronovih prijateljev, tovarišev in zaupnikov.

Toda Petronij je bil preveč vešč in preveč bister
človek, da bi ne bil opazil tega ; zato je rekel takoj
po prvem pozdravu, da prihaja, zahvalit se za pomoč,
katero je dobil v tej hiši sin njegove sestre ter da je
samo ta hvaležnost vzrok njegovega obiska ; opravi¬
čuje ga tudi to, da sta si z Aulom stara znanca.

— 53  —

Aulo pa ga je zagotovljal od svoje strani, da mu
je Petronij drag gost. Kar se pa tiče hvaležnosti, je
dejal, da mu je iste sam dolžan, dasi se nemara Pe¬
tronij niti ne zaveda, za kaj.

Petronij tega v resnici ni vedel. Zaman je dvignil
kvišku oči ter si prizadeval, spomniti se na kako
Auiu izkazano uslugo. Ni se spomnil nobene, k večjemu
ono, katero je nameraval skazati Viniciju. Nehote se
je res utegnilo pripetiti kaj podobnega, toda samo
nehote.

»Ljubim in visoko cenim Vespazijana«, reče Aulo,
»kateremu si ohranil življenje, ko se mu je pripetila
nezgoda, da je zaspal, ko bi imel poslušati cesarjeve
stihe.«

»Doletela ga je sreča«, odvrne Petronij, »a to
radi tega, da jih ni slišal — toda ne ugovarjam, da
bi bilo to utegnilo nesrečno skončati. Rudečebradec
je hotel k njemu že poslati centurija s prijateljskim
naročilom, naj si odpre žile.«

»Ti pa, Petronij, si se mu smejal.«

»Da — toda rajše nasprotno. Rekel sem mu, ako
je Orfej znal s svojo pesmijo pomiriti divje zverine,
da je tudi njegova slava enaka Orfejevi slavi, ker je
znal s pesmijo zazibati v spanec Vespazijana. Rudeče-
bradcu se je moči celo rogati, ako tiči v tem roganju
nekako prilizovanje. Naša milostljiva Augusta Poppeja
zna to izvrstno.«

»Zares, takšni časi so,« odvrne Aulo. Manjkata
mi dva zoba, ker mi ju je izbil kamen, vržen z roko
Britanca, radi česar govorim nekako žvižgaje, vendar
najsrečnejše dneve svojega življenja sem prebil v
Britaniji.«

»Ker so bili to dnevi zmage,« doda Vinicij.

Toda Petronij v strahu, da bi ne začel stari voj¬
skovodja praviti o davnih svojih bojih, je zasuknil brzo
predmet razgovora. Rekel je, da so našli mrtvo volčje
ščene z dvema glavama, in da je baje pred kratkim
treščilo ter strela poškodovala ogelni kamen v svetišču

• — 54  -


Lune, kar je nečuvena stvar vsled tega, ker se je to
zgodilo tako pozno v jeseni. Neki Kotto, kateri mu je
to pripovedoval, je dodal k temu, da duhovniki tega
svetišča napovedujejo vsled tega propad mesta ali
vsaj nesrečo v kaki veliki hiši, ki bi se pa dala le z
nenavadnimi žrtvami še odvrniti.

Ko je cul Aulo to pripovedovanje, je izrekel
mnenje, da ni mogoče, ne upoštevati takšna znamenja.
Da morejo biti bogovi razjarjeni radi prenapolnene
mere zločinov, v tem ni nič čudnega, in v takšnem slu¬
čaju bi bile prosilne žrtve popolnoma na svojem mestu.

Na to odvrne Petronij :

»Tvoja hiša, Plaucij, ni sicer prevelika, dasiravno
v njej stanuje velik človek ; moja je zares večja za
takega ničevnega lastnika, toda istotako je le mala.
Toda ako pojde tu za nesrečo kake tako velike hiše,
kakor je na primer ,domus transitoria', se pa že splača
prinašati žrtve v ta namen, da se odvrne ta nesreča.«

Plaucij ni odgovoril na to vprašanje, katera pre¬
vidnost je nekako bolestno taknila Petronija, kajti pri
vsem svojem pomanjkanju čuta za razliko med dobrim
in slabim ni bil nikdar ovaduh, in radi tega je bil
razgovor ž njim popolnoma varen.

Radi tega spremeni znovič predmet razgovora
ter jame hvaliti Plaueijevo stanovanje in dober vkus,
ki vlada v tej hiši.

»Stara hiša je to«, odvrne Plaucij, »na kateri
nisem spremenil ničesar od onega časa, kar sem jo
podedoval.«

Z odstranitvijo preproge, ki je delila atrium od
tablina, je bila hiša vseskozi odprta, tako, da je čez
tablinum in nasledujoči peristilum ter nadaljno dvo¬
rano bilo moči videti na vrt, ki se ti je zdel kot ne¬
kaka svetla slika, udelana v temni okvir. Veseli otroški
smeh je odmeval od ondot v atrium.

»Oh, poveljnik«, reče Petronij, »dovoli nam od
blizu zaslišati veseli smeh, katerega se danes čuje
tako malo.«

— 55  -

»Zelo rad,« odvrne Plaucij ter vstane. »To sta
moj drobni Aulo ter Ligija, ki se igrata. Toda kar se
smeha tiče, domišljam si, Petronij, da ga ne pogrešaš

v življenju.

»Življenje je za smeh — za to se tudi smejem«,
odvrne Petronij, »tu pa smeh zveni drugače.«

»Petronij«, doda Vinicij, »se ne smeje po cele
dneve — marveč rajše po noči.«

Tako se razgovarjaje so prekoračili po dolgosti
hišo ter dospeli na vrt, kjer sta se igrala Ligija in
mali Aulo z žogo, katero so sužnji, nalašč v ta namen
odločeni, ,spheristae' imenovani, pobirali s tal ter jo
njima dajali v roke. Petronij pogleda v naglici Ligijo:
mali Aulo, zagledavši Vinicija, priteče, da ga pozdravi,
a Vinicij se globoko prikloni lepi deklici z nekoliko
razkodranimi lasmi, ki je stala z žogo v roki; bila je
nekoliko zasopljena in zarudela.

Toda v vrtnem triclinu, ograjenem z bršljanom in
vinsko trto, je sedela Pomponija Grecina. Šli so k njej,
da jo pozdravijo. Petronij, dasiravno ni zahajal v
Plaucijevo hišo, jo je vendar-le poznal; videl jo je
pri Antistiji, hčerki Rubelija Plauta, ter v hiši Sene¬
kovi in Polionovi. Ni se mogel otresti občudovanja,
katero se ga je polaščevalo pri pogledu na njeno
otožno, toda uljudno lice, na njeno plemenito postavo,
gibanje in govorjenje.

Pomponija je do te mere begala njegov nazor o
ženah, da je začutil, dasiravno pokvarjen skozi in skozi
ter samozavesten, kakor nihče v vsem Rimu, do nje
posebno spoštovanje ter izgubljal vrhu tega nekoliko
poleg nje svojo samozavest.

Za to je sedaj, zahvaljuje jo za skrb za Vinicij a,
ponavljal kakor nehote besedo : ,domina', katera mu
nikdar ni prišla na misel, kadar se je na primer raz-
gdvarjal s Kalvijo, Krispinillo, s Skribonijo, Valerijo,
Polino in z drugimi ženami velikega sveta. Pri svojem
pozdravu in zahvali pa je tudi obžaloval, da je ni
moči srečati niti v cirku, niti v amfiteatru, na kar mu

— 56  -

je ona odgovorila mirno, položivši svojo dlan na mo- .
ževo dlan: »Starava se ter oba čimdalje bolj ljubiva
domače zatišje.«

Petronij je hotel nekaj omeniti, toda Aulo Paucij
doda s svojim žvižgajočim glasom :

»A čimdalje bolj se čutiva tuja med ljudmi, ki
celo naše rimske bogove kličejo z grškimi imeni.

»Bogovi so postali od nekaj časa sem samo ne¬
kake ritorične figure«, odgovori malomarno Petronij.
»ker pa so nas učili govorništva Grki, radi tega je men
samemu lože reči: Hera nego Juno.«

Po teh besedah obrne oči na Pomponijo, kakor
v znamenje, da razun nje mu nobeno drugo božanstvo
ni moglo priti na misel; na to pa je jel ugovarjati
temu, kar je rekla o svoji starosti : »Ljudje se sta¬
rajo zares urno, ali le oni, ki žive povsem drugačno
življenje ; radi tega so takšni, da se človeku zdi, da
je pozabil celo Saturn na nje. Pomponija Grecina je
prestopila zares že poldan svojega življenja, toda
ohranila si je nenavadno svežost kože, in ker je glavo
imela malo ter lice drobno, je bila videti še povsem
mlada.

Mali Aulo, ki se je od časa, odkar je zahajal
Vinicij v hišo, ž njim povsem spoprijateljil, se mu pri¬
bliža ter ga jame vabiti k igri z žogo. Za fantom
pride v triklinum tudi Ligija. V senci bršljana, v tre¬
petajoči svetlobi, ki se jej je igrala na licu, se je zdela
Petroniju še lepša nego na prvi pogled, in zares je bila
podobna kaki vili. Dasiravno doslej ni spregovoril ž
njo, vendar je vstal, se ji poklonil ter namesto drugega
pozdrava začel citovati besede, s katerimi je pozdravil
Odisej Nausikajo.

»Ne vem, ali si božanstvo ali umrljiva devica;
ali si stvar zemlje krila . ..«

Tudi Pomponiji je bila všeč vljudnost tega po-
svetnjaka. Ligija ga je poslušala vsa zarudela, raz¬
tresena, nezmožna, dvigniti kvišku svoje oči. Le raz
ustnice, na katerih se je igral smeh, ter raz lica je

— 57  —

bilo moči citati, da bojuje boj med dekličjo sramežlji¬
vostjo ter med željo, odgovarjati mu, in bržkone je
poslednja zmagala, kajti, ko je pogledala skrivoma na
Petronija, mu je odgovorila besede iste Nauzike, iz¬
govorjene kakor v kaki gledališki vlogi. Potem se je
zavrtela na peti ter zbežala kakor splašena srna.

Sedaj je prišla vrsta na Petronija, da se je čudil,
kajti on nikakor ni pričakoval, da zasliši ta Homerov
verz iz ust deklice, katero je smatral z Vinicijem vred
za potomko barbarov. Uprl je prašajoč pogled na
Pomponijo, toda ta mu ni mogla odgovoriti, ker je
zrla v tem hipu, smehljaje se, na ponos, ki se je zr¬
calil v obličju starega Aula.

Ni bil zmožen, skriti tega ponosa. Bil je naklo¬
njen Ligiji kakor lastnemu otroku, ali je navzlic svo¬
jemu starorimskemu prepričanju, katero mu je vele¬
valo : hudovati se nad grščino in delati proti njenemu
razprostiranju, smatral jo za vrhunec društvene omike.

Sam se je ni mogel nikdar dobro naučiti, kar je
skrivoma obžaloval; vsekako pa je bil vesel, da je
začul ta izobražen gospod ter ob enem pisatelj, ki je
gotovo smatral njegovo hišo za barbarsko, tu odgovor
v Homerovem jeziku.

»Imamo v hiši vzgojitelja Grka«, je dejal, obr-
nivši se k Petroniju, »kateri uči našega sina, deklica
pa posluša učenje. Sicer je še tičica, kaj mila tičica,
katero imava oba rada.«

Petronij je zrl sedaj na vrt na zabavajočo se
trojico. Vinicij je odložil togo ter metal v sami tuniki
žogo, katero je Ligija, stoječa njemu nasproti, sku¬
šala vjeti z rokami.

Deklica na prvi pogled ni napravila na Petronija
dobrega vtisa. Zdela se mu je prešibka. Toda od tre¬
nutka, ko jo je ogledal v triklinu bliže, si je domislil,
da le taka bi mogla biti juternica — in kot veščak je
razumel, da tiči v njej nekaj nenavadnega. Vse si je
ogledal, vse ocenil : rožnato in pozorno ličice, sveže
kakor nalašč ustvarjeno za poljub , kakor lazur modre

— 58  —

oči in alabastrovo belo čelo, bujne temne lase, leskeče
se nalik jantaru ali korintski medi, lahni vrat, okrogla
ramena ter vso postavo, nežno, gibčno in mlado nalik
mlaju ter svežo nalik razcvetajoči se cvetki.

Sprebudil se je v njem umetnik ter čestitelj kra¬
sote, kateri je začutil, da pod kipom te deklice bi bilo
mogoče zapisati besede : ,Vesna'.

Nakrat se je spomnil svoje Krisoteme ter se
spustil v razbrzdan smeh. Nakrat se mu je zdela s
svojim zlatim pudrom v laseh ter s počrnenimi obrvi
nenavadno vela, nalik uveneli roži... A vendar ga
je zavidal radi one Krisoteme ves Rim.

Na to se je spomnil Poppeje — in ona sloveča
Poppeja se mu je zdela isto tako kot nekaka brez¬
dušna, voščena maska. V tej deklici s prijetnim licem
ni bila samo Vesna, marveč tudi leskeča ,Psycha‘, ka¬
tera je prošinjala vse njeno rožnato telo, kakor žarek
prešinja svetilnico.

»Vinicij ima prav«, si je pomislil »in moja Kri-
sotema je stara, stara... kakor Troja!«

Na to, obrnivši se k Pomponiji Grecini in poka-
zavši na vrt, je dejal :

»Sedaj razumem, domina, da pri takšni dvojici
rajše ostajate doma nego se udeležujete gostij v
Palatinu ali v cirku.«

»Da,« odvrne ona, obrnivši svoj pogled na to
stran, kjer sta se nahajala mali Aulo in Ligija.

Stari vojskovodja pa je jel praviti zgodbo dekleta
in to, kar je slišal pred več leti od Atelija Histera o
narodu Ligov, bivajočih na daljnem severu.

Mladi ljudje so končali igro z žogo ter se nekaj
časa šetali po vrtu, podobni na črni prsti med mirtami
in cipresami trem belim kipom.

Ligija je držala malega Aula za roko. Gez nekaj
časa se vsedejo na klop pri ,pisciniji‘ sredi vrta. Toda
mali Aulo skoči kmalu na noge, da bi plašil ribe v
prozorni vodi. Vinicij pa nadaljuje razgovor, ki ga je
bil začel na prehodu.

— 59  —

»Tako je,« je dejal z globokim, tresočim se glasom.
— Komaj sem dospel semkaj, so me poslali k azijskim
legijam. Mesta nisem poznal, ni življenja, niti ljubezni.
Znam na izust nekoliko stihov Anakreonta in Horaca,
toda tako kakor Petronij ne znam govoriti v verzih.
Kot deček sem obiskoval šolo Musoniovo, kateri nam
je govoril, da sreča obstoji v tem : hoteti to, kar ho¬
čejo bogovi — radi česar je odvisno vse od naše volje.
Jaz pa si mislim, da je še druga večja in dražja sreča,
katera ni odvisna od naše volje, ker jo more podati
samo ljubezen.

Ako iščejo to srečo celo sami bogovi, torej jo
iščem, Ligija, tudi jaz, kateri doslej nisem poznal lju¬
bezni. Jaz hodim po njih stopinjah ter iščem ono, ki
bi mi hotela podati to srečo. . .«

Umolknil je in čez nekaj časa je bilo slišati samo
lahno pljuskanje vode, v katero je mali Aulo metal
kamenje ter plašil ž njimi ribe. Vinicij je nadaljeval
še s tišjim in mehkejšim glasom :

»Saj poznaš Vespazianovega sina Tita? Pravijo,
da ko je komaj prekoračil deška leta, se je tako za¬
ljubil v Bereniko, da mu je tuga skoro ugonobila
življenje. Tako bi imel tudi jaz ljubiti, o Ligija ! Bo¬
gatin najde bogatejšega nego je sam, slavnega za¬
senči drugi z večjo slavo, močnega močnejši pre¬
maga ... Torej zamore li sam cesar, zamore sam Bog
doživeti večje razkošje, ali biti srečnejši, nego pre¬
prost smrtnik ob času, ko mu na prsih vtriplje drugo
sr.ce, ali ko poljubuje ljubljene ustnice ? ... Takrat nas
ljubezen dela enake bogovom, o Ligija!«

In ona ga je poslušala nemirna ter začudena,
kakor bi poslušala glas grške piščalke ali glas citer.
Časih se ji je zdelo, da jej Vinicij poje nekako čudno
pesem, katera se zadira v njen posluh, vzburja v žilah
njeno kri ter ob enem prevzema srce z omedlevico,
strahom in nekako nerazumljivo radostjo. Zdelo se
jej je tudi, da jej govori nekaj, kar je dremalo doslej

- 60  —

v njej in da dobivajo do tega časa v meglo pogreznene
sanje določnejšo in krasnejšo obliko.

Med tem se je pomaknilo solnce že davno za
Tibero ter stalo že dokaj nizko nad Janilculskim vrhom.
Na nepremične ciprese je padala rudečkasta svetloba
in vse ozračje je bilo ž njo prešinjeno. Ligija je
dvignila svoje modre, kakor iz spanja sprebujene oči,
pogledala Vinicija, in on, v večernem svitu sklonjen
nad njo, s tresočo se prošnjo v očeh, se jej je zdel v
tem hipu lepši, nego so vsi ljudje, nego so vsi grški
in rimski bogovi, katerih kipe je videla v svetiščih.
On lahno stisne njeno roko s svojo ter vpraša :

»Ali si uganila, Ligija, čemu sem ti rekel to ? ...«

»Ne !« zašepeta ona tako tiho, da jo je Vinicij
komaj slišal.

Toda ni verjel, in stiskaj e čimdalje močneje njeno
ročico, bi jo bil pritisnil k prsim, vtripajočim vsled ne¬
mira, sprebujenega po čarobni deklici. Bil bi ji nemara
spregovoril še več vročih besed, ko bi se ne bil pri¬
kazal na stezi, obsajeni z mirtami, stari Aulo, ki se
jima približa ter reče :

»Solnce že zahaja; torej čuvajta se večernega
hlada in ne šalita se z Libitino.«

»Ne«, odvrne Vinicij, »nisem se še ogrnil doslej
s togo, ali ne čutim hladu.«

»O, sladko podnebje sicilijansko, kjer se zbira
po večerih narod na trgih, da se poslavlja s skupno
pesmijo od zahajajočega solnca ! In pozabivši, da je
svaril še pred hipom sam pred Libitino, jame pripo¬
vedovati o Siciliji, kjer je imel imetje in veliko gospo¬
darstvo, v katero se je bil zaljubil. Spomnil se je tudi,
da mu je že večkrat prišlo na misel, preseliti se v
Sicilijo ter ondi mirno končati življenje. »Dovolj rado
zebe onega, kateremu so zime pobelile glavo. Še ne
pada listje z drevja in nad mestom se razpenja laskavo
nebo, toda kadar vinograd porumeni, kadar sneg za¬
pade v albanskih gorah ter bogovi obiščejo z mrzlimi

- 61  -

vetrovi Kampanijo, takrat, kdo ve, če se ne preselim
v zatišje na svoje posestvo na deželi.«

»Ali te res veseli, zapustiti Rim, Plaucij?« vpraša
ga naglo vznemirjen Vinicij.

»Ta namen imam že davno«, odvrne Aulo, »ker
je ondi dokaj mirnejše in varnejše.«

Na to jame hvaliti znovič svoje Sadnike, črede,
hišo, skrito v zelenju, ter vrhove, obraščene z drevjem
in grmovjem, med katerim brenče roji čebel. Toda
Vinicij se ni zmenil za tako pripovedovanje, marveč
je mislil jedino na to, da bi utegnil zgubiti Ligijo, ter
je pogledal za Petronijem, kakor bi pričakoval od
njega jedinega rešitve.

Petronij, sedeč poleg Pomponije, je med tem gledal
za zahajajočim solncem, zrl po vrtu ter po ljudeh, sto¬
ječih poleg krnice. Njihova bela obleka na črni prsti
je kar žarela v večernih solčnih žarkih.

Na nebu so jeli oblaki rudeti ter se spreminjati
v vijolčasto barvo. Nebesni obok je dobil lilijevo barvo.
Orni obrisi cipres so postali še razločnejši nego pri
belem dnevu, pri ljudeh, med drevjem in na vsem
vrtu je zavladal večerni hlad.

Petronija je osupnil oni mir, osupnila zlasti za¬
dovoljnost ljudij. Na licu Pomponije, starega Aula,
njunega dečka in Ligije je bilo nekaj takega, kar še
ni videl na licih ljudij, ki so ga vsaki dan, ali bolje:
vsako noč obkoljevali. In s posebnim začudenjem je
mislil na to, da mora tu tičati nekaka krasota in
sladkost, katerih on, dasi je večno za njima dirjal,
ni poznal. Te misli ni mogel potlačiti v sebi in, obr-
nivši se k Pomponiji, je dejal:

»Premišljujem v duhu, kako različen je vaš svet
od onega, v katerem vlada naš Nero.«

Ona pa, dvignivši svoje drobno lice k večerni
zarji, je dejala ganljivo preprosto :

»Nad svetom ne vlada Nero, marveč — Bog.«

Nastalo je za nekaj časa -molčanje. V bližini
triclinija v drevoredu so se začuli koraki starega

- 62  -

vojskovodje, Vinicija, Ligije in malega Aula — toda
predno so dospeli, vpraša še Petronij :

»Ti torej veruješ v bogove, Pom ponija ?«

»Verujem v Boga, kateri je j edin, pravičen in
vsegamogočen,« odvrne žena Aula Plaucija.

III.

»Veruje v Boga, ki je jedin, vsegamogočen in
pravičen...« je ponavljal Petronij ob času, ko sta
sedela z Vinicijem zopet v nosilnicah. »Ako je Bog
vsegamogočen, zapoveduje nad življenjem in smrtjo,
ako je pravičen, po zasluženju pošilja smrt. Cernu
torej nosi Pomponija žalno obleko po Juliji? Ker
žaluje za Julijo, žali Pomponija svojega Boga. To
modrovanje moram ponoviti našemu Rudečebradcu
Opici, ker si mislim, da sem v zgovornosti jednak
Sokratu. Kar se tiče žen, pritrdim, da ima vsaka tri
ali štiri duše, toda nobene pametne. Naj Pomponija s
Seneko ali s Kornutom pomisli na to, kaj je njihov
veliki Logos... Naj pozove sence Ksenofonta, Parme-
nida, Zenona in Platona, ki se dolgočasijo ondi v Ki-
merejskih pokrajinah kakor ptiči v kletki — jaz sem
hotel govoriti ž njo in Plaucijem o nečem drugem.
Pri svetem trebuhu egiptovske Izide ! Ko bi rekel
kar tako naravnost, čemu sva prišla, slutim, da bi
zazvonela njihova čednost kakor bronast ščit, ako
vdariš po njem. Nisem smel. Ali mi verjameš, Vinicij,
da nisem smel ?

Pavi so krasni ptiči, toda njih krič je preveč
presunljiv. Bal sem se krika. Vsekako pa ne morem
drugače, nego pohvaliti tvojo izvoljenko. Pravcata
»Jutrnica?« Ali pa veš, na kaj me je še spominjala?
Na Vesno ! Toda ne na to našo v Italiji, kjer se komaj
tu pa tam kakšna ja"Blan pokrije s cvetjem, marveč
na ono Vesno, katero sem nekoč videl v Helveciji,
mlado, svežo, jasno,, zeleno. Pri bledi Seleni — ne
čudim se ti, Marko ; vedi pa, da ljubiš Diano ter da

*

- 63  —

Aulo in Pomponija sta gotova pripravljena te raz¬
kosati, kakor so razkosali nekdaj psi Akteona.«

Vinicij ni dvignil glave. Nekaj časa je molčal, na
to pa je jel govoriti s koprnečim, pretrganim glasom :

»Koprnel sem po njej poprej, a sedaj koprnim
še bolj. Ko sem jo prijel za roko, me je prešinil ogenj.
Moram jo imeti. Ako bi bil Jupiter, bi jo obdal z
mrakom, kakor je on obdal boginjo Io, ali bi padel
na Danao. Hotel bi brez prestanka poljubovati njena
usta. Hotel bi slišati njeni krič v svojem naročju.
Hotel bi ubiti Aula in Pomponijo ter njo pograbiti in
ponesti na rokah v svojo hišo. Danes ne bom spal.
Ukažem kaznovati kakega sužnja ter hočem poslušati
njegov stok...«

»Pomiri se,« mu reče Petronij.

»Moram jo imeti,« nadaljuje Vinicij. »Prišel sem
k tebi po svet ; ako mi ga ne daš, dobim ga sam.
Aulo smatra Ligijo za hčer. Cernu bi naj jaz zrl na
njo kot na sužnjico ? Ako ni druge poti, naj oskrbuje
vrata moje hiše, naj sedi kot žena pri mojem ognjišču.«

»Pomiri se, strastni potomec konzulov ! Za to ne
vodimo barbarov na vrvih za našimi vozovi, da bi se
ženili ž njihovimi hčerami. Čuvaj se nasledkov ! Izberi
si kako drugo sredstvo ter prepusti sebi in meni
nekoliko časa za pomislek. Tudi meni se je zdelo, da
je Krisotemida Jupiterjeva hči, a vendar se nisem
oženil ž njo, kakor se Nero ni oženil z Akto, dasi-
ravno so trdili o njej, da je hči kralja Attala. Pomiri
se! Pomisli, ali mar ona hoče zapustiti radi tebe
Aulovo hišo ? Oni nimajo pravice, pridrževati jo ; vedi
pa, da ne goriš sam, marveč da je zanetil tudi v njej
Eros plamen. Jaz sem videl to in meni smeš verjeti.
Bodi potrpežljiv! Za vse se dobi sredstvo, toda
danes sem že preveč mislil, in to me utrujuje. Ob-
ljubujem ti, da hočem premišljevati jutri o tvoji lju¬
bezni in naj se ne imenujem Petronij, ako ne dobim
kakega sredstva.«

— 64  —

Na to umolkneta oba. Potem, čez nekaj časa, reče
Vinicij že mirnejše:

»Hvala ti — ker ti je sreča tako naklonjena.«

»Bodi potrpežljiv.«

»Kam si se dal nesti ?«

»H Krisotemidi.«

»Srečen, da imaš njo, katero ljubiš.«

»Jaz? Ali pa veš, kaj me še miče pri Krisote¬
midi ? To, da me vara z mojim lastnim oproščencem,
s pljunkarjem Teoklejem, ter si misli, da tega ne vidim.
Nekoč sem jo imel rad, a sedaj me pa miče njena
nezvestoba in neumnost. Pojdi z menoj k njej ! Ako
te jame begati ter ti črtati s prstom, v vinu namočenim,
črke po mizi, vedi, da nisem ljubosumen.«

Na to se dasta donesti h Krisotemidi.

Toda v predveži položi Petronij Viniciju roko na
ramo ter reče :

»Počakaj, zdi se mi, da sem našel sredstvo.«

»Naj ti to nagradijo bogovi...«

»Da, tako je ! Slutim, da je to najboljše sredstvo.
Veš kaj, Marko ?«

»Poslušam te, draga Athena...«

»čez nekoliko dnij bo že uživala ljubljenka Ligija
v tvoji hiši zrno Demetre...«

»Večji si nego Cesar !« zakliče Vinicij navdušen.

IV.

Petronij je ostal mož beseda.

Drugega dne po obisku Krisotemide je spal sicer
ves dan, toda zvečer se je dal odnesti na Palatin ter
imel z Neronom zaupen razgovor, vsled katerega se
je tretjega dne pred Plaucijevo hišo pojavil centurij
na čelu nekoliko pretorijanskih vojakov.

časi so bili negotovi in strašni. Poslanci takšne
vrste so bili ob enem tudi napovedovalci smrti. Radi
tega je tudi v tem hipu, ko je centurij vdaril po vratih
Aulove hiše in ko je dal nadzornik atrija znamenje,

— 65  —

da se v veži nahajajo vojaki, je zavladala zbeganost
po vsej hiši.

Rodbina je takoj obkolila starega poveljnika, kajti
nihče ni dvomil, da grozi nevarnost pred vsem drugim
njemu. Pomponija, objemši ga okrog vratu, se je sti¬
skala z vso močjo k njemu in zasanela njena usta so
se urno premikala, izgovarjaje potihoma neke besede.
Ligija, bleda kakor platno, mu je poljubovala roko;
mali Aulo se je držal njegove toge; — s hodnikov
ter iz prostorov, odločenih služabnikom, iz kopeli ter
iz kleti so jeli vreti skupaj celi roji sužnjev in sužnjic.
Bilo je slišati krike: »heu ! heu! me miserum !« Ženske
so jele glasno jokati; nekatere so si jele praskati
lica ali pokrivati glave.

Le jedini stari vojskovodja, privajen tolikokrat
zreti smrti v oči, je ostal miren in samo njegovo kratko,
orlovi glavi podobno lice je bilo kakor izklesano iz
kamena.

Gez nekaj časa je pomiril tarnajoče, zapovedal
služabnikom, naj se razidejo, ter dejal:

»Pusti me, Pomponija ! Ako je prišel moj konec,
imela bova čas, da se posloviva.«

Na to jo je lahno odrinil — ona pa je tiho rekla:

»Ko bi bila tvoja usoda ob enem tudi moja,
o Aulo !«

Na to, zgrudivši se na kolena, je jela moliti z ono
zaupljivostjo, s kakoršno more navdahniti človeka le
strah pred izgubo kakega dragega bitja.

Aulo je šel v atrium, kjer ga je čakal centurij.
Bil je to stari Kaj Hast, bivši njegov podložnik in
tovariš v britanskih vojnah.

»Pozdravljen, vojskovodja,« je dejal. »Prinašam
ti povelje in pozdravljenje od cesarja — tu pa so
tablice in znamenje, da prihajam v njegovem imenu.«

»Hvaležen sem cesarju za pozdravljenje, pa tudi
povelje izvršim,« odvrne Aulo. »Da si mi zdrav, Hast,
toda povej, s kakšnim poveljem prihajaš !«

5

— 66  —

»Aulo Plaucij«, začne Hast, »cesar je izvedel, da
v tvoji hiši prebiva hči kralja Ligov, katero je oni
kralj še za vladanja božanstvenega Klaudija oddal
v roke Rimljanov kot zastavljenko, da meje rimske
države ne bodo prekoračene. Božanstveni Nero ti je
hvaležen, poveljnik, za to, da si jo toliko let gosto¬
ljubno vzgojeval. Ker pa noče še dalje, delati ti nad¬
lege, in ker se ob enem briga za to, da ostane deklica
kot zastavljenka še nadalje pod varstvom cesarja in
senata — zato ti zapoveduje, da jo daš v moje roke.

Aulo je bil preveč izkušen vojak ter preveč kre¬
posten mož, da bi bil začel radi te zapovedi kazati
se žalostnega. Toda izbruh nagle jeze in bolesti se
mu je pojavil na čelu.

Pred tako naježenimi njegovimi obrvi so tre¬
petale nekdaj britanske legije, in še v tem hipu se je
pojavil strah na Hastovem licu. Toda sedaj se je glede
povelja začutil Aulo Plaucij brez orožja. Nekaj časa
je zrl na tablice in na znamenje, na kar je pogledal
starega centurija ter dejal že povsem mirno :

»Počakaj, Hast, v atriju, dokler ti dekleta ne
oddamo.«

Po teh besedah odide na drugi konec hiše na
prostor, imenovan oecus, kjer so ga Pomponija Grecina,
Ligija in mali Aulo prestrašeni čakali.

»Nikomur ne grozi smrt, niti pregnanstvo na
daljne otoke«, je dejal, »toda cesarjev poslanec je
vendar-le naznanjevalec nesreče. Zate se gre, Ligija.«

»Za Ligijo !« zakliče začudena Pomponija.

»Tako je!« odvrne Aulo.

In obrnivši se k deklici, nadaljuje :

»Tebe, Ligija, smo vzgojevali doslej v naši hiši
kakor lastno dete. Toda ti veš, da nisi najina hči. Ti
si le zastavljenka, katero je izročil tvoj narod Rimu,
in varstvo nad teboj pripada cesarju. Radi tega te
jemlje cesar iz naše hiše.«

Aulo je govoril mirno, le z nekakim čudnim, ne¬
navadnim glasom. Ligija je poslušala njegove besede,

67

kakor bi ne razumela, za kaj se gre. Lice Pomponije
pokrije bledica ; v vratih, ki drže s hodnika k oecu,
se jamejo kazati prestrašena lica sužnjic.

»Cesarjeva volja se mora izpolniti,«, reče Aulo.

»Aulo !« zakliče Pomponija, objemaje deklico,
kakor bi jo hotela braniti, »bolje bi bilo, ko bi umrla.«:

Ligija, pritiskaj e se k njenim prsim, je ponavljala :
»mati! mati!« nezmožna vsled bolesti, spraviti iz sebe
druge besede.

Raz Aulovo lice je odsevala jeza in bolest.

»Ko bi bil sam na svetu«, je rekel zamolklo, »ne
dal bi je od sebe žive, in moji sorodniki bi še danes
morali prinesti žrtve ,Jovi liberator-ju ...‘ Toda nikake
pravice nimam, pogubiti tebe in najino dete, katero še
utegne doživeti srečnejše čase. Še danes se napotim k
cesarju ter ga poprosim, naj spremeni povelje. Ali kaj
dosežem, ne vem. Med tem pa ostani zdrava, Ligija !
Vedi, da sva jaz in Pomponija vsikdar blagrovala
dan, ko si dospela k našemu ognjišču.«

Po teh besedah ji položi roko na glavo, in dasi-
ravno si je prizadeval, ostati miren, vendar se je
razodevala v hipu ko je Ligija obrnila v njega oči,
zalite s solzami, ter prijemši njegovo roko, jela jo
poljubljati, v njegovem tresočem glasu globoka žalost.

»Bodi pozdravljena, ti naše veselje ter svetloba
naših očij !« reče jej.

Na to se vrne urno v atrium, da premaga ginjenost,
katera se ne spodobi vojskovodji. Pomponija pospremi
Ligijo v cubical ter jo jame tolažiti in pomirjati. Njene
besede so zvenele kaj čudno v tej hiši, v kateri je na
odločenem prostoru stalo še ,larium‘ in ognjišče, na
katerem je Aulo Plaucij, zvest davnemu običaju, pri¬
našal žrtve domačim bogovom.

»Sedaj je napočil čas skušnje. Nekoč je prebodel
Virginij prsi lastni hčeri, da jo tako reši iz Appijevih
rok ; poprej pa je še Lukrecija prostovoljno poplačala
sramoto z življenjem. Cesarjeva hiša je brlog sramote,
zlobe in zločinov. Toda mi, Ligija, vemo, čemu nimamo

5 *

- 68  —

pravice, stegniti po tebi svojih rok!... Tako je! Ona
pravica, pod katero živimo, je druga, večja, svetejša;
ona dovoljuje, braniti se zlobi in sramoti, ko bi bilo
treba to obrambo tudi poplačati z mukami in življenjem.
Kdor pride čist iz bivališča popačenosti, ta ima še tim
večjo zaslugo. Naša zemlja je tako bivališče, toda na
srečo traja življenje samo jeden trenutek, za njem pa
sledi vstajenje mrtvih iz groba, za katerim že ne vlada
več Nero, marveč milosrčnost, kjer bolest nadomešča
radost, solze pa nadomešča veselje.«

Na to je jela govoriti o sebi. Da, mirna je, toda
njene prsi so polne bolestnih ran. Na očeh njenega
Aula še visi mrena, njega še ni obsejal žar svetlobe.
Ni jej dovoljeno vzgojiti sina v Resnici. Ali pa on
pomisli, da more biti tako do konca življenja, in da
more napočiti trenutek ločitve, in sicer stokrat hujši
in bolestnejši, nego sta začasni, nad katerim se sedaj
zgražajo ; — ne more pojmiti, na kak način bi mogla
biti brez njih v nebesih srečna. Dokaj nočij je že pre¬
jokala, dokaj nočij prebila v molitvi, proseč Boga
usmiljenja in milosti. Toda svojo bolečino daruje Bogu
ter čaka in upa. A sedaj, ko jo je doletela nova rana,
ko jej povelje okrutneža jemlje drago golobico, — ono,
katero je imenoval Aulo svetlobo svojih očij, ona še
upa in veruje, da se še nahaja moč, večja od Nero¬
nove, ter milosrčnost večja od njegove zlobe.

Na to je pritisnila še močneje k sebi glavico de¬
klice, ki jej je pokleknila k nogam ter, skrivši oči v
gubah njene obleke, ostala tako dlje časa molče ; ko
je pa konečno dvignila glavico, se je pojavil na njenih
licih že večji mir.

»Žal mi je za teboj, mati, za očetom in bratom,
toda vem, da bi upor ne hasnil nič, — marveč bi le
ugonobil vas vse. Obljubujem ti, da teh tvojih besed
v cesarjevi hiši nikdar ne pozabim.«

Na to jo objame še enkrat, in ko obe odideta v
oecus, se jame poslavljati od malega Plaucija — od

— 69  -

starega Grka, od njegovega učitelja, od svoje služab¬
nice, katera jo je nekoč pestovala, ter od vseh sužnjev.

Jeden izmed njih, visok in brkast Lig, katerega
so klicali v hiši Urša, in kateri je takrat ob enem z
Ligijino materjo in z drugimi služabniki prišel v rimski
tabor, jej pade k nogam ter kliče, obrnen k Pomponiji:

»O domina ! dovolite mi iti s svojo gospo, da jej
ondi služim ter jo čuvam v cesarjevi hiši.«

»Ti nisi naš, marveč Ligijin služabnik«, odvrne
Pomponija Grecina, toda vprašanje je, ali te spuste k
cesarjevim vratom, in na kak način upaš ondi čuvati jo ?«

»Ne vem, domina ; vem samo to, da se železo v
mojih rokah lomi kakor treska...«

Aulo Plaucij, ki je vstopil v tem hipu, je mahoma
poizvedel, kaj vse pomeni. Ne samo, da ni ugovarjal
Ursovi prošnji, marveč je proglasil, da nimajo niti pra¬
vice, zadrževati ga. Odpošiljaje Ligijo kot zastav-
ljenko, po katero je poslal cesar, morajo ob enem ž
njo odposlati tudi njeno spremstvo, katero sedaj isto
tako preide pod cesarjevo varstvo. Tu je pošepetal
Pomponiji, da pod pretvezo, češ, da je to njeno sprem¬
stvo, jej more dati toliko sužnjic, kolikor jih smatra
za primerno — in teh jej centurij ne more odbiti.

Za Ligijo je bila to prava tolažba. Pomponija je
bila vesela, da bo imela služabnice, kakoršne si izbere
sama. Tako ji je poleg Urša odločila staro pestunjo,
dve Ciperki, izurjeni v česanju, in dve topliški slu¬
žabnici germanski. Izbrani so bili izključno spoznavale!
novega učenja, čegar privrženec je bil Uršo že ne¬
koliko let. Pomponija je mogla računati na zvestobo
teh služabnikov ter se je radovala v mislih, da se na
ta način zrnce Resnice zaseje tudi v hiši cesarjevi.

Napisala je tudi nekoliko besed Akti, Neronovi
oproščenki, kateri je priporočila Ligijo v varstvo. Pom¬
ponija je sicer ni videla na zborih spoznavalcev novega
učenja, čula pa je od njih, da jim Akta nikdar ne
odreče uslug ter da dihtivo čita liste Pavla iz Tarse.

— 70  -

Sicer pa je bilo znano, da mlado Akto tare ne¬
prestano žalost, da je bitje, povsem drugačnejše, nego
ostale ženske, obkoljujoče Nerona; da je nekak dober
duh cesarske palače.

Hast je prevzel sam nalogo, izročiti pismo Akti.
Smatral je kot samo po sebi umevno, da kraljeva hči
mora imeti svoje služabnike, in zato ni niti trohice
ugovarjal odpravi služabništva v palačo, marveč se še
le čudil malemu številu. Prosil pa je, naj se požurijo,
ker se je bal, da bi ne bil kaznovan radi premale
brige v izpolnovanju povelj. Napočila je ura ločitve.
Oči Pomponije in Ligije se zalijejo s solzami; Aulo še
enkrat položi Ligiji roko na glavo, in čez kratko vojaki,
spremljani s kričem mladega Aula, kije, braneč sestro,
s svojimi drobnimi pestmi grozil centuriju, odpeljejo
Ligijo v cesarsko palačo.

Stari vojskovodja zapove pripraviti nosilnice, nato
se je zaprl s Pomponijo v pinakoteci, ki je bila v zvezi
z oecem, ter je rekel:

»Cuj me, Pomponija ! Namenjen sem k cesarju,
dasi slutim, da bo to zaman, in dasiravno Senekova
beseda pri njem več ne velja, vendar pojdem tudi k
Seneki. Dandanašnji ima več veljave Sofonij, Figelin,
Petronij ali Vatinij...

Kar se tiče cesarja, nemara on še nikdar v živ¬
ljenju ni slišal o narodu Ligijcev ; ako je pa vendar
le zahteval, naj mu oddamo Ligijo kot zastavljenko,
je storil to le radi tega, ker ga je nekdo k temu na¬
ščuval. Lahko je uganiti, kdo je to storil.«

Ona je hipoma dvignila k njemu oči ter rekla:

»Petronij?...«

»Da.«

Nastalo je za trenutek molčanje, na kar vojsko¬
vodja nadaljuje:

»Taka je posledica, ako spustimo čez prag koga
izmed teh 1 j udi j brez časti in vesti. Prekleta bodi ura,
v kateri je došel Vinicij v našo hišo. On nam je privel

— 71  —

Petronija. Gorje Ligiji, ker hočejo jo imeti za pri-

ležnico.«

In njegov glas vsled žalosti in jeze nad storjeno
krivico je postal še bolj žvižgajoč nego drugekrati.
Nekoliko časa je bojeval hud notranji boj, ter samo
stisnene pesti so pričale, kako hud je bil ta boj.

»častil sem doslej bogove«, je dejal, »toda v tem
hipu sem si mislil, da jih ni nad svetom, in da je
samo j eden, zloben, znoreli in strašanski, čegar ime
je N ero.«

»Aulo!« reče Pomponija. »Nero je samo peščica
gnjilega prahu proti Bogu.«

Aulo jame hoditi s širokimi koraki po kamenitem
tlaku v pinakotek. V svojem življenju je storil dokaj
velikih činov in le malokedaj ga je doletela kaka ne¬
sreča, katere tudi ni bil vajen. Stari vojak je bil na¬
vezan na Ligijo bolj, nego si je bil sam mislil, in
sedaj se ni mogel spoprijazniti z mislijo, da jo je
izgubil. Razun tega se je čutil tudi ponižanega.

Težko je počivala na njem roka, katero je za¬
smehoval, ob enem pa je tudi čutil, da je njegova
moč proti tej moči preslaba.

Toda, ko je naposled potlačil v sebi jezo, ki mu
je begala misli, je dejal:

»Slutim, da je nam Petronij ni odvzel za cesarja;
toliko se gotovo noče zameriti Poppeji. Torej jo hoče
imeti za-se ali za Vinicija. Še danes to poizvem.«

čez malo časa so ga odnesli v nosilnicah proti
Palatinu. Pomponija je šla, ko je ostala sama, k ma¬
lemu Aulu, ki je nehal jokati za sestro ter groziti
cesarju.

V.

Aulo je imel prav, ko je dvomil, da ga puste
pred Nerona. Odgovorili so mu, da se cesar ukvarja
s petjem in s pljunkarjem Terpnosom ter da sploh

— 72  —

noče sprejemati onih, katerih sam ni poklical. Z dru¬
gimi besedami je pomenilo to, da naj bi Aulo nikar
preveč ne skušal, sniti se ž njim.

Zato pa je sprejel Seneka, dasiravno ga je ku¬
hala vročina, starega poveljnika s častjo, kakoršna se
mu spodobi, toda ko je zaslišal, za kaj se tu gre, se
je trpko nasmehnil ter dejal:

»Samo jedno uslugo ti morem skazati, plemeniti
Plaucij, to je: ne pokazati nikdar cesarju, da moje
srce čuti tvojo bolečino in da ti želim pomagati. Ako
bi se polastil cesarja v tej zadevi le najmanjši sum,
pa vedi, da ti več ne vrne Ligije, ko bi tudi ne imel
drugega vzroka, nego ta, da bi to učinil meni na jezo.«

Odsvetoval mu je tudi iti k Figelinu, k Vatiniju,
ali Viteliju.

Nemara bi se dalo pri njih kaj opraviti z de¬
narjem, nemara bi mu hoteli vstreči, da bi s tem raz¬
srdili Petronija, čegar vpliv si prizadevajo spodkopati,
toda zelo verjetno je, da bi izdali cesarju, kako draga
je Ligija Plauciju, in v tem slučaju bi je cesar bržkone
ne oddal.

In stari modrijan je začel govoriti z bridko ironijo,
katero je obračal proti sebi. »Molčal si, Plaucij, molčal
cela leta, in cesar nima rad onih, kateri molče.

Kako je to mogoče, da nisi strmel nad njegovo
lepoto, čednostjo, petjem, nad njegovimi deklamacijami,
nad ježo in njegovimi vozovi ? Č emu nisi proslavil smrti
Britanika, nisi spregovoril pohvalnih besed ubijalcu
svoje matere, nisi mu izročil čestitk ob času, ko je
dal zadaviti Oktavijo ? Pomanjkanje pozornosti, Aulo,
s katero mi pri dvoru srečno živimo, se že maščuje
nad nami.«

Po teh besedah vzame posodico, katero je imel
privezano pri pasu, zajme ž njo vode iz krnice, osveži
si žejna usta ter nadaljuje :

»Oh, Nero ima hvaležno srce. On te ima rad,
ker si služil Rimu ter proslavil njegovo ime na konec
sveta. Rad ima pa tudi mene, ker sem mu bil učitelj

— 73  —

v mladosti. Radi tega, glej, vem, da ta voda ni za¬
strupljena in mirno jo pijem; kar se tiče vina v moji
hiši, bi utegnilo biti manj zanesljivo. Vodovodi nam
donašajo vodo od albanskih gor, in kdor bi jo hotel
zastrupiti, bi moral zastrupiti vse vodovode v Rimu.
Kakor vidiš, človek še more biti na svetu varen ter
more uživati starost mirno.

čutim se sicer bolnega, toda več mi boleha duša
nego telo.«

To je bila resnica. Seneka ni imel one duševne
moči, kakoršno je imel na primer Kornut ali Trasej ;
njegovo življenje je bilo dolgovrstno umikanje pred
zločini. Sam je to čutil, sam razumel, da spoznavalec
načel Zenona iz Citije mora hoditi po drugi poti, in
radi tega je trpel več vsled bojazni pred smrtjo.

Toda vojskovodja mu seže v besedo.

»Plemeniti Anej !« reče, »vem, kako ti je cesar
poplačal tvojo skrb, katero si imel ž njim v mladosti.
Toda to, da so nam odvzeli dekle, je povzročil Pe-
tronij. Pokaži mi sredstvo, kako dospeti k njemu,
vpliv, kateremu podlega, ter porabi vso zgovornost v
prid staremu prijatelju.«

»Petronij in jaz«, odvrne Seneka, »sva človeka
iz dveh nasprotnih taborov. Sredstev, kako dospeti k
njemu, ne poznam; on ne podlega nobenemu vplivu.
Mogoče, da je poleg vse svoje popačenosti še najboljši
izmed vseh onih, katere zbira sedaj Nero okrog sebe.
Toda dokazovati mu, da je storil nekaj slabega, bi
značilo toliko, kakor zapravljati zlati čas po nepo¬
trebnem. Petronij je zgubil že davno čut, s katerim se
razločuje dobro od slabega. Dokaži mu, da slabo
ravna, in nemara ga spreleti sramota. Kadar ga za¬
gledam, mu porečem : Tvoj čin je dostojen oprošče¬
nega sužnja. Ako to ne pomaga, ne pomaga nič.«

»Hvala tudi za to,« odvrne poveljnik.

Na to se je dal odnesti k Viniciju, katerega je
zalotil pri borbi z domačim borilcem. Pri pogledu na
nrladega moža, zabavajočega se mirno ob času, ko mu

- 74  —

je bila Ligija odvzeta, se je Aulo hudo razsrdil, in radi
tega je tudi po končani borbi obsul borilca s psovkami.
Ko je cul Vinicij, da je bila Ligija odpeljana k cesarju,
je prebledel tako strašno, da ga Aulo ni za trenutek
ni mogel smatrati za sokrivca pri tem zločinu. Mlade¬
ničevo čelo se je pokrilo s kapljicami znoja ; kri, ki
mu je za trenutek šinila k srcu, mu je udarila v silnem
produ v lice, iz očij so mu sršale iskre, usta mu dre-
getala. Kar zvijal se je od ljubosumnosti in jeze.
Zdelo se mu je, da je Ligija sedaj, ko je prestopila
prag cesarjeve palače, zanj zgubljena za vedno. Brž
ko je spregovoril Aulo Petronijevo ime, je prešinil
sum kakor blisk glavo mladega vojaka, kajti bodisi
da je s tem, da je pripeljal Ligijo, si hotel pridobiti
cesarjevo naklonjenost, ali pa jo je hotel pridržati
za-se. Tega, da bi zagledal Ligijo, pa bi ob enem ne
zakoprnel po njej, ni mogel niti verjeti. Togota, pri¬
rojena njegovemu rodu, ga je odnašala kakor splašen
konj ter mu jemala zavest.

»Poveljnik«, reče s pretrganim glasom, »vrni se
domu ter me počakaj ! Vedi, ko bi bil Petronij tudi
moj oče, vendar bi se maščeval nad njim za to krivdo,
storjeno Ligiji. Vrni se domu ter me počakaj. Niti
Petronij niti cesar je ne bosta imela.«

Obrnivši se s stisnenimi pestmi k voščenim
krinkam, stoječim v kotu atrija, zarohni jezno:

»Pri teh krinkah jima prisegam smrt! Najprvo
umorim nju, potem pa samega sebe!«

Po teh besedah se dvigne ter zakliče še enkrat
Aulu: »Počakaj me!« Na to zdirj.a kakor znorel iz
atrija ter drvi naravnost k Petroniju, odrivajoč na cesti
ljudi, ki so mu delali napotje.

Aulo se vrne domu ne brez vsake nade. Upal je,
da Vinicij pripelje Ligijo nazaj v njegovo hišo, ako je
Petronij pregovoril cesarja k temu zategadel, da bi
jo pridobil za Vinicija. Nemalo tolažbo je začutil pri
misli, da bo Ligija maščevana ter obvarovana s smrtjo
pred sramoto in oskrumbo. Verjel je, da Vinicij

- 75  —

izvrši vse, kar je obljubil. Videl je njegovo jezo,
poznal strast, prirojeno vsemu njegovemu rodu. On
sam, dasiravno je ljubil Ligijo, kakor lastni oče, bi
privolil rajše v njeno smrt, pego v to, da pride v
roke cesarju.

Aulo je bil vojak; o stoizmu je težko kaj slišal,
toda po svojem značaju se ni dosti razlikoval od
Stoikov. Po njegovem nazoru je bilo bolje izbrati smrt
nego sramoto.

Vrnivši se domu, je pomiril Pomponijo, zbudil v
njej naao, katero je gojil sam, in ona sta pričakovala
poročila od Vinici j a, Časih, ko so se oglasili v atriju
koraki kakega sužnja, sta si mislila, da je to že Vi-
nicij, ki jima je pripeljal ljubljeno deklico, ter sta bila
privljena podeliti mu svoj blagoslov. Toda čas je tekel,
ali nobenega poročila ni bilo.

Se le zvečer je nekdo potrkal na vrata.

čez nekaj časa pride suženj ter poda Aulu pismo.
Stari poveljnik, dasiravno je rad kazal, da se zna
premagati, je s tresočimi se rokami vzel pismo, kakor
bi tu šlo za blagor vse njegove hiše.

Nakrat se mu je lice zamračilo, kakor bi padla
nanj senca debelega oblaka.

»Oitaj !« je dejal, obrnivši se k Pomponiji.

Pomponija je vzela pismo ter čitala:

»Marko Vinicij pošilja pozdrav Aulu Plauciju. Kar
se je zgodilo, se je zgodilo po volji cesarjevi, pred
katero sklonite glave, kakor sva to storila jaz in
Petronij.«

Sedaj je nastalo dolgo molčanje.

VI.

Petronij je bil doma. Vratar ni smel zadržati Vi¬
nicij a, ki je pridrvil v atrium kakor burja ter, ko je
poizvedel, da je Petronij v biblioteki, z enako naglico
planil tjekaj, in dobivši Petronij a pišočega, izpulil
mu trs iz roke, ga prelomil ter ga pohodil z nogami.

— 76  —

Na to ga prime z roko za ramo, približa svoje lice k
njegovemu in ga vpraša s hripavim glasom :

»Kaj si storil ž njo? Kje je?«

Sedaj se je pripetilo nekaj nepričakovanega. Oni
babji Petronij pograbi roko mladega atleta kakor z
nekakimi železnimi kleščami ter reče :

»Jaz sem samo zarana slab, proti večeru pa se
mi vrne nekdanja gibčnost. Poskusi se mi iztrgati.
Telovadbe te je moral učiti tkalec, obnašanja pa kovač.«

Na njegovem licu vendar ni bilo opaziti jeze, v
očeh se mu je odbijal odsev poguma in eneržije. čez
nekaj časa je spustil Vinicija, ki je stal pred njim
pokoren, osramočen, besen.

»Jekleno roko imaš«, je dejal, »toda pri vseh
peklenskih bogovih ti prisegam, da ti porinem nož v
grlo, ako si me izdal — bodisi tudi v dvorani cesarjevi.«

»Govoriva mirno,« odvrne Petronij. »Jeklo, kakor
vidiš, je močnejše od železa, torej, dasiravno bi iz
tvoje roke bilo mogoče napraviti dve, vendar ni treba,
da bi se te bal. Seveda, pomilujem tvojo surovost, in
ako bi se mogel čuditi nehvaležnosti ljudij, čudil bi
se najpoprej tvoji nehvaležnosti.«

»Kje je Ligija?«

»V pasti, v hiši cesarjevi.«

»Petronij !«

»Pomiri se ter sedi! Prosil sem cesarja za dve
reči, kateri mi je obljubil; prva je, da je bila Ligija
odpeljana iz Aulove hiše, druga pa, da bi bila pre¬
puščena tebi. Ali imaš v gubah svoje toge nož? Moreš
me zabosti. Toda svetujem ti, da počakaš nekoliko
dnij, kajti drugače bi te vrgli v zapor, in med tem
časom bi se Ligija dolgočasila v tvoji hiši.«

Nastalo je molčanje. Vinicij začudeno gleda Pe¬
tronij a ter čez nekaj časa reče:

»Odpusti mi! Ljubim jo, in ta ljubezen mi meša
možgane.«

»Občuduj me, Marko ! Onokrat sem rekel cesarju:
Moj sestričnik Vinicij se je zaljubil tako v to dekle,

— 77  —

ki gostuje v Aulovi hiši, da se je spremenila njegova
hiša od samih vzdihljajev v pravcato parno kopel.
Niti ti, cesar, niti jaz, tako sem rekel — katera veva,
kaj je prava lepota, bi ne dala za njo niti tisoč se-
stercev, toda ta mladenič je bil zmerom bedast, sedaj
pa je znorel popolnoma.«

»Petronij !«

»Mar ne razumeš, da sem to rekel radi tega, ker
ti hočem zagotoviti Ligijo; sedaj pa sem uverjen, da
sem govoril resnico. Natvezil sem Rudečebradcu, da
tak estetik, kakor je on, ne more smatrati podobnega
dekleta za lepo, in Nero, ki ne sme drugače zreti na
ljudi, nego z mojimi očmi, ne najde na njej lepote ter
je ne poželi. Bilo je potrebno zavarovati se pred opico
ter deti jo na vrv. Z Ligijo se sedaj on ne seznani,
marveč Poppeja, ki se bržkone tudi potrudi, da jo čim
prej ko bo mogoče spravi iz palače. Dalje sem malo¬
marno rekel Rudečebradcu: Vzemi Ligijo ter daj jo
Viniciju ! Pravico imaš do tega, kajti ona je zastav-
ljenka, in ako to storiš, škoduješ samo Plauciju. In
on se je strinjal s tem. Ni imel niti najmanjšega
vzroka, ne strinjati se s tem, a to tem več, ker sem
mu dal priložnost, da s tem razžali vrle ljudi. Napravi
te za uradnega stražarja zastavljenke, odda v tvoje
roke oni ligiški zaklad ; ti pa, zaveznik bojevitih Ligijev
ter ob enem zvesti sluga cesarjev, od tega zaklada
ničesar ne zapraviš, marveč se le pobrineš za njega
pomnožitev. Cesar jo samo vsled starega običaja pri¬
drži nekoliko dnij v svoji hiši, na to pa jo pošlje k
tebi — srečen človek!«

»Ali je to resnica ? Ali jej ne grozi nevarnost v
cesarjevi hiši?«

»Ako bi imela ondi ostati, bi govorila Poppeja o
njej z Lokusto, toda teh nekoliko dnij jej ne grozi
ničesar. V palači cesarjevi biva deset tisoč ljudij. Mo¬
goče, da je Nero niti ne zagleda, kar kaj rad verjamem
vsled tega, ker mi je vse verjel ter je bil pred menoj
pri njem centurij s poročilom, da je odpeljal deklico

— 78  —

v palačo ter jo izročil Akti. To je kaj dobra duša, ta
Akta, radi tega sem naročil, naj jo njej izroče. Pom-
ponija Grecina je očividno tudi tega mnenja, ker jej
je pisala. Jutri bo gostija pri Neronu. Zagotovil sem
ti prostor poleg Ligi j e.«

»Odpusti mi, Kaj, mojo razdraženost,« reče Vi-
nicij. »Slutil sem, da si jo dal odpeljati za-se ali za
cesarja.«

»Zamorem ti odpustiti razdraženost, toda težavno
mi je oprostiti ti tvoje obnašanje, tvoj krič in glas, ki
me spominja igralcev s kockami. To mi mrzi, Marko,
in tega se čuvaj ! Vedi, da cesarjev mešetar je Tigelij;
vedi pa tudi, da ko bi hotel vzeti dekle za-se, da bi
ti zrl sedaj naravnost v oči ter ti rekel:

»Vinicij ! vzamem ti Ligijo ter jo pridržim, dokler
me ne bo dolgočasila.«

Po teh besedah pogleda Viniciju naravnost v oči,
kar je mladeniča še bolj zbegalo.

»Kriv sem,« je dejal. »Dober in vrl človek si in
zahvaljujem te za to iz vse duše. Dovoli mi samo, da
te še vprašam : čemu nisi zaukazal, da bi bila Ligija
odpeljana naravnost v mojo hišo?«

»Radi tega, ker hoče cesar ohraniti davni običaj.
Ljudje v Rimu bodo govorili o tem, da smo vzeli
Ligijo kot zastavljenko; torej dokler bodo govorili,
ona ostane v palači cesarjevi. Na to ti jo potihoma
pošlje in vsemu bo konec. Rudečebradec je kaj pre¬
viden pes. On ve, da njegova moč je neomejena, toda
vendar si prizadeva, ubraniti se prestopkov zoper
običaje. Meni samemu je že prišlo večkrat na misel,
čemu zločinec, bodisi še tako velik in varen pred
kaznijo, kakor cesar, si vendar vedno prizadeva,
ostati zvest pravici in čednosti ? Po mojih mislih je
umor brata, matere in žene bolj dostojen kakega azijat-
skega kraljeviča, nego rimskega cesarja, toda, ko bi
se mi to pripetilo, ne pisal bi opravičevalnih pisem
senatu. Nero pa jih piše, Nero se briga za običaje,
Nero je previden človek. Tiberij ni bil tako previden,

— 79

vsekako pa je opravičeval vsak svoj prestopek, čemu
je temu tako ? Kako je to čudno, neradovoljno spo¬
štovanje, skazovane čednosti od strani zlobe? Ali veš,
kaj se mi zdi ? Godi se to radi tega, ker je zlo odurno,
čednost pa krasna. Torej pravi estetik je ob enem
čednosten človek. Danes moram žrtvovati nekoliko vina
sencam Protagora, Prodika in Gorgija. Pokazalo se je,
da so tudi sofisti še za nekaj na svetu. Guj, kaj ti go¬
vorim dalje. Vzel sem Ligijo Aulu, da jo dam tebi.
Dobro ! Toda Lisip bi ustvaril za vaju krasne skupine.
Oba sta lepa in radi tega je lepo tudi moje posto¬
panje, in ker je lepo, ne more biti slabo. Vedi, Marko,
radi tega sedi pred teboj čednost, poosobljena v Pe-
troniju. Ako bi Aristid živel, bi moral priti k meni
ter ponuditi mi sto min za kratko razlaganje o čednosti.«

Toda Vinicij, katerega je istinitost bolj zanimala,
nego razlaganje o .čednosti, reče:

»Jutri zagledam Ligijo in potem jo bom imel vsaki
dan, do smrti.«

«Ti boš imel Ligijo, jaz pa bom imel na vratu
Aula. On pozove vse pozemljske bogove na mašče¬
vanje proti meni. Ko bi se vsaj poprej nekoliko izuril
y govorništvu !.. . Toda on me bo ošteval tako, kakor
je moje klijente (branjenike) ošteval bivši moj vratar,
katerega sem radi tega poslal v ergastul na deželo.«

»Aulo je bil pri meni. Obljubil sem mu, da mu
pošljem poročilo o Ligiji.«

»Piši mu, da volja ,božanstvenega‘ cesarja je naj-
višji zakon in da prvi tvoj sin dobi ime Aulo. Treba
je, da starca nekoliko potolažiš. Poprositi hočem Ru-
dečebradca, naj ga jutri pozove v goste, da te vidi v
triclinu poleg Ligije.«

»Ne stori tega,« odvrne Vinicij. »Jaz ju pomi¬
lujem, zlasti Pomponijo.«

Na to sede, da napiše ono pismo, s katerim pri¬
pravi starega vojskovodjo ob poslednjo nado.

— 80  -

VII.

Pred Akto, bivšo Neronovo ljubljenko, so se
uklanjale nekdaj najvišje glave v Rimu. Toda ona se
že takrat ni hotela vmešavati v javne posle, in ako
je uporabila kedaj svoj vpliv, na mladega vladarja, se
je zgodilo to le radi tega, da je izprosila sočutje za
koga. Pokorna in tiha si je pridobila hvaležnost mnogih
ter si nikogar ni napravila za sovražnika. Ni mogla
sovražiti niti Oktavijana. Ljubosumnim se ni kazala
nevarno. Znano je bilo, da ona še neprenehoma ljubi
Nerona, toda le z bolestno, otožno ljubeznijo, katera
ne goji več nikake nade, marveč se hrani samo s spo¬
minom na one trenutke, ko Nero ni bil samo mlajši,
marveč tudi lepši. Bilo je znano, da ne more odtrgati
duše od teh spominov ter da ničesar več ne pričakuje,
dasiravno se ni bilo bati, da se cesar povrne k njej.
Zrli so na njo kot na bitje brez obrambe in radi tega
je imela mir.

Poppeja jo je smatrala samo za tiho služabnico
ter za neškodljivo do te mere, ker si ni prizadevala,
jo odstraniti.

Ker jo je pa ljubil cesar nekoč ter jo zapustil
brez razžaljenja na miren, da, celo na prijateljski način,
radi tega so ohranili do nje nekatere obzire. Nero,
poslovivši se od nje, jej je dal v palači stanovanje in
v njem posebni cubiculum ter peščico služabnikov. Ker
pa sta prisedla Pallas in Narcis, Klaudijeva oproščenca,
časih s Klaudijem h gostiji, ter kot važna ministra
zavzemala častna mesta, je bila tudi ona časih pozvana
k cesarjevi mizi. Nemara se je to godilo za to, ker je
njena divna postava v resnici krasila pojedino. Sicer
pa je cesar pri izberi družbe že davno postal brez¬
obziren. K njegovi mizi je prisedala najrazličnejša
mešanica ljudij vsakoršnega poklica in stanu.

Bili so med njo senatorji, toda večinoma taki,
katere si lahko smatral za norce ; patriciji, stari in

— 81  -

mladi, ugonobljeni vsled nezmernega razkošja in uži¬
vanja; ženske s slavnimi imeni, ki pa se vendar niso
obotavljale, deti si na glavo plave vlasulje ter iskati na
ulicah zabavnih naključij ; — visoki uradniki in du¬
hovniki, ki so se pri polnih vrčih radi posmehovali
samim bogovom, poleg njih pa vsakovrstna druga zmes,
sestavljena iz pevcev, godcev, plesalk ter iz pesnikov,
kateri, deklamuje stihe, so mislili na sesterce, katerih
si pridobe s pohvalo cesarjevih verzov. Pogrešal nisi
tudi modrijanov-gladomorov, spremljajočih z dihtečimi
očmi podavano hrano; slovečih jezdecev in čarovnikov
ter dokaj druge sodrge, med katero so bili tudi taki,
ki so v znamenje suženjstva z dolgimi lasmi zakrivali
odrezana ušesa.

Slavnejši so prisedli naravnost k mizam, bolj ne-
znatnejši pa so skrbeli za čas obeda za zabavo, čakaje
trenotka, ko jim služništvo dovoli, planiti nad ostanke
hrane in pijače.

■ Goste take vrste so oskrbovali cesarju Figelij,
Vatinij in Vitelij ter bili večkrat celo prisiljeni, dati
gostom cesarjevemu stanovanju primerno obleko, ker
on je ljubil nad vse tako družbo.

Krasota dvora je pozlačevala vse ter vse pokri¬
vala z bleskom. Veliki in mali potomci velikih rodov
ter sodrga s pouličnega tlaka, važni umetniki ter puhli
ostanki talentov, vsi ti so se rinili v palačo, da tu
hasitijo oči s sijajem, prekašajočim človeško domišljijo,
ua se približajo delilcu vseh milostij in bogastva, jedino
srečanje, katero jih je moglo ali zares ponižati, ali jim
pa tudi neizmerno koristiti.

Tega dne bi imela tudi Ligija biti navzoča na
taki gostiji. Strah, negotovost, lahko razumljiva po
takšnem naglem naključju, je vzbujala v njej željo do
upora. Bala se je cesarja, bala ljudij, bala se palače,
katere trušč jo je pripravljal ob zavest, bala se gostij,
0  katerih puščobi je dokaj slišala od Aula, od Pom-
Ponije Grecine ter njunih prijateljev. Dasiravno je

6

bila še mlada, vendar ni bila nezavestna, kajti zavest o
zlobi je dohajala v tedanjem času celo na otroška ušesa.

Vedela je torej, da jej v tej palači grozi pokvarjenje,
pred katerim jo je ob času slovesa Pornponija svarila.
Ker je imela mlado dušo, katere se še skaženost ni
dotaknila, ter spoznavajoča oni vzvišeni nauk, ki ga
jej je vcepila pestunja, je obljubila, da se bo varovala
skaženosti, svoji pestunji in onemu božjemu učitelju
na ljubo, v katerega ni samo verjela, marveč ga radi
sladkega njegovega nauka tudi ljubila.

Vedela je tudi, da sedaj niti Aulo niti Pornponija
Grecina ne bosta odgovorna za njeno ravnanje, torej
je premišljevala, ali bi ne bilo bolje, postaviti se po
robu ter niti ne iti na gostijo.

Od jedne strani sta se oglašala v njeni duši strah
in nemir, od druge pa se je rodila v njej želja, poka¬
zati pogum in vstrajnost proti mukam in smrti. Saj
tako je zapovedal božji učitelj ter dal sam najlepši
vzgled. Pornponija jej je dejala, da unetejši spozna-
valci si žele takšne skušnje ter celo Boga prosijo —
za njo. Videla se je že mučenico z ranami na rokah
in nogah, belo kakor sneg, lepšo od, nadzemeljske le¬
pote, nešeno od belih angelov naravnost k lazurju ;
take in temu podobne prizore je videla v svoji do¬
mišljiji. Bilo je v tem dokaj otročarije in nekoliko
zaljubljenosti v samo sebe, katero pa je Pornponija
grajala. Sedaj, ko je upor cesarjevi volji mogel pri¬
vabiti na njo kruto kazen, ko so se mučeniške pri¬
kazni mogle uresničiti, se je pridružila k njenim sanjam
še neka radovednost glede tega, kako jo bodo sodili
in kako muko si za njo izmislijo.

In tako se je zibala njena na p'ol otroška duša
na dve strani. Toda Akta je poizvedela o tem omaho¬
vanju ter jo pogledala tako začudeno, kakor bi deklica
govorila to v vročinici. Postaviti se po robu volji cesar¬
jevi? Nakopati si v prvem hipu na-se njegovo jezo?
Za to je treba, da je človek otrok, ki ne ve, kaj go¬
vori. Iz lastnih Ligijinih besed je razvidno, da ni več



- 83  —

zastavljenka, marveč pozabljena hči svojega lastnega
naroda. Ne brani je nobena narodna pravica, in ko
bi jo tudi branila, cesar je dovolj močan, da v svoji
jezi potepta to pravico. Cesarju se je zljubilo, vzeti
jo k sebi in od tega trenotka ravna ž njo, kakor hoče.
Odslej je odvisna od njegove volje, nad katero ni
močnejše na svetu. »Tako je«, je nadaljevala, »tudi
jaz sem čitala liste Pavla iz Tarse ter vem, da pre¬
biva nad zemljo Bog, da je Sin božji, ki je vstal od
mrtvih — le samo na zemlji je cesar. Zapomni si to,
Ligija ! Vem tudi, da ti tvoj nauk ne dovoljuje biti
to, kar sem bila jaz, ter da vam in stoikom, o katerih
mi je pripovedoval Epiktet, je moči izbrati samo smrt,
ako je treba izbirati med ohranjenjem in smrtjo. Ali
pa se smeš nadejati, da te čaka smrt, ne pa oskrumba ?
Kaj mar nisi čula o Sejanovi hčerki, ki je bila še
skoro otrok, a katera je bila na Tiberijevo povelje
oskrunjena vsled zakona, ki ne dopušča, kaznovati
dekleta s smrtjo? Ligija! Ligija! Ne draži cesarja!
Kadar napoči trenotek, ko ti bo treba izbirati med
sramoto in smrtjo, pa storiš tako, kakor ti tvoja Res¬
nica veleva, toda prostovoljno ne išči pogube ter ne
draži zemeljskega, a vrhu tega tako okrutnega boga.«

Akta je govorila to z veliko žalostjo, da, celo z
navdušjem. Ker pa je imela kratek pogled, je sklonila
svoje sladko lice nizko k Ligijinemu licu, kakor bi se
hotela prepričati, kak vtis so napravile na njo njene
besede.

Ligija jo je z detinsko zaupljivostjo objela ter
zaklicala:

»Kako dobra si, Akta!«

Akta, ganjena vsled te pohvale in zaupljivosti, jo
je pritisnila na srce in potem, oprostivši se iz njenega
objetja, je dejala :

»Moja sreča je minila, moje veselje je prešlo, toda
zlobna nisem.«

Na to, sprehajaje se z drobnimi koraki semtertje,
]e govorila obupno sama sebi :

6 '

— 84  -

»Ne, tudi on ni bil zloben. Sam je mislil takrar,
da je dober ter je hotel biti dober. Vem to najbolj \
To vse je prišlo pozneje... Ko je nehal ljubiti me. .
Drugi so ga napravili takega, kakoršen je — drn i
in Poppeja.«

Trepalnice se ji porose s solzami. Ligija jo ; e
gledala za trenotek s svojimi modrimi očmi, naposled
je rekla :

»Ti ga pomiluješ, Akta ?«

»Pomilujem,« jej odvrne zamolklo.

Na to se s sklenjenimi rokami in otožnega lica
jame znovič sprehajati.

Ligija jo vpraša bojazljivo dalje :

»Ti ga še ljubiš, Akta?«

»Ljubim.«

Cez nekaj časa je dodala :

»Nihče razun mene ga ne ljubi.«

Nastalo je molčanje. Akta se je trudila, da bi
znovič pridobila mir, ki ga je izgubila pri tem spo¬
minu. Ko se je konečno nekoliko pomirila, je rekla:

»Govorive o tebi, Ligija ! Niti ne misli na to, da
bi se protivila cesarju. To bi bila znorelost. Konečno
pa se pomiri! Poznam dobro to hišo ter sodim, da ti
od cesarjeve strani ne grozi ničesar. Ko bi te hotel
Nero imeti za-se, ne bil bi te dal odvesti na Palatin.
Tukaj vlada Poppeja, in od onega časa, ko mu je
povila hčerko, ima cesarja še bolj v svoji oblasti.

Ne. Nero je sicer naročil, da naj bi bila navzoča
na gostiji, toda doslej te ni videl, niti ni vprašal po
tebi, torej mu za-te ni mnogo mar. Nemara 'te je od¬
vzel Aulu in Pomponiji samo radi tega, ker se jezi
na nju. Petronij mi je pisal, naj skrbim za-te, in iz
tega, da mi je pisala, kakor veš, tudi Pomponija, je
moči soditi, da so se dogovorili. Nemara je storil to
na njeno prošnjo. Ako je temu tako, ako on od Pom-
ponije naprošen skrbi za-te, pa ti tu ne grozi nič, in

- 85  —

kdo ve, če te Nero na njegovo besedo ne pošlje Aulu?
Ne vem, ali ga ima Nero preveč rad, toda vem, da
le poredkoma sme biti drugačnega mnenja, nego je

njegovo.«

»Oh, Akta,« je odgovorila Ligija. »Petronij je bil
pri nas poprej, predno so me odvedli, in moja mati
je bila prepričana, da me je dal Nero odpeljati na
njegovo besedo.«

To bi bilo slabo!« jej reče Akta.

»Nemara je rekel Petronij pri kaki večerji pred
Neronom, da je videl v Anlovi hiši zastavljenko Li-
gijcev, in Nero, ki mnogo drži na svojo moč, te je
poželel samo radi tega, ker zastavljenci pripadajo
cesarju. Sicer pa on nima rad Aula niti Pomponije...
Ne! Ne zdi se mi primerno, da bi se bil poprijel Pe¬
tronij tega sredstva, ko bi te hotel Aulu odvzeti.. .
Ne vem, ali je Petronij boljši od onih, ki cesarja ob-
krožujejo. Nemara pa še razun Petronija dobiš koga
drugega, ki se potegne za-te.

Nisi li videla v Aulovi hiši nikogar izmed onih,
ki so cesarjevi bližnji?«

»Videla sem Vespazijana in Tita.«

»Cesar ju nima rad.«

»In Seneko.«

»Zadošča, da Seneka kaj svetuje, potem Nero
vkrene nasprotno.«

Jasno lice Ligijino jame zalivati rudečica.

»In Vinicija...«

»Ne poznam ga.«

»To je Petronijev sorodnik, ki se je vrnil pred
kratkim iz Armenije.«

»Mar misliš, da ga ima Nero rad ?«

»Vinicija imajo radi vsi.«

»Ta bi se potegnil zate ?«

»Dh.«

Akta se prijazno nasmeje ter reče:


— 86  —

»Torej ga gotovo vidiš na gostiji. Udeležiš pa se
je, bodisi tudi zato, ker se je moraš... Samo tak
otrok, kakoršen si ti, more misliti drugače, sicer pa,
ako se hočeš le vrniti v Aulovo hišo, imaš danes pri¬
ložnost, poprositi Petronija in Vinicija, naj ti s svojim
vplivom pridobita pravico, vrniti se. Ako bi bila ona
tukaj, bi rekla ravno to, kar pravim jaz, da bi bilo
naravnost nespametno in pogubno, upirati ke. Cesar
bi nemara ne opazil, da nisi navzoča, toda ko bi to
doznal ter si domislil, da si se drznila nasprotovati
njegovi volji, pa bi ne bilo več rešitve zate.

Pojdi Ligija ! Ali že čuješ ta trušč v hiši? Solnce
se že niža in gostje se kmalu jamejo shajati.«

»Prav imaš, Akta«, odvrne Ligija, »pojdem na
tvoj nasvet.«

Koliko je bilo v tem sklepu želje, zagledati Vi¬
nicija in Petronija in koliko ženske radovednosti, da
bi vsaj enkrat v življenju videla tako gostijo ter ce¬
sarjev dvor, slovečo Poppeio in druge krasotice ter
vso to nečuveno izobilje, o čegar čaru so pripo¬
vedovali v Rimu — na to bi Ligija sama ne vedela
odgovoriti. Toda Akta je imela prav in deklica je to
dobro čutila. Bilo je treba iti, ker jej je velevala pamet |
in potreba, da ne more biti drugače — torej je jenjala
omahovati.

Akta jo je odpeljala v posebni unctorfj, da jo je
oblekla. Dasiravno se v cesarjevi hiši ni manjkalo j
sužnjic ter je imela Akta dokaj lastnih postrežnic,
vendar je iz sočutja do deklice, katere lepota in ne¬
dolžnost sta jo ganili v srce, storila to, da jo je sama
oblekla. Pokazalo se je, da je v mladi Grkinji navzlic
njeni žalosti in navzlic čitanju listov Pavla iz Tarse
ostalo še mnogo helenskega duha, kateremu je veljala
krasota telesa nad vse drugo na svetu. Ko je slekla
Ligijo, se ni mogla premagati, da ne bi glasno za- j
klicala vsled začudenja nad prekrasno dekličjo po- i
stavo, ustvarjeno kakor iz biserne tvarine, in odstopivši

— 87  —

za nekoliko korakov, jo je nekaj časa vsa prevzeta
gledala.

»Ligija!« je zaklicala naposled, »ti si stokrat zalša
nego Poppeja !«

Toda deklica, vzgojena v strogi Pomponijini hiši,
kjer so se brigali za sramežljivost tudi takrat, ko so
bile ženske same skupaj — je stala pred njo čarobna
kakor basenski sen, harmonična kakor delo Praksi-
teljevo, ali nekaka ubrana pesem, toda osupla, rudeča
od sramežljivosti, z rokami, skrižanimi na prsih, ter
s pobešenimi očmi. Naposled se je naglo zganila, dvig¬
nila roko in izdrla iglo, ki je držala skupaj njene lase,
potresla z glavo in se pokrila ž njimi kakor s plaščem.

Akta se jej je približala ter, dotakni vsi se njenih
temnih las, rekla : Oh, kake lase imaš. Ne posujem
jih z zlatim praškom, ker se že lesketajo sami po sebi.
Samo semtertje jih nekoliko nadičim, da bodo taki,
kakor bi padel na nje solnčni žarek. Čarobna mora
biti vaša dežela, v kateri se rode take deklice.

»Jaz se je ne spominjam,® odvrne Ligija. »Uršo
mi je dejal, da so pri nas sami gozdi...«

»A v gozdih cveto cvetice«, reče Akta, namočivši
dlan v vazo, napolnjeno z dišavo, s katero je poma¬
zala Ligijine lase. Ko je bila s tem gotova, je jela
drgniti vse njeno telo z duhtečimi olji in na to jej je
oblekla mehko tuniko zlate barve, brez rokavov, na
katero bi imel priti snegobeli ,peplum‘. Ker pa jej je
bilo treba poprej počesati lase, za to jo je ogrnila
med tem z velikim ogrtačem, ,sinthesis‘ imenovanim,
in posadivši jo na stol, jo je prepustila pozvanim
sužnjicam ter nekoliko oddaljena gledala, kako so jo
česale. Dve sužnjici sta oblekli Ligiji na noge nove
bele, rudeče izšivane čevljičke ter jih privezali z zlatimi
trakovi k alabastrovim nogam. Ko je bilo česanje go¬
tovo, so jo ogrnile s peplumom, na kar jej je Akta
pripela bisere okrog vratu ter, dotaknivši se tu pa tam
las z zlatim praškom, se je dala tudi sama obleči,
ogledujoča Ligijo ves čas z dopadajenjem.

- 88  -

Kmalu je bila gotova tudi ona, in ko so se pred
glavnimi vrati prikazale prve nosilnice, sta odšli obe
v prostorni kriptoportik, odkoder je bilo moči videti
glavna vrata, notranjo galerijo ter dvorišče, obkoljeno
s stebričjem iz numidskega mramorja.

Polagoma je dohajalo čimdalje več ljudij skozi
visoka vrata, nad katerimi je skupina kipov odnašala
na videz v ozračje Apolla in Diano. Ligija je bila v a
prevzeta pri pogledu na ta lišp, o kakoršnem v skromni
Aulovi hiši ni imela niti slutnje. Bilo je o solnčnem
zahodu in poslednji njegovi žarki so padali na rumene
stebre iz numidskega mramorja, ki so se v tem hipu
svetili kakor zlato ter ob enem spreminjali svojo barvo.
Med stebričjem poleg belih kipov Danaid in drugih
bogov ali junakov se je rila množica ljudij, moških
in žensk, podobnih isto tako kipom, kajti imeli so
na sebi toge, segajoče do tal, na katerih je ugašal
blesk zahajajočega solnca. Orjaški Herkul, katerega
glava je bila še v svetlobi, dasiravno ga je od prs
navzdol zagrinjala senca, je ogledoval mračno to mno¬
žico. Akta je kazala Ligiji senatorje v togah, v barvastih
tunikah s polumescem na nogah, viteze in slavne
umetnike, rimske gospe, opravljene na rimski in grški
način ter v fantastičnih vshodnih krojih, z lasmi po
kačje zakrivljenimi ali po vzgledu kipov boginj po¬
česanih tesno k glavi ter ozalšanih s cveticami. Mnogo
mož in žena je imenovala Akta z imenom, dodavaje
k imenom kratke, večkrat kaj grozne historije (do¬
godke), nad katerimi se je Ligija kar zgražala, se jim
čudila in strmela nad njimi.

Bil je to za njo čuden svet, čegar lepota je za¬
slepljevala njene oči, toda čegar zoprnosti ni znala
pojmiti dekličja njena pamet. V zarji na nebu, v vrstah
nepremičnih stebrov, gubecih se v daljavi, ter v ljudeh,
podobnih kipom, je bilo moči opaziti nekak mir; zdelo
se  jej je, da v tem obzidju žive brez skrbi prosti, za¬
dovoljni in srečni polubogovi, med tem pa jej je tih

— 89  -

Aktin glas odkrival čimdalje več novih strašnih taj¬
nosti] te palače in teh ljudij. Tu je bilo videti hodnik,
na čegar stebrih in tlaku je bilo še opaziti krvave
madeže, s katerimi je omadeževal beli mramor Kali¬
gula, ko je padel pod nožem Kassija Kereja. Ondi je
bila umorjena tudi njegova žena ter dete ubito z
udarcem ob kamenje ; tu pod tem krilom je podze¬
meljska ječa, v kateri si je od gladu ogrizel roke
mlajši Druz; ondi je bil zavdan starejši ; tam se je
zvijal od strahu Gemelij, tam je lomil krč Klaudija,
tam Germanik — povsod so slišale te stene krič in
hropenje umirajočih, in ti ljudje, ki hite sedaj na gostijo
v togah in barvastih tunikah, ozalšani s cveticami in
dragotinami, bodo nemara jutri že med obsojenci; ne¬
mara na marsikaterem licu zakriva smeh strah, nemir
in jutrišno negotovost. Preplašena misel Ligijina ni
mogla dovolj urno slediti Aktinim besedam ; oni po¬
sebni svet je vezal s čimdalje večjo močjo njene oči;
— srce se jej je krčilo od strahu in njene duše se je
polastilo nagloma neizmerno, nepopisljivo koprnenje
po Pomponiji Grecini, po tihi Aulovi hiši, v kateri je
vladala ljubezen, ne pa zločinstvo. Med tem pa so
dohajali od Vica Apollina neprestano novi gostje ; bilo
je slišati trušč in krič klijentov, naglašujočih svoje
patrone. Na dvorišču in med stebričjem je rojila mno¬
žica cesarjevih sužnjev, malih otrok in pretorijanskih
vojakov, stoječih na straži v palači. Semtertje se je
med belimi ali zagorelimi obrazi prikazalo črno lice
Numida v pernati čeladi ter z velikimi zlatimi uhani
v ušesih. Donašali so skupaj pljunke, citre, umetne
kitice iz cvetic, vzgojenih v pozni jeseni, ter zlate sre¬
brne in medene svetilnice. čimdalje bolj naraščajoči
trušč se je mešal s pljuskom vodometa, čegar visoko
kvišku brizgajoči pobarvan prod vode, padajoč iz vi-
sočine na mramor, se je lomil stokanju enako na njem.
Akta je jenjala pripovedovati, toda Ligija je zrla še
peprestano, kakor bi iskala koga v tej gneči. Nakrat
J e j je zalila lice rudečica. Med stebričjem sta se

- 90  -

prikazala Vinicij in Petronij ter korakala k velikemu
triklinu, lepa, mirna, podobna v svojih togah dvema
belima bogovoma. Ligiji se je zdelo, kakor bi se jej
bilo veliko breme zvalilo s srca, ko je med tujimi
ljudmi zagledala ona dva znana obraza, zlasti ko je
zagledala Vinicija. Ni se čutila več tako osamljene.
Neizmerno koprnenje po Pomponiji in Aulovi hiši,
katero jo je pred hipom mučilo, jelo jej je biti manj
nadležno. Snidenje z Vinicijem in pričakovani razgovor
ž njim sta oglušila vse druge glasove. Zaman se je
spominjala vsega zlega, kar je čula poprej o cesarjevi
hiši, zaman Pomponijine svaritve; navzlic onim pri¬
povedkam in svarilu je začutila, da se gostije ne le
mora, marveč celo hoče udeležiti. Misel, da čez malo
časa začuje oni mili, prijetni glas, ki jej je govoril o
ljubezni ter o sreči, dostojni bogov, in kateri jej je
odmeval še sedaj kakor pesem v njenih ušesih — je
vzbujala v njej naravnost veselje.

Toda nakrat se je prestrašila tega veselja. Zdelo
se jej je, da se v tem hipu izneverja onemu čistemu
učenju, v katerem je bila odgojena, izneverja Pom¬
poniji in sami sebi. Vse kaj drugega je, ako greš pri¬
siljen kam, nego radovati se take prisiljenosti. Čutila
se je pregrešno, nevredno in ugonobljeno. Polastil se
je je obup in kar jokati je hotela. Ako bi bila sama,
bi bila pokleknila, trkala se ob prsi, ponavljaje : kriva
sem, kriva sem! Akta, prijemši jo za roko, jo je od¬
peljala skozi zunanje prostore v veliki triklin, kjer
je bila prirejena gostija ; kar stemnilo se jej je pred
očmi, šumelo jej je v ušesih in glasno vtripanje srca jej
je obteževalo dihanje. Kakor v snu je videla ha tisoče
svetiljk, kakor v snu je zaslišala krik, s katerim je
pozdravljala množica cesarja, kakor v snu je videla
cesarja samega. Krik jo je ogluševal, lesk slepil, vo¬
njava jo prevzemala, in izgubivši ostanek zavesti, je
komaj še mogla poznati Akto, katera, položivši jo pri
mizi, se je sama vlegla poleg nje.

- 91  -

Toda kmalu se je oglasil zamolkel, znani glas od
druge strani:

»Bodi pozdravljena, najlepša izmed deklet na
zemlji in izmed zvezd na nebu. Bodi pozdravljena,
božanstvena Kallina !«

Ligija, zavedši se nekoliko, je pogledala: poleg
nje se je vsedel Vinicij.

Bil je brez toge, ker je običaj veleval odkladati
togo pri gostijah. Telo mu je pokrivala samo škrla-
tasta tunika brez rokavov, v katero so bile všite sre¬
brne palme. Rami je imel goli, ozalšani po vshodnem
običaju z dvema širokima zlatima naramnikoma. Na
glavi je imel venec iz cvetic. S svojimi nad korenitim
nosom zrastlimi obrvi, s ponosnimi očmi in z zaruja-
velo poltjo je bil kot nekaka poosobljena podoba
mladosti in moči. Ligiji se je zdel tako lep, da je, ko
se je otresla poprejšnjega ganutja, komaj mogla od¬
govoriti :

»Bodi pozdravljen, Marko !«

Vinicij nadaljuje :

»Srečne moje oči, katere te vidijo, srečna ušesa,
katera čujejo tvoj glas, ki mi je milejši nego glasovi
piščalke in citer. Ko bi mi bilo naročeno, naj izbiram,
kdo ima na gostiji počivati poleg mene, ti, Ligija, ali
Venera, izbral bi si tebe, ti oboževanka !«

In uprl je pogled nanjo, kakor bi se hotel nasititi
s tem pogledom, kar požiral je z očmi njeno lepoto,
in njegov pogled je razodeval srečno ter neskončno
ljubezen.

»Vedel sem, fla te zagledam v hiši cesarjevi«, je
nadaljeval, »toda ko sem te zagledal, se je polastilo
moje duše tako veselje, kakor bi me bila iznenadoma
doletela ta sreča.«

Ko se je zavedla Ligija in začutila, da jej^ je on
v  tej hiši najbližji in jedini znanec, je jela ž njim
govoriti. Povpraševala ga je po vsem, česar ni razu¬
mela, in kar jo je napolnjevalo s strahom. Od kod je
v edel, da jo dobi v cesarjevi palači in čemu je tukaj ?

- 92  -

Čemu jo je cesar odtrgal od Pomponije? Ona se tu
boji ter se hoče vrniti. Umrla bi od koprnenja, ako
bi ne imela nadeje, da se Petronij in on potegneta za
njo juri cesarju.

Vinicij jej pojasni, da je izvedel za njeno usodo
od samega Aula. Čemu je tukaj, tega ne ve. Cesar
nikomur ne da pojasnila zastran svojih povelj. Vse¬
kakor pa naj se ne boji, ker je on, Vinicij, pri njej
ter tudi ostane pri njej.

Rajše bi izgubil pogled, nego bi njo izgubil izpred
očij, rajše bi izgubil življenje, nego njo zapustil. Ona
je njegova duša, zato jo bo tudi čuval tako kakor
svojo dušo. Postavi jej doma oltar kakor svetemu
božanstvu in daruje jej miro in alou ter cvet z

jablane_ In ako se boji v hiši cesarjevi, pa tudi

dalje v tej hiši ne ostane.

Dasiravno je bilo v njegovih besedah nekoliko
lažij, se je vendar zdelo Ligiji, da govori resnico,
kajti njegovi občutki so bili zares resnični. Prevzelo
ga je v istini odkritosrčno pomilovanje; njene besede
so mu segale v dušo tako, da se ni mogel premagati,
zlasti ko se mu je jela zahvaljevati ter ga zagotavljati,
da ga bo imela Pomponija rada za to njegovo do¬
broto, ona sama pa mu bo vse življenje hvaležna. ;
Zdelo se mu je, da se nikdar v življenju ne more
upreti taki prošnji. Njegovo srce se je začelo tajati, j
Njena krasota je napajala njegove občutke, zakoprnel
je strastno po njej, toda ob enem je začutil, da mu
je zares draga in da bi jo zares zamogel častiti kot
nekako božanstvo. Ob enem je čutil tudi potrebo, go¬
voriti o njeni lepoti in o svojih občutkih. Ker pa je
trušč na gostiji postajal čimdalje večji, radi tega se je
primaknil bliže k njej ter jej jel šepetati ljubeznive
besede, ki so mu izvirale iz globine duše, zvoneče
kakor godba ter opojne kakor vino.

In vpijanil jo je. Med temi tujci, ki so jq> obkolje- \
vali, se jej je zdel vedno bližji, vedno dražji ter udan
jej od vse duše. Pomiril jo je; obljubil jej je, da jo

— 93  —

hoče rešiti iz hiše cesarjeve, da je ne zapusti in da
jej hoče služiti. Poprej je govoril v hiši Aulovi le
splošno ž njo o ljubezni in o sreči, kakoršno zainore
ona podeliti, sedaj pa jej je dejal naravnost, da jo
ljubi, da mu je najljubša, najdražja.

Ligija je prvič v življenju slišala take besede iz
moških ust ter poslušaje jih čutila, da se nekaj spre-
buja v njej, kakor iz spanja, da jo obkoljuje nekaka
sreča, v kateri se neizmerno veselje meša z neizmernim
nemirom. Lice jej je zalila rudečica, srce jej je močno
bilo, ustnice so se jej vsled čudenja odprle. Polastil se
je je strah radi tega, da posluša tako govorjenjema
vendar bi za vse na svetu ne hotela preslišati niti
jedia besede.

Časih je poslušala oči, pa znovič obračala k Vi-
niciju pogled, jasen, bojazljiv in ob enem radoveden,
kakor bi mu hotela reči: nadaljuj ! Trušč, godba,
vonjava cvetic, vonjava arabskih kadil jo je jela znovič
omamljati. V Rimu je bila navada, ležati pri gostijah,
toda doma je bil Ligijin prostor med Pomponijo in
malim Aulom ; sedaj pa je počival poleg nje Vinicij,
mlad, hraber, koprneč mož — in ona, čuteča toploto,
ki je prihajala od njega, je začutila ob enem sramež¬
ljivost in razkošje. Poiaščevala se je je nekaka sladka
bolezen, nekaka omedlevica — pozabljenje, kakor bi
jo prevzemal sen.

Toda njena bližina je jela delovati tudi na njega.
Lice mu je bledelo, nosnice so se mu širile kakor
konju. Bilo je moči opaziti, da tudi njemu močno
utriplje srce pod škrlatasto tuniko, kajti dihanje se
uiu je kratilo in besede so se mu trgale v ustih. Sedaj
je bil prvič njej tako blizu. Misli so se.mu jele mesti,
v žilah je začutil plamen, kateri si je zaman pri¬
zadeval pogasiti z vinom.

Toda ne vino, marveč njeno čarobno lice, njene
gole roke, njene dekličje prsi, zibajoče se pod barvano
tuniko, ter vsa njena postava, skrita v belih gubah

S 94 —

njenega pepla, ga je mamila čimdalje bolj. Konečio
je stisnil njeno roko, kakor je bil privajen, storiti v
Aulovi hiši ter, potegnivši jo k sebi, šepetal jej s
tresočimi se ustnicami :

■»Jaz te ljubim, Kalina... moja oboževana...«
»Marko, pusti me!« mu odvrne Ligija.

»Moja oboževana — ljubi me!« nadaljuje Vinicij
razvnet.

Toda v tem hipu se oglasi Akta, ležeča na drugi
strani poleg Ligije.

»Cesar vaju gleda.«

Vinicija se polasti huda jeza na cesarja in na
Akto, ki ga je opozorila na pretečo nevarnost. Mla¬
demu človeku je bilo v tem hipu zoperno celo pri¬
jateljsko svarilo, mislil si je, da hoče Akta nalašč
pretrgati njegov razgovor z Ligijo.

Dvignivši glavo ter pogledavši preko Ligije mlado
oproščenko, je rekel zlobno :

»Minil je že čas, Akta, ko si na gostijah počivala
poleg cesarja, in ljudje pravijo, da ti preti slepota —
kako ga torej moreš videti?«

»Vendar ga vidim,« odvrne mu ona otožno. »On
je tudi kratkoviden ter vaju gleda skozi smaragd.«
Vse, kar je delal Nero, je vzbujalo pozornost celo
njegovih najbližjih, torej je tudi Vinicij postal ne¬
miren; njegova strast se je polegla in večkrat je obrnil
skrivoma svoj pogled proti oni strani, kjer je po¬
čival cesar.


Ligija, ki ga je iz početka videla le kakor v megli
ter pozneje zatopljena v navzočnost in razgovor z Vi-
nicijem, se ni niti ozrla po cesarju; še le sedaj je
obrnila proti njemu radovedne in prestrašene oči.

Akta je govorila resnico. Cesar, sklonjen nad
mizo ter pomežikujoč na jedno oko in držeč v prstih
pred drugim očesom okroglo oglajen smaragd, ki ga j
je neprestano rabil, ju je gledal. Za trenotek se je

— 95  —

srečal njegov pogled s pogledom Ligijinim, in de-
kličjega srca se je polastila bojazen. Ko je bivala še kot
otrok na Aulovem posestvu v Siciliji na deželi, jej je
pripovedovala stara egiptovska sužnjica o zmajih, sltri-
vajočih se po gorskih votlinah, in sedaj se jej je zdelo,
da jo gleda zelenkasto oko takega zmaja. Prijela je
Vinicija za roko kakor otrok, ki se boji, in razni vtisi
so se jej križali po glavi. To je bil torej on ? Ta grozen,
vsemogočen vladar ? Ni ga videla doslej še nikdar ter
mislila, da je drugačen. Predstavljala si ga je z ne¬
kakim groznim okamenelim licem ter zlobnimi črtami,
med tem pa je zagledala veliko glavo, sedečo na
debelem vratu, seveda strašno, toda ob enem tudi
smešno, kajti bila je od daleč podobna glavi otroka.
Tunika ametistove barve, prepovedane navadnim lju¬
dem, je metala višnjevkasto senco na široko in kratko
njegovo lice. Lase je imel črne, počesane po načinu,
kateri je bil uvedel Otho. Brade ni nosil; položil jo
je pred kratkim na žrtvenik Jupitru, za kar mu je
bil ves Rim hvaležen. Na njegovem čelu, nad obrvi
močno napetem, je bilo nekaj olimpijskega. V na¬
ježenih obrvili se je zrcalila zavest vsemogočnosti ;
toda pod tem čelom poluboga je bilo lice opice, pijanca,
glumača, polno omahujočih želj, zalito, dasiravno še
mlado, z maščobo, bolehno, nesramno.

Ligiji se je zdel na prvi pogled sovražen ter pred
vsem drugim oduren, čez nekaj časa je odložil smaragd
ter jo nehal gledati. Sedaj je zagledala njegove na¬
pete, modre oči, pomežikujoče pred lučjo, oči kakor
steklene, brez mislij, podobne očem mrličev.

Cesar, obrnivši se k Petroniju, je dejal:

»Ali je to ona deva, katero ljubi Vinicij ?«

»Da, to je ona !« odvrne Petronij.

»Kako se imenuje njen narod?«

»Ligijci.«

»Vinicij jo smatra za krasotico?«

»Navleci dekličji peplum na star trhel oljkin panj
111  Vinicij ga bo smatral za lepoto. Toda na tvojem

96  -

obličju, o neprekosljivi veščak, že čitam obsodbo nad
njo !' Niti treba ni, da bi jo izrekel. Tako je : suha,
upadla nalik maku na tankem steblu, ti pa, božanstveni
estetik, ceniš pri ženski pred vsem drugim steblo, in
prav imaš. Lice samo dosti ne šteje. Že dokaj sem se
naučil od tebe, toda tako bistrega očesa še nimam,
kakor ga imaš ti... Pripravljen sem vadljati s Tuli jem
Senecijem za njegovo ljubljenko, da, akoravno je la
gostiji, kjer vsi leže, težavno izreči sodbo o vsej po¬
stavi, si vendar ti prav pogodil, ko si dejal, da je
ozka v bedrih.«

»Ozka v bedrih,« ponavlja Nero ter zapre oči.

Na Petronijevih ustih se prikaže komaj vidljiv
smeh, in Tulij Senecij, ki se je doslej razgovarjal z
Vestinom, ali bolje, ki se je posmehoval sanjam, v
katere je verjel Vestinij, se obrne k Petroniju, in dasi-
ravno ni imel niti pojma, za kaj se gre, je dejal:

»Motiš se, Petronij ! Jaz držim s cesarjem.«

»Dobro!« odvrne Petronij. »Ravnokar sem do¬
kazoval, da imaš trohico razuma, cesar pa trdi, da si
pravcati osel.«

»Habet,« reče Nero, smejaje se ter obrnivši srednji
prst navzdol, kakor je bil navajen delati v cirku v
znamenje, da je dobil gladijator (borilec) rano ter da
mora biti ubit.

Vestinij pa, misleč si, da se še pomenkujejo o
sanjah, zakliče :

»Jaz vsekako le verujem v sanje; tudi Seneka
mi je dejal, da va-nje veruje.«

»Minulo noč se mi je sanjalo, da sem bila vestalka,«
je rekla Kalvija Krispinila, sklonivši se čez mizo.

Na te besede jame Nero ploskati in tudi ostali
so posnemali njegov vzgled tako, da je dlje časa tra¬
jalo to ploskanje, kajti Krispinila, žena že nekolikokrat
ločena od svojih mož, je bila znana po svoji raz¬
brzdanosti po vsem Rimu.

— 97  —

Krispinile to ni spravilo v zadrego, kajti rekla je:

»Eh, kaj ! Saj so vse že stare in grde. Jedina
Rubrija je še podobna ljudem, in tako bi bili čedni
vsaj dve, dasiravno Rubrija dobiva po leti pege.«

»Dovoli, prečista Kalvija«, reče Petronij, »vestalka
moreš ti biti samo v snu.«

»A ko bi cesar zapovedal ?«

»Verjamem, da se izpolne časih tudi najčudnejše
sanje.«

»Ker se zares izpolne«, reče Vestinij, »razumem
one ljudi, kateri ne verujejo v bogove, toda kako je
mogoče ne verjeti v sanje?«

»A vedeževanja?« vpraša Nero. »Bilo mi je pre¬
rokovano, da napoči konec Rima in da bom vladal
nad vsem vshodom.«

»Vedeževanja in sanje se večkrat strinjajo«, reče
Vestinij. »Nekoč je poslal neki prokonzul, kaj neve¬
ren človek, v Mopsov tempel sužnja z zapečatenim
pismom, katero mu je prepovedal odpreti, da bi se
prepričal, ali malik zna odgovoriti na vprašanje, za¬
pisano v zapečatenem pismu. Suženj je prespal vso
noč v svetišču radi tega, da je imel sanje, na kar se
je vrnil ter rekel gospodarju : »Sanjalo se mi je o
mladeniču, jasnem kakor solnce, ki mi je rekel samo
jedno besedo: ,črnega 1 . Prokonzul, zaslišavši to, je
prebledel in, obrnivši se k svojim, enako malovernim
gostom, rekel: »Ali pa veste, kaj je stalo v pismu?«

Po teh besedah je Vestinij umolknil ter, dvignivši
čašo, napil se vina.

»Kaj je bilo v pismu?« vpraša Senecij.

»V pismu je bilo vprašanje: Kakega bika naj
darujem, belega ali črnega?«

Toda pozornost, vzbujeno s pripovedovanjem,
pretrga Vitelij, kateri prišedši že na pol pijan na
gostijo, se spusti nakrat brez vzroka v razbrzdan smeh.

»Oemu se ta sodček loja smeje?« vpraša Nero.

7

— 98

»S smehom se ljudje razlikujejo od živalij« reče
Petronij ; »on nima drugega vzroka, smejati se, nego
ta, da ga veseli, da ni prase.«

Vitelij se hipoma neha smejati. Mlaskaje z ustni¬
cami, na katerih je bilo še videti sled soka in masti,
se jame ozirati po navzočih s tako čudnim pogledom,
kakor bi jih še poprej ne bil videl. Na to dvigne roko,
podobno vajšniei, ter reče s hripavim glasom :

»Padel mi je z-roke očetov vitežki prstan.«

»Kateri je bil čevljar,« doda Nero.

Vitelij se zopet spusti v smeh ter jame iskati j
prstan v peplu Kalvije Krispinile.

Na to jame Vatinij posnemati krič prestrašene
žene. Nigida, Kalvijina prijateljica, mlada vdova z
otročjim licem ter s poželjivimi očmi, reče glasno :

»On išče, česar ni izgubil.«

»A kar je za nič, ako bi tudi našel,« doda pesnik
Lukan.

Gostija je postajala čimdalje veselejša. Tolpe
sužnjev so donašale neprestano nova jedila; iz velikih
vaz, napolnenih s snegom ter prepletenih z bršljanom,
so vlačili na dan posodo z različnim vinom, s katerim
so se kar zalivali. Na mizo in na goste so neprestano
padale rože.

Petronij je jel prositi Nerona, naj poprej, nego
se gostje napijejo, počasti gostijo s svojim petjem.
Navzoči gostje so podpirali njegovo prošnjo, toda Nero
se je upiral. Tu ne gre samo za pogum, dasiravno
mu ga vsikdar ne nedostaja. Bogovi vedo, koliko ga
stanejo vsakovrstne poskušnje... zares, ne ogiblje se
jih, ker ve, da je treba storiti kaj za umetnost,
sicer pa, ako ga je Apollo obdaril z lepim glasom, 1
tega božjega daru ne sme zametovati... Razume se
seveda, da je to njegova dolžnost glede občinstva,
toda nocoj je v resnici hripav. Po noči si je položil
svinčene, uteži na prsi, toda nič mu ni pomagalo. • •
Namenjen pa je iti v Ancij, da se ondi nasrka mor¬
skega zraka.. .«

■ - 99

Toda Lukan ga jame rotiti v imenu umetnosti in
človeštva.

Vsem je že znano, da je zložil božanstveni pevec
novo pesem na čast Veneri, v primeri s katero je lu-
krecijevska pesem le cvilenje enoletnega volka. Naj
bo torej gostija prava gostija. Tako dober vladar,
kakor je Nero, ne sme napravljati take muke svojim
podložnim: »Ne bodi okrutnež, cesar!«

»Ne bodi okrutnež !« ponove- vsi bliže sedeči.

Nero sklene roke na prsih v znamenje, da mora
odjenjati.

Sedaj se pojavi hvaležnost na licih vseh in oči
vseh se obrnejo k njemu. Toda poprej je še naročil,
naj še Popjmji naznanijo, da bo pel ter naznani na¬
vzočim, da ni prišla na gostijo, ker se ne počuti dobro,
da jej pa nobeno zdravilo tako ne pomaga kakor nje¬
govo petje; radi tega bi mu bilo žal, ako bi ne čula
tega petja.

Poppeja je prišla takoj. Dasiravno je nadvladala
Nerona kot podložnika, je vendar vedela, da bi bilo
nevarno, dražiti ga, zlasti kadar se je hotel s petjem
nli z ježo odlikovati.

Prišla je krasna kakor boginja, opravljena isto
tako kakor Nero v obleki ametistove barve. Okrog
vratu je imela ovratnik iz velikih biserjev. Bila je
zlatolasa, sladka in dasiravno je bila ločena že od
dveh mož, je bila videti še vendar kakor kako dekle.

Občinstvo jo je pozdravljalo glasno; čul si klic:
božanstvena Augusta.

Ligija še nikdar ni videla nič tako divnega ter
niti ni hotela verjeti svojim očem, kajti znano jej je
bilo, da Poppeja Sabina je bila jedna izmed najne-
čimernejših žensk na svetu. Vedela je od Pomponije,
da je ona pregovorila cesarja, daje  dal umoriti mater
ln  ženo ; poznala jo je iz pripovedovanja Aulovih
gostov in služabnikov ; čula je, da so njene kipe po
noči podirali in razmetovali; čula je o napisih, katerih
Pisci so morali prebiti najhujše kazni, a vendar so se

7 *


— 100  —

nahajali vsako jutro na mestnem obzidju. A sedaj pri
pogledu na proslavljeno Poppejo, katero so spozno-
valci Kristusovi smatrali za pravo poosobljenje zlobe
in zločinov, se jej je zdelo, da bi taki mogli biti samo
angeli ali drugi nebeščanje. Ni mogla niti očes od¬
tegniti od nje in nehote se jej je izvilo iz ust vprašanje: I

»Oh, Marko, ali je to mogoče?«

On, že nekoliko vinjen in nestrpljiv radi tega, da f
je toliko rečij mikalo njeno pozornost ter jo ločilo od
njega in njegovih besed, jej reče :

»Da, ona je krasna, toda ti si stokrat krasnejša. I
Ti ne poznaš sama sebe, sicer bi se zaljubila va-se 1
kakor Narcis. Ona se koplje v mleku oslic, tebe pa je
Venera okopala gotovo v lastnem mleku. Ti ne poznaš |
sama sebe, ocelle mi!... Ne ogleduj je. Obrni oči k
meni, ocelle mi !.. . Dotakni se s svojimi ustnicami te
čaše z vinom in potem se je tudi jaz na tem mestu
dotaknem...«

Na to se jej je čimdalje bolj bližal, ona pa se je
umikala k Akti.

V tem hipu je zavladala tišina, kajti cesar je vstal.

Pevec Diodor mu je podal pljunko z imenom •
delta, drugi, Terpnos, kije imel spremljati igro, se mu
je približal s strojem, imenovanim nablium. Nero je
oprl delto ob mizo, dvignil oči kvišku in čez trenotek
je v triklinu zavladala tišina, katero je dramil samo ■
šum padajočih rož.

Na to je jel peti, ali bolje prednašati spremljan
z glasovi dveh pljunk svojo pesem o Veneri.

Niti glas, nekoliko zamolkel, niti stihi niso bili
baš slabi, tako da je Ligija čutila očitanje vesti; kajti
pesem, dasiravno je proslavljala nečisto, pagansko
Venero, se jej je zdela vendar lepa, in sam cesar z lao-
vorjevim vencem na čelu ter s kvišku dvignenimi očmi
se jej je zdel sedaj lepši in dokaj manj strašen, manj
oduren, nego ob začetku gostije.

Gostje so jeli glasno ploskati. Klic : »O glasovi
nebeški!« se je razlegal naokrog. Nekatere ženske, .

— 101

dvignivši roke kvišku, so tako obstale, v znamenje,
da so prevzete, celo potem, ko je bilo petje že končano,
druge so si otirale solzne oči; v vsej dvorani pa je
vrelo kakor v čebelnjaku. Poppeja, sklonivši svojo zla¬
tolaso glavo, je dvignila k ustom Neronovo roko ter
jo molče dolgo tako držala, a mladi Pitagoras, Grk,
prežale rasti, s katerim se je pozneje že na pol znoreli
Nero dal poročiti, je pokleknil sedaj pred njegove noge.

Toda Nero je zrl pozorno na Petronija, čegar po¬
hvala mu je bila čez vse draga. Petronij pa je dejal:

»Kar se godbe tiče, mora biti Orfej v tem hipu
ves žolt od nevošljivosti, kakor je tukaj navzoči
Lukan; kar se pa tiče stihov, obžalujem, da niso
slabši, kajti v tem hipu bi nemara našel primernih
besed v pohvalo.«

Lukan mu ni zameril besed o nevošljivosti,
marveč ga hvaležno pogledal in kazaje slabo voljo
jel momljati:

»Plokleta usoda, ki me sili živeti ob enem s takim
pesnikom. Človek bi si še našel prostora v spominu
ljudi j ter na Parnasu, tako pa ugaša, kakor ugaša
oljnata svetiljka na solncu.«

Petronij, ki je imel občudovanja vreden spomin,
jame ponavljati posamezne stihe, poveličevati in reše¬
tati izraze. Lukan se je delal, kakor bi pri čaru poezije
pozabljal svojo nevošljivost, ker mu je navdušeno
pritrjeval.

Na Neronovem licu se je pojavilo razkošje in
brezkončna praznota. Sam jim je citoval stihe, katere
je smatral za najlepše, konečno se je jel veseliti nad
Lukanom, govoreč mu, naj ne izgublja poguma, zakaj
kakoršen se kdo rodi, tak tudi je, kajti čast, katera
se skazuje Jupitru, še ne krati češčenja drugim bo¬
govom.

Na to je vstal, da pospremi Poppejo, katera je
želela oditi, ker se zares ni počutila dobro. Gostom,
ki so ostali, je zapovedal, naj zavzamejo znovič svoje
prostore ter obljubil, da se kmalu vrne. To se je čez

— 102  —

kratko zares zgodilo; vrnil se je, da se je omamljal
z dimom kadila ter bil navzoč na gledišču, katero so
on sam, Petronij ali Tigellin pripravili za gostijo.

Potem so zopet čitali stihe, poslušali dijaloge, v
katerih je začudenje nadomeščalo dovtip. Na to je
proslavljen mimik Pariš predstavljal dogodivščine Jone,
hčerke Inahove. Gostom in zlasti Ligiji, ki še ni videla
nič podobnega, se je zdelo, da gleda čudeže in čare.
Pariš je znal s pregibi rok in telesa naznačevati reči,
o katerih se je človeku zdelo, da jih ni mogoče na-
značiti s plesom. Njegove roke so migale v zraku,
tvoreč svetel oblak, živ, poln drgeta, obkoljujoč na
pol omedlelo dekličjo postavo, tresočo se od raz¬
košja. Bila je to slika, ne ples, predstavljajoča tajnost
ljubezni, čarobna in nesramna, in ko so pozneje prišli
koribantje ter začeli pri glasovih citer, piščalk, cimbal
in bobnov bat^hanski ples, poln divjega vrišča ter še
divjiše razbrzdanosti, se je zdelo Ligiji, da jo požge
živi ogenj, da mora strela udariti v to hišo, ali da se
mora strop udreti na glave gostov. Toda od zlate
mreže, razpete pod stropom, so padale neprestano
rože. Vinicij, že na pol pijan, je dejal:

»Videl sem te v Aulovi hiši pri vodometu ter se
zaljubil va-te. Bilo je to ob svitu; mislila si si, da te
nihče ne gleda, toda jaz sem te videl... A vidim te
tako še sedaj, dasiravno te »peplum« zakriva. Odloži
peplurn kakor Krispinilla. Vidiš! Bogovi in ljudje
iščejo ljubezen. Nad njo ni ničesar vzvišenejšega na
svetu. Opri glavo na moje prsi ter zapri oči !«

In njene žile so vtripale na sencih in na rokah.
Zazdelo si jej je, da leti v nekako brezno, in oni Vi¬
nicij, ki se jej je s početka zdel tako bližnji in krepak,
namesto da bi jo čuval, jo vleče tje doli!. . Začutila
je žalost; začela se je znovič bati gostije, njega in
sama sebe. Nekak glas, podoben glasu Pomponije, je
še klical v njeni duši: Ligija, ohrani se ! Toda nekaj
jej je rekalo, da je že prepozno, da kogar je ovel po¬
dobni plamen, kdor je videl to vse, kar se je godilo

- 103  —

na gostiji, v komur je srce tako bilo kakor v njej, ko
je poslušala Vinicijeve besede, kogar se je polastil
takšen trepet, kakor nje, ko se jej je približal, ta da
je že pogubljen na veke. čutila se je slabo, časih se
jej je zdelo, da omedli, in potem, da se zgodi nekaj
strašnega. Vedela je, da nihče, kdor je hotel uiti ce¬
sarjevi jezi, ne sme vstati, dokler ne vstane cesar, toda
ko bi temu tudi ne bilo tako, je čutila, da ni imela
moči do tega.

Med tem pa je bilo do konca gostije še daleč.

Sužnji so prinašali še nova jedila ter neprestano
polnili posode z vinom, a pred mizo, postavljeno v
podobi kavlja, sta se prikazala dva atleta, da se ska-
žeta v borbi pred gosti.

Takoj sta se spoprijela. Močni, od olja se leske¬
tajoči njuni telesi sta se zvili v jeden klopčič, njune
kosti so hreščale v železnih rokah ; izza krepko stis¬
njenih čeljustij se je slišalo zlokobno škripanje z zobmi,
časih je bilo slišati uren topot z nogami po tlaku, po¬
sutem z žafranom, na to sta nepremično obstala ter
utihnila, in gledalcem se je zdelo, da imajo pred seboj
skupino, izklesano iz kamena. Oči Rimljanov so z za¬
ljubljenostjo gledale igro. Toda borba ni trajala pre¬
dolgo, kajti Kroto, mojster in predpostavljenec šole
gladijatorov, ni slovel zaman kot najmočnejši človek
v državi. Njegov nasprotnik je jel dihati čimdalje
hitreje, potem je zatulil, lice mu je postalo zasnelo in
naposled mu je izbruhnila skozi usta kri, in padel je.

Gromovito ploskanje je pozdravilo konec borbe.
Kroto pa, oprši nogo na nasprotnikovo ramo, je pre¬
križal orjaške roke na prsih ter zrl z očmi triumfatorja
po dvorani.

Potem so prišli posnemovalci živalij in njih glasu,
glumači in norci, toda gostje se z a-nje niso dosti
zmenili, kajti vino se jim je že preveč kadilo v glavah.
Gostija se je spreminjala čimdalje bolj v pijančevsko
razbrzdano orgijo. Sirske deklice, ki so plesale poprej
bakhanski ples, so se pomešale med goste.

- 104

Godba se je spremenila v nereden, divji grom
citer, pljunk, armenskih cimbal, egiptovskih sister,
tromb in rogov; kadar so se hoteli gostje razgovar-
jati, so zakričali godcem, naj se oddaljijo. Ozračje, ki
je bilo že prenasičeno z vonjavo cvetic in olja, s ka¬
terim so lepi dečki ob času gostije škropili mize gostov,
je po vonjavi žafrana in človeške sape postalo dušljivo,
svetilnice so le medlo brlele, venci na čelih so se kri¬
vili, lica bledela ter pokrivala se s kapljicami znoja.

Vitelij je padel pod mizo. Nigida, slekši se na
pol, je oprla svojo pijano otročjo glavo ob Lukanove
prsi in on, takisto pijan, je jel odpihovati zlati prašek
z njenih las ter je z neizmerno zadovoljnostjo dvignil
oči kvišku. Vestinij je ponovil z upornostjo pijanca
že kakih desetkrat Mopsov odgovor na zapečateno
prokonzulovo pismo, in Tuli j, ki se je posmehoval
bogovom, je govoril z zategljivim in po kolcanju
pretrganim glasom :

». .. kajti ako je Sferos Ksenofanov okrogel, torej
priznaš, da takega boga je moči kotati z nogo pred
seboj kakor sod.« Domicij Afer, stari tat in ovaduh,
je postal po teh besedah razburjen in v tej razburje¬
nosti si je polil celo tuniko. Verjel je neomahljivo v
bogove. Ljudje govore, da Rim pogine; so celo taki,
ki trde, da že gine. O, gotovo !

Ako pa pride do tega, se zgodi to gotovo zate¬
gadelj. ker mladina nima vere ter ne more imeti čed-
nostij. Opustili so tudi stare stroge običaje in nikomur
ne pride na misel, da se epikurejci ne ubranijo bar¬
barom. A to je zaman. Kar se njega tiče, obžaluje, da
je doživel take čase in da v razveseljevanju mora
iskati varstvo pred muko, ki bi ga sicer ugonobila
kmalu.

Po teh besedah je potegnil k sebi sirsko plesalko
ter jel z brezzobnimi usti poljubovati njen vrat in
hrbet. Konzul Memmij Regul, to videč, se je nasmejal
ter, dvignivši svojo plešasto glavo kvišku, dejal:

— 105  -

»Kdo pravi, da Rim gine? Budalost ! Jaz, konzul,
vem to najbolje... Videant consules! trideset legij
čuva našo pax romana !« In pritisnivši roke k senčim,
je začel klicati po dvorani :

»Trideset legij ! trideset legij ! . . Od Britanije pa
do ozemlja Partov !«

Toda naglo je umolknil ter, pritisnivši si prst k
čelu, je dejal:

»A resnica, celo dva in trideset...«

Na to je zropotal pod mizo, kjer je začel bljuvati
jezike pelikanov, pečene platničarice, mrzle gobe, sa-
ranče, pražene na strdi, ribe, meso in vse, kar je snedel
in popil.

Domieija pa vendar ni zadovoljila množica legij,
čuvajočih rimski mir.

»Ne, ne, Rim mora poginiti, ker je izginila vera
v bogove in stroge običaje. Rim mora poginiti, in to
je škoda, ker življenje je prijetno, cesar je milostljiv,
vino je dobro! oh, to je škoda!«

In skrivši glavo za pleča svoje sirske plesalke,
se glasno razjoče.

»Kaj je življenje na onem svetu ! Ahilej ima prav,
ko pravi, da je bolje biti hlapec v podsolnčnem svetu,
flego kraljevati v kimerejski pokrajini...«

• ...Lukan je odpihal med tem ves zlati prašek z Ni-
gidijinih las, katera se je upijanila ter zaspala. Na to
]e vzel bršljan od vaze, stoječe pred njo, ter ga zvil
okrog nje. Ko je bil gotov, je zrl z radostnim pogledom
Po navzočih.

Potem je nakitil z bršljanom tudi samega sebe
ter  Ponavljal z globokim prepričanjem:

»Sedaj nisem več človek, marveč favn.«

. Petronij ni bil pijan, toda Nero, ki je spočetka z
obzirom na svoj »nebeški« glas pil le malo, je na¬
posled praznil čašo za čašo ter se upijanil. Hotel je
se dalje popevati svoje stihe, to pot grške, toda zmotil
Se  je ter zapel pesmico Anakreonovo. Pomagali so mu

— 106  —

Pitagor, Diodor in Terpnos, toda ker jim ni šlo, so
umolknili.

Nero pa je začel kot veščak in estetik proslav¬
ljati krasoto Pitagorovo ter mu je razvnet celo po¬
ljubil roko. Tako zalo je videl samo enkrat... Pri
kom . . .

Prislonivši roko k mokremu čelu, je jel premišlje¬
vati. Cez nekaj časa se mu je pojavil na licu strah:

»Aha! Pri materi! Pri Agripini!«

In nakrat ga je osupnila grozna prikazen.

»Pravijo«, je dejal, »dav  mesečnih nočeh hodi po
morju. Nič drugega, samo hodi, kakor bi nečesa iskala.
A ko se približa čolnu — pogleda vanj ter odide.
Ribič pa, katerega je pogledala, umre hipoma.«

»To ni slaba snov,« reče Petronij.

Vestinij, skrčivši vrat kakor čaplja, zašepeta po¬
tihoma :

»Ne verujem v bogove, pač pa verujem v duhove.«

Toda Nero se ne zmeni za njegove besede ter
nadaljuje :

»Vendar sem izvršil lemuralia. Nočem je videti.
Sedaj je že peto leto. Moral sem jo obsoditi — kajti
poslala je k meni morilce ; ako bi jih ne bil prestrigel,
ne poslušali bi danes mojega petja.«

»Hvala, cesar, v imenu mesta in sveta!« zakliče
Domicij Afer.

»Vina, naj nam šine v glave!«

Trušč je zahrumel znovič. Lukan, ovit z bršljanom,
je hotel vse prekričati, zato je vstal in klical :

»Nisem človek, marveč favn ter prebivam v gozdu!
E ... ho .. . ooo !«

Konečno se je upijanil tudi cesar, upijanili se
možje in ženske. Vinicij ni bil manj pijan nego drugi
in sedaj se je poleg poželjenja vzbudila v njem še
želja po prepiru, kar se mu je pripetilo vsikdar, kadar
se je nasrkal vina. Zasanelo njegovo lice je postalo
še bledejše, jezik se mu je zapletal, ko je govoril z
glasom, vzvišenim in že zapovedujočim :

— 107  —

»Daj se mi poljubiti! Danes ali jutri — to je vse
jedno ! Cesar te je vzel iz Aulove hiše radi tega, da
te daruje meni, razumeš! Jutri o mraku pošljem po
tebe, razumeš ! Cesar te je meni namenil, predno te
je vzel... Moraš biti moja ! Daj se mi poljubiti, nočem
čakati na jutro ! Urno usta sem N

In objel jo je, toda Akta jo je branila, pa tudi
sama se je branila s poslednjimi močmi, čutila je, da
gine... Zaman pa se je trudila z obema rokama odri¬
niti njegovo gladko roko ; zaman je z glasom, ki je
razodeval žalost in tugo, prosila, naj ima ž njo usmi¬
ljenje. Vinicijevo dihanje se jej je čimdalje bolj bli¬
žalo ; njegovo lice je bilo že tesno poleg njenega. Ni
bil to več davni, dobri, njeni duši skoro dragi Vinicij,
marveč pijanec, zlobni satir, ki jo je napolnjeval z
grozo in odporom.

Moči so jo čimdalje bolj zapuščale. Zaman je
obračala strani obraz, da bi se izognila njegovim po¬
ljubom. On je vstal, objel jo z obema rokama, urno
dihal ter poljuboval njena obledela usta.

Toda v tem hipu je nekaka orjaška moč odstra¬
nila njegovo roko' od njenega vratu s tako lahkoto,
kakor bi bila to roka deteta; prav ista moč je tudi
porinila Vinicija na stran kakor suho vejo, ali kakor
uveli list. Kaj se je zgodilo? Vinicij si je drgnil za¬
čudene oči ter zagledal nad seboj orjaško postavo
Liga, katerega so klicali Urša in katerega je spoznal
v Aulovi hiši.

Lig je stal mirno ter samo gledal Vinicija z
modrimi očmi tako čudno, da je mlademu človeku
kar kri zaostajala v žilah; na to je vzel svojo
zapovednico v naročje ter odšel potihoma ž njo iz
triklina.

Tudi Akta je odšla za njim v tem hipu.

Vinicij je ostal za trenutek kakor okamenel, na
to pa se je dvignil ter zdirjal k vratom.

* Ligi j a ! Ligi j a !»

- 108

Toda koprnenje, osuplost, jeza in vino so mu izpod-
maknile noge. Spodtaknil se je enkrat, dvakrat, na
kar je, prijemši jedno plesalko za gole roke, vprašal,
pomežiku j oč z očmi:

»Kaj se je zgodilo?«

Ona pa je vzela kupico z vinom ter mu jo smeh¬
ljaje se ponudila.

»Pij!« je rekla.

Vinicij je izpil ter se jej zvrnil k nogam.

Večina gostov je ležala že pod mizo; drugi so
t  hodili semtertje z negotovimi koraki; zopet drugi spali
poleg mize na vajšnicah, hropeč ali bljuvajoč v spanju
preobilno popito vino, a na pijane konzule, senatorje,
na pijane viteze, pesnike, modrijane, na pijane ple¬
salke ter žene patricijev, na ves ta svet še mogočen,
vendar že brezdušen, ovenčan in razbrzdan, toda tudi
že gineč, so iz zlate mreže, pripete k stropu, padale
neprestano rože.

Na dvorišču se je jelo svitati.

Urša nihče ni zadržal, nihče niti ni vprašal, kaj
dela. Oni gostje, ki še niso ležali pod mizo, se niso
menili več za svoje prostore. Služabniki, videči orjaka,
nesočega na rokah udeležnico gostije, so mislili, da je
to suženj, ki odnaša svojo pijano zapovednico. Ko-
nečno je šla za njima tudi Akta in njena navzočnost
je odstranjala vsakoršen sum.

Tako so odšli iz triklina v sosednjo sobano in
od tod na galerijo, ki je držala k prostorom, v katerih
je prebivala Akta.

Ligi j o so zapustile toliko moči, da je počivala
kakor mrtva na Ursovih rokah. Toda ko jo je ovel
hladen, čist jutranji zrak, je odprla oči. Jelo se je
daniti. Cez nekaj časa, korakajoč med stebričjem, so
krenili skozi stranska vratca, ki niso držala na dvo¬
rišče, marveč na vrt, na katerem so vrhovi pinij
(limb) in cipres že rudeli v jutranji zarji. V tem od¬
delku palače je bilo prazno ; odmev godbe in trušč iz
dvorane - obednice se je sem komaj še slišal.

— 109  —

Ligiji se je zdelo, da je bila iztrgana iz pekla
ter odnesena na jasni božji svet. Zapustila je oni
nagnusni triklinum. Tukaj je bilo nebo, zarja, svetloba
in tišina. Deklica se je spustila v jok in stiskaje se
k orjaku, je ponavljala:

»Domu, Uršo ! Domu k Aulovim !«

»Pojdeva!« jej odvrne Uršo.

Med tem so dospeli v mali atrij, pripadajoč k
Aktinemu stanovanju. Tam posadi Uršo Ligijo na
mramornasto klop poleg vodometa, Akta jo je jela
pomirjati ter jo siliti, naj počije. Zagotavljala jo je,
da jej za sedaj ne grozi nikaka nevarnost, ker pijani
gostje bodo spali ves dan do večera. Toda Ligija se
dlje časa ni mogla pomiriti in stiskaje senci z obema
rokama, je ponavljala kakor otrok :

»Domu! K Aulovim!«

Uršo je bil pripravljen. Pri vratih sicer stoje pre-
torijani, toda teh se lahko izogne. Vojaki ne zadržujejo
onih, ki odhajajo. Pod obokom je vse polno nosilnic.
Ljudje jamejo odhajati v celih tolpah. Nihče jih ne
pridrži. Odideta ob enem z množico ter gresta narav¬
nost domu. Konečno pa, čemu sta tukaj ? Kakor mu
njegova kraljica veli, tako mora biti. Radi tega je on
tukaj. A Ligija je ponavljala:

»Da, Uršo, pojdiva !«

Toda Akta je morala imeti razum za oba. Od¬
ideta ! Da ! Nihče jih ne pridrži. Toda zbežati iz hiše
cesarjeve, ni dovoljeno, in kdor to vendar-le stori,
razžali njegovo veličanstvo. Odideta, toda na večer
prinese centurij na čelu vojakov obsodbo smrti Aulu,
Pomponiji Grecini ter pripelje -Ligijo nazaj v palačo
in za njo ne bo več rešitve. Ako jo vzamejo Aulovi
Pod svojo streho, jih čaka gotova smrt. ^

Ligiji omahnejo roke. Ni bilo pomoči. Morala je
izbirati med poginom Plaucijev in med svojim lastnim.
Ko je bila na gostiji, se je nadejala, da jo Vinicij in
Petronij izprosita od cesarja terjooddasta Pomponiji,
sedaj pa je videla, da sta uprav ona pregovorila ce-

- 110  -

sarja, da jo je odvzel Aulovim. Ni bilo pomoči. Samo
čudež jo še more rešiti iz tega brezdna. čudež in moč
bož j a!

»Akta«, je dejala obupno, »ali si čula, kar je
rekel Vinicij, da me je podaril cesar njemu in da
danes večer pošlje po-me sužnje ter me vzame v
svojo hišo?«

»Slišala sem,« odvrne Akta.

In sklenivši roke, je umolknila. Obup, s katerim
jej je Ligija govorila, ni našel v njej odmeva. Saj
je bila vendar ob svojem času ljubljenka Neronova.
Njeno srce, dasiravno dobro, ni moglo prav pojmiti
onečaščenja, ki sledi iz takih razmer. Kot bivša sužnjica
se je suženjstva nekako privadila, in kar je še več, še
vedno je ljubila Nerona. Ko bi bil hotel vrniti se k
njej, bi stegnila po njem roke kakor po svoji sreči.
Razumevši sedaj jasno, da Ligija mora bodisi postati
ljubljenka mladega in zalega Vinicija, ali pa sebe in
Aulov rod spraviti v pogin, ni niti pojmila, kako more
deklica še omahovati.

»V palači cesarjevi«, je rekla čez nekaj časa, »bi
ne bila varnejša nego v hiši Vinicijevi.«

In prišlo jej je na misel, da akoravno je govorila
resnico, so njene besede vendar-le značile: spoprijazni
se z usodo ter bodi priležnica Vinicijeva. Toda Ligiji,
ki je še čutila njegove poljube, polne živalskega po-
željenja, vroče kakor oglje, na svojih ustah, je kri od
sramote silila v glavo, ko je na to samo pomislila.

»Nikdar!« je zaklicala. »Ne bom niti tukaj, niti
pri Viniciju! Nikdar!«

Akta se je začudila tej odločnosti.

»Moja draga«, je rekla, »ali ti je Vinicij tako
zopern?« Toda Ligija jej vsled joka ni mogla odgo¬
voriti. Akta jo je pritisnila k prsim ter jo pomirjala. ’
Uršo je težko dihal ter stiskal svoje velike pesti;
ljubeč zvestejše od psa svojo kraljico, ni mogel pre- s
nesti njenih solz.

— 111

V njegovem ligiškem, na pol divjem srcu se je
rodila želja, vrniti se v dvorano, zadaviti Vinicija in
v slučaju potrebe tudi cesarja; bal pa se je razodeti to
svoji zapovednici, ker ni bil gotov, če bi nemara ta
čin, ki se je zdel njemu tako preprost, ne bil dostojen
spoznavalca križanega Jagnjeta.

Akta, stisnivši se k Ligiji, jo vpraša znovič:

»Tako močno ga sovražiš?«

»Ne«, odvrne jej Ligija, »ne morem ga sovražiti,
ker sem kristijanka.«

»Vem, Ligija. Vem tudi iz listov Pavla iz Tarse,
da vam ni dovoljeno dati samega sebe v sramoto, da
se smrti ne smete bolj bati, nego greha ; toda povej
mi, ali ti dovoljuje tvoj nauk zadajati smrt?«

»Ne.«

»Kako torej moreš navaliti cesarjevo maščevanje
na Aulovo hišo?«

Nastalo je za trenutek molčanje. Pred Ligijo se
je znovič odprlo brezkrajno brezdno.

A mlada oproščenka je nadaljevala :

»Vprašam te, ker mi je žal zate, za dobro Pom-
ponijo, Aula in njunega otroka. Jaz že dolgo živim v
tej hiši ter vem, kaj znači cesarjeva jeza. Ne, vi ne
morete zbežati od tod. Samo jedna pot je: prositi Vi¬
nicija, naj te vrne Pomponiji.«

Toda Ligija se je zgrudila na kolena, hoteča pro¬
siti nekoga drugega. Tudi Uršo je pokleknil in oba
sta molila v hiši cesarjevi ob jutranji zori.

Akta je prvikrat videla tako molitev ter ni mogla
odtrgati očij od Ligije, katera, obrnena strani od nje,
je dvignila roke ter obračala pogled proti nebu, kakor
bi od ondot čakala rešitve.

Jutranji svit je osvetljeval njene črne lase in beli
»peplum« odbijal se je v njenih zrenicah in ona, vsa v
lesku, je bila taka, kakor poosobljena luč. Na njenem
obledelem licu, v odprtih ustali, v povzdignenih rokah
ler v očeh, obrnenih proti nebu, je bilo opaziti nekako

nadzemeljsko navdušenost. Tudi Akta je razumela
sedaj, čemu Ligija ne more postati komu priležnica.
Pred bivšo Neronovo ljubljenko kakor bi se bil odgrnil
konec preproge, zakrivajoč svet povsem drugi, nego
je bil ta, katerega je bila navajena. Osupnila jo je ta £
molitev v tej hiši zločinstva in sramote.

Pred kratkim se jej je zdelo, da za Ligijo ni re¬
šitve, sedaj pa je začela verjeti, da se more zgoditi
kaj nenavadnega, da jej pride rešitev tako močna, da
sam cesar ne bo zmožen, upreti se jej, da pride z .
neba nekaka krilata vojska na pomoč deklici, ali da
solnce razprostre pod njo svoje žarke ter jo potegne k
sebi. Slišala je že o mnogih čudežih med kristijani ter
sedaj mislila, da je to očividno resnica, ko je videla
Ligijo tako moliti.

Ligija je naposled vstala z licem, osvetljenim z
nadejo. Uršo je tudi vstal ter sključen poleg klopi zrl
na svojo zapovednico, pričakovaje njenih povelj.

A njene oči so se ovlažile in v ki’atkem jej dve
debeli solzi pritečeta po licih.

»Naj Bog blagoslovi Pomponijo in Aula«, je de¬
jala. »Ne smem navaliti pogina na njuno glavo, ne ■
vidim jih torej nikdar več.«

Na to, obrnivši se k Ursu, mu reče, da jej je
sedaj le on j edini še ostal na svetu, da mora torej
biti njen varuh, da, njen oče.

Ne sme iskati varstva v Aulovi hiši, ker bi na;
prtila na njo cesarjevo jezo. Ne more pa tudi ostati
niti v hiši cesarjevi, niti v Vinicijevi. Naj jo torej
Uršo vzame, naj jo odpelje iz mesta ter jo kodi skrije,
kjer je ne najde ni Vinicij, niti njegovi služabniki.
Ona pojde povsod za njim, bodisi za morje, za gore,
k barbarom, kjer ni slišati rimskega imena, kamor
moč cesarjeva ne sega. Naj jo vzame in reši, kajti on
j edini jej je še ostal.

Lig je bil pripravljen to storiti, in v znamenje,
da jo hoče poslušati, se je sklonil ter objel njene noge.

— 113  —

Toda na Aktinera licu, ki je pričakovala čudeža, se
je pojavila prevara. Samo to sta opravila z ono mo¬
litvijo ? Zbežati iz hiše cesarjeve, storiti zločinstvo
razžaljenja veličanstva, katero mora biti maščevano,
ko bi se tudi Ligija utegnila skriti? Cesar se maščuje
na Aulovih. Ako le hoče zbežati, naj zbeži iz Vinici-
jeve hiše. In cesar, ki se ne ukvarja rad s tujimi
zadevami, nemara ne bo hotel pomagati Viniciju, za¬
sledovati Ligijo, vsekako pa tako izostane zločin raz¬
žaljenja veličanstva.

Tudi Ligija je imela podobne misli na beg. Au-
lovi ne bodo vedeli, kje je, niti Pomponija... Zbeži,
toda ne iz Vinicijeve hiše, marveč na poti v njegovo hišo.
Ko je bil pijan, jej je rekel, da pošlje po njo zvečer
svoje sužnje. Gotovo je govoril resnico, katere bi ne
bil izbleknil, ako bi bil trezen.

Oči vidno je on sam, ali nemara sta oba s Pe-
tronijem videla pred gostijo cesarja ter začula od njega
obljubo, da jo njima odda drugi večer. In ako bi
danes na njo pozabili, pridejo po njo jutri. Toda
Uršo jo ubrani. Pride, odnese jo iz nosilnice, kakor
jo je odnesel iz triklina, ter pojdeta v svet. Ursu se
nihče ne more upreti. Njega bi ne zadržal bržkone
niti oni grozni borilec, ki se je sinoči boril v triklinu.
Toda, ako bi utegnil Vinicij poslati ponj mnogo
sužnjev, pojde Uršo takoj k škofu Linnu po svet in
pomoč. Škof se je usmili, ne pusti je v rokah Vinicija
ler zapove kristijanom, iti z Ursom njej na pomoč. Oni
jo rešijo in potem jo Uršo že odpelje iz mesta ter jo
skrije kje pred rimsko močjo.

Na licu se jej prikaže zopet rudečica, celo na¬
smehnila se je. Zaupanje se je povspelo v njej zopet
na vrh, kakor bi bila nadeja v rešitev že uresničena.
Kakrat objame Akto okrog vratu in, pritisnivši jej
krasne ustnice k ušesu, zašepeta :

»Ti nas ne izdaš, Akta, kaj ne?«

8

— 114  —

»Pri senci svoje matere«, odvrne Akta, »ne izdam
vas; ti pa prosi svojega Boga, da te Uršo srečno
odpelje.«

Plave orjakove oči so se lesketale od sreče. Ne
znal bi ničesar izmisliti, ko bi si še tako lomil svojo
glavo, toda kaj takega on gotovo izvrši. Naj si že bo
po dnevu ali po noči - njemu je to vsejedno !. .

Pojde k škofu, kajti škof na nebu čita, kaj je
potrebno in kaj ni. Toda kristijane bi celo znal sam
zbrati. Ima dokaj znancev, sužnjikov, gladiatorjev ter
prostih ljudij. Lahko jih zbere kakih tisoč. Oprosti
svojo zapovednico, pa tudi iz mesta jo odpelje. Poj¬
deta bodisi na konec sveta, bodisi tjekaj, odkoder sta
prišla, kjer še nihče ni slišal o Rimu.

Na to se zagleda pred se, kakor bi se hotel za¬
gledati v nekako minulo reč, neizmerno oddaljeno,
ter reče:

»V gozd! Hej, kak gozd, kak gozd!..«

čez nekaj časa se zdrami iz svoje zamišljenosti.

Nu, sedaj pojde k škofu in zvečer bo že nekoliko,
sto ljudij pričakovalo nosilnice. Potem pa naj jih
spremljajo že ne samo sužnji, marveč celo pretorijani! |
Naj si nihče ne drzne priti pod njegovo pest, bodisi
tudi oborožen. Je-li mar železo tako močno? Treba je
samo krepko udariti po železu, pa niti v njem glava
ne ostane cela. Toda Ligija z veliko, toda ob enem z
detinsko važnostjo, dvigne prst kvišku :

»Uršo, ne ubijaj !« reče mu.

Lig si založi svojo roko, lopati podobno, za tilnik
ter, drgnivši si vrat, jame nekaj mrmrati. Mora jo
vendar rešiti, svojo luč. Sama je rekla, da je sedaj
odvisna od njega ...

Potruditi se hoče, kolikor bo mogoče. Toda, ko
bi se pripetilo kaj nehote ? .. Mora jim jo vendar vzeti.
Nu, ko bi se pripetilo... hoče se kesati in, nedolžno
Jagnje prositi, naj se usmili njega, reveža... On
vendar tega Jagnjeta ni hotel žaliti, samo roko ima
tako težko ...

— 115  —

In velika razburjenost se mu je zrcalila na licu,
toda prizadeval si je, da bi jo skril, radi tega se pri¬
kloni ter reče:

»Pojdem torej k svetemu škofu.«

Akta, objemši Ligijo okrog vratu, je jokala...
Razumela je sedaj, da se nahaja nekak svet, v ka¬
terem, bodisi tudi v trpljenju, tiči več sreče, nego v
vsem sijaju in razkošju hiše cesarjeve. Še enkrat se
odpro pred njo nekaka vrata k luči, toda ob enem je
tudi začutila, da ni vredna, da bi šla skozi ta vrata.

IX.

Ligija je pomilovala Pomponijo Grecino, katero
je ljubila iz vse duše; žal jej je bilo vse Aulove hiše,
toda njen obup je preminil. Nasjmotno je začutila
nekako sladkost pri misli, da pojde sedaj radi svoje
Resnice v tuj, nepoznani svet. Nemara je tičalo v tem
tudi nekoliko otroške radovednosti, kako da bode ono
življenje med barbari, med divjimi zvermi, toda dokaj
več še'globoke vere, da ravnaje po tem načinu, ravna
tako, kakor je zapovedal »božji učenik«, in da odslej
bo on sam bdel nad njo kakor nad svojim poslušnim
s  in zvestim otrokom.

Kaj jo je moglo doleteti hudega ? Ako jo doleti
kako trpljenje, prenese je v Njegovem imenu; ako

I  dospe nepričakovana smrt — saj jo On pokliče k sebi,
in nekoč, kadar umre Pomponija, se vidita zopet ter
bosta skupaj celo večnost. Večkrat si je še v Aulovi
hiši mučila svojo otročjo glavico s tem, da ona, kri¬
stjanka, ne more učiniti ničesar za Križanega, katerega
? e  je s takim razčiljenjem spominjal Uršo. Toda sedaj
i e  napočil ta trenutek.

Ligija se je smatrala v resnici za srečno ter je
govorila o tej svoji sreči z Akto, katera pa je ni mogla
razumeti. Zapustiti vse, zapustiti hišo, izobilje, mesto,
v ntove, svetišča, vse, kar je krasno, zapustiti solnčni
: s vet ter svoje bližnje, a to čemu ? Ali radi tega, da

.8

— 116  —

uide ljubezni mladega in^ lepega moža ? Tega Akta
nikakor ni mogla umeti. Časih je začutila, da je prav
tako ; da, da tiči v tem nekaka tajna sreča, toda raz¬
ločno si tega ni mogla pojasniti, zlasti ne za to, ker
je Ligijo pričakoval beg, ki je mogel nesrečno končati,
in na katerem je bilo mogoče celo priti ob življenje.
Toda te svoje bojazni ni hotela Ligiji razodeti. Med
tem se je tudi popolnoma zdanilo ; bil je jasen dan in
solnce je pokukalo v atrium. Jela jej je prigovarjati,
naj se počije, ker je bila po prebdeli noči potrebna
počitka.

Ligija se jej ni upirala, na kar sta odšli obe v
kubikul, ki je bil tudi prostoren in bogato opremljen
vsled nekdanje dotike cesarja k Akti. Tu sta se viegli
skupaj, toda Akta navzlic utrujenosti le ni mogla za¬
spati. Bila je zmerom žalostna in nesrečna, toda sedaj
se je jel nje polaščevati nekak nemir, katerega poprej
ni poznala. Doslej se jej je življenje brez jutra zdelo
težavno; sedaj pa ni imelo za njo nikake cene.

V glavi jej je nastala čimdalje večja zmešnjava.
Vrata k svetlobi (luči) so se jej jele zopet odpirati in
takoj zopet zapirati. Toda v hipu, ko so se jej odprle,
jo je zaslepljevala svetloba tako, da ničesar jasno ni
videla. Pač pa je pogodila, da tiči v tej luči nekaka
neizmerna sreča, glede na katero je vsaka druga do
te mere nečimerna, kakor bi bilo ničemno, ako bi na
primer cesar Poppejo odstranil ter se zopet va-njo,
Akto, zaljubil. Ob enem se jej je zdelo, da oni cesar,
katerega je ljubila ter ga nehote smatrala za nekakega
poluboga, je nekak revež, nič boljši od sužnja, a ona
palača s stebričjem iz numidskega mramora, da ni
nič boljši od kupa kamenja. Naposled so jo začeli mo¬
čiti oni občutki, katerih si ni mogla pojasniti. Hotela
je zaspati, toda mučena od nemira — ni mogla.

Misleča si, da Ligija, nad katero visi toliko ne-
varščin in negotovostij, takisto ne spi, se je obrnila
k njej, da bi se pomenkovala ž njo o večernem begin

— 117  —

Toda Ligija je mirno spala. V temni kubikul je
prodiralo skozi zavese nekoliko solnčnih žarkov, v
katerih je plesal prah, podoben zlatemu pesku. V tej
svetlobi je zapazila Akta Ligijino nežno lice, oprto na
golo roko, zaprte oči in nekoliko odprta usta. Dihala
je enakomerno, kakor navadno dihamo v spanju...

»Spi. Ona more spati,« je pomislila Akta. »Je
pač še dete.«

čez trenutek jej pride na misel, da je temu detetu
ljubši beg, nego bi postala Vinicijeva ljubljenka, ljubše
pomanjkanje, nego sramota, ljubše prognanstvo nego
krasna hiša, nego obleka, dragotine, gostije, glasovi
pijank in citer.

»čemu ?«

Pogledala je Ligijo, kakor bi hotela najti odgovor
na njenem spečem licu. Zrla je na njeno čisto čelo,
njene mično vzbocene obrvi, njene črne trepalnice,
odprta usta, na mirno dihanje, od katerega so se
dvigale nje dekličje prsi, in zopet si je domislila:

»Ej, kako je vsa drugačna nego jaz !«

Ligija se jej je zdela kot nekak čudež, nekaka
božanstvena prikazen, nekaka ljubljenka bogov, stokrat
lepša nego vse cvetice v cesarjevem vrtu, nego vsi
kipi v cesarjevi palači. Toda v srcu Grkinje ni bilo
nevošljivosti; nasprotno, misel na nevarnost, ki bi de¬
kletu grozila, jo je napolnovala s pomilovanjem. Spre-
budili so se v njej nekaki materni občutki; Ligija se
jej ni zdela samo krasna kakor mičen sen, marveč ob
enem tudi vredna ljubezni. Približavši svoja usta k
njenim črnim lasem, jih je jela poljubovati.

Ligija pa je spala mirno, kakor bi bila doma pod
varstvom Pomponije Grecine. In spala je dovolj dolgo,
^e je minul poldan, ko je odprla svoje modre oči ter
s e začudena ozirala po kubikulu naokrog.

Očividno se je čudila, da ni v Aulovi hiši.

»To si ti, Akta ?« je rekla naposled, zagledavši v
mraku lice Grkinje.

— 118

»Jaz sem, Ligija.«

»Ali je že večer?«

»Ne, dete, toda poldan je že minil.«

»Uršo se še ni vrnil?«

»Uršo ni rekel, da se vrne, toda zvečer bo čakal
s kristijani na nosilnice.«

»Resnica.«

Na to sta zapustili kubikul ter odšli v kopel,
kjer je Akta Ligijo okopala. Potem jo je odpeljala k
zajutreku, na to pa na vrt poleg palače, v katerem
jej ni grozila nikaka nevarnost, kajti cesar in njegovi
odličnejši dvorniki so še spali. Ligija je sedaj prvič
v svojem življenju videla te lepe vrtove, polne cipres,
pinij, hrastov, oljk in mirt, med katerimi je bilo videti
cele skupine kipov, ki so se bliščali in se zrcalili, tu
in tam so cveteli celi gaji rož, namakani z vlago vo¬
dometov; pri vhodih v čarobne votline je rastel bršljan
ali vinska trta; po vodi so plavali srebrni labudi,
med kipi in drevjem so hodile udomačene gazele iz
afrikanskih puščav in raznobarvnate tiče, nanešene
skupaj iz vseh znanih pokrajin sveta.

Vrtovi so bili prazni; le semtertje so delali na
njih sužnji z lopatami v roki, popevaje pesmi pri
delu; drugi, katerim je bilo dovoljeno si za trenutek
počiti, so sedeli poleg kapnic, ali v senci hrastov v
migljajočih solnčnih žarkih, prodirajočih skozi veje:
zopet drugi so trgali rože ali bledo vijoličnast, cvet
žafrana. Akta in Ligija sta se sprehajali dolgo, ogle¬
duje vso to lepoto, in dasiravno je bila Ligija ne¬
koliko otožna, vendar je bila še preotročja, da s°
bi bila mogla ubraniti radovednosti in občudovanju-
Prišlo jej je na misel, da bi cesar v taki palači in v
takih vrtovih mogel biti zelo srečen, ako bi bil dober-

Ker sta bili nekoliko utrujeni, sta sedli na klopi
skrito v goščavi cipres, ter se jeli pogovarjati o terni
kar jima je najbolj težilo srce, namreč o večernem Li'
gijinem v begu. Akto je beg dokaj bolj vznemirjal neg 0
Ligijo. časih se jej je zdelo, da je ta namen naravnost

— 119

bedast, da se ne more posrečiti. Pomislila je, da bi
bilo stokrat bolje poskusiti, če bi se mar Vinicij ne
dal ganiti, čez nekaj časa je vprašala Ligijo, kako
dolgo že pozna Vinicija, in če mar ne misli, da bi se
dal preprositi, da bi jo vrnil Pomponiji ?

Toda Ligija otožno odmaja s svojo temno glavico.

»Ne. V Aulovi hiši je bil Vinicij drug, zelo dober,
toda od včerajšnje gostije se ga bojim ter rajše zbežim
k Ligom.«

»V Aulovi hiši ti je bil drag ?« vpraša jo Akta

dalje.

»Da!« odvrne Ligija, pobesivši glavo.

Ti vendar nisi sužnjica, kakor sem bila jaz,« reče
po kratkem pomisleku Akta. S teboj bi se mogel Vi¬
nicij poročiti. Zastavljenka si ter hči ligijskega kralja.
Aulovi te ljubijo kakor lastno dete in gotova sem, da
te z veseljem sprejmejo za hčer. Vinicij bi se s teboj
mogel poročiti, Ligija.«

Toda ona je odgovorila tiše in še otožnejše:

! »Rajše zbežim k Ligom.«

»Ligija, ali res nočeš, da takoj grem k Viniciju,
ga zbudim, ako še spi, ter mu rečem to, kar sedaj
pravim tebi? Da, moja draga, pojdem k njemu ter
mu porečem: Vinicij, glej, kraljeva hči ter drago dete
slavnega Aula, ako jo ljubiš, vrni jo Aulovim in
potem jo odpelji kot ženo iz njihove hiše.«

Toda deklica je odgovarjala z glasom že tako
tihim, da ga je Akta komaj mogla slišati :

»Rajše k Ligom.. .«

In dve solzi sta se jej lesketali na zaprtih tre¬
palnicah.

Daljši razgovor jima pretrga šum bližajočih se
korakov, in predno se je utegnila Akta ogledati, kdo
da prihaja, se je pojavila pred klopjo Sabina Poppeja z
malim spremstvom sužnjic. Dve izmed njih sta jej držali
nad glavo zvezke nojevih peres, zasajenih v zlato
protje, s katerimi sta jo hladili ter jo ob enem za¬
krivali vročim solnčnim žarkom; pred njo pa je črna

*

— 120  —

Etijopka, z napetimi prsi, polnimi mleka, nesla na
rokah otroka, povitega v škrlat, z zlatimi šapelji. Akta
in Ligija sta vstali, misleč si, da Poppeja pojde mimo
klopi ter se na nju niti ne ozre ; toda ona je pred njima
obstala ter rekla:

»Akta, kraguljčki, katere si prisila na ikunkulo
(na dondo), so bili slabo prišiti; dete je jednega utrgalo
ter si ga delo v usta ; sreča, da je Lilita zapazila to
o pravem času.«

»Odpusti, božanstvena Poppeja,« odvrne Akta,
prekrižavši roke na prsih ter pobesivši glavo.

Toda Poppeja je že vprla oči v Ligijo.

»Kdo je ta sužnjica?« je vprašala.

»To ni sužnjica, oboževana Augusta, marveč go¬
jenka Pomponije Grecine ter hči kralja Ligov, katero
je on dal Kimljanom v poroštvo.«

»Ali te je prišla obiskat ?«

»Ne, Augusta. Ni še dolgo, kar biva v palači.«

»Ali je bila sinoči na gostiji?«

»Bila je, Augusta.«

»Na čegavo privoljenje?«

»Na povelje cesarjevo.«

Po tem razgovoru je ogledala Poppeja še podrob¬
nejše Ligijo, katera je stala pred njo s pobešeno
glavo ter le časih radovedno odprla svoje modre oči.
Kmalu pa jej pri tem pogledu pokrije lice mrak. Lju¬
bosumna, kakor je bila, je imela neprestano v mislih
svoje mičnosti in svojo moč; radi tega pa se je tudi
neprestano bala, da je kaka srečna tekmovalka ne bi
spodrinila, kakor je spodrinila ona Oktavijo. Zato je
tudi vsako lepo lice v palači vzbujalo v njej sum. Z
očmi veščaka je pregledala Ligijine črte, ocenila vsako
posamičnost njenega lica ter se prestrašila. »To je
pravcata vila«, je dejala v duhu. »Venera jo je rodila.«
In nakrat se jej je zazdelo, na kar še doslej ni dosti;
krat pomislila, da je dokaj starejša nego ona. Pri
spominu na to se je zgrozila ; polastil se je je nemir
in bojazen jej je jela rojiti po glavi. »Nemara je Nero

— 121  —

ni videl, ali pa, zroč na njo skozi smaragd, njene lepote
ni utegnil oceniti. — Toda kaj se zgodi, ako jo sreča
po dnevu, pri solnčni svitlobi tako čarobno? A vrhu
tega ona ni sužnjica, marveč potomkinja rodu bar-
barjev, toda vsekakor le kraljeva hči! Neumrljivi
bogovi! Ona je enako lepa kakor jaz, toda mlajša !
In guba med trpalnicami se jej je še povečala, a oči
se jej pod zlatimi trepalnicami hladno zaleskečejo.

Obrnivši se k Ligiji, jo vpraša z navideznim mirom:

»Ali si govorila s cesarjem?«

»Ne, Augusta.«

»čemu si rajše tukaj, nego v Aulovi hiši?«'

»Ne bivam tukaj prostovoljno. Petronij je pre¬
govoril cesarja, naj me vzame Pomponiji — in jaz
nisem rada tukaj, gospa !«

»Ali bi se rada vrnila k Pomponiji?«

To vprašanje je izrekla Poppeja z nežnim, meh¬
kejšim glasom, in v Ligijino srce je stopila nadeja.

»Gospa«, je rekla, stegnivši k njej roke, »cesar
je obljubil, da me da kot sužnjico Viniciju; toda po¬
tegni se ti za-me ter me vrni Pomponiji.«

»Torej Petronij je pregovoril cesarja, naj te vzame
iz Aulove hiše ter te da Viniciju?«

»Da, gospa ! Vinicij namerava še danes poslati
služabnike po mene, toda ti, dobrotljiva, imej usmi¬
ljenje z menoj.«

Po teh besedah se je pripognila ter, prijevši rob
Poppejine obleke, čakala njenega odgovora z utripa¬
jočim srcem. Poppeja jo je jasnega lica nekaj časa
gledala, konečno se zlobno nasmehnila ter rekla :

»Obljubim ti, da še danes postaneš Vinicijeva
sužnjica.«

In odšla je nalik krasni, toda zlobni prikazni.
Akti in Ligiji je še doletaval na ušesa jok otroka,
katerega je bila odnesla črna pestunja.

Ligijine oči se napolne s solzami, toda čez trenutek
Je prijela Akto za roko ter rekla:

— 122  —

»Vrnive se ! Pomoči se je nadejati samo od tam,
od koder more priti.«

In vrnili sta se v atrium, kateri do večera nista
zapustili. Ko se je stemnilo ter so prinesli sužnji sve- j
tiljke z velikimi plameni, sta bili obe zelo bledi. Njun
razgovor se je pretrgal vsaki hip. Neprestano sta po- j
slušali, če se mar nihče ne bliža. Ligija je ponavljala ,
neprestano, da bi bila vesela, ako bi se vse zgodilo ,
že danes, dasiravno jej je žal, da mora Akto zapustiti, j
Uršo jo mora čakati ondi v temi. Njeno dihanje je 3
postalo naglejše ter glasnejše. Akta je grabila v na¬
glici 'skupaj, kar je mogla, dragotine, zavezujoč jih j
v robec, ter rotila Ligijo, naj ne zavrže tega daru in
sredstva k begu. časih ju je v globoki večerni tišini ;
mamil posluh. Zdelo se je njima, da čujeta za zagri¬
njalom nekak šepet, pa zopet oddaljen otroški jok, ali
lajanje psov.

Nakrat pa se zagrinjalo v veži brez šuma dvigne
in visok, zagorel mož, z licem po osepnicah razoranem,
se pojavi nalik duhu v atriju. Ligija na mah spozna >
Vinicijevega oproščenca, ki je zahajal često v Au-
lovo hišo.

»Akta !« zakriči, toda Aticin se globoko prikloni
ter reče :

»Pozdravljenje božanstveni Ligiji od Marka Vi- j
nicija, kateri jo že čaka z gostijo v hiši, ozaljšani z
zelenjem.«

Dekličja usta oblede kakor kreda.

»Že grem!« mu odvrne.

A za slovo še vroče objame Akto.

Vinicijeva hiša je bila ozaljšana z zelenjem, z
mirto in bršljanom, iz katerih so bile narejene zavese
po stenah in nad vrati. Stebri so bili obkoljeni z
brajdo. V atriju, nad čegar lino je bila razpeta volnena
škrlatasta preproga za varstvo pred nočnim hladonn

— 123  —

je bilo jasno kakor po dnevu. Tu so viseli svečniki z
osmimi ali dvanajstimi svetiljkami v podobi dreves,
živalij, tičev ali kipov, držečih svetilnice, napolnene z
duhtečim oljem, izklesani iz alabastra, mramora, ali
vliti iz pozlačene korintijske medi, ne sicer tako sijajni,
kakor oni sloveč svetilnik iz templja Apolonovega, ki
ga je rabil Nero, toda v vsakem oziru mojstersko delo.

Nekatere so bile zagrnjene z aleksandrijskim
steklom, ali s prozornimi tkaninami iz Indije, rudeče,
modre, žolte in vijoličaste barve, tako, da je v vsem
atriju bilo vse jiolno raznobarvnih žarkov.

Povsod naokrog se je širila vonjava narde, katere
se je bil privadil na vshodu. Ozadje hiše, v katerem
so se sprehajali sužnji, moški in ženske, je bilo isto
tako jasno osvetljeno. V triklinu je bila pripravljena
miza za čvetero ljudij, kajti h gostiji bi imela poleg
Vinicija in Ligije prisesti tudi Petronij in Krisotemida.

Vinicij se je ravnal v vsem po Petronijevih be¬
sedah, kateri mu je svetoval, naj ne gre po Ligijo
sam, marveč naj pošlje po njo Aticina z dovoljenjem,
ki ga ima od cesarja ter jo v svoji hiši sicer iskreno,
toda primerno resno sprejme.

»Včeraj si bil pijan«, mu je dejal. »Videl sem te,
da si se obnašal kakor nekak kamnar iz albanskih
gor. Ne bodi preveč strasten ter zapomni si dobro, da
je sladko zaželeti, toda še slajše biti zaželjen.«

Krisotemida je imela v tem oziru svoje lastno
mnenje, ki se je od Petronijevega dokaj razlikovalo,
toda poslednji, imenujoč jo svojo vestalko in golobico,
jej je jel razlagati, kaka razlika mora biti med izur¬
jenim jezdecem v cirku ter med mladeničem, ki še le
prvič zasede konja.

Na to, obrnivši se k Viniciju, nadaljuje :

»Pridobi si njeno zaupanje, razveseli jo ter bodi
nežen do nje ! Kaj nerad bi videl otožno gostijo. Pri-
sezi jej, bodisi tudi na Hades, da jo vrneš Pomponiji,
potem pa se potrudi za to, da bi jutri rajši ostala
nego vrnila se k njej.«

— 124  —

Pokazavši na Krisotemido, je dodal :

»Jaz že celih pet let ravnam več ali manj na ta
način s to-le plaho grlico ter se ne morem pritoževati,
da bi se mi protivila.«

Krisotemida ga rahlo udari s pahljačo iz pavovih
peres ter reče:

»Kaj se mar nisem upirala, satirik !«

»Z ozirom na mojega prednika.«

»Nisi mar bil pri mojih nogah?«

»Da ti nataknem prstane na prste.«

Krisotemida se nehote ozre na noge, kjer so se
jej res lesketale razne dragotine, in oba s Petronijem
sta se jela smejati. Toda Vinicij ni poslušal njunega
razgovora.

Srce mu je nemirno vtripalo pod obleko sirskega
duhovnika, s katero se je bil za ta sprejem ogrnil.

»Že so morali oditi iz cesarjeve palače,« je dejal
kakor sam sebi.

»Vsekako,« odvrne Petronij. »Med tem ti še lahko
povem kaj o prerokovanju Apolonija iz Tijane, ali
ono Kutinovo dogodbo, katere — ne vem čemu, —
nisem dokončal.«

Vinicij se je enako malo brigal za Apolonija iz
Tijane, kakor za Rufinovo dogodbo. Njegova misel
je bila pri Ligiji, in dasiravno je čutil, da je lepše,
ako jo sprejme doma, nego da bi šel po njo v palačo,
se je vendar časih kesal, da ni šel tjekaj sam, da bi
Ligijo prej ko prej zagledal ter sedel poleg nje v no¬
silnicah.

Med tem so prinesli sužnji trinožnike, ozaljšane
z ovčjimi glavami, ter bronaste skledice z gorečim
ogljem, na katere so jeli trositi miro in nard.

»Že so krenili h Karinam,« reče Vinicij.

»On ne vzdrži, marveč jim zdirja nasproti,« za¬
kliče Krisotemida.

Vinicij se nasmeje ter reče kakor nevedoma:

»Kajpada, vzdržim.«

— 125  —

Nakrat pa jame težko dihati in gibati nosnice.
Petronij, to videč, pomigne z rameni.

»V njem ni niti za jeden sesterc modrijana in
nikdar iz tega Marsovega sina ne napravim človeka.«

Vinicij ga ni slišal.

»Že so na Karinah !..«

In res so že krenili proti Karinam. Sužnji, ime¬
novani ,lampadariji‘, so korakali spredaj ; drugi, ime¬
novani ,pedisequi‘, pa so šli ob strani nosilnic. Aticin
pa je korakal za njimi, nadzorujoč sprevod.

Šli so polagoma, kajti svetilnice v mestu, skoro
nerazsvetljenem, so le slabo osvetljevale cesto. Vrhu
tega so bile ulice v bližini cesarske palače večinoma
prazne ; le tu pa tam si srečal človeka s svetilnico,
toda tam dalje je bilo nenavadno živo. Od vseh kotov
so dohajali ljudje po trije, štirje skupaj, vsi brez
bakelj, vsi v temnih plaščih. Nekateri so šli za spre¬
vodom, pomešajoč se med sužnje, drugi pa so v večji
tolpi dospeli z nasprotne strani. Nekateri so se zvijali,
kakor bi bili pijani. Časih so na ta način ovirali
sprevod, da so lampadariji klicali :

»Prostor za plemenitega tribuna Marka Vinicija!«

Ligija je skozi odgrnen zastor videla one temne
čete ter se je jela strahu tresti. Polastila se je je
bojazen in nadeja. »To je on. To je Uršo in kristijani.
Torej se to zgodi že sedaj !« je dejala z drhtečimi
ustnicami. »O Kristus, pomagaj ! O Kristus, reši me !«

Toda tudi Aticin, ki se iz početka ni zmenil za
ono živahno množico, se je jel konečno vznemirjati.
Bilo je v tem nekaj čudnega. Lampadariji so morali
čimdalje pogosteje klicati: »Prostor za nosila pleme¬
nitega tribuna.« Od strani so se jeli nepoznani ljudje
riniti k nosilnicam, da je Aticin zapovedal sužnjim,
na j jih zapode s palico.

Nakrat se oglasi spredaj krič, ob enem tudi po-
gasnejo luči; okrog nosilnic nastane trušč in pretep.

Aticin je hitro sprevidel vse; to je bil napad.

— 126

Spoznavši to, se je prestrašil. Vsem je bilo znano,
da se je cesar pogostoma radi zabave rad klatil med
Augustijanci; na Suburi in iz drugih delov mesta je
bilo znano, da je časih prinesel iz ponočnih izletov
domu bule in rane, toda kdor se je temu branil, je
bil obsojen k smrti, naj si je bil tudi senator. Hiša
vigilov, kateri bi morali stražiti mesto, ni bila preveč
oddaljena, toda straža se je v podobnih slučajih delala,
kakor bi bila gluha in slepa.

Okrog nosilnic je vrelo. Ljudje so se borili, tepli,
metali ter teptali drug drugega. Aticinu šine v glavo
misel, da mora pred vsem drugim rešiti Ligijo in sebe,
ostalo pa prepustiti usodi. Dvignivši jo iz nosilnic, je
hotel zginiti ž njo v temi.

Toda Ligija jame klicati:

»Uršo ! Uršo !«

Imela je na sebi belo obleko, lahko jo je bilo
slišati. A ti cin vrže na njo z drugo prosto roko urno
svoj plašč, kar mu v tem hipu strašna roka stisne
grlo in na glavo mu pade druga, enako težka ! Padel
je takoj na tla kakor vol, udarjen s kijem pred Jupi¬
ter jevim oltarjem.

Sužnji so ležali večinoma na tleh, ali pa so se
skušali rešiti z begom, zaletavajoč se v temi ob ob¬
zidje. Na mestu pretepa so ostale samo razbite no¬
silnice. Uršo je nesel Ligijo k Suburi, njegovi tovariši
so pohiteli za njim ter se razkropili na poti.

Sužnji so se jeli pred Vinicijevo hišo zbirati in
posvetovati. Bali so se, vrniti se. Po kratkem posve¬
tovanju so se vrnili na mesto, kjer so bili napadeni. i
Našli so nekoliko miTičev in med njimi tudi Aticina.
Še je dihal, toda po krču, ki ga je popadel, se je
stegnil ter nepremično obležal.

Dvignili so ga, odnesli ter obstali ž njim pred
vrati. Bilo je treba naznaniti gospodarju, kaj se je
zgodilo.

