o:
/Џ* n/Ja
* o
KATEDRA >
iz razprave
družboslovje in mi
Menim, da je bila ustanovitev višješolskih zavodov v Mariboru preokretnica v razvoju visokega šolstva v Sloveniji. Prav tako pa sem tudi prepričan, da preraščanje današnjih visokošolskih zavodov v univerzo pomeni bližanje velike prelomnice v študentskem gibanju novega slovenskega univerzitetnega centra. Prehod višje tehniške šole v letošnjem letu in višje pravne na drugo stopnjo v prihodnjem letu, to so realni načrti, ki moje domneve o študentskem gibanju samo potrjujejo. S tem ko omenjam prelomnico, pa mislim samo na intenzifikacijo, večji obseg, množičnost in še večjo revolucionarnost.
IDEJNA USMERJENOST
bo prišla vedno bolj do izraza, vendar pa menim, da o tem vprašanju med "nami ni dosti nasprotujočih si stališč. Tako mlad študentski center, kot je Maribor, pomeni v Jugoslaviji zbirališče najnaprednejših mladih ljudi, in sicer kljub naši majhnosti. Začrtane smernice je treba le še poudarjati, s konstruktivnimi prispevki, kot so javne tribune, študentski zbori ipd., pa bo naš delež popoln. Brez domišljavosti in povsem realno gledano: problemi, ki jih je mariborska študentska populacija nakazala v preteklosti, so danes osnovni problemi, ki jih rešuje ZK in delavski razred celotne Jugoslavije. Bili smo tisti, ki smo med prvimi opozorili na socialne razlike, na problem nerazvitih, na nemogoče tendence formiranja potrošniške buržoazne družbe. Borili smo se za takojšnjo odpravo takih napak. Borili sc bomo še vnaprej, družba pa bo morala razumeti, da sc ukvarjamo s prihodnostjo, da hočemo uresničitev idealov, ki danes še niso stvarnost. Ko bomo to prednost izgubili, ko študentje ne bomo več korak pred ostalimi, takrat naša vrednost ne bo več tolikšna kot danes.
Zakaj razmišljati o idejni usmerjenosti študentov? V začetku sem rekel, daje treba nekatera vprašanja, ki se pojavljajo med nami, razčistiti. Mariborski študentje brez dvoma poznamo svojo pravo pot. Zato na tem mestu samo opozarjam, da ni pametno preoblikovati taktične napake nekega študentskega foruma v negativne tendence množice in da tendenciozno prikazovanje tako napihnjenih pojavov upravičeno povzroča začudenje. Menim, da je o velikih stvareh treba pisati z velikimi črkami, o majhnih pa z malimi, čeprav razumem, da na ocenjevanje velikosti nujno vplivajo tudi subjektivno obarvani kriteriji.
KAKŠNI FORUMI
in v kolikšni meri lahko sprejemajo bolj ali manj politične odločitve? Tu sc pojavlja vprašanje načina organiziranosti Študentske skupnosti, načina, ki bo spodbujal tudi k razvoju resnične samoupravne skupnosti študentov, spodbujal in omogočal iniciativo široke študentske populacije. Izvršni odbor s svojimi komisijami ter specializirane študentske organizacije, pomenijo danes umetno vzdrževano gibanje relativno majhnega števila študentov. 10 je bil zamišljen kot izrazito izvršilni organ, ki bo izpolnjeval naloge, ki mu jih dajejo študentske skupnosti posameznih šol. Danes pa je to kreator politike, s posameznimi šolami je zelo slabo povezan in ni nikoli izvrševalec nalog, ker teh ni. Izvršuje le naloge, ki mu jih daje stalna skupščina, tu pa spet vodi glavno besedo IO. To je začarani krog, iz katerega vodi pot z reorganizacijo v organizacije. Ta pot pa je za mariborske razmere možna šele v perspektivi, po razvoju še kakšne visoke šole. Danes je konsolidacija sil možna le ob dobri izbiri kadrov, ki so široko razgledani in imajo dovolj strokovne izobrazbe za vodenje študentske organizacije.
Zbori študentov, javne tribune bi morale biti vsakdanja praksa študentske množice. IO mora biti zrel organ, sestavljen iz močnih osebnosti, ki bodo kordiniralc delo študentskih skupnosti po šolah in vodile specializirane komisije. Potrebna je ustanovitev mednarodnega odbora, ki naj združuje današnje komisije: aktualno družbeno, komisijo za stike, pododbor internacionalnega študentskega servisa in mednarodnega kluba prijateljstva. Mednarodni odbor naj bo razdeljen na politični in turistični del. Komisija za šport sc bo morala osamosvojiti in združiti s komisijo za šport pri Združenju VZM. Komisija za kulturno dejavnost se mora preseliti na KUD Študent. Pokrajinski klubi bodo morali poskrbeti za koordinacijo, formirati skupno telo. V IO naj bodo po funkciji predstavniki mednarodnega odbora, Katedre, en predstavnik pokrajinskih klubov ter en predstavnik specializiranih organizacij (študentski servis, KUD Študent in športniki skupaj). To bi poleg voljenih članov IO ustvarjalo močno idejno jedro. Za pomembnejše odločitve politične in ekonomsko tehnične narave mora ostati stalna skupščina, kije danes še najbolj popoln organ.
K RAZVOJU UNIVERZITETNEGA CENTRA
bomo morali študentje ne glede na formalne oblike organiziranja v prihodnem obdobju dati veliko večji delež. Isto velja za uvajanje SODOBNIH, VENDAR PRAVIH oblik študija. Določene sile bi že zdaj rade razbile komaj nastajajočo univerzo (dokaz za to je predvidena lokacija PA, povsem ločena od ostalih šol, ki nameravajo širiti svoj razvoj na tem področju mesta, kjer smo zdaj). Taka dislokacija študentov ali dela študentov pa pomeni veliko manj splošne izobrazbe, zmanjšanje politične moči in ne, nazadnje tudi strokovnega znanja. Dejavnost študenta, ki je ozko usmerjena na obvezen urnik, ne bo nikoli dala rezultatov, ki bi jih lahko ob izvenštudijski dejavnosti in medsebojni povezanosti študentog različnih študijskih smeri.
UVAJANJE KURZNIH SISTEMOV
pomeni veliko intenzifikacijo študija in prinaša odlične študijske uspehe. Vendar pa to ne more biti naš edini namen. Postavlja se vprašanje, ali ne bo mlada univerza postala tovarna za proizvodnjo kadrov. Prava mera intcnzifikacijc pomeni dobre študijske uspehe, prevelika intenzifikacija pa vzgajanje tehnokratov in strokovnjakov--robotov.
PRISTOP K IZDELAVI NOVIH NAČRTOV
posameznih šol mora biti strokoven, v nasprotnem primeru lahko pomeni močno oviro za razvoj same Šole in cejotnega združenja. Ideja o razvoju univerze je prodrla in celotna Slovenija izraža potrebo po njej. Toda to ne pomeni, da nam je univerza že dana. Zaenkrat je pred nami le težka in odgovorna naloga in lahko smo ponosni, da smo jo dobili. 1 ega ugleda pa zdaj ne smomo izgubiti zaradi neresnosti posameznikov. Ce študentje ne bomo aktivno vključevali v vsa ta prizadevanja, utegnejo postati nakazane nevarnosti v resnici pomembne. V nas je zbrano znanje, tako naravoslovnih kot družboslovnih ved; razvoju zadnjih moramo v Mariboru dati še veliko večji poudarek kot doslej.
Tone Janša
maribor, 3. 2.1972
Stevika 6 letnik XII
Drage tovarišice in tovariši! V okviru vaše skupščine sem se namenil razpravljati o problemu družboslovnega izobraževanja študentov kot enega od temeljnih problemov usposabljanja študentov, bodočih strokovnjakov - samoupravljavcev v naši samoupravni socialistični družbi.
VLOGA DRUŽBOSLOVJA
V zadnjem času smo priča dogodkom, ki so nas nekoliko pretresli, ki so imeli zelo močan odmev v slehernem človeku, ki so pljusnili preko naših meja in ustvarili določeno razglabljanje pa tudi že sklepanje. Celo tako daleč so šli nekateri, da so si meli roke, kako pravzaprav prihaja čas, ko se bodo realizirale njihove tajne težnje in želje. Zakaj menimo, daje družboslovno izobraževanje študentov-samoupravljalcev in bodočih ‘strokovnjakov tako pomembno? In zakaj mora postati ena od osnovnih in osrednjih točk našega prizadevanja, ne samo vodstev šol, ne samo učiteljev, temveč predvsem študentov samih?
Izhajam iz osnovne konstutacije, da je naša družba samoupravna, socialistična, večnacionalna skupnost. Doslej smo čestokrat poudarjali ta idejno socialistični družbeni aspekt in dejstvo, da sc ta specifična oblika družbene skupnosti razvija v večnacionalni državi, v skupnosti, katere posebna specifika je še to, da je ta večnacionalna družba v svoji notranji ekonomsko kulturni razvitosti silno heterogena.
Šola, bodisi osnovna ali visoka, naj bo institucija družbe na določeni stopnji razvoja z določenimi nalogami in projekti. Iz tega izvira zahteva, da se mora v naših šolah, in tudi mariborskih, pojaviti fond družboslovnega izobraževanja v mnogo večji meri kot doslej. Kako bomo to dosegli, to je vprašanje nadaljnjih razprav. Predvsem mladi ljudje bi morali postaviti kategorično zahtevo, da mora najti družboslovno izobraževanje več mesta v naših učnih načrtih in da morajo biti oblike -metode tega družboslovnega izobraževanja sodobne. Menim, da bi morala biti ta zahteva ena od osrednjih zahtev študentskega gibanja, študentske organizacije.
BRATSTVO, ENOTNOST, SUVERENOST . ..
Naša družba kot širša socialistična in samoupravna skupnost je prisiljena v bodoče graditLsvojo konkretno politiko na neposrednem, vsakodnevnem dogovaijanju. Drugo dejanje-sporazumevanje postaja osnovna oblika biti samoupravne socialistične Jugoslavije, posebej še potem, ko smo sprejeli ustavna dopolnila in ko poudarjamo suverenost vsakega izmed narodov in narodnosti. Ko govorimo o suverenosti republik, je razumljivo, da ob različni nacionalnosti, ob različni stopnji ekonomskega in kulturnega razvoja Jugoslavija lahko živi, dela in se razvija samo, če bodo ti narodi neprestano iskali skupne točke in se dogovaijali za enotno politiko. Navaditi se moramo, da si zastavljamo sicer velike cilje, neprestano moramo ugotavljati, kotiko smo екопогтЦо sposobni takšne cilje realizirati in kohko pri tem prispeva posamezna nacionalna skupnost, komu prispeva, kdaj in seveda zakaj.
DOGODKI NA HRVAŠKEM
Tako so dogodki na Hrvaškem odsev nekaterih nerealiziranih zamisli v preteklosti, a hkrati tudi ena izmed kriznih pozicij, v katere je naša družba v preteklosti vedno znova zahajala in jih je revolucionarno znala pozitivno razrešiti. Dosedanja krizna situacija ni nekaj posebnega in enkratnega; podobne kritične situacije so pri nas že bile in veijetno jih bomo še imeli. Pojavljajo se, kadar v naši družbi delamo pomembnejše zgodovinske prelomnice v sistemu bivanja naše skupnosti. Vidimo lahko, da je ob vseh zgodovinskih prelomnicah prihajalo do določenih kriz in do tega, da so se sile v ZK in ob njej skušale polarizirati. Takrat smo imeli nastope skrajne desnice in levice ter krizne situacije, ko so začeli nekateri tako ali drugače odpadati. Spomnimo se leta 1948 in kominforma, krizne situacije, ko se nekateri niso mogli izvleči iz starega mišljenja, ko niso uvideli, da je socializem živ proces, ne pa dogma; zapadli so kominformu. Ko smo začeli z reformo našega gospodarstva v letih 1955 in 56, so se pojavile sile, ki so se borile za svoje bivše pozicije in so težile nazaj, in tiste, ki so težile naprej. Imeli smo konfliktno situacijo, ko so sc nekateri odločili odstopiti. Podobno je bilo leta 1965, ob drugi reformi, ko smo dejansko zapuščali državno plansko gospodarstvo in začeli uvajati posebni tip tržnega gospodarstva. Takrat je bil na vrsti obračun z Rankovičem in njegovo miselnostjo. Zdaj je prišlo do situacije, ko smo ob ustavnih dopolnilih, kjer jasno poudarjamo suverenost naroda republike, zbudili sile, ki mislijo, da je sedaj čas za nacionalizem, in tiste, ki so želele, da bi ob taki demokraciji, heterogenosti in decentralizaciji prišlo do razbitja Jugoslavije. Ko govorimo o dogodkih na Hrvaškem, o nacionalizmu in o tem, kako globoko so pognale te korenine, je treba poudariti, da so nekateri oiganizirali in predvidevali zelo grobe fizične obračune, saj ste lahko čitali, da so ob pregledu nekaterih objektov študentskega doma našli ljudi, ki niso bili študentje, ljudi, ki niso bivali v Jugoslaviji, ki so prišli sem začasno, da so pripravljali oboroženo akcijo. Taki ljudje so ob .vprašanjih razrešitve zunanjetrgovinskega sistema skušali razreševati še nekatera druga vprašanja, seveda zakamuflirano. Značilno za vsa taka gibanja je, da nikdar ne povedo resnice. V Mariboru med študentsko populacijo in tudi sicer nismo ugotovili resnejših nacionalistično šovinističnih izpadov in drugih podobnih antisocialističnih, antisamoupravnih ekscesov in deviacij. S tem ni rečeno, da med nami nikoli ni bilo ničesar takega, kar bi lahko ocenili kot nacionalistično, da nikoli ni bilo ničesar, kar bi lahko peljalo v take vode. Zato moramo biti v bodoče pozorni.
O NACIONALIZMU
Ko govorimo o nacionalizmu in šovinizmu, ne smemo metati v isti koš narodne samobitnosti, narodne suverenosti, pravice vsakega naroda in narodnosti, da se samostojno razvija. Zato se ne smemo ustrašiti nadaljnjih prizadevanj za slovensko narodno samobitnost, za suverenost'' naše republike. To ni nacionalizem, saj le-ta nastopi tedaj, ko želi narod živeti na račun drugega, ko želi zapostavljati, omalovaževati prizadevanja drugega. Graditi moramo narodno suverenost, samobitnost vseh naših narodov, toda pri tem moramo upoštevati vsestranski razvoj, zgodovinske pogoje in sedanji trenutek pa seveda tisto splošno zgodovinsko spoznanje, da je možno realizirati nacionalno samobitnost vsakega izmed jugoslovanskih narodov resnično samo skupnosti socialistične, federativne, samoupravne, bratske Jugoslavije.
Izven te državne tvorbe ni samobitnega razvoja niti slovenske niti hrvaške, srbske in nobene druge jugoslovanske narodnosti. Izven tega delovnega vpliva smo lahko samo drobiž velikim silam. Zato mora biti osnova našega razvoja čim trdnejša socialistična Jugoslavija, v kateri se bodo narodi razvijali samostojno, suvereno, a bodo hkrati iz dneva v dan razreševali svoja notranja vprašanja z dogovori, sporazumi. V tem smislu bi morala tudi ta konferenca poudariti, da se mora družboslovno izobraževanje v večji meri in kvalitetneje seliti v redne programe učnega dela.
' Dr. Vladimir Bračič, član IS in sekretar komiteja ZK visokošolskih zavodov Maribor (povzetek iz diskusije na zboru študentov).
_ ^ Imi Ui
pristop k temi: kako delati
Študentje se radi ponašamo z resnico, da smo malo navezani na uzakonjene in formalnopravne družbene okvire. Gotovo je res, da smo eksistenčno dosti manj navezani na podjetje, institucije, proračune. Sicer pa se je ta prostost kazala skozi dolga stoletja in nismo povedali nič novega.
Danes so pogoji za delo študentske organizacije, v primerjavi s preteklimi, naravnost idealni, toda, žal, neizkoriščeni. Po eni strani govori študentsko vodstvo o enotnosti, o odločnem nastopanju, o samonikli in nekonformistični prisotnosti študentov v družbi, po drugi pa množica študentov to organizacijo postavlja na laž, ker ne moremo funkcionalizirane institucije, kot je študentska organizacija, enačiti z miselno razgibanim in z voljo do sodelovanja prepojenim delom študentske populacije. Študentska organizacija ne more inspirirati študentov, zato ne, ker je zgolj organizirana in hierarhično urejena, ker se kaže povprečnežu kot nepristopno gnezdo, pa tudi zaradi tega, ker idejno nerazgibanost zna skriti za pravilniki, statuti, koncepti, dogovori in podobnimi akti. Zatorej postane očitno, da so ugibanja in govorjenja o tem, v koliki meri je gibanje prisotno v mariborskih študentskih vrstah, nesmiselna. Ker gibanja ni. Je le funkcionalizem študentske organizacije, ki ne potrebuje ideologije, ampak jo ima le za rezervo pri razreševanju konfliktnih situacij. Pred dobrim letom dni sem na tem mestu napisal, da smo študentje gnoj. V današnjem času priznavam zmoto, ker vidim vzroke depolitiziranosti. Enostavno jih lahko razčlenimo v tri skupine:
1. odnos študentsko vodstvo - množica,
2. idejni koncept študentske organizacije, ki ga postavlja vodstvo,
3. splošna raven izobrazbe študentov.
