Mogocni ftirij Povest iz domačih hribov. »Tilka — Končnica, zate zdaj ni služba, zdaj moraš najprej k moči priti. Jaz bi ti rekel, pojdi tako kam, da boš nekaj časa pri kraju, da si počiješ! Na Brezje bi ti svetoval; tam ostani kak teden, tam se boš na duši in na telesu okrepčala.« »Moj Bog, Matija, tebi je lahko govoriti. Saj bi te ubogala, ko bi t« imela s čim ... Tisto malo denarja, kar sem ga vzela s seboj, je šlo za bolnišnico. Zdaj nimam ne enega celega goldinarja več.« »Kaj? Da bi bogatega Senčarja hči ne imela denarja?« »Tako bogati moj oče tudi niso.« »V vsem Šentanelu ni bolj bogatega.« »Če bi tudi bili, od očeta nimam več kaj terjati; so me že izplačali, denar pa sem otrokoma zapustila.« »Potem je še drugi, ki ga primi; Končnik mora zate skrbeti. Toži ga!« »Tega ne storim za nič ne. Rajši od lakote umrem.« Možak je zmajal z glavo in je dolgo m.lčal. Potem je spet spregovoril: »Tilka, Končnica, poslušaj, kaj ti pravim! Jaz ti dam denarja. Tri sto goldinarjev ti bo dovolj, mislim.« »Za božjo voljo, Matija, jaz vendar ne morem kar tako denar od tebe vzeti.« ga je prekinila. »Seveda, Senčarjeva in Končnica pa je ponosna; saj nisem rekel, da ti ga kar tako dam, jaz ti ga le ponodim.« »Bog ve, ali ti ga bom mogla kdaj vrniti.« »Za to se ne brigaj! Bom že na prave duri potrkal, kadar bom hotel denar nazaj ... Zdaj pa mi daj, da ti do kraja povem! Torej pojdi na kranjsko stran, kakor sem ti rekel, tam se pozdravi in, ko boš spet pri moči in če te bo Se volja, da greš služit, boš tam laie kaj našla, ko te bodo ljudje enkrat poznali. Na jesen bom jaz tudi prišel tam mimo in bom poprašal po tebi.« Medtem ko je govoril, je venomer gledal v neki macesen, ko da je v vejah kaj posebnega videti. »Matija, dobrega srca si,« je rekla. »Ti si bila tudi dobra z B.ažem, mojim bratom,« je odgovoril. Potem je snel skrinjo, sezul desni čevelj in še nogavico, segel v nogavico in privlekel iz nje papir, v katerem so bili trije stotaki. Pomolil je denar Tilki in rekel: »Na, tu Imaš!« Tilka ni vedela, kaj bi bila rekla, in je sukala bankovce med prsti, kakor da preudarja, ali bi jih vzela ali ne. Medtem je Matija obuval nogavico in čevelj ter se napravljal, kakor rla si •>*> ¦¦-¦-* ;~ čevlja iatresti n"_''c:<ron pcsek, ki p° »Za božjo voljo, toliko denarja je vendar preveč,« je nazadnje rekla Tilka. »Saj si ga že več tudi imela v rokah. Saj si trgovska in veš, kako ga je treba obračati,« ji je odgovoril. »Ali, Matija, jaz te vendar ne morem čisto obrati. Na svojem popotovanju ne boš mogel biti brez denarja.« »Ha, ali misliš, da imam le eno nogo?« »Kaj? Da imaš še več denarja?« »Jaz imam dve nogi in ne hodim nikoli bos. Pa tiho bodi in nikomur ne pravi!« »Od mene ne bo nihče kaj izvedel.« Skrila je denar v obleko in rekla: »Matija, kako potrdilo ti pa moram dati. Ali hnaš papirja?« »Tebi ni treba papirja, meni pa potrdila ne.< »Če pa umrem?« »Jaz bom prej umrl kakor ti; sem starejši.« »čakaj, na Muti si bom kupila koledarček in bom svoj dolg vanj napisala, da bo za vsak primer kaj napisanega. Nočem, da bi ti škodo imel. Zdaj pa, Matija, Bog ti povrni tvojo dobroto! Lepo se ti zahvalim.