»Gulo naj to pove«, je jelo šepetati nekoliko
glasov, »kri mu teče, kakor nam po licu, in gospodar

- 127  —

ga ima rad. Gulo je bil pred njim varnejši nego
kdo drugi.«

German Gulo, stari suženj, kateri je nekdaj pe¬
stoval Vinicija in katerega je ta po materi, Petronijevi
sestri, podedoval, je dejal :

»Jaz mu to naznanim, toda pojdimo vsi, da na-me
samega ne pade njegova jeza.«

Vinicij je bil že močno nestrpljiv. Petronij in
Krisotemida sta se mu posmehovala, toda on je hodil
z urnimi koraki po atriju, ponavljaje:

»Že morajo biti tukaj ! Že morajo biti tukaj!«

Hotel je že oditi, toda oba sta ga pridrževala.

Toda nakrat se v veži oglase koraki in v atrium
truščema priropočejo sužnji ter, obstavši poleg stene,
dvignejo roke kvišku in ponavljajo stokajoč:

»Aaaa ! — aa !«

Vinicij skoči k njim.

»Kje je Ligija ?« zakliče s strašnim glasom.

»Aaaa! — aa !«

Gulo stopi naprej s svojim krvavim licem ter
zakliče urno in žalostno :

»Glej, kri, gospodar, branili smo se ! Glej, kri!
Naša kri!« Toda ni mogel končati, kar je hotel reči,
kajti Vinicij pograbi bronast svečnik ter ga z jednim
mahljajem ubije. Na to se prime z rokama za glavo,
Puli si lase ter hropeče ponavlja:

»Me miserum ! Me miserum !«

Lice mu postane zasanelo, oči mu otrpnejo in
pena se mu prikaže na ustih.

»Brezovice!« zakliče z nečloveškim glasom.

»Gospod! Aaaa!.. imej usmiljenje!« prosijo sužnji.

Petronij vstane in na licu se mu pojavi nevolja.

»Pojdi Krisotemida,« reče; »ako le hočeš gledati
meso, pa dam odpreti mesnico.«

Po teh besedah odide iz atrija in kmalu se je po
Vse j hiši, ozaljšani z zelenjem ter pripravljeni za
gostijo, razlegal lcrič in žvižganje brezovk, ki je tra¬
jno slcoro do jutra.

— 128  —

XI.

To noč Vinicij ni šel počivat. Po Petronijevem
odhodu, ko stokanje tepenih sužnjev ni moglo ukrotiti
njegovih bolečin niti njegove besnote, je zbral skupaj
druge služabnike ter, stopivši jim na čelo, šel v pozni
noči iskat Ligijo. Preiskali so eskvilinski oddelek
mesta, Suburo, Vicus Skeleratus in vse bližnje kote.
Na to je šel okrog kapitola, dospel čez Fabricijev
most na otok in preiskal oddelek mesta za Tibero.

Toda to je bila gonja brez cilja, kajti niti sam
ni imel nadeje, da bi Ligijo našel. Iskal jo je le radi
tega, da kako tako prebije to grozno noč. Vrnil se je
domu šele ob svitu, ko so jeli v mesto dohajati že
vozovi in mule prekupcev ter so peki že odprli pro-
dajalnice. Vrnivši se, je zapovedal odnesti Gulovo
truplo, katerega se doslej nihče ni smel dotakniti; na
to je zapovedal one sužnje, katerim je bila Ligija od¬
vzeta, poslati v vaške ergastule, kar je bila kazen
hujša od smrti.

Konečno se je vrgel na ležišče v atriju ter raz¬
burjen premišljeval, na kak način bi poiskal ter se
polastil Ligije.

Odreči se je, zgubiti jo, ne zagledati je več, se
mu je zdelo povsem nemogoče, in pri samem spominu
na to se ga je polaščevala blaznost. Svojeglavna narav
mladega vojaka je prvič v življenju naletela na oviro,
na drugo nezdrobljeno voljo, ter iz početka nikakor
ni mogel pojmiti, kako je to mogoče, da si kdo drzne
ovirati njegove želje. Vinicij bi bil poprej pripravljen,
dopustiti, da bi se svet in mesto zasulo v razvaline,
nego da bi ne imel doseči tega, kar je hotel. Bil mu
je odvzet čar razkošja skoro izpred ust; zdelo se mu
je torej, da se je tu zgodilo nekaj, kar kliče po ma¬
ščevanju k pravici božji in človeški.

Pred vsem drugim ni smel ter ni mogel pomiriti
se z usodo, kajti po ničemur ni tako koprnel kakor

— 129

po Ligiji Zdelo se mu je, da ne more živeti brez nje.
Ni si znal odgovoriti, kaj bo delal brez nje jutri,
kako bo prestajal naslednje dneve, časih se ga je po-
laščevala jeza, bližnja sorodnica znorelosti. Hotel jo
je imeti za to, da bi jo mogel biti, da bi jo mogel
vleči za lase, privleči jo do kubikula ter radovati se
nad njeno nesrečo ; takoj pa se ga je polastilo grozno
koprnenje po njenem glasu, po njeni postavi, po njenih
očeh, in čutil je, da bi se jej rad zgrudil k nogam.
Klical jo je, grizel si roke ter stiskal si glavo z rokami.
Konečno je povsem onemogel; ni mogel niti misliti
več, kako bi se je polastil.

Po glavi so mu rojila tisočera sredstva, toda
jedno bolj bedasto od drugega. Konečno si je domislil,
da mu je nihče drugi ni prestrigel nego Aulo, ali da
vsaj on mora vedeti, kje se Ligija sedaj skriva. In
vstal je, hoteč zdirjati v Aulovo hišo. Ako mu je ne
dajo, ako se ne zboje njegovih groženj, pa pride k
cesarju; ker zatoži starega poveljnika zbog nepokor¬
nosti, dobi njegovo obsodbo na smrt, poprej pa ga že
z mukami prisili, da pove, kje je Ligija.

Tudi takrat,, ako mu jo dajo prostovoljno, ne
opusti maščevanja. Resnica, sprejeli so ga v svojo
hišo ter ga oskrbovali, toda to ne pomeni nič. Ta
jedina krivica ga oproščuje od vsake hvaležnosti.
In maščevanja željna, trda njegova duša se je jela
že radovati pri pomisleku na obup Pomponije Gre-
cine, kadar prinese centurij staremu Aulu obsodbo na
smrt. Bil je že zagotovljen, da jo dobi, ako mu Pe-
tronij pomaga. Sicer pa tudi cesar ne odreče ničesar
svojim augustijancem, samo ako nima do prosilca ni-
kake osobne mržnje.

Nakrat pa mu srce skoro prestane vtripati pri
pomisleku na grozno slutnjo.

»Kaj potem, ako mu je odvzel Ligijo sam cesar.«

Splošno znano je bilo, da si je cesar večkrat po
noči preganjal dolgčas s klatenjem po mestu. Petronij
mu je večkrat tovarišil na teh zabavah. Poglavitni

9

— 130  —

njih namen je bil: loviti ženske ter metati jih na
vojaški plašč tako dolgo, da so omedlele.

Nero je imenoval one pohode »lov na bisere«.
Časih se je pripetilo, da je bil^i v oddaljenih pred- J
mestjih med revnim prebivalstvom vlovljen pravcati
biser. Tedaj se je spremenilo — metanje na vojaški
plašč — v pravo zaplembo bisera; poslana je bila na
Palatin, ali na nekatero izmed številnih cesarjevih vil, J
ali pa jo je odstopil Nero kakemu svojih tovarišev, j
Tako se je utegnilo zgoditi tudi z Ligijo. Cesar si jo |
je ogledal na gostiji, in Vinicij ni niti za trenutek dvomil,
da jo je moral spoznati za najlepšo izmed žensk, ka- I
tere je doslej videl. Ni moglo biti drugače. Gotovo. I
Nero jo je imel pri sebi na Palatinu ter jo je mogel 1
odkrito pridržati. Toda prav je imel Petronij, ko je 1
rekel: Cesar nima dovolj poguma do zločinov in to, I
kar bi lahko storil javno, je storil rajše skrivoma. K
temu bi ga utegnila pripraviti bojazen pred Poppejo. f
Viniciju je šinilo v glavo, da Aulovi bi si ne drznili,
vzeti mu z nasiljem deklice, katero mu je daroval
cesar. Kdo bi se torej drznil kaj takega ? Nemara oni
orjaški Lig, ki si je drznil stopiti v triklinij ter jo je
na rokah odnesel od gostije ? Toda kam bi jo skril?
Kam bi jo mogel odpeljati? Ne, suženj bi si ne drznil
kaj takega. Radi tega ni storil tega nihče drugi nego
cesar.

Pri tej misli se je Viniciju stemnilo pred očmi in
kapljice znoja mu pokrijejo čelo.

V tem slučaju bi bila Ligija izgubljena za zmerom-
Iz vseh drugih rok bi bilo mogoče, izpuliti jo, samo
ne iz teh. Sedaj je z večjo pravico, nego poprej, smel
ponavljati: »Vae misero mihi!« V domišljiji je že *
videl Ligijo v Neronovem naročju ter sedaj prvič v
svojem življenju razumel, da so na svetu občutki, ka¬
terih človek niti prenesti ne more. Še le sedaj je
spoznal, kako jo je ljubil. Kakor se vtapljajočenui
pojavi pred očmi vse njegovo življenje, tako se j e
spomnil tudi Vinicij A r seh trenutkov, katere je preživel

— 131  -

z Ligijo. Videl jo je, slišal je vsako njeno besedo.
Videl jo je pri vodometu, videl v Aulovi hiši in na
gostiji.

čutil jo je znovič blizu poleg sebe, čutil vonjavo
njenih las, toploto njenega telesa, razkošje poljubov,
s katerimi je pokril po gostiji nedolžna njena usta.
Imel jo je pred seboj stokrat krasnejšo, sladkejšo, za-
željivo in izbrano med vsemi umrljivimi ljudmi in
vsemi božanstvi.

In pri misli, da vse to, kar se mu je tako zarilo
do srca, kar mu je prešlo v njegovo kri ter postalo
njegovo življenje, je utegnil pograbiti Nero, polastila
se ga je taka mučna bolest, da bi bil najrajše butal
z glavo ob steno, dokler bi se mu ne razletela, čutil
je, da bi mogel zblazneti, da, da bi povsem gotovo
zblaznel, ker bi se ne mogel maščevati. Kakor se mu
je zdelo poprej, da bi brez Ligije ne mogel živeti,
tako je vedel sedaj, da bi ne mogel umreti, dokler se
ne maščuje... Ta jedina misel mu je povzročala olaj¬
šavo. »Jaz bom tvoj Kassij Kereon!« je ponavljal,
imajoč v mislih Nerona.

čez trenutek je vzel cvetice iz vaz, stoječih
okrog krnice, ter izrekel grozno prisego Erebu, Hekati
in lastnim domačim bogovom v zagotovilo, da ma¬
ščevanje tudi izvrši.

In odleglo mu je. Imel je vsaj čemu živeti ter
s čem prebiti dneve in noči. Potem, popustivši nakano,
da čim najpoprej obišče Aula, dal se je odnesti na
Palatin. Ako ga ne spuste k cesarju, ali ako ga vpra¬
šajo, če nima mar pri sebi orožja — mislil si je pa
mu bo to dokaz, da je ugrabil Ligijo cesar. Orožja
vendar-le ni vzel s seboj. Postal je sicer ves zbegan,
toda kakor ljudje, ukvarjajoči se z jedino mislijo, si
l e  dobro ohranil zavest, kadar je šlo za maščevanje.
Pal se je, da bi mu ne ušla. Radi tega je hotel naj-
Poprej zagledati Akto; slutil je, da od nje poizve res-
nico. Časih mu je šinila v glavo celo nadeja, da
nemara zagleda Ligijo, in te misli se je držal. Nemara

9 *

132  —

jo je cesar ujel, ne vede, koga je ujel, in danes mu
jo vrne. Toda v kratkem je zavrgel to misel. Ako bi
mu jo bili hoteli poslati, bi bili to storili že včeraj.
Akta jedina mu je mogla pojasniti vse; njo je treba
najpoprej poiskati.

Smatrajoč to misel za resnično, je zapovedal
sužnjem, naj se požurijo. Potoma je premišljeval o
Ligiji in o maščevanju. Slišal je, da duhovniki egip¬
tovske boginje Pahte umejo poslati bolezen, na kogar
hočejo, ter si umislil, poizvedeti od njih, na kak način
to store.

Na vshodu so mu tudi rekli, da Židje umejo ne¬
kako zaklinjanje, s pomočjo katerega se pokrije so¬
vražnikovo telo z vredi. Med sužnji doma je imel
nekoliko Židov; sklenil je torej, da takoj, ko se vrne
domu, jih da mučiti, dokler mu ne razodenejo te svoje
tajnosti. Z največjim razkošjem je mislil na rimski
kratki meč, kateri odpre vrelec krvi, takšen, kakoršen
je odprl rano Kaja Kaligule, pustivši neizbrisljive
sledove na stebru portorika.

Sedaj je bil gotov, pomoriti vse, kar je bilo živega
v Rimu, in ako bi mu bogovi osvete rekli, da pomro
vsi ljudje, izvzemši njega in LigijoT bi bil tudi v to
privolil.

Pri vratib se je trudil, kolikor mu je bilo mogoče,
ostati hladnokrven. Pri pogledu na pretorijansko stražo
si je domislil, da najmanjša ovira od njene strani mu
1)0 dokaz, da se nahaja Ligija po volji cesarjevi zopet
v palači.

Prvi centurij se mu je prijateljski nasmehnil.
Stopivši nekoliko korakov naprej, je dejal:

»Pozdravljen, plemeniti tribun! Ako želiš, po¬
kloniti se cesarju, nisi izbral za to primernega časa,
ker ne vem, če ti bo mogoče, ga videti.«

»Kaj se je zgodilo?« vpraša Vinicij.

»Drobna božanstvena Augusta je včeraj nena;
doma zbolela. Cesar in Poppeja sta pri njej v družbi
zdravnikov, sklicanih skupaj iz vsega mesta.«

— 133  -

Bil je to resen slučaj. Cesar je od sreče skoro ob¬
norel, ko se mu je rodila hčerka in sprejel jo je:
extra humanuin gaudium. Poprej pa je še senat na naj-
slavnostnejši način posvetil Poppejo bogovom. V Antiju,
kjer se je dete rodilo, so se priredile sijajne igre
ter se je postavil tem pel Fortuni. Nero, ki v ničemur
ni znal ohraniti mere, je takisto brez mere ljubil to
dete. Pa tudi Poppeji je bilo to dete drago, bodisi le
radi tega, da je utrjevalo njeno stališče ter je radi
njega bil njen upliv nepremagljiv.

Od zdravja in od življenja drobne Auguste je
mogla biti odvisna vsa država, toda Vinicij je bil za¬
mišljen v lastno zadevo, v lastno ljubezen, ter ne
zmenivši se dosti za centurijevo novico, je odvrnil:

»Hočem samo videti Akto.«

Po teh besedah odide skozi vrata.

Toda Akta je tudi imela opraviti pri otroku, in
moral je dolgo čakati na njo. Prišla je še le o poludne
vsa utrujena in bleda. Pri pogledu na Vinicija je še
huje obledela.

»Akta!« je zaklical, prijevši jo za roko in pri
vlekši jo na sredo atrija, »kje je Ligija?«

»Hotela sem tebe vprašati po njej,« mu odvrne
Akta z očitanjem v pogledu.

A on, dasiravno se je bil namenil, poizvedeti vse
mirno od nje, se znovič prime obupno za glavo in
raz lica mu odseva bolest in jeza.

»Nimam je. Ugrabili so mi jo potoma.«

čez nekaj časa, ko se je nekoliko zavedi#, pri-
bližavši svoje lice k Aktinemu licu, reče sivripaje
z zobmi.

»Akta!.. Ako ti je drago življenje ter nočeš li
biti vzrok nesreče, katere si niti ne moreš predočiti,
Povej mi resno : ali je ni ugrabil cesar ?«

»Cesar ni odšel včeraj iz palače.«

»Pri senci tvoje matere, pri vseh bogovih te
rotim: ali ni v palači?«

— 134  —

»Pri senci svoje matere te zagotavljam, da ona
ni v palači in cesar ti je ni odvzel. Včeraj je zbolela
mala Augusta in cesar se ni ganil od zibelke.«

Vinicij se oddahne. To, kar se mu je zdelo naj- ]
groznejše, mu je jenjaio groziti.

»Nil«, reče, sede na klopi ter stiskaje pesti, »pa so
mi jo ugrabili Aulovi. — Gorje jim!«

»Aulo Plaucij je bil danes zarana tukaj. Nisva
se mogla srečati, ker sem imela opraviti pri otroku,
toda povpraševal je po Ligiji Epafrodito in druge
cesarjeve služabnike. Pred no je odšel, je rekel, da še
pride, ker hoče govoriti z menoj.«

»Hotel je odvrniti od sebe sum. Ako bi ne bil
vedel, kaj se je zgodilo z Ligijo, bi jo bil prišel iskat
v mojo hišo.«

»Pustil mi je nekoliko besed na tablici, iz katerih
razvidiš, da je vedel, da je bila Ligija na tvojo in
Petronijevo željo odpeljana v hišo cesarjevo. Mislil pa i
si je, da ti jo pošljejo danes zarana ter je tudi bil
danes pri tebi in tam so mu povedali, kaj se je |
zgodilo.«

Pe teh besedah je šla v kubikul ter se čez malo
časa vrnila s tablico, katero jej je pustil Aulo.

Vinicij jo je prečital ter umolknil. Akta mu je
zrla v obraz, kakor bi hotela čitati v njem, ter čez
nekaj časa rekla :

»Ne, Marko. Zgodilo se je, kar je Ligija sama ;
hotela.«

»Ti si vedela, da je hotela zbežati !« zahrumi
Vinicij.

Toda Akta ga pogleda s svojimi kalnimi očmi
zelo strogo.

»Vedela sem, da noče biti tvoja priležnica.«

»A kaj pa si bila ti vse svoje življenje?«

»Jaz pa sem bila poprej sužnjica.«

Vinicij se ni nehal razburjati. Cesar mu je da¬
roval Ligijo, torej mu ni treba povpraševati, kaj je
bila poprej. Poišče jo, ko bi bila tudi skrita pod zemljo


— 135  —

ter stori ž njo vse, kar bo sam hotel. Tako je! Ona
bo njegova priležnica. Zapove jo pretepsti, kolikorkrat
se mu bo ljubilo. Ako mu bo nasprotovala, da jo
poslednjemu od svojih sužnjev, ali pa jo prisili, da
mu bo gonila ročni mlin na njegovem zemljišču v
Afriki.

Sedaj jo pojde iskat in najde jo sam radi tega,
da jo kaznuje, ukroti in spokori.

In razburjevaje se čedalje huje, je že kar
besnel, tako, da je spoznala Akta, da on obeta veliko
več, nego more izvršiti in da iz njega govori srd in
muka. Z duševnimi njegovimi mukami bi imela še
sočutje, toda prekoračena mera srda je izčrpala njeno
potrpežljivost, in radi tega ga je vprašala, kaj prav
za prav hoče od nje.

Vinicij jej ni mogel takoj odgovoriti. Prišel je k
njej radi tega, ker si je mislil, da mu ona poda kako
poročilo; sicer pa je prav za prav prišel le k cesarju,
in ker ni mogel govoriti ž njim, je zašel k njej. Ligija
je nasprotovala z begom cesarjevi volji, torej ga on
poprosi, naj cesar zapove, iskati jo po vsem mestu,
po vsej državi, ko bi bilo treba uporabiti za to vse
legije ter pokukati v vsako kočo. Peironij gotovo
podpre njegovo prošnjo, in iskanje se počne že danes.

Ouvaj se, da je ne zgubiš za zmerom, ako jo
najdejo na povelje cesarjevo,« mu odvrne Akta.

Vinicij nagubanči čelo.

»Kaj to pomenja?« vpraša.

»Ouj me, Marko ! Včeraj sva bili z Ligijo na vrtu,
kjer sve srečali Poppejo in ž njo vred drobno Au-
gusto, katero je nesla zamorka Lilita. Zvečer je dete
zbolelo in Lilita trdi, da je dobilo uroke, in sicer od
one tujke, katero so srečali na vrtu.

Ako dete ozdravi, se sicer to pozabi; ako pa ne
ozdravi, zatoži Poppeja Ligijo kot čarovnico, in kadar
jo najdejo, ne bo več rešitve za njo.«

Na to nastane trenutek molčanja. Potem se oglasi
Vinicij :

— 136

»Mogoče je, da jo je urekla; tudi mene je urekla.«

»Lilita trdi, da je dete takoj začelo jokati, ko je
je nesla mimo naju. In res se je jokalo. Gotovo so
že bolno odnesli na vrt. Marko, išči jo sam, kjer
hočeš, toda dokler mala Augusta ne bo zdrava, ne
govori o njej s cesarjem, kajti s tem naprtiš na njo
Poppejino maščevanje. Dovolj se je že najokala revica
radi tebe ; naj sedaj vsi bogovi čuvajo njeno glavo.«

»Ti jo ljubiš, Akta?« jo vpraša Vinicij pikro. '

V očeh oproščenke se prikažejo solze.

»Da, ljubim jo.«

»Ker ti ni poplačala ljubezni s sovraštvom kakor
meni.«

Akta ga je gledala za trenutek, kakor bi oma¬
hovala, ali kakor bi hotela spoznati, ako je govoril ž
njo odkritosrčno.

»Strasten in slep človek! Ona te je ljubila!«

Vinicij poskoči po teh besedah kakor blažen.
Laž! Sovražila ga je. Kako more to Akta vedeti? Ali
jej je mar priznala to Ligija sama?

Kaka je taka ljubezen, katera si rajše izbira
prognanstvo, sramoto, revščino, negotovost, doživeti
jutrišnji dan in nemara celo bedno smrt, nego pa
ovenčano hišo, v kateri jo čaka ljubljeni mož z gostijo?
Bolje bi bilo, da ne bi slišal takih besed, ki ga na¬
ravnost delajo blaznega. Ne bil bi dal tega dekleta
za vse zaklade sveta — ona pa je zbežala. Kaka lju¬
bezen je ta, katera se boji razkošja ter rodi bolest?
Kdo naj to razume? Kdo to pojmi? Ako bi ne imel
nadeje, da jo najde, porinil bi si meč v srce. Bili so
trenutki v Aulovi hiši, ko je verjel sam v svojo srečo,
toda sedaj ve, da ga je sovražila, ga sovraži ter umre
s sovraštvom do njega v svojem srcu.

Toda Akta, dasiravno bojazljiva in nežna, ga
razjarjena pokrega : Koliko si je prizadeval, da si jo
pridobi? Namesto, da bi se poklonil Aulu in Pom-
poniji ter ju poprosil za njeno roko, jo je po tiho¬
tapsko zvabil od nju. Hotel je imeti iz nje ne ženo,

- 137  -

marveč priležnico, njo, gojenko vrle hiše, kraljevo hči.
Pripeljal jo je v hišo zločinstva in sramote, omade¬
ževal njene nedolžne oči s pogledom na ostudno
gostijo, ravnal ž njo kakor s kako nesramnico. Ali se
je mar spomnil, kaj je njej Aulova hiša, kaj Pom-
ponija Grecina, ki je odgojiia Ligijo ? Mar ni dovolj
pameten, da bi uganil, da so te ženske drugačne nego
Nigida, nego Kalvija Krispinila, nego Poppeja, nego
vse te, katere vidi v cesarjevi hiši? Ali mar, zagle-
davši Ligijo, ni takoj razumel, da je to čednostna
deva, katera si rajše izbere smrt nego sramoto ? Mar
ne ve, da ona časti bogove, čistejše in boljše nego je
brezsramna Venera, ali nego Isis, katero časte raz¬
brzdane Rimljanke? Ne! Ligija jej ni priznala ničesar,
toda rekla je, da pričakuje rešitev od Vinicija ; opojilo
jo je upanje, da jej izprosi od cesarja, da se sme vrniti
nazaj k Pomponiji. Ko je to pripovedovala, je zarudela
pri tem kakor deklica, katera ljubi in upa. Njeno srce
je bilo zanj, toda on sam jo je osupnil, razburil in
razžalil; naj jo torej išče sedaj s pomočjo cesarjevih
vojakov, toda naj tudi pomni, ako pade na njo sum,
ako umre Poppejino dete, da je njena smrt neod-
vrnljiva.

Vinicijevo jezo je jelo premagovati močno ga-
nutje. Novica, da ga je ljubila Ligija, ga je pretresla
do dna duše. Spomnil se je, kako je poslušala na Au-
lovem vrtu njegove besede z rudečico na licu ter z
iskrečimi očmi. Zdelo se mu je, da ga je takrat zares
začela ljubiti in nakrat se ga polaste pri spominu na
to občutki sreče, stokrat večje, nego je bila ona, po
kateri je koprnel. Pomislil je, da bi jo mogel imeti
v hiši poslušno in ljubečo, ki bi bila namazala njegova
Vr 'ata z volčjo mastjo ter kakor žena njegova sedela
pri njegovem ognjišču. Bil bi slišal iz njenih ust svete
besede: »Kjer si ti, Kaj, ondi sem tudi jaz, Kaja,« in
bila bi njegova za vedno.-čemu ni ravnal tako (

Saj je bil celo pripravljen k temu. A sedaj je
nima več ter je ne more najti, in ko bi jo tudi našel

— 138  -

— utegne jo s tem ugonobiti; ko bi je tudi ne ugo¬
nobil, ne bo ga hotela niti ona, niti Aulovi. Vsled jeze
so se mu ježili lasje na glavi, toda njegova jeza se
sedaj ni obračala več proti Aulovim, niti proti Ligiji,
marveč proti Petroniju. On je bil vsega kriv. Ko bi
ne bilo Petronija, ne bilo bi treba Ligiji zbežati, bila
bi njegova nevesta, in nobena nevarnost bi ne visela
nad njeno drago glavico. Sedaj pa se je že zgodilo; |
brezvspešno je popravljati to, kar se ne da popraviti.

»Prepozno !«

Zdelo se mu je, da se je odprlo pred njegovimi •
nogami brezno. Ni vedel, kaj ima početi, kaj storiti,
kam iti. Akta je ponovila kot odmev besedo »pre¬
pozno«, ki se je glasila iz tujih ust kakor obsodba na
smrt. Vedel je jedino to, da mora najti Ligijo, kajti
drugače se zgodi ž njim kaj groznega.

Ogrnivši se mehanično s togo, je hotel že oditi, ;
ne da bi se bil poslovil pri Akti, kar se nakrat odgrne
pred njim preproga, ki loči vežo od atrija, ter nakrat
zagleda pred seboj tugujočo Pomponijo Grecino.

Očividno je tudi ona izvedela, da je zginila Ligija,
in misleča si, da ona lože nego Aulo poizve kaj o
tem od Akte, je prišla k njej po novice. Ker je srečala
Vinicija, je obrnila proti njemu svojo drobno, bledo
lice ter rekla čez trenutek :

»Bog ti naj odpusti, Marko, krivico, katero si
storil nam in Ligiji.«

Vinicij je stal z nagubanim čelom, z občutkom
nesreče in krivde, toda ni razumel, kako bi mu Bog
imel in mogel to odpustiti, in čemu mu je Pomponija
govorila o odpuščanju, ko bi imela govoriti le o ma¬
ščevanju.

Konečno je odšel z glavo brez sveta, polno težkih
misli j, velikih skrbij in otrpnelosti.

Na dvorišču in pod galerijami so se porivale ne-
mirno tolpe ljudij.

Med sužnji iz palače si videl tu viteze in sena¬
torje, ki so prišli povpraševat po zdravju male Auguste

- 139

ter so ob enem hoteli, pokazati se v palači in tako
razodeti svojo skrb, bodisi tudi le zgolj cesarjevim
sužnjem.

Novica o bolezni ,boginje' se je urno raznesla,
kajti pri vratih so se prikazovala neprestano nova
bitja in zunaj je bilo videti celo množico. Nekateri iz
prišlecev, videči, da je Vinicij odšel iz palače, so ga
povpraševali po novicah, toda on, ne odgovarjaje na
vprašanja, je šel dalje, dokler ga Petronij, ki je tudi
prišel po novice, ni ustavil.

Vinicij bi se bil pri pogledu nanj brezdvomno
zopet razjaril ter storil v cesarjevi palači kaj groznega,
ako bi ne bil odhajal baš od Akte ves potrt, onemogel
in uničen, da ga je za trenutek zapustila celo prirojena
mu vročekrvnost.

Odrinil je Petronij a ter hotel iti dalje, toda ta
ga je ustavil posiloma.

»Kako se ima božanstvena Augusta ?« ga je
vprašal.

Toda to nasilje je razburilo znovič Vinicij a ter
ga zelo razžalilo.

»Naj pogoltne peklo njo in vso to hišo!« je od¬
govoril, škripaj e z zobmi.

»Molči — nesrečnež !« reče Petronij ter, ozrši se
okrog, urno doda :

»Ako hočeš zvedeti kaj o Ligiji, pojdi z menoj !
Ne, tukaj ne povem nič. Pojdi z menoj, povem ti,
česar se spominjam, v nosilnicah.«

In objevši mladega moža, ga urno odpelje iz

palače.

Za to mu je tudi bilo poglavitno mar, ker ni
imel nikakih poročil. Kot človek, ki je rad svetoval
tei' je navzlic včerajšnjemu ogorčenju imel vendar
mnogo sočutja z Vinicijem, in čuteč se ob enem od¬
govornega za vse, kar se je pripetilo, si je nekaj
domislil, in ko sta sedla v nosilnice, je dejal:

»Pri vseli vratih sem nastavil svoje sužnje, da
stoje na straži, ter jim dal temeljit popis dekleta in


— 140  —

tega orjaka, ki jo je odnesel od cesarjeve gostije. Ni
dvoma, da jo je nam on izpulil. Ouj me ! Mogoče, da
jo namerava Aulo skriti kje na deželi, in v tem slučaju
bomo vsaj vedeli, na katero stran jo je odpeljal. Ako
je pri vratih ne zapazijo, bo nam to dokaz, da je !
ostala v mestu, in še danes jo začnemo iskati.«

»Aulovi ne vedo, kje se nahaja,« odvrne. Vinicij. j

»Ali si prepričan o tem?«

»Videl sem Pomponijo. Tudi ona jo išče.«

»Včeraj ni mogla oditi iz mesta, kajti vrata so j
bila zaprta. Dva moja služabnika stražita pri vsakih
vratih. Jeden ima oditi za Ligijo in za orjakom, drugi
pa se takoj vrniti, da nam naznani, kam sta odšla.« I

»Ako je še v mestu, jo najdemo, kakor tudi onega ?
Liga, katerega je po sledu lahko spoznati. Srečen si,
da ti je ni pograbil cesar in da se to ni zgodilo, to ti
morem zagotoviti, kajti na Palatinu nimajo za-me ni-
kakih tajnosti j.«

Toda Vinicij, prevzet več od žalosti nego jeze, je
s pretrganim glasom, z razeiljenjem začel praviti Pe-
troniju, kaj je slišal od Akte, kaka nova nevarnost
grozi Ligiji, nevarnost tako grozna, da bo treba ube-
ženko skrbno skriti pred Poppejo, ako se sploh najde
njeno skrivališče. Na to je trpko oštel Petronija za
njegov svet.

Ako bi ne bilo Petronija, bi bilo vse drugače.
Ligija bi ostala pri Aulovih, in Vinicij bi se lahko
shajal ž njo vsaki dan ter bil pri tem srečnejši nego
cesar. In ker se je dal premagati občutkom, se je pri
tem čimdalje bolj razčiljeval, da so mu konečno od
žalosti in jeze jele solze kapati iz očij.

Petronij, ki se ni nadejal, da bi mladi mož mogel
biti tako zaljubljen, ter videč solze obupa v njegovih
očeh, si je rekel v duhu:

»O močna gospa otoka Cipra, ti jedina kraljuješ
nad bogovi in ljudmi!«

141

XII.

Ko sta stopila pred Petronijevo hišo iz nosilnic,
njima naznani nadzornik atrija, da se še nobeden
izmed onih sužnjev, katere je poslal k vratom, ni
vrnil. »Ariensis« jim je naročil, naj še podvojijo po¬
zornost, ter jim zažugal, da bo vsakdo hudo tepen,
kdor ne bo pazil dovolj na one, ki odhajajo iz mesta.

»Glej,« je dejal Petronij, »brezdvomno sta še v
mestu, in ako je tako, pa ju najdemo. Naroči pa tudi
ti svojim ljudem, naj gredo stražit vrata, zlasti onim,
katere si bil poslal po Ligijo; ti jo lože spoznajo.«

»Zapovedal sem, naj jih pošljejo na zemljišča na
deželo,« reče Vinicij ; »sedaj pa prekličem to za¬
poved ter naročim, naj gredo k vratom.«

In zapisavši nekoliko besed na tablico, z voskom
prevlečeno, jo da Petroniju, kateri jo jDOšlje takoj v
Vinicijevo hišo.

Na to odideta v notranji portik ter, vsedši se na
mramornato klop, jameta se razgovarjati.

Zlatolasa Eunika in Iras jima prineseta pod noge
bronaste podnožnike in potem, vstopivši se poleg
stolov, jima nalivata vino v čaše iz krasnih šibkih
vrčev, katere so dobivali Rimljani iz Volaterra in
Caecine.

»Ali imaš med svojimi ljudmi katerega, ki bi
poznal onega orjaškega Liga?« vpraša Petronij.

»Poznala sta ga Atacin in Gulo. Toda Atacin je
padel včeraj pri nosilnicah, Gula pa sem ubil sam.«

»Pomilujem ga,« reče Petronij. »On ni nosil samo
tebe, marveč tudi mene na rokah.«

»Hotel sem ga že oprostiti,« odvrne Vinicij, »toda
' v ' a .j za to ? Govoriva rajše o Ligiji. Rim, to je morje.«

»Saj biseri se love v morju. Gotovo jo najdemo,
a ko ne danes, pa jutri, toda najdemo jo. Oštevaš me
sedaj, da sem ti svetoval, uporabiti uprav to sredstvo;

— 142  —

toda sredstvo je bilo samo na sebi dobro ; slabo je I
postalo še le takrat, ko se je obrnilo na slabo. Saj
si čul od samega Aula, da se namerava z vso rodbino j
preseliti v Sicilijo. Tako bi bila deklica isto tako daleč E
od tebe.«

»Bil bi sel za njo,« odvrne Vinicij, »in Ligija bi
bila popolnoma varna. Saj sedaj, ako ono dete umre, |
bo Poppeja ne le sama verjela, marveč celo cesarja
prepriča o tem, da je otrokovo smrt zakrivila Ligija.« I

»Tako je. To me je tudi vznemirilo. Toda deklica
utegne ozdraviti. Pa ko bi tudi umrla, najde se kako j
sredstvo.«

Petronij se nekoliko zamisli, potem nadaljuje :

»Poppeja je po svojem veroizpovedanju povsem j
enaka Židom. Ona veruje v zlobne duhove. Cesar je |
kaj babjeveren. Ako razširja novico, da so Ligijo
odnesli hudi duhovi, najde ta novica take, ki jej bodo
verjeli, zlasti radi tega, ker je ni ugrabil cesar, niti
Aulo Plaucij, in da je zginila v resnici na tajnosten
način. Lig sam ni bil zmožen, to izvršiti, ter bi moral
imeti pomoč; kje pa naj reven suženj nabere vjednem
dnevu toliko ljudij ?«

»Sužnji se podpirajo vzajemno v vsem Rimu.«

»Pa to poplačajo s krvjo. Da, tudi to je znano,
da na tvoje sužnje pade odgovornost in kazen. Ako
jim razodeneš misel o zlih duhovih, ti takoj pritrdijo,
da so jih videli na lastne oči, kajti to jim bo služilo
v opravičenje. Ako vprašaš katerega za poskušnjo,
ali je mar videl, kako so jo nesli v ozračje, pa ti pri
Jupitru priseže, da je bilo tako.

Vinicij, ki je bil isto tako babjeveren, pogleda
Petronij a močno vznemirjen.

»Ako Ursus ni mogel dobiti ljudij na pomoč, iij
ako sam jedini ni mogel odnesti Ligije, kdo jo je torej
odnesel?«

Petronij se nasmehne.

»Vidiš,« reče, »verjamejo nama, saj še skoro d
na pol verjameš. Takšen je svet, ki se smeje bogovoim


- 143  —

Verjamejo nama ter je ne bodo iskali, in midva jo
med tem nastaniva kje daleč za mestom, v kateri
tvoji ali moji vili.«

»A kdo jej je mogel pomagati?«

»Njeni enoverci,« odvrne Petronij.

»Kateri ? katere bogove časti ? Moral bi to bolje
vedeti, nego ti.«

»Skoro vsaka ženska v Rimu spoznava druge.
Povsem gotovo je, da jo je Pomponija odgojila v oni
veri, katero spoznava sama, toda v koga veruje, tega
ne vem. Samo jedno je gotovo, da je še nihče ni
videl, da bi v katerem našem templju darovala našim
bogovom. Bila je zatožena, da je kristijanka, toda to
ni mogoče. Domača sodba jo je očistila tega sumni¬
čenja. O kristijanih pravijo, da ne časte samo oslove
glave, marveč da so tudi sovražniki človeškega rodu
ter da doprinašajo najodurnejša zločinstva. Pomponija
ne more biti kristijanka, kajti ona je znana po svojih
čednostih, in sovražnica človeškega rodu bi ne ravnala'
tako s sužnjimi, kakor ravna ona.«

»V nobeni hiši ne ravnajo ž njimi tako blago,
kakor v Aulovi,« seže mu v besedo Vinicij.

»Torej vidiš! Pomponija mi je omenila nekaj o
nekem bogu, ki je baje jeden, vsemogočen in usmiljen.
Kam je poskrila vse ostale, to je njena stvar, toda ta
njen Logos bi ne bil posebno mogočen, da nasprotno,
bil bi še prav reven bog, ako bi imel samo dve česti-
teljici: Pomponijo in Ligijo ter kot nameček k njima
še Urša. Mora biti več spoznavalcev te nove vere, in
ti so prispeli Ligiji na pomoč.«

»Ta vera veleva odpuščati,« reče Vinicij. »Srečal
sem pri Akti Pomponijo, in ona mi je rekla : Naj ti
n°g odpusti krivico, katero si storil nam in Ligiji.«

»Očividno je njihov bog nekak ,curator‘, zelo do-
bromisleč. Ha, naj ti odpusti, in v znamenje odpu¬
ščanja naj ti vrne deklico.«

»Žrtvoval bi mu jutri hekatombo. Ne diši mi jed,
n *ti kopelj, niti spanje. Vzamem svetilnico ter se pojdem

— 144

sprehajat po mestu. Nemara jo najdem preoblečeno.
Bolan sem ...«

Petronij ga je gledal sočutno. Resnica, Viniciju
so se lesketale oči kakor v vročinici; neobrit ter ne-
počesan je bil res kakor bolnik. Iras in zlatolasa Eu-
nika sta ga tudi sočutno gledali, toda zdelo se je, da
ju on ne vidi. Vinicij in Petronij se nista zmenila za
navzočnost sužnjic, kakor bi se ne zmenila za pse, ko
bi se potikali okrog nju.

»Kuha te vročnica?« reče Petronij.

»Da.«

»čuj me torej! Ne vem, kaj bi ti zapisal zdravnik,
toda vem, kaj bi storil sam, ako bi bil na tvojem
mestu. Poprej, nego se dobi prava, poiskal bi pri
drugi to, kar mi je zbežalo ž njo. Videl sem v tvoji
vili odlične ženske... Ne ugovarjaj mi...  Vem, kaj
je ljubezen, kakor tudi to, ako težimo po jedni, da
nam je ne more nadomestiti druga. Toda pri lepi
sužnjici je moči najti vsaj za trenutek zabavo.«

»Nočem!« odvrne Vinicij.

Toda Petronij, ki mu je bil v resnici naklonjen
ter je iskreno želel, olajšati njegovo trpljenje, je premiš¬
ljeval, kako bi napravil.

»Nemara tvoje sužnjice nimajo za-te čara no¬
vosti,« reče čez nekaj časa — toda — (in pri tem
pogleda Iras ter Euniko in položi konečno roko n 8
bedra zlatolase Grkinje) poglej na to Karitko. Pred
nekoliko dnevi mi je dajal mladi Fontej Kapiton z a
njo tri mlade dečke iz Klasomene, kajti lepših dečkov
nemara niti Skopaš ni ustvaril. Niti sam ne vem, kako
da sem še ostal do nje doslej hladen. Saj me vendar
ni ovirala misel na Krisotemido! I, nu, darujem k
jo, vzemi jo!«

Zlatolasa Eunika, zaslišavši to, je nakrat obledelai
ter zroča s prestrašenimi očmi Vinicij a, pridrževala
sajjo, čakaje njegovega odgovora.

145  —

Vinicij pa naglo vstane ter jame govoriti urno
kakor človek, kateri radi bolečin, ki mu jih prizadeva
bolezen, noče slišati ničesar.

»Ne, ne! Ni mi mar za njo, kakor niti za druge!
Hvala ti, toda — nočem je. Grem iskat Ligijo po
vsem mestu. Zapovej, da mi dajo galsko svetilnico.
Pojdem za Tibero... Ko bi vsaj Urša kje zagledal!«

Po teh besedah urno odide. Petronij videč, da ne
vzdrži na mestu, si ni prizadeval, pridržati ga. Sma¬
trajoč pa Vinieijev odgovor le za mimogredočo mržnjo
do žensk, katere niso bile Ligije, in ne hoteč, da bi
njegova naklonjenost ostala brez posledic, reče,
obrnivšš se k sužnjici:

»Eunika, skoplješ se, namažeš, preoblečeš ter
pojdeš v Vinicijevo hišo.«

Toda ona se zgrudi pred njim na kolena ter ga
s sklenjenimi rokami prosi, naj je ne da od hiše. Ne
gre k Viniciju ter hoče rajše tukaj nositi drva v hipo-
kausto nego biti tam prva služabnica. Noče! Ne more!
Prosi ga, naj ima ž njo usmiljenje. Naj jo da pre¬
tepsti bodisi tudi vsaki dan, samo naj je ne pošilja
od hiše.

In tresoča se kakor topolin lisi;, stegne proseče
k njemu roke, da jo je on osuplo poslušal. Sužnjica,
ki se drzne prositi, ko bi bilo treba že izvršiti povelja,
je bilo nekaj nečuvenega v Rimu, da Petronij niti
svojim ušesom ni hotel verjeti. Ker pa je bil iz¬
obražen, ni hotel biti okruten.

Njegovim sužnjim, zlasti kar se tiče razveselje¬
vanja, je bilo mnogo več dovoljeno nego drugim,
toda pod pogojem, da so izvršili poprej zvesto svoje
dolžnosti ter voljo gospodarjevo častili kakor voljo
kožjo. Ako pa so se pregrešili proti tema zahtevama,
P a  tudi ni hranil kazni, katera je bila za take pre¬
stopke navadna. Radi tega tudi ni dopustil, da bi mu
sužnji nasprotovali in da bi ga kaj vznemirjalo, torej,
z roč za trenutek na klečečo deklico, reče :

10

— 146

»Pokličeš Tejrezija ter se urno vrneš semkaj
ž njim.«

Eunika je trepetaje vstala ter s solznimi očmi
odšla in se vrnila z nadzornikom atrija, Kretanom
Tej režij em.

»Vzemi Euniko,« mu zapove Petronij, »ter naštej
jej petindvajset palic, toda tako, da jej kože ne po¬
škoduješ.«

Na to odide v knjižnico in, prišedši k mizi iz
rožnatega mramora, jame izdelovati svojo ,Gostijo
Trimalkionovo*.

Toda Ligijin beg ter bolezen male Auguste sta
ga preveč vznemirjala, da ni mogel dolgo delati. Zlasti
ona bolezen je bila velevažna. Petroniju pride na
misel, da tudi nanj utegne pasti odgovornost, ako
cesar verjame, da je Ligija malo Augusto začarala,
kajti le na njegovo prošnjo je bila Ligija privedena
v palačo. Računal pa je na to, da cesarju pri prvem
srečanju zadostno pojasni, kako nespametna je ona
sumnja ; nekoliko pa se je tudi zanašal na naklonjenost,
katero je gojila do njega Poppeja. Ta je sicer svojo
naklonjenost skrivala, toda ne toliko, da se je bistro¬
umni Petronij ne bi bil mogel domisliti. Nekaj časa
je majal z rameii? nad svojo bojaznijo ; na to pa je
odšel v triklin, da se je okrepčal. Konečno se je dal
odnesti v palačo na Marsovem polju in potem h Kri-
sotemidi.

Na poti v triklin, pred vhodom v hodnik za
sužnje, zagleda pri steni med drugimi sužnji šibko
Euniko ter, pozabivši, da ni dal Tejrezijanu drugega
povelja nego to, da jo pretepe, se zamrači ter ozira
po njem.

Ker ga ne najde med sužnjimi, se obrne k Euniki-

»Ali si bila tepena?« jo vpraša.

Ona se mu vdrugič zgrudi k nogam, pritisne rob
njegove toge k ustom ter odvrne:

»O da, gospod! Bila sem, gospod !« In njen glas
je nekako razodeval radost in hvaležnost. Očividno

— 147  —

si je mislila, da je prestala udarce namesto odhoda iz
hiše in da sedaj že sme ostati. Petronij, ki je to
razumel, se začudi strasti te sužnjice, toda bil je pre-
izboren veščak človeških značajev, da ne bi uganil, da
je le zgolj ljubezen morala biti vzrok te strasti.

»Ali imaš svojega ljubega v tej hiši ?« jo vpraša.

Ona pa dvigne k njemu svoje modre, s solzami
zalite oči ter odgovori tiho, da jo je bilo komaj moči
slišati:

»Da, gospod!«

In s temi očmi ter lasmi, počesanimi na zatilnik,
z bojaznijo in nado na licu, je bila tako lepa ter ga
je gledala tako proseče, da je Petronij, ki je kot
modroslovec sam proslavljal moč ljubezni, in kot estetik
imel sočutje ž njo.

»Kateri izmed njih je tvoj ljubi?« je vprašal,
pokazavši jej služabnike.

Toda na to vprašanje ni dobil odgovora. Eunika
je samo pobesila glavo ter ostala nepremično pri nje¬
govih nogah.

Petronij pogleda po sužnjih, med katerimi so bili
nekateri kaj čedni mladeniči, toda z nobenega obličja
ni mogel ničesar čitati; nasprotno pa je zapazil na vseh
nekak čuden nasmeh. Na to je pogledal še enkrat
Euniko, klečečo pri njegovih nogah, ter odšel molče
v triklin.

„ Ko se je okrepčal, se je dal odnesti v palačo in
potem h Krisotemidi, pri kateri je ostal do pozne noči.

Vrnivši se, je dal poklicati Tejrezija.

»Ali je bila Eunika tepena ?« ga je vprašal.

»Da, gospod. Nisi pa dovolil poškodovati jej kože.«

»Mar ti nisem dal, kar se njej tiče, drugega po¬
velja ?«

»Ne, gospod,« odvrne nemirno ,atriensis‘.

»Dobro. Kateri izmed sužnjev je njen ljubi?«

»Nobeden, gospod.«

»Kaj veš o njej ?«

10 *

- 148  —

Tejrezij odvrne z nekoliko negotovim glasom.

»Eunika nikdar ne zapusti po noči kubikula,
v katerem spl s staro Akrizono in Afido ; nikdar po
svojem okopanju ne ostane v kopelji. .. Druge sužnjice
se jej smejejo ter jo imenujejo Dijano.«

»Dovolj,« odvrne Petronij. »Moj sorodnik Vinicij,
kateremu sem danes zarana daroval Euniko, je ni
sprejel ; torej ostane v hiši. Lahko greš.«

»Ali še smem govoriti o Euniki, gospod?«

»Naročil sem, da poveš vse, kar veš.«

»Vsa ,familija‘ govori o begu deklice, ki bi imela
bivati v hiši plemenitega Vinicija. Po tvojem odhodu
je prišla Eunika k meni ter mi rekla, da pozna člo¬
veka, ki jo more najti.«

»A!« zakliče Petronij. »Kdo je ta človek?«

»Ne poznam ga, gospod. Mislil pa sem, da ti
moram to naznaniti.«

»Prav. Naj oni človek čaka jutri v moji hiši na
prihod tribuna, katerega jutri v mojem imenu po¬
prosiš, da me obišče.«

Atriensij se prikloni ter odide.

Petronij je nehote mislil na Euniko. S početka
se mu je zdelo povsem jasno, da mlada sužnjica hoče,
naj bi Vinicij našel Ligijo vsaj radi tega, da bi ne
silili njo, iti v njegovo hišo ; — na to mu je prišlo na
misel, da oni človek, katerega Eunika naznačuje, utegne
bili njen ljubi; toda ta misel mu je bila zoprna. Bilo je
sicer povsem lahko poizvedeti resnico ; treba bi bilo
samo poklicati Euniko, toda bilo je že pozno. Petronij
je bil po dolgem bivanju pri Krisotemidi truden ter
je hotel iti spat. Potoma v kubikul se je spomnil, a
sam ni vedel čemu, da ima Krisotemida že v kotih pri
očeh male vraslce. Pomislil je tudi, da je njena lepota
bila bolj razu pita po Rimu, nego je bila v resnici, in
da je Fontej Kapiton, ki mu jo ponujal tri dečke iz
Klazomene za Euniko, hotel dobiti jo preveč po ceni-

— 149

XIII.

Drugega dne, komaj ko se je Petronij y upk toriju
oblekel, je prišel k njemu Vinicij, po Tejreziju po¬
vabljen. Vedel je že, da stražniki od vrat niso poslali
nikakih novic, in ta zavest ga je še bolj potrla, na¬
mesto da bi ga potolažila, v dokaz, da sd Ligija še
zmerom nahaja v mestu. Zlasti ga je vznemirjala
slutnja, da jo je Uršo utegnil odpeljati iz mesta takoj
po zaplembi, predno so še dospeli Petronijevi sužnji
stražit vrata. Resnica, v jeseni, ko se krajšajo dnevi,
so vrata še precej zgodaj zapirali, pa so jih zopet
odpirali odhajalcem, katerih je bilo zmerom dovolj.
Za obzidje je bilo moči dospeti tudi na druge načine,
in to so bili sužnjem, ki so hoteli zbežati iz mesta,
dobro znani.

Vinicij je seveda poslal svoje ljudi pa vse poti,
ki drže na deželo, ter prijavil vojakom v mestu, da
sta zbežala dva sužnja, popisavši temeljito, Urša in
Ligijo. Ob enem je tudi določil nagra.do pnetpu, ki ju
vjame. Vsekako pa je bilo dvomljivo, ali ju vjamejo,
in ko bi ju tudi našli, ali se bodo poveljniki mest
smatrali za opravičene, da ju smejo pridržati pa za¬
sebno prošnjo Vinicijevo, nepotrjeno od pretorja.. Za
dosego takega potrjila pa ni bilo časa.^ Sicer pa je
Vinicij, preoblečen v sužnja, iskal ves včerajšnji dan
Ligijo po vseh kotih mesta; ni pa mogel najti naj-
man jšega sledu za ubežnikoma.

Srečal je tudi ljudi iz Aulove hiše, ki pa so isto
tako nekoga iskali, in to ga je potrdilo v prepričanju, da
ja Aulovi niso zaplenili in da tudi oni, ne vedo, kaj
s e je zgodilo ž njo.

Ko mu je torej Tejrezij dejal, da so ppšli člo-
v eka, ki je zmožen, poiskati jo, je stekel takoj v re-
tronijevo hišo in takoj po prvem pozdravu jel ga
povpraševati po njem.

— 150  —

»Takoj ga zagledamo,« odvrne Petronij. »To je
znanec Eunike, katera takoj pride, vredit gube moje
toge in katera nama kaj več pove o njem.«

»Ona, katero si mi hotel včeraj darovati?«

»Da, to je ona, katero si včeraj zavrgel, za kar
sem ti zelo hvaležen, zakaj to je najboljša »vesti pliea«
(vrejevalka gub na obleki) v vsem mestu.«

Komaj je to-odgovoril, je dospela vesti pliea ter,
vzemši togo, položeno na naslonjaču, jo razgrnila,
hoteč ž njo ogrniti Petronij u rame. Obličje je imela
jasno, tiho in iz očes jej je sijala radost.

Petronij; jo pogleda ; zdela se mu je zelo krasna:
čez trenutek, ko je, ogrni vsi ga s togo, jela vrejati
njene gube, je opazil, da njene roke imajo prekrasno
barvo bledih rož, prsi in pleča pa so jej prozorna in
bela nalik biserni matici ali alabastru.

»Eunika,« reče, »ali je tukaj oni človek, o ka¬
terem si včeraj pravila Tejrezijanu ?«'

; ■ »Da, gospod.« "'

■ »Kako mu je ime?«

»Kilon Kilonid, gospodi«

»Kdo je ta?«

1  »Zdravnik, modrijan in vedeževalec, kateri zna
čitati človeško usodo ter prerokovati bodočnost.«

»Ati"]e napovedal bodočnost tudi tebi?«

Eunika vsa zarudi; r.udečica jej pokrije celo ušesa
in vrat.

»Da, gospod.« ;

»Kaj ti je prerokoval?«

»Da me doleti bolest in sreča.«

»Bolest te je doletela včeraj iz Tejrežije ve roke,
danes torej mora dospeti sreča.«

»Je že prišla, gospod.« ' ,

»Kaka ?«

A ona je zašepetala potihoma:

»Ostala sem.«

Petronij položi roko na zlatolaso njeno glavo.

— 151  —

»Dobro si mi vredila danes gube, zadovoljen sem
s teboj, Eunika.«

Njene oči se zalesketajo pri tem dotikljeju od
sreče in prsi se jej jamejo urneje dvigati.

Petronij in Vinici j odideta v atrij, kjer ju je
pričakoval Kilon Kilonid, kateri, zagledavši ju, se
jima globoko prikloni. Petronij se nasmeje, ko se
spomni, da si je še včeraj mislii, da bi utegnil to biti
Eunikin ljubček. Človek, ki je stal pred njim, ni mogel
biti ta. V tej čudni postavi je bilo nekaj smešnega in
odurnega. Ni še bil star; v njegovi mršavi bradi in
kodrastih laseh je bilo le tu pa tam zapaziti kako
belo nit. Trebuh mu je bil udrt, hrbet sključen, tako,
da se ti je na prvi pogled zdelo, da je grbast; iznad
krivega hrbtanca pa je Štrlela kvišku velika glava z
opičjim obrazom ter ob jednem s presunljivim lisičjim
pogledom. Njegova zarumenela polt je bila pokrita z
lišaji in nos je pričal, da gospodar rad srka vino.
Zanemarjena obleka, namreč črna tunika iz kozje volne,
ter ravno tak capast plašč, sta najavljali hinavsko
ali pa resnično revščino. Petroniju je pri pogledu nanj
prišel na misel Homerjev Terzites; radi tega, odgo-
vorivši z migljajem roke na njegov poklon, je dejal:

»Da si mi pozdravljen, božanstveni Terzites! Kako
se imajo tvoje rane, katere ti je zadal pod Trojo
Ulisej in kaj dela on na polju elizejskem?«

»Plemeniti gospod,« odvrne Kilon Kilonid, »naj-
Modrejši izmed umrlih, Ulisej, pošilja z mojim po¬
sredovanjem najmodrejšemu izmed živečih, Petroniju,
pozdrav in prošnjo, da naj pokrije z novim plaščem
®oje rane,»

»Pri Hekati Triformidi!« zakliče Petronij, »od¬
govor je vreden plašča.«

Toda daljši razgovor jima pretrga nestrpljivi Vi-
ni °ij, ki ga vpraša:

»Ali veš dobro, česar se meniš lotiti?«^

»Ako dve ,familiji‘ v dveh sijajnih hišah ne go-.
v orita ničesar drugega in za njima to novico ponavlja

pol Rima, potem ni težavno vedeti to,« odvrne. Kilon.
»Včeraj po noči je bila odpeljana deklica, izgojena v
hiši Aula Plaucija, z imenom Ligija, ali prav za prav
Kallina, katero so tvoji sužnji, o gospod, spremljali
iz cesarjeve palače v tvojo ,insulo‘, in jaz prevzamem
nalogo : najti jo v mestu, ali ako je — kar pa ni res¬
nici podobno — zapustila mesto, pokazati ti, plemeniti
tribun, kam je zbežala in kje se je skrila.«

»Prav,« odvrne Vinicij, kateremu je bil odgovor
všeč, »kaka sredstva pa imaš k temu?«

Kilon se zvito nasmeje.

»Sredstva imaš ti, gospod, jaz imam samo razum.«

Tudi Petronij se nasmehne, ker je bil povsem ,
zadovoljen s svojim gostom.

»Ta človek more najti deklico«, si je mislil.

Vinicij nagrbanči čelo ter reče :

»Zvitež, ako mi lažeš radi dobička, pa zapovem,
naj te s palicami pobijejo.«

»Modrijan sem, gospod, in modrijan ne more biti
dobička željen, zlasti ne takega, kakoršnega mi veliko- j
dušno obljubuješ.«

»Ah, ti si modrijan?« ga vpraša Petronij. »Eunika
mi je rekla, da si zdravnik in vedeževalec. Odkod
poznaš Euniko?«

»Prišla je k meni po svet, ko se je moja slava
dotaknila njenih ušes.«

»Kakšnega sveta je želela ?«

»Zastran ljubezni, gospod. Hotela se je ozdraviti
brezvspešne ljubezni.«

»In ti si jo ozdravil ?«

»Storil sem še več, gospod; dal sem jej amulet, j
kateri jej zagotovi ljubezen. V Pafosu na Cipru je |
tempel, v katerem hranijo Venerin pas. Dal sem jej
dve niti od tega pasa, zadelani v mandlovi lupini.«

»In dal si si to dobro plačati?«

»Za ljubezen nikdar ni moči dovolj plačati. Ker
pa mi manjkata dva prsta na desni roki, nabiram

denar za sužnja-pisarja, da zapisuje moje misli ter
ohrani moj nauk svetu.«

»H kateri šoli pripadaš, božanstveni modrijan?«

»Jaz sem cinik, gospod, ker imam luknjast plašč;
sem stoik, ker prenašam revščino potrpežljivo; sem
peripateiik, ker radi pomanjkanja nosilnic hodim peš
od krčme do krčme ter potoma učim one, ki so pri¬
pravljeni, dati za vino.«

»Pri vrču postaneš govornik?«

»Heraklit je trdil: »vse teče« ; ali mar moreš reči,
gospod, da je vino tekočina ?«

»On je trdil, da ogenj je božanstvo; božanstvo
ti torej sedi na nosu.«

»Tudi božanstveni Dijogen je trdil, da temelj
vsega je ozračje; čim toplejše je ozračje, tim popol¬
nejša da tudi vstvarja bitja, a iz najtoplejših bitij pa
nastanejo duše modrija.gov. Ker pa v jeseni nastane
hladno vreme., mora pravi modrijan greti svojo dušo
z vinom. Isto tako ne moreš tudi ugovarjati, gospod,
da bi vrč vina izpod Kapuje ali Telezije ne razprostrl
toplote po vseh kosteh človeškega telesa.«

»Kilon Kilonid, kje je tvoja domovina?«

»Nad Pontom Euksinom. Jaz sem iz Mesembrije.«

»Kilon — velik si!«

»Toda preziran,« doda otožno modrijan.

Vinicij postane znovič nestrpljiv. Glede na nado,
s ® nui je pojavila v duši, bil bi rad, da bi se bil
Kilon takoj poprijel posla, in ves razgovor se mu je
zdel nepotrebno zapravljanje pasa, radi leatega se je
Sr dil na Petronija.

»Kedaj jo začneš iskati?« reče, obrnivši se h Grku.

»Sem jo že začel,« odvrne Kilon. »A dasiravno
sem tukaj ter odgovarjam na tvoja vprašanja, jo ipak
ze iščem. Samo zaupaj mi, spoštovani tribun, ter vedi:
ko bi se na ulici zgubila zapona od obuvala,^ da
gotovo najdem zapono, ali pa vsaj onega, ki jo je našel.«

— 154

»Ali so te že rabili za tak posel?« ga vpraša
Petronij.

Grk dvigne oči.

»Premalo se dandanašji ceni čednost in modrost,
da bi celo modrijan ne bil prisiljen, iskati si drugih
sredstev za življenje.«

«Kaka so tvoja sredstva?«

»Vedeti vse ter postreči z novicami onim, ki
koprne po njih.«

»In kateri jih plačajo?«

»Oh, gospod, treba mi je, naročiti si pisarja, sicer
moja modrost umre z menoj vred.«

»Ako doslej nisi nabral toliko, da bi si kupil
plašč, tedaj tvoj zasluge niso preveč znamenite.«

»Skromnost me ovira, razglašati jih. Toda po¬
misli, gospod, da dandanašnji ni več takih dobrot¬
nikov, kakoršnih je bilo drugekrati vse polno, katerim
je bilo prijetno z zlatom z.asipovati zasluge. Ne, moje
zasluge'hišo majhne, pač pa je mala 'človeška hva¬
ležnost. Ako kje zgine dragoceni suženj, kdo ga najde,
ako ne jedini sin mojega očeta? Ako se pojavijo na
zidu rogajoči se napisi na- božanstveno Poppejo, kdo
razkrije povzročitelja ? Kdo zasledi v knjigarnah stih
na cesarja? Kdo. izpove, kaj se govori v hišah sena¬
torjev in vitezov? Kdo nosi pisma, katera so no za¬
upajo sužnjem, kdo posluša novice pri vratih brivcev,
za koga nimajo tajnosti gorniki, peki, komu zaupajo
sužnji, kdo zna pregledati nakrat vso hišo od atrija
do vrta, komu šo znane vse ulice, kotje, skrivališča;
kdo ve, kaj se govori v kopelih, v cirku, na trgih, v
šolah lanistov, v kolarnah, pri prodajalcih sužnjih ter
v arenarijah?«

■ »Pri bogovih, dovolj, plemeniti modrijan!« zakliče
Petronij, »ker sicer vtoneva v tvojih zaslugah, v tvoji
čednosti, modrosti in zgovornosti. Dovolj ! Hotela sva
vedeti, kdo si, in sedaj veva:«

je bil vesel. Mislil si je, da ta človek,
kadar ga spuste na sled nalik lovskemu psu, ne od-
jenja poprej, predno ne najde skrivališča.

»Dobro,« reče, »ali potrebuješ navoda?«

' »Potrebujem orožja.«

»Kakega?« ga vpraša Vinicij začuden.

Grk nastavi jedno roko, z drugo pa pokaže, kako
se šteje denar.

»Sedaj, so taki časi,« reče vzdihuje.

»Ti boš torej osel,« reče Petronij, »ki hoče zma¬
gati trdnjavo s pomočjo zlata.«

»Jaz sem le reven modrijan, gospod,« odvrne
pokorno Kilon ; »zlato imate vi.»

Vinicij mu vrže vrečico, katero Grk vjame v zraku
navzlic temu, da sta mu manjkala dva prsta na desnici.

Na to dvigne glavo ter reče :

»Gospod, že sedaj vem več, nego si moreš misliti.
Nisem prišel s praznimi rokami. Vem, da Aulovi de¬
klice niso ugrabili; govoril sem ž njihovimi služabniki.
Vem, da je ni na Palatinu, kjer imajo vsi opraviti z
Malo, bolno Augusto, in -nemara si tudi domislim,
čemu vam je ljubša moja pomoč nego pomoč vigilov
[n cesarjevih vojakov. Vem, da jej je beg olajšal slu¬
žabnik, ki je doma iz one dežele, kakor ona. On ni
mogel najti pomoči pri sužnjih, kajti sužnji, kateri
v si drže za jedno vrv, bi ne mogli nasprotovati tvojim
sužnjem. Pomagati so;mu morali samo enoverci...«

»Ouj, Vinicij«, seže mu Petronij v besedo, »mar
nisem že tudi jaz rekel tega?«

, »To je čast za-me,« reče Kilon. »Deklica, gospod,
7~ nadaljuje, obrnivši se k Viniciju, —, brezdvomno
®asti ono božanstvo, kakor najvrlejša izmed vseh Rim-
jank, stroga matrona Pomponija. Slišal sem, da je
ula Pomponija sojena doma, ker spoznava nekako
u je božanstvo, toda od služabnikov nisem mogel iz¬
leti, kako je to božanstvo in kako se imenujejo nje-
| ov i spoznavalci. Ko bi mogel o tem kaj zvedeti, bi
Se l k njim ter bi postal najpobožnejši med njimi,

— 15 ? —

da bi si tako pridobil njih zaupanje, Mar bi mi ti,
gospod, ki si, kakor vem, tudi prebil nekoliko dnij v
hiši plemenitega Aula, ne mogel dati kakega poročila?* j

»Ne morem,'< reče Vinicij.

»Povpraševala sta me dolgo razne reči, plemenita
gospoda, in jaz sem odgovarjal na vprašanja ; dovolita
torej sedaj, da tudi jaz vaju nekaj vprašam. Ali si
videl, spoštovani tribun, nekake kipe, žrtve, znakove
ali amulete pri Pomponiji ali pri svoji oboževani
Ligiji ? Mar nisi videl, da bi med seboj črtali nekake
znake, katere le oni sami razumejo?«

»Znake? Počakaj ! Da. Videl sem nekoč, kako
je Ligi j a načrtala v pesek ribo.«

»Ribo? Aa! Ooo! Ali je storila to enkrat, ali
večkrat ?«

»Enkrat.«

»Ali veš gotovo, gospod, da je načrtala... ribo? Oo!«

»Tako je,« odvrne Vinicij radoveden. Ali znaš
uganiti, kaj to pomeni?«

»Ali znam?« zakliče Kilon.

In poklonivši se v znamenje slovesa doda:

»Naj Fortuna razsuje nad vama obema svoje
darove, dostojna gospoda.«

»Reci, da naj ti dado plašč!« zakliče za njim
Petronij.

»Ulisej se ti zahvaljuje za Terzita,« odvrne Grk.

In poklonivši se znovič, odide.

»Kaj praviš o tem plemenitem modrijanu?« vpraša
Petronij Vinicija.

»Pravim, da on najde Ligijo!« zakliče Vinicij
radostno, »toda pravim takisto, ko bi bila kje država ,
lopovov, bil bi on lahko kralj v tej državi.« I

»Ne ugovarjam. Moram se s tem stoikom nekoliko j
bliže seznaniti, sedaj pa naročim, prekaditi po njem
atrium.« j

Kilon Kilonid, ogrnivši se z novim plaščem, po; ,1
tehta na dlani pod njegovimi gubami mošnjiček, ki j,
ga mu je bil vrgel Vinicij, in všeč mu je bil njegov

— 157  —

žvenket, kakor tudi njegova teža. Korakajte polagoma
ter oziraje se nazaj, ali mar iz Petronijeve hiše ne
gledajo za njim, je korakal mimo stebričja Livija ter,
prišedši ! griču Virbiovu, krenil proti Suburi.

»Treba je stopiti k Sporu ter žrtvovati nekoliko
vina Fortuni.

Našel sem naposled, kar sem že dolgo iskal.
Mladi je vročekrven in bogat kakor rudnik na Cipru
in za to ligiško tičico je pripravljen dati polovico pre,-
moženja. Dh, takega sem iskal že dolgo. Treba pa je
največje pozornosti, kajti njegova radovednost ne
obeta nič dobrega. Oh, volčja ščeneta zapovedujejo
dandanes svetu. Manj bi se bal onega Petronija. O,
bogovi, koliko velja danes zvijača več nego čednost.
Načrtala ti je ribo na pesek ? Ako vem, kaj to po¬
meni, pa se naj zadavim nad kosom kozjega sira.
Toda poizvem. Ker pa ribe žive pod vodo ter je
iskanje pod vodo težavnejše nego na kopnem, torej
mi plača za to ribo še posebej. Še jeden tak mošnjiček,
in mogoče mi bo odvreči to zlodjevo bisago ter kupiti
si sužnja. Toda kaj bi rekel, Kilon, ko bi ti sve¬
toval, da ne bi kupoval sužnja, marveč sužnjo ?
Poznam te. Vem, da se strinjaš. Ko bi bila tako zala
kakor na primer Eunika, pa bi se še sam pomladil
Pri njej ter bi imel od nje dostojne in zale dohodke.
Prodal sem ravno Euniki dve niti svojega starega
Plašča. Bedasta je, toda ko bi mi jo Petronij daroval,
Pa bi jo vzel. Da, da, Kilon, sin Kilonov ...

Zgubil si očeta in mater! Sirota si, kupi si torej
Za  tolažbo sužnjico. Ona mora seveda nekje stanovati,
torej jej Vinicij najame stanovanje, v katerem najdeš
mdi ti zavetje; mora se oblačiti, torej Vinicij plača
n ) e no obleko; mora jesti, torej jo bo Vinicij živil.

. Oh, kako težavno je življenje! Kje so oni časi,
k? je za udarec bilo moči dobiti toliko boba s sla-
mno, da ga je komaj obdržal z obema rokama, ali
' 0S  kozjega črevesa, nalit s krvjo, tako dolg, kakor

158

roka dvanajstletnega dečka. Toda tukaj-le je ta zlod
Spor ! V kremi najlože kaj poizve človek.

Tako govore sam s seboj je stopil v krčmo, dal si
prinesti vrč črnega, in žapazivši nezaupen gospodarjev f.
pogled, je izvlekel iz mošnjička zlati denar ter, polo-
živši ga na mizo, rekel:

»Zelo sem se trudil danes s Seneko od ranega
jutra do poldne, in tu imam ono, s čemur me je moj
prijatelj obdaroval za na pot.«

Okrogle oči Sporove se pri pogledu na denar še
povečajo in vino je takoj stalo pred Kilonom. Ta pa,
namočivši vanj prst, načrta ribo na mizo ter reče:

»Ali veš, kaj to pomeni?«

»Riba? Nii, riba je to, ribah j

»Bedast si, ako prilivaš toliko vode k vinu, da
se more v njem najti riba. To je znak (simbol), ki na
jeziku modrijanov pomenja : nasmeh Fortune. Ako bi
bil uganil, bi se nemara tudi tebi nasmehljala sreča.
Pazi, da boš znal ceniti modroslovje, pravim ti, ker
sicer jo zameni m za krčmo, k čemur mi moj osebni
prijatelj Petronij že dolgo prigovarja.«

XIV.

Več dnij po tem dogodku se Kilon nikjer ni p°'

. kazal. Vinicij je od trenutka, ko je izvedel od Akte,
da ga je Ligija ljubila, še stokrat močneje hrepene-
da bi jo našel. Iskal jo je tudi sam, ne hoteč se ob I
enem poslužiti pomoči cesarjeve, kateri je bil še vedno
v skrbeh radi življena male Auguste.

Niso pomagale žrtve, darovane v templju, nh>
zdravniška veda, ali čarodejna sredstva, katerih so
se naposled poslužili. Oez teden dnij je dete umri 0,
Žalost je legla na cesarjev dvor in nad ves Rij 11,
Cesar, ki je pri rojstvu deteta kar norel od vesel] 8,
je norel sedaj od obupa in, zaprši se dva dni v sob 0,
ni ne jedel, ne pil, in dasiravno so v palačo dospe* 1 ’

— 159 i-

tolpe senatorjev in augustijanov, ki so mu prišli na¬
javljat žalost in sočutje, vendar ni hotel nikogar vi¬
deti. Senat se je sešel k izvanredni seji, v kateri je
bilo umrlo dete proglašeno za boginjo; sklenili so,
naj se postavi tempelj in pri njem nastani posebni
svečenik.

V drugih templjih so se doprinašale otroku na
čast žrtve ; zlivali so se njeni kipi iz dragocenih kovin,
in pogreb je bil pravcata svečanost, pri kateri je
narod občudoval neizmerno žalost cesarjevo ter jokal
ž njim vred, stegal roke po darovih ter se pred vsem
drugim zabaval nad nenavadnim prizorom.

Petronija je ta smrt močno vznemirjala. Bilo je
znano po vsem Rimu, da jo Poppeja pripisuje čarom.
To so ponavljali za njo tudi zdravniki, ki so na ta
način mogli opravičiti brezvspešnost svojega truda,
ter duhovniki, katerih žrtve so ostale brezvspešne
in zaklinjači, ki so se bali za svoje in drugih živ¬
ljenje. Petronij je bil sedaj vesel, da je Ligija zbežala.
Ker ni želel nič hudega Aulovim, ker je želel vse
dobro sebi in Viniciju, radi tega, ko je bila v zna¬
menje žalosti pred palačo postavljena cipresa sneta,
se je napotil k zaslišanju, dovoljenemu senatorjem in
augustijanom, da bi se prepričal, koliko je pripisoval
Nero vere govorici o čarih, ter da bi zabranil slabe
nasledke, ki bi nemara utegnili nastati iz tega.

Poznavaje Nerona, je dopuščal, ko bi on čarom
tudi ne verjel, da se bo vendar delal, da veruje že
radi tega, da pokaže s tem čim večjo tugo,^ da bi se
uad komursibodi mogel maščevati, in končno, da bi
se branil mnenju, da so ga bogovi jeli kaznovati za
zločinstva.

Petronij ni verjel, da bi cesar lastno dete v res¬
nici in čez mero ljubil, dasiravno je bil strasten v
svoji ljubezni; prepričan je bil, da bo pretiraval svojo
oolest. In ni se motil. Nero je zaslišal izraze sočutja
senatorjev in vitezov z licem kakor iz kamena, z očmi,
v Pi’timi v jedno točko, in bilo je videti, ako pri tem

— 160  —

zares trpi, da ob enem misli tudi na to, kako ta nje¬
gova bolečina vpliva na navzoče. Posnemal je Niobo
ter predstavljal roditeljsko žalost tako, kakor bi jo
predstavljal igralec na odru. Ni pa znal vstrajati v
molčeči, to je v okameneli bolesti, kajti časih se je jel
zvijati ter sipati si prah na glavo, časih pa je glasno
tarnal.

Zagledavši Petronija, je skočil po koncu er s
tragičnim glasom začel klicati, da so ga vsi slišali:

»Eheu! Tudi ti si kriv njene smrti. Na tvoj na¬
svet je prišel v to obzidje zlobni duh, kateri je posrkal
z jedinim pogledom življenje iz njenih prs. Gorje mi!
Da bi moje oči ne zrle Helijeve svetlobe! Gorje mi!
eheu! eheu!«

In pri tem se mu je zvišal glas ter se konečno
spremenil v obupni krik, toda Petronij je sklenil v
tem hipu, da postavi vse na jedno kocko, na kar,
stegnivši roko, je urno pograbil svilnat robec, kateri
je zmerom nosil na vratu, ter mu ga položil na usta.

»Gospod !« je rekel važno, »ugonobi Rim in ves
svet v svoji žalosti, toda ohrani nam svoj glas.«

Navzoči in celo Nero sam so za trenutek ostrmeli,
samo Petronij ni bil vznemirjen. Vedel je dobro, kaj
dela. Vedel je, da je bilo Terpnosu in Diodoru strogo
zapovedano, naj zapreta cesarju usta, kadar bi preveč
napenjal svoj glas in se tako izpostavljal nevarnosti.

»Cesar,« je nadaljeval Petronij z isto resnobo in
otožnostjo, »doživeli smo neizmerno zgubo, naj nam
ostane vsaj ta sladka tolažba!«

Neronu se zakremži obraz in čez trenutek mu iz
očij privro solze. Hipoma se opre z dlanmi ob Pf
tronijeve rame ter, položivši glavo na njegove prsi,
ponavlja ihteč:

»Ti j edini izmed vseh si mislil na to, ti jedinn
Petronij, ti jedini!«

Tigellin je postajal zelen od jeze. — Petronij p a
je nadaljeval:

— 161  —

»Pojdi v Antijo ! Tam je prišla ona na svet, tam
se je razlila nad teboj radost, tam naj se razlije na-te
tudi mir. Naj morski zrak osveži tvoje božanstveno
grlo, naj se tvoje prsi nasrkajo slane vlage. Mi zvesti
pojdemo povsod za teboj, tolažiti hočemo tvojo bole¬
čino s prijateljstvom, ti pa razvedriš našo žalost s
pesmijo.«

»Da,« odvrne Nero žalostno; »napišem njej na
čast slavospev ter priredim zanj napev.«

»A potem poiščeš toplo solnce v Bajamu.«

»In na to pozabljenje v Grški.«

»V domovini poezije in pesmij.«

In raz obličje mu je ginil polagoma mrak, kakor
gine megla, zakrivajoča solnce, in nastal je razgovor,
seveda še poln žalosti, toda ob enem tudi poln na¬
črtov za bodočnost, tikajočih se potovanja, umetniških
nastopov, da, tudi avdijenc, katere je zahteval napo¬
vedan prihod armenskega kralja Tiridata. Tigellin je
poskušal napeljati govorico na čarodejstva, toda Pe-
tronij, že gotov, da doseže svoj namen, mu seže v
besedo :

»Tigellin,« reče, »mari sodiš, da čari in coprnije
morejo škodovati bogovom?«

»Sam cesar je govoril o njih,« odvrne dvomile.

»Bolečina je govorila, ne pa cesar; toda kaj sodiš
ti o tem ?«

»Bogovi so premogočni, da bi se mogli podvreči
moči čarov.«

»Ali bi mogel tajiti božanstvo cesarja in njegove

rodbine ?«

»Peractum est!« zahrumi Eprij Marcel, ki je stal
poleg, ponovivši s tem klic, s katerim se je oglasilo
ljudstvo, ko je bil gladijator v areni udarjen tako, da
ru bilo treba več, ubijati ga.

Tigellin potlači v sebi jezo. Med njim in Pe-
ronijem je že dolgo trajala borba za prednost glede
perona, in Tigellin je vžival to prednost, da je
imel cesap proti njemu manj bojazni, ali bolje, da je

11

— 162  —

bil proti njemu bolj svoboden, toda Petronij, kadar
koli sta se srečala, ga je zmerom prekosil z razumom
in bistroumnostjo.

Tako se je zgodilo tudi sedaj. Tigellin je umolknil
ter si zapisal v spomin one senatorje in viteze, kateri
so ga v hipu, ko je Petronij bil namenjen iti iz dvo¬
rane, obkolili, misleč si, da po tem, kar se je zgodilo,
postane on gotovo prvi ljubljenec cesarjev.

Petronij, zapustivši palačo, se je napotil k Vi¬
nici] u, povedal mu svoj razgovor s cesarjem in Ti-
gellinom, ter dejal :

»Nisem samo odvrnil nevarnosti od Aula Plaucija,
marveč tudi od naju obeh in od Ligije, katero sedaj
ne bodo iskali že radi tega, ker sem svetoval oni ru-
dečebradati opici, naj odpotuje v Antijo in od ondot
v Neapol ali Bajamo. Pa tudi pojde, kajti v Rimu ni
smel javno nastopiti v gledišču, a jaz vem, da že dolgo
namerava nastopiti v Neapolju. Potem sanja o Grški,
kjer hoče peti v vseh znatnejših mestih in na to z
vsemi venci, katere mu darujejo Grki, slaviti svoj vhod •
v Rim. Ves ta čas bomo lahko brez skrbi iskali j
Ligijo ter jo nekje varno skrili. Kaj ? Našega pleme- S
nitega modrijana še ni bilo tukaj ?«

»Tvoj plemeniti modrijan je nečimnik. Ne, ni ga
bilo, in se tudi več ne prikaže.« I

»Jaz imam boljše mnenje, ako ne o njegovi pri; j
ljudnosti, pa vsaj o njegovem razumu. Puščal je kri
tvojemu mošnjičku, ter pride zopet, bodisi samo radi |
tega, da to stori drugič.«

»Naj se čuva, da mu jaz ne puščam.«

»Ne stori tega, bodi potrpežljiv, dokler se te; ;
meljito ne prepričaš o njegovi pokvarjenosti. Ne dajaj
mu več denarja, nasprotno pa mu obljubi bogato na¬
grado, ako ti prinese temeljito poročilo. Ali.si se lotil
česa tudi sam ?«

»Dva moja oproščenca, Nimfidij in Demas, ]°
iščeta v spremstvu šestdeseterih ljudij. Onemu sužnja
ki jo najde, sem obljubil prostost. Vrhu tega sem se

- 163  —

poslal sužnje na vsa pota, ki drže iz Rima, naj po
krčmah povprašujejo po Ligu in po deklici. Tudi sam
tekam po mestu po dnevu in po noči, računaje na
srečno naključje.«

«Karkoli izveš, sporoči mi, jaz moram oditi v
Antijo.«

»Prav.«

»In ako kako jutro, sprebudivši se, porečeš, da
za jedno dekle se ni treba toliko mučiti in toliko tru¬
diti, pa pridi v Antijo ! Tam ne bo nedostajalo žensk,
niti vedrila.«

Vinicij se jame z urnimi koraki sprehajati po
veži. Petronij, zroč ga za trenutek, reče naposled :

»Povej mi odkritosrčno — ne kakor strastnež,
kateri se sam prepričuje in sam razvnema, marveč
kot razumen človek, ki odgovarja prijatelju: ali ti je
še zmerom toliko mar za Ligijo?«

Vinicij za trenutek obstane, pogleda Petronij a,
kakor bi ga doslej še ne bil videl, ter se jame znovič
sprehajati. Bilo je očividno, da duši v sebi jezo. Ko-
nečno mu zavest lastne slabosti, žalosti, jeze in ne¬
pomirljive tuge priženeta v oči dve solzi, ki sta po¬
vedali Potroniju več, nego najzgovornejša usta.

Petronij se zamisli ter reče čez trenutek :

»Sveta ne drži na hrbtu Atlas, marveč ženska
ter se časih igra ž njim kakor z žogo.«

»Da!« odvrne Vinicij.

Na to se jameta poslavljati. Toda v tem hipu
naznani suženj, da Kilon Kilonid čaka v predveži ter
Prosi, da bi smel priti pred gospodarjevo obličje. Vi¬
nicij naroči, naj ga takoj spuste, Petronij pa reče :

»Glej, mari ti nisem rekel ? Pri Herkulu, ohrani
samo mir, sicer on nadvlada tebe, ne pa ti njega.«

»Pozdrav in čast plemenitemu bojnemu tribunu
111  v iudi tebi, gospod !« reče Kilon, ko vstopi. »Naj bo
naša sreča enaka vajini slavi in slava naj preleti ves
SVe t, od stebrov Herkulovih do meje Arsacide.«

tl*

— 164  —

»Pozdravljen, postavodajec čednosti in modrosti,«
odvrne Petronij.

Vinicij ga vpraša z navideznim mirom :

»Kaj prinašaš ?«

»Poprej sem ti prinesel, gospod, nadejo, sedaj pa
ti prinašam zagotovilo, da bo deklica najdena.«

»To pomeni, da je doslej še nisi našel?«

»Da, gospod, toda našel sem, kaj pomenja zna¬
menje, ki ti ga je načrtala; vem, kdo so oni ljudje,
ki so ti jo odnesli, ter poznam vero, med katere pri-
znavalci jo je treba iskati.«

Vinicij je hotel skočiti raz sedež, na katerem je
sedel, toda Petronij mu položi roko na ramo ter,
obrnivši se h Kilonu, reče :

»Nadaljuj !«

»Ali si pa povsem gotov, da je deklica načrtala
v pesek ribo?«

»Tako je,« zahrumi Vinicij.

»Pa je ona kristijanka in odvzeli so ti jo kri-
stijanje.«

Nastane trenutek molčanja.

»Cuj, Kilon,« reče konečno Petronij. »Moj so¬
rodnik ti je bil odločil za poiskanje dekleta znatni
znesek, toda tudi nič manj znatno število palic, ako
ga hočeš prevariti. V prvem slučaju si oskrbiš ne
jednega, marveč tri pisarje, v drugem pa ti modro-
slovje vseh sedmerih modrijanov s tvojim lastnim
vred ne bo zadoščevalo za zdravilno mast.«

»Deklica je kristijanka, gospod !« zakliče Grk.

»Premisli dobro, Kilon. Nisi bedast človek ! Znano
je, da sta Junija Silana ter Kalvija Krispinilla obdol¬
žili Pomponijo Grecino, da je priznavalka kristijan-
skega praznoverja, toda znano je tudi to, da jo j e
domača sodba te sumnje oprostila. Mar hočeš nama
nakvasiti, da Pomponija in Ligija pripadata k so¬
vražnikom človeškega rodu, k zastrupovalcem vodo¬
metov in vodnjakov, k čestiteljem oslove glave, k

— 165  —

ljudem, ki more otroke ter se udajajo najgrši raz¬
brzdanosti ? Premisli si, Kilon, da osti tega poročila ne
začutiš na svojem hrbtu!«

Kilon sklene roke v znamenje, da tega ni kriv,

na kar reče:

»Gospod, izgovori grški besede: Jezus Kristus,
Sin božji, Odrešenik.«

»Dobro. — Izgovarjam! Kaj sledi iz tega?«

»A sedaj vzemi prve črke vsake izmed teh besed
ter jih postavi tako, da tvorijo jeden izraz.«

»Riba!« reče Petronij začuden.

»Radi tega je postala riba geslo kristijanov«, de
Kilon ponosno.

Nastane trenutek molčanja. V dokazih Grka je
bilo nekaj tako prepričevalnega, da se oba prijatelja
nista mogla otresti osupnenja.

»Vinicij,« vpraša Petronij, »ali se ne motiš, da ti
je Ligi j a zares načrtala ribo?«

»Pri vseh podzemeljskih bogovih, človek bi pa
res kar znorel!« zakliče mladi mož strastno. »Ko bi
mi bila načrtala tiča, pa bi dejal, da tiča!«

»Torej je kristijanka!« ponovi Kilon.

»Ali mari to pomenja,« reče Petronij, »da Pom-
ponija in Ligija zastrupujeta vodnjake, morita otroke,
v jete na ulici, ter se paseta v razbrzdanosti? Budalosti!

Ti, Vinicij, si bil dlje v njihovi hiši, jaz sem
bil tam le malo časa, toda dobro poznam Aula in
Lomponijo, da, dovolj poznam tudi Ligijo, da morem
re či: budalost in obrekovanje.

Ali je riba geslo kristijanov, temu je težavno
ugovarjati, in ako sta oni kristijanki, pa pri Pi’Oser-
pini! kristijani očividno niso to, za kar jih smatrajo.«

»Govoriš, kakor Sokrat, gospod,'« odvrne Kilon.

0  je že kedaj proučil kristijane ? Kdo spoznal
ujihovo vero ? Ko sem pred tremi leti potoval iz
peapola v Rim — (čemu nisem tam ostal!) — se mi
l e  pridružil človek — zdravnik Glauk, o katerem so

— 166  —

■

govorili, da je bil kristijan, in prepričal sem se, da je
bil to dober in vrl človek.«

»Mari nisi poizvedel od tega čednostnega človeka
sedaj, kaj pomenja riba?«

»Žalibog ! Potoma je v neki krčmi z nožem
nekdo zbodel poštenega starca, ženo in njegove otroke
pa so zavlekli k prodajalcem sužnjev. Jaz sem, braneč
ga, prišel pri tem ob ta dva prsta. Toda ker med
kristijani ni težavno za čudeže, imam upanje, da mi
zopet zrasteta.«

»Kako to? Ali si mari postal kristijan?«

»Včeraj, gospod, včeraj! To je zakrivila ta riba.
Glej, kako moč ima v sebi. čez nekoliko dnij bom
najunetejši izmed unetih, da me spuste k vsem svojim
tajnostim, in ko se to zgodi, tudi poizvem, kje se
skriva deklica.

Mogoče, da se mi moje kristijanstvo bolje izplača
nego moje modroslovje. Zaobljubil sem tudi Merkurju,
da mu žrtvujem dve jalovici enake starosti in enake
velikosti, katerima dam pozlatiti rogove, ako mi po¬
maga, poiskati dekle.«

»Torej včerajšnje tvoje kristijanstvo in bivše tvoje
modroslovje ti dovoljuje verovati v Merkurija?«

»Jaz verujem vedno v to, kar mi je verovati
treba, in to je moje modroslovje, katero mora zlasti
Merkurju biti prijetno. Na nesrečo pa, dostojna go¬
spoda, vesta, kako sumljiv je ta bog. Ne zaupa niti
obljubi modrijanov in rad bi dobil jalovici naprej,
toda to mi povzroča ogromne stroške. Vsakdo ni Se¬
neka, in meni moj žep za to ne zadošča. Ko bi P a
plemeniti Vinicij hotel na račun tega zneska, katerega
je obljubil, nekoliko...«

»Niti vinarja, Kilon!« reče Petronij, »niti vinarja.
Vinicijeva radodarnost prekosi tvoje nadeje, toda še
lepo tem, ko bo Ligija že najdena, to je, ko nam po¬
kažeš njeno skrivališče. Merkur ti mora zaupati dve
jalovici, dasiravno se temu ne čudim, da do tega nima
volje; v tej zadevi ga poznam predobro.«

— 167  —

»Cuj ta me, dostojna gospoda ! Odkritje, katero
sem vama razodel, je veliko, kajti dasiravno še nisem
našel deklice, našel sem vendar pot, na kateri jo je
treba iskati. Razposlala sta oproščence in sužnje po
vsem mestu in po deželi; ali pa je vama mari prinesel
kateri kakšno poročilo ? Ne. Jaz sem je prinesel. Med
vajinimi sužnji utegnejo biti kristijanje, za katere ne
vesta, ker se je to praznoverje že povsod razširilo, a
ti, namesto da bi vama pomagali, vaju le izdajo. Ni
dobro to, da me tukaj vidijo, zatorej ti, plemeniti
Petronij, zapovej Euniki, naj molči; ti pa isto tako,
plemeniti Vinicij, razglasi, da prodajam mast, s katero,
ako se konji namažejo, se jim zagotovi zmaga v cirku.
Jaz sam bodem iskal in sam najdem ubežnika! Vidva
pa zaupajta mi ter vedita, da to, kar dobim naprej,
bo samo spodbuja za-me, ker bom s tem še bolj za¬
gotovljen, da mi obljubljena nagrada ne uide.

Oh, da ! Kot modroslovec preziram denar, dasi¬
ravno ga ne prezirajo niti Seneka, niti Musonij, niti
Kornat, kateri pa niso zgubili svojih prstov v obrambi
bližnjega, in kateri svoja imena lahko izroče potomstvu,
ker vse sami pišejo. Toda ne glede na sužnjega, kate¬
rega nameravam kupiti, ne glede na Merkurja, kate¬
remu sem namenjen darovati, zahteva iskanje mnogo
denarja. Že sem dobil v teh dnevih rane na nogah od
same hoje.

Zahajal sem h krčmarjem, da se ondi pomenim
kaj z ljudmi, k pekom, k mesarjem, k prodajalcem
°ljk in k ribičem.

Pretaknil sem vse ulice in kote, bil sem v vseh
skrivališčih ubeglih sužnjev, zapravil sem skoro sto
asov v morju, bil sem v predilnicah, sušilnicah ; videl
sem lastnike oslov in rezbarje; videl ljudi, ki
ozdravljajo mehur in pulijo zobe, govoril sem s pre-
kupniki posušenih smokev, bil sera na pokopališčih, in
vesta-li čemu ? Zato, da črtajoč povsod ribo ter z roč
ljudem v oči, začujem, kaj poreko na to znamenje.
k*lje časa nisem izvedel ničesar, dokler nisem zagledal

168  —

starega sužnja pri vodometu, ki je zajemal vodo ter
jokal. Približavši se mu, sem ga vprašal, čemu joče.
Na to sva se vsedla na stopnjice vodometa in pripo¬
vedoval mi je, da je vse svoje življenje skladal sesterec
k sestercu, da bi ž njimi odkupil dragega mu sina,
toda njegov gospodar, z imenom Pansa, mu je vzel
denar, sina pa še drži nadalje v sužnosti.«

»In radi tega jočem — je dejal starec, kajti naj
si tudi zatrjujem: Zgodi se volja božja, vendar se
revni grešnik ne more vzdržati solz.«

Tu, kakor v predslutnji, sem namočil prst v vodo
ter mu načrtal ribo, on pa je dejal: »Tudi jaz stavim
svoje nadeje v Kristusa. Vprašal sem ga: »Ali si me
spoznal po znamenju?« On mi je dejal: »Da, mir
bodi s teboj.« Sedaj sem jel poizvedovati, in poštenjak
mi je povedal vse. Njegov gospodar, oni Pansa, je
sam oproščenec velikega Panse, ki dovaža po Tiberi
v Rim kamenje, katero sužnji in najeti ljudje iz splavov
odnašajo na obrežje ter po noči dovažajo k stavbam,
da bi po dnevu ne delali ljudem napotja na ulici. Pri
njem dela mnogo kristijanov, tudi njegov sin ; toda
to delo presega človeške moči, in radi tega ga je hotel
odkupiti. Toda Pansa je pridržal denar in sužnja. Pri¬
poveduje o tem, je jel znovič jokati, in jaz sem po¬
mešal svoje solze z njegovimi solzami, kar mi ni delalo
težave, nekaj radi mojega mehkega srca, nekaj pa
radi tega, ker sem radi dolge hoje dobil krč v noge.
Začel sem tarnati, da, prišedši pred nekoliko dnevi iz
Neapola, ne poznam nikogar izmed bratov, da ne vem,
kje se shajajo k molitvi. On se je čudil, da mi kri-
stijanje v Neapolu niso- dali pisem na rimske brate,
toda jaz sem mu dejal, da so mi bila ukradena na poti.

Na to mi je naročil, naj pridem po noči k reki,
češ, da me seznani z brati in da me popelje v hišo
molitve in k starešinam, kateri vladajo krščansko
občino. Zaslišavši to, sem se toliko razveselil, da sem
mu dal svoto, potrebno za odkup iz sužnjosti njegovega

169  —

sina z nadejo, da mi to dični Vinicij dvojnotero
nagradi...«

»Kilon,« seže mu Petronij v besedo. »V tvojem
pripovedovanju plava laž na površju resnice kakor
olje nad vodo. Prinesel si važno novico, tega ne tajim,
marveč pravim, da je storjen glede na iskanje Ligije
velik korak naprej, toda ne skušaj, z lažjo oblatiti
svoje novice!

Kako se imenuje oni starec, od katerega si po¬
izvedel, da se kristijanje spoznavajo med seboj z
znamenjem ribe ?«

»Eurik, gospod. Revni, nesrečni starec! Spomnil
me je Glauka, zdravnika, katerega sem branil pred
razbojniki, in uprav s tem me je ganil...«

»Verjamem, da si ga poznal in da se s tem znanjem
znaš okoristiti, toda denarja mu nisi dal. Nisi mu dal
niti asa, ali razumeš? Nič mu nisi dal.«

»Toda pomagal sem mu dvigati vedro in o nje¬
govem sinu sem govoril ž njim z največjim sočutjem.
Da, gospod ! kaj bi se dalo skriti pred Petronijevo
bistrovidnostjo ? Nisem mu dal denarja, ali bolje rečeno,
dal sem mu ga,‘toda samo v duhu, v mislih, kar, ako
bi bil pravi modrijan, bi mu moralo zadoščevati... A
dal bi mu ga še več za to, ker sem to spoznal za
potrebno in koristno. Le pomisli, kako bi mi nakrat
pridobil vse kristijane, kako mi pridobil pristop k
n jhn, kakšno zaupanje v njih bi on zbudil nasproti
meni.«

»Resnica,« reče Petronij, »to bi imel storiti.«

»Prav radi tega prihajam, da bi to mogel storiti.«

Petronij so obrne k Viniciju.

»Ukaži mu izplačati pet tisoč sestercev, toda v
duhu in v mislih ...«

Toda Vinicij reče :

»Dam ti služabnika, kateri ponese potrebno svoto,
111  ti poveš Euriku, da služabnik je tvoj suženj ter
Našteješ staremu pred njim denar. Ker si prinesel

— 170  —

važno novico, dobiš toliko tudi za-se. Pridi po slu¬
žabnika in po denar zvečer.«

»To govori cesar!« zakliče Kilon. »Ali dovoliš,
gospod, da ti posvetim svoje delo ter tudi dovoliš, da
danes zvečer pridem samo po svoj denar, kajti Eurik
mi je dejal, da je ves splav izpraznen in da novi
dospe iz Ostije še le čez nekoliko dnij. Mir z vama!
Tako se poslavljajo kristijanje ... Kupim si sužnjico,
to je, hotel sem reči sužnjega.. . Ribe se love na trnek,
a kristijanje na ribo. Pax vobiscum! Pax! pax! pax!«

XV.

Petronij Viniciju.

Po zanesljivem sužnju ti pošljem iz Antije to-le
pismo, na katero upam, navzlic temu, ko je tvoja roka
bolj privajena meču in sulici nego peresu, da s posredo¬
vanjem tega poslanca brez nepotrebnih zavlačenj od¬
govoriš. Zapustil sem te na dobrem sledu in polnega
nadeje, torej slutim, da si bodisi sladko željo v na¬
ročju Ligije že pomiril, ali da jo pomiriš poprej, predno
zimski veter zapiha čez Kampanijo raz griče Sorakte. 0
moj Vinicij! Naj ti bo učiteljica zlata boginja ciperska,
a ti pa bodi učitelj te ligiške jutrenice, katera beži
pred solncem ljubezni. A zapomni si to, da mramor
sam na sebi, ko bi bil tudi najdražji, dobi pravo ceno
še le takrat, kadar ga spremeni v umetno delo ki¬
parjeva roka. Bodi tak kipar ti, carissime ! Ljubiti še
ni dovolj, treba je tudi znati ljubiti, treba je naučiti
se ljubezni.

Razkošje začuti tudi preprosti narod, da, celo
živali, toda pravi človek se uprav s tem razlikuje od
njih, da jo spreminja v plemenito umetnost, in veseleč
se je, se zaveda vse njene božanstvene cene ter tako
nasičuje ne samo telo, marveč tudi dušo. Večkrat,
kadar tu mislim na praznoto in bednost našega živ¬
ljenja, mi prihaja nehote v glavo, da si si nemara ti
izbral najbolje in da ne cesarjev dvor, marveč vojna

— 171  —

.

in ljubezen sta j edini reči, ki zaslužita, da se njima
na ljubo rodi človek.

V vojski si bil srečen, bodi torej srečen tudi v
ljubezni, in ako si radoveden, kaj se godi na cesar¬
jevem dvoru, pa ti semtertje kaj o tem povem. Sedimo
tukaj v Antiji ter se brigamo za naš nebeški glas ;
čutimo neprestano sovraštvo do Rima in na zimo na¬
meravamo napotiti se v Bajo, da on nastopi javno v
Neapolu, čegar prebivalci kot Grki znajo nas bolje
ceniti nego volčje pleme, prebivajoče na obrežju Ti¬
bere. Tu se snidejo ljudje iz Bajame, iz Pompeje, iz
Puteole, Kume iz Stabije; ploskanja in vencev se ne
bo manjkalo, in to bo spodbuja, da odpotujemo ko-
nečno v Ahajo.

A spomin na malo Augusto ? Da ! Še jo objo¬
kujemo. Prepevamo slavospeve, katere smo sami zložili,
in sicer tako krasne, da so se Sirene iz ljubosumnosti
skrile v najglobejše votline Amfitrite. Poslušali bi nas
delfini, ko bi jih ne oviral trušč morja. Naša bolečina
se še ni pomirila doslej, torej jo kažemo v vseli po¬
zicijah, kakoršne nam predstavlja kiparstvo, brigajoč
se pri tem j edino za to, ali se nam dobro prilega in če
mar ljudje znajo to krasoto spoznavati. Oh, moj dragi!
umremo kot bebci in komedij antje.

Tukaj se nahajajo vsi Augustianje in vse Au-
gustianke, ne prištevaje k temu pet sto oslic, v Sijih
nileku se Poppeja koplje, ter tisoč služabnikov. Časih
je tukaj kaj veselo. Kalvija Krispinilla se urno stara,
pravijo, da je prosila Poppejo, naj jej dovoli, kopati
se takoj za njo.

Lukan je udaril Nigidijo v lice, ker si domišljuje,
da ima ljubavne zveze z gladijatorjem. Spor je v igri
s kockami zaigral svojo ženo Senecijono. rorquat
Silan mi je ponudil za Euniko štiri rujavce, kateri to
leto zmagajo pri dirki. Nisem mu je dal, pa tudi tebe
zahvaljujem, da je nisi sprejel.

— 172  —

Kar se tiče Torquata Silana, niti ne ve revež, da
je že več senca nego človek. Njegova smrt je neizo¬
gibna. Ali pa veš, kaj je temu vzrok? To, da je
pravnuk božanstvenega Augusta. Zanj ni več rešitve.
Tak je naš svet. Pričakovali smo, kakor ti je znano,
Tiridata, med tem pa je Vologez napisal žaljivo pismo. |
Ker je premagal Armenijo, prosi, da mu jo prepustimo
za Tiridata, sicer tudi da je nam itak ne odda. Pre- |
prosta stvar! Napovedali smo torej vojno. Korbulo
dobi tako oblast, kakoršno je imel za časa borbe s j
pomorskimi roparji veliki Pompej.

Nero je za trenutek omahoval; očividno se boji ,
slave, katero utegne v slučaju zmage pridobiti Kor- :
bulo. Premišljeval je, ali mari naj ne ponudi glavnega j
poveljništva našemu Aulu. Toda to je zabranila Pop- j
peja, kateri je Pomponijina čednost očividno sol za oči. |

Vacinij nam je napovedal neke nenavadne gla¬
diatorske borbe, katere namerava izvesti v Beneventu.
Evo, do česa se navzlic pravilu : ,ne sutor supra cre-
pidam 1  v naših časih lahko povspnejo čevljarji. Vitelj
je petomec če vij ar j e v, a Vacinij njegov sin. Mogoče, da
je še sam smolil dreto. Histrio Alitur nam je včeraj
krasno predstavljal Edipa. Vprašal sem ga tudi kot
Žida, ali so kristijanje in Židje jedno in isto. Odgovoril
mi je, da Židje imajo starodavno vero, kristijanje pa
da so nova sekta, ki je še le pred kratkim nastala v
Judeji. Tam so za časa cesarja Tiberija križali človeka,
čegar spoznavalci se vsakega dne množijo ter g a  ;
smatrajo za boga. Zdi se, da nobenih drugih bogov,
zlasti naših, nočejo poznati. Ne razumem, kaj bi ji®
to moglo škodovati.

Tigellin mi že javno kaže svojo neprijaznost.
Doslej je imel to prednost pred menoj, da se bolj boji
za življenje ter je ob enem večji lopov nego jaz, kar
ga zbližuje z Ahenobarbo. Ta dva se pozneje spo¬
razumeta, na to pa napoči moja ura. Kedaj pride do
tega, ne vem, vsekako pa vem, da mora priti do tega-
'Tu pojde samo za čas. Med tem se je treba baviti-

— 173  —

Življenje samo na sebi bi tukaj ne bilo slabo, ko bi
ne bilo Rudečebradca. Njemu na ljubo se časih človek
gnjusi samemu sebi. Borbo za njegovo prijaznost je
moči smatrati za tekmovanje v cirku, za nekako igro,
za borbo, v kateri zmaga ugajanje lastni samoljub-
nosti. V resnici si to razlagam tako in časih se mi
zdi, da sem sam nekak Kilon, niti trohice boljši od
njega. Kadar ga ne boš potreboval, pošlji mi ga;
meni se je prikupil način njegove govorice. Pozdravi
mi svojo božanstveno kristijanko, ali rajše poprosi jo
v mojem imenu, da bi za te ne bila riba. Poročaj mi
o svojem zdravju, o ljubezni; ljubi, nauči se ljubiti
ter ostani zdrav !«

M. 0. Vinici j Petroniju !

»Ligije še zmerom nimam! Ko bi ne imel nadeje,
da jo kmalu najdem, ne dal bi ti odgovora, kajti
kadar se človeku pristudi življenje, se mu tudi pisati
ne ljubi. Hotel sem se prepričati, ali mi Kilon ne laže,
zato sem ono noč, ko je prišel po denar za Euricija,
se ogrnil sam z vojaškim plaščem ter šel neopažen za
njim in za dečkom, katerega sem mu dal. Ko sta do¬
spela na mesto, sem opazoval od daleč, skrit za stebrom
ob pristaji, in prepričal sem se, da Euricij ni bil iz¬
mišljena oseba. Spodaj pri reki je množica ljudij pri
svetlobi bakelj odnašala kamenje raz veliki plav ter
jih skladala na obrežju. Videl sem, kako se jim je
Približal Kilon, kako se začel razgovarjati z nekim
starcem, ki se mu je čez trenutek zgrudil k nogam.
Ostali so ga obkolili, na kar se začuje njihov krik
občudovanja. Pred mojimi očmi je podal suženj moj
mošnjiček Euriciju, kateri, pograbivši ga, je jel moliti
£ rokami, razpetimi proti nebu, a poleg njega je po¬
lenil nekdo drug, očividno njegov sin.

Kilon je govoril še nekaj, toda tega že nisem vec
sll sal ;  blagoslovil je oba klečeča in druge navzoče,
»aredivBi nad njimi v zraku križ, kateri oni očividno
ze  o easte, ker so se vsi zgrudili na kolena. Polastila
M ' me je volja, stopiti med nje ter ponuditi tri take

— 174  —

mošničke onemu, ki izda Ligijo, toda bal sem se ska¬
ziti Kilonu delo in radi tega sem čez trenutek odšel.

Zgodilo se je to dvanajsti dan po tvojem odhodu.
Od tega časa je bil pri meni nekolikokrat. Sam mi je
rekel, da si je med kristijani pridobil velik ugled.
Pravil mi je, da Ligije ni našel doslej radi tega, ker
se nahaja v Rimu neštevilna množica kristijanov, ki
se med seboj ne poznajo ter ne morejo vedeti, kaj se
godi med njimi. Vrhu tega so oni zelo previdni in
molčljivi, toda Kilon se vsekako nadja, da poizve sča¬
soma za vse njihove tajnosti, dospe do njihovih sta¬
rešin, katere imenujejo presbiterje. Nekoliko jih je že
spoznal ter začel že poizvedovati, toda zelo oprezno,
da s svojo naglico ne vzbudi sumnje ter si ne pokvari
vsega posla. In dasiravno mi je težavno čakati, dasi-
ravno mi nedostaja potrpežljivosti, vendar vem, da
ima prav, ter — čakam.

Poizvedel sem tudi, da imajo skupne prostore, v
katerih opravljajo svoje molitve, večkrat celo zunaj
mesta v zapuščenih hišah ter v arenah. Tam časte
Kristusa, prepevajo ter opravljajo svoje svečanosti.
Takih prostorov je mnogo. Kilon si misli, da Ligija
zahaja nalašč med druge vernike nego Pomponija, a
to samo radi tega, da v slučaju, ko bi iskali Ligijo,
lahko smelo trdi, da ne ve, kje se ona skriva. Mogoče,
da so jej celo presbiterji svetovali, naj bo tako oprezna.
Kadar Kilon najde oni prostor, pojdem vsekako ž
njim, in ako mi bogovi dopuste, da zagledam Ligijo,
pa ti prisežem pri Jupiter ju, da mi je nihče več ne
izpuli iz rok.

Sedaj mislim neprestano na te prostore molitve.
Kilon noče, da bi hodil ž njim. Boji se, toda jaz ne
morem mirno sedeti doma. Spoznam jo takoj, naj ki
bila tudi preoblečena, ali pod zagrinjalom. Oni se ta®
shajajo po noči, toda jaz jo spoznam tudi v tenu.
Spoznam jo po njenem glasu in njenem kretanjU;
Pojdem pa tjekaj preoblečen ter hočem ogledati si
vsakega, kdor tam pride ali odide.

175  —

Neprestano mislim na njo, pa jo tudi takoj
spoznam. Kilon ima jutri priti, in potem pojdeva. Tudi
orožje vzamem s seboj. Nekoliko mojih sužnjev, katere
sem bil odposlal na deželo, se je že vrnilo s praznimi
rokami. Toda sedaj sem prepričan, da se ona nahaja
v mestu in da nemara ni daleč. Pregledal sem že
dokaj hiš, izgovarjaje se, da jih hočem vzeti v najem.
Pri meni se jej bo godilo stokrat bolje, kajti ondi živi
celo mravljišče uboštva. Ničesar jej nočem prikratiti.
Pišeš mi, da sem pravo pogodil, a vendar sem si
izbral le skrbi in trpljenje. Najpoprej obiščemo one
hiše, ki so v mestu, potem še le odrinemo za mestno
obzidje: Vsako jutro se nečesa nadejam, ker drugače
bi niti ne mogel živeti. Praviš, da je treba znati lju¬
biti; tudi jaz sem znal z Ligijo govoriti o ljubezni,
toda sedaj koprneče pričakujem Kilona in doma mi ni
prestati. Ostani zdrav!«

XVI.

Kilon se dolgo ni prikazal, tako, da Vinicij dolgo
ni vedel, kaj si ima misliti o njem. Zaman si je po¬
navljal, da iskanje se mora vršiti počasi, ako hoče,
da se mu vspeh posreči. Vsekako pa se je njegova
burna kri in njegova zdražljiva narava upirala tem
glasovom razuma. Ne delati ničesar, čakati, sedeti s
prekrižanimi rokami, to je bilo tako zoprno njegovemu
značaju, da se s tem nikakor ni mogel strinjati. Kla¬
tenje po vseh mestnih zakotjih v temnem sužnjiškem
plašču je smatral samo za prevaro lastne brezposel¬
nosti, ker je bilo tudi brezvspešno ter ga ni moglo
uzadovoljiti. Njegovi ljudje, katerim je zapovedal, naj
~igijo poiščejo, so bili še stokrat okornejši nego Kilon.
1 oleg ljubezni, katero je gojil do Ligije, se je budila
' Viniciju nova strast, strast igralca, ki na vsak način
hoče dobiti. Tak je bil Vinicij zmerom.

176

Od svojih mladih nog je delal zmerom to, kar je
hotel, in sicer s vstrajnostjo človeka, ki ne pojmi, da
je kaj nemogočega, da se je treba časih čemu odreči.
Vojaška disciplina je sicer brzdala za nekaj časa
njegovo samoglavnost; nasprotno pa je v njem utrdila '
prepričanje, da vsako povelje, katero je dal podložnim,
mora biti izpolneno. Njegovo daljše bivanje na vshodu
sredi slabih in na slepo pokorščino privajenih ljudij
ga je le utrdilo v veri, da za njegov ,hočem' ni nikake
meje. A sedaj pa se je v pravi ljubezni pojavila
taka meja.

V vseh teh nasprotjih in v tem odporu, ki ga je
videl v Ligijinem begu, je bilo zanj nekaj nerazum¬
ljivega, nekaka zagonetka, nad katero si je zaman
lomil glavo. Čutil je, da je govorila Akta resnico, da
Ligija ni bila mrtva zanj. Ako je pa bilo temu tako,
čemu bi dajala prednost revščini in nestalnemu bivanju
pred ljubeznijo, pred njegovo skrbjo in pred bivanjem
v sijajni njegovi hiši? Na to vprašanje ni mogel najti
odgovora, marveč je prišel samo do gotovega, ne¬
jasnega občutka, da med njim in Ligijo, med njunimi
nazori, med njegovim in Petronijevim svetom ter med
svetom Ligije- in Pomponije Grecine se nahaja neka
razlika, neko nesporazumljenje, neka globoka propast,
katere ni mogoče z nobeno rečjo zakriti in poravnati.
Pri takem premišljevanju je prišel še ob ostanek
ravnotežja, katero je hotel Petronij v njem vzdržati.
Napočili so trenutki, v kateri niti ni vedel, ali Ligijo
ljubi, ali jo sovraži; vedel je samo to, da jo mora
najti. Eajše bi bil imel, da bi ga bila pogoltnila zemlja;
nego da bi je več ne imel videti, da bi ne imela bih
njegova. Domišljija mu jo je stavila časih tako temeljito
pred oči, da se mu je zdelo, kakor bi v resnici stala
pred njim; spomnil se je vsake besede, katero j e
spregovoril ž njo ter jo slišal od nje. čutil jo je poleg
sebe, čutil jo na svojih prsih, v svojem naročju, h 1
njegovo koprnenje ga je podžigalo kakor ogenj.

Ljubil jo je in klical.

— 177  —

In ko je pomislil na to, da ga je ona ljubila in
da je mogla prostovoljno izpolniti vse, kar je zahteval
od nje, se ga je polaščevala bridka tuga ter mu na¬
polnjevala srce z neizmerno veliko tesnobo.

Toda bili so tudi taki trenutki, v katerih je kar
bledel od jeze ter se radoval nad mislijo, kako Ligijo
spokori, kadar jo najde. Hotel jo je dobiti, hotel imeti
kot spokorjeno sužnjico, toda ob enem je čutil, da bi
rajše postal sam suženj, ko bi mu bilo dano na izbero :
ali naj postane njen suženj, ali pa naj je nikdar več
ne zagleda.

Bili so dnevi, v katerih je mislil na sledove,
katere bi na njenem rožnatem telesu puščal bič, a ob
enem bi hotel poljubovati te sledove. Prišlo mu je
celo na misel, da bi bil srečen, ko bi jo mogel ubiti.

V tej muki, negotovosti in gorju je izgubljal svoje
zdravje in svojo svežost. Kot gospodar je postal
okruten in nespameten. Sužnji ter zlasti oproščenci
so se mu trepetaje bližali; ko pa so jeli padati po
njih neusmiljeni ter nezasluženi udarci, so ga jeli skri¬
voma sovražiti. On je to videl in še huje čutil svojo
osamljenost ter se še tim huje maščeval nad njimi.
Premagoval se je samo pred Kilonom, ker se je bal,
da ne bi opustil iskanja. Kilon je to opazil, ga nad¬
vladal ter postal čimdalje bolj nadležen, zvišuje ne¬
prestano svoje zahteve. Iz početka je neprestano za¬
gotavljal Vinicija, da pojde vse izpod rok brzo in
nrno; sedaj pa si je jel izmišljevati vsakovrstne za¬
preke, in dasiravno ni nehal trditi, da bo njegovo
jskanje imelo dober vspeh, vendar ni več tajil, da bo
'skanje trajalo še dolgo.

Konečno, po dolgem pričakovanju, je prišel k njemu

jako mračnega lica, da je Vinicij kar zbledel, ko ga
1° pogledal. Skočivši proti njemu, je komaj imel toliko
m °či, da ga je vprašal:

»Ali je ni med kristijani?« .. .

»Ne, ne, gospod,« odvrne Kilon, »toda med njimi
' GIT1  našel tudi zdravnika Glauka.«

12

178  —

»O kom govoriš; kdo je ta?«

»Ali si že pozabil, gospod, na starca, s katerim
sem potoval iz Neapolja v Rim, in radi katerega sem,
ko sem ga branil, prišel ob dva prsta, radi česar ne
morem držati peresa ? Razbojniki, ki so pograbili nje¬
govo ženo in otroke, so ga sunili z nožem. Pustil sem
ga skoro že umirajočega v neki krčmi pri Minturni
in dolgo sem se jokal za njim. Sedaj pa sem sej pre¬
plačal, da še živi ter da pripada kristijanski občini
v Rimu.«

Vinicij, ki ni mogel razumeti, za kaj tu gifej, je
razumel samo to, da oni Glauko je nekaka velika
zapreka, ki ovira poiskanje Ligije! Vsekako pa je
potlačil svojo jezo, ki je že silila na dan, ter dejal:

»Ker si ga branil, je njegova dolžnost, naj ti bo
hvaležen in naj ti pomaga.«

»Oh, dostojni tribun! Niti bogovi niso vedno
hvaležni, a kaj še le ljudje?! Da, dolžen mi je hvalo!
Na nesrečo pa ima starec slab spomin, pa mi radi
tega ni samo nehvaležen, marveč me, kakor sem iz¬
vedel od nekaterih enovercev, še dolži, da sem bil
dogovorjen z razbojniki in da sem jaz povzročitelj
njegove nesreče. To je plačilo za moja dva prsta.«

»Prepričan sem, da je temu tako, kakor on trdih
reče Vinicij.

»Torej veš, gospod, več nego on,« odvrne mirno
Kilon, »ker on si samo misli, da je bilo tako, kar p a
ga vsekako ni oviralo, da ne bi nahujskal zoper mene
kristijane, hoteč maščevati se nad menoj. On je na¬
menjen to gotovo storiti, in tovariši so namenjeni,
pomagati mu. Na srečo mu ni znano moje ime in v
oni hiši, odločeni za molitev, me ni spoznal. Jaz p a
sem ga takoj spoznal ter ga celo hotel objeti. Zadržala
me je samo previdnost, kakor tudi moj običaj : P l ' e '
misliti vsak korak poprej, predno ga storim. Ko se®
šel iz hiše molitve, sem jel poizvedovati po njem, J * 1
oni, ki ga poznajo, so mi rekli, da je to človek

— 179  —

katerega je izdal njegov tovariš iz Neapolja. Sicer bi
itak ne vedel, da on to govori o meni.«

»A kaj je to meni mari? Povej mi, kaj si po¬
izvedel v hiši molitve?«

»Tebi, gospod, to seveda ni mari, toda meni je to
zelo mari kakor tudi moja koža. Ker pa hočem, da
bi me preživel moj nauk se rajše odrečem nagradi,
katero si mi obljubil, nego da bi žrtvoval življenje
nečimnemu mamonu, brez česar, kot pravi filozof, znam
živeti in iskati božanstveno resnico.«

Vinicij pristopi k njemu z neprijateljskim licem
ter spregovori z zamolklim glasom.

»A,' kdo ti je rekel, da te poprej doleti smrt iz
Glaukove roke nego iz moje? Od kod veš, pes, da te
ne pokopljem na svojem vrtu?«

Kilon je bil bojazljivec. Hipoma je razumel, da
je treba samo še jedne besede, pa bo po njem.

»Hočem jo iskati, gospod, in najdem jo!« zakliče

urno.

Nastalo je molčanje, in bilo je slišati samo urno
dihanje Vinicijevo ter oddaljeno petje sužnjev, ki so
delali na vrtu.

Ko se prepriča Grk čez nekaj časa, da se je po¬
miril mladi patricij, reče :

»Smrt je šla mimo mene, toda gledal sem jo tako
mirno kakor Sokrat. Ne, gospod, nisem rekel, da se
hočem odreči iskanja ; hotel sem samo reči, da je to
^kanje združeno z velikimi nevarnostmi zame. Dvomil
p ob svojem času, če se nahaja kak Euricij na svetu, in
ker si se prepričal na lastne oči, da sin mojega očeta
govori resnico, torej me menda nimaš na sumu, da
Se m si izmislil Glauka ?

Toda ko bi bila to samo izmišljotina in ko bi
jnogel povsem varno hoditi med kristijani, kakor sem
lodil nekdaj, pa bi dal za to ono revno staro sužnjo,
katero sem kupil pred tremi dnevi, da me bo oskrbo-
'nla v moji stai’osti. Toda Glauko, gospod, živi, in

12 *

— 180  —

ako me on zagleda, pa je gotovo, da me ti več ne
zagledaš, in kdo ti v tem slučaju poišče deklico?«

Umolknil je za trenutek, si otrl solzo ter nada¬
ljeval :

»Kako naj jo iščem, dokler Glauko živi, ker lahko
vsaki hip naletim nanj; in ako se to zgodi, pa me bo
konec, in z menoj vred bo tudi konec mojemu iskanju.«

»Kam meriš? Kaj svetuješ? česa se nameravaš
lotiti ?«

»Aristotel nas uči, gospod, da se manjše koristi
morajo žrtvovati večjim, in kralj Prijam je pogostoma
dejal, da starost je težko breme. To breme starosti in
nezgode teži Glauka že davno, in sicer tako močno,
da bi bila smrt zanj le dobrota. Kaj je po Senekovem
mnenju smrt drugega nego osvobojenje ?«

»Šali se s Petronijem, ne pa z menoj ; sedaj pa
povej, kaj hočeš!«

»Ako je krepost to, kar je neumnost, pa naj do¬
puste bogovi, da ostanem bedast na veke. Hočem,
gospod, na vsak način odstraniti Glauka, kajti dokler
on živi, je moje življenje in moje iskanje v neprestani
nevarnosti.«

*Najmi torej ljudij, ki ga pobijejo s palicami, in
jaz jih plačam.«

»Odero te, gospod, pozneje pa se bodo podvizali
okoristiti se s tvojo tajnostjo. Lopovov je v Rimu
toliko, kolikor je zrn peska v areni, toda ti niti ne
verjameš, kako so dragi, kadar človek potrebuje nji¬
hove pomoči. Ne, dostojni tribun. Kaj ko bi jih straž¬
niki vlovili pri delu? Na vsak način bi povedali, kdo
jih je najel in ti bi imel sitnosti. Mene ne bi obsodili,
ker jim ne povem svojega imena. Nimaš prav, da mi
ne zaupaš, kajti ako tudi nimaš vere v moje poštenje,
moraš vendar pomniti, da tu gre za dve reči : za mojo
kožo ter za nagrado, katero si rfli obljubil.«

»Koliko potrebuješ?«

»Potrebujem tisoč sestercev, kajti pomisli, gospod-
da moram poiskati poštene lopove, kateri, vzevši

181  -

aro, ne zginejo brez sledu. Za dobro delo dobro
plačilo!«

Nekoliko pa potrebujem tudi sam, da si otarem
solze, katere pretočim nad Glaukom. Bogove pokličem
za priče, da sem ga ljubil v resnici. Ako danes dobim
tisoč sestercev, pa bo njegova duša že čez dva dni v
Hadu in tam še le spozna, ako si ohrani spomin in
dar misli, kako sem ga ljubil. Ljudi najinem še danes
ter jim porečem, da jim od jutrajšnega večera vsaki
dan odtegnem po sto sestercev, dokler bo Glauko živ.
Razun tega imam krasen načrt, kateri se mi ne sme
ponesrečiti.«

Vinicij mu še enkrat obljubi zaželjeno svoto, ob
enem pa mu prepove govoriti dalje o Glauku, ter ga
vpraša, kake novice mu je prinesel, kje se potikal ves
ta čas, kar ga ni bilo, kaj je vse videl in našel. Toda
Kilon ni mogel povedati mnogo novega. Bil je še v
dveh drugih molilnicah ter skrbno opazoval vse, zlasti
še ženske, toda ni zapazil nobene, ki bi bila podobna
Rigiji. Kristijanje ga že smatrajo za svojega, in od
enega časa, ko je dal odkupnino za Euricijevega sina,
ga zelo spoštujejo kot človeka, ki hodi po stopinjah
Kristusovih. Od njih je tudi poizvedel, da je jeden
njihov veliki postavodajec, neki Pavel iz Tarse, vsled
tfatožbe Židov zaprt v Rimu, pa je tudi sklenil, da se
hoče ž njim seznaniti. Toda še bolj ga je razveselila
novica, da je najvišji duhoven vse sekte, ki je bil
poprej Kristusov učenec in kateremu je Kristus izročil
oblast nad kristijani vsega sveta, namenjen v kratkem
času priti v Rim. Vsi kristijanje ga hočejo videti na
svoje oči, vsi hočejo slišati njegov nauk. Gotovo
so skliče radi tega veliki zbor, na katerem hoče biti
tudi on, Kilon, navzoč, in kar je še več, ker se bo v
taki gneči lahko skriti, zato popelje tjekaj tudi Vi-
n, cija. In oba gotovo najdeta Ligijo. Ako Glauka od¬
pravi, ne bo to združeno z velikimi nevarnostmi. Ma¬
ševati bi se mogli tudi kristijani, toda oni so znani
P° svoji miroljubnosti.

— 182  —

Na to jame Kilon pripovedovati, a to ne brez
začudenja, da nikdar ni zapazil, da bi se bili kristijani
udajali razkošju, ali da bi zastrupovali vodnjake in
vodomete, niti da bi bili sovražniki človeškega rodu,
ali da bi častili osle ter se hranili z otroškim mesom.
Ne, tega nikdar ni videl. Brezdvomno bi se med
njimi našli taki, ki bi bili voljni za denar odstraniti
Glauka, toda njihov nauk, kolikor mu je znano, za-
branjuje zločinstva ter zapoveduje odpuščati krivico.

Vinicij se takoj spomni, kaj mu je pri Akti rekla
Pomponija Grecina, in radi tega je rad poslušal te
Kilonove besede. In dasiravno je njegova ljubezen do
Ligije bila časih podobna mržnji, bilo mu je vendar
drago, ko je slišal, da vera, katero je spoznavala ona
in Pomponija, ni nikakor ogavna, niti zločinska. Pač
pa se ga je polastila neka nejasna zavest, da je uprav
to tajnostno češčenje Kristusovo provzročilo razkol med
njim in Ligiio, pa seje jel bati te vere in sovražiti jo.

Kilonu je bilo v resnici mari za to, da bi od¬
stranil Glauka, kateri, dasiravno je bil že prileten j
človek, vendar ni bil še bolehav starec. V tem, kar je
bil rekel Viniciju Kilon, je bilo mnogo resnice. On je
ob svojem času v resnici poznal Glauka, ga izdal
razbojnikom, pripravil ga ob rodbino ter ga izročil
smrti.

Spomin na ta dogodek je lahko prenašal, kajti za- •
pustil je Glauka umirajočega, ali ne v krčmi, marveč pod i
milim nebom poleg Minturne, ter nikakor ni slutil, da f
bi utegnil Glauko ozdraviti in dospeti v Rim. Radi
tega se je v resnici ustrašil, ko ga je zagledal med
zbranimi kristijani, in v prvem hipu se je hotel cel"
odreči svojemu poslu, namreč iskanju Ligije. Toda od
druge strani se je Vinicija še huje vstrašil. Razumel |
je, da mora izbirati med bojaznijo pred Glaukom ter t

XVII.

183  -

med progonstvom in maščevanjem močnega patricija,
kateremu bi brezdvomno prišel na pomoč še močnejši
Petronij. Spomnivši se tega, Kilon ni dolgo omahoval.
Pomislil je, da je vedno bolje, ako ima človek male,
ne pa velike sovražnike, in dasiravno se je njegova
plašna narav nekoliko zgražala nad krvavimi čini, je
vendar spoznal za potrebno, da mora biti Glauko s
pomočjo tujih rok umorjen.

Sedaj mu je bilo mari samo za to, da izbere
prave ljudi, in prav na to so merile besede, ki jih
je spregovoril pred Vinicijem. Preživljajo noči naj¬
pogosteje po krčmah, prenočuje ondi'med ljudmi brez
podstrešja, brez časti in vere, je lahko našel koga, ki
bi se lotil dela, toda še lože kakega takega, ki bi, za-
čutivši pri njem denar, vzel »aro« ter potem izpulil
od njega vso svoto s strašenjem, da ga izroči v roke
stražnikov. Vrhu tega so ga v poslednjem času jeli
mrziti oni klateži, strašni in odurni ljudje, ki so se
potikali po sumljivih hišah na Suburi ali za Tibero.
Sodeč vse po samem sebi, ni še poznal dovolj kri-
stijanov, niti njih učenja; mislil pa si je, da za gotovo
najde med njimi pripravne ljudi, ker se mu je zdelo,
da so še bolj napeti od drugih; torej je sklenil, urediti
stvar tako, da izvrše to, kar hoče, ne za denar, marveč
radi svoje gorečnosti.

Radi tega je šel zvečer k Euriciju, o katerem je
bil prepričan, da mu je bil udan z vso dušo in da
hoče rad storiti vse, kar mu bo mogoče. Ker pa je
hil po svoji naravi zelo previden, se ni mogel odločiti,
da bi mu povsem zaupal svojo nakano, ki bi utegnila
'f  starcu omajati vero v njegovo krepost in boga¬
boječnost. Njemu pa je bilo pred vsem drugim mari
za  to, da najde pripravne ljudi ter se potem ž njimi
dogovori o vsej zadevi tako, da bodo z obzirov do
Sa mih sebe hranili vso nakano v največji tajnosti.

Starec Euricij, odkupivši sina, je najel jedno
lz med malih prodajalnic, katerih je bilo vse polno
okrog Velikega cirka (Circus Mavimus), da je v njej

— 184  —

prodajal olje, bob, razno pecivo ter z medom oslajšano
vodo gledalcem, ki so prišli gledat igre. Kilon ga je
našel doma, urejujočega svojo štacuno ter, pozdravivši
ga v imenu Kristusovem, se je jel ž njim takoj raz-
govarjati o zadevi, ki ga je k njemu privedla. Ker je
skazal Euriciju veliko uslugo, je računal na to, da mu
oni to poplača s hvaležnostjo. On potrebuje samo dva
ali tri krepke može, katerim ne nedostaje poguma, da
odvrnejo nevarnost, katera ne preti samo njemu, marveč
vsem kristijanom. On je sicer siromak, ker je skoro
vse, kar je imel, dal Euriciju, vendar pa bi tudi tem
ljudem plačal njihovo službo, ako mu bodo zaupali
ter izvrše zvesto vse, kar jim bode naročeno.

Euricij in njegov sin Kvart sta ga poslušala kot
svojega dobrotnika, in le malo je manjkalo, da se
nista zgrudila pred njim na kolena. Oba sta ga za¬
gotavljala, da sta pripravljena storiti vse, karkoli bi
zahteval od nju, ker sta verjela, da tak svet človek
ne more zaželeti ničesar, kar bi se ne strinjalo z ;
naukom Kristusovim.

Kilon ju je zagotavljal, da je temu tako, pri I
čemur je dvignil oči ter se delal, kakor bi molil, toda
on je le mislil na to, ali bi ne bilo prav, sprejeti
njuno ponudbo, s čemur bi si mogel prihraniti tisoč j
sestercev. Premišljeval je za trenutek ter se konečno J
odločil, da zavrže njuno ponudbo. Euricij je bil starec, ,
katerega niso toliko tlačila njegova leta, nego skrbi ,
in bolezen, in Kvart je imel komaj šestnajst let. Kilon
pa je potreboval pred vsem drugim gibčnih in krepkih
ljudij. Tudi glede onih tisoč sestercev si je domislil'
cla se mu posreči, da s svojo zvijačo pridrži večino
za-se.

Ponujala sta mu še nekaj časa svojo službo; ker
ju je pa odločno odbil, sta odstopila. Kvart je dejal;

»Poznam peka Demasa, gospod, kateremu pri
žrnovih mlinih delajo sužnji in drugi najeti ljudje-
Jeden izmed teh poslednjih je tako krepak, da mor®
delati ne za dva, marveč za štiri, in sam sem videl.

185  -

kako je vzdigal kamen, katerega niti štirje možje niso
mogli premakniti.«

»Ako je to bogaboječ človek ter voljen žrtvovati
se za svoje brate, pa me seznani ž njim,« odvrne Kilon.

»On je kristijan,« odvrne Kvart, »kajti pri De-
masu delajo večinoma kristijani. Delajo tam po dnevu
in po noči in on pripada k nočnim delavcem. Ako
greva sedaj, najdeva ga pri večerji. Demas stanuje
poleg Emporija.«

Kilon je drage volje privolil. Emporium se je
nahajal na vznožju Aventinskega griča, torej ne daleč
od Velikega cirka. Tjekaj je bilo moči. priti poleg reke
čez Portik Aemilia, ognivši se ovinka okrog hriba,
kar je močno skrajšalo pot.

»Star sem že,« reče Kilon, ko sta dospela med
stebričje, »in časih mi spomin povsem odpove svojo
službo.' — Da, tudi našega Kristusa je izdal jeden
izmed njegovih učencev, toda sedaj se nikakor ne
morem spomniti imena tega izdajalca...«

»Bil je to Judež, gospod, ki se je obesil,« odvrne
Kvart, čudeč se v duši, kako je mogel starec na to
ime pozabiti.

»Oh, da Judež! Hvala ti!« odvrne Kilon.

Na to gresta nekaj časa molče. Dospeta k Em-
Poriju, ki pa je bil že zaprt, torej se mu izogneta, in
ko sta obšla žitnice, v katerih se je ljudem v potrebi
razdajalo zrnje, kreneta na levo k hišam, ki so se
raztegale proti griču Testacija in k Foru Pistoriju.
Ondi obstaneta pred leseno hišo, iz katere se je začul
ropot žernovih mlinov. Kvart stopi v hišo, Kilon pa,
ki se ni rad kazal ljudem in kateri je živel v ne¬
prestani bojazni, da bi utegnil kje srečati zdravnika
Olauka, je ostal zunaj.

»Rad bi poznal tega Herkula, ki služi tu za mli¬
narja,« reče sam sebi, ogleduje zvezdnato nebo. »Ako
le to lopov in zvit človek, stalo me bo dokaj truda,

— 186

predno ga pridobim za svoj namen; ako pa je kre¬
posten in bedast kristijan, pa mi stori brezplačno vse,
kar bodem hotel.«

Daljše premišljevanje mu pretrga Kvart, ki pride
iz hiše s človekom, oblečenim v samo tuniko, imeno¬
vano ,exomis‘, ki je bila prikrojena tako, da je desna |
roka in desna stran prsij ostala gola. Tako obleko,
ki je močno olajševala prosto gibanje, so rabili zlasti
delavci. Kilon, pogledavši prišleca, se zadovoljno od¬
dahne, ker še vse svoje žive dni ni videl takih rok
in takega prsnega ogrodja.

»Tukaj je, gospod,« reče Kvart, »oni brat, katerega
si hotel videti.«

»Mir Kristusov bodi s teboj!« odvrne Kilon, »a
ti, Kvart, reci temu bratu, koliko zaslužim vere in
njegovega zaupanja in potem se vrni domu v imenu
božjem, kajti potrebno je, da svojega starega očeta
ne puščaš samega.«

»To je svet človek,« reče Kvart, »ki je dal vse
svoje premoženje, da je mene, katerega niti ni poznal,
odkupil iz sužnjosti. Naj mu za to pa Gospod in Od¬
rešenik pripravi plačilo v nebesih!«

Orjaški delavec, ko je to slišal, se pripogne ter
poljubi Kilonu roko.

»Kako ti je ime, brat ?« ga vpraša Grk.

»Pri svetem krstu mi je bilo dano ime Urban, oče.«

»Urban, dragi moj. Ali imaš dovolj časa, da se
svobodno porazgovoriš z menoj ?«

»Naše delo se začne o polnoči, in sedaj nam še j
le pripravljajo večerjo.«

»Časa je torej dovolj ; pojdiva k reki in tam za-
čuješ moje besede.«

Šla sta ter sedla na kamenito ograjo v tišini,
katero je dramil samo ropot žernovih mlinov ter pljusk
mimo plavajočih valov. Kilon se zagleda v delavčevo
lice, na katerem je raz ven mračnosti in turobnosti bilo
še nekaj, kar se je navadno opažalo na licu barbarov,

187

bivajočih v Rimu, a vendar se mu je to lice kazalo
iskreno in dobročutno.

»Da, da,« reče sam sebi. »To je dober in bedast
človek, ki brezplačno ubije Glauka.«

Na to ga vpraša:

»Urban, ali ljubiš Kristusa?«

»Ljubim ga iz vse svoje duše, iz vsega srca,«
odvrne delavec.

»In svoje brate in svoje sestre ter one, ki so te
naučili, da veruješ v Kristusa?«

»Ljubim tudi njih, oče.«

»Mir bodi s teboj.«

»Tudi s teboj, oče.«

Nastala je zopet tišina, samo oddaljeni mlini so
ropotali in tam spodaj je šumela voda.

Kilon se razgleda v jasno mesečino ter jame go¬
voriti z zamolklim glasom o Kristusovi smrti. Govoril
je tako, kakor da ne govori Urbanu, marveč kakor da
samega sebe spominja te smrti, ali da zaupa nekako
tajnost spavajočemu mestu. Bilo je v tem nekaj gan¬
ljivega in ob enem slavnostnega.

Delavec se je jokal, in ko je Kilon začel tarnati,
da ob času smrti Odrešenikove ni bilo nikogar, ki bi
ga bil branil, ako že ne križanja, pa vsaj ostudnega
razgaljenja od strani vojakov in Židov, je jel delavec
stiskati svoje orjaške pesti vsled tuge in tajne jeze.
Smrt ga je ganila do solz ; ko pa se je spomnil one
množice, ki se je rogala na križ razpetemu Jagnjetu,
pa se je razbiirila v njem njegova preprosta duša ter
se mu rodila v srcu želja po maščevanju.

Med tem ga vpraša Kilon urno:

»Ali veš Urban, kdo je bil Judež ?«

>Vem, vem, toda on se je obesil!« zakliče delavec.

In v njegovem glasu si skoro razbral žalost, da
je izdajalec sam odmeril kazen in da mu ne more
Pasti v roke.

Kilon pa nadaljuje:

— 188


»Ko bi se ne bil obesil ter bi ga kateri si bodi
kristijan srečal kje na suhem, ali na morju, ali bi mar
ne bil dolžan maščevati se nad njim za muke, kri in
smrt Odrešenikovo ?«

»Kdo se ne bi maščeval, oče?«

»Mir bodi s teboj, zvesti služabnik Jagnjetov.
Da, svobodno nam je odpuščati sebi storjene krivice,
toda kdo ima pravico, odpuščati krivico, storjeno Bogu?
Toda kakor kača rodi kačo, zloba zlobo ter izdaja
izdajstvo, tako se je tudi iz Judeževega strupa rodil
drugi izdajica. In kakor je oni rimskim vojakom in -
Židom izdal Odrešenika, tako hoče tudi ta, ki živi med
nami, izdati volkovom njegove ovčice, in ako tega j
izdajstva nihče ne prepreči, ako nihče o pravem času
ne stre glave tej kači, pa čaka nas vse pogin in z
nami vred bo konec tudi češčenja tega božjega Jagnjeta«.

Delavec ga je gledal z največjim nemirom, kakor
bi si ne mogel pojasniti tega, kar je ravnokar slišal.
Grk pa si je pokril glavo s koncem svojega plašča ■
ter začel govoriti s takim glasom, kakor bi prihajal «
izpod zemlje :

»Gorje vam, služabniki pravega Boga; gorje
vam, kristijani in kristijanke !«

In zopet je nastalo molčanje, zopet je bilo slišati
samo ropot žernovih mlinov, zamolklo petje mlinarjev ■
in šum reke.

»Oče!« vpraša ga delavec, »kdo je ta izdajica?« I

Kilon pobesi glavo. »Kdo je ta izdajica? Sin Ju¬
dežev, sin njegovega strupa, ki se oglaša za kristijana
ter hodi v hišo molitve le radi tega, da bi mogel za- .
tožiti brate pri cesarju, češ, da cesarja nočejo spoznati
za Boga, da zastrupujejo vodnjake, da more otroke g
in da hočejo uničiti mesto, da bi niti kamen ne ostal
na kamenu. Radi tega bo čez nekoliko dnij dano po- *
velje pretorijanom, naj povežejo starce, ženske ij 1
otroke ter jih odpeljejo na morišče, da jih ondi umore, |
kakor so pomorili sužnje Pedanija Sekunda. In vse to

189  —

je storil ta novi Judež. In ako prvega nihče ni kaz¬
noval, ako nihče ni branil Kristusa ob uri njegove
smrti, kdo ne bi kaznoval, kdo ne bi strl glave tega
gada poprej, predno ga zasliši cesar ? Kdo ga ugonobi,
kdo ubrani pogina bratov in vere v Kristusa?«

Urban, ki je sedel doslej na kameniti ograji,
nakrat vstane ter reče :

»Jaz to storim, oče.«

Tudi Kilon vstane ter za trenutek gleda delav¬
čevo lice, osvetljeno od mesečne svetlobe, na to stegne
roko ter jo polagoma položi na njegovo glavo.

»Pojdi med kristijane,« reče mu svečano, »pojdi
v hišo molitve ter vprašaj po zdravniku Glauku, in
kadar ti ga pokažejo, pa ga takoj ubij v imenu

božjem!«

»Po Glauku?« ponovi Urban, kakor bi si hotel
vtisniti v svoj spomin to ime.

»Ali ga poznaš?«

»Ne poznam ga. Kristijanov je v Rimu na tisoče,
ki se vsi ne poznajo. Toda jutri se snidejo v Ostrijanu
po noči vsi bratje in sestre do poslednjega človeka,
kajti dospel je veliki apostol Kristusov, ki n£is bo učil,
bi tam mi bratje pokažejo Glauka.«

»V Ostrijanu?« vpraša nakrat Kilon. »Torej za
mestnim obzidjem. Vsi bratje in sestre? Po noči? Za
obzidjem v Ostrijanu?«

»Da, oče. To je naše pokopališče med ulico Sa-
'arsko in Nomentansko. Mar ne veš, da bo ondi učil
veliki apostol?«

»Že dva dni nisem bil doma ter nisem prejel
Njegovega pisma. Tudi tega, kje je Ostrijan, nisem
)'edel doslej, ker sem še le pred kratkim dospel semkaj
[z Korinta, kjer se ravnokar snuje kristijanska občina,
lako je. Toda ako te je Kristus navdahnil, pa pojdi,
®°i sin, po noči v Ostrijan; tam najdeš^ med brati
nauka ter ga v mesto nazaj grede ubiješ, za kar ti
•odo odpuščeni vsi tvoji grehi. A sedaj mir bodi
s  teboj !.. .«

— mo

»Oče !...«

»Poslušam, služabnik Jagnjetov.«

Na delavčevem licu se prikaže zadrega. Še pred j
nedavnim je ubil človeka, nemara celo dva, toda Kri- |
stusov nauk prepoveduje ubijati. Ubil ju je, ker se
je branil, toda tudi to ni dovoljeno; ni ju pa ubil —
Bog obvaruj — radi dobička. Škof sam mu je dal
ljudi, da naj pomagajo mu, toda zabranil jim je, koga
ubiti; on pa je vendar-le ubil, toda nehote, ker ga je
Bog oblagodaril s preveliko močjo... A sedaj pa to
odkritosrčno obžaluje... Drugi tovariši prepevajo pri
svojem delu, on pa je nesrečen in misli na svoj greh
in na to razžaljenje božjega Jagnjeta. Koliko je že
premolil, koliko prejokal ter prosil tega božjega
Jagnjeta, naj mu odpusti! Pa vendar še čuti doslej, j
da se še ni kesal dovolj... A sedaj pa je obljubil
znovič, ubiti izdajalca ...

Nu, dobro. Oprostiti se more samo ona krivica, ‘
ki jo človek sam pretrpi — torej ga tudi ubije bodisi
celo pred očmi vseh bratov in sester. Toda Glauko :
mora biti poprej postavljen pred sodnijo svojih bratov,
škofa in apostola. Ubiti ni težko, in ubiti izdajico, to
je človeku tako prijetno, kakor ubiti volka ali med¬
veda, toda kaj, ko bi Glauko umrl nedolžen? Kako
naj prevzame na svojo vest novi uboj, novi greh in ,
novo razžaljenje božjega Jagnjeta?

»Za obsodbo ni več časa, moj sin,« odvrne Ki Ion,
»kajti izdajalec pojde iz Ostrijana naravnost k cesarju
v Ancij, ali pa se skrije v koči nekega patricija, ka-
teremu služi. Dam ti znamenje, katero pokažeš, ko bo
Glauko ubit, pa te še škof in veliki apostol blago -
slovita za to.«

Po teh besedah izvleče iz žepa droben novec, n?
kar seže po nož, ki mu je visel za pasom, načrta ž
njim na novcu znamenje križa in ga poda delavcu.

»To je obsodba za Glauka in znamenje za tebe-
Umoriš Glauka, znamenje pa pokažeš škofu, in on h
odpusti ta uboj, katerega nisi izvršil prostovoljno.«


191  —

Delavec stegne nehote roko po novcu, toda ker
mu je prvi uboj še preživo ostal v spominu, radi tega
začuti pri tem nekak tajni strah.

»Oče,« reče s prosečim glasom, »ali vzameš to
dejanje na svojo vest; ali si slišal sam Glauka, da
namerava izdati brate?«

Kilon je raz videl, da je treba priti na dan z
dokazi, spregovoriti nekatera imena, kajti sicer se v
orjakovo srce prikrade dvom.

Nakrat se mu zasveti srečna misel v glavi.

»Cui, Urban,« reče, »prebivam v Korintu, toda
moj rojstni kraj je otok Kos ter učim tu v Rimu
Kristusov nauk neko služabnico iz mojega kraja, kateri
je Eunika ime. Ona služi kot ,vestiplika‘ v hiši cesarje¬
vega prijatelja, nekega Petronija. V tej hiši sem torej
čul, kako se je Glauko ponudil, da hoče izdati vse
kristijane; vrhu tega je obljubil drugemu cesarjevemu
zaupniku, Viniciju, da mu med kristijani jioišče neko
deklico...«

Tu umolkne ter začuden pogleda delavca, čegar
oči so se nakrat razsvetlile, kakor oči divje zverine in
čegar lice je postalo nekako divje in grozno.

»Kaj ti je?« vpraša ga prestrašen.

»Nič, oče. Jutri ubijem Glauka!...«

Grk se zamisli, čez trenutek prime delavca za
•’oko ter ga obrne tako, da mu je mesec svetil na¬
ravnost v obraz. Gledal ga je dolgo, dolgo. Bilo je
videti, da omahuje, ne znajoč, ali ga naj še kaj vpraša,
r er  poizve vse, ali pa naj ostane pri tem, kar je po-
'zvedel, ali si domislil.

Naposled je vendar-le prevladala v njem pri¬
rojena mu previdnost. Oddahnil se je globoko enkrat,
dvakrat, na to položil zopet roko na delavčevo glavo
ter  ga vprašal s slavnostnim, resnim glasom:

»Torej pri svetem krstu so ti dali ime Urban ?«

»Da, oče!«

»Nu, mir bodi s teboj, Urban!«

192  —

XVII.

Petronij Viniciju :

»Slabo je s teboj, carissime ! Venera ti je oči-
vidno zmešala vse misli, odvzela ti razum, spomin in
moč, da ne misliš na ničesar drugega nego na lju¬
bezen. Prečitaj še enkrat to, kar si mi odgovoril na
moje pismo, in takoj spoznaš, kako je tvoja misel po¬
stala malomarna do vsega, kar se ne tiče Ligije, ker
se tvoj spomin bavi samo ž njo ter se neprestano
vrača k njej in kroži nad njo kakor jastreb nad svojini
plenom. Pri Poluksu, najdi jo že vendar, ker sicer te ,
tvoj ogenj spremeni v pepel ter se nemara celo spre- -
meniš v egiptovskega Sfinga, ki se je, kakor pripo¬
vedujejo, zaljubil v bledo Izido ter postal za vse ,
drugo gluh in slep in sedaj samo čaka po noči, da
more svojo drago zagledati s svojimi kamenitimi očmi.

Pojdi preoblečen na večer po mestu, ter obišči s-
svojim modrijanom hiše molitve kristijanov. Vse, kar
budi nadejo ter preganja dolgi čas, je vredno hvale.
Toda iz prijateljstva do mene me ubogaj še to : oni
Uršo, Ligijin suženj, je očividno nenavadno močen
človek; zato poišči Krotona in pojdite jo vsi trije iskat.
To bi bilo najbolj pametno in najbolj varno. Kristijani

— ako pripadata k njim Pomponija Grecina in Ligija,

— gotovo niso taki lopovi, za kakoršne jih smatrajo;
toda pri odnosu Ligije so pokazali, da ne poznajo
šale, ako gre za kožo kake ovčice iz njihove črede.
Kadar zagledaš Ligijo, vem, da se ne boš znal pre¬
magati in jo boš hotel takoj odpeljati; kako pa izvršiš
to sam s Kilonom ? Toda Kroton si bo znal pomagati,
naj bi Ligijo tudi deset takih orjakov, kakor je
Uršo, branilo. Ne daj se izkoriščati od Kilona, toda
za Krotona naj ti ne bo žal denarja. Izmed vseh svetov,
katere ti morem dati, je ta najboljši.

Tu so že nehali govoriti o mali Augusti in o teni,
da je vsled čarov umrla. Poppeja se je še časih spomni-


— 193  —

toda cesarjeve misli so se jele ukvarjati z nečem
drugim. Sicer pa, ako je resnica, da je božanstvena
Augusta zopet v drugem stanu, pa tudi spomin na
ono dete izgine brez sledu. Že smo nekoliko dnij v
Neapolu, ali bolje v Bajami.

Ako bi bil ti sposoben na kaj misliti, pa bi moral
odmev našega bivanja tukaj doleteti tudi na tvoja
ušesa, kajti v Rimu gotovo ne govore o čem drugem.
Dospeli smo semkaj v Bajo, kjer so nas iz početka
mučili spomini na mater ter grizenje vesti.

Ali že veš, kako daleč je že dospel Ahenobarbus?
Do tega, da je uboj matere zanj samo predmet nje¬
govih verzov ter povod predstave smešno- tragiških
prizorov. Njega je poprej mučila vest samo radi tega,
da je plašljivec. A sedaj, ko seje prepričal, da je svet
še vedno, kakor je bil pod njegovimi nogami, in se
noben bog ni maščeval nad njim, vidi se mu najpri¬
mernejše, da straši ljudi s svojo usodo. Večkrat vstane
po noči, trdeč, da ga preganjajo furije, pa nas zbudi
jz spanja, gleda okrog sebe, postavlja se kot glumač,
igrajoč ulogo Oresta, in sicer kaj slab glumač; de-
klamuje grške verze ter gleda, ali se mu čudimo. In
nii se seveda čudimo, a mesto da bi mu rekli: »pojdi
spat, bedak!« postajamo isto tako tragični ter branimo
velikega umetnika pred furijami. Pri Kastoru, moral
si izvedeti vsaj to, da je že javno nastopil v Neapolu.
Zbrali so vse Grke iz Neapola in približnjih mest,
kateri so napolnili areno s tako neprijetnim smradom
Po česnu in znoju, da sem zahvaljeval bogove za to,
da mi ni treba sedeti v prvih vrstah med Augustijanci,
marveč sem se nahajal z Ahenobarbom za areno. Ali
Pa hočeš verjeti, da se je bal? Da, bal se je v resnici!
jrijel me je za roko ter si'jo položil na srce, katero
l e  zares močno vtripalo.

Dihanje se mu je kratilo, in v hipu, ko bi imel
Nastopiti, je obledel kakor pergament, in na čelo so
mu  stopile kapljice znoja. A vendar mu je bilo dobro
Zna no, da so v vseh vrstah sedežev sedeli pripravljeni

13

194  —-

pretorijanci, oboroženi s palicami, s katerimi so bili
namenjeni, vzbujati strmenje in navdušenost. Toda
tega ni bilo treba. Nobena čreda opic iz okolice karta-
ginske ne more tako tuliti, kakor je tulila ta druhal.
Pravim ti, da je smrad po česnu segal celo do pri¬
zorišča. Nero se je priklanjal, stiskal si roke na srce,
metal z rokami poljube ter se jokal. Na to je planil
med nas, ki smo čakali za areno, kakor pijan, klicaje:
»Kaj je vsa posvetna slava proti tej moji slavi?«
Druhal pa je še vedno tulila in ploskala, znajoča, da
s tem izploska sebi milost, darove, zahvalne govore,
loterijne listke in nove prizore od cesarja-bedaka. Jaz
se jim niti ne čudim, da mu ploskajo, kajti kaj takega
se pri nas še ni videlo. Cesar pa je ponavljal vsaki
hip : Evo, kaj so Grki! Evo, kaj so Grki. In zdi se mi,
da se je od tega trenutka njegovo sovraštvo do Rima
še povečalo. Samo na sebi se razume, da so bili od¬
poslani v Rim poslanci s poročilom o tem, triumfu, in
sedaj pričakujemo svečane zahvale senata. Takoj po
prvem Neronovem nastopu se je tu pripetil čuden do¬
godek. Gledališče se je iznenadoma podrlo, toda šele
takrat, ko so gledalci bili že odšli. Bil sem na mestu,
toda nisem videl, da bi bili izpod podrtije izvlekli
kakega mrliča. Mnogi izmed Grkov gledajo na to,
kakor na jezo bogov, ker se je cesar izneveril svojemu
poklicu, toda on nasprotno trdi, da je to samo zna¬
menje naklonjenosti bogov, kateri očividno ljubijo nje¬
govo petje in vse one, ki poslušajo.

Radi tega so doprinašali zahvalne žrtve po vseh
templjih; zanj pa je to nova spodbuda, da pojde v
Ahajo. Vsekako pa mi je pred nekoliko dnevi rekel,
da se boji, češ, kaj poreče na to rimski svet, če se
mari ne upre zoper njega kakor iz ljubezni do njegai
tako tudi iz bojazni, da bi izostale delitev zrnja i®
gledališke predstave, ako se cesar še dlje časa mudi
v tujini.

Vsekako pa hočemo oditi v Benevent, da si ogk;
damo čevljarske igre, s katerimi se hoče odlikovati

195

Vacinij, od tod pa pojdemo pod varstvom božanstvenih
bratov Heleninih na Grško. Kar se mene tiče, sem se
že prepričal do dobrega, da človek med bedaki po¬
stane sam bedast ter da nahaja celo nekak čar v tej
bedastoči Grško in potovanje s tisoči citer, uprav
kakor nekak zmagoslavni pohod Balihov, sredi nimf
in bahhantek, ovenčanih z zelenimi mirtami in vinsko
trto, na vozovih, pred katerimi so zapreženi tigri, pa
cvetje, venci, vzkliki: evoe! godba, poezija ter plo¬
skajoča Hellada — vse to je slavno, toda mi tu gojimo
še drznejše namene.

Hočemo ustvariti nekako vshodno, bajčno cesar¬
stvo, državo palm, solnca, poezije ter sen spremeniti
v resnico, v jedino razkošje življenja. Hočemo pozabiti
na Rim in težišče sveta ter se nastaniti kje med
Grško, Azijo in Egiptom ; hočemo živeti ne življenje
ljudij, marveč življenje bogov, ne znati, kaj je vsak¬
danjost, jadrati v zlatih ladjicah v senci škrlatastih
jader po Arhipelagu; hočemo biti Apolin, Osirij in
Baal v jedni osebi, rudeti kakor zarja, svetiti se kakor
solnce, lesketati se kakor mesec, vladati, peti in sa¬
njariti... Ali mari verjameš, da se tudi jaz, ki imam
še vendar za jeden sesterc razuma, udajam tem do¬
mišljijam, misleč si, da so radi tega velike in neobi¬
čajne, ker so neizvršljive ... Taka država bi bila nekaj,
kar bi se ljudem čez mnogo stoletij zdelo slično sanjam.
Dokler Venera ne vzame na-se podobe nekake Ligije,
ali vsaj take sužnjice, kakor je Eunika; dokler živ¬
ljenje ni ozalšano z umetnostjo, pa je ono samo na
sebi pusto in prazno ter nam pogostoma kaže lice
opice. Toda Rudečebradec ne uresniči svoje nakane,
oodisi že radi tega, ker bi v onem bajnem kraljestvu
Poezije ne smelo biti prostora za izdajice, za podlost
'o smrt, med tem ko se v njem pod zastorom pesnika
skriva slab glumač, bedast voznik in dolgočasni tiran.
Neprestano ubijamo ljudi, kateri so nam v čemur si
b °di na poti. Revni Torkvat Silan je že mrlič. Pred
Nekoliko dnevi si je bil odprl žile. Lekanij in Licinij

13 *

— 196  —

sta le s strahom sprejela konzulstvo, stari Trasej ne
uide smrti, ker si prizadeva, biti pošten. Tigolin še
za-me doslej ni izmoledoval povelja, naj si odprem
žile. Potreben sem še ne samo kot elegantiae arbiter,
marveč kot človek, brez čegar sveta bi bilo potovanje
v Ahajo nemogoče. Vsekako pa si vedno mislim, da
prej ali poznej se mora tako končati. Ali pa veš, na
kaj vse mislim? Na to, da Rudečebradec ne dobi v
roke moje mirenske čaše, katero poznaš in občuduješ.
Ako boš ob uri moje smrti pri meni, dam ti jo. ako
bodeš daleč, pa jo hočem razbiti. Toda sedaj -imamo
pred seboj še čevljarski Benevent, olimpijsko Grško
ter fatum, ki vsakemu določuje njegovo neznano pot.
Bodi zdrav ter najmi si Krotona, sicer ti še drugič
vzamejo Ligijo. Kilona pa mi pošlji, kadar ga več ne
boš potreboval, naj sem že kjerkoli. Napravim iz njega
drugega Vacinija, in nemara se bodo senatorji in kon¬
zularni ljudje tresli pred njim, kakor se tresejo pred
vitezom Dretvo. Bilo bi dobro, ko bi človek doživel
to čudo. Kadar dobiš Ligijo, naznani mi to, da žrtvujem
za vaju par labudov in par golobov v tukajšnjem
okroglem Venerinem templu. Videl sem pred kratkim
v sanjah Ligijo na tvojih kolenih, čakajočo na tvoje
poljube. Potrudi se, da se uresničijo te moje sanje.
Naj na tvojem nebu ne bo oblakov; ako pa so, pa
naj bodo rudeči in duhteči kakor kake rože. Ostani
mi zdrav !«

XIX.

Komaj je Vinicij nehal čitati, pride v knjižnico
Kilon neoglašen, kajti služabnikom je bilo naročeno,
naj ga spuste vsaki hip, bodisi po dnevu ali po noči-

»Naj ti bo božanstvena mati tvojega velikodušnega
prednika Eneja je dejal — tako milostljiva, gospod,
kakor je bil meni milostljiv božanstveni sin Marijin.«

»Kaj to pomeni?« vpraša Vinicij, vstajaje od
mize, poleg katere je sedel.

— 197  —

Kilon dvigne glavo ter reče:

»Eureka!«

Mladi patricij osupne tako, da dlje časa ni mogel
spregovoriti besedice.

»Ali si jo videl?« vpraša ga nemiren.

»Videl sem Urša, gospod, ter govoril ž njim.«

»Ali veš, kje so jo skrili?«

»Ne, gospod! Drugi bi bil iz samega samoljubja
pokazal Ligijcu, da je uganil, kdo da je; drugi bi bil
poskušal poizvedeti, kje da stanuje ter bi naposled
dobil udarec s pestjo, da bi se ne brigal več za po-
zemeljske stvari, ker bi bil vzbudil v orjaku nezaupnost
ter povzročil, da bi še v tej noči bilo najdeno za de¬
klico drugo skrivališče. Jaz pa tega nisem storil,
gospod! Dovolj mi je, da vem, da Uršo dela pri
nekem mlinarju poleg Emporija, kateri se imenuje
Demas, uprav tako, kakor tudi tvoj oproščenec ; dovolj,
da sedaj kateri tvojih vrlih in zaupnih sužnjev gre
jutri lahko skrivoma za njim ter odkrije njegovo skri¬
vališče. Jaz ti samo prinašam zagotovilo, daje  božan-
stvena Ligija v Rimu, ker je Uršo tukaj, ter še drugo
novico, da nocoj po noči bodo vsi kristijani zbrani v
Ostri jan u.«

»V Ostrijanu? Kje je to?« seže mu v besedo Vi-
uicij, ki je očividno takoj hotel odriniti na naznačeno
mesto.

»To je stari liipogeum *) med Salarsko in No-
mentansko ulico. Oni pontifex maximus kristijanov, o
katerem sem ti pravil in katerega so pričakovali mnogo
pozneje, je že tukaj in nocojšnji večer bo krstil ter
učil na tem pokopališču. Oni se še skrivajo s svojim
naukom, kajti dasiravno še doslej ni nikakih raz¬
glasov, ki bi ga zabranjevali, morajo vendar-le biti
previdni, ker jih ljudstvo sovraži.

Uršo mi je rekel, da se vsi do poslednjega zbero
uocoj v Ostrijanu, kajti vsakdo hoče videti in slišati

*) Prostor pod zemljo.

— 198  —

onega, ki je bil prvi učenec Kristusov, katerega oni
imenujejo Mesijo. In ker pri njih tudi ženske z moškimi
vred poslušajo učenje, zato izmed žensk nemara ne bo
navzoča jedino le Pomponija, ker bi se pred Aulom,
častilcem starih bogov, ne mogla opravičiti, čemu je
po noči zapustila hišo. Ligija pa, gospod, ki se nahaja
pod varstvom Urša in njihovih starešin, pojde tjekaj
brezdvomno skupno z drugimi ženskami.

Vinicij, ki je živel doslej kakor v vročnici, pod¬
piran jedino od nadeje, je začutil sedaj, ko se mu je
imela ta nadeja izpolniti, nakrat tako slabost, kakor
jo začuti človek po dolgem potovanju, ko že meni
dospeti do cilja. Kilon to zapazi ter sklene, si to
izkoristiti.

»Tvoji ljudje stoje seveda na straži pri vratih, in
kristijanom mora biti to znano. Toda njim tega ni treba,
jih tudi ne bo ovirala, in dasiravno je od reke pa do
onih ulic precej daleč, vendar oni z veseljem pojdejo
tjekaj, da zagledajo onega .velikega apostola*. Sicer
pa oni imajo na tisoč sredstev, s pomočjo katerih
dospejo za obzidje. V Ostrijanu najdeš, gospod, Ligijo,
in ako bi, kar pa ne mislim, nje ne bilo tam, pa bo
tam Uršo, kajti obljubil mi je, da pride tjekaj ter ubije
Glauka, ali čuješ, plemeniti tribun ? Potem pa bodisi,
da pojdeš po njegovem sledu ter tako izveš, kje biva
Ligija, ali pa zapoveš svojim ljudem, naj ga kot mo¬
rilca ujamejo, in ko ga imaš v rokah, pa ga prisiliš k
priznanju, kam da je'skril Ligijo. Jaz sem storil svoje-
Drugi bi ti, gospod, dejal, da je popil z Ursom deset
vrčev najboljšega vina, ali da je zapravil ž njim v
igri scriptae duodecim deset tisoč sestercev, ali da je
za dva tisočaka kupil to novico... Vem, da bi mi tj
to nagradil dvojnotero, vsekako pa sem hotel biti
enkrat v življenju pošten, ker sem prepričan, da tvoja
darežljivost, kakor je dejal velikodušni Petronij, moj e
stroške obilno nadkrili.«

199

Vinici j, ki je bil vojak ter se je navadil nad¬
vladati se v vseh važnih slučajih, je urno premagal
svojo slabost ter dejal:

»Nadeja v mojo darežljivost te ne prekani, toda
ti pojdeš z menoj v Ostrijanum.«

»Jaz v Ostrijanum?« vpraša Kilon, ki ni imel
niti trohice volje iti tjekaj. »Jaz, plemeniti tribun, sem
ti obljubil najti Ligijo, nisem ti pa obljubil, da jo
za-te vjamem. Pomisli, gospod, kaj bi se zgodilo z
menoj, ko bi se oni ligijski medved, ki pobije Glauka,
nakrat prepričal, da ga je pobil po krivem? Mari bi
me ne smatral za povzročitelja storjenega uboja? Za¬
pomni si, gospod, da čim večji je kdo modrijan, lem
težavnejše mu je odgovarjati na vprašanja prostakov ;
kaj naj mu torej odgovorim, ko bi me vprašal, čemu
sem zatožil zdravnika Glauka? Ako pa si vendar-le
misliš, da se ti lažem, pa ti povem: plačaj mi še le
takrat, kadar ti pokažem hišo, v kateri prebiva Ligija;
danes mi pa pokaži samo košček svoje darežljivosti,
da ne ostanem brez nagrade, ako ti, gospod, (česar
pa naj te čuvajo bogovi) padeš v kako nesrečo. Tega
hi tvoje srce nikakor ne preneslo.«

Vinicij stopi k skrinji, stoječi na mramornastem
stojalu z imenom ,arca‘ ter, izvlekši iz nje mošnjiček,
ga vrže Kilonu.

»To so ,skrupuli‘,« reče. »Kadar bo Ligija v mojih
rokah, dobiš tak mošnjiček ,aurensov‘« *).

»Jupiter!« zakliče Kilon.

Toda Viniciju se naježe obrvi.

»Tu dobiš najpoprej jesti, na to pa si lahko
Počiješ. Do večera se ne ganeš od tod, ko pa napoči
noč, poj deš z menoj v Ostrijanum.«

Na Kilonovem obrazu se pojavi po vrsti strah in
omahovanje; na to pa se pomiri ter reče:

. .. *) Skrupuli, ali scrupulum, mal zlat denar, vreden približno

tre tji del aureusa ali zlatega franka.

— 200  —

»Kdo se ti more upreti, gospod ! Sprejmi te be¬
sede kot dobro naznanilo, kakor jih je sprejel tudi
naš veliki junak v Amonovem svetišču. Kar se mene
tiče, prevagajo ti ,skrupuli‘ (pri teh besedah potehta
mošnjiček) vse moje poprejšnje, da niti ne govorim o
tvojem prijateljstvu, v katerem počiva vsa moja sreča
in razkošj e ...«

Toda Vinicij mu nestrpljivo seže v besedo ter ga
vpraša, o čem se je razgovarjal z Ursom. Iz vsega
pa je bilo povsem jasno jedno, namreč da Ligijino
skrivališče danes najdejo, ali da jo bo mogoče ugra¬
biti še to noč, ko se bo vračala iz Ostrijana. Pri po¬
misleku na to se je polaščevalo Vinicij a naravnost
znorelo veselje. Sedaj, ko je imel zagotovilo, da jo
najde, sta tudi izginili zloba in jeza, ki sta se mu
vzbujali časih v duši. Za to veselje jej je odpustil vse
krivde. Mislil je samo na njo kot na drago in za-
željeno bitje, in zdelo se mu je, kakor bi se mu bila
vrnila z daljnega potovanja.

Hotel je že poklicati sužnje ter jim zapovedati,
naj z venci ozalšajo hišo; bil je pripravljen, odpustiti
vsem ; v tem hipu se ni srdil niti na Urša. Kilon,
kateri mu je bil doslej navzlic njegovih zaslug vsekako
zoprn, se mu je zdel nakrat zabaven in zaslužen
človek. Razjasnila se mu je hiša, zjasnile se mu oči,
zjasnilo se mu lice. Začel je znovič čutiti mladost in
razkošje življenja. Njegove dosedanje muke mu niso
dopuščale, da popolnoma spozna, kolika je bila njegova
ljubezen do Ligije. To je spoznal še le sedaj, ko ga
je prevzela nadeja, da bo konečno njegova. Težnja
po njej seje budila v njem, kakor se na pomlad budi
zemlja, ogrevana od solnca; toda to njegovo koprnenje
po njej ni bilo več strastno in divje, marveč radostno
in nežno.

Začutil je v sebi nekako brezmejno krepkost ter
bil prepričan, da mu vsi kristijani celega sveta, da,
niti sam cesar, ne odvzamejo Ligije, ko jo le enkrat
še zagledajo njegove oči. —

Kilon, obodren po njegovi radosti, poprime za
besedo ter mu jame dajati nasvete. Po njegovem
mnenju se še ni smelo misliti, da je igra že dobljena,
marveč je bilo treba ohraniti naj večjo previdnost, brez
katere se more še vse spriditi. Zaklinjal je Vinicija,
naj ne odnese Ligije iz Ostrijana. Treba je, da gresta
tjekaj z zakrito glavo in z zakritimi lici ter se uza-
dovoljita s tem, da iz kakega temnega kota pregledata
navzoče. Kadar zagledata Ligijo, bode najbolje, da
gresta od daleč za njo ter da skrbno pazita, v katero
hišo se umakne, in še le drugega dne, ob svitu, ob-
koljita to hišo s številnimi sužnji ter jo odneseta pri
belem dnevu. Ako je ona zastavljenka, pripada prav
za prav cesarju, torej je moči to učiniti brez vsake
zapreke. A v slučaju, ko bi je ne našla v Ostrijanu,
pojdeta za Ursom, in nasledek bo ravno tisti. Na
pokopališče ni mogoče priti z veliko množico ljudij ;
lahko bi s tem obrnila na-se pozornost, in kristijani
bi utegnili, kakor pri odnosu Ligije, pogasiti vse luči,
razpršiti se ali se poskriti v temi v skrivališča, ki
so samo njim znana. Razun tega se morata oborožiti,
Pa še bolje bi bilo vzeti s seboj dva krepka moža, da
bi bila v slučaju potrebe pripravljena na obrambo.

