IZ    J E V G E N I J A  O N J E G IN A« A. S. P n š k i n - M i 1 e  K 1 op L i č
STARI IX NOVI ROMAN
Privzdignjen  v slogu do oblaka.
je včasih piscev umotvor
opisal svojega junaka
kot vseh kreposti svetel vzor.
Preganjan vselej po krivici,
je služil zmerom le pravici
in bil je bister, dobrotljiv.
z  lepoto svojo očarljiv.
Živeč v zanosnosti izbrani,
goreč za vzvišene strasti.
bi zanje žrtvoval še kri,
na koncu pa, na  zadnji strani,
je greh bil  vselej  kaznovan
in  venec čednostim priznan.
Zdaj  kot da nas megla ovija, morala se je šla solit, greh še v  romanu bralcu  prija, še v njem se pase zmagovit. Britanske muze zmišljevanje že deklicam vznemirja spanje, in zdaj jim jemlje srčni mir najbrž zamišljeni  Vampir, Melmoth, ta klateški podjetnež, pa  večni Žid ali Korzar ali skrivnostni  Jean Sbogar. I.ord Bvron, samovoljni spretnež, celo sebičnost je znajdljiv v romantiko otožno skril.
Za vse to, bratci, smisla nimam. Mogoče na ukaz nebes porečem zbogom zvonkim rimam, obsede me vsega nov bes.
odlomkom je dal prevajalec.
821
in  (lasi  I' eb mi pot bo križal, bom  k  skromni prozi se ponižal. Roman \   načinu starih dni starost  mi  vedro zaposli. Ne bom  grozljivih storij  pisal o hudodelstvih, pač pa bom predstavil  vam starinski dom. družino rusko v njem orisal. življenje  v mejah starih šeg in  mik ljubezenskih zadreg.
Podam, kako sta se menila z očetom stric in  s teto i\e<h kako otroka sta hodila k potočku, k lipici  sedet: pa ljubosumnosti  težave. razdor  med njima, solze sprave, pa spet ju sprem, nazadnje par lepo popeljem pred oltar . . . Spet nežni se  mi govor zdrami, besede najde mi spomin, ki  sem  iz srčnih bolečin nekoč pred njenimi nogami nesrečnež  jaz jih šepetal in ki jih zdaj  ne znam več prav
I
KOGA LJUBITI?
...........Rad bi zatajil.
kaj  črnih  misli me mori: pripomnim  naj  le v oklepaju, da takih gnusnih  marenj   ni. ki skuha jih lažnik   in  naša salonska sodrga raznaša. da ni pouličnih bodic ne zlobno bedastih no\ic. ki  ne bi jih lepo smehljaje prijatelj   vaš brez zlih namer v  pošteni družbi  vsak  večer slučajno širil šepetaje. Sicer... kri bi za vas prelil, kot da bi ...  v žlahti  z  vami bil
822
Hm, hm!  Je vaša žlahta zdrava.
moj bralec, če vprašati smem?
In ko je že priložnost  prava.
morda želite, da po\em.
kaj žlalita pravzaprav pomeni?
Prav. pa prisluhnite oceni:
Sorodnike na moč spoštuj
in strezi jim, se prilizuj,
za božič — šega je na svetu —
ob išči jih ali pozdrav
po pošti pošlji, pa bo prav
in boš  vse druge dneve v letu
odrešen  njihovih  nadlog...
Še dolgo naj  živi jih bog!
\ eč ko prijatelj, strici, tete velja  ljubezen  lepotic: naj  metež še tako kdaj  mete. ne  vzame  vam nad  njo pravic. Resnica to! A  vihra mode. pa svojeglavosti prirode. pa družbe opravljivi duh... A ženske lahne so ko puh. Pri  tem pa čednostim ženica obvezno v moževih očeh je zmerom čista in  v časteh: tako se zvesta vam  družica drugam požene kakor ptič: ljubezen  meša sam hudič.
Komu  naj  človek res verjame in  ljubi ga. ker mu bo zvest? Kdo vljudno našo mero vzame, če tehta dela, tehta vest? Kdo  nam  nikoli  ne preseda? Kdo grehe  nam skoz prste gleda? Kdo nas ne blati pri ljudeh? Kdo streže nam, za nas v skrbeh? Nikar! Ti  iščeš le slepilo, zastonj, zastonj  napor je tvoj. Sam sebe ljubi, bralec moj.