Prvi „paket" vzrokov jo vsakemu prezenten. Mnogih odločitev študentskega vodstva (izvršnega odbora) ne moremo imeti za demokratične, saj pri njih študentje praktično ne sodelujejo. Če se bomo skušali izgovarjati na to, da je izvršni odbor le izvršilni organ stalne skupščine, še vedno ne bomo mogli odgovoriti na vprašanje. Kajti na zadnji skupščini, ki je ocenjevala lanskoletno delo, potrjevala finančne načrte, volila glavnega in odgovornega urednika Katedre, je sodelovalo pri odločanju le 46 (šestinštirideset) študentov, od katerih prav gotovo niso bili vsi člani stalne skupščine, niti razširjene letne skupščine; prav gotovo pa je, daje bilo med njimi vsaj deset članov izvršnega odb6ra. Torej: tisti, ki naloge izvaja, jih tudi postavlja; in naprej: v Mariboru je okoli 2.500 študentov (morda več), ki pa niso niti vedeli, da skupščina je. Torej načelo demokratičnosti odpade, pose bno zato, ker to ni osamljen primer, pač pa redna praksa dela mariborske študentske organizacije. Pa tudi nova dimenzija: ako študentsko vodstvo zastopa idejo enotnega nastopanja navzven, v isti sapi pa zatrjuje, da so študentje neaktivni, kako potem lahko kvalificirano zastopa nekoga? Se: če študentje težijo k aktivnemu delu, pa zaradi funkcioniranja organizacije, ki ubija optimizem in voljo do dela, ne participirajo v zadostni meri pri njenih odločitvah, kako organizaciji vrniti življenjsko potrebno zaledje?
Presajevanje tujih modelov in ideologij na naša tla zaradi različnosti pogojev ni mogoče, vsaj v identični obliki ne. In potem je treba iskati revolucionarnost, tako opevano in deklarirano, znotraj jugoslovanskega prostora. Kdo je nvoa levica? Jaša? Štrajn ali Cizejev Bobi? Se tako dolgotrajnega poziranja ni mogoče imeti za revolucionarno, tvorno spreminjanje - mestoma - negativne družbene strukture. In če je v konceptu izvršnega odbora SS MVZ ter Katedre vsebovano načelo o „aktivnem poseganju v slovenski in jugoslovanski prostor", je potrebno dodatno vprašanje: kako lahko nekdo revolucionarno in tvorno aktivira svoje sile v neki družbi, če je koncept puhel, ker nima idejne opore ali miselnega bistva? Zdajšnje skrivanje za programom ZKJ (ki ga niti ne poznajo) pomeni tisto rezervno ideologijo, o kateri sem prej govoril. V organizaciji, kjer so praktični cilji nejasno definirani in kjer dolgoročne orientacije, ki jo enačim z idejno usmerjenostjo, ni, je prenapeto pričakovati uspešne rešitve tudi pravilno zastavljenih projektov. Vzrok pa je prenizka raven znanja študentskih vodij na področjih političnega dela, human relations, družbenih znanosti. V takem primeru se je najlaže skrivati in izgovarjati na koncepte, statute, pravilnike in splošne družbene norme. Dalje od tega je težko, težko priti.
Načel, sem tudi že zadnji „paket" - izobrazbeno raven študentov. Kar se tiče eksaktnih znanj, potrebnih v določeni stroki, nimam pripomb. Mariborske višje šole in visoka šola vlivajo zaupanje. Zelo pomanjkljivo in ničevo pa se mi zdi znanje sociologije, marksistične filozofije, poznavanje družbenopolitičnega sistema SFRJ. Dosedanji izgovor je bil: nimamo FF, nimamo FSPN! Vendar je treba začeti delo na drugem koncu. Preurediti je treba predmetnike ter v sedanje višje šole uvesti predavanja prej navedenih predmetov. Sola, ki naj pripravlja aktivno misleče in v družbenem okolju koristno bitje, mora to narediti. Se posebej zato, ker je socialistična.
Sicer pa imamo predstavnike v pedagoško-znanstvenih svetih. Koliko bodo govorili o tem? Mnogo smo pisali o odgovornosti. . Uveljavimo jo najprej v svojih vrstah! Danes gledam in sem pesimist...
DUŠAN ZBASN1K
КА7ША
UudtuMuua
IZDAJA STALNA SKUPŠČINA ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI VZM
Katedro ureja uredniški odbor:
GLAVNI UREDNIK: DAVORIN KRAČUN ODGOVORNI UREDNIK: JOŽE ZAGOŽEN
Študentska rubrika:
Milan Lampe — urednik, Jurc Mikuž, Darka Schmidt
Notranja in zunanjepolitična rubrika:
Branko Gcrlič - urednik, Marjan Vraničar Slavko. Gerič
Kulturna rubrika:
Vladimir Gajšek - urednik, Leopold Petrovič — kulturna publicistika
Literarna priloga Obrazi:
Leon Scnger - urednik
Humor:
Bori Župančič - urednik
Srednješolska rubrika:
Branko Šalamun - urednik, Žarko Golob
Lektorica: Matija Frankovič Likovni urednik: Mišo Hochstetter Sekretarka uredništva: Nevenka Vetrih
Tehnični urednik: Marjan Žmavc
Uredništvo in uprava: Ob parku 7, telefon 22-004, tekoči račun 618-67-548. - Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda je 1 dinar (letna naročnina je 15 dinarjev, za ustanove in podjetja 20 dinarjev). Tisk ČP Mariborski tisk.
pristop k temi: kako delati
POMEN PRISPEVKA Z ZGORNJIM NASLOVOM BI POSTAL PREVELIK, ČE BI SE SPUSTIL V 'POLEMIKO Z VSEMI V ČLANKU NAVEDENIMI TRDITVAMI. LE NEKAJ MI JE JASNO: ČE BI KADARKOLI OBSTOJAL KAKŠEN DVOM O PRAVILNOSTI ODLOČITEV RAZNIH FORUMOV MARIBORSKE ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE, POTEM GA ZDAJ NE MORE BITI VEČ. GRE ZA NEGATIVNE METODE, KI SI JIH UPORABLJAL PRI SVOJEM DELU IN ZARADI KATERIH SI DOBIL NEZAUPNICO NA IZVRŠNEM ODBORU SŠ VZM V L. 1971, NA IZVRŠNEM ODBORU SŠ VZM V JAN. 1972 IN NA RAZŠIRJENI LETNI SKUPŠČINI SS VZM V JAN. Г972.
ČE K TEMU PRIŠTEJE.M SE NEKATERE LAŽI, KI SO V ČLANKU NESRAMNO POSTAVLJENE, IN PA DEJSTVO, DA NISI NITI PRISOSTVOVAL PRVI SEJI SVETA ZDRUŽENJA V LETU 1972, KJER BI MORAL BRANITI ŠTUDENTSKE INTERESE (TO SMO MORALI STORITI MI, PREDSTAVNIKI „HIERARHIČNO UREJENEGA GNEZDA", VODSTVA ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE), BI MORAL IZGUBITI VSE UPANJE V KORISTNOST TVOJEGA DELA (PO VEČLETNIH PRIZADEVANJIH BI MORAL ŠTUDENTSKO ORGANIZACIJO ŽE ZDAVNAJ „POSODOBITI").
OSTANE TI LE ENA MOŽNOST: Z AKTIVNOSTJO V OSNOVNI ORGANIZACIJI, ORGANIZACIJI ZK VEKŠ, KATERE SEKRETAR SI, LAHKO DOKAŽEŠ, DA SI VSAJ HOTEL NAPRAVITI KAJ KORISTNEGA. KER SI TAKO HOČEŠ-NOČEŠ TUDI MOJ SEKRETAR, ME BOŠ OBOROŽIL Z „IDEJNO OPORO ALI MISELNIM BISTVOM", KAR MISLIŠ, DA MANJKA ŠTUDENTSKEMU VODSTVU, TO PA BOM, SEVEDA, LAHKO KORISTNO UPORABIL PRI NADALJNJEM DELU.
I ■	g m	.	TONE	JANŠA
budnost in spanje
S svojim sestavkom ne želim prilivati olja na žerjavico in odgovarjati nekaterim polemičnim spisom, ki so sc pojavili tako v študentskem kakor tudi v dnevnem časopisju in so govorjli o problemih študentskega gibanja v Mariboru. Pisci, med njimi bi za nekatere težko rekel, da so študenti, so gibanje obravnavali s svojih pozicij in tako so bili tudi obdelani nekateri principi o gibanju.
Ni moj namen polemizirati z njihovimi stališči in ali ima pisec prav, ko trdi, da študentje spijo, da se ne angažirajo dovolj v gibanju, da so mlačni ipd.
Gibanje je treba obravnavati kompaktno, kot odraz in potrebo družbenega dogajanja in njegovih nasprotij. Mislim, da ne trdim nič nezaslišanega, če rečem, da ima GIBANJE svoje izvore v družbi, oziroma da je njegovo mesto tako, kot mu ga dajejo študentje sami s svojim delovanjem in udejstvovanjem v splošni družbeni problematiki. To misel bom nekoliko kasneje spet potrdil, in sicer v stfojih izvajanjih.
V problemu gibanja izhajam s pozicije:
SMISEL IN NESMISEL GIBANJA
Ta miselna zasnova sproža za seboj celo vrsto vprašanj, ki so porojena v problemu samem, in sicer:
1. kaj je gibanje,
2. cilj oziroma potreba gibanja,
3. demokratičnost gibanja,
4. smisel in nesmisel gibanja in
5. kakšno je gibanje v Mariboru.
Na navedena vprašanja bom odgovoril skrčeno, predvsem z namenom poudariti povezanost teh vprašanj in njitf rezultat (5. vprašanje).
Pustimo ob strani, da Maribor postaja drugo univerzitetno središče, da živi tu toliko in toliko študentov, da ima toliko visokih šol (in ttidi samo nekatere).
To je dejstvo, ki ga ne moremo zanikati. Prisotnost študentov pa daje svojstven pečat mestu, kar bi v povsem enostavnem izrazoslovju imenovali gibanje mlade študirajoče generacije. O gibanju kot pojmu je bilo že mnogo napisano. Preveč različno pa je bilo obdelano vprašanje, kaj je gibanje.
V najbolj enostavni aplikaciji lahko rečemo, daje gibanje eno izmed ZAVESTNIH OBLIK POTRJEVANJA mladih ljudi študentov, v do--ločenem času in prostoru. Vsebino gibanja polni ZNAČILNA PROBLEMATIKA študentskega življenja, ki na eni strani soča mladega človeka s problemi, ki izhajajo iz NAČINA študentskega življenja, po drugi strani pa je problem študentov del splošne DRUŽBENE STVARNOSTI.
Resnica je ta, da zaradi novih ali posebnih nazorov (idejnih), materialnih potreb itd., prihaja med študirajočo generacijo in medže obstoječo družbeno resničnostjo do konfliktov. Spor je torej logična posledica dveh nasprotnih ’ (a nikakor sovražnih) mnenj o nekem problemu in nujno vodi v konfrontacijo. V tej konfrontaciji bi naj bilo študentsko gibanje ZAVESTNA IN LEGALNA oblika boja.
S te pozicije pa moramo obravnavati vprašanje cilja ali namena gibanja. Če obstaja resnična potreba po gibanju, obstaja torej tudi smisel, določen cilj gibanja; namen gibanja pa je torej lahko različen (opozoriti na probleme v študentskem življenju ali jih z gibanjem odpraviti, kritika ali potrditev drugih družbenih dogajanj, ki ne morejo mimo mlade generacije in celo imajo pravico vplivati nanje). Cilj bi torej naj bil redno spremljanje in hkratno spreminjanje družbenega življenja. Seveda pa gledam na gibanje kot na demokratični princip pravic in upravičenih potreb. Nikakor pa ne gre za neusmerjen brezcilji UPOR TRENUTKA ali akcije brez cilja, ki vodi v neuspeh, beg v iluzije in odstopanje z resničnih družbenih pozicij (neupoštevanje stvarnosti in nedemokratično iskanje poti za rešitev problema). Osebno menim, da je v našem samoupravnem sistemu dovolj zakonitih možnosti in predvsem demokratičnih poti, ki se jih študentje lahko poslužujejo.
Pogostokrat le lastna nivednost nas same odvrača od uporabe teh oblik in poti.
Iz navedenih dejstev spoznamo, da smisel gibanja obstaja in da bo obstajal, vse dokler bo študent čutil potrebo po angažiranju v družbenem dogajanju in soblikovanju družbenih norm.
Po tej preprosti, upam pa, dovolj umljivi, formulaciji se naposled lahko pomudimo ob ključnem vprašanju.
KAKŠNO je študentsko gibanje v Mariboru.
Na kratko bi strnil poglavitne misli:
a) gibanje se doslej ni uveljavilo kot zavestna oblika študentske prisotnosti,
b) kar ga je bilo, je bilo izrojeno v akcijo trenutka, kije ostala brez vidnih posledic,	'	.......
c) v glavnem je bilo zreducirano na nekaj kulturnih akcij in splošnih razpravljanj o ekonomski in politični bazi naše družbe.
Edino, kar bi lahko šteli za pozitivno v tem procesu, je vsaj poskus USTVARITI gibanje.
Torej vidimo, da resničnega gibanja ni bilo, hkrati pa lahko k temu dodamo, da ni bilo niti popolnega spanja. Če se sedaj ozremo po vzrdkih gibanjskega mrtvila oziroma delnega spanja, ne moremo mimo dejstva, da ni bilo ljudi, ki bi študentsko maso povedli v GIBANJE, še pred tem pa postavili gibanju CILJ, NAMEN, VSEBINO, DEMOKRATIČNOST in upoštevali resnične POTREBE po njem. Dokler ne bodo rešena ta vprašanja in storjeni koraki, da vodstvo (IO MVZ oziroma odbori po posameznih šolah) angažira in pridobi študente za reševanje njihovih problemov, bi kaj težko govorili o gibanju v Mariboru kot prispevku k reševanju življenjskih težav naše družbe. Tu pa lahko sedaj samo spet potrdim, kar sem bil uvodoma zapisal: da je gibanje tako, kot mu dajejo pomen študentja sami, in sicer kot odrazu splošnih družbenih dogajanj. Morda še bolj točno: problematika študentov je del splošno družbenega problemskega kompleksa.
Vendar pa za obstoječe stanje ne krivim samo vodstva. Ne, krivi so tudi sami študentje s svojo brezbrižnostjo in nezanimanjem za delo vodstvenih organov.
Vodstvo pa je krivo v toliko, da ne da prave iniciative.
LEON SENGER
študentsko gibanje, organizacija,samoupravljanje
Pojmi: študentsko gibanje, študentska organizacija, študentsko samoupravljanje so tesno povezani z družbenim življenjem. O njih pišemo, govorimo, z njimi žonglirajo politiki na vseh nivojih. Razglabljanja pa, kot vemo, se ponavadi stekajo tako ali drugače v smeri interesov razglabljajočega . . . Menim, da bi predvsem morali razlikovati med seboj študentsko gibanje, organizacijo in samoupravljanje.
GIBANJE
Kaj je študenstko gibanje? Odgovor ni lahek: to naj bi bila aktivnost določenega sloja prebivalstva, ki se izraža skozi valovanje, premikanje, izbruhe, migotanje, mirovanje in izpade te populacije. Ta masovnost vodi do ideologije, ideologijo pa prezentira avantgarda. Značilnost študentskega gibanja je anarhičnost. Zato nikakor ni monolitno. Nosilci idej, vodje, avantgarda niso niti voljeni niti imenovani; to, kar so, so zato, ker sta jih splet dogodkov in osebna aktivnost pripeljala do vrha. Oni nato dajo gibanju ideološki pečat. Torej je študentsko gibanje v neki družbi nosilec relativno naprednih, radikalnih in ekstremnih teženj. Združuje namreč dve nujni komponenti: zagnanost in znanje. Zagnanost je pogojena z mladostjo in neposedo-vanjem socialnega položaja, znanje pa s študijem. Prihodnost mladih inteligentov, študentov predvsem humanističnih („neuporabnih") znanosti, je negotova, zato nimajo ničesar izgubiti. V njihovih rokah ni družbene moči, pridobijo si jo lahko z akcijo. Ko jih družijo interesi, je razredni konflikt med njimi samimi zabrisan. Dogodki zadnjih let v razvitih deželah zahoda potrjujejo pčdmeno, da študentsko gibanje prevzame revolucionarnost delavskega razreda, medtem ko je delavski razred danes ž vidika revolucionarnosti udušen, sit, preobjeden, nastaja delavska aristokracija in drobno buržoazni srednji sloj, raste standard in se utijuje socialni položaj. Vplivi socialističnih revolucij in marksizma kakor tudi spoznavanje zakonitosti družbenih sistemov kažejo, da sama politična borba, boj za oblast, navadno menja formo, struktura pa ostane. Odtod nezaupanje politikantski demokraciji, odtod tudi anarhičnost. Za gibanje, ki se ne želi polastiti oblasti, obenem pa ima pretenzije poseči v dogajanje, je anarhična oblika najprimernejša: ne duši iniciative s prisilno enotnostjo in tako omogoča vsakemu udeležencu svoboden razvoj v lastni ideologiji. Enotnosti tako ni, moč pa se pojavi v tistem trenutku, ko družbene razmere dosežejo tisto kritično stanje, da se razdrobljeni interesi združijo v spontani akciji. Prevzem oblasti bi bila pirova zmaga, ker bi se nova oblast najprej utrjevala in bi se gibanje diferenciralo na nosilce nove oblasti in ostale. Študentsko gibanje pa predstavlja določen pritisk na nosilce političnih odločitev, da ti ob kritičnem trenutku popustijo in ravnajo v skladu z zahtevami — ali pa, kar se tudi dogaja, da skušajo vsako iniciativo drastično zatreti.
ORGANIZACIJA
Divide et impera! Zapri gibanje v organizacijo, daj ljudem formalno moč, da bodo delali za tebe. Režim si lahko privošči in formira organizacijo. Z njo bo gibanje kanaliziral, predvsem pa oslabil. Znano je, da režimske organizacije v normalnih razmerah nimajo mnogo aktivnih pristašev. In če mora vsaka iniciativa premagovati hierarhične nivoje kake okostenele strukture, se kmalu izgubi brez učinka. Organizacija pa pomeni hierarhične nivoje, funkcije, navidezno enotnost, večjo ali manjšo stopnjo centralizma ipd. Študentska organizacija je torej po svojem bistvu nasprotna študentskemu gibanju. Postane del režima, mogoče šola bodočih funkcionarjev, pa naj je rijžim še tako demokratičen. Menim, da je študentsko gibanje tem bolj omrtvičeno, čim popolnejša je organizacija in čim demokratičnejši je režim; šele če je družbena situacija kritična, se gibanje prične mimo organizacije, glede na demokratičnost družbe pa zavzame bolj ali manj izrazite, javne oblike akcije. Organizacija, iz težnje po samohranitvi, lahko skuša slediti gibanju. V tem primeru sc oddalji od režima, dobi značaj opozicijske stranke, ki pa zopet želi gibanje le uporabiti v svoje namene.