Vinicij je odobril vse te njegove nasvete ter,
spomnivši se nasveta, ki ga mu je dal Petronij, je
zapovedal svojim sužnjem, naj mu privedejo Krotona.
pdon, ki je v Rimu vse poznal, se je zelo pomiril, ko
je zaslišal ime znanega rokoborca (atleta), čegar nad¬
človeško moč je že večkrat občudoval ter takoj rekel,
da hoče iti v Ostrijanum. Mošnjiček, napolnen z veli¬
kimi aureusi, se mu je zdel s Krotonovo pomočjo
mnogo lože dosegljiv.

Radi tega je prisedel kaj dobre volje k mizi, h
kateri ga je poklical atrensij čez nekaj časa. Pri jedi
! e  pripovedoval sužnjem, da je prodal njihovemu
gospodarju čudovito mast, s katero je treba namazati
kopita najbolj lenim konjem, pa gotovo puste pri dirki
Xse  druge daleč za seboj. To mast ga je naučil delati

neki kristijan, kajti starejši kristijani so dokaj vešči
v čarih in čudežih, nego li tesalonski, dasiravno slavi
Tesalija po svojih čarodejnicah. Kristijani goje do
njega veliko zaupanje, in čemu ga goje, domisli si
lahko vsakdo sam, kdor ve, kaj pomenja riba. Tako
govoreč jim je pozorno gledal v obraz, nadejaje se,
najti med njimi kristijana in sporočiti to Viniciju. Ker
ga je ta nadeja prevalila, je začel jesti in piti ne¬
navadno poželjivo, hvaleč in zagotavljaje kuharja, da
ga hoče kupiti od Vinicija.

Njegovo veselje je kazila samo jedna misel, da
bo primoran iti po noči v Ostrijan; vsekako pa se je
tolažil s tem, da pojde tj e preoblečen, v temi ter
spremljan od dveh mož, katerih jeden je sloveč bo¬
rilec, znan po vsem Rimu, drugi pa patricij ter visok
vojaški dostojanstvenik. »Ako tudi zavohajo Vinicija,«
je dejal sam sebi, »se vendar ne drznejo dvigniti nanj
svojih rok; kar se pa mene tiče, naj bodo zadovoljni
ako zagledajo samo konec mojega nosa.«

Na to se je spomnil svojega razgovora z delavcem,
in ta razgovor ga je napolnil z zaupanjem in novo
nadejo. Niti trohice ni niti sumil, da bi ne bil ta delavec
Uršo. Vedel je iz pripovedovanja samega Vinicija in
od onih, ki so spremljali Lidijo iz cesarjeve palače, o
nenavadni moči tega človeka. In ker je vprašal Bu-
ricija po ljudeh, odlikujočih se z nenavadno močjo,
ni bilo nikako čudo, da mu je ta pokazal Urša. Tud 1
zadrega in razburjenost delavčeva, ko se je pred nji®
zmenil o Ligiji in Viniciju, nista dopuščali, dvomiti
o tem, da ga ti osebi ne zanimata. Delavec je tildi
omenil kesanje radi tega, ker je umoril človeka. Uršo
je res ubil Atacina, in konečno se je vnanjost delaVj
®0va popolnoma strinjala s tem, kar je pripovedoval
Vinicij o Ligu. Samo ime je še moglo vzbujati sum,
toda Kilonu je bilo že znano, da dobivajo kristijan’
pri krstu nova imena.

»Ako Uršo ubije Glauka,« je dejal Kilon sam P 1 ' 1
sebi, »bode dobro, ako ga pa ne ubije, pa bo to dobr°

— 203  —

znamenje, kako težavno je kristijanom ubiti človeka.
Saj sem vendar naznačil Glauka kot rojstnega sina
Judeževega in kot izdajico kristijanov; bil sem tako
zgovoren, da bi se bil omečil od mojih besed celo
kamen ter bi mi obljubil, pasti na Glaukovo glavo, a
vendar sem komaj naklonil onega ligiškega medveda,
da mi je obljubil, položiti nanj svojo taco. Lastne
krivde je treba odpuščati, za tuje ni dovoljeno, ma¬
ščevati se, kaj ti more torej, Kilon, groziti? Glauku
ni dovoljeno, da bi se maščeval nad teboj ... Ako ne
ubije Uršo Glauka za tako veliko krivdo, kakoršno je
izdaj stvo vseh kristijanov, ne ubije niti tebe za krivdo
tako malo, kakor je izdajstvo jednega kristijana. V
ostalem pa, kadar pokažem temu divjemu golobu
gnezdo one grlice, pa si umijem roke ter se preselim
nazaj v Neapol. Kristijani tudi govore o nekakem
nmivanju rok ; to je očividno i\ačin, da človek dobro
izvrši, ako ima s kom opraviti. Kako dobri so ti kri-
stijani, a vendar kako slabo se govori o njih !

O bogovi, taka je pravica na svetu.

Drag mi je ta nauk radi tega, ker zabranjuje

obijati.

Ker pa ne dovoljuje ubijati, pa gotovo tudi ne
dovoljuje ni krasti, ni goljufati, ni krivično pričati in
zato ne morem reči, da bi bil ta nauk lehak.

On očividno uči, ne samo srečno umirati, marveč
tudi pošteno živeti. Ako kedaj dospem do premoženja
ter bom imel tako hišo, kakoršna je ta, ter nekoliko
sužnjev, pa je mogoče, da postanem kristijan tako
dolgo, dokler mi bo to ugajalo. Kajti bogatin si more
dovoliti vse, celo to, da je kreposten... Da! To je
y era za bogatine, in nerazumljivo mi je, kako da je
'Ued njenimi spoznavalci toliko revežev. Kaj imajo od
tega in čemu dopuščajo, da jim čednost tako veže
r oke? O tem moram enkrat podrobneje premišljevati.

A med tem pa hvala tebi, Herm, da si mi po¬
lagal najti tega jazbeca. Toda ako si to storil radi
dveh jalovic s pozlačenimi rogovi, pa te ne poznam.

204  —

Sramuj se Argo, ubijalec ! Tako pameten bog, pa da
niti tega naprej ne vidi, da ne dobi ničesar. Ponudim
ti svojo hvaležnost, in ako daješ prednost dvema go¬
vedoma, pa si sam tretji, in v najboljšem slučaju bi
bil sposoben za pastirja, ne pa za boga. Čuvaj pa se
tudi, da kot modrijan ne dokažem ljudem, da te sploh
ni, ker bi vsi nehali prinašati ti žrtve. Bolje je, da si
ohraniš z modrijanom prijaznost.«

Tako se razgovarjaje s Hermom in sam s seboj,
se je vlegel na ležišče, si del plašč pod glavo ter čez
trenutek, ko so sužnji odnesli raz mizo posodo, zaspal.
Zbudil se je, ali bolje zbudili so ga še le tedaj, ko je
bil že dospel Kroton. Takoj je krenil v atrium ter
tam z očividno radostjo ogledoval močno postavo la-
nista, bivšega gladijatorja, katera je s svojo ogrom¬
nostjo napolnovala skoro ves atrium.

Kroton se je bil že pogodil z Vinicijem za plačilo
ponočnega pohoda ter mu je dejal:

»Pri Herkulu! Dobro, gospod, da si se oglasil že
danes, kajti jutri odrinem v Benevent, kamor me je
pozval plemeniti Vacinij, da se spoprimem z nekim
Sipaksom, najmočnejšim zamorcem, kar jih je rodila
Afrika. Lahko si misliš, gospod, kako njegov hrbtanec
zahrešči pod mojimi rokami; s to le pestjo mu iazbijem
črno njegovo bučo.«

»Pri Poluksu!« odvrne Vinicij. »Gotov sem, da
to tudi učiniš, Kroton.«

»In prav učiniš,« doda Kilon. »Da, le razbij m«
bučo. To je vrla misel in čin, ki je tebe vreden. Pr';
pravljen sem napraviti stavo, da to tudi izvršiš. Namaži
pa si sedaj ude z oljem, moj Herkul, ter opasaj se,
kajti vedi, da boš imel opravek s pravim Kakoffl-
Človek, ki čuva ono deklico, za katero je toliko m ar
dostojnemu Viniciju, mora biti strahovito močan.«

Kilon je dejal to radi tega, da spodbode Kroto-
novo častiželjnost; Vinicij pa reče:

— 205  -

»Tako je! Nisem ga sicer videl, toda rekli so mi,
da more zavleci bika kamor hoče, ako ga pograbi za
rogove. «

«Oj!« zakliče Kilon, ki si ni domišljeval, da je
Uršo tako močan.

Toda Kroton se porogljivo nasmeje.

»Zapovej, prečastni gospod,« reče, »da s to-le
roko pograbim onega, katerega želiš, pa se z drugo
še zmerom ubranim sedmerim takim Ligom ter pri¬
nesem dekle v tvojo hišo, naj si bi tudi vsi rimski
kristijani kot kalabrijski volkovi drvili za menoj. Ako
tega ne izvršim, pa se dam nabiti v tem impluviju
do krvi.«

»Ne dovoli mu tega, gospod!« zakliče Kilon. »Oni
jamejo lučati v nas kamenje, in kaj nam v tem slučaju
pomaga njegova moč? Ali mar ni bolje, odnesti de¬
klico iz njene hiše, da niti nje, niti sebe ne izpostav¬
ljamo poginu ?«

»Nu, pa bodi tako, Kilon!« reče Vinicij.

»Tvoj denar, tvoja volja ! Zapomni si, gospod,
samo to, da jutri odrinem v Benevent.«

»Imam pet sto sužnjev v samem mestu,« odvrne
Vinicij.

Na to jima da znamenje, naj odideta; sam pa
gre v biblioteko, kjer sede ter napiše Petroniju na¬
slednje besede:

.. »Kilon je našel Ligijo. Nocojšnji večer pojdem ž
J 1 ! 1111  in s Krotonom v Ostrijan in takoj jutri jo ugrabim
ter  odnesem iz njene hiše. Naj izlijejo bogovi na-te
y se svoje blaženstvo. Bodi zdrav, carissime ; veselje
1111  ne dopušča, da bi ti pisal dalje.«

In odloživši trs, jame čvrsto hoditi semtertje, z
Ur nimi koraki, ker ga ni samo premagovala radost,
Marveč tudi vročnica. Zagotavljal je samega sebe, da
i K 1  b° Ligija že v njegovi hiši. Ni še sicer vedel,
j ako hoče postopati ž njo; čutil pa je, da hoče biti
• l ei * sluga, ako ga bo samo hotela ljubiti. Spomnil se
J e  Aktijinega zagotovila, da ga Ligija ljubi, in to ga

— 206  —

je globoko ganilo. Treba je samo premagati neko de¬
kliško sramežljivost ter neko obljubo, katero krščanstvo
očividno zahteva od nje. Ako je temu tako ter bo
Ligija konečno v njegovi hiši, pa se tudi uda bodisi
njegovi nežnosti ali sili. Na to pa poreče sama sebi:
»Izvršeno je« in od tega časa mu bo pokorna in lju¬
beča žena.

Prihod Kilonov mu pretrga prod teh blažilnih
misli j.

»Gospod,« reče Grk, »še sem se spomnil; kaj, ko
bi imeli kristijani nekaka znamenja, nekake ,tessere‘,
brez katerih bi nihče ne mogel priti v Ostrij anum ?
Vem, da je to v navadi pri njihovih hišah molitve,
ker sem sam dobival take tessere od Euricija. Dovoli
mi torej, gospod, iti k njemu, da ga vprašam po tem
ter si preskrbim taka znamenja. —«

»Prav, plemeniti modrijan,« odgovori Vinicij ve¬
selo, »govoriš kot previden človek, in za to zaslužiš
pohvalo. Pojdi torej k Euriciju, ali kamor koli hočeš,
toda za poroštvo pustiš tukaj na mizi oni mošnjiček,
ki si ga prejel.«

Kilon se je namrdnil, ker se ni rad ločil od de¬
narja, naposled pa je le učinil, kakor mu je bilo
ukazano, ter odšel.

Od Karina do cirka, poleg katerega se je na¬
hajala Euricijeva štacuna, ni bilo posebno daleč; zato
se je Kilon vrnil še pred večerom.

»Prinesel sem znamenja, gospod. Brez njih bi
nas ne spustili noter. Poizvedel sem tudi dobro za
pot ter takoj povedal Euriciju, da. potrebujem zna¬
menja samo za svoje prijatelje, češ, da sam tjekaj ne
pojdem, kajti za-me starca je tjekaj predaleč. Sicer p®
jaz itak jutri zagledam velikega apostola,' kateri mi
ponovi najlepše odlomke iz svoje pridige.«

»Kako? Ne pojdeš ? Moraš iti!« reče Vinicij.

»Vem, da moram iti, toda pojdem dobro našemljen
in tudi vama svetujem, da to učinita, sicer utegnem 0
splašiti te tiče.«

s

— mi —

Na to se jamejo pripravljati na pot, kajti že se
je jelo mračiti. Oblekli so galijske plašče s kuklicami
ter vzeli svetilnice. Vinicij je še preskrbel sebi in
svojima tovarišema kratke krive nože. Kilon si je del
na glavo vlasnljo, katero si je bil preskrbel na poU
od Euricija. In tako so šli, podvizajoči se, da bi do¬
speli k nomentanskim vratom poprej nego jih zapro.

XX.

_ Šli so čez vicus Patricius poleg Viminala k
starim niminalskim vratom na oni strani mesta, kjer
je Diokleeij postavil pozneje sloveče kopališče. Šli so
mimo ostankov obzidja Servija Tulija ter skozi za¬
puščene ulice dospeli na nomentansko cesto, da od
tod krenejo na levo proti Salariji, kjer so dospeli na
griče, na katerih je bilo vse polno jam za pesek, a
semtertje tudi grobovi. Med tem se je bilo že popol¬
noma stemnilo, in le težavno bi bilo najti pot, ko bi
jim je ne bili, kakor je napovedal Kilon, kazali sami
Kristijani. Toda na desno, na levo in spredaj so bile
yideti temne sence, ki so se oprezno bližale k peskovim
jamam. Nekateri onih ljudij so nesli svetilnice, za¬
krivaj e jih kolikor mogoče s svojimi plašči, drugi so
rii v temi, ker so bolje poznali pot.

Izkušeni vojaški pogled Vinicijev je dobro raz¬
ločil po gibanju mladeniče od starcev, podpirajočih se
°t> palico, in od žensk, zavitih v dolge halje.

Redki popotniki in vaščani, odhajajoči iz mesta,
P očividno smatrali te ponočne potnike za delavce,
mteče k peščenim jamam, ali pa za pogrebne družbe,
k 1  so na noč priredile svoje obredne obhode. Cim
pije je šel mladi patricij s svojima spremljevalcema,
em  več svetilnic je migotalo okrog jam, tem bolj je
karaščalo število oseb. Nekateri so peli z zamolklimi
glasovi: »Vstani, kdor spiš«, ali »Vstani od mrtvih«,

— 208  —

časih so usta moških in žensk ponavljala ime Kristu¬
sovo. Toda Vinicij se ni dosti zmenil za te besede,
ker si je mislil, da je nemara katera teh temnih senc
Ligija. Nekateri, dospevši v obližje, so jih pozdrav¬
ljali, govoreči: »Mir bodi z vami«, ali »Hvala Kri¬
stusu!« Toda Vinicija je prevzemal nemir, in srce mu
je jelo burno utripati, kajti zdelo se mu je, da sliši
Ligi j in glas. Njej podobne osebe in njenemu kretanju
podobno gibanje ga je vsaki hip varalo v temi, in ko
se je nekolikokrat prepričal o tem, izgubil je zaupanje
v svoje oči.

Pot se mu je zdela zelo dolga. Okolica mu je
bila dobro znana, toda v temi se ni mogel spoznati.
Vsaki hip so naleteli na ozke predore, na kosce zidu
in na nekake zgradbe, katerih se ni spominjal. Na¬
posled je pokukal skozi oblake mesec ter osvetlil
okolico bolje nego medle svetilnice. V daljavi se je jelo
nekaj bliščati nalik ognju ali plemenu baklje. Vinicij
se je sklonil h Kilonu ter ga vprašal, ali je to Ostrijanuni.

Kilon, na katerega so noč, oddaljenost od mesta
ter one postave, podobne prikaznim, močno vplivale,
odgovori z nekoliko negotovim glasom :

»Ne vem, gospod, nikdar še nisem bil v Ostrijanu.
Toda lahko bi hvalili Kristusa kje bliže mesta.«

Oez nekaj časa zapazi, da mu je potreben raz¬
govor, da s tem obodri svoj pogum, torej je dodal:

»Shajajo se kakor ubijalci, k večjemu, ko bi me
oni Lig ne bil nalagal.«

Tudi Vinicij, ki je neprestano mislil na Ligijo, se
začudi tej previdnosti in tajinstvenosti, s katero so se
kristijani shajali, hoteči poslušati svojega višjeg a
pastirja.

»Kakor vse druge vere,« reče, »tako ima tudi ta
med nami svoje spoznavalce, toda kristijani so židovska
sekta. Čemu se torej shajajo tukaj, ko pa za Tibero
stoji židovski tempel, v katerem Židje pri belem dnevu
darujejo žrtve.«

209

»Nikakor, gospod. Židje so uprav njihovi naj¬
hujši sovražniki. Rekli so mi, da pod sedanjim ce¬
sarjem bi bilo skoro prišlo do boja med Židi in njimi.
Cesarju Klaudiju je bilo tako zoprno ono gibanje, da
je izgnal vse Žide; sedaj pa je ta ukaz uničen. Kri¬
stijani pa se skrivajo pred Židi in pred našim ljud¬
stvom, katero jih, kakor vam je znano, sovraži.«

Nekaj časa so šli molče. Kilon, čegar strah je
naraščal sorazmerno s tem, kolikor bolj so se od¬
daljevali od mestnih vrat, reče naposled :

»Vračaje se od Euricija, sem si izposodil pri nekem
brivcu vlasuljo, v nosnice pa sem si potlačil dva boba.
Ne morejo me spoznati. Ko bi me pa tudi spoznali,
me ipak ne umore. To niso hudobni ljudje, marveč
so nasprotno vrlo pošteni ljudje, katere ljubim in visoko
cenim.«

»Ne hvali jih pred časom,« odvrne mu Vinici j.

Med tem pridejo v ozek prekop, obkoljen od obeh
stranij z nasipom, nad katerim je bil na nekem mestu
Položen vodovod. Ko se je zopet pokazal mesec izza
oblakov, zagledajo na koncu jame zid, podkrit z
bršljanom, čegar listje se je v mesečini svetilo kakor
srebro. To je bil Ostrijanum.

Viniciju jame urneje utripati srce.
v Pri vratih sta dva fossora *)  pobirala znamenja.
jez  kratko je stal Vinicij s svojima spremljevalcema
dovolj obširnem jjrostoru, ograjenem od vseh stranij
z  zidom. Tu in tam so stali spomeniki, na sredi pa je
... videti hipogeum ali kripta, čegar spodnji deli so
icali pod zemeljskim površjem, kjer so se nahajali
Podzemeljski grobovi. Pred vhodom v kripto (grob-
llco ) je šumel vodomet.

.Bilo je videti na prvi pogled, da preveliko število
d C  .1 m ore iti v grobnico. Vinicij si je torej lahko
°mišljal, da se bo vršila pobožnost pod milim nebom
v. a  Prostoru, na katerem se je zbrala znatna mno-
' lea  ljudij.

*) Kopači peska.

14

- 210  —

Kakor daleč je bilo moči dogledati, je migotala
svetilnica pri svetilnici, dasi jih je dokaj prišlo brez
luči. Razun nekoliko glav, ki so bile odkrite, so vsi
navzoči iz strahu pred izdajalci ali pred hladom imeli
glave zakrite, in mladi patricij je pomišljal s strahom,
ako ostanejo vsi tako zakriti do konca, da mu pri
tako medli svetlobi Ligije ne bo mogoče spoznati.

Povsem nepričakovano prižgo ljudje pred grob¬
nico nekoliko smolnatih bakelj, katere zložijo v gro-
mado.

Zjasnilo se je. Množica jame čez nekaj časa peti
neko čudno pesem. Vinicij še nikdar v svojem živ¬
ljenju ni slišal podobne pesmi. Ono isto koprnenje,
katero je odmevalo iz pesmi, ki so jo poluglasno pre¬
pevali ljudje, ko so korakali proti pokopališču, je
donelo tudi sedaj iz te pesmi, samo da dokaj glasneje
in slovesnejše, ter je proti koncu postalo tako veliko in
presunljivo, kakor bi ob enem z ljudmi začelo ko¬
prneti tudi vse pokopališče. Zdelo se je, da se glasi
v tem nekak klic na pomoč, nekaka pokorna prošnja
za rešitev v tej temi. Zdelo se je, kakor da kvišku
povzdignene glave vidijo nekoga visoko tam gori, kako
ga kličejo, da naj stopi k njim.

Ko je pesem utihnila, je napočil tak tajnosten
trenutek pričakovanja, da so Vinicij in njegova to¬
variša pogledali nehote proti zvezdam, kakor bi pri'
čakovali, da se zgodi nekaj nenavadnega. Vinicij j®
videl v Mali Aziji, v Egiptu in v samem Rimu dokaj
raznih svetišč, poznal mnogo veroizpovedanj, slišal
dokaj pesmij, tu pa je še le prvič zagledal ljudi, ki
kličejo boga ne radi tega, ker on hoče, da iz vrše
nekak odločen obred, marveč take, ki v resnici koprn®
za njim z vsem svojim srcem, kakor koprne otroci za
svojim očetom, ali za svojo materjo. Človek bi moral
biti slep, da ne bi spoznal, da ti ljudje ne časte saiu°
svojega boga, marveč ga tudi iz vse duše ljubijo, j n
tega Vinicij doslej ni videl v nobeni deželi, pri nobeiiik
obredih, v nobenem svetišču: zakaj v Rimu in « a

— 211  —

Grškem so oni, ki so še skazovali bogovom čast,
delali tako radi tega, da si pridobe njih naklonjenost,
ali pa iz strahu; toda nikomur ni prišlo na misel, da
bi jih ljubil.

Daši je Vinicij mislil samo na Ligijo, iskaje jo
skrbno med množico, vendar ni mogel prezreti tako
čudnih in nenavadnih rečij, ki so se godile okrog njega.

Hipoma vrže nekdo zopet nekaj bakelj na ognjišče,
in rudasta svetloba zalije pokopališče. V tem hipu
dospe iz grobnice starec, ogrnen s plaščem, toda
gologlav, ter stopi na kamen, ki je stal pred ognjem.

Množica se zgane. Glasovi okrog Vinicija jamejo
šepetati: »Peter! Peter ! ...« Nekateri pokleknejo, drugi
jamejo stezati k njemu roke. Nastala je tako globoka
tišina, da je bilo slišati vsaki ogelj, ki je padel od
gorečih bakelj, oddaljeni ropot voza na nometanski
cesti ter piš vetra v pinijah, ki so rastle okrog po¬
kopališča.

Kilon se pripogne k Viniciju ter pošepeta:

To je on! Prvi učenec Kristusov, ribič!«

Starec pa dvigne kvišku svojo desnico ter pre¬
križa z znamenjem križa zbrane vernike, ki se vsi
spustijo na kolena. To je učinil tudi Vinicij s tova¬
rišema, ker se niso hoteli izdati.

Mladi človek ni znal nadvladati svojih vtisov,
^delo se mu je, da ona postava, katero vidi pred
seboj, je dovolj preprosta — in nenavadna, in kar je
se  več, da ta njena nenavadnost izvira prav iz njene

Preprostosti.

Starec ni imel mitre na glavi, niti hrastovega
'enca na sencih, niti pahne v roki ali zlate table na
Prsih, niti bele obleke, pretkane z zvezdami. Skratka:
011  ni imel na sebi nikakšnih znakov, kakoršne so
nosili vzhodni, egiptovski in grški duhovniki, ali
riI »ski flamini.

v  In Vinicij znovič začuti isto razliko, ki jo je bil
acutil, poslušaje pesem kristijanov. Ta ,ribič' se mu
1  videl sličen nekakemu velikemu duhovniku, izurje-

14 *

— “212  —

nemu v obredih, marveč se mu je zdel kot nekaka
preprosta, stara in neizmerno spoštljiva priča, ki pri¬
haja iz daljave, da tu pove neko resnico, katero je
videl, katere se je dotikal, katero je veroval, kakor
verujemo v to, kar je dokazano, pa se je v to resnico
tudi zaljubil radi tega, ker je vanjo veroval.

Na njegovem licu se je zrkalilo tako prepričanje,
kakor je resnica sama. Vinicij, ki je bil skeptik, se
ni hotel udati njegovemu vplivu, pač pa se je udal
nekaki vročinski radovednosti, češ, kaj pride sedaj iz
ust tega tajnostnega tovariša »Kristusovega« in kakšen
je nauk, ki ga spoznavata Ligija in Pomponija Grecina.

Peter je začel govoriti. Govoril je kakor oče, ki
opominja otroke ter jih uči, kako morajo živeti Na¬
lagal jim je, naj se odrečejo sijajnosti in razkošju;
naj ljubijo revščino, istino in čistost ; naj potrpežljivo
prenašajo krivice in proganjanja; naj bodo pokorni
svojim višjim ; naj se čuvajo izdajstva, laži in obre¬
kovanj ; naj bodo vzgled ne samo drug drugemu med
seboj, marveč tudi poganom. Vinicija, kateri je smatral
za dobro samo to, kar mu je moglo vrniti Ligijo, in
za zlo vse to, kar je delalo ovire med njim in njo, so
se neprijetno dotaknili in ga celo razjezili nekateri
nauki, kajti zdelo se mu je, da priporočaje čistost in
borbo s strastmi, starec ne samo obsoja njegovo lju¬
bezen, marveč celo oddaljuje od njega Ligijo ter jo
utrjuje v odporu. Razumel je, da Ligija — ako je med
navzočimi ter posluša te besede in si jih ohrani v
srcu, mora misliti i v tem hipu nanj kakor na ne-
vredneža, na sovražnika tega nauka. Pri pomisleku
na to se ga je polastila jeza. »Kaj sem tu slišal no¬
vega ?« je rekel sam sebi. »To bodi oni tajnostni nauk •
To je že slednjemu znano, vsakdo je to že slišal.
Revščino in zmernost v potrebah priporočajo tudi
ciniki, čednost je priporočal tudi Sokrat kot staro in
dobro stvar. Ali mar vsak prvi odličnejši stoik, kakor
na primer Seneka, ki ima pet sto miz iz cedrovega
lesa, ne hvali zmernosti, ne priporoča resnice, strplji'

— 213  —

vosti v nezgodah, stanovitnosti v nesreči; ali mar ni
vse to liki pokvarjeno žito, katero miši jedo ter ga
ljudje ne marajo jesti, ker se je vsled starosti pokva¬
rilo?« Razun jeze je čutil mladenič tudi nekako raz¬
očaranje, ker se je nadejal, da se mu tu odkrijejo
nekake nepoznane, čarobne tajnosti, vrhu tega si je
še domišljeval, da tu začuje govornika, ki bo s svojo
zgovornostjo vzbujal začujenje, toda slišal je same
preproste besede brez vsakega lepotičja. Čudil se je
samo tej tišini in pozornosti, s katero je množica po¬
slušala. In starček jim je zabičeval dalje, da naj bodo
dobri, tihi, pravični, ubogi in čisti, a to ne radi tega,
da najdejo mir v življenju, marveč da po smrti žive
v Kristusu v takem veselju, v taki slavi in razkošju,
kakoršnega še nihče ni okušal v življenju. In tu je
Vinicij, dasi je še pred kratkim to zanikaval, moral
priznati, da je vendar-le velika razlika med naukom
tega starca in med tem, kar so učili ciniki, stoiki, ali
drugi modrijani, kajti ti so krepost in čednost pripo¬
ročali kot nekaj razumnega in priporočljivega za živ¬
ljenje, ta pa je za nje obljuboval neumrljivost, in sicer
ne kakšno slabo, tužno in čemerno umrljivost pod
zemljo, marveč sladko in sijajno, slično neumrljivosti
samih bogov.

Govoril je o večnosti kot o nekaki povsem gotovi
resnici, radi česar je pri taki veri pridobila čednost
neomejeno ceno, in trpljenje v tem življenju je postalo
nekaj neverjetno blagega, kajti trpeti začasno za ne¬
skončno bodočo srečo, to je vse kaj drugega nego
za  to, ker to zapoveduje red v prirodi. In starec je
govoril dalje, da resnico in čednost moramo ljubiti
radi nju samih, ker najvišji predstavitelj istine in
rednosti je Bog sam ; kdor torej nju ljubi, ta ljubi Boga
samega ter postane njegovo ljubljeno dete. Vinicij
l e ga ni dobro razumel, toda vedel je to. že davno, iz
nesed, ki jih je bila rekla Pomponija Grecina Petroniju,
” a v je ta Bog po mnenju Kristijanov jeden in vsemo-
g°čen, in ko je sedaj še slišal, da je najpravičnejši in

- 214  —

najboljši, pa mu je nehote prišlo v misel, da proti
takemu Bogu so Jupiter, Saturn, Apollo, Junona,
Vesta in Venera kot nekakšna nepotrebna drhal, ka¬
terih vsakdo ravna na svojo pest. Toda najbolj je mladi
mož še osupnil nad tem, ko je starec začel učiti, da
Bog je ob enem tudi sama ljubezen; kdor torej ljubi ljudi,
ta izvršuje njegovo najvišjo zapoved. Ni pa tudi dovolj,
da ljubimo ljudi svojega plemena, ker je Bog-človek
za vse prelil svojo kri ter tudi med pagani naše; svoje
izvoljence ; ni tudi dovolj ljubiti one, kateri nam dobro
delajo, kajti Kristus je odpustil tudi Židom, ki so ga
izdali v smrt, in rimskim vojakom, ki so ga pribili na
križ ; radi tega je treba onim, kateri nam delajo kri¬
vico, ne samo odpuščati, marveč jih tudi ljubiti in pla¬
čati jim hudo z dobrim; ni tudi dovolj, ljubiti dobre,
marveč je treba ljubiti tudi hudobne ljudi, le z lju- ,
beznijo moremo izpuliti iz srca njih zlobo.

Kilon je pomislil pri teh besedah, da je njegov
trud zaman in da se Urban nikdar ne odloči, ubiti j
Glauka v tej noči, niti kedaj pozneje. Razveselil p a
se je nad daljšimi zaključki, ki jih je posnel iz nauka j
tega starca: da niti Glauko ne ubije njega, ko bi ga j
tudi našel in spoznal. Vinicij pa ni več mislil na to,
da v starčevih besedah ni ničesar novega, marveč se
je vprašal zamišljen: Kakšen je ta Bog? Kakšen je S
ta nauk? Kakšno je to ljudstvo? Vse, kar je slišal, ,
ni se moglo razvrstiti v njegovi glavi. Vse to so bili j
zanj neki nenavadni in doslej nečuveni pojmi.

Čutil je, ko bi hotel iti sam za tem naukom, da !
bi moral izročiti ognju svoje mišljenje, običaje, svoj
značaj, vso svojo dosedanjo čud ter vse to spaliti v
pepel in začeti novo življenje pod zapovedništvom
nove duše. Nauk, ki mu je veleval, naj ljubi Parte,
Grke, Egipčane, Gale in Britance, da naj odpušča
svojim sovražnikom ter naj jim vrača dobro za hudo,
zdel se mu je nekaka neumnost, toda ob enem je čutih
da tudi v tej neumnosti je nekaj nenavadnega, česal
ni našel pri vseh dosedanjih modrijanih.

— 215  —

Domislil si je, da je ta nauk neizvršljiv, to pa
radi tega, ker je božji. Zametoval ga je v duši, toda
čutil, da odhaja od njega, kot od livade polne cvetic
upajajoče vonjave, radi katere, ko jo je enkrat jel
srkati, mora kakor v deželi Lotofagov pozabiti na vse
drugo ter samo po njej koprneti. Zdelo se mu je, da
v tem nauku ni nič stvarnega, kakor tudi to, da razun
njega je vse ostalo ničevo ter ni niti vredno, da bi
človek na to mislil. Obkoljevale so ga nekake prikazni,
na katere ni kedaj mislil, nekake orjaške sence in
oblaki. .. Pokopališče se mu je zdelo kot nekako zbi¬
rališče znorelcev, toda ob enem tudi kot nekak taj-
nosten in strašen prostor, na katerem se, na nekakih
mističnih tleh, rodi nekaj, česar še doslej ni bilo na
svetu. Spomnil se je vsega, kar je starec od prvega
trenutka govoril o življenju, o resnici, o ljubezni, o
Bogu, in v mislih mu je zasvetila taka svetloba, kakor
če nam kdo iznenadoma posveti pred oči. In kakor
je navadno to ljudem, ki so posvetili vse življenje
jedni svrhi, je premišljeval tudi on vse to s stališča
ljubezni do Ligije ter pri tej leskeči svitlobi videl
samo jedno : ako je Ligija na pokopališču, ako posluša
hi spoznava ta nauk, da ne bo nikdar njegova ljubica.

In sedaj je prvokrat od onega časa, kar jo je
spoznal v A ulovi hiši, Vinicij začutil, da ona ne bo
njegova, ako jo tudi najde. Doslej mu še ničesar po¬
dobnega ni prišlo na misel, in tudi sedaj si ni mogel
napraviti o tem stalnega računa, ker je bilo to samo
neka kalna slutnja nenadomestljive zgube, neke ne¬
pričakovane nesreče. In prevzel ga je nemir, ki se je
kmalo spremenil v vihro jeze proti kristijanom sploh
'n proti starcu posebe. Ta ribič, katerega je na prvi
Ppgled smatral za preprostega človeka, je vzbujal v
njem sedaj nekak čuden strah ter se mu kazal kot
nekak tajnostni fatum, ki neizprosno in ob enem
tr agično odločuje njegovo usodo.

Fossor je priložil znovič nekoliko bakelj na ogenj,
Ve ter je nehal šumeti, in plamen se je dvigal naravnost

— 216  —

proti bledim zvezdam. Starec se jc spomnil smrti Kri¬
stusove ter začel govoriti samo o Njem. Vsi so pri¬
držali sapo v prsih, in tišina je bila še večja nego
poprej, da se je skoro čulo,. kako jim utripajo srca.
Ta človek je to videl ter pripoveduje tako, kakor oni,
kateremu se je vsaka podrobnost vtisnila v spomin,
da kadar zapre oči, še zmerom to vidi. Pripovedoval
jim je, kako se je vrnil od križa domu z Janezom,
kako sta presedela dva dni in dve noči brez jedi in
pijače vsa žalostna, prestrašena in razočarana, pod¬
pirajoča si glavo ob roke ter razmišljajoča o tem, da
je On umrl. Oh, kako jima je bilo hudo, kako hudo! Ze
je napočil tretji dan, že je zora pobelila zidove, a ona
z Janezom sta še zmerom sedela brez sveta, brez
nadeje. In ker ju je že začel mučiti spanec (ker sta
že noč pred Njegovo smrtjo prečil la brez spanja), sta
se večkrat sprebujala ter jela znovič tarnati.

Komaj pa je izšlo solnce, je pritekla Marija Mag¬
dalena kakor brez sape in z razpuščenimi lasmi k
njima, kličoča: »Odnesli so nam Gospoda!« Ko sta ona
to čula, sta vstala ter odšla h grobu. Janez, ki je bil
mlajši, je zdirjal naprej, zagledal prazen grob, toda
ni se .drznil vstopiti. Še le ko so bili vsi trije skupaj,
je vstopil on, ki jim to govori, in zagledal na kamenu
ogrinjalo, toda telesa ni našel.

Prešinil jih je strah, kajti mislili so si, da so
duhovniki Kristusa vzeli, in oba sta se še v večjih
skrbeh in večji žalosti vrnila domu. Med tem so do¬
speli še drugi učenci ter začeli skupno tarnati, da jih
združene Gospod Bog lože usliši. Tudi ona sta bila
vsa potrta, ker sta pričakovala, da njuni učitelj odkupi
Izrael; ker pa je danes bil že tretji dan, kar je umrl,
nista razumela, čemu je Oče zapustil Sina, in raj še bi
bila imela, da ne zagledata drugega dne ter umrjeta,
tako težko jima je bilo to breme.

Spomin na one strašne trenutke je še sedaj i z '
vabil starcu dve solzi iz očij, kateri je bilo lahko

— 217  —

opaziti pri svitu ognja, kako sta mu strkljali po sivi
bradi.

Stara, skoro povsem plešasta glava se mu je jela
tresti in glas mu je zamrl v prsih. Vinicij si je rekel
v duhu: Ta človek govori resnico ter se joče nad njo.
Pa tudi preproste poslušalce je stisnila žalost za grlo.
Slišali so že večkrat o mukah Kristusovih in bilo jim
že znano, da veselje nastopi po žalosti; ker pa jim je
to pripovedoval apostel, ki je sam vse to videl, so
obupno vili roke ter še huje jokali in tarnali.

Polagoma so se pomirjali, kajti premagala jih je
želja, da bi še več slišali. Starec je zaprl oči, kakor
bi hotel bolje videti v duši minule dogodke, in na¬
daljeval je tako-le:

»Ko smo tako tarnali, je znovič pritekla k nam
Marija Magdalena, govoreča, da je videla Gospoda.
Ker ga pa radi prevelike svetlobe ni mogla spoznati,
si je mislila, da je to vrtnar, toda on jej je dejal:
»Marija!« Na te besede je ona hipoma vskliknila :
»Rabboni!« ter mu padla k nogam. On pa jej je za¬
povedal, naj gre k njegovim učencem, in potem zginil.
Toda oni, njegovi učenci, jej niso verjeli, in ko se je
od veselja jokala, so jo nekateri karali, drugi pa so
si mislili, da jej je žalost zmešala pamet, ker jim je
bila tudi rekla, da je v grobu videla angela, oni pa,
Prišedši tjekaj, so videli, da je grob pust in prazen.

Zvečer pa je prišel Kleofas, ki se je bil napotil
p dragim učencem v Emavs ter se ž njim urno vrnil.
Rekel je zbranim učencem: »Gospod je zares vstal!«
Na to smo se zaprli v hišo boječi se Židov. Med tem
Pa se je On prikazal v sredi med nami, dasi vrata
niso zaškripala, in ko smo se prestrašili, nam je dejal:
Mir vam bodi!

In videl sem Ga, kakor so ga videli vsi drugi,
a On je bil kakor svetloba, kakor sreča naših src,
* er  smo se bili prepričali, da je vstal od mrtvih in

- 218  -

da se morje posuši, gore se spremene v prah, njegove
slave pa ne bode konec.

In čez osem dnij je Tomaž Didim vtaknil svoje
prste v Njegove rane ter se dotaknil Njegove strani,
in na to, padši k Njegovim nogam, zaklical: »Moj
Gospod in moj Bog!« On pa mu je dejal: »Sedaj
veruješ, ker si me videl. Blagor onim, ki niso videli,
pa vendar verujejo!« Tudi mi smo slišali te besede,
tudi naše oči so ga gledale, kajti bil je med nami.«

Vinicij je vse to slišal, in ž njim se je zgodilo
nekaj čudnega. Pozabil je za trenutek, kje da je, ter
zgubil sčasoma svojo zavednost in svojo zdravo sodbo.
Ni mogel verjeti tega, kar je starec pripovedoval, toda
čutil je, da bi človek moral biti slep in da bi se
skregal s svojo pametjo, ko bi pripustil, da laže ta
človek, kateri pravi sam: »Videl sem.« Bilo je nekaj
v njegovem ganutju, v njegovih solzah, v vsej njegovi
postavi, v vseh njegovih besedah, kolikor jih je izustil,
da se ni moglo niti dvomiti o njegovi resnicoljubnosti.
Viniciju se je za hip zdelo, da se mu sanja. Toda
okrog sebe je videl mirno poslušajočo množico; vonjava
bakelj se je dotikala njegovih nosnic, in pred njim je
na kamenu stal star človek, z glavo nekoliko tresočo,
ki je pričal, ponavljajoč: »Videl sem!«

In pripovedoval jim je, kako je bilo dalje do
Vnebohoda. Za časek je počival ter govoril zelo po*
drobno, toda bilo je videti, da se je vsaka najmanjša
podrobnost vtisnila v njegov spomin kakor v kamen-
Oni, ki so ga poslušali, so bili kar razvneti. Zmetali
so z glave kape, da bi bolje slišali ter ne zgubili niti
jedne besede, ki je imela za nje neizmerno ceno-
Zdelo se jim je, da jih nekaka nadčloveška moč pr_ e '
naša v Galilejo, da hodijo skupno z učenci po ondotnih
gajih in nad vodami, da se je pokopališče spremenilo
v tiberijsko jezero, na obrežju pa da stoji Kristus
kakor takrat, ko ga je Janez zagledal iz ladij e ter

— 219  —

rekel: To je Gospod!« in Peter je skočil v vodo ter

jel plavati, da mu čim poprej pade k dragim nogam.
Raz lic se jim je čitala neizmerna navdušenost, po¬
zabljenje na to življenje, sreča in neizmerno veselje.
Bilo je videti, da so ob času dolgega Petrovega go¬
vora mnogi imeli v duhu prikazen, in ko je začel
pripovedovati, kako so se ob Vnebohodu razgrnili in
potem zopet spoprijeli skupaj oblaki ter Ga zakrili
apostolom, so se glave vseh nehote obrnile proti nebu
ter je napočil čas pričakovanja, kakor da se vsi tu
zbrani nadejajo, da ga še zagledajo, ali kakor da
pričakujejo, da stopi znovič iz nebes, da vidi, kako
stari apostol pase zaupano mu čredo ter da blagoslovi
njega in njegovo čredo.

In za te ljudi v tem hipu ni bilo Rima, ni bilo
znorelega cesarja, ni templov, niti paganskih bogov,
marveč bil je samo Kristus, ki je napolnoval zemljo,
morje, nebo, svet.

V oddaljenih hišah, raztrošenih poleg nomen-
tanske ceste, so jeli že peti petelini, napovedujoči
polnoč. V tem hipu pocukne Kilon Vinicija za plašč
ter zašepeta:

»Gospod, tam ne daleč proč od starca vidim Urša
in pri njem neko dekle.«

Vinicij se zgane, kakor sprebujen iz spanja, in
obrnivši se tjekaj, kamor mu je kazal Grk, zagleda
- Ligijo.

XXI.

Vsaka kaplja krvi je zavrela v mladem patriciju,
ko jo je zagledal. Pozabil je na svet, na starca in na
s yoje začujenje nad vsem tem, kar je bil ravnokar
slišal, in pred seboj je videl samo njo jedino. Torej
1° je konečno našel po tolikih mukah, po tolikih dnevih
strahu in nemira ! Sedaj je prvokrat v življenju spoznal,
da se veselje more vreči človeku na prsi kakor divja
z yer ter jih zgnesti tako, da človek ne more niti
dihati. On, ki si je doslej mislil, da je ,Fortuna 1  dolžna

— 220  —

izpolniti vsako njegovo željo, je sedaj komaj verjel
svojim očem in svoji sreči.

Ko bi ne bilo tega nezaupanja, bila bi ga nje¬
gova zdražljiva narava utegnila pripraviti h kakemu
nerazumnemu koraku; sedaj pa se je pred vsem
drugim hotel prepričati, če mar to ni nadaljevanje
onih čudežev, katerih mu je bila glava polna, in če se
mu mar ne sanja. Toda ni bilo dvoma : videl je Ligijo,
ki je bila oddaljena le nekoliko korakov od njega.
Stala je na osvetljenem prostoru, da se je je lahko
nagledal, kolikor je sam hotel.

Kuklica (kapuca) jej je bila zlezla z glave in jej
razpletla lase; usta je imela nekoliko odprta, oči uprte
v apostola, a lice zamišljeno in navdušeno. Imela je
na sebi plašč iz temne volne, kakor kakšna kmečka
deklica, toda Vinicij je še nikdar ni videl krasnejše,
in navzlic vsej zmedenosti, ki ga je bila prevzela, se
ni mogel ubraniti začudenju, kako je iz te čedne
kmečke oprave zrla njena divna patricijska glavica.
Ljubezen ga je palila kakor ogenj, ogromna, pomešana
z nekakimi čudnimi občutki tesnobe, resnobe in ko-
prnenja. čutil je razkošje, kakoršno mu je vzbujal
pogled na njo; napajal se je ž njim kakor z oživljajočo
vodo po dolgi žeji. Stoječa poleg orjaškega Liga,
zdela se mu je manjša, nego je bila poprej, skoro
kakor dete ; opazil je tudi, da je nekoliko shujšala.
Lice jej je bilo skoro prozorno ter se mu je videla
slična nežni cvetki. Toda radi tega je še tem huje
koprnel po tem, da si pridobi to bitje, ki se je tolikanj
razlikovalo od drugih žensk, katere je bil videl na
vshodu in v Rimu. Čutil je, da bi za njo dal vse
druge in ž njimi vred še Rim in svet za nadavek.

In gledaje jo, bil bi popolnoma pozabil na vse,
ko bi ga ne bil potegnil za rob njegovega plašča
Kilon, boječ se, da ne bi učinil nečesa, kar bi jih
moglo spraviti v nevarnost. Med tem pa so kristijanje
začeli moliti in prepevati. Za trenutek je zagromelo
,Maranatha‘ in potem je apostol začel krstiti z vodo

— 221  —

iz vodometa one vernike, katere so presbiterji pred¬
stavili kot pripravljene za krst.

Viniciju se je zdelo, da te noči ne bo konec.
Hotel je odriniti čim naj poprej za Ligijo ter pograbiti
jo na poti ali v njenem stanovanju.

Konečno so nekateri jeli zapuščati pokopališče.
Kilon pošepeta :

»Pojdimo, gospod, pred vrata; ker nismo sneli
lcuklic, pa nas ljudje gledajo.«

To je bila tudi resnica. Pri apostolovih besedah so
vsi odložili kučme, da bi bolje slišali, samo oni niso
tega učinili. Nasvet Kilonov je bil torej razumen.
Stoječi pri vratih, so lahko zagledali vsakega, kdor
je odšel, in Urša ni bilo težko spoznati po njegovi
postavi in orjaški rasti.

»Pojdimo za njima,« reče Kilon, »da vidimo, v
katero hišo pojdeta, in jutri ali še nocoj obkoliš,
gospod, vse izhode s svojimi sužnji ter jo odneseš.«

»Ne!« reče Vinici j.

»Kaj torej hočeš učiniti, gospod?«

»Iti hočemo za njo v njeno hišo ter pograbiti jo
takoj; kaj ne, da si pripravljen, Kroton?«

»Da,« odgovori lanist, »in prodam se ti, gospod,
kakor suženj, ako ne zlomim križa onemu bivolu, ki
jo čuva.«

Toda Kilon jima začne odsvetovati in ju rotiti pri
v seh bogovih, naj tega ne učinita.

Saj Kroton je bil najet samo za hrambo v slučaju,
bi bili spoznani, ne pa za to, da pomaga odnesti
deklico. Ko bi jo hotela odnesti samo dva, se ne iz¬
postavijo le v očitno nevarnost, marveč, kar je še več,
ll tegnejo jo zgubiti izpred očij, na kar se ona skrije
jja drugem mestu, ali pa zapusti Rim. A kaj potem.-
^emu ne bi delovali zanesljivo, čemu izpostavljali
s amih sebe in vse podjetje v negotovost ?

In navzlic temu, da si je Vinici j prizadeval pre¬
lagati se, da Ligije ne pograbi na pokopališču za
l0 ki, je vendar čutil, da ima Grk prav ter bi se bil

— 222

nemara ravnal po njegovem nasvetu, ako bi ne bilo
Krotona, kateremu je šlo za nagrado.

»Zapovej, gospod, temu staremu jarcu, naj molči,«
reče, »ali pa mi dovoli, naj mu položim svojo pest na
glavo. Enkrat me je v Beksentumu, kamor me je na
borišče pozval Lucij Saturn, napadlo v gostilnici sedem
pijanih gladijatorov, toda nobeden ni odšel s celimi
rebri. Ne pravim, da bi bilo dobro polastiti se dekleta
sredi množice, ker utegnili bi nam metati pod noge
kamenje, toda kadar bo doma, se je polastim ter jo
odnesem, kamor-le hočeš.«

Vinicij se razveseli, ko začuje te besede ter
odvrne:

»Pri Herkulu, pa naj bode tako! Utegnilo bi se
zgoditi, da bi je jutri ne našli doma, in ako jo pla¬
šimo, pa jo odpeljejo do jutri gotovo drugam.«

»Ta Lig se mi vidi strašansko močen,« zajeclja
Ki Ion.

»Saj ni tebi naročeno, da mu držiš roke,« od¬
govori Kroton.

Morali so še dolgo čakati, in petelini so že na¬
povedovali dan, predno so zagledali, da odhajata skozi
vrata Uršo in za njim Ligija. Spremljalo ju je nekoliko
oseb. Kilonu se je zdelo, da vidi med njimi velikega
apostola. Poleg njega je šel drugi starec, samo doka]
nižje rasti, dve poštami ženski ter deček, ki je nesel
svetilnico. Za to peščico je šla množica, broječa več
nego dve sto oseb. Vinicij, Kilon in Kroton se po¬
mešajo med to množico.

»Dei,  gospod,« reče Kilon. »Tvoja deklica se na¬
haja pod znamenitim varstvom. Ž njo gre on sam,
veliki apostol; glej, kako ljudje poklekajo pred njega,
kjerkoli gre mimo.«

Ljudje so v resnici poklekovali, toda Vinicij ne
nje ni gledal. Niti za trenutek ni spustil Ligije izpred
očij; mislil je samo na njo ter na to, kako bi se je
polastil, in ker je bil kot vojak privajen na razne
slučaje, si je osnoval v svoji glavi z vojaško točnostjo

— 223  -

ves načrt. Čutil je, da korak, katerega se meni lotiti,
je drzen, toda vedel je dobro, da se samo drzna
podjetja končajo srečno.

Pot je bila dolga, torej je potoma mislil tudi na
ono propast, katero je napravil med njim in Ligijo
oni čudni nauk, čegar spoznavalka je bila ona.

Sedaj je razumel vse, kar se je bilo zgodilo,
kakor tudi to, čemu se je tako zgodilo.

Doslej Ligije še ni dobro poznal. Videl je v njej
deklico, odlikujočo se s svojo krasoto nad drugimi, v
katero je bil strastno zaljubljen; sedaj pa je spoznal,
da jo je ta nauk napravil povsem drugačnejšo od
vseh drugih žensk in da je naravnost bedasta nadeja,
da si jo pridobi z blagom, razkošjem in bogastvom.
Konečno je razumel tudi to, česar oba s Petronijem
nista razumela, da je ta novi nauk vcepljeval v duše
nekaj nepoznanega temu svetu, v katerem je živel, in
da Ligija, ko bi ga tudi ljubila, ne bi radi njega za¬
pustila niti jedne svojih krščanskih resnic, in ako ona
pozna nekakšno razkošje, pa je ono gotovo povsem
drugačnejše od onega, kateremu se udajajo on, Pe-
tronij, cesarjev dvor in ves Rim. Vsaka izmed žensk,
katere je poznal, bi zamogla postati njegova žena ;
ta kristijanka pa more postati samo njegova žrtev.

Premišljuje o tem, je čutil veliko bolečino in jezo,
toda ob enem je čutil, kako onemogla je ta jeza. Da
Pograbi Ligijo, to se mu je zdelo sedaj mogoče, in
Pil je gotov, da tudi tako učini; ob enem pa je bil
tudi gotov, da si ž njo ne ve svetovati. Rimski vojaški
tribun, prepričan, da moč meča in pesti, ki je nad¬
vladala svet in bo neprestano vladala nad njim je
sedaj prvič v življenju spoznal, da za njo mora biti
se nekaj drugega, ter si je osupel stavil vprašanje :
ka l' je to?

Ni si mogel jasno odgovoriti. Po glavi so mu
jVjile samo slike pokopališča, zbrane množice in Ligija,
kako je z vso svojo dušo poslušala onega starca, ki
l e  govoril o mukah, smrti in vnebohodu Boga-človeka

— 2-24  —

ki je odkupil svet ter mu obljubil srečo na drugi
strani Stiksa.

In ko je na to mislil, je nastala v njegovi glavi
zmešnjava.

Toda iz tega premišljevanja ga vzdrami tarnanje
Kilonovo, ki je začel tožiti nad svojo usodo. Bil je
vendar najet, da naj poišče Ligijo ter jo je tudi, iz-
postavljaje se v nevarnost, konečno našel in pokazal.
Toda čemu od njega zahtevajo še več? Ali je mar on
obljubil, da jo pomaga odnesti ? Kdo more zahtevati
kaj podobnega od pohabljenca, kateremu »manjkata
dva prsta, od starega človeka, namenjenega modro¬
vanju, vedi in čednosti? Kaj se zgodi, ako doleti ple¬
menitega Vinicija pri unosu dekleta kaka nezgoda?
Resnica je, da imajo bogovi dolžnost: čuvati nad iz¬
voljenimi, toda ali se mar ne pripeti mnogokrat, da
bogovi igrajo razne igre, namesto da bi gledali, kaj
se godi na svetu? Fortuna, kakor je znano, ima za¬
vezane oči, torej ne vidi niti po dnevu, kaj še le po
noči! Naj se zgodi karkoli, naj oni ligiški medved
vrže na plemenitega Vinicija kamen od žrnovega
mlina, sod vina ali — kar je še huje — sod vode, kdo
prepreči, da ne pade na bednega Kilona za to od¬
govornost namesto nagrade?

_On, bedni modrijan, se je tako navezal na ple¬
menitega Vinicija kakor Aristotel na Aleksandra Mace-
donskega, in ko bi mu plemeniti Vinicij dal oni
mošnjiček, katerega je pred njegovimi očmi vtaknil
za pas, odhajaje od doma, imel bi s čim pomagati si
v slučaju nezgode, ali pa podkupiti kristijane. O, čeinu
nočejo poslušati nasvetov starca, katere mu narekuje
razsodnost in izkušenost!

Ko Vinicij to čuje, izvleče mošnjiček ter ga potlači
Kilonu v roko.

»Vzemi in molči.«

Grk začuti, da je bil mošnjiček nenavadno težak?
ter se ohrabri.

»Vsa moja nadeja,« pravi, »tiči v tem, da sta Herkul
in Tezej izv/šila še težja dela. A kaj je moj osobni, naj¬
bližji prijatelj Kroton, ako ne Herkul? Tebe pa, dostojni
gospod, ne imenujem poluboga, ker si cel bog ter še
nadalje ne pozabiš na svojega revnega in zvestega slu¬
žabnika, za čegar potrebe je treba tedaj pa tedaj skrbeti,
kajti ako se zaglobi v knjige, se ne zmeni za nič...

Košček vrta s hišico, bodisi tudi z neveliko vežo,
namenjeno za hlad po letu, bil bi kaj dostojen dar
takega daritelja. Sedaj nameravam iz daljave gledati
vaša junaška dela ter prositi Jupitra, naj vam po¬
maga, ali pa, ako se to ne zgodi, napravim tak trušč,
da se pol Rima zbudi in vam pride na pomoč.

Kako slaba in neravna je ta pot!

Olje mi je dogorelo v svetilnici. Ko bi me Kroton,
takisto plemenit kakor močan, hotel vzeti na rame ter
me donesti k vratom, prepričal bi se že napirnj, ali
mu bo lahko odnesti dekle ter bi učinil to, kar je
učinil Enej, in pridobil si vse v taki meri, da bi bil
popolnoma zagotovljen o vspehu svojega podjetja.«

»Rajše bi nesel staro ovco, ki je poginila pred
mesecem na garjah,« odvrne lanist, »toda ako mi daš
oni mošnjiček, ki ti ga je izročil dostojni tribun, pa
te ponesem do mestnih vrat.«

»Naj se ti zvije palec na nogi!« odvrne Grk.
»Mar znači to, ravnati se po nauku onega častivred-
uega starca, ki je kazal siromaštvo in milosrdje kot
dve najodličnejši čednosti ? ... Mar ti ni izrecno za¬
povedal, da me moraš ljubiti? Vidim, da iz tebe ne
uapravi nikdar niti najslabšega kristijana in da je
mže solncu prodreti s svojimi žarki mamertinske ječe,
ne go resnici prodreti skozi tvojo glavo.«
v  Kroton, ki je imel živalsko moč, pač pa nobenih
cl oveških občutkov, reče :

. »Ne boj se! Kristijan ne postanem. Nočem zgubiti
«°sa kruha!«

»Tako? Ko bi imel le betvico znanosti iz modro-
sl °vja, pa bi umel, da je zlato brez vsake cene.«

»Pridi nad me s svojim modroslovjem, jaz pa
samo butim z glavo v trebuh in videla bova, kdo dobi
stavo.«.

»Tako je mogel samo vol odgovoriti Aristotelu,«
odvrne Kilon.

Začelo je svitati. Bleda svetloba se je spuščala z
neba na hiše in ozidje. Drevesa poleg pota, stavbe in
nadgrobni spomeniki jamejo semtertje kukati iz sence.
Pot ni bila več prazna. Vrtnarji so že čakali, da se
odpro mestna vrata, vodeči na vrvicah svoje >sle in
mule, obložene s sočivjem. Ta pu tam so škripali vo¬
zovi, na katere je bila naložena divjačina. Na obeh
straneh poti je ležala pri tleh lahna megla, napove¬
dujoča lepo vreme. Ljudje, nekoliko oddaljeni, so se
zdeli v tej megli kakor duhovi. Vinicij se je zagledal
v šibko postavo Ligijino, katera se je čimdalje bolj
srebrila, čim bolj se je danilo.

»Gospod,« reče Kilon, »razžalil bi te, ko bi si
domišljeval, da se tvoja darežljivost, kedaj izčrpa, dasi
sedaj, ko si me plačal, ne moreš sumiti, da bi govoril
v svoj prospeh. Radi tega še enkrat svetujem, da
najpoprej sam poizveš, v kateri hiši stanuje Ligija in
še le potem greš domov po sužnje in nosilnice ter ne
poslušaš tega slonovega rilca, Krotona, kateri se ti
samo za to nudi, da hoče ugrabiti dekle, da izžine
tvoj mošnjiček kakor vrečo sira.«

»Od mene te čaka udarec s pestjo med pleča, kar
pomeni, da pogineš,« se oglasi Kroton.

»Od mene te čaka čutara kefalonskega vina, h 1
to znači, da postanem — zdrav,« odvrne Grk.

Vinicij ne odgovori besedice, ker so se bili že
približali mestnim vratom, kjer so zagledali čuden
prizor. Ko je šel veliki apostol skozi vrata, poklekneta
ondi oba vojaka, in on položi za nekaj časa roki na J e '
lezni čeladi, na to pa napravi nad njima znamenje križa.
Mlademu patriciju doslej še na misel ni prišlo, da bi
celo med vojaki utegnili biti kristijani, in osuplo j e

— 227  —

pomislil, da kakor v gorečem mestu požira požar ne¬
prestano nove hiše, tako tudi ta nauk pridobiva dan
na dan nove duše ter njegovo razširjanje presega
človeški um. Osupnilo ga je to tudi z ozirom na Ligijo,
ker se je bil prepričal, da bi se bili našli stražniki, ki
bi jej bili olajšali tajni beg, ko bi bila hotela zbežati
iz mesta. In v tem hipu se je zahvaljeval vsem bogovom,
da se to ni zgodilo.

Prekoračivši oni prostor za mestnim obzidjem,
na katerem ni bilo hiš, jamejo se kristijani razhajati.
Sedaj je bilo treba iti za Ligijo dalje in previdnejše,
da ne obrnejo nase pozornosti. Kilon je začel tarnati,
ceš, da ga bole noge, ter je čimdalje bolj zaostajal,
čemur pa Vinicij ni nasprotoval, ker si je mislil, da
ne bo več potreboval tega bojazljivega in bolehavega
Grka. Rad bi mu bil celo dovolil oditi, ko bi bil Grk
to hotel; toda Kilona je zadrževala previdnost in
radovednost. Šel je torej neprestano za njima, se jima
časih približal in ponavljal svoje opomnje in nasvete,
govoreč, da se mu zdi, da je oni starec, ki spremlja
apostola, povsem podoben Glauku, samo da je nekoliko
manjši.

Šli so še dolgo, dokler niso prišli za Tibero, in
solnce se je že bližalo izhodu, ko se je razdelila ona
četa, v kateri je bila Ligija. Apostol, stara ženska in
deček so odšli po poti ob reki, starec majhne postave,
brso in Ligija pa so krenili v ozko ulico, prešli še
bakih sto korakov ter stopili v neko hišo, v kateri sta
bili dve štacuni, jedna za olje, druga pa za živali.

. _ Kilon, ki je šel kakih petdeset korakov za Vi-
mcijem in Krotonom, nakrat obstoji kakor bi se udrl
v  zemljo ter stisnivši se k zidu jame na nju žvižgati,
na l se vrneta k njemu.

Ona to tudi učinita, ker je bilo treba, da se po¬
svetujejo.

»Idi,« reče mu Vinicij, »ter poglej, če mar nima
a  hiša izhoda na drugo ulico.«

15 *

— 228  —

Kilon, navzlic temu, da je poprej tarnal, kako ga
noge bole, skoči tako živo, kakor bi imel na gležnjih
Merkurjeva krila, ter se čez malo časa vrne.

»Ne,« reče, »vhod je samo jeden.«

Na to dvigne roki:

»Zarotim te pri Jupitru, Apolinu, Vesti, Kibeli,
Izidi, Osirisu, Mitrasu, Balu in vseh bogovih z vshoda
in zahoda, zarotim te, gospod, odstopi od svojega
namena ! .. Poslušaj me !..«

Toda nakrat je umolknil, zapazivši, da je Vini-
cijevo lice zbledelo od jeze in da so se mu oči za¬
lesketale kakor volku. Zadoščeval je le jeden pogled
nanj, da se je prepričal, da ga ničesar na svetu ne
more odvrniti od njegovega sklepa. Kroton je vlekel
sapo v svoje Herkulove prsi ter polagoma kimal s
svojo ogromno glavo na obe strani, kakor to dela
medved, zaprt v kletko. Sicer pa ni bilo opaziti na
njegovem licu najmanjšega nemira.

»Jaz vstopim prvi!« spregovori.

»Ti pojdeš za menoj !« odgovori mu z zapove¬
dujočim glasom Vinicij.

Gez trenutek zgineta oba v temni veži.

Kilon skoči za vogel najbližje ulice ter gleda izza
vogla, kaj se zgodi.

XXII.

Vinicij se prepriča še le v veži, kako težavno je
njegovo podjetje. Hiša je bila velika z več nadstropji-
kakoršnih je bilo na tisoče v Rimu, da so služile na¬
jemnikom v stanovanje, pa so navadno bile pozidane
tako urno in tako slabo, da skoro ni preteklo leto, da
se ne bi bila katera podrla na glave svojih stano¬
valcev. Bili so to pravcati čebelnjaki, zelo visoki, p a
tudi zelo ozki, polni raznih sob in čumnat, v katerih
so stanovali mnogoštevilni najemniki. V mestu, v ka¬
terem  mnogo ulic ni imelo imen, niso imele te hiše

— 229  —

niti številk; gospodarji so zaupali pobiranje najemščine
sužnjem, ti pa, ker niso bili siljeni, naznanjati mest¬
nemu upraviteljstvu imena stanovalcev, jih pogostokrat
sami niso poznali. Poizvedeti o kom v taki hiši, je
bilo zelo težavno, zlasti ako ni bilo vratarja.

Vinicij in Kroton prekoračita dolgo vežo, podobno
hodniku, ter dospeta na malo dvorišče, obzidano od
vseh štirih strani j. To dvorišče z vodometom na sredi,
čegar voda je padala v kamenito skledo, zazidano v
zemljo, je bil nekak atrium za vso hišo. Poleg zida
so bile stopnice deloma kamenite, deloma lesene ter
so držale h galerijam, od koder je bil vhod v stano¬
vanja. Pa tudi spodaj so bile čumnate; nekatere so
imele lesene duri, druge pa so bile zakrite z navadnimi
zavesami, ki so bile večinoma preproste in oguljene.

Bilo je zarano v jutro, in na dvorišču ni bilo
žive duše. Očividno so še vsi spali v vsej hiši, razun
onih, ki so bili v Ostrijanu.

»Kaj naj učinim, gospod?« vpraša Kroton ter
obstane.

»Počakajva tukaj, nemara se nekdo prikaže,«
odvrne Vinicij.

Pri tem mu tudi pride na misel, da je bil Kilonov
nasvet zelo praktičen. Ako bi imel poleg sebe nekoliko
sužnjev, lahko bi jih razstavil pred vrata, od katerih
se mu je zdelo, da so samo jedna pri hiši, na to pa
bi dal pregledati vse kotiče; sedaj pa jima ni pre¬
ostalo drugega nego poskusiti, če mar na slepo srečo
ne najdeta Ligijinega stanovanja, drugače bi jo uteg¬
ni kristijani, katerih se ni manjkalo v hiši, opozoriti
lla  to, da jo nekdo išče. Radi tega bi bilo tudj ne-
yarno povprašati po njej katero tujo osebo. Vinicij
]e za nekaj časa premišljeval, ali naj gre domu po
sužnje, kar se izpod jedne zavese, zakrivajoče stano-
v anje, prikaže človek s sitom v roki ter se bliža k
v odometu.

Mladi tribun na prvi pogled spozna Urša.

»To je Lig !« zašepeta Vinicij.

— 230

»Ali naj mu takoj polomim kosti?«

»Počakaj!«

Uršo ju ni videl, ker sta stala v senci pod :;idom,
ter začel mirno spirati v vodi zelenjavo, katero je imel
v situ. Bilo je očividno, da, prebivši vso noč na po¬
kopališču, je hotel sedaj pripraviti zajutrek. čez trenutek
je dovršil svoje delo, vzel mokro sito ter zginil ž njim
za zaveso. Kroton in Vinicij sta šla za njim, misleča,
da prideta naravnost v Ligijino stanovanje.

Močno pa sta se začudila, ko sta zapazila,- da za
to zaveso ni bilo stanovanja, marveč le drugi temen
hodnik, na koncu katerega je bil mah vrt, v katerem
je bilo videti nekoliko cipres, nekoliko mirt in mala
hišica, prislonjena k steni velikega poslopja.

Oba sta spoznala takoj, da je ta okoliščina za
n ju kakor nalašč. Na dvorišču so se mogli sni ti vsi
stanovalci hiše, oddaljena koča pa je olajšala njuno
podjetje. Mislila sta, da se najpoprej otreseta Urša, na
to pa z ugrabljeno Ligijo zdirjata na ulico, kjer si
bosta že znala pomagati. Bržkone ju nihče ne ustavi,
ako ju pa ustavi, pa porečeta, da bežita s cesarjevo
zastavljenko. V takem slučaju bi se dal Vinicij spo¬
znati stražnikom ter bi jih pozval na pomoč.

_Urso se je uprav že bližal k mah hišici, kar
začuje za seboj korake ter, zagledavši dva človeka,
položi sito na balustrado in se vrne k njima.

»Kaj iščeta tukaj?« ju vpraša.

»Tebe!« odvrne Vinicij.

Na to se obrne h Krotonu ter reče z ostrim, tihim
glasom :

»Ubij ga!«

Kroton plane nanj kakor tiger, in še predno se
je Lig rnogel spametovati ter spoznati sovražnika, g a
pograbi s svojimi jeklenimi rokami.

Vinicij se je preveč zanašal na njegovo nad¬
človeško moč ter ni čakal konca te borbe. Smuknil j e

- 231  —

mimo nju, skočil k durim, odprl jih ter stopil v ne¬
koliko temno sobo, osvetljeno samo od ognja, plapo¬
lajočega na ognjišču. Lesk od tega ognja je padal
uprav na Ligijino lice. Druga oseba, sedeča pri ognju,
je bil oni starec, ki je spremljal Urša in dekle na poti
iz Ostriiana.

Vinieij je planil v sobo tako naglo, da ga Ligija
ni mogla niti spoznati. Še predno se je utegnila za¬
vesti, jo pograbi okrog pasu in, dvignivši jo kvišku,
steče ž njo proti izhodu. Starec mu sicer stopi na pot,
toda on, pritisnivši si z jedno roko dekle na prsi, z
drugo prosto roko odrine starca. Kuklica mu pade z
glave. Pri pogledu na to znano, a v tem hipu strašno
lice, zastane Ligiji kri v žilah in glas jej zamre v
grlu. Hotela je klicati na pomoč, toda ni mogla. Zaman
si je prizadevala prijeti se za vrata, da bi se mu
uprla. Prsti so jej odpovedali službo in bila bi bržkone
prišla ob zavest, ko bi ne bila pred seboj zagledala
strašnega prizora, ko je Vinieij ž njo dospel na vrt.

Tu je držal Uršo na rokah nekega človeka s
polomljenim hrbtancem in z navzdol visečo glavo,
kateremu je iz ust tekla kri. Ko ju je zagledal, ga je
udaril še enkrat s pestjo po glavi ter v tem hipu
kakor razjarjena zverina skočil k Viniciju.

»Smrt!« pomisli mladi patricij.

Na to začuje kakor v snu Ligijin vzklik : .»Ne
ubijaj!« Na to začuti, kakor bi mu bila strela ošinila
r °ke, s katerimi jo je objemal, naposled se je zemlja
z avrtila ž njim okrog in svetloba je ugasnila v nje¬
govih očeh.-

Kilon, skr t za voglom ulice, je čakal, da bo videl,
kaj se zgodi, kajti radovednost se je v njem borila s
strahom. Mislil je, da bo dobro, držati se. Vinieij a,
a ko se jima posreči, da Ligijo odneseta. Urbana se
v ač ni bal, ker je bil gotov, da ga Kroton ubije. Pri¬
pravljal pa se je tudi za slučaj, ko bi se v doslej še
Praznih ulicah zbrali kristijanje ter bi se hoteli po-

— 232  —

staviti Viniciju po robu, da spregovori k njim kot
predstavitelj vlade, kot izvršitelj volje cesarjeve; v tem
poslednjem slučaju pozove stražnike na pomoč mlademu
patriciju zoper poulično drhal ter si s tem pridobi
novo priznanje. V duhu je seveda sodil, da je Vini-
cijevo ravnanje nespametno ; a zanašaje se na stra¬
šansko moč Krotonovo, je dopustil, da se utegne
posrečiti.

Ako bo njima slabo predla, pa tribun sam odnese
dekle, Kroton pa ga čuva na poti. Toda čas se je
vlekel in strah ga je bilo pred ono tišino v veži, v
katero je od daleč gledal.

»Ako ne najdeta njenega skrivališča, povzročita
hrup, in to jo preplaši.«

Toda ta misel mu ni bila neugodna, ker je vedel,
da v tem slučaju bo zopet potreben Viniciju in da za
to uslugo dobi od njega znovič lepo število sestercev.

»Karkoli učinita, učinita meni v prid,« je dejal
sam sebi, »dasi si nobeden tega ne domišljuje. Bogovi,
bogovi, samo dovolite mi...«

Nakrat pa je utihnil, ker se mu je zdelo, da se
je nekaj prikazalo iz veže ; stisnivši se k zidu, je
gledal pred se ter pridrževal sapo v prsih.

In ni se prevaril, kajti iz veže se prikaže neka
glava ter se jame ozirati na vse strani.

Oez trenutek pa je zginila.

»To je Vinicij ali Kroton,« pomisli Kilon. »Toda
če sta ugrabila dekle, čemu ona ne kriči in čemu pr e ;
gledujeta ulico? Ljudje ju srečajo tako ali tako, kajti
predno dospeta do Karina, bo že beli dan. Kaj je to?
Pri vseh neumrljivih bogovih !«

Nakrat mu stopijo vsi lasje po koncu na glavi-

Pri vratih se prikaže Uršo, noseč v naročju Kro¬
tonovo truplo. Razgledavši se še enkrat, zdirja ž njim
po prazni ulici k reki.

Kilon se tako stisne k zidu, da je bil sam p°'
doben ometu.

»Po meni je, ako me zagleda,« si je mislil.

— 233  —

Toda Uršo zdirja urno mimo vogla ter zgine za
bližnjo hišo. Kilon, ne čakaje dalje, zbeži na po¬
prečno ulico, klepetajoč z zobmi.

»Ako me zagleda od daleč, ko se bo vračal, pa
steče za menoj ter me ubije!« je dejal sam sebi. »Reši
me, Jupiter, reši Apolin, reši Herm, reši Bog kri-
stijanov! Zapustim Rim ter se vrnem v Mezembrijo,
samo rešite me iz rok tega demona !«

Ta Lig, ki je ubil Krotona, se mu je zdel v tem
hipu nekako nadčloveško bitje. Bežeč si je celo mislil,
da je to nemara nekak bog, ki je vzel na-se podobo
barbarja. V tem hipu je verjel v vse bogove sveta, v
vse vraže, katerim se je drugekrati rogal. Pa tudi to
mu je prišlo v glavo, da je Krotona utegnil umoriti
Bog kristijanov, in lasje so mu znovič stopili po koncu
"a glavi pri pomisleku, da je preziral doslej tako moč.

Predirjavši nekoliko ulic je zagledal delavce, ki
so mu prihajali naproti, ter se nekoliko pomiril. V
prsih mu je zmanjkalo sape, torej je sedel na prag
n eke hiše ter si začel s koncem svojega plašča brisati
znoj raz čelo.

»Star sem in potrebujem miru!« vzdihne.

Ljudje, prihajajoči mu naproti, so krenili v stransko
ulico, in on je zopet ostal sam. Mesto je še spalo.
Jutranji šum se je oglašal samo v bogatejšem delu
®esta, kajti sužnji bogatih ljudij so morali zgodaj
vstajati; v tem delu mesta, kjer so stanovali svobodni
budje, živeči na državne stroške, so vstajali ljudje
P°zno, zlasti po zimi. Kilon je precej časa posedel na
pragu, dokler ga ni začelo zebsti, na to pa je vstal,
ui ko se je bil prepričal, da ni zgubil mošnjička, ki
,§ a  je dobil od Vinicija, odšel je s počasnimi koraki
* reki.

, . »Nemara kje zagledam Krotonovo truplo!« je
||?jal sam sebi. »O bogovi! Ako je ta Lig človek, lahko
s i prislužil v jednem letu milijon sestercev, kajti
a *° je zadušil Krotona kakor ščerte, kdo se mu upre?

— 234  —

Za vsak nastop na prizorišču dali bi mu toliko zlata,
kolikor sam tehta.

On bolje čuva ono deklico, nego Cerber peklo.
Toda naj ga tudi peklo požre ! Nočem imeti ž njim
nikakega opravka. Preveč je koščen. Nu, kaj nh je
početi? Ako je on kakemu Krotonu polomil kosti, pa
gotovo tudi Vinicijeva duša cvili nad to prokieto hišo,
čakajoča pogreba. Pri Kastoru ! To je vendar patricij,
prijatelj cesarjev, sorodnik Petronijev, po vsem Rimu
poznan gospod in bojni tribun. Njegova smrt se ne more
utajiti... Ali naj pojdem v tabor pretorijancev ali 1
stražnikom ? . .«

Umolkne ter jame premišljevati in čez nekaj časa

reče:

»Gorje mi! Kdo ga je pripeljal k oni hiši, ako
ne jaz ? Njegovi sužnji in oproščenci vedo, da sem
zahajal k njemu, in nekateri celo vedo zakaj. Kaj se
zgodi, ako me obdolže, da sem mu nalašč pokazal
hišo, v kateri je našel smrt? Ko bi se tudi dokazalo,
da nisem hotel njegove smrti, porečejo vendar-le, da
sem mu jo jaz vzročil... Ker je patricij, ne mine
to v nobenem slučaju brez kazni. Toda ko bi molče
zapustil Rim ter se preselil kam daleč, padel bi
na-me še večji sum.

Bodisi tako ali tako, slabo je na vsak način. Tu
je šlo samo za to, da si izmed dveh nesreč izbere
manjšo. Rim je bil velikansko mesto, a Kilon je vendar
čutil, da mu je jelo biti v njem tesno. Vsakdo drug
bi mogel iti naravnost k prefektu vigilov ter mu p°'
vedati, kaj se je bilo zgodilo, in ako bi tudi nanj pud e
nekak sum, mirno čakati, kako se vse to izvrši. Tod a
vsa Kilonova prošlost je bila taka, da je vsako bližnjo
znanje bodisi s prefektom mesta, ali s prefektom vl '
gilov delalo le strah in skrbi, češ, da se s tem izP°'
stavi vsakovrstnemu sumu, ki bi utegnil tem uradnikO ’ 1
priti na um.

Ko bi pa zbežal, značilo bi to, potrditi Petronij 11
v mnenju, da je bil Vinici j po dogovoru izdan in ubi ■

— 235  —

Oni Petronij pa je bil močan človek, ki je mogel za¬
povedovati redarjem po vsej državi in kateri bi se
gotovo potrudil, da bi našel krivce, ko bi tudi bili na
koncu sveta. Kilonu je prišlo na misel, ali naj gre
naravnost k njemu ter mu pove vse, kar se je zgodilo.
Da, to bi bilo najbolje ! Petronij je bil miren človek,
in Kilon je smel zaupati, da ga bo slušal do konca.
Petronij, ki je vedel vse od začetka, bi tudi lože verjel
v njegovo nedolžnost nego prefekt.

Toda predno je mogel iti k njemu, bi bil moral
vsaj zanesljivo vedeti, kaj se je zgodilo z Vinicijem.
Tega pa Kilon ni vedel. Videl je sicer Liga, kako je
odnašal skrivaj Krotonovo truplo k reki, toda ničesar
več. Vinicij je utegnil biti ubit, ali tudi le ranjen, ali
ugrabljen. Še le sedaj si je Kilon domislil, da bi si
kristij ani gotovo ne drznili umoriti človeka tako moč¬
nega, Augustijanca in visokega vojaškega uradnika,
kajti s tem zločinstvom bi navalili na-se splošno pre¬
ganjanje.

Dokaj verjetnejše je, da so ga nasilno pridržali,
da s tem pridobe za Ligijo časa, da se skrije na dru¬
gem mestu.

Ta misel prešine Kilona z nadejo.

»Ako ga oni ligijski zmaj ni raztrgal pri prvem
navalu, pa je še živ, in ako je živ, pa bo pričal sam,
da ga nisem izdal, in takrat se mi ne zgodi ničesar,
■narveč se pred menoj (o Herm, računaj znovič na
dve jalovici!) odpira novo polje... Lahko najavim
lednemu od njegovih oproščencev, kje naj išče gospo¬
dka. Ali potem pojde k prefektu ali ne, to je njegova
'ed- Lahko tudi grem k Petroniju ter računam na
^ugrado. Iskal sem doslej Ligijo, sedaj bom^ iskal
ln icija, a potem znovič Ligijo... Samo prepričati se
m °ram poprej, ali je Vinicij živ ali mrtev.

Tu mu pride na misel, da bi po noči mogel iti k
! ,e ku Demasu ter povprašati po Ursu. Toda to misel
takoj zavrgel. Ni hotel imeti nikakega opravka z
rs om. Ako Uršo ni ubil Glauka, odvrnil ga je od

— 236  —

tega gotovo kateri starešina kristijanov, kateremu je
zaupal svoj namen, češ, da je to nečist posel, na kateri
ga je brez dvoma napotil nekak izdajica. Sicer pa so
Kilonu pri samem pomisleku na Urša mravljinci (za-
gomazeli po vsem telesu. Na to je sklenil, da fzvečer
pošlje Euricija po poročilo v ono hišo, v kateri*se je
to pripetilo. Sedaj pa je začutil potrebo se okrepčati,
okopati in izpotiti. Prebdela noč, pot v Ostrijan ter
beg izza Tibere so ga utrudili čez mero.

Samo jedna reč ga je neprestano veselila, da je
imel pri sebi dva mošnjička; onega, katerega mu je
dal Vinicij doma, ter onega, ki mu ga je dal na poti
s pokopališča. Radi te srečne okoliščine, kakor tudi
“radi tega, ker je bil zelo truden, je sklenil, da se
poprej pošteno naje ter se napije boljšega vina nego
navadno.

In ko je napočil čas, da so jeli odpirati krčme,
se je napil in najedel tako, da je povsem pozabil na
kopel. Najpoprej se je hotel do sitega naspati, in z a '
spanec se ga je polastil do te mere, da se je s po -
časnimi koraki vrnil v svoje stanovanje v Suburi,
kjer ga je čakala za Vinicijev denar kupljena sužnjih

In ko je vstopil v kubikul, temen kakor lisicj 1
brlog, se je vrgel na postelj ter takoj zaspal.

Zbudil se je še le zvečer, ali prav za prav ga l e
zbudila sužnjica, kličoča ga, naj vstane, češ, da nekdo
hoče nujno govoriti ž njim.

Kilon se takoj zbudi ter navleče na-se plašč '
kuklico in, naročivši sužnjici, naj se skrije, pogled®
previdno v prednjo sobo.

Pri tem pogledu mu sapa zaostane v prsih, kaj 11
pred vratmi kubikula zagleda Urša.

Zagledavši ga, začuti, kako so mu otrpnile rok®
in noge, srce mu je nehalo utripati v prsih in po hrbtu
mu zagomazi roj mravljincev... Nekoliko trenutkov i’ !
mogel spregovoriti, na to pa je klopotaje z zobu"
dejal, ali bolje zastokal:

— 237  —

»Siro i nisem doma... Jaz ne poznam — tega...
dobrega človeka.«

»Rekla sem mu, da si tukaj in da spiš, gospod,«
odgovori sužnjica, »in on me je poprosil, naj te
zbudim.«

»O bogovi!. . Zapovem ti. ..«

Toda Uršo ni hotel dolgo čakati. Približavši se k
durim kubikula, se pripogne ter pomoli vanj svojo
glavo.

»Kilon Kilonid!« reče.

»Pax tecum! Pax, pax!« odvrne Kilon. »O naj¬
boljši izmed kristijanov! Jaz sem v resnici Kilon, toda
1° je pomota... Ne poznam te !«

»Kilon Kilonides!« ponovi Uršo, »tvoj gospodar
Vinicij te pozivlje, da prideš k njemu z menoj.«

Konec prvega dela.

#

Dragi del.

i.

inicija je prebudila občutljiva bolečina. V prvem hipu
ni mogel razumeti, kje je in kaj se godi ž njim.
V glavi mu je šumelo in pred očmi se mu je razpro¬
stirala nekaka megla. Polagoma se mu je vračala
zavest; konečno pa je videl kakor v megli tri osebe,
sklonjene nad njim. Dve je poznal. Jeden je bil Uršo,
drugi pa oni starec, katerega je prekotalil, ko je hotel
odnesti Ligijo. Tretji pa mu je bil popolnoma tuj;
držal ga je za levo roko in tipajoč jo od lakta do
rame, delal mu take bolečine, da je Vinicij, pomislivši,
da je to nekakšno maščevanje, zakričal skozi stisnene
zobe :

»Ubijte me!«

Toda oni se niso zmenili za njegove besede, kakor
d jih niti ne bili slišali, ter jih smatrali zgolj za na¬
vadno stokanje. Uršo, na čegar groznem barbarskem
ucu je bilo opaziti skrb, je držal kose belega platna,
iztrgane na dolge pasove. Starec spregovi prvi ter
'Praša človeka, ki je uravnaval Vinicijevo roko:

»Glauko, ali si gotov, da rana na glavi ni
Sm rtna ?«

»Da, spoštovani Krispin,« odvrne Glauko. Bil
* em  suženj na ladiji in, bivajoč potem v Neapolju,
ein  ozdravil dokaj ran, da sem z darovi, katere sem

— 240  —

prejel za to, konečno odkupil sebe in svoje .. Rana
na glavi je lahka. Ko je ta človek [in pokimal je z
glavo na Urša] odvzel mladeniču dekle ter ga treščil
proti zidu, se je mladenič pri svojem padcu prestrigel
z roko, katero si je zlomil ter si s tem rešil glavo in
— življenje.«

»Marsikaterega brata si že obvezal,« reče Krispin
»ter sloviš kot izkušen zdravnik. Radi tega sem poslal
Urša po tebe.«

»Kateri mi je potoma priznal, da je bil včeraj
pripravljen, umoriti me.«

»Toda še poprej je priznal svojo nakano meni,
in jaz, ki poznam tebe in tvojo ljubezen do Kristusa,
sem mu raztolmačil, da nisi izdajalec, marveč je tole
oni tujec, ki ga je hotel zapeljati k ubojstvu.

»Bil je to hudobni duh, jaz pa sem ga smatral
za angela,« odvrne Uršo ter globoko vzdihne.

»Drugokrat mi to poveš ; sedaj je treba misliti na
ranjenca.«

Po teh besedah je jel znovič ravnati Vinici jevo
roko, kateri je navzlic temu, da mu je Krispin močil
z vodo obraz, neprestano omedleval. To je bilo zanj
tudi sreča, da ni čutil bolečin na roki, katero mu j®
Glauko položil med dve izdolbeni deščici ter jo potem
urno in krepko povezal, da je ni bilo moči ganiti.

Po dovršeni operaciji se je zbudil ter zagledal
nad seboj Ligijo.

Stala je tesno poleg njegove postelje, držeč pr e( *
seboj skledo z vodo, v katero je Glauko sedaj P a
sedaj namakal gobo ter močil ž njo Vinicijevo glavm

Vinici j ni verjel svojim očem. Zdelo se mu je, da
je to sen, ali da mu vročnica stavi pred oči drag 0
prikazen. Še le čez nekaj časa je zašepetal:

»Ligija!«

Skleda jej je strepetala v rokah, ko je začul 8
njegov glas; vsekako pa ga je pogledala z očmi, p o1 '
nimi žalosti.

»Mir bodi s teboj!« mu odvrne potihoma.

— 24-1  —

On pa jo je uporno gledal, kakor bi si hotel
napolniti svoje zenice s tem pogledom, da bi mu v
njih ostala njena slika tudi takrat, kadar zakrije tre¬
palnice. Zrl je njeno lice, bledejše in bolj shujšano
nego je bilo poprej, zrl temne njene lase in revno
obleko, ki se ni razlikovala od obleke preproste de¬
lavke. Gledal jo je tako presunljivo, da je pod vplivom
njegovih pogledov njeno belo čelo začelo zalivati
rudečiea. In zopet s je domislil, da jo ljubi nad vse,
da te bledosti in shujšanosti je kriv on, ker jo je
zapodil iz hiše, kjer so jo ljubili in jo je obkoljevalo
izobilje, da jo je prognal v to hišico in v ta plašč iz
temne volne.

A vendar si je želel, da bi jo mogel obleči z
najdražjimi tkaninami in odičiti z vsemi dragotinami
sveta ; radi tega se ga je polastilo kesanje, pomilo¬
vanje in taka žalost, da bi jej bil padel k nogam, ako
'd se bil mogel ganiti.

»Ligija,« jej je dejal, »ti nisi dopustila, da bi me

ubili.«

Ona pa mu odvrne nežno:

»Naj ti Bog povrne zdravje!«

Za Vinicija, ki se je zavedal krivice, katero jej
je bil doprinesel in jej še pripravljal, so hranile te
besede v sebi pravi balzam. Pozabil je v tem tre¬
nutku, da skozi njena usta govori nemara ono krščansko
učenje, ter je samo čutil, da to govori ljubljena ženska
111  da tiči v tem odgovoru neka nenavadna dobrota, ki
jiO pretresa do dna duše. In kakor poprej od bolečin,
tako je oslabel sedaj vsled ganutja. Polastila se ga je
nekaka medlica, ki pa je bila ob enem ogromna in
^adka. Zdelo se mu je, da pada v nekako brezno,
°b enem pa je tudi čutil, da mu je dobro in da je —
S1 *ečen. Pomislil je v teh trenutkih onemoglosti, da nad
m 1 ® stoji neko božanstvo.

Med tem je Glauko izpral njegovo rano na glavi
er priložil na njo zdravilno mast. Uršo vzame posodo
2  Ligijinih rok, ona pa vzame raz mizo pripravljen

16

kozarec z vodo, pomešano z vinom, ter ga pridrži k
ustom ranjenca. Vinicij jo hlastno izpije ter začuti
značno poiajšanje. Ker je bila rana obvezana, so se
tudi bolečine zmanjšale. Zavest se mu je popolnoma
vrnila.

»Daj mi še piti,« reče.

Ligija odide s praznim kozarcem v drugo sobo.
Krispin zamenja z Glaukom nekoliko besed, na to pa
pristopi k postelji ter reče:

»Vinicij, Bog ni dopustil, da bi bil izvršil zlobni
namen, toda ohranil te je pri življenju, da se še spa¬
metuješ v svoji duši. Oni, pred katerim je vsaki človek
samo prah, predal te je nam onemoglega v naše roke;
toda Kristus, v katerega verujemo, nam je tudi na¬
ročil, ljubiti svoje sovražnike. Radi tega smo ti ob¬
vezali rane, in kakor je rekla Ligija, hočemo prositi
Boga, naj ti povrne zdravje, toda dalje te ne moremo
oskrbovati. Ostani sedaj miren ter pomisli, ali bi bilo
primerno, da še dalje preganjaš Ligijo, katero si pri¬
pravil ob podstrešje in ob varuhe ter z njo vred tudi
nas, ki smo ti poplačali hudo z dobrim.«

»Vi me hočete zapustiti?« vpraša Vinicij.

»Hočemo zapustiti to hišo, v kateri bi nas utegnilo
doseči preganjanje mestnega prefekta. Tvoj tovariš je
obležal mrtev in ti, ki si odličen človek, ležiš tukaj
ranjen. Mi sicer nismo tega zakrivili, vsekako pa bi
nas tu utegnila doseči roka pravice.«

»Ne bojte se preganjanja,« reče Vinicij, »jaz vas
hočem braniti.«

Krispin mu ni hotel odgovoriti, da jim ni dosti
mar za prefekta in policijo, marveč da nimajo za¬
upanja tudi v njega, ter da hočejo zavarovati Lig>j°
pred njegovim daljšim preganjanjem.

»Gospod,« reče, »tvoja desna roka je zdrava.
Vzemi torej ploščico in napiši svojim služabnikom, da
naj pridejo danes zvečer z nosilnicami po tebe, da t e
odnesejo na dom, kjer ti bo stanje ugodnejše nega
sredi našega siromaštva. Mi stanujemo tukaj pri neki

243  —

revni vdovi, ki se v kratkem vrne domu s svojim
sinom, kateri tudi odnese tvoje pismo. Mi ostali pa si
moramo poiskati drugo zavetje.

Vinicij zbledi. Spoznal je, da ga hočejo ločiti od
Ligije, in da, ako jo znovič zgubi, pa je nemara nikdar
več ne zagleda v svojem življenju ... Dobro je spoznal,
da so se med njim in njo pripetili taki dogodki, radi
katerih mora poiskati nova pota, na katera še ni
utegnil misliti, ako si hoče Ligijo pridobiti. Razumel
je takisto, da tem ljudem ni treba, da bi mu verjeli in
da mu tudi ne verjamejo, ko bi jim celo prisegel, da
vrne Ligijo Pomponiji Grecini. Saj je mogel to že
davno učiniti, in namesto da proganja Ligijo, je mogel
iti k Pomponiji ter jej priseči, da hoče odstopiti od
daljšega pregnanstva, in v takem slučaju bi jo bila
Pomponija^ sama našla ter vzela deklico k sebi.

Ne! čutil je, da jih nobena obljuba te vrste ne
odvrne od sklepa, da oni ne sprejmejo od njega no¬
bene še tako slovesne prisege, a to tem več, ker kot
nekristijan je mogel priseči samo na svoje bimzsmrtne
bogove, v katere pa niti sam ni dosti verjel in katere
so oni smatrali za hudobne duhove.

Vsekako pa si je vneto želel, sporazumeti se z
Ligijo in ž njenimi varuhi, na kakoršen si bodi način,
za  to pa mu je bilo treba časa. Zlasti mu je bilo mar
za  to, da bi jo saj nekaj dnij gledal. Kakor vtopljenec
smatra kos deske ali vesla za rešitev, tako se je zdelo
tudi njemu, da čez nekoliko dnij se mu posreči izpro-
y esti nekaj takega, kar ga zbliža ž njo, ali da sploh
n ekaj iztuhta, kar bode njej po volji.

In zbravši svoje misli, reče:

»Poslušajte me, kristijanje. Sinoči sem bil z vami
vred v Ostrijanu ter sem poslušal vaš nauk. Toda ko
m ga tudi ne poznal, prepričala bi me vaša dobra
dela, da ste pošteni in dobri ljudje. Recite oni vdovi,
kl  prebiva tukaj, naj tu ostane; takisto ostanite tudi
pa tudi meni dovolite, da tukaj ostanem. Naj vam
tu človek (pri tem pokaže na Glauka), ki je zdravnik

ic*

— 244

ter zna celiti rane, poreče, ali je mogoče, da bi me
danes prenesli domu. Bolan sem, imam zlomljeno
roko, s katero ne smem nekoliko dnij niti ganiti, in radi
tega vam pravim, da se ne ganem od tod, k večjemu,
ako me odnesete posiloma.«

Tu preneha, kajti v razburjenih prsih mu je
zmanjkalo sape. Krispin pa reče:

»Nihče, gospod, se ne posluži proti tebi nasilja;
samo mi odnesemo odtod svoje glave.«

Mladi mož, ki ni bil navajen na upor, nakrat
naježi obrvi ter reče:

»Počakaj, da si oddahnem.«

čez nekaj časa nadaljuje:

»Za Krotonom, katerega je danes Uršo zadušil,
ne bo nihče vprašal. Imel bi danes oditi v Benevent,
kamor ga je pozval Vacinij, torej si bodo vsi mislili,
da je odšel. Ko sva šla s Krotonom semkaj v to hišo,
naju nihče ni videl, razun jednega Grka, ki je bil z
nama v Ostrijanu. Povem vam, kje prebiva, pa miga
pripeljete, da mu naročim, naj molči, ker je to od
mene plačan človek. Domu pošljem list, da sem tudi
odšel v Benevent. V slučaju, ko bi bil Grk že kaj
črhnil prefektu o tem, kar se je zgodilo, porečem, da
sem Krotona umoril sam in da mi je on zlomil roko.
Da to učinim, obljubujem vam pri senci svojega očeta
in svoje matere! Lahko torej ostanete tukaj brez vsake
nevarščine. Pripeljite mi Grka, kateremu je ime Kilon
Kilonid!«

»Glauko ostane pri tebi, gospod,« reče Krispin,
»ki se ob enem z vdovo pobrine za-te.«

Vinicij še huje naježi obrvi.

»Ouj, starec, kaj ti povem,« mu odvrne. »Dolžan
sem ti hvalo in zdiš še mi vrl in pošten človek, toda
vsekako mi ne poveš tega, kar misliš. Ti se bojiš, da
ne bi poklical svojih sužnjev, da bi odpeljali Ligijo ?
Ali ni temu tako ?«

»Da, tako je!« odvrne Krispin resno.

— 245  -

»Torej vedi, da se hočem razgovarjati s Kilonom
v vaši navzočnosti pred vami, da napišem list domačim,
da sem odpotoval in da tudi pozneje nočem imeti
drugih poslancev nego samo vas. Premisli vse to ter
ne draži me dalje.«

Bil je hudo razburjen in lice mu je kar gorelo
od jeze; radi tega je nadaljeval razčiljen:

»Mar si mislil, da ti zatajim, da hočem tu ostati
radi tega, da jo gledam ? Tudi bedak bi to pogodil,
ako bi tudi tajil. Toda s silo se je nočem več polastiti.
Pač pa ti povem nekaj drugega: Ako ona tukaj ne
ostane, pa s svojo zdravo roko strgam obvezo raz
zlomljeno roko, ne zavžijem ni jedi niti pijače in moja
smrt naj pade na-te in na tvoje brate, čemu si me
oskrboval, čemu nisi zapovedal, da naj me ubijejo?«

In prebledel je od jeze in razčiljenja. Ligija, ki
je v drugi sobi slišala ves razgovor ter je bila pre¬
pričana, da Vinicij ostane mož-beseda, se je prestrašila
pjegovih besed. Ona si ni želela njegove smrti. Ranjen
in brezorožen je vzbujal v njej samo sočutje, ne pa
strahu. Od onega trenutka, ko je zbežala, živeča med
ljudmi, ki so bili neprestano navdahnjeni z verskimi
občutki, ki so mislili samo na milosrdje brez meje, se
jo tudi sama navzela teh novih občutkov, tako, da so
jej oni nadomeščali hišo, rodbino, izgubljeno srečo ter
1° prelevili v jedno onih krščanskih deklic, ki so
Pozneje popolnoma spremenile dušo tega sveta. Vinicij
Se  je pregloboko vmešal v njeno usodo, da bi ga bila
jflogla pozabiti. Mislila je nanj po cele dneve ter več¬
krat prosila Boga za priložnost, v kateri bi, ravnaje
P° duhu učenja, mu mogla poplačati z dobrim za hudo,
er  z milosrdjem za prognanstvo ganiti in pridobiti ga
^ Kristusa, in sedaj se jej je zdelo, da je napočil
ta k trenutek, da je njena prošnja bila vslišana.

Približala se je h Krispinu z navdušenim licem
rl r z ačela govoriti, kakor bi iz nje govoril nekak
ru gi glas:

— 246  —

»Krispin, naj ostane on med nami, mi pa osta¬
nemo pri njem, dokler ga Kristus ne ozdravi.«

In stari presbiter, navajen videti v vsem voljo
božjo, videč njeno navdušenost, si je domislil, da
nemara govori iz nje neka višja moč, radi česar se
je prestrašil ter sklonil glavo.

»Nii, pa bodi tako, kakor veliš,« reče.

»Na Vinicija, ki ves čas ni odvrnil od nje očij,
je napravila ta urna Krispinova poslušnost globok
vtis. Zdelo se mu je, da Ligija je med kristijani nekaka
Šibila, ali duhovnica, katero vsi spoštujejo in ubogajo.
In nehote se tudi v njem vzbudi do nje spoštovanje.
K ljubezni, katero je gojil do nje, se je pridružila
sedaj še neka bojazen, radi česar se mu je zdelo, da
je ta njegova ljubezen preveč drzna. Vsekako pa se
ni mogel spoprijazniti z mislijo, da je njun odnošaj
bil sedaj popolnoma spremenjen, da sedaj ni več ona,
marveč je le on navezan na njeno voljo, ko leži tukaj
bolan in onemogel; da ga niti ona ne smatra za na-
padujočo moč, marveč daje  kot onemoglo dete izročen
njeni volji. Za njegovo ponosno in svojeglavno nrav
bi bile take razmere proti vsakemu drugemu bitju
uprav neznosljive, toda sedaj ne samo da ni čutil
te pokorščine, marveč je bil njej, kot svoji zapo-
vedovalki, celo hvaležen. Bili so to občutki, katerih
še nikdar ni doživel in katerih bi še pred j ednini
dnevom ne bil mogel niti pojmiti, kateri bi bili še v
tem hipu vzbujali v njem strmenje, ko bi si jih bil
mogel jasno predočiti. Toda on sedaj ni vprašal, čeffl u
je to tako, kakor da je to povsem naravno, ter j e
vedel samo to, da se čuti srečnega radi tega,
ostane.

In hotel jo je zahvaliti — iz hvaležnosti in še z
nekakimi drugimi občutki, ne poznanimi mu do b
mere, da jih ni znal niti imenovati, kajti ti občutki so
bili ponižanje. Vsled razčiljenja je postal tako slab
da ni mogel govoriti, in zahvaljeval se je zgolj z očm>’
iz katerih mu je žarelo veselje, da ostane pri njej, d«

- 247  —

bo imel priložnost, jo gledati jutri, pojutrišnjem, ne¬
mara dolgo. To veselje mu je kalila samo bojazen, da
bi ne zgubil tega, kar je iskal, bojazen tako velika,
da se je bal, stisniti njeno ročico, ko mu je čez tre¬
nutek znovič podala vode, bal to učiniti on — Vinici j
— kateri je na cesarjevi gostiji posiloma poljuboval
njena usta, in kateri, ko je zbežala, je obljuboval, da
jo za lase zavleče v kubikul, ali da jo da pretepsti.

II.

Vinicij se je začel bati, da bi mu kaka nepri-
ličnaunanja pomoč ne skalila njegovega veselja. Kilon
je mogel naznaniti mestnemu prefektu, ali njegovim
domačim ljudem, da je nekam zginil, in v tem slučaju
je bilo gotovo, da se v to zadevo vmešajo mestni
stražniki. Šinila mu je sicer v glavo misel, da bi jim
mogel zapovedati, naj mu Ligijo vjamejo in odpeljejo
na dom, toda čutil je, da bi tega ne smel in ne mogel
učiniti. Bil je svojeglaven, drzen, lahkomišljen in ob
času potrebe neizprosen človek ; vsekako pa ni bil ni
Tigelin niti Nero. Vojaško življenje mu je vcepilo v
dušo čustvo pravičnosti in vere v neko višjo moč ter
toliko vesti, da je mogel razumeti, da tako ravnanje
bi bilo neizmerno podlo. Nemara bi bil zmožen, do¬
prinesti kaj takega v navalu jeze, ali kadar bi bil
popolnoma zdrav, toda sedaj je bil bolan in strt, torej
mu je bilo mar samo za to, da se nihče ne vrine med
ujega in Ligijo.

Z začudenjem je zapazil, da od onega časa, ko
je bila Ligija potegnila zanj, ni niti ona sama, niti
Krispin zahteval od nje nikakšnih obljub, uprav kakor
ua so bili že gotovi, da jih v slučaju potrebe obvaruje
ne ka nadnaravna moč. Vinicij, kateremu se je od
onega časa, kar je v Ostrijanu poslušal nauk in pri¬
povedovanje apostolovo, jelo v glavi mešati ter mu je v
?i®j zibnila razlika med mogočim in nemogočim, jel je
Ze  verjeti, da bi se to utegnilo res zgoditi. Toda ko

- 248  -

je jel trezneje misliti, se je spomnil, kar jim je rekel
o Grku, ter znovič izrekel željo, naj mu pripeljejo
Kilona.

Krispin mu pritrdi, na kar sklenejo, naj odide
Uršo po Kilona. Vinicij, ki je v poslednjih dnevih
pred odhodom v Ostrijan pogostoma pošiljal sužnje
h Kilonu, je natanko opisal Ligu njegovo stanovanje,
na to, napisavši na ploščico nekoliko besed, je dejal,
obrnen h Krispinu:

»Dajte mu tole ploščico, kajti to je zvit in sumljiv
Človek, kateri je pogostoma, ko sem ga klical k sebi,
veleval reči mojim ljudem, da ga ni doma To je delal
vsikdar takrat, kadar ni imel za-me prijetnih novic
ter se je bal moje jeze.«

»Ako ga najdem, pripeljem ga semkaj, naj si mu
bo to že ljubo ali ne,« odvrne Uršo.

Na to je vzel plašč ter urno odšel.

Najti nekoga v Rimu, ni bilo ravno lahko, naj
si je bil kdo še tako natančno podučen o bivališču
kakega človeka ; toda Ursu je v takem slučaju pomagal
nagon v gozdu izrejenega človeka ; vrhu tega pa je
dobro poznal mesto ter kmalu dospel pred Kilonovo
stanovanje.

Njega samega pa ni poznal. Videl ga je samo
enkrat v življenju, in še takrat po noči. Pri tem P a
se je tudi oni vitki in ponosni starec, ki ga je na¬
govarjal, da naj ubije Glauka, toliko razlikoval od
tega ponižnega in prestrašenega Grka, da nihče ne
bi mogel reči, da je to jedna in ista oseba. In ko je
Kilon opazil, da ga Uršo gleda kot nekakega tujca,
otrese se takoj nekoliko svojega strahu. Ko pa za¬
gleda ploščico z Vinicijevo pisavo, se še bolj pomiri.
Tako mu vsaj ni pretila nevarnost, da ga s premislekom
vabijo v. nekako zanjko. Pri tem se je še domislil, da
kristijanje očividno za to niso ubili Vinicija, ker S1
niso drznili dvigniti roke na tako znamenito osebo.

— 249  —

»Vinici] me ubrani ob času potrebe, si je rekel
v duhu, kajti za to me vendar ne kliče, da bi me dal
umoriti.«

Osrčivši se še bolj, vpraša :

»Dobri človek, aii je poslal moj prijatelj, ple¬
meniti Vinieij, nosilnice po me? — Imam noge otekle
ter ne morem iti tako daleč.«

»Ne,« odvrne Uršo, »pojdeva peš.«

»A kaj, ko ne bi hotel?«

»Ne delaj tega, kajti moraš iti.«

»Nu, pa pojdem, toda svojevoljno. Drugače bi
me nihče ne prisilil, ker sem prost človek in prijatelj
mestnega prefekta. Kot modrijan imam tudi sredstva
Proti nasilju, ker znam spreminjati ljudi v drevesa in
Zlva b- Toda grem, grem. Vzamem pa samo nekoliko
toplejši plašč in kuldico, da me ne spoznajo sužnji v
tem delu mesta, sicer bi me neprestano ustavljali ter
mi  poljubovali roke.«

Po teh besedah navleče na se drugi plašč, na
jj a Y 9  P a  si natakne veliko galijsko kuldico iz bojazni,
<a  bi ga Uršo ne spoznal, kadar prideta na ulico.

»Kam me pelješ?« vpraša potoma Urša.

»čez Tibero.«

»Nisem še dolgo v Rimu in nikdar še nisem bil
ani > toda gotovo ondi žive ljudje, ki ljubijo čednost.«

1 1 . T °da Uršo, ki je slišal od Vinicija, da je Grk
"iz njim na pokopališču v Ostrijanu ter ga je tudi
toel stopiti v hišo, v kateri je stanovala Ligija, se
' a  trenutek ustavi ter reče :

n  »Ne lagaj, starec, kajti bil si danes z Vinicijfem
a  Gstrijanu in pred našimi vrati.«

»Oh!« odvrne Kilon, »torej vaša hiša stoji za
knp 61 * 0  ‘ Nisem še dolgo v Rimu in ne vem dobro,
k0  s e imenuje jeden ali drugi del mesta. Da, pri-
Jdteij ! Bil sem pred vašimi vrati ter rotil Vinicija,
d he hodi notri. Bil sem tudi v Ostrijanu, toda ali
Ve §, zakaj ? Zato, ker si že več časa prizadevam,

- 250

spreobrniti Vinicija, radi česa sem tudi hotel, naj čuje
najstarejšega izmed apostolov. Naj prešine božja svet¬
loba v njegovo in tvojo dušo! Gotovo si kristijan, ker
želiš, da naj resnica zmaga nad lažjo.«

»Da,« odvrne pokorno Uršo.

Kilonu se zopet vrne prejšnji pogum.

»Vinicij je mogočen gospod,« reče, »in prijatelj
cesarjev. On se še pogostoma udaja napadom hudega
duha, in ko bi samo jeden las padel z njegove glave,
pa bi se maščeval cesar radi tega nad vsemi kristijani.

»Nas varuje višja moč.«

»Resnica, resnica! Toda kaj nameravate storiti z
Vinicijem ?« vpraša Kilon znovič vznemirjen.

»Ne vem. Kristus nam zapoveduje, da naj bomo
usmiljeni.«

»Prav si povedal. Ohrani si to zmerom v spo¬
minu, sicer se boš cvrl v peklu kakor klobasica v ponvi.*

Uršo se globoko oddahne, Kilon pa si domisli, d a
s tem, v jezi tako strašnim človekom, kadar je ganjen,
lahko učini vse, kar hoče.

Želeč pa izvedeti, kaj se je vse dogodilo pri na¬
meravanem unosu Ligije, vpraša dalje z glasom stro¬
gega sodnika:

»Kaj ste učinili s Krotonom? Govori, toda resnico '

Uršo vdrugič vzdihne.

»To ti pove Vinicij.«

»To pomenja, da si ga zabodel z nožem, ali P a
potolkel z batom.«

»Bil sem golorok.«

Grk se ni mogel ubraniti začujenju nad nadelo
veško močjo tega človeka.

»Naj ti Plut!.. To je, hotel sem reči: N a l n
Kristus odpusti!«

Nekaj časa sta šla molče ; na to reče Kilon.

»Jaz te ne izdam, toda čuvaj se stražnikov •

»Jaz se bojim Kristusa, ne pa stražnikov.«

— 251  —

»Prav je tako. Ni ga hujšega greha nego je uboj.
Moliti hočem za-te, toda ne vem, bo li pomagala moja
molitev, ako se ne zavežeš, da se nikogar več ne do¬
takneš s svojo roko.«

»Nisem ga umoril nalašč,« odvrne Uršo.

Kilon pa, ki se je hotel vsestransko zavarovati,
le ni odjenjal Ursu studiti umor ter mu prigovarjati,
naj napravi obljubo. Povpraševal ga je tudi o Vi-
niciju, toda Lig ni rad odgovarjal na njegova vpra¬
šanju, ponavljaje, da iz ust Vinicija samega začuje
vse, kar želi izvedeti. Razgovarjaje se tako, sta pre-
korakala dolgo pot, ki je ločila Grkovo stanovanje
od onega dela mesta za Tibero ter dospela pred na¬
značeno hišo.

Kilonu je začelo srce znovič nemirno utripati.
Vsled strahu se mu je zdelo, da ga Uršo opazuje z
nekim poželjivim pogledom. .Kakšna tolažba za-me,«
je dejal sam sebi, »ako me ubije nehote! Vsekako
pa bi imel najrajše, da ga ubije kap in ž njim vred
vse Ligijce, stori to, Jupiter, ako moreš!« Premišljuje
° tem, se še bolj zavija v svoj galijski plašč, izgo¬
varjale se, da’ se boji mraza. Konečno, ko prekoračita
vežo in prvo dvorišče, dospeta v hodnik, skozi katerega
je držala pot na oni vrtič pred hišico. Tu se Kilon
aakrat ustavi ter reče :

»Dovoli mi, da si oddahnem, kajti drugače ne
' ,f) m mogel govoriti z Vinicijem ter dati mu potrebnega

sveta.«

»Po teh besedah obstane in dasi si je ponavljal,
j a  mu ne preti nobena nevarnost, so se mu vendar-le
nesle noge pri pomisleku, da sedaj dospe med one
Ujnostne ljudi, katere je videl v Ostrijanu.

Iz. hišice na vrtu se začuje petje.

»Kaj je to?« vpraša.

. »Praviš, da si kristijan, pa še tega ne veš, da je
l 1 . 1 ' 1  nas navada, hvaliti Odrešenika po vsakem okrep-
(| 11  s petjem,« odvrne Uršo. »Mirijam se je že morala

— 252

vrniti s svojim sinom in nemara je celo apostol sam
pri njima. On vsaki dan poseti vdovo in Krispina.«

»Vedi me naravnost k Viniciju.«

»Vinicij je v isti sobi, kakor mi vsi, ker ta soba
je največja, druge pa so samo temne kubikule, v
katerih samo spimo. Vstopiva vendar, tam si počiješ.«

Vstopita. V sobi je bilo mračno, kajti bilo je
oblačno vreme in plamenčki nekoliko svetilk so le slabo
razsvetljevali mrak. Vinicij je v onem velikem plašču
več slutil nego poznal Kilona, in ko je ta zagledal v
kotu posteljo ter na njej Vinicija, je zdirjal, ne zmeneč
se za ostale, naravnost k njemu, kakor bi bil pre¬
pričan, da le pri njem bo najbolj varen.

»O, gospod, čemu nisi poslušal mojega sveta!«
zakliče, sklenivši roke.

»Molči!« zapove Vinicij »ter slušaj !«

Na to jame uporno zreti Kflonu v oči ter govoriti
mu resnobno in strogo, kakor bi zahteval, naj poslu¬
šalec dobro razume vsako njegovo besedo kot povelje
in da naj mu ostane v spominu za zmerom.

»Kroton je planil na-me, hotel me umoriti k
oropati — razumeš ! Ubil sem ga in ti ljudje so mi
zavezali rane, katere sem dobil, ko sem se boril ž njim-*

Kilon je takoj razumel, da Vinicij, ako tako g°;
vori, dela to po dogovoru s kristijani in da hoče, naj
mu poslušalec verjame. Spoznal je to raz lice in rad}
tega, ne da bi kazal dvom, niti začudenje, dvignil od
ter zaklical:

»To je bil strašen lopov, gospod! Saj sem J®
svaril, da mu ne zaupaš. Ves moj nauk se je odbija
od njegove glave kakor grah od stene. V vsem Han 11
se ne nahaja zanj dovolj muk. Kajti kdor ne mor«
biti pošten, ta mora biti lopov, in 'komu je težje bit'
poštenemu nego lopovu? Toda napasti svojega d°’
brotnika in tako uglednega gospoda... O bogovi! ••

Tu se spomni, da se je na poti predstavljal Urs"
za kristijana ter — umolkne.

253  —

Vinicij reče :

»Ko bi ne bilo noža, ki sem ga imel s seboj, bil

bi me ubil.«

»Blagoslavljam oni trenutek, ko sem ti svetoval,
da vzameš s seboj nož.«

Toda Vinicij ostro pogleda Grka ter ga vpraša :

»Kaj si delal danes?«

»Kako? Mar ti že nisem povedal, gospod, da sem
molil za tvoje zdravje?«

»A ničesar več?«

»In ravnokar sem nameraval, da te posetim, ko
je dospel ta dobri človek z naznanilom, da me kličeš
k sebi.«

»Tukaj imaš ploščico! Pojdeš ž njo v mojo hišo,
poiščeš mojega "oproščenca ter mu izročiš. Na njej je
Napisano, da sem odšel v Benevent. Sam per porečeš
hemasu, da sem odpotoval danes v jutro, ker me je Pe-
konij pismeno pozval k sebi.

Odšel sem v Benevent — razumeš!« ponovi s
Povdarkom.

»Odšel si, gospod. Zarano sem se poslovil od
tebe pri Portu Kapeni in od časa tvojega odhoda se
! ne  je polastila taka tuga, da celo umrem radi nje, ako
) e  ne^ potolaži tvoja velikodušnost, uprav kakor je
Nesrečna Zethosova žena*) umrla vsled tuge za Xylom.«

Vinicij, dasi bolan in privajen na Grkovo zvijačo,
e  vendar ni mogel ubraniti smeha. Veselilo ga je, da
je Kilon tako dobro razumel, in radi tega reče:

»Pišem jim, naj ti obrišejo solze. Daj mi sem
SVe tilnico.«

Kilon, že popolnoma pomirjen, vstane, prestopi
i. oliko korakov proti peči ter vzame jedno svetilko,
j so gorele na zidu. Kuklica mu pri tem zdrsne z

Š &V0 in Otrnfl/\Kn rmi rvAfiTrnti r* Q T» O VT1 d  G t. V Glauko

*) Aedon, katero je Ženo spremenil v slavčka,

;d, v. *** « v ctiuua mu uui ka .  t  ii~

ol t 1  P r i pogledu nanj s klopi ter urno se približavši
ane pred njim:

— 254  —

»Cefas, ali me še poznaš?« vpraša.

In glas mu je bil tako strašen, da so strepetali
vsi navzoči.

Kilon dvigne svetilnico, pa jo v istem času trešči
na tla in, zvivši se v klobčič, jame tarnati :

»To nisem jaz!.. To nisem jaz!.. Milost!«

Glauko se obrne na stran k vernikom, ki so baš
večerjali, ter reče :

»To je oni človek, ki me je prodal ter ugonobil
mene in mojo rodbino!..«

Njegova zgodovina je bila znana vsem kristijanom
in Viniciju, kateri si le radi tega ni domislil, kdo je
ta Glauko, ker pri obvezovanju rane neprestano omed¬
levajoč, ni slišal njegovega imena. Toda za Urša je
bil ta kratki trenutek, ki je napočil po Glaukovih be¬
sedah, l?akor blisk v temi. Spoznavši Kilona, je z
jednim skokom stal poleg njega, pograbil ga za ra¬
mena in, pripognivši ga nazaj, zaklical:

»On mi je prigovarjal, naj ubijem Glauka.«

»Milost!« zakriči Kilon ... Dam vam ... Gospod!«
zakliče, obrnivši se k Viniciju, »reši me! Zaupal sem
v te, torej potegni se za-me. Tvoje pismo odnesem!--
Gospod, gospod!..«

Toda Vinicij, ki je najhladnokrvnejše izmed vseh
zrl na to, kar se je bilo zgodilo, in sicer radi tega>
ker mu je ta zadeva bila znana in ker njegovo srce
ni poznalo usmiljenja, reče:

»Pokopljite ga na vrtu; pismo odnese nekdo drug-'

Kilon si domisli, da so te besede izrekle njegovo
obsodbo k smrti. Kosti so mu jele dregetati v strašni ' 1
Ursovih rokah in oči so se mu topile v solzah.

»Radi vašega Boga! usmiljenje!« je klical, »k 1 ’ 1 '
stijan sem !.. Pax vobiscum !.. kristijan sem, in a ^°
mi ne verjamete, krstite me še enkrat, dvakrat, trikra •
Ne umorite me! Usmiljenje!« ,

In njegov glas, zamolkel od bolečine, je postaj 11
čimdalje.slabeji. Med tem pa vstane izza mize apost°
Peter, kima nekaj časa s svojo belo glavo, ki mu J 1

— 255  —

lezla na prsi; oči je imel zaprte, toda pozneje jih
odpre ter reče sredi globoke tišine :

»Odrešenik nam je dejal: Ako se je pregrešil
tvoj brat zoper tebe, kaznuj ga; ako pa se kesa
svojega dejanja, odpusti mu. In ako bi se sedemkrat
na dan pregrešil zoper tebe ter se sedemkrat obrnil k
tebi s prošnjo za odpuščanje, odpusti mu !«

Po teh besedah zavlada še večja tišina.

Glauko je stal dlje časa mirno, zakrivaj e si lice
z rokama, naposled pa si jih odtrga ter reče:

»Cefas, naj ti Bog odpusti storjeno mi krivico,
kakor ti jo jaz v imenu Kristusovem odpuščam.«

Tudi Uršo takoj izpusti Kilona ter reče :

Naj ti bo Odrešenik usmiljen in naj ti odpusti
tako, kakor ti jaz odpuščam.«

Kilon je padel na tla ter opiraje se ob tlak z
rokama, vrtel glavo kakor zverina, ki se vjame v
zanjko, ter oziraje se naokrog čakal, od kod da pride
snirt. Očem in ušesom še ni verjel ter si ni drznil
Pričakovati odpuščanja.

Polagoma pa se mu je vračala zavest, samo za¬
bele ustnice so se mu strahu tresle. Apostol pa
je dejal:

»Pojdi v miru!«

Kilon je vstal; ni pa še mogel govoriti. Nehote
s ® je približal k Vinicijevi postelji, kakor bi še pri
'jieni iskal varstva, ker še ni imel časa, da bi premislil,
aa  ga je uprav on obsodil, dasi se je posluževal nje¬
nih uslug ter bil kolikor toliko njegov sokrivec;
011 ' pa, proti katerim se je pregrešil, so odpustili. To
niu  je še le pozneje prišlo v glavo. Sedaj se mu je
? a mo čitalo z obraza, da še zmerom ne veruje in da
J® močno osupnen. Dasi je bil že razvidel, da je do-
s ®gel odpuščanje, je hotel vendar čim prej mogoče
' ,c 'nesti zdravo glavo od teh nerazumljivih ljudij, ka-
. er ih dobrota ga je iznenadila tako, kakor bi ga bila
jznenadila njih okrutnost. Zdelo se mu je, da bi se
ri°glo zgoditi zopet nekaj nepričakovanega, ako bi

— 256  —

ostal še dalje, radi tega obstane pri Viniciju ter spre¬
govori z bojazljivim glasom:

»Daj mi, gospod, pismo! Daj pismo!«

In pograbivši ploščico, katero mu je podal Vinicij,
se prikloni najpoprej kristijanom, na to pa bolniku
ter držeč se zidu, odide urno skozi vrata.

V hodniku, kjer je bilo temno, se mu znovič na¬
ježijo lasje na glavi, ker si je domislil, da utegne Uršo
priti za njim ter ubiti ga v temi. Hotel je dirjati na
vso moč, toda noge so mu odpovedale službo in čez
trenutek popolnoma otrpnile, kajti Uršo je v resnici
stal pred njim.

Kilon se zgrudi na tla in jame tarnati :

»Urban... v imenu Kristusa...«

Toda Urban mu reče:

»Ne boj se. Apostol mi je zapovedal, naj te od¬
peljem skozi vrata, da ne bi zablodil v temi, in ako
ti manjka moči, da naj te pospremim domu.«

Kilon dvigne obraz.

»Kaj praviš, kaj? Ne ubiješ me?«

»Ne, ne ubijem te, in ako sem te poprej zgrabi,
pretrdo ter ti premencal kosti, odpusti mi!«

»Pomagaj mi vstati« reče Grk. »Nočeš me ubiti?
kaj? Odpelji me torej na ulico, — dalje pojdem sam-;

Uršo ga dvigne s tal kakor peresce ter ga postavi
n .^ v no 8 e  * n  odpelje skozi temni hodnik na drugo dvo¬
rišče, od koder je držala pot v vežo in na ulico.
hodniku si ponovi Kilon znovič v duhu : »Že je P°
meni« in še le takrat, ko je bil že na ulici, si oddahne
ter reče:

»Dalje že pojdem sam.«

»Mir bodi s teboj!«

»Tudi s teboj ! Tudi s teboj! — Dovoli mi, da sl
oddahnem.«

Ko Uršo odide, se Kilon globoko oddahne. ^
rokama si jame tipati po prsih in bradi, kakor bi s®
hotel prepričati, da še živi ; na to pa z urnimi korak 1
odrine naprej.

— 257  —-

Prekoračivši nekoliko stotin korakov, obstane ter

reče :

»čemu me niso umorili ?«

In navzlic temu, da se je pogostoma razgovarjal
z Euricijem o krščanskem nauku, navzlic temu, da se
je razgovarjal o tem z Ursom nad reko, in navzlic
vsemu, kar je slišal v Ostrijanu, ni mogel najti od¬
govora na to vprašanje.

III.

Vinicij si isto tako ni mogel raztolmačiti tega,
kar se je bilo zgodilo, ter ni bil niti trohice manj
osupnen nego Kilon. Kajti ako so se proti njemu ti
ljudje tako obnašali, ter namesto tega, da bi se ma¬
ščevali, obvezali skrbno njegove rane, to je le deloma
pripisoval vplivu njihovega nauka, katerega so spo¬
znavali, v dokaj večji meri pa Ligiji, in le nekoliko
svojemu dostojanstvu. Toda njihovo ravnanje s Kilonom
je presegalo vse njegove pojme o mogočem odpuščanju
človeškem.

Tudi njemu se je nehote rodilo v duši vprašanje:
čemu kristijani niso ubili Grka? Lahko bi bili to
učinili brez vsake kazni. Uršo bi ga bil zakopal na
vrtu, ali pa bi ga bil po noči vrgel v Tibero, po kateri
so za časa nočnih pobojev zarano pogostoma plavala
človeška trupla, za katerimi nihče ni vprašal, odkod
so se vzela. Po Vinicijevem mnenju niso kristijani
zgolj mogli, marveč so bili celo dolžni ubiti Kilona.
usmiljenje v obče ni bilo znano onemu svetu, h
kateremu je spadal mladi patricij. Samo Atenčanje so
Postavili oltar boginji usmiljenja ter se dlje časa upirali,
ua ne bi bile dovoljene v Atenah borbe gladijatorjev.

Bilo je tudi v Rimu v navadi, da se je prema¬
ganim dalo odpuščanje. Tako je n. pr. Kalikrat, kralj
Bretoncev, ki je bil za časa Klaudija vjet, bil z vsem
bogato založen ter je svobodno bival v mestu. Toda
Maščevanje za osebne krivice se je zdelo vsem, in

17

— 258  —

zlasti še Viniciju, povsem primerno in pravično. Od¬
pustiti krivico,^ to je bilo nekaj, kar se je vpiralo
njegovi duši. Cul je seveda v Ostrijanu, da je treba
ljubiti tudi sovražnike, toda smatral je to za nekako
teorijo, ki nima veljave v življenju. Sedaj pa mu pride
na misel, da Kilon ni bil ubit radi tega, ker se obhaja
nekak praznik, ali da nemara v tem mesečnem času
kristijani ne smejo ubijati. Slišal je, da so časi, ko
nekaterim narodom ni dovoljeno pričenjati vojne.
Toda čemu v tem slučaju Grk ni bil oddan v roke
pravice, čemu je dejal apostol, da je treba sedemkrat
odpustiti, ko bi se kdo sedemkrat pregrešil, in čemu
je rekel Glauko Kilonu : »Naj ti Bog tako odpusti,
kakor ti jaz odpuščam?« Saj mu je vendar napravil
Kilon najgroznejšo krivico, kakoršno le more človek
človeku storiti, in Viniciju je pri samem pomisleku na
to, kaj bi učinil z onim, ki bi mu umoril Ligijo, za¬
vrela kri kakor krop. Vedel je, da bi ne bilo strašnejših
muk, nego so one, s katerimi bi se bil maščeval. Oni
pa je le odpustil. Pa tudi Uršo mu je odpustil, on, ki
bi bil mogel ubiti v Rimu vsakega, kogar bi bil hotel,
a to povsem brez kazni, ker njemu je bilo treba samo,
da ubije kralja nemorenjskega gaja ter zavzame nje¬
govo mesto. Ali bi se mogel človeku, kateremu se ni
ubranil Kroton, upirati gladijator, ki je dosegel to
čast, do katere se je povspel, samo s tem, da je ubil
poprejšnjega »kralja« ? Na vsa ta vprašanja je bil
samo jeden odgovor : oni niso ubijali ljudij samo radi
svoje dobrosrčnosti, tako velike, kakoršne še doslej ni
bilo na svetu, marveč radi brezskončne ljubezni do
drugih ljudij, ki jim je zapovedovala, da naj povsem
pozabijo na samega sebe, na storjene jim krivice, na
svojo srečo in nesrečo, ter da žive za drugo.

Kakšno plačilo bi imeli prejeti za to ti ljudje, to
je Vinicij čul v Ostrijanu, toda to mu nikakor ni hotelo
iti v glavo. Navzlic temu pa je vendar čutil, da je to
pozemeljsko življenje združeno z dolžnostjo : odrekat 1
se vsega dobrega in vsega razkošja v prospeh drugimi

— 259  —

moralo biti zelo pusto. Radi tega je tudi v tem, kar
je mislil v tem hipu o kristijanih, bilo poleg začujenja
združeno tudi pomilovanje in nekako preziranje. Zdelo
se mu je, da so to ovce, katere morajo preje ali
pozneje raztrgati volkovi; njegova rimljanska nrav
pa ni bila sposobna, skazati nekakšno priznanje onim,
ki se dajo kar tako ugonobiti. Iznenadilo ga je še
posebno to, da se je nekako nenavadno veselje razlilo
vsem po obrazu, ko je odšel Kilon. Apostol je pri¬
stopil h Glauku, položil roko na njegovo ter dejal:

»Kristus je zmagal v tebi!«

Glauko pa je dvignil svoje oči kvišku tako veselo
in zaupno, kakor da se je nanj razlila neka velika in
nenavadna sreča. Vinici j, ki je pojmil samo radost
nad dovršenim maščevanjem, ga je gledal z razširje¬
nimi očmi od vročnice, skoro tako, kakor bi bil zrl
kakega pijanca. Videl pa je tudi, in sicer ne brez
notranje razburjenosti, kako je Ligija pritisnila svoje
kraljeve ustnice na roko tega človeka, ki je bil videti
kakor suženj, in zdelo se mu je, da je postalo nakrat
na svetu vse narobe. Med tem pa seje vrnil Uršo ter
začel pripovedovati, kako je odpeljal Kilona na ulico
in kako ga je poprosil, naj mu odpusti, ako mu je
nemara nehote poškodoval njegove kosti, za kar je
tudi njega apostol blagoslovil, in Krispin je razglasil,
da je današnji dan dan velike zmage. Vinicij, ko je
to slišal, je zgubil popolnoma osnovo svojih mislij.

Ko mu Ligija poda čez trenutek znovič hladilne
Pijače, jo pridrži ter reče:

»Torej si tudi ti meni odpustila?«

»Kristijani smo. Ne smemo v srcu nositi jeze.«

»Ligija,« jej reče na to, »kakoršenkoli je tvoj
^og, spoštujem ga samo radi tega, ker je tvoj.«

Ona pa mu odvrne:

»Ljubil ga boš iz srca, ko ga spoznaš.«

»Samo radi tega, ker je tvoj,« ponovi Vinicij s
s labejšim glasom.

17 ’

— 260  —

Zaprl je trepalnice, ker se ga je znovič polastila
omedlevica. Ligija je odšla, pa se čez kratko vrnila
in, obstavši poleg njega, se sklonila čezenj, kakor bi
se hotela prepričati, če mar spi. Vinicij, čuteč jo poleg
sebe, je odprl oči ter se nasmehnil; ona mu je po¬
ložila roko na oči, kakor bi ga hotela zazibati v
spanec. Začutil je v srcu veliko slast, ob enem pa je
tudi začutil, da se mu je bolezen shujšala. In to je
bilo tudi res. Napočila je noč in ž njo vred se ga je
polaščevala silnejša vročnica. Ni mogel zaspati in
sledil je z očmi za Ligijo, kamorkoli se je ganila.
Sčasoma je nekoliko zadremal, toda v tem polusnu je
videl in slišal vse, kar se je godilo okrog njega, ali
pa se je istinitost pomešala z nekakimi vročinskimi
prikaznimi. Zdelo se mu je, da se na nekem starem,
zapuščenem pokopališču opravlja daritev v templu, v
katerem je Ligija duhovnica. Ni je izpustil izpred
očij, marveč videl jo je na ščitu stolpa s pljunko
v roki in vso obžarjeno z neko svetlobo, podobno
onim duhovnicam, ki so po noči prepevale pesmi me¬
secu na čast, kakor jih je videl na vshodu. On sam
je z velikim trudom stopal po strmih stopnicah, hoteč
jo ugrabiti, toda za njim se je plazil Kilon, klepetaje z
zobmi od strahu in ponavljaje: »Ne stori tega, gospod,
kajti ona je duhovnica, za katero se On maščuje.«
Vinicij ni vedel, kdo je bil tisti ,On‘, razumel pa je
vendar, da namerava izvršiti svetokradež, in strah se
ga je polastil. Ko pa dospe do stebričja, obkoljujočega
ščit stolpa, se prikaže nakrat pred Ligijo apostol z belo
brado ter reče : »Ne stegaj po njej roke, kajti ona je
moja.« Po teh besedah gre ž njo po produ mesečne
svetlobe, kakor po cesti k nebesom, in on, Viniciji
steza za njima roke ter ju jame prositi, naj ga vza¬
meta seboj.

Vzbudil se je, streznil se ter začel gledati okrog
sebe. Ogenj na visokem ognjišču je že slabeje gorek
toda razširjal še dovolj svetlobe naokrog. Vsi navzoči
so sedeli okrog njega ter se greli, kajti noč je bila

— 261  —

hladna in soba dovolj mrzla. Vinicij je videl, kako
dihajo, ker jim je sapa v podobi sopare prihajala na
dan. Na sredi je sedel apostol in pri njegovih nogah
na nizkem podnožniku Ligija ; potem Glauko, Krispin,
Miriam, a na straneh na jedni Uršo na drugi pa Na¬
zarij, Miriamin sin, deček zalega lica in z dolgimi
črnimi lasmi, ki so se mu vsipavali na ramena.

Ligija je poslušala, dvigni vsi oči k apostolu. Glave
vseh so bile obrnjene proti njemu, on pa jim je govoril
nekaj poluglasno. Vinicij ga jame gledati skoro z onim
istim strahom, s katerim ga je gledal v svojem ne¬
mirnem spanju. Prišlo mu je na misel, da je v tej
vročnici izvedel košček resnice, da mu je oni osiveli
daljni gost v resnici otel Ligijo ter da jo vodi po neki
neznani poti. Bil je tudi gotov, da starec govori o
njem ter nemara svetuje, kako naj bo ločen od nje.
Vinici ju se je zdelo sploh nemogoče, da bi nekdo
mogel govoriti nekaj drugega, in zbravši vse svoje
moči, jame poslušati Petrovo pripovedovanje.

Toda motil se je zelo, kajti apostol je govoril
znovič o Kristusu.

»Oni žive samo v tem imenu!« pomisli Vinicij.

Starec pa je pripovedoval, kako so vjeli Kristusa.
Dospeli so vojaki in služabniki duhovnov, hoteči ga
Ujeti. In ko jih je Odrešenik vprašal, koga iščejo, so
mu odgovorili: »Jezusa Nazarenskega«. Ko pa jim je
rekel: »Jaz sem«, so padli na tla in si niso drzniii,
stegniti po njem svojih rok, ter so to učinili še le
Potem, ko je še enkrat ponovil svoje vprašanje.

Tu apostol neha govoriti in, stegnivši roke k
°gnju, nadaljuje:

»Noč je bila hladna, kakor nocoj, toda v meni je
Vskipela kri; segel sem po meču, da bi Ga branil, ter
odsekal uho služabniku velikega duhovnika. In bil bi
ga branil bolj nego svoje življenje, ako bi mi ne bil
rekel: Spravi svoj meč v nožnico. Mar naj ne pijem
keliha, katerega mi je poslal Oče?.. In takrat so Ga
Pograbili ter zvezali.«

— 262  —

Po teh besedah si položi roke na čelo in umolkne,
hoteč osvežiti za daljše pripovedovanje svoj spomin.
Toda Uršo se ni mogel premagati, torej je vstal in z
železom popravil ogenj na ognjišču, da so iskre nalik
zlatemu dežu pršale na vse strani ter je ogenj živeje
zaplapolal. Na to pa je sedel ter zaklical:

»I naj bi se zgodilo, kar bi se hotelo — hej! ..«

Toda nakrat je umolknil, ko je zagledal, da si
je Ligija položila prst na usta. Oddahnil si je glasno,
in bilo je videti, kako je razburjena njegova duša, in
dasi je bil pripravljen, poljubiti apostolu noge, da
vendar ne more pojmiti vsega tega. Ako bi bil v nje¬
govi navzočnosti dvignil kdo roko na Odrešenika; ako
bi bil on ž Njim ono noč, pa bi bile letele kar iveri
od vojakov in duhovnikovih služabnikov.

In oči so se mu napolnile s solzami, ko se je
samo spomnil na to, a to radi tuge in dušnih bolečin,
kajti na jedni strani je mislil na to, da bi ne bil zgolj
sam branil Odrešenika, marveč bi bil pozval na pomoč
tudi svoje Ligijce, pogumne može, ter je z žalostjo
spoznal, da bi bil s tem pokazal nepokorščino do
Odrešenika ter s tem preprečil odrešenje sveta.

Radi tega se ni mogel ubraniti solz.

čez trenutek si je Peter odtegnil roke od čela
ter nadaljeval pripovedovanje. Vinicija pa se je znovic
polastila dremota. To, kar je sedaj slišal, se mu jo
mešalo z onim, kar je pripovedoval apostol prejšnjo
noč v Ostrijanu o onem dnevu, ko se je Kristus pri¬
kazal na obrežju Tiberijskega jezera. Videl je široko
vodno planjavo in na njej ribiško ladijo, v ladiji P a
Petra in Ligijo. On sam je plaval z vsemi močmi za
njima, toda bolečina v zlomljeni roki ga je ovirala,
da ju ni mogel dohiteti.

Burja mu je gnala valove v oči; jel se je vtap-
ljati ter klicati s prosečim glasom pomoči. Med tein
je Ligija pokleknila pred apostola, in ta je obrnil
ladijo ter podal mu veslo, katerega se je poprijel ter

— 263  —

dospel ž njega pomočjo na ladijo in se zgrudil na
njeno dno.

Na to pa se mu je zdelo, da je vstal ter zagledal
množico ljudij, plavajočih za ladijo. Valovi so s pe¬
nami pokrivali njihove glave, pri nekaterih so se
videle samo še roke, toda Peter je drugega za drugim
rešil na ladijo, ki se je širila kakor po čudežu. Kmalu
jo je napolnila cela množica, tako velika, kakor jo je
videl v Ostrijanu, a potem še večja. Vinicij se je
čudil, kako so mogli vsi najti v ladiji prostora, in jel
se je bati, da se ne pogreznejo na dno. Toda Ligija
ga je jela pomirjati; kazala mu je neko luč na daljnem
obrežju, proti kateremu so jadrali. Tu so se Vinicijeve
sanje znovič pomešale z onim, kar je slišal iz aposto¬
lovih ust v Ostrijanu, kako se je Kristus prikazal
enkrat nad jezerom. Tudi sedaj je v oni svetlobi na
obrežju videl neko postavo, h kateri je vodil Peter
ladijo. In čim bolj so se jej bližali, tem večja je bila
tišina, tem gladkejša vodna planjava in tem večja ona
svetloba.

Ljudje so zapeli prijetno pesem, in ozračje se je
napolnilo z duhtečo vonjavo; voda se je lesketala,
kakor bi se blestele na njenem dnu lilije in rože, a
konečno je ladija lahno trčila ob pesek. Takrat ga je
Ligija prijela za roko ter rekla: »Pojdi, jaz ti bom
vodnica!« In peljala ga je k svetlobi. — -

Vinicij se znovič prebudi, toda le polagoma se
mu razprašijo sanje. Nekaj časa se mu je še zdelo, da
se sprehaja nad jezerom, da ga obkoljuje množica, med
katero je sam, ne da bi vedel čemu, začel iskati Pe-
tronija ter se zelo čudil, da ga ni mogel najti. Toda
živa svetloba na ognjišču, poleg katerega ni bilo več
nikogar, ga je streznila popolnoma.

Konci oljkinih vej so se le žarili pod pepelom,
to pa je protje pinij, katerega je bilo dovolj na
žrjavici, gorelo z jasnim plamenom. V tej svetlobi je
vinicij zagledal Ligijo, sedečo poleg njegove postelje.

— 264  —

Pogled na njo ga je ganil do dna duše. Spomnil
se je, da je prejšnjo noč prebdela v Ostrijanu ter
na to bila ves dan po koncu, da mu je stregla, a
sedaj; ko so vsi šli k počitku, je še ona jedina bdela
pri njegovi postelji. Lahko je bilo spoznati, da mora
biti trudna, kajti tiho sede je imela zaprte oči. Vinicij
ni vedel, ali spi, ali pa je le zatopljena v svoje misli.
Opazoval je njeno lice, njene pobešene trepalnice,
njene roke, počivajoče na kolenih, in v njegovi pa-
ganski glavi se je jela roditi zavest, da poleg gole in
brez suma krasne grške in rimske lepote je na svetu
še neka druga, nova in neizmerno čista krasota, v
kateri tiči duša.

Ni se mogel odločiti, da bi jo bil imenoval
krščansko; toda misleč na Ligijo, je ni mogel ločiti
od nauka, katerega je spoznavala ona. Razumel je
tudi, da zdaj, ko so vsi odšli k počitku, jedino Ligija
bdi pri njem, a to radi tega, ker jej njen nauk to
zapoveduje. Toda ta misel, ki ga je silila, čuditi se
temu učenju, mu ni bila po godu. Rajše bi bil imel,
da bi bila Ligija to učinila iz ljubezni do njega, radi
njegovega lica, njegovih očij in krepkega telesa, z
jedno besedo: iz vseh onih vzrokov, radi katerih so
se okrog njegovega vratu ovijale snegobele grške in
rimske roke.

Nakrat pa je začutil, da bi Ligi ji še nečesa manj¬
kalo, ko bi bila taka, kakoršne so druge ženske. Na¬
čudil se je samemu sebi ter ni vedel, kaj se godi ž
kajti zapazil je, da nastajajo v njem novi ob¬
čutki in novi nazori, katerih ni poznal v onem svetu,
v katerem je doslej živel.

^ em  l e  tudi ona odprla oči. Ko je videla, da
jo Vinicij gleda, je stopila k njemu ter mu rekla :

»Jaz sem pri tebi.«

On pa jej odvrne.

»Videl sem v sanjah tvojo dušo.«

— 265

IV.

Drugo jutro seje prebudil oslabljen, toda s hladno
glavo, brez vročnice. Zdelo se mu je, da ga je zbudil
nekak šepet, toda ko je odprl oči, ni bilo Ligije pri
njem. Samo Uršo je pripognjen nad ognjiščem raz¬
kopaval siv pepel ter iskal pod njim žrjavice, in ko
jo je našel, jel je razpihovati tako, kakor bi to ne bil
delal z ustmi, marveč s kovaškim mehom. Vinicij se
spomni, da je ta človek zadavil včeraj Krotona, radi
tega je z največjim zanimanjem, dostojnim ljubitelja
arene, jel ogledovati orjaški njegov hrbet, podoben
hrbtu ciklopa, in kakor steber močne njegove ude.

»Hvala Merkurju, da mi ni zavil vratu,« je po¬
mislil v duhu. »Pri Poluksu! Ako so mu drugi Ligijci
le količkaj podobni, pa imajo donavske legije ž njimi
mnogo opravka!«

Na to spregovori glasno:

»Hej, suženj!«

Uršo odvrne glavo od ognjišča, se skoro prijazno
nasmeje ter reče : ,

»Daj ti, gospod, Bog dober dan in dobro zdravje,
t°da jaz sem svoboden človek, ne pa suženj.«

Viniciju, ki je hotel izpraševati Urša o njegovi
domovini, so bile zelo po godu te besede, kajti raz¬
dor s prostim človekom, bodisi tudi preprostim, je
hil manj zopern njegovi rimski patricijski nravi nego
razgovor s sužnjem, v katerem niso ni postava, niti
°bičaj videli človeške cene.

»Ti torej nisi Aulov?« ga vpraša.

. »Ne, gospod. Jaz služim Kalini, kakor sem služil
•deni materi, toda prostovoljno.«

Sedaj pripogne znovič glavo nad ognjišče, da
•izpiše oglje, na katero je naložil drv, potem pa reče:

»Pri nas ni sužnjev.«

»Kje je Ligija?« ga vpraša Vinicij.

. , »Nekoliko poprej je odšla in jaz ti imam pripra¬
vi zajtrek. Ona je prebdela pri tebi vso noč?«

— 266

» čemu je nisi zamenil?«

»Ker je sama tako hotela, in moja dolžnost je:
ubogati.«

Zamračil se je ter čez trenutek dodal:

»Ako bi nje ne ubogal, ne bil bi ti, gospod, več
med živimi.«

»Ali ti je žal, da me nisi ubil?«

»Ne, gospod. Kristus nam je zabranil ubijati.«

»A Atacin? A Kroton?«

»Nisem mogel drugače!« zamrmlja Uršo.

In otožno pogleda svoje roke, katere so oči vidne
ostale poganske, med tem ko mu je duša prejela
sveti krst.

Na to postavi lonec na ognjišče ter, počepnivši
poleg ognjišča, jame zamišljeno gledati v ogenj.,

»Tega si ti kriv, gospod,« reče naposled, »čemu
pa si stegnil svojo roko po njej, po kraljevi hčeri?«

Vinicij se v prvem hipu razsrdi radi tega, da si
barbar in prostak drzne ne samo tako govoriti ž njimi
marveč da mu še celo preti. K vsem čudnim in ne¬
navadnim dogodkom, katere je bil doživel od minule
noči, se je pridružil še j eden. Ker pa je bil slab ter
ni imel pri rokah svojih sužnjev, se je premagal, zlasti
še radi tega, ker se je nadejal, da sedaj poizve ne¬
katere podrobnosti iz Ligijinega življenja.

Pomirivši se, jame ga povpraševati o vojn)
Ligijcev s Svevi. Uršo je rad pripovedoval, toda n'
mogel dodati ničesar novega k temu, kar je bil
niciju povedal že Aulo Plaucij.

Uršo ni bil v boju, ker je spremljal zastavni! 6
v tabor Atelija Histra. Vedel je samo to, da so Ligjj cl
potolkli Sveve in Jacige, toda njihovega poveljnik’
in kralja so umorile jaciške pušice. Takoj na to e?
dobili novico, da so Semnonci zapalili gozde na uj'
hovi meji in vrnili so se urno, da se maščujejo
ono krivico, in zastavniki so ostali pri Ateleju, ki l e
iz početlca zapovedal, naj se jim skazuje kraljeva čas;
Pozneje je Ligijina mati umrla. Rimski poveljnik 111

467  —

vedel, kaj mu je početi z otrokom. Uršo se je hotel
vrniti v domovino, toda to potovanje je bilo nevarno
radi divjih zverin in divjih plemen. Ko pa je došla
novica, da namerava nekako ligijsko poslanstvo do¬
speti k Pomponiju, da mu ponudi pomoč proti Marko-
manom, pa jih odpošlje Hister k Pomponiju. Dospevši
k njemu, so izvedeli, da pri njem ni bilo nikakih po¬
slancev, radi česar so ostali v taboru, odkoder jih je
Pomponij odpeljal v Rim in po dovršenem slovesnem
vhodu je oddal kraljevo dete Pomponiji Grecini.

Vinicij ga je pozorno poslušal, dasi mu v tej za¬
devi samo nekatere podrobnosti niso bile znane. Nje¬
govi ponosni nravi je zlasti ugajalo to, da mu je
potrdila živa priča, da je Ligija kraljevega rodu. Kot
kraljeva hči bi mogla zavzeti na cesarjevem dvoru
teko mesto, kakoršno so tam zavzemale hčerke naj¬
odličnejših rodbin, a to tem bolj, ker narod, čegar
vladar je bil njen oče, se doslej še nikdar ni bojeval
z  Rimom, in dasi je bil barbarski, je vendar mogel
Postati Rimljanom strašen, kajti po spričevanju Atelija
Histra samega je imel ,neizmerno število' bojevnikov.

To trditev je potrdil tudi Uršo, ki je odgovoril
•te Vinicijevo vprašanje zastran Ligijcev :

»Mi prebivamo v gozdih, a zemlje je pri nas
|°liko, da nihče ne ve, kje jej je konec, pa tudi ljudij
jo tam obilno. V stepi so tudi leseni gradovi, v katerih
l e  najti vsega dovolj, kajti to, kar Semnoni, Marko-
teanje, Vandali in Kvadi po svetu naplenijo, jim mi
Poberemo. Oni si ne drznejo priti k nam, pač pa nam
•adi tega požigajo gozde. A mi se ne bojimo ne njih,
teti rimskega cesarja.

»Bogovi so dali Rimljanom vrhovno oblast nad
Ze ®ljo,« reče Vinicij resno.

, T  »Bogovi, to so hudobni duhovi,« odvrne preprosto
rs °) »in kjer ni Rimljanov, tam ni vrhovne oblasti.«

Popravivši ogenj, je nadaljeval kakor sam sebi:

, »Ko je cesar vzel Kalino k sebi na dvor, sem si
( °®islil, da bi jo tam utegnila doleteti kaka nesreča;

— 268  —

hotel sem iti v naše gozde ter pripeljati naši kraljici
Lige na pomoč. In Ligijci bi bili gotovo prihiteli na
Dunaj, ker so to dobri ljudje, dasi so pogani. Oh,
donesel bi jim bil »dobro novico!« Na vsak način pa
pojdem tjekaj, ko se Kalina vrne k Pomponiji; po¬
klonim se jej ter jo poprosim, da mi dovoli iti tjekaj,
kajti Kristus se je rodil nekje daleč, oni pa še niso
nič slišali o Njem. On je vedel bolje nego jaz, kje se
ima roditi; toda ko bi bil pri nas na stepi prišel na
svet, bi ga gotovo ne bili mučili, marveč bi ga bili
mi čuvali in skrbeli, da bi mu nikdar ne manjkalo
divjih zverin, ni gob, ni dabrovih kož, niti jantara.
In vse, karkoli bi bili vzeli Svevom in Markomanom,
bi dali Njemu, samo da bi živel v izobilju in ugodno.'

Po teh besedah postavi k ognju posodo z jedjo,
pripravljeno za Vinicija, ter umolkne. Njegove misli
so oči vidno letele po ligijskih stepah, in ko je juha
že začela vreti, jo vlije na pladnik, jo ohladi ter reče:

»Glauko je svetoval, da le prav malo giblješ tudi
ono roko, ki ti je ostala zdrava, in radi tega mi j e
Kalina naročila, naj te varujem.«

Ligija je naročila ! Temu ni bilo moči ugovarjal';
Vi niči ju ni prišlo na misel, da bi nasprotoval njen'
volji, uprav kakor bi bila cesarjeva hči ali boginj? 1
Radi tega ni odgovoril Ursu niti besedice. Ta paj e
sedel poleg njegove postelje ter jel z majhino skledico
zajemati kašo in nositi mu jo v usta. Delal je to tako
nežno, ter s sladkim nasmehom v modrih očeh,

\ inicij svojim očesom ni verjel, da bi mogel to bit'
oni strašni titan, ki je včeraj zadavil Krotona ' el
planil nanj kakor burja in bil bi ga zdrobil na drobno
kosce, ko bi se ga ne bila usmilila Ligija. Mladi p ;1 .
tncij je sedaj prvič v življenju jel misliti na to, kaj
se more goditi v prsih prostaka, služabnika in barbarj 1

loda Uršo se je pri tem opravku pokazal kot
skrbna, toda zelo nespretna pestunja. Skledica se
je pogostoma zgubila v njegovi orjaški pesti, tako d 1

— 269  —

ni ostalo mesta za Vinicijeva usta. Po nekoliko po¬
nesrečenih poskusih se je orjak razžalostil ter dejal:

»Ej, lože bi vlovil bivola!..«

Vinicij se je velikanu nasmejal, toda njegove
besede so vsekako vzbudile le njegovo pozornost.
Videl je večkrat v cirku strašne bivole, pripeljane iz
severnih step, na katere so se s strahom zaganjali
najpogumnejši »bestiarji«, in kateri so, kar se tiče
velikosti in moči, le nekoliko zaostajali za sloni.

»Ali si že poskusil, pograbiti kedaj tako žival za
roge?« ga vpraša tiho.

»Bal sem se to učiniti, dokler nisem dosegel
dvajset let,« odvrne Uršo, »pozneje pa se je tudi to
zgodilo.«

In znovič je jel hraniti Vinicija, toda še bolj ne¬
spretno nego poprej.

»Moram poprositi Miriam ali Nazarij a,« reče.

V tem hipu pa se prikaže izza zavese bleda Li-
gijirm glava.

čez trenutek je stopila iz kubikula, v katerem se
je očividno hotela vleči k počitku, ker je imela na
Se bi samo široko tuniko, katero so stari Rimljani ime¬
novali ,capitium‘, in lase je imela razpletene.

Vinicij, kateremu je jelo srce pri pogledu na njo
®očneje utripati, jame jej očitati, čemu še ne spi, toda
°na mu vesela odvrne :

»Ravnokar sem hotela vleči se, toda poprej še
Omenim Urša.«

Po teh besedah je vzela skledico, sedla na po-
steljo ter jela hraniti Vinicija, ki se je čutil radi
e ga upokojen in srečen. Ko se je pripognila k
n ] e mu, je začutil čarobno toploto njenega telesa, in
j'jeni razpleteni lasje so mu padali na prsi. Bil je pri
ertl  bled od ganutja, ob enem pa je tudi začutil, da
p U  je ta glava draga in mila nad vse drugo na svetu.
,°prej je samo koprnel po njej, sedaj pa jo je jel
! ll biti z vso svojo dušo. Poprej je bil, kakor večina

— 270  —

ljudij, slep sebičnež, ki se je brigal le za samega sebe,
sedaj pa se je jel brigati tudi za njo.

čez nekaj časa se jej je zahvalil za hrano, dasi
je užival veliko slast, da jo je mogel gledati, ter jej
rekel:

»Dosti je! Pojdi no počivat, moja boginja!«

»Ne kliči me tako,« mu odvrne, »ker tega ne
slišim rada.«

Navzlic temu se je vendar nasmejala ter nekoliko
pozneje rekla, da jej je spanec že prešel, da ne čuti
nobene utrujenosti ter da niti ne pojde počivat, dokler
ne pride Glauko. On je poslušal njene besede kakor
godbo, in v srcu se mu je čimdalje bolj razburjalo,
čutil je čimdalje večjo ljubezen in hvaležnost ter se je
ob enem rodila v njem misel, kako naj jej pokaže to
svojo hvaležnost.

»Ligija,« spregovori po kratkem molčanju, »ja*
te poprej nisem poznal, toda sedaj vem, da sem hotel
dospeti k tebi po napačni poti, radi tega ti velim :
vrni se k Pomponiji Grecini ter bodi zagotovljena, da
od danes nihče ne bode skušal, odpeljati te.«

Njeno lice nakrat obledi.

»Čutila bi se srečna,« odgovori, »ko bi jo mogla
videti od daleč, toda vrniti k njej se več ne morem. 1

»Cernu?« jo vpraša Vinicij začuden.

»Mi kristijani vemo od Akte, kaj se godi na P a ‘
latinu. Mar še nisi slišal, daje  cesar kmalu po mojem
begu, še pred svojim odhodom v Napolj, pozval k
sebi Aula in Pomponijo, ter v misli, da sta mi 0I ®
pomagala, jima strogo zažugal. Na srečo mu je Aulo
mogel odgovoriti: »Ti veš, gospod, da še nikdar niše®
omadeževal z lažjo svojih ust, radi tega ti priseže®
da jej nisva pomagala k begu in midva takisto j®
\ eva, kaj se je zgodilo ž njo.« In cesar mu je verp
^ P 0 t e ro pozabil, jaz pa po nasvetu naših stareš®
nikdar nisem pisala materi, kje da sem, a to vsled teg®
da more zmerom priseči, da ne ve za-me. Ti nenpP
ne razumeš tega, toda nam ni dovoljeno lagati, naj sl

— 271  —

bi nam tudi šlo za glavo. Tako nam veleva naš nauk,
po katerem uravnavamo svoje življenje. Radi tega tudi
nisem videla Pomponije od onega časa, kar sem za¬
pustila njeno hišo, dasi jej še časih pa časih doleti na
ušesa novica, da sem še živa in na varnem.«

Pri teh besedah se je polasti tuga in oči se jej
napolne s solzami, toda kmalu se pomiri ter reče :

»Vem, da je tudi Pomponiji dolg čas za menoj,
toda mi kristijanje imamo tolažbo, kakoršne drugi
nimajo.«

»Da,« odvrne Vinicij, »vaša tolažba je Kristus,
toda jaz tega ne razumem.«

»Poglej na nas: za nas ni ločitve, ni bolečin in
trpljenja, ako pa one le pridejo, se spremene v ve¬
solje. Tudi smrt sama, katero smatrate vi za konec
življenja, je za nas še le njega začetek ter promena
slabe sreče v boljšo; z njo se spremeni nemir v pravi
®ir. Pomisli, kakšen mora biti nauk, ki nam zapo-
' T oduje, naj bomo usmiljeni tudi do sovražnikov; ki
nam prepoveduje laž, očiščuje našo dušo od zlobe ter
nam obljubuje po smrti večno srečo.«

’  »Slišal sem to v Ostrijanu ter videl sam, kako
ste postopali z menoj in s Kilonom. Kadar na to
'nislim, se mi zdi, da so to zgolj sanje in da niti
ušesom ne smem verjeti. Toda odgovori mi na drugo
v Prašanje: ali si srečna?«

»Da,« odvrne Ligija. — »Spoznavaje Kristusa, ne
■norem biti nesrečna.«

Vinicij jo pogleda s takim pogledom, kakor bi
;®> kar je ravnokar izrekla, presegalo vsako mero
nloveškega razuma.

»Ali bi ne hotela vrniti se k Pomponiji?»

»Hotela bi ter tudi pojdem, ako bo to božja

j »Torej ti velim: vrni se in jaz prisežem na svoje
^ a re (bogove), da nikdar več ne sežem po tebi.«

Ligija se za trenutek zamisli, na to pa odvrne :

— 272  —

»Ne. Ne morem izpostavljati svojih prijateljev v
nevarnost. Cesar nima rad Plaucijev. Ko bi se vrnila, -
saj veš, kako sužnji vsako novico razneso po mestu -
pa bi bila tudi moja vrnitev kmalu znana po vsem
Rimu. Nero bi gotovo izvedel o tem od svojih sužnjev.
In takoj bi dal kaznovati Aula, ali pa bi me znovič
odvzel Aulovim.«

»Da,« reče Vinicij ter naježi obrvi, »to bi se
utegnilo zgoditi. On bi to storil, bodisi samo radi tega,
da pokaže, da se mora njegova volja izvršiti. Res;
niča, da je on na-te samo pozabil, ali pa vsaj ni hotel
na-te misliti, domišljevaje si, da se je samo meni, ne
pa njemu zgodila krivica. Toda nemara bi te odvzel
Aulovim ter dal meni in jaz bi te takoj vrnil Pom-
poniji.«

Toda ona ga vpraša otožno:

»Vinicij, ali bi me hotel znovič videti na Palatinu?

Toda on stisne zobe ter jej odvrne:

»Ne ! Prav imaš. Govoril sem kakor bedak. Ne.' 1

In zdelo se mu je, da je nakrat zagledal pred
seboj propad brez dna. Bil je patricij, vojaški tribun
in mogočen človek, toda navzlic vsej moči tega sveta,
h kateremu je pripadal, je bil bedak ter nihče ni mogel
uganiti njegove volje in njegove zlobe. Ne raČU;
nati ž njim, ne bati se ga, to so mogli samo taki
ljudje, kakor so kristijanje, kateri se za ničesar na
svetu, ni za ločitev in muke, da, celo za smrt niso
zmenili mnogo. Groza časa, v katerem so živeli, seje
pokazala Viniciju v vsej svoji ogavni nagoti. On n*
mogel vrniti Ligije Aulovim, a to iz strahu, da se j e
okrutnež ne bi spomnil ter jej ne dal okušati svoje
jeze. Celo s tem, ko bi jo vzel za ženo, je mogel ug°'
nobiti njo in sebe in Aulove. Treba je bilo samo ne;
koliko slabe volje, pa so uničeni vsi skupaj. Sedej
začuti Vinicij prvič v svojem življenju, da se s v e l
mora premeniti, preroditi, ker sicer postane na nje®
življenje neznosljivo. Razumel je tudi to, kar mu l f

- 273  —

še pred nekolikimi trenutki bilo temno, da so v takih
okoliščinah samo kristijanje mogli biti srečni.

Najbolj pa ga je žalostilo to, da je spravil sam
sebe in Ligijo v tako nezgodo, da iz te zamotanosti
ni bilo več izhoda. Ves otožen spregovori:

»Veš, Ligija, ti si srečnejša od mene. Ti imaš v
tej revščini, v tej preprosti sobi, sredi teh prostakov
svoj nauk in svojega Kristusa, jaz pa imam samo
tebe, in ko sem te zgubil, sem bil kakor berač, ki nima
svoje strehe niti kruha. Ti si mi dražja nego ves ostali
svet. Iskal sem te, ker nisem mogel živeti brez tebe.
Nisem hotel ni spati, niti jesti. Ko bi ne bil imel nade,
da te najdem, bil bi se nabodel na svoj meč. Toda
bojim se smrti, ker bi te potem ne mogel več gledati.

Govorim ti čisto resnico, da ne morem brez tebe
živeti in da sem doslej bil živ samo vsled nadeje, da
te najdem in zagledam. Se-li še spominjaš najinega
razgovora v Aulovi hiši? Enkrat si mi načrtala na
pesek ribo, in jaz nisem vedel, kaj to pomeni. Ljubil
sem te že takrat bolj nego svoje življenje in tudi ti
si si že domislila, da te ljubim. Med tem je dospel
Aulo, prestrašil naju z Libitinom ter pretrgal najin
razgovor. Pomponija je rekla Petroniju pri slovesu,
da Bog je jeden, vsemogočen in usmiljen, toda nama
n iti na misel ni prišlo, da vaš Bog je Kristus. Naj mi
n akloni tebe in ljubiti ga hočem, naj bi bil tudi Bog
sužnjev, tujcev in beračev.

Ti sediš pri meni ter misliš samo nanj. Misli tudi
Jja-me, sicer ga bom sovražil. Za-me si ti jedino bo-
2 anstvo. Blagoslovljen tvoj oče in tvoja mati, blago¬
slovljena dežela, ki te je rodila. Hotel bi objeti tvoje
?°ge in te moliti, hotel ti dajati čast, doprinašati ti
2 rtve in priklanjati se tebi, ti moja boginja. Ti ne veš,
ne  moreš vedeti, kako te ljubim! ..«

Govoreč tako pogladi z roko svoje bledo čelo
zapre oči. Njegova narava ni nikjer poznala mere,
v srdu, niti v ljubezni. Govoril je razvneto kakor
cl °vek, ki je zgubil oblast nad seboj ter ne zna brzdati

18

— 274  —

svojih besed niti svoje navdušenosti. Toda govoril je
istino iz dna svoje duše.

Bilo je videti, da bolečina, žalost in poželjenje
ter poveličevanje, nagromadivši se v njegovih prsih,
je naposled vse pridrlo v potoku besed na beli dan.
Ligiji se je zdelo, da so njegove besede prenapete,
toda srce jej je jelo nasilno utripati, kakor bi hotelo
raztrgati tuniko, ki je pokrivala njene prsi. Ni se
mogla ubraniti sočutja do njega in do njegovih muk.
Ugajalo jej je ono spoštovanje, s katerim je govoril
ž njo. čutila je, da je ljubljena in oboževana čez
mero, čutila, da ta razbrzdan in nevaren človek je
sedaj z dušo in telesom njen kakor suženj, in prav
ta pokorščina njegove moči jo je napolnovala s srečo.
Njeni spomini so oživeli. Bil je to za njo zopet oni
ponosni in kakor paganski bog zali Vinicij, kateri jej
je v Aulovi hiši govoril o ljubezni ter budil kakor iz
sna njeno, takrat še na pol otroško srce, oni Vinicij,
čegar poljube je še čutila na ustnicah in iz čegar objetja
jo je iztrgal Uršo na Palatinu, uprav kakor bi jo bil
odnesel iz ognja. Samo da je sedaj s svojo bolečino
na orlovem licu, z bledim čelom, s prosečimi očmi,
ranjen, popolnoma potlačen in spokorjen vsled ljubezni
in pokorščine, bil uprav tak, kakoršnega si je želela,
kakoršnega bi bila hotela imeti takrat — torej dražji
nego kedaj poprej.

Nakrat pa je spoznala, da more napočiti trenutek,
v katerem bi ju njuna ljubezen pograbila kakor vihar,
in spoznavši to, je začutila tudi ona to, kar je čutil
kratko poprej on, da namreč stoji na kraju brezna.

čemu je zapustila Aulovo hišo? Čemu se je rešila
z begom, čemu se skrivala tako dolgo v najbolj za-
puščenem delu mesta ? Kdo je bil ta Vinicij ? AugU;
stijanec, vojak in Neronov dvornik. Gotovo se je }
njim vred udeleževal vseh njegovih razbrzdanostij j 11
lopovščin, kakor je to pričala gostija, na katero Ligij 8
ni mogla pozabiti; naj je ob enem z drugimi hodil v

— 275  —

temple ter doprinašal žrtve paganskim bogovom, v
katere nemara ni verjel, pa jih je vendar spoštoval.

Saj jo je preganjal radi tega, da bi jo napravil
sužnjo in ljubljenko,-da bi jo vrgel v oni strašni svet
sijajnosti, razkošja in brezsramnosti, ki je klical na-se
jezo in maščevanje božje. Sedaj se jej je seveda zdelo,
da je ves spremenjen, toda ali mar ni malo poprej
dejal, da je pripravljen i sovražiti Kristusa, ako bo
ona mislila samo na Njega. A Ligiji se je zdelo, da
je že zgolj misel na kako drugo ljubezen, nego na
ljubezen.do Kristusa, velik greh proti Njemu in Nje¬
govim naukom, in ko je zapazila, da bi se na dnu
njene duše utegnili zbuditi nekaki drugi občutki in
težnje, se je je polastila bojazen pred svojo bodoč¬
nostjo in pred svojim srcem.

V tem hipu notranjega razpora jo je dobil Glauko,
ki je prišel pogledat k bolniku. Na Vinicijevem licu
se takoj pojavi jeza in nestrpljivost. Jezil se je radi
tega, da mu je pretrgal razgovor z Ligijo, in ko ga
je Glauko jel drugo izpraševati, mu je odgovarjal
skoraj prezirljivo. Vendar pa se je kmalu pomiril,
toda ako si je nemara Ligija domišljevala, da je to,
kar je slišal v Ostrijanu, moralo uplivati na njegovo
ponosno naravo, pa se jej je morala ta prevara raz-
prašiti. Spremenil se je bil samo radi nje, sicer pa
mu je srce ostalo trdo in surovo, pravcato rimsko in
volčje srce, v katerem ni bilo prostora za blagi nauk
krščanske vere, kakor tudi ne za hvaležnost.

In Ligija je odšla vsa v skrbeli in zelo vzne¬
mirjena. Poprej je darovala v molitvi Kristusu svoje
srce mirno in čisto kakor solza. Sedaj pa je bil uničen
ta mir. V čašo cvetja je zlezel strupeni črv ter jo
začel ugonabljati. In dasi že dve noči ni spala, jej
vendar spanec ni prinesel miril. Zdelo se jej je, da
Nero na čelu Augustijancev, bahantinj, koribantov in
gladijatorjev v Ostrijanu na vozu z rožami ovenčanem,
gazi tolpe kristijanov, njo pa Vinicij prime za roke,
dvigne jo na svojo kočijo, pritiska na svoje prsi ter
jej šepeta: »Pojdi z nami!« 18*

v.

Od tega trenutka je bolj poredkoma zahajala v
družinsko sobo ter se bolj poredkoma bližala njegovi
postelji. Toda mir se jej več ni vrnil. Videla je, da jo
Vinicij zasleduje s prosečim pogledom, da čaka na
vsako njeno besedo kakor na milost, da trpi, pa se
vendar ne sme pritoževati, da je s tem popolnoma ne
zapodi od sebe, da ona sama mu je vse zdravje in
veselje, in njeno srce je bilo radi tega prenapolnjeno
sočutja. Kmalu je tudi opazila, da čim bolj želi se mu
izogniti, tem večjo žalost čuti do njega, tem dražji jej
je. Mir jo je povsem zapustil.