823
takšno je moje napotilo.
Predmet zasluži to: ni vrag,
da bil bi ti kdo drug bolj drag!
ELEGIJE ALI ODE?
A tiho! Slišiš? Kritik strogi naroča nam, naj elegij za vržemo otep ubogi, in bratom pesnikom kriči: »Kaj ženete te stare lajne? Pustite že to vzdihovanje, češ vse je mimo, one je preč. O drugem poj te, o tem nič več!« Prav! Tudi vem, da nam  pokažeš trobento, masko in kinžal. in  misli mrtvi  kapital od  mrtvih zdramiti ukažeš: kaj ni tako? — Ne za ves svet! \i  ode zlagajte nam spet,
kot  včasih so bile nam znane,
ko pele so junaškim dnem...«
Le ode vzvišene, svečane —
nikar, prijatelj, kaj bi s tem?
Saj  veš, kaj rekel je satirik!
Je »Tujih mnenj« pretkani lirik
ti bolj pri srcu kakor vsi
otožni pevci elegij? —
»Vse v elegiji je uborno:
njen cilj je nič, v solze zavit:
cilj  ode pa je plemenit
in  vzvišen...« To je kajpak sporno,
a tiho bom, saj  nisem nor:
naj dve stoletji pahnem v spor?
ZIMA. - ŠAMPANJEC ALI VINO?
Zora se iz megle poraja; na poljih delavcev ni več; z volkuljo lačno volk prihaja
824
do vaških cest, na plen prežeč; konj ga začuti, vzpne se, prha, in že popotnika do vrha po klancu nese drzen dir; ob zori jutranji pastir ne žene več goved iz hleva, opoldne njega glasni  rog ne kliče jih počivat v krog: a v kajži deva si prepeva in prede, trska ji gori. družica zimskih teh noči.
Že reže včasih mraz do kože, po poljih ivje se srebri... (Naš bralec čaka rimo rože; izvoli, prosim, kar po nji!) Bolj  kakor modni se parketi poledeneli potok sveti. Z drsavkami otroški svet glasno vriskaje reže led; na  rdečih  tačkah se primaje gosak, da  v vodo šel bi spet; previdno se spusti na led, spodrsne, pade; že plesaje z neba se  vsiplje prvi sneg kot zvezdice na dol  in breg.
Le kaj počel bi zdaj na vasi? Na sprehod hodil? \ času tem z goloto vas te dolgočasi, puščobna upira se očem. Naj jezdim v stepe zamegljene? A konju podkve nezostrene slabo zadirajo se v led: lahko se zvrne s tabo vred. Doma ostani in  prebiraj De Pradta, Scotta, pregleduj račune ali pij in psuj, pa boš večer pognal kot  včeraj in kot ga jutri boš — tako preživel zimo boš lepo.
53    Sodobnost
825
Kot Harold Bvronos   Jevgenij v tesnobno je lenobo vdan: okopi je zjutraj se v  ledeni kopeli in  tiči  ves dan doma.  račune premišljuje, pa  krog biljarda  poskakuje, ko s topim kejem  krogli dve pošilja sem  ter tja molče. 1 ako zabije čas do mraka: tedaj biljard  in kej  pusti. da pogrniti kraj peči in  l.enskega nestrpno čaka. I a s trojko iskro privihra: večerjo brž. sva že oba!
Cliquotke  Vdove in  Moeta blagoslovljeno vino koj postavljeno je pred poeta. \   buteljki mrzli kak  napoj! Svetal ko vrelec Hipokrene, me z igro svoje šumne pene (na to in to sponiinjajoč) lako uročil je nekoč, da zanj  sem  zadnje še beliče zapravil  m ar sik ak   večer. Ta bajni, čudodelni  vir (prijatelji, vi ste mi  priče) rodil je mnogo šal.  norčij, pa  verzov, pričkanj, sanjarij!