Na kratek rok je možno, da organizacija tudi ščiti interese gibanja. Najpogosteje je to v fazi konstituiranja organizacije. Takrat posameznikom, ki so del gibanja, ustvarja ugodne življenjske in delovne pogoje. Če so interesi in zahteve gibanja zmerni, kolikor toliko homogeni, sc organizacija dejansko identificira z gibanjem. Toda v kritičnih situacijah je diferenciacija skoraj nujna.
SAMOUPRAVLJANJE
Dialektična logika: če vzamemo študentsko gibanje kot tezo, organizacijo kot antitezo, nam je sinteza študentsko samoupravljanje. Omogočeno je le v samoupravni družbi. To pomeni, da se študentsko gibanje ob organizaciji kot sredstvu uvršča v družbene strukture. Postane del družbeno-političnega življenja, in sicer progresivni del. Gibanje izven družbe z anarhističnim, destruktivnim karakterjem nasproti cstablish-mentu j'c lahko v samoupravnih razmerah del družbe, gonilna sila, vest družbe, za korak naprej od ostalega dela. Tako so interesi le v navideznem nasprotju z interesi ostale družbe, dejansko pa tako nasprotje družbo ščegeta in jo pomika naprej. Da bi bilo to uresničljivo^, pa je nujno, da družba gibanje sprejme kot svoj sestavni del, da se vladajoče strukture (dejansko tudi v samoupravnem sistemu obstajajo Vladajoče strukture) zaradi tega ne čutijo ogrožene, da se 'študentsko gibanje ne stopi, konzervira ali dezinteresira in da organizacija ugotovi svojo vlogo po,vezovalca in ne postane sama sebi namen. Če pa ti pogoji niso uresničeni, je dejansko študentsko samoupravljanje lahko samo blef. Zgodi sc, da dobimo zbirokratizirano študentsko organizacijo na eni strani in nezainteresirane študentske množice na drugi. Te so potencialna družbena nevarnost. Zaradi latentne, a vendar vsebovane razgibanosti predstavljajo izvrsten medij za uresničevanje vsakršnih interesov. Pomenijo moč, ki jo lahko uporabi marsikdo . . .
NAŠ PROBLEM
Študentsko gibanje pa se ne prične že takoj, ko kje ustanovijo kakšno višjo šolo. Poleg tega, da je pogoj za njegov razvoj koncentracija študentske populacije, imajo močen vpliv tradicija, prisotnost humanističnih znanosti, značaj študijskega sistema in še posebej družbene razmere. Maribor je nastajajoče univerzitetno središče. Nima tradicije, ni čutiti prisotnosti humanističnih („neuporabnih") znanosti, študij je pretežno dvoleten. .. študentsko gibanje je le v zametkih. Iz nezainteresirane množice izstopa le pičla avantgarda, pa še to uničuje kolesja organizacije s svojimi nepomembnimi drobnimi opravili. Kjer je študentsko gibanje neizrazito, je tudi študentsko samoupravljanje nerazvito. Izrazita je le organizacija. Edina koristna vloga organizacije je trenutno lahko, da spodbuja študentsko gibanje, ki bo, razživeto, omogočilo delovanje samoupravljanja. Organizacija sicer lahko ugotovi, da more izvrstno delati kot sama sebi namen in sama predstavlja gibanje in samoupravljanje hkrati. Toda če bodo na ključnih mestih sposobni ljudje, ki' bodo ugotovili, da sc avantgarda krepi, da družbene razmere prikazujejo nujnost gibanja, potem se bo mariborsko študentsko gibanje in s tem samoupravljanje okrepilo. Dogodki bodo zainteresirali množico, rezultati bodo kmalu vidni.	Davorin	Kračun
blagodati in bremena humboltove zapuščine
(Univerzitetna razpotja v ZRN)
Ker smo že doslej poskušali fiksirati t. i. „prelomne letnice", bi lahko pri nemški univerzi prvo tako razmejitev postavili v 4eto 1737. Univerze, nastale pred tem letom, so bolj malo pomembna razumniška združenja, ki zaradi svoje majhnosti in pa očitne provizoričnosti skoraj ne zaslužijo svojega imena. To so nekakšne postsholastične akademije in učna društva. Kot žlahtni sad prosvetljenstva je leta 17 37. nastala univerza Goettingen, prva prava univerza na nemških tleh.
SVETI 5ČE ZNANOSTI
Toda prava prelomnica je šele 10. 10. 1810, rojstni dan „Die Friedrich Wilhelms - Universitaet". Nastala je kot nadomestilo za v napoleonskih vojnah razpuščenih sedem starih pruskih univerz. Njen sedež je bila hohenzollernska prestolnica Berlin. Bližina dvora, birokracije in politike je že od samega začetka bistveno opredeljevala novo univerzo.
Ustanovitev univerze „Unter den Linden" je usodno povezana še z neko drugo pomembno okoliščino. Od leta 1802 naprej seje vodila v intelektualnih in oblastnih krogih Prusije diskusija o preosnovanju stare univerze. Ta je bila sestavljena iz treh poklicnih fakultet - teologije, jusa in medicine — katerih študentje so na začetku študija, kot nekakšno propedetiko, poslušali filozofske predmete. Leta 1808. se je v reformsko razpravo vmešal tedaj že slavni Wilhelm von Humboldt. Njegove ideje so bile pravzaprav vse zajete že v Schellingovih predavanjih o „metodi akademskih študij", vendar brez Humboldta prav gotovo ne bi prišlo do njihove uveljavitve. Kaj je bilo novega v tem, kar si je zamislil Humboldt? V novi strukturi se je pojavila tudi filozofska fakulteta, in sicer ne le kot ena od — sedaj - štirih fakultet, pač pa kot srce univerze. Koncepcija je zelo očitno izšla iz miselnih tokov tistega časa in preference so bile takrat že tako jasno na strani znanosti (kajti za znanost je pravzaprav šlo nasproti starim „poklicnim" fakultetam), da ugovorov ni moglo biti. Zakaj ugovorov ni bilo, je razvidno tudi iz seznama samo nekaj imen, ki so od samega začetka predstavljala filozofsko fakulteto: Fichte, Hegel, Niebuhr, brata Grimm .. . Podpora je prihajala tudi z drugih fakultet, kjer sta takrat slovela - na teologiji — Schleiermacher in - na jusu - von Savigny. Po Heglovi smrti fakulteta v svoji sredi res ni imela več prave filozofske veličine, toda vrzel so izdatno zapolnili silno vplivni zgodovinarji od von Raumer-ja, Ranke-ja, preko Mommska do Meineckeja.
Epohalno vlogo je Humboldtova filozofka fakulteta odigrala na področju naravoslovnih znanosti. Na to področje odpade večina od 27 Nobelovih nagrad, kolikor jih je bilo do zadnje vojne podeljenih učiteljem berlinske univerze. Da govorimo pri tem o filozofski fakulteti, je razumljivo iz razloga, ker je šele okoli leta 1930 prišlo do oddvajanja in osamosvojitve posebne naravoslovne fakultete.
Nov element v univerzitetni strukturi je dobil svoj pendant tudi v srednji šoli in gimnazija je zvesta slika humboldtovske filozofske fakultete.
Ob vseh današnjih kritikah je neizpodbitno dejstvo, da je Humboldtova univerza priborila nemškemu šolstvu svetovno slavo. Toda slava je, kot vedno, minljiva. To je navadno težko priznati, še težje preboleti. In to je razlog, da se Nemci tako globoko razhajajo V svojem obračunu s preteklostjo. Eni se kar ne morejo sprijazniti z resnico, da so stari časi mimo, drugi pa zopet prikazujejo berlinsko „alma mater" kot kardinalno zablodo v nemški univerzitetni zgodovini.
Zelo sprejemljiva sc nam zdi analiza Georga Pihta: „Če bi proučevali ustanovitvene akte, na katerih temelji koncepcija Humboldtove univerze, je še vedno prepoznaven skrit model prostora, v katerem so bile nemške univerze in akademije na začetku prejšnjega stoletja. Kot model jim je služila - v strogih konsekvencah filozofije nemškega idealizma - cerkev. Hram znanosti je dejansko sekularizirana cerkev in služi kultu absolutnega duha. Lahko podamo celo precizncjšo formulacijo: položaj univerze v Prusiji odgovarja položaju luteranske cerkve v tej državi.
Magna Čharta nemške univerze 19. stol. je Luthrov nauk o dveh kraljestvih. Če nam je ta odvisnost jasna, potem lahko razumemo tudi osnovno stališče, po katerem je univerza določala svoje rrtesto v državi in družbi, in naravo razmejitve med politiko in znanostjo. Od tod nam je dojemljiv duh, ki je prežemal to univerzo, njen temeljni institucionalni razcep - prikrita dvoznačnost, ki je že od samega začetka vzidana v temelje Humboldtove univerze.
Univerzo, o kateri govorimo, je „pokopal" Marx Weber 30. januarja 1933., ko je razkril dvoznačnost njene konstrukcije. Moralna ambicija znanosti, da bi bila sekularizirana cerkev, seje izkazala za iluzorno. Toda še vedno živimo med zidovi, za katerimi se je utrjeval Absolutni duh, in se borimo s prikaznijo preteklosti. Zato je zdravilno, da sc s pomočjo treznega vprašanja - kaj družba pričakuje od univerze - preselimo na oster in prečiščevalen veter sedanjosti, v kateri živimo.	,
STRUKTURA INSTITUCIONALNE INERCIJE, PRODORI IN NOV1NE
' Nemški visokošolski sistem je sestavljen iz dveh glavnih komponent
- iz univerze in iz tehniške visoke šole. Notranja organizacijska struktura je opredeljena pri univerzi s fakulteto in pri tehniški visoki šoli z oddelkom. Oba pojma sta se uveljavila že v „klasični" univerzi in pomenita zvezo strok disciplin, katerih poznavanje je nujno za pridobitev določene poklicne izobrazbe. V tem pogledu je, posebej pri filozofski fakulteti, prišlo sčasoma do temeljitih transformacij, tako daje na Jtoncu postala pretežno učiteljska šola, medtem ko so večino preostalih poklicnih usmeritev prevzele novo nastale fakultete. V manjši meri je ta dezintegracija opazna tudi pri juridični in medicinski fakulteti, medtem ko je teološka fakulteta zadržala izvorno podobo. Oddelki pri tehniških visokih šolah sc ujemajo zglavnimi kompleksi inženirskih strok
- elektrotehnika, strojništvo, gradbeništvo itd. ... Če govorimo tudi tukaj o razvoju, potem je treba omeniti naglo rast fundatnentalnih disciplin - matematika, fizika, kemija - in zanimiv pojav zasnove družboslovnih znanosti - filozofija, sociologija, umetnostna in literarna zgodovina itd. na visokih tehniških šolah.
Tako fakulteta kot oddelek je domena ordinariusov - posedovalcev kateder (der Lehrstuhlinhaber), ki se sami vsako leto izmenjujejo kot predstojniki, dekani svojih ustanov (Lat. decanus poveljnik šotora, v katerem je nastanjenih deset vojakov). Pridruži se jim lahko le nekaj zastopnikov „nižje" skupine privatnih docentov, ki jim je sicer po habilitaciji potrebnih vsaj šest let staža, da bi bili morebiti lahko povzdignjeni med profesorje. Do lastne katedre pa lahko pridejo le v naslednjih primerih:	smrt ordinariusa, emeritiranje' ordinariusa,
samovoljen odhod s fakultete, osnovanje nove katedre. Pri zasedbi praznega mesta ima poleg kolegija ordinariusov glavno besedo deželno ministrstvo za kulturo.
Toda ordinarius ima, še bolj trdno kot pedagoški proces, v svojih rokah raziskovalno delo. Je nesporni gospodar seminarja, instituta ali klinike. Značilnost takega sistema so tako imenovani „Einmann institute". Mnogi so mnenja, da je prav neomejena oblast ordinariusov kriva, da današnja nemška univerza in znanost nista niti senca tiste izpred pol stoletja. Ta ocena je motto že nekaj let trajajočih ostrih diskusij o preosnovi nemškega visokošolskega sistema.
Razhajanja so očitna že v samem izhodišču visokošolske reforme. Medtem ko so mnogi prepričani, da visoko šolstvo nikakor ni sposobno reformirati sebe samo, so rektorji na čelo Godesberškc deklaracije samozavestno zapisali, da je „bodočnost zahodnonemške univerze odvisna od odločitev, kijih bodo sprejeli oni sami." (Morda je v tem celo nekaj ironije). Na drugi strani je paradoksalno, da skoraj isti ljudje, ki zahtevajo reformo „od zunaj", ostro nasprotujejo vsakemu posegu vladne administracije. Tisti pa, ki se sklicujejo na „notranje sile", pa zopet s silno žolčnostjo odklanjajo iniciative študentov, asistentov in raznih drugih vseučiliških skupin.
Nekateri razlogi za reformo se kažejo v čisto kvantitativnih razmerjih.
Leta 1955. je trkalo na vrata univerze 32.000 maturantov. Do leta 1967. se je ta številka povečala na 65.000. V letu 1976 se je potrebno pripraviti na 130.000 maturantov.
Več kot tretjina študentov nikoli ne dokonča študija. TistL ki jim to uspe, porabijo povprečno 50% več časa za študij, kot bi bilo to normalno potrebno.
Struktura vpisa po strokah prihaja v kolizijo z bodočimi potrebami:
- humanistika	21;4%,
-	ekonomija	15,1	%,
naravoslovje	14,9	%,
-	tehnika	13,7	%,
-	medicina	12,1	%,
-	pravo	8,4	%,
-	pedagoški poklici ■	6,0	%.
Učiteljski zbor je odločno prestar, saj se povprečna starost približuje 55 letom.
Institucionalna inercija je pripeljala do velikih neskladnosti znotraj visokošolskega sistema, ki onemogoča vsakršno fleksibilnost v pedagoškem in raziskovalnem pogledu.
Takšne nespodbudne karakteristike so ministra za kulturo dežele Baden-VVuerttenberg dr. Hahna navedle k predlogu za oblikovanje posebne državne komisije ekspertov, ki bi analizirala stanje in pripravila predlog za preosnovo. Za predsednika komisije so imenovali dr. Ralfa Dahrendorfa.
Na tem mestu ne moremo povzemati celega kompleksa novih predlogov iz projekta, ki ga je izdelala gornja komisija. Tudi se ne bomo spuščali v obširno polemiko, ki jo je sprožil Dahrendorf. Omejili se bomo na eno samo novino, ki je v zadnjih letih v večjem merilu že doživela praktično uveljavitev.
Predvsem je zavržena deviza stare šole, da je treba izšolati učence enkrat za vselej. Predložena je uvedba t. i. „Kontaktstudium", modela, po katerem je izobraženec skozi celo življenje vezan na šolo, pa je zato tudi njegovo izhodiščno izobraževanje nujno drugačno od dosedanjega.
Projekt predvideva dve vrsti študija: K - študij = (Kurzstudium), ki traja 3 leta, in L - študij (Langstudium), ki traja 4 do 5 let.
K -študij se konča po treh letih z zaključnim izpitom, diplomant je deležen naslova bachelor. Kot velike prednosti K — študija se omenjajo naslednje:
- strokovnost, dosežena po tej poti, daje velike možnosti uporabe,
- pot do poklica je močno skrajšana,
- zahteve glede znanja na izpitih so zelo definirane in študentje „vedo, kaj jih čaka".	,
Za L - študij je treba izpolniti nekatere pogoje. Prvo stopnjo je treba končati v dveh (in ne kot pri K - študiju v treh) letih. Razen tega je treba opraviti medizpit (Zwischenkvalifikation), ki je izključno selektivnega značaja. Na teh dveh normativih je zasnovan sistem izbora kandidatov za L - študij. Kandidati, ki ne uspejo pri L - študiju, lahko v vsakem trenutku preidejo na K - študij. Tisti pa, ki so s posebnim uspehom končali K — študij, lahko še vedno, preko dodatnega Izpita, nadaljujejo L - študij. L - študij se konča z diplomskim izpitom.
Posebej moramo opozoriti, da K — študij ni višja šola, pač pa ima rang fakultete. Projekt predvideva tudi tretjestopenjski študij za znanstveno motivirane študente, ki sc zaključuje z licenciatom.
Naše visoko šolstvo se je razvilo pod zelo očitnim nemškim vplivom. S tega stališča je razvoj nemškega visokošolskega sistema za nas še posebej zanimiv. Seveda nismo imeli nobenih ambicij delati primerjave in smo se celo izogibali vsakršnemu namigovanju v tej smeri. Komparativno študijo bomo napovedali za kdaj kasneje, sedaj pa bomo nadaljevali z improvizirano inventuro stanja v visokem šolstvu še v nekaterih deželah.	p	pjvEC
gibanje - utvara?
Vsevprek besedičimo: gibanje je, gibljemo se, smo na čelu študentskega gibanja itd. Je v tem kanček resnice?
Domala vsakdo izmed nas je do potankosti prepričan, da prisostvujemo gigantskemu gibanju, ki je trajno in prisotno na slehernem koraku, ki v njem žjvimo, iz njega izhajamo in se naše delovanje, ustvarjanje ter snovanje osmisljuje v njem samem.
Menim, da gibanja kratko malo ni, vsaj v onem smislu ne, o katerem sanjamo in si kličemo v zavest njegovo iluzorno podobo. Dasiravno imamo opraviti z resnično agilnim in vitalnim delovanjem peščice študentskih funkcionarjev pri izvršnem odboru Študentske skupnosti in njenih specializiranih dejavnosti, pa masa, baza ali - z drugo besedo -devetindevetdeset odstotkov študentske populacije spi; o razvoju njene študentske zavesti si ne upam trditi niti, da je v povojih . . . Baza je pasivna - strukture tolikanj bolj aktivne ter „gibajoče".