časih si je dejala, da je prav za prav njena
dolžnost, da bi bila neprestano pri njem, bodisi že
radi tega, ker božji nauk veleva, plačevati hudo z
dobrim, in da bi, razgovarjaje se ž njim, ga mogla
za ta nauk pridobiti. Toda vest jej je takoj dejala,
da s tem le vara samo sebe, da jo nekaj dru¬
gega vleče k njemu — namreč njegova ljubezen in
njegov pogled. Tako je živela v neprestanem razponi,
ki je naraščal od dne do dne.

časih se jej je zdelo, da jo obkoljuje nekaka mreža,
iz katere hoče ona zbežati, pa se čimdalje le bolj
zapleta va njo. Morala je tudi priznati, da je vsakega
dne čutila večjo potrebo, videti ga, da jej je bil njegov
glas vsaki dan dražji, da se mora z vso svojo močjo
boriti z željo, sedeti neprestano pri njegovi postelji-
Ko se mu je približala ter se je on razveselil, je stre-
petalo od veselja tudi njeno srce. Nekega dne je za¬
pazila solzo na njegovih trepalnicah, in tu se je je
prvič v življenju polastila misel, da bi mogla to solzo
posušiti s poljubom. Prestrašena radi te misli in pre¬
zirajoča samo sebe, je prejokala vso naslednjo noč.

A on je bil potrpežljiv, kakor bi bil prisegel sam
sebi,^ da se hoče izuriti v potrpežljivosti. Kadar so se
mu časih od nestrpljivosti, svojeglavnosti in jeze za¬
lesketale oči, se je takoj premagal in potem zrl ne-

— 277  —

mirno za njo, kakor bi jo hotel prositi odpuščanja in
to jo je še globokeje ganilo. Nikdar si ni domišljevala,
da bi bil gojil do nje toliko ljubezni, in kadar je
mislila na to, se je čutila ob enem kriva in srečna.
Vinicij pa se je bil tudi v resnici spremenil. V svojem
razgovoru z Glaukom ni bil več osoren. Pogostoma
mu je prišlo na misel, da je ta bedni zdravnik in
suženj, ta stara tujka Mirijam, ki mu je tudi rada
postregla, ter Krispin, katerega je neprestano videl
zatopljenega v molitev — da so vsi ti ljudje, čudil
se je takim mislim, ki pa mu niso bile več nepovoljne.
Uršo se mu je sčasoma prikupil, in razgovarjala sta
se po cele dneve, kajti ž njim je mogel govoriti o
Ligiji. Orjak je bil neizerpljiv v svojem pripovedo¬
vanju, in dasi je bolniku le semtertje postregel, je
vendar kazal, da mu je silno naklonjen.

Ligi jo je smatral Vinicij neprestano za bitje, ki
stoji za sto stopinj više od onih, ki so jo obkoljevali.
Navzlic temu pa se je spoprijaznil kolikor toliko tudi
s temi preprostimi in revnimi ljudmi, kar ni doslej
storil nikdar v življenju, ter na njih odkrival razne
vrline, kar mu doslej nikdar še na misel ni prišlo.

Nikakor pa ni mogel trpeti Nazarija, ker se mu
je zdelo, da si mladenič dovoljuje, gojiti ljubezen do
Ligije. Dlje časa se je premagoval, da bi mu ne po¬
kazal svoje nevolje, toda enkrat, ko je Nazarij prinesel
deklici dve prepelici, ki ju je kupil na trgu za denar,
kateri si je bil sam zaslužil, se je oglasil v Viniciju
znovič Kvirijev potomec, kateremu je bil sin prema¬
ganega naroda še manj nego najbednejši suženj.
Začuvši, kako se mu je Ligija zahvalila, je grozno
obledel, in ko je Nazarij odšel po vodo za tiči, je dejal:

»Ligija, kako se moreš spozabiti ter sprejemati
darove? Mar ne veš, da Grki imenujejo ljudi njego-
Ve ga naroda židovske pse?«

»Ne vem, kako jih imenujejo Grki,« odvrne Ligija,
"pač pa vem, da je Nazarij kristijan in moj brat.«

— 278  —

Na to ga žalostno in začudeno pogleda, ker že
ni bila več vajena slišati podobne besede od njega.
Vinicij pa stisne zobe, samo radi tega, da jej ni rekel,
da takega brata bi dal pretepsti na smrt, ali pa bi ga
poslal na deželo, kjer naj kot ,compeditus‘ *) koplje
prst v njegovih vinogradih v Siciliji...

Vendar pa se premaga, potlači v sebi svojo jezo
ter čez nekaj časa reče:

»Odpusti mi, Ligija! Ti si mi kraljeva hči in
ljubljeno dete Plaucijevo.«

Premagal se je toliko, da je obljubil Nazariju, ko
se je zopet prikazal v sobi, da mu daruje par pavov
ali flamingov, katerih je imel polne vrte, kadar se
vrne v svojo vilo.

Ligija je razumela, koliko truda ga je morala
veljati podobna zmaga nad samim seboj. Toda čim
pogosteje se je to zgodilo, tem rajše ga je ona imela.
Njegova zasluga glede Nazarija pa je bila vendar
večja nego sije domišljevala. Vinicij se je sicer mogel
nanj za trenutek hudovati, ni pa mogel biti nanj lju¬
bosumen. Mirijamin sin ni značil v njegovih očeh
mnogo več nego pes, a vrhu tega je bil še otrok,
kateri, ako je ljubil Ligijo, jo je ljubil le po otročje.
Dokaj težji boj pa je moral mladi tribun izprovesti s
samim seboj, da se je udajal molče onemu češčenju, s
kakoršnim je bilo med temi ljudmi obkoljeno ime Kri¬
stusovo in Njegov nauk. V tem oziru so se godile v
Viniciju čudne reči.

Bil je to, naj si že bo kakor hoče, nauk, v kateri
je verovala Ligija, radi česar je bil pripravljen, spo¬
znavati ga tudi on. Potem, čim bolj se mu je vračalo
zdravje, tem bolj se je spominjal dolge vrste do¬
godkov, ki so se pripetili od one noči v Ostrijanu,
dolge vrste pojmov, ki so se mu od onega časa vrinili
v glavo, tem bolj je bil osupnem nad nadčloveško
močjo onega nauka, ki je segal tako globoko v človeške

*) Človek, ki dela z zvezanimi nogami.

— 279  —

duše. Spoznal je, da tiči v njem nekaj nenavadnega,
nekaj, kar še ni bilo na svetu, in čutil je, da je ne¬
mara nastala doba, kakoršna je bila ona, ko še Jupiter
in Saturn nista vladala nad tem svetom. Ni smel
dvomiti tudi o nadnaravnem porodu Kristusovem, niti
o njegovem vstajenju in njegovih čudežih. Očitne
priče, ki so to pripovedovale, so bile toli častitljive
ter so preveč sovražile laž, da bi mogel pripustiti, da
pripovedujejo o rečeh, ki se niso zgodile. Sicer pa je
rimski skeptizem dopuščal, ,ne verjeti v bogove, pač
pa je verjel v čudeže. Vinicij se je nahajal pred neko
čudno zagonetko, katere ni mogel rešiti.

Od druge strani pa se mu je ta nauk zdel tako
protiven sedanjemu redu, tako neizvršljiv v dejanju,
kakor noben drugi. Po njegovem mnenju so bili ne¬
mara v Rimu in po vsem svetu hudobni ljudje, toda
svetovni red je bil vendar-le dober.

Ako bi bil na primer cesar pošten človek, ako bi
bil senat sestavljen iz takih ljudij, kakor je bil Trazej,
ne pa iz nečimnikov in razuzdancev — česa bi si bilo
še več želeti ? Rimska država in rimska vrhovna oblast
sta bili dve povsem dobri stvari, ter razlika med
ljudmi povsem umestna in pravična. Med tem pa je
ta novi nauk, po Vinicijevem mnenju, moral spre¬
obrniti ves dosedanji red, razdreti vsako vrhovno
oblast ter poravnati vse razlike. Kaj bi se zgodilo
torej z državo in z rimskim gospodstvom ? Ali bi mar
Mogli Rimljani nehati gospodovati ter spoznati celo
vrsto podjarmljenih narodov za sebi enake? To se ni
Moglo več uravnati v patricijevi glavi. Vrhu tega je
bil ta nauk zopern vsem njegovim navadam, vsem
predstavam, značaju in pojmom o življenju.

Ni si mogel predočiti, kako bi mogel, živeti v
slučaju, ko bi sprejel ta nauk. Bal se ga je ter ga
občudoval, toda da bi ga sprejel, temu se je upirala
vsa njegova narava. Konečno je tudi razumel, da ga
le samo on še loči od Ligije, in ko je to pomislil, ga
le sovražil iz vse svoje duše. Isto tako si je tudi že

— 280  —

pojasnil, da uprav ta nauk je ogrnil Ligijo z neko
izjemno, neizrekljivo krasoto, ki je v njegovem srcu
vzbudil razun ljubezni tudi spoštovanje in kateri mu
je napravil Ligijo dražjo od vseh drugih bitij na svetu.
In tedaj je tudi on jel ljubiti Kristusa. Razumel je
povsem jasno, da ga mora bodisi ljubiti, bodisi so¬
vražiti, da proti Njemu ne more ostati hladnokrven.

Zdelo so mu je, da ga vlečeta k sebi dve na¬
sprotujoči si moči; zibal se je v mislih, zibal v ob¬
čutkih ter ni vedel, kaj naj si izbere. Vsekako pa je
že sklanjal čelo ter molče skazoval čast Bogu, katerega
ni razumel, in sicer radi tega, ker je bil to Ligijin Bog.

Ligija je videla, kaj se je godilo v njem, kako
se je boril in kako se je vsa njegova narava protivila
temu nauku, in dasi jo je to od jedne strani bolelo,
pa je vendar od druge strani ono bolno in nemo
spoštovanje, ki ga je skazoval Kristusu, vedno bolj in
bolj nagibalo k njemu njeno srce. Spomnila se je
Pomponije Grecine in Aula. Za Pomponijo je bila
izvir vsake tuge in neprestane žalosti misel, da po
smrti ne bo več združena s svojim Aulom. Sedaj je
Ligija jela bolje razumevati to bolečino in tugo. Sedaj
je tudi ona imela drago bitje, s katerim jej je grozila
večna ločitev. Časih je kajpada dopuščala, da se tudi
njegova duša sčasoma odpre Kristusovi resnici, toda
to prepričanje ni dolgo trajalo. Poznala ga je in ga
razumela preveč dobro. Vinieij — pa kristijan! Ta
dva pojma se nista mogla vrediti v njeni glavi. Ako
umni in resnobni Aulo ni postal kristijan pod vplivom
modre in dobre Pomponije, kako naj postane kristijan
Vinieij? Na to ni bilo odgovora, pač pa se je oglašal
drugi odgovor, da zanj ni nadeje niti rešitve.

Toda Ligija je zapazila z grozo v srcu, da ta
obsodba v pogubo, ki visi nad njim, namesto, da bi
ga odrivala od nje, ga jej radi pomilovanja nad nji®
dela še dražjega. Časih je hotela spregovoriti ž nji®
o mračni njegovi bodočnosti, toda ko je sedla k njemu
in mu rekla, da zunaj kristijanske vere ni življenja-

— 281  —

se je on, ko je bil že bolj zdrav, nakrat dvignil s
pomočjo svoje zdrave roke ter, položivši glavo na
njena kolena, rekal: Ti si življenje! — Pri teh besedah
se jej je vstavila sapa, zapustila jo zavest in nekaka
razkošna tajna slast spreletela jo je od glave do pet. In
prijevši ga z rokami za senci, ga je hotela dvigniti,
pri tem pa se je sama tako nagibala k njemu, da se
je z ustnicami dotaknila njegovih las, in precej časa
je preteklo, predno je nehalo to ljubkovanje, ki je
vezalo drugega k drugemu.

Naposled se je Ligija zdramila ter zbežala, čuteča
živi ogenj v svojih žilah in omotico v glavi. To pa
je bila le kapljica, ki je skipela iz prenapolnene čaše.

Vinicij ni niti slutil, kako drago bo moral plačati
ta trenutek sreče, toda Ligija je spoznala, da sedaj
je njej sami treba iskati rešitve.

Vso noč po tem večeru je prebdela v solzah in
v molitvi, z bridkimi občutki, da ni niti vredna, da bi
molila, a še manj, da bi bila uslišana. Drugega dne
je šla zarano iz kubikula ter, poklieavši Krispina v
utico na vrt, pokrito z uvenelim listjem in bršljanom,
mu odkrila vso svojo dušo ter ga ob enem prosila,
naj jej dovoli, zapustiti Mirijaminino hišo, ker že več
jm zaupa sama sebi, da bi mogla premagati v srcu
ljubezen do Vinicija.

Krispin, ki je bil star in strog človek, zaglobljen
Neprestano in edino v premišljevanje, se je ž njo
strinjal v tem, da naj zapusti Mirijaminino hišo, ni
Pa našel nebene oprostilne besede za njeno ljubezen,
j ( l je bila pregrešna po njegovem mnenju. Bil je raz¬
jarjen do dna srca pri misli, da je ta Ligija, katero
|e čuval od časa njenega bega, katero je imel rad,
katero je utrdil v veri in na katero je zrl doslej kot
na  belo lilijo, ki je zrastla na prsti kristijanskega
Nauka, mogla najti v svoji duši prostor za drugo lju¬
bezen nego za nebeško. Mislil si je, da nikjer na vsem
avetu ni bilo najti čistejšega srca za hvalo Kristusovo,
botel Mu jo je žrtvovati kot biser, kot dragocenost

— 282  —

svojih rok, in radi tega ga je prevara, katero je do¬
živel sedaj, zelo osupnila in razžalostila.

»Idi ter prosi Boga, naj ti odpusti tvoj greh',«
reče ji mrzko. »Beži, dokler te hudobni duh, kateri
se te je polastil, ne pripravi popolnoma v padec, dokler
ne zatajiš svojega Odrešenika.

Bog je umrl za tebe na svetem križu, da je z
lastno krvjo odkupil tvojo dušo, toda ti si se zaljubila
v onega, ki te je nameraval dobiti za svojo priležnico.
Bog te je po čudežu rešil iz njegovih rok, ti pa si
odprla svoje srce nečistemu poželjenju .ter se zaljubila
v sina teme. Kdo pa je on ? Prijatelj in sluga Anti¬
krista, tovariš rarbrzdanosti in zločinov.

Kam te neki povede drugam, ako ne v to So¬
domo, v to brezno, v katerem živi sam in katero Bog
ugonobi s plamenom svoje jeze? Jaz pa ti velim:
bolje bi bilo, ko bi bila umrla; bolje, da bi se bila
stena te hiše podrla na tvojo glavo, predno se je ta
gad priplazil v tvoje srce in ti je oslinil s svojim
grešnim strupom.«

In raznemal se je čimdalje huje, zakaj Ligijh 1
greh v njem ni vzbujal samo jezo, marveč tudi gnus
proti človeški naravi sploh in proti ženski naravi še
posebe, katerih niti kristijansko učenje ni moglo ubra¬
niti Evinih slabostij.

Zanj ni značilo to nič, da je deklica bila doslej
čista in da je hotela zbežati od te ljubezni, katero je
tako skesano spoznala in se je izpovedala. Krispin jo
je hotel spremeniti v angela, da jo odnese na višavo,
v kateri je bila samo ljubezen do Kristusa, toda ona
pa se je zaljubila v tega Augustijanca ! Sama misel na
to je napolnovala njegovo srce z grozo, da je bil ves
onemogel radi take prevare. Ne! tega ji ni mogel od -
pustiti. Hotel jo je, kaznovati z osornimi besedami,
radi katerih mu je lice žarelo kakor živa žrjavica,
toda še zmerom se je boril sam s seboj, da jih 111
izustil ter je samo s svojimi suhimi rokami mahal nad
prestrašeno deklico. Ligi j a se je čutila kriva, toda

- 283  -

nikakor ne v toliki meri,- Mislila si je, da dovolj za¬
dosti za svoj greh, ako se preseli iz Mirijamine hiše.
Krispin pa jo je poteptal v prah, pokazavši jej praz¬
noto in nečimnost duše, kakoršne se doslej ni na¬
dejala. Mislila si je nasprotno, da ji stari presbiter, na
katerega je od onega časa, ko je zbežala iz Palatina,
zrla kot na očeta, pokaže nekoliko sočutja, da jo po¬
tolaži, jo obodri in okrepča.

»Jaz žrtvujem Bogu svojo prevaro in svojo bo¬
lest,« jej je dejal, »ti pa si prevarila celo Odrešenika,
kajti zašla si v močvirje, čegar sopara ti je zastrupila
dušo. Mogla si jo žrtvovati Kristusu kot dragoceno
posodo ter reči Mu: Napolni jo s svojo ljubeznijo, o
Gospod ! Toda tebi je bilo ljubše, ukloniti se služab¬
niku hudega duha. Naj ti Bog odpusti, naj se te
usmili, toda jaz, dokler ne stareš te kače..., jaz, ki
sem te smatral za izvoljeno...«

A tu nakrat preneha, ker je opazil, da nista
bila sama.

Skozi špranje med uvenelim listjem in bršljanom,
jo je enako zelenel po zimi in po leti, je zagledal dva
človeka, katerih jeden je bil apostol Peter. Drugega
ni mogel takoj spoznati, ker mu je plašč iz debele
tkanine, tako imenovan »cilicium«, zakrival jedno stran
iica. Časih se je Kiispinu zdelo, da je to Kilon.

Ona, zaslišavši vzvišen glas Krispinov, sta vsto¬
pila v utico ter se vsedla na kamenito klop. Tu si
j etrov tovariš odkrije glavo, ki je bila zelo shujšana
ten samo na sencih obraščena s kodrastimi lasmi.
Krispin je zagledal obledelo lice, zarudele oči, zakriv¬
ljen nos ter nič kaj zale, toda duhovite črte, v katerih
l e  Krispin spoznal Pavla in Tarsa.

Ligija se je zgrudila na kolena in obupno objela
1  °bema rokama Petrove noge ter, skrivši svojo iz¬
mučeno glavo v gube njegovega plašča, vstrajala tako
( u]u časa, ne rekši niti besedice.

Peter pa reče :

»Mir vajinima dušama !«

— 284  —

Zagledavši pa deklico pri svojih nogah, vpraša,
kaj se je zgodilo. Krispin mn jame takoj pripovedo¬
vati vse, kar mu je priznala Ligija; njeno pregrešno
ljubezen, njen namen, da hoče zbežati iz Mirijaminine
hiše, ter svojo žalost, da se je duša, katero je hotel
žrtvovati Kristusu čisto kakor solzo, omadeževala s
pozemeljskimi občutki ter se zaljubila v pristaša vseh
zločinov, katere je imel na vesti paganski svet in ka¬
teri so vpili po maščevanju božjem.

Ligija je čimdalje močneje objemala apostolove
noge, kakor bi pri njem iskala zavetja in vsaj nekoliko
sočutja.

Apostol,, poslušavši vse do konca, se je sklonil
ter položil svojo na njeno glavo, na kar je pogledal
starega duhovnika ter dejal:

»Krispin, mar nisi slišal, da je naš ljubljeni Učenik
bil v Kani na ženitovanju in da je blagoslovil ljubezen
med možem in ženo?«

Krispinu omahneta roki. Začudeno pogleda govor¬
nika ter ne more spregovoriti ni besedice.

Apostol, pomolčavši za trenutek, ga vpraša znoviib

»Krispin, ali si mar misliš, da bi se Kristus, ki
je dovolil Mariji Magdaleni, počivati pri njegovih nogah,
in kateri je odpustil očitni grešnici, odvrnil od tega
deteta, čistega tako, kakor je čista lilija na polju?«

Ligija se jokaje še bolj stisne k Petrovim noga®,
ker je spoznala, da ni iskala pri njem zaman tolažbe-
loda apostol dvigne njeno objokano lice ter jej reče-

»Dokler oči onega, katerega ljubiš, ne zagledajo
luči resnice, dotlej se ga ogibaj, da te ne zapelje '
greh, pač pa moli zanj ter vedi, da nisi ti kriva, d?
ga ljubiš. To pa, da hočeš sama ubežati skušnja', 1,
bode ti le prišteto v zaslugo. Ne muči se, ne joka];
kajti pravim ti, da te milost našega Odrešenika 111
zapustila, da bodo uslišane tvoje molitve in da P°
žalosti pridejo dnevi veselja.«

— 285  —

Po teh besedah položi obe roki na njene lase
ter, dvignivši oči, jo blagoslovi. Z lica mu je sijala
nadzemeljska dobrota.

Osramočen Krispin se jame pokorno opravičevati:

»Pregrešil sem se proti usmiljenju,« pravi, »toda
mislil sem si, da je, odprši srce pozemeljski ljubezni,
zatajila Kristusa.«

A P J eter mu odgovori:

»Jaz sem ga trikrat zatajil, a vendar mi je od¬
pustil ter mi zapovedal, pasti Njegove ovce.«

»A zato,« nadaljuje Krispin, »ker Vinicij je
Augustijanec...«

»Kristus je premagal še trša srca,« odvrne Peter.

Pavel iz Tarse, ki je doslej molčal, položi sedaj
roko na srce ter reče :

| »Jaz sem proganjal in smrti izročeval služabnike
Kristusove. V času kamenovanja Štefana sem čuval
obleko onih, ki so ga kamenjali. Jaz sem hotel ugo¬
nobiti resnico na vsej zemlji, kjer prebivajo ljudje, a
vendar me je Gospod izbral, da naj jo oglašam po
Vs ej zemlji. In oznanjeval sem jo po Judeji, v Grški,
nn otokih in v tem brezbožnem mestu, ko sem prvič
“■val tukaj kot jetnik. A sedaj, ko me je poklical
ieter, moj poglavar, sem dospel v to hišo, da pri¬
pognem h Kristusovim nogam to ponosno glavo ter
7 zasejem seme vere v ta kamenita tla, da obrodi
°bilen sad.«

Po teh besedah vstane. Krispinu se je zdelo, da
! e  ta majhen, sključen človek izpovedal o sebi to, kar
l e  bil v resnici, namreč velikan, ki do temelja razruši
SVe t ter nadvlada ljudi in zemljo.

VI.

Petronij Vinicij u:

. »Bodi usmiljen, predragi, ter ne posnemaj v svojih
Pismih ni Lacedemonca, niti Julija Cezarja. Ko bi vsaj
k° kakor on mogel napisati: veni, vidi, vici! še bi

— 286

razumel ta lakonizem. Toda tvoje pismo znači: veni,
vidi, fugi*). Ker pa je to poslednje povsem nasprotno
tvoji naravi, ker si konečno doživel nadnaravne do¬
godke, za to potrebuje tvoje pismo pojasnila. Očem
nisem verjel, ko sem čital, da je oni Lig tako lahko
zadavil Krotona, kakor kaledonski pes zadavi volka
v hibernijskem klancu. Ta človek je vreden toliko
zlata, kolikor sam tehta, ter je odvisno zgolj od njega
samega, če hoče nemara postati ljubljenec cesarjev.
Ko se vrnem v mesto, moram se ž njim bliže sezna¬
niti; dam si napraviti njegov kip iz brona. Rudeče-
bradec kar poči od radovednosti, ko mu povem, da
je kip izdelan po naravi. Pravi atleti so postali čim¬
dalje redkejši v Italiji in Grški; o vzhodu pa niti na
govorim. Germanci so sicer visoki, toda mišice imajo
pokrite z maščobo ter so bolj veliki nego krepki. Po-
izvej od Liga, ali je on samo izjema, ali pa se nahaja
še več njemu podobnih ljudij v njegovi očetnjavi? j 1 )
kadar napoči čas, da boš ti ali jaz primoran, prirediti
javne igre, pa bo tudi dobro vedeti, kje se dobe naj¬
krepkejši ljudje.

Med tem pa, hvala bogovom, vshodnim in za¬
hodnim, da si ušel živ iz takih rok. Živ pa si ostal
gotovo le radi tega, ker si patricij in sin slovečega
človeka. Toda vse, kar si doživel, me zanima v največ ] 1
m e r i; ono pokopališče, na katerem si bil med kri;
stijani, oni sami in njihovo ravnanje s teboj, n 0 ! 1
Ligijin beg in naposled ona tuga in nemir, ki veje «
tvojega kratkega pisma... Razjasni mi vse, ker mnog 0
rečij ne razumem; ali da ti povem resnico, rečem od¬
kritosrčno, da ne razumen ni kristijanov, ni tebft
niti Ligije. In ne čudi se, da te jaz, ki se ne brig 8 " 1
za ničesar na svetu, razun za samega sebe, pop 1 ’ 8
šujem po vsem tem tako natanko. Mene zanima vs°>
kar se je pripetilo, ker sem vsemu temu jaz prvi p 11
četnik. J

*) Prišel sem, videl ter zbežal.

“J87 -

Piši mi urno, ker še zmerom ne vem, kedaj se
bova videla. V glavi Rudečebradca se menjajo sklepi,
kakor spomlad ni vetrovi. Ker smo že v Beneventu,
je izrekel željo, da hoče odpotovati na Grško ter ne
vrniti se več v Rim. Tigellin mu prigovai’ja, naj se
vrne vsaj za kratek čes, kajti narod, koprneč po nje¬
govi osebi (čitaj : po zabavah in kruhu), bi se sicer
utegnil vzburiti. Radi tega še ne vem, kako bo.

Ako nadvlada Ahaja, utegne se še pripetiti, da
odpotujemo celo v Egipet. Najljubše bi mi bilo, ko bi
prišel k meni, ker bi tvojemu duševnemu stanju po¬
tovanje in zabave zelo koristile, toda utegnilo bi se
zgoditi, da bi nas ne našel več tukaj. Pomisli pa vsaj
na to, ali bi mar ne bilo bolje, ko bi se odpočil na
svojih posestvih v Siciliji nego da sediš v Rimu ?
Piši mi obširno o samem sebi. To pot ti ne želim ni¬
česar drugega nego zdravja, ker pri Poluksu ne vem,
česa ti imam želeti.«

Vinicij, sprejemši to pismo, ni imel iz prva volje,
odgovoriti nanj. Slutil je nekako, da odgovora ni
treba, da odgovor nikomur ne vstreže, ničesar ne po¬
jasni, ničesar ne razvozla. Bil je ves potrt in življenje
s e mu je zdelo sama nečimurnost. Zdelo se mu je, da
ga Petronij nikdar ne bo mogel razumeti in da se je
zgodilo nekaj takega, kar ju je oddaljilo drug od
drugega. Ni mogel najti v sebi niti ravnotežja. Vrnivši
Se  iz mesta, razprostirajočega se na drugi strani Tibere
v svojo sijajno ,insulo‘ (palačo) na Karini, je bil še
dovolj slab ter je prve dneve bil prav zadovoljen, da
Sl  je mogel počiti v onem izobilju, ki ga je obkolje¬
no. Toda ta zadovoljnost je bila zelo kratka. Kmalu
j e  začutil, da mu je življenje povsem pusto, da vsega
e § a , kar ga je doslej zanimalo, bodisi ni več, ali pa
Vsa j ne v poprejšnji meri. Isto tako je tudi čutil, kako
s ° v njegovi duši popokale one strune, ki so ga doslej
'ezale z življenjem, novih pa ni bilo. Ko je pa po-
rtlls lil, da bi mogel iti v Benevent in potem v Aha j o

— 288

ter se zaglobiti v morje znorelih zabav, je začutil neko
grenkost v svojem srcu.

Zakaj in čemu mi je vse to? To je bilo prvo
vprašanje, ki mu je prišlo v glavo. Isto tako si je
sedaj prvič domislil, da bi ga odslej dolgočasili Pe-
tronijevi razgovori, njegovo bistroumje, njegovo zna¬
menito izraženje mislij in izbira primernih besed za
vsako misel.

Na drugi strani ga je jela tudi dolgočasiti samota.
Vsi njegovi znanci so bili pri cesarju v Beneventu,
torej je moral sedeti doma sam, z glavo, polno mislij,
s srcem, polnim občutkov, katerih si ni mogel razložiti.
Bili so seveda trenutki, v katerih si je mislil, da bi
mogel vse bolje poj miti in razumeti, ako bi imel ne¬
koga, s komur bi se razgovoril. Radi tega je čez ne¬
koliko dnij sklenil vendar-le odgovoriti Petroniju, dasi
ni gotov, da mu tudi on odgovori. Pisal mu je na¬
slednje :

»Ti želiš, naj ti pišem obširnejše, in rad ti h;
polnim željo. Ni mi pa znano, ali bom sedaj dovolj
razumljiv, ker še meni samemu marsikaj od tega m
jasno.

Opisal sem ti svoje bivanje med kristijani i 11
njihovo postopanje s sovražniki, h katerim so z vso
pravico smeli prišteti tudi mene in Kilona, kakor tud'
to, kako so me oskrbovali in kako je znovič izginil
Ligija. Ne, dragi moj, oni mi niso prizanesli radi tega;
ker sem sin slovečega moža. Taki obziri nimajo P 1 ' 1
njih veljave; saj so odpustili tudi Kilonu, dasi sem ji®
sam prigovarjal, naj ga pokopljejo na vrtu. To s°
ljudje,^ kakoršnih doslej svet še ni videl, to je nauk
kakoršnega doslej še nismo slišali. Ne morem ti reci
drugega nego to, da kdor jih hoče meriti z nase
mero, ta se močno vara. Pravim ti pa, ko bi bil le^ a ..
z . zlomljeno roko v svoji hiši, ko bi mi bili stregli ®°i l
ljudje, da bi bil nemara doživel več ugodnostij, nep a
toliko nežne pozornosti nego sem je doživel m efl
njimi. J

— 289  —

Vedi tudi to, da je tudi Ligija taka, kakor vsi
drugi. Ko bi bila moja sestra, ali moja soproga, ne
mogla bi biti boljša do mene. Večkrat mi je veselja
kipelo srce, ker sem si mislil, da je le samo ljubezen
morala biti vzrok, da je do mene tako dobra. Pogo-
stoma sem videl, da se zrkali ljubezen v njenem po¬
gledu, in takrat — ne vem, če mi boš verjel — sem
sredi teh priprostih ljudij v revni sobi, ki je služila
ob enem za kuhinjo in za triklinum, bil dokaj sreč¬
nejši nego li kdaj poprej. Ne, ona ni bila malomarna
do mene, še danes se mi zdi nemogoče misliti drugače.

Vendar pa je Ligija sama pred menoj tajno odšla
iz Miri j amine hiše. Sedaj presedim cele dneve z glavo,
podprto z roko, ter premišljujem, čemu je to učinila.
Pisal sem ti, da sem jej ponudil, da jo hočem vrniti
Aulovim. Odgovorila mi je, da je to nemogoče, ker
so Aulovi odšli v Sicilijo, in pa radi tega, ker bi po
sužnjih izvedel o tem cesar ter bi mi jo utegnil od¬
vzeti. Resnica, ona je vsekako raz videla, da je ne
mislim dalje preganjati, da se odpovem vsakoršnega
nasilja, in ker ne morem nehati, ljubiti jo, niti živeti
brez nje, da jo hočem odpeljati skozi ovenčana vrata
v  svojo hišo in jo kot svojo ženo posaditi poleg
svojega ognjišča... A vendar je zbežala? čemu? Tu
jej ni grozila nikaka nevarnost. Ako me ni ljubila,
mogla je zavreči mojo ljubezen. Oni dan pred njenim
odhodom sem spoznal čudnega človeka, Pavla iz Tarse,
bi se je razgovarjal z menoj o Kristusu in o Njegovem

nauku.

Govoril je tako prepričevalno, da se mi je
zdelo, da vsaka njegova beseda prevrača v dim ves
dosedanji red na svetu. Ta človek me je po njenem
begu obiskal ter mi dejal: »Kadar Bog odpre tvoje
°či ter ti sname ž njih mreno, kakor jo je snel z mojih
°čij, takrat spoznaš, da je prav učinila, ter jo nemara
Zo pet najdeš.« Še sedaj si nad temi besedami lomim
glavo, kakor bi jih bil slišal iz ust Pitije v Delfih, časih
Se  mi zdi, da jih že nekoliko razumem.

19

- 290  —

Oni ljubijo vse ljudi, a vendar so neprijatelji
našega življenja, naših bogov in ... naših zločinov;
zbežala je torej od mene kot od človeka, ki pripada
temu svetu in s katerim bi morala živeti tako, kakor
smatrajo kristijani za pregrešno. Nemara porečeš, da
me je mogla odbiti ter jej ni bilo treba oditi. Toda
kaj, ako me ona ljubi? Pa je hotela ubežati tej lju¬
bezni ! Pri sami misli na to bi hotel poslati svoje ljudi
v vse kote Rima, ki bi kričali po hišah: «vrni se,
Ligija!« Toda časih nastanejo trenutki, v katerih ne
razumem, čemu je to učinila. Jaz bi jej vendar ne
branil, verovati v Kristusa, in še sam bi mu postavil
oltar v atriju. Ako imam jednega boga več, kaj mi to
more škodovati, in čemu naj bi ne veroval vanj jaz,
ki v stare bogove mnogo ne verujem ? Zanesljivo sem
prepričan, da kristijani nikdar ne lažejo, a oni vendar
trde, da je On vstal od mrtvih. Tega ni mogel učiniti
človek. Oni Pavel iz Tarse, ki je rimski državljan, ki
pa kot žid dobro pozna stare hebrejske knjige, mi je
pravil, da je prihod Kristusov bil napovedan pred
tisoč leti od prerokov. To vse je nadnaravno, toda se
li _ mar  ne dogaja marsikaj nadnaravnega povsodl?
Saj še sedaj ni povsem potihnila govorica o Apoloniju
iz Tijane. To pa, kar je trdil Pavel, da ni cele kopice
bogov, marveč da je samo jeden, smatram tudi j az
za pametno. Tudi Seneka je tega mnenja in po njem
še mnogi drugi.

Kristus je živel, dal se je križati, da je odrešil
svet, ter je vstal od mrtvih. Vse to je živa resnica,
radi česar ne poznam vzroka, čemu bi moral biti na¬
sprotnega mnenja, čemu bi Mu ne imel postaviti
oltarja, ko sem že vendar nameraval postaviti ga Se-
lapisu. Ne bilo bi mi tudi pretežavno, odreči se tujin
bogov, saj itak vsak količkaj razumnejši človek vanje
ne veruje več. Toda zdi se mi, da bi še tega vsega
kristijanom ne bilo dovolj. Ni jim zadosti, da kdo
spoštuje Kristusa, marveč je treba, da po Njegovem
nauku tudi živi; tako torej stojiš pri obrežju morja,

291  -

katero ti svetujejo prekoračiti peš. Ko bi jim to tudi
obljubil, bi oni vendar le čutili, da so prazne besede.
Tebi je znano, kako ljubim Ligijo, ter veš, da ni ni-
česa, česar ne bi izvršil za njo. Vendar pa ne morem
na njeno željo vzeti na svoje rame Sorakte ali Vezuv,
niti spraviti na dan trazimensko jezero, ali spremeniti
svoje črne oči v modre, kakoršne imajo Ligijci. Ko
bi ona to zaželela, hotel bi učiniti tudi to, toda to ni
v moji moči. Nisem sicer modrijan, nisem pa tudi tako
bedast, kakor si si ti nemara časih mislil.

Torej ti povem : ne vem, kako si kristijani mislijo
življenje, toda to mi je znano, da kjer se pričenja njih
nauk, tam se konča rimska vlada, tam konča Rim,
konča življenje ter razlika med zmagovalcem in pre¬
maganim, med bogatinom in revežem, med gospo¬
darjem in sužnjem, tam preneha vlada in cesar ter
y es svetovni red, a namesto tega nastopi Kristus ter
I nekakšno milosrdje, kakoršnega doslej ni bilo, ter neka
dobrota, nasprotna človeškim in našim rimskim nago¬
nom. Meni je seveda dokaj več mar za Ligijo, nego
z a Rim in vso njegovo oblast, ter bi se dosti ne
zmenil, ko bi tudi propal ves svet, samo ko bi le njo
mogel imeti v svoji hiši. Toda to je vse kaj drugega.
Njim, kristijanom, ni dovolj, da se prilagodiš besedam,
marveč je treba, da tudi čutiš, da je samo tako prav
kn ničesar drugega nimaš v svoji duši. A jaz — bo¬
govi so mi priča — tega ne morem! Mar razumeš,
* a j to pomeni ? Nekaj tiči v moji naravi, kar naspro¬
tje temu nauku, in ko bi ga tudi priznavala moja
jjsta, ko bi se tudi držal njegovih predpisov, dejala
jd mi moja pamet, da to delam le iz ljubezni do Ligije,
m ko bi nje ne bilo, da bi mi ničesar bolj zopernega
lle  bilo na svetu, čudna stvar pa je to, da to razume
tudi oni Pavel iz Tarse, da to razume navzlic svoje
Preprostosti in nizkega stanu tudi oni stari theurg,
n l'ihov poglavar Peter, ki je bil učenec Kristusov. Ali
Veš > kaj ona delata ? Molita za-me ter prosita za-me

- 292  —

nekaj, kar ona imenujeta milost; toda mene muči
samo nemir in čimdalje večje koprnenje po Ligiji.

Pisal sem ti, da je odšla skrivoma, toda odhajaje
mi je zapustila križ, ki ga je sama naredila iz vejice
srebota. Ko sem se sprebudil, našel sem ga v svoji
postelji. Sedaj ga imam spravljenega v svojem ,la-
rarju* ter sam prav za prav ne vem, čemu se mu
bližam tako, kakor bi tičalo v njem nekaj božanstve-
nega. Ljubim ga, ker so ga zvezale njene roke, ter
ob enem mrzim, ker naju on loči. časih se mi zdi, da
tiče v vsem tem nekaki čari in da je oni theurg Peter,
dasi pripovedujejo, da je bil preprost ribič, dokaj
večji od Apolonija in od vseh drugih, ki so bili pred
njim, in da je on začaral nas vse: Ligijo, Pomponijo
in mene samega.

Pisal si mi, da iz mojega poslednjega pisma diše
nemir in otožnost. Otožnost me prevzema radi tega,
ker sem jo znovič zgubil, nemir pa za to, ker se je v
meni vse nekako spremenilo. Odkritosrčno ti povem,
da moji naravi ni ničesar bolj zopernega, nego oni
nauk, a vendar, odkar sem se seznanil ž njim, ne
poznam več samega sebe. So-li to čari ali ljubezen?
Kirka je s svojim dotikanjem spreminjala človeška
telesa, v meni pa se je spremenila duša. Ko sem s e
vrnil domu, me nihče ni pričakoval. Vsi so si mislili?
da sem v Beneventu in da se tako kmalu ne vrnem,
radi tega sem našel v vsej hiši nered, pijane sužnje
ter gostijo, katero so si priredili v mojem triklinijm
Smrti so se poprej nadejali nego mene, in gotovo ki
se nje ne bili toliko ustrašili. Tebi je znano, kako s
krepko roko vladam v svoji hiši, radi tega so se zgru¬
dili na kolena ter nekateri celo omedleli, od strahu.
Ali pa veš, kaj sem storil ? V prvem hipu sem v res¬
nici hotel poiskati šibe ali razbeljeno železo, toda takoj
na to sem začutil neko sramoto, in jeli so se fflj
smiliti ti siromaki. Med njimi se nahajajo tudi stali
sužnji, katere je še moj ded, M. Vinicij, za cesarja
Augusta pripeljal od Rena. Zaprl sem se v svojo

293  -

knjižnico in tara so mi prišle čudne misli v glavo,
namreč, da po tem, kar sem slišal in videl med kri-
stijani, ne smem tako ravnati s sužnji, kakor sem doslej
ravnal, ker so tudi oni ljudje. Oni so nekoliko dnij
prebili v smrtnem strahu, ker so si mislili, da sem
odložil to radi tega, da si za njih izmislim nekako
strašnejšo kazen, toda jaz jih nisem kaznoval, ker jih
nisem mogel. Tretjega dne sem jih poklical k sebi ter
sem jim rekel: »Odpuščam vam, toda glejte, da mi s
točno službo popravite svojo krivdo.« Na to so se
zgrudili na kolena, zalili se s solzami, stezali proti
meni roke ter me klicali svojega očeta, in s sramoto
ti priznam, bil sem radi tega močno ganjen. Zdelo
se mi je, da vidim v tem hipu sladko Ligijino lice in
njene oči, polne solz, kako se mi zahvaljuje za to
ravnanje, čutil sem sam pri tem solze v očeh. . . Evo,
priznavam ti, da si brez nje ne vem pomagati, da se
psamljen ne počutim dobro, da sem naravnost nesrečen
in da je moja žalost še večja, nego si nemara domiš-
ijuješ. Kar se tiče mojih sužnjev, me je samo to
osupnilo. Moje odpuščenje nikakor ni povečalo njihove
svojeglavnosti, niti ni razdrlo redu, toda strah jih
nikdar poprej ni tako spodbujal k delu, kakor jih
sedaj spodbuja hvaležnost.

Ne samo, da mi sedaj zvesto služijo, marveč celo
tekmujejo med seboj, kdo bi poprej pogodil moje misli;
a  vse to ti omenjam radi tega, ker sem rekel na dan
svojega odhoda od kristijanov Pavlu, da bi vsled
njegovega nauka moral razpasti svet, kakor sod brez
°broča, ali on mi je odvrnil: »Večja je vez ljubezni,
nego vez strahu.« In sedaj sem se prepričal, da je to
z >va resnica. To isto sem doživel tudi na svojih klijentih,
ki so me prišli pozdravit, ko so izvedeli, da sem se
Vr nil. Znano ti je, da nasproti njim nisem bil nikdar
?kop, toda moj oče se je proti njim držal ponosno ter
l e  tudi mene tega priučil. In ko sem sedaj zagledal
njihove oguljene plašče ter upadla njih lica, sem za-
c «til neko pomilovanje. Zapovedal sem, naj jim dajo

— 294  —

jesti, na to pa sem sam govoril ž njimi; poklical sem
nekatere po imenih, vprašal nekatere po ženah in
otrocih in znovič sem videl v njihovih očeh solze,
znovič se mi je zdelo, da me Ligija vidi, da jo to
veseli in da me hvali. Ne vem, ali se mi res že za¬
čenja mešati, ali da me nemara ljubezen pripravlja
ob pamet; vem pa in čutim, da me ona gleda iz
daljave ter se bojim, storiti nekaj takega, kar bi njo
razžalostilo. Da, kaj, dušo so mi spremenili, in časih
se počutim pri tem dobro, časih pa mi to dela le tugo,
ker se bojim, da sem zgubil svojo nekdanjo možatost,
svojo eneržijo ter tako več ne bom sposoben za zbo¬
rovanje, za sodišče, za gostijo in za vojsko.

To so v resnici nekakšni čari! Da ti pokažem,
kako sem spremenjen, ti še povem to, kar mi je prišlo
na misel že takrat, ko sem bil še bolan: da bi Ligije
ne ljubil, kakor jo ljubim, ko bi bila podobna Nigidiji,
Kopeji, Krispinili in drugim našim ženskam, ko bi
bila enako nesramna, enako neusmiljena, enako lahko-
mišljena. A uprav za to, ker jo ljubim radi tega, kar
naju loči, si lahko domisliš, kakšen kaos se rodi v
moji duši, kako tičim v temi, kako pred seboj ne vidim
nobene prave poti in kako ne vem, kaj mi je početi-
In ako se more življenje primerjati z vrelcem, pa b
mojega vrelca teče namesto vode nemir. Živim samo
v nadeji, da jo nemara zopet zagledam ; časih se mi
zdi, da mora do tega priti. Toda kaj se zgodi z menoj
čez jedno ali čez dve leti, tega ne vem, ne morem
uganiti. Iz Rima ne odidem. Sedaj bi ne mogel p re '
nesti družbe Augustijancev, toda pri vsem tem me v
moji žalosti in nemiru tolaži samo misel, da sem bh zl !
Ligije, da izvem kaj o njej od zdravnika Glauka, kj
mi je obljubil, da me hoče posetiti, ali pa vsaj oC *
Pavla iz Tarse.

Ne! ne zapustil bi Rima, ko bi mi tudi ponujali
oblast nad Egiptom. Vedi pa tudi to, da sem P rl
kiparju naročil nagrobni kamen za Gula, katerega
sem nekoč ubil v jezi. Prepozno sem se spomnil? ^

me je nosil na rokah in da me je prvi učil, kako se
psica deva na lok. Ne vem, čemu sem se ga sedaj
spomnil in čemu čutim žalost po njem ... Ako se boš
čudil vsemu temu, kar ti pišem, moram ti reči, da se
tudi sam čudim, toda pišem ti živo resnico. Da si mi
zdrav !«

VII.

Na to pismo Vinicij ni dobil odgovora. Petronij
mu ni pisal, ker se je nadejal, da utegne cesar vsak
hip zapovedati, naj se vrnejo v Rim. Ko se je na¬
posled raznesla ta novica po mestu, je prebudila veliko
veselje.v srcih mestne druhali, katera je že kar ko¬
prnela po igrah, po razdavanju žita in olja iz bogatih
skladišč v Ostiji.

Helij, Neronov oproščenec, je naposled napovedal
njegovo vrnitev v senatu. Toda Nero, ukrcavši se s
svojim dvorom v Mizenumu, se je vračal polagoma
ter se mudil v vsakem pomorskem mestu, bodisi radi
tega, da se je odpočil, ali pa da je nastopil v gledališču.

V Minturni, kjer je zopet javno prepeval, se je
pomudil nekoliko dnij, na to pa je znovič premišljeval,
ali naj se vrne v Neapel ter naj ondi čaka na prihod
Pomladi, ki se je napovedavala poprej nego navadno.

Vinicij je ves ta čas prebil zaprt v svoji hiši,
premišljuje o Ligi ji in onih novih dogodkih, ki so mu
napolnovali dušo ter ustvarjali v njej nove pojme in
občutke.

Samo sedaj pa sedaj je videl zdravnika Glauka,
čegar vsak poset ga je navdajal z notranjo radostjo,
ker se je mogel ž njim razgovarjati o Ligiji. Glauko
v  resnici ni vedel, kje je našla zavetje, vsekako pa
ga je zagotavljal, da so se starešine za njo skrbno
pobrinili. Enkrat mu je, ganjen radi njegove tuge,
celo sporočil, kako je apostol Peter pokaral Krispina
z a to, ker je Ligiji očital njeno pozemeljsko ljubezen.
Ko je mladi patricij to slišal, je ves razburjen prebledel.

— 296  —

Tudi njemu se je že nekekrati zdelo, da Ligija
ni malomarna do njega, vendar pa se ga je pogo-
stoma polaščeval dvom in negotovost; sedaj pa je
prvič slišal potrjilo svojih teženj in svojih nadej iz
tujih, in vrhu tega še kristijanskih ust. V prvem hipu
hvaležnosti je hotel kar zdirjati k Petru. Poizvedevši
pa, da ga ni v mestu, marveč da uči v okolici, je jel
rotiti Glauka, naj ga odpelje k njemu, obljubuje mu,
da za to bogato obdari siromake v občini. Zdelo se
mu je, da so vse ovire odstranjene, ako ga le Ligija
ljubi, kajti on je bil pripravljen vsaki hip, spoznavati
Kristusa. Toda Glauko, dasi mu je na vso moč pri¬
govarjal, naj sprejme sveti krst, ga vendar ni mogel
zagotoviti, da si že s krstom pridobi Ligijo, toda
kekel mu je, da se sveti krst mora sprejeti samo iz
ljubezni do Kristusa, ne pa v kak drugi namen. »Treba
je, da ima človek tudi kristijansko dušo,« mu je dejal,
in Vinicij, katerega je vsak ugovor dražil, je jel ra¬
zumeti, da Glauko kot kristijan govori to, kar je pri¬
moran govoriti.

Sam si še ni mogel temeljito pojasniti tega, da
se je njegova narava poglavitno spremenila v teni;
da je nekdaj ljudij in vse drugo meril samo po svoji
sebičnosti, a sedaj pa se je že spoprijaznil z mislijo>
da druge oči morejo drugače videti, druga srca dru¬
gače čutiti in da prava resnica ni zmerom to isto, kar
smatramo za osebno korist.

Želel si. je tudi pogostoma videti Pavla iz Tarse,
ker so ga njegove besede vznemirjale in spodbujale
njegovo radovednost. V duši je že tuhtal dokaze, s
katerimi je hotel pobijati njegov nauk; upiral se.mu
je v mislih, vendar pa si je želel, videti in slišati gm
loda Pavel je odšel v Aricijo, in ker so tudi Glau-
kovi poseti postali čimdalje bolj redki, je ostal konečno
Vinicij popolnoma osamljen. Za to je začel znovič
kolovratiti po zakotjih okrog Subure in po ulicah za
1 ibero, v nadeji, da nemara vsaj od daleč zagleda
Ligijo. Ko ga je pa prevalila tudi ta nadeja, je postal

še mračnejši in nestrpljivejši. Naposled pa je napočil
čas, ko seje njegova nekdanja narav ponovila v njem
s tako močjo, s kakoršno se valovi povračajo k obrežju,
od katerega so se odbili. Zdelo se mu je, da je bil
bedak, da mu ni treba mašiti si glavo z mislimi, ki
| ga navdajajo z žalostjo, in da je najbolje, ako sprejme
od življenja to, kar mu ono more dati. Sklenil je
torej, pozabiti Ligijo ter brez nje iskati razkošje in
užitek. Čutil pa je, da je to poslednja poskušnja, ter
se spustil v vrtinec življenja s slepo, prirojeno mu
eneržijo in odločnostjo.

Življenje samo se mu je zdelo, da ga spodbada
k temu. V zimskem času izumrlo in zapuščeno mesto
jelo se je znovič oživljati vsled nadeje na skorajšnjo
'rnitev cesarjevo. Bližala se je pomlad. Sneg se je pred
dihom afrikanskega vetra raztopil na albanskih gorah.
Trava se je na vrtih pokrila z vijolicami. Na forumu in na
Marsovem polju je kar rojilo ljudij, ki so se greli na
bplem solncu. Na agijski cesti, po kateri so se na¬
vadno vozili na sprehod iz mesta, se je jelo pojavljati
dokaj ovenčanih kočij. Že so se prirejali izleti na al¬
banske gore. Mlade žene so z izgovorom, da hočejo
skazovati češčenje Junoni v Lanuviju in Dijani v
Akciji, odhajale iz hiše, da bi našle zunaj za mestom
z abavo, družbo in razkošje.

Tu je zagledal Vinicij nekega dne Petronijevo
Krisotemido, obkoljeno od celega krdela mladih vi¬
tezov in starih senatorjev, ki so radi službe morali
0s tati v mestu. Krisotemida je sama držala na vajetih
s v°je drobne korziške konjiče, mahala po njih z
z atim bičem in smehljala se svojim čestiteljem. Za-
Žtedavši Vinicija, je pridržala konje, pozvala ga na
'tez in odpeljala ga v svojo hišo na gostijo, ki je tra-
Ji a  vso noč. Vinicij se je na tej gostiji upijanil tako,
ni niti vedel, kedaj so ga pripeljali domov. Pač
[te se je spomnil, da ga je Krisotemida vprašala po
ter jej je on, že popolnoma pijan, zlil na glavo
lc  falernskega vina.

— 298  —

Pomislivši drugega dne, ko se je bil že streznil,
na to, je še začutil jezo. Krisotemida pa, pozabivšina
razžaljenje, ga je posetila drugega dne v njegovi hiši
ter ga znovič vzela s seboj na apijsko cesto, na kar
je prebila pri njem na večerji ter mu priznala, da je
ni zapustil samo Petronij, marveč tudi njegov svirač
in da je njeno srce sedaj popolnoma svobodno. Cez
teden dnij ga je zopet posetila, toda ti ljubavni od-
nošaji niso obetali trajnosti. Daši od časa, ko se je
pripetil oni prizor z vinom, nihče ni več zinil Ligiji-
nega imena, Vinicij se vendar ni mogel otresti svojih
mislij na njo. Neprestano se mu je zdelo, da ga gle¬
dajo njene oči, in to čustvo ga je napolnovalo z nekim
strahom. Jezil se je na samega sebe, da se ne more
iznebiti teh mislij in da s svojim ravnanjem .žali
Ligijo. Po prvem prizoru ljubosumnosti, ko mu je
Krisotemida očitala dve sirski deklici, jo je surovo
zapodil. Ni pa nehal uživati razkošja ter razbrzdano
živeti, in delal je to nekako na kljub Ligiji, toda ko-
nečno je zapazil, da ga misel na njo ne zapusti ni za
trenutek, da je ona vzročiteljica vseh njegovih dobrih
in slabih dejanj, da ga ničesar razun nje na svetu ne
zanima. Polastila se ga je nejevolja in utrujenost-
Razkošje mu je postalo zoperno ter mu pustilo san®
grizenje vesti. Smatral se je za največjega nesrečnika,
in to ga je časih navdalo z naj večjo tugo in z osup-
nenjem, ker je drugekrati imel za dobro vse, kar ® 11
je ugajalo. KoneČno je popolnoma zgubil svobodo j 11
zaupanje v. samega sebe ter se pogreznil v neb 1
otrpnelost, iz katere ga ni mogla zdramiti niti novica
o cesarjevi vrnitvi. Ničesar ga ni več zanimalo, nit'
Petroniju ni šel, dokler ga ta ni pozval, poslavši p°
njega celo nosilnico.

In dasi ga je Petronij radostno sprejel, mu r
vendar nekako nehote odgovarjal na njegova vpi‘
sanja; toda naposled so izbruhnili na dan dolgo za¬
tajevani občutki ter mu pritekli iz ust nalik reki- ,
enkrat mu je povedal, kako je iskal Ligijo, kako bi ' 1

— 299  —

med kristijani, ter vse, kar je tam videl in slišal, vse,
kar mu je tičalo v glavi in srcu, konečno pa je jel
tarnati, da se je pogreznil v kaos, v katerem je zgubil
mir ter svoj zdravi razum. Ničesar ga več ne vabi,
ničesar mu ne tekne, sploh ne ve, česa naj se drži in
kako naj ravna. Pripravljen je, spoznavati Kristusa
in slediti za Njim, ter pojmi vzvišenost Njegovega
nauka, ob enem pa tudi čuti do njega nepremagljiv
upor. Razume tudi, da bi Ligija ne bila popolnoma
njegova, kajti ko M jo tudi dobil, moral bi se deliti ž
njo s Kristusom. Živi, kakor bi ne živel, brez nadeje ;
brez bodočnosti, brez vere v srečo, in od vseh stranij
ga obkroža tema, iz katere zaman išče izhoda ter ga
ne more najti.

Dokler je govoril, je opazoval Petronij spreme¬
njeno njegovo lice ter njegove roke, s katerimi je tako
čudno mahal pred seboj, kakor bi v resnici iskal poti
v  temi, ter molčal.

Nakrat pa je vstal, približal se Viniciju, razgrnil
mu s prstom lase nad ušesom ter dejal:

»Ali pa že veš, da imaš nekoliko sivih las na

sencih ?«

»Mogoče,« odvrne Vinicij. »Saj ne bo nikako
cu do, ako mi sčasoma osive vsi.«

Oba umolkneta. Petronij je bil pameten človek
^ je pogostoma premišljeval o človeški duši in o
človeškem življenju. Vendar življenje, kakoršno sta
sprovajala oba, je moglo biti po svoji notranjosti srečno
a b nesrečno, toda na vnanjost je bilo mirno. Takisto
*mkor le strela ali potres more podreti, tako je mogla
samo nesreča vzburkati to življenje, ki se je samo na
8e bi skladalo iz pravilnih črt, med katerimi ni bilo
§ub. Toda sedaj je potekalo nekaj drugega iz Vini-
Cl ievih besed, in Petronij je prvič stal pred duševnim
hjzlom, katerega doslej nihče ni mogel razvozlati.
; J 'l je toliko razumen, da je popolnoma spoznal nje-
§°vo važnost, toda navzlic vsemu svojemu bistroumju

- 300  —

ni znal odgovoriti na dana vprašanja ; konečno je rekel
po dolgem molčanju:

»To so brez dvoma čari.«

»Tudi jaz mislim tako,« odvrne Vinicij, »in več¬
krat se mi je že zdelo, da sva oba začarana.«

»Kaj bi bilo,« povzame Petronij, »ko bi se obrnil
na Serapisove duhovnike ? Brezdvomno je med njimi,
kakor med duhovni sploh, dokaj goljufov ; pa so tudi
taki, ki uganejo največje tajnosti.«

Toda izrekel je to brez vere in z negotovim
glasom, ker je celo sam čutil, da ta nasvet iz njegovih
ust se utegne zdeti prijatelju čuden, da, >  elo smešen.

Vinicij si drgne čelo ter reče :

»Čari!.. Videl sem čarovnike, katerim so služile
neke tajne, podzemeljske moči; videl sem tudi take,
ki so jih rabili na škodo svojih sovražnikov. Toda
kristijani žive v siromaštvu, odpuščajo sovražnikom,
priporočajo pokorščino, krepost in usmiljenje, čemu
bi jim torej bili čari, da bi se jih posluževali?«

Petronij se jame jeziti, da njegov razum na to
ne more najti odgovora; vendar pa ni hotel tega pri¬
znati, torej odvrne, samo da nekaj reče :

»To je neka nova sekta. ..«

Oez trenutek pa nadaljuje :

»Kako vse to greni življenje! Ti občuduješ do¬
broto in čednosti teh ljudij, toda jaz ti pravim, da so
hudobni, ker so sovražniki človeškega življenja kakor
bolezen in smrt sama. Teh boleznij imamo že dovolji
ni nam treba še kristijanov. Samo preštej jih : Cesau
Tigelin, čevljarji, ki vladajo nad potomci starih K' 1 ;
ritov, oproščenci, ki sede v senatu, pri Kastoru, dovolj
je tega zlega ! To je pogubna in odurna sekta. Alj sl
že skusil, otresti s sebe to tugo ter užiti nekoliko ža¬
ljenja ?«

»Skušal sem,« odvrne Vinicij.

Petronij nekoliko pomisli ter reče :

»Oh izdajica! Sužnji urno razneso vse novic® ■
prevzel si mi Krisotemido !«

- 301  —

Vinicij prezirljivo mahne z roko.

»Na vsak način sem ti hvaležen,« nadaljuje Pe-
tronij. Pošljem ji par čevljev, obšitih z biseri, kar v
mojem ljubavnem jeziku pomeni: »Odidi!« Sedaj sem
ti dvojnotero hvaležen. Prvič za to, da nisi vzel Eu-
nike, drugič pa, da si me rešil Krisotemide. Poslušaj
me: pred seboj imaš človeka, ki je rano vstajal, se
okopal, se gostil, imel Krisotemido, pisal satire ter
semtertje tudi prozo prepletel z verzi, ki pa se je dolgo¬
časil kakor sam cesar ter večkrat se ni mogel ubra¬
niti turobnih mislij. Ali pa veš, čemu je to bilo? Radi
tega, ker sem daleč iskal to, kar je bilo blizu... Zala
žena je zmerom vredna toliko zlata, kolikor sama
tehta ; ženska pa, ki vrhu tega še ljubi, je sploh ne¬
precenljiva. Take ne kupiš ni za vse zaklade Veresove.
Zato pa govorim sam sebi to, kar pravim tudi tebi:
napolnujem svoje življenje s srečo, kakor vrč z naj¬
boljšim vinom, ki ga daje zemlja, dokler mi ne omahne
r oka, dokler mi ne oblede usta. Kaj bode dalje, za to
8 e ne brigam. To je moja najnovejša filozofija.«

»Njej si se uklanjal zmerom. To ni nič novega.«

»V njej tiči vsa moja tolažba, katera mi je poprej
Manjkala.«

Po teh besedah pokliče Euniko, ki je prišla v
beli opravi, zlatolasa, ne več kot sužnja, marveč kot
boginja ljubezni in sreče.

On stegne proti njej roke ter reče:

»Pojdi!« •

Pritekla je k njemu, sedla mu na kolena ter mu
0v ila roko okrog vratu in sklonila glavo na njegove
Prsi. Vinicij je zapazil, kako je njeno zalo ličice za¬
rdelo in so se ji pokrile oči z neko čarobno meglo,
borila sta skupaj zalo skupino ljubezni in sreče.

Petronij je segel z roko k plitki vazi, stoječi
nju na mizi, ter vzemši iz nje polno pest vijolic,
} e j jih sipati Euniki na glavo in prsi. Na to pa je
°dgrnil tuniko z njenih ram ter rekel:

— 302  —

»Srečen on, ki je našel, kakor jaz, ljubezen takega
bitja. Časih se mi zdi, da sva kakor dva bogova.
Poglej semkaj : ali je mogel Praksitel, ali Miron, ali
Skopaš, ali Lizija ustvariti kedaj kaj bolj mičnega?
Ali ima Par ali Pentelikon podoben mramor, topel,
rožnat in zaljubljen ? Nahajajo se Ijndje, ki poljubujejo
robove vaz, jaz pa rajši iščem razkošja tam, kjer ga
istinito morem najti.«

Po teh besedah jej jame poljubovati vrat in ra¬
mena, ona pa se je tresla in oči so se ji zapirale v pa
zopet odpirale z izrazom neizrekljivega razkošja. Gez
trenutek Petronij dvigne svojo glavo ter reče Viniciju:

»Pomisli sedaj, kaj so proti temu tvoji mračni
kristijanje ; ako pa le ne pojmiš te razlike, pa pojdi
k njim... Ta prizor te ozdravi.«

Vinicij razširi nosnice, skozi katere je prodirala
vonjava vijolic, napolnujoča vso sobo, ter obledi, ker
mu pride na misel, da bi bilo to naj večje, bodisi tudi
svetokradežno razkošje, ko bi mogel tako poljubovati
Ligijina ramena, naj bi se potem tudi podrl ves svet.
Takoj pa se spomni, kaj se godi v njem, ter se pre i
priča znovič, da tudi v tem hipu misli samo na LigijO'

Petronij pa reče :

»Eunika, moja oboževana deva, zapovej, da nama
prirede gostijo in venca na glavo.«

Ko je odšla, se obrne Petronij k Viniciju.

»Hotel sem jo oprostiti zoper njeno voljo, Pretoi
mi je skazal to uslugo, ne zahtevaje, naj bi bila Eunika
pri tem navzoča. Toda ona tega ne ve, kakor jej } e
takisto neznano, da bo ta hiša in vsi moji biseri, k'
vzemši moje drago kamenje, kadar umrem, njena last *

Po teh besedah vstane, jame korakati po s 0 ' 5 ’
ter reče :

»Ljubezen spreminja nekatere ljudi več, druga
manj, pa je spremenila tudi mene. Nekdaj sem rsm
srkal va-se vonjavo vrbe, toda vsled tega, ker k 11 *
Eunika rada vijolice, so se tudi meni prikupile, h 1 0

— 303  —

onega časa, ko je nastopila pomlad, diševa zgolj vo¬
njavo vijolic.«

Konečno obstane pred Vinici jem ter ga vpraša :

»Ali ti, se li še zmerom maziliš z nardovo mastjo?«

»Daj mi mir!« odvrne mu mladi mož.

»Hotel bi, da nekoliko bolje pogledaš Euniko, in
govorim ti o njej samo radi tega, ker nemara tudi ti
iščeš daleč to, kar je blizu. Nemara tudi pri tebi bije
kje v tvoji spalnici za sužnje iskreno in zvesto srce.
Priloži si tak balzam na svoje rane. Praviš, da te
Pigija ljubi? Mogoče! Toda kakšna je ta ljubezen, ko
se  ti pa odreka ? Mar ne pomeni to, da tiči v njej še
nekaj močnejšega, nego je njena ljubezen? Ne, dragi
.moj! Ligi j a ni Eunika.«

»To je samo prevara,« odvrne na to Vinicij. Ko
sem te videl poljubujočega Eunikina ramena, sem si
iekoj domislil, da bi mi tudi Ligija mogla tako od¬
kriti svoja, pa naj bi se takoj zemlja odprla pod
nama. In pri tej misli me je prešinil strah, uprav
kakor bi se bil polastil vestalke, ali kakor bi hotel
onečastiti kakšno božanstvo... Ne Ligija ni Eunika,
jT samo da pojmim jaz to razliko drugače nego ti.
* e bi je ljubezen spremenila nosnice, da sedaj rajše
'ohaš vijolice nego vrbovje, meni pa je spremenila
jušo in navzlic vsemu koprnenju imam rajše, da je
^gija taka, kakoršna je, ne pa da bi bila podobna
"nagim.«

Petronij skomigne z rameni.

. »Torej se ti ne godi nobena krivica. Toda jaz
le ga ne razumem.«

Vinicij pa odvrne vneto:

»Da, da... Midva se več ne moreva razumeti.«
tfQ  .Nastane zopet tišina. Cez nekaj časa reče Pe-

L »Naj Had (peklo) pogoltne tvoje kristijane ! Na-
-.j a h so te z nemirom in ugonobili tvoje življenje! Naj
{v Had pogoltne ! Motiš se, ako si misliš, da je njihov
ai 'k blagodejen, kajti blagodejno je samo to, kar

— 304  —

dela ljudi srečne. To pa je : lepota, ljubezen in oblast,
toda oni smatrajo vse to za nečimurnost. Motiš se,
ako si misliš, da so oni pravični, kajti ako naj hudo
plačujemo z dobrim, s čem naj potem plačujemo
dobro? Ako pa je plačilo za dobro kakor tudi za hudo
enako, čemu naj bodo potem ljudje dobri?«

»Ne, plačilo ni enako, marveč po njihovem nauku
vsakega čaka kazen ali nagrada v prihodnjem živ¬
ljenju, kateremu ni konca.«

»Na to ne dam ničesar, ker to še le vidimo, ako
je mogoče videti... brez očij. Jaz trdim, da so to le
prazne marnje... Uršo je zadavil Krotona, ker ima
železne mišice; — vsi ostali pa so bedaki, in bodočnost
ne more biti bedakom.

To je, kakor bi kdo rekel, da se dan začenja z
nočjo. Ali nameravaš ugrabiti Ligijo?«

»Ne. Ne morem jim poplačati dobro s hudim ter
sem prisegel, da tega ne učinim.«

»Ali nameravaš sprejeti Kristusov nauk?«

»Hočem, toda moja narava se temu upira.«

»Ali pa utegneš pozabiti na Ligijo?«

»Ne.«

V tem hipu pridejo sužnji z naznanilom, da so
jedi že na mizi. Petronij, kateremu se je zdelo, d®
mu je šinila dobra misel v glavo, nadaljuje potoma'’
triklinij :

»Prehodil si že dokaj sveta, toda samo kot vojak,
ki hiti na naznačeno mu mesto ter se ne mudi na
poti. Pojdi z nami v Ahajo. Cesar se še ni zarekel, d®
ne bi zašel tjekaj. Na poti je namenjen se povsod'
ustavljati, prepevati, zbirati vence ter pleniti templj e :
in konečno kot zmagovalec vrniti se v Italijo. To b°d'
nekak pohod Baha in Apolona v jedni osebi. Aug®J
stijanci, Augustijanke, na tisoče citer — pri Kastorn/
Vredno je, da si človek to ogleda, ker doslej svet s®
ni videl nič sličnega.«

— 305  —

Po teh besedah leže pri mizi poleg Eunike in,
ko mu suženj položi na glavo venec iz anemonek,
nadaljuje:

»Kaj si videl v Korbulonovi službi? Ničesar. Ali
si videl vse slavnejše grške templje kakor jaz, ki sem
celi dve leti hodil iz rok jednega spremljevalca v roko
drugega ? Ali si bil na Rodu, da bi bil videl ono
mesto, kjer je stal kolos ? Ali si videl v Panopiji in
Focidi glino, iz katere je Prometej delal ljudi ? ali v
Sparti jajce, katero je znesla Leda, ali v Atenah
slavni sarmatski oklep, narejen iz konjskih kopit, ali
na Eboeji Agamemnonovo ladijo, ali čašo, kateri je slu¬
žila za obliko leva stran Heleninih prsij ? Ali si videl
Aleksandrijo, Memfido, piramide, lase Izide, katere si
je izpulila vsled žalosti in tuge za Osirisom ? Ali si
čul tarnanje Memnonovo ?

Svet je širok, in vse se še ne konča za Tibero.
Jaz hočem spremljati cesarja, toda potem, na povratku
semkaj, ga zapustim ter poj.dem na Ciper, kajti zlato¬
lasa moja boginja si želi, da naj enkrat v Pafosu
žrtvujeva skupno Cipridi par golobov, in vedi, da kar
si ona želi, to se tudi zgodi.«

»Jaz sem tvoja sužnja,« reče Eunika.

On nasloni svojo ovenčano glavo na njeno krilo
ier smehljaje se reče:

»Jaz pa sem suženj svoje sužnjice. Obožavam
te > boginja, od glave do pete.«

Na to se obrne k Viniciju ter reče :

»Pojdi z nama na Ciper. Pred vsem drugim pa
ne  pozabi, da moraš videti cesarja. Napačno je, da
doslej nisi bil pri njem. Tigelin je pripravljen, okori¬
sti se s tem slučajem v tvojo škodo. On sicer ne goji
do tebe osobnega sovraštva, toda rad te pa tudi nima,
Ze  radi tega ne, ker si sin moje sestre... Porečemo
mu > da si bil bolan. Moramo si tudi izmisliti, kaj mu
°dgovorimo, ako bi slučajno vprašal po Ligiji.

20

— 306  —

Najbolje učiniš, ako mahneš z roko ter mu rečeš,
da si jo imel, dokler ti ni jela presedati. On to dobro
razume. Reci mu tudi, da te je bolezen zadrževala
doma, da je tvojo vročnico še povečala žalost, da nisi
mogel priti v Neapolj ter tam poslušati njegovo petje
in da ti je k zdravju pomagala samo nadeja, da ga
vendar še kje slišiš. Ne boj se pretiranja. Tigelin
obeta, da izmisli za cesarja nekaj velikega in izred¬
nega. Bojim se, da me ne bi spodkopal. Bojim se tudi
tvojega ravnanja.. .«

»Ali pa veš,« spregovori Vinicij, »da se nahajajo
ljudje, ki se cesarja ne boje ter žive tako mirno,
kakor bi ga niti ne bilo.«

»Vem, koga imaš v mislih — kristijane.«

»Da, oni jedini... A kaj je naše življenje dru¬
gega nego neprestani strah ?«

»Daj mi mir s svojimi kristijani. Ne boje se ce¬
sarja, ker on nemara o njih še ni slišal ter gotovo o
njih ničesar ne ve in mu je za nje toliko mar kakor
za  j lv ® ne l° listje. Toda jaz ti pravim, da so bedaki, in
to čutiš sam, ko praviš, da tvoja narava nasprotuje
njihovemu nauku, a to radi tega, ker spoznavaš nji'
hovo budalost. Ti si človek iz druge gline in radi
tega daj sebi in meni ž njimi mir. Nam je znano,
kako naj živimo in umremo, kaj pa premorejo oni,
to se še ne ve.«

Vinicija so osupnile te besede. Vrnivši se domu,
je jel premišljevati o tem, češ, da je nemara zares
dobrota in milosrčnost kristijanov le dokaz slabosti
njihovih duš. Zdelo se mu je, da krepki in značaju 1
ljudje ne bi mogli tako odpuščati. In domislil si j e ’
da uprav to bi utegnilo biti vzrok, da se njegova
rimska duša toliko upira temu nauku. »Nam je znano,
kako naj živimo in umremo.« je rekel Petronij. Toda
oni ? Oni znajo samo odpuščati ter ne poznajo ni prave
ljubezni, niti prave mržnje.


— 307  —

VIII.

Ko se je cesar vrnil v Rim, je bil srdit radi tega,
da se je vrnil, in že čez nekoliko dnij se je v njem
znovič vzbudila želja : odriniti v Ahajo. Izdal je seveda
oglas, v katerem je najavil, da ne izostane dolgo in
da javni državni posli ne bodo izpostavljeni v ne¬
varnost. V družbi Augustijancev, med katerimi je bil
tudi Vinicij, je šel na Kapitol, da daruje bogovom
žrtev za srečno potovanje. Toda drugega dne, ko je
posetil Vestin tempelj, se je pripetilo nekaj, kar je
spremenilo vse njegove nakane. Nero ni veroval v
bogove, vsekako pa se jih je bal; zlasti ga je taj-
nostna Vesta napolnovala z bojaznijo. Pri pogledu na
njen kip in na sveti ogenj so se mu od groze ježili
bsje na glavi, klepetal je z zobmi, tresel se na vsem
životu ter prijel za roko Vinicija, ki je slučajno stal
Pri njem. Takoj ga odnesejo iz templa ter ga po¬
spremijo v njegovo palačo, kjer se je sicer kmalu
zavedel, vendar pa je ostal ves dan v postelji. Na to
ja izjavil v veliko začujenje navzočih, da odloži svoje
Potovanje na poznejši čas, ker ga je boginja tajno
svarila pred naglico. Uro pozneje so že oglašali glasniki
javno po vsem Rimu, da cesar, videč otožne obraze
prebivalcev, katere ljubi, kakor oče ljubi svoje otroke,
b°če ostati med njimi ter ž njimi deliti veselje in
žalost. Narod, razveseljen, da še ne bo konec iger in
delitve žita, je tolpoma privrel pred vrata cesarjeve
Palače ter glasno proslavljal božanstvenega cesarja,
esar je vstal od igre s kockami, s katero se je za¬
baval z Augustijanci, ter rekel:

»Da, moral sem odložiti potovanje. Egipet in
°blast nad vshodom mi ne utečeta, ker mi je to že
"apovedano, torej mi ne uide tudi Aha j a. Naročim
Prekopati korintski zaliv in v Egiptu postavimo take
s Pomenike, proti katerim so piramide zgolj otročje
'Srače. Dalje zapovem postaviti sfinga, sedemkrat

20 *

— 308

večjega, nego je oni, ki poleg Memfide zre v puščavo,
ob enem pa tudi naročim, naj mu izklešejo moje lice.
Prihodnja stoletja bodo govorila samo o tem spome¬
niku in o meni.«

»Ti si si že zgradil spomenik s svojimi verzi, ki
so ne samo sedemkrat, marveč trikrat po sedemkrat
večji nego je Keopsova piramida,« reče Petronij.

»A s petjem?« vpraša Nero.

»Gotovo, ko bi bilo mogoče postaviti tak kip,
kakor je kip Memnonov, ki bi se oglašal s tvojim
glasom ob solnčnem vshodu! Morje, ki obliva Egipet,
bi bilo zmerom prenapolneno z ladijami, na katerih
bi se dovažali ljudje od vseh stranij sveta, da poslu¬
šajo tvoje pesmi.«

»Oh, kdo bi to mogel učiniti?« reče Nero.

»Toda ti moreš zapovedati, da te izklešejo iz
skale, kakor se voziš v kočiji.«

»Resnica, to tudi učinim.«

»To bo darilo ljudstvu.«

»V Egiptu se poročim z Luno, ki je ovdovela,
ter postanem v resnici bog.«

»Nam pa daš za žene zvezde, in takrat napra¬
vimo novo sestavo, ki se bo imenovala sestava Nero¬
nova. Samo Vitelija oženi z Nilom, da bo plodil
hippotame. Tigellinu daruj puščavo, cla postane kralj
vseh šakalov.«

»Kaj pa določiš meni?« vpraša Vacinij.

»Naj te Apis blagoslovi ! Pripravil si nam tako
krasne igre v Beneventu, da ti ne morem želeti slabega-
Pripravi par čevljev za sfinga, katerega gotovo zebe
v nočni rosi, potem pa izdelaš čevlje vsem kolosonn
ki stoje pred templji. Vsakdo najde tam rokodelstvo,
kakoršno mu tiče. Domicij Afer, na primer, postane
blagajnik, ker je znan kot pošten človek. Ljubo n 11
je, cesar, da toliko sanjariš o Egiptu, in zelo mi 1®
žal, da si odložil svoje potovanje.«

Nero pa reče:

— 309  —

»Vaše umrljive oči niso videle ničesar, ker bo¬
žanstvo postane nevidljivo za vsakega, za kogar hoče.
Torej vedi, ko sem bil v templju Veste, je stala
ona poleg mene, ter mi šepetala v uho : »Odloži svoje
potovanje!« In to se je zgodilo tako nepričakovano,
da sem se prestrašil, dasi bi moral biti le hvaležen
bogovom, da me tako čuvajo.«

»Vsi smo se prestrašili,« reče Tigelin, »in vestalka
Rubria je omedlela.«

»Rubria!« reče Nero. »Kako bel vrat ima!«

»Toda takoj zarudi, kadar vidi tebe, božanstveni
cesar.«

»Da, opazil sem to že sam. To je čudno. Ve¬
stalka ! Nekaj božanstvenega tiči v vsaki vestalki in
Rubria je jako zala.«

Na to se za trenutek zamisli, potem pa vpraša:

»Povejte mi, čemu so ljudje huje boje Veste nego
drugih bogov? Čemu je to? Celo mene samega je
stresal strah, dasi sem sam naj višji duhoven. Spo¬
minjam se samo, da sem omahnil vznak ter bi bil
padel na tla, ako bi me nekdo ne bil prijel. Kdo me
]e obdržal ?«

»Jaz,« odvrne Vinicij.

»Ah, ti, ,strogi Ares‘! čemu te ni bilo v Bene-
Ve ntu? Rekli so mi, da si bolan, in zares ti je lice
u Padlo. Čul sem, da te je Kroton hotel ubiti. Ali je
» res?«

»Da, zlomil mi je roko, toda ubranil sem se mu.«

»Z zlomljeno roko?«

T  »Pomagal mi je neki barbar, ki je močnejši od
Protona.«

Nero ga začudeno pogleda.

»Močnejši od Ki’otona ? Nemara se šališ? Kroton
D bil najmočnejši med vsemi; sedaj pa je najmočnejši
kdaks iz Etiopije.«

»Pravim ti, cesar, kar sem videl s svojimi očmi.«

»Kje je ta biser? Ni li postal nemorenski kralj?«

»Ne vem, cesar. Izgubil sem ga izpred oči j.«

— 310

»Ali ne veš, katerega rodu je ?*

»Imel sem zlomljeno roko ter nisem mogel vpra¬
šati po njem.«

»Išči ga ter mi ga pripelji.«

»Jaz se potrudim za to,« reče Tigelin.

Toda Nero nadaljuje k Viniciju:

»Hvala ti, da si me prijel. Lahko bi si bil pri
padcu razbil glavo. Nekdaj si mi bil vrl tovariš, toda
odkar si bil v vojni ter služil pod Korbulonom, si
nekako zdivjal in le redko kedaj te vidim.<

Pomolčavši za trenutek, reče:

»Kako se ima ona deklica, ki je ozka v bedrih,
v katero si se zaljubil in katero sem vzel Aulovim
radi tebe ?«

Vinicij zarudi, toda Petronij mu takoj priskoči
na pomoč.

»Stavim, ne vem kaj, gospodar,« reče, »da je na
njo že pozabil. Ali ne vidiš njegove zadrege ? P°'
vprašaj ga, koliko jih je že bilo od onega časa, pa ne
vem, ali ti bo mogel na to odgovoriti. Viniciji so vrli
vojaki, pa še boljši petelini. Treba jim je samo krdela.
Kaznuj ga za to, gospodar, toda ne vabi ga na gostijo,
katero nam je obljubil prirediti Tigelin tebi na čast
na Agripinem jezeru.«

»Ne, tega ne storim. Zaupam pa Tigelinu, da
nam tam ne bo manjkalo krasotic.«

»Ali mar naj krasotice nedostajajo ondi, kjer j®
Amor?« odvrne Tigelin.

Nero pa reče:

»Vse mi že preseda. Ostal sem samo vsled volj 6
boginje v Rimu, toda tega ne morem prenesti. OdLdeni
v Ancium. Dušim se v teh tesnih ulicah, sredi t e 'j
nagnusnih kotov in nesnažnih hiš. Veter donaša snu ,£lt
v mojo palačo in na moje vrtove. Oh, ko bi kak
potres ugonobil Rim, ali ko bi ga kak razjarjen bo£
zravnal z zemljo, takrat bi vam pokazal, kako se
mora zidati mesto, ki je glava sveta in moja P re '
stolnica.«

— 311  —

»Cesar,« odvrne Tigelin, »ti praviš, ko bi kak
razjarjen bog ugonobil mesto, mar ni tako?«

»Da; toda kaj?«

»Mar ti nisi bog?«

Kero prezirljivo mahne z roko ter reče;

»Bomo videli, kaj nam pripraviš na Agripinem
jezeru. Potem odidem v Ancium. Vi ste vsi premajhni
ter ne poj mite, da je meni treba velikih rečij.«

Po teh besedah zapre oči ter da znamenje, da si
želi počitka. Augustijanci se tudi začnejo razhajati.
Petronij odide z Vinicijem ter mu reče :

»Sedaj si tudi ti povabljen, da prideš na to za¬
bavo. Rudečebradec se je odrekel svojega potovanja,
zato pa bo razgrajal bolj nego drugekrati po mestu
kakor v svoji hiši. Glej, da v tem razgrajanju tudi ti
najdeš zabavo in pozabljenje. Za zlodja, podjarmili
smo svet ter imamo pravico zabavati se. Ti si, Marko,
kaj zal mladenič, in prav temu pripisujem nekoliko
svojo naklonjenost do tebe. Pri efežki Dijani! Ko bi
ti samo mogel videti svoje naježene obrvi in svoje
bce, na katerem se še opaža stara kri Kviritova ! Vsi
drugi poleg tebe so kakor nekaki oproščenci. Da, tako
je! In da ni te čudne vere, bila bi Ligija že danes v
tvoji hiši. Poskusi mi še enkrat dokazati, da oni niso
sovražniki ljudij in človeškega življenja... S teboj
so lepo ravnali, pa si jim lahko za to hvaležen, toda
jaz bi na tvojem mestu čutil mržnjo do onega nauka
bm si poiskal naslado tam, kjer jo je mogoče najti.
D si zal mladenič, ponavljam ti, in po Rimu kar
Mrgoli zalih žensk.«

»Jaz se samo čudim, da ti vse to že ne preseda,«
odvrne Vinicij.

»Kdo ti je to rekel? Meni to preseda že davno,
toda jaz nisem v tvojih letih. Sicer pa imam tudi
druge zabave, katerih ti nimaš. Jaz imam rad knjige,
katerih ti ne ljubiš, imam rad poezijo, katera tebi
Poseda, imam rad zalo posodo, drago kamenje in

— 312  —

dokaj drugih rečij, za katere ti ne maraš ; imam bo¬
lečine v križu, katerih ti nimaš, a konečno sem našel
Euniko — ti pa nisi našel ničesar njej podobnega...
Jaz se počutim dobro v svoji hiši sredi možice umetnih
del, toda iz tebe ne napravim nikdar pravega estetika.
Jaz vem, da v svojem življenju ne najdem ničesar
več nego to, kar sem že našel; ti pa niti sam ne veš,
česa se še nadejaš in kaj še iščeš. In ko bi te sedaj
zatekla smrt, umrl bi poleg vse svoje žalosti in vse
svoje srčnosti z nekim začudenjem, da moraš že za¬
pustiti ta svet; jaz pa bi jo sprejel s prepričanjem,
da na vsem svetu ni več ničesar, česar bi še ne bil
okusil. Ne mudi se mi, nočem pa tudi odlašati; po¬
trudim se samo za to, da svoje življenje do konca
preživim veselo. Na svetu so tudi veseli skeptiki.
Stoiki so v mojih očeh bedaki, toda stoicizem nas
vsaj utrjuje. Tvoji kristijanje pa prinašajo na svet
žalost, ki je v življenju to, kar je v prirodi dež. Veš
li, česa sem se spomnil ? Tega, da utegne biti na
zabavi, ki jo nam priredi Tigelin na obrežju Agripi-
nega jezera, tudi nekoliko lupanarjev, in pri njih bodo
zbrane ženske iz prvih rimskih rodbin. Ali bi se res ne
našla nobena, ki bi te mogla potolažiti ? Tam bodo
tudi dekleta, ki prvič stopajo v svet, uprav kakor
vile. Tako je naše rimsko cesarstvo!.. Že je toplo-
Južni veter ogreje vodo in ne bo škodoval golim te¬
lesom. A ti, Narcis, vedi, da ni nobene, ki bi te zavrgla,
niti jedna, naj bi bila tudi vestalka.«

Vinicij se udari s pestjo po glavi kakor človek,
ki je neprestano zatopljen v jedno misel.

»Potrebujem sreče, da najdem jedno tako!«

_ '■ A kdo je kriv temu, ako ne kristijanje! Toda
ljudje, katerih znamenje je križ, ne morejo biti dru-
gačnejši. Poslušaj me! Grška je bila krasna ter j®
stvarila modrost sveta, a med tem smo mi ustvarili
moč. A kaj misliš, da nam more prinesti to učenje^
Ako veš, pa mi pojasni to, ker, pri Poluksu ! tega S1
ne morem domisliti.«

— 3i3 —

Vinicij pomigne z rameni.

»Zdi se mi, da se bojiš, da bi postal kristijan ?«

»Bojim se, da si sam ne ogreniš svojega živ¬
ljenja. Ako ne moreš biti Grk, pa bodi Rimljan : vladaj
in uživaj! Naše strasti niso kar tako brez osnove, ker
izvirajo iz naših mislij. Jaz preziram Rudečebradca,
ker je bedak — grški komedijant. Ako bi bil Rimljan,
priznal bi mu pravico, počenjati take neumnosti.

Ako sedaj, ko prideš domu, najdeš kakšnega
kristijana, pokaži mu jezik. Ako bo to zdravnik Glauko,
ne bo se temu čudil. — Na svidenje na jezeru Agripe!«

IX.

Pretorijanci so stražili gaje, razpenjajoče se po
obrežju Agripinega jezera, da bi prevelike tolpe gle¬
dalcev ne delale napotja cesarju in njegovim gostom,
ker se je itak vse, kar se je v Rimu odlikovalo z bo¬
gastvom, duhovitostjo ali krasoto, udeležilo one gostije,
kateri ni bila nobena enaka na svetu. Tigelin je hotel
Nagraditi cesarju njegovo potovanje v Ahajo ter ob
e nem prekositi vse one, ki so kedaj proslavljali Ne-
r °na, in pokazati mu, da ga nihče drugi nego on sam
ne  more tako zabavati. Radi tega, prebivaje še s
Usarjem v Neapolu in potem v Beneventu, je že delal
2a  to priprave ter razposlal povelja, naj mu iz najbolj
oddaljenih pokrajin sveta pripeljejo živali, tiče, redke
fibe in rastline, da ne omenjamo dragocenih posod
111  tkanin, s katerimi bi imela biti poveličana zname-
"itost gostije.

Uporabili so se dohodki celih pokrajin na po¬
plačilo teh priprav, toda velikemu ljubljencu cesarje-
Vem u se na to ni bilo treba ozirati. Njegov vpliv je
'sakega dne naraščal. Tigelin nemara ni bil Neronu
tlra žji od drugih, za to pa mu je bil najpotrebnejši.

Petronij ga je dokaj nadkriljeval s svojim umom,
1  duhovitostjo in uglajenostjo, ter je znal s svojimi

— 314  —

besedami bolje zabavati cesarja, toda na svojo ne¬
srečo je prekašal v tem samega cesarja ter s tem
vzbujal njegovo nevošljivost. Ni tudi znal biti pokoren
vsem njegovim zapovedim, in cesar se je bal njegove
sodbe, kadar je šlo za umetniški ukus. Pri Tigelinu
pa se nikdar ni nahajal v zadregi. Že sam naslov
,arbiter elegantiorum 1 , kakor so imenovali Petronija,
je vzbujal v Neronu nevoljo, kajti komu neki naj se
prilega, ako ne njemu samemu ? Tigelin pa je bil
vendar toliko razsoden, in ko je videl, da se ne more
kosati ni s Petronijem, ni z Lukanom, ali z drugimi
ki so se odlikovali s svojim stanom, z nadarjenostjo
ali učenostjo, je sklenil, da jih zasenči s svojo vne¬
tostjo v službi in jih iznenadi s takšnim sijajem, da
bo celo Nero sam strmel nad tem.

Gostijo je ukazal prirediti na orjaškem splavu k
pozlačenih brun. Njega rob je bil obložen s prekrasnimi
školjkami, nalovljenimi v Rudečem in Indijskem morju,
katere so se lesketale v vseh barvah mavrice. Splav
je bil ves porasel s palmami, s celim gajem lotosa in
razcvelih rož, med katerimi so bili skriti vodometi, h
katerih je brizgala duhteča voda, ter krasni kipi bogov
in zlate ter srebrne kletke, napolnene z raznimi ticaini-
Na sredi je bil na srebrnih drogovih postavljen velik
šotor, ali bolje samo streha iz sirskega škrlata, da m
ovirala razgleda ; pod njim so se nalile solncu svetile
mize, pripravljene za goste, obložene z aleksandrijskim
steklom, kristalom in drugimi dragocenostmi, zapleni®'
nimi v Italiji, na Grškem in v Mali Aziji. Splav, ki
je bil radi grmičja in drevja povsem podoben otokm,
je bil z zlatimi in škrlatastimi vrvmi privezan k ’*}'
dijcam v podobi rib, labudov in pelikanov; v teh
ladijcah so sedeli pri pobarvanih veslih nagi veslal ) 1
in zale. veslarke, katere so imele lase počesane P°
vshodni šegi, ali pa preprežene z zlatimi mrežica®'/

Ko je Nero, dospevši s Popejo in Augustijan® 1 ’
stopil na splav ter sedel pod škrlatasto streho,
vesla zapljuskala po vodi, zlate in škrlataste vrvi s

se napele in splav z gosti se je jel premikati ter pla¬
vati po jezeru. Obkoljile so ga tudi druge ladjice in
manjši splavi, polni igralk na pljunke in citre, katerih
rožnata telesa so se odbijala na modrem nebu in na
zelenkasti vodi kakor tudi na njih godalih, in zdelo
se je, da je tam razcvetelo najčudnejše cvetje.

Iz pobrežnih gajev in fantastičnih stavb, postav¬
ljenih nalašč za to slavnost, ter zakritih z gostim
grmičjem, se je tudi glasila godba in petje.

Klici veselja so zadoneli po vsej okolici, da je
zašutnel ves gaj in so se povsod razlegali glasovi
tromb in rogov. Sam cesar, ki je imel na eni strani
Popejo, na drugi pa Pitagora, se je temu zelo čudil,
>n ko so se med ladjicami pojavile mlade deklice,
Bližnjice,' oblečene kakor Sirene, pokrite z zelenimi
luskinami, ni ščedil besed, s katerimi je hvalil Tigelina.
Vsekako pa je kakor iz navade pogledal Petronija, da
bi slišal ,arbiterovo‘ sodbo, toda Petronij se je kazal
dolgo malomarnega in še le, ko so ga vprašali, je od¬
govoril :

»Moja misel je, gospod, da deset tisoč nagih
deklic napravlja manjši vtis nego jedna.«

Cesarju pa je vendar zelo ugajala plavajoča
gostija, ker to je bilo nekaj novega. Na mizo so do¬
hajale take izbrane jedi, da bi bil sam Apitij zameketal
P>'i pogledu na nje, in vina so donašali toliko vrst,
ha bi se bil Oton, ki jih je navadno nalival osemdeset,
°d sramote skril pod vodo, ko bi bil vse mogel videti.

Poleg miz so, razun žensk, sedeli sami Augu-
stijanci, katere je Vinicij vse nadkriljeval s svojo
opoto. Nekoč se mu je s postave in z lica čitalo,
J*a je vojak, a sedaj mu je pa notranja tuga in unanja
bolečina toliko oplemenila obličje, kakor bi se ga bila
hotaknila nežna roka umetnika kiparja. Njegova polt
) e  bila manj zagorela, vendar pa je ohranila na sebi
j' l, menkasto barvo numidskega mramora; oči so mu
pe večje in otožnejše. Samo prsi so mu bile krepke,
'Ukor da so stvarjene za oklep, in na vratu mu je

- 316

sedela glava grškega boga ali pravzor patricija, po¬
nosna in zala ob enem. In ko mu je Petronij dejal,
da se ga ne bi branila nobena Augustijanka, govoril
je resnico. Tudi sedaj so ga gledale vse, ne iz-
vzemši niti Popeje, niti vestalke Rubrije, katero si je
cesar želel imeti na gostiji.

Vina, ohlajena v snegu iz gora, so kmalu ogrela
srca in glave gostov. Iz goščave na obrežju so do¬
hajale neprestano nove ladjice v obliki divjih konj in
povodnih vil. Modro površje jezera je bilo videti kakor
posuto z listki cvetic, nad katerimi so letali prižasti
metulji. Nad ladjami so se povznašali semtertje na
srebrnih in modrih nitih privezani golobje ter drugi
ptiči iz Indije in iz Afrike. Solnce je prejadralo že
večino obzorja, toda dan — v začetku majnika — j e
bil topel, celo soparen. Splav se je gugal pri udarcih
z vesli, ki so po taktu godbe bredla po vodi, toda v
ozračju ni bilo najmanjše sapice in gaj je stal, kakor
bi poslušal, kakor bi se bil zagledal v to, kar se j e
godilo na vodi. Splav je neprestano krožil po jezeru
in vozil čimdalje bolj pijane in vriskajoče goste. Go¬
stovanje še ni doseglo polovice časa, ko že ni bilo
opaziti več onega redu, po katerem so gostje prisedh
k mizam. Sam cesar je dal prvi vzgled, ker je vstal
in zapovedal, naj se dvigne Vinicij, ki je počival poleg
vestalke Rubrije, in zavzemši njegov triclinum, jel jej
nekaj šepetati na uho. Vinicij je tako dospel k Popejt
ki je čez nekaj časa stegnila proti njemu roko ter g a
prosila, naj ji zapne naramnico. Ko je to izvršil z ne*
koliko drhtečimi rokami, mu je vrgla izpod svojih
dolgih trepalnic čuden pogled, kakor da je vsa osra¬
močena, in stresla je svojo zlato glavico, kakor bi se
nečemu upirala.

Med tem se je solnce povečalo, zarudelo ter P°'
lagoma zahajalo. Splav je krožil sedaj blizu obrežja
na katerem so bile videti tolpe ljudij, preoblečene '
laune ali satire; vsi ti so piskali na piščalke,
zviglje ali pa ropotali z bobni; poleg njih so stal 6

317  —

tolpe deklic, predočujočih vile, drijade in kamadrijade.
Konečno je zagrnil mrak pijane goste, ki so prepevali
na čast luni, a nakrat se je vse jezero razsvetlilo od
tisoč svetilk. Tudi iz stavb, ki so stale na obrežju, so
žarele luči, a pred njimi so se pojavile nove tolpe
ljudi j, med temi nage žene in hčerke iz odličnih rim¬
skih hiš, ki so z glasom in z rokami jele vabiti goste.

Naposled se je splav približal obrežju. Cesar in
Augustijanci so odrinili v gaj ter se ondi razpršili po
kolibah, skritih med gostim grmičjem, in votlinah,
umetno prirejenih med vodometi in vrelci. Strast je
prevzela vse; nihče ni vedel, kam je smuknil cesar,
kdo je senator, kdo vitez, kdo plesalec ali godec. Satiri
* fauni so s krikom jeli poditi vile... Svetilnice so
ugašale. Semtertje je v gaju nastala tema. Povsod se
je čul glasen krič, tu smeh, tu šepet, ali zamolklo
dihanje. Rim do tega časa še ni videl nič enakega.

Vinicij ni bil pijan, kakor na oni gostiji v cesar¬
ici palači, na kateri je bila tudi Ligija, pa tudi njega
i e  omanilo vse to, kar je videl, in naposled se ga je
Polastila želja po razkošju. Dospevši v goščavo, je
dirjal z drugimi, opazuje drijade, katera izmed njih
! e  najzalša. Vsak hip so šinile mimo njega nove tolpe
v jh katere so preganjali satiri, senatorji in vitezi. Za-
vedavši naposled tolpo deklic, katerim je načelovala
deklica, opravljena za Dijano, je skočil k njej, da bi
J °1 j e videl boginjo, in nakrat mu je srce zamrlo v
|' r sih. Zdelo se mu je, da je v boginji s polumescem
l!a  glavi spoznal Ligijo.

Obkoljile so ga ter plesale okrog njega, hoteče
zvabiti, naj bi jih lovil; na to pa so zbežale nalile
■plašenim srnam. Toda on je stal na mestu z močno
utripajočim srcem, brez sape, kajti spoznal je, da
!i„l ana n k bila Ligija, da ji niti trohice ni bila po-
Preveliko ganutje ga je pripravilo ob moči.
je nakrat neizmerno koprnenje po Ligiji, kakor
ni začutil še kedaj poprej, in znovič mu je ogromen
‘d čiste ljubezni napolnil srce. Ligija mu ni bila še

;P u na.

z ačutil

— 318  —

nikdar tako draga, tako čista ; nikdar je še ni ljubil
tako vneto, kakor sredi te znorelosti in divje razbrz¬
danosti.

Pred kratkim je hotel sam piti iz tega keliha ter
se udeležiti te razbrzdanosti, sedaj pa je nakrat za¬
čutil do vsega tega odpor in gnus. čutil je, da ga
nekaj duši, da njegovim prsim manjka sape, očem pa
zvezd, katerih niso zakrivale goste veje tega strašnega
gaja, in odločil se je, da zbeži. Toda komaj je na¬
pravil par korakov, je stopila predenj nekaka postava,
ki je imela glavo ovito z zavojem, ter naslonivši roko
ob njegovo ramo, jela šepetati, oblivaj e ga s svojo
vročo sapo:

»Jaz te ljubim! Pojdi! Nihče naju ne zagleda.
Požuri se !«

Vinicij se zgane, kakor sprebujen iz sna.

»Kdo si?«

Toda ona ga objame ter nadaljuje :

»Požuri se! Glej, kako je tu prazno, in jaz te
ljubim. Pojdi!«

»Kdo si?« ponovi Vinicij.

»Ugani!«

Po teh besedah pritisne skoz zavoj svoje ustnice
na njegova usta ter stisne k sebi njegovo glavo; i>'
ko ji naposled zmanjka sape, dvigne od njeg' a
svoje lice.

»To je noč ljubezni, noč pozabljenja !« spregovori
urno sopeč. »Danes je vse dovoljeno ! Jaz sem tvoja 1

Toda Vinicij a je neugodno dirnil njen poljub ter
ga napolnil z novim odporom. Njegova duša in njego ' 0
srce sta bili povsem nekje drugje, in na vsem svetu
ni bilo zanj drugega razun Ligije.

Odrinivši z roko tajnostno osebo, reče:

»Bodisi kdor koli hočeš, jaz ljubim drugo tei
nočem tebe.«

Ona pa skloni k njemu glavo.

»Dvigni zavoj !«

V 319  -

V tem hipu pa zasumi listje v bližnjem grmu in
tajnostna oseba zgine nalik prikazni, samo od daleč
se je še čul njen čuden in zlo vesten smeh.

Petronij stopi pred Vinicija.

»Vse sem videl in slišal,« reče.

A Vinici j mu odvrne :

»Pojdiva od tod.«

In šla sta. Pustila sta za seboj osvetljene lupa-
nare, gaj, vrsto pretorijanskih jezdecev ter našla Vi-
nicijeve nosilnice.

»Pojdem s teboj,« reče Petronij.

Sedla sta v nosilnice. Potoma sta oba molčala.
Se le, ko sta bila v atriju Vinicijeve hiše, reče Petronij :

»Ali pa veš, kdo je bila?«

»Rubrija?« vpraša Vinicij, ter se zgrozi pri sami
misli na to, ker je Rubrija vestalka.

»Ne.«

»Kdo torej?«

Petronij reče tiho :

»Vestin ogenj je onečaščen, ker je Rubrija bila
s  cesarjem. Toda s teboj je govorila...«

Tu doda še tiše:

»...sama Augusta.«

Nastalo je za trenutek molčanje.

»Cesar ni mogel,« spregovori Petronij, »skriti
Pred njo svojo strast do Rubrije, pa je nemara hotela
maščevati se nad njim. Jaz pa sem vaju razgnal radi
j e ga, kajti zavrgši Augusto, ko si jo spoznal, bi bil
>rez  rešitve izgubljen ti in Ligija in nemara celo jaz.«

Vinicij se razsrdi.

»Sit sem že Rima, cesarja, gostij, Auguste, Tige-
,l na  jn vas vseh. Dušim se, ne morem dalje tako
z >veti, n e  morem! Ali me razumeš?«

»Izgubil si glavo in trezno sodbo, Vinicij!«

»Ljubim samo njo jedino na svetu.«

»I nu torej ?«

v. »Nočem druge ljubezni, nočem vašega življenja,
asih gostij, vaše razbrzdanosti, vaših zločinov.«

- 320  -

»Kaj se godi s teboj? Ali si kristijan?

Mladi mož pa se prime z rokami za glavo ter
ponavlja obupno:

» Še ne! Še ne!«

X.

Petronij odide domu, zmigovaje z rameni in zelo
vznemirjen. Zapazil je sedaj tudi on, da se z Vinicijem
ne razumeta več in da sta se jima duši popolnoma
ločili. Nekdaj je imel Petronij na mladega vojaka velik
vpliv. Bil mu je v vsem vzor, in pogostoma je za-
doščevalo nekoliko ironiških besed, da se je Vinici)
nečemu odrekel, ali nečesa poprijel. Od vsega tega
ni sedaj ostalo ničesar več. Petronij ni niti skusal
uporabljati nekdanja sredstva, ker je vedel, da sc
njegovo bistroumje in ironija speljeta po novih potih'
katere je v Vinicijevi duši položila ljubezen in zbli¬
žan je s krščanskim svetom. Izkušeni skeptik je spoznali
da je izgubil ključ do te duše. Bil je vznemirjen radi
tega, kakor tudi vsled bojazni, katero je še povečala
dogodba v tej noči. »Ako to od strani Auguste m * e
minljiva težnja, marveč prava strast,« si je mislil " P ;
tronij, »pa se zgodi jedno izmed dvojnega: da se ]>
Vinici j ne upre, in takrat utegne biti slučajno ugp -
nobljen, ali pa, kakor se sedaj kaže, se ji upre, 111
takrat je ugonobljen za gotovo in ž njim vred nema 1,1
tudi jaz, bodisi le radi tega, ker je moj sorodnik, kei
Augusta razlije mržnjo na ves naš rod ter upora 11
ves svoj vpliv v korist Tigelina.« Naj si je že tako
ali tako, na vsak način je slabo. Petronij je bil P°'
gumen človek in smrti se ni bal, toda radi tega, km
od nje ničesar ni pričakoval, se tudi ni hotel p re '
nagliti. Po dolgem premišljevanju je prišel do za¬
ključka, da bo najbolje, ako se odpravi Vinicij iz R inl
na potovanje. Oh! Ko bi mu mogel pridodati n
potovanje Ligijo, kako rad bi to storil. Domišljen
si je, da ne bo tako težko, pregovoriti ga k tem 1

— 321  -

Takrat bi se razširila na Palatinu vest, da je Vinicij
zbolel, in s tem bi nemara odvrnil nevarnost od njega
in od sebe.

Angusta seveda ni za gotovo vedela, ali jo je
Vinicij spoznal; lahko si je domišljevala, da radi
tega tudi njeno samoljubje ni preveč trpelo. Drugače
pa bi utegnilo to biti v prihodnje,in to je treba zabraniti.

Petronij je hotel pred vsem drugim pridobiti čas,
kajti vedel je, da Tigelin takoj izgubi svoj vpliv, brž
ko odide cesar v Ahajo, ker nikakor ni bil veščak v
lepi umetnosti. Na Grškem pa si je bil Petronij svest
svoje zmage nad vsemi svojim tekmeci.

Odloči se torej, da bo pazil na Vinicija in ga
pregovori, naj odpotuje. Nekoliko dnij je mislil na to,
ali bi ne kazalo, dobiti od cesarja povelje, naj Ligija
z ostalimi kristijani vred zapusti Rim, kajti ako ona
odide, odide za njo tudi Vinicij. Za to bi ne bilo treba
cesarja dolgo nagovarjati, ker je bilo to lahko mogoče.
Saj še temu ni davno, ko so Židje vzročili iz sovraštva
pied kristijani nemir, in cesar Klaudij, ne razločujoč
jedne od drugih, je prognal Žide. Cernu torej naj bi
Mero ne prognal kristijanov? V Rimu bi potem bilo
dokaj več prostora. Petronij je po oni .plavajoči
gostiji 1  videl vsaki dan Nerona na Palatinu inv drugih
palačah. Kaj lahko je bilo vsiliti mu podobno misel,
zlasti ker cesar nikdar ni kazal upora, ako mu je kdo
Pravil nekaj, kar je nekomu prinašalo pogubo ah
škodo. Po dolgem premišljevanju osnuje si Petronij
v es načrt. Pripraviti hoče v svoji hiši gostijo ter na
n jej nakloniti cesarja, da izda potrebno povelje. Ob
e nem se je nadejal, da cesar njemu izroči to nalogo,
naj jo izvrši. Takrat bi takoj odpravil Ligijo,
kakor se to spodobi Vinicijevi ljubljenki, na primer v
k*ajo, naj se ondi ljubita in pogovarjata o krščanstvu,
dokler hočeta.

Med tem je pogostoma zahajal k Viniciju, prvič
Za  to, ker ga je navzlic svoje sebičnosti iskreno ljubil,
drugič pa za to, da ga spravi na potovanje.

21

Vinicij se je delal kakor da je bolan in ni se
pokazal na Palatinu, kjer so si vsaki dan izmišljali
nove načrte. Nekega dne je naposled Petronij cul iz
cesarjevih ust, da hoče čez tri dni za stalno odriniti
v Ancium, in takoj je odšel naslednjega dne k Viniciju
s to novico.

Vinicij mu pokaže imenik oseb, povabljenih v
Ancium, ki ga mu je prinesel zarano privrženec
cesarjev.

»Na njem je tudi moje ime,« spregovori, »kakor
tudi tvoje. Gotovo najdeš tak imenik doma, ko se
vrneš v svojo hišo.«

»Ako bi ne bil med povabljenimi, takrat bi to
pomenilo, da moram umreti, toda ne bojim se, da bi
se to zgodilo pred potovanjem v Ahajo. Tam me bo
Nero še potreboval.«

Na to, pregledavši listino, reče:

»Komaj smo prišli v Rim, moramo zopet zapustiti
hišo ter odriniti v Ancium. — Toda moramo, kajti to
ni samo vabilo, marveč ob enem tudi povelje.«

»A ko bi kdo tega ne ubogal?«

^ »Dobil bi povelje druge vrste, naj gre na dokaj
daljše potovanje, na ono, s katerega ni več vrnitve.«

»Sedaj moram v Ancium... Glej, v takih časih
živimo in kako revni sužnji smo.«

»To si šele danes zapazil?«

»Ne. Toda glej, ti si mi dokazoval, da je krščanska
vera sovražnica človeškemu življenju, ker nas veže v
okove. 1 oda okovi so težji od onih, katere nosimo
mi? Ti si mi dejal: Grška je stvarila modrost in
lepoto, Rim pa moč. Kje je naša moč?«

»Pokliči k sebi Kilona, ker danes nimam prav nič
veselja za modrovanje. Pri Herkulu, nisem jaz ustvaril
teh časov in nisem za nje odgovoren. Govoriva o
A.nciju. Vedi, da te ondi čaka velika nevarnost in da
bi bilo za-te nemara bolje, ko bi se poskusil z onim
Ursom, ki je zadavil Krotona, nego da pojdeš tjekaj,
a vendar moraš iti.«

. — 323  -

Vinicij malomarno mahne z roko ter reče:

»Nevarnost! Mi vsi tavamo v mraku smrti in
vsaki hip zgine nekatera glava v tem mraku.«

»Mar naj ti naštejem one, ki so imeli nekoliko
razuma, in sicer še za časov Tiberija, Kaligule, Klaudija
in Nerona, pa so doživeli osemdeset, ali celo devet¬
deset let? Naj ti bo za vzgled samo Dominik Afer!
Ta se je mirno postaral, dasi je vse svoje življenje
bil tat in lopov.«

»Nemara uprav zato, nemara uprav zato!« od¬
vrne Vinicij.

Na to jame pregledovati listino ter reče:

»Tigelin, Vacinij, Sekto Afrikan, Akvilin Regul,
Suilij Nerulin, Eprij Marcelo in tako dalje. Kakšna
gromada lopovov in capinov! Tu glej, ti dandanes
vladajo svet!. . Ali bi mar za nje ne bilo priličnejšo,
da bi vozili kakšno sirsko ali egiptovsko božanstvo
Po mestih, brenkali na pljunko ter si služili svoj kruh
z  vedeževanjem ali s plesom?«

»Ali da bi kazali učene opice, izurjene pse, ali
osla, ki piska na piščalko,» doda Petronij. »Vse to je
resnica, toda govoriva o nečem važnejšem. Pazi ter
Poslušaj me. Rekel sem na Palatinu, da si bolan in
da ne moreš zapustiti svoje hiše, toda tvoje ime je
vendar na imeniku, kar je dokaz, da nihče tega ni
verjel, kar sem rekel, pač pa se je nekdo pobrigal
za  to, da ne izostaneš. Nero se za te ni brigal, ker si
d zanj samo vojak, s katerim se je moči razgovarjati
samo o igrah in cirku, ki pa o pesništvu in godbi
11  dna pojma. Zato se je za uvrstitev tvojega dmena
Pobrinila nemara Popeja, in to pomeni, da njena želja
P° tebi ni bila samo minljiva težnja, marveč da ko¬
prni, da bi te pridobila.«

»Torej je ona kaj pogumna Augusta!«

»Pogumna je in močna brez dvoma, ker te lahko
Ugonobi brez rešitve. O, naj jo samo Venera navdahne
s  kakšno drugo ljubeznijo, toda dokler poželi tebe,
uumaš se je čuvati kot največje nevarnosti. Rudeče-

. 21 *

— 324  —

bradcu je jela že presedati, in radi tega daje pred
njo prednost Rubriji ali Pitagori, vsekako pa bi si iz
zgolj samoljubja izmislil za naju najstrašnejše mašče¬
vanje.«

»V gaju nisem vedel, da je ona govorila z menoj,
toda slišal si ter tudi veš, da sem ji odgovoril, da
ljubim drugo in da je nočem.«

»Toda jaz te rotim pri vseh podzemeljskih bogovih:
ne zapravljaj še one trohice razuma, ki so ti ga pu¬
stili kristijani. Kako moreš še omahovati, ko imaš
izbirati med mogočo in gotovo pogubo ? Mar ti nisem
že rekel, da bi ne bilo rešitve za tebe, ako bi ranil
Augustino samoljubje ? Ako ti je že omrzelo življenje,
pa si rajše odpri žile, ali pa se vrzi na meč, a ne
žali Popeje, ker to bo ložja smrt. Nekdaj sem so
dokaj lože razgovarjal s teboj. Ali te bo mar radi
tega manj ? Mar te bo to oviralo ljubiti svojo Ligijo?
Zapomni pa si pri tem, da jo je Popeja videla v
palači in da ji ne bo pretežavno, domisliti si, radi
k°ga odbijaš njeno vzvišeno ljubezen. In takrat jo
poišče, najsi bi bila tudi pod zemljo. In tako ugonobiš
ne le samega sebe, marveč tudi Ligijo, ali razumeš

Vinici j je poslušal, kakor bi mislil na nekaj dru¬
gega, naposled reče:

»Jaz jo moram videti.«

»Koga? Ligijo?«

»Ligijo ?«

»Ali veš, kje je ?«

»Ne.«

»Začneš jo torej znovič iskati po starih pokopa¬
liščih za Tibero?«

»Ne vem, toda moram jo videti.«

, v  >:> l 5l “av, ako je kristijanka, pa bo nemara pamet¬
nejša nego ti, in-gotovo se pokaže, ako noče tvojega
pogina.«

Vinicij skomigne z rameni.

»Ona me je rešila iz Ursovih rok.«

- 325

»Ako hočeš to storiti, pa se požuri, ker Rudeče-
bradec ne bo odlašal odhoda. Obsodbe k smrti more
pošiljati tudi iz Ancija.«

Vinicij ga ni poslušal. Ukvarjal se je samo z
jedno mislijo : videti Ligijo, torej je jel premišljevati,
kako naj to doseže.

Med tem se je pripetilo nekaj, kar je lahko moglo
odstraniti vse ovire. Drugega dne zarano je prišel k
njemu povsem iznenadoma Kilon.

Prišel je ves postaran, oguljen, s sledovi gladu
na licu ter v capastem plašču, toda služabništvo, ka¬
teremu je bilo ukazano, naj ga spusti vsaki čas, po
dnevu in po noči, ga ni smelo ovirati, radi česar je
prišel v atrij, stopil pred Vinicija ter spregovoril:

»Naj ti bogovi podare neumrljivost in naj raz-
dele s teboj oblast nad zemljo!«

Vinicija je v prvem hipu mikalo pokazati mu
vrata. Toda takoj si je domislil, da Grk nemara ve
nečesa o Ligiji, torej je njegova radovednost prema¬
gala v njem mržnjo.

»Ali si to ti?« ga vpraša. »Kaj se godi s teboj ?«

»Slabo je, Jupiterjev sin,« odvrne Kilon. —
»Prava krepost, to je dandanašnji blago, po katerem
nihče ne vpraša, pa se mora modrijan uzadovoljiti s
tem, ako si more enkrat v petih dnevih pri mesarju
kupiti ovčjo glavo, da jo ogloda v svoji sobi pod
streho, zalivaje jo s solzami. Oh, gospod! Vse, kar
s i mi dal, potrošil sem za knjige pri Atraktu, pozneje
Pa so me okradli in me ugonobili. Sužnjica, katera
bi imela popisati moj nauk, je zbežala, pobravši vse
to, s čemur me je tvoja velikodušnost obdarila. Revež
šeni, pa sem si domislil, kam neki naj grem, ako ne
k tebi, Serapis, katerega ljubim, katerega obožavam
in za katerega sem že enkrat izpostavil v nevarnost
svoje, življenje?«

»čemu si prišel in kaj mi prinašaš?«

»Prišel sem po pomoč — in prinašam ti svojo
''evščino, svoje solze, svojo ljubezen in naposled tudi

— 326  —

novice, katere sem si oskrbel iz ljubezni do tebe. Ali
se še spominjaš, gospod, kako sem ti ob svojem času
rekel, da sem sužnjici božanstvenega Petronija od¬
stopil jedno nit iz pasa Venere na Pafosu ? Sedaj sem
poizvedel, da jej je to pomagalo, in ti sin Solnca, ki
veš, kaj se vrši v oni hiši, tudi gotovo veš, kaj je
tam Eunika. Imam pa še jedno tako nit. Prihranil
sem jo za te, gospod.«

Tu umolkne, ker je zapazil jezo, ki se je zbirala
na Vinicijevih obrvih. Hoteč pa odvrniti nevihto, na¬
daljuje urno:

»Vem, kje prebiva božanstvena Ligija ; pokažem
ti, gospod, ulico in hišo.«

Vinicij potlači razdraženost, ki se ga je polastila
pri tej novici ter reče :

»Kje je ona?«

»Pri Linu, najstarejšem krščanskem duhovniku.
Ona stanuje pri njem z Ursom, ki pa zahaja po svoji
nekdanji navadi k mlinarju, ki se imenuje isto tako,
kakor tvoj dispensator, gospod, Demas!.. Da, Demas!..
Uršo dela pri njem po noči, ako torej obkoljiš Ligijino
stanovanje po noči, pa ga ne bo tam ... Lin je starec
in v hiši sta razun njega še dve stari ženski.

»Odkod veš vse to?«

»Spomni se, gospod, da so me krisiijanje imeli
v svojih rokah, pa so mi prizanesli. Glauko se zares
moti, domišljuje si, da sem jaz vzrok njegove nesreče,
toda revež si je to vtepel v glavo ter še sedaj verjame,
pa oni so mi vendar-le prizanesli! Zato se ne čudi,
gospod, da mi je hvaležnost napolnila srce. Jaz sem
še človek iz starih, boljših časov. Radi tega sem si
tudi mislil: ali mi je res mogoče pozabiti na svoje
prijatelje in dobrotnike ? Ali bi ne bila to najčrnejša
nehvaležnost, ko ne bi povprašal za njimi, ko ne bi
poizvedel, kako se imajo, kako jim služi zdravje in
kje bivajo? Pri pesinuški Cibeli! Nikakor, tega nisem
zmožen. Iz početka me je bilo strah, da ne bi razume¬
vali napak moje nakane.

— 327  —

Toda ljubezen, katero gojim do njih, se je po¬
kazala večjo nego bojazen; zlasti mi je pridodala
nadeje ona lahkota, s katero se ondi odpuščajo vse
krivice. Pred vsem drugim pa sem mislil na-te, gospod.
Poslednje najino podjetje se ni posrečilo, toda ali se
more sin Fortune spoprijazniti s to mislijo? Svoje
novo podjetje sem dobro pretuhtal. Hiša stoji na sa¬
moti. Ako zapoveš svojim sužnjem, da jo obkoljijo,
pa ti niti miš ne uide. O gospod, gospod! Na tebi
samem je, ali bo ona kraljica še to noč v tvoji hiši.
Toda ako se to zgodi, pa pomisli, da je k temu obilno
pomagal reven in gladen sin mojega očeta.«

Viniciju je zakipela kri v glavo. Skušnjava je
še enkrat potresla vse njegovo bitje. Da, tako je. To
bi bil vspeh, gotov vspeh ! Ako bo imel enkrat Ligijo
poleg sebe, kdo mu jo odvzame ? Ko napravi enkrat
Ligijo za svojo ljubljenko, kaj ji naj preostane dru¬
gega, nego da ostane pri njem za zmerom ? Naj
propade vse učenje! Kaj naj značijo njemu takrat
kristijanje z vsem svojim milosrdjem in s svojo čudno
vero ? Ali mar še ni čas, otresti se vsega tega ? Ali
mar ni čas, da jame živeti tako, kakor žive vsi? Kaj
potem učini Ligija, kako združi svojo usodo z vero,
katero spoznava, to je postranska reč. Na tem ni
dosti. Poglavitno je, da postane njegova, in to še
danes. Pa tudi to je vprašanje, ali še ostane v njeni
duši ta vera, ko bo v povsem novem svetu, v krasnem
iu razkošnem življenju, kateremu se bo morala udati.
A to se more zgoditi še danes. Zadošča samo, pri¬
držati Kilona in izdati o mraku potrebno povelje. A
Potem nastane veselje brez konca! »Kaj je bilo moje
življenje?« si pomisli Vinicij.

»Veriga samih muk, nemirne strasti in vprašanja
brez odgovora.«

Tako pa se reši in izvrši vse. Spomnil se je sicer,
da jej je obljubil, da po njej več ne stegne svojih
|’°k. Toda na koga je prisegel ? Ni piusegel bogovom,
ker va-nje ne veruje, ni prisegel Kristusu, ker še ni

— 328  —

njegov spoznavalec. Sicer pa, ako si bo mislila, da
se ji godi krivica, pa se oženi ž njo, in ji tako na¬
gradi doprinešeno krivico. Da, on čuti, da mu je to
tudi dolžnost, ker mu je rešila življenje. Tu se spomni
onega dneva, ko je pridrvil s Krotonom v njeno hišo:
spomni se, kako je stegnil Uršo roke po njem, in vsega,
kar se je zgodilo pozneje. Videl jo je zopet sklonjeno
nad svojo posteljo v obleki sužnjice, krasno kakor
boginjo, dobro in milosrčno. Oči so se mu nehote
obračale k larariju, k onemu križu, ki ga mu je od-
hajaje zapustila. Mar ji naj poplača vse to z novim
napadom, naj jo za to za lase vleče v svoj kubikul
kakor sužnjo ?

Kako naj to izvrši, ko pa toliko koprni po njej,
ko jo tako vneto ljubi; ljubi pa jo tudi uprav radi
tega, ker je taka, kakoršna je. In nakrat je začutil,
da mu ne zadošča, imeti jo v svoji hiši, objemati jo
posiloma s svojimi rokami, marveč da njegova lju¬
bezen zahteva nekaj več, namreč njenega privoljenja,
njene ljubezni, njene duše. Blagoslovljena njegova
hiša, ako vnide va-njo prostovoljno, blagoslovljena ta
ura, blagoslovljen ta dan in vse življenje ! Takrat bo nje¬
gova sreča neizmerna nalik morju in čista kakor solnce.
loda ako jo ugrabi posiloma, pa bi to značilo, da za
zmerom izgubi tako srečo, in da ob enem omadežuje
in ugonobi ono, ki mu je bila naj dražja in katero
j edino je ljubil na svetu.

Groza se ga je polastila, ko je pomislil na to.
Pogledal je Kilona, ki se je zagledal vanj, vtaknivši
roko pod plašč. V tem hipu se ga polasti nepopisljiy a
ogavnost do dosedanjega pomočnika, združena z željo,
poteptati ga, kakor poteptamo odurnega črva ali stru -
peno kačo. Kmalu si je domislil, kaj mu je storiti-
Kakor pa ni poznal v ničemur prave mere in ravnaj e
le po nagonu svoje stroge rimske nravi, seje obrnil h
Kilonu ter mu dejal:

»Ke^storim tega, kar mi svetuješ. Da pa venda 1
? e  .. ,. es  brez nagrade, katero si zaslužil, dam ti n a '
šteti tri sto palic v domačem ergastulu.«

— 329  —

Ki Ion obledi. Vinicijevo lice je bilo tolikanj resno,
da niti za trenutek ni mogel sumiti, da bi bilo ob¬
ljubljeno plačilo zgolj debela šala.

Radi tega se zgrudi na kolena ter zvijaje se
jame tarnati z jokajočim glasom:

»Kako to, perzijski kralj? Čemu?.. Piramida
jubezni! Kolos milosrdja! Čemu? Zakaj? Star sem,
lačen, reven... Služil sem ti, a tako mi to plačuješ?«

»Kakor ti kristijanom,« odvrne Vinicij ter pokliče

dispenzatorja.

Toda Kilon skoči k njegovim nogam in, objemši
Jih krčevito, spregovori z grozno obledelim licem :

»Gospod, gospod!.. Star sem!..  Petdeset, ne pa
ri s to...  petdeset jih je dovolj. Sto ne pa tri sto...
Milost, milost!« J J J

Vinicij ga odrine z nogo ter ponovi svojo za¬
poved. Takoj za dispenzatorjem pritečeta dva krepka
, Va da, ki pograbita Kilona za ostanke las, mu ovijeta
g*avo z njegovim plaščem ter ga odvlečeta v ergastul.

»V imenu Kristusovem!« zakliče Grk pri vratih

v  hodnik.

j, J in i c ij ostane sam. Dano povelje ga je osvežilo
v* ozmlo. Zbiral je svoje raztresene misli, čutil je
e , ,° olajšavo, in zmaga, ki jo je dosegel nad samim
n  °1> S a  je vsega navdušila. Zdelo se mu je, da je
^pravil velik korak k Ligiji in da mora za to doseči
kal i° . na f rado - v  prvem hipu si ni niti domislil,
p p,° krivično je postopal s Kilonom, da ga je dal
. ‘tepsti za to, za kar ga je poprej plačeval. Bil je
in }} re y?^. Rimljan, da bi ga bila bolela tuja bolečina
(j r i a  "i imel v sebi le količkaj obzirnosti do revnega
da Ca -’ v? bil samo pomislil na to, bi bil razvidel,
Vr edne^fi n il P rav ’ k° je zajaovedal, kaznovati malo-

po v ,- ^ 0< ^ a  , on  l' e  mislil samo na Ligijo ter dejal:  ne
hak 0 nGm  ^ s  budim za dobro, in ako poizveš kedaj,
st 6t  Sem  postopal z onim, ki me je hotel zavesti, naj
b e, ti po tebi roke, mi boš za to hvaležna.«

330  —

Toda tu nakrat obstane. Ali bi odobravala to
Ligija, kar je storil s Kilonom ? Saj vera, katero ona
spoznava, veleva odpuščati. Saj so kristijanje odpu¬
stili nesrečnežu, dasi so imeli še več vzrokov za ma¬
ščevanje.

Šele sedaj se mu oglasi v duši klic: »V imenu
Kristusa !«

Spomnil se je, da se je s takim klicem Kilon
rešil iz Uršovih rok, ter je sklenil, odpustiti mu ostalo
kažem

Že je hotel poklicati dispenzatorja, kar ta sani
nakrat stopi pred njega ter reče :

»Gospod, oni starec je omedlel, nemara celo umrl
Ali naj zapovem, da ga še dalje bijejo ?«

»Zdramite ga ter privedite sem.«

Oskrbnik atrija izgine za zaveso, toda Ivilona
brez dvoma ni bilo tako lahko zdramiti, ker je Vinici)
dolgo čakal in postajal že nestrpljiv, predno so sužnji
privedli Kilona in se oddaljili na dano znamenje.

Kilon je bil bled kakor platno in od nog mu f
na mozaiko curkoma tekla kri. Vsekako pa se je za¬
vedal ter, zgrudivši se na kolena in sklenivši rokc>
klical:

»Hvala ti, gospod. Velik si in usmiljen !«

»Pes ; « reče Vinicij, »vedi, da sem ti odpustil radi
onega Kristusa, kateremu se sam zahvaljujem za žu¬
ljenje,«

»Služiti mu hočem, Njemu in tebi.« .

»Molči in poslušaj ! Vstani. Pojdeš z menoj k*
mi pokažeš hišo, v kateri prebiva Ligija.«

Kilon vstane, toda komaj se je držal na nogaj 1,
obledi še huje, uprav kakor mrlič ter reče s slabi®
glasom :

»Gospod, jaz sem v resnici lačen... Pojde®/
gospod, pojdem, samo moči me zapuščajo... Zapovej’
naj mi dajo vsaj ostanke iz sklede tvojega psa> P
pojdem !«

— 331

Vinicij zapove, naj mu prineso jedi in mu dajo
košček zlata ter nov plašč. Toda Kilon, ki je zelo
oslabel vsled strahu in glada, ni mogel iti niti takrat,
ko se je najedel, dasi so se mu lasje ježili na glavi,
ker se je bal, da Vinicij tega ne bi smatral za upor
ter zapovedal, da ga znovič pretepo.

»Samo ko me vino nekoliko ogreje,« ponovi kle¬
petajo z zobmi, »pa takoj pojdem, bodisi tudi na
Grško ! «

čez nekaj časa je nabral moči in šla sta. Pot je
bila dolga, kajti Lin je prebival, kakor večina kri¬
stjanov, za Tibero, ne daleč od stanovanja Mirijami-
ninega. Kilon naposled pokaže Viniciju malo hišico,
ograjeno z zidom ter vso pokrito z bršljanom, in reče:

»Tukaj je, gospod !«

»Prav,« odvrne mu Vinicij. »Sedaj odidi, toda
Poprej čuj, kaj ti povem. Pozabi, da si mi služil, po-
za bi, kje stanuje Mirijam, Peter in Glauko; pozabi na
t° hišico in na vse kristijane. Pridi vsak mesec v
toojo hišo, kjer dobiš od mojega oproščenca vsakokrat
ova cekina. Ako boš pa še nadalje zalezoval kristijane,
Pa zapovem, da te zopet kaznujejo ter te izročim v
roke mestnemu prefektu.«

Kilon se prikloni ter reče:

»Pozabim jih.«

Toda ko Vinicij krene v drugo ulico, stegne roko
er  mu zagrozi s pestjo in zakliče:

»Pri Ati in pri Furijah, ne pozabim.«

Na to ga znovič zapuste moči.

XI.

p a , ^inicij gre naravnost v hišo, v kateri je stano-
p  y a  Obujam. Pri vratih sreča Nazarija, ki je bil zelo
• e gi> k° ga je zagledal. Vinicij ga prijazno po-
avi  ter ga poprosi, naj mu pokaže v materino sobo.

33 Ž —

V sobi najde razun Mirjame še Petra, Glauka,
Krispina ter tudi Pavla iz Tarse, ki se je bil prav
takrat vrnil iz Fregele. Vsi so se začudili, zagledavši
mladega tribuna. Vinicij spregovori:

»Pozdravljam vas v imenu Kristusa, katerega
častite !«

»Naj bo Njegovo ime hvaljeno na veke!«

»Videl sem vašo krepost ter se prepričal o vaši
dobrotljivosti, radi tega prihajam k vam kot prijatelj.

»Tudi mi te pozdravljamo kot prijatelja,« odvrne
Peter. »Sedi, gospod, ter zajmi z nami in bodi naš gost.«

»Sedem in tudi zajmem z vami, toda poslušajta
me poprej, ti Peter in ti Pavel iz Tarse, da spoznata
mojo odkritosrčnost. Vem, kje je Ligija, prihajam
izpred Linove hiše, ki ni daleč od tod. Imam pravico
do nje, ker sem jo dobil od cesarja ; imam v mestu,
v svoji hiši, okolo pet sto sužnjev, s katerimi bi lahko
oblcoljil njeno stanovanje ter jo ugrabil, pa vendar
nisem storil tega in tudi v prihodnje ne storim.«

»Radi tega bo počival blagoslov Gospodov nad
teboj in bo očiščeno tvoje srce,« reče Peter.

»Hvala ti, toda poslušajte me dalje: Nisem izvršil
tega, dasi me muči tuga in dolgčas. Predno sem bn
pri vas, bi jo bil brezpogojno ugrabil in posiloma pr>'
držal, toda vaša krepost in vaš nauk, katerega res še
ne spoznavam, je spremenil nekaj v moji duši ter sc
več ne zanašam na samo moč. Niti sam ne vem, k a ' (0
se je to zgodilo, pa vendar je tako! In radi tega p*' 1 '
bajam k vam, ker vi Ligi ji nadomeščujete očeta 111
mater, pa vam pravim : dajte mi jo za ženo, pa van '
prisežem, da ji ne bom branil, spoznavati Kristusov 0
vero, marveč da se je hočem učiti celo sam.«

Govoril je to, glavo ponosno po koncu drže, ■
čvrstim glasom, vendar pa je bil razburjen in nog 1
so se mu tresle pod dolgo haljo. Ko je pa po njegov'.!
besedah nastalo molčanje, je nadaljeval, kakor bi
hotel preprečiti nepovoljen odgovor.

— 333  —

»Vem, kaj naju loči, toda rad jo imam kakor
svoje oči; in dasi še nisem kristijan, nisem vendar
sovražnik niti vaš, niti Kristusov. Govoriti vam hočem
popolnoma resnično, da mi morate verjeti. Sedaj pojde
res za moje življenje, vendar pa vam povem resnico.
Kdo drugi bi vam nemara rekel: -Krstite me!« Jaz
pa vam pravim: »Poučite me!« Verujem, da je Kristus
vstal od mrtvih, ker to pripovedujejo ljudje, ki ljubijo
resnico in kateri so ga videli po smrti. Verujem, ker
Jo vidim sam, da vaša vera rodi krepost, pravičnost
in rnilosrdje, ne pa zločinstva, katerih vas dolže. Doslej
to vere še nisem dobro spoznal. Vem samo to, kar
sem spoznal iz vaših del, iz razgovora z Ligijo, ali
iz občevanja z vami. A vendar vam ponavljam, da
se je v meni nekaj spremenilo. Nekdaj sem z železno
roko gospodoval nad svojimi služabniki, sedaj tega
n e morem. Nekdaj nisem poznal milosti, sedaj pa jo
Poznam. Nekdaj sem bil zaljubljen v razkošje, sedaj
Pn sem zbežal od Agripovega jezera, ker mi je radi
razbrzdanosti zastala sapa. Nekdaj sem se zanašal na
»oc, sedaj pa sem se je odrekel. Vidim, da sam sebe
v .eč ne poznam, toda ognusile so se mi gostije, ognu-
s, l° se mi je vino, petje, citre in venci, gnusen mi je
Ve s cesarjev dvor, naga telesa in vsi zločini. In sedaj,
*° pomislim na to, da je Ligija kakor gorski sneg,
! la  je taka vsled vaše vere, pa ljubim tudi to vero in
|° želim spoznati. Ker pa je ne razumem, ker ne vem,
Ce  bom mogel po njej živeti, če jo prenese rnoja na-
j a va, radi tega živim v negotovosti, v muki, uprav
'okor v kaki ječi.«

Pri tem se mu je na čelu nagubalo v debelo
Vaško in lice mu je zarudelo ; na to pa spregovori
Se llr nejše in živahnejše :

»Evo, vidite, kako se mučim vsled ljubezni in
.jraka. Rekli so mi, da pri vaši veri nima cene niti
jVjenje, niti človeško veselje, niti sreča, niti postava,
,'j 1  red, niti oblast, niti vlada rimska. Ali je temu
‘*k°? Rekli so mi, da ste norci, povejte torej, kaj

- 334

prinašate? Je-li greh, ljubiti? Je-li greh, veseliti se?
Je-li greh, iskati srečo ? Ali ste sovražniki življenja?
Ali mora res kristijan biti ubog? Ali naj se res od¬
povem Ligije ? Kaka je vaša vera ? Vaša dela in vaše
besede so prozorne kakor voda, toda kaj leži na dnu
te vode? Vidite, da sem odkritosrčen. Razpršite temo,
Kajti rekli so mi še to: Grška je ustvarila modrost in
lepoto, Rim moč, kaj pa nam prinašajo oni ? Povejte
torej, kaj prinašate? Ako je za vašimi durmi svetloba,
odprite mi jih!«

»Mi prinašamo ljubezen,« odvrne Peter.

Pavel iz Tarse pa doda:

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, lju¬
bezni pa ne bi imel, bi bil kakor doneč bron...«

Srce starega apostola pa gane muka duše, kija
nalile ptici, zaprti v kletki, iskala zraka in solnca, za-
torej prime Vinicija za roko ter reče:

»Kdor trka, temu se odpre. Tudi nad teboj j«
milost Gospodova, in radi tega blagoslovljam tebe,
tvojo dušo in tvojo ljubezen v imenu Gospodovem-'

Ko Vinicij, ki je že iz početka bil ves prevzet,
začuje ta blagoslov, skoči k Petru in takrat se pripet)
nekaj nenavadnega. Ta ponosni potomec Kviritov, 1 {1
še do nedavna ni videl v siromaku človeka, prj nie
roko starega Galilejca ter si jo hvaležno pritisne
na usta.

Pa tudi Peter je bil vesel, ker je videl, da j e
seme padlo zopet na dobro zemljo in da se j e  '
njegovo mrežo ujela zopet jedna duša.

In vsi navzoči, razveseljeni nad tem javnim zna¬
menjem spoštovanja do božjega apostola, zakliče)
jednoglasno:

»Hvala Bogu na višavah!«

Vinicij vstane vedrega lica ter de :

„ »Jidim, da med vami prebiva sreča, ker že san

čutim, da sem srečen ter si mislim, da me preprk 3
tudi o drugih stvareh. Toda še to vam povem, da b
to ne zgodi v Rimu. Cesar odrine v Ancij in I 1

— 335  —

moram ž njim, ker sem dobil tako zapoved. Vam je
znano, ako ga ne bi ubogal, da bi to bila moja smrt.
Toda ako sem našel milost v vaših očeh, pojdite z
menoj, da me poučite v vaši veri. Tam boste varnejši
nego jaz sam, v tej veliki gneči ljudij vam bo mogoče
oglaševati moč resnice celo na cesarskem dvoru.

Pravijo, da Akta je kristijanka, pa tudi med
pretorijanci so kristijanje, ker sem sam videl, kako
so vojaki poklekovali pred teboj, Peter, pri nomen-
tanskih vratih. V Anciju imam vilo, v kateri se bomo
zbirali, da v bližini samega Nerona začujemo vaš
nauk. Glauko mi je dejal, da ste pripravljeni za jedno
dušo potovati na kraj sveta ; torej učinite tudi za-me,
bar ste doprinesli za one, radi katerih ste prišli sem
iz Judeje; učinite to ter ne zapustite moje duše !«

Ko so oni to slišali, so se jeli posvetovati, raz¬
veseljeni nad zmago svojega nauka in nad velikim
pomenom, kakoršnega bo imelo za paganski svet spre-
°brnenje Augustijanca, potomca jednega najstarejših
nunskih rodov. Bili so zares pripravljeni potovati na
b*'uj sveta za jedno človeško dušo, saj vendar po
smrti Učenika niso delali nič drugega, torej jim za¬
pisovalni odgovor niti na misel ni prišel. Toda Peter
J e  bil doslej pastir vse občine, torej ni mogel iti, za

0  Pa je Pavel iz Tarse, kateri je še pred kratkim bil
' Arieiji in v Fregeli ter se pripravljal znovič na
l.jbjno pot na vzhod, da obišče ondotne cerkve in da
{. Poživi z novo vnemo, rad privolil, da hoče sprem-
pb mladega tribuna v Ancij, kajti tam bo lahko najti
adl l'o, jadrajočo po grškem morju.

1 Vinicijju je bilo žal, da ga ne bo spremljal Peter,
a teremu se je imel za marsikaj zahvaliti, vendar pa
^ hm je iskreno zahvalil, in konečno se obrnil k sta-

11111  apostolu z novo prošnjo.

»Ker vem, kje prebiva Ligija,« reče, »bi mogel
i. 1 ? ih k njej ter jo vprašati, kakor se .spodobi, ali me
r  . c v e z a moža, ako postane moja duša krščanska, toda
b 6  poprosim tebe, apostol: dovoli mi, da jo vidim,

— 336  —

ali me pa sam pospremi k njej. Ne vem, kako dolgo
ostanem v Anciju, in znano vam je, da pri cesarjuiii
nihče gotov, da dočaka jutrišnjega dneva. Petronij
sam mi je dejal, da tam nikakor ne bom varen. Do¬
volite mi, da jo še poprej vidim, predno odidem, da
nasitim s pogledom na njo svoje oči in da jo vprašam,
ali hoče pozabiti na vse hudo, kar sem ga ji prizadel,
ter deliti z menoj vse dobro?«

Apostol Peter se dobrotljivo nasmehne ter reče:

»Kdo bi ti mogel odbiti to opravičeno željo,
moj sin!«

Vinicij se znovič sklone k njegovi roki, ker ni
mogel več zmagovati ganutja svojega srca, apostol pa
ga poboža po glavi ter reče:

»Ne.boj se cesarja, kajti pravim ti, da ti noben
las ne pade z glave.«

Na to pošlje Mirijamo po Ligijo, naročivši ji, da
ji ne sme povedati, koga zagleda pri njih, da bo
dekličje veselje toliko večje.

Tjekaj ni bilo daleč, torej so navzoči čez mnj°
časa zagledali na vrtu Mirijamo, ki je vodila Ligi ) 0
za roko.

Vinicij jima je hotel steči naproti, toda vsled P°'
gleda na ljubljeno bitje so mu odpovedale pokorščin 0
moči, da je kar brez sape z vtripajočinr srcem stal nj
mestu ter se komaj držal po koncu. Ginjen je
stokrat bolj nego takrat, ko je prvič zaslišal pš ,lt
Partov žvižgati okrog glave.

Ona je pritekla, ne pričakuje tolikega iz nenaden ) 01
ter pri pogledu nanj ostala kakor vzidana. Zarude ■
je, pa zopet zbledela ter z osuplimi očmi zrla navzoč

Toda videla je okrog sebe jasne poglede, P 0 '" e
dobrote. Apostol Peter se jej je približal ter dejal-

»Ligija, ali ga imaš še zmerom rada?«

»Nastalo je molčanje. Ustnice so ji zadrge 101 "
kakor otroku, ki se hoče jokati, ker čuti svojo kri'
ter vidi, da je to treba priznati.

— 337  —


»Odgovori,« reče ji apostol.

Ona pa odvrne pokorno in tiho, zgrudivši se
pred Petrom na kolena:

»Da...«

Vinici j v tem hipu poklekne poleg nje in Peter
položi svojo roko na njuni glavi ter reče:

»Ljubita se v Gospodu in na Njegovo hvalo, ker
ni greha v vajini ljubezni.«

XII.

Šetaje se po vrtu je ponovil Vinici j Ligiji s krat¬
kimi, toda iz globine srca izvirajočimi besedami vse
m, kar je poprej rekel apostoloma. Pravil jej je o
nemiru svoje duše, o spremembi, ki je nastala v njem,
ter konečno o neizmernem koprnenju, katero mu je
zagrenjalo življenje od onega časa, ko je zapustil
Vinjamino hišo. Priznal je Ligiji, da jo je hotel po¬
zabiti, toda ni mogel. Mislil je na njo po dnevu in po
jtoci. Spominjal ga je na njo oni križec, ki ga mu je
'da zapustila in kateri je uvrstil v svojem lariju ter
8 a  častil kot nekaj božjega. In tesnoba ga je pre¬
jemala čimdalje bolj, kajti ljubezen njegova je bila
močnejša nego on ter se je že v Aulovi hiši polastila
"jegove duše. Drugim predejo nit življenja Parke,
!}fnu pa so jo predle ljubezen, tesnoba in žalost,
dobna so bila njegova dela, toda izvirala so iz lju-
pezni. Ljubil jo je pri Aulovih in na Palatinu, ko jo
J e  videl poslušajočo v Ostrijanu Petrove besede, ko je
jv s Krotonom, da bi jo ugrabil, ko je bdela pri
'logovi postelji in ko ga je zapustila.
f  Prišel je Kilon, ki je poiskal njeno stanovanje
V' mu svetoval, naj jo odnese, toda on je rajše kaznil
r  d°na ter odšel apostola prosit za resnico in za njeno
°*o • • ■ Naj bo blagoslovljen oni trenutek, ko mu je
Dmla ta misel v glavo, kajti sedaj je pri njej in ona
j ec  fle bo bežala od njega, kakor je zbežala zadnjič
Mirijaminine hiše.

22

— 338  -

»Jaz nisem zbežala pred teboj,« reče Ligija.

»čemu si torej to storila?«

A ona je dvignila k njemu oči ter sramežljivo
pobesivši glavo odgovorila :

»Ti veš...«

Vinicij umolkne za trenutek od prevelike sreče,
na to pa jame znovič govoriti o tem, kako so se mu
polagoma odpirale oči, da je ona povsem drugačnejša
od Rimljank in da je podobna jedino Pomponiji. Ni
pa znal ji to dobro razložiti, ker niti sam ni dobro
razumel tega, kar je čutil. Vedel je samo to, da se
mu je v njej pokazala neka povsem druga lepota,
kakoršne še doslej ni bilo na svetu in katera ni samo
največja dragocenost, marveč tudi vsa njegova duša.
Rekel jej je, kar jo je silno razveselilo, da jo je ljubil
uprav za to, ker je zbežala pred njim in da bo ona
kraljica pri njegovem ognjišču.

Na to jo je prijel za roko, ker ni mogel dalje
govoriti; gledal jo je, kakor bi zrl na srečo svojega
življenja ter ponavljal njeno ime, kakor bi se hotel
prepričati, da jo je našel in da je pri njej.

»O, Ligija! O Ligija!«

Konečno jo je vprašal, kaj se je godilo v njeni
duši, in ona mu je priznala, da ga je ljubila že v
Aulovi hiši in da bi bila Aula in Pomponijo prosila
naj bi se ne srdila nanj, ko bi jo bil pripeljal iz P a '
latina k njima.

»Prisegam ti,< reče ji Vinicij, »da mi niti na misel
ni prišlo, ugrabiti te od Aulovih. Petronij ti nemara
pove, da sem mu že takrat rekel, da te ljubim in (L
te želim za ženo. Rekel sem mu : naj namaže z volčje
mastjo moja vrata in naj sedi pri mojem ognjišču-
Toda on se mi je nasmehnil ter naščuval cesarja, naj
te kot zastavljenko odvzame Aulovim in te da meni-
Kolikokrat sem ga za to proklinjal v svoji žalosti’
toda nemara je tako odredila Previdnost, ker drugače
bi ne bil spoznal kristijanov in ne razumel tebe.«

— 339  —

»Veruj mi, Marko,« odgovori Ligija, »da te je
sam Kristus nalašč pripeljal k sebi.«

Vinicij začuden dvigne glavo.

»Resnica!« reče živo. »Vse se je'snovalo tako
čudno, da sem se, iskaje tebe, srečal s kristijani. V
Ostrijanu sem osuplo poslušal apostola, kajti kaj
takega še nikdar nisem slišal. Ali si molila za-me?«

»Da,« odgovori mu Ligija.

šla sta mimo utice pokrite z gostim bršljanom,
in približala se mestu, kjer je Uršo, zadavivši Kro-
tona, planil na Vinicija.

»Tukaj bi bil poginil,« spregovori mladi človek,
»ko bi ne bilo tebe.«

»Ne omenjaj tega!« odgovori Ligija »ter odpusti
to Ursu.«

»Ali naj mu zamerim to, da te je branil? Ko bi
bil moj suženj, takoj bi mu daroval svobodo.«

»Ako bi bil suženj, bi ga bili Aulovi že davno

oprostili.«

»Ali se spominjaš?« nadaljuje Vinicij, »da sem
te hotel vrniti Aulovim ? Toda ti si mi odgovorila, da
bi utegnil cesar to zvedeti ter se maščevati nad njimi.
Glej, sedaj ju boš lahko obiskovala, kadar boš hotela.«

»Kako to, Marko?«

»Pravim ,sedaj 1 , in si mislim, da ju boš lahko
brez vsake ovire obiskovala, ko bodeš moja. Da! Ko
bi cesar vse to izvedel in vprašal, kaj sem storil z
zastavljenko, ki mi jo je zaupal, pa mu porečem:
»Oženii sem se ž njo in ona hodi k Aulovim z mojim
privoljenjem.« On se ne bo mudil dolgo v Anciju, ker
hoče odriniti v Aliajo; ako pa ondi tudi ostane, ni
h'eba, da bi bil vsaki dan pri njem. Ko me Pavel iz
larse pouči o vaši veri, takoj sprejmem krst, vrnem
semkaj, pridobim si naklonjenost Aulovih, ki se v
t(, h dneh vrnejo v mesto, in odslej ne bo več nikakih
zaprek. Vzamem te in te posadim pri svojem ognjišču.
G carissima! Carissima!«

22 *

— 340  —

Po teh besedah stegne roko, kakor bi samo nebo
hotel pozvati na pričo, in Ligija ga pogleda s svojimi
jasnimi očmi ter reče:

»Takrat pa ti porečem : Kjer si ti Kaj, tam sem
tudi jaz, Kaja.«

»Ne, Ligija!« zakliče Vinicij. »Prisegam ti, da še
nobena žena ni uživala Jakega spoštovanja v hiši
svojega moža, kakor ga loodeš ti.«

Nekaj časa sta šla molče, prenapolnena prevelike
sreče, zaljubljena drug v drugega ter nekako podobna
dvema bogovoma, pa tako zalo, kakor bi ju bila pomlad
rodila s cvetjem na svet.

Naposled sta obstala pred cipreso, ki je stala
pred vhodom v sobo. Ligija se opre ob njeno deblo.
Vinicij pa jo jame prositi s tresočim se glasom:

»Zapovej Ursu, naj gre k Aulovim ter prinese
tvoje reči k meni.«

Ona, zarudevši kakor roža ali kakor juterna
zarja, pa odgovori :

»Običaj veleva drugače . ..«

_ »Vem, vem. To je običajno posel pronube *),  toda
stori to meni na ljubo. Vzamem jih s seboj v svojo
vilo v Ancij, kjer me bodo spominjale na-te.«

Pri teh besedah sklene roki ter ponovi kakor
dete, kadar prosi :

»Pomponija se vrne v teh dneh ; stori torej tako,
draga deva, učini, carissima moja !«

..»Naj to stori Pomponija kakor hoče,« odvrne
Ligija, ki še huje zarudi pri spominu na »pronubo«’

In znovič sta umolknila, kajti ljubezen jima j e
ustavljala dihanje v prsih. Ligija je stala oprta s
hrbtom ob cipreso in lice je imela v senci povse®
belo in podobno cvetu. Pobesila je oči in prsi so se j 1
dvigale; pa tudi Vinicij je spreminjal barvo na li cU ’
V tišini sta razločno čula utripanje svojih lastnih sre

) ženska, ki spremlja zaročnico ter jo poučuje o dolž
nostih zakonske žene.

— 341  —

in v tej opojnosti se jima je zdelo, da se je ta cipresa
z grmiči mirte in z bršljanom spremenila v vrtec
ljubezni.

Med tem se je pokazala Miri jama na vratih ter
ju poklicala k južini. Vsedeta se med apostola, in ta
sta zrla na nju kakor na mlado pokolenje, ki je imelo
po njuni smrti ohraniti in dalje širiti novi nauk. Peter
je lomil in blagoslovil kruh; na licih vseh je počival
mir in neka neizmerna sreča je napolnovala vso sobo.

»Glej,« reče naposled Pavel, obrnivši se k Vi-
niciju, »aii smo sovražniki življenja in veselja?«

Vinicij mu odvrne:

»Vem, kako je, ker še nikjer nisem bil tako
srečen, kakor med vami.«

XIII.

Zvečer istega dne, stopaje čez Forum domu, za¬
gleda Vinicij pri vhodu na vicus Tuscus pozlačene
posilnice Petronijeve, katere je nosilo osem Bitinjcev,
’ n  ustavivši jih z roko, pristopi k zastoru.

»Želim ti ugodno in sladko spanje!« spregovori,
zagledavši Petronija dremajočega.

»Ej, to si ti!« reče Petronij, sprebudivši se. »Da,
zadremal sem, kajti noč sem prebil na Palatinu. Sedaj
pa sem namenjen, kupiti si nekaj za čitanje v Anciju...
Kaj je novega?«

»Hodiš po knjigarnah?« ga vpraša Vinicij.

»Da. Nočem napraviti nereda v biblijoteki in radi
: e §a si hočem kupiti za pot nekaj posebnega. Gotovo
J e  izšlo kaj novega od Muzonija in Seneke. Iščem
tudi Perzeja in dobro izdanje Virgilijevih eklog, ka-
terih še nimam. Oh, -kako sem utrujen in kako^ me
J°le roke od snemanja zavojev... Ko pa sem že v
kn jigarni, me sili radovednost, da še pregledam to in
° n °- Bil sem pri Avirunu in pri Atratku na Argiletu,
'1 Poprej še pri Soziju na vicusu Sandalariju. Pri
astoru, kako sem zaspan !«

— 342  —

»Bil si na Palatinu, torej te vprašam, kaj je sli¬
šati novega? Pošlji nosilnice domu, pusti knjige ter
pojdi z menoj. Pa porečeva katero o Ancijii in še kaj
drugega.«

»Prav,« odvrne Petronij, stopivši iz nosilnic. »Ali
že veš, da pojutrišnjem odrinemo v Ancijum?«

»Od kod bi to vedel?«

»Na kakem svetu pa živiš? Torej ti jaz prvi pri¬
našam to novico? Da! Bodi pripravljen pojutrišnjem
zarano. Grah na olju ni pomagal, niti robec okrog
debelega vratu ni pomagal in Rudečebradec je postal
hripav. Vendar navzlic temu nihče ne črhne, da bi se
potovanje odložilo.

Nero proklinja Rim in njegov zrak, vse, na čemur
svet stoji — rad bi ga zravnal z zemljo ali ugonobil
z ognjem ter samo želi, da čim prej pride na morje.
On pravi, da ga smrad, ki mu ga veter donaša iz
ozkih ulic, spravi celo v grob. Danes so zažigali žrtve
v vseh večjih templih, da se mu vrne glas, in gorje
Rimu, zlasti senatu, ako se mu kmalu ne vrne !«

»Drugače ne bi imel povoda, iti v Ahajo.«

»Ali ima mar naš božanstveni cesar samo jeden
talent?« reče Petronij smehljaje se. »On bi lahko na¬
stopil v olimpskih igrah kot pesnik s svojim požarom
Troje, ali kot voznik, ali kot skladatelj, kot atlet, ali
celo kot plesalec, in pobral bi v vsakem slučaju vse
vence, odločene za zmagovalce. Ali veš, čemu je postal
ta gorila hripav? Radi tega, ker se je hotel včeraj
kosati z našim Parisom, pa nam je predstavljal v
plesu Ledine dogodbe, pri čemur se je spotil in pr e J
hladil. Bil je ves moker kakor jegulja, ko jo vzameš
iz vode. Menjal je krinke drugo za drugo, vrtil se
kakor vreteno, mahal z rokami kakor pijan mornar,
da je bilo grdo zreti na ta veliki trebuh in njego'J e
tanke noge. Pariš ga je poučeval dva tedna, toda
misli si Rudečebradca kot Ledo ali kot boga labuda.
Da je to labud, o tem ni niti govora. Toda on h°e e

343  —

s tem nastopiti pred občinstvom, najpoprej v Anciju,
potem pa v Rimu.«

»Že to je vzbudilo pohujšanje, da je javno pre¬
peval ; toda tega, da rimski cesar stopa pred občinstvo
kakor mimik, pač ne prenese Rim.«

»Moj dragi, Rim prenese vse, in senat se celo še
zahvali ,očetu domovine'.«

Gez trenutek pa doda :

»Poulična drhal je celo ponosna na to, da je cesar
njen norec.«

»Reci mi sam, ali more biti kaj podlejšega?«

Petronij skomigne z rameni.

»Ti živiš v svoji hiši ter misliš samo na Ligijo
in na kristijane, torej nemara niti ne veš, kaj se je
pripetilo pred nekoliko dnevi. Nero se je javno poročil
s Pitagorom, in pri tem se je smatral on za zaročnico.
Ali se ti ne zdi, da je mera njegove znorelosti že
Polna, kaj ? Tudi jaz sem bil navzoč! Prenesem mar¬
sikaj, vendar priznavam ti, da sem si mislil: ako so
kje kaki bogovi, pa morajo dati znamenje... Toda
c esar ne veruje v bogove, in prav ima.«

»On je v jedni osebi najvišji duhoven, bog in
ateist (bogotajee),« reče Vinicij.

Petronij se jame smejati.

»Resnica ! Ni mi še to prišlo na misel, toda to je
ne kaj, česar še doslej svet ni videl.«

Na to umolkne ter reče:

»Kajti treba je še dodati, da ta najvišji duhoven,
ki ne veruje v bogove, in ta bog, ki se bogovom
smeje, se boji bogov, dasi je ateist.«

, »Dokaz tega je to, kar se je pripetilo v templu

veste.«

»Kakšen je ta svet!«

'Svet je tak, kakoršen je cesar. Toda dolgo to
lle  bo trajalo.«

... Tako se razgovarjaje vstopita v Vinicijevo hišo.

' micij veselo zapove, naj prinesejo večerjo, in obrnivši
' Se  k Petroniju reče :

- 344  -

»Ne, moj dragi, svet se mora preroditi.«

«Mi ga ne spremenimo,« odvrne Petronij, »že
radi tega ne, ker je človek v časih Nerona kakor
metulj : živi v solncu ljubezni, in pri prvem hladnem
popihu gine, bodisi i nehote. Pri Majinem sinu! Več¬
krat se vprašam : po kakem čudežu je mogel doživeti
Lucij Saturn tri in devetdeset let, preživeti Tiberija,
Kaligulo, Klaudija? Toda dovolj o tem. Ali dovoliš,
da smem poslati tvoje nosilnice po Euniko? Zaspalost
mi je prešla, in hotel bi se veseliti. Naroči, da pridejo
k večerji citeristi, in potem se pomeniva kaj o Anciju.
Potrebno je, da misliva na to, zlasti ti.«

Vinicij naroči, da se pošljejo nosilnice po Euniko.
Rekel je, da na bivanje v Anciju niti ne misli in da
si radi tega ne bo belil glave. Naj si s tem belijo
glavo oni, kateri ne znajo živeti drugače nego v
žarkih cesarjeve milosti. Sveta še ni konec na Pala-
tinu, zlasti ne za one, ki imajo kaj drugega v srcu in
v duši.

Govoril je to tako brezskrbno, tako živo in ve¬
selo, da je to Petronija kar osupnilo. Šele čez ne¬
koliko časa mu reče:

»Kaj se godi s teboj ? Tak si danes, kakoršen si
bil takrat, ko si nosil cesarjevo zlato bulo okrog vratu.'

»Srečen sem,« odgovori Vinicij. »Poklical sem te
nalašč, da bi ti to povedal.«

»Kaj se ti je pripetilo?«

»Nekaj takega, kar bi ne dal za rimsko državo.

Po teh besedah položi roko na naslonjač, podpi' e
glavb ter jame govoriti veselega lica in z jasnim p°'
gledom :

»Ali.se še spominjaš, ko sva bila skupaj pri Ani 11
Plaueiju in kako si tam prvokrat videl božanstven 0
deklico, katero si imenoval juternico in Vesno?
se spominjaš one Psihe, one neprekosljive in najzab 6
vseh deklic in naših boginj ?«

Petronij ga je gledal tako začudeno, kakor bi s e
hotel prepričati, če je v njegovi glavi še vse v vem 1 ’

— 345  -

»Komu praviš to ?« reče naposled. »Kajpada, da
se spominjam Ligije.«

»Njen ženin sem,« reče Vinicij.

»Kaj ?«

Vinicij vstane ter pokliče dispenzatorja:

»Naj se zberejo vsi sužnji tukaj pred menoj —
vsi do poslednjega ! Urno !«

»Njen ženin si?« ponovi Petronij.

Dokler se je on čudil, se je napolnil atrium z
množico ljudij. Prihiteli so zasopljeni starci, možje v
najboljših letih, ženske, deklice in otroci. Vsaki hip
so dohajali novi in atrij se je polnil čimdalje bolj. Na
hodnikih, imenovanih ,fauces‘, so bili slišati glasovi, s
katerimi so se klicali sužnji v raznih jezikih. Konečno
so se vstopili vsi k zidu in pod stebričje. Vinicij je
stal pred impluvijem, obrnil se k oproščencu Dem asu
ter dejal:

»Oni, ki so služili v moji hiši dvajset let, naj
gredo jutri k pretorju, kjer dosežejo svobodo. Oni, ki
niso služili dvajset let, dobe tri kose zlata in dvojno
porcijo jedi na teden. Ergastulom na deželi se pošlje
povelje: naj se jim odpusti kazen, naj se jim snamejo
verige od nog in naj dobivajo dovolj hrane. Vedite,
( in je za-me napočil srečen dan ter hočem, da bi
v eselje bilo splošno.«

Nekaj časa so stali molče, kakor bi ne verjeli
svojim ušesom. Na to so vzdignili vsi kvišku roke in
vsa usta so klicala:

»Aaa ! gospod! aaa!..«

Vinicij jim da z roko znamenje, naj odidejo.
l°rej so odšli, dasi so hoteli zgruditi se k njegovim
110 gain in se mu zahvaliti, ter napolnili vso hišo z
veseljem in srečo.

»Jutri,« reče Vinicij, »jim še naročim, naj odidejo
k a Vr t in naj črtajo pred seboj znamenja v pesek,
akoršna hočejo. »One, kateri načrtajo ribo, oprosti
Ll gija.«

— 346  —

Toda Petronij, ki se ničemur dolgo ni čudil, se
je zopet ohladil in vprašal:

»Ribo? Aha! spominjam, se, kar je rekel Kilon,
— to je znamenje kristijanov.«

Na to poda roko Viniciju ter reče:

»Sreča je vedno tam, kjer jo človek vidi. Naj
vama Flora nasiplje cvetja pod noge mnogo in mnogo
let! Želim ti vsega, česar si sam želiš.«

»Hvala ti, a to tem več, ker sem si mislil, da me
boš od tega odvračal; a to vidiš, bi bilo zaman.«

»Jaz da te bom odvračal ? Nikakor ne. Na¬
sprotno, pravim ti, da prav delaš.«

»Ha, nestanovitnež!« odvrne veselo Vinicij. »Ali
si že pozabil, kaj si mi bil dejal nekoč, ko sva šla
iz hiše Pomponije Grecine ?«

Petronij mu odvrne hladnokrvno :

»Ne, toda spremenil sem svoje mnenje.«

Cez trenutek pa doda :

»Moj dragi! v Rimu se vse spreminja. Možje
spreminjajo žene, žene spreminjajo može, čemu bi
tudi jaz ne smel spremeniti svojega mnenja? Ni manj;
kalo dosti, da bi se bil Nero poročil z Akto, o kateri
so radi tega trdili, da je kraljevega rodu. Toda kaj ?
On bi bil imel vrlo ženo, mi pa častito Augusto. P * 1 ' 1
Protu ! Zmerom bom spreminjal svoje mnenje, kolikor-
krat spoznam to za primerno. Kar se tiče Ligije in
njenega kraljevega rodu, je on dokaj jasnejši, nego
vsi Akti ni dokazi na pergamentih. Samo glej, da se
v Anciju čuvaš pred Popejo, ki se rada maščuje.«

»Na to celo ne mislim. Niti las mi ne pade ondi
z glave.«

»Ako si misliš, da me še enkrat pripraviš do
tega, da se čudim, pa se motiš. Toda odkod imaš to
zagotovilo ?«

»To mi je rekel apostol Peter.«

»A, to ti je rekel apostol Peter! Proti temni 11
dokazov. Dovoli mi pa, da uporabim nekatera sredst' a
previdnosti, bodisi samo za to, da apostol Peter ne b°

— 347  —

lažnjiv prerok, kajti ako bi se apostol Peter slučajno
zmotil, lahko bi izgubil tvoje zaupanje, katero mu bo
še v bodoče dobro služilo.«

»Delaj, kar hočeš, toda jaz mu verjamem. Ako
si pa misliš, da me odvrneš od njega, porogljivo po-
novljaje njegovo ime, pa ti povem, da se motiš.«

»Torej dovoli mi še jedno vprašanje: ali si že
postal kristijan?«

»Doslej še ne, toda Pavel iz Tarse pojde z menoj,
da mi razloži Kristusov nauk, in potem sprejmem krst,
kajti to, kar si ti dejal, da so oni sovražniki življenja
in veselja, ni resnično.«

»Tem bolje za te in za Ligi j o,« odvrne Petronij.

Potem skomignivši z rameni reče kakor sam sebi:

»čudim se samo temu, kako ti ljudje pridobivajo
privržencev in kako se ta sekta širi.«

Vinicij pa mu spregovori s takšno vnemo, kakor
ki bil že sam krščen:

»Da ! Na tisoče in stotisoče ljudij je Kristijanov
v  Rimu, v italijanskih mestih, na Grškem in Aziji! Kri-
stijaui so že v legijah, med pretorijanci ter celo v sami
cesarjevi palači. Ta nauk spoznavajo sužnji in svo¬
bodni, siromaki in bogatini, plebejci in patriciji. Ali
nmr ne veš, da so tudi nekateri Kornelijci kristijani,
aa  je Pomponija Grecina kristijanka, isto tako tudi
'Hita vi j a in Akta? Da, ta nauk si osvoji ves svet;
samo on ga more prenoviti. Ne majaj z rameni, kajti
v do ve, ako se čez mesec dnij ali čez jedno leto sam
ne  pokristijaniš ?«

»Jaz?« zakliče Petronij. — »Ne pri Letinem sinu.
Jo se ne zgodi, naj si bi tudi imelo učenje v sebi takisto
božanstveno kakor človeško resnico... To bi zahte¬
vo truda, jaz pa se prav nerad trudim. Zahtevalo
zatajevanja, jaz pa se v življenju nerad zatajujem,
tvojim značajem, ki je enak ognju in kropu, se je
'boglo pripetiti nekaj takega, toda jaz ? Jaz imam svoje
J la gotine, svoje vaze in svojo Euniko. V Glimp^ ne
e! ' u jem in si ga prirejam na zemlji ter ga hočem

— 348  —

uživati, dokler me ne zadene strela božanstvenega
strelca, ali dokler mi cesar ne naroči, naj si odprem
žile. Vrhu tega imam rad tudi vonjavo vijolic in dobre
jedi... Ljubim tudi naše bogove ... kot retorične figure
ter Ahajo, v katero se pobiram z našim debelim, tan-
konožnim, neprekosljivim in božanstvenim cesarjem
Augustom Periodonicesom, Herkulom — Neronom!*

Po teh besedah se pri sami misli, da bi mogel
sprejeti nauk galilejskih ribičev, razveseli ter jame
poluglasno peti:

»Z zeleno mirto hočem venčati svoj meč,
nalik Hermodiju in nalik Aristogitonu ...

Nakrat je umolknil, ker je oproščenec dal zna¬
menje, da je dospela Eunika.

Takoj po njenem prihodu donesejo tudi večerjo,
in citraši zapojo nekoliko pesmij. Vinicij je pripove¬
doval Petroniju, kako ga je na to misel, naj gre na¬
ravnost k apostolom, pripravil Kilon in da je na to
misel prišel uprav takrat, ko so Kilona bičali.

Petronij, katerega se je znovič polastil zaspanec,
položi roko k čelu ter reče:

»Ta misel je bila dobra, ker je tudi vspeli bil
dober. Toda, kar se tiče Kilona, bi bil jaz naročil, dati
mu pet kosov zlata. Ker pa si ga le dal bičati, bilo
bi bolje, pretepsti ga na smrt, kajti kdo ve, če se mu
sčasoma naši senatorji še ne bodo priklanjali, kakoi
se dandanes priklanjajo našemu čevljarskemu vitezu
Vaciniju. Lahko noč!«

In snevši si vence, oba, on in Eunika, vstaneta
ter gresta domu. Ko odideta, stopi Vinicij v knjižnic 0
ter napiše Ligiji to-le pismo :

»Hočem, kadar, o boginja, odpreš svoje zale oči,
naj ti to pismo reče: dobro jutro! Zato ti nocoj pi§ enl ’
dasi te jutri vidim. Cesar odide pojutrišnjim v Anciu 11 '
j 11  -*i a - Z  — °h; moram  ga spremljati. Rekel sem ti že,
da bi postavil na kocko svoje življenje, ko bi g a ]U .
ubogal, toda sedaj bi še kaj nerad umrl. Toda ako 1
želiš, naj ne pojdem, pa napiši samo jedno besedo 111

— 349  —

jaz ostanem, in Petronij prevzame nalogo, da odvrne
vsako nevarnost od mene. — Danes, ko je dan veselja,
sem razdal nagrado sužnjem, kateri so služili v moji
hiši dvajset let; jutri zarano jih popeljem k pretorju,
da jih oprosti. Ti, predraga, me moraš za to pohvaliti,
kajti zdi se mi, da se to strinja z onim sladkim naukom,
katerega spoznavaš, in ponavljam ti, da sem to storil
radi tebe. Jutri jim porečem, da se imajo tebi zahvaliti
za svojo prostost, da ti bodo hvaležni in poveličevali
tvoje ime. Zato pa se sam izročam v sužnjost tebi in
sreči, in dal Bog, da se nikdar več ne oprostim. Proklet
n aj je Ancij in potovanje Rudečebradca. Trikrat, štiri¬
krat srečnej ši sem od Petronij a, da nisem tako moder
kakor on, ker bi nemara moral iti ž njim celo v
Ahajo! Sedaj pa mi bo trenutek ločitve slajsal spomin
"a Tebe. Kolikorkrat mi bo le mogoče se odtrgati, za¬
sedem konja ter pohitim v Rim, da potolažim svoje
°či s pogledom na te, svoj posluh pa s tvojim glasom.