« »Kaj se boš zahvaljevala! Saj ti nisem dal, sem ti le posodil.« Obesil si je skrinjo na hrbet, pobral svoj »rešpetin« ln obe palici ter odcoklal v cerkev. Za n_im je vstopila tudi Tilka. Ze pri vratih sta se oba zavzela. Cerkvica je bila vsa na novo popravljena in poslikana. Na oltarju, pod katerim je ležala sv. Rozalija, je bil srebrnkast kip Matere božje. Skozi svetla okna so prihajali zlati sončni žarki in obdajali Marijo z nebeškim sijajem. Matija in Tilka sta pokleknila v klopi in dolgo molila. Že so jeli bledeti žarki, ki so sijali skozi okno, in sonce je odšlo že mimo, ko sta vstala in stopila iz cerkvice. »Ali ni lepa?« je menila Tilka. Matija se je oziral po okolišnih vrhovih in čez nekaj časa dejal: »Ali hočeš jesti? Imam dosti s seboj.« »Ne, hvala ti! Sem prej kruha precej pojedla — spočila sem si tudi.« »Tedaj pojdeva skup dol do Mute, če ti je prav.« »Seveda; ampak jaz sem počasna.« »Saj jaz tudi nimam na akord. Daj mi svojo torbo, jo bom jaz nesel.« »Ne, ne, ta kovčeg že sama lahko nosim, tako slaba tudi nisem.« »Meni je ljubše, če imam v obeh rokah kaj. Le daj!« Vzel ji je kovčeg, ki ni bil posebno lahek. Tako sta mahala počasi po planinski tratenci dol. Dobre pol ure nista spregovorila več ko kakih deset besed. Niže spodaj sta prišla mimo stana, kjer je brkat pastir pravkar stopil v duri. »Hoo,« se je oglasil in pomežiknil z vodenimi očmi, »saj to je Špetinov Matija in kako l<Spo ima za par! Matija, ali je tvoja hči?« »Nak! Moja babica je,« mu je Matija jezno zasolil. »Stopita v bajto, prinesem vama mleka kar izpod krave.« »Sam ga počreplji, svoje mleko! Bo bolje zate ko žganje.« »Hoho! — Ampak malo mi boš dal, da pokukam v tvoj kukalorec« »V žehtar pokukaj, boš videl svoj nos.« Urno je šel mimo, tako da ga je Tilka komaj dohajala. Čez nekaj časa je zagodrnjal: »Ta tu gori ti je lump in pijanec; zapreti bi ga morali.« »Kaj pa je napravil?« je pobarala Tilka. »Norce si je delal z mojim rešpetinom — to je bilo lani — je rekel, da je štifelj; tega mu Bog ne bo odpustil.« Tilka se je na skrivaj nasmehnila. Ko sta prišla v dolino, je stari obstal na razpotju, dal ženi kovčeg in menil: »Tako — zdaj pojdeva vsak po svoji poti. Jaz moram ven k Šteharniku, ti pa boš v četrt uri spodaj na Muti.« • »Matija, kdaj boš spet v Šentanelu?« je vprašala. »V treh — štirih tednih.« »Pozdravi mi lepo Blaža... in Dobrovnikovo Treziko ... in ... in ...« »Ti bom prej izgubil tvoje pozdrave, preden jih bom na pravi kraj prinesel.« »Da, bolje bo, da nikomur ne poveš, da sva se srečala.« »Zbogom, Končnica, in pozdravi se!« »Matija, še enkrat se ti lepo zahvalim za vse. Bog ti tavžentbart povrni! Iz velike stiske si me rešil.« »Ne mlati prazne slame! Dobrim ljudem Bog pomaga.