Zatorej o „gibanju" kot o nekakšnem splošnem, povsod prisotnem, ali kot menijo nekateri - „totalnem" študentskem gibanju ne moremo govoriti kajti prva in zadnja skrb vsakogar izmed nas je, oziroma je bila, kako bomo opravili izpite, kam bomo odšli na izlet, počitnice, na smučanje ... Da,'zgodi se, da se posameznik za kratek čas ukvarja tudi z vprašanji, ki zadevajo njegove eksistenčne potrebe, vendar zavoljo tega ne moremo govoriti o gibanju, kajti to so samo trenutne" in slabotne težnje nekaterih po izboljšanju osebnega standarda.
Vseeno pa postavljam tezo, da je stanje, situacija, takšna, kakršna je, najpravšnja: naivno je namreč pričakovanje tistih, ki menijo, da bodo končno uspeh predramiti Matjaževo vojsko.. . Študentska populacija je spala, spi in bo navkljub vsem našim zaverovanim izjavam dremala še vijaprej -■ seve pa velja to samo za „mirno" obdobje, v katerem ni navzoče konfliktne situacije.
Torej bodi vloga študentskega vodstva predvsem v tem, da bo koordinator, organizator in ne nazadnje vodja te - speče — študentske množice; bolj kot to pa je naloga študentskih vodstev stalno osveščanje njihove lastne baze, kar pa se kaže v nenehni objektivni zmožnosti aktivirati ves, trenutno mirujoči, študentski potencial.
Sem torej zagovornik mnenja, da je prav - ker je tako edino realno mogoče - da študentska množica „spi", da miruje in se ne giblje vedno in povsod, zakaj dovolj bo, če bo pripravljena in zmožna aktivno sodelovati in pri njegovih prizadevanjih pomagati svojemu lastnemu vodstvu takrat, ko bo to nujno potrebno (demonstracije ob Morovi izjavil, študentske tribune, brucovske prireditve ipd.). Tako naj bo poslanstvo študentskega vodstva zlasti v nekakšnem „budilcu" študentske množice, ki naj bi jo bil sposoben zdramiti vselej takrat, ko bi bilo nujno, da tudi ona spregovori na njej lasten način. Upam, da se bo prej kot slej razmerje speči: aktivni do temeljev spremenilo. Kako? Moja iskrena želja je namreč, da ne bi bil predsednik izvršnega odbora „službeno gibajoč" osemnajst ur na dan, zato pa naj bi se študentska množica razgibala vsaj enkrat na mesec.
Jože Zagožen
baza - dinamični medij!
Skupščina. Novi predsednik, novi IO, novi ali stari glavni urednik Katedre in že se gibljemo. Kdo, kje, kako? Zakaj? Koliko?
Ni se mi redko pripetilo, da mi je kak znanec ah prijatelj dejal: „Ti tan nm nekaj delaš pri Katedri, ah bi hotel vprašali . ..“
Spočetka sem bil presenečen, potem pa sem ugotovil, da študentje pravzaprav nimamo jasnih predstav o našem gibanju. Mogoče se preveč govori, preveč teoretizira, da bi mogel navaden bruc pomisliti, da je študentska organizacija pravzaprav v nekem delčku tudi on . . .
Mogoče se nam zdi primitivno čisto vsakdanje razmišljanje o tem, kje v resnici smo s svojim gibanjem? Mogoče nalašč nočemo jasno pokazati, kdo se giblje. Ne vem. Vem le to, da že tretjo leto spremljam, več ali manj aktivno, „konkretno gibanje" mariborskih študentov - se pravi, da imam stike s „funkcionarji" in jih dobro poznam, imam pa tudi stike z mnogimi kolegi študenti. Od tod izhajajo moja preprosta razmišljanja, kadar govorim o gibanju danes in tukaj. Pa kaj bi ne razmišljal preprosto, ko vendar dobro poznam naše delo! Ko vendar vem, da je mnogokrat to „tehnično delo" ob pripravljanju skupščin, da je to večkrat samozadovoljno lrazarenje in učenje govorništva na raznih sestankih . .. Hm. In potem ubogi bruci prebirajo „strokovne" članke, polne tujk o nekem gibanju . . . Potem me lahko kolegi res nagovorijo: „Reči tistim tam gori... Ti nekaj delaš tam . . .“ Jaz se seveda ob tem nasmehnem in razmišljam. Enostavno razmišljam in se sprašujem.
Ah gibanje res pomenijo funkcije ali pa deklarirano načelo „o pomenu aktivnosti" v našem statutu? KOMU SO URADNO ODPRTA VRATA V UPRAVLJANJE GIBANJA? Ah smo res toliko pogumni, da smo tudi odkriti med seboj? Kdo je med nami resnična avtoriteta in kdo formalna? Kdo med nami je še študent in kdo se gre že politika? Kdo med nami je še naiven in kdo bolje vidi stvari? Koliko in zkaj le toliko sodelujemo z mladinsko organizacijo? Kaj sc dogaja v Ljubljani? Alije Ljubljana veliko pred nami? Ah jc pred nami zaradi filozofske fakultete ih podobnih šol? Ah je pri nas večja množičnost?
In kaj je to množičnost? Ah je poglavitno delo gibanja res zgolj študij? Ali so delavci, kmetje, študentje res sila preobrazbe? Ah sploh vemo, kaj so tovarne? Kakšni so naši stiki s podjetji - z delavci? Socialna diferenciacija med študenti? Slovenija v prihodnosti? Slovenija v Jugoslaviji? Kakšni so naši interesi? Koliko jih znamo organizirano uresničevati? Koliko želimo porabiti časa za to? Koliko energije? Kake oblike dela naj priznamo za naše „uradne" - deklarirane? Kaj pomenijo sestanki? Kaj pomeni akcijski način dela? Kaj pomenijo študenstke tribune? Kaj pomenimo nazadnje mi sami? Kdo naj bodo naši predstavniki? „Funkcionarji"? Kdo naj predlaga predsednika študentov? Kdo urednike časopisa? Je sedanji način izbire dovolj dober in objektiven? Je res novi predsednik študentov tohkopomemben? Ah res pride do novega predsednika po pravilu, da ga predlaga „stari" predsednik? Ah ni kak funkcionar včasih samo lutka? Ah študentje dovolj poznajo novega predsednika in, predvsem, njegove ideje in delo? Ah je dovolj interesentov za „funkcionarska" mesta? Koliko teh je sposobnih in pripravljenih za aktivno IDEOLOŠKO ah tehnično delo? Znanvo razlikovati ta dva pojma? Koliko izmed kandidatov za „funkcionarje" je zgolj karieristov ah častihlepnežev ali politikantov, ki nimajo zveze z množico? KOMU ODPRETI VRATA IN DATI MOČ? Damo vsakemu, ki pošteno dela, tudi moč? Kaj je moč? Je to funkcija in denar? Zmaguje pravica ah moč?
In še se lahko sprašujem, pa bi mi kdo zabrusil, da sem dolgočasnež, ko samo postavljam vprašanja. Brez skrbi - na večino vprašanj sem našel odgovore.
Ali je pomembno, da sem jih našel? Gotovo. Toda zakaj jih potem ne napišem v obliki vprašanj?
Moja subjektivna mnenja so komaj tohko pomembna, kolikor bi utegnila usmerjati mišljenje. Važnejše je vprašanje, kaj mislijo študentje. Kakšno je študentsko javno mnenje? Ah ga sploh imajo o važnejših vprašanjih „našega" ali'„njihovega" gibanja? Kaj je v preteklem času delala študijska komisija pri IO SS MVZ. Reči moram, da mi je malo žal za STTO, ker je pripravljalni odbor te organizacije v resnici imel precej stikov z velikim številom študentov in smo tako delno poznah njihova razmišljanja in odnos do nekaterih važnejših vprašanj. Če se že gibljemo in to se - bi bilo pametno najprej vedeti, od kod se gibljemo. Kakšno je naše resnično okolje, kakšna baza? Prav z ugotovitvijo realnega stanja bo mogoče hitreje naprej. To se sliši kot fraza, vendar je v vsem skrita resnica posebej sedaj, ko Maribor dobiva obeležje visokošolskega središča. Kje torej smo? Tako daleč, da moramo najprej čvrsto spoznati sami sebe. Kar poimensko se moramo spoznati. Naši prestavniki niso nobeni „tam zgoraj", marveč samo z delom (ideologijo in značajem) predstavljajo gibanje. Gibanje pa smo predvsem mi. Tudi mi, ki nimamo funkcij. Zavedamo se tega in opazili nas bodo (gibanje). Se razumemo?
Igor Plohl
januar 1972
sodna burka v leobnu
V četrtek zvečer smo se na sestanku uredniškega odbora domenili. Tema: študentsko gibanje. V zadnjem času toliko govorimo o njem, na skupščini smo poslušali besede tovariša predsednika. Vsi kimamo z glavami in ploskamo. Bravo! Veliko ste napravili! Gibanje je tu, kajti tu je dva tisoč petsto študentov in zelo sposoben izvršni odbor.
Mislim si: dobra tema, uh, o tem sc da pisati na veliko. Vzamem pero in sedem za mizo. Sedim že pol ure. Listje še vedno prazen. Pa saj je vendar ves Maribor eno samo študentsko gibanje, se jezim sam nase. Premišljujem in iščem, kje se mi je zataknilo, toda kmalu ugotovim, da gibanja sploh ni, da ga brez množice študentov, dobrega vodstva in izdelanega programa sploh ne more biti.
O čem naj torej pišem?
JANUAR 1980
Eskalacija večmesečnega vidnega nezadovoljstva iz dneva v dan raste. Vsakdo, ki spremlja dogajanja in razpoloženje med mariborskimi študenti zadnjih nekaj mesecev, opazi vse elemente prebujanja iz večletne apatije. V podzavest množice se bolj in bolj vriva neki do sedaj nepoznani interes za družbene probleme, ogorčenje zaradi vrste nedoslednosti in nepravilnosti v družbenem razvoju, neobičajna pripravljenost reakcije, sodelovanja in akcije.
Zunanje manifestacije takšne atmosfere se vsak dan pojavljajo v študentskem centru, na posameznih fakultetah in v študentskih domovih na Tyrševi: reagiranje študentov na dogodke v Ljubljani in Zagrebu, kritične tribune o socialni neenakopravnosti, samoupravljanju, javnem mnenju, gospodarski situaciji, privilegijih, korupciji. Takšno atmosfero izraža na določen način tudi mariborski tisk, ki, spremljajoč razpoloženje mlade generacije, opozarja na tiste probleme in vprašanja, ki sojih nedolgo pred tem postavili že študentje.
V začetku septembra se vrstijo diskusije in razgovori na temo študentje in socializem. Drug za drugim, ne brez razloga. Nekatere diskusije organizira partijski forum. Na njih sodelujejo poleg študentov naši najvidnejši politiki. Med njimi je prisoten strah ayantgardiz.ma mladih, kajti ostra kritika ne prizanese nobeni instituciji, ki zavira samoupravljanje in socialistični razvoj. Temperatura vedno bolj narašča, vulkan, kije spal, se prebuja.
S svojimi zahtevami študentje niso šli takoj na ulice, temveč so nanje opozorili javnost s tribunami, zbori in izredno skupščino, a kdaj pa kdaj so se oprijeli tudi že zastarelih načinov: ' protestnih pisem, eticij ... Še več. Oni so svoje zahteve postavili že mnogo prej, na onferenci Zveze študentov v Titogradu. Ker do januarja teh zahtev nihče ni jemal resno, niti jih ni poskušal rešiti, so bili vsakršni poskusi obtoževanja študentov zaradi njihovih metod nesmiselni in so zakrivali realno stanje.
V spor z organi javne varnosti se pred študentskim paviljonom zaplete najprej majhna grupa študentov. Vzrok je nepomemben. To revoltira ostale študente in jih opozori na skupno nevarnost. Led je prebit, strahu, da bi že prej glasno izrazili tisto, kar se v njih kuha že nekaj mesecev, ni več. Drugi dan nastane na Glavnem trgu ogorčen spor. Študenti, tudi sami vznemirjeni zaradi nenadnega poguma, postavljajo svoje prve politične zahteve. Vendar presenečenje, razburjenost in pomanjkanje političnega izkustva, da se o takšni • stvari govori tako odprto in na takšen način, povzroči določeno zmedo v vseh vrstah in nedoslednost v prvih zahtevah, kar mnogi izkoristijo za boj proti gibanju. Policija hoče na brutalen način- uničiti študentski upor, kajti nekdo naivno verjame, da bo s pendreki nagnal študentom „strah v kosti" in „pamet v glavo". V teh kritičnih trenutkih izgubijo študentje svojega zadnjega zaveznika. Tisk jih frontalno napada, namerno izkrivljene resnice o njihovih zahtevah pa povzročajo med njimi še večjo nejevoljo in jih opozarjajo na novega sovražnika, katerega sredstva so nevarnejša od pendrekov in solzilca.
Tako izolirani od javnega življenja, onemogočeni, da sporočijo družbi razloge svojega nezadovoljstva, blokirani z močnimi kordoni policije, študentje končno uredijo svoje vrste in postanejo še odločnejši v svojih zahtevah. Podobne efekte povzročijo še druge nezakonite akcije, ki hočejo izolirati gibanje: zaplemba Katedre, ukaz o takojšnji depolitizaciji upornih študentov, odstranjevanje transparentov z zgradb fakultet in drugo.
Izhoda iz tega ne pozna nihče.
Gibanje mariborskih študentov je želja mlade generacije, da živi v svobodnejši, humanejši družbi, v kateri postane človek subjekt politike, družba pa osvobojena vseh birokratskih in tehnokratskih sil, pritiskov in manipulacij. To ni gibanje, ki želi porušiti obstoječe družbenoekonomske in politične odnose, ki zahteva družbo z novimi premisami, kot vsiljeno prikazujejo tisti, ki jim vre pod nogami.
Mariborski študentje želijo opozoriti na razkorak med programom in akcijo, zahtevajo hitrejši in doslednejši razvoj socializma in ne njegovo rušenje. Želijo resnični, demokratični socializem, so proti ideologiji status-quo, ki onemogoča vsak poskus radikalnega gibanja.
Študentski upor ni nastal v tistem trenutku, ko se je prvi pendrek spustil na študentov hrbet. Njegovo rojstvo spi v tišini let. To je preteklost. Akcija ljubljanskih študentov je vplivala na mariborske le v toliko, da jih je osvetila; zdaj so tudi ti spoznali, da so odgovorni za , stanje v družbi, da so tudi oni dolžni in sposobni izraziti svoje nezadovoljstvo z gibanjem, ki bo premaknilo družbo iz konformizma.
Akcija desettisočglave množice mariborskih študentov je povzročila v javnosti različne reakcije: od navdušene podpore, do paničnega strahu za socializem ali usodo tistih, ki so sami sebe identificirali s socializmom. Ljudje so na cestah. Tisti na vrhu gledajo v svoje beležke in iščejo krivca. Krivca ni. Nihče ni obdolžen, kajti napako je napravil njihov sistem.
Tam v sobi telegrafist sprejema ukaze in nadrejeni že ukrepajo.
MILAN LAMPE
najprej: organizirajmo se!
Mnenja o gibanju študentov so različna. Moja „teorija" o študentskem gibanju je osnovana na revolucinarnosti študentov. Nit tega je:
GIBANJE ŠTUDENTOV NAJ BO NJIHOVA ORGANIZIRANOST
Kaj mislim s tem?
Sem vnet zagovornik teorije, da morajo študentje poznati vse, kar se nanaša nanje. Ne prenesem študentskega pasivnega življenja. Mladi smo, v nas je energija, v nas so ideje ... Toda zakaj jih ne sprostimo? Ali naša organizacija spi?
Zanimivo je vprašanje, ali bi bili v Mariboru sposobni organizirati, npr., protestno zborovanje, demonstracije, manifestacije. Najbrž bi. Vendar, koliko študentov bi imelo realno predstavo o določenem zborovanju? Ali bi sploh vedeli, zakaj so na ulici?
Vidite, to je slaba organiziranost. Menim, da bi naši študentje -predstavniki morali navezati tesne stike s kolegi iz večjih študentskih središč, kjer je 1 ogranizacija gotovo zelo trdna. Njihova praksa bi nam prišla prav, saj se Maribor razvija v visokošolski center in tudi priliv študentov je vsako leto večji. Maribor nujno potrebuje trdno organizacijo. Revolucionarno. Aktivno.
Mnogo bi se dalo razmišljati o revolucionarnosti študentov. Južni bratje so sicer bolj energični, pa tudi prehitri. Nam manjka prvega; ob dobrem vodstvu bi znali tudi energijo koristno porabiti. Imam občutek, da v Mariboru mora nekdo samo nekaj začeti pa bi bilo vse na nogah. Ali pa ne, odvisno od prilike.
Naj končam:
moja teorija o gibanju študentov temelji na naslednjem:
a) trdna organiziranost,
b) revolucionarnost študentov,
c) volja posameznika do dela,
d) razumno delo.
Posamezne razčlembe teh točk bi obsegale preveč strani. Deloma sem jih načel že v uvodu, zato menim, da ni potrebno podrobnejše razglabljanje. Želim le, da bi ne bili mrtvi. Revolucije spreminjajo svet. Napravimo jo še mi. Študentsko.	M.	Vraničar
NAJOSTREJE PROTESTIRAMO
Tudi mi se PRIDRUŽUJEMO protestom proti krivičnemu sojenju dijaku slovenske narodnosti MARJANU ŠTURMU, ki ga obtožnica bremeni, da je dodal nemškim napisom na Koroškem še slovenske, kar bi morala storiti deželna vlada po 7. členu meddržavne pogodbe.
Močno zaskrbljeni in ogorčeni smo ter brezkompromisno zahtevamo takojšnjo prekinitev nizkotnega sodnega postopka proti dijaku Šturmu.
NA TEM MESTU OBJAVLJAMO TUDI PISMO PREDSEDNIKU AVSTRIJSKE REPUBLIKE FRANZU JONASU, V KATEREM SLOVENSKI ŠTUDENTJE ZAHTEVAMO RAZVELJAVITEV POSTOPKA IN NA OSNOVI KATEREGA ZBIRAMO PODPISE VSEH ONIH, KI VSEBINO PISMA SPREJEMAJO IN PODPIRAJO.
Predsedniku avstrijske republike Franzu Jonasu!