Kadar pa tega ne bom mogel, pošljem ti svojega
°proščenca s pismom in z vprašanjem, kako se ti
godi. Pozdravljam te, o boginja, ter objemam tvoje
"°ge. Ne srdi se, da te imenujem boginja. Ako mi to
obraniš, te bom ubogal, toda sedaj še ne znam dru¬
gače. — Pozdravljam te iz tvoje bodoče hiše s
°elo dušo.«

XIV.

V Rimu je bilo že znano, da hoče iti cesar po-
, 0| ria v Ostijo, da tam vidi naj večjo ladijo na svetu, ki
| e  bila tačas pripeljala žito iz Aleksandrije, in da
k°]de od tam po obrežni poti dalje v Ancij. Povelja
1 °  bila razdana že pred nekoliko dnevi, radi tega so
® zbirale že zarano v jutro pri Portu Ostiensis tolpe
'ustnih postopačev in ljudij vseh narodov, da nasitijo
,'°]e oči s pogledom na cesarjev sprevod, kateremu
, e  Krnsko ljudstvo nikdar ni moglo dovolj načuditi,
•kovanje v Ancij ni bilo dolgo, niti težavno; v
"m e m mestu je bilo mnogo vil in krasnih palač ; tam

— 350  —

je bilo mogoče najti vse, ker je zaželela mehkužnost
in ugodno življenje. Toda cesar je bil privajen, jemati
s seboj na pot vse reči, ki so mu bile priljubljene, od
godal in domačega orodja do kipov in mozaik, katere
so vozili s seboj celo takrat, kadar je imel le za kratek
čas oditi iz Rima.

Radi tega so ga vsakokrat spremljala cela krdela
sužnjev, ne vštevši velikega števila pretorijanskih vo¬
jakov in Augustijancev, od katerih vsakdo je imel
celo tolpo sužnjev.

Tega dne zarano so gnali pastirji iz Kampanije,
oblečeni v kozje kože in z opaljenimi obrazi od solnca,
skozi mestna vrata pet sto oslic, da se je Popeja
takoj drugega dne po dohodu v Ancij mogla okopati
v njih mleku. Gledalci so s smehom zrli na dolga
ušesa črede, pomikajoče se naprej v kolobarjih prahu,
ter radostno poslušali žvižganje bičev in divji kric
pastirjev. Ko so bili osli že odšli naprej, so pritekli
na cesto celi roji dečkov, ki so cesto skrbno osnažili
in posuli na njo cvetice in jegličje pinij. Zbrana mno¬
žica si je z zadovoljnostjo pripovedovala, da bo vsa
pot v Ancij tako posuta s cvetjem, katero so nabral'
po zasebnih vrtovih po okolici, ali pa so ga kupili od
prodajalcev v Portu Magionis. In čim bolj se je danilo,
tem večja je postala gneča. Nekateri so pripeljali s
seboj cele rodbine, in da bi jim čas ne bil predolg;
so razprostrli plahte po kamenju, namenjenem za no '’ 1
tempel Cerere, ali pa so jedli ,prandium‘ pod mil'®
nebom.

Tn so se razgovarjali o cesarjevem odhodu. 0
njegovem daljšem potovanju ter o potovanju spl 0 ' 1 ’
pri čemur^ so mornarji in dosluženi vojaki pri po''j'
dovali o čudežih v pokrajinah, o katerih so slišali o"
času daljših pohodov in v katere še doslej ni zab ‘ 1
rimska noga. Meščanje, ki še niso bili dalje nego '®
via Appia, so poslušali osuplo o čudežih Indij 0 ,. 1
Arabije, o arhipelagu (morju), ki obliva Britan'] 0 ’
kjer je imel Briarij na nekem otoku zaprtega Saturnu.

— 351  —

in kjer so prebivali duhovi; o pokrajinah Hiperbo-
rejskih, o morskih rokavih: o sikanju in rjovenju,
katero so dajale od sebe vode Oceana v trenutku, ko
se je zapadajoče solnce potopilo v kopel. In lahko je
bilo tolpo pripraviti do tega, da je verjela v te vesti,
v katere so verjeli celo taki ljudje kakor Plinij in
Tacij. Govorili so tudi o novi ladiji, katero je imel
ogledati cesar, ki je bila pripeljaja za dve leti pšenice
in vrhu tega še štiri sto popotnikov in množico divjih
zverin, namenjenih za razne poletne zabave. In radi
tega je bilo ljudstvo udano cesarju, ki ni samo redil,
marveč tudi zabaval to svojat. In za to je bila tudi
vsikdar pripravljena, navdušeno pozdravljati ga.

Pojavil so je oddelek numidskih jezdecev pre-
torijanske vojske. Imeli so na sebi žolto opravo z
rodečimi pasovi in velike naušnice, ki so metale zlat
odsev na njihova črna lica. Ostrina njihovih bambu¬
sovih sulic se je lesketala na solncu nalik plamenu.
Ko so bili oni prošli, je stopal za njimi sprevod,
Podoben procesiji. Tolpe so se jele gnesti, da bi si
mogle ogledati sprevod, toda dospeli so oddelki pre-
torijancev, ki so obstopili na obeh straneh cesto ter
zabranili množici, stopiti na njo. Spredaj so drdrali
^ozovi, vozeči šotore iz rudečega in vijoličkastega
skrlata in šotore iz povsem belega bisa, pretkanega z
zlatimi nitmi; vshodne preproge, mize iz cedrovine.
Plošče iz mozaik ter kuhinjsko posodo ; kletke s tiči
vshoda, juga in zahoda, katerih možgani ali jeziki
m imeli priti na cesarsko mizo ; amfore z vinom in
košare s sadjem.

... Predmete, za katere se je bilo bati, da se raz¬
dejo, so nesli sužnji. Bilo je videti na stotine 1 j udi j,
n psečih posodo in kipe iz korintske medi_; tu so bile
j mleti etruške in grške vaze, kakor tudi zlata, sre-
J' na > ah iz aleksandrijskega stekla narejena posoda,
j od njimi so korakali mali oddelki pretorijancev,
Pešcev in jezdecev. Pri vsakem krdelu sužnjev so
c mvali nadzorniki, oboroženi z biči, h katerim so imeli

privešene kosove svinca in železa. Sprevod ljudij, ki
so nosili vse te predmete, je bil zelo podoben nekaki
pobožni procesiji, in ta sličnost je bila tem večja, ko
so se pojavili cesarjevi godbeni stroji. Tu so bile
videti pljunke, grške, hebrejske in egiptovske lire,
formingi, citre, piščalke, dolga trobila in cimbale. Kdor
je videl to morje strojev, nadetih z zlatom, srebrom
in dragimi kamni, kako so se lesketali na solncu, ta
si je lahko mislil, da tu mimo bog Apolo ali Bah
potuje po svetu. Na to so se pojavile krasne kočije,
polne skakačev, plesalcev in plesalk, slikovito razde¬
ljenih s tirsovimi paličicami v rokah. Za njimi so se
peljali sužnji, ki niso bili namenjeni za postrežbo,
marveč za zabavo : mali dečki in deklice, nabrani po
vsej Grški in Mali Aziji. Dekleta so imela dolge lase
ali pa umetno spletene v kite, spravljene v zlate mre
žice, ter so bila podobna amoram ; lica so imela po¬
krita z zavoji iz bojazni, da bi njihovo nežno polt ne
ogulil veter iz Kampanije.

In znovič je dospel pretorijanski oddelek orjaških
Sikambrijcev z dolgimi bradami, jasno rudečimi lasmi
in plavimi očmi. Pred njimi so praporščki, ki so se
imenovali ,imaginarji‘, nesli rimske orle, table in napise,
kipe rimskih in germanskih bogov, in naposled cesar¬
jevo poprsje. Zdelo se je, da se zemlja udira pod
njihovimi enakomernimi težkimi koraki, in oni, kakoi
bi se zavedali svoje moči, katero so mogli uporabit'
celo proti cesarju, so prezirljivo zrli na poulično svojat,
pozabivši najbrže, da so mnogi med njimi prišli v to
mesto v verigah. Toda ni jih bilo mnogo; glavna
moč pretorijanskega moštva je ostala v taboru v mestu,
da je čuvala nad njim in ga vzdrževala v mejah- K°
so odšli naprej, so dospeli Neronovi levi in tigri, da
bi imeli koga zapreči v vozove, ako bi se mu zljubil 0 '
posnemati Dionisa.

Peljali so jih Indi in Arabci na jeklenih verigi 1 ’
toda bili so tako poviti z venci, da se je zdelo, da s
ustvarjeni iz samega cvetja. Po veščih krotilcih ukr°'

- 353

čene živali so zrle ono tolpo s svojimi zelenkastimi
očmi in časih dvignile svoje ogromne glave, strašno
sople s svojimi nosnicami ter se lizale s svojimi hra¬
pavimi jeziki.

Sedaj so dospele cesarske nosilnice in kočije, večje
in manjše, pokrite z zlatom in škrlatom, ter ozalšane
s slonovo kostjo, biserji in dragotinami: za njimi pa
zopet mali oddelek pretorijancev v rimski opravi,
sestavljen iz italskih prostovoljcev, *) pa zopet krdela
sužnjev, dečkov in deklic in za njimi sam cesar, čegar
prihod je že od daleč napovedoval krič množice.

Med gledalci je bil tudi apostol Peter, ki je enkrat
v  življenju hotel videti cesarja. Spremljala ga je Ligija,
W je imela zakrito lice z gostim zavojem, ter Uršo,
^ e gar moč je bila deklici najzanesljivejša opora. Lig
je vzel jeden kamen, odločen za stavbo novega sve¬
tišča, in ga prinesel apostolu, da je stopil nanj ter vse
“olje videl. Množica je s početka godrnjala, ko jo je
J rso odrival: ko je pa vzdignil ter sam odnesel
j { amen, kakoršnega bi štirje najkrepkejši možje ne
k'li premaknili, se je spremenilo mrmranje v občudo-
' an je, in začuli se klici: macte ! macte! okrog Urša.

prav v tem hipu je dospel cesar. Sedel je na vozu,
t' 1  je bil podoben odprtemu šotoru, da so ga tako
! n °gli vsi videti. Pred kočijo je bilo vpreženih šest
,e iih idumejskih konj, ki so bili podkovani z zlatimi
Podkvami. Na kočiji je imelo prostora več oseb, toda
‘ e *[° je hotel obrniti na-se vso pozornost, radi tega
Se .je vozil sam ter imel pri nogah samo dva mala
Uitlikovca. Na sebi je imel belo tuniko in ametistovo
kjS 0 ; ki je metala vijoličast lesk na njegovo lice. Na
~ avi je imel lovorjev venec. Od časa svojega odhoda
*'eapel se je bil prilično zredil. Lice mu je bilo

')  Prebivalci Italije so bili še za cesarja Augusta oproščeni
, J«ske službe, vsled cesarje bila tako imenovana cohors italica,

navadno stala v Aziji, sestavljena iz samih prostovoljcev,
iz J' ^ko so pri pretorijanski straži, kolikor ni bila sestavljena
"]cev, služili sami prostovoljci.

23

— 354  —

dokaj širje, pod spodnjo čeljustjo mu je visel dvojnat
podbradek, pa se je zato zdelo, da so njegova usta,
ki so že itak bila preblizu nosa, tičala sedaj pod
samim nosom.

Njegov debeli vrat je kakor navadno zakrival
svilnat robec, kateri si je vsaki hip popravljal s svojo
belo in debelo roko, na kateri so se poleg krvavih
peg videle rudeče dlake. Ni pa dovolil epilatorjem, da
mu jih izpulijo, ker mu je bilo rečeno, da bi mu steni
prsti utegnili oslabeti in dregetati in da bi ne bil spo¬
soben, svirati na pljunko. Na njegovem licu se je
zrkalila kakor zmerom brezkrajna praznota, združena
z utrujenostjo in tugo. Sploh je bilo to lice strašno
in ob enem bedasto. Vozeč se, je obračal glavo na
obe strani, pomežikaval z očmi ter pozorno poslušal,
kako ga pozdravljajo. In pozdravljala ga je res prava
vihra vsklikov: Zdrav nam bodi, božanstveni cesar,
imperator! Zdrav zmagovalec! Zdrav neprekosljb ' 1
sin Apolonov ! Zdrav Apolon !« Poslušaje te besede,
so je zadovoljno smehljal; vsekako pa se mu je časih
lice zmračilo, kajti rimsko ljudstvo je bilo zlobno in.
zaupajoče v svojo moč, si je časih dovoljevalo kaj za¬
smehujoče napade tudi proti takim velikim triurnf°'
tor jem, katere je v resnici spoštovalo in visoko cenil 0.
Znano je bilo, da je nekoč kričalo ljudstvo pri vhodu
Julija Cezarja v Rim: »Meščanje, čuvajte svoje žene.
kajti k vam prihaja plešasti babež!« Samoljubni N el °
ni prenesel nikakega žaljenja; vsekako pa so se lZ
množice čuli klici: »Rudečebradec! Kam vržeš svoj 0
plamtečo brado? Ali se bojiš, da bi se Rim vnel 0(1
nje?« A oni, ki so tako kričali, niso vedeli, da r
njihova šala krije v sebi strašno proroštvo. Ti gl aS °'
vendar cesarja niso posebno jezili, in sicer vsled t e £,
ne, ker brade ni nosil, kajti že davno jo je bil žrtvo\°
v zlati šatulji Jupiterju na Kapitolu. Drugi pa so ski'
za kamenjem in med množico glasno kričali: »M a
cida! Nero! Orest! Alemeon!« a zopet drugi: »Kj® |
Oktavija?... Odvrzi ta škrlat!« Popeji, ki sejepelj 01 '

— 355  —

tik za njim, pa so klicali: »Flava coma!«, kar je po¬
menilo : oulična lahkoživka. Neronovo muzikalno uho

je dobro razbralo te vsklike, in sedaj pa sedaj je na¬
stavil na oko svoj izbrušeni smaragd, da vidi in si
zapomni one, ki so tako klicali. Ta njegov pogled je
obstal tudi na velikem apostolu, ki je stal na svojem
kamenu, in nikomur izmed te brezštevilne množice ni
prišlo v misel, da v tem hipu se gledata dva vladarja
sveta, od katerih jeden premine kmalu kakor nekak
kratek sen, dočim si drugi, ta starec v preprosti obleki,
osvoji mesto in ves svet za zmerom.

Med tem je prošel mimo cesar, in za njim je
osem Afrikancev neslo prekrasne nosilnice, v katerih
je sedela od ljudstva sovražena Popeja. Imela je ha
sebi, takisto kakor Nero, obleko ametistove barve, a
lice je imela posipano s pudrom. Sedela je nepreklicno
zamišljena in malomarna ter bila povsem slična bo¬
ginji, ki je krasna in zlobna ob enem in katero nosijo
y sprevodu. Za njo je sledilo še veliko število moških
in ženskih dvorskih služabnikov in cele vrste voz,
nbloženili z raznim okrasjem in drugimi razkošnimi
Predmeti. Solnce je bilo že visoko na nebu, ko so ko¬
rakali mimo Augustijanci v sijajnem sprevodu, spre¬
minjajoči neprestano svojo barvo. Leni Petronij, od
množice živahno pozdravljen, je sedel s svojo sužnjico
nosilnici; Tigelin se je peljal v kočiji, v katero so
bili vpreženi povsem drobni konji v beli opravi. s
škrlatastim okrasjem. Bilo je videti, kako je vsaki hip
na penjal vrat, da bi zapazil, če ga mar cesar ne
Pozove k sebi. Množica je izmed drugih z radostnimi
Vs kliki pozdravila Licijana Pizona, s smehom Vitelija,
^ žvižganjem Vacinija. Proti konzuloma Liciniju in
bekaniju je ostala množica hladna, med tem ko so
I ullfj a Senecija, katerega so ljubili, da niso vedeli za
^ a j. ter Vestina burno pozdravljali. Dvornikov je bilo
brez števila; vse, kar je bilo bogatega in znamenitega
v  Rimu, je odhajalo v Ancium. Nero nikdar ni poto¬
ki drugače nego s tisoč vozovi; krdelo onih, ki so

23 *

— 356 —

ga spremljali, je prekašalo število vojakov ■ legiji.*)
Ljudje so kazali drug drugemu tudi Domieija Afri-
kanca in postaranega Lucijana Saturnina ; tu je bil
tudi Vespazijan, ki še ni bil odšel na vojno v Judejo,
iz katere se je vrnil po cesarsko krono ; tu sta bila
njegova sinova, mladi Nerva in Lukan, bili so Anij
Gallo in Kvintinija ter dokaj žensk, slovečih po svojem
bogastvu, lepoti in razkošnem življenju. Množica je
obračala svoje oči po znanih obrazih, po vozovih,
konjih in čudni noši služabnikov, zbranih iz vseh na¬
rodov sveta. V tej množici sijajnih in razkošnih pred¬
metov ljudstvo ni vedelo, kaj naj si najpoprej ogleda;
s tem nenavadnim sijajem niso bile zaslepljene samo
oči vseh, marveč se je temu čudil tudi slehernega um,
zroč na vso to zlato in srebro, ves ta rudeč in vijo-
ličkast škrlat, ves ta blesk dragega kamenja, biserov
in slonove kosti.

Zdelo se je, da se celo solnčni žarki razprašujejo
pred tem sijajnim bleskom. In dasi je med množico
bilo dokaj tudi takih 1 j udi j, katerim je glad zrl iz
očij, vendar pogled na vse to ni vzbujal v njih zgolj
težnjo po uživanju, marveč jih je napolnoval ob enem
tudi z razkošjem in ponosom, ko so pomislili na to
velikansko moč Rima, pred katero se je uklanjal ves
svet. Saj na vsem svetu ni bilo nikogar, ki bi si bu
smel domišljevati, da ta moč ne preživi vseh vekov in
vseh narodov in da se ji nič na svetu ne more upreti-

Vinicij je potoval na koncu sprevoda. Ko je P a
zagledal apostola in Ligijo, katerih tukaj ni priča -
koval, je skočil iz svoje kočije, pozdravil ju z ganjenim
glasom ter začel govoriti kakor človek, kateremu se
mudi:

»Ti si prišla? Ne vem, kako naj se ti zahvali 111 '
o Ligija !.. Bog mi ni mogel poslati večjega iznena -
denja. Pozdravljam te še enkrat; poslavljam se, toda
ne za dolgo. Potoma razpostavim partijske konje ter

) Legija je štela ob času cesarjev 12.000 mož.

— 357  —

hočem vsaki dan, kadar bom prost, priti k tebi,
dokler si ne izprosim stalnega odpusta. Zdrava ostani!«

»Zdrav bodi, Marko!« odvrne mu Ligija ter po¬
tihoma doda:

»Naj te spremlja Kristus in naj ti odpre dušo s
Pavlovimi besedami!«

On se je razveselil v svojem srcu, da je njej
toliko mar za to, da kmalu postane kristijan, torej jej
je odgovoril:

p  »Oeelle mi! Naj pa bode tako, kakor praviš.

| avel je rajše odšel z mojimi ljudmi, vsekako pa je
pri meni ter mi bo tovariš in učitelj... Odgrni zavoj,
Moja radost, da te vidim še enkrat. Zakaj si se tako
zakrila ?«

Ona dvigne z roko zavoj ter mu pokaže svoje
jasno lice, svoje iskreče se oči ter ga vpraša s smehom:
»Ali to ni prav ?«

smeh je imel v sebi nekoliko dekličjega
toda Vinicij jo ponosno pogleda ter reče:
dobro za moje oči, katere žele, da do
smrti gledajo samo tebe.«

Na to se obrne k Ursu ter doda :

»Uršo, čuvaj jo kakor punčico v očesu, ker to ni
samo tvoja, marveč tudi moja domina.«

,. Po teh besedah jo prime za roko ter si jo pri-
isne k ustnicam v največje začudenje množice, katera
mogla pojmiti, za kaj ta odlični Augustijanec ska-
oblk^ 3 ^ 0 s tQj e ci pred njim v priprosti

»Zdrava ostani!..«

: Na to se urno oddalji, kajti cesarjev sprevod se

i ^ že znatno pomaknil naprej. Apostol Peter ga
blagoslovil z znamenjem križa, dobri Uršo pa ga
L 111 ® ^Plo hvaliti, zelo vesel, da ga mlada njegova
s° s Podinja tako rada posluša in tako prijazno gleda.

2 j Sprevod se je oddaljeval in prah solnčnih žarkov,

‘ to  pobarvan, ga je zakrival, toda oni so še dolgo

J-n njen
kljubovanja,
»To ni

— 358  —

zrli za njim, dokler se jim ni približal mlinar Demas,
tisti, pri katerem je Uršo delal po noči.

Poljubil je apostolu roko ter ga povabil, naj gre
zajuterkovat, češ, da stoji njegova hiša blizu emporia
in da morajo biti lačni, ker so večino dneva prebili
pri mestnih vratih.

Šli so torej ž njim in odpočivši si ter okrepčavši
se v njegovi hiši so se vrnili še le proti večeru za
Tibero. Hoteči prekoračiti reko čez Emilijev most, so
korakali čez clivus Publicus, ki se razprostira po aven-
tinskemu griču med temploma Diane in Merkurja.
Apostol Peter se je oziral z višine po bližnjih in
daljnih stavbah ter se globoko zamislil. Osupnila ga
je velikost in moč tega mesta, v katero je bil dospel
oznanovat besedo božjo. Doslej je videl samo rimske
legije in rimsko gospodarstvo po krajih, katere je
prepotoval; toda to so bili samo posamezni udje one
moči, katero je videl danes osredotočeno v cesarjevi
osebi. To neizmerno, grabežljivo in sebično mesto,
gnilo do samih kostij ter ob enem nepremagljivo v
svoji moči, ta cesar, ki je ubil brata, mater in ženo,
za katerim se je vlekla cela množica krvavih sledov,
nič manjših, nego je bilo njegovo dvorsko spremstvo,
razuzdanec in bedak, a ob enem gospodar nad tri-
deseterimi legijami in po njih nad vso zemljo; jj
dvorniki, pokriti z zlatom in škrlatom, ki pa niso bili
gotovi, da dožive jutrišnji dan, pa so bili vendar
mogočnejši nego mnogi kralji — vse to se mu je zdelo
kot nekako peklensko kraljestvo zlobe in krivice. I'j
začudil se je v svojem preprostem srcu, kako je mogpl
dati Bog tako neomejeno oblast satanu, kako mu ] e
mogel prepustiti vso zemljo, da jo muči, gazi in tepta,
da ji pije kri, da jo ugonoblja kakor uima ter požig 3
kakor ogenj.

In pri teh mislih je strepetalo njegovo apostols ^ 0
srce ter je rekel v duhu svojemu Učeniku : »GospoUj
kaj naj počnem v tem mestu, v katero si me P os ! a  .
Njegova so morja in suha zemlja, njegove živali u*

— 359  —

kopnem in v vodi, njegova mesta, kraljestva in le-
gijoni, ki jih čuvajo, jaz pa sem, Gospod, preprost
ribič iznad jezera ! Kaj naj počnem in kako naj nad¬
vladam njegovo zlobo?«

Tako govoreč je dvignil k nebu svojo sivo tre¬
sočo se glavo ter molil in klical na pomoč iz globine
srca svojega božjega Učenika, poln bojazni in tuge.

Iz te zamišljenosti ga je zdramil glas Ligije, ki
mu je rekel:

»Vse mesto je, kakor bi bilo v ognju...«

Solnce tega dne je zares čudno zahajalo. Nje¬
gova ogromna plošča se je že za polovico skrila za
janikulski grič in vse obnebje je pokrivala rudasta
zarja. Na desno so videli orjaško obzidje Velikega
cirka, nad njim so se dvigale palače na Palatinu, in
uprav pred njimi za forom Boariumom in Velebrumom
se  je razgrinjal grič Kapitol z Jupiterjevim templom.
Obzidje, stolpi in templi so se nekako kopali v blesku
°ue zlato-rudaste zarje. V daljavi vidni deli reke so
bili tudi popolnoma rudasti, kakor bi se ondi preta¬
kala sama kri, in čimbolj je solnce zapadalo za jani¬
kulski grič, tem bolj je njega svetloba postajala rudeča,
ki se je širila in širila, dokler ni zalila vseh sedmerih
Vr hov, s katerih se je stakala po vsej okolici.

»Vse mesto je kakor v ognju,« je ponovila Ligija.

Peter si je zakril z rokami oči ter rekel:

»Jeza božja počiva nad njim.«

, . XV.

a _ ci J LigiP :

: , fouženj Flegon, po katerem ti pošljem to pismo,
knstijan ter jeden teh, ki zadobe svobodo iz tvojih
n  v’ m ?ja najdražja golobica. To je star služabnik
v  Se  hiše, in zato morem po njem poslati pismo p<>-
v  em zaupno in brez bojazni, da to pismo ne bi prišlo
„ / Vo J6 roke. Pišem ti iz Laurentuma, kjer smo se
ay ih radi silne vročine. Tu je imel Othon prekrasno

— 360  —

vilo, katero je o svojem času daroval Popeji, in ona
mu je ni vrnila, dasi se je ločila od njega. Ko po¬
mislim na vse one ženske, katere me sedaj obkoljujejo,
in na tebe, pa se mi zdi, da so iz Deukalijonovega
kamenja nastali različni ljudje, ti pa si nastala iz kri¬
stala. Čudim se ti in te ljubim z vso dušo tako, da
bi hotel govoriti samo o tebi, in kar siliti se moram,
da ti pišem o svojem potovanju in druge dvorske
novice. Cesar je bil tukaj Popejin gost, in ona mu je
pripravila sijajen sprejem. Ni pozvala sem mnogo
Augustijancev, toda jaz in Petronij sva bila med po¬
vabljenimi. Po obedu smo se vozili v zlatih ladjicah
po morju, katero je bilo popolnoma mirno, kakor
zaspano in tako plavo, kakoršne so, o boginja, tvoje
oči! Veslali smo sami, kar je očitno ugajalo Augusti,
da jo vozijo konzuli ali njih sinovi. Cesar, stoječ pri
krmilu, v škrlatasti togi, je prepeval slavospev morju,
kateri je zložil minulo noč ter mu z Diodorom p re ;
skrbel napev. Na drugih ladjicah so nas spremljali
sužnji iz Indije, ki znajo svirati na morskih školjkah,
in okrog nas so se pojavljali številni delfini, kakor hi
jih bila zares izvabila godba iz globeli Amfitride. A
jaz, ali veš, kaj sem vse delal ? Mislil sem na-te,
koprnel po tebi in bil bi rad vzel to morje, to vreme
in to godbo ter vse daroval tebi. Ali hočeš, da se
enkrat nastanimo nad morskim obrežjem, daleč ed
Rima, draga moja Augusta? Imam zemljišče v Sicilij 1 «
kjer je ves gozd mandeljevih dreves, ki cveto nahk
rožam ter stoje tako tesno pri morju, da se njih veje
dotičejo morske površine. Tam te hočem ljubiti m
poveličevati oni nauk, katerega me nauči Pavel, k? 1
sedaj mi je že znano, da on ne nasprotuje ljubezni in
sreči. Ali hočeš ?.. . Ker pa ne morem slišati odgovora
iz tvojih sladkih ust, pišem ti dalje, kaj se je b‘lo
dogodilo na ladiji. Obrežje je bilo kmalu ostalo daleč
za nami, in ko smo pred seboj zagledali jadra, je takoj
nastalo pričkanje, ali je to navadna ribiška ladija, a !
pa ona velika ladija iz Ostije. Jaz sem jo zagleda

— 361  —

prvi in Augusta je dejala, da mojim očem ni ničesar
skritega, ter spustivši urno na lice zavoj, me je vpra¬
šala, če bi jo spoznal tudi pod zavojem. Petronij ji
odgovori takoj, da za oblakom niti solnca ni moči
videti, toda ona je rekla kakor v šali, da tako bister
pogled bi mogla zaslepiti samo ljubezen, ter jela na¬
števati mi razne Augustijanke, izpraševaje me, katero
njih da ljubim. Odgovarjal sem ji popolnoma mirno,
in ona je proti koncu omenila tudi tvoje ime. Govo¬
reča o tebi, je znovič odgrnila zavoj ter me pozorno
in ob enem jezno pogledala. Zares sem hvaležen Pe-
troniju, ki je ob tem času zasuknil ladjico ter odvrnil
od mene njeno pozornost, kajti ako bi bil čul o tebi
kakšno zoperno ali smešno besedo, ne bil bi mogel
potlačiti svoje jeze in z veslom razbil bi glavo tej
zlobni in razuzdani ženski... Ali se še spominjaš, kar
s em ti pripovedoval pred svojim vhodom v Linovo
hišo o onem dogodku na obrežju Agripinega jezera ?
Petronij se boji za-me ter me je še danes rotil, naj
žalim Popejinega samoljubja. Toda Petronij me
več ne razume ter ne ve, da razun tebe zame na svetu
n > več razkošja, ni lepote, niti ljubezni, in da Popejo
samo preziram in mrzim. Ti si popolnoma spremenila
Mojo dušo do te mere, da bi se k svojemu prejšnjemu
življenju ne mogel več vrniti.. Toda ne boj se, da bi
tu doletelo kaj slabega. Popeja me ne ljubi, kajti
°na ni zmožna nikogar ljubiti, in njene želje izvirajo
samo iz jeze na cesarja, kateri je še vedno pod njenim
v plivom, in kateri jo nemara še ljubi, pa je vendar
yeč ne štedi ter ne skriva pred njo svoje nesramnosti
svojih zločinstev. Rečem pa ti še nekaj drugega,
har te mora povsem pomiriti. Peter mi je rekel pred
odhodom, naj se ne bojim cesarja, češ, da mi tu niti
las ne pade z glave in — jaz mu verjamem. Neki
glas mi pravi v duši, da vsaka njegova beseda se
®ora izpolniti, in ako je on blagoslovil najino ljubezen,
cla  niti cesar, niti vsa moč Hada, niti sama Usoda ne
Zm ore odtegniti mi tebe, o Ligija! Kadar mislim na

— 36-2  —

to, sem srečen, kakor da sem sam Nebo, katero jedino
je srečno in mirno. Toda tebe, kristijanko, nemara
žali to, kar ti govorim o Nebu in Usodi? V tem slu¬
čaju mi odpusti, ker grešim nehote. Krst me sicer še
ni prerodil, toda moje srce je enako prazni čaši, katero
ima Pavel iz Tarse napolniti z vašim sladkim naukom,
ki je tem slajši za-me, ker je to tvoja vera. A ti,
boginja, vpiši mi v zaslugo vsaj to, da sem iz te čaše
izlil vse to, kar jo je poprej napolnovalo, da sem
sedaj povsem podoben žejnemu človeku, ki stoji pred
čistim vrelcem. Naj torej najdem milost v tvojih očeh-
V Anciju hočem po dnevu in po noči poslušati
Pavla, ki je med mojimi ljudmi že prvi dan zadobil
tak vpliv, da ga obkoljujejo brez nehanja in da ga
ne smatrajo samo za čarovnika, marveč skoro za ne¬
kako nadzemeljsko bitje. Včeraj sem zapazil veselje
na njegovem obrazu, in ko sem ga vprašal, kaj dela,
m ' je pogovoril: ,Sejem*. Petronij ve, da je on med
mojimi ljudmi, kakor tudi Seneka, ki je čul o njem
od Gallona. Toda zvezde že blede, o Ligija, in jutranji
>lucifer‘ sveti čim dalje jasnejše. Kmalu tudi od zarje
zarudi morje, toda vse še spi okrog mene in samo
jaz mislim na-te, ker te ljubim. Pozdravljam te ob
enem z rano zoro, sponsa mea! <

XVI.

Vinicij Ligiji : . . y

»Ali si že bila, moja draga, kdaj z A ulovim'
Anciju? Ako nisi, se bom čutil srečnega, Če ti g a  ; p
mogel enkrat pokazati. Že od Laurenta so razstavljen
po obrežju same vile, druga za drugo, v Anciju same'
je nepregledna vrsta palač in stebričja, katerih ste
se zrkalijo v vodi, ako je lepo vreme. Tudi jaz
tukaj vilo nad samim morjem, in za njo sadnik '
oljk in cipres,Nn kadar pomislim, da bo ta vilaenk' c
tvoja, pa se mi zdi mramor dokaj svetlejši, vrto

— 363  —

dokaj bolj senčnati in. morje dokaj modrejše. O, Ligija,
kako krasno je življenje in kako sladka ljubezen!

Stari Meniklej, ki oskrbuje to vilo, je nasadil na
livadah pod mirtami cele kupe potočnic. Ko sem jih
zagledal, sem se spomnil Aulove hiše, vašega impluvija
in vašega vrta, v katerem sem sedel poleg tebe. Tudi
tebe bodo te potočnice spominjale na tvojo rojstno
hišo, in radi tega sem gotov, da se ti prikupi Ancij
in ta-le vila. Takoj po dohodu sva se dolgo razgo-
varjala s Pavlom pri obedu. Govorila sva o tebi, na
kar me je on začel poučevati, in jaz sem ga pozorno
poslušal. Rečem ti samo to, ko bi znal pisati tako,
kakor zna to Petronij, da bi ti še ne mogel opisati
v sega, kar sem občutil v svojem umu in svoji duši.
Nisem se nadejal, da more biti na svetu taka sreča,
taka lepota in tak mir, ki ga ljudje ne poznajo. Toda
vse to si prihranim za razgovor s teboj, ko bom v
prvem prostem času mogel pohiteti v Rim. Povej mi,
kako more zemlja ob e em nositi takšne ljudi, kakor
so apostol Peter, Pavel iz Tarse in cesar? Vprašam
te  to radi tega, ker sem onega večera, ko sem po¬
slušal Pavla, prebil pri Neronu; ali pa veš, kaj sem
čul tamkaj ? Najpoprej je sam cesar čital svojo pesem
0  propadu Troje, na to pa je začel tožiti, da še nikdar
pi videl gorečega mesta. Zavidal je Prijama ter ga
■nienoval srečnega človeka, da je videl propast in
Požar svojega rojstnega mesta. Na to mu je rekel
iigelin : »Reči, božanstveni cesar, samo jedno besedo,
Pa jaz prvi vzamem bakljo, in ko napoči noč, zapalim
Ancij um.« Toda cesar mu je dejal, da je bedak. »Kam
! la j grem takrat — mu je dejal — srkat morski zrak
jo čuvat svoj glas, s katerim so me obdarili bogovi
111  kateri, kakor pravijo, moram čuvati v blagor člo¬
veštva ?

Ali mi mar ne škoduje samo Rim, mar radi
zadušljivih izparov iz Subure in Eskvilina ne dobim
kašlja in mar bi požgani Rim ne ponudil stokrat
krasnejšega in tragičnejšega pogleda nego Ancij ?

— 364  —

Sedaj so jeli vsi govoriti o tem, kako neizrečeno
tragedijo bi kazala slika takega mesta, ki si je podjarmilo
ves svet, spremenjenega v kup sivkastega pepela. Cesar
je dejal, da bi potem njegove pesmi nadkrilile pesmi
Homerjeve ; na to pa je jel praviti, kako bi znovič
postavil mesto in kako bi se potomstvo moralo čuditi
temu njegovemu delu, pred katerim bi se kar raz-
prašila vsa druga človeška dela. In pijani gostje so
jeli takoj govoriti: »Učini to, učini!« On pa jim je
odgovoril: »Moral bi imeti zvestejše in udanejše pri¬
jatelje.« Priznavam ti, da sem bil zelo vznemirjen, ko
sem vse to slišal, ker ti, carissima, stanuješ v Rimu.
Sedaj pa se celo sam smejem nad to bojaznijo ter si
mislim, da bi si cesar in Augustijanci, kakor so tudi
bedasti, ne drznili izvesti podobne neumnosti, toda
glej, kako se človek boji za svojo ljubezen, vendar
bi mi bilo dokaj ljubše, ko bi Linova hiša ne stala v
ozkem zakotju za Tibero, kjer stanujejo sami delavci,
na katere bi se v takem slučaju ne oziralo. Kar se mene
tiče, bi niti palatinske palače ne smatral za te pri"
merne, a vendar bi hotel, da bi ne pogrešala nobene
onih ugodnostij, na katere si privajena od mladosti.
Vrni se v Aulovo hišo, moja Ligija ! Jaz sem dolgo
in dolgo premišljeval o tem. Ko bpbil cesar v Rimu,
utegnila bi zares dospeti novica o tvoji vrnitvi p°
sužnjih na Palatin, obrniti na Tebe pozornost in vzbu¬
diti prognanstvo radi tega, ker si se drznila, ravnati
proti cesarjevi volji. Toda on ostane dolgo v Anciju
in predno se vrne, nehajo tudi sužnji že govoriti o
tem. Lin in Uršo lahko odideta s teboj. V ostalem p a
gojim nadejo, da pojdeš ti, moja boginja, še mnogo
poprej nego zagleda cesar Palatin, stanovat v svojo
hišo na Karinah. Blagoslovljen bodi dan, ura in nn-
nuta, kadar prestopiš moj prag, in ako to učini Kristus,
katerega se učim spoznavati, pa naj bo blagoslovljen 0
Njegovo ime! Služiti mu hočem in dati zanj svoje
življenje in svojo kri. Napačno sem povedal: službi
mu hočeva oba, dokler se nama ne pretrga nit živ*
ljenja. Ljubim in pozdravljam te z vso dušo.«

— 365

XVII.

Uršo je zajemal vodo iz vodnjaka ter vlekel vrv
z dvojnato amforo in pri tem popeval neko ligijsko
pesem ter z veselimi očmi gledal Ligijo in Vinicija,
ki sta stala sredi cipres na Linovem vrtu kakor dva
kipa. Niti najmanjši vetrič ni prepihaval njune obleke.
Na zemljo se je razgrinjal zlat in bajni somrak, ona
dva pa sta se razgovarjala v večerni tišini, držeča se
za roke.

»Ali te ne doleti kaka nezgoda, Marko, da si brez
cesarjeve vednosti zapustil Ancij ?« ga vpraša Ligija.

»Ne, moja draga,« odvrne Vinicij. »Cesarje rekel,
da se hoče za dva dni zapreti s Terpnosom, da uglas¬
bita njegove nove pesmi. On to večkrat stori in takrat
se ne briga za ničesar. Sicer pa, kaj je meni mar
cesar, kadar sem pri tebi ? Kar sahnel sem že od
koprnenja, in v poslednjih nočeh me je zapustil spanec,
'»asih, ko sem od utrujenosti zadremal, sem se nakrat
s Pfebudil s čudnimi občutki, da ti preti neka nevar-
j'ost ; časih se mi je sanjalo, da so mi pokradli konje,
ki bi me imeli prinesti iz Ancija v Rim in na katerih
Prepotujem to pot urneje nego vsak cesarjev glasnik,
p nisem mogel vzdržati dalje brez tebe. Preveč te
Jubim, predraga, moja najdražja !«

»Vedela sem, da prideš. Uršo je na mojo prošnjo
dvakrat stekel na Karine ter vprašal po tebi v tvoji
"'ši. Lin se mi je smejal in Uršo prav tako.«

In v resnici se je videlo, da ga je pričakovala,
' a jti na sebi ni imela več svoje preproste obleke,
jdarveč mehko, belo štolo, iz katere je kukala njena
e mna glavica kakor zvonček iz snega. Nekoliko ru-
Ca stih anemonk je dičilo njene lase.

, Vinicij ji poljubi i’oko, na to pa sedeta oba na
pffienito klop sredi divje brajde in objemši se z
°kama molče ogledujeta večerno zarjo, katere blesk
” 3 e  odbijal v njunih očeh.

— 366  —

Car večerne tišine ju je objel.

»Kako je tu tiho, kako krasen je svet,« reče
Vinicij z zamolklim glasom. »Bliža se kaj čarobna
noč. Čutim se srečnega, kakor še nisem bil nikdar
doslej v življenju. Povej mi, Ligija, kaj je to? Nikdar
si nisem mislil, da bi mogla biti na svetu taka lju¬
bezen. Mislil sem si, da je s mo ogenj v krvi in po¬
hlepna strast, sedaj pa vidim, da človek more ljubiti
z vsako kapljo krvi, z vsakim dihom ter zmerom čutiti
tako sladek mir, kakor bi mu že upokojila dušo Sen
in Smrt. To je za-me nekaj novega. Ogledujem mir
drevja, in zdi se mi, da ga čutim tudi v sebi. Sedaj še
le razumem, da je na svetu sreča, katere ljudje doslej
niso poznali. Sedaj še le razumem, čemu sta bili ti > n
Pomponija Grecina zmerom tako zadovoljni... D®'
Ta mir daje Kristus .. .«

Ona položi v tem hipu svojo zalo ličice na nje¬
govo ramo ter reče :

»Moj dragi Marko!«

Dalje ni mogla govoriti. Radost, hvaležnost m
zagotovilo, da še le sedaj ga more svobodno ljubiti,
so ji odvzele glas ter napolnile njene oči s solzami
ganutja. Vinicij objame drobno njeno telo, stiska ga
k sebi ter reče :

»Ligija! naj bo blagoslovljen oni trenutek, '
katerem sem prvikrat zaslišal Njegovo ime.«

A ona mu je odgovorila tiho:

»Ljubim te, moj Marko!«

Znovič sta umolknila oba; niti jedna beseda se
jima ni mogla izviti iz prs. Na cipresah je ugasnila
poslednja solnčna zarja in vrt se je jel zalivati s
srebrom od mesečne svetlobe.

Vinicij je spregovoril čez nekaj časa :

. »Jaz. vem ... Komaj sem vstopil, komaj sem P°
ljubil tvoje roke, čital sem ti v tvojih očeh vprašanje,
ali že razumevam oni božji nauk, katerega ti spe
znavaš, ali sem že krščen ? Ne, krščen še nisem, nll j
ali pa veš, moja draga, zakaj ne ? Za to, ker mi je P ave

— 367  —

dejal: »Jaz sem te prepričal, da je Bog prišel na svet
ter se dal razpeti na križ, da je odrešil svet, toda naj
te z vrelcem milosti oblije Peter, ki je prvi položil
na-te roke in te prvi blagoslovil.« A jaz tudi hočem,
da ti, moja najdražja, vidiš moj krst in da mi bo
kumica Pomponija. Radi tega nisem še krščen doslej,
dasi verujem v Odrešenika in v sladek njegov nauk.
Kako naj ne bi veroval, da je Kristus prišel na svet,
ko pa to pravi Peter, ki je bil njegov učenec, in
Pavel, kateremu se je prikazal? Kako naj ne verujem,
da je Bog, ko je pa vstal od mrtvih? Saj so ga videli
tudi drugi v mestu, na jezeru in na gori, in to zgolj
taki ljudje, ki ne poznajo laži. Jaz sem to verjel že
od časa, ko sem v Ostrijanu poslušal Petra, kajti že
takrat sem rekel: na vsem svetu bi vsak drugi človek

lože lagal nego ta, ki pravi: »Videl sem!« Toda

vašega nauka sem se bal. Domišljeval sem si, da v
Njem ni modrosti, ni krasote, niti sreče. Sedaj pa, ko
ga poznam, kakšen človek bi bil, ako ne bi želel, naj
bi na svetu ne vladala resnica ne pa laž, ljubezen ne
Pa sovraštvo, dobrota ne pa zločinstvo, zvestoba ne
Pa nezvestoba, sočutje ne pa maščevanje ? Kdo bi
mogel biti tak, da bi si tega ne želel in ne hotel ? A

Vs e to uči vaš nauk. Tudi drugi si žele pravice, toda

samo vaš nauk dela človeško srce v resnici pravično.
^ pri tem jo še dela čisto, kakor je tvoje in Pom-
P°nijino, in zvesto, kakor je tvoje in Pomponijino.
®lep bi bil, ko bi tega ne videl. Ako pa je pri tem
Kristus Bog obljubil še večno življenje in srečo tako
neizmerno, kakoršno more dati samo Bog^ česa si
more človek želeti še več ? Ko bi vprašal Seneko,
čemu on hvali čednost, ako razbrdanost prinaša več
sreče, pa bi mi gotovo ne vedel odgovoriti ničesar
Pametnega. Toda jaz vem, čemu moram biti čednosten.
Kadi tega, ker čednost in ljubezen izvirata od Kri-
s hisa, in vsled tega, da takrat, kadar mi smrt zatisne
°či, najdem novo življenje, novo srečo, najdem, samega
Se be in tebe, moja najdražja ! Kako naj ne ljubim in

— 368  —

ne sprejmem nauka, ki ob enem napoveduje resnico
ter nadvlada smrt? Kdo ne bi stavil dobrega nad
hudo? Jaz sem si mislil, da ta nauk nasprotuje sreči,
med tem pa me je Pavel prepričal, da nam on ničesar
ne odvzame, marveč nam še daje. Vse to mi je komaj
moglo zravnati v glavi, toda čutim, da je temu tako,
ker še nisem bil nikdar tako srečen in bi ne mogel
biti srečen, ko bi se te bil polastil s silo in te imel v
svoji hiši.

Pekla si mi ravnokar : »Ljubim te!« in teh besed
bi ne dobil od tebe, ko bi te bila tudi silila vsa moč
Rima. O Ligija! Moja pamet mi veleva, da je ta nauk
zares božji in najboljši, srce to čuti in takima dvema
silama — kdo se naj vpre ?«

Ligija ga je poslušala, vprši vanj svoje modre
oči, ki so pri mesečni svitlobi bile podobne mistiškim
cvetkam ter isto tako rosne, kakor cvetke.

»Da, Marko! To je resnica!« reče mu ter nasloni
svojo glavo na njegovo ramo.

V tem trenutku sta se čutila oba zelo srečna,
ker sta čutila, da ju razun ljubezni druži še neka
druga sladka in nerazrušljiva moč, radi katere j®
njuna ljubezen postala čvrsta in nespremenljiva tako,
da je ničesar ne more ugonobiti, niti sama smrt. Njuno
srce je prešinjalo zagotovilo, da se ne nehata nikdar
ljubiti, da ne nehata nikdar pripadati drug drugemu.
Radi tega je njuno dušo prevzemal neki neizrek¬
ljivi mir.

Vinici j je razun tega še čutil, da je to ne samo
povsem čista, nego tudi povsem nova ljubezen, kakoršu e
še doslej svet ni imel, niti poznal. Ž njo se je v nje¬
govem srcu strinjalo vse: Ligija, Kristusov nauk,
svetloba meseca, spavajoča tišina v cipresah, čarobna
noč in ves svet se mu je zdel napolnen ž njo.

čez nekaj časa ji je dejal z zamolklim in tresočim
se glasom :

— 369

»Ti boš duša moje duše ter mi boš na vsem svetu
najdražja. Enako nama bosta utripali srci, ob enem
hočeva moliti in biti hvaležna Kristusu.

O moja predraga ! Kaj si moreva misliti boljšega
nego to, da tu sproveva skupno življenje pred Bogom,
kadar pa naju zaloti smrt, da se najine oči kakor po
prijetnem snu znovič odpro k novi svetlobi, čudim se
samo temu, da tega poprej nisem razumel. Ali pa veš,
kaj se mi zdi sedaj ?

Zdi se mi, da temii nauku se nihče se more
ustavljati, čez dve ali tri sto let ga sprejme ves svet;
ljudje pozabijo na Jupitra in ne bo več drugih bogov
uego samo Kristus, ne bo drugih templov nego samo
krščanski. Kdo bi si vendar ne želel sreče ? Ah slišal
sem razgovor Pavla s Petronijem, in veš li, kaj je
rekel Petronij pri koncu ? »To ni za-me !« mu je dejal,
toda ničesar drugega mu ni vedel odgovoriti.

»Ponovi mi Pavlove besede,« reče mu Ligija.

»Bilo je to v moji hiši neki večer. Petronij je
jel šaljivo govoriti, kakor je on že navajen, in Pavel
mi1  je dejal: »Kako moreš, modri Petronij, zanikati
to, da je Kristus vstal od mrtvih, ko še takrat nisi
P*1 na svetu? Peter in Janez sta ga videla, pa tudi
]uz sem ga videl na potu v Damask. Najprvo naj
tv °ja modrost dokaže, da lažemo, in še le potem moreš
zanikati naše pričevanje.« Toda Petronij je odgovoril,
ua ni namenjen, pričkati se, ker veruje, da na svetu
Se  dogaja marsikaj nerazumljivega, kar pa vendar
'ouodostojni ljudje potrjujejo. Pri tem pa je vse kaj
drugega, iznajti kakega tujezemskega Boga, in zopet
ka j drugega, sprejeti njegov nauk. »Nočem — je dejal
slišati o ničemur, kar bi mi moglo skaziti življenje
ju pokvariti njega lepoto. Ne vem sicer, ali so naši
lm?vi P r avi, toda dobri so in veselo ter ugodno
anko živimo pri njih.« ,

, Pavel mu je odgovoril: »Ti zametuješ nauk lju-
,. ez ni, pravičnosti in milosrdja iz bojazni pred skrbmi
'Uvljenja, toda pomisli vendar, Petronij, ali je vaše

24

— 370  -

življenje zares brez skrbi ? Niti ti, gospod, niti nihče
iz najbogatejših, ko zaspi zvečer, ne ve, če ga mar
jutri že ne pričakuje obsodba k smrti. Toda povej
sedaj, ko bi cesar spoznaval ta nauk, ki zapoveduje
ljubezen in pravičnost, ali bi tvoja sreča ne bila dokaj
zanesljivejša? Ti se bojiš za svoje veselje, ali pa ti
bi mar življenje takrat ne bilo dokaj veselejše? Kar
pa se tiče lepote in ugodnosti življenja, ako ste po¬
zidali toliko krasnih templov in kipov na čast zlobnih,
krivih in osvetljivih bogov, čemu bi jih ne pozidali
tudi na čast jedinega Boga ljubezni in resnice ? Ti
hvališ svojo usodo, ker si premožen in živiš • izobilju,
toda istotako bi utegnil biti reven in zapuščen, dasi
si potomec velike hiše, in gotovo bi se ti zdelo ugod¬
nejše na svetu, ko bi vsi ljudje spoznavali Kristusa.
V vašem mestu dajejo celo premožni roditelji svoje
otroke od hiše, ker se nočejo truditi z izrejo otrok,
in take otroke imenujete ,alumne‘. Tudi ti, gospod, bi
lahko bil tak alumen. Toda ko bi tvoji stariši živeli
po naši veri, bi se to ne moglo pripetiti. In kadar bi,
doživevši moška leta, vzel v zakon ljubljeno ženo,
gotovo bi si želel, naj ti ostane zvesta do smrti. A
med tem, glej, kaj se godi pri vas, koliko imate tu
sramote, nezvestobe in brezsramnosti! Da, vi se čudite,
ako je še kaka ženska, katero imenujete univira. Toda
jaz ti pravim, da one, ki bodo nosile Kristusa v srcu.
ne bodo nezveste možem, kakor tudi krščanski možje
ohranijo zvestobo ženam. Toda vi ne morete zaupat)
svojim vladarjem, niti svojim očetom, niti ženam, nih
otrokom, niti služabnikom. Pred nami se trese vee
svet, vi pa trepetate pred svojimi sužnji, ker veste,
da lahko vsako uro pričnejo proti vam strašen boj,
kakor se je že enkrat pripetilo. Ti si bogat, toda i> e
veš, če ti že jutri ne pobero tvojega bogastva; ti - 1
mlad, pa ne veš, če ti mar jutri že ne bo treba umreta
li ljubiš, toda nemara že preži na-te izdajstvo; i ,na: ;
ra< J~ v ^ e  * n  toda že jutri moreš biti proguan '

puščavo Pandatarijo; imaš tisoč služabnikov, toda

— 371  —

jutri ti služabniki morejo preliti tvojo kri. In ako je
temu tako, kako moreš biti miren, vesel in srečen?
Jaz pa oznanujem ter učim nauk, ki zapoveduje vla¬
darjem, naj ljubijo svoje podložnike, in gospodarjem,
da naj bodo dobri do svojih sužnjev, a sužnjem, naj
ubogajo svoje gospodarje, ter vsem, naj bodo pravični
in usmiljeni, in za to jim obetam srečo, neskončno
kakor morje.

Kako torej moreš reči, Petronij, da ta nauk kazi
življenje, ko ga nasprotno le zboljšuje, in ko bi bil
sam stokrat srečnejši in varnejši, ako bi on tako ob¬
segal ves svet, kakor ga obsega vaša rimska vlada.«

Tako je govoril Pavel, o Ligija, in Petronij mu
je rekel: »To ni za-me !« ter odšel z izgovorom, da je
truden. Pri odhodu je še rekel: »Stokrat ljubša mi je
m oja Eunika nego tvoj nauk, žid, toda s teboj se
nočem kosati v govorništvu.« — Toda jaz sem poslušal
njegove besede s celo dušo, in ko je govoril o naših
ženah, pa sem z vsem srcem poveličeval oni nauk,
Pod katerega vodstvom si ti odrastla, kakor zrastejo
v  pomladi lilije na bujni celini. In mislil sem si takrat:
zato je Popeja zapustila dva moža radi Nerona, radi
tega je Kalvija Krispinila, radi tega so Nigida in
skoro vse, kar jih poznam, razun jedine Pomponije,
težile z vero in prisegami, in samo ta jedina, samo ta
®oja ne odstopi, ne goljufa, ne pogasi ognjišča, ko
te me tudi goljufalo in zapustilo vse, v kar sem zaupal.

rekel sem si v duhu: S čim te hočem za to za¬
hvaliti, ako ne z ljubeznijo in spoštovanjem? Ali si
čutila, da sem se tam v Anciju neprestano razgovarjal
® teboj, kakor bi bila pri meni ? Ljubim te stokrat
J °lj zato, da si zbežala pred menoj iz cesarjeve
palače. Sedaj jo mrzim tudi jaz. Mrzim njeno razkošje
'a godbo ter hočem samo tebe jedino. Reci le jedno
■tesedo, pa zapustiva Rim ter se nastaniva nekje daleč.«

Ona, ne privzdignivši glave od njegovega ra-
teena, je dvignila zamišljeno svoje modre oči na po-
srebrnene veje ciprese ter odgovorila:

24 *

— 372  —

»Prav, Marko. Pisal si mi o Siciliji, kjer se hočejo
tudi Aulovi nastaniti na stare dni.«

Vinicij ji je radostno segel v besedo :

»Da, moja draga. Naša zemljišča niso daleč vsak¬
sebi.. Tam je čuden kraj, kjer je podnebje še milejše,
kjer so noči še ugodnejše od rimskih, razkošne in
svetle. Tam je doma samo življenje in sreča !«

Na to je pričel sanjariti o prihodnosti.

»Tam je moči pozabiti vse skrbi. V gajih med
oljkami se bova sprehajala ter počivala v njih hladu.
O, Ligija! Kakšno bo to življenje: ljubiti in tolažiti
se, ter ob enem zreti na morje in na nebo in ob enem
častiti sladkega Boga, skazovati na vse strani dobrote
v miru.«

Oba sta umolknila, zagledavši se v prihodnost.
On jo je čimdalje močneje stiskal k sebi, pri čemur
se mu je lesketal na roki v mesečni svetlobi vitežki
prstan. V tem oddelku mesta, kjer so stanovali sami
revni delavci, so že vsi spali, in ničesar ni dramilo
več nočne tišine.

»Ali dovoliš, da odidem k Pomponiji ?« ga vpraša
Ligija.

»Da, predraga. Pozovemo jo v našo hišo, ali p®
sama odideva k njej. Ako hočeš, vzameva s seboj
apostola Petra. On je že utrujen od starosti in dela.
Tudi Pavel nas bo obiskoval, da spreobrne Aula
Plaucija, in kakor vojaki snujejo svoje naselbine ' r
daljnih krajih, tako osnujemo tudi mi kristijansko
naselbino.«

»Ligija dvigne roko ter prijevši Vinicijevo h°® e
jo poljubiti, toda on ji reče povsem tiho, kakor bi s®
bal, preplašiti svojo srečo:

»Ne, Ligija, ne! Jaz te častim in obožujem: daj
ti meni roko.«

»Ljubim te.«

Vinicij poljubi njeno kakor jaz min belo roko,
nekoliko časa sta lahko poslušala, kako jima vtripaj 3
srci. \ zraku ni bilo čuti niti najmanjšega vetriča 13

ciprese so stale tiho in nepremično, kakor da tudi one
pridržujejo sapo v prsih.

Nakrat pa se je v tej tišini nepričakovano ogla¬
silo. Ligija je vsa strepetala, Vinicij pa je ostal ter
rekel:

»Levi rjovejo v svojih vivarijih.«

Oba sta poslušala. Prvemu rjovenju je odgovorilo
drugo, tretje, deseto, od vseh stranij. V mestu je bilo
časih po več tisoč levov, nastanjenih pri raznih arenah,
ki so po noči s svojimi debelimi glavami butali ob
železne kletke in s svojim rjovenjem oglašali svoje
koprnenje po puščavi in svobodi. Tako so jeli rjoveti
tudi sedaj, in oglašuje se v nočni tišini drug drugemu,
so napolnili z rjovenjem vse mesto. Bilo je v tem nekaj
nenavadno groznega, zato je tudi Ligija, kateri so
ti glasovi razprašili vse jasne slike v srečno prihod¬
nost, s strahom in grozo poslušala to rjovenje.

Toda Vinicij jo je objel z desnico ter rekel:

»Ne boj se, predraga. Igre so blizu, zato so vsi
vivariji polni divjih zverin.«

Nato stopita oba v Linovo hišo, spremljana ne¬
prestano z mogočnim rjovenjem divjih levov.

XVIII.

Med tem je Petronij v Anciju vsakega dne dosezal
novo zmago nad Augustijanci, ki so se ž njim borili
za  cesarjevo milost. Tigelin je popolnoma izgubil ves
svoj vpliv. V Rimu, kjer je bilo treba odstranjevati
jjudi, kj go g e  kazali, biti nevarni, pobirati njihovo
jnietje, izvrševati razne politične posle, prirejati igre,
so se odlikovale s svojim razkošjem in s svojim
Jjeukusom, ter naposled izpolnovati vsako cesarjevo
Zel jo, tu je bil Tigelin na vse pripravljen, in radi tega
? el o potreben. Toda v Anciju, sredi palač, ki so se
^'kalile v morju, je sprovajal cesar helensko življenje.

d ranega jutra do večera so se čitali stihi, rešeta¬
la se njih vsebina in oblika, vršila se zabava z

— 374  —

glasbo in gledališkimi igrami, skratka, delalo se je
vse to, s čemur se je zabaval in ponašal grški genij.
V taki priložnosti je moral Tigelina in vse druge
Augustijance daleč nadkriliti izobraženi in duhoviti
Petronij, ki jih je prekašal s svojim ukusom in s svojim
ostroumjem.

Cesar je iskal njegovo družbo, poslušal njegovo
mnenje, vprašal ga za svet, kadar je sam delal, ter
skazoval mu večje prijateljstvo nego kedaj poprej.
Vsi so si že mislili, da je konečno zmagal njegov
vpliv, da se je prijateljstvo med njim in cesarjem
vtrdilo tako, da se odslej več ne raztrga. Celo oni, ki
so tega znamenitega Epikurejca poprej prezirali, jeli
so ga sedaj obkoljevati ter tekmovati med seboj za
njegovo prijaznost. Mnogi so se radovali v svoji duši,
da je naposled dobil prevago človek, ki je dobro
vedel, kaj si ima o kom misliti, kateri je s skeptiškim
smehom poslušal prilizovanje svojih včerajšnjih so¬
vražnikov, pa radi svoje lenobe, ali radi svoje iz;
obrazbe, ni bil maščevanja željan ter svoje moči ni
uporabljal na škodo drugih. Napočili so trenutki, ko
bi bil lahko ugonobil celo samega Tigelina, toda on
ga je raj še izpostavil smehu ter se rogal njegovi su¬
rovosti in preprostosti. Senat v Rimu si je bil oddahnil,
ker že poldrugi mesec ni bila razglašena nobena
smrtna kazen. V Anciju in v mestu so si pripovedo¬
vali, kako sta živela razkošno cesar in njegov ljub¬
ljenec, a vendar je vsakomur bilo ljubše, da je cesar
bil tako razkošen, ne pa tako zverski, kakoršen je bu
pod Tigelinovimi rokami. Tigelin sam je čutil, da j®
njegovo stališče popolnoma omajano, ter je že mislil
na to, ali bi mar ne kazalo, popustiti borbo, zlasti ker
je cesar večkrat dejal, da se v vsem Rimu in na vse®
dvoru nahajata samo dva človeka, ki se povsem
razumeta, in ta dva da sta prava Helenca : on ' n
Petronij.

Osupljiva gibčnost Petronijeva je utrjevala lj u< |'
v prepričanju, da njegov vpliv potraja dalje od vseh

— 375  —

drugih. Nihče si ni mogel niti misliti, kako bi cesar
mogel prebiti brez njega, s kom bi se mogel razgo-
varjati o poeziji, godbi, dirkah, in komu bi pogledal
v oči, kadar bi se hotel prepričati, ali je zares dobro
to, kar je delal. Petronij v navadni svoji malomarnosti
ni pripisoval, kakor se je zdelo, temu svojemu stališču
nikake cene. Bil je malomaren, lenoben, bistroumen
in skeptičen kakor nekdaj, časih je delal na ljudi vtis
človeka, ki se smeje njim, sebi, cesarju in celemu
svetu. Časih si je drznil izreči grajo cesarju naravnost
v  oči, in ko so drugi že mislili, da je zabredel pre¬
daleč, ali da si pripravlja pogin, je znal grajo nakrat
tako zaobrniti, da mu je služila v prospeh. Mecl na¬
vzočimi pa je to vzbujalo prepričanje, da ni nikake
neprilike, iz katere bi se on ne izmotal zmagoslavno.
Enkrat, za teden dnij po Vinicijevi vrnitvi iz Rima,
je čital cesar v malem krogu svojih dvornikov od¬
lomek iz svoje Troje, in ko je končal ter so mu
navzoči z burnimi vsldiki izrazili priznanje, je od¬
govoril Petronij, katerega je cesar vprašal za sodbo
s  pogledom:

»Slabi stihi, ki so vredni, da se vržejo v ogenj.«

Navzočim so nehala vtripati srca vsled strahu,
kajti Nero še nikdar ni slišal take obsodbe; samo
'igelinu se je lice zasvetilo od veselja.

Vinicij je pobledel, misleč si, da Petronij, ki se
nikdar ni upijanil, je do dobrega pijan.

Nero pa ga vpraša s sladkim glasom, v katerem
Se  je vendarle razodevalo globoko ranjeno samoljubje :

»Kaj nahajaš v njih slabega?«

Petronij pristopi k njemu:

»Ne verjemi jim,« reče, pokazavši z roko navzoče,
ker oni ne znajo ničesar. Vprašaš me, kaj je slabega
v  tvojih stihih ? Ako hočeš izvedeti resnico, pa ti jo
Povem: Oni so dobri za Vergilija, dobri za Ovida,
( °bri celo za Homera, nikakor pa ne za-te.^ ii ne
Sm eš tako pisati. Ta požar, katerega popisuješ, nima
dovolj ognja, ta plamen dovolj ne greje. Ne poslušaj

— 376

Lukanovega prilizovanja. Njemu bi se za take stihe
priznala genijalnost, toda tebi ne. Ali pa veš, čemu?
Zato, ker si večji nego so oni. Komur so bogovi dali
to, kar so dali tebi, od tega se more zahtevati več.
Toda ti postajaš len. Po ,prandiju‘ rajše spiš nego
bi pilil svoje stihe. Ti moreš ustvariti delo, okakoršnem
še svet ni slišal, in radi tega ti pravim v lice : napiši
bolje !«

Vse to je govoril povsem malomarno, kakor bi
se smejal, in cesarju se od veselja napolne oči s sol¬
zami, ko je dejal:

»Bogovi so mi dali nekoliko talenta, toda pri tem
so mi dali še več, pravega poznavalca in prijatelja,
ki mi jedini zna povedati resnico v oči.«

Po teh besedah stegne svojo debelo, z rudastimi
dlakami pokrito roko proti zlatemu svečniku, vplenje-
nemu v Deltah, da bi sežgal stihe.

Toda Petronij mu jih je vzel, predno se je plamen
dotaknil papirja.

»Ne, ne!« zakliče. »To so slabi stihi, pa vendar-le
pripadajo človeštvu. Prepusti jih meni.«

»Dovoli mi, da ti jih pošljem v ovitku po svojem
izboru,« odvrne Nero ter ga objame.

Cez nekaj časa pa nadaljuje:

»Tako je, prav imaš. Moj požar Troje dovolj j ie
sveti, moj ogenj dovolj ne pali. Mislil sem, da zadošča,
ako sem enak Homerju. Jaz nisem dovolj drzen trn
ne poznam samega sebe, in to uprav je, kar me je
doslej oviralo. Ti si mi odprl oči. Ali pa veš, čemu j e
temu tako, kakor praviš ? Ako hoče kipar napravit'
kip boga ;  poišče si vzor, jaz pa nisem imel nobenega
vzora. Nisem videl še nikdar gorečega mesta, zato
tudi moj popis ni resničen.«

»Pravim ti, da človek mora biti velik umetnih'
pa on zna tudi to.«

Nero se zamisli; čez trenutek pa reče:

. . »Odgovori mi, Petronij, na jedno vprašanje: A 11
ti je žal, da je zgorela Troja?«

— 377

»Ali mije žal? Pri šepavem možu Venerinem, ni
mi žal. A povem ti zakaj. Troja bi ne bila zgorela, ko
bi Prometej ne bil ljudem podaril ognja, ko bi Grki
ne bili Prijamu napovedali vojne; ko bi ne bilo ognja,
bi Aischil ne bil napisal svojega Prometeja, takisto,
kakor bi brez vojne Homer ne bil napisal Ilijade.
Mene pa dokaj bolj veseli, da imamo Prometeja in
Ilijado, nego da bi se bilo ohranilo mesto, bržkone
umazano in nesnažno, v katerem bi sedel nekak pro¬
kurator ter te dolgočasil z obravnavami v mestnem
areopagu.«

»Temu se pravi pametno govoriti,« odvrne cesar.
»Poeziji in umetnosti je dovoljeno žrtvovati vse. Srečni
Ahajci, ki so dali Homeru snov k Ilijadi, in srečen
Prijam, ki je videl propad svoje domovine. A jaz?
Jaz še nisem videl gorečega mesta !«

Nastalo je molčanje, katero je naposled pretrgal
Tigelin.

»Saj sem ti že rekel, cesar,« reče, »zapovej, in
jaz zažgem Ancijum. Ali veš kaj ? Ako ti je žal za te
rile in palače, pa naročim, sežgati ladije v Ostiji, ali
Pa ti postavim na albanskem obrežju leseno mesto, v
katero sam vržeš ogenj. Ali hočeš?«

Toda Nero ga je pogledal prezirljivo.

»Jaz naj gledam goreče lesene stavbe? Tvoja
Pamet se je že popolnoma izjalovila, Tigelin ! Pri tem
Pa tudi vidim, da zelo slabo ceniš moj talent in mojo
ri'ojiko, ako si misliš, da bi nekaka druga žrtev bila
hi prevelika.«

Tigelin je bil v zadregi. Nero pa je dejal čez
henutek, kakor bi hotel spremeniti predmet razgovora:

_ »Leto se bliža... O, kakšen smrad se mora raz¬
klati sedaj po Rimu, a vendar bo treba vrniti se
‘Jekaj k letnim igram.«

Tigelin mu reče :

»Kadar odpraviš Augustijance, cesar, dovoli mi,
Prebiti za trenutek s teboj...«

— 378  —

Vinicij je za uro pozneje, vračaje se iz cesarjeve
vile, rekel Petroniju:

»Kar bal sem se za trenutek za-te. Mislil sem si,
da si se upijanil in da si zgubljen za zmerom. Po¬
misli, da igraš s smrtjo.«

»To je moja arena,« mu odvrne malomarno Pe-
tronij, in veseli me prepričanje, da sem na njej naj¬
boljši gladijator. Glej, kako se je to končalo. Moj
vpliv se je tega večera še povečal. On mi pošlje svoje
stihe v ovitku (hočeš li staviti z menoj ?), ki bo jako
dragocen in ob enem neukusen. Naročim svojemu zdrav¬
niku, naj spravi vanj svoja čistilna sredstva. Storil
sem to tudi za to, da Tigelin, videč, kako se to izvrši,
me bo hotel posnemati, in lahko si domišljam, kaj se
zgodi, kadar on to poskusi. Videti bo to tako, kakor
bi pirenejski medved hotel hoditi po vrvi. Smejal se
bom kakor Demokrit. Ako bi hotel, lahko bi preko-
talil Tigelina ter postal namesto njega pretorijanski
prefekt. Toda jaz sem prelen. Ljubše mi je tako življenje,
kakoršno sprovajam, naj sem tudi primoran, citati
cesarjeve stihe.«

»Kakšna gibčnost je to, ki zna grajo spremeniti
v pohvalo? Ali so oni stihi zares tako slabi? Jaz tega
ne razumem.«

»Niso slabši od drugih. Lukan ima v jed nem
prstu več talenta, pa tudi Rudečebradec ni brez njega-
On pa še vrhu tega ljubi poezijo in glasbo. čez dva
dni morava biti pri njem, da slišiva uglasbeno himno
v čast Afroditi, kojo namerava danes ali jutri do;
vršiti. Le malo nas je povabljenih: samo jaz, ti, Tm*]
Senecio in mladi Nerva. A zastran njegovih stihov
sem ti rekel nekoč, da jih rabim po jedi tako, kako'
rabi Vitelij pelikanovo pero, toda to ni resnica. Časih
so dovolj duhoviti. Besede Hekube so celo ganljive-;■
Ona se pritožuje o mukah pri porodu, in Nero J e
našel srečne izraze za to, najbrž radi tega, ker sam '
bolečinah rodi vsak svoj stih. Časih ga celo pomiluje®'

— 379

Pri Poluksu! Kakšna čudna mešanica je to ! Kaligula
je bil zmešan, pa vendar ni bil tak čudak.«

»A kdo ve, kam ga še privede ta znorelost?«
omeni Vinicij.

»Lahko mogoče, da se še pripeti kaj takega, vsled
česar se bodo ljudem še v poznih stoletjih ježili lasje
na glavi od groze. In uprav to tudi je, kar vzbuja
mojo radovednost, in dasi se dolgočasim nalik Jupitru
Amoskemu v puščavi, si vendar-le mislim, da pod
drugim cesarjem bi se še bolj dolgočasil Tvoj žid
Pavel je kaj zgovoren človek, to mu priznam, in ako
bodo podobni ljudje oznanovali oni nauk, pa morajo
biti naši bogovi pripravljeni na skorajšno selitev.
Resnica je, da bi bili mi vsi bolj varni, ako bi na
primer cesar bil kristijan. Toda tvoj prerok iz Tarse
ni pomislil, ko mi je navajal svoje dokaze, da je uprav
®eni draga ta nevarnost v mojem življenju. Kdor ne
'gna na kocke, on ne zaigra tega, kar ima, a ljudje
vendarle igrajo. V tem tiči nekako razkošje, neko po¬
zabljenje. Poznal sem sinove vitezov in senatorjev, ki
so prostovoljno postali gladijatori. Praviš, da se igram
z življenjem ; ako je temu tako, pa delam to za to,
ber me to veseli. Vaše kristijanske čednosti bi me le
dolgočasile uprav tako kakor Senekove razprave. Radi
^ e ga Pavlova zgovornost na-me ni imela nikakega
npliva. On bi moral vedeti, da taki ljudje, kakor sem
l az > ne sprejmejo tega nauka nikdar. A s teboj je
drugače! Tvoj značaj je tak, da moreš bodisi sovražiti
Kristijane, bodisi postati sam kristijan. Jaz priznavam,
imajo prav, pri tem pa se mi zdeha. Mi norimo
j er  rinemo v propast; nekaj nepoznanega nas čaka v
bodočnosti, nekaj se nam lomi pod nogami, pa vendar
bodemo znati umreti, in med tem se nočemo odreci
življenju in služiti smrti, dokler nas ona sama ne po-
6re - Življenje imamo radi življenja, ne pa radi tega

banka.«

»Pomilujem te, Petronij.«

— 380  —

»Ne pomiluj me bolj nego se jaz sam pomilujem.
Nekoč se med nami nisi počutil slabo, in vojskuje se
v Armeniji si koprnel po Rimu.«

»Tudi sedaj koprnim po Rimu.«

»Da, ker si se zaljubil v krščansko Vestalko, ki
stanuje za Tibero. Ne čudim se temu ter te niti ne
grajam radi tega. Čudim se dokaj bolj temu, da pri
tem nauku, o katerem trdiš, da je morje sreče, in pri
tej ljubezni, katera ima biti kmalu venčana, žalost ne
zibne s tvojega obraza. Pomponija Grecina je zmerom
otožna, pa tudi ti si se nehal smejati, odkar si postal
' kristijan. Ne prepričaš me, da prinaša ta nauk veselje.
Iz Rima si se vrnil še otožnejši. Ako se vi tako po
krščansko ljubite, pri svetlih kodrih Bahovih! ne
pojdem po vaših stopinjah.«

»To je nekaj drugega,« od vime Vinicij. »Jaz p®
ti prisežem ne pri svetlih kodrih Bahovih, marveč pri
duši svojega očeta, da v prejšnjem času nikdar nisem
čutil take sreče, kakor jo čutim sedaj. Toda dolgčas
me muči neprestano, in kar je še več, zdi se mi, ako
sem oddaljen od Ligije, da visi nad njo neka nesreča.
Ne vem kakšna, ne vem, odkod bi mogla priti, toda
slutim jo, kakor slutimo uimo.«

v  »čez. dva dni poskusim, pridobiti ti odpust, da
smeš^ oditi iz Ancija za toliko časa, za kolikor sam
hočeš. Popeja je mirnejša, in kolikor vem, od njene
strani ne grozi ničesar'tebi, niti Ligiji.«

»Še danes me je vprašala, kaj sem delal v Rim 11 ’
dasi sem odšel tje skrivoma.«

»Mogoče, da te je dala zasledovati. Sedaj pa i’°
morala računati z menoj.«

Vinicij je obstal ter rekel:

»Pavel mi je rekel, da nas Bog časih opomini 1 ’
pa vendar ne dovoljuje, verovati v slutnje. Ja z  " sL
tudi temu branim, toda ubraniti se ne morem. P
ti, kaj se je pripetilo, da mi bo lože pri srcu. Sede
sem z Ligijo v tako prijetni noči, kakor je nocojš® 8 ’

— 381  —

pa sva se razgovarjala o najinem bodočem življenju.
Ne morem ti povedati, kako sva bila mirna in srečna.
Tu pa so nakrat zarjoveli levi. To je sicer v Rimu
nekaj navadnega, vendar pa od tega časa nimam več
miru. Zdi se mi, da je bila v tem neka grožnja, neka
tajna napoved nesreče... Tebi je znano, da me strah
ne premaga tako lahko ; takrat pa se mi je zdelo, da
je groza napolnila vso temno noč. To je prišlo tako
čudno in tako iznenadoma, da mi še zmerom odmeva
v ušesih ter sem neprestano nemiren v svojem srcu,
kakor da Ligija potrebuje moje pomoči, da naj jo
ubranim nekaj strašnega, ubranim teh levov. Pridobi
mi dovoljenje, da odidem, ker sicer pojdem brez do¬
voljenja. Ne morem ostati tukaj, ponavljam ti, ne
morem!«

Petronij se je nasmehnil.

»Do tega še ni prišlo,« spregovori, »da bi sinove
konzularnih mož ali njihove žene metali levom v
arenah. Lahko vaju doleti vsaka druga smrt, samo
j 16  taka. Sicer pa, kdo ve, ali so to bili zares levi,
ker tudi germanski zubri grozno tulijo. Kar se mene
bče, se smejem slutnjam in usodi. Sinoči je bila jasna
poč, in videl sem padati zvezde kakor dež. Marsikomu
je neprijeten tak prizor, jaz pa sem si samo mislil:
a ko je med njimi tudi moja zvezda, pa mi vsaj ne bo
manjkalo spremljevalcev!«

.Na to je umolknil za trenutek in rekel po kratkem

Pomisleku:

»Sicer pa, vedi, ako je vaš Kristus vstal od
mrtvih, da nemara tudi vaju ubrani pred smrtjo.«

»Nemara,« odvrne Vinicij ter pogleda nebo, po-
Sl 'to z zvezdami.

XIX.

, Nero je igral in prepeval slavospev na čast ,V 1 a-
L ar  ke Cipra 1 , kateri je bil sam zložil in uglasbil.
,, e .§ a  dne mu glas ni nagajal in čutil je, da njegova
dadba ugaja navzočim. To mu je tolikanj vedrilo

— 382  —

dušo, da je bil v resnici navdušen. Pri koncu pa je
kar prebledel od tega ganutja. In to je bilo prvikrat
v njegovem življenju, da ni hotel poslušati hvale od
navzočih. Nekaj časa je sedel, držeč roke vprte ob
citre, na to pa je vstal ter rekel:

»Truden sem in moram iti na svež zrak. Uglasbite
mi med tem citre!«

Po teh besedah si je omotal vrat s svilnatim robcem.

»Vidva pojdeta z menoj,« reče, obrnivši se k
Petroniju in Vinici ju, ki sta sedela v kotu dvorane.
»Ti, Vinicij, podaj mi roko, Petronij pa bo govoril z
menoj o godbi.«

Na to odidejo na teraso pred palačo, potlakovano
z alabastrom ter posuto z žafranom.

»Tu človek svobodneje diše,« reče Nero. »Dušo
imam ganjeno in otožno, dasi vidim, da s to pesmijo,
katero sem vam zapel na poskušnjo, morem nastopiti
javno in da bo to sla vij e, kakoršnega še ni dosegel
noben Rimljan.«

»Lahko nastopiš bodisi tukaj, v Rimu ali v Ahaji-
Občudoval sem te z vsem srcem in razumom, o bo-
žanstveni !« odvrne Petronij.

»Vem. Ti si preveč len, da bi se silil k hvali-
Odkritosrčen si kakor Tulij Senecijo, samo da ti vec
razumeš nego on. Reci mi, kaj sodiš o godbi?«

»Ko poslušam pesem, ko ogledujem uprego, katero
vodiš v cirku, ali zali kip, ali lepi tempelj, ali diSn°
sliko, čutim, da mi ugaja to, kar vidim, in da biva j
moji navdušenosti vse to, kar nam te reči morejo dati.
Toda kadar čujem godbo, zlasti tvojo, pa se odpu '
pred menoj neprestano nova lepota in razkošje. Dirjaj 1 !
za glasovi, lovim jih, toda predno jih vjamem, pritekj!
zopet novi in novi, uprav kakor morski valovi,
prihajajo iz brezkončnosti. Zato ti pravim, da g°dj ) *
je kakor morje. Stojimo na jednem obrežju ter gjjj.
damo v daljavo, toda drugega obrežja nam ni 1111 )C
dogledati.«

»Oh, kako globok poznavalec si!« reče Nero.

— 383  —

Nekaj časa so hodili molče ter je samo žafran
šelestil pod njihovimi nogami.

»Izrazil si mojo misel,« spregovori naposled Nero,
»in zato pravim zmerom, da me v vsem Rimu ti
jedrni moreš razumeti. Tako je. Uprav to isto tudi jaz
sodim o godbi. Kadar sviram ali pojem, vidim take
reči, o katerih še nisem vedel, da so na svetu. Največ¬
krat jih ne znam niti imenovati ter ne morem jih pojmiti
s svojim razumom, marveč jih samo čutim. Cesar sem,
ves svet je moj ter premorem vse. Toda godba mi
odkriva nova kraljestva, nove gore, nova morja, novo
razkošje, kakoršnega še nisem poznal doslej, čutim bo¬
gove ter vidim Olimp. Nekak nenaraven veter veje
nad menoj ; gledam kakor v megli neko neizmernost,
tiho in tako jasno, kakor je izhod solnca. Ves vsemir
igra okrog' mene, in pravim ti (tu je Neronu strepetal
glas od pravega ganutja), da jaz cesar in bog čutim
s e v tem hipu majhnega kakor prah. Ali mi verjameš ?«

»Da. Samo veliki umetniki morejo čutiti, da so
Pred samo umetnostjo majhni.«

»Nocojšnja noč je noč odkritosrčnosti, torej odprem
Pred teboj dušo kakor prijatelju in povem ti še več.
Mar misliš, da sem slep ali brez razuma ? Mar misliš,
ea ne vem, da pišejo v Rimu po obzidju razne obreke
? meni, da me imenujejo ubijalca matere, ubijalca
z ene, da me smatrajo za spako in okrutnika radi tega,
ker je Tigelin pridobil od mene nekoliko obsodb k
s ©rti za svoje sovražnike ?

Da, moj dragi, smatrajo me za spako in jaz to
Ven a... Naprtili so mi tolikanj okrutnostij, da se res
Povprašujem časih, če sem zares okrutnik. Toda oni
t( j§ a  ne razumejo, da dela človeška časih morejo biti
okrutna, človek sam pa vendar-le ni okrutnik. Ah,
ni hče mi ne verjame in tudi ti, moj dragi, mi ne
! er jameš, da ob času, kadar godba giblje mojo dušo,
'."tim se tako dobrega kakor dete v zibelki. Prisegam
v 1 . Pri zvezdah, ki se lesketajo nad nami, da govorim
'isto resnico. Ljudem še ni znano, koliko dobrega

— 384

leži v tem srcu in kakšne zaklade jaz opažam v njem,
kadar mi godba odpira vrata do njih.«

Petronij ni niti najmanje dvomil o tem, da Nero
ne bi govoril resnice; znano mu je bilo, da godba res
more vzbujati razne plemenite naklonjenosti njegove
duše, zasute z gorami sebičnosti, razbrzdanosti in zlo¬
činov. Pa mu je dejal:

»Treba te je poznati tako dobro, kakor te poznam
jaz. Rim te nikdar ni znal dovolj oceniti.«

Cesar se opre krepkejše ob Vinicijevo ramo, kakor
bi bil hotel omahniti pod bremenom te krivice, ter reče:

»Tigelin mi je dejal, da si v senatu šepetajo na
ušesa, da Diodor in Terpnos lepše igrata na citrah
nego jaz. Odrekajo mi torej tudi to! Toda ti, ki zmerom
govoriš resnico, reci mi odkritosrčno: ali brenkata
ona lepše od mene, ali le tako dobro kakor jaz?«

»Nikakor ne. Ti igraš dokaj nežnejše, pa vendar
z večjo močjo. Ti si umetnik, ona dva pa sta samo
veščaka. Sicer pa, kdor prvič čuje n ju, ta razume
najbolje, kaj si ti.«

»Ako je tako, pa naj ostaneta živa. Gotovo si
nikdar ne domislita, kakšno uslugo si jima napravil
ta hip. Sicer pa, ko bi ju obsodil, moral bi dva druga
vzeti na njuno mesto.«

»A ljudje bi rekli naposled, da iz ljubezni do
godbe ugonobljaš v državi godbo. Ne ubijaj nikdar
umetnosti radi umetnosti, o božanstveni!«

»Kako si ti povsem drugačen od Tigelina,« -od'
govori Nero. »In glej, jaz sem umetnik v vsem. K®
pa godba pred menoj odpira prostore, o katerih ud 1
nisem slutil, pokrajine, v katerih ne vladam, razkošj 6
in srečo, katere nisem poznal — radi tega ne more®
sprovajati navadnega življenja. Glasba mi govori, da
biva nadnaravnost, in za to jo iščem z vso svojo
močjo, ki so mi jo dali bogovi v roke. časih se 1111
zdi, ako hočem doseči oni olimpijski svet, da mora®
nadkriliti človeško vsakdanjost v dobrem ali v hude®-
Znano mi je takisto, kako ljudje govore o meni, č eS ’

— 385  —

da sem zmešan in bedast. Toda jaz ne norim, marveč
samo iščem; ako pa norim, godi se to le zgolj vsled
dolgega časa in vsled nestrpljivosti, da tega, česar
iščem, ne morem najti. Jaz iščem, ali me razumeš, in
radi tega hočem biti večji nego navaden človek, kajti
le na ta način morem postati naj večji umetnik.«

Tu poniža glas, da ga Vinicij ne bi slišal, ter,
naslonivši usta k Petronijevemu ušesu, jame šepetati:

»Ali veš, da sem samo za to obsodil k smrti
mater in ženo ? S tem sem hotel doprinesti žrtev neki
nepoznani moči, kakoršne še ni doprinesel noben
človek. Mislil sem si, da se vsled tega dogodi nekaj
nenavadnega, da se odpro vrata, za katerimi za¬
gledam nekaj neznanega. Najsi bi to že bilo lepše ali
strašnejše nego si more misliti človeški um, samo da
j® le veliko in nenavadno... Toda niti ta žrtev ni
zadoščala. Da se odpro empirijska vrata, za to je
treba večje žrtve — naj se torej zgodi to, kar zahteva
usoda.«

»Kaj nameravaš učiniti?«

»Uvidiš to poprej nego si sam misliš. Med tem
P a  vedi, da sta dva Nerona. Jeden je tak, kakoršnega
Poznajo ljudje, drugi pa je umetnik, katerega poznaš
Sa nro ti, kateri, dasi nori kakor Bah, dela to samo
radi tega, ker ga duši vsakdanjost in praznota na-
'adnega življenja in kateri bi jo rad napolnil, ko bi
ju°ral to učiniti tudi z ognjem in železom... O, kako
,0  ta svet pust, kadar mene več ne bo !.. Nihče še
! e ga ne sluti, da, niti ti ne, dragi moj, kakšen sem
laz umetnik ! Toda uprav za to tudi trpim in ti govorim
odkritosrčno, da mi je duša časih tako otožna^ kakoi
e  piprese, ki stoje pred nami. Težavno je človeku
n °siti ob enem največje breme vlade in breme naj-
'ečjeg a  talenta.«

»čutim s teboj, o cesar, z vsem svojim srcem in
j 5  ©enoj vred tudi zemlja in morje, ne izvzemsi Vi-
1Cl ja> ki te obožuje v svoji duši.«

25

386  —

»On je bil meni vedno drag,« reče Nero, »dasi
služi Marsu, ne pa Muzam.«

»On služi pred vsem drugim Afroditi,« odvrne
Petronij.

In nakrat se odloči, da z jednim mahljajem po¬
maga svojemu nečaku ter ob enem odvrne od sebe
nevarnost, ki mu je pretila.

»Zaljubljen je kakor Trojilo v Kresido,« nadaljuje.
»Dovoli mu, gospod, da odide v Rim, ker drugače mi
kar vsahne. Ali veš, da se je ona ligijska zastavljenka,
katero si mu podaril, zopet našla in jo je Vinicij, od-
hajaje v Ancij, pustil pod varstvom nekega Lina?
Nisem ti omenjal tega, ko si zlagal svoj slavospev,
kar je najvažnejše izmed vsega drugega. Vinicij je
hotel, da bi ona bila njegova ljubica; ko pa seje
pokazalo, da je čednostna kakor Lukrecija, se je vanjo
zaljubil ter želi se ž njo oženiti. To je kraljeva hči,
torej odličnega rodu — on pa je pravi vojak: vzdiše,
sahne in ječi, ob enem pa čaka dovoljenja svojega
cesarja.«

»Cesar ne izbira žene svojim vojakom, čemu mu
je treba privoljenja?

»Rekel sem ti, gospod, da te obožuje.«

»Radi tega sme biti še bolj gotov, da mu to do-
.volim. Ona je zala deklica, samo preozka v bedri-'
Augusta Popeja se mi je pritoževala o njej, da ] e
urekla najino dete v vrtu na Palatinu.«

»Toda jaz sem dokazal Tigelinu, da bogovi niso
podložni nikakemu vplivu. Ali se spominjaš, božan¬
stvom, kako si se na to nasmejal in zaklical sam-
habet!«

»Spominjam se.«

Na to se obrne k Viniciju:

»Ali jo ljubiš tako, kakor trdi Petronij ?«

»Ljubim, gospodar,« odvrne Vinicij.

»Torej ti zapovem, da jutri odrineš v Rim, se ^
njo oženiš in da ne prideš pred me brez poročneg 1
prstana.«


387  —

»Hvala ti, gospodar, iz dna duše.«

»O, kako je prijetno, osrečevati ljudi,« reče cesar.
»Vse svoje življenje ne bi hotel delati ničesar drugega.«

»Skaži nama še jedno milost, božanstveni,« reče
Petronij, »ter izreci to svojo voljo pred Augusto.
Vinicij bi si ne drznil nikdar, oženiti se »z osebo, ki
ne ugaja Augusti; ti pa, gospod, lahko z jedno besedo
potolažiš njeno nejevoljo, ako izrečeš, da si to sam
zapovedal.«

»Prav,« odvrne cesar. »Tebi in Viniciju ne morem
odreči ničesar.«

Na to se vrne v vilo, ona dva pa sledita za njim
polna veselja, da se je to srečno izteklo. Vinicij se je
moral premagati, da ni objel Petronija okrog vratu,
kajti sedaj se mu je zdelo, da so odstranjene vse
ovire in vsa nevarnost.

V atriju pa sta mladi Nerva in Talij Senecio
zabavala Augusto s svojim razgovorom, Terpnos in
Diodor pa sta ubirala strune na citrah. Nero je vstopil,
sedel na stol, bogato vdelan z želvovino, ter pošepetal
nekaj na uho grškemu dečku in potem čakal.

Deček se takoj vrne z zlato škrinjico. Nero jo
odpre in, potegnivši iž nje navratnik iz velikih opalov,
reče :

»le dragotine so vredne današnjega večera.«

. »Lesketajo se kakor zarja,« spregovori Popeja,
n !l r a s '’ l e  navratnik njej namenjen. -Cesar se
e  {oliko časa poigra z dragocenimi kameni, naposled
ra reče :

, v mojem imenu oddaj ta navratnik mladi
p 0ro  . jici, s katero se moraš na mojo zapoved

j Lopeja obrne jezen in začuden pogled v cesarja

' ini c jj a  ter ga konečno upre v Petronija. Toda ta,

; {onjen malomarno čez naslonjač, pogladi z desno
Qbrp Lljnnko, kakor bi si hotel dobro zapomniti njeno

,. »Vinicij
kgijski kral

25 *

— 388  —.

Vinicij se med tem zahvali za dar, pa pristopi k
Petroniju, ter mu reče :

»S čem naj se ti zahvalim za vse to, kar si Storil
za-me danes?«

»Žrtvuj Evterpi par labudov,« odgovori mu Pe-
tronij, »hvali cesarjeve pesmi ter smejaj se vsem zlim
slutnjam. Nadejam se, da rjovenje levov ne bo več
vznemirjalo snu ni-tebi, niti tvoji ligijski liliji.«

»Ne,« odvrne Vinicij, »sedaj sem popolnoma
miren.«

»Naj vama bo sreča naklonjena ! Toda sedaj
pozor, kajti cesar je vzel znovič v roke liro. Pridrži
sapo, poslušaj ter prelivaj solze.«

Cesar je v resnici vzel liro v roke ter dvignil oči
kvišku. V dvorani je prenehal vsak razgovor in vsi so
sedeli nepremično kakor bi okameneli. Samo Terpnos
in Diodor, ki bi imela spremljati cesarja, sta kimala z
glavami, gledala cesarja, pričakujoča prvih glasov
njegove pesmi.

Na to se v preddvorju začujejo glasovi in koraki.
Cez malo časa se dvigne zagrinjalo in v dvorano stopi
cesarjev oproščenec Faon in za njim konzul Lekanij.

Nero naježi obrvi.

»Odpusti, božanstveni cesar,« reče z drhtečim
glasom Faon, »v Rimu je požar ! Večji del mesta j e
v plamenu!«

Na to novico vstanejo vsi s svojih sedežev. Nei'0
odloži liro ter reče :

»O, bogovi. Videl bom goreče mesto, da dovršil 11
Trojiko.«

Na to se je obrnil k Lekaniju:

»Ali dospem v mesto, da vidim požar, ako odide 111
takoj ?«

»Gospod,« odvrne konzul bled kakor stena, » lia ^
mestom se razprostira morje plamena. Dim duši P re ’
bivalce, ljudje omedlevajo, ali od obupa skačejo v
plamen .. . Rim gine, gospodar !«

Nastane tišina, katero pretrga Vinicij z vsklikoi 11.

— 389  -

»Vae misero mihi (gorje meni, siromaku)!«

In mladi človek, odloživši svojo togo, zdirja v
sami tuniki iz palače.

Nero dvigne roke k nebu ter zakliče :

»Gorje ti, slavno mesto Prijamovo!..«

XX.

Vinicij je imel komaj toliko časa, da je zapovedal
nekaterim svojim sužnjem, naj jezdijo za njim, potem
pa je odjezdil skokoma v temni noči skozi prazne
ulice Ancija proti Laurentu. Vsled strašne novice mu
je duša plula v nekaki omotici, v neki duševni po¬
trtosti, ni razločil dobro, kaj se prav godi ž njim,
marveč čutil je samo, da za njegovim hrbtom sedi na
konju nesreča, ki mu kliče na ušesa: »Rim gori!«, ki
se polaščuje tudi njega in konja ter ju tira v ogenj.
Položivši svojo odkrito glavo na konjski vrat, je jezdil
slepo naprej v sami tuniki, ne zmenivši se za sebe, ne
pazeč na zapreke, na katere je mogel naleteti. Sredi
tišine in mirne in zvezdnate noči zdela sta se jezdec
in konj, obsevana od mesečine, podobna nekaki po¬
šasti. Idumejski vranec, nategni vsi vrat ter pobesivši
ušesa, je dirjal kakor psica, puščaje za seboj temne
°iprese in bele vile, ki so stale med njimi. Konjski
topot ob trdo kamenje je zbudil tu pa tam pse, ki so
z  lajanjem pozdravili to čudno prikazen in potem jeli
tuliti, prestrašeni vsled njene naglice, dvignivši glave
Proti mesecu. Sužnji, ki so jahali za Vinicijem ter
tnaeli dokaj slabše konje, so kmalu daleč zaostali. On
Sai n pa, predirjavši nalik uimi skozi spavajoči Lau-
fentinn, je krenil proti Ardeji, kjer so, kakor tudi \
Ariciji, v Bovilah in Ustrinumu že od njegovega do-
mda v Ancijum čakali nanj pripravljeni konji, da je
mogel kolikor le mogoče v najkrajšem času prepotovati
Prostranstvo, ki ga je delilo od Rima.

Spomnivši se na to, je podil do skrajnih morij
Sv °jega konja. Za Ardejo se mu je zdelo, da se mu

— 390

vini nebo na severovshodni strani nekako rudasto.
Mogla je to biti tudi jutranja zarja, kajti bilo je že
pozno in ob tem času se je zgodaj danilo. Toda Vinicij
se ni mogel ubraniti kriku obupa in besnote, kajti
zdelo se mu je, da je to zarja požara. Spomnil se je
Lekanovih besed: »Vse mestu je v plamenu« in časih
čutil, da utegne v resnici znoreti, kajti izgubljal je
nado, da bi mogel ubraniti Ligijo, predno se vse mesto
ne spremeni v kup pepela. Njegove misli so bile še
urnejše nego njegov konj in drvite so pred njim nalik
jati črnih tic, obupne in otožne. Ni vedel sicer, kateri
del mesta je začel goreti, vendar pa si je domišljeval,
da oni del mesta za Tibero, kjer so stale same lesene
hiše, skladišča drv in stavbe, v katerih so prodajali
sužnje, je mogel najprvi postati žrtva plamena. V
Rimu je pogostoma nastal požar, in takrat je vsikdar
prišlo, do pobojev in plena, zlasti v onih delih mesta,
kjer so stanovali revni in barbarski ljudje; kaj seje
torej moglo vse goditi za Tibero, kjer je bilo gnezdo
druhali, zbrane ondi od vseh stranij sveta ?

Tu se Vinicij zares spomni Urša z njegovo nad;
človeško močjo, toda kaj je mogel učiniti človek, naj
si bi bil tudi orjak, proti ugonobljajoči moči ognja .J
Strah pred vstajo sužnjev je bila tudi mora, ki je že
mnogo let tlačila Rim. Govorilo se je, da na sto tisoč
teh 1 judij sanjari o Špartakovi dobi in da čakajo samo
ugodne prilike, da planejo nad svoje tlačitelje in nad
celo mesto. In ta trenutek je napočil. Nemara ondi '
mestu razun požara razgraja še klanje in boj. Nemara
so pretorijanci planili na mesto, kjer ubijajo ljudi na
cesarjevo zapoved ?

Lasje so mu nakrat od strahu stopili po koncu
na glavi. Spomnil se je vseh razgovorov o požar"
mesta, ki so se že nekaj časa sem s čudovito vstrajnostj"
slišali na cesarjevem dvoru ; spomnil se je Nerono' e
pritožbe, da mora opisovati goreče mesto, ne da
bil kedaj videl pravi požar, spomnil se prezirljiv®^
odgovora, ki ga je dal Tigelinu, ko se mu je ponudil

— 391  —

da sežge Ancij, ali umetno postavljeno leseno mesto,
spomnil konečno njegovih pritožb o Rimu in smradljivih
ulicah v Suburi. Da, cesar je dal sežgati mesto. Samo
on jedini si je mogel predrznih kaj takega, samo Ti-
gelin je mogel izvršiti to zapoved. Toda, ako gori
Rim na cesarjevo zapoved, kdo tu more biti porok,
da tu ne bodo morili ljudi tudi na cesarjevo zapoved?
Ta spak je bil sposoben za tako dejanje. Torej požar,
vstaja sužnjev in splošno klanje. Kakšen grozen kaos,
kakšno razgrajanje ugonobljajočih življev in zbesne-
losti človeške, a sredi tega vsega — Ligija!

Tarnanje Vinicija se je mešalo s hropenjem konja,
ki je moral, dirjaje proti Ariciji, iti neprestano na¬
vkreber ter je že izgubljal zadnje moči. Kdo jo iztrga
iz gorečega mesta in kdo jo reši? Tu se Vinicij sklone
svojemu konju povsem na vrat, prime se z rokami
za grive ter hoče od bolesti grizti konjski vrat. V tem
hipu pridrvi naproti kakor uima drugi jezdec, ki
obupno zakriči: »Rim propada !« in odjezdi dalje proti
Anciju. Vinicij začuje samo še besedo »Bogovi!« vse
drugo pa je zaglušil konjski topot. Toda ta beseda
ga zgane. Bogovi !.. Vinicij dvigne urno glavo, dvigne
roke k nebu, na katerem so se lesketale svetle zvezde
l er začne moliti: »Ne kličem na pomoč vas, katerih
templi gore, marveč Tebe. Ti sam si trpel! Ti jedini
s j usmiljen. Ti jedini razumeš človeško bolečino, li
si prišel na svet, da naučiš ljudi sočutja, daj, skaži
ga sedaj sam ! _

Ako si res tak, kakor trdita Peter in Pavel, resi
®i Ligijo! Vzemi jo na roke ter iznesi iz plamena!
k* a j mi jo in jaz ti dam svojo kri. Ako nočeš tega
storiti radi mene, pa stori to radi nje. Ona te ljubi
,n  zaupa v Te ! Obljubuješ življenje in srečo po smrti,
toda sreča je po smrti itak ne mine in ona še tudi
a°če umreti. Daj ji, da še živi. Vzemi jo na roke ter
°dnesi iz Rima. Ti to moreš, samo ako le hočeš...«

Tu preneha, ker je začutil, da bi se mu daljša
Molitev mogla spremeniti v grožnjo in se je bal, da

392  —

ne bi žalil Boga v trenutku, ko mu je bilo najbolj
treba Njegove ljubezni in milosrdja. Prestrašil se je
pri samem spominu na to ter jel znovič poditi svojega
konja, a to tembolj, ker se je bilo obzidje Aricije, ki
je ležala na sredi poti do Kima, že zasvetilo pred
njim v mesečni svetlobi. Kmalu na to je prijezdil do
Merkurjevega templa, ki je stal v gaju pred mestom.
Tu so se že videla znamenja nesreče; pred templom
je vladala velika gneča. Vinicij zagleda v preddvorju
in med stebričjem cele roje ljudi j, ki so si svetili z
bakljami ter se gnetli pod varstvo bogov. Cesta naprej
ni bila več tako prazna in pusta kakor za Ardejo.
Ljudje so hiteli v gaj po stranskih potih, pa tudi na
veliki cesti so stale cele tolpe ljudij, ki so se brzo
umikale urnemu jezdecu. Iz mesta se je zaslišal trušč
raznih glasov. Vinicij je prihrul v mesto kakor vihar
ter podrl in poteptal na poti nekoliko ljudij. Povsod
so ponavljali krik: »Rim gori! Mesto je v plamenu!
Bogovi, rešite Rim !«

Konj je obstal pred hišo, v kateri je imel Vinicij
dobiti drugega konja. Sužnji, kakor pričakujoči gospo¬
darjev prihod, so stali pred hišo ter urno poskočili;
da mu pripeljejo novega konja. Vinicij zapazi mali
oddelek, v katerem je bilo deset jezdecev pretorijancev,
ki so očividno nesli nove novice v Ancijum. Skoči k
njim ter jih vpraša :

»Kateri del mesta gori ?«

»Kdo si ti?« ga vpraša desetnik.

»Vinicij, vojaški tribun in Augustijanec! Odgo¬
varjaj !«

»Požar, gospod, je izbruhnil v prodajalnicah pokjž?
Velikega cirka. Ko so nas odposlali, bilo je že središče
mesta v ognju.«

»A oddelek za Tibero?*

»Tam doslej še ni gorelo, toda požar doseza z
nezdržljivo močjo neprestano nova dela. Ljudje ginej 0
vsled vročine in dima; vsaka rešitev je nemogoča.«

— 393  —

Med tem so privedli Viniciju novega konja. Mladi
tribun ga je zasedel ter odjezdil dalje.

Sedaj je odjezdil k Albanu, pustivši na desno
Albalongo in njeno čudovito jezero. Pot v Aricijo je
držala navkreber pod goro, ki je zakrivala vse obzorje,
kakor tudi Albano, ležečo na drugi njeni strani. Vi-
nicij je videl, da dospevši na vrh, zagleda ne samo
Bovilo in Ustrinum, kjer so ga čakali novi konji,
marveč tudi Rim, kajti za Albanom se je na obeh
straneh alpijske ceste razprostirala ravna in nizka
Kampanija, na kateri se je samo proti mestu dvigal
'dsok akvedukt, sicer pa ničesar ni zakrivalo obzorja.

»Raz grič zagledam plamen,« spregovori sam sebi.
In znovič začne poganjati konja.

. Toda še poprej, nego je dospel na vrh gore, za¬
čuti na licu popih vetra in ob enem smrad dima. Pa
tudi vrh gore se je začel zlatiti.

»To je ogenj !« pomisli Vinicij.

Noč pa je bledela, zarja se spreminjala v jutranji
svit in na vseh bližnjih gričih se je isto tako lesketala
rudasta zarja, ki je mogla takisto izvirati od požara,
kakor od vshajajočega solnca. Vinicij je dospel na
vrh gore in grozen prizor se je pojavil njegovim očem.

Vsa nižava je bila pokrita z dimom, ki je
tvoril velikanski oblak, ležeč tesno pri tleh; oblak, v
katerem ni bilo videti mesta z vodovodi, vilami in
prevesi in na robu vsega tega je na višini gorelo ob¬
širno mesto.

Požar pa vendar ni imel podobe ognjenega stolpa,
kakor se vidi takrat, kadar gori posamezna velika
stavba, marveč je bila ta dolga poteza podobna jutra¬
njemu svitu.

Nad to potezo so se dvigali ogromni valovi dima
P°nekje popolnoma črni, ponekje rudečkasti in krvavi,
m  ta dim se je krčil in zvijal kakor kača, ki se zvija
111  razteza. Valovi dima so časih pokrivali ves ogenj
?Prav kakor bi se bil pred njim razpenjal črni zid,
Ca sih pa ga je plamen osvetljeval od spodaj ter ga

— 394  —

lizal s svojim ognjenim jezikom. In dim ter ogenj sta
se raztezala od jednega kraja obzorja do drugega,
zapiraje ga tako, kakor ga časih zapre gosti gozd.
Sabinske gore se niso niti videle.

Viniciju se je zdelo na prvi pogled, da ne gon
samo mesto, marveč ves svet in da se nobeno živo
bitje ne more rešiti iz tega morja ognja in dima.

Veter je pihal čimdalje močneje od požara ter
nosil s seboj smrad in meglo, ki je jela zakrivati celo
bližnje predmete. Med tem se je zdanilo popolnoma
in solnce je osvetlilo vrhove, obkoljujoče albansko
jezero. Toda jasnozlati jutranji solnčni žarki so bili
vsled prevelike sopare nekako rudasti in medli. ViniciJ>
jahaje k Albani, je zagazil v čimdalje gostejši dmi.
Pa tudi mestece je bilo povsem v dimu. Vznemirjeni
meščan j e so pritekli na ulice ter s strahom mislili na
to, kako mora še le biti v Rimu, ko se že tu skoio
ni dalo dihati. .

Obup se je znovič polastil Vinicija in od strani
so se mu ježili lasje na glavi. Vendar pa je skiisa'
potolažiti se, kolikor je bilo mogoče. »Ni mogoče, P°
misli, da bi vse mesto nakrat gorelo. Veter piha °
severa ter žene dim samo na to stran. Na drugi strai
ga ni. Del mesta za Tibero, oddeljen z reko, je nemai
še ostal cel, in Uršo je na vsak način imel dovU
časa, da se je z Ligijo vred rešil skozi Janikj lls  ^
vrata. Isto tako tudi ni mogoče, da bi poginih
mestni prebivalci in da bi mesto, ki je vladalo
svetom, zibnilo povsem raz površje zemlje. Celo
onih mestih, ki zapadejo sovražniku v plen, kje'
enem gospodarita poboj in ogenj, ostane še zmej .
nekoliko ljudij živih, čemu bi torej morala P°8 U \ 0
uprav Ligija? Saj njo čuva Bog, ki je premagal c
samo smrt!« ' .

Tako premišljaje je jel znovič moliti in —ha*
je bil privajen — obljubovati Kristusu velike dai .
in žrtve. Prejezdil je Albano, kjer so skoro vsi bi' 1
sedeli na strehah in na drevesih, da so zrli na Jl

— 395  —

ter nekoliko pomiril svojo razburkano kri. Domislil si
je tudi, da Ligije ne čuva samo Uršo, marveč tudi
Lin in apostol Peter. Spomin na to mu vlije v srce
nove nadeje. Petra je smatral zmerom za neko ne¬
razumljivo in skoro nadnaravno bitje. Od onega časa,
ko ga je poslušal v Ostrijanu, je ostal v njegovi duši
čuden vtis, o katerem je v početku svojega bivanja v
Anciju pisal Ligiji, češ, »da vsaka beseda tega starca
je resnična, ali pa mora postati resnica.« Bližnje znanje,
katero je bil sklenil z apostolom za svoje bolezni, mu
jo še povečalo ta vtis, ki se je bil spremenil v ne-
omahljivo vero. Ako je Peter blagoslovil njegovo lju¬
bezen ter mu obljubil Ligi jo, pa Ligija ni mogla zginiti
v  plamenu.

Mesto more zgoreti, toda nobena iskra požara ne
Pade na njeno obleko. Vsled predebele noči, znorelega
jezdarenja in močnega ganutja se je jela Vinicija po¬
učevati neka čudna vnema, v kateri se mu je do¬
zdevalo vse mogoče. Peter prekriža plamen, odpre ga
1  jedno besedo, in oni prejdejo povsem varno skozi
®genj. Peter je poznal bodočnost ter je brezidvomno
? e  videl naprej ta požar in izpeljal iz mesta kristijane
‘ u  med njimi tudi Ligi jo, katero je ljubil kakor lastno
dete. ^ In čimdalje močnejša nadeja se je porajala v
Silicijevem srcu. Pomislil je, ako beže iz mesta, da
|m nemara najde v Bovilu, ali da jih sreča na po 1
Režeče iz mesta. Nemara se že čez malo časa pojavi
P 1  bij eno lice iz dima, ki se je razprostiral po \sej

^ a mpaniji.

, Tega se je mogel nadejati v tem večji men,
f er  je na poti srečaval čimdalje več ljudij, kateri, za-
Pustivši mesto, so se napotili proti albanskim g° rail b
, a  bi se ubranili ognja ter prišli iz diina.^ Ni se c 0 B P
0  Lstrina, ko je moral že jezdariti počasnejše, v<1 J
> bila že prenapolnena. Poleg peščev z bremeni
hrbtu, je srečaval tudi obložene konje m mule,
,n-° Ve ’ obložene z vsakovrstno prtljago, ter konecno
udl  nosilnice, v katerih so sužnji nesli premožnejše

— 396  —

meščane. Ustrin sam je bil prenapolnen z ubežniki iz
Rima, da je le s težavo mogel prodreti skozi. Na trgu
in pri stebričju poslopij (templov) so stali sami begunci.
Tu pa tam so jeli staviti šotore, ki bi imeli biti za¬
vetišča za cele rodbine, drugi pa so ostali pod milini
nebom, kričeči, kličoči na pomoč bogove ter prekli¬
njajoči svojo usodo. V splošnem šumu je bilo težavno
kaj poizvedeti. Ljudje, katere je nečesa vprašal, mu
bodisi niso odgovarjali, ali pa so ga pogledali s pre¬
strašenimi očmi ter rekli, da propada mesto in svet.
Iz Rima so dohajala neprestano nova krdela moških,
žensk in otrok, katera so še povečala tarnanje. Ne¬
kateri so v gneči obupno iskali osebe, katere so po¬
grešali. Drugi so se pretepali za prostore. Tolpe na
pol divjih pastirjev so pridrvile iz Kampanije v mesto,
hoteče pridobiti novic, ali pa tudi kaj ukrasti v tej
grozni gneči. Tu pa tam so krdela sužnjev raznih na-
rodnostij v družbi gladijatorjev jela pleniti hiše m
vile v mestu ter boriti se z vojaki, ki so branili p re '
bivalce.

Senator Junij, katerega je Vinicij našel pr e( j
gostilnico, obkoljenega od svojih sužnjev, mu je prvi
podal nekoliko temeljitejše poročilo o požaru. Ogenj
jev resnici izbruhnil pri Velikem cirku v mestu, ki
leži med Palatinom in gričem Caelija, toda razširil se
je z nepojmljivo naglico, tako, da je zavzel vse središče
mesta. Nikdar še, od časov Brenna, ni doletela mesto
taka grozna nesreča. »Cirk je ves zgorel, isto tako
tudi prodajalnice in hiše, ki ga obkoljujejo,« je rekel
Junij. »Aventin in Caelij sta v ognju. Plamen obko¬
ljuje Palatin ter je dospel že do Karine ...«

Pri teh besedah Junij, ki je imel na Karini krasno
palačo, polno umetniških izdelkov, katere je ljubih
nagrabi v pest nesnažnega prahu, posul si ž nji " 1
glavo, in jel bridko tarnati.

Toda Vinicij ga potrka po rami.

»Tudi moja hiša stoji na Karini,« reče, »ker p a
že vse propada, naj propade tudi ona!«

— 397  -

Med tem se spomni, da je Ligija nemara ubogala
njegov svet in preselila se k Aulovim, torej ga vpraša:

»A Vicus patricius?«

»Gori!« odvrne Junij.

»A za Tibero?«

Junij ga začuden pogleda.

»Kaj so meni mari oni za Tibero?« reče ter se z
obema rokama prime za bolečo glavo.

»Meni pa je več za oni del mesta, ki je za Ti¬
bero,« zakliče Vinicij, »nego za ves Rim!«

»Tjekaj dospeš samo skozi via Portuensis, kajti
poleg Aventina bi te zadušila sopara.. . Kako je za
Tibero? Ne vem. Ogenj tjekaj še ni mogel dospeti,
sicer pa je znano samo bogovom, če mar že ni tam
sedaj.«

Junij pomisli nekoliko, na to pa reče z zamolklim
glasom:

»Vem, da me ne izdaš, za to ti pa pravim, da to
ni navaden požar. Cirka ni smel nihče braniti... Sam
sem slišal to. Ko so jele goreti hiše naokrog, je za¬
klicalo na tisoče glasov : »Smrt onim, ki bodo gasili!«
Neki tuji ljudje drve po mestu ter mečejo v hiše pri¬
žgane baklje... Na vseh straneh se vznemirjajo ljudje
fen pravijo, da je mesto zažgano na zapoved. Ničesar
v eč ti ne rečem. Gorje mestu, gorje nam vsem in
®eni! Kaj se tam godi, tega človeški jezik ne more
Mraziti z besedami. Ljudje ginejo v ognju, ali pa se
®cjsebojno more v gneči... To je konec Rima .. .«

In znovič jame ponavljati:

»Gorje! Gorje mestu in nam!«

Vinicij znovič zasede konja ter zdirja dalje po
opijski cesti. Toda lože je bilo prebresti reko nego
P°speti naprej v gneči ljudij in vozov, ki so se valili
12  mesta.

, Mesto je ležalo sedaj pred Vinicijem kakor na
?/ a ni. Iz morja dima in ognja seje širila grozna vro-
? n a in človeško vpitje ni moglo prekričati sičanja in
Su ma plamena.

— 398  —

XXI.

čimbolj se je Vinicij bližal mestnemu obzidju,
tem jasneje mu je postalo, da je lože dospeti do Rima
nego na sredo mesta. Po apijski cesti skoro ni mogel
naprej radi prevelike množice ljudij. Hiša, polja, po¬
kopališča, vrtovi in templi, ki so se nahajali na obeh
straneh, so bili spremenjeni v pravcate tabore. V Mar¬
sovem templu, ki je stal tesno jaoleg Porta Apija, je
množica razbila vrata, da najde zavetje za naslednjo
noč. Na pokopališčih so begunci zasedli večje nagrob¬
nike ter se borili za nje do same krvi. V Ustrijanu se
je videl samo neznaten del tega, kar se je godilo pred
samim mestnim obzidjem. Tu se ni nikdo več oziral
na nekakšen ugled, na rodbinske vezi in na razliko
med stanovi. Tu si videl sužnje, ki so s palicami gro¬
zili meščanom. Tu so gladijatorji, pijani od vina, katero
so uplenili v Emporiju, združeni v tolpe, kriče drli
skozi množico ter gazili po onih, ki so padli, in jih
odirali.

Množica barbarov, zaprta v mestu, je utekla k
svojih zaporov. Požar in pogin mesta sta bila za njih
ob enem konec suženjstva in ura maščevanja. Ra^ 1
tega tudi, ko so meščanje, ki so v ognju zgubili vse
svoje premoženje, stegali v obupu roke k bogovom,
kličoči jih na pomoč, so oni od veselja tulili, zaletaval'
se  v množico, pulili ljudem obleko z života ter od;
našali mlajše ženske. Njim so se pridružili tudi on'
sužnji, ki so že dolgo služili v Rimu. Reveži niso
imeli na sebi ničesar razun volnenega pasu okrog
beder. Bili so to grozni ljudje, katerih po dnevu m
bilo videti na mestnih ulicah, o katerih je bilo komaj
znano, da stanujejo v Rimu. Med njimi so bili Azijatj 6 ’
Afrikanci, Grki, Tračanje, Germani, Britanci, ki
vreščali v vseh svojih jezikih, ki so kar noreli, lnislor'
si, da je napočil trenutek, v katerem si morejo J| a '
graditi dolga leta prebitega trpljenja. Sredi te človeško
gneče pa so se lesketale v dnevni svetlobi in z al l’

ognja čelade pretorijancev, pod katerih varstvo je
bežalo mirnejše prebivalstvo in kateri so na več mestih
morali z vso silo krotiti divje razbojnike. Vinicij je v
svojem življenju videl dokaj zajetih mest, toda nikjer
še njegove oči niso gledale tako groznega prizora, v
katerem bi se obup, solze, bolečine, tarnanje, divja
radost, znorelost, besnost in divjost pomešale v tako
neizmerni kaos. A nad vso to razbrzdano in omam¬
ljeno množico je razgrajal požar, gorelo naj večje mesto
na svetu, šireče nad njo svojo vročo sapo ter pokri¬
vajoče jo s tako gostim dimom, da niti neba ni bilo
videti.

Mladi tribun je dospel naposled z največjo muko
do apijskih vrat, izpostavljaje vsaki hip v nevarnost
svoje življenje; toda tu je zapazil, da skozi porta
Oapena ne bo mogel priti v mesto, a to ne radi pre¬
velike gnječe, marveč radi grozne vročine, ki je pri
teh vratih napolnovala ozračje. Vrhu tega še takrat
n ' bilo mosta pri porta Trigenia proti templu Bonae
beae, in kdor je hotel čez Tibero, je moral iti čez
Sulpicijev most, tu je moral obhoditi ves Aventin ter
Jti skozi oni del mesta, ki je bil že ves v plamenu.

pa nikakor ni bilo mogoče. Vinicij je spoznal, da
se mora vrniti proti Ustrinu, tam kreniti z apijske
ce ste, prestopiti na drugo obrežje reke pod mestom
tei’ dospeti na via Portuensis, ki je držala naravnost
do oddelka za Tibero. Ni pa to bilo lahko radi ne¬
prestano naraščajoče gnječe na apijski cesti. Bilo je
: re ba delati si pot bodisi celo z mečem. Vinicij pa ni
jfflel orožja, kajti iz Ancija je odšel tak, kakoršnega
l e  doletela novica o požaru v cesarjevi vili. Med tem
l e  zagledal pri Merkurjevem vodnjaku pretorijanskega
tenturijona, kateri je z nekoliko vojaki branil ljudem
' tempel, ter mu zapovedal, naj gre za njim. Ko je
tenturijon spoznal mladega tribuna in Augustijanca,
Se  ni smel protiviti povelju.

, Vinicij je sam prevzel poveljništvo nad tem od¬
mikom ter pozabivši za trenutek na Pavlov nauk o

— 400  —

ljubezni do bližnjega, je razganjal pred seboj množico
tako urno, da so mnogi bili celo ranjeni, ker se niso
umaknili dovolj urno.

Za njim je z glasnimi kletvami letela prava toča
kamenja, toda on se za to ni zmenil, trude se, da si
čim naj poprej naredi pot. Vendar pa je le z največjim
trudom prodiral naprej. Ljudje se niso hoteli umikati
vojakom s pota ter so glasno preklinjali cesarja in
pretorijance. Na nekem mestu je jela množica že na¬
ravnost groziti. Viniciju so doletavali na ušesa glasovi,
dolžeči Nerona, da je on dal sežgati mesto. Kar javno
so pretili s smrtjo njemu in Popeji. Vkliki: ,Sannio‘,
,hitrio‘, (bedak, komedijant) »morilec svoje matere b
so se razlegali naokrog. Videlo se je, da se je ta
grožnja mogla spremeniti v očitno vstajo, ki more iz¬
bruhniti vsaki hip, ko bi se le našel vodja. Med tem
se je množica čimdalje bolj upirala pretorijancem,
kateri niso mogli dosti urno naprej radi tega, ker je
bila skoro vsa pot zaježena s predmeti, katere so rešili
pred požarom. Tu si videl škrinje in sode z živežem,
razno posodo, pohišno orodje, zibelke, vozičke in ko¬
šare. Semtertje je prišlo celo do boja, vsekako pa so
pretorijanci lahko nadvladali neoboroženo tolpo.

Prekoračivši z največjo težavo latinsko, nunii;
cijsko, ardejsko, luvinijsko in ostijsko cesto, obkolivš}
vile, vrtove, pokopališča in temple, je dospel Vinicij
naposled do prostora, ki se je prepeljal čez Tibero.
Tam je bilo nekoliko jasnejše in manj dima. Od ubež¬
nikov, katerih se tudi tu ni manjkalo, je poizvedet
da so celo nekatere ulice za Tibero že' v ognju in da
se brez dvoma kmalu vnamejo tudi druge, ker so
videli ljudi, ki nalašč zažigajo ter ne puste gasiti;
kričeči, da se to godi na povelje. Mladi tribun j 1 )
sedaj niti trohice več dvomil, da je cesar v resnic*
zapovedal sežgati Rim, ter se mu je maščevanje, P°
katerem je vpila tolpa, zdelo povsem pravično in
služeno. Kaj hujšega bi bil mogel učiniti Mitridat, a/ 1
kateri iz najzlobnejših sovražnikov Rima ? Mera ] e

— 401  —

bila prenapolnena, znorelost cesarjeva pa taka, da se
poleg nje ni dalo več živeti. Vinicij je tudi verjel, da
je Neronu ura že odbila in da te razvaline, ki osta¬
nejo po mestu, morajo pokopati tega znorelega čudaka
ob enem z njegovimi zločini. Ko bi se dobil dovolj
pogumen mož, ki bi stopil na čelo razjarjene množice,
lahko bi se to zgodilo v nekoliko urah. Pri tem jamejo
drzne in maščevalne misli rojiti Viniciju po glavi. Kaj,
ko bi to učinil on ? Rod Vinicijev, ki je do posled¬
njega časa štel celo vrsto konzulov, je bil znan po
vsem Rimu. In množici je bilo treba samo imena. Saj
je že pri obsodbi v smrt štiri sto sužnjev Pedanija
Sekunda skoro prišlo do vstaje in domače vojne, in
kaj bi se bilo zgodilo še le danes glede na strašno
katastrofo, ki je presegala nemara vse, kar jih je do¬
živel Rim v dobi osmih stoletij. Kdor pozove k orožju
Kvirite (mislihsi je Vinicij), ta brez dvomno premaga
Nerona ter se sam obleče v škrlat. A čemu bi on tega
ne učinil ?

Bil je krepkejši, odločnejši in mlajši nego ostali
Augustijanci. .. Nero je imel zares na razpolago tri¬
deset legij, porazstavljenih na meji države, toda ali
s e mar te legije in njih poveljniki ne upro, ko začujejo
novico, da je pogorel Rim in vsa njegova svetišča. V
takem slučaju bi on, Vinicij, mogel postati cesar. Saj
so že šepetali med Augustijanci, da je neki čarovnik
napovedal škrlatasto obleko Othonu. Čemu naj bo on
zaostajal za njim ? Nemara bi mu k temu pomagal
celo Kristus s svojo božjo močjo, nemara je to Nje¬
gova volja? »Ko bi bilo tako,« pomisli v duhu Vinici],
*takrat bi se maščeval nad Neronom za Ligijino pro-
gnanstvo in za svoj nemir, osnoval bi vlado resnice
In  pravice, razširil bi Kristusov nauk od Eufrata do
®oglenega obrežja Britanije in ob enem bi oblekel v
skrlat Ligijo ter jo napravil za vladarko sveta.«

Toda te misli, ki so izbruhnile iz njegove glave
kakor iskre iz prižgane hiše, so tudi ugasnile tako
Urno kakor iskre. Pred vsem drugim je bilo treba

26

— 4oa —

rešiti Ligijo. Sedaj je zrl od blizu vso to grozo in
znovič ga je prevzel strah. Pred tem morjem ognja
in dima, pred to grozno istinitostjo je ono zaupanje,
s katerim je verjel, da apostel Peter ohrani Ligijo,
umrlo popolnoma v njegovem srcu. Obup se ga po¬
lasti v drugič, in dospevši do via Portuensis, ki drži
za Tibero, ni se še spametoval niti pri mestnih vratih,
pri katerih so mu ubežniki potrdili to, kar je že cul
poprej, da v tem oddelku mesta še ni razgrajal požar,
dasi je na nekaterih mestih ogenj bil prenešen že
čez reko.

Pa tudi ta del mesta za Tibero je bil poln dima
in bežečih tolp, skozi katere je bilo še težje prodreti,
ker so tu ljudje imeli več časa za iznašanje raznih
reči j. Velika cesta je bila ponekje popolnoma zamašena
in poleg Augustove Naumahije je stala velika množica
ljudi j.

Tesnejše ulice, v katerih se je nabral najgostejši
dim, so bile naravnost nepristopne. Na tisoče prebi¬
valcev je bežalo odtod. Vinicij je videl na poti strašne
prizore, čestokrat sta dva človeška toka, dospevša od
dveh nasprotnih stranij, trčila skupaj na tesnem p>’°'
štoru ter se jela gnesti in boriti med seboj. Ljudje so
se tolkli ter gazili drug po drugem. Udje rodbine
so se zgubili v grozni gneči; matere so obupno klicale
svoje otroke. Viniciju so se lasje ježili na glavi, ko je
pomislil, kaj vse se je moralo goditi bliže ognja.

Pri hrupu in trušču je bilo težavno nekaj vpra¬
šati ali razumeti klicanje. Vsaki hip so se preko reke
valili novi valovi dima, tako črni in težki, da so se
vlekli po zemlji, pokrivajoči hiše in ljudi in vse pred¬
mete nalik črni noči. Toda veter je razprašil ta dim-
in takrat je Vinicij mogel iti dalje proti ulici, v kateri
je stala Linova hiša. Vročina julijevega dneva, pove¬
čana s to grozno speklino, je postala naravnost u e '
znosljiva. Dim je grizel v oči, in v prsih je zmanjkal 0
sape. Tudi oni bivalci, kateri so se nadejali, °a
plamen ne prekorači reke, ter so doslej še ostali dom a ’

— 403  -

so jeli zapuščati hiše, in gneča je vsaki hip naraščala.
Pretorijanci, spremljajoči Vinicija, so zaostali v grozni
gneči. Potoma je bil nekdo s čakunom ranil Vinicije-
vega konja, kateri je jel radi tega rezgetati in odrekati
pokorščino svojemu gospodarju. Vrhu tega je množica
po bogati tuniki spoznala v njem Augustijanca, in od
vseh strani j so se jeli razlegati klici: »Smrt Neronu
in njegovim požigalcem !« Napočil je čas grozne ne¬
varnosti, kajti na stotine rok se je stegalo po Viniciju,
toda splašen konj ga je odnesel, pogazivši vsakega,
kdor mu je prišel na pot. Ob enem pa se je privalil
v ulico novi val črnega dima, ki ju zagrne v mrak.
Vinici j videč, da ne more dalje s konjem, skoči s konja
ter gre peš, stiskaje se k zidovju in časih čakaje, da
bežeče tolpe odrinejo naprej.

V duhu je govoril sam sebi, da je ves ta trud
zaman. Ligija že ni več mogla biti v mestu ; nemara
se je že med tem časom rešila z begom: lože je bilo
najti iglo na morskem obrežju nego najti koga v tem
kaosu. Vendar pa je hotel, bodisi tudi za ceno svojega
življenja, prodreti do Linove hiše. časih je obetal ter
si drgnil oči. Odtrgavši jeden škric svoje tunike, zakril
si je z njim nos in usta ter hitel dalje. Cim bolj se je
bližal k reki, tem bolj je naraščala speklina. Viniciju
je bilo znano, da je požar izbruhnil pri Velikem cirku,
Pn je iz početka mislil, da speklina prihaja od ondot,
nli od Foruma Boariuma in od Velabruma, ki sta bila
tam blizo ter sta že tudi morala biti v ognju. A med
tem je vročina postajala čimdalje neznosnejša. Neki
begunec, poslednji, kar jih je Vinicij srečal, starec,
ppirajoč se ob berglje, zakriči: »Ne bližaj se k Cesti-
jevemu mostu. Ves otok je v ognju.« Dalje ni smel
odlašati. Gorelo ni samo na otoku, marveč tudi za
Pibero brezdvomno na koncu ulice, v kateri je sta¬
novala Ligija. _ . .

Vinicij se vendar spomni, da je bil okoli Linove
hiše vrt, za katerim je bil proti Tiberi prilično velik
Prostor. Ta misel ga je potolažila. Ogenj se je moral

26 *

— 404  —

na praznem mestu ustaviti. V tej nadeji je dirjal dalje,
dasi mu je vsak popih vetra prinašal naproti ne samo
mnogo dima, marveč tudi na tisoče isker, ki so mogle
sežgati ulico na drugem koncu in mu tako onemogočiti
vrnitev.

Naposled je zagledal skozi gosti dim ciprese na
Linovem vrtu. Hiše, ki so stale za praznim prostorom,
so že gorele kakor skladišča drv, samo majhna Linova
,insula‘ je še stala nedotaknjena. Vinicij hvaležno po¬
gleda proti nebu, skoči k njej, dasi ga je že zrak sam
palil. Vrata so bila zaprta, toda on jih sune z nogo
ter stopi na vrt.

Na vrtu ni bilo žive; hiša se je zdela, da je
popolnoma prazna.

»Nemara so omedleli od dima in vročine,« pomisli
Vinicij ter začne klicati:

»Ligija! Ligija !«

Odgovori mu tišina. V tej tišini se je čulo samo
praskanje daljnega ognja.

Tu mu nakrat prileti na ušesa oni strašni gla s >
ki ga je že enkrat slišal na tem vrtu. Brezdvomno se
je bil na bližnjem otoku vnel vivarij, nahajajoč se ne
daleč od Eskulapovega templa ter so v njem razne
zverine, med njimi tudi levi, jele rjoveti od strahu. To
je bilo že v drugič, da je ob času, ko je bil ves za¬
topljen v misli na Ligijo, začul te grozne glasove, kot
grožnjo kake nesreče, kot slutnjo zlokobne bodočnosti.

Toda to je trajalo le malo časa, kajti še strašnejše
nego to tuljenje divjih zverin so bile misli na nekaj
drugega. Ligija se mu sicer ni oglasila na njegov klic>
toda lahko mogoče, da je ležala brez zavesti v sobi,
ko jo omedlela od silnega dima. Vinicij skoči v hišo.
V malem atriju je bilo prazno in temno od dima.
Iskaje z rokami vrata, ki so držala v kubikul, je za '
gledal brlečo se lučico v sobici; približavši se ji, za '
gleda larij, v katerem je namesto malika bil križ. Pon
tem križem je brlela lučica. V glavi mladega kateku*
mena se pojavi koj misel, da mu ta križ pošilja lu&

— 405  —

s katere pomočjo more najti Ligijo. Torej jo vzame
in jame iskati vhoda v kubikul. Našel ga je, dvignil
zaveso, posvetil z lučico ter se oziral naokrog.

Toda tudi tukaj ni bilo nikogar. Vinicij je bil
gotov, da je stal v Ligijinem kubikulu, kajti na steni
je visela njena obleka, na postelji je ležalo ,capitum‘,
to je tesna obleka, katero so nosile ženske na golem
telesu. Vinicij si pritisne to obleko k ustom ter na¬
daljuje iskanje. Hiša je bila majhna, torej je preiskal
kmalu vso celo do kleti. Toda nikjer ni našel žive
duše. Bilo je jasno in očitno, da so Ligija, Lin in Uršo
morali ob enem z drugimi bivalci tega dela mesta v
begu iskati rešitev pred požarom. »Treba jo je po¬
iskati med množico za mestnimi vrati,« pomisli si
Vinicij.

Ni se preveč čudil, da jih ni srečal na via Port-
uensis, ker so izza Tibere lahko odšli na nasprotno
stran v smeri proti vatikanskemu griču. V vsakem
slučaju so bili rešeni vsaj pred ognjem. Vi niči ju pade
kamen od srca. Videl je sicer, s kako velikimi nevar¬
nostmi je združen beg, toda spomin na nadčloveško
jnoč Ursovo mu je krepčal to nadejo. »Sedaj moram,«
je dejal sam sebi, »zbežati od tod čez vrtove Domicie
ter dospeti na Agripine vrtove. Tam jih najdem. Tam
dim ni tako strašen, ker veter piha od sabinskih gor.«

Bil je pa tudi že čas, da je mislil na svojo re¬
šitev, kajti ogenj se je čimdalje bolj bližal in oblačiči
dima so napolnovali skoro vso ulico. Lučiča, s katero
s i je bil svetil v hiši, je ugasnila na vetru. Vinicij
odide na ulico ter jame na vso moč dirjati k via
Portuensis proti oni strani, od koder je bil prišel, in
z deIo se je, kakor da ga je jel preganjati požar s svojim
Ognjenim dihom, obkolivši ga s strašnim dimom ter
sipajoč nanj goreče iskre, ki so mu padale na lase,
n & vrat in na obleko. Tunika je jela na več mestih
njem goreti, toda on se za to ni zmenil, marveč
dirjal v strahu dalje, boječ se, da se v dimu ne bi
zadušil. V ustih je polno dima in saj, v grlu in v

— 406  —

prsih ga je palilo kakor živi ogenj. Kri mu je udarjala
v glavo tako, da je časih videl pred seboj vse rudeče.
Rekel si je v duši: »To je živi ogenj! bolje bi mi
bilo, ko bi se vlegel na tla ter poginil.« Dirjal je čim¬
dalje težje in težje. Pot mu je zalival glavo, vrat in
ledja in ta pot ga je palil kakor krop. Ko bi ne bilo
Ligijinega imena, katero je vsaki hip ponavljal, ko bi
ne bilo njenega ,capitija‘, kateri je držal na ustih, pa
bi bil padel.

Gez nekoliko časa že več ni poznal ulice, po
kateri je tekel, čindalje bolj ga je zapuščala zavest.
Pomnil je samo to, da mora bežati, da ga na odprtem
polju pričakuje Ligija, katero mu je obljubil apostol
Peter. In nakrat ga prevzame neka vročinska gotovost,
podobna predsmrtni slutnji, da jo mora videti, se ž
njo poročiti, potem pa umreti.

Bežal je že kakor pijan, zaletavajoč se z jedne
strani ulice na drugo. A med tem se je nekaj spre¬
menilo v tem strašnem ognju, ki se je polastil že vsega
mesta. Vse, kar je doslej samo tlelo, je izbruhnilo
nakrat v morju plamena in veter je nehal donašati
dim, ki se je bil nabral po ulicah ter zapihal močneje.
Ta popih je odnašal s seboj na milijone isker, torej
je Vinicij bežal v pravcatem ognjenem dežju. Za to
pa je tudi dokaj jasnejše videl pred seboj in uprav
ob času, ko si je mislil, da pade, je zagledal konec
ulice. Pogled na to mu je podal nove moči. Zakroživši
za vogel, dospe na ulico, ki je držala k via Portuensis
in na kodetansko polje. Spoznal je, da bo rešen, ako
dospe do one ceste, ko bi ondi tudi omedlel.

Na koncu ulice je zapazil znovič neki mrak, ki
je zakrival izhod. »Ako je to dim,« si misli, »pa g a
več ne prekoračim.« Že mu je zmanjkalo moči. Na to
je strgal raz sebe tuniko, ki ga je jela žgati ter dirjal
na pol nag, držeč samo na ustih in na glavi Ligiji_ n
,kapitij‘. Dospevši bliže je spoznal, da je to, kar jc
smatral za dim, tolpa ljudij, ki so kričali in zvijali se
v oblaku prahu.

— 407  —

»Tolpa pleni hiše,« je dejal sam sebi.

Hitel je proti oni tolpi. Bili so ondi vsaj ljudje,
ki mu morejo pomagati. Radi tega je že potoma,
predno je dospel, jel klicati na pomoč. Toda to je bil
njegov poslednji napor; pred očmi se mu pokažejo
rudasti kolobarji, v pljučih mu je zmanjkalo sape in
onemogel je padel na tla.

Vendar pa so ga oni čuli, ali nemara zagledali
m  dva človeka sta mu priskočila na pomoč, s posodo,
napolneno z vodo. Vinicij, ki je bil padel od slabosti,
pa še ni zgubil zavesti, prime z obema rokama posodo
ter se napije.

»Hvala !« reče. »Pomagajta mi vstati, pa pojdem
dalje.«

Drugi delavec mu polije glavo z vodo in oba
Moža mu ne le pomagata vstati, marveč ga celo dvig¬
neta ter neseta k ostalim, ki ga obkolijo ter skrbno
oprašujejo, če nemara nima kake večje rane. Ta skrb
Se  je zdela čudna Viniciju.

»Ljudje,« pravi, »kdo pa ste ?«

»Mi podiramo hiše, da požar ne prodre na drugo
stran portove ceste,« odvrne j eden delavec.

»Pritekli ste mi na pomoč, ko sem že padel.
Hvala vam !«

»Mi nikomur ne smemo odreči pomoči,« se oglasi
nekoliko glasov.

Vinicij, ki je že od ranega jutra gledal samo
divjo množico, pretep in grabež, je pogledal pozor-
lle jše te ljudi, ki so ga obkoljevali ter reče:

»Naj vam to poplača Kristus !«

»Bodi pohvaljeno Njegovo ime!« je zaklicala vsa
tolpa.

»Kje je Lin?« vpraša Vinicij.

,. v  In ni mogel več vprašati, a tudi odgovora ni
s| išal, ker je vsled prevelike slabosti omedlel. Sprebudil
f e  J e  še le na kodetanskem polju na nekem vrtu, ob¬
ojen od mnogih moških in žensk. Prve besede, ko
e  je zavedel, so bile :

— 408  —

»Kje je Lin?«

Nekoliko trenutkov ni bilo odgovora. Na to pa
urno pravi neki Viniciju dobro znan glas :

»On je za nomentanskimi vratmi. Odšel je v
Ostrijanum... že pred dvema dnevoma... Mir tebi,
kralj perzijanski!«

Vinicij se je dvignil, sedel ter zagledal poleg
sebe Kilona.

Grk nadaljuje:

»Tvoja hiša, gospod, je popolnoma zgorela, ker
so Karine vse v ognju, vendar pa ostaneš še bogat
kakor Midas. Oh, kakšna nesreča je to ! Kristijanje,
Serapisov sin, so že davno prerokovali, da ogenj
ugonobi to mesto. A Linij in Jupiter jeva hči se že od
včeraj nahajata v Ostrijanu. O, kakšno je to mesto!«

Vinicija se je znovič polastila slabost.

»Ali si jih videl?« vpraša ga.

»Da, gospod! Hvala Kristusu in vsem bogovom,
da ti s to prijetno novico morem poplačati tvoja dobra
dela. Pa še več učinim za-te, Osirij, to ti prisežem pri
gorečem Rimu!«

Temnilo se je, toda na vrtu je bilo svetlo kakor
po dnevu, ker je požar neprestano naraščal. Zdelo se
je, da ne gore samo posamezni deli mesta, marveč
vse mesto kakor je dolgo in široko. Nebo je bile
rdeče, kakor daleč je segalo človeško oko, in nad
zemljo se je razgrinjala rudasta noč.

Konec drugega dela.

Tretji del.

i.

/^arja gorečega mesta je pokrivala nebo tako daleč,
kakor daleč je segal človeški pogled. Izza gore
Priplezal velik polni mesec, ki je vsled silne vro-
f in ® bil videti nekako bakrene barve ter, zdelo se je, ne-
ako osuplo zrl na propadajoče sveto vladno mesto. Na
zardelem nebu so se lesketale isto tako rudaste zvezde,
oc a v primeri z drugimi navadnimi močmi je bila
e daj zemlja jasnejša nego nebo. Rim je nalik ogromni
, D aklji razsvetljeval vso Kampanijo. V rudasti zarji je
110  moči videti daljne bregove, letovišča, temple, spo-
enike in vodovode; na akveduktih pa, ki so se raz-
Piostirali do bližnjega gorovja, je bila videti množica
Ji jb-ki so zbežali tjekaj pred ognjem ter od ondot
sedali požar.

Med tem je strašni zubelj segal neprestano po
°vih delih mesta. Ni bilo nikakega dvoma več, da
°cinske roke nalašč zažigajo mesto, ker je izbruhnil
požar na takem kraju, ki je bil od glavnega po-
p.ra dovolj oddaljen. Raz griče, na katerih je bil
cm pozidan, se je razlival plamen nalik morskim
‘ ovom v nižavo, kjer so takisto stale hiše s petimi
šestimi nadstropji, a poleg njih razne prodajalnice,
^tortni leseni amfiteatri, postavljeni za različne igre,
^onečno skladišča drv, olja, zrna, orehov, pinjevih

— 410  —

šišk, s katerih zrnjem so se hranili revnejši bivalci,
ter obleka, ki se je delila časih po cesarjevi milosti
mestnim postopačem, bivajočim v najtesnejših ulicah.
Tu je požar našel dovolj paliva ter se takoj razširil
na vse trani in nakrat zavzel cele ulice. Ljudje, ki so
se utaborili za mestom, ali stali na vodovodih, so
ugibali po barvi plamena, kaj gori. Močan popih vetra
je raznašal od požara na tisoče, da, na milijone go¬
rečih lupin orehov in mandeljev, ki so se urno dvignile
kvišku nalik nepreglednemu roju pisanih metuljev ter
padale na nova poslopja, na vodovode in na polja
okoli mesta. Vsaka misel na rešitev je bila zaman,
ker so ljudje skozi vsa vrata bežali na vso moč iz
mesta; nasprotno pa je požar izvabil na tisoče ljudij
iz okolice, kakor bivalce iz bližnjih mest in tolpe divjih
pastirjev iz Kampanije, katere je gnala v mesto pred
vsem drugim želja po plenu.

Krič »Rim propada!« se je čul neprestano iz
ust množice, in zdelo se je, da pogin mesta smatrajo
ob enem tudi za konec vsake vlade in vseh vezi, ki
so družile doslej ljudi v jedno celoto.

Postopajoči prostaki, med katerimi je bilo naivec
sužnjev in divjih priseljencev, se niso dosti brigali za
rimsko vlado, ker samo njen propad jih je mogel
oprostiti dosedanjih verig. Povsod se je širilo nasilje
in grabež. Zdelo se je, da samo prizor gorečega mesta
še obrača na-se pozornost ljudij ter zadržuje klanje,
ki se ima začeti takoj, ko se Rim spremeni v prah m
pepel. Blizo sto tisoč sužnjev, pozabivših, da ima Bi®
razun templov in obzidja še nekoliko desetin legij na
vseh straneh sveta, je čakalo samo gesla in poveljnik 8,
Ze so se jeli spominjati imena Spartakovega, t oC P
Spartaka ni bilo — med tem so se meščani jeli zbiraj 1
in oboroževati, s čemur se je kdo mogel. Najneverjct'
nejše novice so se širile ob vseh mestnih vratih. ^ e '
kateri so trdili, da Vulkan na Jupiterjevo povelje uge.
noblja mesto z ognjem, ki prihaja izpod zemlje; drag 1,
da je to maščevanje Veste za vestalko Rubrijo. Ljtid] e >

— 411

osvojivši si to prepričanje, niso hoteli ničesar rešiti,
marveč so hiteli v svetišča ter prosili bogove usmi¬
ljenja. Toda še najbolj se je ponavljala govorica, da
je cesar zapovedal zažgati Rim radi tega, da se reši
smradu iz Subure ter potem pozida novo mesto z
imenom Neronovim. Pri pomisleku na to se je pola-
ščevala vseh jeza, in ko bi se bil hotel okoristiti s tem
izbruhom sovraštva, pa bi bila Neronova ura za jedno
leto poprej odbila.

Ljudje so tudi govorili, da je Nero znorel in da
v sak hip zapove pretorijancem in gladijatorjem, naj
planejo po ljudeh ter prično splošno klanje.

Nekateri so prisegali pri bogovih, da so bile zveri
■z vseh vivarijev izpuščene na cesarjevo povelje. Na
ulicah so se šetali levi z gorečimi grivami, razjarjeni
?l°ni in zubri, ki so ugonobljali cele tolpe ljudij. Bilo
l e  v tem nekoliko resnice, kajti na nekaterih mestih
so  sloni pri pogledu na bližajoči se požar razdrli vi¬
zije ter, dospevši na svobodo, drvili v divjem diru na
llas protno stran, ugonobljajoči vse pred seboj kakor
"hra. Splošno se je širila novica, da je deset tisoč
°seb poginilo v ognju. Drugi so poginili drugače. Bili
j°taki, ki so zgubili vse svoje premoženje, ali svojemu
■ lcu  najdražja bitja, pa so se prostovoljno vrgli v
Pjamen. Druge je zadušil dim. Sredi mesta, med Ka-
Dtoloni od jedne strani in Kvirinalom, Viminalom in
• ^vilinom od druge strani, kakor tudi med Palatinom
‘ n  Coelijo, kjer so bile najgostejše ulice, se. je vnel
P°zar nakrat na več straneh, da so tolpe ljudij, bežeče
” a  jedno stran, naletele nepričakovano na drugi strani
a  °genj ter umirale strašne smrti v tem ognjenem
Dorju.

nit- ^ tej stiski, strahu in trepet^ niso ljudje naposled
r  1 v edeli, kam naj beže. Pota so bila zamašena z
Zn° prtljago in na nekaterih mestih popolnoma zaprta,
"b ki so se rešili na trge na onem mestu, kjer je
D  ? ne je stal amfiteater flavijanski, poleg templa Zemlje,
e g Livijinega stebričja, poleg templov Junone in

— 412  —

Lučine med Clivom Vibrijem in starimi vratmi eskvi-
linskimi, so bili obkoljeni z morjem ognja ter so po¬
ginili od vi’Očine. Na krajih, kamor plamen ni segel,
so našli na sto trupel spremenjenih v oglje, dasi So
nesrečneži odtrgali kamenite plošče iz tlaka, hoteči se
pod njimi skriti, zakopavši se do pasu v zemljo. Niti
jedna rodbina izmed teh, ki so stanovale sredi mesta,
se ni v polnem številu rešila, in radi tega so se poleg
obzidja, pred vsemi mestnimi vrati in na vseh potih
razlegali obupni glasovi žensk, ki so klicale draga
imena ljubljenih svojcev, ki so poginili v ognju.

A med tem, ko so nekateri prosili bogove za usmi¬
ljenje, rogali so se jim drugi radi te grozne katastrofe.
Videl si starce, obrnene k templu Jupiter j a Liberatora,
ki so, dvignivši roke kvišku, obupno klicali: »Ako S1
rešitelj, pa reši svoj oltar in mesto!« Vsi pa so se lij 1-
dovali največ na stare rimske bogove, katerim je bila
po mnenju množice dolžnost, čuvati nad mestom.

Pokazalo se je, da so ti bogovi brez moči in i' a *
tega so se jim rogali. In pripetilo se je, ko se jo P 1-
kazala na via Asinarija tolpa egiptovskih duhovniku"
ki so spremljali Izidin kip, rešen iz njenega temp
blizo Porta Caelimontona, da so ljudje stekli tjekaj.
zapregli se v voz ter ga vlekli k apijskim vrate;
ondi vzeli kip ter ga nesli v Marsov tempel, zapod 1 '*
duhovnika one boginje, ki si je drznil, postaviti ,
jim po robu. Na drugih krajih so kričali na p?®.
Serapisa, Baala in Jehova, katerih spoznaval«, ^
rojivši se iz ulic v okolici Subure in onega dela nj e
za Tibero, so s svojimi klici napolnili vse p°d aIt '
bežeče pod mestnim obzidjem. V tem klicu pa s .° gQ
oglašali glasovi zmagoslavja, in nekateri meščan]®
se jim celo pridružili, proslavljajoči »Gospodarja sve -j
drugi pa so si prizadevali, zaglušiti te klice še z ve«
krikom. Tu pa tam se je glasilo pope vanj e nios ^
starcev, žensk in otrok nekih čudnih in nenava ^
pesmij, katerih drugi niso mogli razumeti in v ka ^
so se vsaki hip ponavljale besede: »Tu prihaja so

— 413  —

na dan jeze in sodbe.« Tako je živahna in čuječa
množica, slična razburkanemu morju, obkoljevala go¬
reče mesto.

Toda tu ni pomagal niti obup, niti psovke, niti
petje. Zdelo se je, da je propad neizprosen in neiz¬
ogiben, kakor tudi usoda. Poleg Pompejevega amfi¬
teatra se je vnelo skladišče konoplja in lanu, katerega
je bilo mnogo treba za cirke in arene ter za različne
stroje pri raznih igrah, in ob enem so jela goreti tudi
bližnja poslopja, v katerih je bilo mnogo smole, s
katero so mazali vrvi. čez nekoliko ur je ves ta del
®esta, za katerim je ležalo Marsovo polje, gorel s tako
jasnim plamenom, da se je zbeganim ljudem dozde-
v alo, da imajo pred seboj solnčno svetlobo. Na to je
ta rudasti ognjeni svit zatemnil vse druge barve pla¬
mena. Iz ogromnega ognjenega morja so šičali kvišku
k razpaljenemu nebu orjaški stolpi plamena, razsi¬
pajoči se v višavi v same iskre, in veter jih je raz¬
našal po vsej Kampaniji celo tjekaj do albanskih gora.
*'oč je postala čimdalje jasnejša, vse ozračje, zdelo
J e i da je prešinjeno ne le z zarjo, marveč tudi s
plameni. In zdelo se je, da se pretaka po Tiberi živi
^nj. Nesrečno mesto se je spremenilo v živi pekel.
l .°žar se je razprostiral čimdalje širje in širje, osvojil
s ’ skokoma vse visočine ter se razlival po nižavah,
Potopil doline, rohnel, hruščal in gromel.

II.

Tkalec Makrin, v čegar hišo so prinesli Vinicija,
P je okopal, oblekel in nasitil, in takrat se je mladi
r 'bun, pridobivši zopet moči, odločil, da hoče še v tej
,. 0C1  dalje iskati Lina. Makrin, ki je bil kristijan, mu
, e  Potrdil Kilonove besede, da je Lin ob enem s starim
. ll ‘K>vnikom Klemensom vred odšel v Ostrijan, kjer
Ir lQ kel Peter krstiti množico spoznavalcev nove vere.

, tem delu mesta je bilo kristijanom že davno znano,
a  j e  Lin izročil svojo hišo v varstvo nekemu Gaju.

— 414

Za Vinici j a je bil to dokaz, da niti Ligija, niti Uršo
nista ostala doma in da sta odšla takisto v Ostrijan.

Pri tej misli mu je zelo odleglo. Lin je bil že
postaren človek, torej mu je bilo pretežavno, hoditi
vsaki dan izza Tibere k oddaljenim nomentanskim
vratom in zvečer vračati se — domu, torej je po več
dnij zaporedoma bival pri svojem prijatelju za mestnim
obzidjem ob enem z Ligijo in Ursom.

Na ta način so se umaknili požaru, kateri sploh
ni dospel na drugo obrežje Eskvilina. Vinicij je videl
v tem varstvo Kristusovo, začutil nad seboj Njegovo
varstvo in s srcem, vzvišenejšim nego drugekrati, mu
je prisegel v duši, da mu hoče biti hvaležen svoje
življenje za ta očitna znamenja Njegove milosti.

Pri tem pa se mu je vendar še tem huje mudilo
v Ostrijan. Ondi najde Ligijo, najde Lina in P et, ' a
ter jih vzame in odpelje nekam daleč, bodisi na katei"
svoje zemljišče v Siciliji. Evo, Rim gori in čez ne¬
koliko dnij ostane po njem sredi te razjarjene mnoz"
samo kup pepela. Tam jih obkoljijo ubogljivi sužnju
najdejo mir in tišino in živeli bodo mirno pod varstvo«
Kristusovim in Petrovim blagoslovom. Treba je sam >
da jih najde!

Toda to ni bilo lahko. Vinicij se spomni, s kakšne
težavo je dospel z apijske ceste v oni del mesta
Tibero, kakšne ovinke je moral delati, da je dosp^
na luško cesto, torej se je odločil obiti mesto na
sprotni strani. Stopaje po triumfalni cesti je u 10 ®
dospeti k Emilijevemu mostu in ondot poleg M al
vega polja, poleg Pompejevih, Lukulovih in _ ® a . t0
jevih vrtov dospeti na nomentansko cesto. Bila J®
najkrajša pot, toda Makrin in Kilon mu nista sv ^
vala iti po njej. Ogenj seveda onega dela mesta e
dosegel, toda ves prostor in ulice so morale biti P
napolnene z ljudmi in njih prtljago. Kilon mu j e . .. Ui
toval, iti čez vatikansko polje tjekaj k Portu Flamu Jj,
tam prebroditi reko in za Acilijevimi vrti dosp et

— 415  -

Portu Salariju. Vinicij mu je po kratkem pomisleku
odobril ta nasvet.

Makrin je moral ostati doma ter čuvati svojo
hišo, vendar pa mu je oskrbel dve muli, ki sta mogli
na daljšem potovanju poslužiti tudi Ligiji. Hotel mu
je dodati celo sužnja, toda Vinicij je odklonil to po¬
nudbo, ker se je nadejal, srečati na poti kakor poprej
kak oddelek pretorijancev, ki morajo biti poslušni nje¬
govim zapovedim.

čez malo časa sta šla Vinicij in Kilon, sedeča na
mulah, čez Tagus Janiculensis proti triumfalni cesti.
Tudi tu sta prodrla z manjšim trudom, kajti večina
prebivalcev je zbežala po luški cesti k morju. Za
septimanskimi vratmi sta jezdarila med reko in pre¬
krasnimi domicijanskimi vrtovi, v katerih so se resne
ciprese rudasto žarele od požara. Pot je bila čimdalje
holj prosta, samo časih sta se morala porivati skozi
tolpo vaščanov, ki so drli k mestu. Vinicij je spod-
hadal mulo kolikor je mogel, Kilon, jezde tesno za
n ]ifn, pa se je vso pot razgovarjal sam s seboj.

»Požar je ostal za nama in sedaj naju greje v
hrbet. Še nikdar ni bilo na tej cesti tako jasno po
n °či. O, Jupiter, ako ne pripelješ dežja na ta požar,
P a  bom vedel, da ne ljubiš Rima. človeška moč ne
Pogasi tega ognja. To je mesto, kateremu je podložna
^•'ška in ves svet! A sedaj bo mogel vsak Grk pra-
5'ti bob v njegovi žrjavici!.. Kdo bi se bil tega na-
Ne bo več Rima, niti rimske gospode. In
hoor bo hotel šetati se žvižgajoč po pogorišču, kadaj

bo.

°hladi, lahko to učini brez vsake nevarnosti. O
govi! Kateri Grk ali barbar se je tega kedaj na¬
cejal? a  vendar mu bo mogoče žvižgati, kajti kup
Pepela, naj si že ostane po ognju pastirjev, ali po
P° z ganem mestu, je zgolj kup pepela, ki ga poprej
1  Poznej raznese veter.« ■ . ■

v Tako govore, se je obračal vsaki hip proti P°"
ter gledal ogenj z zlobnim in veselim licem.
°tem j e  nadaljeval:

— 416

»Mesto propada in propada in ne bo ga več na
svetu. Kam bo sedaj svet pošiljal svoje žito, svoje
oljke in svoj denar ? Kdo bo namesto njega odslej
nabiral zlato ali solze ? Mramor ne zgori, marveč se
razpoka v ognju. Kapitol in Palatin se spremenita y
prah. O, Jupiter! Rim je bil nalik pastirju in ostali
narodi nalik ovcam. Ako je bil pastir gladen, je zakla
jedno ovco, pojedel meso ter tebi, oče bogov, žrtoval
kožo. Kdo, o vladar oblakov, bo sedaj klal in komu
daš v roke pastirski bič ? Kajti Rim gori tako dobro,
kakor bi ga bil ti sam sežgal s svojo strelo.«
»Požuri se!« reče mu Vinicij. »Kaj delaš?«
»Jočem se nad Rimom, gospod,« odvrne Kilon-
»Saj to je Jupiterjevo mesto.«

Nekaj časa sta jezdarila molče, poslušajoča hrup
požara in šum ptičjih perutnic. Golobi, katerih je b'- 1
mnogo v vilah po okolici in po manjših mestih Kam-
panije, ter druge pomorske in poljske ptice, smatrajoč
zarjo požara za solnčno luč, so letele v celih krdel
k ognju.

Vinicij pretrga molčanje.

»Kje si bil, ko je izbruhnil požar?« »

»Šel sem k svojemu prijatelju Euriciju, g° s P ’
ki je imel štacuno poleg Velikega cirka, ter up*,
premišljeval o Kristusovem nauku, ko so ljudje J
kričati: »Gori!« Ljudje so se jeli zbirati okrog cU '
da bi gasili, kakor tudi iz radovednosti; kerpa  s  h
plamem polastil vsega cirka ter je vrhu tega izbi’“ a
požar še na drugih mestih, morali so kmalu nush
svojo rešitev.« . n

»Ali si videl ljudi, meta j oče goreče baklje v n;‘ j
»Česa vsega nisem videl, Enegov vnuk'. - o;
sem ljudi, ki so si z mečem delali pot med g n l t j
videl sem boj in človeška čreva poteptana n a  c ^
Oh, gospod, ako bi bil ti to videl, gotovo bi S1
mislil, da so se barbarji polastili mesta in da tu , j„ec
more. Ljudje naokrog so klicali, da je nastal ^
sveta. Nekateri so popolnoma zgubili glavo tei

- 417  —

niti bežali, marveč otrplo čakali, dokler jih ni zajel
požar. Drugi so znoreli, zopet drugi tulili od obupa,
toda videl sem tudi take, ki so tulili od veselja, kajti
— o gospod — mnogo je na svetu zlobnih ljudij,
kateri ne znajo oceniti dobrote vašega nežnega vla¬
danja in teh pametnih naredb, s pomočjo katerih jem¬
ljete vsem to, kar imajo, ter si to osvojite. Ti ljudje
se ne znajo strinjati z voljo bogov.«

Vinicij je bil preveč zatopljen v svoje misli, da
bi bil opazil ironijo, ki je silila na dan iz Kilonovih
besed. Tresel se je od groze pomisleka, da bi tudi
Ligi j a utegnila biti sredi te gnječe v onih strašnih
ulicah, v katerih so ležala poteptana človeška čreva.
In navzlic temu, da je že desetkrat vprašal Kilona o
v seni, kar je ta mogel videti, vprašal ga je še enkrat:

»Ali si jo videl v Ostrijanu na svoje oči?«

»Videl sem jo, sin Venere! Videl sem deklico,
videl onega dobrega Liga, svetega Lina in apostola
Petra.«

»Pred požarom ?«

Pred požarom, Mitras!«

Toda v Vinicijevi duši se je rodil dvom, če mu
mar  Kilon ne laže, torej ustavi mulo, pogleda grozno
starega Grka in ga vpraša:

»Kaj si delal tam?«

Kilon je bil v zadregi. Tudi njemu se je, kakor
mnogim drugim ljudem, zdelo, da s poginom Rima
mjpoči konec rimske vlade. Toda sedaj je bil sam z
,'nicijem in spomnil se je, kako mu je ta pod strasno
,'aznijo zapretil zasledovati kristijane, zlasti še Lina

111  Ligi i°- • - , ...

»Gospod,« je dejal, »čemu mi ne verjameš, da pn
Jlubim ? Da, bil sem v Ostrijanu, ker sem že na pol
* ri stijan. Pirrhon me je naučil, da višje cenim čednost
? e go modroslovje, radi tega se čimdalje rajse pridiu-
u ]em krepostnim ljudem. A vrhu tega sem, gospo ,
® Ven  človek, in dokler si ti, o Jupiter, biva v Ancpu,
' em  Pogostoma trpel glad pri svojih knjigah. 1 a sem

— 418  —

jel zahajati v Ostrijan, kajti kristijani, dasi so sami
revni, dajejo dokaj več miloščine nego vsi drugi bi-
valci mesta Rima.«

Ta odgovor je Viniciju zadoščeval, radi česar je
vprašal že manj rezko :

»Ali pa veš, kje v tem hipu prebiva Lin ?«

»Že enkrat si me okrutno kaznoval, gospod, radi
moje radovednosti,« odvrne Grk.

Vinicij umolkne in tako sta molče jezdarila dalje.

»Gospod,« reče čez trenutek Kilon, »ne našel bi
deklice, ako bi mene ne bilo, toda ako jo najdeva, ne
pozabi revnega modrijana !«

»Dobiš hišo z vinogradom pod Amerijolo,« od¬
govori Vinicij.

»Hvala ti, Herkul. Z vinogradom?.. Hvala ti!..
O, da, z vinogradom !«

Jezdarila sta mimo vatikanskega griča, ki je bil
ves osvetljen od požara, toda za Naumahijo sta kre¬
nila na desno, da prekoračita vatikansko polje in se
približata k reki, čez katero se prepeljeta, da dospeta
k Portu Flaminiju. Kilon nakrat ustavi svojo mulo
ter reče :

»Gospod, kaj dobra misel mi je šinila v glavo.«

»Govori!« odvrne Vinicij.

»Med janikulskim gričem in Vatikanom, za Agri P 1 '
novimi vrtovi se nahaja mnogo podzemeljskih jam, i z
katerih zajemajo kamenje in pesek za stavbo Nerono¬
vega cirka. Poslušaj me, gospod. V zadnjem času so
Židje, katerih je, kakor veš, obilno za Tibero, je ' 1
okrutno proganjati kristijane. Se li še spominjaš, da
so že za božanstvenega Klaudija bili med njimi taki
boji, da jih je cesar moral zapoditi iz Rima? Seda]
s0 . s . e . vrn "i’ in ker uživajo Augustinino varstvo, si
mislijo, da jim ne preti več kaka nevarnost, radi česat
še huje nadlegujejo kristijane. Meni je znano to, kei
sem to sam videl. Ni bila še izdana zoper kristijane
nikakšna prepoved, vendar pa jih Židje že toži ] 0
mestnemu prefektu, češ, da more otroke, da časte osla

— 419  —

in spoznavajo nauk, katerega ne dovoljuje senat. Vrhu
tega pa jih še bijejo in proganjajo tako, da se morajo
kristijani skrivati pred njimi.«

»Kaj hočeš reči s tem?« vpraša Vinicij.

»To, gospod, da so vse sinagoge svobodno odprte
za Tibero, da pa se kristijani, ako hočejo biti varni,
morajo tajno zbirati k molitvi, radi česar se zbirajo v
podzemeljskih jamah zunaj mesta, ali pa v praznih
arenah. Oni, ki stanujejo za Tibero, so si izbrali baš
one prostore, iz katerih so zajemali delavci kamenje
in pesek za Neronov cirk. In sedaj, ko gine mesto,
ni nikakega dvoma, da so se ondi zbrali kristijani k
molitvi. Gotovo jih v podzemeljskih jamah mnogo
najdeva, radi česar ti svetujem, gospod, da kreneva
tjekaj z najine poti.«

»Saj si dejal, da je Lin odšel v Ostrijan !« za¬
kliče nestrpljivo Vinicij.

»A ti si mi obljubil hišo pod Amerijolo,« odvrne
Kilon, »radi česar tudi hočem iskati deklico ■ povsod,
kjer se nadejam, da bi jo utegnil najti. Ko je izbruhnil
Požar, utegnili so se vrniti preko Tibere. Utegnili so
°biti mesto, kakor to midva sedaj delava. Lin ima
svojo hišo, pa je nemara hotel biti blizo nje, da vidi,
a b se ne polasti ogenj tudi tega dela mesta. Ako so
Se  vrnili, prisežem ti pri Persefonu, gospod, da jih
najdeva zbrane v molitvi pod zemljo, in v najhujšem
slučaju dobiva od njih novic.«

»Prav imaš — torej pojdiva!« reče mladi tribun.

Kilon krene brez pomisleka na levo, na visočino.
oreg jima za nekaj časa zakrije požar tako, da je
Vr h griča bil osvetljen, med tem ko sta ona sama bila v
senci. Pustivši za seboj cirk, sta krenila na levo in
Prišla v nekak jarek, v katerem je bilo popolnoma
ienino. Toda v tej temi je Vinicij razločil cel roj mi¬
gotajočih se lučic.

»To so oni!« reče Kilon. »Danes jih bo več nego
orugekrati, ker so druge hiše molitve zgorele, ali pa
So  napolnene z dimom, kakor ves kraj za Tibero.«

27 *

— 420

»Da, že čujem petje!« reče Vinicij.

Iz temnega predora so odmevali človeški glasovi
in lučice so se izgubljale v njem druga za drugo. Iz
pristranskih jarkov so se bližala čimdalje nova bitja,
tako da sta bila Vinicij in Kilon v kratkem sredi mno¬
žice ljudij.

Kilon razsede mulo ter jo poda nekemu dečku,
govoreč mu:

»Jaz sem Kristusov duhovnik in škof. Pridrži
nama muli, pa dobiš moj blagoslov in odpuščanje
grehov.«

Med tem, ne čakaje na odgovor, mu porine vajeti
v roko ter se z Vinicijem vred pridruži ostalim ljudem.

čez malo časa vnideta pod zemljo, kjer preko-
čita pri medli svetlobi temen hodnik, da dospeta ko-
nečno v prostorno votlino, iz katere so še pred kratkim
lomili kamenje, kar so pričali ob stenah se nahajajoči
odlomki. Sicer pa je bilo tam že svetlejše nego v
hodniku, ker so razun svetilnic tu gorele baklje. Pri
njih svetlobi je Vinicij zagledal množico ljudij, ki so
klečali s kvišku vzdignenimi rokami.

Ligije, apostola Petra in Lina ni videl nikjer,
pač pa so ga obkoljevali nepoznani, navdušeni obrazi.
Z nekaterih obrazov se je razločno bralo pričako¬
vanje, bojazen in nadeja. Svetloba svetilnic se jim
je odbijala v očeh in z bledih čel jim je curkoma
tekel znoj. Nekateri so prepevali pesmi, drugi so tek¬
movalno ponavljali ime Jezus, drugi se zopet trkali ob
prsi. Na vseh si zapazil, da pričakujejo nekaj ne¬
navadnega.

Na to so pesmi utihnile in v večji votlini, iz
katere so odpeljali ogromen kamen, zagleda Vinici]
znanega Krispina z bledim, strogim in fanatičnih
licem. Oči vseh so^se obrnile vanj, kakor pričakujoč
tolažilnih besed, on pa jih blagoslovi ter jame govoriti
z urnim, kaj močnim glasom :

»Kesajte se svojih grehov, ker je napočil odločilen
trenutek. Evo na mesto zločinov in samopašnosti, evo

- 421  —

na novi Babilon je Bog poslal poguben požar. Udarila
je ura sodbe, jeze in maščevanja.

Gospod je napovedal, da pride, in čez kratko ga
zagledate ! Toda sedaj ne pride kot nedolžno Jagnje,
ki je prelilo svojo kri za naše grehe, marveč kot
strašen sodnik, ki hoče pravično soditi pravične in
grešnike... Gorje svetu in gorje grešnikom, ker za
njih ne bo usmiljenja!.. Vidim te, Kristus! Zvezde
padajo nalik dežju na zemljo ! Solnce otemneva, zemlja
se odpira in iz nje vstajajo mrliči, Ti pa prihajaš med
odmevom tromb, spremljan od angelov, med bliskom
in gromom. In jaz Te vidim in čujem, o Kristus !«

Tu umolkne ter dvigne lice, in zdelo se je, da je
zagledal nekaj daljnega in strašnega. V tem hipu pa
se začuje v votlini zamolkli grom, jedenkrat, dvakrat,
desetkrat. V gorečem mestu so se podirale cele ulice
in številne hiše so se rušile druga za drugo. Toda
večina kristijanov je smatrala to za vidno znamenje,
da je napočila ona strašna ura, ker je bila med njimi
silno razširjena vera v novi prihod Kristusov in v
konec sveta, katero je sedaj še povekšal požar Rima.
Radi tega je vse navzoče prevzel strah in trepet. Šte¬
vilni glasovi so jeli ponavljati: »To je dan sodbe!
Evo ga, ki prihaja !« Nekateri so si zakrili lice z ro¬
kami v polnem prepričanju, da iz njenih propadov
Planejo peklenske pošasti, da raztrgajo grešnike. Drugi
So  vpili: »Kristus, usmili se nas! Odrešenik, bodi nam
milostljiv !« Nekateri so se glasno spovedovali svojih
grehov, drugi so se jeli objemati, hoteči imeti v
usodnem trenutku kako drago bitje poleg sebe.