« In že jo je urno ubiral navzgor. Gledala je za njim, dokler ga je še mogla videti. Potem je vsa solzna odšla dol proti Muti. V. Dobrovnikova Trezika je poslala Tilki tole pismo: Ljuba Tilka! »Sentanel dne 15. septembra 1890. Tvoje pismo, ki si mi ga poslala 10. t. m., me je tem bolj razveselilo, ker že od 3. junija, ko si mi zadnjič pisala, ni bilo več glasu o Tebi. Moj Bog, koliko si med tem prestala! Ko bi bila vedela, kako Ti je bilo, bi bila prišla k Tebi in Ti bi bila pomagala, kolikor bi bila mogla. Hvala Bogu, zdaj si najhujših skrbi rešena! Le ostani na Brezjah, dokler ne boš čisto zdrava! Če Ti bo treba denarja, piši meni in nikomur drugemu! Hvala Ti za častitke, ki si mi jih poslala! žal pa so prezgodnje. Nisem se še poročila, kajti, Tilka, tudi mene je zadela huda nesreča: nimam več matere ... Od pljučnice so okrevali, toda srce je bilo slabo in tako so mi 1. septembra zjutraj, potem ko so sprejeli svete zakramente, mirno zaspali. Bog jim daj večni mir in pokoj, večna luč naj jim sveti! Koliko sem se te dni in noči prejokala! Kar verjeti ne morem, da moje mamice ni več. Moj ženin, dobri doktor Silan, je dejal, da bova poroko do pomladi odložila, da bom medtem vsaj malo prebolela bridko izgubo. Ker nisem marala sama ostati v hiši in mi tudi ni bilo, da bi bila do poroke šla k doktorjevi sestri, kakor mi je on rekel, sem se vrnila k Tvojemu očetu v trgovino in zdaj tudi stanujem pri njem in sem na hrani v Tvojem domu. Delo v trgovini me tudi zamoti, da ne mislim venomer na mater. Tvoj oče so bolj bolehni; trpijo zaradi sklepnega revmatizma. Na Končnika so zelo hudi. Meni se zdi, da so mu morali pisati hudo pismo. To jim je menda kar prav, da nisi prišla domov, ampak da si šla rajši iz kraja. Tega pa ne morejo skriti, kako jih skrbiš. Jim bom povedala, v kaki stiski si bila in kaj si prestala; kadar bo le priložnost, bom v Tvoj prid govorila. Kar si o razmerah pri Končniku izvedela, je, žal resnica. 2e junija meseca sta bila župnik in župan pri njem. Ali tedaj šele je bil ogenj v strehi! Na Rešnjega Telesa dan Jurij ni pustil, da bi bili pred njegovo hišo postavili oltar. Namesto domačih poslov ima zdaj same tuje, ki jih ni kaj prida. Nekatere je že spet nagnal. Najmanj po volji je ljudem gospodinja. Ime ji je Lizka in se piše Škerjanec. Ni več prav mlada, ampak maže se in napravlja in ima lačne oči, da kar veš, kaka je. Juriju se skuša na vse viže prikupiti, nasproti drugim pa je odurna in surova. Kolikor je euti, je Celjanka. V cerkvi je ni nikoli videti. Da domačih ni več v gostilno, temu se ne moreš čuditi. Ob nedeljah pridejo iz mesta. Tedaj je pri Končniku živo in večkrat rajajo do polnoči. Zaradi otrok si ne bodi v skrbi! Katra skrbi zanju, da bi ti tudi ne mogla bolje. Zdrava sta in vedno čedno oblečena in dobre volje. Ubožčka še ne vesta, da nimata mame; saj je dobro, da tega še ne razumeta... Zdaj pa moram svoje pisanje skleniti. Zbogom, Tilka, nič se ne žali, misli le na to, da ozdraviš, vse drugo pa prepustimo Bogu! Pri neki pridigi sem nekoč čula, da trpljenje človeka požlahtni. Upam, da bo tudi mene. Kaj je trpljenje, vem zdaj tudi jaz. Moli za mojo mamo! Prisrčno Te pozdravlja Tvoja zvesta Trezika. Pripis. Tvojemu očetu nisem o tem pismu nič rekla. Morda bi Te bili dali pozdraviti. Pa rajši še počakajva! Da ne pozabim: Katra mi je naročila, naj Te prav lepo pozdravim. Otroka bom o prvi priliki jaz namesto Tebe poljubila.« (Dalje sledi)