Podpisani zahtevamo, da ukinete politični proces proti predsedniku koroške slovenske mladine Marjanu Borutu Šturmu in njegovim tovarišem.
Menimo, daje obtožnica proti njim dejansko neutemeljena in krivična, ker so storili le tisto! kar bi morali že zdavnaj storiti Prva in Druga avstrijska republika. Zato mislimo, da je proces namenjen izključno ustrahovanju slovenske etnične skupnosti v Avstriji, ki že več kot petdeset let zaman zahteva le svoje temeljne človeške pravipe.
S svojimi podpisi poudarjamo, da je proces proti Sturmu in njegovim tovarišem akt, ki ruši mirno sožitje med narodi in zato proti takemu postopanju avstrijskih oblasti najodločneje protestiramo. >
Člani komisije za aktualna družbena vprašanja pri IO SŠ MVZ Ivanka Tcpeh, Edvard Pukšič, Mirko Kustec in Gorazd Šošter, smo 27. januarja 1972 prisostvovali sojenju koroškemu Slovencu, študentu Marjanu Šturmu. Kakšen je bil namen našega prisostvovanja na tem procesu?
Avstrijske oblasti so za kraj sojenja določile Leoben, sedfcmdcset kilometrov severno od Gradca, ki je eno izmed mest, v katerem so imeli avstrijski nacisti največ pristašev. Šturma so hoteli v čisto nemškem okolju osamiti in mu zbiti moralo. Vendar jim to ni supelo, saj sc je na kraju sojenja zbralo okoli petdeset Slovencev. To so bili:
- .predstavniki slovenskih študentov z Dunaja, Ljubljane, Maribora, dijaki slovenske gimnazije iz Celovca in predstavniki obeh slovenskih političnih organizacij na Koroškem.
Čeprav procesu nismo mogli neposredno prisostvovati, smo bili Šturmu v veliko moralno podporo. Sojenje je bilo v malo večji pisarni, v kateri je bilo prostora le za novinaije, osem uniformiranih policistov in več tajnih agentov. Sodna „dvorana" je bila po mnenju policistov zasedena in tako nas je moralo štirideset stati pred zaprtimi vrati.
Marjan Šturm se je kot zavedni Slovenec hotel zagovarjati v materinem jeziku, vendar mu sodnik tega ni dovolil. Podajamo Šturmov zagovor, ki je v bistvu obtožba avstrijske oblasti:
„Krajevne tabele v Šmohorju /Hermagor/nisem ne poškodoval ne pomazal, dodal sem ji le slovensko krajevno ime. Ni bil moj namen, da bi kaj uničil ali poškodoval, hotel sem opozoriti javnost na nevzdržne in nedopustne razmere, v katerih živijo koroški Slovenci. Pravica do dvojezičnih napisov je med drugim pravica vsakega pripadnika slov. manjšine. Tozadevni zakoni so ukazi pristojnim oblastem, po katerih naj se ravnajo. Oblasti slovenskih in dvojezičnih področij niso samo dolžne, da dvojezično uradujejo, tudi vsak koroški Slovenec ima pravico, da se poslužuje na tem področju slovenskega jezika.
Tu hočem obrazložiti motivacijo svojega dejanja. V plebiscitnem času, 28. septembra 1920, je koroška deželna vlada slovesno obljubila slovenski narodnostni skupini, da bo za njeno nacionalnost kulturno in gospodarsko enako skrbela kakor za nemško govoreče sodeželane. Ostalo pa je pri formalni obljubi. Ne samo, da so npr. odstranili dvojezične napise iz monarhije, podpihovali so splošno gonjo proti Slovencem v deželi, s katerimi so ravnali kakor z ljudmi druge vrste. Že dolgo pred nacistično vlado so deželani in zvezni organi prepustili iniciativo v manjšinskih vprašanjih nemškonacionalističnim organizacijam kakor Schulvercinu Suedmark in Kacrntner lleimatbundu.
Svoj višek je dosegla zatiralna politika in nasilna germanizacija v času nacistične strahovlade: pregnali so vse slovenske duhovnike, številne koroške Slovence so obglavili na Dunaju in v Gradcu, nad 300 slovenskih družin so razlastili in jih poslali v razne logorje, na prisilno delo in v koncentracijska taborišča.
Gonja proti Slovencem na Koroškem in kratenje manjšinskih pravic sta se nadaljevala tudi po zmagi nad nacifašizmom, seveda z drugimi metodami. Zmaga nad nacifašizmom je bila predvsem na Koroškem'samo vojaška.
Kljub senžermenski pogodbi (1919) in kljub avstrijski državni pogodbi (1955) je slovenska narodnostna skupina na južnem Koroškem še vedno pod pritiskom diskriminacije in duhovno-kulturne ter ekonomske kolonializacije. Kljub vsem tem pogodbam je mogoče, da zavedne Slovence fizično napadajo, da trgajo slovenske napise raz privatne ustanove, da skrunijo in celo razstreljujejo partizanske spomenike. Da, celo to je v tej družbi mogoče, da neka organizacija lahko zastopa genocid.
Kaj torej pomagajo vse te mednarodne pogodbe, če se jih zvezne in deželne oblasti ne držijo, jih ne uresničujejo? Vzemimo 3. paragraf VIL člena avstr, državne pogodbe - citiram - :
„V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega‘značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini."
Zastopniki slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem se že šestnajst let zaman trudijo, da bi prišlo glede popolne izvedbe tega člena državne pogodbe do ustreznega stika z vlado. Vsi tozadevni predlogi grejo v uradni koš za odpadke oz. v arhive. Dejstvo, da zvezni in deželni organi he izvajajo dosledno določil državne pogodbe in da gospodarsko zanemarjajo južno Koroško, je privedlo med slovenskim delovnim prebivalstvom, delavci in kmeti, do kulturne, gpspodarsko-socialne in psihološke stiske. Potem ko so se vse druge možnosti, da bi dosegli rešitev vprašanj, vedno znova razbile, sem v tej situaciji stiske spoznal za svojo dolžnost, da opozorim na nedopustne razmere s tistim nenasilnim sredstvom, ki je predmet današnje sodne razprave. S tem, da sem dopolnil krajevno tablo dvojezičnega okraja s slovenskim napisom, sem hotel opozoriti javnost na to, kako Avstrija zavlačuje izvedbo določil državne pogodbe (posebno paragrafa 3 in 5 VII. člena). Obenem sem hotel opozoriti na katastrofalno splošno situacijo slovenskih delovnih ljudi, delavcev in kmetov. Moje dejanje je hotelo pokazati, kako avstrijske oblasti kršijo svoje lastne zakone. Vprašujem se: Kdo v Avstriji je zainteresiran na zapostavljanju raznih narodnostnih manjšin? Večina avstrijskega prebivalstva gotovo ne!
Ob zaključku se hočem še enkrat vrniti konkretno k paragrafu 468 in ugotoviti;
1) Napisna tabla ni bila ne uničena ne poškodovana niti pomazana.
2) Napisni tabli sem le dodal slovensko krajevno ime in sicer z lahko zbrisljivim lakom. To je, storil sem to, kar bi oblasti že davno bile morale storiti po paragrafu 3 VIL člena državne pogodbe.
3) Ker vloge javnih zastopnikov koroških Slovenčev glede paragrafa 3 niso privedle do uspeha, sem bil po mojem dolžan, da osvetlim navidezni demokratični značaj manjšinske politike.
Medtem je zastopstvo koroške deželne oblasti pod širokim pritiskom solidarnostnega gibanja priznalo, da so dvojezični napisi upravičeni. S tem je nehote tudi potrdilo, da gaje moglo pripraviti samo gibanje od spodaj do tega, da zagotavlja navidezno garantiranih pravic, kar se je s tem zgodilo. "
Proces je trajal le petintrideset minut. Iz 110 šilingov škode, ki je nastala pri odstranitvi pripisanega imena Šmohor, so avstrijske oblasti hotele narediti politični proces, s katerim bi prestrašile slovensko manjšino na Koroškem in zavrlc boj njene revolucionarne mladine. Proces pa se je spremenil v škandal, ki ga je dovolilo avstrijsko pravosodje.	,
Po končani obravnavi smo zaprosili Marjana Sturma za krajši razgovor. Ker so nas policisti pregnali iz sodne zgradbe, smo pogovor načeli v bližnjem hotelu. Osrednje misli tega pogovora so bile: pomoč študentov iz Slovenije borbi zamejskih Slovencev za njihove pravice. V čem naj bi se kazala naša pomoč?
Najširše množice v Sloveniji in v Jugoslaviji so premalo obveščene o stanju naših manjšin v zamejstvu. Naša država ni vztrajala pri izvršitvi 7. člena avstrijske državne pogodbe niti ni vzbujala dovolj zanimanja za razmere, v katerih živijo naši bratje onstran meja. Zato Marjan Sturm meni, da moramo spolitizirati najprej študente, nato pa delavski razred. Sele takrat se bomo vsi zavedali svoje dolžnosti, da jim niidimo iz svobodne domovine kar se da največ pomoči in podpore.
Komisija za aktualna družbena vprašartja pri IO SS MVZ
uresničevanje družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju
Ob izteku prvega leta uveljavitve družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju v SR Sloveniji moramo prikazati in zaokrožiti rezultate enoletnih prizadevanj, jih objektivno oceniti, posebej pa pokazati na vzroke, ki kakorkoli vplivajo na njegovo počasnejše izvajanje, kot je dogovor na republiški ravni zavezal skupščine občin za njegovo neposredno uresničevanje v delovnih organizacijah.
V preambuli dogovora je najprej poudarjena izredna pomembnost izobraževanja kot osnovnega gibala družbenega razvoja, kar poudarjajo tudi zadnji dokumenti najvišjih političnih forumov v SR Sloveniji. Le-ti še posebej zahtevajo od izobraževalne skupnosti, da dosledno ukrepa pri izvajanju dogovora kot ene poglavitnih možnosti za bolj izenačene pogoje izobraževanja posameznika s posebnim poudarkom na talentih. Izenačevanje materialnih .možnosti za izobraževanje pomeni zagotovitev izenačenih startnih osnOv, ki naj omogočijo selekcijo po sposobnosti in prizadevnosti ne glede na socialni status ali regionalno poreklo posameznika. Tu moramo poudariti, da socialna diferenciacija pri nas, s svojimi negativnimi učinki, postaja osnovna ovira in bistven selektivni faktor v procesu izobraževanja. Zaskrbljujoč socialni sestav študentov visokošolskih zavodov je rezultat delovanja vrste selektivnih faktorjev na prejšnjih stopnjah izobraževanja, velik osip in dolgo povprečno trajanje študija pa pokažeta, tfa v večini primerov sposobnost odloča na zadnjem mestu (odločajo torej materialne možnosti, poklicna aspiracija staršev, okolje itd.).
Omeniti moramo nekaj vzrokov in pomislekov, ki povzročajo počasnejše izvajanje dogovora.
Na prvem mestu moramo prav gotovo navesti izrazito kratkoročno kadrovsko politiko in sploh kratkoročne razvojne plane delovnih organizacij, če jih imajo. Tak položaj' pa spravlja konjunktume panoge v prednosten položaj, ker lahko s preplačevanjem kadrov (odvzemanje štipendistov) rešujejo svoje trenutne potrebe in zato močne delovne organizacije v veliki večini nočejo podpisati dogovora. Tako razmerje pa postavlja manjše delovne organizacije v brezupen položaj, ko se na „trgu kadrov" ne morejo enakopravno meriti z močnimi. V tem je dogovor sicer dovolj precizen, a kot samoupravni dogovor nima bistvenih možnosti sankcioniranja kršiteljev tega sporazuma. Zato bo treba zaostriti odgovornost družbeno-političnih organizacij ali doseči celo njegovo uzakonitev (v primeru neuspeha).
Kot pomislek so delovne organizacije navajale tudi nekajleten nestabilen položaj, ko se predpisi skoraj vsak dan spreminjajo, tako da njihovo smotrno planiranje ne pride do veljave. .Morda je to umestno pri kratkoročnem načrtovanju, toda pri dolgoročnih načrtih to prav gotovo ne pride do veljave.	*
Pripombe delovnih organizacij, da dogovor v znatno večji meri obvezuje štipenditorje oziroma posojilodajalce, da pa praktično ne navaja obveznosti štipendistov ali posojilojemalcev, niso utemeljene. Dogovor namreč ne nalaga nobenih novih obveznosti niti dajalcem niti prejemnikom štipendij in posojil, temveč le usklajuje osnovno politiko in višino minimalnih življenjskih stroškov kot osnovo za določanje višine štipendij in posojil. Vse ostale medsebojne obveznosti, ki morajo biti v skladu z zakonom o štipendiranju in kreditiranju, pa naj bodo določene v aktih dajalcev štipendij in kreditov. Omeniti moramo tudi to, da pri obveznih praksah, praviloma naj bodo povsod, predvsem tam, kjer je študent lahko v rednem delovnem razmerju, ne gre pretiravati, ker lahko to bistveno podaljša čas študija.
Morebitna opozorila delovnih organizacij, da bo prišlo do pomanjkanja sredstev za te namene, niso relevantna, še zlasti ne zato, ker morajo v okviru samoupravnih sporazumov za izobraževanje izdvojiti 1 % sredstev. Velik poudarek pa bo treba dati spremembi demagoškega mišljenja o štipendiranju kot o dodatni obremenitvi in o nekaki socialni podpori študentom in dijakom, ker je razumljivo, da je to nujen pogoj razvoja in se tako štipendiranje in kreditiranje mora ocenjevati kot investicija.
Velik pomen pri uresničevanju dogovora bi morale odigrati tudi šole, saj se mora začeti usmerjati mlade ljudi že v osnovnih šolah. Štipendije za te ljudi daje predvsem sklad pri republiški izobraževalni skupnosti s posredovanjem vodstev osnovnih in srednjih šol. Vendar pa nam podatki o regionalni sestavi teh štipendistov kažejo na nedopustno ravnanje vodstev posameznih šol, ki na sodelovanje pri štipendiranju gledajo kot na dodatno obremenitev izven rednih obveznosti. Proti takim vodstvom bomo morali v bodoče odločno ukrepati.
Nepopolna analiza gospodarske zbornice SRS nam kaže, da je v večini delovnih organizacij sklenjenih več štipendijskih pogodb, kot je bilo razpisanih. Ta zaskrbljujoči podatek je rezultat internih razpisov (štipendije po zvezah izven razpisov). S takimi internimi razpisi se v osnovi rušijo temeljna načela družbenega dogovora, krši pa se tudi 13. člen in ostala določila, ki se nanašajo na javnost razpisa v zakonu o štipendijah in posojilih. Zato bomo morali zahtevati vzporedno z RIS in RSPK, da se ta prekršek okvalificira kot gospodarski prekršek, sankcioniran s primerno denarno kaznijo, ki ne bo smela biti simbolična. Za nadzor izvajanja teh določil zakona pa naj se z ustreznim aktom zadolži SDK.
Vsekakor bo treba opozoriti, da je dogovor prišel v fazo, ko brez neposrednega pritiska prizadetih, torej učencev in študentov, ne bomo mogli ugotoviti, do katere mere se dogovor uresničuje, zato se možnost intervencije bistveno zmanjša.
Javno bomo morali obravnavati organizacije, ki k dogovoru niso pristopile, in poklicati bo treba na politično odgovornost vse tiste, ki niso pripravljeni dati ustreznega prispevka k skupnim naporom za izenačevanje materialnih možnosti za izobraževanje. Omeniti moramo tudi to, da do sedaj dogovora še niso podpisali v občinah Metlika, Radovljica, Slovenska Bistrica in Maribor.
Proučiti bo treba možnost, da morajo investicijski načrti vsebovati tudi plan kadrov in njihovo izobraževanje.
V letošnjem letu bomo začeli tudi s konkretno realizacijo republiškega štipendijskega in kreditnega centra.
Ponovijo lahko poudarimo, da dolgoročna kadrovska politika v izdelanem in usklajenem sistemu štipendiranja in kreditiranja lahko opisana kritična gibanja spremeni in omogoči hitrejši razvoj.
JOŽE KORINŠEK
(ne) bom komunist
Ugled ZKJ je ostal kljub nekaterim šovinističnim izpadom še naprej velik. To potrjuje tudi podpora delavskega razreda, ki se je odlq£no postavil na stran ZK, besede predsednika Tita na 21. seji predsedstva in nenehna budnost vodilnih' 1 članov ZK, ki po vsej državi brezkompromisno odstranjujejo protidržavne elemente. Partija mora biti čista, brez plevela.
V ta namen smo prosili tov. Mirana Potrča, sekretarja OK ZKS Maribor, da bi nam odgovoril na nekatera vprašanja, ki se nanašajo bodisi na ZKJ ali na miselnost mladine.
ZK JE VODILNA POLITIČNA ORGANIZACIJA. ALI JE NJENA VLOGA V SODOBNEM SVETU TAKŠNA, DA JO MLADI LJUDJE' (ŠTUDENTJE) LAHKO SPREJEMAJO?
Predpostavljam, da se vprašanje nanaša na zunanjo politiko Jugoslavije, ki jo pretežno oblikuje Zveza komunistov. Če sem zadel, jč vprašanje nekoliko povezano tudi s problemom, zaradi katerega je bila zaplenjena 3. številka Tribune!
Zame je stvar jasna in pojmujem jo tako: zunanja in notranja politika neke države sta povezani. Običajno je zunanja politika posledica notranjih razmer in notranje politike, tako je vsaj pri suverenih državah. Članice vojaških in ideoloških blokov pa morajo svoji zunanji politiki prilagajati tudi notranje odnose; njihova dejanska suverenost je s tem omejena.
Gradimo samoupravni socializem in se po svoji samoupravni ideologiji razlikujemo od državnega kapitalizma in birokratskega socializma, ki je njun temelj oblast tehnokratskih in birokratskih struktur nad ljudmi. Če bi se hoteli povezovati po podobhosti ideologije in ciljev, ne bi imeli veliko prijateljev; vsaj ne kot država, ker napredna, naši ideologiji naklonjena gibanja obstajajo, le da so inalokje na oblasti.