Bili pa so tukaj tudi taki, katerih lica so razode¬
vala nadzemeljsko veselje in kateri niso čutili strahu.
Ra nekaterih mestih so se začuli čudni glasovi; tu so
ljudje v sveti navdušenosti izgovarjali v nerazumljivih
Jezikih nerazumljive besede. Nekdo je zaklical iz tem-
lle ga kota votline: »Vzbudi se, kdor še spiš!« Vse to
P a  je nadkriljeval Krispinov klic: »Pokora! Pokora.«

— 422  —

časih pa je zavladala popolna tišina, kakor da
so vsi, pridržavajoči sapo v prsih, čakali, kaj vse
se ima prigoditi. V. teh trenutkih je bilo moči slišati
oddaljen hrup podirajočih se poslopij, pri čemur so
vsak hip zakričali obupni glasovi: »Odrešenik, usmili
se nas!» Časih pa je zaklical Krispin : »Odrecite se
pozemeljskih dobrot, kajti kmalu vam zmanjka tal pod
nogami. Odrecite se pozemljske ljubezni, kajti Gospod
pogubi one, ki so bolj ljubili svoje žene in otroke
nego Njega ! Gorje onemu, ki je še bolj ljubil kakšno
drugo stvar nego samega Stvarnika! Gorje razkol¬
nikom. Gorje možem, ženam in otrokom!«

Nakrat se začuje še glasnejši ropot v kamnolomu
nego poprej. Vsi se zgrudijo na tla ter dvignejo kvišku
roke nalik križu, da se s tem znamenjem ubranijo
hudih duhov. Nastane tišina, v kateri se je čulo samo
urno dihanje in tiho šepetanje »Jezus! Jezus! Jezus!«
in semtertje otročji jok. Med tem se oglasi k tem
ljudem, ležečim tu v prahu, neki glas :

»Mir bodi z vami !«

Bil je to glas apostola Petra, ki je bil nekoliko
poprej prišel v podzemeljsko votlino. Pri odmevu nje¬
govih besed je nakrat zibnil strah, kakor zibne strah
med čredo, sredi katere se pojavi pastir. Ljudje obja¬
mejo njegova kolena, kakor bi ondi iskali varstva, on
P a  stegne nad njimi roke ter spregovori:

»čemu se strašite v svojih srcih? Kdo izmed vas
ve, kaj ga more še doleteti, predno udari usodepolna
ura ? Bog je kaznil z ognjem Babilon, toda nad vami,
ki ste oprani s krstom in vas je odkupila kri Jagnjeta,
vlada samo njegovo usmiljenje in vi umrjete z Nje¬
govim imenom na svojih ustih. Mir bodi z vami!«

Po groznih in neusmiljenih besedah Krispinovih
padejo besede Petrove na zbrane kakor balzam. Na¬
mesto božjega strahu napolni vse duše milost božja.

Ljudje najdejo zopet onega Kristusa, kateri se
jim je prikupil s tem, kar so pripovedovali o njem
apostoli, ne pa nemilosrdnega sodnika, marveč blag 0

— 423  —

in strpljivo Jagnje, čegar usmiljenje je stoterokrat
nadkriljevalo človeško zlobo. Sladka tolažba je napol¬
nila srca vseh, in v apostolovi navzočnosti se vsi po¬
mirijo. Od vseh stranij se začujejo glasovi: »Mi smo
tvoje ovce, pasi nas!« Zopet drugi so klicali: »Ne
zapuščaj nas na dan sodbe!« Na to so poklekovali
pred njega. Ko je Vinicij to videl, je pristopil k njemu,
dvignil rob njegovega plašča in sklonivši glavo dejal:

»Gospod, pomagaj mi! Iskal sem jo v dimu in
požaru in v človeški gneči, toda nikjer je nisem mogel
najti. Verujem pa, da mi jo ti moreš vrniti.«

Peter mu položi roko na glavo ter reče :

»Zaupaj in pojdi z menoj !«

III.

Mesto je neprestano gorelo. Veliki cirk se je
razsul v razvaline in v onih delih mesta, kjer je jelo
na jpoprej goreti, so se porušile cele stavbe in ulice.
Po vsakem takem porušenju so orjaški ognjeni stebri
za nekaj časa sršali proti nebu. Veter se je spremenil
ter pihal sedaj z neizmerno močjo od strani morja,
aoseč na Caelij, na Eskvilin in na Viminal iskre, ogenj
ai žrjavico. Sedaj so jeli misliti tudi na gašenje. Po
fapovedi Tigelina, ki je dospel tretjega dne iz Ancija,
Hi so podirati hiše na Eskvilinu, da ogenj ugasne
Sa m od sebe, ko dospe na praznino. To pa je bila le
^aba obramba, s katero so samo hoteli rešiti še ostalo
aiesto, kajti na rešitev tega, kar je že gorelo, ni bilo
aiti misliti. Bilo je pa vsekako treba priti v okom
daljši katastrofi. Ob enem z Rimom je ginilo tudi rieiz-
•tterno bogastvo, ginilo premoženje njegovih bivalcev,
ta ko, da je sedaj okrog mestnega obzidja bilo na sto-
d'ie tisočev samih beračev. In že drugi dan jel je te
jj e srečneže mučiti glad, ker je neizmerna množica
drane, nakopičene v mestu, ž njim vred gorela in ker
x ’  splošnem neredu nihče ni pomislil na to, da se je
Jeba pobriniti za drugo. Še le ko je dospel rigelin,
J e  bila poslana v Ostijo primerna zapoved, toda med
ein  se je množica že jela puntati.

— 424  —

Hišo poleg Aqua Appiae, v kateri je prebival
Tigelin, so oblegale ženske, ki so od jutra do večera
kričale: »Kruha in strehe!« Zaman so si prizadevali
pretorijanci, poklicani iz velikega taborišča, med via
Salarijae in Nomentanae vzdržati nekak red. Tu in
tam so se jim ljudje upirali; neoborožene tolpe ljudij
so, pokazovaje na gorečo mesto, kričale : »Pobijte nas
pri blesku tega ognja!« Ljudje so se hudovali na
cesarja, na augustijance in pretorijanske vojake in
nezadovoljnost je vsaki hip naraščala tako, da je Ti¬
gelin, zroč po noči na tisoče ognjev, gorečih okrog
mesta, rekel si v duhu, da so to ognji v sovražni¬
kovem taboru. Na njegovo povelje so pripeljali razun
moke kolikor je bilo le mogoče pečenega kruha ne
samo iz Ostije, marveč tudi iz vseh mest in vasij p°
okolici, toda ko je prva pošiljatev dospela po noči v
Emporium, razbila je množica glavna vrata od strani
Aventina, hipoma razgrabila vso hrano ter povzročila
grozen nered. Pri svetlobi meseca so se borili ljudje
tako^ srdito za kruh, da so množico, ki je prinesla
živež, poteptali po tleh. Moka iz raztrganih vreč j e
nalik snegu pokrivala vse prostranstvo od tabora ter
do obokov Druza in Germanike, in ta nered je trajal
dotlej, dokler vojaki niso zasedli vsa stanovanja ter
niso jeli odganjati množico z orožjem v roki.

Od časa napadov Galov pod poveljništvom Brenna
ni še doletela Rim taka nesreča. Ljudje so obupi) 0
primerjali ta požara drugega drugemu. Toda tačas j®
ostal vsaj še Kapitol, ki pa je bil sedaj obkoljen s
strašnim ognjenim vencem. Mramor seveda ni gorel'
plamenu, toda po noči, ko je veter razpihal plamen,
se je jasno videlo, kako je streha Jupiterjevega templa
bila vsa rudeča nalik žrjavici. Za časov Brenna je im el
Rim prebivalce privajene redu (disciplini), udane mesta
in svojim oltarjem, sedaj pa so okrog mestnega m 1 '
zid ja tičale množice raznovrstnih ljudij, sestavljen 6
večinoma iz sužnjev in oproščencev, ki so bili pript' 3 )'
ljeni pod pritiskom revščine obrniti se proti vladi m
proti mestu.

— 425  —

Ves ta ogromni požar, napolnujoč vsa srca s
strahom, je že pomirjal nekoliko razbrzdano množico.
Za požarom je mogel še slediti glad in bolezen, ker
so poleg te nesreče nastali še grozno soparni dnevi
meseca julija. V ozračju, razgretem od ognja in solnca,
ni bilo moči dihati. Noč ni prinesla olajšave, marveč
je postala pravi pekel. Po dnevu pa se je videl strašen
in obupen prizor.

V sredini je na gričih stalo velikansko mesto,
spremenjeno v razburjen vulkan, naokrog pa, tjekaj
do albanskih gora, se je razprostiral jeden samcat
tabor, poln šotorov, utic, vozov, nosilnic in drugih
predmetov, nad katerimi se je povznašal dim, rudast
od požara in solnčne svetlobe. A iz tega tabora so
se razlegali obupni glasovi moških, starcev, žensk in
otrok. Med Kviriti so bili oni Grki, kodravi in jasno-
°ki ljudje s severa. Azijati in Afrikanci, med meščani
sužnji, oproščenci, gladijatorji, trgovci, obrtniki, kmetje
’ n  vojaki, pravcato morje ljudi j, ki je obkoljevalo
morje ognja.

Različne novice so razburjale to morje, uprav
kakor veter vznemirja morske valove. Te novice so
kile dobre in slabe. Govorilo se je o neizmerni mno¬
žici hrane in obleke, ki je baje dospela v Emporium
111  katera bi se imela deliti brezplačno. Pripovedovali
So  takisto, da na cesarjevo povelje bodo vse pokrajine
Azije in Afrike oropane svojega bogastva in da se na
G način pridobljeno blago razdeli med rimske bivalce,
da si bo slednji mogel postaviti svojo hišo. Toda ob
en em so se tudi trosile novice, da je voda v vodovodih
zastrupljena, da Nero hoče ugonobiti mesto in njegove
Hvalce, na to pa se preseli na Grško ali v Egipet m
°ndi vzame vajeti vlade v roke. Vsaka novica se je
Razširila urno kakor blisk ter našla med množico
P°kaj takih, ki so ji verjeli, vzbudivši bodisi izbruh
Jeze ali nadeje, strahu ali besnosti. Naposled je ise
. ljudi prevzela nekaka vročnica. Vera kristijanov,
da se že bliža konec sveta, se je dan na dan bolj

— 426  —

širila med spoznovalci starih bogov. Ljudje so se udajali
obupu in malomarnosti. Mnogi so sredi oblakov, raz¬
svetljenih od požara, videli bogove, kako so zrli na
propad zemlje, ter so jih prosili usmiljenja, ali pa so
jih proklinjali.

Med tem so vojaki, podpirani od jednega dela
meščanov, podirali hiše na Eskvilinu, na Caeliju in
za Tibero ter so s tem deloma rešili znatne dele mesta.
Toda v mestu samem je zgorelo neizmerno blago,
nakopičeno po zmagah v več stoletjih ; propadle so
dragocene umetnosti in najdražji spomeniki rimske
minulosti in rimske slave. In že naprej je bilo moči
videti, da se od vsega mesta ohrani samo nekoliko
delov, nahajajočih se na skrajnih koncih mesta, in da na
sto tisoč ljudij ostane brez strehe. Drugi so razširjali
novico, da vojaki ne podirajo hiš radi tega, da bi za-
branjevali razširjenje ognja, marveč radi tega, da po
mestu ničesar ne bi ostalo. Tigelin je prosil v vsakem
pismu, naj cesar nemudoma pride in s svojo navzoč¬
nostjo pomiri obupno ljudstvo. Toda Nero je šel na
pot še le takrat, ko je plamen dosegel že »domus tran-
sitoria« ter se požuril, da bi mu ne ušel trenutek, ko
je požar dosegel svoj vrhunec.

IV.

Ogenj je med tem dospel k nomentanski cesti, in
ker je jel veter pihati od nasprotne strani, povrnil sejo
k via Lata in k Tiberi, obkoljil Kapitol ter se razlil
po Foru Boariju, ugonobljajoč vse, čemur se je b' 1
poprej izognil, ter bližal se znovič k Palatinu. Tigelm
je zbral okrog sebe vse pretorijance ter pošiljal P°'
slanca za poslancem bližajočemu se cesarju z nazna¬
nilom, da ne izgubi ničesar od veličanstva požara, kj
je še neprestano naraščal. Toda Nero je hotel dospel'
po noči, da bi se tem bolje nasitil s pogledom ' ia
goreče mesto. Radi tega se je vstavil pri ,Aquae At
banae‘ ter pozval v svoj šotor tragika Alituosa, d a  o a

— 427  —

pouči, kako se ima držati, kadar zavpije : »O sveto
mesto, o katerem so ljudje mislili, da bo vstrajalo dalje
od Ide!« In tu sta se sedaj pričkala o tem, ali naj
drži pri tem jedno roko v gubah toge ter naj samo
drugo dvigne kvišku, ali ne. To vprašanje se mu je
zdelo v tem hipu važnejše od vseh drugih.

Ko je proti večeru odrinil dalje, je še vprašal
Petronija, ali naj bi v svoje stihe, posvečene propadu
Rima, ne vpletel tudi nekoliko kletvic zoper bogove,
katere bi morale priti same na usta človeku, ki pride
nenadoma ob postrešje.

Proti polnoči se je približal konečno mestnemu
obzidju s svojim ogromnim spremstvom, sredi katerega
j® bila množica dvornikov, senatorjev, vitezov, opro-
ščencev, sužnjev, žensk in otrok. Šestnajst tisoč pre-
torijancev, postavljenih v bojni red ob cesti, je stražilo
c ®sto pri njegovem vhodu ter vzdrževalo ljudstvo v
primerni oddaljenosti od njega. Ljudje so kajpada
Proklin j ali, kričali in žvižgali pri pogledu na sprevod,
''sekako pa si niso drznili planiti nanj. Na nekaterih
mestih se je oglašalo celo ploskanje. Ploskala mu je
mestna druhal, ki sploh ni imela ničesar, ni mogla
jerej tudi pri požaru ničesar zgubiti ter se je nadejala,
dobiti sedaj še več žita, olja, obleke in denarja. Pri
te m pa so se čule še kletve, katere pa «0  zaglušili
!'°§'ovi in trombe, na katere so trobili vojaki na Tige-
ln °vo povelje. Ko je Nero dospel do ostijskih vrat, je
' a  trenutek obstal ter zaklical: »O vladar brez pod-
mrešja, kam naj položim na noč svojo nesrečno glavo.«
otem, prekoračivši clivus Dalphini, je stopil po pri¬
pravljenih stopnjicah na appijski vodovod in za njim
a . u gustijanci ter ž njimi vred neštevilni pevci, noseči
C| b'e, pljunke in drugo godbeno orodje.

Vsi so pridrževali sapo v prsih, čakajoči, če mar
, esar  ne spregovori kakih posebnih besed, katere si
0  treba zapomniti v lastno varnost. 1 oda on je stal
es en in nem, oblečen v svoj škrlatast plašč, z zlatim
av ° r jevim vencem na glavi, ter se dlje časa oziral v

— 4“28

požar. In ko mu je Terpnos podal zlato pijanko,
dvignil je oči proti razžarjenemu nebu, kakor bi od
ondot pričakoval navdušenja.

Ljudje so si ga od daleč kazali z rokami, obko¬
ljenega s krvavim svitom. V daljavi pa je sikal plamen
ter so goreli starodavni, najslavnejši spomeniki. Ogenj
je uprav požiral tempel Herkulov, ki ga je bil pozidal
Evander, templa Jupitera, Statora in Lune, katera je
postavil sam Servij Tulij in hišo Nume Pompilija s
templom Veste. V tem plamenu se je prikazal časih
tudi Kapitol. Gorela je minulost in duša mesta Rime
in on — cesar — je stal s pljunko v roki, z licem
tragičnega igralca ter mislil samo na svoje patetično
vedenje in na ganljive besede, s katerimi bi naznačil
najbolje velikost katastrofe ter dosegel največji vspeb.

On je sovražil to mesto, sovražil njegove bivale®
ter ljubil samo svoje pesmi in svoje stihe ter se veselil
v svojem srcu, da je naposled zagledal tragedijo, po¬
dobno oni, katero je bil opisal. Pesnik se je čutil
srečnega, deklamovalec navdušenega, iskalec g a n ir tj a
se je napajal s strašnim prizorom ter z razkošjem
mislil na to, da ugonobljenje Troje še ni bilo nic
v primeri z ugonobljenjem tega velikanskega mesta.
Česa si je mogel želeti še več? Evo, tu gori R'®’
mesto, ki vlada nad svetom, on pa stoji na oboku
vodovoda z zlato pljunko v roki, v škrlatasti opi®'’' 1
viden od vseh, veličasten, oboževan in poetičen- -
tam spodaj v megli in nižavi pa gomazi in se pu"®
narod. Toda naj se punta! Stoletja minejo, na tiso*
let preide in ljudje se bodo še spominjali ter prosla'"
ljali onega pesnika, ki je v taki noči prepeval o p aCi ,
in požaru Troje. Kaj je v primeri ž njim Homer, W
sam Apollo ?

Med tem pa on dvigne roke, udari ob strune te'
ponovi Prijamo ve besede:

»O, gnezdo mojih očetov, o draga zibelka!« .

Njegov glas na plamen pri hrupu požara in P*
šumu stotisočere množice je bil slab in trepetajoč, P

— 429

doben brenčanju muhe. Toda senatorji in augustijanci,
stoječi na vodovodu, so sklonili glave ter molče po¬
slušali. Popeval je dolgo ter se delal čimdalje žalost-
nejšega. Časih, kadar je prenehal, da se je nasrkal
zraka, je ponovil pevski zbor njegove poslednje kitice,
med tem pa si je Nero popravil ,syrmo‘ na svojih
ramenih, znovič udaril ob strune in prepeval dalje.
Dovršivši naposled pesem, že poprej zloženo, jel je
iniprovizovati, iskajoč spodbude v prizoru, ki se je
razgrinjal pred njim. Lice se mu je jelo spreminjati.
M ga sicer ganil požar rojstnega mesta, pač pa se je
navdušil s pathosom lastnih besed do te mere, da je
nakrat spustil pljunko iz rok ter ogrnivši se s ,syrmo‘
stal kakor okamenel, podoben jednemu onih kipov
Robidov, ki so zaljšali njegovo palačo na Palatinu.

Po kratkem molčanju zahrumi silno ploskanje.
\oda od daleč je odgovarjalo tuljenje množice. Sedaj
n i bilo nikakega dvoma več, da je cesar zapovedal,
se žgati mesto, samo da je mogel videti ta prizor in
Pri tem prepevati svoje pesmi. Nero, začuvši mrmranje
te  velikanske množice ljudij, se obrne k augustijancem
s  turobnim nasmehom človeka, kateremu se godi kri-
VlCa > ter reče :

»Glejte, kako znajo Kviritje ceniti mene in mojo

Poezijo!«

»Lopovi!« odvrne Vacinij. »Zapovej, gospodar,
Pretorijancem, naj udarijo po njih.«

Nero se obrne k Tigelinu.

»Ali smem računati na zvestobo svojih vojakov

»Da, božanstveni!« odvrne prefekt.

Toda Petronij skomigne z rameni.

»Na njih zvestobo, ne pa na njih število« reče.
^ tstani za sedaj tukaj, kjer si in kjer je najmanj ne-
at>n °; toda te ljudi je treba pomiriti.«

. .. Tega mnenja sta bila tudi Seneka in konzul Li-
"''j- Med tem pa je razburjenje spodaj čimdalje bolj
' ai 'aščalo. Množica se je oboroževala s kamenjem, z

— 430  —

drogi od šotorov, z deskami iz voz ter z raznim drugim
železnim orožjem.

čez nekaj časa je prišlo nekoliko poveljnikov
kohort z naznanilom, da pretorijanci komaj še odbijajo
napad množice, in ker nimajo nikake druge zapovedi,
ne vedo, kaj naj učinijo.

»Bogovi!« zakliče Nero, kakšna noč je to! Na
jedni strani požar, a na drugi razburkano morje ljudij!*

Na to jame zbirati daljše izraze, da bi kar naj;
lepše naznačil nevarnost tega trenutka. Ko pa vidi
okrog sebe same blede obraze, se prestraši tudi sam.

»Dajte mi temni plašč s kuklico. Ali zares pride
do bitke ?«

»Gospodar,« odvrne Tigelin z negotovim glasom,
»jaz sem storil vse, kar mi je bilo mogoče, toda ne¬
varnost je zares velika ... Spregovori, gospodar, k
množici, obljubi jej vse mogoče.«

»Cesar naj govori k množici? Naj to stori kdo
drugi v mojem imenu! Kdo prevzame to nalogo?«

»Jaz,« odvrne mirno Petronij.

»Idi, prijatelj, ti si mi v vsaki nepriliki najzve¬
stejši prijatelj. Idi ter ne ščedi z obljubami.«

Petronij se obrne k spremljevalcem s povsem
mirnim licem.

»Navzoči senatorji — reče -— in razun njih ki 80 '
Nerva in Senecij pojdejo z menoj!«

Na to odide počasi z vodovoda, takisto tudi nj e "
govi spremljevalci, katerim je jako ugajal njegov mir
Petronij obstane na koncu arkad in zapove, naj 11111
pripeljejo belega konja, katerega zasede ter odrine s
svojimi spremljevalci skozi goste vrste pretorijance^
proti razburjeni množici, brez vsakega orožja, držep
v roki samo svojo tanko palico iz slonove kosti, °
katero se je navadno opiral.

Dospevši do množice, požene med njo svojeg a
konja. Pri svetlobi požara je bilo lahko opaziti naokrog
kvišku vzdignjene roke, oborožene z različnim rož je®'
razpaljene oči, znojna lica in s penami pokrita usta-

I

—  431  —

Besna množica takoj obkolji njega in njegove
spremljevalce in okrog njih se je videlo morje glav,
razburkano, divje, strašno.

Hrup množice je naraščal ter se spremenil v ne¬
človeško tuljenje. Palice, vile, da celo meči so se
vihteli nad Petronijevo glavo in drzne roke so že
grabile vajeti njegovega konja, on pa Je jezdaril na¬
prej hladen, malomaren in prezirajoč, časih je udaril
s paličico po glavah največjih drznežev, kakor bi si
delal pot skozi navadno gnečo, in ta njegova neustra-
šenost in njegov mir navda naposled množico z začu¬
denjem. Ko ga množica spozna, jamejo klicati številni
glasovi:

»Petronij! Arbiter elegantiorum ! Petronij !«

»Petronij !« zagromni od vseh stranij.

In čim pogosteje se je ponavljalo to ime, tem manj
grozna so postajala, lica razburjenih ljudij, tem bolj
! e  ginila besnota, kajti ta znameniti patricij, dasi ni
■skal prijaznosti ljudij, je bil vendar-le zelo priljubljen.

Smatrali so ga za dobrega in darežljivega človeka,
111  njegova popularnost je še bolj narastla od slučaja
Prefekta Pedanija Sekunda, ko se je bil potegnU za
obsojene sužnje v smrt. Vsi sužnji so ga od tega časa
'jubili tako, kakor sploh vsi nesrečneži običajno ljubijo
ftl 'e ljudi, ki jim skažejo količkaj naklonjenosti.^ Vrhu
te ga jih je nekoliko krotila tudi radovednost, češ kaj
Poreče cesarjev poslanec, kajti nihče ni dvomil, da ga
J e  nalašč poslal sam cesar.

Petronij vrže raz sebe svojo belo, s škrlatom ob¬
robljeno togo, dvigne jo kvišku ter jame ž njo mahati
'''h glave, v znamenje, da želi govoriti.

»Mir! Mir!« začuje se od vseh stranij.

čez nekaj časa zares nastane tišina. Petronij se
Povspne na konju ter spregovori s krepkim, mirnim

glasom :

»Državljani! Naj oni, kateri me čujejo, ponove
, °j e  besede onim, ki stoje oddaljeni; vsi pa se ob¬
dajte kakor ljudje, ne pa kakor zverina v arenah.«

— 432  —

»Poslušajmo! Poslušajmo!«

»Torej poslušajte! Mesto se pozida znovič. Vrtovi
Lukula, Mecene, Cesarja in Agripina so vam odslej
odprti. Od jutrišnjega dneva se jame razdavati zrnje,
vino in olje, da si bo vsakdo lahko napolnil trebuh
do grla! Na to vam cesar še pripravi igre, kakoršnih
še svet doslej ni videl, na katerih vas čakajo gostije
in darovi. Še bogatejši bodete po požaru, nego ste
bili poprej.«

Odgovori mu šum, ki se je širil iz središča na
vse strani, kakor se širijo kolobarji na vodi, ako kdo
vrže va-njo kamen, kajti bliže stoječi so ponavljali
oddaljenim njegove besede. Na to se tu pa tam oglase
kriki srda ali odobravanja, ki se spremene konečno
v jedno splošno, ušesa oglušajoče tuljenje.

»Panem et circenses !! !«

Petronij se zagrne v svojo togo ter ostane nekaj
časa nepremičen, podoben v svoji beli opravi mra-
mornastemu kipu. Tuljenje je naraščalo, glušilo hrup
požara, odmevalo od vseh stranij, toda poslanec j«
hotel bržkone še nekaj reči, ker je mirno čakal.

Naposled vzdigne znovič roko, češ, naj molče, ter
spregovori :

»Obljubujem vam panem et circenses (kruli i' 1
igre), toda sedaj zakličite na čast cesarju, kateri vas
živi in oblači ; na to pa pojdite spat, prostaki, kajti
kmalu začne svitati.«

Na to obrne konja in udarja je rahlo s paličico
po glavah onih, ki so mu delali napotje, odjezdi p°"
lagoma k vrstam pretorijancev.

V kratkem je bil zopet pri vodovodu, in ko je dosp el
nanj, našel je vse v nemalem strahu. Tam stoječi nis°
razumeli klica : panem et circenses ter so si mislili; da
je to novi izbruh besnote. Kadi tega se tudi niso na¬
dejali, da ostane Petronij nepoškodovan. Ko ga Ne 1 ' 0
zagleda, prihiti z bledim licem k njemu ter ga vpraša-

»Kaj je? Kaj se godi tam? Ali se še puntajo-

Petronij si globoko oddahne ter reče :

433  —

»Pri Poluksu ! Pot jih zaliva, da kar smrde vsled
tega. Naj mi nekdo da epilimna, sicer omedlim.«

Na to se obrne k cesarju.

»Obljubil sem jim — nadaljuje — žita, olja, prost
vhod v vrtove in vsakovrstnih iger. Sedaj te obožu¬
jejo ter ti z žeje koprnečimi ustnicami kličejo slavo.
Bogovi, kako ta plebs neprijetno smrdi !«

»Imel sem pretorijance pripravljene,« spregovori
Tigelin, »in ko bi ne bil pomiril kričačev, bil bi jih pri¬
silil molčati za zmerom. Čemu mi, cesar, nisi dovolil
rabiti nasilja?«

Petronij ga pogleda, skomigne z rameni ter reče :

»Za to je še zmerom čas. Nemara ga bodeš rabil
jutri.«

»Ne, ne !« reče cesar. »Zapovem, naj se jim odpro
vrtovi in naj se jim razdeli živež. Hvala ti, Petronij!
Ba tudi igre priredim in ono pesem, katero sem odpel
se daj, zapojem javno.«

Po teh besedah položi roko na Petronijevo ramo,
n ekaj časa molči in konečno, oddahnivši si, vpraša:

»Povej mi odkritosrčno, kak sem se ti videl, ko

sem popeval ?«

»Bil si vreden tega prizora, kakor je tudi prizor
M vreden tebe,« odvrne Petronij.

Na to se obrne k požaru:

»Ogledujmo ga še nekoliko — reče — ter se po¬
lovimo od starega Rima.«

V.

l  . Apostolove besede so napolnile z zaupanjem duše
nstijanov. Zdelo se jim je, da je konec sveta že prav
izu, vendar pa so začeli verjeti, da strašna sodba ne
ustane takoj in da poprej nemara še zagledajo konec
in i e  Nerona, katero so smatrali za vlado Antikrista
kazen za grehe v nebo vpijoče. Obodreni v svojih
oat' ’ S ° se  P° končani molitvi razhajati in vra-
b se iz votline v svoja takratna bivališča celo tjekaj

28

— 434  —

za Tibero, ker se je razširila novica, da se je ogenj,
podtaknjen na nekaterih mestih, pri popihu vetra po¬
vrnil zopet k reki ter požgavši vse, kar je ondi našel,
nehal se razširjati.

Tudi apostol, spremljan od Vinicija in Kilona, je
zapustil votlino. Mladi tribun se ni predrznil, motiti
ga v molitvi, marveč je nekaj časa korakal molče ter
ga samo z očmi prosil usmiljenja in se pri tem tresel
od ganutja. Vrhu tega je prišlo še dokaj oseb poljubit
apostolu roko in rob njegove obleke; matere so mu
podavale otroke in nekateri so poklekovali pred njim
v dolgem, temnem hodniku, dvigali kvišku svoje sve-
tilnice ter ga prosili, naj jih blagoslovi. Drugi pa so
okrog njega prepevali pobožne pesmi, tako da ni bilo
ugodne prilike k vprašanjem.

Isto tako je bilo tudi v jarku. Še le ko dospejo
na svobodnejše prostranstvo, s katerega je bilo že
videti goreče mesto, podeli apostol navzočim trikrat
blagoslov, na to pa se obrne k Viniciju ter reče:

»Ne boj se! Ne daleč od tod je kamenarjeva
koča, v kateri najdemo Ligijo, Lina in njunega zve¬
stega služabnika. Kristus, ki ti jo je namenil, ti jo j e
ohranil.« —

Vinicij se zaguga ter se z rokami prime skale,
da ni padel. Pot iz Ancija, vsi dogodki pod mestnim
obzidjem, iskanje Ligije sredi gorečega mesta, dolg ' 0
bedenje in strašen nemir — vse to je ugonobilo nje¬
gove moči; najbolj pa ga je pretresla novica, da mu
je ono najdražje bitje na svetu tako blizu in da g a
skoraj zagleda. Radi tega se ga polasti nakrat velika
slabost. Zgrudi se apostolu k nogam, objame njegove
noge ter ne more besedice spregovoriti.

Apostol, braneč se hvaležnosti in časti, reče:

»Ne zahvaljuj se meni, marveč Kristusu !«

»Kakšno izvrstno božanstvo je to!« se oglasi za
njimi nakrat Kilon, »toda ne vem, kaj naj učinim 1
onima mulama, ki nas ondi čakata?«

— 435  —

»"Vstani, ter pojdi z menoj !« reče Peter in prime
mladega moža za roko.

Vinicij vstane. Pri svetlobi meseca se je videlo,
kako so mu tekle po licu solze. Usta pa so mu drge¬
tala kakor bi molil.

»Pojdimo !« spregovori.

Kilon pa vpraša znovič:

»Gospod, kaj naj učinim z mulama, ki čakata na
nas? Nemara bi ta dobri prerok rajše jezdil nego
korakal peš ?«

Vinicij sam ni vedel, kaj mu ima odgovoriti, toda
zaslišavši, da je kamenarjeva hiša blizu, reče:

»Odženi muli Makrinu.«

»Oprosti, gospod, da te spomnim hiše v Amerioli.
“ri tako groznem požaru je lahko pozabiti na tako
aeznatno stvar.«

»Dobiš jo na vsak način.«

»O vnuk Nume Pompilija, verjel sem ti že poprej,
toda sedaj, ko je čul obljubo tudi ta veliki apostol,
dovoljujem si spomniti te tudi tega, da si mi obljubil
se vinograd. Pax vobiscum ! Najdem te, gospod. Pax

vobiscum !«

»Tudi s teboj !« mu odgovorita oba.

Na to kreneta oba na desno h gričem. Potoma
r eče Vinicij :

»Gospod, omij me z vodo sv. krsta, da se morem
unenovati pravi spoznavalec Kristusov, saj ga ljubim
2  vso svojo dušo. Omij me kmalu, saj sem na to pri¬
pravljen v svojem srcu. Karkoli mi zapoveš, učinim,
t°da povej mi, kaj naj učinim še več?«

»Ljubi ljudi kakor svoje brate,« odgovori mu
a Postol, »kajti samo z ljubeznijo moreš služiti Kristusu.«

»Da. Že čutim in razumem to. Dokler sem bil še
otrok, sem veroval v rimske bogove, toda ljubil jih
Ojseni; Njega pa ljubim tako, da zanj rad dam svoje
Zl vljenje.«

Pogledavši k nebu, nadaljuje razvnet:

28 *

— 436

»Kajti On je jedini, On je dober in usmiljen. Naj
propade vse mesto, če treba tudi ves svet, toda jaz
hočem Njega spoznavati in Njemu služiti.«

»A on blagoslovi tebe in tvojo hišo,« doda apostol.

Na to kreneta v drugi jarek, na čegar koncu je
bila videti mala lučica. Peter jo pokaže z roko ter reče:

»Tam-le je hiša kamenarja, ki nam je dal zavetje,
ko smo se z bolnim Linom vrnili iz Ostrijana ter nismo
mogli dospeti čez Tibero.«

Oez malo časa sta dospela tjekaj. Hiša je bila
bolj podobna votlini, izdolbeni v skalo, zamašena proti
unanji steni z glino in trsičjem. Vrata so bila zaprta,
toda skozi predor, nadomeščajoč okno, se je videlo,
da znotraj gori ogenj.

Nekaka orjaška, temna postava vstane od ognja
ter jame izpraševati prišlece :

»Kdo ste?«

»Služabniki Kristusovi,« odvrne Peter. »Mir s
teboj, Uršo!«

Uršo poklekne pred apostola, na kar, spoznavši
Vinicija, ga prime za roko ter si jo nese k ustom.

»Tudi ti, gospod !« zakliče. »Naj bo blagoslovljeno
ime Jagnjeta za veselje, katero neseš Kalini !«

Po teh besedah jima odpre vrata in ona vstopita’
Bolni Lin je ležal na otepu slame in lice mu je bilo
shujšano, a čelo žolto kakor slonova kost. Poleg
ognjišča je sedela Ligija, držeča v rokah venec malin
ribic, navlečenih na vrvico ter očividno namenjenih za
večerjo.

Ukvarjajoča se s pripravljenjem rib in domišljU'
joča si, da je prišel Uršo sam, ni niti dvignila očij- be
le ko Vinici j stopi k njej ter jo pokliče po imenu,
stegne proti njemu roke. Na to urno vstane in 1
obraza jej je zasijalo neizrekljivo veselje, kakor otroku,
kateri po dolgih dnevih strahu in groze najde očeta
ali mater. Na to pa se mu nema vrže v naročje.

On pa jo objame in pritisne k prsim tako krepk°>
kakor da jo je našel po čudežu ohranjeno. Na to ]°

— 437  —

spusti iz rok ter ji jame poljubovati lase, čelo in oči,
pri čemur jo je znovič objemal in ponavljal njeno ime;
naposled pa ji poklekne k nogam. Njegovo veselje ni
poznalo meje, isto tako, kakor njegova ljubezen in
sreča v

čez dlje časa ji jame pripovedovati, kako je pri¬
jezdil iz Ancija, kako jo je iskal po mestu sredi dima v
Linovi hiši, kako se je utrudil in skoraj umrl, dokler
mu apostol ni pokazal njenega skrivališča.

»Toda sedaj — je nadaljeval, — ko sem te našel,
te ne zapustim več sredi tega ognja in te besne tolpe.
Ljudje se pobijajo pod mestnim obzidjem, sužnji se
puntajo in plenijo in Bog jedini ve, kakšna groza še
utegne priti na Bim. Toda jaz hočem rešiti tebe in
vse druge. O, draga moja? Ali hočeš oditi z menoj v
Ancijo ? Tam sedemo na ladijo ter odjadramo v Sicilijo.
Moja zemlja je vaša zemlja, moje hiše so vaše hiše.
Poslušaj me. V Siciliji najdemo Aulove, pa te vrnem
Pomponiji ter te zopet vzamem iz njenih rok. Saj ti,
carissima, se me že več ne bojiš ! Krst me sicer še ni
omil, toda vprašaj Petra, če mu nisem rekel poprej
sem grede, kako močno želim biti pravi spoznavalec
Kristusov, če ga mar nisem prosil, naj me krsti, bodisi
colo tukaj v kamenarjevi hiši. Zaupaj mi in zaupajte
®i vsi!«

Ligija je veselo poslušala njegove besede. Vsi,
Lar jih je bilo navzočih, so radi progonstva od strani
Mdov ter sedaj še radi požara in nereda živeli v strahu
ln  negotovosti. Odhod v Sicilijo bi napravil konec
vsemu nemiru, ob enem pa bi jim odprl dobo nove
v njihovem življenju. Ko bi bil Vinicij hotel
ž njo samo, gotovo bi se mu bila vpirala, ne

sreče v njihovem življenju. Ko bi bil Vinicij hotel
j^iti ž njo samo, gotovo bi se mu bila vpirala, ne
n°teč zapustiti apostola Petra in Lina, toda Vinicij je
uejal malo poprej: Pojdite z menoj ! Moja zemlja je
Va ša zemlja, moje hiše so vaše hiše!«

Zato se je sklonila k njegovi roki, da mu jo v
kamenje ubogljivosti poljubi, in rekla :

»Tvoje ognjišče je tudi moje.«

— 438  —

Takoj na to pa jo polije sram, da je izrekla be¬
sede, katere je mogla reči po rimskem običaju samo
nevesta po poroki, da je vsa zarudela ter stala s po-
bešeno glavo, obsevana z rudastim ognjem, pričako-
vaje, če se ji mar te besede ne bodo štele v zlo. —

Toda v Vinicij evem pogledu se je zrkalilo samo
neomejeno oboževanje. Obrnil se je k Petru ter dejal:

»Rim gori po cesarjevi zapovedi. Že v Anciju se
je pritoževal, da še ni videl nikdar velikega požara.
Ako ga ni bilo strah pred takim zločinstvom, pa si
lahko mislite, kaj se še lahko vse dogodi. Kdo ve, če
mar ne zapove svoji vojski, da naj pobija rimske
državljane? Kdove, kakšne proskripcije še nastopijo;
kdo ve, če mar vsled tega požara ne nastane domača
vojna, glad in poboj ? Zavarujte se torej sami in za¬
varujte Ligijo. Tam lahko mirno počakamo, dokler ne
mine nevihta, na to pa se vrnete znovič semkaj, da
tu sejete svoje seme.«

Zunaj od strani vatikanskega polja se kakor v
potrjilo Vinicijevih besed oglasi človeški krik, poln
besnote in groze. V tem hipu dospe tudi kamenar,
lastnik hiše, ki čvrsto zapre za seboj vrata ter reče-

»Ljudje se ubijajo okrog Neronovega cirka. Sužnji
in gladijatorji so napadli meščane.«

»Ali čujete?« vpraša Vinicij.

»Mera postaja polna,« spregovori apostol, »in ne¬
zgoda bo velika kakor morje.«

Na to se obrne k Viniciju, pokaže na Ligijo ter

reče :

»Vzemi to dekle, katero ti je namenil Bog, ter jo
ohrani pred nezgodo; pa tudi Lin, ki je bolan, 1»
Uršo naj gresta z vama.«

Toda Vinicij, ki je ljubil apostola, zakliče z vso
močjo svoje neobrzdane duše:

»Prisežem ti, učitelj, da te ne pustim v nezgodi - 8

»Bog te blagoslovi za tvojo dobro voljo,« odvrn e
apostol, »toda ali mar nisi slišal, da mi je Kristus tri¬
krat rekel nad jezerom : »Pasi moje ovce !«

— 439  —

Vinicij je molčal.

»Ako torej ti, kateremu nihče ni naročil, imeti
skrb za-me, praviš, da me nočeš pustiti v tej nezgodi,
kako moreš zahtevati, da naj zapustim jaz svojo čredo
ob času skušnje ? Ko je bila nevihta na jezeru in ko
smo se vsi bali v svojem srcu, nas On ni zapustil;
kako pa naj jaz, služabnik, ne ravnam po vzgledu
svojega Gospoda?«

Na to vzdigne Lin svoje shujšano lice ter vpraša:

*lA čemu naj jaz, namestnik Gospodov, ne smem
ravnati po tvojem vzgledu ?«

Vinicij se popraska po glavi, kakor bi se boril
sam s seboj ; na to pa prime Ligijo za roko in spre¬
govori z glasom, iz katerega je zvenela odločnost
rimskega vojaka :

»čujte me, Peter, Lin in ti Ligija ! Jaz sem rekel
samo to, kar mi veleva človeška pamet, toda vi imate
drugo pamet, ki se ne zmeni za lastno varnost, marveč
samo za zapoved Odrešenikovo. Da, jaz tega nisem
razumel in napravil sem napako, kajti z mojih očij še
P 1  Popolnoma odpadla mrena in moja stara narava se
se zmerom pojavlja v meni. Ker pa ljubim Kristusa
In  hočem biti Njegov služabnik in ker tu pojde za
nekaj več nego za mojo glavo, za to pokleknem pred
vami in prisežem, da tudi jaz izpolnim zapoved lju¬
bezni ter ne zapustim svojih bratov ob času nezgode.«

. -v  Po teh besedah poklekne, vzdigne navdušen roke
kvišku ter zakliče:

„ »Ali te sedaj že razumem, o Kristus? Ali sem te
ze  vreden ?«

Roke so se mu tresle, oči se mu lesketale od solz
In  ves je bil prevzet ljubezni in vere. Apostol Peter
v ?ame glinasto amforo, napolneno z vodo, pristopi k
u ]emu ter spregovori svečano:

»Krstim te v imenu Očeta, Sina in svetega Duha,
a men!«

_ Versko navdušenje prešine vse navzoče. Zdelo
Se  jim je, da se je soba napolnila z nekako nadze-

— 440  —

meljsko svetlobo, da slišijo nadzemeljsko godbo, da se
votlina odpira nad njihovimi glavami, da se iz neba
spuščajo roji angelov, da daleč tam gori v višavi
vidijo križ in roke, ki jih blagoslovljajo.

A med tem se je zunaj čul hrup ljudij, ki so se
med seboj borili, ter praskanje plamena gorečega
mesta.

VI.

Ljudje so se utaborili v prekrasnih vrtovih ce¬
sarja Domicija in Agripine na Marsovem polju ter v
vrtovih Pompeja, Salusta in Mecene. Napolne se tudi
portiki in stavbe, postavljene za igre z žogo, razkošne
poletne vile in kolarne, postavljene za zverino. Pavi,
pelikani, labudi in noji, gazele in antilope iz Afrike,
jeleni in srne, ki so služili za okrasje vrtov, so po;
padali pod noži tolpe. Živeža so iz Osti je pripeljali
toliko, da se je po splavih in ladijah lahko dospelo z
jedne strani Tibere na drugo kakor po kakem mostu.
Žito se je prodajajo za nenavadno nizko ceno po tri
sesterce ter se revnim delilo popolnoma zastonj.

Pripeljala se je tudi ogromna zaloga vina, olja
in kostanjev; iz gor so priganjali dan za dnevom
karavane volov in ovc, Reveži, ki so se pred požarom
skrivali po Suburi ter večkrat hudo stradali, so živeli
sedaj mnogo bolje nego kedaj poprej. Nevarnost la -
kote je bila odstranjena, radi tega pa je bilo še tem
težavnejše priti v okom ropu, nasilju in raznim drugim
zlorabam. Nestalno bivanje je zagotavljalo krivce, da
ostanejo njih lopovstva nekaznovana, a to tem več,
ker so uprav lopovi proslavljali cesarja ter niso šče-
dili s ploskanjem, kjerkoli se je prikazal. Ker je v
takih okoliščinah na prirojen način prenehala vsaka
oblast in ker tudi ni bilo dovolj vojakov, ki bi moglj
brzdati tolpo, zato so se v mestu, naseljenem z ljudmi
od vseh stranij sveta, dogajale take reči, kakoršnik si
človek ne more niti domisliti. Vsako noč so se dopm -
našali poboji in umori; vsako noč so se posiloma

— 441  —

odnašale ženske in otroci. Pri porta Mugionis, kjer je
stala čreda, prignana iz Kampanije, je prišlo vsak hip
do bojev, na katerih je ginilo na stotine ljudij. Vsako
jutro je bilo obrežje Tibere polno vtopljencev, katerih
nihče ni pokopaval; ker pa se jih je na solncu kmalu
poprijela trohnoba, je to napolnovalo ozračje s strašnim
smradom.

V taborih so se pojavile bolezni, in bilo se je bati
celo kuge.

Mesto pa je še neprestano gorelo. Požar je jel
pojemati še le šestega dne, prišedši na prazno pro¬
stranstvo na Eskvilinu, kjer je bilo podrto mnogo
hiš. Toda kupi žive žrjavice so še tleli tako močno,
da ljudje še niso hoteli verjeti, da bi bil že nastal
konec nezgode. In evo, v sedmi noči je izbruhnil požar
z  novo močjo iz stavb Tigelinovih, ki pa ni dolgo
trajal, ker ni imel dovolj hrane. Samo požgane hiše
s ° se še tu pa tam podirale, metajoče v višavo silen
plamen in neštevilne iskre. Toda pogorišče, tleče v
svoji notranjosti, jelo je na površju črneti. Nebo je po
solnčnem zapadu izgubljalo svojo rudasto zarjo in
samo na pustem pogorišču so se še semtertje po noči
Pojavljali ognjeni jeziki, sikajoči iz kupa oglja.

Od Štirnajsterih mestnih delov Rima so ostali
samo štirje, vštevši med nje tudi del za Tibero. Vse
drugo je požrl plamen. In ko so se naposled podrtije
spremenile v pepel, videl se je od Tibere pa do Eskvi-
! lna  samo jeden orjaški, siv, otožen in prazen prostor,
!z uad katerega so štrleli kvišku samo neštevilni dim-
jdki, slični kamenitim spomenikom na pokopališču,
hidi je bilo tudi videti po dnevu tolpe ljudij, iskajoce
dragocenosti, ali kosti dragih oseb. Po noči pa so
tulili psi na pogorišču starih hiš.

Vsa darežljivost in pomoč, kakoršno je cesar ska-
Zov al ljudem, ni mogla zabraniti številnih psovk in
Puntanja. Zadovoljne so bile samo tolpe lopovov, tatov
*u Malopridnežev brez podstrešja, ki so mogle po svoji
'°hji jesti, piti in ropati.

— 442  —

Toda ljudje, ki so izgubili v nezgodi najljubše
osebe in premoženje, se niso dali omamiti z odprtimi
vrtovi, ne z delitvijo zrnja, niti z obljubljenimi igrami
in darovi. Nesreča je bila prevelika in nečuvena. Ne¬
kateri, v katerih je še tlela iskra ljubezni do mesta
in domovine, so razširjali obupno vest, da staro ime
,Roma‘ ima zibniti iznad površja zemlje in da cesar
namerava dvigniti iz pepela novo mesto, ki se bo
imenovalo po njem Neropolis. Nezadovoljnost je rastla
vsaki dan in navzlic laskanju augustijancev ter lažij
Tigelina, je premišljeval Nero, kateremu je bilo dokaj
mar za naklonjenost ljudstva, s strahom, češ kaj bo,
ako v obupni borbi na življenje in smrt, katero je
imel s patriciji in senatom, pride naposled ob vsako
podporo ? Pa tudi augustijanci so bili zelo razburjeni,
ker je vsakega jutra zamogla izbruhniti očitna vstaja.
Tigelin je že mislil na to, da pokliče nekoliko legij h
Male Azije. Vacinij, kateri se je smejal celo takrat,
ko so ga psovali, je izgubil svoj humor, a Vitelij svoj
dober tek.

Drugi so se posvetovali med seboj, kako naj od¬
vrnejo od sebe nevarnost, ker nikomur ni bilo neznano,
da bi razun Petronija nemara noben augustijanec ne
ostal živ, ako bi slučajno preminil cesar. Njihovemu
vplivu na rovaš se je namreč pripisovala vsa Nero¬
nova znorelost in vsa zločinstva, katera je doprinesel.
Sovraštvo proti njim je bilo nemara celo večje nego
proti njemu. Lomili so si tudi glave nad tem, kako
naj odvrnejo od sebe odgovornost za požar mesta •
Toda hoteči odvrniti odgovornost od sebe, spoznali so
za potrebno, odvrniti sum tudi od cesarja, kajti dru¬
gače bi jim nihče ne bil verjel, da niso oni povzro;
čitelji nezgode. Tigelin se je posvetoval v tej zadevi
z Domicijem Afrom ter celo s Seneko, dasi ga je so¬
vražil. Popeja, ki je takisto spoznala, da propu s
Nerona bi bila obsodba tudi za njo, je iskala sovetu
pri hebrejskih duhovnikih in drugih zaupnih ljudem
ker se je že več let skrivoma govorilo, da ona sp°'

— 443  -

znava vero v Jehova. Tudi Nero je mislil na razna
sredstva, katera, dasi strašna in neumna, je hotel vpo-
rabiti v svoj prospeh, toda najpogosteje se ga je po-
laščeval strah, da je tarnal kakor otrok.

Naposled se je v Tiberijevi palači, katera jedina
ni postala žrtev požara, vršilo dolgo, toda brezvspešno
posvetovanje. Petronij je predlagal, naj se odložijo
vse skrbi na stran ter odrinejo zopet na potovanje na
Grško, v Egipet in Malo Azijo. Saj potovanje je bilo
že davno določeno, čemu je torej odlagati sedaj, ko
je v Rimu vse otožno in nevarno ?

Cesar vneto pritrdi temu nasvetu, toda Seneka
pomisli za trenutek, pa reče :

»Oditi je lahko, toda vrniti se — težavno.«

»Pri Herakleju !« odvrne Petronij »vrniti se mo¬
remo na čelu azijatske legije.«

»Tako tudi učinim!« zakliče Nero.

Pa tudi Tigelin se jame vpirati. Sam ni bil sicer
zmožen izmisliti kaj pametnega, in ko bi bil Petronijev
predlog njemu prišel na misel, zdel bi se mu bil
gotovo brez dvoma najprimernejši; toda njemu je bilo
mar za to, da izpodrine Petronij a, da bi tako ne bil
°n jedmi človek, ki bi v dnevih nezgode jedini znal
v se rešiti s svojim svetom.

»Poslušaj me, božanstveni!« reče, »ta predlog je
Poguben ! Poprej nego dospeš do Ostije, se  tu začne
domača vojna, in kdo ve, ako se nekateri še živeč
Potomec pokojnega Augusta ne proglasi za cesarja, in
k^j hočemo učiniti, ako legije stopijo na njegovo stran ?«

»Učinimo to,« odvrne Nero, »da se že naprej
Pobrinemo za to, da bi ne bilo nikakih potomcev Au¬
gusta. Ni jih sicer mnogo, in lahko se jih bo odkrižati.«

»To je moči učiniti, toda ali so mar res samo
°ni? Moji ljudje so še včeraj slišali v gnječi, da cesar
^ora biti tak mož kakor je Trazeas.«

Nero se vgrizne v ustnice, toda čez malo časa
dvigne glavo kvišku ter reče:

444  —

»Nenasitljivi in nehvaležni so ti ljudje! Imajo
dovolj žita in oglja, na katerem morejo peči kruh, kaj
torej hočejo še več ?«

Tigelin odvrne na to :

»Maščevanje.«

Nastane molčanje. Nakrat pa cesar vstane, dvigne
roko kvišku ter jame deklamovati:

»Srce išče maščevanje, a maščevanje žrtev...«

Na to, pozabivši na vse, nadaljuje ponosno :

»Dajte mi ploščico in klinček, da napišem ta stih.
Lukan ni nikdar zložil kaj podobnega. Ali niste videli,
da sem ga zložil kakor bi trenil?«

»O, neprekosljivi!« zakliče nekoliko glasov.

Nero napiše stih ter reče:

»Da, maščevanje išče žrtev !«

Na to pogleda po onih, ki so ga obkoljevali.

. »A kaj bi bilo, ako raztrosimo novico, da je Va-
cinij zapovedal, naj se sežge mesto, ter ga žrtvujemo
srdu razdražene tolpe?«

»O božanstveni, kdo sem vendar jaz?« zakliče
V acinij.

»Resnica, treba je, da je nekdo večji od tebe. •
Vitelij ?«

Vitelij prebledi, pa vendar se jame smejati.^

»Moja mast,« odgovori, »bi utegnila znovič za¬
netiti požar.«

Toda Nero je nekaj drugega imel na mislih; iskal
je v duhu žrtev, ki bi v resnici mogla pomiriti srd
množice, toda ni je našel.

»Tigelin,« reče čez nekaj časa, »ti si sežgal Rim'*

Vsi navzoči so strepetali, ker so spoznali, da s®
cesar več ne šali in da je sedaj napočil čas strahu u 1
groze.

Tigelinu se zaokroži lice kakor glava psu, ki h°č e
ugrizniti.

»Sežgal sem Rim... na tvoje povelje!« reče.

— 445  —

In jela sta se gledati kakor dva demona. Nastane
taka tišina, da se je razločno culo, kako muhe letajo
po atriju.

»Ti veš to, gospodar.«

»Žrtvuj se za-me!«

»Božanstveni cesar,« odvrne Tigelin, »čemu mi
ponujaš sladko pijačo, katere mi ni mogoče dvigniti
k ustom ? Narod mrmra in se punta, ali mar hočeš,
da se jamejo puntati tudi pretorijanci ?«

Občutek groze stisne prsi navzočih. Tigelin je bil
prefekt pretorijancev in njegove besede so zvenele
kakor nekaka grožnja. Nero ga je razumel in njegovo
kce je pokrila bledica.

Med tem vstopi Epafrodit, cesarjev oproščenec,

1  naznanilom, da božanstvena Augusta želi videti čim
aajurneje Tigelina, ker so prišli k njej ljudje, katere
mora Tigelin zaslišati.

Tigelin se prikloni cesarju ter odide z mirnim in
Prezirljivim licem. Sedaj, ko so ga hoteli ugonobiti,
]e pokazal zobe; dal je vsem na znanje, kdo da je,
J n poznavaje Neronovo bojazljivost, si je bil gotov, da
Sl  ta vladar sveta več ne drzne stegniti po njem
sv ojo roko.

Nero je sedel nekaj časa in molčal, toda videč,
da navzoči pričakujejo od njega kako besedo, je dejal:

»Odredil sem si gada na krilu.«

Petronij je skomignil z rameni, kakor bi hotel
re či, da takemu gadu ni težko odsekati glavo.

»Kaj misliš? Govori! Svetuj!« zakliče Nero, za-
gledavši njegovo gibanje, »tebi jedinemu zaupam, kajti
1  'maš več pameti nego vsi drugi ter me tudi imaš rad.«

Petronij je že imel na ustnicah besede : Imenuj
2?. e  za prefekta pretorijancev in jaz oddam množici
Ipelina ter v jednem dnevu pomirim mesto. Toda
Prirojena lenoba je zmagala. Biti prefekt, to je po-
dmnjalo toliko, kakor nositi na lastnih ramah cesarjevo
dsebo in na tisoč javnih zadev. A čemu ves ta trud ?
mr ni prijetnejše čitati v razkošni knjižnici stihe,

y J 0-0 —-VV CuZ sCg. G*-r\~ ,

Z' '/1-trS jbjc? /■*■ ~)

■S * r s —  446  —

pregledovati vaze in kipe, ali držati na krilu božan-
stveno telo E'unike in s prsti razbirati njene zlate lase
ter pripogibati svoje ustnice k njenim ?

Torej je dejal:

»Jaz svetujem oditi v Ahajo.«

»Oh,« odvrne Nero, »pričakoval sem od tebe
nekaj več. Senat me sovraži. Ako torej odidem, kdo
mi je porok, da se ne spunta zoper mene in da ne
razglasi koga drugega za cesarja? Narod mi je bil
svoj čas zvest, toda danes pojde za njimi. Pri Hadu!
Ko bi ta senat in ta narod imel samo jedno glavo!«

»Dovoli, božanstveni, da ti sežem v "besedo. Ako
hočemo ohraniti Rim, moramo ohraniti vsaj nekoliko
Rimljanov,« reče smehljaje se Petronij.

Toda Nero jame tarnati:

»Kaj je meni mar za Rim in za Rimljane! ^
Ahaji bi me poslušali. Tukaj pa me obkoljuje samo
izdajstvo. Vsi me zapuščajo ! Tudi vi ste pripravljeni;
izdati me. Vem to, vem. Vi si niti ne domislite, kaj
poreče o vas zgodovina, da nečimno zapuščate takega
umetnika, kakoršen sem jaz.«

Pri tem se nakrat udari ob čelo in zakliče:

«Resnica. Pri svojih skrbeh pozabljam tudi jaz.
kdo da sem.«

Po teh besedah se obrne k Petroniju že s povsem
jasnim licem.

»Petronij,« reče, »ljudstvo godrnja, toda ko bi
vzel pljunko ter odšel ž njo na Marsovo polje, ko bi
mu zapel ono pesem, katero sem zapel vam ob casn
požara, kaj misliš, ali bi ga ne ganil s svojim petjem,
kakor je ganil Orfej nekoč divje zverine ?«

Tulij Senecio, kateremu se je že mudilo k svoji 111
sužnjem, pripeljanim iz Ancije, ki je bil že dolgo ne-
strpljiv, reče:

»Gotovo, cesar, samo ko bi ti pustili začeti.«

»Pojdimo v Helado!« zakliče malomarno cesar-

Toda v tem hipu vnide Popeja in za njo Tigeh^
Oči vseh se nehote obrnejo k njemu, kajti noben z© a

— 447  —

govalec ni korakal s takim ponosom na kapitol, s
kakoršnim je on stopil pred cesarja.

Spregovoril je s počasnim in povdarjajočim glasom,
ki je zvenel kakor železo :

»Ouj me, cesar, kajti lahko ti rečem: našel sem!
Ljudstvu je treba osvete in žrtve, toda ne jedne, marveč
na stotine, na tisoče.

Cul si že svoje dni, kdo je bil Kristus, katerega
so križali za ,Poncija Pilata*. Ali veš, kdo so kri-
stijani? Ti mar nisem pravil o njih zločinih, gnusnih
obredih in o njihovi napovedi, da ogenj povzroči
konec sveta? Narod jih sovraži in jih ima na sumu.
Nihče jih še ni videl v templih, ker naše bogove sma¬
trajo za hude duhove. Ni jih videti v Stadiju, ker
prezirajo dirke. Dlani kristijanov te še nikdar niso
pozdravile s ploskanjem. Nobeden njih te ni še kedaj
spoznal za boga. Oni so sovražniki človeškega rodu,
sovražniki mesta, pa tudi tvoji sovražniki. Ljudstvo
godrnja proti utehi, toda ti, cesar, mi nisi zapovedal
sežgati Rim, in jaz ga nisem sežgal. Narod koprni po
psveti, naj jo torej doseže, narod žeja po krvi in
igrah — naj jo torej ima. Narod ima na sumu tebe,
na j se ta njegov sum obrne na drugo stran.

Nero ga je iz početka osuplo poslušal. Toda po
^livu Tigelinovih besed se mu je jelo lice spreminjati
razodevati na sebi izraze jeze, žalosti, sočutja in
razburjenosti, Nakrat je vstal ter vrgel raz sebe togo,
mu je padla k nogam, dvignil obe roki kvišku in
tako vstrajal nekaj časa molče.

Konečno se oglasi z glasom tragika:

»Jupiter, Appolin, Hero, Athena, Persefon in vi
^ neumrljivi bogovi, čemu nam niste prišli na pomoč .
Naj je učinilo to nesrečno mesto tem okrutnikom, da
So  je tako nečloveški sežgali?«

»Oni so sovražniki človeškega rodu in tvoji,« reče
"°peja. Drugi pa so jeli klicati : .

»Napravi pravico! Kaznuj požigalce! Bogovi sami
z ahtevajo osveto!«

448  —

Na to sede, pobesi glavo na prsi in zopet molči,
kakor bi ga nepoštenje, o katerem je ravnokar slišal,
bilo oglušilo, čez trenutek zamahne z rokama ter reče:

»Kakšno kazen, kakšne muke zasluži tako zlo¬
činstvo ? Toda bogovi me ne zapuste in s pomočjo
Tartara pripravim svojemu revnemu ljudstvu tako
gledališče, da se me bo na veke spominjalo s hvalež¬
nostjo.«

Petronijevo čelo se nakrat pokrije z mrakom.
Spomnil se je na nevarnost, kakoršna visi nad Ligijo
in Vinicijem, katera je ljubil nad vse, dasi je zame¬
toval vero teh ljudij, o nedolžnosti katerih je bil pre¬
pričan. Domislil si je tudi, da se prične zopet jedna
onih krvavih orgij, katerih ne morejo prenesti njegove
po lepoti koprneče oči. Pred vsem drugim pa je dejal:
»Moram rešiti Vinicija, kateri zgubi pamet, ako ona
deva pogine,« in ta sklep je odtehtal vse druge. Pe-
tronij je dobro razumel, da se je lotil nevarne igre,
kakor še nikdar doslej v življenju.

Jel je govoriti polagoma in malomarno, kakor je
sploh govoril, kadar je kritikoval, ali kadar se je
posmehoval ne dovolj estetičnim načrtom cesarja in
augustijancev.

»Nu, torej ste našli žrtve! Prav! Lahko jih P®'
šljete v areno, ali pa jih oblečete v ,bolestne tunike 1 .
Zopet dobro ! Toda poslušajte me. Imate moč, imate
pretorijance, imate silo, bodite torej odkritosrčni vsa]
takrat, kadar vas nihče ne sliši. Varajte narod, toda
ne varajte samega sebe. Oddajte ljudstvu kristijane,
obsodite jih na kakošne koli muke, imejte pa tud*
pogum reči, da oni niso sežgali Rima. Phi! Imenujete
me arbitra elegantnosti, radi tega vam pravim, da n e
prenesem te bedne komedije. Phi! Oh, kako me to
vse spominja kolibe za igre pri porta Asinaria, v ka¬
teri igralci igrajo v razvedrilo predmestnih prostakov
kot bogovi in kralji, po predstavi pa se napijo m
povžito čebulo kislega vina, ali pa so celo tepen 1 '
Bodite zares bogovi in kralji, kajti pravim vam, d 1

— 449

si to morete dovoliti. Kar se tiče tebe, cesar, žugal
si nam s sodbo bodočih stoletij, toda pomisli, da zgo¬
dovina izreče tudi sodbo nad teboj. Pri božji Kliji!
Nero, vladar sveta, Noro, bog, je sežgal Rim, ker je
bil tako mogočen na zemlji, kakor je Jupiter v Olimpu.
Nero, pesnik, je tolikanj ljubil pesništvo, da mu je
žrtvoval domovino ! Od začetka sveta si še nihče ni
drznil na kaj podobnega. Zarotim te v imenu deveterih
Libetrid, ne odreci se take slave, kajti pesmi o tebi
se bodo glasile do konca sveta. Kaj bo poleg tebe
Prijam, kaj Agamemnon ? kaj Ahilej ? kaj bogovi
sami ? Kaj za to, ali je požar Rima dobra ali slaba
stvar, saj velika in nenavadna je na vsak način. A
pri tem ti še povem, da ljudstvo po tebi ne stegne
svojih rok. To pa ni resnica ! Bodi pogumen! čuvaj se
dejanj, ki te niso vredna, kajti tebi grozi samo to, da
bodo bodoča stoletja mogla reči: Nero je sežgal Rim,
toda kot malosrčen cesar in kot malosrčen pesnik je
zatajil veliki čin iz strahu ter zvalil krivdo raz sebe
aa nedolžne!«

Petronijeve besede so navadno silno vplivale na
Nerona, toda sedaj se niti sam Petronij ni mamil.
Razvidel je, da to, kar govori, je poslednje sredstvo,
katero more v srečnem slučaju kajpada kristijane re¬
šiti, toda katero more tem lože ugonobiti njega samega.
Ni pa omahoval, ker mu je šlo ob enem za Vinicija,
katerega je ljubil, in za hazardno igro, ki ga je vabila.
Kocke so že vržene, si je dejal, in sedaj vidimo, ali v
°pici strah za lastno kožo ne dobi navlade nad težnjo
Po slavi ?

V duši svoji pa ni niti dvomil o tem, da konečno
' e  strah nadvlada. .

Po njegovih besedah je nastalo molčanje. 1 opeja
to vsi navzoči so uporno zrli Neronu v oči, on pa je
odpiral ustnice, da so mu segale k samim nosnicam,
kakor navadno ob času, kadar ni vedel, kaj ima ]>o-
čoti; konečno se mu upor in obup očividno prikažeta
*to licu.

29

— 450  —

»Gospod, dovoli, da odidem,« zakliče Tigelin, videč
to zadrego, »kajti kadar hočejo izročiti tvojo osebo
poginu ter te pri tem imenujejo malodušnega cesarja
in malodušnega pesnika, požigalca in komedijanta, pa
moja ušesa ne morejo prenesti teh besed.«

»Zaigral sem!« pomisli si Petronij.

Toda obrnivši se k Tigelinu, ga premeri s po¬
gledom, ki je kazal preziranje velikega gospoda in
znamenitega človeka v primeri z revežem, ter na to
rekel:

»Tigelin, tebe sem imenoval komedijanta, ker to
tudi v resnici si.«

»Nemara radi tega, ker nočem poslušati tvojih
razžaljen j ?«

»Kadi tega, ker na videz kažeš neomejeno lju¬
bezen do cesarja, a še malo časa poprej si mu grozil
s pretorijanci, kar smo mi vsi razumeli in tudi on!«

Tigelin, ki se ni nadejal, da bi si Petronij drznil
vreči na mizo podobne kocke, je prebledel, zgubil
glavo ter umolknil. Toda to je bila poslednja zmaga
arbitra elegantnosti nad tekmecem, kajti v tem hipu
je Popeja rekla :

»Gospod, kako moreš dovoliti, da bi se taka misel
rodila nekomu v glavi in da si nekdo drzne, glasno jo
izgovoriti ?«

»Kaznuj drzneža !« zakliče Vitelij.

Nero zopet dvigne ustnice k nosu ter obrnivši se
k Petroniju s svojimi steklenimi, kratkovidnimi očrnu
reče :

»Tako mi torej plačuješ prijaznost, katero sem
gojil do tebe!«

»Ako se motim, dokaži mi to,« odgovori Petroniji
»toda vedi, da govorim to, kar mi veleva ljubezen
do tebe.«

»Kaznuj drzneža !« ponovi Vitelij.

»Stori to !« se oglasi nekoliko glasov.

V atriju nastane gibanje in ropot; ljudje jamej°
odhajati od Petronija. Oddaljil se je od njega hm*

— 451  —

Tulij Senecij, njegov zvesti tovariš pri dvoru, in mladi
Nerva, ki mu je doslej kazal največje prijateljstvo.
Cez nekaj časa je ostal Petronij sam na levi strani
atrija ter s smehom na ustnicah, gladeč z roko gube
svoje toge čakal, kaj še poreče ali učini cesar.

»Vi hočete, naj ga kaznujem — toda on je moj
tovariš in prijatelj. Daši mi je ranil srce, naj vendar
ve, da ima to srce za prijatelje le — odpuščanje.«

»Zaigral sem in moj pogin je gotov,« si pomisli
Petronij.

Cesar pa vstane in posvetovanje je bilo končano.
VII.

Petronij je odšel domu. Nero in Tigelin pa sta
šla v Popejin atrium, kjer so ju čakali ljudje, s kate¬
rimi se je prefekt poprej razgovarjal.

Bila sta ondi dva ,rabba‘ izza Tibere v dolgi
slavnostni opravi z mitrami na glavah, mladi pisar,
n jun pomočnik in Kilon. Zagledavši cesarja sta du¬
hovnika od strahu obledela, dvignila roke kvišku ter
glavi globoko priklonila.

»Bodi pozdravljen monarh vseh monarhov, kralj
vseh kraljev,« je rekel starejši, »pozdravljen vladar
zemlje, čuvar izvoljenega naroda in cesar, lev med
levi, čegar oblast je podobna solnčni svetlobi, je kakor
eedra na Libanu, kakor vrelec, kakor palma in kakor
balzam iz Jerihe.-'

»Ali me ne imenujete boga?« vpraša cesar.

Duhovnika še bolj obledita ; starejši zopet po¬
vzame besedo :

»Tvoje besede, gospod, so sladke kakor vinska
trta in kakor zrele smokve, kajti Jehova je z dobroto
napolnil tvoje srce. Toda predhodnik tvojega očeta,
cesar Kaj, je bil okrutnik, a vendar ga naši poslanci
niso imenovali boga, ker so rajše žrtvovali življenje
nego bi prestopili zakon.«

»A Kaligula jih je dal vreči levom?«

20 *

— 452

»Ne, gospod, cesar Kaj se je prestrašil jeze Je¬
hovove. «

Pri teh besedah dvignejo glave, kajti ime mogoč¬
nega Jehova jih je obodrilo. Zaupajoči v njegovo
moč, so pogumnejše zrli Neronu v oči.

»Prišli ste se pritožit na kristijane, da so sežgali
Rim ?« jih vpraša cesar.

»Mi, gospod, se pritožujemo čez nje samo radi
tega, ker so sovražniki zakona, sovražniki človeškega
rodu, sovražniki Rima in tudi tvoji sovražniki, in da
so že davno grozili mestu in svetu z ognjem. Vse
drugo ti pa pove ta-le človek, čegar usta se še nikdar
niso omadeževala z lažjo, kajti v žilah njegove matere
se je pretakala kri izvoljenega ljudstva.«

Nero se obrne h Kilonu:

»Kdo si ti ?«

»Tvoj čestitelj, Osirij, in pri tem reven stoik...«

»Jaz sovražim stoike,« odvrne Nero, »sovražim
Traseja, sovražim Musonija in Kornuta. Zoperna mi
je njih govorica, njih preziranje umetnosti, njih pro¬
stovoljna revščina.«

»Gospod, tvoj mojster Seneka ima tisoč cipresnih
miz. Samo zapovej in imel jih bom dvakrat toliko.
Jaz sem stoik iz potrebe. Ogrni, Sijajni, moj stoicizem
z vencem iz rož in postavi predenj vrč vina, pa ti
bodem prepeval Anakreonta tako, da zagluši vse epi-
kurejce.«

Nero, kateremu je ugajal priimek ,Sijajni', se na*
smehne ter reče:

»Všeč si mi!«

»Ta človek je vreden toliko zlata, kolikor sam
tehta,« zakliče Tigelin.

Kilon odvrne:

»Popolni, gospod, mojo težo s svojo darežljivostjo,
kajti sicer mi veter odnese nagrado.«

»Resnica, ne odtehtal bi Vitelija,« omeni cesar.

»Eheu, Srebrolunež, moj razum ni iz svinca.«

— 453

»Vidim, da ti tvoj zakon ne brani, imenovati me
boga ?«

»O, neumrljivi! moj zakon tiči v tebi. Kristijanje
so se rogali temu zakonu in radi tega sem se navzel
sovraštva do njih.«

»Kaj veš o kristijanih ?«

»Ali mi dovoliš jokati se, božanstveni ?«

»Ne,« odvrne Nero, »to me dolgočasi.«

»Trikrat prav imaš, kajti oči, katere so te videle,
ne smejo več poznati solz. Gospod, čuvaj me mojih
sovražnikov.«

»Govori o kristijanih,« reče Popeja z očividno
nestrpljivostjo.

»Torej hočem govoriti, kakor velevaš, Izida,« od¬
vrne Kilon. »Takoj od svoje rane mladosti sem se
posvetil modroslovju in iskal sem resnico. Iskal sem
jo pri bivših božanstvenih modrijanih v Akademiji, v
Atenah in v Aleksandrijskem Serapeju. čuvši o kri¬
stijanih, sem si mislil, da je to zopet nekaka nova
šola, v kateri mi bo mogoče najti zrno resnice, in se¬
znanil sem se ž njimi na svojo nesrečo! ! Prvi kristijan,
p katerim me je usoda zbližala, je bil Glauko, zdravnik
•z Neapola. Od njega sem poizvedel ob svojem času,
da oni časte nekega Kristusa, kateri jim je obljubil,
ugonobiti vse ljudi, uničiti vsa mesta na zemlji, ali
jih ohraniti, ako mu pomagajo ugonobiti Deukalijonove
otroke. Radi tega, gospod, oni sovražijo ljudi, radi
tega zastrupljujejo vodnjake, radi tega mečejo v svojih
shodnicah kletve na Rim in na vse temple, v katerih
mi častimo svoje bogove. Kristus je bil križan, toda
obljubil jim je, da Rim bo uničen z ognjem in da pride
v drugič na svet, da jim izroči oblast nad svetom.«

»Sedaj ljudstvo razume, čemu je bil Rim sežgan,«
seže mu Tigelin v besedo. _

»Mnogi že to razumejo,« odvrne Kilon, »ker hodim
po vrtovih in po Marsovem polju ter učim. Toda, ako
me hočete poslušati do konca, lahko razumete, kakšne
vzroke imam za maščevanje. Zdravnik Glauko mi iz

— 454  —

početka ni izdal tega, da njihov nauk zapoveduje so¬
vraštvo do ljudij, pač pa mi je rekel, da je Kristus
dober Bog in da temelj njegovega nauka je ljubezen.
Moje rahločutno srce se ni moglo ubraniti takemu
nauku; zaljubil sem se v Glauka ter mu zaupal. Vsak
košček kruha, vsaki groš sem delil ž njim, ali pa veš,
gospod, kako mi je to poplačal ? Glej, na poti iz
Neapola v Rim me je sunil z nožem in mojo ženo,
mojo zalo, mlado Bereniko je prodal barantalcem s
sužnji. Ako bi Sofoklej poznal mojo usodo — toda
kaj pravim ! Saj me posluša nekdo, ki je boljši od
Sofoklej a.«

»Reven človek!« omeni Popeja.

»Kdor je zagledal obličje Afrodite, gospa, ta ni
več reven in jaz ga gledam v tem trenutku. Toda
takrat sem iskal tolažbe v modroslovju. Prišedši v
Rim, sem se potrudil priti v dotiko s starejšimi kri-
stijani, da si pridobim pravico v borbi z Glaukom.
Mislil sem si, da ga vsaj prisilim, naj mi vrne ženo.
Spoznal sem njihovega višjega duhovna, spoznal še
nekega drugega, ki se imenuje Pavel, ki je bil tukaj
zaprt, pa pozneje zopet izpuščen, spoznal sem sina
Cebedejevega, spoznal Lina in Kleta ter dokaj drugih.
Vem, kje so prebivali pred požarom, -vem, kje se sha¬
jajo, morem pokazati jedno votlino na griču vatikan¬
skem in jedno pokopališče za nomentanskimi vratmb
na katerem opravljajo svoje gnusne obrede. Videl sem
ondi apostola Petra, videl sem Glauka, kako je moril
otroke, da je imel s čem škropiti glave navzočih ; videl
sem Ligijo, izgojenko Pomponije Grecine, katera seje
bahala, da ne more prenesti pogleda na otroško kri,
pa je vendar povzročila smrt otroka, ker je urekla
malo Augusto, tvojo hčerko, o Osirij, in tvojo, o Izida!«

»Ali čuješ ,cesar'?« reče Popeja.

»To da je mogoče?« zakliče Nero.

»Bil sem sicer zmožen, odpustiti lastne krivice,«
nadaljuje Kilon, »toda čuvši o vaši krivici, sem j°

— 455  —

hotel suniti z nožem. Toda to mi je zabranil plemeniti
Vinicij, ki jo ljubi.«

»Vinicij ? Saj je ona zbežala od njega?«

»Zbežala je, on pa jo je iskal, ker ni mogel
živeti brez nje. Za skromno plačilo sem mu pomagal
iskati in pokazal sem mu tudi hišo, v kateri je za Ti¬
bero bivala med kristijani. Šla sva tjekaj in z nama
tvoj borilec Kroton, katerega je plemeniti Vinicij najel
radi najine varnosti. Toda Uršo, Ligijin suženj, je
zadavil Krotona. To je strašansko močan človek, kateri
tako lahko zavija bikom vrat, kakor bi kdo drugi
trgal mak. Aulo in Pomponija sta ga radi tega imela
rada.«

»Pri Herkulu!« zakliče Nero. »človek, ki je za¬
dušil Krotona, je vreden, da se mu postavi kip na
Forumu. Toda motiš se, ali pa lažeš, starec, kajti
Krotona je Vinicij sunil z nožem.«

»O, tako ti ljudje lažejo bogovom! O gospod,
jaz sam sem videl, kako so se Krotonova rebra lomila
v  Ursovih rokah, kateri je potem potrl Vinicij a. In
bil bi ga ubil, ko bi ne bilo Ligije. Vinicij je na to
dolgo bolehal, toda oni so ga oskrbovali z nadejo, da
jz ljubezni in hvaležnosti postane kristijan. In to se
je tudi zgodilo.«

»Vinicij ?«

»Dh.«

»A nemara tudi Petronij ?« vpraša urno Tigelin.

Kilon se je zganil, mel si roke ter dejal:

»Občudujem tvojo bistroumje, gospod ! O, lahko
Mogoče, kaj lahko mogoče !..« . ...

»Sedaj razumem, čemu je tako branil kristijane.«

Toda Nero se jame smejati. v

»Petronij da je kristijan! Petronij sovražnik živ¬
ljenja in razkošja ? Ne bodite tepci ter ne zahtevajte,
da naj verujem, ker nimam volje verjeti ničesar.«

»Toda plemeniti Vinicij je postal kristijan, gospod.
Prisegam pri blesku, ki odseva od tebe, da govorim
re snico, da se mi ničesar tolikanj ne gnusi kakor laž.«

— 456

»Pomponija je kristijanka, mali Aulo je kristijan,
takisto tudi Ligija in Vinicij. Služil sem mu zvesto,
toda on me je dal pretepsti iz hvaležnosti na željo
Glauka, zdravnika, dasi sem star, dasi sem bil bolan
in gladen. In prisegel sem pri Hadu, da mu tega ne
odpustim. O, gospod, maščuj na njih meni doprinešene
krivice in jaz vam izdam apostola Petra in Lina ter
Ligijo in Urša, pokažem vam jih na sto, na tisoče,
pokažem vam njihove molilnice in pokopališča, da vse
vaše ječe napolnite ž njimi! Brez moje pomoči bi jih
ne mogli najti. Doslej sem pri vseh svojih skrbeh iskal
tolažbo samo v modroslovju, naj jo sedaj enkrat najdem
tudi v ljubezni, kakoršna se razlije čez me ... Star
sem, nisem še vžil življenja, naj si torej poči jem!

»Ti hočeš biti stoik pri polni skledi,« reče Nero.

»Kdor zvesto služi tebi, jo že s tem napolnuje.«

»Ne motiš se, modrijan.«

Toda Popeja ni spustila iz spomina svojih so¬
vražnikov. Njena zaljubljenost v Vinicija je trajala le
malo časa ter je nastala največ iz nevošljivosti, jeze
in razžaljene nečimurnosti. Toda hladnokrvje mladega
patricija jo je globoko zbodlo ter napolnilo njeno srce
z uporno jezo. Že to, da si je drznil višje ceniti druge
nad njo, se ji je zdelo zločinstvo, ki zasluži maščevanje.

In Ligijo je sovražila od prvega trenutka, v ka¬
terem jo je vznemirila lepota te poljske lilije. Petronij,
ki je govoril o preozkih bedrih deklice, je mogel ce¬
sarju reči, kar je hotel, ne tako Augusti. Veščakinja
Popeja je spoznala na prvi pogled, da v vsem Ri® u
bi se jedina Ligija mogla kosati ž njo v lepoti ter ju
celo prekositi. Od tega trenutka ji je tudi prisegla
pogin.

»Gospodar,« je rekla, »maščuj se za najino dete.

»Požurite se !« zakliče Kilon, »požurite, ker sicei
jo Vinicij skrije. Pokažem vam hišo, v kateri so se
nastanili po požarju.«

»Dam ti petdeset ljudij in pojdi takoj,« re ^ e
Tigelin.

»Gospod, ti nisi videl Krotona v Ursovih rokah.
Ako mi daš samo petdeset ljudij, pa jim le od daleč
pokažem hišo. Ako ne zaprete tudi Vinicija, pa je po
meni.«

Tigelin pogleda Nerona.

»Ali bi ne bilo prav, opraviti ob enem s stricem
in s sestričem ?«

Nero za trenutek pomisli, pa reče :

»Ne, sedaj ne! Ljudje bi ne verjeli, ko bi jim kdo
hotel natvezti, da so Petronij, Vinicij ali Pomponija
Grecina zažgali Rim. Imeli so tu prekrasne hiše. Danes
je treba drugih žrtev; ti pridejo na vrsto pozneje.«

»Daj mi, gospod, vojakov, da me čuvajo« reče
Kilon.

»Tigelin se pobrine za to.«

»Ostaneš med tem pri meni,« reče prefekt.

Na Kilonovem licu se pokaže veselje.

»Izdam vse, samo požurite se! Požurite se!« je
kričal s hripavim glasom.

VIII.

Petronij, odšedši od cesarja, se je dal odnesti v
svojo hišo na Karinah, ki je bila obkoljena od treh
stranij z vrtom. Ker je imela spredaj še forum Cecilijev,
r adi tega je bila zavarovana pred požarom.

Radi tega so drugi augustijanci, ki so zgubili
svoje hiše in v njih obilno bogastva in umetniških
lz delkov, imenovali Petronija srečnega. Sicer^ pa so
govorili o njem že davno, da je prvorojenec Fortune,
111  neprestano živejša prijaznost, kakoršno mu je ska-
2 °val v poslednjem času cesar, je še bolj potrjevala
v^snico tega mnenja.

Toda ta prvorojenec Fortune je mogel sedaj pre¬
mišljevati samo nad spremenljivostjo te matere, ah
ra jše o njeni enakosti s Chronom, požirajočim lastne

otroke.

— 458  —

»Ko bi bila moja hiša zgorela,« si je dejal, »in ž
njo vred moje dragocenosti, moja etrurska posoda in
aleksandrijsko steklo ter korintijska med, pa bi ne¬
mara Nero zares pozabil na jezo. Pri Poluksu ! Ako
pomislim, da je bilo od mene odvisno, ali naj postanem
prefekt pretorijancev, pa me skoro pograbi nevolja.
Pa bi bil proglasil Tigelina za požigalca, kar je tudi
v resnici, bil bi ga oblekel v ,bolestno tuniko* in oddal
ljudstvu, in bil bi rešil kristijane ter znovič pozidal
Rim. Kdo ve, ali bi se poštenim ljudem v tem slučaju
ne bi bolje godilo? Bil sem dolžan to učiniti že z
obzirom na Vinicija. Ako bi le imel preveč dela, lahko
bi mu odstopil posel prefekta in Nero bi si niti ne
drznil mi nasprotovati. Naj si bi tudi Vinicij potem
pokrstil vse pretorijance, bodisi celo samega cesarja,
kaj bi mi to moglo škodovati ? Nero pobožen, Nero
kreposten in usmiljen bi bil gotovo tolažljiva prikazen.«

Toda njegova brezskrbnost je bila tako velika,
da se je jel celo smehljati. Toda čez trenutek so se
njegove misli obrnile na drugo stran. Zdelo se mu je,
da je v Anciju in da mu govori Pavel iz Tarse: »Ime¬
nujete nas sovražnike življenja, toda odgovori mi
Petronij : ako bi bil cesar kristijan ter bi živel po
našem nauku, ali bi naše življenje ne bilo gotovejše
in bolj varno ?«

Spomnivši se teh besed, je nadaljeval:

»Pri Kastoru! Kolikor se tu pomori kristijanov,
toliko jih Pavel pridobi novih, kajti ako svet ne more
stati na lopovstvu, pa ima on prav. Toda, kdo ve, da
ne more stati, ako pa vendar-le stoji ? Jaz sam, dasi
se nisem naučil malo, se nisem naučil biti dovolj velik
lopov, in radi tega bom primoran, odpreti si žile.

S tem bi se moralo vse to končati. Ako se p a
ne konča tako, konča se drugače. Žal mi je samo za
Euniko in za mojo mirensko vazo, toda Eunika ] e
prosta, vaza pa pojde z menoj. Rudečebradec je ne
dobi v nobenem slučaju. Pomilujem pa tudi Vinicija-

— 459  —

Sicer pa, naj se zgodi, kar hoče, vendar poslednji čas
sem se že jel dolgočasiti ter sem že davno pripravljen.
Na svetu so krasne reči, toda ljudje so večinoma tako
zoperni, da življenje ni niti vredno, da bi ga pomi¬
lovali. Daši sem pripadal k avgustijancem, sem bil
vendar človek dokaj bolj svobodomiseln nego oni to
dopuščajo.«

Pomignil je z rameni.

»Oni si tam nemara mislijo, da se mi v tem hipu
tresejo kolena in da mi strah ježi lase na glavi, toda
iM ko se vrnem domu, si dam pripraviti kopel iz
vijoličine vode, na to me moja zlatolaska sama namaže
* po južini si dava zapeti oni slavospev na Apola,
ga je zložil Anthemios. Sam sem rekel svoje dni:
na  smrt ni treba misliti, ker ona sama dovolj pozorno
®isli na nas. Bilo bi pa vendar-le čudovito, ko bi se
Nahajale nekakšne elisejske poljane in na njih sence .

Eunika bi prišla časih k meni in blodila bi skupaj
P° livadah, obraščenih z asfodeli. Našel bi ondi boljšo
družbo nego tukaj !

v  Kakšni tepci se nahajajo tukaj ! Kakšna nagnusna
družba brez okusa in brez plemenitosti ! Deset arbitrov
“ e gantnosti ne predela teh Trimalkijonov v dostojne
Mi. Pri Persefoni! dovolj sem jih sit!«

In začuden je zapazil, da ga loči nekaj od teh
Mij. Poznal jih je vendar dobro, vedel že poprej,
ka l si ima o njih misliti, toda vsekako so se mu zdeli
s .Mj oddaljenejši od njega nego kedaj. V resnici bil
llh  je sit.

| 0 j . ^°da na to je začel premišljevati o svojem po¬
da J U-  i e  P rev eč hitroviden, da ne bi razumel,

|°j nu  Poguba ne grozi takoj. Nero je porabil pri-
jatep t i e s P r egovoril nekoliko lepih besed o pri-
Mrl VU  * n  °dpuščanju ter se ž njimi nekako zavezal,
iu y sem drugim mora sedaj preskrbeti gledališče,
Podt  ■ n °. se .t° z g°dl, preteče še mnogo vode. »Naj-
duhu p Pridejo sedaj na vrsto kristijanje,« reče si v
1  Petronij »in še le potem pride vrsta na-me. Ako

— 460

pa je tako, ni treba biti že v skrbeh ter že sedaj
spreminjati način življenja. Bližja nevarnost grozi
Viniciju.«

In odslej je neprestano mislil na Vinicija ter
sklenil, da ga mora rešiti.

Sužnji so urno nesli nosilnice med razvalinami
pogorišč in golimi dimniki, katerih je bilo na Karinah
vse polno, toda on jim je naročil, naj hite še urneje,
da bi bil čim poprej doma.

Vinicij, čegar ,insula‘ je pogorela, je stanoval pri
njem ter na srečo bil doma.

»Ali si videl danes Ligijo?« ga vpraša Petronij
vstopivši.

»Vračam se ravnokar od nje.«

»Cuj, kaj ti povem, in ne zapravljaj časa z vpra¬
šanji. Na cesarskem posvetovanju je bilo danes skle¬
njeno, navaliti krivdo ugonobljenja Rima na kristijane.
Grozi jim preganjanje in muke. Progonstvo more
nastati vsaki hip. Vzemi Ligijo in zbežita takoj bodisi
za Alpe ali v Afriko. Toda požuri se, kajti iz Palatina
je za Tibero bliže nego od tod.«

Vinicij je bil zares preveč vojak, da bi bil za -
pravljal zlati čas z nepotrebnimi vprašanji. Poslušal
je prijatelja z naježenimi obrvi in z licem, kolikor le
mogoče pozornim in groznim, toda brez strahu. Pr' 1
občutek, ki ga je prevzel v tem hipu glede na pretečo
nevarnost, je bila odločitev k boju in brambi.

»Ze grem !« je dejal.

»Se jedno besedo: Vzemi ,kapso‘ z zlatom, vzefflj
orožje in peščico svojih ljudij, kristijanov. V slučaj 11
potrebe rabi orožje.«

Vinicij je. bil že pri vratih atrija.

«Pošlji mi poročilo po sužnju !« zakliče še Petrol' J
za odhajajočim Vinicijem.

. Ko je ostal sam, jel se je sprehajati okrog s  ®
bričja, ki je krasilo atrium, ter pri tem mislil .na ’
kaj.se lahko zgodi. Vedel je, da sta se Ligija in "
vrnila po požaru v svoje prejšnje bivališče, katero ?

— 461

je ohranilo, kakor večina hiš za Tibero, to pa mu ni
ugajalo, kajti med množico bi ju ne bilo tako lahko
najti. Upal pa je, da v Palatinu nihče ne ve, kje da
prebiva in da Vinicij na vsak način prestriže preto-
rijance. Prišlo mu je tudi na misel, da Tigelin, hoteč
zajeti nakrat kolikor mogoče največ kristijanov, mora
razpeti svojo mrežo po vsem Rimu, to je, razdeliti
pretorijanee na male oddelke. Ako po njih ne pošlje
več nego deset ljudij — mislil si je — pa jim sam
orjaški Lig polomi kosti; kaj še le takrat, ako mu
pride na pomoč Vinicij ? Mislečemu tako je čimdalje
bolj naraščalo upanje. Seveda, postaviti se z orožjem
v  roki po robu pretorijancem, bilo bi skoraj toliko,
kakor začeti boj s cesarjem. Petroniju je bilo tudi
znano, ako se Vinicij ubrani Neronove jeze, pa more
maščevanje doseči njega — toda za to se ni mnogo
znienil. Misel, da je prekrižal Neronu in Tigelinu njiju
načrt, ga je razveselila. Odločil se je, ne ščediti niti
nenarja, niti ljudij, in ker je Pavel iz Tarse še v
«nciji spreobrnil večino njegovih sužnjev v kristijane,
l e  moral biti gotov, da se v slučaju borbe za kri-
^'jansko stvar sme zanesti na nje.

Vstopila je Eunika, in ž njenim prihodom so se
jmzprašile brez sledu vse njegove skrbi in nezgode.
Pozabil je na cesarja, na nemilost, ki ga je zadela,
’ la  nečimne avgustijance, na proganjanje, ki je grozilo
'justijanom, na Vinicija in Ligijo, in zrl je samo na
[9? 2  očmi oboževatelja lepote, zaljubljenega v zalo
j lc 'ce in zale ude, ter z očmi ljubljenca, kateremu je
lz  teh udov in tega lica odsevala ljubezen. Ona, odeta
'prozorno vijoličkasto opravo, imenovano ,Coa vestis 1 ,
k°zi katero je odsevalo njeno rožnato telo, je bila
Zai ’6s zala kakor božanstvo. Čuteča, da je občudovana
" ljubeča ga z vso svojo dušo ter neprestano kopr-
i? Ca  po njegovi ljubezni, je zagorela od veselja, kakor
j*. ne  bila njegova priležnica, marveč še nedolžna
" e klica.

— 462  —

»Kaj mi poveš, Karita?« jo vpraša Petronij, steg-
nivši proti njej roko.

Ona, sklonivši k njemu svojo zlato giavo, je od¬
govorila :

»Gospod, prišel je Anthemij s pevci vprašat, če
ga mar hočeš danes poslušati?«

»Naj počaka. Po obedu nam zapoje slavospev na
Apola.

Naokrog so še razvaline in pogorišče, mi pa bomo
poslušali slavospev na Apola! Pri pafijskih gajih,
kadar te vidim v tej ,Coa vestis‘, pa se mi zdi, da se
je Afrodita ogrnila s kosom neba in da stoji pred
menoj.«

»O gospod !« reče Eunika.

»Pojdi sem, Eunika, objemi me ter podaj mi
usta ... Ali me ljubiš ?«

»Niti samega Jupitra bi bolj ne ljubila.«

Po teh besedah mu je pritisnila svoje ustnice d*
njegove ter se od razkošja tresla v njegovem naročju-

Cez nekaj časa reče Petronij:

»A ko bi nama bilo treba misliti na ločitev?«

Eunika mu pogleda prestrašena v oči.

»Kako to, gospod?«

»Ne boj se ! Glej, kdo ve, če mi mar ne bo treba
podati se na daljšo pot?«

»Vzemi me s seboj. ..«

Petronij nakrat spremeni predmet razgovora t el
vpraša:

»Reci mi, ali rastejo na trati v naših vrtih asfo
dele?«

»Na našem vrtu so ciprese in trate porumenehj
od požara, z mirt je odpadlo listje, in ves vrt ]
kakor mrtev.«

»Ves Rim je kakor mrtev, in res v kratkeip P®
stane pravcato pokopališče. Ali veš, da bo kmalu i zd
edikt proti kristijanom in da se kmalu začne p r °£
njanje, v katerem pogine na tisoče ljudij ?«

— 463  —

»čemu jih bodo kaznovali, gospodar ? To so dobri
in mirni ljudje.«

»Uprav radi tega.«

»Pojdiva torej k morju. Tvoje božanstvene oči
ne gledajo rade krvi.«

»Prav, toda sedaj se moram okopati. Pridi v
elaeothesij, da mi namažeš roke. Pri pasu Kipride!
nikdar te nisem videl tako zale. Dam ti napraviti kad
^ obliki školjke in ti boš v njej kakor najdražji biser...
Pndi zlatolaska!«

Na to odide. Jedno uro pozneje sta oba, z venci
na glavah ter s kalnimi očmi počivala pred miro, na
kateri je stala sama zlata posoda. Stregli so jima
dečki, oblečeni nalik amorjem, in ona sta pila vino iz
kristalnih čaš ter poslušala slavospev v čast Apolona,
ki so ga peli pevci pod vodstvom Antemija, spremljani
s  pljunko. Kaj jima je bilo mar za to, da so okrog
v de štrleli kvišku dimniki iz pogorišča in da je veter

vsa ^ em  popihu raznašal pepel požganega Rima!
oda sta srečna ter sta mislila samo na ljubezen, katera
Jinia je spreminjala življenje v božanstvene sanje.

Toda še predno je bil slavospev končan, vstopi
' dvorano suženj, čuvaj atrija.

»Gospodar,« reče z glasom, ki je razodeval strah,
‘Centurij z oddelkom pretorijancev stoji pred vratmi
er  želi na cesarjevo zapoved govoriti s teboj.«

Petje in glasovi pljunke umolknejo. Nemir se
Polasti vseh navzočih, kajti cesar se v občevanju s
Prijatelji običajno ni posluževal pretorijancev, torej
'Pk prihod ob tem času ni napovedoval nič dobrega,
i aiao .P e tronij ni kazal niti najmanjšega strahu, marveč
J e  dejal, kakor človek, katerega neprestano drezajo:

»Toliko bi me vendar smeli pustiti, da mirno po-
Zl jem svoj obed!«

Na to se obrne k čuvaju atrija ter mu reče:

»Spusti jih!«

, Suženj izgine za zaveso, čez malo časa na to se
acu jejo težki koraki in v dvorano vnide Petroniju

— 464  —

znani stotnik Aper, ves v oklepu ter z želeno čelado
na glavi.

»Plemeniti gospod, « reče, »tukaj je pismo od ce¬
sarja.«

Petronij leno stegne svojo belo roko, vzame plo¬
ščico, jo preleti z očmi ter poda povsem mirno Euniki.

»Zvečer hoče citati novo pesem iz Troike,« reče
»pa me poziva, naj pridem.«

»Imam zapoved, da naj samo oddam pismo,« reče
stotnik.

»Da. Odgovora ne dam. Toda nemara si, stotnik,
hočeš nekoliko počiti pri nas ter izpiti nekoliko vina?«

»Hvala, plemeniti gospod. Kozarec vina rad po¬
pijem na tvoje zdravje, toda počivati ne morem, ker
sem v službi.«

»čemu je bilo dano tebi to pismo, mesto da bi
mi bilo poslano po sužnju?«

»Ne vem, gospod. Nemara radi tega, ker sem bil
poslan na to stran v neki drugi zadevi.«

»Vem,« reče Petronij, »proti kristijanom.«

»Tako je, gospod.«

»Ali je že dolgo, kar se je progonstvo začelo?«

»Nekateri oddelki so bili poslani za Tibero že
pred poldnevom.«

Po teh besedah izlije stotnik nekoliko vina Marsu
na čast, potem pa izprazni čašo in reče :

»Naj ti bogovi dajo vse, kar si želiš.«

»Vzemi tudi to čašo!« reče Petronij.

Na to da znamenje Antemiju, naj dovrši slavosp®'
v čast Apolonu.

»Rudečebradec se začenja igrati z menoj in z Vi'
nicijem,« reče sam sebi, ko začuje znovič glas pljunke.
»Domišljujem si, kaj on namerava ! Hotel me je PJ’ e '
strašiti, poslavši mi svoj poziv po centuriju. Zvecei
bodo vsi izpraševali stotnika, kako sem ga spre] 61 :
Ne, ne ! Ne napravim ti tako kmalu veselja, okrutn
spak!«

— 465  —

Vem, da na razžaljenje ne pozabiš in da me po¬
guba ne mine, toda ako si misliš, da ti bom zrl proseče
v oči, da zagledaš na mojem licu strah in pokorščino
— pa se zelo motiš.«

»Cesar piše, gospodar: »Pridi, ako te je volja,«
spregovori Eunika, »ali pojdeš ?«

»Kaj dobre volje sem in morem poslušati celo
njegove stihe,« odgovori Petronij, »pa pojdem tem
rajše, ker Vinicij ne more iti.«

Po končanem obedu so ga dobile kakor običajno
v roke sužnjice, ki so mu razčesale lase ter uredile
gube na njegovi togi, in uro pozneje, zal kakor bog,
je zapovedal sužnjem, naj ga odneso na Palatin. Že je
bilo pozno, večer je bil tih in topel, mesec je svetil
tako jasno, da so ,lampadarji‘, korakajoči pred nosil¬
nicami, ugasnili baklje. Po ulicah med razvalinami so
se pomikale cele tolpe pijanih ljudij, ozalšanih z lo¬
vorjem in bršljanom, noseče v rokah mirte in lovorjeve
veje, odtrgane na cesarskih vrtovih.

Obilica žita in nadeje v velike igre so napolnile
srca množice z veseljem. Ponekje so popevali pesmi,
Proslavljajoče ,božansko noč‘, in večkrat so morali
sužnji zahtevati prostora za ,plemenitega Petronija',
'n množica se je hipoma umaknila ter poveličevala
svojega ljubljenca.

Petronij je mislil na Vinicija ter se čudil, da ni
dobil od njega nobene vesti. Bil je epikurejec in egoist,
toda nahajajoč se v dotiki s Pavlom iz Tarse in z
Vinicijem ter čujoč vsaki dan o kristijanih, se je
sam nekoliko spremenil, dasi sam za to ni vedel. Od
n jih je zapihal tudi zanj nekak veter, ki je zanesel v
njegovo dušo nepoznano seme. Razun njegove osebe
f? § a  jeli zanimati tudi drugi ljudje, in Viniciju je
bil še posebej naklonjen, ker je že za njegovega de-
tinstva zelo ljubil njegovo mater, svojo sestro, ter je
Se daj, ko se je tolikanj pobrinil za njegove zadeve,
Za sledoval v njih nekako tragedijo.

30

— 466  —

Ni pa še izgubljal nadeje, da je Vinicij prestrigel
pretorijance ter zbežal z Ligijo, ali da jo je v skrajnem
slučaju vsaj ubranil. Toda rajše bi bil imel, da je
vedel vse zanesljivo, ker je slutil, da bo moral odgo¬
varjati na razna vprašanja, na katera bo pa lože
odgovarjal, ako bo na to pripravljen.

Obstavši pred Tiberijevo palačo, stopi iz nosilnic
in čez nekaj časa vstopi v atrij, ki je bil že skoro poln
augustijancev.

Včerajšnji njegovi prijatelji, dasi so se čudili, da
je bil pozvan, so se mu še bojazljivo umikali, toda
on se je kretal med njimi zal, prost, malomaren in
tako samozavesten, kakor da bi mogel deliti milosti.
Nekateri, zagledavši ga, so bili vznemirjeni, češ, če
mar ni bilo prezgodaj, kazati mu malomarnost. Cesar
se je delal, kakor bi ga ne bil videl, ter ni ničesar
odvrnil na njegov poklon, češ, da je zatopljen v raz¬
govor. Zato pa se mu približa Tigelin ter reče :

»Dober večer, arbiter elegantnosti! Ali še zmerom
trdiš, da kristijanje niso sežgali Rima?«

Petronij skomigne z rameni in poklepavši ga kot
oproščenca po ledjih odgovori :

»Ti veš tako dobro kakor jaz, kaj se o tem splošno
misli.«

»Ne smem se kosati s tvojo modrostjo.«

»Imaš nekoliko prav, ker bi sedaj, ko nam cesar
prečita novo pesem, ne mogel kričati kakor pav, marveč
bi imel povedati nekaj primernega.«

Tigelin se vgrizne v ustnice. Njemu ni bilo ljubo,
da se je cesar odločil, prečitati danes novo pesem,
kajti tu se je odpiralo polje, na katerem se ni mogel
kosati s Petronijem. Nero pa je med čitanjem prot 1
svoji volji in po svoji stari navadi gledal Petronija,
da bi čital sodbo raz njegovo lice. Petronij ga j. e
pozorno slušal, dvigaje kvišku obrvi, semtertje ki¬
maje z glavo, kakor bi hotel pokazati, da ga Po¬
zorno posluša. Na to je jedno hvalil, drugo grajal,
želeč, da se popravijo ali izbrišejo nekateri stihi. Nero

— 467  -

sam je čutil, da je vsem drugim ob pohvali bila mar
samo njih lastna oseba in da jedini Petronij ceni
poezijo radi same poezije, da jo on jedini razume, in
ako kaj pohvali, da so ti stihi v resnici vredni po¬
hvale. Radi tega se je začel ž njim razgovarjati in
prepirati se, in ko je Petronij konečno dvomil o pri-
ličnosti nekega izraza, reče mu:

»Pri koncu pesmi raz vidiš, čemu sem rabil ta
izraz.«

»Ah !« pomisli Petronij, »torej še dočakam konec

pesmi!«

Nekateri iz družbe, zaslišavši to, je dejal v duhu:

»Gorje mi ! Petronij si je pridobil čas, pa more
dobiti tudi cesarjevo naklonjenost in premagati Ti-
gelina.«

In znovič so se mu jeli bližati. Toda konec večera
je bil zanj manj srečen. Ko se je Petronij poslovil od
cesarja, ga popraša cesar nakrat, pomežikovaje z očmi
■n z navidezno zlobnim, prav za prav pa le z ra¬
dostnim licem :

»A čemu Vinicij ni prišel?«

Ko bi bil imel Petronij zagotovilo, da je Vinicij
z  Ligijo že všel za mestno obzidje, bil bi mu odgo¬
voril : »Oženil se je po tvojem dovoljenju ter odšel.«
Toda uvidevši čuden Neronov posmeh, je odgovoril:

»Tvoj poziv, božanstveni cesar, ga ni našel doma.«

»Povej mu, da mi bo zelo ljubo, ako ga vidim,«
reče Nero »in povej mu v mojem imenu, naj za gotovo
Pride k igram, na katerih nastopijo kristijanje.«

Petronija vznemirijo te besede. Zdelo se mu je,
da merijo naravnost na Ligijo. Vsedši se v nosilnice, se
je dal nesti še urneje nego zarana. Toda. to ni bilo
tako lahko. Pred Tiberijevo palačo se je nahajala
množica ljLidij, pijanih kakor navadno, ki pa niso pre¬
pevali niti plesali, marveč se kazali nekako razburjeni.
Od daleč se je začulo nekako kričanje, katerega Pe¬
tronij takoj ni mogel razumeti, ki pa je postajalo

30 *

468

močnejše in trušnejše ter se konečno spremenilo v
jeden sam klic:

»Kristijane pred leve! !«

Krasne nosilnice augustijanca so se komaj pori¬
vale skozi razburjeno množico. Iz požganih ulic so
dohajale neprestano nove tolpe ter ponavljale oni
grozni klic. Od ust do ust se je širila novica, da pro-
ganjanje traja že od jutra, da so vjeti že mnogi
požigalci, in čez malo časa so se po vseh starih ulicah,
po zakotjih okrog Palatina, po vseh gričih in vrtovih,
po vsem Rimu, kakor je bil dolg in širok, razlegali
glasni klici:

»Kristijane pred leve!«

»Druhal!« ponavlja prezirljivo Petronij. »Ljudstvo,
ki je vredno tega cesarja!«

In jel je misliti na to, da takšen svet, oprt ob
nasilje, ob okrutnost, o kakoršni niti barbarji niso
imeli pojma, ob zločine in znorelo razbrzdanost, ne
more dalje stati. Rim je bil gospodar sveta, bil je pa
tudi njegova rak-rana. Od njega se je širil mrliški
smrad. Na gnjilo življenje je padala senca smrti. Več¬
krat so se razgovarjali o tem že sami augustijanci,
toda Petroniju še nikdar ni stala tako jasno pred očmi
neovrgljiva resnica, da ta ovenčani voz, na katerem
v postavi zmagovalca stoji Rim, ki vleče za seboj
samo zvezane narode, drdra naravnost v propast.
Življenje mesta, ki je gospodovalo nad vsem svetom,
se mu je zdelo podobno nekakemu znorelemu plesu,
nekaki divji orgiji, ki se naposled mora končati.

Razumel je takisto, da samo kristijanje še imajo
nekako novo podlago za življenje, toda sodil je, da
po kristijanih kmalu ne ostane sledu. A kaj potem ?

Oni znoreli ples se bo pod Neronovim vodstvom
nadaljeval, in ako zmanjka Nerona, pa se najde drugh
prav tak, ali še celo hujši, kajti z ozirom na tako
ljudstvo, na take patricije, ni bilo niti vzroka, čemu
bi se moral najti boljši. In nastanejo nove orgije, sam°
da še bolj bedaste in ogavnejše.

— 469  —

Toda tudi orgije ne morejo trajati večno in treba
je iti spat, bodisi vsled same utrujenosti.

Premišljajo o tem, je čutil Petronij, da je tudi
sam zelo utrujen. Ali pa je v taki negotovosti bilo
vredno živeti, a to samo radi tega, da človek gleda
tak red sveta ? Genij smrti ni manj zal nego genij sna,
ter ima takisto krila pri svojih ramenih.

Nosilnice se vstavijo pred vratmi njegove hiše,
katere jim odpre čuvajoč vratar v tem hipu.

»Ali je plemeniti Vinicij doma?« vpraša ga Pe¬
tronij .

»Pred kratkim se je vrnil, gospod,« odvrne suženj.

»Torej je ni rešil,« pomisli Petronij.

In odloživši togo, steče v atrij. Vinicij je sedel
na trinožniku z glavo, sklonjeno skoro do kolen, pod¬
prto z rokami. Zaslišavši korake, je dvignil svoje oka-
menelo lice, na katerem so so samo oči grozno svetile.

»Prišel si prepozno ?« ga vpraša Petronij.

»Da. Odpeljali so jo pred poldnevom.«

Nastane za trenutek molčanje.

»Ali si jo videl ?«

»Da.«

»Kje je ?«

»V mamertinski ječi.«

Petronij se zgane ter pogleda Vinicij a z rado¬
vednim pogledom.

Vinicij ga je razumel.

»Ne!« reče. »Niso je vrgli v ,Tulionum‘ *), niti v
srednjo ječo. Podkupil sem stražnika, da jej je od¬
stopil svojo sobo. Uršo leži na pragu in jo čuva.«

»čemu je Uršo ni ubranil?«

»Po nju so poslali petdeset pretorijancev, vrhu
tega pa mu je to tudi Lin zabranil.«

»A Lin ?«

»Lin umira. Radi tega ga niso zaprli.«

„ *) Najnižji del ječe, ki leži povsem pod zemljo z jednim

Predorom v stropu. Tu je od gladu poginil Jugurta.

— 470  —

»Kaj nameravaš ?«

»Rešiti jo, ali ž njo vred umreti. Tudi jaz ve¬
rujem v Kristusa.«

Vinicij je govoril te besede mirno, toda z zelo
ganljivim glasom, da se je celo Petroniju stisnilo srce
od sočutja.

»Razumem te,« reče, »toda kako jo hočeš rešiti?«

»Podkupil sem stražnike prvič radi tega, da jo
ubranim razžaljenja, drugič pa za to, da naju ne
ovirajo na begu.«

»Kedaj se ima to zgoditi ?«

»Odgovorili so mi, da mi je ne morejo oddati
takoj, ker se boje prevelike odgovornosti. Toda kadar
se ječe napolne z množico ljudij ter jetnikov nihče ne
bo več štel, takrat mi jo oddajo. Toda to bo že skrajni
slučaj ! Reši ti poprej njo in mene. Cesarjev prijatelj
si! On sam mi jo je dal. Pojdi k njemu in reši me.«

Petronij namesto odgovora pokliče sužnja ter mu
zapove, naj prinese dva temna plašča in dva meča;
na to se obrne k Viniciju.

»Potoma ti povem vse,« reče. »Med tem vzemi
plašč in orožje in pojdiva v ječo. Tam daj stražarju
dva tisoč sestercev, da, dvakrat ali še petkrat več,
samo da takoj izpuste Ligijo. Sicer bo prepozno.«

»Pojdiva!« reče Vinicij.

Čez trenutek sta bila že na ulici.

»A sedaj, poslušaj me,« reče Petronij. »Nisem
hotel zapravljati dragega časa. Od danes sem v ne¬
milosti. Moje življenje visi na niti in radi tega ne
morem pri cesarju nič opraviti. Da, še huje; zago¬
tovljen sem, da bi on učinil uprav nasprotno, za kar
bi ga jaz prosil. Ako bi temu ne bilo tako, ne bil bi
ti svetoval, pobegniti z Ligijo, ali si jo pridobiti z
bojem. On bi danes poprej uslišal tvojo prošnjo nego
mojo. Toda na to ne računaj. Reši jo iz ječe ter zbeži-
Ne preostaja ti ničesar drugega. Ako se ti to ne po¬
sreči, pa bomo imeli čas pomisliti na druga sredstva.
Za sedaj samo vedi, da Ligije niso zaprli samo radi

— 471  -

vere v Kristusa. Kakor njo tako tudi tebe zasleduje
Popejina jeza. Ali se še spominjaš, kako si razžalil
Augusto, ko si jo odbil ? In ona ve, da si jo odbil
radi Ligije, katero sovraži od trenutka, ko jo je prvič
srečala. Prizadevala si je že poprej, ugonobiti jo, pri¬
pisujoča njej na rovaš smrt svojega otroka. V vsem
tem, kar se je zgodilo, tiči Popejina roka! Kako naj
si drugače pojasniš to, da je Ligija prva morala v
ječo? Kdo jim je pokazal Linovo hišo? Pravim ti, da
so jo že dolgo zasledovali! Vem, da ti razdiram dušo
in te pripravljam celo ob poslednjo nadejo, toda to ti
pravim radi tega, da jo na vsak način rešiš iz ječe,
ker sicer propadeta oba.«

»Tako je ! Razumem!« odgovori zamolklo Vinicij.

Ker je bilo že pozno, so bile ulice prazne, daljši
razgovor jima pretrga pijan gladijator, ki jima pride
naproti. Ta gladijator stopi pred Petronija, pograbi
ga za rame ter spregovori s hripavim glasom:

»Kristijane pred leve!«

»Mirmilon*),« reče mu mirno Petronij, »poslušaj
dober svet ter pojdi mi s poti.«

Med tem ga pijani gladijator pograbi še z drugo

roko za ramo.

»Kriči ob enem z menoj, če nočeš, da ti ne zlomim
Vr atu : kristijane pred leve!«

Petronijevi živci so bili že siti tega klica. Od
onega trenutka, ko je odšel iz Palatina, ga je ta klic
dušil kakor mora ter razdiral mu ušesa; sedaj pa je
videl nad seboj pest orjaškega moža in mera nje¬
gove potrpežljivosti je bila polna.

»Prijatelj!« reče mu, »ti puhtiš po vinu ter mi
Za piraš pot.«

Po teh besedah mu porine v prsi do ročaja svoj
kratek meč, s katerim se je bil oborožil, odhajaje od
doma.

*) Vrsta gladijator j e v.

— 472  —

Na to prime Vinicija za roko ter nadaljuje mirno,
kakor bi se ničesar ne bilo zgodilo:

»Cesar mi je danes dejal : »Reci v mojem imenu
Viniciju, naj pride k igram, na katerih nastopijo kri-
stijanje.« Ali veš, kaj to pomeni? Hoče se razveseljevati
pri pogledu na tvojo bolest. Nemara tebe in mene
uprav radi tega doslej še niso zaprli. Ako je takoj ne
rešiš, pa — ne vem. Nemara se Akta potegne za-te,
toda ne vem, če še kaj opravi? Tvoja sicilijanska po¬
sestva bi nemara pridobila Tigelina. Poskusi!*

»Dam mu vse, kar imam,« odvrne Vinieij.

S Karin na Forum ni bilo baš predaleč; kmalu
sta bila tam. Noč je že začela bledeti in obzidje palače
se je že jasno razločevalo v senci.

Ko sta krenila k mamertinski ječi, Petronij nakrat
obstoji ter reče :

»Pretorijanci!. . Prepozno !..«

Ječo je obkoljevala dvojna vrsta vojakov. Ob
svitu so se jim lesketale železne čelade in ostre sulice.

Viniciju zbledi lice kakor mramor.

»Pojdiva!« reče.

čez trenutek obstaneta pred vojaki. Petronij je
imel nenavadno dober spomin. On ni poznal samo
vojaških poveljnikov, marveč tudi vse pretorijance, tore]
je takoj spoznal tudi poveljnika te kohorte in stopil
k njemu.

»Kaj je to, Niger ?« spregovori. »Ali imate na¬
ročilo, čuvati ječo ?«

»Da, plemeniti Petronij. Prefekt se boji, da bi
kdo ne izpustil požigalcev.«

»Ali imate naročilo: ne spustiti k njim nikogar?«
vpraša Vinieij.

»Ne, gospod. Znanci morejo obiskovati vjetnik e
in na ta način lahko vjamemo še več kristijanov.«

»Spusti me torej k njim !« reče Vinieij.

Na to stisne Petroniju roko ter zašepeta : , ,

»Obišči Akto in jaz pridem, da čujem, kaj ti od¬
govori.«

— 473  —

»Pridi!« odvrne Petronij.

Med tem se začuje izpod zemlje za krepkim ob¬
zidjem petje. Pesem, iz početka slaba in tiha, je po¬
stajala čimdalje glasnejša. Moški, ženski in otroški
glasovi so se združili v jeden harmoničen zbor. Vsa
ječa je začela v nočni tišini peti kakor pljunka. Toda
to niso bili glasovi žalosti, niti obupa, marveč je zve¬
nelo v njih veselje in triumf.

Vojaki so začudeni pogledali drug drugega. Na
nebu pa so se pojavili prvi zlati in rudasti jutranji
žarki.

IX.

Klic: »kristijane pred leve!« se je razlegal po
vseh delih mesta. V prvem hipu ne samo da nihče ni
dvomil, da so bili oni pravi povzročitelji nesreče,
marveč niti ni hotel o tem dvomiti, ker bi njihova
kazen imela biti najkrasnejša zabava za ljudstvo. Vse-
kako pa se je tudi razširilo mnenje, da bi nesreča ne
bila tako velikanska, ako bi ne bilo jeze bogov, vsled
česar so se v mnogih templih priredile ,piacule‘ ali
spravne žrtve.

Po nasvetu sibilskih knjig je senat priredil ne¬
navadne svečanosti in javne molitve k Vulkanu, k
Cereri in Proserpini. Matrone so prinašale žrtve Ju-
n°ni; ljudje so v sprevodih drli na morsko obrežje,
da tam zajmejo vode in ž njo poškrope kip boginje.
Premožne deklice so prirejale bogovom gostije*) ter
cu le po noči. Ves Eim se je očiščeval grehov, dopn-
n ašal žrtve ter se pomirjal z neumrljivimi. A med tem
So  na pogorišču merili nove, široke ulice.

Tu pa tam so že polagali temelj krasnim hišam,
Plačam in templom. A pred vsem drugim so se z ne¬
zmerno naglico dvigali orjaški leseni amfiteatri, \
katerih so imeli umreti kristijanje. Takoj po posveto¬
vanju v Tiberijevi palači je bila prokonzulom izdana

*) Selisteria.

— 474  —

zapoved, da naj pripeljejo čim največ divjih zverin.
Tigelin je opustošil ,vivarije‘ vseh italijanskih mest.
V Afriki so se na njegovo zapoved prirejali velikanski
lovi, katerih se je moralo udeležiti vse prebivalstvo.
Prignali so tigre in slone iz Azije, krokodile in hipo-
potame iz Nila, leve iz Atlasa, volke in medvede iz
Pirenej, divje pse iz Hibernije in Epira, bivole in
zubre iz Germanije. Veličastne javne igre imele bi
prekositi vse, kar se je videlo doslej. Cesar je zaželel
vtopiti spomin na požar v krvi ter napojiti ž njo Rim,
torej tudi prolivanje krvi nikdar še ni bilo groznejše.

Razjarjen narod je pomagal vigilom in pretorijan-
cem loviti kristijane. To ni bilo nič težavnega, ker so
cele njih tolpe, bivajoče med ostalo množico po vrtovih,
glasno spoznavale svojo vero. Ko so jih obkoljili, so
pokleknili na tla, zapeli svoje pesmi ter dali se vjeti
brez upora. Toda njihova potrpežljivost je še le p*>
večala jezo ljudstva, katero, ne razumevši temu vzroka,
je smatralo to za posledico njihove trdovratnosti v
zločinu.

Dogajalo se je celo, da je množica iztrgala pre-
torijancem kristijane iz rok ter jih raztrgala z rokami-
Ženske so za lase vlekli v ječe in otrokom so raz-
bijali glave ob kamenje. Na tisoč ljudij je po dnevu
in po noči z divjim krikom drlo po ulicah.

Iskali so žrtve na pogorišču, v dimnikih in kk'
teh. Pred ječo so prirejali poleg ognjev pri sodih vin a
bakhanske gostije in plese. Po večerih so s slastjo
poslušali tuljenje divjih zverin, ki je odmevalo P°
vsem mestu.

Ječe so bile prenapolnene tisočerih ljudij; P r0 '
staki in pretorijanci so vsakega dne pripeljali nove
žrtve. Sočutje je popolnoma zibnilo. Zdelo se je, d?
so ljudje pozabili svoj navaden govor ter si v div ] 1
znorelosti zapomnili samo jedenklic: »kristijane pr ed
leve!« Napočili so čudovito soparni dnevi in noči take
vroče, kakoršnih še ni bilo poprej; ozračje samo kakoi
bi bilo prenasičeno strasti, krvi in zločinstva.

— 475  —

A tej pretirani meri okrutnosti je odgovarjala
nenavadna težnja po mučeništvu. Spoznovalci Kri¬
stusovi so šli prostovoljno v smrt, da, celo iskali so
jo, za kolikor jih niso zadrževala stroga povelja
oblastnij. Samo nekateri so se zbirali za mestom v
podzemeljskih jamah na apijski cesti ter v bližnjih
vinogradih, od koder še niso pripeljali nobenega.

Na Palatinu so kmalu izvedeli, da pripadajo
spoznavalcem Kristusovim tudi Flavij in Domicila,
Pomponija Grecina, Kornelij Pudens in Vinicij, toda
cesar se je zbal, da bi mu prostaki ne verjeli, da so
takšni ljudje sežgali Rim, in radi tega se je njih kazen
odložila na poznejši čas. Nekateri so si mislili, da je
te patricije ohranil Aktin vpliv, toda to mnenje je
bilo krivo. Petronij, poslovivši se z Vinicijem, se je
takoj napotil k Akti, prosit pomoči za Ligijo, toda
ona mu je mogla dati samo svoje solze, ker je živela
Pozabljena ter so jo samo še trpeli v palači, kjer se
je skrbno skrivala pred Popejo in cesarjem.

Posetila je Ligijo v ječi, prinesla jej obleke in
hrane ter jo pred vsem drugim obvarovala napadov
ze  itak podkupljenih stražarjev.

Petronij nikakor ni mogel pozabiti, da bi Ligija
ooniara ne ječala v ječi, ako bi on ne bil svetoval,
'zeti jo iz Aulove hiše. Ker je vrhu tega hotel še
(loigrati svojo igro s Tigelinom, radi tega ni ščedil s
časom, niti z naporom. V nekoliko dneh je posetil Se¬
lško, Domicija Afra in Krispinila, s katerih pomočjo
i 0  hotel dospeti k Popeji s Terpnosom in Diodorom,

'■  zalim Pitagorom in naposled z Aliturom in Pansom,
kateremu cesar navadno ničesar ni odrekel. S pomočjo
brisotemide, ki je bila Vacinijeva ljubica, je poskušal
pridobiti si tudi njegovo podporo, ne ščedeč ni
°bljub ni novcev, niti njemu, niti drugim.

,. Toda ves ta napor je ostal brez vspeha. Seneka,
k* sam ni bil zagotovljen, da doživi drugo jutro,
11111  je jel dokazovati, da se kristijani, ako tudi niso
8ež gali Rima, morajo žrtvovati v njega prospeh;

— 476  —

skratka : opravičeval je pričakovano moritev kot nekaj
neizogibno potrebnega. Terpnos in Diodor sta vzela
denar, v zameno zanj pa vendar nista učinila ničesar.

Vacinij je naznanil cesarju, da so ga hoteli pod¬
kupiti, samo jedini Alitur, ki je iz početka sovražil,
sedaj pa pomiloval kristijane, je imel toliko poguma,
da se je zmenil pred cesarjem o zaprti deklici ter ga
poprosil za njo, toda ni dosegel ničesar, razun
odgovora:

»Mar si domišljuješ, da imam manjšo dušo nego
Brut, ki v blagor Rima ni prizanesel niti sinovom.«

In ko je Alitur ponovil ta odgovor Petroniju, je
rekel poslednji:

»Oh, ako je našel prispodobo v Brutu, pa za njo
ni več rešitve.«

Vsekako pa mu je bilo žal za Vinicija in bal se
je, da si ta ne seže sam po življenju. »Sedaj,« je rekel
sam sebi, »drži ga še po koncu napor, ki ga obrača
v njeno rešitev, toda kadar ga vse to prevara, kadar
mu ugasne poslednja nadeja, pri Kastoru, tudi on tega
ne preživi, marveč se vrže na svoj meč!« Petroniju
se je zdelo dokaj primernejše, da se mora to tako
končati nego da bi moral tako nesrečno ljubiti in pr'
tem toliko trpeti.

Med tem je Vinicij storil vse, kar mu je bilo k
mogoče, samo da reši Ligijo. Tudi on je iskal augu-
stijance in, nekdaj tako ponosen, prosil njihove p°'
moči. Po posredovanju Vitelija je ponudil Tigelin"
svoje sicilijansko zemljišče in vse, kar koli hoče, toda
Tigelin se ni hotel zameriti Augusti ter mu je ponudbo
odbil. Iti k samemu cesarju, zgruditi se pred njim na
kolena in prositi, pa niti to bi mu ne pomagalo, vi¬
nicij je kajpada hotel tudi to učiniti, toda Petrom]-
poizvedevši za njegovo nakano, ga vpraša :

»A kaj učiniš takrat, ako ti prošnjo odbije, a^o
ti odgovori kaj žaljivega, ali kako grožnjo ?

Vinicij na to prebledi od bolečine in tuge te'
zaškriplje z zobmi od jeze.

— 477  -

»Da,« nadaljuje Petronij, »zato ti odsvetujem. S
tem ji zapreš vsa druga pota k rešitvi.«

Vinicij si otare z dlanjo čelo, pokrito s hladnim
znojem, ter vsklikne :

»Ne, ne! Jaz sem kristijan!«

»A vendar na to takoj pozabiš, kakor si pozabil
hip poprej. Pravico imaš, ugonobiti sebe, toda nikakor
ne njo. Spomni se, kar je morala pred smrtjo pretr¬
peti Sejano v a hči.«

Govoreč tako, ni bil povsem odkritosrčen, kajti
njemu je bilo več mar za Vinicij a nego za Ligijo.
Toda vedel je, da ga z ničemur ne odvrne tako od
brezvspešnega koraka nego s tem, ako ga prepriča,
da bi ž njim utegnil ugonobiti Ligijo.

Sicer pa je imel tudi prav, kajti na Palatinu so
pričakovali mladega tribuna ter raztegnili vse mreže
opreznosti.

Vinicijeve muke pa so presegale vse, kar morejo
Prenesti človeške moči. Od onega časa, kar je bila
Ligija zaprta in ko je na njo padel blesk skorajšnega
mučeništva, je ni zgolj stokrat bolj ljubil nego poprej,
joarveč jel ji skazovati neko versko čast kot neka¬
kemu nadzemeljskemu bitju. A sedaj je pri samih
jnislih, da bi to ljubljeno in sveto bitje utegnil izgu¬
bi, ker ga ne more rešiti ne samo smrti, marveč tudi
strašnih muk ne, jela mu je kri zaostajati v žilah in
'’ s , a  duša se mu je spremenila v jeden sam bolesten
. ic, in misli so se mu mešale po glavi. Časih se mu
j® dozdevalo, da mu prsi napolnuje živ ogenj, ki mu
Ph sežge ali raznese. Jenjal je čutiti, kaj se godi ž
2hm, nehal modrovati, čemu Kristus, ta usmiljeni
°°g> svojim spoznovalcem ne pride na pomoč, čemu
Se  obzidje Palatina ne pogrezne v zemljo in ž njimi
) te d tudi Nero, augustijanci in ves bojni tabor, vse
,? Pregrešno mesto. Zdelo se mu je, da to ne niore
Ph drugače, da vse to, na kar gledajo njegove oci,
ar . razdira njegovo dušo in srce, so zgolj prazne
ai h'o. Toda tuljenje zverin mu je dejalo, da je to živa

— 478  —

resnica; udarci sekir, pod katerimi je naraščala arena,
so mu tudi govorili, da je to resnica, in prav to so
mu potrjevale tudi prenapolnene ječe. V tem času je
tudi močno zaplapolala v njem vera v Kristusa in to
je bila zanj nova muka, nemara najstrašnejša.

A Petronij mu je dejal:

»Spomni se, kaj vse je morala pred smrtjo pre¬
trpeti Sejanova hči.«

X.

A vse je bilo zaman. Vinicij se je bil ponižal
tako, da je iskal pomoči celo pri cesarjevih in Popej-
nih sužnjih ter oproščencih, katerim je drago plačeval
njihove obljube in jih obsipal z bogatimi darovi za
podporo. Poiskal je prvega Augustinega moža, Rufija
Krispina, ter dobil od njega pismo; ponudil je vilo v
Anciju njenemu sinu iz prvega zakona, Rufiju, toda
s tem je samo razsrdil cesarja, ki je sovražil svojega
pastorka. Po posebnem poslancu je poslal pismo dru¬
gemu Popejinemu možu Othonu v Španijo, hotel je
žrtvovati vse svoje imetje in samega sebe, toda na¬
posled se je prepričal, da je bil zgolj igrača vseh teh
ljudi j in da bi bil poprej oprostili Ligijo, ako bi se
bil delal, kakor da se za njo več ne briga.

Teh mislij je bil tudi Petronij. Med tem pa j e
minil dan za dnevom. Amfiteatri so bili že dovršeni-
Že so se delili »tesseri«, to je vstopnice za »ludus
matutinus«. Toda radi ogromne množice žrtev so se
mogle jutranje igre raztegniti na več dnij, več tedno'
in mescev. Že sami niso vedeli, kam naj še vtaknej 0
kristijane. Ječe so bile že prenapolnene ter je v njih
razgrajala vročnica. »Puticuli«, to je skupni grobovi-
v katerih so pokopavali sužnje, so bili takisto že p re '
napolneni. Nastala je bojazen, da bi se bolezen uteg¬
nila razširiti po vsem mestu, radi tega je bilo treba
požuriti se z igrami.

Vse te novice so prihajale Viniciju na ušesa tei
mu odvzemale poslednjo nadejo. Dokler je imel

— 479  —

čas, si je mogel domišljevati, da nemara še kaj doseže,
toda sedaj že ni bilo več časa. Igre so se imele za¬
četi. Ligija je vsakega dne mogla dospeti v cirkov <*
»cuniculum«, od koder je bil jedini izhod le na pozo-
rišče. Vinicij ni vedel, kam privede Ligijo usoda, in
jel je zahajati v vse cirke, podkupovati straže in
»bestiarije« ter zahtevati od njih nekaj, česar niso
mogli izpolniti.

časih se je tolažil pri tem s tem, da dela to samo
radi tega, da ji učini smrt kolikor le mogoče manj
strašno, in v takšnem hipu se mu je zdelo, da mu
namesto možgan živa žrjavica tli v glavi.

Ni je hotel preživeti, marveč je sklenil ob enem
ž njo vred umreti. Domišljeval si je, da bolečina
vpihne v njem življenje, še predno napoči usodepolni
trenutek.

Njegovi prijatelji in Petronij so si takisto do-
mišljevali, da se danes ali jutri odpre pred njim kra¬
ljestvo sence. Lice mu je postalo začrnelo ter bilo
Podobno onim krinkam iz voska, ki so jih shranjevali
v  »lazarijih«. V črtah njegovega lica se je čitala osup¬
lost, kakor bi ne bil zmožen razumeti tega, kar se je
zgodilo in kar se še more pripetiti. Ako ga je kdo
ogovoril, je dvignil roke mehanično h glavi, stiskal si
8e nci ter zrl na govorečega s prestrašenim in rado¬
vednim pogledom.

Po noči je prebil skupaj z Ursom pred vratini
^‘gijine ječe, in ako mu je ona rekla, naj odide in si
Počije, se je vračal k Petroniju ter se do jutra spre¬
gal po atriju. Njegovi sužnji so ga pogostoma našli
^ločečega z vzdignjenimi rokami, ali pa ležečega z
obrazom na zemlji. Pošiljal je svoje molitve h Kn-
8 , u su, ki mu je bil jedina nadeja. Vse ga je preka¬
lilo, Ligijo je mogel rešiti samo čudež, in V inici] je
butal s čelom ob kameniti tlak ter prosil Boga za ta
c udež.

Med tem mu je ostalo še toliko zavesti, da je
8 Previdel, da bi Petrova molitev utegnila več doseči

- 480  -

nego njegova. Peter mu je obljubil Ligijo, Peter ga
je krstil, Peter je delal čudeže; naj mu torej poda
pomoč in varstvo.

Neko noč je odšel, da bi ga poiskal. Kristijanje,
katerih že ni mnogo ostalo, so ga sedaj skrbno skri¬
vali, celo drug pred drugim, boječ se, da bi ga kateri
slabejši na duhu ne izdal hote ali nehote. Vinicij je
v oni splošni zmešnjavi, trudeč se na vso moč za
Ligijino prostost, izgubil apostola povsem izpred očij
ter se ž njim srečal samo enkrat, a to še predno se
je pričelo proganjanje. Šel je k onemu kamenarju, v
čegar koči je bil krščen, ter izvedel od njega, da v
vinogradu Kornelija Pudensa za porta Salarija se ima
vršiti zborovanje kristijanov. Kamenar se je ponudil,
da ga popelje tjekaj ter ga zagotovil, da tam najde
Petra.

V mraku sta odšla, pustila za seboj mesto ter
stopaje po dolini, porasli s trsičjem, dospela k vino¬
gradu. Zborovanje se je vršilo v kolarni, kjer so sicer
mečkali grozdje. Vinicij je že na pragu slišal glasove
molitve, in ko je vstopil, je zagledal pri bledi svetlobi
malih svetiljk nekoliko desetin oseb zbranih pri m?'
litvi. Molili so litanije, pri čemur je zbor moških in
ženskih glasov ponavljal vsaki hip besede : »Kristus,
usmili se nas!« V teh glasovih se je opažala silna in
globoka bolest in tuga.

Tudi Peter je bil navzoč. Klečal je spredaj pred
lesenim križem, pribitim k steni kolarne, ter molil-
Vinicij je spoznal iz daljave njegove bele lase in
kvišku vzdignene roke. Prva misel mladega patricija
je bila : vreči se k nogam apostola ter klicati: »Rešj>
obvaruj!« Toda bodisi da mu je svetost molitve ah
slabost spodmaknila noge, da je pri vhodu v kolarno
pal na kolena ter jel tarnaj e s sklenjenima rokama
ponavljati: »Kristus, usmili se nas!« Ko bi se bil pra_\
zavedal, bi bil spoznal, da ni le samo v njegovi prošnjj
odmevalo tarnanje in da ni samo on prinesel semkaj
svoje bolečine, svoje žalosti in svoje bojazni. M et

— 481  —

zbranimi ni bilo niti jedne duše, ki bi ne bila izgubila
katerega svojih dragih. Ko pa so najvnetejši in naj¬
pogumnejši spoznavalci bili že vjeti, ko so se vsaki
hip razširjale novice o groznih mukah, katere so mo¬
rali prenašati kristijani že v ječi, in ko je velikost
nesreče presegala vsakoršno predočbo, ko je ostala
izmed spoznovalcev samo ta mala peščica, pa tudi ni
bilo niti jednega srca, katerega bi ne bil prevzemal
strah, katero bi ne bilo omahovalo v svoji veri ter ne
povpraševalo v obupu: Kje je Kristus ? čemu do¬
pušča, da zloba postaja močnejša nego Bog?

Vsekako pa so Ga še v svojem obupu prosili
usmiljenja, kajti v vsakem teh src je še tlela iskrica
uadeje, da On pride ter zatare zlo, da telebne v pro¬
past Nerona ter zavlada nad svetom... Še so gledali
v  nebo, še so poslušali in prisrčno molili. Vinicija,
ponavljajočega besede: »Kristus, usmili se nas!« seje
Polastila takšna navdušenost, kakor onokrat v ka¬
mnarjevi hiši. Evo, tu ga kličejo vsi iz globočine
^oje duše, tu Ga kliče sam Peter, torej se vsaki hip
°dpre nebo in zemlja se strese v svojih tečajih, ko se
Pdkaže On v neizmerni svetlobi z zvezdami pri svojih
n °gah, usmiljen toda tudi grozen, ki povikša svoje
z veste ter zaukaže breznom, naj pogoltnejo proganjalce.

Vinicij si zakrije lice z rokami ter pade na tla.
takrat nastane tišina, kakor da navzoči niso smeli niti
dihati vsled strahu. Zdelo se mu je, da se mora ko¬
lčno nekaj zgoditi, da napoči trenutek čudežev. Bil
J e  gotov, ko odpre oči, da zagleda luč, od katere
°slepe pozemeljske oči; da začuje glas, pred katerim
Se  zgroze človeška srca.

v  Toda tišina je trajala dalje. Naposled ]o pretrga
Ze nski jok.

Vinicij vzdigne glavo ter jame z začudenim po-
s*edom zreti okrog sebe. _ ,

V kolarni so namesto nadzemeljske svetlobe brlele
Jle dle lučice in žarki lune so prodirali skozi špranje
?  strehi. Ljudje, klečeči poleg Vinicija, so molče zrli

31

— 482  -

h križu s solzami zalitimi očmi; od zunaj pa se je
culo previdno žvižganje straž, ki so jih razstavili
kristijanje.

Med tem vstane Peter, se obrne k zbranim
ter reče:

»Otroci, dvignite svoja srca k našemu Odrešeniku
ter darujte mu svoje solze!«

Na to umolkne.

Nakrat se med zbranimi začuje ženski glas, poln
žalosti in neizmerne bolesti:

»Jaz sem vdova. Jedinega sina sem imela, ki me
je živel... Vrni mi ga, gospod!«

Zopet nastane tišina. Peter je stal pred temi
ljudmi, ki so tu klečali, kot star in onemogel starec
ter se zdel vsem v tem hipu živa slika slabosti in
onemoglosti.

Med tem se začuje drugi glas:

»Rabelji so oskrunili moje hčerke in Kristus je
to dopustil.«

Na to tretji:

»Ostala sem sama z otroci. Ako še mene zapro,
kdo jim da kruha in vode?« *

Četrti glas je klical:

»Lina, katerega so poprej pustili, so znovič ujeli
in mučili, gospod.«

Peti glas se oglasi:

»Ko se vrnemo domu, polaste se nas pretorijancn
Ne vem, kam naj se skrijemo.«

»Gorje nam! Kdo nas ohrani?«

In tako se je v tej nočni tišini oglašala jedna
tožba ga drugo.

Stari ribič je zaprl oči ter stresal svojo sivo
glavo nad to človeško bolečino in bojaznijo. In znovic
nastane tišina, samo stražniki so potihoma žvižga * 1
pred kolarno.

Vinicij se v-zdigne znovič, hoteč prodreti k apo¬
stolu ter ga prositi pomoči, kar se mu zazdi, kakd

-.483  —

bi zagledal pred seboj propast, čije globina mu stisne
srce. Kaj bo, ako mu apostol prizna svojo slabost ter
mu pritrdi, da je rimski cesar močnejši nego Kristus
Nazarenski ? Ob pomisleku na to se mu od groze na-
ježe lasje na glavi, kajti čutil je, da takrat ne propade
samo njegova poslednja nadeja, marveč tudi on sam
in njegova Ligija ter njegova vera v Kristusa in sploh
vse, za kar je živel, ter ostane samo smrt in noč,
brezkončna kakor morje.

Med tem spregovori Peter, iz početka s tako ti¬
him glasom, da so ga komaj slišali:

»Moji otroci! Na Golgati sem videl, kako so Boga
pribijali na križ. Slišal sem udarce ter videl, kako so
križ postavili kvišku, da se nasitijo ljudje s pogledom
na smrt Sina človeškega.«

... »In videl sem, kako so mu odprli stran in
kako je umrl. In takrat sem, vračajoč se od križa,
klical v svoji bolesti, kakor kličete sedaj tudi vi :
‘Gorje, gorje, Gospod! Ti si Bog, toda čemu si to
dopustil, čemu si umrl, čemu mučiš naša srca, ko smo
vendar verovali, da pride k nam Tvoje kraljestvo?...

... A On je, naš Gospod in Bog, vstal tretji dan
°d mrtvih ter prebil med nami, dokler ni v veliki
svetlobi odšel v svoje kraljestvo...

In mi smo se, spoznavši svojo malo vero, ojačili
v  svojih srcih ter sedaj sejemo zrnje Njegovo...«

Na to se obrne proti oni strani, od koder se je
začula prva pritožba, ter spregovori s krepkim glasom:

»čemu se pritožujete? Bog sam se ni odtegnil
juukam in smrti, in vi hočete, naj vas jaz ubranim ?
Ljudje male vere! Ali razumete Njegov nauk, ali vam
j® On obljubil samo to jedino življenje? On prihaja
k vam ter pravi: »Pojdite za menoj!« On vas dviga
k sebi, vi pa se z rokami oprijemljete zemlje, kličoči:
*Gospod, reši nas!« Jaz, prah pred Bogom, toda
Pred vami apostol in namestnik božji, pa vam

31 *

— 484  —

pravim v imenu Kristusovem: Pred vami ni smrti,
marveč življenje, pred vami ni muk, marve; neizrek¬
ljivo razkošje, ne solza in joku, marveč petje, ne su¬
ženjstva, marveč kraljevanje! Jaz apostol božji pra¬
vim tebi, vdova, tvoj sin ne umre, marveč se rodi k
večnemu življenju, kjer boš ž njim združena. Tebi,
Oče, kateremu so rabelji oskrunili nedolžne hčerke,
obljubujem, da jih najdeš čistejše nego so lilije na
Hebronu! Vam, matere, katere trgajo od otrok, vam,
ki izgubite očete, vam, kateri tarnate in.se pritožujete,
vam, ki boste gledali smrt dragih vam oseb, vam
skrbipolnim, nesrečnim, bojazljivim, ki imate umreti
za ime Kristusovo, pravim, da se zbudite kakor iz
sna k jutranji svitlobi. V imenu Kristusovem naj od¬
pade mrena z vaših očij in naj se okrepčajo vaša
srca!«

Po teh besedah dvigne roko, kakor da jim to
zapoveduje, in oni začutijo novo kri v svojih žilah in
novo moč v kosteh, kajti pred njimi ni stal slab in
izmučen starec, marveč krepak človek, ki je pobiral
njihove duše ter jih dvigal iz prahu in bojazni.

»Amen!« zakliče nekoliko glasov.

In obraz se mu je spremenil ter žarel v jasni,
nadzemeljski svitlobi. Glave navzočih so se klanjale
pred njim, in ko je umolknil »amen«, je nadaljeval:

»Sedaj sejete v joku, da boste enkrat želi v ve¬
selju. Nad zemljo, nad Rimom, nad mestnim obzidjem
je Gospod, ki prebiva v vas.

Kamenje se orosi od vaših solz, pesek se napoji
z vašo krvjo, doline se napolne vaših teles, toda jaz
vam pravim: vi zmagate! Gospod prihaja kaznovat
to mesto zločinstev, teme in ošabnosti, vi pa ste Nje¬
gove legije! In kakor je on odkupil grehe sveta z
muko in svojo krvjo, tako hoče, da tudi vi z muko
in krvjo odkupite to gnezdo neresnice... To vam
najavlja z mojimi usti!«

Razprostrl je roke, uprl oči v višavo, njim pa J e
srce skoro prenehalo utripati, kajti čutili so, da njegov

— 485  —

pogled vidi nekaj, česar ne morejo zapaziti njihove
umrljive oči.

Lice mu je bilo spremenjeno, pokrito z zarjo, in
zrl je v višavo molče, kakor bi onemel vsled kopr-
nenja. — čez trenutek seje znovič začul njegov glas:

»Ti si to, Gospod! ter mi kažeš svoja pota. Kako,
o Kristus? Ne v Jeruzalemu, marveč v tem mestu
satana hočeš postaviti Svoj prestol? Tukaj iz teh
solz, iz te krvi hočeš pozidati svojo cerkev? Tukaj,
kjer danes vlada Nero, ima stati večno Tvoje kra¬
ljestvo ? O Gospod! Gospod! Ti zapoveduješ tem
plašljivcem, da iz svojih kostij postavijo temelj pod
Sion sveta ter mojemu duhu nalagaš, bdeti nad njim
in nad ljudmi na zemlji... Evo, tu razlivaš Svojo
moč nad slabimi, da postanejo krepki, ter mi velevaš,
da naj pasem Tvoja jagnjeta na vseh vekov veke...

O bodi pohvaljen v Svoji zapovedi, ker nas vodiš
k zmagi. Hosana! Hosana!...«

Oni, ki so se poprej bali, vstanejo, in oni, ki so
bili obupani, se ojačijo z novo vero. Nekoliko glasov
zaliče: »Hosana!« drugi pa: »Pro Ohristo!« nakar
nastane tišina. Jasni žarki poletnega jutra razsvetle
kolarno in pobledela lica navzočih.

Peter, zamaknen v svojo prikazen, je še dolgo
molil. Naposled pa se zgane, obrne se k zbranim
ter reče:

»Evo, tako je Gospod zmagal vaš obup, tako
pojdite tudi vi ter zmagajte v Njegovem imenu!«

In dasi je vedel, da zmagajo, vedel, kaj vse
izraste iz njihovih solz in krvi, vendar se mu je glas
tresel od ganutja, ko jih je jel blagoslovljati s križem
ter je dejal:

»A sedaj vas blagoslavljam, moji otroci, na muke,
na smrt, na večnost!«

Oni ga pa obkolijo, kličoči:

»Mi smo že pripravljeni, toda čuvaj se zlasti ti,
sveta glava, ker ti si namestnik, ki vladaš v imenu
Kristusovem !«

— 486

Tako govoreči so se dotikali njegove obleke, in
on je polagal roke na njihove glave ter se poslovil
od vsakega posebej, kakor se oče poslavlja z otroci,
katere pošilja na daljno pot.

Na to jamejo zapuščati kolarno, ker se jim ježe
mudilo domu in od ondot v ječo in na pozorišče. Njih
misli so bile odtrgane od sveta, njih duše so zletele
v večnost ter so šli kakor v snu, toda navdušeni, da
ono moč, ki je tičala v njih, postavijo nasproti moči
in okrutnosti krvnikov.

Apostola je odpeljal Nerej, Pudensov sluga, po
skriti stezi čez vinograd v svoje stanovanje, Vinicij
je šel za njima, in ko dospeta do koče, vrže se na-
krat apostolu pred noge.

Peter ga spozna ter vpraša:

»česa si želiš, siti?«

Toda Vinicij po tem, kar je bil slišal v kolarni,
že ni mogel ničesar več prositi. Objel je njegove noge
z obema rokama, pritiskal k njim svoje čelo, proseč
tako brez vsake besede milosti.

Apostol mu reče :

»Vem. Vzeli so ti deklico, katero ljubiš. Moli
za njo!«

»Gospod!« zavpije Vinicij ter objame še krepkeje
apostolove noge. »Gospod, jaz sem revni črvič, ti pa
si znanec Kristusov. Ti Ga prosi ter se potegni
za njo!«

Tresel se je od bolečin kakor list na vetru ter
butal s čelom ob tla, ker je poznal apostolovo moč in
vedel, da mu jo samo on more povrniti.

čelo Peter je bil ganjen od te bolesti. Spomnil
se je, kako je nekoč Ligija, karana od Krispina, ležala
isto tako pri njegovih nogah, proseča ga sočutja.
Spomnil se je, da jo je dvignil in potolažil, torej j e
dvignil tudi Vinicij a.

»Sin«, reče mu, »moliti hočem za njo; toda pomni,
kar sem rekel poprej onim obupnežem : da je sam

— 487  —

Bog šel skozi muke na križu v smrt in da za tem
življenjem se začne drugo, večno.«

»Vem, vem! Cul sem!« odvrne Vinicij, love zrak
z bledimi ustnicami. »Toda ti, gospod, vidiš, da ne
morem! Ako je le treba krvi, prosi Kristusa, naj
vzame mojo! Jaz sem vojak. Naj se mi podvoji, da,
potroji muka njej namenjena, jaz jo hočem pretrpeti,
samo da se ona reši! Ona je še otrok, gospod, a On
je močnejši nego cesar, jaz to verujem, da je moč¬
nejši!.... Ti si jo tudi ljubil. Ti si jo blagoslavljal.
Ona je še nedolžno dete!....«

Znovič se je sklonil k Petrovim nogam ter po¬
navljal:

»Ti si poznal Kristusa, gospod. On te gotovo
usliši. Prosi Ga za njo!«

Peter zapre oči ter jame uneto moliti.

Letni žarki ranega jutra zopet osvetle obzorje.
Vinicij je pozorno zrl na apostolova usta, pričakuje
■ z  njih obsodbo k življenju ali k smrti. V tišini se je
C «1 samo glas prepelic v vinogradih in zamolkel, od¬
daljen ropot mlina na salarijski cesti.

»Vinicij,« ga vpraša apostol naposled, »ali ve-

»Kako bi bil sicer prišel semkaj, gospod,« odvrne
Vinicij.

»Torej pa veruj do konca, kajti vera prestavlja
'vibe. Ko bi tudi videl deklico že pod mečem krvnika
a ‘i v levjem žrelu, veruj še zmerom, da jo Kristus
»ore rešiti. Veruj in moli, tudi jaz hočem moliti s

Med tem dvigne lice proti nebu ter spregovori
glasno:

»Usmiljeni Kristus, poglej na to bolno srce in
Potolaži ga! Usmiljeni Kristus, pomiri veter, ki raz¬
suje jagnjetu volno! Usmiljeni Kristus, ki si prosil
' Jc eta, naj odvrne bridki kelih od Tvojih ust, odvrni
ga tudi Ti od ust tega Svojega služabnika! Amen.«

Vinicij pa vzdigne roki k zvezdam ter zakliče:

— 488  —

»O Kristus! Jaz sem Tvoj. Vzemi mene namesto

nje.«

Na vshodu se je jelo beliti nebo.

XI.

Popustivši apostola, odide Vinicij k ječi, in srce
mu je bilo znovič napolneno z nadejo. V globeli nje¬
gove duše sta še besnela strah in obup, toda on je
dušil v sebi te glasove. Zdelo se mu je povsem nemo¬
goče, da bi priprošnja božjega namestnika in moč
njegove molitve ostali brez vspeha. Bal se je biti brez
nadeje, bal se dvomiti. »Verjeti hočem v Njegovo
usmiljenje,« je dejal sam sebi, »ko bi jo tudi videl že
v levjem žrelu.« In vsled tega sklepa je tudi veroval,
je v njem trepetala duša ter je mrzel znoj zalival nje¬
govo čelo. Vsak utripljej njegovega srca mu je bil
sedaj molitev. Jel je razumevati, da vera prenaša
hribe, kajti začutil je v sebi neko čudno moč, katere
še ni poznal doslej. Zdelo se mu je, da s to močjo
sedaj izvrši nekaj, kar se mu je še včeraj zdelo ne¬
mogoče. Časih se mu je zdelo, kakor da je vse že
minilo. In kadar se je obup še oglašal v njegovi duši,
se je spomnil one noči in onega svetega lica, obrne-
nega proti nebu v molitvi. Ne, Kristus ne odreče nij
česar svojemu prvemu učencu, pastirju svoje črede ■
Kristus mu ne odreče in jaz ne obupam! In stekel ]®
k ječi, kakor da ga tam pričakuje dobra novica.

Toda tu je našel nekaj nepričakovanega.

Pretorijanski vojaki, ki so se menjali na straži
pred mamertinsko ječo, so ga vsi dobro poznali t el
mu navadno pri obisku niso delali ovir. Toda to p ot
stopi k njemu stotnik ter mu reče :

»Oprosti, plemeniti tribun, toda danes imamo za¬
poved: ne pustiti noter nikogar.«

»Zapoved« ponovi Vinicij in obledi.

Vojak ga sočutno pogleda ter nadaljuje:

— 489

»Da, gospod. Zapoved od cesarja. V ječi je
mnogo bolnih; nemara se boje, da bi obiskovalci ne
raznesi:: bolezni po mestu.«

»Eekel si, da velja zapoved samo za danes.«

»Opoludne se premene straže.«

Vinicij umolkne ter se odkrije, ker se mu je zdelo,
da »pileolus,« ki ga je imel na glavi, je iz svinca.

Vojak se približa tesneje k Viniciju ter reče z
zamolklim glasom:

»Pomiri se, gospod. Straže in Uršo jo čuvajo.«

Po teh besedah se pripogne ter na kamenitem
tlaku nariše s svojim dolgim mečem podobo ribe.

Vinicij ga bistro pogleda.

»A ti si pretorijanec?«

»Dokler ne bodem ondi,« odvrne vojak ter po¬
kaže ječo.

»Tudi jaz častim Kristusa.«

»Naj bo pohvaljeno Njegovo ime. Vem to, gospod.
Ne morem te spustiti v ječo, ako pa napišeš pismo,
oddam ga stražnikom.«

»Hvala ti, brate.«

Na to stisne vojaku roko ter odide. »Pileolus«
se mu ni zdel več težak. Jutranje solnce je pokukalo
izza obzidja ječe in pod vplivom te svetlobe jela je
znovič stopati nadeja v Vinicijevo srce. Oni vojak-
kristijan je bil zanj nova priča moči Kristusove. Za
trenutek obstane ter vpre svoj pogled v rudaste oblake
oad Kapitoloin in templom Jupitera Statorja in reče:

»Danes je nisem videl, Gospod, vendar pa verujem
v  Tvoje usmiljenje!«

Doma ga je čakal Petronij, kateri kakor navadno,
spremenivši si noč v dan, se je še le pred kratkim
Vr nil domov. Hitel je, da bi se okopal ter se dal na¬
kazati pred spanjem.

»Imam za-te novice,« je dejal. »Bil sem pri Tuliju
" e neciju, pri katerem je bil tudi cesar. Ne vem, kako
l e  prišlo Augusti na misel, pripeljati s seboj malega

- 490  —

Rufija. Nemara radi tega, da bi s svojim licem omehčal
cesarjevo srce. Na nesrečo je trudnega dečka pre¬
magal spanec, da je med čitanjem zaspal, kakor nekdaj
Vespazijan, in ko je Rudečebradec to videl, je vrgel
vanj vrč ter ga težko ranil. Popeja je omedlela, in
vsi so čuli, ko je cesar dejal: »Dovolj mi je tega
ploda!« A to znači toliko kakor smrt.«

»Augusto je dosegla kazen božja,« odvrne Vinicij,
»toda čemu mi praviš to?«

»Govorim ti to, ker je tebe in Ligijo proganjala
Popejina jeza. Sedaj pa ona, zamišljena v svojo
nesrečo, nemara pozabi na maščevanje ter se da tu
lože kaj spremeniti. Zvečer se bova videla in jaz ho¬
čem ž njo govoriti.«

»Hvala ti. Prinašaš mi dobro novico.«

»Pa tudi ti se okoplji ter si počij. Usta imaš za-
modrela in ostala te je samo kost in koža.«

»Ali se niste pomenkovali o tem, kedaj bode prvi
»ludus^matutinus ?«

»čez deset dnij. Toda najpoprej vzamejo kri-
stijane iz drugih ječ. čim več bomo imeli časa, tem
bolje za  nas. Ni še vse izgubljeno.«

Tako je govoril to, v česar že sam ni verjel.
Predobro mu je bilo znano, da za Ligijo ni rešitve,
ako se je cesar primerjal z Brutom, odgovarjaje na
Atliturovo prošnjo. Iz pomilovanja je skril prijatelju
tudi to, kar je slišal pri Seneciju, kako sta cesar in
Tigelin sklenila, da izbereta za-se in za svoje prijatelje
najzalše krščanske device, da jih pred mukami, ki jih
v pozorišču čakajo, onečastita, med tem ko izročita
ostale na dan igre v ta namen pretorijancem in ču¬
varjem divjih zverin.

Dobro vede, da Vinicij nikakor ne preživi Ligij e >
je krepčal nadejo v njegovem srcu iz sočutja d°
njega ter radi tega, ker je bilo njemu, kot estetiku^
mnogo mar za to, da Vinicij umre kot junak, ako že
mora umreti, ne pokazavši slabosti in bolečin na li cU>

491  —

»Danes porečem Augusti,« je dejal, »naj reši Li¬
gi j o za Vinicija in jaz rešim za njo Rufija. In zares
hočem misliti na to. Jedna sama beseda, izgovorjena
Rudečebradcu, more nekoga rešiti ali ugonobiti. V
najhujšem slučaju si pridobimo čas.«

»Hvala ti!« ponovi Vinicij.

»Najbolje se mi zahvališ, ako se okrepčaš in si
počiješ, Pri Ateni! Odisej je v svoji največji nesreči
mislil na spanje in na jed. Gotovo si vso noč prebil
v ječi.«

»Ne,« odvrne Vinicij. »Hotel sem iti v ječo sedaj,
Pa so mi rekli, da ne smejo nikogar pustiti. Poskušaj,
Petronij, poizvedeti; ali je dano to povelje samo za
danes, ali pa za ves čas do javnih iger?«
i  »Poizvem to danes po noči ter ti povem jutri, na
kako dolgo in čemu je bila dana ta zapoved. A sedaj
S r em spat, dasi se Helij dviga iz svojega mrtvila,
hoteč potovati v himerejske kraje, in tudi ti se ravnaj
Po mojem vzgledu.«

Na to se razideta. Vinicij odide v knjižnico ter
jame pisati pismo Ligiji. Ko ga napiše, odnese ga sam
j' er  ga da stotniku, ki ž njim takoj odide v ječo. V
kratkem se povrne s pozdravom od Ligije in z ob¬
rabo, da mu že prinese njen odgovor.

Vinicij se ni hotel vrniti domu, marveč je sedel
na  klop ter čakal na pismo od Ligije. Solnce je pri¬
igralo že visoko na nebo in skozi Clivus Argentarij
j® Prihajalo na Forum, kakor po navadi, mnogo ljudij.
barantači so razstavljali svoje blago, zdravniki so
^dili mimo gredočim svoje usluge, meščanje so s
Počasnimi koraki šli k rostri, da ondi začujejo priljub-
‘jene govornike, ali pa si povedo vzajemno najno-
' e jše novice. Cim bolj je naraščala vročina, tem bolj
?° tolpe iskale zavetje v senci templovega stebričja,
! z v katerih so vsaki hip zletela krdela golobov, bliska¬
la s svojimi belimi krili pod jasno in vedro nebeško
Modrino.

— 492  —

Pod vplivom svetlobe, toplote in neizmerne utru¬
jenosti jele so se Viniciju zapirati oči. Jeduolični klici
ne daleč proč se igrajočih dečkov ter odmerjeni ko¬
raki mimo gredočih vojakov so ga zazibali v spanec.
Še je nekolikokrat dvignil glavo ter pogledal na ječo,
na to se je naslonil na zid, vzdihnil kakor dete, ki
hoče po dolgem joku zaspati, in na to je zaspal.

Takoj so se mu prikazale v snu razne slike.
Zdelo se mu je, da odnaša Ligijo sredi noči skozi ne¬
poznan vinograd in pred njima koraka Pomponija
Grecina s svetiljko v roki ter jima sveti. Neki glas,
sličen glasu Petronijevemu, pa kliče za njimi od daleč:
»Vrni se!« toda on se za to ni zmenil, marveč šel
dalje ža Pomponijo, dokler nista dospela do koče, na
čije pragu je stal apostol Peter. Takoj mu pokaže
Ligijo ter reče: »Prihajava s pozorišča, toda ne mo¬
reva je zbuditi. Zbudi jo ti !« Toda Peter mu odgo¬
vori: »Zbudi ti jo, Kristus!«

Na to se mu jame vse mešati. Videl je v snu
Nerona in Popejo, držečo na rokah malega Rafija s
krvavim čelom, katero mu omiva Petronij, in Tigeiina,
ki je sipal pepel na mize, na katerih so stala okusna
jedila, ter Vitelija, požirajočega te jedi, in množico
augustijancev, sedečih pri gostiji. On sam je počiva*
poleg Ligije, toda med mizami so hodili levi, katerim
se je stekala po bradah kri. Ligija ga je prosila, naj
jo odpelje, toda bil je tako onemogel, da se ni mogel
niti ganiti. Naposled je nastala v teh njegovih P j' 1 '
kaznih še večja mešanica, dokler mu niso vse zibniie
v temi.

Iz globokega snu ga sprebude še le solnčni žarki
in krič, ki se je razlegal ne daleč od mesta, na ka te '
r . em J e se d e l- Vinicij si drgne oči: ulica je bila po 11,
ljudij, katere sta dva dirjalca, oblečena v žolte tunik 1 '
kričeč razganjala ter delala pot krasnim nosilnicam,
katere so nesli štirje krepki egiptovski sužnji.


— 49d —

V nosilnicah je sedel nekak človek v beli opravi,
kateremu se ni dobro videlo lice, ker je držal pred
očmi nekak papir in pazljivo čital.

»Prostor za plemenitega augustijanca!« sta kli¬
cala dirjalca.

Ulica je bila toliko zatlačena, da so se morale
nosilnice za trenutek ustaviti. Augustijanec odloži svoj
zavoj, dvigne glavo ter zakliče :

»Razženite mi te postopače! Urno!«

Toda zagledavši Vinicija, se umakne urno nazaj
ter dvigne pred oči svoj papir.

V nosilnicah je sedel Kilon.

Med tem sta dirjalca delala pot in Egipčanje so
imeli že odriniti naprej, kar se mladi tribun, ki je
Ur no razumel marsikaj, kar mu doslej ni bilo jasno,
nakrat približa k nosilnicam.

»Pozdravljen bodi, Kilon !« spregovori.

»Mladenič,« odvrne Grk ošabno, trudeč se poka¬
pati svojemu znancu na licu mir, katerega v duši ni
•mel, »da si mi zdrav, toda ne zadržuj me, ker se mi
mudi k prijatelju Tigelinu.«

Toda Vinicij pograbi za poprečnico nosilnic, sklone
Se  k njemu, pogleda mu naravnost v oči ter reče z
z amolklim glasom :

»Ti si izdal Ligijo ? ...«

»Kolos Memnonov !« zakliče prestrašen Kilon.

Toda v očeh Vinicijevih ni bilo grožnje, vsled
c fsar je strah starega Grka kmalu zibnil. Domislil
Sl  je, da je pod varstvom Tigelina, da, pod varstvom
samega cesarja, to pa je moč, pred katero se vse
tr ese, vrhu tega da ga obkoljujejo krepki ‘sužnji, Vi-
? le ij pa stoji pred njim brez orožja, s shujšanim licem
ln  s postavo, sklonjeno od bolečin.
v  Pri pomisleku na to se mu kmalu vrne drznost,
'pre v Vinicija svoje zarudele oči ter zašepeta:

»A ti, ko sem umiral od gladu, si me dal

Uetepati.«

Za nekaj časa molčita oba, na kar se oglasi Vinicij:

— 494

»Storil sem ti krivico, Kilon!«

Grk na to dvigne glavo ter zatleskavši s prsti,
kar je bilo v Rimu znamenje preziranja, odgovori
glasno, da so ga mogli navzoči slišati:

»Prijatelj, ako imaš kakšno prošnjo, pridi v mojo
hišo na Eskvilinu zarano v jutro, ker po kopeli spre¬
jemam goste in klijente.«

Mahnil je z roko, na katero znamenje Egipčanje
dvignejo nosilnice in sužnja, oblečena v žolte tunike,
jameta klicati, mahaje s palicami:

»Prostor za nosilnice plemenitega Kilona Kilo-
nida, prostor!.. .«

XII.

Ligija se je v dolgem, v naglici napisanem pismu
za zmerom poslovila od Vinicija.

Vedela je, da nihče več ne sme priti v ječo m
da Vinicija zagleda samo še iz arene. Prosila ga je,
naj bi poizvedel, kedaj pride vrsta na nje, ter naj bo
takrat navzoč, kajti hotela ga je še enkrat živa vi¬
deti. Toda v njenem pismu ni bilo opaziti strahu. 1 >"
sala je, da ona in tudi drugi že kar hrepene priti na
pozorišče, kar jih konečno osvobodi iz ječe. Pričako¬
vala je, da se tudi Pomponija in Aulo vrneta z dežele,
ter prosila, naj prideta tudi ona. Iz vsake njene be¬
sede je odsevala navdušenost in ono slovo od ža¬
ljenja, v katerem so živeli vsi jetniki, ter ob enem po;
polno zagotovilo, da se vse obljube morajo izpolni 1
po smrti: »Ako me reši Kristus (je pisala) sedaj a
po smrti, On me je po ustih svojega apostola obljn^
tebi, torej sem tvoja.« Rotila ga je, naj je radi teg
ne pomiluje ter se ne da zmagati bolečini. Saj sm
sama ne raztrga njune zaročitve. Z otroško zaupjj'
vostjo je zagotavljala Vinicija, da takoj po prestali
mukah pove Kristusu, da je v Rimu ostal njen zelll ^j

Mislila je, da nemara Kristus njeni duši dopu®
za trenutek, da se vrne k njemu in mu pove, da ^
čuti več bolečin in da je srečna. Iz vsega njeneg

— 495  —

pisma ?e dihala sreča in velika nadeja; bila je v njem
samo jedina prošnja, združena s pozemeljskimi stvarmi:
naj Vinicij vzame iz »spolarija« njeno truplo ter naj
jo kot svojo ženo pokoplje v grobu, v katerem name¬
rava tudi sam enkrat počivati.

Vinicij je čital to pismo z obupom v duši; toda
ob enem se mu je zdelo nemogoče, da biLigija mogla
poginiti pod zobmi divjih zverin in da bi se je Kristus
ne usmilil. On se še doslej zmerom ni odrekel nade.
Vrnivši se domu, jej je odpisal, da zahaja vsakega
dne pod obzidje Tuliana pričakovat, kedaj da Kristus
razruši to zgradbo ter mu jo odda. Prosil jo je, naj
veruje, da On mu jo more dati celo iz cirka, da ga
je celo veliki apostol prosil za to in da je čas njene
rešitve že blizu. Gibčen centurij bi ji imel odnesti
pismo drugega dne v ječo.

Ko Vinicij drugega dne pride k ječi, pristopi k
njemu prvi stotnik ter reče:

»Čuj me, Gospod! Kristus, ki te je razsvetlil,
skazal ti je svojo milost. Današnjo noč so prišli pre¬
fektovi in cesarjevi oproščenci, da tu izberejo krščanske
device za svojo samopašnost. Vprašali so tudi po tvoji
ljubici, toda Gospod je poslal na njo vročnico, za
katero jetniki umirajo v Tulianu, radi česar so jo pu¬
stili. Zvečer že ni bila več pri zavesti. Naj bo blago¬
slovljeno ime Odrešenikovo, kajti ta bolezen, ki jo je
ubranila sramote, jo more rešiti tudi smrti.«

Vinicij se opre vojaku ob rame, da ne pade, ta
Pa nadaljuje:

»Zahvali usmiljenje Gospodovo. Lina so vjeli in
ga mučili, ko pa so videli, da umira, so ga pustili.
Nemara ti jo sedaj vrnejo, Kristus pa ji povrne
z dravje.«

Mladi tribun je stal še nekaj časa s sklonjeno
glavo; na to se je dvignil ter spregovoril:

»Tako je, stotnik! Kristus, ki jo je rešil sramote,
1° reši tudi smrti.«

— 496  —

Sedel pa je do večera pri zidu, obkoljujočem ječo,
ter se vrnil domu, hoteč poslati svoje ljudi >o Lina,
da ga preneso v jedno njegovih vil zunaj mesta.

Ko je Petronij začul vse to, je sklenil, da hoče
še delati. Že poprej je bil pri Augusti in sedaj je
odšel drugič k njej. Našel jo je pri postelji malega
Rufija. Deček je z razbito glavo blodil v vročnici in
mati ga je negovala s strahom in obupom v srcu, mi¬
sleča na to, ako ga tudi reši, da ga reši nemara za
to, da pozneje pogine še strašnejše smrti.

Prevzeta Od težke bolečine, ni hotela niti slišati
o Ligiji in Viniciju, toda Petronij jo je k temu prisilil.

»Razžalila si — ji je dejal — novo nepoznano
božanstvo. Ti, Augusta, častiš hebrejskega Jehova,
toda kristijani zagotavljajo, da je Kristus njegov sin,
torej pomisli, ali te mar ni dosegla jeza njegovega
očeta. Kdo ve, ali to, kar te je doletelo, ni njiju ma¬
ščevanje, in ako življenje Rufijevo ni odvisno od tega,
kako boš sedaj postopala.«

»Kaj hočeš, da naj učinim?« vpraša prestrašena
Popeja.