Istočasno vemo, da z drugimi državami moramo sodelovati, saj nam samo to zagotavlja neodvisnost, ki jo potrebujemo, če hočemo še naprej graditi samoupravni socializem. Da bi to dosegli, smo se odločili sodelovati z vsemi, ki spoštujejo našo neodvisnost in notranji razvoj. Sprva tudi na tem temelju ni bilo velike pripravljenosti za sodelovanje, danes pa so na takšno sodelovanje pripravljeni skoraj vsi. S tem nam je dana možnost, da se ne opredeljujemo blokovsko, da neodvisno gradimo svoj lastni razvoj, da pa istočasno vodimo dialog o problemih v svetu in o različnih pogledih v ideologiji in praktični politiki.
Takšna je zunanja politika ZK Jugoslavije in Jugoslavije kot države. Je konstantna in trdna. Njej so se prilagodile tudi druge države. To je okrepilo ugled ZK in Jugoslavije v svetu.
Vsak realist, ki upošteva stanje v svetu in možnosti, ki jih ima Jugoslavija z lastno ideologijo, mora sprejeti tako opredelitev zunanje politike. Sprejema jo velika večina Jugoslovanov in, prepričan sem, tudi študentov. Takšna politika je tudi eden od faktorjev vloge in ugleda ZK pri naših ljudeh.
VEČKRAT SE SLIŠIJO TELE PRIPOMBE: KAJ MI POMAGA
Članstvo v zk, ko pa nimam nobene „koristi" od nje, SAMO ČLANARINO PLAČUJEM, entuziazma pri mladih ni VEC, ŠE POSEBEJ SEDAJ, KO OPAŽAMO, DA SE NEKATERI ŠTUDENTJE „POSLUŽUJEJO" TUDI „ULICE".
Soglašam s tem, da se takšne pripombe včasih slišijo; mislim celo, da so tu in tam umestne. Umestne so vedno, kadar jih člani postavljajo zaradi tega, ker niso pravočasno in bolje obveščeni od drugih, ker v organizaciji ZK nimajo dovolj možnosti enakopravnega dialoga za uveljavljanje svojih pogledov in stališč, ker ZK ne skrbi dovolj za njihovo marksistično vzgojo in ker organizacije ZK premalokrat sprejemajo tudi konkretne sklepe, s katerimi bi komuniste zadolževale za ravnanje in obnašanje v nastali situaciji - skratka zaradi tega, ker člani ZK-niso bolje od drugih usposobljeni za spreminjanje družbenih odnosov, kar je njihova naloga. Kadar pa člani ali nečlani to pripombo postavljajo zato, ker bi hoteli drugačno Zvezo komunistov, tako, ki bi jim omogočala poseben položaj in ugodnosti, pa te pripombe niso umestne.
Povedati moram, da je za nas uspešnost pri obnavljanju članstva eden temeljnih kriterijev uspešnega delovanja komunistov v posamezni sredini. Ker smo kot občina nad povprečjem v republiki Jugoslaviji, 'štejemo, da je tudi to znak našega dobrega delovanja. Prepričani smo namreč, da vsak s'odi organizacijo predvsem po delovanju v ožji sredini, v občini, šoli, podjetju, saj je znano, da ideje in načela Zveze komunistov niso sporne, mnogokrat jih le s težavo in počasi uresničujemo. Povsod tam, kjer napake v delovanju Zveze komunistov uspešno premagujemo, je zato tudi vedno manj takih, ki od članstva v ZK ne vidijo „koristi".
V ZADNJIH LETIH JE MNENJE O ZK DOBILO PRIOKUS IRONIJE (NEPRAVILNOSTI V ZK SO NEKATERI IZKORISTILI ZA NAPAD PROTI NJEJ). KAKO GLEDATE NA DEJSTVO, DA SE MLADI POSMEHUJEJO TISTIM, KI BI ŠE ŽELELI V ZK?
Nepravilnosti pri delovanju ZK obstajajo. Komunisti mnogokrat nismo dovolj odkriti, premalo smo učinkoviti in borbeni, popuščamo tudi protisocialističnim pojavom in podobno. Kadar smo takšni, smo vredni kritike. Poudariti pa je treba, da smo vedno pravi čas sposobni spoznati svoje napake in da nihče drug v Jugoslaviji ni sposoben delavskemu razredu pokazati pravo pot in odkrivati njegovega sovražnika. To je ponovno pokazala 21. seja predsedstva ZKJ in aktivnost, ki ji sledi. Iz teh ugotovitev je mogoče izpeljati en sklep: kdor želi resnični napredek, kdor želi sodelovati v političnem življenju in vplivati na družbena dogajanja, ta se ne more posmehovati tistim, ki vstopajo v ZK, temveč mora v ZK stopiti tudi sam. Zgodovina je to že in bo še potrdila.
Zaradi tega sem prepričan, da je takih posameznikov malo, tisti, ki to delajo, pg so nasprotniki Zveze komunistov in s tem tudi nasprotniki interesov delavskega razreda, ki jih Zveza komunistov kot njegova avantgarda hoče uveljaviti.
Mislim, da je pomembno še to: samoupravnega modela socializma, ki ga gradimo v Jugoslaviji predvsem po zaslugi ZK, ni še nihče ovrgel ko^ doslej edino znano alternativo stalinizmu in birokratskemu socializmu. Najbolj vneti kritiki našega razvoja znajo pokazati le nekatere njegove slabosti, ne znajo pa ponuditi ideje in sistema, ki bi bil po svoji vsebini bolj demokratičen, bliže dejanskim interesom delavskega razreda in resnični osvoboditvi vseh ljudi.
Tudi mi priznavamo napake, vendar se borimo, da bi jih popravili. Modela, ki bi nastal v laboratoriju in bi bil brez nasprotij in kolebanj, ni. Kdor ob posameznih napakah noče služiti in se boriti za uveljavljanje ideje, ta je proti ideji in so mu posamezne napake le izgovor ali pa je res toliko kratkoviden in nerazgledan, da ob „množici dreves ne vidi tudi gozda".
Se eni so, tisti, ki v svoji predstavi mislijo, da bodo v tem svetu, polnem napak, lahko živeli izolirano, izven družbe, v popolni osebni svobodi. Toda ti posamezniki pozabljajo, da tudi njihova osebna svoboda ni absolutna, ampak od družbe dogovorjena ali vsaj dovoljena in da te svobode ne bo več, ko je družba ne bo več pripravljena trpeti. Njihovo beganje od družbenih problemov in zapiranje v svet osebne svobode in uživanja je zato nerealno, kratkotrajno in za progresivni razvoj družbe 'škodljivo.
ZKJ OPAŽA, DA JE V NJENIH VRSTAH VSE VEC (M^NJ) MLADIH. ALI MENITE, DA SO MLADI NEZAINTERESIRANI ZA
Članstvo v zk?
V ZKJ, enako pa velja tudi za ZK Slovenije, smo v zadnjih petih letih sprejeli veliko novih članov, največ mladih. Ce upoštevamo, daje v ZKJ približno 1,050.000 in v ZKS približno 67.000 članov ter da smo v letih od 1967 do 1970 sprejeli skupno 224.883 mladih do 27 let starosti, potem lahko ugotovimo, da je nad 75% vseh novosprejetih v tem času mlajših od 27 let in da je Zveza komunistov obnovila približno petino vsega svojega članstva. Ti podatki me prepričujejo, da mladi niso nezainteresirani za članstvo v ZK, temveč da v zadnjih letih zanimanje celo narašča. Mislim, da je Zveza komunistov presegla najnižjo točko krivulje padanja svojega ugleda in vloge in da njen pomen,, ugled in članstvo ponovno naraščajo. Prepričan sem, da bo po aktivnosti, ki jo ZKJ doživlja po 21. seji predsedstva ZKJ in posebej še ob pripravah na
II.	konferenco ZKJ, ta proces v bodoče še bolj izrazit!
IZ KAKŠNIH SLOJEV (DELAVSKI, INTELEKTUALNI, KMEČKI) SO MLADI ČLANI ZK?
Iz podatkov o sprejemih v ZKJ in ZKS za obdobje od leta 1967 dalje je razvidno, da je bilo v času od leta 1967 do leta 1970 od skupno 290.701 članov ZK sprejetih 105.988 delavcev, 74.587 dijakov in študentov, 30.808 kmetov in 79:318 ostalih - to so intelektualci, uslužbenci, vojaki, nezaposleni in podobno. V ZKS pa je bilo v času od leta 1967 do 1971 od skupno 13.460 sprejetih 5.573 delavcev, 4.261 dijakov in študentov, samo 40 kmetov in 3.586 ostalih. Iz tega se da razbrati, da smo v zadnjih letih sprejemali največ delavcev, da pa smo, posebej v Sloveniji, sprejeli zelo malo kmetov. Kar tiče strukture članstva, pa je slika sledeča:
	ZKS	ZKJ
- delavci	26,1 %	29,6 %
—' kmetje	0,9%	7,3%
mladina do 27 let	16,7%	23,3%
— vodilni uslužbenci	14,6 %	6,7 %
Ugotovimo torej lahko, da	struktura ni zadovoljiva	in da kljub
premikom v zadnjih letih vsaj	za slovensko ZK velja.	da je bolj
uslužbenska kot delavska.
KAKŠNO JE STANJE V MARIBORU? V KOLIKI MERI JE ZVEZA KOMUNISTOV (MARIBOR) AKTIVNA, KADAR GRE ZA PRIDOBIVANJE MLADINE?
Tudi v Mariboru smo si vsa zadnja leta prizadevali slediti Zvezi komunistov Jugoslavije pri vključevanju novih članov. Od leta 1967 do letos smo sprejeli 2.237 novjh članov in s tem obnovili Več kot četrtino vsega članstva. Od sprejetih je več kot 80% mlajših od 27 let, na žalost pa le 21% delavcev; največ dijakov in študentov. Posledica tega je, da nam delež delavcev v ZK Maribor vsa leta postopoma pada. Število delavcev pada ne le v odstotku, ki zftaša danes približno 38% vsega članstva, temveč tudi v absolutnem številu. Mislim, daje to, posebej ker smo delavsko središče, naša najbolj negativna karakteristika.
Vprašanj sem bil zelo vesel, ker so aktualna in široka. Prav to je tudi razlog, da odgovori niso celoviti. Ce bo zanimanje ostalo in če bo odziv na obravnavano problematiko velik, bi se o njej še kazalo pogovarjati.
M. VRANIČAR
delavski razred, informiranost in samoupravljanje
O informiranosti delavskega razreda nasploh smo že veliko slišali, še vedno pa je čuti pripombe na račun slabega informiranja delavcev v nekaterih podjetjih. Večina velikih delovnih organizacij posveča temu problemu večjo skrb, saj imajo organizirano izdajanje lastnih tovarniških glasil, medtem ko manjše delovne organizacije obveščajo svoje člane le preko oglasnih desk, kjer delavci preberejo obvestilo ali pa tudi ne.
V Mariboru ima večina podjetij svoja glasila, kijih brezplačno delijo med člane podjetja, tako da je vsak, ki glasilo prebere, seznanjen z morebitnimi težavami ali z uspehom v podjetju. Nekoliko slabše je v manjših podjetjih, kjer le občasno izdajajo glasila, pa še za ta je malo zanimanja, saj ostanejo izvodi do 50 % nedotaknjeni, za kar pa ne moremo kriviti vodstva podjetja, kajti če delavci niso pravilno informirani (ali pa sploh ne) lahko pride celo do zastoja pri delu.
Reakcije na prebrano gradivo so različne. Kritike je veliko, še posebno na račun slabega gospodarjenja in nizkih plač. Kot dokaz za burno reakcijo naj bo^primer tovarne mesnih izdelkov KOŠAKI, kjer so delavci, preko glasila seznanjeni o še nižjih plačah, zapustili delovna mesta in prenehali s proizvodnjo. Takrat so se mnogi spraševali, kdo je kriv za prenehanje dela. Razlog pa je bil ta, da je bila informacija, ki so jo delavci prebrali v svojem glasilu, napisana malomarno, neprimerno za delavski razred (poln tujk(, kar so si nekateri predstavljali za golo tiranijo podjetja.
Večina kritike v podjetjih pa je upravičena. Mariborske delovne organizacije gospodarijo z izgubo, plače so deloma povišali ali pa sploh ne, v glasilih pa je „vse to lepo in jasno objasnjeno". Delavci niso s tem zadovoljni. Žele točne informacije in točne odgovore: zakaj, zato.
Prav tako je porazno dejstvo, da zaradi medsebojnih trenj med vodstvom podjetja in delavci poslednji le malo ali sploh nič ne odločajo o delitvi dobička oz. dohodka v podjetju. Čeprav je delavski svet prisiljen sodelovati pri teh odločitvah, se dogaja, da v teh primerih odločajo le „višji vrhovi podjetja", kako in v kolikj meri bodo razdelili dobiček.
V primeru primanjkljaja je stvar drugačna. Takrat so vsi prisotni, organizirajo posebne sestanke, kjer poročajo o krivdi drugih, ki so krivi, da se je njihova delovna organizacija uvrstila med spisek nelikvidnih. Rezultat je značilen: dviganje cen in godrnjanje delavcev. Jasno je, da plače ostanejo na isti ravni. Stvar odločanja delavcev pri dobičku je vredna temeljite analize, ki bi pokazala katastrofalne podatke, a potrebni so nam tudi ti.
Zanimivo je dejstvo, da delavci nimajo posebnih pripomb na račun samoupravljanja. Statut podjetja, ustava in druge odločbe prisilijo delavski svet, da v veliki meri sodeluje (ponekod je to sodelovanje porazno) z delavci in ga zastopa pri vseh ključnih {iroblemih. V pogovoru z nekaterimi delavci se je izluščilo dejstvo, da si delavci želijo tesnejše povezanosti z DS, vodstvom podjetja in tudi med seboj. Informiranost, soodločanje in samoupravljanje v neki delovni organizaciji veliko pripomorejo do položaja delavca, ki ga določa ustava, prav tako pa so rezultati vidni tudi v proizvodnji.
o funkcionalnem strahu in človekoljubju
Celotno ozračje svetovnih političnih sistemov, ki so utemeljeni na temeljni moči — ne glede na vrednosti in vrednote — ves zgodovinski tok tega stoletja, ki se steka proti tretjemu tisočletju, navsezadnje pa tudi propaganda časovnih inspiracij, vse to je v razredni-borbi omogočeno kot antagonizem napredka. Hotenje te in takšne narodne-državne ureditve, kot jo srečujemo v splošnem družbenem modelu, kaže na sistematizacijo različnih ideologij in političnih strategij. Rojstvo, ki naj bi zamenjalo klasičnega Boga-stvarnika v imenu nacionalnosti, torej pripadnosti med mejnimi črtami, ni izbrisalo svojega primarnega namena: enakosti, bratstva, enotnosti. Iskati mir v okovih vojne bi pomenilo nesmisel, če se ozračje političnega napredka ne bi usmerilo v družbeno enakost. Seveda prav na področju družbenega napredka naletimo na razredno borbo, kije pogojena z idealizmom in ideologijo, s stvarnim napredkom in materialno družbeno osnovo. Tako propaganda zunanjih družbenih obrobij ne more biti več prostorski proces, ker je naravnana v ideologijo razredne borbe. Ideologija pa je zdaj protislovna funkcija družbenih sorazmerij, ki vsebujejo načela, predsodke, občutke, fantastično zaslepljenost, množične psihoze, funkcionalni strah ...., čeprav sleherna ideologija raste prav iz razredne borbe in bi naj temeljila na človekoljubju. Naj je fanatični zagon prvotne nacionalne ideologije še tako navidezno močan, naj se nasproti obstoječim družbenim formacijam še tako složno postavljajo ideologije, povsod in vedno je katastrofa odvisna od kaotične zavesti, se pravi od tistega, kar ni zavest. A kaj v tem primeru more biti zavest in kaj ni zavest?
Miselni model (dojemanje, svetovni nazor, akcija) vključuje vsestransko povezanost zavestnih večpomenskih funkcij. Okupacija zunanjega sveta vdira v možgane, podira meje in s tem ustvarja lastno izničenje. Nacionalni model lahko izbriše pripadnost ali odklanjanje zavestnega dela prebivalstva razredni skupnosti. Iz tega pa sledi, daje šele razredna skupnost tista, ki tvori zavest, zakaj nihče ne more živeti sam zase in absolutno, nihče ni Ideja ali celo samosvoja Ideologija. Centralizem je ideologija skupnega egoizma; rušiti gaje mogoče samo po akcijskem, miselno svobodnem preudarku. Antagonizem kulta se spremeni v enakovredno osebnost in mogočo izbiro družbenega življenja.
Ali pa je prav individualizacija moči preko centralizma tisti činitelj, ki more spreminjati svet? Ni ta individualizacija zgolj zunanje območje pomračenega uma in industrijske revolucije? In če je svet sistemov spremenjen v sistem posamičnih, atomiziranih svetov, kaj preostaja družbenemu subjektu, da bi pokazal podobo, rojeno iz zgodovine? Torej smo sami v sebi še zmerom pod okriljem lastnega uničenja in navzočega napredka? Ali pa niso vsi miselni modeli vredni le toliko (sedaj, ko je klasični svet porušen), kolikor se kažejo navzven in v materiji ustvarjalnega družbenega procesa? Dolgoročni načrt človeštva pač ne more obstajati v eshatološkem modelu in v kaotični zavesti. Eliminacija je pokazala na družbene razlikekot na dokaz, da seje obstoječemu svetu mogoče upirati z iracionalizmom. Brezdušje je zapolnilo ozračje, avtoriteta je stopila v intimnost. Objektivna analiza, ki seje esencialno še uveljavljala v Heglovem Absolutnem Duhu, je sedaj le gola ideološka mitologija; poetični kaos, ki vidi svet v popolni enakosti. Razumarske potrebe so zaobsegle človekoljubje, a funkcionalni strah je ostal funkcionalni strah. Adekvatnega prevoda iz poetičnega v politični jezik ne moremo najti. Hroma iracionalna moč tako vzdržuje v sebi tehnologijo in.dobiček.
Reklama in neopozitivizem sta vdrla v naš realni — in mistični -odnos do družbenih protislovij. Neakademsko pojasnjevanje, da je um v svetu prevladal, lahko razumemo le tako, da svet izkustva spremenimo v radikalno spremembo, v družbeno bit, v socialno enakost. Ali smo na pozicijah formalnih logičnih sklepov ali pa proti občemu racionalizmu, proti ideologiji, ki bi spreminjala Marxovo misel v nekaj neutemeljenega.
Vladimir a. gajšek'
kultura je nedeljiva
„Kultura je ena in nedeljiva. Kultura je lahko dobra in slaba." Ta misel, ki jo je izrekel predsednik ZKPO Maribor tov. Karlin na nedavni konferenci ZKPO,nosi v sebi vse bistvo kulturnega delovanja. Prepričan sem, da so te besede oziroma njihov pomen našle odmev v vseh prisotnih delegatih.
Vendar pa v tem sestavku ne želim polemizirati o kulturi kot taki in v besedi. Rad bi le nanizal nekaj dejstev, ki se prepletajo v zgoraj navedenih mislih predsednika.
Kultura se je rodila, spreminjala in propadala s človeštvom. Nič kolikokrat je bilo že prelito črnilo, napisano tisoče sestavkov o kulturi. Vendar pa je nesporno, da je kulturno življenje bilo vedno ODSEV DRUŽBENEGA ŽIVLJENJA, in sicer v vsakem obdobju družbe. To pomeni, da je kultura posledica tega družbenega dogajanja in st>v njej zrcalijo vsa družbena protislovja. Lahko bi zapisal: KAKRŠNA JE DRUŽBA, taka je njena KULTURA!
Tu pa prihajamo že do uvodnega momenta, o katerem sem želel spregovoriti: kultura je dobra in slaba. Čc sedaj pogledamo prvo zapisano misel „kultura je ena in nedeljiva", pridemo v očitno nasprotje. Seveda pa sta obe hipotezi v medsebojni odvisnosti. Natanko moramo precizirati, kje so niuna stična mesta in kolikšna je trdnost te povezave. Mnogo bolje bi bilo, če bi misel nekoliko reformirali, in sicer: kultura, ki je dobra in slaba, se lahko pojavlja istočasno. Iz tega sledi: kultura je nedeljiva, je ena, ker sc obe obliki pojavljata v enem trenutku. Tako je tudi bilo treba razumeti besede tov. Karlina in mislim (to je pokazala tudi razprava), da so jo v takem pomenu nnTi sprejeli vsi delegati.
Nastopi pa novo vprašanje: zakaj je lahko kultura dobra in slaba? Če se sedaj povrnemo k trditvi, daje kultura odsev družbenega dogajanja (političnega, ekonomskega...),' je dobra in slaba, ker je sama družba dobra in slaba (bodisi v smislu demokracije, šocialnih razlik). Obseg besede Kultura je prevelik, da bi lahko v tem sestavku obrazjožil celotno problematiko družbenega dogajanja. Ne morem pa mimo vprašanja, zakaj obstaja slaba kultura (plaža, šound literatura), kje so vzroki za njen nastanek, ali se lahko odpravijo in kako. Če prihaja do oblik slabe kulture, je vzrok nekje v nas, v družbi. Do kulturne problematike naj bi imeli življenjski pristop, saj jo navsezadnje predstavljajo tudi profesionalne in amaterske ustanove, ki s pozicij umetnosti ohranjajo kakršnokoli obliko duhovnega^življcnja in s tem vplivajo (ali pa tudi ne) na kulturno raven množic.
Če je odziv slab, kar velikokrat tudi je, se poraja vprašanje - zakaj. Možnih odgovorov je seveda več, a večkrat niso zadovoljivi (slaba kvaliteta predstave, ncaktualnost, nezadovoljiva ali napačna informiranost množice). Nujno je, če se to ponavlja, da je treba razčistiti napake, ki so privedle k stagniranju ali zamiranju človekovih duhovnih potreb. Vemo, daje kultura človekova potreba. Ne glede na prepletenost družbenega mehanizma bi morali omogočiti neodvisen kvaliteten vzpon kulturnega delovanja v družbi. Naposled je to le del družbene nadstavbe in se odraža v najrazličnejših elementih. Ti elementi so lahko dobri in slabi, čeprav se mi zdi bolje, da bi označili obe obliki'kot dobro pozitivno ali slabo - negativno. Jasno je, da vseh negativnih oblik ni mogoče odpraviti čez noč (z besedičenjem ali kritiziranjtf?z napadi na posameznika ali ustanove, kajti kritika mora biti zdrava in mora imeti določen pomen). Če je kritika zaradi kritike (da se prej ne ugotovi, zakaj je tako in zakaj pač ni drugače ali kako bi moralo biti), je brez pomena in se spremeni v kritikasterstvo. V razgibanem kulturnem življenju naše družbe bi se morali, če citiram besede tov. Karlina oziroma misli predsednika republiške konference ZKPOS tov. Iva Tavčarja, „vsi dejavniki z vseh področij družbe združiti in usmeriti v enotno akcijo podpiranja pozitivnih — dobrih elementov kulture, ki je del človeka samega." (	LEON SENGER
izpoved življenja skozi barve
Neizpodbitno je spoznanje, da so RUŠE močan dejavnik v kulturnem snovanju in življenju vse tja od letnega gledališkega odra pa do likovnega salona. Pustimo ob strani dejstvo, da postaja značaj tega odra vse bolj republiškega nivoja in da je likovni salon že zdavnaj presegel krajevni pomen. Ruše kot kulturni center vse bolj prodirajo v kulturno življenje Maribora in so njegova močna kulturna protiutež.
To nedvomno potrjuje JANUARSKA razstava v likovnem salonu, kjer je razstavljal svoja dela znani slovenski slikar in kipar MARIO VILHAR. Verjetno razstava sama po sebi ne bi pomenila zgolj več kot redno razstavo, če ne bi šlo za tako renomirano ime, kot je ime Maria Vilharja, in če ne bi ta razstava sovpadala s krajevnim praznikom Ruš.
Preden preidem k opisu bogastva razstavljenih del, se mi zdi nujno omeniti, da je slikar Mario Vilhar doslej že večkrat razstavljal v tujini (Italija, Avstrija, Nemčija itd.) in doma. Prejel je številna priznanja in kdorkoli se je poglobil v zbornik, ki ga je dobil vsak obiskovalec, je v napisanih vrsticah lahko našel številna laskava priznanja, ki so mu jih izrekli tako tuji kot domači ugledni kulturniki. Naj sklenem z mislijo, da me je ogled razstave o tem samo prepričal.
Obiskovalci so eksponati popeljali v barviti, slikoviti, plastični in dinamični svet slikaijeve izpovedi. Kljub silnemu življenjskemu impulzu, ki so ga izžarevale Sončnice, Cvetje, Gozd 17, pa diha iz sorodnih motivov Gozd 16, Grozdje in Istrski motivi presenetljiva umirjenost, harmoničnost, ki je lahko samo odraz notranjega umetnikovega občutja. Ta umirjenost prehaja v nekaterih istrskih motivih (Kozolci, Gozd 17) celo v neko otožnost, bolestno koprncnjc po nedosegljivem, izgubljenem. Temu izpovednemu občutku pa hrabro kljubuje tihožitje Grozdja 20, ki vsebuje prikrito kipenje, izžarevanje silnega pživljenjskega zagona.
Posebno zanimiv eksponat so Ribe, ki so pravzaprav izjemna stvaritev. Ribe, ki se nemočno premetavajo v vedno bolj zapirajoči mreži, so slikovna metafora današnje človekove psihične preobremenitve.
Tako kot se zapira mreža, je nemočen tudi človek pred svojim lastnim produktom avtomatizacije, od koder ni več nobenega izhoda in je misel na beg že vnaprej obsojena na propad. Občutek imam, da je avtor to delo ustvaril ob spoznavanju današnje neizhodnosti iz železa, betona, kamna in jekla, kjer je že misel na umirjeni prirodni svet zgolj utvara.
V izpovedi del pa se kot nit vleče poanta človeka in njegovega upanja, zagona in neuničljive volje po obstoju. Če še velja trditev, daje v vsaki umetniški stvaritvi del avtorja, potem lahko mirne duše zapišem, da je Mario Vilhar v svoji notranjosti silno vitalna energična osebnost, ki pa ji niso tuje težnje po umirjenosti in harmoniji življenja. Le to je v njegovih delih silno prisotno bodisi kot podoba razočaranja ali radosti (gozd v pomladi, Hmeljevke), kot upanje.
Ne-skušam zanikati pomena mariborske Umetnostne galerije, ki je doslej že marsikaterega ljubitelja.slikarske umetnosti osrečila z zanimivo razstavo. Menim pa, da je precejšnja škoda, ker se Vilharjevo bogastvo barv ni ustavilo tudi v našem mestu. Sam Večer je sicer o razstavi precej poročal, zdi pa se mi, da so s to zanimivo razstavo bili vse premalo seznanjeni študentje, še posebno na PA, ki jim je likovni študij bodoča stroka. Verjamem, da bi v ta likovni,salon pripeljala pot še marsikaterega ljubitelja slikarske umetnosti, če bi bila sama reklama bolj glasna in pravočasna.
Vendar pa ne glede na naštete pomanjkljivosti lahko zatrdim, da je razstava dosegla svoj namen in da je krepko poživila kulturno ustvarjalnost vseh, ki jim je pri srcu ta ali ona oblika umetnosti.
LEON SENGER
z razstave
23. novembra 1971 je bila v prostorih’ Kluba mladih v Orožnovi ulici otvoritev razstave Jožice Likar in Sonje Zupan, dijakinj četrtega letnika srednje vzgojiteljske šole iz Maribora. Razstavo je priredilo MKUD te šole pod idejnim vodstvom prof. Ide Brišnik-Remčeve.
Jožica Likar je tokrat prvič razstavljala samostojno, imela pa je že razstavo skupaj z vsemi dijakinjami srednje vzgojiteljske šole. Slika, ker čuti potrebo svoja doživetja in spoznanja prenesti v takšni obliki. V svojih delih poizkuša izražati lepoto in doseči trenuten vtis - impresijo. Enak poudarek daje vsebini in-estetskemu videzu, vendar pa včasih le zapade v dekorativnost. Poizkuša najti srednjo pot med figuraliko in abstrakcijo.
, Atelje imam skromen, doma na podstrešju. Končana dela včasih pokažem prof. Remčevi, ki mi svetuj^ in pomaga do lastne ustvarjalne poti. Doma me razumejo, nekateri sorodniki pa menijo, da so dela brezvezna, in sicer zaradi dekorativnosti, abstrakcije in poenostavljanja. Pravijo, da so nerazumljiva.
Vzornikov nimam, ker ne morem ruti posnemati niti se zgledovati pri velikih umetnikih, kot so klasiki in nekateri likovniki-sodobnega časa (Janez Vidic, Ive Šubic, Picasso), kijih toliko ljudi priznava in občuduje, ker so resnični mojstri. Rada pa hodim na razstave, ker tam pogosto doživljam inspiracije.
Če bom še nadalje navdušena nad likovnim ustvarjanjem in če bom na tem področju uspevala, si želim, da bi šla študirat na likovno akademijo."
Jožica meni, da mladi danes nimajo zadovoljivih finančnih pogojev. „Že dolgo si želim, da bi slikala na platnu, a si ga ne morem privoščiti. Pra? tako mladi slikarji nimajo ustreznega prostora za razstavljanje svojih del, saj je Klub mladih mnogo premajhen in nekoliko neprimeren za večje in pomembnejše razstave. Lepo bi bilo, ko bi v Mariboru imeli kakšen ustrezen prostor. V Umetnostno galerijo ali v Rotovž si pa mladi težko uteremo pot."
Gledalci so se najpogosteje ustavljali pred njenimi slikami v jubokolorju, katerih glavna tema je oko (Rumena pega. Pogled, Oko 1).
Tudi Sonja Zupan slika že kakih sedem let in je to njena prva samostojna razstava. Prej je pisala, sedaj pa poizkuša svoj ambient izraziti v slikarski tehniki (polikolor, tempera).
„Likovni izraz mi je bližji kakor literarni. Neizmerno me privlači ploskoviti stil, slikam pa ilajveč na lesonitu. Delam po svojih zamislih, v veliko pomoč pa mi je s svojimi nasveti prof. Ida Remec. Vzornikov nimam, najbolj pa so mi všeč Van Gogh, Picasso, Ivana Kobilca in Božidar Jakac.
Atelje imam kar v svoji sobi. Tudi pri domačih žanjent lepo razumevanje, saj sem se odločila, da grem študirat na likovno akademijo slikarstvo in zgodovino umetnosti. Rada imam abstrakcijo, pa tudi figuraliko, pravzaprav kombinacijo obeh. Mislim, da mladi slikarji sicer nimajo dovolj finančnih sredstev, da pa se da prebiti. Prav tako mislim, da imajo mladi dovolj možnosti za razstave preko mladinske organizacije.
Želim si, da bi žela uspeh pri svojem ustvarjalnem delu in da bi opravila sprejemni izpit na akademiji."
Razočaranje in Kolesa sta Sonjini sliki, ki sta obiskovalce najbolj zanimali. Pri obeh najdemo belo in rdečo barvo na črnem ozadju. Razstava obeh mladih vzgojiteljic je prinesla zanimivo novost v mariborski umetniški krog in želimo si, da bi takih razstav videli še več.
ŽARKO GOLOB
RAYMOD ARON
napredek in razočaranje
POGLAVJE POOSEBLJENO DELO
Sta si proizvodno in administrativno delo v bistvu podobna? Sta komponenti iste vrste družbene ureditve? Bi ne bilo treba odpraviti zmešnjave, vsebovane v prejšnjih analizah, med delavci, ki delajo z materialom, in tistimi, ki se ukvarjajo z drugimi ljudmi?
Povrnimo se k primerjavi z vojaškim redom. V modemi armadi ima samo manjšina direktne vojne izkušnje. Sleherni letalski pilot ali tankist potrebuje ducat pomožnih vojaških tehnikov. Podobno opravljajo posle v korist proizvodnje tisti, ki sc ukvarjajo z raziskovanjem, prometom, oglasi. Toda ti, tako zaposleni, so izgubili kontakt z delom v fizičnem smislu, ki je znan tistim, ki delajo z materiali v proizvodnem procesu. Utopija „push--button“ vojne ima svojega nasprotnika v docela avtomatični družbi, ki za proizvodnjo materialnih dobrin ne uporablja več človeške sile. Žal bi se dalo prvo tuopijo laže realizirati kot drugo: uničenje je neprimerno cenejše kot proizvodnja.
Državne agenture, ki upravljajo poslovanje pošte, financ in javne varnosti, dovoljujejo racionalizacijo, ki se ne razlikuje v zvrsti od industrijske racionalizacije in rastoča uporaba elektronskih strojev bo naglasila podobnost. Organizacijske tehnike, ki so jih inspirirale psiho-sociološke raziskave, tako olajšajo delo in reducirajo trenje med posamezniki, ki morajo upoštevati stroge regulative in ki so na takšnih položajih, da morajo v bistvu ostati anonimni. Če so prejemki dobri in možnosti Ugodne, se takšni uslužbenci ne bodo neizogibno čutili maščevalne ali zatirane; toda imeli se bodo celo za manjvredne družabnike ali člane podjetja kot pa delavci.
Protislovje med racionalizacijo in osebnostjo se popolnoma spremeni v mnogih področjih trgovine ali splošneje: v public relations. To so zaposlitve, ki same najpopolnejše odobravajo vrsto zmotne poosebitve bodisi obsojene kot oblike alienacije ali kot znak dobrega načina življenja. Prodajalec v ogromni veleblagovnici ne pozna odjemalca, ki mu streže, ki je eden med mnogimi. Toda tehnika prikrite prepričljivosti dokazuje učinkovitost navidezne personalizacije in ta dobro znana zvijača vodi sama do neštevilnih variacij. Ali naj dajemo prednost tej komediji personalizacije (poosebitve) pred neljubo resnico o neosebnih kontaktih? Ali je bolje biti hladen, če taka hladnost (neosebnost) dejansko obstaja, ali pa ustvariti umetno stanje enakosti? Vsaka oseba odgovarja na takšna vprašanja ustrezno njenemu značaju, osebnemu okusu in izkušnjam.
„Stil" takšnih posameznih soodnosov seveda varira iz regije v_regijo, iz dežele v deželo, čeprav sem se pogosto srečeval s stilom, ki ga uporabljata žurnalizem in televizija, ta pa se ne ozira na nacionalne meje in premerja oceane. Vendar se mi je zelo pogosto zdelo, da je treba kakovost takšnih odnosov v glavnem pripisati vtisu, ki sta ga družbeni sloj in nacionalitcta zapustili pri posamezniku. Stereotip nemškega služabnika, ki je. sveto prepričan o pomembnosti svojega dela, je abstraktno vzeto, ena možnih variant nasprotja med brezosebnim (depersonaliziranim) delom in osebo. Daleč od tega, da bi se ločil od svoje vloge, najde posameznik zadovoljstvo in dostojanstvo v svojem identificiranju z njo. Francozi slove po neodločnosti med različnimi rešitvami, prestopajoč nenadoma s stroge neosebnosti v prijateljstvo, ki teoretično ni združljivo o dolžnostmi njihove zaposlitve. Američani o sebi čisto odkrito pravijo, da zelo spretno prakticirajo navidezno poosebitev.
V določeni meri je ta navidezna poosebitev neizogibna. Tisti protagonisti, ki sc izražajo o kraljestvu osebnih odnosov, se pokoravajo preciznim navodilom; morajo si prisvojiti predeterminirano vedenje, da bi mogli predeterminirano vplivati na druge. Prodajalec na videz improvizira govor, ki ga zna na pamet, tako da odjemalec odgovatja na te preračunane pripombe, kot da bi bile namenjene samo njemu. Ta zvrst komedije bi zadobila degradiran značaj, ki ji ga pripisujejo najbolj hudi kritiki, samo če bi protagonisti prepojili svoje vloge s smislom svojega bivanja.