»Pomiri razžaljeno božanstvo.«

»Kako ?«■

»Ligija je bolna. Izposluj pri cesarju ali Tigelinu,
da jo oddadd Viniciju.«

A ona ga vpraša obupno :

»A ti si misliš, da to morem?«

»Moreš še več. Ako Ligija ozdravi, mora iti v
smrt. Idi v svetišče Veste ter zahtevaj, da se virgo
magna nahaja tačas slučajno blizu Tuliana, ko pop e '
ljejo jetnike v smrt, ter naj zapove, da izpuste to de¬
vico. Velika vestalka ti ne odbije te prošnje.«

»Toda ako Ligija umre od vročnice?

»Kristijanje pravijo, da je njihov Bog osvetljP’
toda ob enem pravičen; nemara ga potolažiš s svoje
dobro voljo?«

»Naj mi da znamenje, da mi ohrani Rufija.«

Petronij skomigne z rameni.

497  —

»Jaz ne prihajam kot poslanec, o boginja, ter ti
samo govorim: ohrani si prijateljstvo z vsemi bogovi,
z rimskimi in tujimi.«

»Pojdem!« reče s trepetajočin glasom Popeja.

Petronij si globoko oddahne.

»Konečno sem vendar nekaj dosegel!« misli si.

Vrnivši se k Viniciju, reče mu:

»Prosi svojega Boga, da Ligija ne umre od vroč¬
ice, kajti ako ne umre, zapove velika vestalka, naj
jo oprostijo. Sama Augusta jo poprosi za to.«

Vinicij ga pogleda z očmi, iz katerih je odsevala
vročnica, ter mu odgovori:

»Njo osvobodi Kristus.«

Popeja, ki je bila za Rufijevo rešitev pripravljena
prinašati žrtve vsem Rogovom sveta, se je še tega
večera napotila na Forum k vestalkam, zaupavši skrb
za  otroka svoji zvesti pestunji Silviji, katera je tudi
»jo samo odgojila.

Toda na Palatinu je bila že izdana zapoved, da
*ora to dete umreti. Komaj so Augustine nosilnice
zginile za velikimi vratmi, vnideta dva cesarjeva opro-
ščenca v sobano, v kateri je ležal mali Rufij. Jeden
plane nad staro Silvijo ter ji zamaši usta, drugi, po-
grabivši meden kip Sfinge, jo omami ž njim z jednim
udarcem.

Na to pristopita k Rufiju. Fanta je kuhala vroč¬
ica, torej se ni zavedal, kaj se godi okrog njega,
jvasmehnil se je ter ju gledal s svojimi krasnimi očmi,
Kakor bi se trudil, spoznati ju. Toda ona vzameta
Pestunji pas, »cingulum« imenovan, zadrgneta mu ga
°krog vratu ter ga začneta daviti. Deček, zaklicavši
Sa fflo enkrat mater, je kmalu umrl. Na to ga zavijeta
logrtač in, zasedši pripravljena konja, odjezdita v
Isiijo, kjer ga vržeta v morje.

Popeja ni našla velike vestalke doma, ki je bila
p drugimi vred pri Vaciniju, in se je kmalu vrnila v
alatin. Ko je pa našla prazno posteljo ter otrpnelo
tl 'Uplo stare Silvije, je omedlela, in ko so jo zdramili,

32

— 498

je pričela plakati, in ta njen divji plač se je razlegal
naokrog vso noč in ves drugi dan.

Toda tretjega dne jej je zapovedal cesar, naj
pride na gostijo. Ona, navlekši na-se ametistovo tu¬
niko, je tudi zares prišla ter sedela kakor okamenela,
zlatolasa, molčeča, zala in zlokobna, kakor angelj
smrti.

XIII.

Dokler Flavijevci niso pozidali koloseja, stavili
so se amfiteatri v Rimu največ iz lesa, zato so tudi
ob požaru vsi zgoreli. Nero pa je vsled bližajočih se
obljubljenih iger dal postaviti nekoliko amfiteatrov,
med^ njimi jednega orjaškega, za katerega so takoj po
ugašenju ognja jeli dovažati fnogočna debla dreves,
posekanih na višini Atlasa. In ker so nove igre s
svojo sijajnostjo in z velikim številom žrtev imele pre¬
kositi vse poprejšnje, so priredili dokaj večje prostore
za gledalce in za zverino. Na tisoče delavcev je delalo
pri stavbi dan in noč. Stavba se je dvigala brez
prenehljeja. Ljudje so si pripovedovali kakor o ču¬
dežu : o sedežih, obloženih z bronom, jantarom, slo¬
novo kostjo, z biseri in zamorsko želvovino. Poleg se¬
dežev so bili napravljeni žlebovi, napolneni s svežo
vodo iz gor, čijih namen je bil: širiti prijeten hlad
celo ob najhujši vročini.

Orjaški škrlatasti »velarium« pa je branil g'l e '
dalce solnčnih žarkov.

Med vrstami sedežev so bile postavljene kadilnic®’
da so sežigali na njih arabske dišave ; zgoraj pa 1®
bila prirejena naprava, s katero so na gledalce sipa 11
cvetice in žefran. Slavna stavbarja Sever in Celersta
napela vse moči, da postavita neprekosljiv amfiteater
v katerem bi moglo stati toliko ljudij, kolikor j 111
doslej ni mogel obseči noben drugi. v  .

Zato pa so onega dne, ko so se imele začeti
»ludi matutini«, velike tolpe ljudij čakale že ° (
jutra na to, da se odpro vrata, poslušaje zadovolji 10

— 499  —

rjovenje levov, hripavo tuljenje panterov in lajanje
psov. Zverini že več dnij niso dajali jesti, marveč so
jej namesto tega kazali krvave kose mesa, da v njej
še huje vzbude besnoto in glad. časih se je začulo
takšno rjovenje divjih glasov, da se ljudje, stoječi
pred cirkorn, niso mogli razgovarjati, bojazljivi pa so
kar bledeli od strahu.

Ob enem se je s solnčnim vshodom oglasilo iz
prostorov v cirku doneče, mirno petje, katero so vsi
z začudenjem poslušali, ponavljaje: »Kristijanje! Kri-
stijanje!« Cele množice kristijanov so že po noči od¬
peljali v amfiteater, a to ne samo iz jedne ječe, marveč
iz vsake nekoliko. Prostakom je bilo že znano, da se
igra raztegne na cele tedne, nemara celo na mesece,
samo to še ni bilo gotovo, ali bodo z onim številom
kristijanov, odločenim za danes, mogli biti gotovi v
jednem dnevu. Moški, ženski in otroški glasovi, ki so
prepevali jutranjo pesem, so bili tako številni, da so
mnogi trdili, da jih sto ali celo dve sto pošljejo nakrat
na pozorišče in da se zverina poprej izmuči in nasiti,
predno jih do večera vse raztrga. Drugi so se zopet
pritoževali, ako pride preveliko število žrtev nakrat
na pozorišče, da ne bo mogoče vsega dobro videti v
gledališču.

čim bolj se je bližal čas, da se odpro hodniki,
Po katerih se je šlo v notranjščino cirka, tem živah¬
nejša je postajala množica ter se pričkala o stvareh,
ki so se tikale igre. Jele so se tvoriti stranke, katerih
jedna je hvalila pri trganju kristijanov izurjenost
levov, druga pa tigrov. Tu pa tam so celo stavljali.

Nekateri so pripovedovali o gladijatorjih, ki bi
imeli pred kristijani nastopiti na pozorišču, in zopet
ondi so nastale stranke, tu Samnitov, tam Galov, tu
Mirmilijonov, tam pa Trakov.

Njihovi večji in manjši oddelki so že zarano pred
jutrom pod vodstvom svojih učiteljev, tako imenovanih
ianistov, prihajali v amfiteater. Ne hoteči utruditi se
Pred časom, so šli brez orožja, nekateri popolnoma

32 *

— 500  —

goli, nekateri z zelenimi vejami v roki, ali ovenčani
s cveticami, mladi, zali, v rudasti jutranji svetlobi in
polni življenja.

Njihova telesa, leskeča se od olja, krepka, kakor
bi bila iz mramora izklesana, so navduševala ljudi,
ki so radi gledali zale ljudi. Mnogi so si bili osobno
znani. Vsaki hip se je razlegal klic: '»Pozdravljen
Furnij ! Pozdravljen Leon! Pozdravljen Maksim!
Pozdravljen Diomend!«

Mlade deklice so obračale po njih svoje ljubezni
polne oči, oni pa so zopet gledali, katera njih je naj-
zalša, klicali jih ter se ž njimi šalili, kakor bi jim ne
pretila nobena nevarnost: »Objemi me, predno me
objame bleda smrt!« Na to so zibnili skozi vrata, iz
katerih marsikateri ni imel več priti živ. In tako je
imela množica neprestano povod k zabavi. Za gla¬
diatorji so korakali mastigofori, to je ljudje, preskrb¬
ljeni z biči, katerih dolžnost je bila: bičati in spod-
badati borilce. Na to so mule vlekle vozove, na ka¬
terih so ležali celi kupi lesenih rakev. Ljudstvo se je
pri pogledu na nje silno razveselilo, ker sedaj je bilo
jasno, da bo igra zahtevala mnogo žrtev. Med tem so
dospeli ljudje, čijih naloga je bila: moriti ranjene,
oblečeni tako, da je vsakdo bil podoben Karonu ali
Merkurju; potem ljudje, ki so morali paziti na red v
cirku ter razdajati sedeže, na to še sužnji, odločeni
za raznašanje hrane in pijače, in naposled pretorijanci,
katere je hotel imeti cesar v amfiteatru zmerom
pri roki.

Naposled se odpro »vomitorija«, in množica vdere
noter. Ljudstva je bilo toliko, da je drlo vanj celo
uro ter se je bilo kar čuditi, da so v amfiteatru našli
vsi prostora. Zverina, zavohavši ljudi v bližini, je jela
še huje tuliti. Ljudje so hrumeli po cirku, ko je hitel
vsakdo na svoje mesto, nalik razburkanemu morju-

Naposled dospe tudi mestni prefekt, obkoljen s
svojimi vigili, za njim so sledile v nepretrgani vrsti
nosilnice senatorjev, konzulov, pretorjev, edilov, j a v-

— BOI —

nih in cesarskih uradnikov, pretorijanskih poveljnikov,
bogatih patricijev in prekrasnih žensk. Pred nekate¬
rimi nosilnicami so šli liktorji, noseči sekire v butari
šib, pred drugimi cele tolpe sužnjev. Na solncu so se
lesketale pozlačene nosilnice, bele in prižaste suknje,
peresa, naušnice, sekire in dragotine. V cirku se je
oglašal klic, s katerim je množica pozdravljala ime-
nitnejše dostojanstvenike. Sedaj pa sedaj so dohajali
še zmerom večji ali manjši oddelki pretorijancev.

Duhovniki iz raznih templov so dospeli nekoliko
kasneje in nekoliko pozneje za njimi so še le prinesli
svete device boginje Veste, pred katerimi so korakali
liktorji. Predno se začne igra, so čakali kajpada še
na cesarja, ki pa ni hotel mučiti množice z dolgim
čakanjem, hoteč si jo na mah pridobiti, torej je kmalu
dospel v spremstvu Popeje in svojih augustijancev.

Tudi Petronij je dospel z augustijanci; vzel je
seboj v svojih nosilnicah tudi Vinici j a. On je vedel,
da je Ligija bolna in brez zavesti; ker pa je bil po¬
slednje dni vhod v zapor najstrože zabranjen in ker
so stare straže bile nadomeščene z novimi, ki se niso
mogle z nikomur razgovarjati, kako-li še dajati poro¬
čila onim, ki so prišli vprašat po jetnikih, radi tega
ni bil gotov, če mar ni ‘tudi ona med žrtvami, odlo¬
čenimi za prvi dan iger. Pred leve so jo mogli poslati
tudi bolno in nezavestno. Ker pa so imele žrtve ži¬
valske kože na sebi in ker bi imele biti poslane v
celih tolpah na pozorišče, zato nihče gledalcev ni
Mogel spoznati, ali je jedna žrtva več ali manj med
n jimi, ter je tudi nihče ni mogel spoznati.

Vse straže in vsi služabniki so bili podkupljeni,
M čuvaji zverin so imeli nalogo: skriti Ligijo v nekak
temen kot amfiteatra ter jo po noči dati v roke Vini-
cijevemu najemniku, kateri jo takoj odpelje v albanske
S°re. Petronij, kateremu je bila zaupana ta tajnost,
je svetoval Viniciju, da naj gre ž njim javno v am¬
fiteater ter se še le pri vhodu zmeša med množico in

- 502  —

pohiti v skrivališče, kjer stražnikom sam pokaže Li-
gijo, da ne nastane zastran nje kaka pomota.

Stražniki ga spuste skozi mala vratca, skozi ka¬
tera so sami hodili. Jeden njih, Sir z imenom, ga
spremi takoj h kristijanom. Potoma mu reče:

»Ne vem, gospod, ali najdeš ono, katero iščeš.
Mi smo že povpraševali po deklici, kateri je ime Li-
gija, toda nihče nam ni dal odgovora. Nemara nam
ne zaupajo.«

»Ali jih je mnogo?« vpraša Vinicij.

»Dokaj jih, gospod, mora ostati za jutri.«

»Ali so med njimi tudi bolni?«

»Takšnih, ki bi ne mogli stati na nogah, ni tukaj.«

Po teh besedah odpre Sir vrata in oba vstopita
v velik prostor, podoben nizki in temni sobi, ker je
svetloba prodirala vanj samo skozi z mrežami zaprte
predore, ki so jih delili od pozorišča. Vinicij iz po-
četka ni mogel ničesar razbrati, marveč je samo čul
tihe glasove v sobi in krik ljudij, ki so prihajali iz
amfiteatra. Toda čez trenutek, ko so se mu oči že pri¬
vadile teme, je zagledal celo tolpo čudnih bitij, po¬
dobnih volkom in medvedom. Bili so to kristijanje,
zašiti v živalske kože. Nekateri so stali, drugi pa
klečali ter molili. Tu pa tam si po dolgih laseh, ki so
štrleli izpod kože, lahko spoznal, da je to ženska.
Matere, podobne volkuljam, so držale na rokah isto
tako v kosmate kože zašite otroke. Toda izpod kože
so se videla jasna lica in oči so se jim veselo in po¬
nosno lesketale. Bilo je videti, da je večino navzočih
prevzela nadzemeljska misel, ki jih je še žive napra¬
vila neobčutljive za vse, kar se je godilo okrog njih,
ali kar je moglo doleteti. Nekateri, katere je vprašal
Vinicij po Ligiji, so zrli nanj z očmi, kakor sprebu-
jeni iz snu, ne odgovarjajoči na njegovo vprašanje;
drugi so se mu smehljali ter položivši prst na usta,
kazali na zaprte predore, skozi katere so prodirali
solnčni žarki. Samo otroci so se semtertje jokali, p re '
strašeni s tuljenjem divjih zverin, tuljenjem psov,

— 503  —

vriščem ljudij in z opravo svojih starišev, sedaj ži¬
valim podobnih. Vinicij, stopaje poleg stražnika Sira,
je neprestano pregledoval lica, iskal in izpraševal;
vsaki hip je naletel na telesa onih, ki so tu od one¬
moglosti in sopare omedleli, ter se rinil dalje v temno
globel sobane, ki se mu je zdela velika kakor sam
amfiteater.

Toda nakrat je obstal, ker se mu je zdelo, da je
zaslišal blizo mreže nekak znan glas. Poslušal je za
trenutek, na to se prerine skozi tolpo ter stopi bliže.
Žarek svetlobe je padal govorniku na glavo, in v
tej svetlobi pod volčjo kožuhovino je spoznal Vinicij
shujšano, neizprosno lice Krispinovo.

»Kesajte se svojih grehov,« je dejal Krispin,
»kajti ta trenutek takoj napoči. Kdor si misli, da si s
smrtjo samo izbriše grehe, ta si nakoplje na dušo nov
greh ter bo vržen v večni ogenj. Z vsakim svojim
grehom, katerega ste storili, ste povečali trpljenje
Gospodovo, kako si torej morete domišljevati, da vas
odkupi samo ta muka, ki vas čaka ? Danes umro
enake smrti pravični in grešniki, toda Gospod loči od
n jih svoje. Gorje vam, kajti zobovi levov bodo trgali
vaša telesa, pa ne ugonobe vaših grehov, niti vas
Pomirijo z Bogom. Gospod je pokazal dovolj usmi¬
ljenja, ko se je dal pribiti na križ, toda odslej bo
samo sodnik, ki nobenega greha ne pusti brez kazni,
fr* vi, ki si mislite, da muka omije vaše grehe, ste se
pregrešili zoper pravičnost božjo ter radi tega padete
še niže.

Konec je usmiljenja in napočil je čas jeze
božje. Evo, za trenutek boste stali pred strašno sodbo,
P p ed katero težko obstoje celo pravični. Kesajte se
svojih grehov, kajti odprte so čeljusti pekla in gorje
Va m, možje in žene, stariši in otroci.«

In dvignivši svoje koščene roke, je mahal ž njimi
aad pripognenimi glavami, neustrašen, ob enem pa
bjdi neizprosen pred samo smrtjo, katero bi imeli pre¬
biti vsi ti obsojenci. Po njegovih besedah se začujejo

— 504  —

glasovi: »Kesamo se svojih grehov!« na kar je na¬
stala tišina; bil je slišati samo jok otrok in glasno
trkanje navzočih ob prsi. Viniciju je zastala kri v
žilah. On, ki je vso svojo nadejo postavil v usmiljenje
Kristusovo, slišal je sedaj, da je napočil dan jeze in
da mu usmiljenja ne pridobi niti smrt na pozorišču.
Po glavi mu spreleti jasna in kakor blisek urna misel,
da apostol Peter bi bil drugače spregovoril k tem
ljudem, ki imajo čez trenutek umreti, toda te grozne
in fanatične Krispinove besede in ta temna soba z
malimi predori, za katerimi je bilo tako blizo polje
muk in mučeniške smrti, mu napolni dušo s trepetom
in strahom. Vse se mu je zdelo dokaj strašnejše od
najkrvavejših bojev, katerih se je bil udeležil. Smrad
in sopara ga jameta dušiti in hladen znoj se mu pri¬
kaže na čelu. Prevzame ga strah, da ne bi pal v omo¬
tico, kakor so padli oni, ob čijih telesa se je spotikal,
iskaje Ligijo v globeli sobane. Pomislivši pa, da se
vsaki hip utegnejo odpreti vrata, jel je glasno klicati
Ligijo in Urša v nadeji, da se mu oglasi kak znanec,
ako le ona nista tukaj.

Takoj ga tudi neki človek, pokrit z medvedjo
kožo, potegne za rokav ter mu reče :

»Gospod, ostala sta v ječi. Mene so poslednjega
odpeljali; videl sem jo bolno na postelji.«

»Kdo si?« ga vpraša Vinicij.

»Klesar, lastnik one koče, v kateri te je apostol
krstil. Pred tremi dnevi so me zaprli, danes pa že
umrem.«

Vinicij si oddahne. Stopivši semkaj si je želel
najti tukaj Ligijo, in sedaj je zahvaljeval Kristusa, da
je ni tukaj, ker je v tem videl znamenje Njegovega
usmiljenja.

Med tem ga klesar še enkrat potegne za togo
ter reče:

»Se li spominjaš, gospod, da sem te jaz peljal 1
Kornelijev vinograd, kjer je v kolarni pridigovd
apostol ?«

— 505  —.

»Spominjam se,« odvrne Vinicij.

»Videl sem ga pozneje, dan poprej, predno so
me zaprli. Blagoslovil me je ter mi rekel, da hoče
priti v amfiteater, da se poslovi od onih, kateri morajo
umreti. Hotel bi gledati vanj ob uri moje smrti ter
videti znamenje križa, da lože umrjem. Radi tega mi
povej, gospod, kje je, ako veš to.«

Vinicij mu odvrne z zamolklim glasom:

»On je med Petronijevimi ljudmi, opravljen za
sužnja. Ne vem sicer, katere prostore so si izbrali,
toda vrnem se v cirk ter jih najdem. Gledaj v me,
ko boš v areni, in jaz vstanem ter krenem glavo na
njihovo stran. Tedaj ga takoj najdeš z očmi.«

»Hvala ti, gospod, in mir s teboj.«

»Bodi ti Odrešenik milostljiv!«

»Amen.«

. Vinicij zapusti »cunicul« ter odide v amfiteater,
kjer je imel prostor poleg Petronija sredi drugih
augustijancev.

»Ali je tukaj?« ga vpraša Petronij.

»Ni je. Ostala je v ječi.«

»čuj, kaj mi je še prišlo na misel, toda poslušaje
me glej v Nigidijo, da se bo zdelo, da se pomenku¬
jeva o njenih laseh. Tigelin in Kilon gledata narav¬
nost v naju. Cuj torej : naj Ligijo po noči polože v
r akev in naj jo odneso kakor mrtvo; ostalo si sam
domisliš.«

»Da,« odvrne Vinicij.

Daljši razgovor jima pretrga Tulij Senecij, ki se
skloni k njima ter reče:

»Ali ne vesta, če dajo kristijanom orožje?«

»Ne veva!« odvrne Petronij.

»Ljubše bi mi bilo, ako ga jim dajo,« nadaljuje
julij, »ker drugače pozorišče prekmalu postane po¬
dobno klavnici. Toda kako je krasen ta amfiteater!«

In resnica, vse je bilo prekrasno. Nižji sedeži,
°Premljeni s togami, so bili beli kakor sneg. Na
Pozlačenem »podiumu« je sedel cesar z ovratnikom iz

— 506  —

samega dragocenega kamenja in z zlatim vencem na
glavi; poleg njega je sedela lepa in mična Augusta,
okrog nju na obeh straneh pa vestalke, veliki do¬
stojanstveniki, senatorji, vojaški poveljniki v leskečih
oklepih, skratka vse, kar je bilo v Rimu odlično in
bogato. V daljših vrstah so sledili vitezi, a nad njimi
se je črnilo celo morje človeških glav, nad katerimi
so od stebra do stebra viseli venci, spleteni iz rož,
lilij, cvetic in bršljana.

Množica se je glasno razgovarjala, klicala, pope¬
vala ter se vsaki hip zasmejala kakemu primernemu
dovtipu, ki se je potem širil od vrste do vrste; mno^i
so udarjali z nogami nestrpljivo ob tla, zahtevajoči,
naj se kmalu prične igra.

To topotanje se je čez trenutek spremenilo v
pravcati ropot, ki ni več prenehal. Na to da mestni
prefekt, ki je poprej s svojim spremstvom odšel na¬
okrog arene, znamenje z robcem, na kar se mu odzove
iz tisočerih prsij zadovoljen »Aaa!«

Igre so se navadno pričele z lovom divjih zverin,
v katerem so se odlikovali razni barbarji s severa in
juga ; toda to pot so zverine bile odločene v drugo
svrho, radi tega so se pojavili najprvi na pozorišču
tako imenovani »andabatje«, to je ljudje, ki so imeli
na glavi čelade brez lukenj za oči, ki so se potem
borili kakor slepci. Od teh je več stopilo nakrat na
pozorišče, kjer so jeli s svojimi meči mahati po zraku,
a mastigofori so z dolgimi sulicami potikali druge k
drugim, da so se mogli spoprijeti.

Izobraženejši gledalci so zrli malomarno, da, celo
prezirljivo na to igro, toda prostake je neizmerno za-
uimalo gibanje borilcev, in ko se je zgodilo, da so
trčili skupaj s hrbtom, pa je nastal glasen smeh m
mnogi so klicali: »Na desno ! ... Na levo !...  Naprej ■«
samo da so za nos vodili nasprotnike.

Nekoliko borilcev pa se je vendar-le spoprijel 0
in borba je postala krvava. Strastnejši borilci so od;
ložili svoje ščite, podali si leve roke, da se več ne 1

— 507  —

ločili, ter se borili z desnico na življenje in smrt. Oni,
ki je padel, je dvignil roko kvišku v znamenje, da
prosi za milost; toda na pričetku igre je ljudstvo na¬
vadno zahtevalo, naj se ranjenci ubijejo, zlasti ako so
to bili andabatje, katerih ni poznalo, ker so imeli lica
zakrita. Število borilcev se je vsaki hip manjšalo, in
ko sta naposled ostala samo dva, zagnali so drugega
»a drugega s tako silo, da sta srečavši se oba padla
na tla, kjer sta drug drugega zaklala. V tem hipu se
je začul klic: »Končano je!« in služabniki so odnesli
mrtva trupla, dečki pa so z grabljami poravnali krvave
sledove na pesku ter jih posuli z žefranovimi peresci.

Sedaj je imela nastopiti resnobnejša borba, katero
so radovedno pričakovali ne zgolj prostaki, marveč
tudi odličnjaki, za katero so mladi patriciji delali po¬
gostoma visoke stave ter na njih zaigrali pogostoma
vse svoje premoženje. Takoj so se jele deliti iz roke
v  roko ploščice, na katerih so bila napisana imena
uajizbornejših borilcev in ob enem število sestercev,
katere je kdo stavil na svojega ljubimca. Največ so
tjudje stavili na »spectate«, to je na take borilce, ki
8 <> se že borili na pozorišču ter zmagali v tej borbi;
v sekako pa je bilo dokaj tudi takih ljudi j, ki so sta-
v >li velike svote na nove in še povsem nepoznane
gladijatorje v nadeji, da dobe ogromne svote denarja,
a ko zmagajo njihovi ljubljenci. Stavil je celo sam
c ®sar, kakor tudi duhovniki in vestalke, senatorji in
v itezi ter drugi ljudje. Ubožnejši, ki niso imeli de-
Nurja, so postavili pogostoma na kocko svojo prostost,
"si pa so z utripajočim srcem pričakovali, kedaj se
Prikažejo borilci, in mnogi so glasno obetali bogato
na grado bogovom, samo da vzamejo pod svoje var¬
avo njihovega ljubljenca.

Nakrat zadone trombe in v amfiteatru nastane
Naenkrat tišina. Tisoč očij se obrne k vratom, h ka-
te rim se približa človek, oblečen za Karona, ter med
splošno tišino udari na nje trikrat s težkim kladivom,
* a kor bi klical na smrt one, ki so bili ondi skriti.

— B 08  —

Na to se odpro vrata na stežaj in skozi nje se
vsujejo na pozorišče gladijatorji. Šli so skupaj v od¬
delkih po petindvajset mož, posebej Tračanje, posebej
Mirmilonci, Samničanje, Gali, vsi pod težkim orožjem,
in naposled »retiariji«, držeči v jedni roki mreže, v
drugi pa trizob. Pri pogledu na nje se oglasi v posa¬
meznih vrstah ploskanje, ki se takoj spremeni v oglu¬
šujočo vihro. Od zgoraj je bilo moči videti razvneta
lica, stisnene pesti in odprta usta, iz katerih je pri¬
hajal glasen krič. Gladijatorji prekoračijo z odmerje¬
nimi, prožnimi koraki celo pozorišče, ropotaje s svojim
dragim orožjem in lišpom ; naposled pa obstanejo pred
cesarskim »podiumom«, zamišljeni, resnobni in mirni.
Presunljiv odmev roga zagluši klice in borilci dvignejo
mahoma kvišku svoje desnice ter zapojo z zategnenim
glasom :

»Ave Caesar, imperator!

Morituri te salutant!«

Na to se urno razidejo ter zavzamejo svoje pro;
store na pozorišču. Tu bi imeli celi oddelki planiti
drug na drugega, vsekako pa je bilo poprej dovoljeno
posameznim slavnim borilcem, da se bore posamič,
ker se je s tem najbolje pokazala drznost in moč po¬
sameznih nasprotnikov. Med temi stopi izmed Galov
najpoprej jeden borilec, poznan obiskovalcem amfi;
teatra z imenom »Ubijalec« (Lanio), zmagovalec p 1 ' 1
mnogih igrah. Z veliko čelado na glavi in v težkem
oklepu, ki mu je pokrival močne prsi, je bil videti na
žoltem pozorišču kakor nekak velik hrošč. Nič manj
slavni Kalendij stopi proti njemu.

Gledalci jamejo staviti:

»Pet sto sestercev na Gala!«

»Pet sto na Kalendija!«

»Pri Herkulu, tisoč!«

»Dva tisoč!«

Med tem se Gal, prišedši do srede pozorišča, ja® e
znovič umikati; na to pobesi glavo ter pogleda skoz 1
luknje svoje čelade v protivnika.

- 509  —

Lahki »retiarij«, krasne rasti, popolnoma gol
razun pasu okrog beder, jame urno krožiti okrog svo¬
jega težkega sovražnika; mahaje s svojo mrežo in
dvigaje svoj trizob, jame prepevati običajno pesem:

»Non te peto, piscem peto,

Quid me fugi, Galle!«

(Nočem tebe, ribo iščem,

Čemu se umikaš, Gal ?)

Toda Gal se ni umikal, marveč je vsaki hip ob¬
stal na mestu ter se obračal le toliko, da je imel so¬
vražnika neprestano pred seboj. V njegovi postavi in
v njegovi ogromni glavi je bilo nekaj strašnega.

Gledalci so razumeli, da se to težko z medom
okovano telo pripravlja na nagel udarec, ki na mah
konča borbo. A med tem je mrež ar priskakal k njemu,
vrteč svoj trizob tako urno, da so ga gledalci komaj
sledili s pogledom. Nekolikrat je zadel s trizobom celo
°b nasprotnikov ščit, toda Gal se ni zganil, hoteč s
te >n pokazati svojo orjaško moč. Zdelo se je, da on
svoje pozornosti ni obračal na trizob, marveč na
®režo, ki je neprestano krožila nad njegovo glavo
kakor nekaka zlokobna tiča. Gledalci so zatajevali
sapo v prsih, spremljajoči z očmi mojstersko igro teh
Sjadijatorjev. Konečno Lanio plane na nasprotnika,
Pa se enako urno umakne njegovemu meču ter,
skočivši po koncu, vrže mrežo.

Gal ostane na mestu ter jo pridrži s svojim šci-
]?®» na kar se oba razideta. V amfiteatru se začujejo
djci »Macte!« in prostaki jamejo znovič delati stave.
p ain  cesar, ki se je iz početka razgovarjal z vestalko
aubrijo ter ni gledal igre, obrne glavo proti pozorišču.

Borilca pa se jameta znovič boriti, kazaje pri tem
a kšno izurjenost, da se je časih zdelo, da njima tu
' e  Pojde za življenje in smrt, marveč samo za to, da
Izkažeta svojo gibčnost. Lanio, ki se je še dvakrat
^čno izognil mreži, jame se znovič umikati proti

Sr ediš

ču pozoiušča.

— 510  —

Takoj jamejo klicati oni, ki so stavili proti njemu
ter niso hoteli, da bi si počil: »Napadaj!« Gal jih
uboga ter jame napadati.

Mrežarjeva roka se nakrat oblije s krvjo in mreža
mu omahne. Lanij se pripogne ter skoči, da mu zada
poslednji udarec. Toda v tem hipu se Kalendij, ki se
je nalašč delal kakor da ne more vladati mreže,
umakne na stran ter se tako umakne udarcu, pa za¬
bode svoj trizob nasprotniku med kolena in ga vrže
na tla. Nasprotnik hoče vstati, toda v tem hipu, kakor
bi trenil, ga ovije zlokobna mreža, v kateri so se mu
čimdalje bolj zapletale roke in noge. A med tem so
ga zobje trizoba čimdalje močneje in močneje priti¬
skali k tlom. Še enkrat napne svoje moči, podpre se
z roko ter hoče vstati, toda zaman. Še je dvignil k
glavi omedlevajočo roko, v kateri že ni mogel več
držati meča ter padel v znak. Kalendij mu s svojim
trizobom pritisne vrat, se opre nanj z obema rokama
ter se obrne proti cesarski loži.

Ves cirk se jame tresti od burnih vsklikov i»
silnega ploskanja. Za one, ki so stavili na Kalendija,
je bil on v tem hipu še kaj več nego sam cesar, P a
so bili uprav radi tega okrutni v svojem srcu Laniju«
ki je s svojo krvjo napolnil .njihove žepe. In tako se
je množica razdvojila. Na vseh klopeh so se poj® v '
ljala na polovico znamenja smrti,  za drugo polovico
pa znamenja sočutja,  toda mrežar je gledal sam°
na ložo cesarjevo ter na lože vestalk, pričakuje od¬
ločitve.

Na nesrečo Nero ni imel rad Lanij a, ker je P 1 ' 1
poslednjih igrah pred požarjem, spustivši se v stavo
proti njemu z Linicijem, bil izgubil značno svoto, torej
je iz podiuma stegnil roko ter obrnil palec k tlom-

Vestalke so takoj ponovile to znamenje. Kalendjj
je torej pokleknil Galu na prsi, izvlekel kratek n° z ^
ki ga je nosil za pasom, ter dvignivši oklep na P 1 ’ 0
tivniku zasadil mu nož do držaja v grlo.

,Peractum est!‘ se začujejo glasovi v amfiteatru.

Lanij se je še za trenutek metal kakor zaboden
vol ter kopal z nogami pesek; naposled pa se je
vzravnal in obležal.

Merkurju ni bilo treba, zbadati ga z razbeljenim
železom, da bi se prepričal, ali še živi. Oez kratko so
ga odnesli ter nastopili na bojišče novi pari, na kar
je še le prišlo do borbe celih oddelkov. Množica se je
udeležila te borbe z vso dušo, s srcem in očmi; tulila
je, kričala, žvižgala, ploskala, se smejala in spodba-
dala že itak zbesnele borilce. Na pozorišču so se borili
gladijatorji besno kakor divje zveri; prsi so udarjale
ob prsi, telesa so drgetala v smrtnih mukah, krepki
udje so pokah v pregibih, meči se zabadali v prsi in
trebuhe in bleda usta so bruhala rudečo kri na žolti
pesek. Nekatere novince je naposled prevzel tak strah,
da so jeli bežati s pozorišča, toda mastifogori so jih
s palicami zagnali nazaj v borbo. Na pesku so se po¬
javile večje in manjše kaluže temne krvi in čimdalje
več golih in oboroženih teles je ležalo nalik snopju
na tleh. Živi so se še borih na mrličih, spotikajoči se
°b ščite, ranih si noge ob polomljeno orožje ter —
padali. Gledalci so si bili vsi iz sebe od veselja; na¬
pajali so se s smrtjo, nasitili svoje oči s pogledom na
njo ter radostno srkali njen dih v svoja pljuča.

Naposled so skoro vsi premagani že ležali na
deh. Samo nekoliko ranjencev je še klečalo sredi po¬
gorišča. Trepetaje so stegali roke h gledalcem, proseči
pomilovanja Zmagovalcem so se delila darila, venci
’n oljkine veje, in nastal je trenutek počitka, ki se je
na povelje vsemogočnega cesarja spremenil v gosto¬
vanje. Iz višine jel je padati na gledalce pravcati dež
c yetic in žafrana. Služabniki so jeli raznašati hladno
Pijačo, sladko pecivo, meso, vino, sočivje in — sadje,
ljudstvo je jedlo, se razgovarjalo ter klicalo na čast
f^sarju, da ga nakloni še k večji darežljivosti. Ko je
dl potolažen glad in ugašena žeja, so raznašali šte-
v ilni sužnji polne košare raznih darov, in dečki, oble-

— 512  —

ceni nalik amorjem, so delali iz njih vsakovrstne pred¬
mete ter metali jih z obema rokama med sedeže. Ob
času, ko so se delili loterijski ,tesseri‘, je nastala prava
borba ; ljudje so se gnetli, gazili z nogami, klicali na
pomoč, preskakovali preko sedežev in pulili drug dru¬
gemu iz rok ,tessere‘, kajti kdor je vjel srečno številko,
ta je lahko dobil hišo z vrtom, sužnja, krasno obleko,
ali kakšno posebno divjo zverino, katero je potem
prodal v amfiteater. Radi tega je nastal tak nered, da
so morali pogostoma pretorijanci poseči vmes, da so
napravili mir. Po vsaki delitvi so odnašali ljudi s
polomljenimi rebri, ali pa take, ki so bili zadavljeni
v gneči.

Bogataši se kajpada niso udežili borbe za ,tes-
sere‘. Augustijanci so smehljaje se gledali Kilona, ki
je napenjal vse svoje moči, da bi pokazal ljudem, da
more na borbo in na prelivanje krvi zreti isto tako,
kakor vsi drugi. Vsekako pa je nesrečni Grk ježil
obrvi, grizel si ustnice ter stiskal pest tako močno, da
so se mu nohti zarili v meso. Njegova grška narav,
kakor tudi osebna bojazljivost, nista mogli prenesti
takih prizorov. Lice mu je bilo bledo, čelo se mu je
porosilo s kapljicami znoja, oči je imel udrte, zobje
so mu drgetali in vse telo se mu je treslo. Ko je bila
borba končana, se je nekoliko spametoval; ko pa so
ga jeli obirati, ga je prevzela jeza, da jim je jel srdito
odgovarjati.

»Aha, Grk! Ti ne moreš prenesti pogleda na
raztrgano človeško kožo !« mu reče Vacinij, pocuknivsi
ga za brado.

Kilon mu pokaže svoja dva žolta zoba ter od¬
govori :

»Moj oče ni bil čevljar, pa je ne bi znal zašiti.«

»Macte! habet!« — zakliče nekoliko glasov.

Toda drugi so ga dražili dalje.

»On ni kriv, da ima v prsih namesto srca kos
sira!« zakliče Senecij.

— 513  —

»Niti ti nisi kriv, da imaš namesto 'glave prazno
bučo,« odvrne Kilon.

»'Nemara še postaneš gladijator. Dobro bi se ob¬
našal na pozorišču z mrežo.«

»Ako bi vanjo vjel tebe, v j el bi velikega bedaka.«

»A kaj bo s kristijani?« vpraša Fest iz Ligurije.
»Ne hotel bi postati pes in jih grizti?«

»Ne hotel bi biti tvoj brat.«

»Ti meotski krastavec!«

»Ti ligurska mula !«

»Očitno te srbi koža, toda svetujem ti, da ne
prosiš mene, naj ti jo popraskam.«

»Popraskaj samega sebe. Ako spraskaš raz sebe
svoje garje, pa ugonobiš to, kar je na tebi najboljšega.«

Tako in temu podobno so ga napadali, on pa jim
je sredi splošnega smeha jezljivo odgovarjal. Cesar
je ploskal in ponavljal ,Macte‘ in jih spodbujal. Na¬
posled se približa Petronij ter se dotakne s paličico
iz slonove kosti Kilonove rame in reče hladno :

»Vse je dobro, modrijan, samo v nečem si se
zmotil: bogovi so te ustvarili za lupežnika, ti pa si
postal demon, in vsled tega se ne vzdržiš.«

Starec ga pogleda s svojimi zarudelimi očmi, toda
pi mogel takoj najti primernega odgovora. Nekaj časa
je molčal, na to pa je odgovoril kakor prisiljen :

»Vzdržim se ! . .«

V tem hipu se oglasi odmev trombe, v znamenje,
da je odmor končan. Ljudje jamejo zapuščati hodnike,
J  katerih so se zbrali, da si vzravnajo noge ter se
kaj pomenijo. Nastane zopet splošno gibanje in na¬
vadna borba za poprejšnja mesta. Senatorji in pa¬
laciji so hiteli na svoje sedeže. Naposled potihne trušč
da v amfiteatru nastane mir. Na pozorišču se prikaže
panožica liudii, da odstranijo na pesku sledove zgo¬
ščene krvi. — —-— — — — — — — — — —

Konečno pridejo na vrsto kristijani. Ker je bilo
to za gledalce nekaj novega ter nihče ni vedel, kaj

33

— 514  —

se zgodi ž njimi, vsled tega so jih pričakovali z naj¬
večjo nestrpljivostjo. Vsi so bili silno radovedni, ker
so se pričakovali nenavadni, toda ob enem neprijazni
prizori. Saj ti ljudje, ki so imeli sedaj priti na vrsto,
so sežgali Rim in vse njegove dragocenosti; napajali
so se s krvjo nedolžnih otrok, zastrupljali vodo, pre¬
klinjali ves človeški rod in doprinašali naj večje zlo¬
čine. Razburjeni množici niso zadoščevale najstrožje
kazni, in ako je nekaka bojazen napolnovala človeška
srca, je bila to zgolj bojazen, ali bodo muke primerne
lopovščinam teh zločincev.

Med tem se je bilo solnce že visoko pospelo in
njegovi žarki, prodirajoči skozi škrlatasti ,velarij‘, so
napolnovali ves amfiteater s krvavo svetlobo. Pesek
je bil pobarvan od teh žarkov z ognjeno barvo, in na
človeških obrazih, kakor tudi v praznem pozorišču, ki
se je imelo napolniti z mukami človeške in živalske
besnote, je bilo nekaj strašnega. Zdelo se je, kakor da
vihra v ozračju groza in smrt. Množica, navadno ve¬
sela, je sedaj molčala vsled sovraštva. Na vseh ličili
se je zrkalila napeta radovednost.

Na to da mestni prefekt znamenje, in takoj se
prikaže oni starec, oblečen za Karona, ki je pozval
gladijatorje v smrt, ter prekoračivši s počasnimi ko¬
raki pozorišče, potrka s kladivom trikrat na vrata.

V vsem amfiteatru se začuje klic:

»Kristijanje ! Kristijanje !«

Železna vrata zaškripljejo in v temnih predorih
se začuje navaden krič mastigoforov : ,Na pesek !‘ }
tem hipu so vse pozorišče napolni s tolpo M j udi j,
pokritih s kožami. Vsi so hiteli urno, razčiljeno, ' n
dospevši na sredo pozorišča, pokleknili drug poleg
drugega ter dvigali kvišku roke. Množica si je mislil 3 *
da s tem prosijo milosti, in razjarjena nad to drznostjo
je jela cepetati z nogami, žvižgati in metati prazne
vinske vrče in oglodane kosti ter tuliti »Zverina! Zve¬
rina !« Toda nakrat se je zgodilo nekaj nepričakova;
nega. Iz središča te kosmate tolpe se jamejo razlegal'

— 515  —

pojoči glasovi in v tem hipu zadoni pesem, ki se je to
pot prvokrat začula v rimskem cirku:

»Cliristus regnat!«

Množica jih je začudena poslušala. Obsojenci so
prepevali ter imeli oči obrnene k ,velariju‘. Vsem je
bilo takoj jasno, da ti ljudje ne prosijo milosti; zdelo
se je, da niso videli ni cirka, ni ljudstva, ni senata,
niti cesarja. ,Christus regnat!' je odmevalo čimdalje
glasneje in v klopeh, zasedenih do vrha z gledalci,
se je marsikdo povpraševal: Kaj se godi in kdo je ta
Kristus, ki kraljuje v ustih teh ljudij, obsojenih k
smrti ? Toda v tem hipu se odpro druga vrata in na
pozorišče prihrumi v divjih skokih cela tolpa lajajočih
psov: orjaških žoltih moloških psov iz Peleponeza,
prižastih psov iz Pirenej ter volkom podobnih psov
iz Hibernije, nalašč izgladovanih, z udrtimi boki in
krvavimi očmi. Njihovo lajanje in tuljenje napolni ves
amfiteater. Kristijanje, končavši svoje petje, so klečali
mirno in nepremično, ponavljajoči samo otožno: »Pro
Christo ! Pro Christo !« Psi, ovohavši ljudi pod živalsko
kožo, ter osupli vsled nepremičnosti, niso imeli po¬
guma, planiti po njih.

Nekateri so se vspenjali na stene lož, kakor bi
hoteli dospeti h gledalcem; drugi so dirjali naokrog,
zamolklo renčeči, kakor bi preganjali kakšno nevidljivo
zverino. Množica se razsrdi. Na tisoč glasov zavrešči;
nekateri so posnemali tuljenje zverine, drugi lajali
kakor psi, zopet drugi ščuvali jih v vseh jezikih. Raz¬
draženi psi se jamejo približevati kristijanom, pa se
zopet umikati, škripajoči z zobmi. Konečno pograbi
jeden od moloških psov z zobmi žensko, ki je klečala
spredaj ter jo vrže na tla.

Takoj prihiti kakih deset psov na središče kakor
skozi predor. Množica neha kričati, da more pozornejše
gledati. Med tuljenjem in lajanjem se začujejo otožni
moški in ženski glasovi: »Pro Christo! Pro Christo!«
In na pozorišču se je valjala cela kopica človeških in

33 *

— 516  —

pasjih teles. Kri je že v potoku tekla iz raztrganih
teles. Psi so se medsebojno pulili za krvave človeške
ude. Smrad krvi in razdrtih črev je pregnalo arabsko
kadilo ter napolnilo ves cirk. Konečno so bile videti
samo tu pa tam še posamezne klečeče osebe, katere
pa so skoro pomandrale čete tulečih psov.

Vinicij, ki je bil v tem hipu, ko so vstopili kri-
stijanje, vstal, da klesarju vsled svoje obljube pokaže
ono stran, na kateri je bil med Petronijevimi ljudmi
skrit apostol Peter, je sedel zopet in, sede nepremično,
z licem mrliča ter s steklenimi očmi gledal ta grozen
prizor. Iz početka je kar okamenel vsled bojazni, da
se je klesar utegnil zmotiti in da se tudi Ligija utegne
nahajati med žrtvami. Ko pa je začul glasove: »Pro
Christo !« in ko je videl grozne muke teh žrtev, kako
so še umirajo izpovedale svojo vero in kazale največjo
udanost svojemu Bogu, pa ga je prevzelo povsem
drugo čustvo, podobno najstrašnejši bolesti, toda ob
enem polno tolažbe, kajti ako je sam Kristus preminul
v mukah in ako zanj umira tu na tisoče ljudij, pa tu
jedna kaplja krvi več ali manj ne pomenja ničesar
ter bi bilo celo pregrešno, prositi ga usmiljenja. Ta
misel je došla v njegovo glavo s pozorišča ter ga
vsega prevzela ob enem s klici umirajočih in z vonjavo
njihove krvi. Vendar pa je molil, ponavljaje s suhimi
ustnicami: »Kristus! Kristus! Tudi Tvoj apostol Te
prosi za njo!« Na to se je zamislil ter pozabil, kje je.
in samo to se mu je zdelo, da kri v cirku čimdalje
bolj narašča, da se že razliva iz cirka in da žuga
potopiti ves Rim. Konečno ni več slišal ničesar, ni
lajanja psov, niti vrišča ljudij, niti glasov avgusti-
jancev, ki so nakrat začeli klicati:

»Kilon je omedlel!«

»Kilon je omedlel!« je ponovil Petronij, obrnivši
se proti oni strani, kjer je sedel Grk.

Grk je bil v resnici omedlel in sedel bled kakor
platno, pobesivši nazaj glavo ter odprši usta, povsem
podoben mrliču.

— 517  —

V tem hipu jamejo goniti nove žrtve, zašite v
kožo, na pozorišče.

Tudi ti ljudje takoj pokleknejo, kakor njihovi
predniki, toda utrujeni psi jih nočejo raztrgati. Samo
nekateri planejo na one, ki so klečali najbliže, drugi
pa so se vlegli ter, dvignivši kvišku krvave gobce,
lenobno zevali.

Množica, vznemirjena v duši, toda omamljena od
krvi, jame besno kričati z groznimi glasovi:

»Leve! Leve ! Spustite leve !..«

Levi bi imeli biti prihranjeni za drugi dan, toda
v amfiteatru je ljudstvo vsiljevalo vsem svojo voljo,
da, celo cesarju. Jedini Kaligula je bil toliko drzen in
trden v svojih določbah, da si je drznil, množici na¬
sprotovati, da, zgodilo se je, da je ukazal celo pre¬
tepsti gledalce s palicami, pa tudi on je njeni volji
najpogosteje podlegel. Nero, kateremu je bilo ploskanje
dražje nego vse na svetu, ni se upiral nikdar, tem
manj še sedaj, ko je bilo treba pomiriti po požarju
razdraženo množico in ko je bilo treba čim najstraš¬
nejše kaznovati kristijane, na katere je hotel naprtiti
vso krivdo.

Radi tega je dal znamenje, naj se odpre ,kuni-
kulumh Množica se je takoj pomirila. Začulo se je
škripanje železnih vrat, s katerimi so bili zaprti levi.
Psi, zagledavši jih, so se zgrnili v tolpo na nasprotni
strani pozorišča ter potihoma tulili, med tem pa so
levi drug za drugim jeli se pojavljati s svojimi veli¬
kimi kodrastimi glavami na pozorišču. Sam cesar je
obrnil k njim svoje utrujeno lice ter priložil smaragd
k očesu, da bi bolje videl. Augustijanci so jih pozdra¬
vili s ploskanjem. Množica jih je štela na prste ter
strastno in radovedno gledala, kako oni planejo na
kristijane, ki so klečali sredi pozorišča, ter jeli po¬
navljati mnogim nerazumljive ter vse dražeče besede
»Pro Christo ! Pro Christo !« ,

Toda levi, dasi izgladovani, niso hiteli k svojim
žrtvam. Rudast svit na pozorišču jih je iznenadil, da

— 518  —

so kakor zaslepljeni zapirali oči; nekateri so lenobno
natezali svoje ude, drugi pa so odpirali svoje čeljusti
ter zevali, kakor bi hoteli pokazati gledalcem svoje
strašne zobe. Toda vonjava krvi in pogled na raztr¬
gana trupla, katerih je mnogo ležalo na pozorišču, je
jelo konečno vplivati na nje. Njihovo gibanje je postalo
nemirno, griva se jim je ježila in nosnice se razširile.
Jeden plane urno na mrtvo truplo ženske s spakedra-
nim licem ter položivši prednje tace na truplo, jame
s svojim rezkim jezikom lizati strjeno kri ; drugi pa
se je približal h kristijanu, držečemu v rokah otroka,
zašitega v jelenjo kožo.

Otrok je kriče in jokaje objemal krčevito očeta
okrog vratu. On, da bi mu za trenutek podaljšal živ¬
ljenje, si je prizadeval, odtrgati si ga od vratu in dati
ga drugim dalje klečečim. Toda otročji krik in očetovo
gibanje razdraži leva. Nakrat grozno zarjove ter usmrti
otroka z jednim zamahom svoje tace; pograbi z raz¬
širjenimi čeljustmi glavo revnega očeta ter jo zdrobi
kakor bi trenil.

Na to planejo tudi ostali levi na kristijane. Ne¬
koliko žensk zavpije od strahu, pa kmalu jih zagluši
množica s svojim ploskanjem, ki pa je takoj utihnilo,
ker je vse nadvladala želja, da bi vse najbolje videli.

Videla pa je tudi zares grozne prizore, človeške
glave, ki so povsem ginile zverinam v čeljustih, ženske
prsi, odtrgane z jednim zamahom levove tace, izko¬
pana srca in pljuča ; ob enem se je čul tudi škrgot
kosti j, ki so se lomile pod zverinskimi zobmi. Nekateri
levi, pograbivši svoje žrtve za bok, ali za pleča, so
znorelo dirjali po pozorišču, kakor da iščejo skrit
prostor, kjer bi jih mogli mirno požreti ; drugi so v
medsebojni borbi skakali drug na drugega, napolnujoči
s strašnim tuljenjem vse pozorišče. Ljudje so vstajal’
s svojih mest. Nekateri so zapuščali svoje sedeže
ter šli niže, da bi tu bolje videli ter se ondi gnetli na
smrt. Zdelo se je, da omamljena množica naposled
sama steče na pozorišče, da ondi raztrga kristijane z

— 519  —

levi vred. Časih je bil slišati nečloveški krič, časih
besno tuljenje, škripanje z zobmi, tuljenje moloških
psov, a časih samo tiho ječanje.

Cesar, držeč smaragd na očesu, je gledal sedaj
pozornejše. Raz Petronijevo lice se je zrkalilo prezi¬
ranje. Kilona pa so bili že poprej odnesli iz cirka.

Toda iz ,kunikulov‘ so gonili neprestano nove
žrtve.

Iz najvišje vrste v amfiteatru je zrl na njih apostol
Peter. Nihče ga ni gledal, ker so bile glave vseh
obrnene proti pozorišču, on pa je vstal ter kakor
nekdaj v Kornelijevem vinogradu blagoslavljal na
smrt in večnost vse one, katere so potem ujeli, tudi
sedaj z znamenjem križa blagoslavljal one, ki so ginili
pod zobmi divje zverine, blagoslavljal je njihovo kri,
njihove muke in njihova mrtva telesa, spremenjena v
grozne klopčiče, in njihove duše. Nekateri so k njemu
dvigali oči in takoj so se jim razvedrila in nasmehnila
lica, zagledavši visoko nad seboj znamenje križa. Tudi
Petru se je razdiralo srce, ko je govoril:

»O Gospod, zgodi se Tvoja volja, kajti Tebi na
slavo in na potrjilo resnice ginejo te moje ovce ! Ti
si mi zapovedal, da naj jih pasem, pa Ti jih tukaj
oddam, a Ti jih, Gospod, pomiluj, vzemi jih k sebi,
zaceli njihove rane, pomiri njihovo bolest in daj jim
še več sreče nego so pretrpeli muk tu na zemlji.«

In blagoslavljal je druge za drugimi, tolpo za
tolpo, in sicer s tako ijubeznijo, kakor da so to nje¬
govi otroci, katere je predajal naravnost v roke Kri¬
stusove. Med tem je cesar, bodisi da se je spozabil,
ali da je hotel, naj bi gledališče prekašalo vse, kar se
je doslej v Rimu videlo, pošepetal nekoliko besed
mestnemu prefektu, ki je takoj zapustil ,podium‘ ter
odšel h ,kunikulom‘. Množica je bila osupnena, zagle¬
davši čez trenutek, da se znovič odpirajo vrata.

Znovič je bila izpuščena vsakovrstna zverina.
Tigri iznad Eufrata, numidski panteri, medvedje, vol¬
kovi, šakelji in hijene. Vse pozorišče se je pokrilo s

— 520  —

premičnimi valovi prižastih, žoltih, črnih, sivih in pi¬
kastih kož. Nastala je zmešnjava, v kateri oči gle¬
dalcev niso mogle videti ničesar drugega, nego grozno
zibanje in ježenje dlake na živalskih hrbtih. Pozorišče
se je spremenilo v nekako orgijo krvi, in vse to je
bilo kakor nekake strašne sanje znorelih možgan.

Mera je bila prenapolnena.

Med rjovenjem, lajanjem in tuljenjem so se začuli
semtertje med gledalci glasovi prestrašenih žensk, ki
niso več mogle vsega tega gledati. Gledalcem so bledela
lica. Različni glasovi so začeli klicati: »Dovolj! Dovolj!«

Toda divje zveri je bilo lože spustiti nego jih
odgnati. Cesar pa je bil vendar našel sredstvo, kako
jih pregnati iz pozorišča ter ob enem pripraviti ljudem
novo zabavo.

V vseh hodnikih med sedeži se pojavijo visoki
Numidijci, okrašeni z uhani in perjem ter z loki v
rokah. Množica je takoj uganila, kaj ima sedaj slediti,
ter jih je pozdravila s krikom zadovoljnosti. Oni pa,
približavši se k ograji pozorišča, so položili pušice na
tetiva ter začeli streljati divje zveri.

To je bil v resnici nov prizor.

Zala, kakor iz črnega mramora izklesana telesa,
so se vsaki hip pripogibala, pošiljaj e pšice za psico
med zverino. Odmev tetiva in sičanje psic se je me¬
šalo s tuljenjem zveiune in s klici ljudij. Volkovi,
medvedje, panteri in ljudje, ki so še ostali živi, so
padali redno drug za drugim na tla. Semtertje je ne¬
kateri lev, začutivši psico v svojem boku, odprl srdito
svoje čeljusti, prizadevaje si, da jo pregrize. Drugi
pa so tulili od bolečine. Drobnejša zverina je prepla¬
šena dirjala kakor slepa po pozorišču ter butala z
glavami ob vrata ; med tem pa so neprestano sičale
pšice, dokler naposled ni vse, kar je še bilo živega, v
poslednjih vzdihih popadalo na pesek.

Na to je prišlo na pozorišče na stotine sužnjev z
lopatami, metlami in z vozički, da odstranijo iz njega
mrtva trupla ter ga posujejo z novim peskom. Jedrn

— 521  —

so prihajali za drugimi in vsi so marljivo delali. Na¬
posled je pozorišče bilo popolnoma očiščeno krvi, pre¬
kopano, poravnano in posuto z debelo plastjo novega
peska. Med tem so zopet od vseh stranij pritekli
amorji, deleči rože, lilije in različne cvetice. Znovič so
se prižgale kadilnice ter bil snet velarium, kajti solnce
se je bilo že značno ponižalo.

Gledalci, gledajoči drug drugega, so se vzajemno
povpraševali, kakšni prizori jih še danes čakajo.

In zares je sledilo nekaj, česar se nihče ni na¬
dejal. Cesar, ki je bil nekoliko poprej zapustil ,po-
dium‘, se je nakrat prikazal v areni, s cveticami
ozalšani, oblečen v škrlatast plašč z zlatim vencem na
glavi. Dvanajst pevcev s citrami v rokah je šlo za
njim. On pa, držeč v rokah srebrno pljunko, je stopil
na sredo pozorišča, priklonil se nekolikokrat gledalcem,
dvignil oči proti nebu ter stal tako nekaj časa, kakor
bi od ondot pričakoval navdušja.

Na to je udaril ob strune ter začel peti...

Pesem se je polagoma spremenila v otožno elegijo,
polno bolesti. V cirku je nastala za trenutek tišina.

čez nekaj časa je cesar, sam ganjen, pel dalje.
Glas se mu je tresel in oči so mu postale vlažne. Ve¬
stalkam so se na trepalnicah prikazale solze, množica
Pa je tiho poslušala, na kar je sledilo dolgo trajajoče
burno ploskanje.

Med tem se je skozi odprta vomitorija začulo škri¬
panje voz, na katere so pokladali krvave ostanke
kristijanov, moških, žensk in otrok, da jih odpeljejo
v  grozne jame, katere so imenovali ,patikule‘.

Peter apostol pa stisne z rokami svojo belo, tre¬
sočo se glavo ter zakliče v duhu:

»Gospod! Gospod! Komu si izročil vlado nad
svetom?«

XIV.

Solnce se je bilo že naklonilo na zahod in zdelo
se je, da se raztaplja v večerni zarji. Igra je bila
končana. Množica jame zapuščati amfiteater ter skozi

— 522  —

predore, imenovane ,vomitorija‘, odhajati v mesto.
Samo augustijanci so še odlašali z odhodom, čakajoči,
da se umaknejo prostaki. In skoro vsi, zapustivši
svoje sedeže, so se zbrali okrog ,podiuma‘, na katerem
se je znovič prikazal cesar, da bi slišal njihovo hvalo.
In dasi so mu gledalci burno ploskali, ko je končal
svojo pesem, vendar mu ni bilo tega ■ dovolj, ker se
je nadejal takega navdušja, ki bi bilo podobno zno¬
relosti. Zaman so ga sedaj augustijanci obsipavali s
pohvalnimi himnami, zaman so mu vestalke poljubo-
vale ,božanstvene‘ roke in se je Rubrija pri tem pri¬
pognila tako, da se je s svojo kodrasto glavico do¬
taknila njegovih prsij. Nero ni bil zadovoljen in ni
mogel tega niti skriti.

Takisto se je čudil ter bil vznemirjen radi tega,
da Petronij še zmerom molči. Jedna pohvalna beseda
iz njegovih ust bi ga bila sedaj zelo razveselila. Ko-
nečno se ni mogel dalje premagati, marveč mu je
pomignil z roko, in ko je Petronij dospel na ,podium‘ r
mu je dejal :

»Govori!«

A Petronij odvrne hladno :

»Molčim, ker ne morem najti besed. Prekosil si
samega sebe.«

»Tako se mi je tudi zdelo, — vendar to ljud¬
stvo ?. .«

»Ali moreš zahtevati od prostakov, naj razumejo
poezijo?«

»Torej si tudi ti zapazil, da se mi niso zahvalil'
tako, kakor sem zaslužil ?«

»Izbral si neugoden trenutek.«

»čemu ?«

»Zato, ker možgani, omamljeni z vonjavo krvk
ne morejo pozorno poslušati.«

Nero stisne pest ter odvrne:

»Oh, ti kristijanje! Sežgali so Rim, sedaj pa d e '
lajo krivico še meni. Kakšne kazni naj še izmisli®
za nje ?«

523  —

Petronij razvidi, da se obrača stvar na slabo
stran in da njegove besede imajo uprav nasproten
vspeh od onega, kakoršnega je hotel doseči. Torej se
skloni k njemu ter mu pošepeta :

»Tvoja pesem je čudovita, toda na nekaj te
vendar-le opozorim; v četrtem stihu tretje strofe ni
merilo povsem dobro.«

Nero zarudi od sramote, kakor bi bil zasačen
pri kakem nečednem opravku, prestrašeno pogleda
Petronij a ter odvrne takisto tiho:

»Ti vse opaziš!.. Vem!.. Predelam to!.. Ali pa
nihče drugi ni zapazil tega, kaj ne ? Ti pa tudi ne
reči tega nikomur... ako ti je drago življenje!«

Petronij naježi obrvi ter odvrne malomarno in
nekako prisiljeno :

»Moreš me, božanstveni, kaznovati s smrtjo, ako
h nisem po volji, toda ne straši me s smrtjo, ker bo¬
govi vedo najbolje, da se je ne bojim.«

Tako govore je gledal cesarju naravnost v oči.
Ta pa mu odgovori čez nekaj časa :

»Ne srdi se.. . Ti veš, da te imam rad...«

»Slabo znamenje!« pomisli si Petronij.

»Hotel sem vas povabiti nocoj na gostijo,« na¬
daljuje Nero, »toda rajše se zaprem, da odpravim in
°gladim oni prokleti stih tretje strofe. Razun tebe je
®°gel ono napako zapaziti še Seneka in nemara še
Sekundo Karinas, toda teh se takoj otresem.«

Po teh besedah pokliče Seneko ter mu reče, da
ga ob enem z Akratom in Sekundom Karinasom od-
Pošlje v Italijo in v vse pokrajine po denar, naročivši
P©, naj ga vzamejo od vseh mest in od vseh templov,
^kratka povsod, kjer ga bo moči dobiti. Toda Seneka,
k' je razvidel, da se mu nalaga opravek lopova, raz¬
bojnika in svetokradeža, mu odgovori na to :

»Moram odriniti na deželo, gospodar, da tam
Počakam svojo smrt, ker sem že star in moji živci

bolehajo.«

— 524  —

Senekovi iberijski živci, krepkejši od Kilonovih,
nemara niso bili bolni, toda zdravje mu je vendar-le
bilo slabo. Videti je bil kakor senca, in glava mu je
v poslednjem času popolnoma osivela.

Nero ga pogleda ter si domisli, da mu nemara
zares ne bo treba dolgo čakati na smrt, pa mu reče:

»Nočem te goniti na pot, ako si bolan, toda vsled
ljubezni, katero gojim do tebe, hočem, da ostaneš v
moji bližini, in radi tega se, namesto da greš na de¬
želo, zapri v svojo hišo ter je ne zapusti več.«

Na to nekoliko pomisli ter nadaljuje:

»Ako Krata in Karinasa pošljem sama, pa bi to
bilo podobno, kakor bi volkove poslal po ovce. Koga
naj postavim nad njiju?«

»Postavi mene, gospod!« reče Domicij Afer.

»Ne ! Nočem privabiti na Rim jezo Merkurja, ka¬
terega samega bi osramotili s svojimi lopovščinami;
Potrebujemo takega stoika, kakoršen je Seneka, ali
kakor je moj prijatelj, modrijan Kilon.«

Po teh besedah se ozre ter vpraša :

»A kaj se je zgodilo s Kilonom?«

Kilon, ki se je bil že spametoval na svežem zraku
ter se že vrnil v amfiteater, da čuje cesarjevo pesent
se prignete k njemu ter reče :

»Evo me, svetli sin solnca in meseca. Bil sem
bolan, toda ozdravil sem, ko sem čul tvojo pesem.«

»Pošljem te v Ahajo,« reče Nero. »Moraš pp 12 '
vedeti, koliko denarja se nahaja v ondotnih templiK*

»Stori to, Jupiter in bogovi ti dado srečo, ka-
koršne še niso dali nikomur.«

»Storil bi, toda nočem ti prikratiti pogleda n a
igre.«

»Baa !..«  odvrne Kilon.

Augustijanci so bili veseli, da se je vrnila cesar ] 1
dobra volja, ter so se jeli smejati in govoriti:

»Ne, gospod ! Ne prikrati temu pogumnemu Grk 11
pogleda na bodoče igre.«

— 52o —

»Toda reši me, gospod, pogleda na te kričeče
kapitalske gosi, katerih možgani ne bi napolnili skle¬
dice od želoda,« odvrne Kilon. »Ravnokar pišem,
prvorojeni sin Apolonov, grško himno v tvojo čast
ter bi rad sprovel nekoliko dnij v templn Muz, da jih
poprosim navdiha.«

»O ne !« zakliče Nero. »Ti bi se rad umaknil bo¬
dočim igram. Toda iz tega ne bo nič.«

»Prisežem ti, gospodar, da pišem himno.«

»Pa jo nadaljuj po noči. Poprosi Diano, naj te
navdahne, ker ona je Apolinova sestra.«

Kilon pobesi glavo, pogleda srdito navzoče, ki so
se mu jeli zopet smejati, cesar pa se obrne k Sene-
djonu in k Suiliju Nerulinu ter reče :

»Pomislite vendar, da smo se kristijanov, odločenih
za  danes, komaj polovico iznebili.«

Na to stari Akvilon Regul, velik veščak v stvareh,
« so se tikale amfiteatra, nekoliko pomisli ter reče:

»One igre, v katerih nastopajo ljudje sine armis
e t sine arte*), trajajo predolgo ter niso posebno za¬
nimive.«

»Pa zapovem, da se jim da orožje,« odvrne Nero.

Pri tem se babjeverni Vestin nakrat sprebudi iz
Sy oje zamišljenosti ter vjjraša s tajnostnim glasom :

»Mar niste opazili, da oni, umirajoči, nekaj vidijo?
' fs i gledajo v nebo ter umirajo, kakor bi ničesar ne
“'Peli. Gotov sem, da oni nekaj vidijo...«

Po teh besedah dvigne oči proti predoru amfi-
te atra, nad katerim je že noč jela razprostirati svoj
zvezdnati ,velarium‘. Drugi pa so mu odgovarjali
šaljivo in zbadljivo na to, kaj bi kristijanje mogli
Vl deti ob uri svoje smrti.

Cesar je dal znamenje sužnjem, držečim baklje,
zapustil cirk, in za njim vestalke, senatorji, urad¬
ni in augustijanci.

*) brez orožja in vaje.

526  —

Noč je bila jasna in topla. Pred cirkom se je še
gnetla tolpa radovednežev, hoteča videti cesarja od¬
hajajočega, toda nekako turobna, molčeča.

Tu pa tam se je sicer oglasilo ploskanje, ki pa
je kmalu zopet utihnilo. Iz ,spolariuma‘ pa so odva¬
žali na vozovih krvave ostanke kristijanov.

Petronij in Vinicij sta potoma oba molčala. Še
le, ko sta že dospela k vili, vpraša Petronij:

»Ali si mislil na to, kar sem ti rekel?«

»Da« odvrne Vinicij.

»Ali verjameš, da je ta stvar sedaj za-me zelo
važna. Moram jo rešiti navzlic cesarju in Tigelinu.
To je nekak boj, v katerem sem se namenil zmagati,
ali nekaka loterija, v kateri hočem dobiti, naj bi me
to tudi veljalo življenje ... Današnji dan me je še bolj
utrdil v mojem sklepu.«

»Naj ti to poplača Kristus!«

»Bodi previden.«

Tako govore obstaneta pred vilo ter izstopita i*
nosilnice. V tem hipu se jima približa neka črna senca
ter vpraša :

»Ali si ti, plemeniti Vinicij ?«

»Da,« odvrne tribun. »Kaj hočeš?«

»Jaz sem Nazarij, Miri j amin sin; prihajam iz j eče
ter ti prinašam novice od Ligije.«

Vinicij ga prime za roko ter mu pogleda pri > ne '
sečini v oči, kajti ni mogel spregovoriti ni jedne bese'
dice. Toda Nazarij mu čita vprašanje raz lice ter reče'

»Ona je še živa. Uršo me pošilja k tebi, gospo^’
da naj ti povem, da ona v vročnici neprestano za-t
moli ter ponavlja tvoje ime.«

A Vinicij odgovori:

»Hvala Kristusu, ki mi jo more vrniti.«

Na to odpelje Nazarija v knjižnico, čez neM
časa pride tjekaj tudi Petronij, da čuje njun ra
govor.

527  —

»Bolezen jo je obvarovala sramote, ker se je
rabelj? boje,« reče mladenič. »Uršo in Glauko čujeta
nad njo po dnevu in po noči.«

»Ali so stražniki že zmerom isti?«

»Da, gospod, in ona je v njihovi sobi. Oni jet¬
niki, ki so bili v spodnji ječi, so vsi vsled vročnice
pomrli ali se v smradu zadušili.«

»Kdo si ti?« ga vpraša Petronij.

»Plemeniti Vinicij me pozna. Jaz sem sin vdove,
pri kateri je stanovala Ligija.«

»Ali si kristijan?«

Mladenič pogleda z radovednim pogledom Vinicija.
Ko pa vidi, da Vinicij ta hip moli, vzdigne glavo ter
odgovori:

»Da.«

»Na kak način moreš svobodno priti v ječo ?«

»Dal sem se najeti za odnašanje mrličev in storil
sem to nalašč, da morem pomagati svojim bratom in
donašati jim novice iz mesta.«

Petronij jame pazljiveje ogledovati zalo dečkovo
lice, plave njegove oči in bujne črne lase, pa ga
vpraša :

»Odkod si ti, deček?«

»Jaz sem Galilejec, gospod.«

»Ali želiš, da bi Ligija bila prosta?«

Mladenič dvigne kvišku oči.

»Da, naj bi potem tudi sam umrl.«

Vinicij neha moliti ter reče:

»Reci stražnikom, naj jo položijo v rakev kakor
®rtvo. Poišči si pomočnike, ki ti pomagajo jo po noči
odnesti: Stražnikom obljubi v mojem imenu toliko
z Lta, kolikor ga bo vsak mogel odnesti.«

Ko je tako govoril, zibnila je raz njegovo lice
običajna • otrpnelost ter se v njem sprebudil vojak,
Kateremu je nadeja vrnila nekdanjo odločnost.

Nazarij se razveseli ter zakliče:

»Naj ji Kristus vrne zdravje, kajti prosta bo.«

»Ali si misliš, da se bodo stražniki strinjali s
tem?« ga vpraša Petronij.

»Oni, gospod ? Samo, ako vedo, da jih za to ne
doleti nikaka kazen.«

»Da,« reče Vinicij. »Stražniki so se strmjali s tem,
da ona zbeži, pa še tem rajše dopuste, da jo odneso
kakor mrtvo.«

»Tam je seveda človek,» nadaljuje Nazarij, »ki
se z razbeljenim železom prepričuje, ali so trupla,
katera odnašamo, zares mrtva. Toda ta vzame ne¬
koliko sestercev za to, da se z razbeljenim železom
ne dotakne onih, ki so umrli. Za jeden ,aureus‘ se on
dotakne rakve, ne pa telesa.«

»Reci mu, da dobi poln žep ,aureusov‘, reče Pe¬
tronij. »Ali pa najdeš zaupnih pomočnikov?«

»Najdem tudi take, ki bi za denar prodali svoje
žene in svoje otroke.« '

»Kje jih najdeš?«

»Bodisi v ječi, ali pa v mestu. Stražniki, ki so
že podkupljeni, spuste v ječo kogar bodem hotel.«

»Vodi torej tudi mene kot pomočnika,« reče Vinicij.

Toda Petronij jame zoper to najodločnejše ugo¬
varjati. Pretorijanci bi ga utegnili spoznati celo pi’ e "
oblečenega in takrat bi bilo vse skaženo.

»Ti ne smeš niti v ječo, niti v ,smradljivo dolino'
je dejal. »Cesar, Tigelin in vsi drugi morajo biti PP'
polnoina prepričani, da je ona umrla, ker sicer bi j°
dali takoj zasledovati. Njih sum moremo potlačiti samo
s tem, da ostanemo v Rimu, dokler nje ne odpeljejo
na albanske gore ali še dalje v Sicilijo. Na to pa čez
teden ali dva ti sam zboliš ter pozoveš Neronovega
zdravnika, ki ti bo svetoval, odpotovati v gore. Tam
se združita, a pbzneje ...«

Tu se za trenutek zamisli, pa mahne z roko tei

reče:

»A pozneje utegnejo nastati drugi časi.«

»Naj se je Kristus usmili,« reče Vinicij. »Ti S°'
voriš o Siciliji, toda ona je bolna in utegne umreti-

— 529  —

»Za sedaj jo nastanimo nekje bližje. Njo ozdravi
sam sveži zrak, samo ako jo enkrat rešimo iz ječe.
Ali nimaš na gorah kakega služabnika, kateremu bi
jo mogel zaupati ?«

»Da, da! Imam ga!« odgovori urno Vinicij.

V okolici Koriole je na gorah neki človek, ki me
je nosil na rokah, ko sem bil še otrok, in kateri me
ljubi še sedaj.«

Petronij mu poda ploščico.

»Napiši mu, naj pride semkaj jutri. Jaz takoj
odpošljem poslanca.«

Po teh besedah pokliče predstojnika v atriju ter
mu sporoči svojo zapoved. Nekoliko časa pozneje je
odjezdil poslanec na konju še po noči v Koriolo. ..

Hotel bi,« reče Vinicij, »da bi jo Uršo spremljal
na poti... Bil bi mirnejši. ..«

»Gospod,« i’eče Nazarij, »to je človek z nadčlo¬
veško močjo, kateri polomi mrežo, da more iti za njo.
Tam je okno visoko v steni, pod katerim ni nikake
straže. Prinesem Ursu vrv, drugo pa že izvrši sam.«

»Pri Herkulu!« zakliče Petronij, »on naj se reši,
kakor mu je drago, toda ne ob enem ž njo, kajti za¬
sledovali bi ga in našli njeno skrivališče. Pri Herkulu,
vi hočete ugonobiti sami sebe in njo. Prepovedujem
vam črhniti kaj o Korioli, sicer si umivam roke...«

Tovariša sta oba razumela, da ima on prav, torej
sta molčala. Na to se jame Nazarij poslavljati, oblju-
bujoč, da se jutri zarano povrne.

Nadejal se je, da se pogodi s stražniki še v tej
n oči, toda poprej je še hotel obiskati svojo mater, ka¬
tera vsled njega v tem strašnem in negotovem času
n iti za trenutek ni imela miru. Zastran pomočnika pa
sklene, ne iskati ga v mestu, marveč vzeti kar jednega
lz med onih, s katerimi je odnašal mrliče iz ječe.

Ko je že odhajal, je še obstal, pozval Vinicija
stran ter mu pošepetal:

34

— 530  —

»Gospod, jaz se o naši nakani nočem zmeniti z ni¬
komur, niti s svojo materjo; toda apostol Peter je ob¬
ljubil, da pride k nam iz amfiteatra, in njemu povem
vse.«

»V tej hiši smeš glasno govoriti,« mu odvrne Vi-
nicij. »Apostol Peter je bil s Petronijevimi ljudmi v
amfiteatru. Tudi jaz pojdem s teboj.«

Naroči, naj mu podajo sužnjev plašč, na kar
odideta.

Petronij si globoko oddahne.

»Želel sem si« —- je pomislil, »da bi ona umrla
na vročnici, ker bi to za Vinicija bilo še najmanj
strašno. Toda sedaj sem pripravljen žrtvovati zlat tri¬
nožnik Esknlapu, da jej povrne zdravje... Oh, ti
Eudečebradec, ti se hočeš radovati s pogledom na
bolečino mojega ljubljenca; ti, Augusta, si najpoprej
zavidala deklici njeno lepoto, a sedaj bi jo rada ugo¬
nobila radi tega, ker je poginil tvoj Rufij . . . Ti, Ti-
gelin, hočeš jo ugonobiti vsled jeze, ki jo kuhaš na-me!
Bomo videli! Pravim vam, da je vaše oči ne zagledajo
na pozorišču, ker ona umre prirodne smrti, kajti iz¬
trgam jo vam kakor psom iz gobca... Iztrgam jo
tako, da tega ne boste niti vedeli, in potem, kolikokrat
si domislim : evo, tepci, katere je tako zvito prekanil
Petronij...«

In zadovoljen sam s seboj odide v triklinum, kjer
sedeta z Euniko k večerji, pri kateri jima je lektor
čital Teokritove idile. Zunaj je veter kopičil oblake
od strani Sorakta, in urna burja je razdirala tišino
prijetne poletne noči. Sedaj pa sedaj je odmeval na
sedmerih gričih grom, ona dva pa sta, ležeča drug
poleg drugega pri mizi, poslušala vaškega pesnika, ki
je v dorskem narečju opeval ljubezen pastirjev, ter
se na to mirno pripravljala na sladek počitek.

Toda še predno sta šla spat, se je vrnil Vinici]-
Petronij, slišavši to, je šel k njemu ter ga vprašal:

»Kaj je? Nista mar dosegla ničesar? Ali je ^ a '
zarij že odšel v ječo?«

— 531  —

»Da,« odvrne mladi patricij, popravljaje si lase,
mokre od dežja. »Nazarij je odšel, da se pogodi s
stražniki, in jaz sem videl Petra, ki mi je zapovedal,
verovati in moliti.«

»To je dobro. Ako se vse to posreči, pa bo mo¬
goče jo odnesti naslednjo noč.«

»Najemnik z ljudmi mora biti tu že ob svitu.«

»To je kratka pot. A sedaj si počij.«

Vinicij pa še poklekne v svojem kubikulu ter
jame vneto moliti.

Ob solnčnem vshodu je dospel iz Koriole stari
služabnik Niger, ki je pripeljal s seboj krepke mule,
nosilnice in štiri zaupne može, izbrane izmed britanj-
skih sužnjev, katere je vsled previdnosti pustil v neki
krčmi v Suburi.

Vinicij, ki je prebedel vso noč, mu gre naproti,
da ga pozdravi, in stari služabnik, zagledavši svojega
mladega gospodarja, mu jame poljubovati roke in oči
ter reče:

»Moj dragi, ti si bolan, ali pa ti je od utrujenosti
kri zginila z lica, kajti komaj sem te spoznal na prvi
pogled.«

Vinicij ga odpelje v notranje prostore ter mu
ondi zaupa svojo tajnost. Niger ga je pozorno po¬
slušal in na njegovem strogem in zagorelem licu je
bilo videti, da je ganjen, česar tudi ni skrival.

»Ona je torej kristijanka ?« vpraša.

Na to pogleda iznenaden v Vinieijevo lice. Ta
pa ugane, kaj ga hoče vprašati, ter reče :

»Tudi jaz sem kristijan.«

Takoj na to se zalesketajo solze v Nigrovih očeh.
Molčal je za trenutek, dvignil roko kvišku ter rekel:

»Hvala tebi, Kristus, da si snel mreno z očij naj¬
dražjih mi ljudij na svetu!«

Na to je objel Vinieijevo glavo ter jokaje od
sreče poljuboval njegovo čelo.

Cez nekoliko časa je dospel tudi Petronij, pripe¬
nja vsi seboj Nazarij a.

34 *

— _532  -

»Dobre novice!« zakliče od daleč.

Novice so bile zares dobre. Najpoprej je bil
zdravnik Glauko porok za Ligijino življenje, dasi je
imela ono in isto vročnico, za katero je v Tulinamu
in po drugih ječah vsaki dan umiralo na stotine ljudij.
Tudi glede stražnikov in onega človeka, ki se dotika
mrličev z razbeljenim železom, ni se bilo bati nikakih
ovir. Tudi pomočnik, z imenom Atis, je bil že pri¬
pravljen.

»Napravili smo luknje v rakvi, da bo bolnica
mogla dihati,« reče Nazarij. »Vsa nevarnost tiči v tem,
da bi se ne oglasila v oni trenutek, ko pojdemo mimo
pretorijancev. Razun tega ji da Glauko nekaj za spanje,
kar pripravi sam iz zelišč, katere sem mu donesek
Pokrov na rakvi ne bo pribit. Lahko ga vzdignete in
prenesete bolnico v nosilnice, mi pa med tem vržemo
v rakev vrečo peska, katero nam pripravite.«

Vinicij, poslušaje te besede, je bil bled kakor
platno, toda poslušal ga je tako pozorno, kakor bi
hotel pogoditi že naprej, kaj poreče Nazarij.

»Ali odneso to noč tudi druga trupla iz ječe ?«
vpraša Petronij.

»Nocojšnjo noč je umrlo blizo dvajset ljudij in do
večera jih umre še nekoliko,« odgovori mladenič. »Mi
moramo oditi z drugimi, toda pobrinemo se za to, da
ostanemo poslednji. Na prvem ovinku jame moj to¬
variš nalašč šepati in tako bo značno zaostajal za dru¬
gimi. Vi naju'pričakujte pri malem templu Libitine.
Samo da nam Bog da prav temno noč!«

»Bog jo da!« reče Niger. »Včeraj je bil jasen
večer, na to pa je nakrat nastala nevihta. Danes je
nebo znovič čisto, toda soparno je že od jutra. Zato
bo po noči zopet nevihta in dež.«

»Ali greste brez luči ?« vpraša Vinicij.

»Samo spredaj nesejo baklje. Za vsaki slučaj pi’ 1 '
čakujte nas ne daleč od templa Libitine, že ko s e
stemni, dasi odnašamo mrliče še le pred polnočjo.«

— 533

Na to vsi umolknejo ter se je culo samo urno
dihanje Vinicijevo.

Petronij se obrne k njemu.

»Sinoči sem rekel,« spregovori, »da bi bilo naj¬
bolje, da midva ostaneva doma, toda sedaj vidim, da
to niti meni samemu ne bo mogoče. Sicer pa, ko bi
tu šlo za beg, bilo bi treba dokaj več previdnosti; ker
pa jo odnesejo kot mrtvo, pa nikomur ne šine kak
sum v glavo.«

»Da, da !« odvrne Vinicij. »Jaz moram biti tam.
Sam jo vzamem iz rakve.«

»A ko bo enkrat v moji hiši pod Koriolo, pa sem
jaz odgovoren za njo,« reče Niger.

S tem je bil razgovor končan. Niger se je na¬
potil v krčmo po svoje ljudi. Nazarij, spravivši pod
tuniko mošnjiček z zlatom, se je vrnil v ječo. Za Vi¬
nicij a je napočil dan poln mrzličnega nemira, strahu
in pričakovanja.

»Vse se mora posrečiti, ker je dobro premišljeno,«
reče Petronij. »Bolje bi ne bilo mogoče vsega pripra¬
viti. Ti se moraš delati kakor da si bolan ter hoditi
v črni togi. Toda v cirk moraš zahajati, da te vidijo...
Tako ne bo nikakega suma. Toda ali se smeš povsem
zanesti na svojega služabnika?«

»On je kristijan,« odvrne Vinicij.

Petronij ga začudeno pogleda, skomigne z rameni
ter spregovori sam sebi:

»Pri Poluksu ! Kako se vendar ta nauk razširja!
Kako se oprijemlje človeških duš!.. Pod sedanjo
grožnjo bi se ljudje takoj odrekli vseh rimskih, grških
in egiptovskih bogov. To je pa vendarle čudno ! Pri
Poluksu ! Ko bi verjel, da je še kaj zavisno od naših
bogov, obljubil bi vsakemu po šest belili bikov, a ka-
pitolinskemu Jupiteru celih dvanajst... Pa tudi ti ne
ščedi obljub tvojemu Kristusu.«

»Dal sem mu že svojo dušo,« odvrne Vinicij.

Razideta se. Petronij se vrne v svoj ,kubikul‘,
Vinicij pa odide, da si od daleč ogleda ječo, na to pa

— 534  —

se napoti na obrežje vatikanskega griča k oni koči
revnega klesarja, v kateri ga je apostol Peter krstil.
Zdelo se mu je, da ga Kristus v tej koči usliši poprej
nego kje drugje, in ko jo je našel, se je vrgel na tla
ter ga začel tako vneto prositi milosti, da je povsem
pozabil, kje je in kaj dela.

Po poldnevu ga zdrami odmev trombe, ki je pri¬
hajal od strani cirka. Urno stopi iz koče ter se jame
ozirati naokrog z očmi še medlimi, kakor bi se bil
ravnokar prebudil iz sna. Zunaj je bilo toplo in tiho,
samo sedaj pa sedaj se je čul odmev trombe in cvr¬
čanje poljskih kobilic. Ozračje je bilo soparno, nebo
je nad mestom bilo še modro, toda nad sabinskimi
gorami so se že zbirali na obzorju temni oblaki.

Vinicij se vrne domu. V atriju ga je čakal Pe¬
trom j .

»Bil sem na Palatinu,« reče mu. »Nalašč sem se
pokazal tam ter celo sedel k igri. Pri Aniciju bo no-
cojšni večer gostija; rekel sem, da pridem, toda šele
po polnoči, ker se moram poprej naspati. Tako tudi
bodi in bilo bi dobro, da greš tudi ti.«

»Ali niste dobili nikakih novic od Nigra, ali od
Nazarija?« vpraša Vinicij.

»Ne. Zagledamo ju šele o polnoči. Ali si zapazil,
da se bliža nevihta ?«

»Da.«

»Jutri se ima nadaljevati igra, pri kateri bodo
kristijane razpenjali na križ. Nemara da dež to pre¬
preči.«

Po teh besedah pristopi k Viniciju, prime ga za
roko ter reče:

»Toda nje ne zagledaš na križu, marveč v Ka-
rijoli. Pri Kastoru! Ne dal bi tega trenutka, ko jo
rešimo, za vse drago kamenje v Rimu. Večer se že

bliža.«

Večer se je zares bližal, tema je začela zagrinjati
mesto poprej nego navadno, ker so oblaki zakrivali
obzorje. Ko je napočil večer, je jel padati gost dež

— 535

in škropeč v izobilju od solnca obsejano kamenje, je
napolnoval z meglo mestne ulice. Na to je dež za
trenutek pojenjal, pa zopet začel huje nalivati.

»Podvizajmo !« reče konečno Vinicij, »ker bi vsled
nevihte utegnili poprej začeti odnašati mrliče iz ječe.«

»Oas je !« odvrne Petronij.

In zgrabivši galske plašče s kuklicami, odideta
skozi vrtna vrata na ulico. Petronij je vzel s seboj
svoj kratek rimski nož, ,sika‘ imenovan, kateri je nosil
po noči zmerom s seboj.

Mesto je bilo radi nevihte prazno. Sedaj pa sedaj
je blisk razsvetlil oblake, novo obzidje ravnokar po¬
zidanih hiš in mokro kamenje, s katerim so bile potla-
kovane ulice. Pri tej svetlobi zagledata naposled po
dolgi hoji majhen grič, na katerem je stal tempel Li-
bitine in pod gričem nekoliko mul in konj.

»Niger!« zakliče potihoma Vinicij.

»Tukaj sem, gospod,« se oglasi glas v dežju.

»Ali je vse pripravljeno ?«

»Da, moj dragi. Komaj se je zmračilo, smo bili
že na mestu. Toda stopita vendar nekam, sicer bosta
mokra do kože. Kakšno nevihto imamo. Slutim, da
bo še hrumela toča.«

Nigrova bojazen se je spolnila in kmalu je jela
podati toča, iz početka drobna, potem pa čimdalje
debelejša. Tudi ozračje se je mahoma ohladilo.

A oni, stoječi pod obokom, zavarovani pred
Vetrom in dežjem, so govorili s tihim glasom.

»Ako nas kdo tudi vidi,« reče Niger, »ne bo slutil
ničesar, ker si bo mislil, da smo se tu skrili pred ploho,
bojim se samo, da odnešenja mrličev ne bi odložili
do jutra.«

»Toča ne bo dolgo padala,« reče Petronij. »Mo-
r amo čakati, bodisi tudi do jutra.«

In čakali so, poslušajoči, če mar ne začujejo ko-
jmke. Toča je zares prenehala, za to pa je še dež na¬
lival z večjo silo. časih je zapihal veter ter prinesel

- 536  —

s pokopališča strašen smrad trohnečih trupel, katere
so pokopavali malomarno in plitko.

Med tem reče Niger.

»Vidim skozi meglo luči... Jedna, dve, tri... To
so baklje!«

Na to se obrne k svojim ljudem.

»Pazite, da mule ne bodo prskale.«

»Gredo!« reče Petronij.

Luči so postale čimdalje jasnejše, čez nekaj časa
je bilo že mogoče razločiti plamen bakelj, plapolajočih
na vetru.

Niger se prekriža ter jame moliti. Med tem se je
otožni sprevod čimdalje bolj bližal ter, dospevši k sve¬
tišču Libitine, obstal. Petronij, Vinicij in Niger se nemo
stisnejo k obzidju, ne znajoči, kaj to pomeni. Toda
nosilci so obstali samo radi tega, da si ovijejo lica
z robci ter se tako ubranijo groznega smradu, ki
je bil pri ,putikulih‘ naravnost neznosljiv; na to pa
dvignejo znovič nosilnice s krstami ter odidejo dalje.

Samo jedna krsta ostane na oni strani templa.

Vinicij priskoči k njej in za njim Petronij,-Niger
in dva britanska sužnja z nosilnicami.

Toda komaj dospejo tjekaj, začujejo v temi otožen
glas Nazarijev:

»Gospod, odpeljali so jo ob enem z Ursom v
eskvilinsko ječo... Midva nosiva drugo truplo, njo pa
so odpeljali še pred polnočjo.«

❖

* *

Vrnivši se domu, je bil Petronij mračen kakor
huda ura; niti ni poskušal potolažiti Vinicija. Znano
mu je bilo, da na Ligijino rešitev iz eskvilinske ječe
ne more niti misliti. Slutil je, da so jo iz Tuliana od¬
peljali samo radi tega, da jim ne umre od vročnic®
ter se tako ne umakne prisojeni ji kazni. To je h»
tudi vzrok, čemu so jo toliko negovali ter pozornejše
čuvali nego druge. Petronij je iz dna duše pomilo'' 3

— 537  —

njo in Vinicija, vrhu tega pa ga je mučila še misel,
da mu je prvič v življenju nekaj spodletelo in da je
bil premagan v borbi.

»Zdi se mi, da me že zapušča sreča,« je dejal
sam sebi, »toda bogovi se motijo, ako si mislijo, da
se spoprijaznim s takim življenjem kot je njegovo.«

Med tem pogleda Vinicija, ki ga je gledal s široko
odprtimi očmi.

»Kaj ti je! Ti imaš vročnico!« reče Petronij.

Vinicij pa odgovori z nekim čudnim, zamolklim
in porušenim glasom, kot nekak bolni otrok:

»A jaz vendar verjamem, da mi jo On more
vrniti.«

Nad mestom pa je že pojemala nevihta.

XV.

Tridnevni dež, redka prikazen v Rimu proti koncu
leta, in še toča, ki je navzlic prirodnemu redu padala ne
samo po dnevu, marveč tudi po noči, je pretrgal igre.
Ljudstvo se je začelo bati. Slutili so slabo trgatev v
vinogradih, in ko je enkrat opoldne strela udarila v
bronast kip Cererini na Kapitolu, je bilo zapovedano,
Prinašati žrtve v tempel Jupitra Salvatora. Cererinee^i
duhovniki so raztrosili novico, da se je jeza bogov
obrnila proti mestu radi tega, ker se s kaznijo kri-
stijanov vse preveč odlaša. Množice so torej jele terjati,
naj se brez obzira na'vreme nadaljujejo igre, in ve¬
solje je prevzelo vse mesto, ko je naposled bilo raz¬
glašeno, da se ima pretrgani ,ludus‘ pričeti znovič.

Med tem je nastalo znovič lepo vreme. Amfiteater
Se  je od svita do noči polnil s tisočerimi ljudmi, pa
buli cesar je dospel dovolj zgodaj z vestalkami in z
dvorom. Igre so se imele pričeti z borbo kristijanov
riod seboj ter so jih radi tega oblekli kot gladijatorje
bi dali jim orožje. Toda tu je nastalo razočaranje.
Kristijan je so odmetali od sebe mreže, sulice, kopja
bi meče ter se začeli objemati in se vzajemno spod-

— 538  —

bujati, da tem lože prenesejo muke in smrt. To je
grozno osupnilo in razsrdilo gledalce. Nekateri so jih
zmerjali, da so plašljivci in babeži; drugi so trdili,
da se kristijani nočejo boriti zgolj iz sovraštva do
množice, in vsled tega gledalcem nočejo pripraviti za¬
beljenega veselja. Konečno so bili na cesarjevo povelje
izpuščeni nad nje pravi gladijatorji, ki so klečeče in
neoborožene kristijane pobili kakor bi trenil.

Ko so potem odnesli iz pozorišča mrtva trupla,
se je gledališče spremenilo v dolgo vrsto mitologičnih
prizorov, katere je izmislil sam cesar. Tu se je videl
Herkul, kako gori v živem ognju na obrežju Oete.
Vinicij je strepetal pri misli, da so nemara za Herkula
odredili Urša ; vsekako pa še ni bila prišla vrsta na
zvestega Ligijinega služabnika, ker je na gromadi
zgorel nekdo drugi, Viniciju povsem nepoznan kristijan.
Zato pa je v naslednjem prizoru Kilon, — katerega
cesar ni hotel pustiti strani od iger, — zagledal znane
obraze. Predstavljala se je smrt Dpfelova *) in Ikarova.
V Delalo vi vlogi je nastopil Euricij, oni starec, ki je
ob svojem času pojasnil Kilonu znamenje ribe, v Ikar-
jevi ulogi pa je nastopil njegov sin Kvarto. Oba so
s pomočjo posebnega stroja potegnili kvišku, od koder
sta bila s silne visočine vržena nakrat na pozorišče,
pri čemur je mladi Kvarto padel tako blizo cesarjevega
podiuma, da je s svojo krvjo omadeževal ne samo no¬
tranjo steno, marveč tudi s škrlatom popet rob pozo¬
rišča. Kilon ni videl padca, ker- je zatisnil oči, marveč
je samo čul zamolkli udarec padlega telesa; ko pa je
čez nekaj časa zagledal kri tako blizu sebe, je le malo
manjkalo, da ni rdrugič omedlel. Prizori so se urno
menjali. Ostudne muke devic, katere so pred smrtjo
oskrunjali gladijatorji, oblečene v kože divjih živalij-
so razveseljevale množico. Tu si videl duhovnice Ce*
rere in Cibele, Danaide, Dirce in Pazife ; tu si konečno

. . *) Dejal, ki je po drugih poročilih hotel zleteti s Krete na
Sicilijo, je umrl v rimskem amfiteatru iste smrti kakor Ikar.

— 539  —

videl nedorasla dekleta, po katerih so gazili divji
konji. Množica je ploskala vsaki novi cesarjevi iznajdbi,
in cesar se je čutil srečnega, da ga toliko proslavljajo,
ter ni niti za trenutek odtegnil smaragda od svojega
očesa, gledaje bela telesa, teptana s konjskimi kopiti.
Kazali so se tudi prizori iz mestne zgodovine. Za de¬
vicami si videl Mucija Scaevola, čegar roka, privezana
nad živi ogenj, je z vonjavo pečenega mesa napolno-
vala amfiteater in v kateri vlogi je pravi Scaevola
stal brez jeka, dvignivši oči kvišku ter šepetaje mo¬
litve z zamodrelimi ustnicami. Ko je bil mrtev in nje¬
govo truplo odvlečeno v ,spolarium‘, je nastal navaden
poldanski odmor. Cesar je v družbi vestalk zapustil
amfiteater ter se napotil v prekršen šotor iz škrlata,
Y  katerem so zanj in za njegove goste priredili sijajen
>prandij‘. Tudi množica se je večinoma ravnala po
njegovem vzgledu. Šla je iz amfiteatra ter se šetala
okrog cesarjevega šotorja, da si nekoliko razmaja
Sy oje otrpnele ude in da povžije himno, katero so
sužnji po cesarjevi milosti nosili naokrog. Najbolj ra¬
dovedni pa so šli navzdol na pozorišče ter dotikaje
se  prsti, napojene s krvjo, pripovedovali kot veščaki
o tem, kaj se je bilo že zgodilo in kaj ima še priti,
kmalu pa so odšli tudi oni, da ne zamude gostije. Ostalo
) e  samo nekoliko ljudij, katerih ni zadrževala rado¬
vednost, marveč sočutje do revnih žrtev.

Ti so se skrivali v raznih kotih in na najnižjih
testih. Med tem so služabniki poravnali pozorišče ter
začeli na njem kopati jame, drugo poleg druge v vrsti
vso daljavo amfiteatra, tako, da poslednje niso
k'lo več mnogo oddaljene od cesarjevega podiuma.

Za amfiteatrom se je čul hrup in trušč in v cirku
s ° neumorno delali priprave za nove muke. Nakrat
Se  odpro ,kunikula‘ in skozi vse predore jamejo goniti
na  pozorišče kristijane, ki so bili popolnoma nagi ter
Jjosili križe na ramah. Kmalu jih je bil poln ves am¬
ater. Prihajali so starci, sključeni pod težo bre-
^fla, poleg njih možje v najboljših letih, ženske z


— 540  —

razpuščenimi lasmi, s katerimi so skrivale svojo na¬
goto, nedorasli dečki in še povsem mali otroci.

Križi in žrtve so bili večinoma ozalšani s cveti¬
cami. Služabniki so kristijane tepli s palicami ter jih
silili, da so postavili svoje križe poleg izkopanih jam
ter sami stopili poleg njih v vrsto. Tako bi imeli
umreti oni, katerih ni bilo mogoče prvi dan vreči psom
in divji zverini. Sedaj so jih pograbili črni sužnji in,
položivši žrtve na križe, jeli jim urno pribijati roke
na poprečnice. Hiteli so, ker so hoteli imeti do tega
časa, da se gledalci vrnejo na svoja mesta, vse križe
postavljene. Po vsem amfiteatru so se razlegali udarci
kladiv in njih odmev se je najbolj čul na onem mestu,
kjer je stal šotor, v katerem je cesar gostil vestalke
in svoje goste. Ondi so pili vino, zbijali šale s Kilonom
ter šepetali čudne besede duhovnicam Veste na ušesa.
Na pozorišču pa se je vršilo grozno delo, zadiralo se
železo v roke in noge kristijanov in lopate so zasipa¬
vale jame, v katere so bili vtaknjeni križi.

Med žrtvami, ki so prišle tega dne na vrsto, ] e
bil tudi Krispin. Levi niso imeli dovolj časa, da bi ga
raztrgali, radi tega so ga odločili za križ. On je hi
vesel, da je napočil njegov čas, ker je bil zmerom
pripravljen na smrt. Sedaj je bil videti drugačen, ker
mu je medlo telo bilo popolnoma golo, samo okrog
beder in na glavi je imel venec iz bršljana. Toda
očij mu je sršala ona ista eneržija, kakor poprej, f
lice mu je bilo enako strogo in hladno kakor nekdaj'
Ni se spremenilo tudi njegovo srce, kajti kakor ] e
takrat v ,kunikulu‘ grozil v živalske kože oblečeni®
kristijanom z jezo božjo, tako je delal tudi danes, n a '
mesto da bi jih tolažil.

»Zahvalite odrešenika,« je dejal, »da vam
pušča umreti take smrti, kakoršne je sam umrl. -
mara vam bo za to odpuščena betvica vaših g v ^}° g
vsekako pa trepetajte, ker pravici mora biti zadošča
in ne more biti enaka nagrada za hudo in dobro.‘

— 541  —

Toda na njegove besede so odgovarjali udarci
kladiv, s katerimi so služabniki pribijali roke in noge
revnih žrtev. In čim več križev se je dvigalo po koncu
na pozorišču, tem bolj pogostoma se je on še obračal
k onim. ki so še stali vsak pri svojem križu ter na¬
daljeval :

»Vidim odprto nebo, toda vidim tudi odprto
brezno . . Sam ne vem, kako naj položim Gospodu
račun o svojem življenju, dasi sem veroval, dasi sem
sovražil greh, dasi se ne bojim smrti, marveč vsta¬
jenja, ne muk, marveč sodbe, kajti nastaja dan jeze.«

Med tem se iz bližnjih vrst gledalcev oglasi neki
glas mirno in svečano :

»Ne dan jeze, marveč dan usmiljenja, dan rešenja
■n sreče, kajti pravim vam, da Kristus vas objame,
Potolaži in posadi na svojo desnico. Zaupajte, kajti
n ®bo se odpira pred vami.«

Na te besede se oči vseh obrnejo k sedežem ; celo
°ni, ki so že viseli na križu, dvignejo svoje blede iz¬
mučene glave ter jamejo gledati, kdo jim to govori.

človek ta pa pristopi k ograji, obkoljujoči po-
z orišče, ter jih jame blagoslovljati z znamenjem križa.

Krispin stegne proti njemu roko, kakor bi mu
hotel pokazati, naj molči ; zagledavši pa njegovo lice,
Se  zgane, kolena mu zadregetajo in usta zašepetajo :

»Apostol Pavel!«

Na veliko čudo cirkovih služabnikov pokleknejo
Vs '> ki še niso bili pribiti na križ.

Pavel iz Tarse pa se obrne h Krispinu ter reče:

»Krispin, ne grozi jim, kajti še danes bodo s teboj
v  raju. Ali si mar misliš, da morejo biti in da bodo
°bsojeni? Kdo naj to učini ? Mar Bog, kije  žrtvoval
j * 3  nje svojega Sina ? Mar Kristus, ki je umrl za nji-
hovo odrešenje, kakor sedaj oni umirajo za Njegovo
bieV In kako bi mogel obsoditi on, kateri ljubi? Kdo
? 0  neki tožil izvoljence božje? Kdo poreče tej krvi, da
le  Prokleta ?«

— '542  —

»Gospod, jaz sem sovražil greh!« odvrne stari
duhovnik.

»Kristus je zapovedal, da je treba bolj ljubiti
ljudi nego sovražiti greh, ker Njegov nauk je ljubezen,
ne pa mržnja.«

»Grešil sem ob uri smrti,« odvrne Krispin ter se
jame trkati ob prsi.

Na to pristopi nadzornik sedežev k apostolu ter
ga vpraša:

»Kdo si ti, ki govoriš z obsojenci?«

»Rimski državljan,« odvrne mirno Pavel.

Na to se obrne h Krispinu ter mu reče:

»Zaupaj, ker danes je dan ljubezni, in umri v
miru, služabnik božji!«

V tem hipu pristopita dva zamorca h Krispinu,
da ga položita na križ. Krispin pogleda še enkrat okrog
sebe ter zakliče :

»Bratje, molite za-me!«

In njegovo lice je izgubilo svojo navadno stro¬
gost, a na črtah skoro okamenelih se pojavi mir in
pokoj. Sam razsprostre roki na križ, da zamorcema
olajša delo, zre zaupno proti nebu in vneto moli. Zdelo
se je, da ne čuti ničesar, kajti ko so žreblji prodrli
njegove roke, ni mu telo niti zadregetalo, niti se mu
pojavila na licu kaka bolečina. Molil je, ko so mu pm
bijali noge, molil, ko so ž njim vred dvignili križ ter
okrog njega teptali zemljo. Še le ko se je množica s
krikom in truščem jela vračati v amfiteater, so se n a '
ježile nekoliko starčkove obrvi, kakor bi se jezil, da
mu ta paganski svet vznemirja mir in pokoj sladke
smrti.

Med tem so bili že postavljeni kvišku vsi krizi,
da je bilo pozorišče podobno gozdu iz križev in P rl '
bitih ljudij na njih. Na rame križev in na glave 11111 '
čenikov so padali solnčni žarki; po pozorišču so
raztegale dolge sence, skozi katere se je samo sem-
tertje lesketal žolti pesek. Bil je to prizor, pri katere®
je vse razkošje gledalcev tičalo v tem, da so 1Ilie

— 543  —

priliko gledati počasno umiranje. Toda nikdar še niso
gledalci videli tolike množice križev. Pozorišče je bilo
tako polno, da so služabniki komaj mogli prodreti
skozi. Na okrog pozorišča so visele ženske, Krispinu
pa, kot poglavarju, so postavili križ tesno pred cesar¬
skim ,podijem‘ ter ga ozalšali z vinsko trto. Niti jedna
žrtva še ni bila končala življenja, pač pa so nekateri
onih, ki so bili prvi pribiti, izgubili zavest. Nihče ni
stokal, niti prosil usmiljenja.

Nekateri so viseli s pobešeno glavo na ramenih
ali na prsih, nekateri so bili kakor bi spali; nekateri
so bili kakor zamišljeni, nekateri pa so neprestano
zrli kvišku in usta so jim nekaj šepetala. V tem strašnem
gozdu križev, v teh razpetih telesih, v tem molčanju
mučenih žrtev je bilo nekaj zlokobnega. Narod, ki je
bil po gostiji sit in vesel, se je kričaje vračal v cirk,
toda tu je nakrat umolknil, ne vedoč, na katerem mu¬
čencu naj pase svojo radovednost. Nehala ga je celo
dražiti nagota razpetih žensk. Niso se niti pričkali, kdo
umre poprej, kakor so navadno delali, kadar je bilo
na pozorišču manj žrtev. Zdelo se je, da je to prese¬
dalo celo samemu cesarju, kajti lenobno je krenil z
glavo ter si še lenobnejše popravljal svoj robec okrog
vratu. Bil je videti nekako utrujen in zaspan.

Med tem je Krispin, ki je visel njemu nasproti
ter imel zaprte trepalnice, kakor napol mrlič, nakrat
°dprl oči ter jel gledati cesarja.

Lice njegovo postane nakrat zopet strogo in ne-
Jzprosno, iz očij mu jame sršati ogenj, da so celo
uugustijanci začeli šepetati med seboj ter kazati nanj
s  prstom. Naposled celo sam cesar obrne nanj svojo
pozornost ter nastavi smaragd k očesu.

Nastala je gluha tišina. Oči vseh gledalcev so
bile uprte v, Krispina, ki je poskušal zganiti desno
r °ko, kakor bi jo hotel odtrgati od drevesa.

čez trenutek se mu izbočijo prsi in rebra se mu
n apno. Konečno zavpije :

»Ubijalec svoje matere! Gorje tebi!«

544

Augustijanci, zaslišavši to strašansko razžaljenje,
zalučano gospodarju sveta v oči pred toliko tisoč
ljudmi, si niso drznili niti dihati. Kilon je omedleval.
Cesar je strepetal ter spustil smaragd iz rok.

Gledalci so pridrževali sapo v prsih. Krispinov
glas pa se je razlegal po vsem amfiteatru:

»Gorje tebi, ubijalec žene in brata! Gorje tebi,
antikrist! Brezno se odpira pred teboj, smrt stega po
tebi svoje roke in grob te čaka. Gorje tebi, živ mrlič,
kajti v strahu umrješ ter boš proklet na veke!«

In prizadevaje si zaman, da bi odtrgal roko od
križa, se je grozno nategnil, da je bil videti strašen,
pravcatemu kostenjaku podoben, toda neizprosen kakor
usoda. Stresal je svojo belo brado nad Neronovim
,podiumom‘, metajoč ob enem s kretanjem svoje glave
liste in cvetke iz venca, ki ga je imel na glavi.

»Gorje ti, ubijalec! Tvoja mera je polna in tvoj
čas se bliža!«

Tu se zravna še enkrat; zdelo se je, da odtrga
roko od križa ter zamahne ž njo na cesarja, toda nje¬
gove shujšane roke se pri tem še podaljšajo, telo mu
omahne, glava se mu pobesi na prsi in — preminil je.

A sredi tega gozda križev jamejo slabejši pogre¬
zati se v večno spanje.

XVI.

»Gospod«, reče Kilon, »sedaj je morje nalik olju
in zdi se mi, da valovi spavajo. .. Pojdimo v Ahajo.
Tam te pričakuje slava Apolona, tam te čakajo venci,
triumfi, tam te 'narod obožuje in bogovi te sprejmejo
milega gosta sebi enakega, toda tukaj, gospod...«

Umolkne, kajti spodnja ustnica se mu jame tako
močno tresti, da se mu besede spremene v neko ne-
jasno govorjenje.

»Pojdemo, kadar bodo končane igre,« odvrne
Nero. »Vem, da nekateri itak že sedaj imenujejo kr 1 '
stijane ,innoxia corpora 1 . Ko bi odšel, bi ponavljali to
vsi. česa se bojiš, uvenela gljiva?«

— 545  —

Po teh besedah naježi obrvi ter gleda z rado¬
vednim pogledom Kilona, kakor bi od njega pričakoval'
pojasnila, ali kakor bi se kazal povsem hladnokrvnega.
Pri poslednji predstavi se je bil celo sam prestrašil
Krispinovih besed, in vrnivši se domov, ni mogel za¬
spati vsled jeze in sramote, a ob enem tudi strahu.

Praznoverni Vestin, ki je molče poslušal njun
razgovor, se ogleda naokrog ter reče s tajnostnim
glasom :

»Usliši, gospodar, prošnjo tega starca, kajti v teh
kristijanih je nekaj čudnega... Njihov bog jim daje
lahko smrt, pa je nemara tudi osvetljiv.«

A Nero odvrne na to :

»Jaz ne prirejam iger, marveč Tigelin.«

»Da, jaz !« odvrne Tigelin, ki je čul cesarjev od¬
govor. »Jaz jih prirejam ter se ne zmenim za vse bo¬
gove kristjanov. Vestin je, gospodar, pravcati mehir,
napolnen z vražami, a ta hrabri Grk bi mogel umreti
od strahu, ako zagleda kokljo, kako brani svoja piščeta.

»To je prav,« reče Nero, »toda zapovej, da kri-
stijanom izpulijo jezike, ali jim zamaše usta.«

»Zamaši jim jih ogenj, o božanstveni!«

»Gorje meni!« vzdihne Kilon.

Cesar, katerega je bodrila Tigelinova hrabrost,

Se  nasmeje ter reče, pokazavši starega Grka :

»Poglejte, kakošen je Ahilejev potomec!«

Kilon je bil v resnici videti strašen. Lasje, kolikor
jih je še imel, so se mu pobelili in na licu se mu je
zrkalil neki neizmeren strah in nemir, časih se je
z delo, da ni več pri zdravi pameti. Pogostoma ni od¬
govarjal na vprašanja, časih ga je pograbila jeza ter
l e  bil tako razdražen, da so se ga augustijanci naj-
ra jše izogibali.

Tak je bil tudi sedaj.

»Storite z menoj, kar hočete, toda jaz se več ne
udeležim iger!« reče jezno ter mahne z roko.

, Nero ga za trenutek gleda, na to pa, obrnivši se
h Tigelinu, reče:

35

— 546  —

»Pobrini se za to, da bo ta stoik tam na vrtu
stal blizo mene. Hočem videti, kakšen vtis napravijo
nanj naše baklje.«

Kilon se prestraši grožnje, ki se je izražala v ce¬
sarjevem glasu.

»Gospod,« spregovori, »jaz ne bom videl ničesar,
ker ne vidim po noči.«

Cesar pa mu odvrne porogljivo:

»Noč bo jasna kakor dan.«

Na to se obrne k drugim augustijancem, s kate¬
rimi se jame razgovarjati o dirkah, katere je name¬
raval prirediti na koncu iger.

Petronij se približa h Kilonu, ga potrka po rami
ter mu reče :

»Mar ti nisem rekel? Ne vzdržiš.«

A Kilon odvrne:

»Napijem se !«

Po teh besedah stegne tresočo se roko po posodi,
napolneni z vinom, toda ni je mogel prinesti k ustom.
Ko Vestin to zapazi, odvzame mu posodo, stopi tesno
k njemu ter ga vpraša plaho in radovedno :

»Ali te proganjajo furije ? Kaj ?«

Starec ga je nekaj časa topo gledal, kakor bi ne
razumel vprašanja ; konečno je jel mežikati z očmi.

A Vestin ponovi :

»Ali te proganjajo furije?«

»Ne,« odvrne Kilon, »toda noč imam pred seboj.«

»Kako to? Noč? Naj se te usmilijo bogovi. Kako,
noč ?«

»Noč strašna in nepregledna leži pred menoj, v
kateri se nekaj giblje ter se mi bliža. Toda jaz ne vem
kaj in se bojim.«

»Zmerom sem bil prepričan, da so to čarovniki^
Ali se ti kaj sanja?«

»Ne, ker ne morem zaspati. Nisem mislil, da ji* 1
bodo tako kaznovali.«

»Ali jih pomiluješ?«

547  —

»čemu prelivate toliko krvi ? Ali si cul, kaj je
govoril om s križa? Gorje nam!«

»Slišal sem,« odvrne tiho Vestin. »Toda to so
požigalci.«

»To ni resnica !«

»In sovražniki človeškega rodu.«

»Ni resnica.«

»In zastrupovalci vode.«

»Ni resnica.«

»In morilci otrok.«

»Ni resnica !«

»Kako?« vpraša Vestin ves začuden. »Ti si sam
trdil to, ko si jih izdal Tigelinu v roke!«

»Za to me je tudi obkoljila noč in smrt se mi
bliža, časih se mi zdi, da sem umrl in vi z menoj vred.«

»Ne, umirajo samo oni, mi pa ostajamo živi. Toda
Povej mi, kaj vidijo oni, kadar umirajo?«

»Kristusa.«

»Ali je to njihov bog ? Ali je to močan bog ?«

Toda Kilon odvrne takisto vprašajoče:

»Kakšne baklje imajo danes goreti v vrtu? Ali
si cul, kaj je rekel cesar?«

»Čul sem in vem. Imenujejo se sarmentitii in se-
®axii... Oblečejo jih v bolestne tunike, namočene v
sniolo, privežejo jih k stebrom ter zažgo. Samo da bi
ojihov bog ne poslal radi tega na mesto kake nesreče!
To je strašna kazen !«

»Ljubše mi je to — ne poteče vsaj toliko krvi,«
odvrne Kilon. »Naroči sužnju, naj mi podrži posodo z
vinom k ustom. Rad bi pil, toda ne morem, ker se mi
r oka trese od starosti...«

Pa tudi ostali so se med tem razgovarjali o kri-
s tijanih. Domicij Afer se jim je rogal.

»Toliko jih je, da bi lahko pričeli meščansko
vojno,« je dejal; »ali se še spominjate, da smo se jih
bali v slučaju, ako bi se hoteli braniti.« A oni umirajo
*akor ovce.«

35 *

548  —

»Naj le poskušajo umirati drugače,« reče Tigelin.

Na to se ozre Petronij :

»Motite se. Oni se branijo.«

»Kako ?«

»S potrpežljivostjo.«

»To je nov način.«

»Gotovo. Nu, ali morete reči, da umirajo kakor
navadni lopovi? Ne! Oni umirajo tako, kakor bi zlo¬
činci bili oni, ki jih obsojujejo k smrti, in to je vse
rimsko ljudstvo.«

»Kakšna bedastoča je to!« zakliče Tigelin.

»Hic Abdera!«*) odvrne Petronij.

Toda drugi, iznenadeni z resnico njegovih besed,
se začudeno pogledajo ter reko:

»Resnica, nekaj posebnega in zagonetnega tiči v
njihovem umiranju.«

»Pravim vam, da vidijo svojega boga !« zakliče
od strani Vestin.

Med tem se nekoliko augustijancev obrne h Kilonu.

»Hej, starec, ti jih dobro poznaš : povej nam, kaj
oni vidijo?«

Grk odpljune vino na tuniko ter odvrne :

»Vstajenje.«

Na to se jame tresti tako, da se oni, ki so sedeli
blizo, spuste v glasen smeh.

XVII.

Vinicij že več dnij ni bil po noči doma. Petrom]
si je mislil, da je nemara izmislil nekak nov načrt ter
se sedaj posvetuje o tem, kako naj reši Ligijo iz eskvi;
linske ječe ; ni pa hotel ga izpraševati, da ne navali
kakšne nesreče na to podjetje. Ta znameniti skeptik
je postal v nekem oziru praznoveren ter je zlasti od
onega časa, ko se mu ni posrečilo, rešiti deklico i z
mamertinske ječe, nehal verjeti v svojo zvezdo.

*) Rimska poslovica, ki pomeni: To je pravi tepec!

— 549  -

Sicer pa tudi ni pričakoval, da bi se posrečil
Viniciju njegov opravek. Eskvilinska ječa, narejena v
naglici iz onih hiš, katerim je prizanesel požar, ni
bila v resnici tako strašna kakor stari Tulianum poleg
Kapitola, zato pa so jo stokrat bolj pozorno stražili.
Petronij je bil zagotovljen popolnoma, da so Ligijo
premestili semkaj samo radi tega, da ne umre ter se
ne izmuzne amfiteatru; torej si je tudi lahko domiš-
Ijeval, da so jo čuvali kakor oko v glavi.

Očividno je,« je dejal sam sebi, »da sta jo cesar
in Tigelin namenila za nekak poseben prizor, straš-
nejši od drugih, in Vinicij gotovo poprej umre nego
se mu posreči, rešiti jo.

Tudi Vinicij je bil izgubil že vso nadejo na re¬
šitev. Sedaj je mogel to učiniti samo Kristus. Mladi
tribun se je sedaj pobrinil samo za to, da bi jo mogel
obiskovati v ječi.

Od nekaj časa mu ni dala miru misel, da je Na¬
zarij mogel dospeti v mamertinsko ječo, ponudivši se
v  službo za iznašanje mrličev, ter je sklenil, da se
hoče sam ravnati po njegovem vzgledu.

Z ogromnim zneskom podkupljen nadzornik
iSmradnih dolin* ga je naposled sprejel med svoje slu-
žabništvo, katero je vsako noč pošiljal v ječe po mrtva
trupla. Nevarnost, da bi Vinicija utegnili spoznati, je
bila zelo majhna, čuvale so ga: noč, obleka sužnjev
in slaba razsvetljava v ječi. Komu bi naposled tudi
moglo priti na misel, da bi se patricij, unuk in sin
konzula, mogel nahajati med temi prostaki, ki so bili
lz postavljeni strašni vonjavi iz .smradnih dolin* ter se
Poprijeti posla, h kateremu je pri tirala ljudi samo naj-
v ečja revščina in nezgoda.

On pa si je, ko je napočil zaželjeni večer, z ve¬
tjem opasal svoja bedra in si obvezal glavo z robcem,
namočenim v trpetinovec ter z razburjenim srcem v
družbi z drugimi odšel v Eskvilin.

Pretorijanske straže jim niso delale ovir, ker so
bili vsi preskbljeni s ,tesseri‘, katere je centurij pri

— 550  — -

medli luči svetilnice pregledal. Kmalu so se odprla
pred njimi velika železna vrata, in oni so vstopili.

Vinicij je zagledal pred seboj veliko obokano klet,
iz katere so držala vrata v druge kleti. Slabo brleča
svetilnica je osvetljevala prostore, prenapolnene z
ljudmi. Nekateri so ležali poleg zida ter spali, ali pa
so bili že mrtvi. Drugi so stali okrog velike posode
z vodo, ki je stala na sredi kleti, ter mučeni od vroč-
nice jo poželjivo pili; tretji so sedeli na tleh, podprti
z lakti ob kolena ter objemši glavo z rokami; tu pa
tam so spali otroci, stiskajoči se materam k prsim.
Naokrog je bilo slišati tu jok in glasno urno dihanje
bolnikov, tam tarnanje ali šepetanje molitve, tu polu-
glasne pesmi, ali pa kletve stražnikov.

V podzemlju se je razširjal grozen smrad. V
mračnih globelih so se rojile temne postave, a bliže
pri brlečih lučih so se videla bleda, upadla, gladna in
prestrašena lica, s kalnimi ali od vročnice iskrečimi
se očmi, z zasanelimi ustnicami, s kapljicami znoja na
čelu in z razmršenimi lasmi. Po kotih so glasno sto¬
kali bolniki: nekateri so prosili vode, drugi pa, da
naj jih peljejo v smrt. A ta ječa je bila vendar manj
strašna od one stare v Tulianumu. Pod Vinicijem so
zadregetale pri pogledu na to noge in sapa mu je
zaostala v prsih. Pri mislih, da se Ligija nahaja sredi
te revščine in groze, so se mu ježili lasje na glavi m
komaj je potlačil v svojih prsih obupen krič. Amfi¬
teater, zobje divjih zverin, križi — vse je bilo bolje
nego to grozno podzemlje, kjer je bilo vse poln 0
trupel in kjer se je od vseh kotov glasil klic :

»Peljite nas k smrti!«

Vinicij stisne pesti, ker je čutil, da slabi in ° a
ga zapušča zavest. Vse, kar je preživel doslej, vsa
njegova ljubezen in bolečina se spremeni samo v jedno
željo, da umre !

Med tem se oglasi poleg njega glas nadzornik 8
,smradnih dolin*.

»Koliko imate danes trupel?«

— 551  —

»Nemara kakih dvanajst,« odgovori j eden stražnik,
»toda do jutra jih bo še več, ker nekateri že umirajo
tam poleg zida.«

Na to se jame hudovati nad ženskami, češ, da
zakrivajo mrtve otroke, samo da jih dlje časa imajo
pri sebi.

»Mrtvo truplo,« je dejal, »je moči najti samo vsled
smradu, in radi tega je tu smrad tako velik in še ne¬
prestano narašča. Rajše bi bil poslednji suženj v kakem
ergastulu na deželi, da bi mi ne bilo treba čuvati teh
gnjilih psov!« A nadzornik ,smradnih dolin' ga je to¬
lažil, češ, da tudi njegova služba ni mnogo boljša. Med
tem se je Vinicij znovič zavedel ter jel se ozirati po
podzemlju, kjer je vendar-le zaman iskal Ligijo. Mislil
si je, da je nemara žive nikdar več ne zagleda.

V podzemlju je bilo več kletij, ki so bile med
seboj s prekopi zvezane; grobarjevo služabništvo je
zašlo samo v one, iz katerih je bilo treba odnesti
mrliče, radi tega ga je prevzel strah, da mu nemara
ne prinese dobička to, kar ga je veljalo tolikanj
truda.

Na srečo mu priskoči nadzornik na pomoč.

»Trupla je treba odnašati takoj,« je dejal, »sicer
se kuga najbolj razširja po smradu trupel. Drugače
pomrete tukaj vi in jetniki.«

»Za vse ječe nas je komaj deset,« odvrne stražnik,
»pa tudi spati moramo.«

»Torej jaz pustim tukaj četvero od svojih, ki bodo
po noči hodili po ječi ter gledali, če mar ni kateri umrl.«

»Vsakega mrliča naj neso k pregledovanju, kajti
Prišlo je povelje, da se mora mrtvim prerezati grlo,
predno jih odneso v ,smradno dolino 1 .«

Na to odloči nadzornik čvetero ljudij, med njimi
Judi Vinicija, da ostanejo ter pomagajo ostalim odna¬
šati mrliče.

Vinicij si oddahne. Sedaj je bil gotov, da najde
Li gijo.

— 552

Pred vsem drugim jame pozorno pregledovati
prvo podzemlje. Preišče vse temne kote, v katere ni
prodirala luč slabe svetilnice, pregleda osebe, spava-
joče poleg sten pod plahtami, pregleda vse bolnike,
ki so bili nastanjeni v posebnem prostoru, toda Ligije
vendar-le ni mogel najti. Tudi v drugi in tretji ječi jo
je iskal istotako zaman.

Med tem je bilo že pozno in trupla so bila že
odnesena. Stražniki, vlegši se v prekopih, ki so vezali
ječe, so zaspali; otroci, utrujeni z jokom, so umolknili;
v podzemlju je bilo slišati samo težko dihanje in tiho
ponavljanje molitve.

Vinicij pride z malo svetilko v četrto klet, ki je
bila zdatno manjša, dvigne svetilnico kvišku ter se
jame razgledovati po njej.

Nakrat pa se zgane, ker se mu zdi, da pod pre¬
dorom v steni, zadelanim z mrežo, vidi orjaško po¬
stavo Ursovo.

Upihnivši svetilko, se mu približa ter ga vpraša:

»Uršo, ali si ti?«

Orjak krene z glavo.

»Kdo si ti?«

»Mar me ne poznaš?« vpraša mladi mož.

»Ugasnil si luč, kako te naj torej poznam?«

Toda Vinicij zagleda v tem hipu Ligijo, ležečo
pri steni na plašču. Ne spregovorivši besedice po¬
klekne k njej.

Uršo ga spozna ter reče:

»Hvala Kristusu! Toda ne budi je, Gospod!«

Vinicij je klečal ter jo gledal, a pri tem se ni
mogel ubraniti solz. Navzlic temu, da je bilo v pod¬
zemlju mračno, je vendar razločeval njeno lice, ki se
mu je zdelo bledo kakor alabaster, in shujšane roke.
Pri tem pogledu se ga je polastila ljubezen, podobna
naj hujši bolečini, pretresujoča mu dušo do najskraj¬
nejših globin in ob enem tako polna sočutja in obo¬
ževanja, da je padel na lice ter jel poljubovati rob

— B53 —

plašča, na katerem je počivala ta nad vse draga mu
glava.

Uršo ga je dlje časa gledal brez besedice; na¬
posled ga vendar-le potegne za tuniko.

»Gospod,« vpraša ga, »kako si prišel semkaj ?
Ali si prišel, da jo rešiš?«

Vinicij dvigne lice, toda še dlje časa se je boril
z ganutjem.

»Pokaži mi pot!« spregovori.

»Mislil sem si, da jo ti najdeš, gospod. Meni le
samo jedno prihaja v glavo...«

Po teh besedah se obrne k predoru, na katerem
je visela železna mreža, ter dejal kakor sam sebi:

»Da! Toda tam so vojaki.«

»Stotnija pretorijancev,« odvrne Vinicij.

»Torej ne proderemo.«

»Ne!«

Uršo si otare z roko čelo pa vpraša zopet:

»Kako si prišel sem?«

»Imam ,tesser‘ od nadzornika ,smradnih dolin'.«

Nakrat pa umolkne, kakor bi mu nenavadna misel
šinila v glavo.

»O moj Odrešenik!« jame govoriti urno. »Jaz
ostanem tukaj, ona pa naj vzame moje znamenje, ovije
si glavo z robcem, ogrne s plaščem in naj odide. Med
grobarskimi pomagači je nekoliko^nedoraslih dečkov
in pretorijanci je ne spoznajo. Ko pa dospe v Petro-
nijevo hišo, bode rešena.«

Toda Lig pobesi glavo na prsi ter odvrne:

»Ona bi v to ne privolila, ker te ljubi in vrhu
tega je bolna, da brez tuje pomoči ne more niti stati.«

Oez trenutek doda :

»Ako je ti, gospod, in plemeniti Petronij nista
Mogla rešiti iz ječe, kdo drugi bi jo mogel rešiti?«

»Jedini Kristus ! ..«

Na to umolkneta oba. Lig je premišljeval v svoji
preprosti glavi: »On bi mogel rešiti vse, pa ker tega
ne učini, je razvidno, da je napočil čas muk in smrti.«

— 554  —

In ni se bal smrti radi sebe, toda v globeli svoje
duše je pomiloval to deklico, ki je odrastla na njegovih
rokah in katero je ljubil bolj kakor svoje življenje.

Vinicij poklekne zopet k Ligiji. Skozi železno
omrežje v zidu je prodirala v ječo bleda mesečna
svetloba ter jo osvetljevala bolj nego mala svetilnica,
ki je brlela nad vhodom.

Ligija odpre oči ter položi svoje dlani na Vi¬
nicij e ve roke in spregovori:

»Vidim te in vedela sem, da prideš.«

A on je prikladal njene roke k svojemu čelu in
na svoje srce, naposled jo nekoliko dvignil na slami
ter jo pritisnil k prsim.

»Dospel sem, predraga!« reče. »Naj te Kristus
ozdravi in reši, o ljubljena Ligija!«

»Bolna sem, Marko,« odgovori Ligija, »ter moram
umreti bodisi tukaj, ali na pozorišču . .. Toda prosila
sem Boga, da bi te pred smrtjo še enkrat videla, in
ti si prišel: Kristus me je uslišal!«

In ker ni mogel spregovoriti besede, marveč jo
le samo stiskal k prsim, je nadaljevala :

»Videla sem te skozi okno iz Tuliana, in vedela
sem, da si hotel priti. A sedaj mi je Odrešenik dal
toliko zdrave zavesti, da se moreva posloviti. Jaz že
grem k Njemu, Marko — toda ljubim te in te bom
ljubila zmerom.«

Vinicij se premaga, potlači v sebi svojo bolest
ter jame govoriti z glasom kolikor le mogoče mirnim:

»Nikakor, moja predraga. Ti ne umreš. Apostol
mi je rekel, da naj verujem in da bo molil za-te. On
je poznal Kristusa, Kristus ga je ljubil ter mu ničesar
ne odreče... Ako bi imela umreti, ne bil bi mi Peter
rekel, da naj upam, toda on mi je dejal: »Upaj!--*
Ne, Ligija, Kristus se me usmili. On noče tvoje smrti-
Prisežem ti pri imenu Odrešenika, da Peter moli za-te.«

Nastane tišina. Tudi ona luč nad vhodom ugasne,
zato pa postane svetloba meseca krepkejša. V na¬
sprotnem kotu kleti zastoka dete ter umolkne. Od

— 555  —

zunaj so se culi glasovi pretorijancev, zabavajočih se
z igro ,scriptae duodecimb

»O Marko,« odvrne Ligija. »Kristus sam je zavpil
k Očetu: »Odvzemi od mene ta gremki kelih,« pa
vendar ga je izpil; Kristus je sam umrl na križu, in
sedaj umirajo zanj tisočeri, čemu naj bi samo meni
prizanesli? Kdo sem jaz, Marko? Cula sem, kako je
Peter govoril, da tudi on umre mučeniške smrti, in
kaj sem jaz proti njemu ? Ko so prišli k nam pre-
torijanci, sem se bala smrti in muk, toda sedaj se je
več ne bojim. Poglej, kako strašna je ta ječa, toda jaz
grem v nebo. Pomisli, da tukaj je cesar, tam pa je
dober in usmiljen Odrešenik. A smrti niti ni. Ti me
ljubiš, torej pomisli, kako bodem srečna. O, dragi
Marko, pomisli, da tudi ti prideš k meni.«

Tu umolkne, da pride zopet k sapi, kar je bilo
potrebno za njene bolne prsi, na to pa dvigne njegovo
roko k ustom.

»Marko !«

»Kaj želiš, predraga?«

»Ne jokaj za menoj in zapomni si, da tudi ti
prideš za menoj. Kratko sem živela, toda Bog mi je
dal tvojo dušo. Torej hočem reči Kristusu, da če tudi
sem umrla, dasi si gledal mojo smrt ter ostal sam
nepotolažen, da vendar ne mrmraš zoper Njegovo voljo
in da ga iskreno ljubiš. Kaj ne, da ga ljubiš in pre¬
neseš strpljivo mojo smrt? Takrat naju On združi in
jaz te ljubim ter hočem biti zmerom pri tebi.. .«

Zopet jej je zmanjkalo sape, da je komaj končala
s tihim glasom :

«Obljubi mi to, Marko !«

Vinicij jo objame s tresočimi se rokami ter odvrne :

»Pri tvoji sveti glavi — obljubujem !«

Njeno od blede mesečne svetlobe obsevano lice
e mahoma razvedri. Še enkrat pritisne njegovo roko
a svoja usta ter zašepeta :

— 556  —

»Tvoja žena sem !«

Za zidom so se pretorijanci, nadaljujoči igro
,seriptae duodecim‘, jeli glasno prepirati; ona dva pa
sta pozabila na ječo, na stražnike, na ves svet in,
čuteča v sebi vzajemno angeljski duši, začela potihoma
moliti.

XVIII.

Cele tri dneve, ali bolje tri noči, ni ničesar vzne¬
mirjalo njunega miru. Ko so bili navadni opravki v
ječi dovršeni, ko so bili mrtvi odstranjeni od živih in
močno bolni od zdravih, ko so utrujeni odšli k po¬
čitku v predore, je odšel Vinicij v podzemlje, v katerem
se je nahajala Ligija, ter ostal ondi tako dolgo, dokler
ni jela dnevna svetloba prodirati skozi zamreženo okno.
Ona mu jo položila glavo na prsi in razgovarjala sta
se tiho o ljubezni in smrti.

Oba sta se nehote v mislih in razgovorih, da,
tudi v težnjah in nadejah svojih oddaljevala čimdalje
bolj od življenja ter izgubljala občutke za življenje.
Oba sta bila kakor človeka, katera, odrinivši čoln od
obrežja, sedaj sovražita zemljo ter se polagoma po;
grezata v brezkončnost. Oba sta se prelevila v nekaki
otožni duši, zaljubljeni v sebe in v Kristusa ter. pri¬
pravljeni nekam odleteti. Samo časih se je še v nje¬
govem srcu oglasila bolest nalik vihri; — časih je
kakor blisk zasvetila nadeja, rojena iz ljubezni in vere
v usmiljenje Kristusa križanega, toda tudi on se je od
dne do dne bolj odločeval od sveta ter se pripravljal
na smrt.

Zarano, ko je odšel iz ječe, je že zrl na svet, na
mesto, na znance in na življenje kakor v snu. Vse se
mu je zdelo nekako tuje, oddaljeno, prazno in minljivo.
Nehala ga je strašiti tudi groza muk ; čutil je, da je
to nekaj, čez kar se more stopiti kakor v zamišljenosti
z očmi uprtimi nekam drugam.

— 557  —

Razgovarjala sta se o ljubezni, o tem, kako se
bosta ljubila in živela skupaj, toda tam za grobom, in
ako so se časih njune misli obračale k pozemeljskim
stvarem, so bile to misli, podobne onim, ki se rode v
glavah ljudij, pripravljajočih se na daljno pot ter raz-
govarjajočih se o tej pripravi.

Konečno ju je obkoljevala taka tišina, kakoršna
obkoljuje dva stolpa, stoječa nekje v puščavi povsem
pozabljena. Bilo je njima mar samo za to, da bi ju
ne razločil Kristus, in ker sta si bila vsakega trenutka
bolj svesta tega, zato sta zakoprnela po Njem, kakor
po ognjišču, kraj katerega bi imela doseči neskončno
srečo in neprecenljivi mir. Še na zemlji je že padal
raz nju pozemeljski prah. Duši sta imela čisti kakor
solzi. Pred grozno smrtjo, sredi bede in revščine, v
strašni ječi se jima je započenjalo nebo, ker ga je ona
prijela za roko ter ga peljala, kakor bi bila že rešena
in svetnica k vrelcu večnega življenja.

Tudi Petronij se je čudil, videč na Vinicijevem
licu čimdalje večji mir in nekak čuden odsev, katerega
poprej ni opazil. Časih si je domišljal, da je Vinicij
našel nekako novo sredstvo k rešitvi, in žal mu je
bilo, da mu ne zaupa svojih tajnostij.

Naposled, nezmožen premagati svoje radovednosti,
mu reče:

»Ti se mi vidiš sedaj popolnoma drugačen, toda
ne zatajuj ničesar pred menoj, ker ti morem in hočem
pomagati. Ali si znovič kaj iztuhtal?«

»Da,« odvrne Vinicij, »toda ti mi ne moreš več
pomagati. Po njeni smrti se izdam, da sem kristijan,
ter pojdem za njo.«

»Torej nimaš nikake nadeje?«

»Nasprotno, imam jo. Kristus mi jo da ter me
nikdar več ne loči od nje.«

Petronij se jame sprehajati po atriju in raz lice
s e mu je čitalo razočaranje, združeno z nestrpljivostjo.
Naposled reče:

— 558  — .

»Za to ni treba vašega Kristusa; to uslugo ti
lahko stori tudi naš Tanatos*).«

Vinicij se otožno nasmeje ter reče:

»Ne, moj dragi, toda ti tega ne razumeš.«

»Nočem in ne morem,« odvrne Petronij. »Sedaj
ni čas za razprave, toda, ali se še spominjaš, kaj si
rekel takrat, ko se nama ni posrečilo, rešiti jo iz Tu-
liana ? Jaz sem izgubil vsako nadejo, ti pa si dejal,
ko sva se vrnila domu: »A jaz verujem, da mi jo
Kristus more vrniti!« I nu, naj ti jo torej vrne sedaj!
Ako vržem dragocen kozarec v morje, ne premore mi
ga vrniti nikdo naših bogov, in ako vaš ni boljši, ne
vem, čemu bi ga naj častil bolj nego naše stare
bogove ?«

»On mi jo tudi da!« odvrne Vinicij.

Petronij skomigne z rameni.

»Ali veš,« vpraša, »da imajo kristijanje razsvetliti
jutri cesarjeve vrtove?«

»Jutri?« ponovi Vinicij.

Pred to strašno resnico strepeta vendar v njem
srce od ljubezni in bolečine. Domisli si, da je to ne¬
mara zadnja noč, katero prebije z Ligijo, in poslovivši
se od Petronij a, pohiti k nadzorniku ,putikulov‘ po
svoje tessere.

Toda tu ga je čakalo novo iznenadenje, kajti nad¬
zornik mu ni hotel dati znamke.

»Oprosti, gospod,« reče mu. »Učinil sem za-te vse,
kar mi je bilo mogoče, toda svojega življenja ne morem
izpostavljati v nevarnost. Po noči odpeljejo kristijane
v cesarjeve vrtove. V ječah bo vse polno vojakov in
služabnikov. Ko bi te spoznali, bilo bi po meni in p°
mojih otrocih.«

Vinicij je razumel, da bi bilo tu vsako prig 0 '
varjanje zaman. Vsekakor pa mu je zasvetila nadeja,
da ga vojaki, ki so ga večkrat poprej videli, spuste
notri tudi brez znamke. Ko je torej napočila noč, se

*) Genij smrti.

— 559  —

je oblekel kakor po navadi in, ovivši si robec okrog
glave, šel k vratom ječe.

Toda tega dne so še dokaj pozornejše pregledo¬
vali tessere nego navadno in stotnik Scevin, zelo strog
in z vso dušo udan cesarju, je spoznal Vinicija.

Toda oči vidno je v njegovih z železom okovanih
prsih tlela vsaj iskrica sočutja do človeške nesreče,
kajti namesto da bi udaril ob ščit ter zabobnal k
orožju, je odpeljal Vinicija na stran ter mu rekel:

»Gospod, vrni se domu. Spoznal sem te, toda
molčati hočem, nočem te ugonobiti. Spustiti te ne
morem, toda vrni se in naj ti bogovi dado mir in
pokoj.«

»Spustiti me ne moreš,« reče Vinicij, »toda dovoli,
da smem ostati tu in videti one, ki bodo odpeljani.«

»Moja zapoved temu ne nasprotuje,« odvrne
Scevin.

Vinicij stopi pred vrata ter čaka, dokler ne na¬
poči čas, da odpeljejo obsojence, čakal je dolgo, na¬
posled so se proti polnoči odprla vrata in prikazale
se cele vrste jetnikov : moških, žensk in otrok, obko¬
ljene z oboroženimi oddelki pretorijancev. Noč je bila
jasna in mesec baš v ščipu, torej je bilo moči spoznati
ne le zgolj postave, marveč tudi lica nesrečnežev.

Šli so v vrsti po dva in dva v dolgem in tužnem
sprevodu, sredi naj večje tišine, katero je dramilo samo
žvenkljanje vojaškega orožja. — A bilo jih je toliko,
da se je zdelo, da se morajo ječe popolnoma izprazniti.
-- Na koncu sprevoda je spoznal Vinicij razločno
zdravnika Glauka, toda niti Ligije niti Urša ni bilo
med obsojenci.

XIX.

Ni se še povsem stemnilo in že so prve tolpe
Prostakov jele uhajati v cesarjeve vrtove. Ljudje so
bili prazniško oblečeni in ovenčani, peli so ter de¬
loma pijani šli gledat nove, čudovite prizore. Klici:
)Semaxii‘! ,Sarmentitii‘! so se razlegali na Vii Tecti,

— 560  —

na Emilijevem mostu in od druge strani Tibere, na
triumfalni cesti, okrog Neronovega cirka tjekaj do
vatikanskega griča. V Rimu so že poprej videli, kako
so sežigali ljudi, stoječe poleg stebrov, toda množica
žrtev še nikdar ni bila tako velika. Cesar in Tigelin,
hoteča se iznebiti kristijanov ter ob enem omejiti kugo,
ki se je jela že razširjati po mestu, sta naročila, iz¬
prazniti podzemlje tako, da je ostalo v ječi samo še
nekoliko ljudij, odločenih za konec iger.

Za to so tudi tolpe, prestopivši vrata na vrt,
ostrmele od začudenja. Vsi glavni in stranski drevo¬
redi poleg zelenih livad, ribnikov, vodometov in gredic
za cvetice so bili prenapolneni s smolnatimi stebri, h
katerim so bili privezani kristijani. Z višjih mest,
kjer razgleda ni oviralo drevje, so se lahko videle cele
vrste stebrov in teles, ovenčanih s cvetjem, mirtovim
listjem in bršljanom, in te vrste so se raztezale po
višavi in nižavi tako daleč, da je komaj oko dogledalo
konca. In ko so se ti prvi stebri dozdevali veliki nalik
jamborom, bili so oni oddaljeni videti le kot nekaka
prižasta, v zemljo zapičena kopja. Njih število pa je
nadkriljevalo vsako pričakovanje. Bilo si je lahko
domisliti, da je ves nekak narod bil privezan k stebrom
v razvedrilo cesarja in Rima. Tolpe gledalcev so ob¬
stajale pred posameznimi stebri, kakor so jih namreč
zanimali k njim privezani kristijani, pa so ogledovali
žrtve, njihova lica, cvetje in vence iz bršljana, na to
pa so šle dalje, vprašajoče se začudeno: Ali je res
moglo biti toliko krivcev, ali kako so mogli zažgati
Rim otroci, ki še niso mogli hoditi sami? In to začu¬
denje se je polagoma spreminjalo v nemir.

' Med tem se je stemnilo in na nebu so se prika¬
zale prve zvezde. Takrat je pred vsakim obsojencem
stal suženj z gorečo bakljo v roki. Ko se je oglasil
odmev trombe od raznih stranij vrta v znamenje, d a
se začenja predstava, so prižgali vsi smolnate stebre.

Pod cvetjem in smolo skrita slama je zagorela
takoj v jasnem plamenu, ki je postajal čimdalje večji

— 561  -

in večji ter objemal noge revnih žrtev. Množica je
umolknila, ves vrt se je spremenil nakrat v jeden
orjaški klic bolesti. Nekatere žrtve so dvignile kvišku
glave ter začele popevati v čast Kristusu. Množica je
poslušala. Toda tudi najtrša srca so skoprnela, ko so
pri manjših stebrih privezani otroci jeli klicati: »Mati!
Mati!« Kar mravljinci so zagomazeli gledalcem po
hrbtu, ko so gledali nedolžne glavice, kriveče se od
bolečin, ali omedlevajoče v dimu, ki je jel dušiti žrtve.
A plamen se je vspenjal kvišku ter požiral cvetje in
vence. In goreli so glavni in stranski drevoredi, go¬
rele cele skupine dreves, gorele livade in grede s cve¬
ticami, da se je od tega ognja žarela voda v ribnikih
in vodometih, da je zarumenelo od vročine zeleno
listje na drevju ter bilo jasno kakor po dnevu. Vo¬
njava sežganih teles je napolnovala vrtove, toda sužnji
so jeli takoj v nalašč pripravljene kadilnice sipati miro
in dišave. Med množico se oglase tu pa tam glasni
klici, dasi ni bilo moči razločiti, ali iz sočutja, ali vsled
nezadovoljnosti, in ti klici so postajali vsak hip večji
skupno z ognjem, ki je objemal tolpe, pospenjal se
žrtvam do prs, požigal jim lase na glavi, zakrival jim
lica ter naposled švignil še višje kakor v znamenje
zmage in triumfa one moči, ki ga je dala prižgati.

Takoj na pričetku predstave se je prikazal med
ninožico cesar v krasni kočiji, v katero so bili vpre-
ženi štirje beli konji, oblečen v opravo vozača zelene
barve, kot pristaš stranke zelenih, h katerim so pri¬
padali on in njegovi dvorniki. Za njim so drvili drugi
vozovi, polni duhovnikov iz raznih templov, senatorjev,
vitezov in nagih bahanatk z venci na glavah in z vrči
vina v rokah, večinoma pijanih in glasno kričečih.
Poleg njih so šli godci, preoblečeni za satire in
laune: svirali so na citre, trobila in rogove. Na drugih
Vozovih so se vozile rimske device in matrone, takisto
Pijane in na pol nage. Okrog voz so sužnji dvigali
kvišku s cvetjem ozalšane tirsove palice; nekateri so
udarjali ob bobne, drugi prepevali ter trosili cvetje.

36

— 562

Ves ta čudoviti'sprevod je glasno klical: »Evoe!« ter
drvil po najširjem potu po vrtu sredi dima in človeških
bakelj. Cesar, a poleg njega sta stala Tigelin in Kilon,
da se zabava z njegovim strahom, je sam vodil konje
in vozeč korakoma ogledoval sežgana telesa ter po¬
slušal klic množice. Stoječ na visoki pozlačeni kočiji,
obkoljen od množice, v blesku ognja, v zlatem vencu
zmagovalca v cirku, je presegal za celo glavo dvornike
in množico ter bil podoben nekakemu orjaku. In zdelo
se je, da gnjusne njegove roke, stegnjene in držeče
vajeti, blagoslavljajo množico. Na licu mu je igral
smeh in lesketal se je nad množico nalik solncu, kot
nekako božanstvo, strašno, toda čudno in — močno.

časih je ostal, da si je pozornejše ogledal tu pa
tam nekakšno deklico, katere telo je čvrčalo od ognja,
ali nekako od bolečin skremženo lice kakega otroka,
na to pa je odrinil dalje, vodeč za seboj svoj nori in
zbesneli sprevod, časih se je priklanjal množici, pa
zopet dvignil glavo, natezal vajeti in se obračal k Ti-
gelinu. Naposled, dospevši do velikega vodometa, na¬
hajajočega se na križpotju sredi vrta, je stopil iz kočije,
pomignil svojim spremljevalcem ter se pomešal med
množico.

Ljudstvo ga je kriče in ploskaje pozdravilo. Ba-
hantke, vile, senatorji, avgustijanci, duhovniki, fauni
in satiri ga obkolijo od vseh stranij. On pa, na jedrn
strani je imel Tigelina, a na drugi Kilona, je jel hoditi
okrog vodometa, okrog katerega je gorelo nekoliko
desetin živih bakelj, obstajal pred vsako ter se rogal
staremu Grku, na čegar licu se je zrkalil nepopislji v
obup. —

Naposled obstanejo pred visokim stebrom, obko¬
ljenim z mirtovim listjem in vinsko trto. Rudeči jeziki
ognja so segali žrtvi že do kolena, toda njenega lj ca
ni bilo takoj mogoče spoznati, ker ga je zakrival dim-
čez trenutek pa je vendar zapihal lahen vetrič tei
odkril glavo starca s sivo brado, ki mu je padala
na prša.

563  —

Kilon, zagledavši ga, se zgane, kakor bi ga kača
pičila. Iz ust se mu izvije klic, podobneji hropenju,
nego človeškemu glasu :

»Glauko! Glauko!«

In resnica, iz gorečega stebra je gledal nanj
zdravnik Glauko.

Še je živel. Lice mu je bilo otožno in bolestno,
pobešeno na prša, kakor bi še zadnjič hotel videti
svojega krvnika, ki ga je izdal, ga pripravil ob ženo
in otroke, poslavši nanj ubijalce, in ko mu je vse to
bilo v imenu Kristusovem odpuščeno, ga je izdal še
enkrat v roke rabljev. Nikdar še ni človek doprinesel
človeku večje in groznejše krivice. In sedaj, evo, žrtva
je gorela na smolnatem stebru, rabelj pa je stal spodaj
pod njo. Glaukove oči se niso odtrgale od Grkovega
lica. Časih jih je zakril dim, toda ko je popihal vetrič,
je videl Kilon znovič one vanj uprte zenice. Napel je
svoje moči ter hotel zbežati, — toda ni mogel. Nakrat
se mu je zdelo, da ima noge iz svinca in da ga nekaka
nadčloveška moč drži pod tem stebrom. Stal je, kakor
bi okamenel. Samo to je čutil, da se nekaj prevrača
v njem, da je že dovolj muk in krvi, da prihaja konec
življenja, da vse izgineva okrog njega: cesar, dvorniki
in množica, da ga obkoljuje samo neka neizmerna,
slrašna in črna puščava, v kateri je bilo videti samo
one oči mučenikove, ki so ga klicale k sodbi. A Glauko
je pobešal glavo še niže ter ga neprestano gledal...

Vsi so uganili, da med tema človekoma je moralo
biti nekaj, in smeh jim je zamrl na ustnicah, kajti na
Kilonovem licu je bilo nekaj strašnega. Na njem se je
zrkalila taka bolest in tak strah, kakor bi ogenj po¬
žiral njegovo telo. Nakrat pa se zgane, dvigne roko
kvišku ter zavpije z obupnim, hripavim glasom :

»Glauko! V imenu Kristusovem, odpusti mi!«

Naokrog zavlada tišina, mravljinci zagomaze po
navzočih, in vsi nehote dvignejo glave kvišku.

A mučenikova glava se lahno zgane, na kar se
začuje tih in bolesten glas :

36 *

— 564  —

»Odpuščam !«

Kilon pade na obraz ter tuli kakor divja zverina;
na to, nagrabivši prsti v roke, si jo z obema rokama
vsuje na glavo. V tem hipu pa se povspne plamen
kvišku, objame prsi in lice zdravnika Glauka, požge
venec raz njegove glave ter se zaiskri nad stolpom v
močni v  in jasni svitlobi.

čez nekaj časa dvigne Kilon svoje lice, ki pa je
bilo tako spremenjeno, da se je augustijancem zdelo,
da gledajo povsem drugega človeka. Oči so mu gorele
v čudovitem blesku, poprej nagubančeno mu čelo je
bilo sedaj vedro : še pred trenutkom tako potrt Grk
je bil sedaj kakor kak duhovnik, ki hoče navdušen
po nekem božanstvu razodeti svetu pravo resnico.

»Kaj mu je? Ali je znorel?« se začuje nekolike
glasov.

Toda on se obrne k množici ter, dvignivši kvišku
desno roko, jame klicati tako glasno, da so ga morali
slišati ne le augustijanci, marveč tudi oddaljeni ljudje.

»Narod rimski! Pri svoji smrti prisežem, da
tu umirajo nedolžni in da požigalec je — ta le!«

In kaže s prstom Nerona.

Nastane za kratek čas tišina. Dvorniki kar oka-
mene. Kilon pa je stal nepremično s stegnjeno roko
ter kazal cesarja.

Nakrat nastane zmešnjava. Množica nalik valu,
ki ga podi močan veter, pridrvi k starcu, hoteč ga
bolje videti. Tu in tam se začuje klic: »Molči!« drugje
zopet: »Gorje nam!« Na to se jame razlegati klic:
»Ahenobarbus! Ubijalec svoje matere! Požigalec!
Zmešnjava je nastajala čimdalje večja ! Bahantke, kri¬
čeče na ves glas, jamejo bežati v svoje kočije. Nakrat
se podere še nekoliko podgorelih stolpov, da so kar
iskre sršale naokrog, kar še poveča zmešnjavo. Slep 0
skupaj stlačen val Jjudij zajme Kilona ter ga odnese
na sred vrta.

Stebri so povsod že jeli dogorevati ter padati na
steze, drevoredi se polnijo z dimom, vonjavo zgoreleg a

— 565  —

lesa in sežganega človeškega mesa. Bližnje in daljne
luči so ugašale in na vrtu je nastala tema. Vznemirjena
množica se je rinila k vratom. Poročilo o tem, kar se
je bilo dogodilo, se je širilo od ust do ust, spremenjeno
in povečano. Nekateri so govorili, da je cesar zgubil
zavest, drugi, da je sam priznal, da je dal sežgati Rim,
tretji, da je hudo zbolel, in četrti, da so ga skoro
mrtvega odpeljali domu. Ponekje so se začuli glasovi
sočutja do kristijanov : »Niso oni sežgali Rima, torej
čemu toliko krvi, muk in krivice ? Ali se bogovi ne
potegnejo za te nedolžne ljudi in kakšna ,piacula‘ jih
utegne zopet pomiriti ? Besedici ,innoxia corpora' sta
se ponavljali čimdalje bolj pogostoma. Ženske so glasno
pomilovale otroke, katerih so tako mnogo vrgli divji
zverini, razpeli na križ, ali sežgali na teh prokletih
vrtovih! Naposled se je to sočutje spremenilo v pre¬
klinjanje cesarja in Tigelina. Pa bili so tudi taki, ki
so povpraševali sebe in druge: »Kakšno božanstvo je
to, ki daje ljudem toliko moči ob uri smrti?« In vra¬
čali so se zamišljeni domu . ..

Kilon je še blodil po vrtu, ne vede kam iti, niti
kam se obrniti. Zopet se je začutil slabega in onemoglega.
Vsak hip se je spotikal ob nedogorela trupla in ob
črne glavnje, ki so posipale za njim množico isker;
časih se je vsedel ter topo zrl okrog sebe, Na vrtu je
bilo že povsem temno g izza drevja je svetil samo še
bledi mesec, osvetljujoč s slabo- svitlobo drevorede,
nedogorele stebre in strašno skažene žrtve. In staremu
Grku se je zdelo, da vidi v mesecu Glaukovo lice in
ga še neprestano gledajo njegove oči; zato se je tudi
skrival pred lučjo. Naposled vendar stopi iz sence ter
nehote, kakor gnan od nevidne moči, nameri korake
k vodometu, pri katerem je Glauko izdihnil svojo dušo.

Med tem se neka roka dotakne njegove rame.

Starec se zavrti na okrog ter videč pred seboj
nepoznanega človeka, vpraša prestrašen :

»Kdo je to? Kdo si?«

»Apostol Pavel iz Tarse.«

— 566  —

»Jaz sera proklet! Kaj hočeš?«

A apostol mu odgovori:

»Hočem te rešiti.«

Kilon se nasloni na drevo.

»Za-me že ni več rešitve !« reče zamolklo.

»Kaj mar še nisi slišal, da je Bog odpustil kesa¬
jočemu se razbojniku na križu?« ga vpraša Pavel.

»Ali pa veš, kaj sem jaz učinil?«

»Videl sem tvojo bolečino ter slišal, kako si pričal
resnico.«

»O, gospod !«

»In ker ti je Kristusov služabnik odpusti! ob uri
svoje smrti, kako bi ti ne odpustil Kristus ?«

Kilon objame svojo glavo z obema rokama ter
zavpije obupno :

»Da mi odpusti! Da odpusti meni!«

»Naš Bog je... Bog usmiljenja,« odvrne apostol.

»Tudi za-me?« vpraša Kilon.

Na to zastoka kakor človek, ki nima več moči,
da bi premagal svojo bolest in muko. Toda Pavel mu
reče :

»Nasloni se na-me ter pojdi za menoj !«

In poduprši ga, gre ž njim proti vodometu, rav¬
najoč se po šumu vode, o kateri se je zdelo, da se v
nočni tišini joče nad trupli mučenikov.

»Naš Bog je. . . Bog usmiljenja,« ponovi apostol.
»Ako bi stopil k morju ter jel metati vanj kamenje,
ali bi mar mogel napolniti njega globočino? Jaz pa ti
pravim, da usmiljenje Kristusovo je kakor morje in
da grehi in krivde človeške tonejo v njem kakor ka¬
menje v brezdnu. Da, pravim ti, da je ono kot nebo,
ki pokriva gore, doline in morja, ker je povsod ter
nima ni konca niti kraja. Ti si trpel pri Glaukovem
stebru in Kristus je videl tvoje trpljenje. Ti si dejal,
ne zmeneč se za to, kaj-te doleti jutri: »On je poži¬
galec!« In Kristus si je zapomnil tvoje besede, ker je
preminila tvoja zloba in laž in v tvojem srcu ostala
samo žalost... Pojdi za menoj ter čuj, kaj ti povem:

— 567  —

tudi jaz sem sovražil in proganjal Njegove služabnike.
Tud jaz nisem veroval vanj, dokler se mi ni prikazal
in me pozval, naj vanj verujem. In odslej ga ljubim.
Ti s izdajal mukam Njegove učenee, toda On ti hoče
odpustiti in te rešiti.«

Prsi nesrečneža pretrese grozno ječanje, od ka¬
terega se mu je kar razdirala duša. Toda Pavel ga je
objel, podprl ter odpeljal, kakor vojak odpelje jetnika.

Cez nekaj časa spregovori znovič:

»Pojdi z menoj in jaz te popeljem k Njemu, čemu
bi bil sicer prišel k tebi ? Toda On mi je zapovedal,
zbirati človeške duše v imenu ljubezni, — torej samo
izpolnujem Njegovo voljo. Ti misliš, da si proklet, jaz
pa ti pravim, veruj vanj, pa te čaka rešitev. Ti misliš,
da te On sovraži, toda jaz ti ponavljam, da te ljubi.
Poglej mene ! Dokler nisem imel Njega, nisem imel
ničesar razun srda, ki je bival v mojem srcu, ali sedaj
mi Njegova ljubezen nadomešča očeta in mater, bo¬
gastvo in gospodstvo. Samo v Njem jedinem je tolažba,
On jedini pomiri tvojo tugo, ozre se na tvojo rev¬
ščino, odvrne od tebe tvoj strah ter te pripelje k Sebi.«

Tako govoreč, ga pripelje do vodometa, čegar
srebrni curek vode se je že v daljavi lesketal v me¬
sečni svetlobi. Naokrog je bilo tiho in prazno, kajti
sužnji so bili že odstranili nedogorele stebre in se-,
žgana trupla.

Kilon se zgrudi jokaje na kolena, si pokrije lice
z rokami ter ostane tako nepremičen. Pavel pa dvigne
oči k zvezdam ter jame moliti:

»Gospod, poglej na tega nesrečneža, na njegovo
žalost, na solze in muke! Gospod usmiljenja, ki si
prelil svojo kri za naše grehe, radi Svoje muke in
smrti, radi Svojega vstajenja... odpusti mu!«

Na to umolkne, vsekako pa še nadalje gleda k
zvezdam ter moli.

Med tem se pri njegovih nogah začuje bolestno
ječanje:

»Kristus ! . . Kristus!.. Odpusti mi!..«

— 568  —

Pavel pristopi k vodometu, zajme v perišče ne¬
koliko vode ter se vrne k nesrečnežu:

»Kilon, jaz te krstim v imenu Očeta, Sina in sv.
Duha! Amen.«

Kilon dvigne glavo, razprostre roke ter ostane
tako nepremičen. Mesec je z vso svojo svetlobo osvet¬
ljeval sive njegove lase in bledo, shujšano, kakor
mrtvo, ali iz kamena izklesano lice. Minila je ura za
uro; iz velikih kurnikov, obešenih v Domicijevih
vrtovih, se je začulo petje petelina, on pa je še zmerom
klečal, podoben nadgrobnemu kipu. Konečno se zgane,
vstane ter obrnivši se k apostolu, vpraša :

»Kaj naj učinim pred svojo smrtjo, gospod ?«

Tudi Pavel se zdrami iz zamišljenosti v to ne¬
izmerno moč, kateri se ni mogel vpreti niti tak duh,
kakor je bil Grkov, ter odgovori:

»Zaupaj in pričaj resnico!«

Na to odideta skupaj. Pri vrtnih vratih apostol
še enkrat blagoslovi starca ter se razideta. Tako je
hotel sam Kilon, sluteč že naprej preganjanje cesarja
in Tigelina radi tega, kar se je bilo dogodilo na vrtu.

In ni se motil. Vrnivši se domu, najde svojo hišo
že obkoljeno od pretorijancev, ki ga zgrabijo in pod
Scevinovim vodstvom odpeljejo na Palatin.

»Doprinesel si zločin razžaljenja veličanstva,« mu
reko »in kazen te ne mine. Toda ako jutri izrečeš v
amfiteatru, da si bil pijan in nor in da so požar vzro-
čili kristijanje, pa boš samo bičan in prognan.«

»Ne morem, gospod,« odvrne Kilon potihoma.

Tigelin stopi k njemu s počasnimi koraki ter ga
vpraša z zamolklim, toda strašnim glasom:

»Kako da ne moreš, grški pes? Mar nisi bil pij an
in mar ne veš, kaj te čaka? Poglej semkaj !«

Po teh besedah pokaže v kot atrija, v katerem
so poleg lesene klopi v mraku nepremično stali štirje
sužnji z vrvmi in kleščami v rokah.

A Kilon odvrne:

»Ne morem, gospod !«

— 569  —

Tigelina je že grabila jeza, vendar pa se je še
premagoval.

•Nisi mar videl,« vpraša, »kako umirajo kristijani?
Ali si želiš tudi ti tako smrt?«

Starec dvigne svoje bledo lice ; nekoliko časa so
se mu tiho gibale ustnice, na to pa odvrne:

»Tudi jaz verujem v Kristusa!«

Tigelin ga začuden pogleda.

»Pes! Zares si prišel ob pamet!«

Nakrat mu vsa njegova v prsih nakopičena jeza
izbruhne na dan. Skoči h Kilonu, pograbi ga z obema
rokama za brado, vrže na tla ter jame teptati po njem,
da postane ves penast okrog ust.

»Prekliči! Prekliči!«

»Ne morem !« odvrne mu s tal Kilon.

»Na muke ž njim !«

Zaslišavši povelje, pograbijo Tračanje starca in
ga polože na klop, h kateri ga privežejo z vrvmi, na
to pa jamejo s kleščami natezati njegove shujšane ude.
Toda on, ko so ga vezali, je pokorno poljuboval nji¬
hove roke, na to pa je zaprl oči ter bil kakor mrtev.

Vendar pa je še živel, kajti ko se je Tigelin sklonil
čezenj in ga še enkrat vprašal: »Ali prekličeš?« zga¬
nejo se mu blede ustnice ter zašepeta, da so ga komaj
slišali:

»Ne morem!«

Tigelin zapove sužnjem, naj prenehajo z mučenjem,
na to jame z od jeze zakrivljenim licem hoditi semtertje
po atriju. Naposled mu šine v glavo nova misel; nakrat
se obrne k Trakom in reče :

»Izpulite mu jezik!«

XX.

Drama ,Aureolus‘ se je navadno predstavljala v
gledališčih ali amfiteatrih, ki so bili tako urejeni, da
so se mogli odpirati in tako tvoriti dvoje različnih po¬
gorišč. Toda po prizorih na cesarjevih vrtovih se je
opustil ta običaj, kajti tu je šlo za to, da bi čim mo-

— 1  570  —

goče največ ljudi moglo gledati sužnja, na križ pribi¬
tega, katerega je požiral medved v tej drami,

V gledališčih je igral vlogo medveda igralec, zašit
v kože, toda to pot bi imela biti igra popolnoma ,isti-
nita‘. Bila je to nova iznajdba Tigelinova. Cesar je iz
početka dejal, da noče biti navzoč, pozneje pa je na
prigovor svojega ljubljenca spremenil svoj sklep.

Tigelin mu je pojasnil, da po tem, kar se je do¬
godilo v njegovih vrtovih, se mora še nekaj več po¬
kazati narodu ter mu ob enem obljubil, da ga križani
suženj ne onečasti tako, kakor je to storil Krispin.
Ljudstvo je bilo že nekako sito in utrujeno od preli¬
vanja krvi, radi tega mu je bilo obljubljeno, da dobi
ondi darove in loterijske srečke in ob enem še gosto¬
vanje zvečer v krasno razsvetljenem amfiteatru.

Takoj v mraku se je amfiteater napolnil z ljudmi.
Augustijanci, s Tigelinom na čelu, so prišli vsi, ne
samo radi predstave, marveč radi tega, da po po¬
slednjih dogodkih pokažejo cesarju svojo udanost in
da se pomenijo kaj o Kilonu, o katerem je govoril
ves Rim.

Šepetaje so si pripovedovali med seboj, da se je
cesar vrnil z vrtov ves besen, da ni mogel zaspati, da
ga je prevzel strah in da je videl čudne pošasti ter da
hoče radi tega urno oditi v Ahajo. A drugi so temu
ugovarjali, trdeči, da sedaj postane še bolj neizprosen
do kristijanov. Našli so se tudi taki bojazljivci, ki so
napovedali, da razžaljenje, ki ga je vrgel Kilon ce¬
sarju v oči, utegne imeti najhujše nasledke. Zopef
drugi so iz človekoljubja prosili Tigelina, naj opusti
daljše preganjanje.

»Glejte, kam ste zavozili!« reče Barko Soran.
»Hoteli ste pomiriti ljudstvo ter mu vsiliti prepričanje,
da kazen zadeva krivce, toda dosegli ste uprav na¬
sprotno.«

»Resnično!« doda Antistij Vero. »Sedaj vsi še¬
petajo, da so kristijanje nedolžni. In ako je temu tako,

— 571  —

pa je imel Kilon prav, govoreč, da bi vaši možgani
ne n ;polnili jedne kapice želoda.«

Tigelin se obrne k njima ter reče:

Ljudje si tudi šepetajo, da je tvoja hči Servilija,
Barko Soran, in tvoja žena Antistija, Antistij Vero,
skril svoje krščanske sužnje pred cesarjevo pravico.«

To ni res!« zakliče Barko nemiren.

Mojo ženo hočejo ugonobiti vaše razuzdanke,
katere jej zavidajo njeno čednost!« reče enako vzne¬
mirjen Antistij Vero.

Drugi so se razgovarjali o Kilonu.

»Kaj se je zgodilo ž njim ?« spregovori Eprij Mar¬
celo, »Sam jih je izročal Tigelinu v roke, bil je siromak
in postal je bogatin ter bi mogel v miru preživeti
svoje dni, imeti krasen pogreb in nagrobni kamen,
toda sedaj je vse proč. Nakrat se mu je zljubilo, iz¬
gubiti vse in poginiti; bržkone je znorel.«

»On ni znorel, marveč je postal kristijan,« reč'
Tigelin.

»To ni mogoče!« zakliče Vitelij.

»Ali vam mar nisem pravil?« zakliče Vestin.
»Ubijajte kristijane, toda ne borite se ž njihovim bo¬
žanstvom ; to niso nikake šale!.. Glejte, kaj se vse
godi! Jaz nisem požigal Kima, pa bi njihovemu bo¬
žanstvu takoj žrtvoval hekatombo, ako bi mi dovolil
cesar. In vsi bi morali to učiniti, kajti ponavljam vam,
da ž njimi ni šale. Le zapomniti si, da sem vam rekel to.«

»Jaz pa sem rekel nekaj drugega,« spregovori
Petronij. »Tigelin se je smejal, ko sem trdil, da se oni
branijo — sedaj pa rečem še več : oni zmagujejo !«

»Kako to? Kako to?« vpraša nekoliko glasov.