Vrhu tega bi bilo absurdno spregledati dejstvo, da mnogo odličnih ljudi najde veselje in zadovoljstvo v številnih nemanualnih početjih, kijih je uvedla industrijska civilizacija. Intelektualci menijo, da so zaposlitve, ki se zdijo njim poprečne, poprečne tudi za tiste, ki jih prakticirajo. Empirične študije nam zaenkrat še ne dovoljujejo določiti odstotke zadovoljnih in nezadovoljnih ljudi, optimistov in pesimistov v okrog nas se oblikujoči industrijski civilizaciji. V vsakem primeru bi takšne figure imele le omejen pomen; ali ni najhujša oblika alienacije, mora protestirati kritik, alienacjja, ki sc ne zaveda sama sebe?
Z vsemi temi pridržki ostaja dejstvo, da so nove tehnike proizvodnje in administracije človeku zmanjšale delo, zdi se pa, da so manjšini podarile razveseljivo zavest, da opravlja kreativno delo. Mnogo svobodnih poklicev, ki so sc jih ljudje po tradiciji oprijeli v smislu nagnjenosti, seje zdaj znašlo v ogromni, neosebni organizaciji; primere lahko najdemo med učitelji velikih univerz, a tudi med ljudmi, ki so zaposleni v administrativnih ali raziskovalnih birokracijah.
Doslej sem uporabljal pojem „delo" „zaposlitev" v nevtralnem, družbenem smislu, ne kot božjo kazen, niti kot moralno obveznost. Delo gledamo kot dejavnost, ki jo izvršujemo večinoma daleč od doma, s pričakovanjem mezde ali plače. Zdi se mi, da ta definicija zrcali prevladujočo miselnost našega časa; ne bi pa bilo mogoče definirati brezdelja preprosto kot nedejavnost, ko pa si toliko popotnikov ali turistov zadaja dolžnosti (koliko jih počne to, kar se jim zdi umestno, pa v bistvu nimajo kaj početi). Prav tako bi bilo nemogoče definirati brezdelje kot kontrast posebnim zaposlitvam, dokler so dejavnosti prostega časa (leisure activities) del delovne vsote in substance za druge ljudi. Če kdo popravlja električno napeljavo, se vdaja vrtnarstvu ali pa igra Beethovnovo sonato, je pri tem namen, ne aktivnost sama, tisto, kar odloča, ali ga (početje) bomo uvrstili med delo ali pa v brezdelje. In v času brezdelja (nonsvork) je še mogoče sanjati, kot je to počel mladi Marx, o begu pred specializacijo; še je mogoče hkrati biti lovec, ribič ali brati Platona. V večini visoko razvitih dežel industrijska civilizacija ni več povsem civilizacija dela; kajti delo kot tako ni več posvečeno. Se manj je to civilizacija brezdelja. Vendar sodobna družba misli o sebi v tej dvojnosti pojmov, ki sta bolj komplementarna kot antitetična. Proizvodnja, kolektivna dovršitev strojev, je danes preveč ločena od individualnega fizičnega delovnega truda, da bi ostala obkrožena z auro, ki jo je karakterizirala celo še pred nekaj desetletji. Toda nikjer problema proizvodnje niso poginoma razložili; nikjer ni izginila vrzel med željami in priborjeno močjo za vse ali vsaj za mnoge. Naj so teoretične možnosti za redistribucijo dohodkov take ali drugačne, tekoča stvarnost dokazuje, da splošna rast bogastva ponuja najboljšo možnost zboljšanja razmer najmanj privilegiranih. Proizvodnja in razdelitev dobrin (v zahodni ekonomiji velja distribucija za prav tako produktivno kot proizvodnja) še nadalje mobilizirata večji del delovnih ljudi in znanstvena, tehnična in produkcijska junaštva industrijske ureditve niso izgubila nobenega svojih čarov. Prav nič važno ni, ali jih javno mnenje občuduje kot take, kot izraz človeškegh genija ali kot moč in bogastvo, ki ga obljubljajo narodu.
‘Prevod: L. P.
laotse: taoteking
77
SMISEL neba, kako je podoben napenjalcu loka! Visoko tlači navzdol, globoko zvišuje.
Tistemu, ki ima preveč, odvzame, tistemu, ki nima dovolj, dopolni.
SMISEL neba je,
da prebogatemu odvzema, da pomanjkljivo dopolnjuje. Smisel človeka ni tak.
Zmanjšuje tistemu, ki nima dovolj, da doda tistemu, ki ima preveč.
Toda kdo more to, ■ '
česar ima preveč, pokloniti svetu ?
Samo tisti, ki ima smisel.
/
Torej tudi poklicani: on deluje in ne obdrži.
Ko je delo dokončano, se odpravi drugam Ne želi razkazovati svoje veljave drugim
81
Resnične besede niso lepe, lepe besede niso resnične.
Poštenost ne pregovarja, pregovarjanje ni pošteno.
Modrijan ni učen, učenjak ni moder.
Poklicani si ne kopiči bogastva.
Kolikor več stori za druge, toliko več poseduje.
Kolikor več da drugim, toliko več ima.
SMISEL neba je pospeševati brez škode.
SMISEL poklicanega je delovati brez prerekanja.
70 .
Moje besede je zelo lahko razumeti, zelo lahko razložiti.
Toda nihče na zemlji jih ne zna razumeti, jih ne zna razložiti.
Besede imajo prednika.
Dejanja imajo gospodarja.
Ker teh ne razumejo, ne razumejo mene.
Prav v tem, ker me tako redkokdaj razumejo, tiči moja veljava.
'Zato hodi poklicani v raševnatem oblačilu, toda v prsih skriva juvel.
67
Vsi pravijo, da je moja misel velika, toda tako rekoč neuporabna.
Prav zato, ker je velika, je tako rekoč neuporabna.
Če bi bila uporabna, bi se že zdavnaj zmanjšala.
. Imam tri zaklade, ■ ■ ki jih spoštujem in varujem Eden je ljubezen, drugi je skromnost,
tretji je: ne si drzniti stati v svetu na čelu.
Z ljubeznijo je mogoče biti pogumen, kljub skromnosti je mogoče bidi dobrega srca. Ce si ne upaš stati v svetu na čelu, je mogoče biti glava odraslega človeka.
Če pa hočeš biti.brez ljubezni pogumen, brez skromnosti dobrega srca, ne da bi stal zadaj, napredovati: to je smrt.
Če smo z ljubeznijo v boju, zmagamo.
Če se z ljubeznijo hranimo-, smo nepremagljivi.
Kogar hoče nebo rešiti, ga varuje z ljubeznijo.
\
59
Pri vodstvu ljudi in pri službi neba je ni boljše stvari, kot je omejitev.
Kajti le z omejitvijo je mogoče stvari pravočasno obravnavati.
S pravočasnim obravnavanjem stvari podvojimo sile ŽIVLJENJA.
S podvojenimi silami ŽIVLJENJA smo kos slehernemu stanju.
Če smo kos slehernemu stanju, ne pozna nihče mših mej.
Če nihče ne pozna naših mej, moremo biti gospodarji sveta.
Če posedujemo mater sveta, si osvojimo večno trajnost.
To je SMISEL globoke korenine, trdnega temelja, večnega obstoja in trajnega videnja.
56
Vodeči ne govori.	'
Govoreči ne ve.
Treba je svoja usta zapreti in svoja vrata pripreti, svojo bistroumnost omrtviti, svoje zmedene misli opustiti, svojo luč priviti, svoje zemeljsko skupno urejati.
To je skrita skupnost (s smislom).
Kdor jo ima, na tega ni mogoče vplivati z ljubeznijo in ni mogoče vplivati j mrazom.
Nanj ni mogoče vplivati z uspehom in ni mogoče vplivati s škodo.
Nanj ni mogoče vplivati z gospostvom in ni mogoče vplivati s ponižnostjo.
Zato je on najsijajnejši na zemlji.
54
Kar je dobro vsajeno, se ne izdre:
Kar je dobro pritrjeno, ne uide.
Kdor zapusti spomin sinovom in vnukom, ne preneha.
Življenje tistega, ki oblikuje svojo osebnost, je resnično. Življenje tistega, ki oblikuje svojo družino, je polno. Življenje tistega, ki oblikuje svojo občino, raste. Življenje tistega, ki oblikuje svojo deželo, je bogato. Življenje tistega, ki oblikuje svet, je široko.
Zato: po svoji osebnosti presojaj osebnost drugega. Po~svoji družini presojaj družino drugega.
Po svoji občini presojaj občino drugega.
Po svoji deželi presojaj deželo drugega.
Po svojem svetu presojaj svet drugega.
Kako vem (zvem) za stanje sveta?
Prav s tem
53 .
Če resnično vem, kaj pomeni živeti v velikem smislu, je predvsem prizadevnost, ki se je bojim
Kjer so velike ceste lepe in ravne, ljudstvo pa ima raje stranske poti; kjer so dvomi zakoni strogi, polja pa so polna plevela; kjer so skednji čisto prazni, oblačila pa so zala in sijajna; kjer nosi vsak oster meč okoli pasu; kjer so skopi pri jedi in pijači in imajo preveč dobrin: tam 'vlada zmeda, ne vlada.
8
Največja dobrota je kot voda.
Vrednost vode je v tem, da koristi vsakomur brez prepira.
Najdeš jo na mestih, ki jih vsi ljudje zaničujejo. Zato je blizu SMISLA. ,
Pri prebivanju se kaže kakovost prostora.
Pri mišljenju se kaže kakovost globine.
Pri darovanju se kaže kakovost ljubezni.
Pri govoru se kaže kakovost resnice.
Pri vodenju se kaže kakovost urejenosti.
Pri delovanju se kaže kakovost pravočasnosti. Kdor se sam ne uveljavlja, se prav zato izogne graji.
27
Dober popotnik ne pusti za seboj nobene sledi.
Dober govornik ničesar ne spodbija.
Dober računar ne rabi računala.
Dober ključar ne rabi niti ključavnice niti ključa, in vendar ne more nihče odpreti.
Dober vezač ne rabi niti vrvi niti vezi, in vendar ne more nihče razvozlati.
Poklicani zna vedno rešiti ljudi, zato ne pozna zavrženih ljudi Vedno zna rešiti stvari, zato ne pozna zavrženih stvari.
To pomeni podedovati jasnost.
Tako so dobri ljudje učitelji slabih, in slabi ljudje so gradivo dobrih.
Kdor ne bi čislal svojih učiteljev
in svojega gradiva ne ljubil,
bi bil kljub vsej vednosti v hudi zmoti.
To je velika skrivnost.
31
Orožja so nesrečna orodja, vsa bitja jih brzda sovražijo.
Zato noče tisti, ki ima pravi SMISEL, o njih ničesar vedeti.
Veljak ceni v svojem navadnem življenju levico kot častno mesto.
Pri vojskovanju je desnica častno mesto.
Orožja so nesrečna orodja, niso orodja za veljaka.
Le če kaj drugega ni mogoče, jih uporabi.
Mir in tišina sta zanj najvišje.
On zmaga, a se tega ne veseli.
Kdor bi se hotel tega veseliti, bi se veselil ubijanja ljudi.
Kdor bi se hotel veseliti ubijanja ljudi, ne more doseči svojega cilja na svetu.
V srečnih naključjih cenijo levico kot častno mesto.
V nesrečnih primerih cenijo desnico kot častno mesto. Vojskovodja stoji na levici,
general na desnici.
To pomeni, da zavzame mesto po običaju žalne slovesnosti.
Ubijati ljudi v velikem številu -
to je breba obžalovati s solzami usmiljenja.
Kdor je v bitki zmagal,
ta bi moral bivati kot priča žalne slovesnosti.
Prevedel Leopold Petrovič
шштш^
шт
POSLOVIL SE JE
Na razširjeni letni skupščini študentov, ki je bila v petek, 14. jan., so razrešili urednikovanja dosedanjega glavnega in odgovornega urednika KATgDRE Slavka Geriča, absolventa pedagoške akademije.
Večletno delo v študentskih vrstah ga je prekalilo v veščega stratega in taktika študentskega gibanja. Sprva je bil aktiven kot sekretar izvršnega' odbora, pozneje je prevzel mesto glavnega urednika pri študentskem listu, zatem se je prelevil v „odgovornega" in naposled je postal glavni in odgovorni urednik KATEDRE. Dvoletno Geričevo delo na KATEDRI je zapustilo sledove tako v vsebinskem in likovnem vidiku samega lista kot tudi v nas samih, saj lahko trdimo, da je veliko večino sedanjih piscev in članov uredniškega odbora „vzgojil" prav on.
Slavko je prevzel novo dolžnost: Postal je pomočnik sekretarja ZK za visokošolske zavode. Naša iskrena želja je, da bi bivši urednik tudi poslej, na novem delovnerh mestu, ne pozabil, kako je „biti študent" . . .
Jože Zagožen
ORGANIZACIJSKO-TEUNICNE MOTNJE
Dolgoletna tradicija na VEKS, da so diplomante po slavnostni podelitvi diplom povabili na kozarček in razgovor, je bila končno prekinjena: „organizacijsko-tehnične motnje" so to pot preprečile snidenje študentov s profesorji . . .
Kljub zvenečim obljubam o ofsetni tehniki, barvnem tisku in tiskanju podteksta se na Mariborsko tiskarno ne moremo zanesti. Enkrat je črna barva črna, drugič je siva, enkrat je podton dober, drugič premočen. Zato si svobodnejših grafičnih—prijemov ne moremo privoščiti. Vsi smo žalostni.	Likovni	urednik
V petek,dne 21. 1. 1972, je bila seja sveta združenja MVZ. Od šestih izvoljenih študentskih predstavnikov sta bila prisotna le dva. Ne glede na to, ali so se kolegi Milena Mlakar, Nikolaj Petkovšek, Dušan /bašnik in Zdenko Mali formalno opravičili ali ne, želimo, da vzrok svoje 'odsotnosti sporočijo študentom preko Katedre. Pa še nekaj nasvetov tem in drugim kolegom, izvoljenim predstavnikom, za vnaprej:
- če veš, da na neko sejo ne boš utegnil, poišči kolega, kj te bo nadomestoval. Ni važno, da si ti prisoten, toda študentje moramo biti prisotni;
če ti ni za takšno pdgovornost, prepusti svoje mesto drugemu;
- če pa si že tam, ne sedi kot kup nesreče, temvfcč sc oglasi, kadarkoli so v vprašanju študentski interesi.
P. S.
Jaz, spodaj podpisani Dušan Zbašnik, naznanjam, da nisem dobil vabila za sejo sveta združenja. Če ne bom obveščen, tudi vnaprej ne bom hodil na seje. Tako!
Maribor, Moše Pijada 23/b.
Dušan Zbašnik
hej, -bom' ! či kvalitetni'	avt
/a/ čigavi šo ti' Čudoviti VfTTMP/' ?
2AKA7	TA
Ti L7UVJE TAKO ZASKKUJENi
Tti
VčCL$fli re$
SprcLČujern • Tukaj ger
puircbni'
\Selerendu.yni\
*fh
r'c
zzfZl	^
_	.	_	VIKEND	i TO SO AVTOMOBILI' V/KEKTOKr Ђ 'P/%EKTOK7EV /N ČEV /N KAVNIH VODILNIH. Ж ^МН l/Op/ШУ-
TO šo VTLAvef Z MZKfMf TLAČAM/.
Jasna Kontler-
DRUŽBENA ODGOVORNOST
DEBATNI KROŽEK
Predsednik in tajnik in člani in nekaj neobveznih poslušalcev s
samostojnimi mislimi, ampak ti niso važni,
važen je predsednik in tajnik in člani po vrsti, tudi dnevni red ni
važen,
najvažnejše pa je kosilo, ki ga bodo zamudili.
Predsednik leno bere referat in tajnik se dela, kakor da piše, člani razmišljajo
o praženih jetrcih in o omaki na ipsilonski način,
referat je končan in pozvani so na debato, prvi član reče, da je
bilo sijajno,
drugi, da se strinja in tretji, da nima pripomb.
Predsednik reče tajniku, naj to zabeleži, zahvali se za debato, 4 ker da je sestanek
odlično uspel in dokazuje angažiranost članov,
vsi mu zaploskajo in so zadovoljni. Nek neobvezen poslušalec
kritizira,
da je bil referat pust in da ni slišal debate.
Predsednik ga pouči, naj ne hodi na debatni krožek, če ni zrel, tajnik in člani
spet ploskajo in hite na kosilo.
TEBI, KI MISLIŠ, DA ME POZNAŠ
Ni res, da me poznaš, ti, ki misliš, da me poznaš, ali lahko oblikuješ neoblikovano, ali lahko doumeš nedomljivo,
verjela ti bom, če boš veter ujel v dlan in metuljčka naučil peti. Če me hočeš spoznati, ti podarim deset prstov na rokah in prste na nogah
in lase ti svoje podarim
in svoj smeh in jok in spakovanje,
pa me vendar ne boš spoznal, ker resnica -je globje, dlje kot je srce,
in če bi mi razsekal možgane, me ne bi mogel spoznati, ker bi me zato moral umoriti, mrtvi pa molče,
živi ne morejo govoriti in razbiti Čara in prav je tako, ker bi bilo grozno srečati svoj obraz ali srečati tuje, kot gobavci smo, vsak svojo bolezen skriva
in še sam zanjo ne ve, tudi ti le mojo masko poznaš; , ponarejajo telo in obraz, značaj je bolj ponarejen, če pa si zdaj žalosten, ti, ki misliš, da me poznaš,
ti povem na uho: pojdi na travnike mojega otroštva in poskusi ujeti senco otroka, ki ima tako jasne in odkrite oči, v njej me boš našel.
Profesor govori o družbeni odgovornosti, gleda nas z očali, oči se ne vidi, stekla bliskajo v soncu, hropeče narekuje točke in potem reče:
„Danes je vroče in ne morem govoriti. “
Hej, kakšno zeleno kravato ima profesor, prav nemogoča je res in vsa obledela!
Profesor, ujet od naših praznih obrazov, profesor, ujet na svoj stol in med svoje zapiske, pravi z mehaničnim glasom:
„Družbena odgovornost na strani petnajst zgoraj desno
in ne pozabite se naučiti,
ker je to važno poglavje
in na tem sloni naša družba
in pazite, vi, tam zadaj,
po moji uri bi moralo že zvoniti,
v odmoru odprite okna, strašno je vroče in zdravo. “