»Pri Poluksu !.. Ako se jim ni mogel ubraniti ta
Kilon, kdo naj se jim še ubrani? Ako si mislite, da
po vsakem gledališču ne narašča število kristijanov,
pa je bolje za vas, da postanete piskrovezi, ali da
jamete briti brade, pa boste bolje vedeli, kaj si ljudstvo
misli in kaj se godi v mestu.«

— 572  —

»On govori živo resnico, pri svetem pepelu Dija¬
ni nem !« zakliče Vestin.

Toda Barko se obrne k Petroniju ter vpraša :

»Kaj hočeš reči s tem?«

»Uprav to, kar ste rekli že vi poprej, da je že
dovolj krvi!«

Toda Tigelin ga mračno pogleda ter reče:

»Ej, še je je premalo !. .<-

Daljši razgovor jim pretrga prihod cesarja, ki
dospe s Pitagorom ter zavzame svoj prostor. Takoj
na to se prične predstava ,Aureole‘, za katero pa se
ljudstvo ni mnogo brigalo, ker so vsi mislili na Ki-
lona. Ljudstvo, privajeno mukam in krvi, se je dolgo¬
časilo, žvižgalo in kričalo proti dvoru ter nestrpljivo
zahtevalo prizor, kateri jedini ga je še mikal. In ako
bi ne bilo nadeje, da kmalu vidijo obsojenega starca
in da dobe darove, pa bi predstava sama ne bila pri¬
držala ljudstva.

Naposled napoči pričakovani trenutek. Dva sužnja
prineseta lesen križ, dovolj nizek, da je medved, po-
stavivši se po koncu, mogel doseči mučenikove prsi.
Na to sta dva druga sužnja pripeljala, ali bolje pri¬
vlekla Kilona, kajti sam ni mogel iti, ker kosti v
gležnjih so mu bile zlomljene. Tu ga polože ter pri¬
bijejo na križ, a to tako urno, da radovedni augu-
stijanci niso mogli vsega dobro videti. Še le, ko je
bil križ že utaknjen v zemljo, obrnejo se oči vseh
proti njemu. Toda le malokdo je mogel spoznati v
tem golem starcu nekdanjega Kilona. Po muki, katero
je pretrpel na Tigelinovo* zapoved, ni ostala v nje¬
govem licu niti kapljica krvi, in samo na beli bradi
je še ostal rudeč madež, ki mu je ostal, ko so mu iz¬
pulili jezik. Skozi skoro prozorno kožo je bilo lahko
razločiti njegove kosti in bil je videti dokaj starejši
nego je bil v resnici.

Za to pa so njegove oči, ki so bile poprej polne
nemira in zlobe, in lice, razodevajoče neprestano strah
in negotovost, bile sedaj sicer otožne, toda tako mirne

— 573  —

in krotke, kakor je navadno pri ljudeh, ki spavajo,
ali pa so že umrli. Mogoče, da ga je navdajala z
upanjem misel na razbojnika na križu, kateremu je
Kristus odpustil, in nemara je govoril v svoji duši
usmiljenemu Bogu:

Gospod, sikal sem naokrog kakor gad, toda vse
svoje življenje sem preživel v revščini, umiral od
gladu, ljudje so me teptali z nogami in me prezirali.
Bil sem, o Gospod, reven in zelo nesrečen, a sedaj
sem bil še mučen in pribit na križ: ne zavrzi me torej
Ti, usmiljeni, ob uri moje smrti!« — In mir je očitno
prišel v njegovo skesano srce. Nihče se mu ni smejal,
kajti v tem križanem človeku je tičalo nekaj tako
tihega; vsem se je zdel tako star, onemogel in s svojo
pokorščino zahtevajoč sočutja, da so se ljudje nehote
povpraševali: Kako je mogoče, mučiti in pribijati na
križ ljudi, ki že itak brez teh muk umirajo ? Množica
je molčala. Med augustijanci pa je Vestin, nagibaje
se na desno in na levo, šepetal s prestrašenim glasom :
»Glejte, kako oni umirajo !«

Drugi pa so čakali medveda, želeči si v duhu,
da se ta prizor čim naj poprej konča.

Naposled prihlača na pozorišče medved ter, nizko
držeč glavo, se ozira na vse strani, kakor bi si nečesa
domišljeval, ali nečesa iskal. Zagledavši naposled križ
in na njem nago telo, se približa k njemu, vspne se
po koncu, toda čez trenutek se zopet spusti na tla ter
sede pod križem in jame mrmrati, uprav kakor bi se
bilo v njegovem živalskem srcu pojavilo sočutje nad
tem revnim človekom.

Služabniki v cirku ga jamejo kričaje dražiti, toda
ljudstvo je molčalo. Med tem Kilon dvigne glavo ter
pogleda naokrog. Naposled mu obstane pogled nekje
na naj višjih vrstah amfiteatra, prsi se mu nakrat dvig¬
nejo in takrat se pripeti nekaj, čemur so se začudili
vsi gledalci. Na njegovem licu se prikaže smeh, čelo
mu obkolijo jasni žarki svetlobe in iz opij, dvignenih
kvišku, mu stečeta dve debeli solzi po licu.

— 574  —

Bil je mrtev.

Med tem zakliče neld krepek moški glas izpod
velarija :

»Mir mučencem !«

V amfiteatru pa je vladala gluha tišina.

XXI.

Po prizorih na cesarjevih vrtovih so se ječe zdatno
spraznile. Lovili so sicer in zapirali nove žrtve, na
katere je padel sum, da so spoznovalci ,vshodnega
praznoverja', toda bilo jih je čimdalje manj, komaj
toliko, kolikor jih je bilo treba za naslednje igre, ki
so se isto tako že nagibale h koncu. Ljudstvo, prena-
sičeno krvi, se je čimdalje bolj dolgočasilo ter kazalo
čimdalje večji nemir ob prizorih, kako umirajo ti ob¬
sojenci. Strah predsodkov polnega Vestina se je po¬
lastil tisočerih. Med množico so se neprestano širile
čudne vesti o maščevanju krščanskega božanstva.

Vročinska bolezen (legar), ki se je iz ječ razširila
po mestu, je še povečala splošni strah. Ljudje so videli
pogostoma pogrebe ter šepetali med seboj, da nova
,piacula‘ mora pomiriti nepoznanega boga. V templib
so doprinašali žrtve Jupitru in Libitini. Naposled se
je navzlic prizadevanju Tigelina in njegovih pomoč¬
nikov čimdalje bolj razširjalo mnenje, daje  bilo mesto
sežgano na cesarjevo povelje in da kristijani trpe po
nedolžnem.

Toda uprav radi tega Nero in Tigelin nista od¬
stopila od preganjanja. Da se množica pomiri, je cesar
zapovedal znovič, deliti med njo zrnje, vino in olje-
Razglasili so se predpisi, s katerimi je bila olajšana
stavba hiš ter še drugi predpisi glede širjave ulic in
glede tvarine, s katero se je imelo zidati, da bi bilo
v bodoče bolj varno pred ognjem. Cesar sam se jo
udeleževal sej senata ter se posvetoval ob enem z
očeti o blaginji naroda in mesta, toda pri tem niti
senca milosti ni padla na obsojence. Vladarju sveta

575

je lilo pred vsem drugim mar samo to, da vrine
ljudstvu prepričanje, da taka strašna kazen more do¬
seči samo krivce. V senatu za kristijane tudi nihče ni
povzdignil glasu, kajti nihče ni hotel pasti cesarju v
nemilost in vrhu tega so ljudje, ki so zrli naprej v
bodočnost, zagotavljali, da na osnovah nove vere bi
se rimsko gospodstvo ne moglo vzdržati.

Sorodnikom so oddajali samo na smrt bolne ljudi
in mrliče, kajti rimsko pravo se ni maščevalo na
mrtvih. Viniciju je vzročala veliko olajšavo misel, da
Ligi jo, kadar umre, pokoplje v svoji rodbinski rakvi
ter 30  konečno sam počival poleg nje. Ni imel že no¬
benega upanja več, da jo pred smrtjo ubrani in tudi
san , že na pol odtrgan od življenja ter povsem udan
Kristusu, ni sanjal o nikakem drugem združenju nego
o onem po smrti.

Njegova vera je bila tako krepka, da se mu je
večnost dozdevala dokaj istinitejša nego vse sedanje
življenje. Srce mu je biio prenapolneno od navduše¬
nosti. Že v življenju se je bil spremenil v neko brez¬
telesno bitje, katero je koprnelo po tem, da se oprosti
samega sebe ter teži za drugo ljubljeno dušo. Pred-
očeval si je sedaj, da si on in Ligija podasta roki ter
skupno odideta v nebo, kjer ju Kristus blagoslovi ter
jima dovoli, da prebivata tamkaj v luči, tako čudni in
veliki, kakor je svit jutranje zarje. Prosil je samo
Kristusa, naj prihrani Ligiji muke v cirku ter ji do¬
voli, da mirno umre, v zaporu, ker je bil zanesljivo
prepričan, da umre ž njo vred tudi sam. Mislil si je,
da se pri tolikem prelivanju krvi ne sme niti nadejati,
da bi ona jedina ostala rešena.

Slišal je bil od Petra in Pavla, da tudi ona umreta
mučeniške smrti. Pogled na Kilona na križu ga je
prepričal, da tudi mučeniška smrt more biti sladka,
ter si je samo želel, da bi tudi za nju že napočil tre¬
nutek, ko so jima otožna in težka usoda spremeni v
boljšo.

— 576  —

časih se mu je zdelo, da je že okušal življenje
za grobom. Ona tuga, ki mu je prevzemala dušo, je
izgubljala čimdalje bolj svojo moč ter se spreminjala
v čimdalje večjo udanost v voljo božjo. Vinicij je dolgo
plaval proti produ, boril se in trudil; sedaj pa se je
izročil valovom, ker je bil zagotovljen, da ga odnašajo
v večno tišino. Slutil je, da se Ligija istotako kakor
on pripravlja na smrt in da korakata oba po isti poti,
dasi ju loči zidovje ječe, ter se je nasmehnil pri spo¬
minu na to, kakor na nekakšno srečo.

In zares sta šla skupno, ker so se povsem stri¬
njale njune misli. Tudi Ligija ni imela nikake želje,
nikake nadeje, razun one nadeje v življenje za grobom.
V smrti ni videla samo svoje rešitve iz ječe, kakor
tudi iz Tigelinovih in cesarjevih rok, marveč tudi tre¬
nutek svojega združenja z Vinicijem. In pri takem
zagotovilu je vse drugo izgubljalo svoj pomen. Za
njo se je še le po smrti začenjala prava sreča, in
pričakovala jo je tako, kakor zaročenka pričakuje svoj
veseli dan.

A ta neizmerni prod vere, ki je ločeval od živ¬
ljenja ter odnašal za grob na tisoče teh prvih spozno-
valcev, polastil se je tudi Urša. Tudi on se dolgo ni
mogel spoprijazniti z mislijo, da Ligija mora zares
umreti; toda ko so vsakega dne dohajale v ječo vesti
o tem, kaj se godi v cirku in na vrtovih ter ni bilo
nikake sumnje več, da smrt čaka vse kristijane, pa
tudi večna sreča po smrti, ni mogel naposled tudi on
dalje prositi Kristusa, naj bi to srečo odtegnil Ligijt
ali jo od nje oddaljil še za mnogo let. Pri tem si j e
še mislil v svoji barbarski duši, da hči ligijskega po¬
veljnika doseže dokaj več nebeškega razkošja nego
cele tolpe prostakov, med katere je spadal tudi sam,
in da bo v večni slavi sedela božjemu ,Jagnjetu' doka]
bliže nego drugi. Slišal je kajpada, da so si pi’ e o
Bogom vsi ljudje enaki; vsekako pa je bil prepričan
do dna svoje duše, da Ligija bo še posebe odlikovana,
ker je hči poveljnika in sicer poveljnika vseh LigijceU

ne pa kaka sužnja. Nadejal se je, da mu Kristus do¬
voli, da ji bo smel še nadalje služiti. Za-se pa je gojil
samo jedno tajno željo — da bi namreč mogel umreti
tako, kakor je umrlo ,Jagnje' na križu. Toda to se
mu je zdela tako velika sreča, da se ni niti drznil,
prositi za tako smrt, dasi je vedel, da v Rimu le naj¬
večje lopove pribijajo na križ. Mislil si je, da ga go¬
tovo obsodijo k smrti med divjimi zverinami, in radi
tega je bil otožen. Že od svojega detinstva je rasteJ
v gozdnih puščavah, sredi neprestanih lovov, na katerih
je radi svoje orjaške moči postal slaven med Ligijci,
še predno je postal mož. Lov je bil njegova najljubša
zabava, in ko ga je pozneje, prišedši v Rim, moral
opustiti, je zahajal nalašč v vivarije in amfiteatre, da
si je tu vsaj ogledal znane in neznane živali.

Pogled na nje je vzbujal v njem nepremagljivo
težnjo po boju in klanju, torej se je sedaj bal v svoji
duši, če mu bo treba srečati se ž njimi v amfiteatru,
da se mu v glavi porode misli, ki niso dostojne pra¬
vega kristijana, kateri mora umreti pobožno in po¬
trpežljivo. Pa tudi v tej misli se je vdal v voljo
Kristusovo, kajti imel je na umu drugo, slajšo misel.
Začuvši, da ono ,Jagnje' je napovedalo boj peklenskim
©očem in hudim duhovom, h katerim je kristijanska
vera prištela vse paganske bogove, si je mislil, da v
tem boju vendarle posluži .Jagnjetu', da mu celo bolje
Posluži nego drugi, ker mu nikakor ni moglo v glavo,
da bi njegova duša ne imela biti močnejša, nego so
duše drugih mučencev. Konečno je molil po cele dneve,
skazoval službe jetnikom, pomagal nadzornikom, to¬
lažil svojo kraljico, katera je časih obžalovala, da za
časa svojega kratkega življenja ni mogla storiti toliko
dobrega, kakor proslavljena Thabita, o kateri je ob
s vojem času pripovedoval apostol Peter. Stražniki, ki
so se v ječi bali orjaške moči tega hrusta, so ga na-
Posled jeli imeti radi vsled njegove mirnosti. Večkrat
so se čudili temu njegovemu miru ter ga povpraševali
po vzroku takega obnašanja, toda on jim je pripo-

37

— 578

vedoval s takošnim prepričanjem, kakošno življenje ga
čaka po smrti, da so ga vsi začudeni poslušali, videči
sedaj prvič, da v ječo, v katero ne more pokukati
solnce, more vendarle dospeti prava sreča.

In ko jim je svetoval, da naj verujejo v to
,Jagnje', ni si niti jeden njih domislil, da je njihova
služba služba sužnjev, življenje pa življenje siromaka,
katero je imela dovršiti samo smrt.

Samo da je njim ta smrt zadajala nov strah, ker
po njej niso pričakovali ničesar več, med tem ko je
ta ligijski orjak in ta deklica, podobna cvetki, vrženi
na slamnato ležišče, šla njej naproti z veseljem kakor
k vratom boljše sreče.

XXII.

Nekega večera obišče Petronija senator Scevin
ter započne ž njim dolg razgovor o hudih časih, v
kakoršnih so živeli, in o cesarju. Govoril je tako od¬
kritosrčno, da je Petronij postal nezaupen, dasi je bil
njegov prijatelj. Tožil je, da na svetu gre vse narobe,
da se mora vse to končati s kakšno nesrečo še straš-
nejšo, nego je bil požar Rima.

Pripovedoval je, da so že celo augustijanci ne¬
voljni, da Fenij Ruff, drugi prefekt pretorijancev, že
kaj nerad sluša gnusna naročila Tigelinova in da je
ves Senekin rod do skrajnosti razžaljen s tem, kako
cesar ravna s svojim starim učiteljem, kakor tudi z
Lukanom. Naposled je omenil tudi nezadovoljnost
ljudstva ter celo samih pretorijancev, katerih velik
del si Je znal Fe-nij Ruff pridobiti za-se.

»Cernu mi praviš to?« vpraša ga Petronij.

»Vsled skrbi za cesarja,« odvrne Scevin. »lina®
med pretorijanci nekega sorodnika, ki se takisto imj
nuje Scevin kakor jaz in od njega vem, kaj se go®
v taboru... Nezadovoljnost se razširja tudi tani-• ■
Vedi, Kaligula je bil tudi norec, toda glej, kaj se ] e
bilo pripetilo ! Prišel je Kasij Kereja. .. Bil je to grozen

— 579  —

čin in gotovo ni med nami nikogar, bi bi ga bil po¬
hvalil, vendar pa je Kereja rešil svet te spake.«

Ali zares misliš tako?« odvrne Petronij. »Jaz
Kereja ne hvalim, vsekako pa je bil to vrl človek in
želim, da nam bogovi dado takih več.«

Toda Scevin obrne razgovor ter jame nepričako¬
vano hvaliti Pizona. Proslavljal je njegov rod, njegovo
udanost do žene in naposled njegov razum in oni
čudni dar, s katerim si zna pridobiti ljudi.

»Cesar nima otrok,« je nadaljeval, »in vsi vidijo
njegovega naslednika v Pizonu. Brez dvoma bi mu
rad vsak pomagal, da se poprime vlade. Fenij Ruff
ga ima rad, tudi Annejin rod mu je povsem udan.
Plaucij Lateran in Tulij Senecio skočila bi zanj v
ogenj. Takisto tudi Natalis, Subrij Flavij, Sulpicij
Afer, Atranij Kvinkcijan ter celo Vestin.«

»Poslednji Pizonu ne bo mnogo koristil,« odvrne
Petronij. »Vestin se boji svoje sence.«

»Vestin se boji sanj in duhov,« odvrne Scevin,
doda on je delaven človek, katerega hote za stalno
imenovati konzulom. Da se v svoji duši upira prega¬
njanju kristijanov, tega mu ne smeš šteti v greh, kajti
tudi tebi je mnogo mar za to, da bi bila ta znorelost
omejena.«

»Ne meni, marveč Viniciju,« reče Petronij. »Radi
Vinicija bi hotel rešiti neko deklico, toda ne morem,
ker sem padel pri Rudečebradcu v nemilost.«

»Kako? Marne  opažaš, da se ti cesar zopet pri¬
bližuje in se pričenja s teboj razgovarjati ? A povem
ti) zakaj. Pripravlja se zopet na pot v Ahajo, kjer
hoče prepevati grške pesmi, katere je sam zložil.
Močno ga že vleče na pot, ob enem pa se tudi boji,
ha se mu ne bi posmehovali Grki. Domišlja si, da ga
°ndi čaka bodisi največji triumf, ali pa tudi največji
neuspeh.. . Potrebuje dobrega sveta ter ve, da mu
ga razun tebe nihče ne more dati. To je vzrok, da ti
znovič naklonja svojo milost.«

»Lukan bi me lahko nadomeščal.«

87 *

580

»Rudečebradec ga sovraži in zapisal mu je že
smrt v svoji duši. Išče samo priložnost, kajti on za
vsako reč išče priložnost. Lukan ve, da se je treba
požuriti.«

»Pri Kastoru!« zakliče Petronij. »Mogoče. Toda
jaz bi imel še jedno sredstvo, s katerim bi si pridobil
cesar j e vo milost.«

»Kakšno ?«

»Zamogel bi Rudečebradcu povedati vse to, kar
si ti meni rekel poprej.«

»Jaz nisem rekel ničesar?« zakliče plaho Scevin.

Toda Petronij mu položi roko na ramo ter reče:

»Imenoval si cesarja norca, napovedal si, da mu
bo naslednik Pizon ter si dejal: »Lukan ve, da se je
treba požuriti.« A s čem se je treba požuriti, carissime?«

Scevin obledi in nekaj časa sta zrla drug dru¬
gemu v oči.

»Ne poveš mu tega!«

»Pri bedrih Kipride! Kako me dobro poznaš!
Ne! Ne povem! Ničesar nisem slišal in tudi ničesar
nočem slišati... Ali razumeš? Življenje je itak pre¬
kratko, čemu ga torej še krajšati ? Prosim te samo
to, danes posetiš tudi Tigelina ter se ž njim razgo-
varjaš isto tako dolgo kakor z menoj, o čemur bodeš
hotel.«

»čemu ?«

»Zato, ako mi Tigelin kedaj poreče: »Scevin te
je posetil« da mu bom mogel odgovoriti: »Ta je onega
dne bil tudi pri tebi.«

Scevin, zaslišavši to, zlomi paličico iz slonove kosti,
katero je držal v roki, ter odgovori:

»Naj njegova zloba pade na to palico. Pojdem se
danes k Tigelinu, na to pa na gostijo k Nervi. Prideš-b
tudi ti? Za vsak slučaj pa na svidenje pojutrišnjem
v amfiteatru, kjer nastopijo poslednji kristijani.
svidenje !«

— 581  —

»Pojutrišnjem ! ponovi si Petronij, ko ostane sam.
»Ne smem zapravljati časa. Rudečebradcu bom zares
potreben v Ahaji, pa utegne nemara računati z menoj.«

Sklenil je, da poskusi poslednje sredstvo.

Na gostiji pri Nervi je cesar izrazil željo, naj
Petronij zasede prostor njemu nasproti. Hotel se je ž
njim razgovarjati o Ahaji ter o mestih, v katerih bi
mogel nastopiti z naj večjim vspehom. Največ mu je
bilo mar za A tenjane,‘katerih se je bal. Drugi augu-
stijanci so pozorno poslušali njiju razgovor ter si pri¬
zadevali zapomniti si najlepše Petronijeve besede, da
jih pozneje izdajo za svoje.

»Zdi se mi, da doslej še nisem niti živel in da se
rodim še le v Grški.«

»Rodiš se k novi slavi in neumrljivosti,« odvrne
Petronij.

»Upam, da se tako zgodi in da mi Apollo ne bo
nevoščljiv. Ako se vrnem s triumfom, žrtvujem mu
hekatombo, kakoršne še ni imel doslej noben bog.«

Scevin ponovi Horacijeve stihe :

»Sic te diva potens Cypri,

Sic fratres Helenae, lucida sidera,

Ventorumque regat Pater !..«*)

»Ladija že stoji v Neapolu,« reče cesar. »Hotel
bi oditi bodisi že jutri.«

Petronij se dvigne ter zroč Neronu naravnost v
°či, reče :

»Dovoli, božanstveni, da še poprej priredim že-
nitnino, na katero pred vsem drugim vabim tebe.«

»Ženitnino? Kakšno ženitnino?« vpraša Nero.

»Vinicijevo s hčerko kralja Ligijcev in tvojo
sestavljenko. Ona je seveda v ječi, kar pa bi ne smelo
biti. Vrhu tega si sam dovolil Viniciju, da se ž njo
°ženi in ker so tvoje naredbe nespremenljive nalik

*) Naj te spremlja mogočna boginja Cipra in bratje Helene,
Sl ]ajne zvezde ter oče vetrov!

— 582  —

Zevsovim, zato tudi zapoveš, da jo spuste iz ječe ter
jo izroče njenemu zaročniku.«

Hladnokrvnost in mirna samozavest Petronijevih
besed so napolnile cesarja z začudenjem. Bil je v za¬
dregi, kakor vsikdar, kadar je kdo tako govoril ž njim.

»Vem,« odgovori ter pobesi oči. »Mislil sem na
njo in na onega orjaka, ki je zadavil Krotona.«

»Tedaj sta oba rešena,« odvrne povsem mirno
Petronij.

Tore Tigelin priskoči na pomoč svojemu gospo¬
darju.

»Ona sedi v ječi po cesarjevi volji, in sam si
dejal, Petronij, da so njegove naredbe nespremenljive.

Vsem navzočim je bilo znano, za kaj tu pojde,
ker so jim bile znane dogodbe Vinicija in Ligije, toda
molčali so, pričakujoči, kako se konča ta razgovor.

»Ona sedi v ječi vsled tvoje pomote in radi tvo¬
jega nepoznanja mednarodnega prava proti cesarjevi
volji,« odvrne odločno Petronij. »Ti, Tigelin, si kaj
naiven človek, toda tega vendar ne boš trdil, da jo
ona zažgala Rim, pa ko bi to tudi trdil, vendar
cesar tega ne bi verjel.«

Toda Nero se je bil že spametoval ter začel za¬
tiskati svoje kratkovidne oči z izrazom nepopisljive
zlobe.

»Petronij ima prav,« reče čez nekaj časa.

Tigelin, ga začuden pogleda.

»Petronij ima prav !« ponovi Nero. »Jutri se odpre
vrata njene ječe in pojutrišnjem se pomenimo o že¬
nitnim v amfiteatru.«

»Zopet sem zgubil!« pomisli si Petronij.

In vrnivši se domu, je bil povsem zagotovljen*
da je napočila poslednja ura Ligijinega življenja ter
je drugega dne poslal v amfiteater zanesljivega opro-
ščenca, naj se z nadzornikom »spolarija« pogodi za
njeno truplo. Hotel je je namreč dati Viniciju.

— 583  —

XXIII.

Za časov Nerona so se pričele večerne predstave,
ki so bile drugekrali v cirku in amfiteatrih zelo redke.
Augustijanci so jih bili veseli, kajti po njih so sledile
gostije in pijančevanje, ki je trajalo do jutra. Daši je
bilo za ljudstvo že dovolj prelivanja krvi, vendar je v
amfiteater privrela neštevilna množica ljudij, ko se je
raznesla novica, da prihaja konec iger in da poslednji
kristijani umro na večerni predstavi. Augustijanci so
prišli vsi kakor jeden mož, ker so si domišljevali, da
to ne bo kaka navadna predstava in da je cesar
naumil, napraviti si iz Vinicijeve bolečine tragedijo.
Tigelin ni hotel nikomur razodeti, kakšne vrste muka
je odločena za zaročenko mladega tribuna, in to je še
bolj podžigalo splošno radovednost. Oni, ki so kedaj
videli Ligijo pri Plaucijevih, so si pripovedovali sedaj
prave čudeže o njeni lepoti. Druge je pred vsem
drugim zanimalo vprašanje, ali jo danes zares za¬
gledajo na pozorišču, ker je dokaj onih, ki so slišali,
kaj je cesar odgovoril pri Nervi Petroniju, si različno
tolmačili njegov odgovor. Nekateri so naravnost trdili,
da namerava Nero deklico izročiti, ali da jo je že
izročil Viniciju. Spominjali so se, da je ona zastav-
ljenka in kot takšna more častiti bogove, kakoršne
hoče, in katere mednarodno pravo ne pusti kaznovati.

Negotovost, pričakovanje in radovednost so pre¬
vzele vse gledalce. Cesar je dospel poprej nego na¬
vadno in ob enem z njegovim prihodom je nastal
šepet. Slutili so, da se zgodi nekaj nenavadnega, kajti
Nerona je razun Tigelina in Vacinija spremljal tudi
Kaši j, centurij orjaške postave in orjaške moči, kate¬
rega je vzel s seboj samo takrat, kadar je hotel imeti
s seboj varuha, na primer, kadar se je hotel odpraviti
na nočne pohode na Suburo, v katerih slučajih so metali
Ha vojaški plašč deklice, ki so jih zalotili na cesti.
Bilo je tudi zapaziti v amfiteatru več nenavadnih var-

— 584  —

stvenih priprav. Straže pretorijancev so se pomnožile,
zapovedništva nad njimi ni imel cen turi j, marveč tribun
Subrij Flavij, znan po svoji slepi udanosti cesarju.
Razumeli so sedaj, da se je hotel cesar zavarovati
pred izbruhom Vinicijeve obupnosti, in radovednost
je še tembolj naraščala.

Pogledi vseh so se z napeto pozornostjo obračali
proti mestu, na katerem je sedel nesrečni ženin. Bil
je močno bled, čelo so mu pokrivale kapljice znoja.
Tičal je v negotovosti, kakor ostali gledalci, ob enem
pa tudi vznemirjen do dna duše. Petronij, ki sam ni
dobr i vedel, kaj se zgodi, mu ni rekel ničesar; vprašal
ga je samo, če je na vse pripravljen in če se udeleži
predstave.

Vinicij je na obe vprašanji odgovoril z »da«, toda
pri tem se je stresel na vsem životu. Domislil si je,
da ga Petronij ne poprašuje brez vzroka. On je bil
že dlje časa samo na polovico živ ; mislil je na smrt
ter se spoprijaznil celo z Ligijino smrtjo, ki bi imela
biti za oba rešitev in sredstvo k združenju, toda sedaj
je spoznal, da je nekaj povsem drugega, misliti od
daleč na poslednji trenutek kot na neko rešitev, a
zopet nekaj povsem drugega, iti ter gledati muke
bitja, ki mu je najdražje na svetu. In vse že davne
prebite bolečine so se pojavile v njem znovič. Poto¬
lažen obup jel je znovič divjati v njegovi duši; p°'
lastilo se ga je poprejšno koprnenje : rešiti Ligijo za
vsako ceno. Že od ranega jutra je hotel vdreti v ku-
nikule, da se prepriča, če je mar ondi Ligij-a, toda
pretorijanske straže so tako skrbno stražile vse vhode
in povelja so bila tako stroga, da se celo znani vojaki
niso dali omehčati niti s prošnjo, niti z zlatom.

Viniciju se je zdelo, da ga negotovost umori
poprej nego zagleda gledališče, ki mu ga je priprava
cesar. Nekje na dnu srca mu je še tlela nadeja, da
nemara Ligija ni v amfiteatru in da je njegova bo;
jazen prazna. Časih se je držal te nadeje z vsemi
močmi. Govoril je sam sebi, da jo je Kristus mogel

— 585  —

že poprej rešiti iz ječe, da pa nikakor ne more pri¬
voliti, da bi bila mučena v cirku. Že poprej je vse
prepustil Njegovi volji, toda sedaj, ko je bil odgnan
od kunikulskih vrat ter se je vrnil na svoj prostor v
amfiteatru, ko so radovedneži vpirali vanj svoje oči
in ko je spoznal, da se najčrnejše slutnje utegnejo
uresničiti, — sedaj ga je jel prositi iz dna svoje duše,
naj jo reši. »Ti to zamoreš!« je ponavljal, stiskaje
krčevito roko, »Ti to zamoreš !« Prej si ni domišljal,
da bo ta trenutek, kadar zares napoči, tako strašen.
A sedaj ne zavedaje se niti sam, kaj se godi ž njim,
sedaj je začutil, da se nemara njegova ljubezen spre¬
meni v sovraštvo in vera v obup, ako zagleda Ligijine
muke. Ob enem ga je tudi bilo strah teh občutkov,
kajti bal se je, da ne bi razžalil Kristusa, katerega je
prosil^ milosti in pomoči.

Že ni prosil več za njeno življenje, marveč prosil
samo to, da bi umrla poprej, predno jo pripeljejo na
pozorišče. Z naj večjo bolečino v srcu je ponavljal:
»Ne odbij mi vsaj te prošnje in ljubiti Te hočem še
bolj, nego sem Te ljubil doslej.«

Naposled so se njegove misli razprašile kakor
valovi, katere raznese veter. Vzbujala se je v njem
želja po maščevanju in krvi. Polaščevala se ga je
strastna želja, planiti na Nerona ter zadaviti ga pred
očmi vseh gledalcev, a ob enem je čutil, da s to željo
žali zopet Kristusa in da greši zoper Njegove zapo¬
vedi. Časih je zabliskala mu v glavi kakor blisk misel,
da to vse, pred čemur se je še pred trenutkom zgra¬
žala njegova duša, odvrne še vsemogočna in usmiljena
roka, ki pa je ugasnila takoj v neizmerni žalosti, da
On, ki bi mogel z jedno besedo ugonobiti ves ta cirk
ter rešiti Ligijo, jo je zapustil, dasi je zaupala vanj,
dasi ga je ljubila z vsemi močmi svojega čistega srca.
In mislil je dalje na to, da ona leži v temni ječi slaba,
brez obrambe, zapuščena, prepuščena milosti in ne¬
milosti zverskih stražnikov, in da nemara kmalu spusti
dušo, on pa, da mora čakati brez sveta v tem strašnem

— 586  —

amfiteatru, ne vede, kakšne muke imajo za njo pri¬
pravljene in kaj vse zagleda čez malo časa.

Konečno, kakor človek, ki pada v brezdno, se
poprime vsega, kar raste na obrežju, tako se je tudi
on poprijemal misli, da jo samo vera more rešiti. Pre-
ostajalo mu je samo to jedino sredstvo, in Peter je
dejal, da je moči premakniti celo zemljo iz njenih
tečajev !

Spametoval se je, premagal svoj dvom, vse svoje
bitje je osredotočil v jedino besedo : verujem, ter pri¬
čakoval čudeža.

Toda kakor prenapeta struna mora počiti, tako
je naposled tudi njega potrla ta razburjenost. Smrtna
bledica mu je pokrivala lice in telo se mu je jelo
tresti. Mislil si je, da je njegova prošnja bila uslišana
— da umira. Zdelo se mu je, da je Ligija tudi že
morala umreti in da njo tako Kristus vzame k sebi.
Pozorišče, bele toge najbližjih gledalcev, svitloba tiso¬
čerih svetilnic in bakelj, vse to mu nakrat zibne
izpred očij.

Toda ta onemoglost ni trajala dolgo.' čez nekaj
časa pride zopet k zavesti. Sprebudi ga topot nestrplji-
vega ljudstva.

»Bolan si,« reče mu Petronij, »zapovej, da te od¬
nesejo domu.«

In ne zmene se za to, kaj poreče cesar, je ostal,
da bi Vinicija podpiral ter odšel zajedno ž njim. Srce
mu je prevzelo pomilovanje in pri tem ga je neizre¬
čeno jezilo to, da je cesar skozi svoj smaragd ogledoval
Vinicija, naslajujoč se z zadovoljnostjo nad njegovo
bolečino, nemara radi tega, da jo potem opiše v pa¬
tetičnih strofah in tako izzove ploskanje poslušalcev.

Vinicij strese glavo. Bil je zmožen umreti v tern
amfiteatru, ni pa imel moči, oditi iz njega. In tudi
predstava bi se imela vsak hip pričeti.

V tem hipu zares mahne mestni prefekt z rudečiin
robcem, na katero znamenje zaškripljejo vrata nasproti

— 587  —

cesarjevemu ,podiju‘ in iz temnega predora stopi Uršo
na jasno razsvetljeno pozorišče.

Orjak je mežikal z očmi, ker je bil očividno za¬
slepljen od jasne svetlobe na pozorišču, na to je šel
na sredo, oziraje se naokrog, kaj še vse pride in kaj
vse mu je namenjeno. Vsem augustijancem in tudi
večini gledalcev je bilo znano, da je to oni človek, ki
je zadavil Krotona, in precej, ko so ga zagledali, je
nastal šepet po vseh klopeh. V Rimu se ni manjkalo
gladijatorjev, zdatno nadkriljlijočih navadno človeško
moč, toda oči Kviritov še niso videle ničesar podob¬
nega, Kassij, stoječ na ,podiju‘ za cesarjem, se je zdel
v primeri ž njim kaj neznaten človek. Senatorji, ve¬
stalke, cesar, augustijanci in ljudstvo so zrli z na-
vdušjem veščakov in ljubljencev na krepke, mogočne
ude, na prsi, podobne dvema ščitoma, in na njegove
herkulove roke. Šum je naraščal vsaki hip. Za to
množico ni bilo večjega razkošja nego videti take mi¬
šice v igri, ali napete v borbi.

Šepet se je spremenil v klicanje in vročinsko
vprašanje, kje da prebiva narod, ki rodi take orjake.
— Lig je stal sredi amfiteatra gol, dokaj podobnejši
kamenitemu kipu nego človeku, z otožnim, toda ob
enem barbarskim licem. Videč prazno pozorišče, je zrl
s svojimi modrimi otročjimi očmi sedaj gledalce, pa
zopet cesarja, ali zopet vrata kunikulov, od koder je
pričakoval svoje rabelje.

V onem času, ko je stopil na pozorišče, je zatri-
palo njegovo preprosto srce poslednjikrat z nadejo,
da ga nemara pričakuje križ. Ko pa ni zagledal niti
križa, niti pripravljene jame, si je domislil, da on ni
vreden te milosti in da mu bo treba umreti drugače,
gotovo pod zobmi divje zverine. Bil je brez orožja in
sklenil je, da umrje, kakor se spodobi spoznovalcu
,Jagnjeta*, mirno in potrpežljivo. Šedaj je hotel samo
še nekoliko moliti k svojemu Odrešeniku; radi tega
je, pokleknivši na pozorišču, sklenil roke ter dvignil oči

— 588  —

proti zvezdam, ki so se lesketale nad gorenjim pre¬
dorom cirka.

To nikakor ni ugajalo možici. Bila je že sita
takih kristijanov, ki so umirali kakor ovce. Vsi so
razvideli, da ves ta prizor zgubi mnogo na svoji vred¬
nosti, ako se orjak ne bo hotel braniti. Tu pa tam se
je začulo žvižganje. Nekateri so že klicali mastigofore,
katerih naloga je bila: tepsti borilce, ki se niso hoteli
boriti. Gez trenutek pa je vtihnilo vse, kajti nihče ni
vedel, kaj pričakuje orjaka in če se mar ne bo hotel
boriti, ko se z očmi v oči sreča s smrtjo.

In gledalci niso dolgo čakali. Nakrat se oglasi
glas medene trombe in na to znamenje se odpre druga
mreža nasproti cesarskemu ,podiju‘ in na pozorišče
pridrvi med kričem bestijarov velik germanski zuber,
noseč na svoji glavi golo žensko telo.

»Ligija ! Ligija!« zakliče Vinicij.

Na to se pograbi za lase na sencih ter se zvija
od bolečine kakor človek, ki začuti v sebi ostro kopje
in ponavlja z zamolklim, rohnečim glasom :

»Verujem! Verujem!.. Kristus, stori čudež!«

In niti ni čutil, da mu je Petronij v tem hipu s
togo pokril glavo. Zdelo se mu je, da mu je smrt ali
bolečina zaslepila oči. Ni gledal in tudi videl ni ničesar.
Začutil je občutek neke strašne praznote. V glavi mu
ni ostala niti ena misel in samo usta so ponavljala
kakor v nezavesti:

»Verujem! Verujem! Verujem!«

Med tem je vladala v amfiteatru popolna tišina.
Vsi augustijanci so vstali s svojih sedežev, kajti na
pozorišču se je godilo nekaj nenavadnega. Oni po¬
korni in na smrt pripravljeni Lig, zagledavši svojo
kraljico na rogovih divje živali, se je sklonil, kakor
bi se ga dotaknil z gorečim železom in sklonivši se
naprej, stekel od strani k razjarjeni živali.

Iz prsij vseh se izvije vsklik začudenja, na kar
nastane znovič gluha tišina. Lig priskoči kakor bi
trenil k srditemu bivolu ter ga pograbi za roge.

- 589  -

»Glej !« zakliče Petronij ter potegne togo Viniciju
z glave.

Vinicij vstane ter pogleda na pozorišče s svojimi
kalnimi očmi.

Gledalcem zastane sapa v prsih. V amfiteatru
je bilo moči razločno slišati brenčanje muh. Ljudje
niso hoteli verjeti svojim očem. Odkar je vstal Rim,
se še ni videlo ničesar podobnega.

Lig je držal divjo žival za roge. Noge so se mu
do gležnjev zarile v pesek, hrbet se mu je skrivil
kakor napeti lok, glava se mu pobesila na prsi in
žile na rokah so se mu napele tako, da je le malo
manjkalo, da mu ni počila koža na njih, vsekakor pa
je držal bivola za roge. človek in žival sta stala tako
nepremično, da se je gledalcem zdelo, da gledajo nekako
sliko, ki jim kaže nekako Herkulovo ali Tezej e vo de¬
janje, ali nekako skupino, izklesano iz kamena. Toda
v tem navideznem miru je bila opaziti grozna napetost*
dveh medsobno se borečih močij. Bivol in človek sta
se zarila z nogami v pesek; bivol se je zvil tako, da
je bil podoben nekaki ogromni krogli. Kdo se poprej
vtrudi, kdo prvi pade, to je bilo vprašanje, ki je imelo
za gledalce, zaljubljene v take prizore, v tem hipu
večji pomen, nego lastna njih usoda, nego ves Rim in
njegova vlada nad svetom. Ta Lig je bil za nje v tem
hipu nekak polubog, vreden časti in kamenitih kipov.
Vstal je tudi cesar. Zaslišavši o orjaški moči tega
moža, sta on in Tigelin nalašč priredila gledalcem ta
prizor, govoreča med seboj: »Naj ta ubijalec Krotona
premaga bivola, katerega mu izberemo«. Sedaj pa sta
začudena zrla sliko, ki sta jo imela pred seboj, kakor
bi niti ne verjela, da bi to mogla biti resnica. V am¬
fiteatru so že vstajali gledalci, ki so vsled začudenja
dvignili roke kvišku ter jih držali tako ves čas borbe.

Drugim je znoj zalival čelo, kakor bi se oni sami
borili z živalijo. V cirku se je samo čulo, kako plamte
svetilnice in kako pada oglje od bakelj. Glasovi so
ljudem obtičali v grlu, toda srca so jim utripala tako

— 590  —

glasno, kakor bi se hotela razpočiti. Vsem se je zdelo,
da ta borba traja na veke.

A človek in žival sta stala nepremično, napenja¬
joča svojo moč, kakor bi bila vkopana v zemljo.

Med tem se zamolklo, jeku podobno tuljenje za¬
čuje na pozorišču, na kar se izvije vsklik iz vseh prsij
in na to znovič nastane tišina. Ljudje so si mislili, da
sanjajo; ogromna bivolova glava jame se kriviti pod
železnimi rokami orjaškega barbarja.

Ligu zarudi lice, vrat in roke in hrbet se mu
skrivi še huje. Videlo se je, da napenja svoje ostale
nadčloveške moči, da pa vendar dolgo ne bo mogel
vzdržati.

Čimdalje bolj zamolkli in hropeč glas bivolov se
je mešal s silnim hropenjem orjakovih prsij. Bivo¬
lova glava se je kretala čimdalje urneje in iz gobca
mu je molel dolg, penast jezik.

Trenutek še in oni, ki so sedeli bliže, so začuli
praskot polomljenih kostij, na kar je divja žival z za¬
vitim vratom padla na tla.

Orjak razveže kakor bi trenil vrvi na njenih ro¬
govih, na to vzame deklico na roke ter začne še urneje
dihati. Lice mu je bilo bledo, na laseh mu je visel
znoj ; hrbet in roke so mu bile mokre kakor bi jih
polil z vodo. Nekaj časa je stal kakor brez zavesti,
na to pa je dvignil oči ter se jel ozirati po gledalcih.

Gledalci v amfiteatru so bili kakor znoreli.

Stene stavbe se stresejo od vsklikov tolikih tisočev
ljudij. Odkar so bile javne igre, še ni bilo take na¬
vdušenosti. Oni, ki so sedeli v višjih vrstah, so jih za¬
pustili ter se zgrnili navzdol, dasi od blizu ogledajo
krepkega orjaka.

Od vseh stranij se začujejo strastni in vstrajni
glasovi za milost, ki se kmalu spremene v jeden splošen
krik. Orjak postane nakrat drag temu ljudstvu, ki je
nad vse drugo ljubilo človeško moč ; on je postal prva
oseba v Kirnu.

— 591  —

Tudi on je razumel, da množica zahteva, naj se
mu prizanese in vrne svoboda, toda bilo je očividno,
da se ni brigal za samega sebe. Nekaj časa se je
oziral naokrog, na to pa se je približal k cesarskemu
,podiju‘ in držeč deklico na rokah, dvignil oči kvišku,
izražajoč vročo prošnjo, kakor bi hotel reči:

»Nje se usmilite ! Njo rešite! Jaz sem to učinil
za njo...«

Gledalci so kmalu razumeli, česa je prosil. Pri
pogledu na brezzavestno deklico, ki je poleg orjaškega
Liga bila kakor malo dete, se polasti pomilovanje mno¬
žice, vitezov in senatorjev. Njeno drobno, zalo telo je
bilo, kakor bi bilo izklesano iz alabastra; njena omed¬
levica in velika nevarnost, iz katere jo je rešil orjak,
— vse to je pretreslo srca vseh. Nekateri so si do-
mišljevali, da oče tako prosi milosti svojemu otroku.
Pomilovanje in sočutje je izbruhnilo na dan kakor
plamen. Dovolj je že krvi, dovolj smrti, dovolj muk.
Solzni glasovi jamejo prositi usmiljenja za oba.

Uršo je med tem korakal okrog pozorišča, ujčkaje
neprestano deklico na svojih rokah, ter s svojim gi¬
banjem in pogledi prosil usmiljenja. V tem hipu je
tudi Vinicij zapustil svoj sedež, preskočil ograjo, ki
je delila prve sedeže od pozorišča, pridirjal k Ligiji
ter pokril s togo njeno golo telo.

Na to raztrga tuniko na prsih, odkrije brazgotine,
ki so mu ostale po ramah, pridobljenih v boju z Ar¬
menci, ter stegne roke proti množici.

Sedaj je navdušenost in razburjenje možice nad-
krililo vse, kar se je videlo doslej na pozoriščih. Mno¬
žica je jela teptati z nogami in tuliti. Glasovi, zahtevajoči
milosti, so postali naravnost grozni. Množica se ni
potegovala samo za orjaka, marveč za deklico in
vojaka, njenega ženina.

Na tisoče gledalcev seje obrnilo k cesarju z raz¬
pasenimi očmi in stisnenimi pestmi. Toda cesar je še
zmerom odlašal in omahoval.

— 592  —

Do Vinicija res ni imel nikake mržnje in za Li-
gijino smrt mu ni bilo dosti mar; toda rajše bi bil
imel, da bi bil videl telo deklice prebodeno in razdrto
z rogovi divje živali. Njegova okrutnost, kakor tudi
njegova nadnaravna domišljija je nahajala veliko raz¬
košje v takih prizorih. In ta prizor mu je hotela
množica odvzeti? Pri pomisleku na to se je pojavila
jeza na njegovem nabuhlem licu. Pa tudi njegovo sla-
vohlepje mu ni dovoljevalo, pokoriti se volji množice;
toda ob enem si ji vsled svoje prirojene bojazni tudi
ni drznil nasprotovati.

In jel se je ozirati okrog sebe, če mar med au-
gustijanci ne zagleda takih, ki imajo svoje palce
obrnjene k tlom v znamenje smrti. Toda Petronij je
držal roko kvišku ter mu je nekako izzivalno zrl v
obraz. Vestin, navdan s predsodki, pa tudi naklonjen
k navdušenosti, ki se je bal duhov, ne pa ljudij, je
dvignil roko kvišku v znamenje milosti. To isto so
učinili tudi senator Scevin, Nerva, Tulij, Senecio, star
proslavljen poveljnik Ostorij Skapula, Antistij, Pizon,
Veto, Krispin, Minucij Terino in Poncij Telezij ter naj¬
znamenitejši in od ljudstva bolj spoštovani Trazej.
Cesar, to videvši, je odtegnil smaragd od svojega očesa
in na licu se mu prikaže preziranje ; čutil se je raz¬
žaljenega. Tigelin, ki je želel maščevati se nad Pe-
tronijem, se sklone k njemu ter spregovori:

»Ne odjenjaj, božanstveni. Imamo pretorijance.«

Nero se takoj obrne na ono stran, kjer je stal
na čelu pretorijancev mračen in popolnomu mu udan
Subrij Flavij, kjer pa zagleda nekaj nepričakovanega.
Lice starega tribuna je bilo mračno in roko je držal
kvišku v znamenje milosti.

Med tem je množica jela besneti. Vsi so grozno
cepetali z nogami in hrup je napolnil ves amfiteater.
Začuli so se vskiki: »Rudečebradec! Ubijalec svoje
matere ! Požigalec !«

Nero se prestraši. Množica je bila neomejen go¬
spodar v cirku. Poprejšnji cesarji, zlasti Kaligula, so

se postavili časih po robu njeni volji, kar pa je vsikdar
vzročilo nemir in prelivanje krvi. Toda Nero se je
nahajal v drugem položaju. Pred vsem drugim je kot
pesnik in komedijant potreboval naklonjenost ljudstva ;
vrhu tega je hotel imeti narod na svoji strani zoper
senat in patricije ter se je po požaru Rima trudil na
vso moč, navezati ga na-se ter obrniti njegovo jezo
proti kristijanom. Razumel je, da upirati se še na
dalje, bilo bi naravnost nevarno. Nemir, zapričet v
cirku, bi utegnil imeti nedogledne nasledke.

Pogledal je torej še enkrat Subrija Flavija, cen-
turijona Scevina, prvake senata in vojake in, videč
povsod naježene obrvi, razvneta lica ter va-se uprte
oči, je dal znamenje milosti.

Takoj je zagromelo silno ploskanje od zgoraj
navzdol. Ljudstvo je bilo zagotovljeno, da bo obso¬
jencem prihranjeno življenje, kajti oni so bili od tega
trenutka pod njegovim varstvom ter bi si niti sam
cesar ne bil drznil, znositi se nad njimi.

XXIV.

Štirje Bitinci so previdno nesli Ligijo v Petro-
nijevo hišo. Vinicij in Uršo sta šla poleg njih. Vsi so
hiteli, da jo izroče čim najpoprej v roke grškemu
zdravniku. Šli so molče, kajti po dogodkih tega dne
niso bili sposobni za razgovor. Vinicij se doslej še ni
popolnoma spametoval. Ponavljal si je večkrat, da je
Ligija rešena, da ji ne preti več ječa, niti smrt v cirku,
da je njuna nesreča končana za zmerom, da jo odnaša
sedaj v svojo hišo, kjer se nikdar več ne ločita. — In
zdelo se mu je, da je to poprej začetek nekega novega
življenja nego prava resnica. Sedaj pa sedaj se je
sklonil nad odprte nosilnice, da pogleda ono ljubljeno
lice, obsevano od mesečine, katero je bilo na videz
zazibano v sladko spanje, ter si ponavljal v duhu :
»To je ona! Kristus jo je rešil !« Spomnil se je, daje
v ,spolarij‘, kamor je bil Uršo odnesel Ligijo, dospel

38

— 594  —

neki nepoznan mu zdravnik ter ga zagotovil, da de¬
klica živi in da ostane pri življenju. Pri pomisleku
na to, mu je taka radost napolnila prsi, da je časih
povsem onemogel ter se je naslanjal na Ursovo rame,
ker ni mogel hoditi brez tuje pomoči. Uršo je gledal
v zvezdnato nebo ter molil.

Šli so urno po ulicah, v katerih so se novo po¬
stavljene hiše lesketale v mesečni svetlobi. Mesto je
bilo prazno. Samo tu pa tam so majhne tolpe ljudi,
ovenčane z bršljanom, jorepevale in plesale pred ste-
bričjem ob glasovih piščalke, veseleče se krasne noči
in prazniškega časa, ki je trajal od začetka iger. Še
le takrat, ko že niso imeli več daleč domu, je nehal
Uršo moliti ter dejal tiho, kakor bi se bal, da ne bi
vzbudil Ligije:

»Gospod, sam Odrešenik jo je rešil smrti. Ko sem
jo zagledal na rogovih zubra, sem čul v svoji duši
glas: »Brani jo!« In to je bil brezdvomno glas Jag¬
njeta. Ječa mi je odvzela moč, toda On mi jo je zopet
vrnil v tem hipu. On je navdahnil to surovo ljudstvo,
da se je potegnilo za njo. Naj se zgodi Njegova volja!«

A Vinicij mu odvrne:

»Bodi hvaljeno Njegovo ime!«

Toda dalje ni mogel govoriti, kajti začutil je, da
se mu jok nabira v prsih. Prevzela ga je nepremag¬
ljiva želja, vreči se na tla ter zahvaliti se Odrešeniku
za ta čudež in usmiljenje.

Med tem so dospeli domu. Služabniki, obveščeni
že naprej po sužnju o tem, kar se je bilo pripetilo, so
prihiteli skupaj, da jih počakajo. Pavel iz Tarse je že
v Anciji večino teh ljudij spreobrnil na krščansko
vero. Vinicijeva nesreča jim je bila dobro znana, jo
ko so sedaj zagledali žrtve, izpuljene iz Neronovih
rok, je bilo njih veselje neizmerno ter je postalo še
večje, ko je dejal zdravnik Teokles, pregledavši Ligijo>
da nima na sebi nikake težke poškodbe in da se j 1
vrne zdravje, kadar se otrese vročnice, ki jo je mučila
v zaporu. —

— 595

Zavest se ji je vrnila še to noč. Sprebudivši se
v zalem kubikulu, osvetljenem s korintijskimi svetil-
nicami, duhtečem po kadilu, ni vedela, kje je in kaj
se godi ž njo. Spomin jo je zapustil v oni hip, ko so
jo privezali na roge bivolu, zvezanemu z verigami, in
sedaj, zagledavši nad seboj Vinicijevo lice, osvetljeno
z nežno barvnato svetlobo, si je mislila, da nemara
že ne bivata več na zemlji. Misli so ji rojile po njeni
zbegani glavi; zdelo se jej je povsem naravno vsled
njene slabosti in utrujenosti, da sta se sešla nekje na
poti v nebo. Ker pa ni čutila nikakih bolečin, se je
nasmehnila Virriciju ter ga hotela vprašati, kje sta,
toda iz ust se jej je izvil samo tih šepet, v katerem
je Vinicij komaj utegnil razbrati svoje ime.

Pokleknil je poleg nje ter položivši lahno roko
na njeno čelo, dejal:

»Kristus te je rešil in te vrnil meni.«

Iz njenih ust se izvije znovič nerazumljiv šepet,
toda čez trenutek se ji trepalnice zapro in prsi se ji
v lahnem vzdihljaju dvignejo, na kar se je zopet po¬
lasti spanec, katerega je zdravnik Teokles pričakoval,
govoreč, da ji ta čim najpoprej povrne zdravje.

Vinicij pa ostane ldečeč na kolenih poleg nje,
zatopljen v molitev. Duša mu je bila napolnena s tako
veliko ljubeznijo, da je na-se popolnoma pozabil.
Teokles je nekolikokrat pokukal v kubikul, izza za¬
grinjala se je pokazala zlatolasa Eunikina glava;
ptiči so že žvrgole oglašali novi dan, toda on je še
neprestano objemal Kristusove noge ter ni niti videl,
niti slišal, kaj se godi okrog njega. Njegovo srce je
gorelo v zahvalnem plamenu, ker je bil ves zatopljen
v pobožno premišljevanje ter se mu je zdelo, da je še
živ bil vzet v nebo.

XXV.

Ko je bila Ligija rešena, se je napotil Petronij,
da ne bi cesarja dražil, z drugimi augustijanci vred

38 *

— 596  —

na Palatin. Hotel je slišati, o čem se bodo tam po¬
menkovali, ter se zlasti prepričati, če mar Tigelin ne
pripravlja zopet kaj novega na pogin Ligije. Ona in
Uršo sta se sicer nahajala pod varstvom množice ter
nihče ni smel sedaj stegniti po njima svojih rok, vse-
kako pa je Petronij, poznavajoč veliko mržnjo, katero
je gojil do njega vsemogočni prefekt, si domišljeval,
da se hoče na kakoršenkoli način znesti nad njegovim
nečakom, ko s svojim maščevanjem ne more doseči
njega samega.

Nero je bil srdit in razdražen, ker se je pred¬
stava izvršila povsem drugače nego si je to on želel.
Petronij a ni hotel iz početka niti pogledati, toda ta,
ne izgubivši hladnokrvnosti, je z vedenjem, kakor se
spodobi arbitru elegancije, pristopil k njemu ter mu
dejal:

»Ali veš, božanstveni, kaj mi je prišlo v glavo?
Napiši pesem o deklici, katero osvoboja zapoved vla¬
darja sveta z rogov divjega bivola ter jo odda nje¬
nemu ljubčku. Grki imajo občutljiva srca; zagotovljam
te, da jih kar očaraš s to pesmijo.«

Neronu se je navzlic njegovi razdraženosti zelo
prikupila ta misel, in sicer iz dveh razlogov. Najpoprej
je bil to kaj pripraven predmet za pesem, drugič pa
radi tega, ker je v pesmi lahko proslavil samega sebe
za najplemenitejšega vladarja na svetu. Za trenutek
je zrl v Petronij a, na to pa je rekel :

»Da. Nemara imaš prav! Ali bi mar ne bilo ne-
prilično, ko bi opisal svojo dobroto?«

»Ni potrebno, da imenuješ sebe. Vsakdo v Rimu
itak ugane, za kaj tu gre, in novice iz Rima se raz¬
širjajo po celem svetu.«

»Ali si gotov, da bo to všeč ljudem v Ahaji?«

»Pri Poluksu!« zakliče Petronij in odide zado¬
voljen, kajti sedaj je bil gotov, da Nero, ki je vse
svoje življenje iskal priličnih literarnih mislij, ne
opusti brezporabno tega predmeta ter s tem tudi
zveže roke Tigelinu. Vsekako pa to ni spremenilo

— 597  —

njegove nakane, da Vinicija odpravi iz Kima brž, ko
se Ligijino zdravje toliko popravi, da ji to ne bode
škodovalo. Zato mu precej drugi dan, zagledavši ga,
reče:

»Odpelji jo v Sicilijo. Dogodilo se je nekaj takega,
da vama od Neronove strani ne grozi ničesar. Vsekako
pa je Tigelin sposoben, da vaju celo zastrupi, ako ne
iz sovraštva do vaju, pa iz sovraštva, ki ga goji do
mene.«

Vinicij se nasmeji ter odvrne :

»Ona je bila že na rogovih divjega zubra, pa jo
je Kristus vendarle rešil.«

»Žrtvuj mu sto volov,« odvrne Petronij nestrpljivo,
»toda ne prosi ga, naj jo reši še drugič. . . Mar ne
veš, kako je Aeol sprejel Odiseja, ko je prišel k njemu
drugič s prošnjo, naj mu da ugoden veter ? Bogovom
ni drago, ako jim kdo dela nadlego.«

»Kadar se ji vrne zdravje,« odvrne Vinicij, »od¬
peljem jo k Pomponiji Grecini.«

»Prav učiniš, kajti Pomponija je bolna. To mi je
povedal Aulov rojak, Antistij. Med tem se utegne še
marsikaj pripetiti, da vaju konečno ljudje pozabijo,
saj dandanašnji so najbolj srečni oni, ki so pozabljeni.
Bodi vama Fortuna solnce po zimi, senca pa po leti!«

Po teh besedah prepusti Vinicija njegovi sreči
ter odide k Teoklesu vprašat po Ligijinem zdravju.

Toda njej ni grozila več nikaka nevarnost. V
podzemeljski ječi bi jo bil brez dvoma umoril zadušljiv
zrak, a to tem bolj, ker je imela hudo vročnico ; toda
sedaj je imela skrbno postrežbo in vsega drugega v
izobilju. Na Teoklejevo zapoved so jo nosili na vrt,
ki je obkoljeval vilo, in tam je sedela po cele ure.
Vinicij je venčal njene nosilnice z anemonkami in po¬
točnicami, da jej je'tako nadomestil atrij v Aulovi hiši

Večkrat sta se razgovarjala, skrita v senci ko¬
šatih dreves, o poprejšnjih bolečinah in nezgodah,
držeča se pri tem za roke. Ligija mu je dejala, da ga
je Kristus peljal nalašč skozi vse te prebite muke, da

— 598  —

je s tem spremenil njegovo dušo, da jo je dvignil k
sebi; on pa je čutil, da je to resnica, da v njem ni
ostalo uprav ničesar od nekdanjega patricija, kateri
ni poznal druge postave, razun svoje volje.

Toda v teh spominih ni bilo nikake trpkosti.

Obema se je zdelo, da so že cela leta prešla nad
njiju glavama in da ona strašna minulost je že daleč
za njima. Sedaj sta živela v miru, kakoršnega še doslej
nista poznala. Nekakšno novo, neizmerno blaženo živ¬
ljenje se njima je bližalo ter vabilo ju k sebi.

V Rimu je mogel cesar vladati ter s strahom na-
polnovati svet, ona po čuteča nad seboj varstvo, stokrat
močnejšo, se nista bala njegove zlobe, niti znorelosti,
uprav kakor bi on nehal biti gospodar nad življenjem
in smrtjo. Enkrat pri solnčnem zahodu sta slišala iz
oddaljenih vivarijev tuljenje levov in drugih divjih
zverin. Nekoč je to tuljenje strašilo Vinicija kot ne¬
kaka zlokobna slutnja. Sedaj pa sta samo smehljaje
se pogledala drug drugega ter dvignila svoje oči k
večernim zvezdam.

Časih je Ligija, ker je bila še zelo slaba ter ni
mogla hoditi brez tuje pomoči, ostala na mestu ter v
nočni tišini zaspala, on pa je čul nad njo ter ogledoval
njeno zalo ličece in si nehote domislil, da to ni več
ona Ligija, s katero se je srečal v Aulovi hiši. Ječa
in bolezen sta že močno oglodali njeno lepoto. Takrat,
ko jo je videl v Aulovi rodbini, in pozneje, ko jo je
hotel odnesti iz Mirijamine hiše, je bila tako čarobno
zala, kakor nekakšen kip in ob enem kakor cvetka.
Sedaj pa jej je polt bila skoro prozorna, i’oki suhi,
telo slabo od vročnice, ustnici bledi, pa tudi oči so
bile nekako manj modre nego poprej. Zlatolasa Eu-
nika, ki jej je donašala cvetice in dragocene tkanine,
da ji ž njimi pokrije noge, je bila poleg nje kot ne¬
kaka ciprijška boginja.

Petronij, estetik, si je zaman prizadeval, zaslediti
v njej njene nekdanje mičnosti ter si je mislil v svoji
duši, da ta senca iz elizejskih poljan ni bila vredna

— 599  —

onih naporov, bolečin in muk, katere, malo je manj¬
kalo, da niso ugonobile Vinicijevo življenje. Toda Vi¬
nici j, ki je sedaj ljubil njeno dušo, jo je ljubil še
dokaj bolj, in ko je sedaj bdel nad njo, ko je spala,
zdelo se mu je, kakor bi bdel nad svetim truplom.

XXVI.

Novica o čudoviti rešitvi Ligije se je urno raz¬
nesla med kristijani, ki so bili doslej še ušli mukam.
Tudi oni so jeli prihajati, da bi videli njo, nad katero
se je očitno pokazala Kristusova milost. Najpoprej je
prišel mladi Nazarij z Mirijamo, pri katerih se je
doslej skrival apostol Peter, in za njima so prihajali
tudi drugi. Vsi so skupno z Vinicijem, Ligijo in Pe-
tronijevimi krščenimi sužnji radi poslušali Ursovo pri¬
povedovanje o glasu, ki se je ozval v njegovi duši
ter mu naročil, naj se bori z divjo zverino, in vsi so
odhajali potolaženi in polni nadeje, da Kristus ne do¬
pusti, da bi bili njegovi spoznavalci naravnost poman-
drani raz obličje zemlje, dokler še ne napoči poslednja
sodba. In ta nadeja je jačila njihova srca, kajti pre¬
ganjanja še zmerom ni bilo konec. Kdor je bil v jav¬
nosti proglašen za kristijana, tega so mestni vigili
takoj vjeli in odgnali v zapor. Žrtev je seveda bilo
že mnogo manj, ker je premnogo kristijanov bilo že
ujetih in mučenih, drugi pa so odšli iz Rima, da po¬
čakajo v oddaljenih pokrajinah, kedaj mine ta nevarnost,
ali pa so se skrbno skrivali, in se niso shajali k mo¬
litvi nikjer drugje nego kje v skrivališčih zunaj mesta.
Vsekako pa so jih še zmerom preganjali in dasi so
bile igre že končane, so jih prihranili za prihodnje,
ali pa so se jim prisojevale druge kazni. In dasi rimsko
ljudstvo ni več verjelo, da so bili kristijani krivi po¬
žara, bili so vendar poslednji razglašeni za sovražnike
človeškega rodu in rimske države ter je razglas, izdan
proti njim, ostal še nadalje v veljavi.

— 600  —

Apostol Peter se dolgo ni smel pokazati v Petro-
nijevi hiši, toda nekega večera je Nazarij napovedal
njegov prihod. Ligija, ki je že mogla sama hoditi, in
Vinicij sta mu šla naproti; objela sta njegove noge
in on ju je pozdravil tem ganljivejše, ker mu je ostalo
le zelo malo ovac od črede, nad katero je bil postavljen
po volji Kristusovi in nad katero je sedaj plakalo
njegovo veliko srce. In ko mu je Vinicij dejal: »Gospod,
Odrešenik mi jo je vrnil na tvojo prošnjo,« mu je
odvrnil: »Vrnil ti jo je radi tvoje vere in radi tega,
da ne umolknejo vsa usta, ki so poveličevala Nje¬
govo ime.«

In gotovo si je mislil na tisoče onih otrok, raz¬
trganih od divjih zverin, razpetih na križ, s katerimi
so bila prenapolnjena pozorišča ter na one ognjene
stebre v vrtovih ,Bestije‘; kajti izrekel je to z veliko
žalostjo.

Vinicij in Ligija sta tudi zapazila, da so se mu
lasje pobelili popolnoma, da se mu je vse telo sklonilo
in da se mu je raz lica zrcalila bolečina in žalost,
kakor bi bil on sam prenašal vse te bolesti in muke,
katere je besni in znoreli Nero prizadejal kristijanom.
Daši sta oba spoznala, da je sam Kristus pretrpel
muke in smrt in se jih torej nihče ne more izogniti,
pa se je vendar obema trgalo srce, ko sta videla apo¬
stola pod takim bremenom. In radi tega ga je Vinicij,
ki je čez nekoliko dnij hotel odpeljati Ligijo v Neapelj,
kjer bi se imeli sniti s Pomponijo, in se na to napotiti
dalje v Siciljo, jel apostola Petra prositi, naj ž njima
vred zapusti Rim.

Toda apostol mu položi roko na glavo ter reče:

»čujem v svoji duši besede Gospodove, katere
mi je govoril nad liberijskim jezerom: ,Ko si bil
mlajši, rešaval si se in šel, kamor si hotel ; sedaj pa,
ko si se postaral, pa samo stegneš svoje roke in nekdo
drug te opaše ter odpelje, kamor se ti ne bo ljubilo
iti.‘ Treba je torej, da grem za svojo čredo.«

— 601  —

In ker so vsi molčali, ne razumevši tega, kar jim
je dejal, je dodal:

»Moj trud se bliža koncu, toda gostoljubje in po¬
čitek najdem še le v hiši Gospodovi.«

Na to se je obrnil k njima, govoreč:

»Spominjajta se me, ker sem vaju ljubil kakor
oče ljubi svoje otroke ; a karkoli bosta delala v svojem
življenju, storita vse v hvalo Gospodovo.«

Tako govoreč je povzdignil nad njima svoje stare,
tresoče se roke ter ju blagoslovil, ona dva pa sta se
stiskala k njemu, sluteča, da je to nemara poslednji
blagoslov, ki ga sprejmeta iz njegovih rok.

Bilo jima je pa vendar usojeno, da ga vidita še
jedenkrat. Cez nekoliko dnij je prinesel Petronij grozne
novice iz Palatina. Tam se je namreč izvedelo, da
jeden izmed cesarjevih oproščencev je kristijan, pri
katerem so baje našli pisma apostolov Petra in Pavla
iz Tarse, kakor tudi pisma Jakoba, Jude in Ivana.
To, da Peter biva v Rimu, je bilo Tigelinu že poprej
znano, mislil pa si je, da je poginil s tisočerimi dru¬
gimi spoznovalci vred. Sedaj je bilo dokazano, da sta
poglavitna dva načelnika nove vere še zmerom živa,
da se nahajata v mestu, ter so sklenili, najti in za¬
preti ju na vsak način, ker so se vsi nadejali, da še
le po njuni smrti bodo izrovane poslednje korenine te
sovražene vere.

Petronij je bil slišal od Vestinija, da je sam cesar
izdal povelje, da se morata Peter in Pavel iz Tarse
nahajati čez tri dni v mamertinski ječi in da so bili
odposlani celi oddelki pretorijancev za Tibero, naj
ondi preiščejo vse hiše.

Vinicij je takoj sklenil, da pojde apostola opo¬
zorit na to nevarnost. In za to sta zvečer on in Uršo,
ogrnjena z galijskimi plašči, ki so jima zakrivali lice,
odšla v Mirijamino hišo, v kateri je prebival apostol
Peter in katera je stala povsem na koncu tiberijskega
oddelka mesta na vznožju Janikulskega griča. Potoma

— 602  —

sta videla hiše, obkoljene z vojaki, katere so sprem¬
ljali neki nepoznani ljudje. Tu in tam so centurijoni
povpraševali zvezane jetnike po Petru Simonu in po
Pavlu iz Tarse.

Uršo in Vinicij, prehitevši vojake, sta dospela
srečno v Mirijamino stanovanje, v katerem sta našla
Petra, obkoljenega od peščice vernih. Timotej, pomočnik
Pavla iz Tarse, in Lin sta bila tudi pri apostolu.

Na novico o bližnji nevarnosti je odpeljal Nazarij
vse po skrivnem hodniku k vratom na’ vrtu in potem
k zapuščenemu kamnolomu, oddaljenemu za nekoliko
sto korakov od janikulskih vrat.

Uršo je moral Lina nesti, ker se mu še niso spo¬
prijele skupaj kosti, ki so mu jih polomili na natezal¬
nici. Ko so dospeli pod zemljo ter bili iz nevarnosti,
jeli so se posvetovati pri svetlobi male svetilnice, katero
je bil Nazarij prižgal, kako bi ohranili življenje dra¬
gemu apostolu.

»Gospod,« reče mu Vinicij, »naj te jutri pred
svitom Nazarij spremi iz mesta proti albanskim goram.
Tam se zopet snidemo in te vzamemo s seboj v Ancijo,
kjer že čaka ladija, ki nas odpelje v Neapelj in v
Sicilijo. Srečen bo oni dan in ura, kadar stopiš v
mojo hišo ter blagosloviš moje ognjišče.

Drugi so ga radostno poslušali ter prigovarjali
apostolu, rekoč :

»Reši se, pastir naš, kajti v Rimu ne moreš ostati.
Ohrani živo resnico, da ne zibne s teboj in z nami
vred. Usliši nas, ki te prosimo kakor očeta.«

»Učini to v imenu Kristusovem !« so klicali drugb
držeči se njegove obleke. A on je dejal:

»Moji otroci! Kdo ve, kedaj mu je Gospod določil
konec življenja?«

Ni pa rekel, da noče oditi iz Rima, in omahoval
je, kajti že davno se je vgnezdila v njegovo dušo ne¬
gotovost in strah. Toda njegova čreda je bila razpr¬
šena, njegovo delo ugonobljeno in cerkev, ki se J®
pred požarom Rima ojačila kakor mogočno drevo, je

- 603

moč ,Bestije‘ spremenila v prah. Ni ostalo ničesar
razim solz, spominov, muk in smrti. Setev je jela že
donašati obilen sad, toda satan jo je pomandral v tla.
Krdela angeljev niso prišla na pomoč mučenikom in
Nero je še neprestano vladal nad vsem svetom, straš-
nejš in močnejši nego kedaj poprej, gospodar vseh
morja in vseh pokrajin. Večkrat je že ribič božji
osamljen stezal roke k nebu ter povpraševal: »Gospod,
kaj naj učinim ? Kako naj tukaj obstanem in kako se
jaz, onemogel starec, borim s to neizmerno močjo,
kateri si dovolil vladati in zmagovati na svetu ?«

Tako je klical iz globin svoje neizmerne bolečine,
ponavljaje v duši: »Ni že več onih ovac, katere si mi
naročil pasti, ni že več Tvoje cerkve ; žalost in tar¬
nanje se čuje v Tvojem mestu, torej kaj mi zapove¬
duješ sedaj ? Ah naj ostanem tukaj, ali naj odpeljem
poslednje ostanke svoje črede, da nekje za morjem
skriti proslavljamo Tvoje ime?«

In omahoval je. Verjel je, da živa resnica ne
pogine in da mora zmagati; toda časih si je vendarle
mislil, da še ni napočil njen čas, kateri dospe še le
takrat, kadar Gospod dospe na zemljo na dan sodbe
v polni slavi in moči, še stokrat večji od moči Ne¬
ronove.

Pogostokrat se mu je zdelo, ako sam zapusti Rim
in njegovi verniki pojdejo za njim, da jih odpelje
tjekaj daleč v galilejske gaje, nad tiho globel tiberij-
skega jezera, k pastirjem, mirnim kakor golobice ali
ovce, katere se tam pasejo. In čimdalje večje koprnenje
Po jezeru in po Galileji je prevzemalo ribičevo srce,
čimdalje pogosteje so se starčkove oči zalile s solzami.

Toda ko se je za trenotek bil že odločil, ga je
prevzel nakrat strah in nemir. Kako bi mogel zapustiti
to mesto, katero je posrkalo va-se toliko mučeniške
krvi, kjer je toliko umirajočih ust dajalo spričevanje
resnici. Mar se naj samo on jedini izogne temu ? In
kaj hoče odgovoriti Gospodu, ko začuje besede : »Glej,
°ni so umrli za svojo vero, ti pa si pobegnil?«

— 604  —

Dneve in noči je prebil v skrbeh in mukah. Oni,
katere so raztrgali levi, kateri so bili pribiti na križ,
kateri so bili sežgani na cesarjevih vrtih, so po kratkih
svojih mukah zaspali v Gospodu, toda on ni mogel
spati ter je čutil muko še večjo od drugih, kakoršne
so si izmišljali rabelji za svoje žrtve. Jutranji svit je
že pogostoma pobelil strehe hiš, ko je on še klical iz
globočine svojega užaljenega srca :

»Gospod, čemu si mi zapovedal, priti semkaj in
v tem gnezdu ,Bestije‘ postaviti Tvoj sedež?«

Polnih štiri in trideset let po smrti svojega Go¬
spoda ni poznal počitka. S palico v roki je obšel svet
ter oglašal .dobro novico*. Njegove moči so se izčrpale
od potovanja in truda, in konečno, ko je v tem mestu,
ki je bilo poglavitno mesto sveta, utrdil učiteljevo delo,
požgal ga je bil ogenj zlobe, ter je razvidel, da mora
vse pričeti iznova. A kakšna borba ! Na jedni strani
cesar, senat, ljudstvo, legije, objemajoče nalik želez¬
nemu obroču svet, neštevilne pokrajine, moč, kakoršne
še človeško oko ni videlo. Na drugi strani pa on, od
starosti in dela sključen, čegar tresoče se roke so bile
komaj zmožne držati potno palico.

Za to je časih govoril sam sebi, da se on ne
more kosati s cesarjem Romae in da to delo more do¬
vršiti samo Kristus.

Vse te misli so letele sedaj po njegovi utrujeni
glavi, ko je poslušal prošnje poslednje peščice svojih
zvestih, in oni so ga obkoljevali čimdalje bolj ter ga
prosili z ganljivimi glasovi:

»Reši se, Rabbi, ter odpelji nas izpod moči Bestije.«

Naposled pripogne tudi Lin pred njim svojo iz¬
mučeno glavo.

»Gospod,« spregovori, »tebi je Odrešenik zapo¬
vedal, pasti svoje ovce, katerih pa ni več, ali pa ju’
jutri ne bo več; pojdi torej tje, kjer jih zopet lahk?
najdeš. Beseda božja še živi v Jeruzalemu, v Antijolhji-
v Efezu ter v drugih mestih. Kaj pridobiš, ako še dalje

605  -

ostaneš v Rimu? Ako propadeš, s tem le še povečaš zma¬
goslavje Bestije. Janezu ni gospod določil meje živ¬
ljenja. Pavel je rimski državljan in brez sodbe ga ka¬
znovati ne morejo, toda ako se nad teboj, učitelj,
razširi peklenska moč, pa bodo oni, katerim že sedaj
upada srce, povpraševali: ,Kdo je večji od Nerona ?‘
Ti si skala, na kateri je sezidana cerkev božja. Dovoli
nam umreti, toda ne dopusti, da bi antikrist slavil
zmago nad namestnikom božjim, ter ne vračaj se sem,
dokler Bog ne spokori onega, ki je prelil nedolžno kri.«

»Poglej na naše solze!« zastokajo navzoči.

Solze strkljajo Petru po licu. čez nekaj časa se
zravna po koncu, dvigne roko nad te ljudi, ki so kle¬
čali pred njim, ter reče :

»Hvaljeno bodi Gospodovo ime; naj se zgodi
Njegova volja! ..«

XXVII.

Ob svitu naslednjega dne sta korakali dve temni
postavi po apijski cesti proti ravninam Kampanije.

Jeden je bil Nazarij, drugi pa apostol Peter, kateri
je zapuščal Rim in svoje ondi izmučene sovernike.

Nebo na vshodu se je pobarvalo z zelenkasto
karvo, katera se je čimdalje bolj spreminjala v žolto.
Drevje s srebrnim listjem, bele iz mramora pozidane
?ile ter orjaški oboki vodovodov so že štrleli iz sence,
čimdalje bolj se je jasnila barva na nebu, spreminja¬
joča se v zlato. Na to je zarudela vsa vshodna stran
ter osvetlila albanske gore, ki so se pojavile čudovite,
belkaste, kakor bi bile sestavljene iz samih solnčnih
žarkov.

Svetloba se je odbijala ob roso, ki je trepetala
“la listju dreves. Megla je postajala čimdalje bolj redka,
odpirajoča čimdalje širji razgled po ravnini, po hišah,
Pokopališčih, po trgih in skupinah dreves, med kate-
p imi je bilo videti stebričje raznih templov.

— 606  —

Pot je bila prazna. Vaščanje, kateri so vozili
sočivje na prodaj, še niso bili zapregli svojih živalij
v vozove. Po kamenitem tlaku, s katerim je bila cesta
od gora potlakana, se je glasil odmev obuvala, katero
so imeli potniki na nogah.

Med tem je solnce pokukalo izza gora, toda ob
enem je čuden prizor iznenadil apostolove oči. Zdelo
se mu je, da se oni zlati krog, namesto da bi se na
nebu dvigal čimdalje višje in višje, spušča dol na
zemljo in da se vrti dalje po cesti.

Peter obstane ter reče :

»Ali vidiš ono luč, ki se nama bliža?«

»Ne vidim ničesar,« odvrne Nazarij.

Toda Peter reče čez nekaj časa, zaslonivši si z
roko oči:

»Neka postava se nama bliža v sclnčni svetlobi.«

Toda na njuna ušesa ni dohajal nikak odmev
kakih korakov. Naokrog je vladala polna tišina. Na¬
zarij je videl samo, kako v daljavi drgeta drevje,
kakor bi ga nekdo stresal in kako se svetloba razliva
čimdalje bolj po ravani.

In začuden je jel gledati apostola.

»Rabbi! kaj ti je?« zakliče vznemirjen.

Toda Petru pade palica iz rok, med tem ko so
mu oči zrle nepremično pred se, usta je imel odprta
in na licu se mu je zrkalilo iznenadenje, radost in
navdušenost!

Nakrat pa se zgrudi na kolena in stegnivši roke
pred se, zakliče: »Kristus! Kristus!«

In padel je z glavo na tla, kakor bi nekomu p°'
ljuboval noge.

Dlje časa je trajalo molčanje, na kar se oglase v
tišini z jokom izgovorjene starčkove besede :

»Quo vadiš, Domine?..«

Nazarij ni slišal odgovora, toda do Petrovih ušes
dospe glas tužen in sladek, ki je dejal:

»Ker ti zapuščaš moje ljudstvo, pa grem jaz v
Rim, da me ondi drugič križajo.«

607  —

Apostol je ležal na tleh z licem v prahu, ne da
bi se ganil ali spregovoril besedice. Nazariju se je že
zdelo, da je omedlel ali umrl, toda on je konečno
vemdarle vstal, dvignil s tresočimi rokami svojo palico
in ne spregovorivši besedice, obrnil se proti mestu.

In deček, to videč, ponovi kakor odmev :

»Quo vadiš, Domine?«

»V Rim,« odvrne potihoma apostol.

In vrnil se je.

*

* *

Pavel, Janez, Lin in vsi zvesti prijatelji so ga
sprejeli s toliko večjo osuplostjo in strahom, ker so že
ob svitu, takoj po njegovem odhodu, pretorijanci bili
obkolili Mirijaminino hišo in iskali v njej apostola.
Toda on jim je na vsa vprašanja odgovarjal radostno
in mirno:

»Videl sem Gospoda!«

In še istega večera je šel na ostrijansko pokopa¬
lišče, da bi učil in krstil one, kateri se hočejo omiti z
vodo življenja.

In odslej je zahajal tjekaj vsak dan in vsak
dan so prihajale za njim večje množice. Zdelo se je,
da se iz vsake mučeniške solze rode novi spoznavalci
in da vsak stok na pozorišču odmeva v tisočerih prsih.
Cesar je plaval v krvi. Rim in ves paganski svet je
norel. Toda vsi oni, ki so bili že siti zločinov in zno¬
relosti, vsi ti, po katerih so drugi teptali z nogami,
katerih življenje je bilo zgolj trpljenje in zatiranje,
vsi, ki so-bili otožni, vsi nesrečniki so prihajali po¬
slušat čudovito povest o Bogu, kateri se je iz ljubezni
do ljudij dal križati, da je odkupil njihove grehe.

In ko so našli Boga, katerega so mogli ljubiti,
so ob enem našli tudi to, česar doslej takratni svet
nikomur ni mogel dati: ljubezen in srečo.

In Peter je spoznal, da niti cesar, niti vse njegove
legije ne premagajo žive resnice, da je ne poteptajo

— 608  —

z nogami, ne vtope v solzah niti v krvi in da uprav
sedaj se pričenja njena zmaga. Spoznal je tudi, čemu
ga je Gospod vrnil na poti: evo, mesto napuha, zlo¬
činov, razbrzdanosti in moči je postalo Njegovo mesto
in Njegova prestolnica, od koder se je po vsem svetu
razširjala oblast nad telesi in nad dušami.

XXVIII.

Naposled je dotekel čas za oba apostola. Toda v
dopolnitev božje službe bilo jo še dano svetemu ribiču,
naj vlovi še dve duši v ječi. Vojaka Rocesso in Martijan,
ki sta ga čuvala v mamertinski ječi, sta prijela sv.
krst. Na to je napočil čas muk. Nero takrat ni bil v Rimu.
Obsodbo nad njim sta izrekla Helij in Politet, dva
oproščenca, katerima je cesar zaupal za čas svoje od¬
sotnosti vlado nad Rimom.

Starega apostola so po izdanem predpisu bičali
in ga drugega dne odpeljali za mestno obzidje k va¬
tikanskemu griču, kjer bi imel prebiti prisojeno kazen:
smrt na križu. Vojaki so se čudili, da se je bilo toliko
ljudij zbralo pred ječo, ker po njihovem mnenju smrt
preprostega človeka in vrhu tega še tujca ni zaslužila
toliko pozornosti. Oni niso vedeli, da v tej množici ni
bilo radovednežev, marveč da so zgolj spoznavalci, ki
žele spremljati na prostor smrti velikega apostola. Po¬
poldne se odpro vrata ječe in Peter se prikaže sredi
številnega oddelka pretorijancev. Solnce se je že na¬
gibalo proti Ostiji, dan je bil tih in prijeten. Petru
radi starosti ni bilo naloženo, naj nese svoj križ ; mu¬
čitelji so bili namreč prepričani, da ga ne bi mogel
niti dvigniti. — Šel je počasi in njegovi spoznavalci
so ga mogli dobro videti.

V trenutku, ko se je med železnimi čeladami vo¬
jakov pojavila njegova bela glava, se je ozval med
tolpo jok. S starčevega lica se je bral tak mir in
tako mu je žarelo od veselja, da so spoznali vsi, da

— 609  —

ta žrtev ne gre na morišče, marveč da koraka kot
zmagovalec v svojem triumfu.

In tako je tudi bilo. Ribič, navadno pokoren in
sklonjen, je šel sedaj raven ter je bil po rasti višji
od vojakov, poln poguma. Nikdar še ni bila njegova
postava tako veličastna. Lahko si je bilo misliti, da
tu koraka nekak vladar, obkoljen od svojega ljudstva
in vojakov. Od vseh stranij so se čuli glasovi: »Evo,
Peter gre h Gospodu!« Vsi, kakor bi bili pozabili, da
ga čaka muka in smrt, vsi so korakali redno in mirno,
čuteči, da od smrti na Golgati se še ni zgodilo ničesar
tako velikega, in kakor je On odrešil ondi ves svet,
tako ima tudi ta spoznavalec odkupiti to mesto.

Potoma so obstajali ljudje, zroči začudeno na
tega starca; njegovi spremljevalci pa so jim polagali
roke na rame ter dejali z mirnim glasom: »Glejte,
kako umira pravičnik, ki je poznal Kristusa ter oglašal
ljubezen na svetu!« In oni so obstali zamišljeni ter
končno odhajaje govorili: »Resnica, ta ni mogel biti
krivičnik!«

Po cesti je umolknil krič in poulični hrup. Sprevod
je korakal mimo novo pozidanih hiš, med stebričjem
nekdanjih templov, nad katerimi se je razprostiralo
vedro in modro nebo. Šli so povsem tiho ; samo časih
je zažvenkljalo orožje vojakov, ali pa se je začul
šepet molitve. Peter jih je poslušal in lice se mu je
jasnilo od čimdalje večje radosti, kajti njegov pogled
je komaj mogel objeti tisoče in tisoče svojih nasled¬
nikov. čutil je, da je dovršil svoje delo, in vedel je
že, da ona resnica, katero je oglašal vse življenje, zalije
vse kakor povodenj in da je ničesar ne more pridržati.
In tako premišljevaje je dvignil oči kvišku ter dejal:
»Gospod, zapovedal si, naj pridobim to mesto, ki vlada
nad svetom, in — dobil sem ga. Zapovedal si, usta¬
noviti v njem Tvojo prestolnico, in evo, ustanovil sem
jo. Tvoje je sedaj to mesto, Gospod, in jaz grem k
Tebi, ker sem se že utrudil od dela.«

39

— 610  —

Stopaje mimo templov, je dejal: »Tudi vi boste
nekoč svetišča Kristusova !« Gledaje množico ljudij, ki
je korakala pred njegovimi očmi, je dejal: »Vaši otroci
bodo služili Kristusu !« In šel je z občutkom, da je
dobil bitko, zavedaje se svojih zaslug, zavedaje svoje
moči, miren in velik.

Vojaki so ga vodili čez triumfalni most, potrjevaje
s tem nehote njegovo zmago, ter krenili dalje k Nau-
mahiji in proti cirku. Verniki na oni strani Tibere so
se pridružili k sprevodu, in spremstvo je toliko narastlo,
da si je centurij, ki je poveljeval pretorijancem, ko-
nečno mislil, da spremlja nekakega velikega duhovna,
katerega obkoljujejo njegovi verniki, ter ga je jelo
skrbeti radi premalega števila svojih vojakov. Toda
noben uporen ali zloben vsklik se ni začul iz množice.
Lica vseh so imela nekak slavnostni izraz, bila so
mirna in polna nekega pričakovanja ; nekateri spo¬
zna valci, spomnivši se, da se je pri smrti Gospodovi
zemlja odprla od groze, da so mrtvi vstajali iz grobov,
so si mislili, da tudi sedaj zagledajo nekaka znamenja,
radi katerih svet ne pozabi na veke smrti velikega
apostola. Drugi so celo govorili: »Nemara si izbere
Gospod čas smrti Petrove za to, da stopi z nsbes,
kakor je bil obljubil, ter izvrši sodbo nad svetom.«
In misleči na to, so se priporočali usmiljenju Odreše-
nikovemu.

Toda vse naokrog je bilo mirno. Zdelo se je,
kakor da se griči grejejo in počivajo na solncu. Sprevod
naposled ostane med cirkom in vatikanskim gričem.
Vojaki so jeli kopati jamo, drugi so položili na tla
križ, kladiva in žeblje, čakajoči, da bo vse gotovo;
množica pa, še zmerom tiha in mirna, je pokleknila
naokrog.

Apostol, kateremu so glavo ožarili solnčni žarki,
se obrne poslednjikrat proti mestu. V daljavi, nekoliko
niže, je bila videti osvitljena Tibera, na drugi strani
Martovo polje, nekoliko više Augustov mauzolej, niže
pa orjaške ,terme', katere je bil Nero že poprej začel

— 611

staviti nego Pompejevo gledališče, in za njima so se
semtertje videle, semtertje pa bile zopet skrite stavbe
Septa Julija, množica vrat in templov, in ondi v da¬
ljavi griči, posuti s hišami : ogromno človeško mrav¬
ljišče, čegar konec je zibnil v modri megli; gnezdo zlo¬
činov, pa tudi moči, — znorelosti, pa tudi krasote, ki
je postalo glavno mesto sveta, njegov mučitelj, toda
ob enem tudi njegov postavodajalec, vsemogočno, ne¬
premagljivo in večno.

Peter, obkoljen od vojakov, je zrl na vse tako,
kakor bi nekak kralj in vladar ogledoval svojo ded-
ščino. In rekel je: »Odkupljeno si in moje.« Toda
nihče, ne le med vojaki, kopajočimi jamo za križ, niti
med spoznavalci ni slutil, da med njimi zares stoji
pravi vladar tega mesta, da preidejo cesarji, da privro
valovi barbarjev, da nimejo stoletja, ta starec pa bode
tukaj vladal neprestano.

Solnce se je že nagibalo čimdalje bolj k Ostiji
ter postalo veliko, rdeče. Vsa zapadna stran se je zalila
z rudasto zarjo. Vojaki so pristopili k Petru, da bi ga
slekli

Toda on, zatopljen doslej v molitev, se nakrat
zravna po koncu ter dvigne visoko svojo desnico.
Vojaki, iznenadeni s tem, ostanejo na svojem mestu,
misleči si, da hoče govoriti, vsled česar nastane naj¬
večja tišina.

Peter pa, stoječ na vzvišenem mestu, napravi s
stegneno desnico nad ljudmi znamenje križa, dajoč
blagoslov ob uri svoje smrti:

»Urbi et orbi (mestu in svetu)!«

Uprav istega večera je drugi oddelek vojakov
peljal Pavla iz Tarse proti mestu, imenovanemu Aquae
Salviae. Tudi za njim je šla množica vernikov, katere
je on spreobrnil na pravo vero. On je tudi spoznal
svoje bližnje znance ter se vsaki hip vstavljal in raz-
govarjal ž njimi, ker so njegovi stražniki kot rim¬
skemu državljanu dopuščali več svobode. Za tergemin-

39 *

— 612  —

sidrni vratmi je srečal Plaucilo, hčerko prefekta Flavija
Sabina, in vide njeno mlado lice, zalito s solzami, je
dejal: »Plaucila, hči večnega Odkupljenja, odidi v miru.
Posodi mi samo robec, s katerim mi zavežejo oči v
trenutku, kadar pojdem h Gospodu.« In vzemši robec
odide dalje z licem tako radostnim, kakor delavec, ki
je ves dan pridno delal ter se zvečer vračal domov.
Njegove misli, podobne Petrovim, so bile povsem tihe
in mirne kakor to večerno nebo. Oči so mu zamišljeno
zrle na ravnino, ki se je razprostirala pred njim, in
na albanske gore, obsevane od večerne zarje. Spo¬
minjal se je svojih potovanj, vsega truda in dela, vseh
onih bojev, v katerih je zmagal, vseh cerkva, katere
je po vseh krajih in za vsemi morji osnoval, ter si je
mislil, da si je dobro prislužil počitek.

Tudi on je dovršil svoje delo. Čutil je, da nje¬
gove setve več ne razpraši veter zlobe. Obhajalo ga je
prepričanje, da v boju, ki ga je napovedala njegova
resnica svetu, ona zmaga — in neizmerno razkošje
mu je prevzelo dušo.

Pot na morišče je bila dolga in večer se je že
bližal. Gore so zarudele in njih vznožja so se že po¬
vsem pogreznila v senco, čreda se je že vračala domov.
Semtertje so šle tolpe sužnjev z raznim orodjem na
ramenih. Pred hišami na cesti so se igrali otroci, zroči
radovedno na mimo gredoče vojake. V tem večernem
ozračju, v tem pozlačenem zraku ni bil samo mir in
pokoj, marveč neka čudovita harmonija, v kateri se
je zdelo, da se zemlja dviga proti nebu.

In Pavel jo je slišal in srce se mu je napolnilo
veselja pri pomisleku, da je on k tej godbi sveta pri-
dodal jeden glas, katerega doslej ni bilo in brez kate¬
rega bi bil ves svet kakor počen in kakor zveneč
cimbal. In spomnil se je, kako je učil ljudi ljubezni,
kako jim je dejal, ako bi tudi vse, kar imajo, razdali
ubogim, ako bi znali vse jezike, vse tajnosti in vso
vedo, da bi ne bili ničesar brez ljubezni, katera jo
milostljiva in strpljiva, katera ne dela hudega, ne za-

— 613  —

želi časti, marveč vse prenese, vse veruje, vse upa in
vse pretrpi...

Evo, življenje mu je minilo med tem, ko je on
razširjal ta nauk ljubezni in resnice med ljudstvi. In
sedaj je govoril sam sebi v duši: Kakšna moč se mu
more postaviti po robu in kdo ga premaga ? Kako
ga hoče ugonobiti cesar, naj si bi imel še dvakrat to¬
liko legij, dvakrat toliko mest in morja, pokrajin in
narodov ?

In šel je po plačilo kakor zmagovalec.

Sprevod je zapustil konečno veliko cesto ter
krenil na vshod po ozki poti k. salvijskim vodam. Na
gričih se je še odbijalo rudasto solnce. Pri vrelcu
: vstavi centurij vojake, kajti določen čas je bil napočil.

In Pavel, ovesivši si preko ramen Plaucilin robec,
da si ž njim zaveže oči, se ozre poslednjikrat z očmi,
polnimi miru, k večernim žarkom, ter jame moliti. Da,
napočil je trenutek, toda on je videl pred seboj široko
pot iz samih zvezd, ki ga pelje v nebesa, ter si je v
duhu govoril one besede, katere je napisal nekoliko
poprej, čuteč, da je dovršil svojo službo in da se mu
bliža konec: »Vrlo sem se bojeval, svoj tek sem do¬
končal, vero ohranil, radi tega me čaka krona pravičnih.«

XXIX.

Rim pa je norel še dalje kakor poprej ter se ti
| je zdelo, da to mesto, ki si je bilo podvrglo ves svet,
vsled pomanjkanja pravih poveljnikov začne razpadati
samo od sebe. Še poprej nego je odbila za apostola
zadnja ura, se je razkrila zarota Pizonova, in za njo
je padlo v Rimu toliko najvišjih glav, da so celo oni,
ki so v Neronu videli boga, smatrali tega boga bogom
smrti. Žalost je padla na mesto in strah je zavladal
po hišah in v srcih, toda vrata hiš so bila vsekako-le
ovenčana s cvetjem in bršljanom, ker ni bilo dovoljeno
pokazati žalost za preminulimi. Ljudje, ko so se rano
sprebudili, so se povpraševali, če mar še tega dne no

— 614  —

pride vrsta na njih. Število spremljevalcev, ki so se
rinili za cesarjem, je postalo vsakega dne večje.

Pizon je poplačal svojo zaroto z glavo in za njim
so šli Seneka in Lukan, Fenij Rufo in Plaueij, La-
teran in Flavij Scevin, Afranij Kvinecijan in razbrz¬
dani tovariš cesarjevih znorelostij Tulij Senecio, Prokul
in Ararik, Tugurin in Grato, Silan in Proksim, ter
Subrij Flavij, nekdaj s vso dušo udan Neronu, in
Sulpicij Asper. Nekatere je ugonobila njih lastna ne-
čimurnost, druge bojazen, zopet druge bogastvo, a
poslednje maščevanje. Cesar, prestrašen vsled velikega
števila zarotnikov, je posadil obzidje z vojaki ter držal
mesto v nekakem obsednem stanju, pošiljajoč vsaki
dan svoje centurijone z obsodbami smrti v sumljive
hiše. Obsojenci so se še opravičevali v pismih, ki so
bila polna prilizovanja, zahvaljevali cesarja za ob¬
sodbo k smrti, zapisujoči mu del svojega premoženja,
samo da ostanek prihranijo otrokom. Konečno se je
celo zdelo, da Nero nalašč prenapolnuje mero, da se
prepriča, kako globoko so že padli ti ljudje in kako
dolgo bodo še prenašali njegovo krvavo okrutnost.

Za zarotniki izgube svoje glave njihovi sorodniki,
prijatelji in znanci. Prebivalci krasnih, po požaru po¬
stavljenih hiš, stopivši na ulico, so bili gotovi, da
zagledajo cele vrste pogrebcev. Pompej, Kornelij, Mar-
cialij, Flavij Nepos in Stacij Domicij so poginili radi
tega, ker so padli pri cesarju v nemilost. Novij Prisko
je padel kot prijatelj Senekov ; Rufi ju Krispu je bila
odvzeta pravica do ognja in vode radi tega, ker ja
bil nekoč soprog Popejin. Velikega Traseja je ugo¬
nobila čednost, mnogi so poginili radi svojega pleme¬
nitega stanu in celo Popeja je padla kot žrtev hipne
razdraženosti cesarjeve.

Tudi senat se je.plazil v prahu pred strahovitim
vladarjem, stavil njemu na čast templje, prinašal žrtve,
da bi bogovi čuvali njegov glas, venčal njegove kipe
ter določil mu duhovnike, kakor kakemu bogu. Sena¬
torji so drgetaje hodili na Palatin, da so proslavljali

— 615  —

njegovo pesem ,Periodonicesa‘ ter noreli ž njim v
orgijah golih teles, vina in cvetic.

A med tem je spodaj na njivi, napojeni s krvjo
in solzami, povsem tiho toda čimdalje bujnejše rastla
Petrova setev.

XXX.

Vinicij Petroniju :

»Mi vemo tudi tukaj, o carissime, kaj se godi v
Kirnu, in česar ne vemo, pa poizvemo iz Tvojih pisem.
Ako vržeš kamen v vodo, razširjajo se kolobarji čim¬
dalje širje na okrog in tak val strasti in zlobe je
dospel iz Palatina celo do nas. Na poti v Grško je
bil poslan semkaj od cesarja Karinas, ki je ropal
mesta in templje, da napolni prazno blagajnico. Za
ceno znoja in človeške krvi se zida v Rimu ,domus
aurea 1 . Mogoče, da svet še ni videl take hiše, ni pa
tudi še videl takih krivic. Ti vendar poznaš Karina !
Njemu je bil povsem podoben Kilon, dokler si ni s
svojo smrtjo odkupil življenja. Toda do mest, ki leže
v naši bližini, njegovi ljudje niso dospeli, nemara radi
tega, ker tukaj ni templov in zakladov. Vprašal si me,
ali smo varni ? Odgovorim ti samo to, da smo pozab¬
ljeni, in to ti naj zadoščuje za odgovor.

V tem hipu, ko ti to pišem, vidim izpod portika,
pod katerem sedim, naš mirni zaliv in na njem Urša
v čolniču, metajočega mrežo v jasno morje. Moja žena
prede rdečo volno poleg mene, a na vrtu, v senci
mandeljnovih dreves, prepevajo naši sužnji. O kak
mir je tu, carissime, in kako smo tu že pozabili na
nekdanje bolečine in nezgode! Toda to niso Parke —
kakor pišeš — katere nam predejo tako sladko nit
življenja, marveč nas blagoslavlja Kristus, naš ljub¬
ljeni Bog in Odrešenik.

Poznamo žalost in solze, kajti naša vera nam za¬
poveduje, naj se jokamo nad tujo nesrečo, toda tudi
v teh solzah tiči vam nepoznana tolažba, da enkrat,
kadar nam poteče čas našega življenja, najdemo naše

— 616  —

predrage, kateri so umrli, ali pa umrjejo za božji
nauk. Za nas Peter in Pavel nista umrla, marveč sta
se le rodila k večni slavi. Naše duše ju vidijo, in
dokler oči jokajo, se veseli srce v njihovem veselju.
A tako, predragi, uživamo mi tako srečo, da je ničesar,
niti sama smrt, ne more ugonobiti. S smrtjo se pri
vas konča vse, za nas pa je ona samo prehod še k
večjemu miru, še k večji ljubezni in še k večji radosti.

In tako nam minevajo dnevi in meseci ugodno za
naša srca. Naši služabniki in sužnji verujejo kakor mi
v Kristusa, in ker je On zapovedal ljubezen, pa se
ljubimo vsi. Večkrat, kadar zahaja solnce, ali kadar
že mesec bliska nad vodo, se razgovarjam z Ligijo o
nekdanjih časih, ki se nam dozdevajo kot nekak sen,
in kadar pomislim, kako je draga ta glava, katero
sedaj vsaki dan ujčkam na svojih prsih, bila že blizo
muk in smrti, pa hvalim iz dna duše svojega Gospoda,
kajti le on jedini jo je mogel iztrgati ter odpeljati jo
s pozorišča in mi jo vrniti za zmiraj. O, Petronij, ti
si videl že poprej, koliko tolažbe in vstrajnosti daje
ta nauk v nezgodi, koliko poguma in drznosti ob uri
smrti, torej pridi in vedi, koliko sreče daje v navadnih,
vsakdanjih dnevih življenja.

Ljudje — vedi — doslej niso poznali Boga, ka¬
terega bi mogli ljubiti, zato se niso ljubili med seboj,
in odtod je izvirala vsa njihova nesreča, kajti kakor
svetloba od solnca, tako izvira sreča iz ljubezni. Te
resnice jih niso naučili niti postavodajalci, niti modro-
slovci, ter je ni bilo niti v Grški, niti v Rimu — in
ako pravim, niti v Rimu, pa to pomenja — na, vsem
svetu. Hladen in trd je nauk stoikov, kateri ima pri¬
vržence med krepostnimi ljudmi, ki utrjuje srca kakor
meče, ki pa po njem postanejo še bolj mlačni, namesto
da bi bili bolji. Toda čemu vse to pravim tebi, ki si
se več učil ter več razumeš nego jaz ? Ti si vendar
poznal Pavla iz Tarse ter si se večkrat dolgo razgo-
varjal ž njim, torej veš najbolje, če mar niso v pri¬
meri z resnico, katero je on oznanjeval, vsi nauki

— 617  —

vaših modrijanov in govornikov zgolj puhle in prazne
besede brez pomena. Ali se še spominjaš vprašanja,
ki ti ga je zastavil: »A ko bi cesar bil kristijan, mar
bi vi ne živeli v manjši nevarnosti, mar bi ne pose¬
dovali z večjo gotovostjo tega, kar imate, mar bi ne
meli manj strahu ter bi dokaj mirnejše pričakovali
drugega jutra?«

Ti si mi dejal, da naša vera je sovražnica člo¬
veškega življenja, a jaz ti na to odgovarjam, da ko
bi od začetka svojega pisma ponavljal samo dve be-
besedi: »srečen sem !« da bi ti še ne mogel popolnoma
izraziti svoje sreče. Porečeš mi nemara na to, da moja
sreča je — Ligija! Da, predragi. Radi tega ker ljubim
njeno neumrljivo dušo, in ker se oba ljubiva v Kri¬
stusu, pa v taki ljubezni ni ločitve, ni izdajstva, ni
promen, ni starosti niti smrti. Kajti kadar mine mla¬
dost in lepota, kadar uvene naša telesa in kadar pride
smrt, pa še ostane najina ljubezen, ker ostaneta najini
duši. Poprej nego so se moje oči odprle za luč, bil
sem pripravljen sežgati za Ligijo celo lastno hišo;
sedaj pa ti pravim, da je nisem ljubil, ker me je še-le
Kristus naučil ljubiti. V Njem je izvir sreče in miru.
Tega ti ne pravim jaz, marveč istinitost sama. Pri¬
merjaj vaše razkošje, pomešano z bojaznijo, vašo ne¬
gotovo in nezanesljivo bodočnost, vaše orgije, podobne
pogrebom, s krščanskim življenjem, pa lahko najdeš
odgovor. Toda da boš zamogel lože primerjati, te
prosim, pridi na naše gore, duh teče po materini dušici,
v naše senčne oljkine gaje, na naše obrežje, pokrito
z bršljanom. Tu te pričakuje mir, kakoršnega še nisi
spoznal, in srca, ki te v resnici ljubijo. Ti imaš dobro
in plemenito dušo ter zaslužiš, da bi bil srečen. Tvoj
bistri razum spozna resnico, in kadar jo spoznaš, se
tudi va-njo zaljubiš, kajti marsikateri zamore biti ji
sovražnik, kakor Nero in Tigelin, toda nihče ne more
ostati glede nje malomaren. O moj Petronij, jaz in
Ligija se že tolaživa z nadejo, da te kmalu vidiva.
Bodi zdrav in srečen ter pridi!«

— 618  —

Petronij je prijel Vinicijevo pismo v mestu Kumae,
kamor je bil dospel z drugimi augustijanci, ki so šli
za cesarjem. Njegova dolgoletna borba s Tigelinom se
je nagibala h koncu. Petronij je že vedel, da mora v
njej pasti, ter je ob enem tudi vedel zakaj. Sorazmerno,
kakor je cesar vsakega dne padal neprestano niže v
ulogo komedijanta, bebca in voznika ter se udajal
čimdalje bolj bolni, gnusni in ob enem surovi razbrz¬
danosti, v tej meri mu je bil izobražen in duhoviti
,arbiter elegantiae* čimdalje nepriličnejši. Kadar je
Petronij molčal, je videl Nero v tem njegovem molku
neko roganje, in kadar ga je hvalil, čutil je v tem
neko tajno ironijo. Plemeniti patricij je dražil njegovo
nečimurnost ter ob enem vzbujal njegovo sovraštvo.
Po njegovem bogastvu in njegovih umetniških delih
sta jela grozno koprneti sam vladar in njegov vse¬
mogočni minister. Doslej so mu prizanesli samo vsled
obzira na Ahajo, v kateri jim je mogel koristiti njegov
fin ukus in njegovo poznanje grških odnošajev. Toda
nakrat je Tigelin začel zagotavljati cesarja, da Karinas
z ukusom in znanjem dokaj nadkriljuje Petronija in
da bi on dokaj bolje znal prirejati igre, sprejeme in
triumfe. Od tega časa je bil Petronij izgubljen. Vse-
kako pa mu niso poslali smrtne obsodbe v Rimu.
Cesar in Tigelin sta se spominjala, da navidezno bo¬
jazljivi estetik, ki je ,noč spreminjal v dan‘, in kate¬
rega so zanimale sajno gostije in umetnosti, dokler je
bil prokonzul v Bitiji, poznej pa konzul v prestolnici,
je najavljal občudovanja vredno delavnost in energijo.
Smatrali so ga sposobnega za -vse ter vedeli, da v
Rimu ne uživa samo prijaznosti prostakov, marveč
tudi pretorijancev. — Niti jeden izmed cesarjevih za¬
upnih mož ni mogel vedeti že naprej, kaj bi v takem
slučaju učinil, torej se jim je zdelo najpriličnejše, da
ga izvabijo iz mesta in ga ugonobe na deželi.

V ta namen je dobil poziv, naj ob enem z dru¬
gimi augustijanci pride v Kumae in on se je takoj
domislil njihovih spletk, šel pa je vendar-le tjekaj,

— 619  —

nemara radi tega, da se jim ne upre javno, ali nemara
tudi za to, da cesarju in augustijancem še poslednjikrat
pokaže veselo in neustrašljivo lice in da še zadnjikrat
pred svojo smrtjo premaga Tigelina.

A med tem ga je bil Tigelin že zatožil radi nje¬
govega prijateljstva s senatorjem Scevinom, ki je bil
duša Pizonove zarote. Petronijeve ljudi, ki so ostali v
Rimu, so zaprli, njegovo hišo pa so obkoljile preto-
rijanske straže. Toda on, poizvedevši to, ni pokazal
ni najmanjšega strahu, celo niti nemira, nego je dejal
smehljaje se augustijancem, sprejevši jih v svoji vili
blizo Kumae :

»Rudečebradec nima rad, če ga kdo naravnost
vpraša, torej boste videli, v kakšno zadrego ga spra¬
vim, ko ga vprašam, ali je on naročil zapreti mojo
,familijo‘ v Rimu.«

Na to jih je povabil na gostijo, katero jim je
priredil ,za daljše potovanje 1 , ter se uprav ukvarjal s
pripravami, ko ga je doseglo Vinicijevo pismo.

Petronij je prečital pismo, se nekoliko zamislil,
toda kmalu se mu je zvedrilo lice, da je še istega
večera odpisal Viniciju, kakor sledi:

»Veselim se vajine sreče in čudim se vajinima
srcema, carissime, ker si nisem mislil, da bi dva za¬
ljubljenca zamogla še na nekega tretjega in oddalje¬
nega misliti. A vidva, ne samo, da nista pozabila
na-me, marveč me še vabita v Sicilijo, da z vama jem
ondi vajin kruh in spoznam vašega Kristusa, kateri,
kakor mi pišeš, je vama pripravil toliko sreče.

Ako je temu tako, le spoštujta ga! Jaz si mislim,
predragi, da ti je Ligijo nekoliko povrnil tudi Uršo
in rimsko ljudstvo. Ako bi bil cesar drugi človek,
mislil bi si celo, da je odstopil od daljšega prognanstva
z ozirom na to, da je postal tvoj sorodnik po oni
unukinji, katero je dal Tiberij ob svojem času jednemu
od Vinicijev. Toda ker si ti misliš, da je to storil
Kristus, nočem se prepirati s teboj. Da, ne ščedite z
žrtvami! Tudi Prometej se je žrtvoval za ljudi — toda

— 620  —

eheu! Prometej je nemara samo izmišljotina pesnikov,
toda verodostojni ljudje so mi pripovedovali, da so
videli Kristusa z lastnimi očmi. Tudi jaz si z vama
vred mislim, da je On najvrlejši izmed bogov.

Spominjam se onega vprašanja Pavla iz Tarse
ter priznavam, da bi imel nemara čas, da bi mogel
iti k vam v Sicilijo, ako bi n. pr. Rudečebradec živel
po nauku Kristusovem. Ondi bi se v senci dreves in
poleg vrelcev razgovarjali o vseh bogovih in o vseh
verah, kakor so se nekdaj razgovarjali grški modrijani.
Danes ti moram le na kratko odgovoriti.

Hočem poznati samo dva modrijana: jeden se
imenuje Pirron, drugi pa Anakreont. Ostale ti morem
po ceni prodati s celo šolo grških in naših stoikov.
Resnica biva časih tako visoko, da je niti sami bogovi
ne morejo dogledati z gričev Olimpa. Tebi, carissime,
se zdi, da vaš Olimp je še višji in stoječ na njem,
kličeš mi : »Pojdi, pa boš videl take prizore, kakoršnih
še doslej nisi videl!« Mogoče. Toda jaz ti odgovarjam:
»Prijatelj, nimam nog!« Slutim, da mi potrdiš, ako do
konca prečitaš moje pismo.

Ne, srečen soprog kraljice-juternice ! Vajina vera
ni za-me. Mar naj ljubim Bitinčane, ki nosijo moje
nosilnice; Egipčane, ki kurijo v mojih kopeljih; Ru-
dečebradca in Tigelina ? Prisežem ti pri belih kolenih
Karitek, da tega ne premorem, ko bi tudi hotel. V
Rimu je najmanj sto tisoč ljudij, ki so bodisi grbasti,
imajo debele vratove, debela kolena, okrogle oči ali
prevelike glave. Mar hočeš, da naj tudi te ljubim ? In
ako vaš Bog hoče, da naj ljubim njih vse, zakaj jim
po svoji vsemogočnosti ni dal na primer takih lic,
kakoršne so ona Niobidov, katera si videl na Palatinu ?

Kdor ljubi lepoto, ne more radi tega samega lju¬
biti grdobo. Vse kaj drugega je: ne verjeti v naše
bogove, a vendar jih moremo ljubiti, kakor so jih
ljubili Fidija in Praksitel, Miron, Lizija in Skopaš.

Ko bi konečno tudi hotel iti tja, kamor me vabiš,
ne morem. In ako nočem, tedaj pa ti govorim še

— 621  —

vdrugič: ne morem. Ti verjameš, kakor tudi Pavel iz
Tarse, da boste enkrat na drugi strani Stiksa, na eli¬
zejskih poljanah, videli vašega Kristusa. Prav! Naj ti
takrat sam reče, ah bi sprejel tudi mene z mojimi
dragokamni, z mojo mirensko vazo, z mojimi knjigami
od Socijev ter z mojo Zlatolasko ? Ko na to pomislim,
se hočem kar nasmejati, dragi moj, ker mi je dejal že
Pavel iz Tarse, da se človek radi Kristusa mora odreči
rožnatih vencev, gostij in razkošja. Resnica, da mi je
obljubo val tudi drugo srečo, toda odgovoril sem mu,
da sem za ono srečo prestar, da se bodo z rožami
zmerom razveseljevale moje oči, in vonjava vijolic mi
ostane zmerom ljubša nego vonjava znojnega bliž¬
njega* iz Subure.

To so vzroki, radi katerih vaša sreča ni za-me.
A poleg tega je še jeden vzrok, kateri sem prihranil
za konec. Mene že kliče Tanatos. Za vas se pričenja
dnevni svit, za-me pa je solnce že zašlo in kmalu mi
tema zagrne glavo. Z drugimi besedami — umreti
moram, carissime.

Ni vredno, da se o tem mnogo govori. Moralo je
do tega priti. Ti, ki poznaš Rudečebradca, to lahko
razumeš. Tigelin me je premagal, ali bolje, ni me
zmagal, marveč je samo moji zmagi napočil konec.
Živel sem, kakor sem hotel, in umrem, kakor se mi
bode zljubilo.

Ne jemljita si tega k srcu. Noben bog mi ni ob¬
ljubil neumrljivosti, torej me ne pričakuje nobeno iz-
nenadenje. Motiš se, Vinicij, ako praviš, da samo vaš
bog uči mirno umirati. Ne. Naš svet je vedel že pred
vami, kadar se izpije poslednja čaša, da je oditi k
počitku ter zna še to učiniti mirno. Plato pravi, da
čednost je godba, in življenje modrijana da je har¬
monija. Ako je temu tako, pa umrem, kakor sem živel
— čednostno.

Hotel bi pozdraviti tvojo soprogo še enkrat z be¬
sedami, s katerimi sem jo nekdaj pozdravil v Aulovi

— 622  —

hiši: »Videl sem mnogo in premnogo sveta, toda tebi
enake ne poznam.«

Ako je torej duša nekaj več nego si domišljuje
Pirron, pa prileti moja duša k vam na poti za morje
ter se vsede na pragu vaše hiše v podobi metulja, ali
kakor Egipčani verjamejo — v pogobi skobca. Dru¬
gače ne morem priti.

A dotlej se vam naj Sicilija spremeni v hespe-
ridski vrt, naj vam poljske, gozdne in vodne boginje
nasujejo na pot cvetja in po.vseh kotih nad stebričjem
vaše hiše naj se zagnezdijo beli golobje!«

XXXI.

Petronij se ni motil. Dva dni pozneje mu je poslal
mladi Nerva, ki mu je bil zmerom prijateljski udan,
v Kumae svojega oproščenca s poročilom o vsem, kaj
se je godilo na cesarjevem dvoru.

Petronij eva smrt je bila že odločena. Drugega
dne proti večeru bi imel biti poslan k njemu centurij
s poveljem, naj ostane v Kumae in ondi pričakuje
daljših povelj. Drugi poslanec, odpravljen nekoliko
dnij pozneje, mu je imel prinesti obsodbo na smrt.

Petronij je sprejel oproščenčeve besede povsem
mirno ter dejal naposled :

»Donesi svojemu gospodarju jedno mojih vaz,
katero ti dajo pred odhodom. Reci mu v mojem imenu,
da ga zahvaljujem iž vse duše, ker na ta način mi bo
mogoče prehiteti svojo obsodbo.«

In nakrat se je jel smejati, kakor človek, kateremu
je šinila v glavo krasna misel, ter se veseli, da jo hoče
v kratkem izvršiti.

In še tega večera so se razškropili njegovi sužnji,
da povabijo vse v Kumae prebivajoče augustijance in
augustijanke na gostijo v zalo vilo ,arbitra elegantiae*.

On sam pa je ves popoludan pisal v svoji knjiž¬
nici, na to se je skopal in potem zapovedal svojim
sužnjicam, naj ga ogrnejo z najzalšo obleko, in na-

— 623

posled je zal in krasen, podoben bogovom, odšel v
triklinum, da s svojim veščim očesom pregleda vse
priprave, in potem pokukal tudi na vrt, kjer so dečki
in mlade Grkinje pletli vence iz najzalših cvetic za ta
večer.

Na njegovem licu ni bilo razbrati ni najmanjšega
nemira. Družina je poznala samo po tem, da bo ta
gostija nekaj nenavadnega, ker je zapovedal, da se
naj dajo nenavadne nagrade onim, s katerimi je bil
zadovoljen, kakor tudi zelo lahke kazni onim, ki ga
niso uzadovoljili s svojim delom ali so si že kedaj
poprej zaslužili kakšno kazen. Ukazal je, dati pevcem
in igralcem na citre naprej obilno plačilo, naposled
pa se je vsedel na vrtu pod bukev, skozi katere listje
so prodirali solnčni žarki, razprostirajoči se v svetlih
pasovih po zemlji, ter pozval k sebi Euniko.

Ona je prišla, oblečena v belo opravo, z mirtovo
vejico v laseh, zala kakor Karita. Posadil jo je poleg
sebe, se lahno dotaknil njenih senc ter jo jel ogledovati
s tako ljubeznijo, s kakoršno veščak ogleduje kak bo-
žanstveni kip, ki je ravnokar prišel izpod mojstrovega
dletva.

»Eunika !« reče ji, »ali veš, da že davno več nisi
sužnja?«

Ona ga pogleda s svojimi mirnimi, kakor nebo
modrimi očmi ter pokima z glavo.

»Sem, gospod, še zmerom,« odgovori.

»Ali nemara ne veš,« nadaljuje Petronij, »da ta
vila in ti sužnji, ki ondi spletajo vence, in vse, kar je
v njej, tudi polje in črede, vse je od današnjega dne
tvoje ?«

Na te besede Eunika odstopi nakrat^ od njega
ter od presenečenja pomežikuje z očmi. Gez nekaj
časa ji prebledi lice kakor platno — on pa se ji je
tiho smehljal ter naposled rekel samo jedno besedico :

»Da !«

Nekaj časa sta molčala in samo lahek vetrič je
zibal listje na drevesu.

— 624  —

Petronij si je zares mogel domišljevati, da ima
pred seboj kip, izklesan iz belega mramora.

»Eunika!« spregovori, »hočem imeti prijetno
smrt.«

A deklica, pogledavši ga s smehljajočimi očmi,
zašepeta:

»Poslušam te, gospodar.«

Na večer so gostje, ki so pogostoma bili pri Pe-
troniju na gostijah ter videli, da so v primeri ž njimi
cesarjeve gostije bile dolgočasne in barbarske, dohajali
kar v četah, toda nihče si ni domislil, da bi to imel
biti poslednji ,symposion‘.

Mnogim je bilo seveda znano, da so se nad du¬
hovitim arbitrom nagnali črni oblaki cesarjeve nemi¬
losti, toda to se je dogodilo že večkrat, a Petronij jih
je zmerom znal gib&no razpršiti bodisi z drzno besedo
ali enako drznim činom ; nihče pa ni dopuščal, da mu
res grozi kaka resna nevarnost. Njegovo veselo lice in
navaden malomaren nasmeh sta jih še potrjevala v tem
mnenju. Zala Eunika, kateri je dejal, da hoče imeti
prijetno smrt in za katero je vsaka njegova beseda
bila prijetno povelje, je imela vse božanstvene črte
popolnoma mirne in oči so se ji tako čudno svetile,
da si je vsakdo lahko mislil, da je zelo vesela.

Nad vratmi triklina so dečki, z zlatimi mrežicami
na svojih laseh, devali prišlecem vence cvetlic na glave,
opozarjajoči jih ob enem na običaj, naj prestopijo
prag z desno nogo. V dvorani se je širila prijetna
vonjava vijolic in luči so gorele v raznobarvnih alek¬
sandrijskih steklih. Poleg klopij so stale mlade grške
deklice, da z duhtečimi mazili namažejo noge gostom.
Ob stenah so stali atenski pevci in citraši ter priča¬
kovali znamenja svojega vodje.

Razprostrte mize so se odlikovale z razkošjem,
toda to razkošje ni bilo pretirano, ni nikogar oviralo,
in zdelo se je nekako povsem naravno. Radost in svo¬
boda se je razlivala skupno z vonjavo vijolic po dvo¬
rani. Gostje, vhajajoči v sobe, so čutili, da tu ne visi

— 625  —

nad njimi kakšna sila niti grožnja, kakor je to bilo
navadno pri cesarju, kjer je nezadostna pohvala nje¬
govih stihov ali njegovega petja mogla nakopati jim
smrt. In pri pogledu na vse te svetilnice, na vinske
vrče, ovenčane z bršljanom, ki so se hladili v snegu
in ledu, ter na različne jedi, širile so se prsi vsem
gostom. Kmalu se je razpredel razgovor, sličen bren¬
čanju roja čebel nad jablano, pokrito s cvetjem. Samo
časih ga je pretrgal val veselega smeha, časih šum
pohvale, časih nekoliko preglasen poljub, pritisnjen na
belo ramo. Gostje, pijoči vino, so odlivali iz čaš po
nekoliko kapljic v žrtvo neumrljivim bogovom, da si
izprosijo njihovo varstvo ter njih naklonjenost do go¬
spodarja. Niti to jih ni oviralo, da večina njih ni ve¬
rovala v bogove.

Tako je zahteval običaj in vraža. Petronij, ležeč
poleg Eunike, se je razgovarjal ž njimi o rimskih no¬
vicah, o najnovejših dogodkih, o ljubezni in ljubavnih
spletkah, o dirkah, o Spikulu, ki se je v poslednjem
času proslavil na pozorišču, o najnovejših knjigah, ki
so se pojavile pri Sočiju in Atraktu. Odlivaje vino so
dejali, da ga prolivajo samo na čast vladarici Cipra,
katera je starejša in večja nego vsi bogovi, jedina
neumrljiva, vstrajna in mogočna.

Njegov razgovor je bil podoben solnčnim žarkom,
ki vsaki čas osvetljujejo drugi predmet, ali poletnemu
vetriču, ki giblje cvetlice na vrtu. Naposled je na¬
mignil pevovodji, in na to znamenje so se tiho oglasile
citre, spremljane z mladeniškimi glasovi. Na to so za¬
plesale plesalke z otoka Kiosa, Eunikine rojakinje, in
za prozornimi zastori so se čudovito zvijala njih rož¬
nata telesa. Naposled je egiptovski vedež začel napo¬
vedovati gostom prihodnje reči. Ko je bilo teh zabav
že dovolj, dvigne se Petronij nekoliko s svojega sirij¬
skega vzglavja ter spregovori malomarno:

»Prijatelji, odpustite mi, da vas na tej gostiji
nečesa poprosim, in sicer za to, da vsakteri sprejme

40

- 626  -

od mene v dar kozarec, iz katerega je najpoprej pil
na čast bogovom in na mojo srečo.«

Petronijeve čaše so se lesketale od zlata in dra¬
gotin ter so bile zares mojstersko delo, in radi tega,
dasi je bilo razdavanje daril nekaj navadnega v Rimu,
je vendar veliko veselje prevzelo vse goste. Nekateri
so jeli zahvaljevati ga in glasno proslavljati; drugi so
govorili, da niti sam Jupiter ni nikdar počastil bogov
s takimi darovi, nekateri pa so se celo obotavljali,
sprejeti ponujene darove, ker je njih vrednost prese¬
gala vsako ceno.

Petronij pa dvigne kviško mirensko vazo, leske¬
tajočo se nalik mavrici, ki je bila zares neprecenljive
vrednosti, ter reče:

»Evo, to je kupa, iz katere sem izlil jaz na čast
boginje Cipre ! Naj se je od tega trenutka nobena
usta več ne dotaknejo ter na čast katere druge boginje
iz nje ne izlivajo vina.«

Po teh besedah vrže dragoceno posodo na pod,
posut z žefranom in lilijami, in ko se je razletela na
tisoč koscev, reče, zagledavši naokrog začudene po¬
glede :

»Moji dragi, ne čudite se, marveč bodite veseli.
Starost, onemoglost in žalost bodo vaši tovariši v po¬
slednjih letih življenja. Toda jaz vam dam dober vzgled
in dober svet. Glejte, ni treba čakati na nje, marveč
bolje je, oditi prostovoljno prej nego pridejo, kakor
tudi jaz odidem.«

»Kaj hočeš učiniti ?«  ga vpraša nemirno nekoliko
glasov.

»Veselil se bom, pil vino, poslušal godbo, ogledam
si te božanske podobe, ki me obkrožajo, a potem
umrem z ovenčano glavo. S Cezarjem sem se že raz¬
ločil, in— hočete poslušati, kaj sem mu napisal?«

Po teh besedah vzame izpod baržunastega vz¬
glavja list in začne čitati, kakor sledi:

»Vem, o Cezar, da nestrpno pričakuješ moj prihod
in da tvoje zvesto prijateljsko srce dan in noč hrepeni

627

po meni. Vem, da bi me obsul z darovi in mi poveril
pretorijansko prefekturo, a Tigelinu zaukazal, naj
ostane to, za kar so ga naredili bogovi, namreč gonjač
mul v onih tvojih deželah, katere si podedoval po Do-
micijevem zastrupljenju. Vendar te prosim, 1  oprosti,
kajti zaklinjam se ti pri Hadu in v njem pri senci
svoje matere, žene, brata in Seneke, da ne morem
priti k tebi. Življenje je velik blagodar, moj dragi,
in jaz sem od tega blagodara jemal najdražje bisere;
toda v življenju je marsikaj, česar ne morem prenašati
več nadalje. O, ne misli, da se mi je prignusilo to,
da si ubil mater, ženo in brata, da si zažgal Rim in
poslal v Ereb vse poštene ljudi v svojem cesarstvu.
Ne, moj praunuk Kronosov. Smrt je osoda človeškega
rodu in od tebe se nismo mogli nadejati drugačnih
činov. Ali da mi še nadalje žali ušesa tvoje petje, da
še nadalje gledam tvoje tanke domicijanske noge, kako
se zapletajo v pirejskem plesu, da poslušam tvojo igro,
tvoje deklamacije in tvoje pesmi, bedni pesmij-kovač
iz predmestja, to presega moje moči in to mi je tudi
vzbudilo željo po smrti. Rim si maši ušesa, ko po¬
sluša tebe, svet se ti posmehuje, a jaz se nočem in ne
morem še nadalje navduševati za-te. Daši je Cerberovo
tuljenje, ljubi moj, tvojemu petju podobno, mi bo manj
zoperno, ker mu nisem bil nikdar prijatelj, torej nimam
vzroka, da bi se sramoval njegovega glasu. Bodi
zdrav, toda ne poj ; ubijaj, toda ne piši stihov; teptaj
ljudi, toda ne pleši ; požigaj, toda ne igraj na citre,
— to ti želi in ta poslednji svet ti pošilja Arbiter
e 1 e g a n t i a e.«

Gostje so se prestrašili, ker so vedeli, da bi bilo
za Nerona manj okrutno, če bi izgubil svoje vladarstvo.
Razumeli so tudi, da mož, ki je napisal tako - pismo,
mora umreti ; a zraven tega jih je prevzel silen strah,
da so poslušali to pismo.

No, Petronij se zasmeje tako presrčno in veselo,
kakor da se gre za najnedolžnejšo šalo, potem premeri
z očmi vse prisotne in reče :

40 *

— 628  —

»Veselite se in odženite daleč proč od sebe vsako
bojazen. Saj ni treba, da se kdo pohvali, da je slišal
to pismo : jaz pa se pohvalim ž njim Karonu, ko me
bo prevažal.«

Natb namigne zdravniku Grku, in mu pomoli
svojo roko. Okretni Grk mu jo zaveže v trenotku z
zlato vrbico in odpre žile na sprednjem členu. Kri
brizgne na vzglavje in oblije Euniko, ki podpre Pe-
troniju glavo, in se na to skloni nad njim rekoč :

»Gospodar, kaj si mislil, da te zapustim? če bi
mi bogovi hoteli dati nesmrtnost, a Cesar gospodarstvo
nad svetom, bi šla vendar za teboj.«

Petronij se nasmehne, se malo privzdigne, do¬
takne s svojimi ustnicami njenih ust ter reče :

»Pojdi za menoj !«

Nato še doda:

»Ti si me v resnici ljubila, boginja moja!«

A ona pomoli zdravniku svojo rožasto roko, in
za hip se ji začne iztekati kri, mešajoča se z njegovo
krvjo.

Petronij in Eunika, naslonivši se drug na dru¬
gega, zala kakor dva bogova, sta poslušala, smehljala
se in bledela. Ko je bila pesem končana, je Petronij
zapovedal raznašati vino in jedi, potem se je razgo-
varjal z gosti, ki so sedeli blizo, o veselili in prijetnih
rečeh, o kakoršnih se je ilavadno govorilo na gostijah.

Konečno pokliče Grka, da mu za trenutek zaveže
žilo ; rekel je, da je truden in da bi se še rad udal
Hypnosu, predno ga Tanatos zaziblje za zmerom.

In zaspal je. Ko se je prebudil, mu je ležala
glava deklice, podobna beli cvetki, že na njegovih
prsih. On jo položi na blazino, da jo še enkrat ogleda.
Med tem mu zdravnik zopet odveže žilo.

Pevci zapojo na njegov migljaj novo Anakreon-
tovo pesem, spremljano potihoma z glasovi citer. Pe¬
tronij je bledel čimdalje huje in ko so umolknili poslednji
glasovi, obrne se še enkrat h gostom ter reče:

- 629  —

»Prijatelji, priznajte, da ob enem z nama umira...«

Toda ni dogovoril. Njegove roke s poslednjo močjo
objamejo Euniko, na to mu glava omahne na bla¬
zino... in izdihnil je. Gostje pa, zroči na obe trupli,
podobni zalim kipom, so razumeli dobro, da ž njima
vred gine to, kar je še j edino bilo preostalo njihovemu
svetu, to je njegova — poezija in lepota.

Epilog.

Vstaja galskih legij pod poveljništvom Vinde-
ksovim se iz početka ni zdela grozna. Cesar je imel
takrat še le jedenintrideset let in nihče se ni smel na¬
dejati, da se svet že takrat reši more, ki ga je tlačila.
Ljudje so se spominjali, da je med legijami že večkrat,
že za poprejšnjih vlad, prišlo do vstaje, ki pa so pre¬
minile, ne povzročivši v vladi nikake spremenbe. Tako
je Druz za časov Tiberija potlačil vstajo panonskih
legij, Germanik pa vstajo nadrensko. »Kdo bi naposled
— so govorili ljudje — mogel prevzeti vlado po Ne¬
ronu, ko so skoro vsi potomci božanstvenega Augusta
poginili za njegove vlade!« Drugi, zroči na ta kolos,
so si ga predočevali Herkula ter si mislili, da nobena
sila ne zlomi take moči. Našli so se tudi ljudje, ki so
koprneli za njim, odkar je bil odšel v Ahajo, ker sta
Helij in Politet, katerima je zapustil oblast nad Rimom,
bila še bolj krvoželjna nego on.

Nihče si ni bil svest svojega življenja niti svojega
imetka. Pravica ni nikogar več čuvala. Ugasnila je
človeška krepost in čednost, razvezale so se rodbinske
vezi in otrpla srca niso bila sposobna niti upati. Iz
Grške so prihajali glasovi o nečuvenih trijumfih ce¬
sarjevih, o tisočerih kronah, katere je dobil, ter o tiso¬
čerih tekmecih, katere je premagal.

Svet je postal nekaka krvava in znorela orgija
in ob enem je prevladalo mnenje, da je nastal konec

— 630  —

čednostij in resnobnih poslov, da je napočil čas plesa,
glasbe, razbrzdanosti, krvi, in da odslej mora tako in
nič drugače teči življenje. Sam cesar, kateremu je
vstaja odpirala pot novim lopovstvom, se ni mnogo
brigal za uporne legije in za Vindeksa, da, časih je
kazal celo radost radi tega. Iz Ahaje ni hotel oditi, in
še le takrat, ko mu je neznanil Helij, da vsako odla¬
šanje bi moglo škodovati državi, je naposled odrinil
v Neapelj.

Tu je zopet igral in prepeval, ne zmeneč se za
vse resnobne novice, ki so postajale čimdalje groznejše.
Zaman mu je Tigelin pojasnoval, da poprejšnje vstaje
niso imele poveljnikov, sedaj pa da ji stoji na čelu
mož, izvirajoč iz rodu kraljev akvitanskih, ter poleg
tega slaven in izkušen bojevnik.

»Tukaj,« je odgovoril Nero, »me poslušajo Grki,
kateri jedini me znajo poslušati in kateri so j edini
vredni mojega petja.« — Rekel je, da prva njegova
dolžnost je umetnost in slava.

Toda ko je naposled dospela novica, da ga je Vin-
deks proglasil za slabega umetnika, se je končno dvignil
ter odšel v Rim. Rane, katere mu je zadal Petronij
in katere je nekoliko zacelilo bivanje v Grški, so se
mu znovič odprle ; hotel je v senatu iskati pravice
zoper tako nečuveno krivico.

Ko je na poti zagledal medeni kip, predočujoč
galskega bojevnika, katerega je rimski vitez premagal,
je smatral to za dobro znamenje, in ako se je časih
spomnil upornih legij, se je to zgodilo zgolj radi tega,
da se jim je rogal. Njegov vhod v mesto je nadknlil
vse, kar se je videlo dotlej. Vozil se je na onem istem
vozu, na katerem je nekdaj slavni August proslavljal
svoj trijumf. Podrli so jeden del cirka, da so mu od¬
prli prosto pot. Senat, vitezi in nepregledna množica
ljudij so mu prihiteli nasproti. Kar obzidje se je treslo
od klicev: »Pozdravljen August, pozdravljen Herkul,
pozdravljen božanstveni, jedini, olimpski, pitijski, ne¬
umrljivi!« Za njim so nesli pridobljene vence, naslove

— 631  —

mest, v katerih je trijumfoval, in na tablicah imena
umetnikov, katere je premagal. Nero sam je bil močno
navdušen ter je ginjen povpraševal obkoljujoče ga
augustijance, kaj je bil Cezarjev triumf v primeri z nje¬
govim trijumfom ?

Misel, da bi si nekdo iz umrljivih drznil stegniti
roko na takega mojstra in poluboga, se mu ni mogla
vrediti v glavi.

Smatral se je zares za Olimpijca in radi tega se
je čutil že popolnoma varnega. Vnema in znorelost
množice je še le podžigala njegovo znorelost. O priliki
tega trijumfa se je zdelo, da ni samo cesar in mesto,
marveč da je ves svet izgubil svojo pamet.

Pod cvetkami in kupi vencev nihče ni videl brezna.
Istega večera pa so bili stebri in zidovi templov po¬
kriti z napisi, s katerimi so se cesarju očitala zločin¬
stva ter se mu je grozilo z maščevanjem. Nepoznani
pisalci so se mu rogali kot umetniku.

Od ust do ust se je razširjalo mnenje : »Popeval
je dotlej, dokler ni zbudil petelinov (gallov).« Strašne
novice so krožile po mestu ter narastle do skrajnosti.
Augustijance je prevzel nemir. Ljudje v negotovosti
niso smeli niti misliti, kaj še le govoriti, ali se nade¬
jati nečesa, kar se zgodi v najbližnji prihodnosti.

Cesar sam je živel samo za gledališče in godbo.
Močno se je zanimal za novo izumljene godbene stroje
ter za nove vodne orgije, katere so prvič poskušali
na Palatinu. Domišljeval si je s svojo otročjo pametjo,
da prihodnje igre in predstave že same na sebi od¬
vrnejo vsako nevarnost.

Njegovi najbližji prijatelji, videči, da se niti tro¬
hice ne briga za vojsko in druga primerna sredstva,
marveč samo za primerne izraze, s katerimi naj izpove
svojo grozo, so postali zbegani. Drugi so si zopet
mislili, da samega sebe in druge mami s svojimi citati,
pri tem pa se boji do dna duše. Nekaka groznica je
spremljala vsako njegovo dejanje.

— 632  —

Vsakega dne mu je na tisoče nakan šinilo v glavo,
časih se je pripravljal, da se z begom umakne po¬
ginu, ter je zapovedal, naj naložč na vozove citre in
pljunke, naj se mlade sužnjice oborože nalik ama-
zonkam ter se odpokličejo vse legije od vshoda. časih
si je zopet mislil, da ne z bojem, marveč s petjem
potlači vstajo galskih legij. In duša se mu je smehljala,
ko si je predočeval prizor, kako hoče s svojo pesmijo
pomiriti uporne vojake. Legijonisti ga obkolijo s solz¬
nimi očmi, on pa jim zapoje ,epinicium‘, na kar na¬
stane zlata doba za njega in za Rim. časih je znovič
klical po krvi, časih je izjavljal, da mu zadošča vlada
v Egiptu. Spominjal se je vedežev, ki so mu prero¬
kovali, da bo vladal v Jeruzalemu, ali pa ga je raz¬
vnemala misel, da si bo kot potujoč pevec služil svoj
vsakdanji kruh, in da ga mesta in pokrajine ne bodo
častile kot cesarja, gospodarja celega sveta, marveč
kot pesnika, kakdršnega še doslej niso videli ljudje.

In tako je omahoval, norel, igral, prepeval, spre¬
minjal svoje sklepe, spreminjal svoje citate in spre¬
menil svoje življenje v nekak čuden, fantastičen in ob
enem strašen sen, v grozno zmes nadutih izrazov,
slabih stihov, tarnanja, solz in krvi, med tem pa je
nevihta na zapadu postajala vsakega dne večja. Mera
je bila prenapolnena, znorela komedija se je očividno
približevala svojemu koncu.

Ko so mu dospele na ušesa vesti o Galbu in o
tem, da se je tudi Španija pridružila vstaji, pa je v
pravem pomenu besede zbesnel. Razbijal je čaše, pre¬
vračal mize na gostijah ter izdajal povelja, katerih
si niti Helij, niti sam Tigelin nista drznila izvršiti.

Pomoriti Gale, ki so prebivali v Rimu, nato
požgati še enkrat mesto, izpustiti zveri iz zverinjakov
ter sedež moči in rimske vlade prenesti v Aleksandrijo
— vse to se mu je zdelo nekaj velikega, osupljivega
in lahkega. Med tem pa so dnevi njegove vsemogoč¬
nosti že minili ter so ga celo vrstniki njegovih starih
zločinov jeli smatrati za norca.

— 633  —

Zdelo se je, da je Vindeksova smrt in nesloga
med upornimi legijami potegnila zopet tehtnico na nje¬
govo stran. Nastale se zopet nove gostije, novi trijumfi,
in nove smrtne obsodbe so bile izdane v Rimu, kar
je naenkrat neko noč iz pretorijanskega tabora pri¬
jahal glasnik na penastem konju, ki mu je naznanil,
da so se vojaki uprli že v samem mestu ter proglasili
Galbo za cesarja.

Cesar je uprav spal v tem trenutku, ko je po¬
slanec dospel; zbudivši se, je zaman klical stražnike,
ki so po noči bdeli pri vratih njegovih soban. V pa¬
lači je bilo prazno. Celo sužnji so po oddaljenejših
zakotjih plenili, kar se je sploh dalo ugrabiti. Ko so
ga zagledali, so se prestrašili; on pa je kakor znorel
letal po palači, obupajoč in tarnajoč.

Naposled so mu vendar oproščenci Faon, Spiro
in Epafrodit priskočili na pomoč. Prigovarjali so mu,
naj pobegne, zatrjujoči mu, da ne sme zapravljati
dragega Časa, toda on je še zmerom omahoval. Kajti
ako bi oblečen v žalno opravo spregovoril k senatu,
mar bi se senat vprl njegovim solzam in njegovim
besedam ? Ko bi pokazal vso svojo zgovorniško umet¬
nost, vse svoje igralske zmožnosti, kdo bi bil na
svetu še zmožen, da ga odbije ? Ali bi mu ne dali
prefekture nad Egiptojn ?

Oni pa so bili že do te mere navajeni prilizovanja,
da si niso drznili mu naravnost ugovarjati ter so ga
samo svarili, govoreči, da bi ga narod raztrgal na
kosce poprej, nego bi dospel na Forum, in ako takoj
ne zasede konja, da ga zapuste tudi oni.

Faon mu ponudi zavetje v svoji vili za nomen-
tanskiini vratini. Cez malo časa so že sedeli na konjih
ter, pokrivši si glave s plašči, hiteli proti mestnim
vratom. Noč je uprav bledela. Na ulici je bilo že vse
živo — znamenje nenavadnega časa. Vojaki so posa¬
mezno ali pa v malih oddelkih korakali po mestu.
Nedaleč od tabora poskoči iznenadoma cesarjev konj,
zagledavši mrliča. V tistem hipu se mu zmuzne plašč

— 634  —

z glave in vojak, ki je ravnokar korakal mimo njega,
spozna vladarja, toda, osupnen po nenadnem srečanju,
mu skaže vojaško čast. Jahajoči okrog tabora preto-
rijancev so čuli burne vsklike na čast Galbu. Polasti
se ga strah in trepet.

Rekel je, da vidi pred seboj temo v podobi črnega
oblaka in izza tega oblaka so se pojavljala pred njim
lica, v katerih je spoznal svojo mater, ženo in brata.
Zobje so mu trepetali strahu, a vendar je njegova
komedijantovska duša nahajala nekaj mičnega v tem
groznem trenutku. Biti vsemogoč vladar zemlje, pa
nakrat izgubiti vse, to se mu je zdel krasen predmet
za tragedijo. A zvest v samemu sebi je igral v njej
prvo vlogo do konca, časih je klical, da hoče umreti,
ter klical Spikula, kateri je med vsemi gladijatorji
najbolje ubijal ljudi, časih je deklamoval: »Mati, žena
in oče me zovejo v smrt!« Žarki nadeje so se od časa
do časa vzbujali v njem, toda bili so prazni, otročji.
Vedel je, da prihaja smrt, a ob enem temu ni verjel.

Nomentanska vrata najdejo odprta. Jahajoči dalje
so šli mimo Ostrijana, kjer je krstil in učil Peter. Ob
svitu so bili pri Faonovi vili.

Tam mu oproščenci niso več dalje tajili, da je že
čas, da umre. Torej si je dal izkopati grob ter se
vlegel na tla, da so mogli vzeti mero. Pri pogledu na
izkopano prst se ga je znovič polastil strah.

Debelo njegovo lice je obledelo, znoj mu je v
podobi rosnih kapljic zalival čelo. Jel je omahovati,
trdeč z drhtečim, a ob enem z glumaškim glasom, da
še ni odbila ura, in na to ponavljati svoje citate. Na¬
posled je prosil, naj ga zažgo. »Kakšen umetnik tu
gine!« je ponavljal kakor brez uma.

V tem hipu prihiti Faonov poslanec z naročilom,
da je senat že izdal obsodbo in da ,parricida‘ ima biti
kaznovan po stai\>davnem običaju.

»Kakšen običaj je to?« vpraša Nero z bledimi
ustnicami.

— 635  —

»Vrat ti vtaknejo v jarem, pretepo te do smrti,
truplo pa vržejo v Tibero!« odgovori surovo Epafrodit.

Torej odgrne plašč na prsih.

»Že je čas!« reče ter pogleda v nebo.

A on ponovi še enkrat:

»Kakšen umetnik umira!«

V tem hipu se začuje topot konjskih kopit. Cen-
turijon na čelu svojih vojakov je že jezdil po Aheno-
barbovo glavo.

»Požuri se!« zakličejo oproščenci.

Nero si priloži nož k vratu, toda roka se mu je
tresla in videlo se je, da se ne zareže globoko. Med
tem mu Epafrodit iznenadoma pritisne roko in nož
mu prereže goltanec, Nero pa izbulji strašne, velike
in osupnjene oči.

»Prinašam ti življenje!« zakliče centurijon vstopivši.

»Prepozno!« odgovori Nero s hripavim glasom.

Na to pa doda:

»To je zvestoba !..«

V naslednjem trenutku mu je že smrt pokrila
glavo. Kri je iz debelega vratu v črnem curku obli¬
vala cvetke na vrtu. Noge so mu jele kopati zemljo...
in umrl je.

Zvesta Akta gaje naslednjega dne zavila v dra¬
goceno Akanino ter sežgala na gromadi, obilno poškrop¬
ljeni z dišavami.

In tako je zibnil Nero, kakor zibne vihar, burja,
požar, vojska ali kuga, toda Petrova bazilika vlada še
doslej z vatikanskega griča nad mestom in svetom.

Poleg starodavnih kapenskih vrat pa stoji dan¬
danes mala kapelica z nekoliko že oguljenim napisom:
Quo vadiš, Domine?

KONEC.

'

■

■

'

■





.

■

.

■

O V 4' r ;  ■•■



- -ir-- V,\>r :



*

■' ■ ■ . mas

.


■ ■

^Mtt>ač t)cslo^ei)sl<ib izraze^

Ahenobarba, ime panoge plebejskega rodu Domi-
cijevega, čije poslednji potomec je bil Neron, ker ga
je sprejel Klavdij v svoj rod.

Akteon  (Aktaion), znamenit lovec. Nekoč je videl na
lovu, kako se je kopala deviška boginja Diana, zato
ga je spremenila v jelena, podražila njegove pse,
da so ga raztrgali.

Aleksander  p. 43 = Pariš.

Anakreont  (Anakreon), znamenit starogrški pesnik
(f okoli 465 pr. Kr.). Opeval je veselo družno živ¬
ljenje, prisrčno ljubezen in prijateljstvo.

Animal impudens,  nesramna žival.

Amfitrita,  (Amphitrite), soproga morskega boga
Pozejdona.

Apicij  (Apicius), je bil največji sladkosnedež in za¬
pravljivec.

A p i s, črn bik, katerega so častili Egipčani kot boga,
ker se je vanj skrila duša njihovega boga Ozirisa.

Apolon  (Apollo), pri starih Grkih in Rimljanih bog
solnca, godbe in petja, vzor moške lepote. Sin Ju¬
pitrov (Zevsov) in Latonin, brat deviške Diane,
boginje lune in lova.

Arbiter elegantiarum  (izgovori eleganciarum),
razsojevalec dobrega ukusa, ličnosti in lepote.

Arena,  p. 161, peščena tla, kjer so.se borili gladia¬
torji ; p. 174 pa jame, kjer se koplje pesek.

— 638  —

Aren  a rij  e (arenariae), jame, kjer se koplje pesek.

A res = Mart (Mars), pri starih Grkih bog vojske.

Arhipelag  (Archipelagus), otočje, morje polno
otokov, del Egejskega morja.

A r h i t r a v (architrav), prečnik, prečni tram, vodoravno
na stebrih ležeč.

Asfodelova  (asphodelus) livada  se je imenoval v
grškem bajeslovju velik travnik v podzemskem svetu,
poln cvetlic, asfodel imenovanih. Ondi so se spre¬
hajali duhovi umrlih junakov.

A s k 1 e p i j (Asclepiades) = Eskulap (Aesculapius), zna¬
menit grški zdravnik, bog in zavetnik vseh zdravnikov.

Asklepijadi,  Asklepijevi svečeniki, njegovi učenci.

Ata,  osodno božanstvo, pri katerem so prisegali.

A tri en s is, dvorni hišnik.

Atrij  (atrium), najprostorniši del rimske hiše takoj
za vhodom.

Avgust  (Augustus), Vzvišeni, Veličastni, priimek rim¬
skih cesarjev, Oktavijanovih naslednikov.

Avktor  (auctor), početnik, ustanovnik nečesa.

B a 1 n e a t o r, ravnatelj kopališča.

Balnee  (balneae), javne kopeli.

B e s ti a rij (bestiarius) se je imenoval borilec z divjimi
zvermi.

Bis (byssus), najfinejše egiptovsko ali indijsko platno.

Briarej  (Briareus), grozen velikan, imel je stotero rok.

Bukoliški  (bucolicus), pastirski.

Cen tu rij on (centurio), stotnik v rimski vojski.

Cer b er (Cerberus), mnogoglavi pes, varuh peklenskih
vrat.

Cibela  (Cybele, Kybele), vsevladarka, boginja rodo¬
vitnosti, plodovitosti.

Cinik  (cinicus), privrženec modroslovca Antistena;
pozneje: drzen, nesramen.

Codicil  (codicillus), kratek pismen sestavek.

Dan a a (Danae), hči kralja Akrizija. Jupiter se je
skrival k njej v podobi zlatega dežja, in postala je
mati Perzejeva.

— 639 —

Danaide  (Danaidae), 50 hčera Dauajevih, katere so
vse raz ven Hipermnestre umorile svoje može v ženit-
vanjski noči.

Demetra  = Cerera (na strani 537 krivo moškega
spola), boginja zemlje, zrno Demetrino=-  pšenica.

Dispensator, hišni oskrbnik.

Efebij  (ephebium), zbirališče doraslih mladeničev.

Ekloga,  kratka Vergilijeva pesen.

Ekstra  (extra) humanum gaudium,  raz ven člo¬
veškega veselja, to je nad vse, kar je člov. veselja.

Elaiotesis  (Elaiothesis), kjer je zaloga olja.

E o 1 (Aeolus), sin morskega boga Neptuna, vladar
vetrov, katere ima zaprte v votli gori na otoku Eolija.

E p i k u r e j e c (Epicureus), privrženec modro slovca
Epikura — razkošnik.

E pilat  or, tisti, ki se koga loti.

E p in i cij e (epinicia), 1) petje, zmago slaveče, 2) žrtve
s pojedino po zmagoviti bitvi.

E r e b (Erebus), 1) božanstvo podzemske teme, 2) temno
podzemsko kraljestvo mrtvih — krtova dežela.

Ergastul  (ergastulum), prisilna delavnica za sužnje
in dolžnike.

Etiopija  (Aethiopia), dežela zamorcev, ležeča na
južni strani Egipta.

Evfrat  (Euphrates), velika reka v Aziji.

Favni  (Fauni), bogovi gozdne goščave, strahovi.

Feb (Phoebus), Bliščeči, priimek Apolonov.

Flora,  ljubezniva boginja, ki daje drevesu, cvetlice
in žitu na polju cvetja in bogatega sadu.

Fontana,  vodnjak.

Fortuna,  Sreča, boginja sreče.

Forum,  glavni trg v Rimu, središče javnega življenja.

Fosor  (fossor), grobar, (surovež, zarobljenec, butelj).

F r e g e 1 a (Fregellae), mesto blizo Rima.

Frigidarij  (frigidarium), hladilnica pri kopeli.

F uri j e (Furiae) tudi Erinije, tri boginje maščevalke,
katere preganjajo hudodelnika po vseh potih noč in
dan = huda vest.

— 640  —

G a lb a Sergij Sulpicij, rojen L 5. pr., Kr. je bil konzul
in po Neronovi smrti 1. 68. po Kr. izvoljen za cesarja,
toda že v prvem letu svojega vladanja umorjen.

Gali  (Galli), narod keltskega plemena, bivajoči v se¬
danji Franciji.

Gladiatorji  so bili borilci, ki so se borili ali med
seboj ali z zvermi v takoznanih bojnih igrah pred
zbranim občinstvom.

H a d, A d (Hades), se je imenoval v grškem bajeslovju
bog podzemskega sveta, takisto tudi njegovo kraljestvo.

Hamadriada  (Hamadryade), po veri starih Grkov
je varovala vsako drevo krasna vila Driada,  v
drevesu pa je živela in z njim umrla Hamadriada.

Harite, Haritke  = Gracije (Charites), boginje mič¬
nosti, lepote, veselosti.

H ar modi  j (Harmodios) je umoril Hiparha, kateri
mu je osramotil sestro; radi tega ga je straža na
mestu ubila. Grki pa so ga proslavljali s kipi in
pesnimi.

Hekata  (Hekate), boginja teme in osode.

Hekat  omb  a (hekatombe), žrtev 100 bikov, ali volov,
sploh velika žrtev.

Helij  (Helios), solnčni bog.

Hera  = Junona, Zevsova soproga, kraljica bogov.

Herakleja  (Heraklea), ime mnogih grških mest.

Heraklej  (Herakles = Herkul), bajeslovni junak,
vzor junaka.

H e sp er ide (Hesperides), tri hčerke matere Noči.
Bivajo na krasnem vrtu severno - zahodne Afrike.
Ondi varujejo zlata jabelka (hesperijsko jabelko) in
zlatosadna drevesa, katera je darovala kraljici Heri
boginja Zemlja.

H i c (hik) Abdera!  pomeni: Glej norca vseh norcev !

Hipen  (Hypnos), bog spanja.

Hijp odrom  (Hippodromos), konjsko dirjališče.

Hipokavst  (hypocaustum), votel prostor pod kopel-
ničnimi tlami, kjer se je grela voda, in od koder je
puhtela gorkota v kopelnico.

— 641  —

Hipopotam  (Hippopotamos), povodnji konj, živeč
v afrikanskih rekah.

Histrion  (histrio), glumač.

Homer,  sloveči pesnik »Ilijade« in »Odiseje«.

Horac  (Horatius Flaccus), rimski pesnik, živeč 65.-8.
1. pr. Kr.

Iberi  (Iberes), stari prebivalci sedanje Španske.

Impluvij  (impluvium), veliko korito, v katero je
tekla deževnica.

In a h (Inachus), je bil kralj v mestu Argu na Grškem.
Imel je lepo hčer Iono (Io) po imenu. Nekoč jo po¬
želi Zevs, a njegova soproga Iunonu to zapazi ter
spremeni Iono v kravo. Od tega časa je moral paziti
na njo stoterooki Arg.

In d (Indus), veletok v sprednji Indiji.

Inkubacija,  inkubacijo opraviti = ležati v svetišču
(Eskulapijevem), da bi izvedel prihodnost.

Innoksija korpora  (innoxia corpora) = nedolžne
osebe.

Ir id a (Iris), boginja mavrice, poslanka bogov.

Izida  (Isis), pri Egipčanih boginja zemlje.

J a n i t o r, vratar.

Jacigi  (Jacyges), sarmatski narod, bivajoč ob Tisi
in Donavi.

Jovi optimo maximo,  Jupitru bogu najboljšemu,
največjemu.

Jupiter  (Juppiter) Libefator,  Jupiter osvoboditelj.

K ari sima  (carissima), najdražja.

K i m e r e j s k a pokrajina,  podzemski svet.

Kiprida (Cypris  = Venera, boginja lepote, ker so
jo v Kipru posebno častili.

Kirka  (Circe), hči solnčnega boga Helija. Bivala je
na otoku Eea, znala je čarati ter je spremenila Odi¬
sejeve tovariše v svinje.

Klient  (cliens), revež, siromak priprostega stanu, ki
se je izročil v varstvo plemenitniku ali bogatinu =
patronu.

41

— 642  —

Kolhida  (Kolchis), pokrajina v Mali Aziji ob Ornem
morju.

Konzul  (consul), na čelu rimske ljudovlade sta bila
dva konzula.

Ko rib a n ti (corybantes), svečeniki, kateri so častili
boginjo Cibelo z divjim plesom in hrupno godbo.

Kriptoportik  (cryptoporticum), obokan, večinoma
podzemski hodnik.

Kubi  k ul  (cubiculum), spalnica.

Kuni  kul  (cuniculus), podzemski hodnik.

K v a d r i g a (quadridae), četverka, dvokolnica s šti¬
rimi konji.

K v ir iti (Quirites), časten priimek Rimljanov.

Lakonik  (laconicum), a) znojna kopel, b) lakonsko
oblačilo.

Lam padarji  (lampadarii), nositelji bakelj.

L a ni s ta, učitelj borilske umetnosti.

L ar ar, kraj, kjer so bili hranjeni domači bogovi Lari.
Glej larium p. 67.

Leda,  soproga špartanskega kralja Tindareja. Oča¬
rala je s svojo lepoto Jupitra, kateri je prišel k njej
v podobi labuda, ko se je ravno skopala.

Legion = legija  (legio), pri Rimljanih krdelo vo¬
jakov, gotovo število pešcev in jezdecev = (polk).

Lektor  (lector), bralec, predčitatelj.

Lemuralije  (lemuralia), obredi na čast in v spomin
duhovom umrlih.

L ib it in a, soproga podzemskega boga Orkusa. Od
nje so prosili srečne, lahke smrti.

Ligi, Ligijci  (Liges), narod nekdaj bivajoč v vzhod-
njem delu sedanje Galicije.

Log o s, beseda, izraz, govor, zbadljiva beseda; pri
stoikih pomenja logos večno misel boga, vsemira.

Lotofagi  (Lotophagi), ljudstvo v severni Afriki, koje
se živi s sadom drevesa lotos. Odisejevim tovarišem
se je ta sad tako dopal, da so pozabili na domovino.

- 643 -

L uk ul (Lucullus) Lucij, Licinij, rimski poveljnik. Pro¬
slavil se je po velikih gostijah, katere je prirejal
kot bogatin.

L u p a n a r j i, pohotniki.

Mac te, dobro srečo!

Maja  (Maia), hči Atlasova, porodila je Jupitru sina,
boga Merkurja.

Mamertinske ječe  so bile na otoku Sicilija, ondi
je bivalo v mestu Mešana ljudstvo »Mamertini«.

Mastigofor  (mastigophoros), redar z bičem.

Memnon,  sin jutranje Zarje. Ahilej ga je v bitvi
ubil. V mestu Tebe na Egiptovskem so mu postavili
velik bronast kip, kateri zazveni, ko se prikaže Zarja
na obzoru, kakor bi hotel pozdraviti svojo mater.

Mer kuri  j (Mercurius) = Herm (Hermes), poslanec
bogov, spremljevalec duš v podzemlje (zato ima
peroti na nogah, pri gležnjih in na klobuku in pa¬
lico čarovnico); patron gimnastike, trgovine in pre-
varljivosti.

Mesembrija,  staro traško mesto.

Mitra  (Mithra), pri Iranih bog luči.

M op s, mitološko ime vedežev.

Morfej  (Morpheus), bog spanja.

Navmahija  (Naumachia), kraj, kjer se je igrala gle-
diščna igra »navmahija« = morska bitva.

Ne sutor  supra krepidam (crepidam), črevljar ostani
pri svojem kopitu.

Niobidi,  otroki Niobini. Nioba je bila hči Tantalova
in soproga tebanskega kralja Amfiona. Vseh svojih
14 otrok je izgubila jednega dne, ker se je prevzela.
Umirajoče otroke predstavljajo mnogi kipi in po¬
dobe najboljših umetnikov.

Nomenklator  (nomenclator), klicar, suženj, ki je
naznanjal gospodarju imena prišlih.

Numidke,  ženske iz Numidije v severni Afriki.

Oboi  (obolus), starogrški denar. Oboi se je deval vsa¬
kemu mrtvecu v usta, da je plačal v podzemlju
brodarju Karonu brodnino čez reko Stiks.

•tl*

— 644  —

O c e 1 o (ocelle) mi! o moje očesce!

Odisej  (Odysseus), grški junak, čegar dogodbe opeva
Homer v Odiseji,

O rest  (Orestes), sin Agamemnonov in Klitemnestrin.
Mati mu je zavratno ubila očeta, svojega soproga,
on pa mater in njenega snubača, zato so ga prega¬
njale Erinije. Bežal je pred njimi v Tavrido, kjer
ga je rešila sestra Ifigenija strašnih maščevalk.

Oront  (Orontes), reka v Aziji.

Ozir  (Osiris), poglaviten bog starih Egipčanov.

P a k s (pax) Romana, rimski mir.

Palatin  (Palatinus), jeden izmed sedmero gričev, na
kojih stoji Rim; ondi stoje cesarske palače.

Panem et circenses!  kruha in iger (nam daj), je
zahtevalo rimsko ljudstvo od svojih vladarjev ; potem
je bilo zadovoljno.

Paricida  (parricida), morilec očeta ter sploh morilec
sorodnikov.

Parke  (Parcae), tri usodne boginje, slovenske roje¬
nice, sojenice, katere prisojajo človeku pri porodu
,vse prihodnje življenje.

P ar ti (Parthi), ljudstvo, bivajoče na Jutrovem sredi
Azije.

Patriciji  (patricii), rimsko plemstvo po rodu; po¬
tomci najstarših rimskih rodbin.

Pepel  (peplum), krasno vrhno oblačilo.

Peraktum est,  končano je.

Peripatetik  (peripatetikos) tisti, ki rad okoli po¬
haja. Grški modroslovec Aristotel je imel navado,
da je podučeval na sprehodih, zato so se imenovali
njegovi učenci in vsi privrženci njegovega modro-
slovja »peripatetici«.

Peristil  (peristylos), prostor s stebri obkoljen, ste¬
brišče.

Piakul  (piaculum), daritev.

Pileol  (pileolus), klobuk svobodnega moža.

Pinakoteka,  pri Rimljanih vhod v atrij, s slikami
in kipi ozaljšan.

— 645  -

P i s ci n a, ribnik.

Pontifeks  ra a k s i m (pontifex maximus), veliki du¬
hoven, predstojnik duhovnikov v starem Rimu; ime,
s kojim je počastil rimski senat cesarja Avgusta.
Danes papež.

P rak si tel (Praxiteles), sloveč grški kipar, rojen 365
pr. Kr.

Prandij  (prandium), zajuterk.

Prefekt vigilov  (praefectus), načelnik straže.

Pretorijanci  (praetoriani), osebna straža rimskih
cesarjev.

Prometej  (Prometheus), tisti izmed Titanov, grških
bajeslovnih orjakov, ki je zajel nebeški ogenj ter ga
prinesel človeku. Radi tega je bil prikovan na Kav¬
kazu, a junak Heraklej ga je rešil.

Protej  (Proteus), morski starček, ki je znal prero¬
kovati in spreminjati se.

Prozerpina ali Perzefona  (Persephona), kraljica
podzemskega sveta.

Psiha  (Psyche), kraljeva hči, lepša kot Venera, so¬
proga Erosova, boga ljubezni.

Puteoli,  mesto na Italijanskem blizo Neapela.

Reti  a rij  (retiarius), gladijator z mrežo.

R e t o r (rhetor), učitelj zgovornosti.

Samb  uk  a (sambuca), triogla harfa s strunami.

S a tir i (Satyroi), so gozdni bogovi, polni živalskih
nagonov.

S a tir ikon  (satyrikon), vesela glediščna igra, gluma.

Saturn  (Saturnus), bog poljedelstva.

Selena  (Selene), boginja blede lune.

S e mn o n ci (Semnones), ljudstvo germanskega ple¬
mena, nekdaj na današnjem Francoskem bivajoče.

Senat  (senatus), pri nas starejšinstvo, deželni zbor.

Senator,  starejšina.

Serap  (Serapis), bog vseh prvin, gospodar življenja
in smrti ter sodnik umrlih.

Serik  (Sericum), v starodavnosti pokrajina v Aziji.

— 646  —

S e s terci  j (sestertius), rimski srebrn denar, blizo
naša današnja dvajsetina.

Simpozij  (symposion), pri starih Grkih vesela gostija
z godci in pevci.

Sirene  (Sirenes), mitološka ženska bitja, katera so
sedela na južnozapadnem italijanskem obrežju ter
so mornarje s petjem k sebi vabila in ugonabljala.

Sister  (sistrum), ropotača, klopotača.

Skeptik  (skeptikos), privrženec nauka, čegar po¬
glavitno načelo je bilo, da sploh ni zanesljive ved¬
nosti.

Skiti  (Skythes) so bili starim Grkom narodi, nad
črnim in Kaspiškim morjem, v sedanji južni Rusiji
bivajoči.

Spoli  a rij  ne spolarij (spoliarium) prostor, kamor so
metali mrtve gladijatorje, da so jim slekli oblačilo.

S p on s a m e a, moja zaročenka.

S or akte,  sloveča gora v Etruriji, kjer je bil Apo¬
lonov tempel.

Sta tor,  priimek Jupitrov.

S ti k s (Styks), reka na unem svetu, čez katero je
vozil brodar Karon duše v krtovo deželo.

Stoiki  (stoicus) so se zvali privrženci modroslovca
Zenona, kateri so učili v učilnici »stoa«, zatajevanje
vseh občutkov.

Taberna,  revna bajta; prodajalski šotor; skladišče
ob cesti.

Tanat  (Thanatos), smrt, bog smrti.

Tepidarij  (tepidarium), prostor za tople kopeli.

Terme  (Thermae), gorke kopeli.

Terzit  (Thersites), najgrši in najzlobniši plazljivec in
drzen kričač v Homerovi Ilijadi.

Tesalija  (Thessalia), pokrajina na severovzhodni
strani Grške.

Tesera  (tessera), znamka, vstopnica,

Tir s (thyrsos), paličica, z bršljanom in vinsko trto ovita.

Tribun  (tribunus), višji častnik.

Tri g a, voz s tremi konji.

- 647  —

Trik  lin  (triclinum), jedilnica, kjer so bile okoli miz
počivalnice od treh strani.

Unktorij  (unctorium), soba poleg kopeli, kjer se ma¬
zilijo (Glej p. 38 »unuctnarij« ! napačno).

Velaber  (Velabrum), cesta v Rimu, ob koji se je
prodajalo olje in sir.

Ve (v a e) m is ero mihi!  gorje meni revežu! = lieu
me miserum ! str. 65.

Vela  rij  (velarium), velika napeta tkanina, ki je bra¬
nila solnčnih žarkov.

Venera Genitriks  (Venus Genitrix), Venera kot
pramati.

Vesta,  boginja domačega ognjišča in varčnosti.

Vestiplicae  (vestiplica), deklice, ki urejajo gube na
oblačilih.

Videant  k o n s u 1 e s ! konzuli, potrudite se!

Vigil,  nočni stražnik.

Viku  s (vicus), cesta, ulica, vrsta hiš.

Vi v a rij (vivarium), prostor, kjer so imeli žive stvari
zaprte; zverinjak.

Vomitorij  (vomitorium), glej str. 522.


Pri pom n j a. — Iz tega tolmača je razvidna
precejšnja nedoslednost g. prevajalca v pisavi tujih
izrazov. Upamo pa, da nikdo ne bo prestrog sodnik,
kajti korektura je bila tekom tiska v različnih rokah.

»»^Peto^pa ty)jižpica“

izhaja v nedoločenih rokih in prinaša znamenitejša dela vseh
narodov. — Čim bolj nas bodo rojaki podpirali s kupova¬
njem, tem hitreje bo raslo število naše knjižnice.

Doslej so izšle tri knjige, in sicer:

1. »BEN H UR«.  Zgodovinski roman iz Kristusovih časov.

Zaloga je pošla.

2. »MARCO VISCONTI«.  Zgodovinski roman. Ita¬

lijanski spisal Tommaso Grossi. — Cena K 2 - 40; po
pošti 20 v več.

3. »Q U O VADI  S«. Veliki Sienkievviczev roman iz dobe

Neronove. Slavno delo je preloženo v vse kulturne
jezike. Knjiga obsega 648 stranij. — Cena K 3; eleg.
vezan K 4'80; po pošti 30 vin. več.

COB1SS

HfiRODNfi IN UNIUER2ITETNA
KNJIŽNICA