Šampanjec, sok peneče šum ni. želodcu zdaj   ne gre  več  v slast: bordojec trezni  in  razumni pri meni  uživa večjo čast. Šampanjec ni  mi  več povšeči: enak je ljubici bleščeči, vihravi, vzpaljene krvi, a mi.hasti in brez soli. Ti pa, hordo, si nam najblažji prijatelj  zmerom  in povsod.
826
ki  v  urah stiske in  nezgod tvoj  sok  prijazno nas tolaži in čas brezdelja nam žlahtni. Bordo-prijatelj naj živi!
TATJANINE SANJE
In sanja  nenavadne sanje:
Po snegu  si utira pot
čez pusto plan in čez kotanje;
mogla mrkobna je povsod.
Med snežnimi zameti  vale
bueeče meče v breg in skale
razpenjen potok, temen. siv.
ki  mraz ga ni  še zledenil.
I ramiča dva sta nad  prepadom.
sprijeta v ledu. za mostič.
ki   ni zaupati  mu nič.
In pred  bobncčim tem  usadom
latjana zadrži korak
in s strahom se ozira v   mrak.
Na  moč jezi jo ta prepreka.
zastonj  ozira se oko:
na drugem bregu  ni človeka,
da bi sem čez ji dal  roko.
Nenadoma zamet se zgane.
in kdo spod njega prednjo  plane?
Razkuštran  medved, hrust  za  tri.
Tatjana ah! — a on   renči.
ponudi krempljasto ji šapo.
Tatjana zbere sile vse,
drhte se z  roko nanjo opre.
od  samega strahu ob sapo,
in srečno pride čez vodo.
/beži   -- a kaj? Medved za njo!
Od groze ji srce zastaja, še huje se požene v tek; vendar kosmatega lakaja
827
ne  reši   je vročični beg:
pošast lomasti čez zapreke.
Pred njima gozd. Negibne smreke
v namrščeni  lepoti žde;
pod snežnimi  plastmi šibe
se veje: skozi ogolele
vrhove brez, topolov, lip
svetlika zvezdic se utrip.
Poti nikjer: žamete bele
nasul je metež vsepovprek,
pokril  grmičevje in breg.
Tatjana plane, v gozd se umakne:
sneg brede do kolen in čez:
zdaj  dolga veja se zatakne
ji za brado, zdaj   iz ušes
ji šiloma uhane raje;
zdaj  mokri čeveljček  sezuje
z nožice drobne ji pršič;
Z ramen ji pade ruta;  nič,
pusti jo;  strah ji gospoduje,
saj  medved sope tik za njo;
s tresočo roko se celo
rob krila vzdigniti sramuje:
drvi. a medved ji sledi,
še. malo, vsak čas bo po nji.
Omahne — medved jo prestreže in   varno nese jo, lahno, kot da dekletce je brez teže. Ne gane z glavo ne z roko, lako brezčutno je pokorna. Pokaže koča se uborna. v goščavi skrita; do žlebu jo z vseh strani je sneg zasul: skoz okno ostra luč se sveti. a v koči trušč in  vrisk in hruni. Tu.«   reče medved, ,?je moj  kuni: pri njem se malo daj ogreti k In  že sta v veži se znašla: tam rahlo jo spusti na tla.
828
Zave se   lanja: veža...  vratu... medveda  strašnega nikjer: kot da sedmina je bogata, tak sliši vrišč. žvenket skoz dver Kakšna uganka strašna  zanjo! Tedaj pogleda skozi Špranjo. Kaj vidi?... Mizo. ki krog nje pošasti zoprne sede: rogata skaza s pasjim gobcem, ob nji pajdaš z glavo ko ptič, pa  vešča z brado ko kozlič, pritlikavček, repat in s trobcem, pa okostnjak, spakljiv, bahav, ob njem pol maček, pol žerjav.
Še huje in bolj  čudno hkratu: rak jase pajka sem ter tje. lobanja se na gosjem vratu v škrlatni čepici maje. plesaje mlin se motovili in  škriplje, otepaje s krili: vrišč, petje, lajež. žvižg, krohot, človeški govor, konj  topot! A kaj le misli si Tatjana, ko v gruči tej  spozna njega. ki strah ji je in sreča vsa — junaka našega romana! Onjegin v družbi tej sedi in  v vrata kradoma strmi.
Če migne — vsa drhal  topoče. če pije — pije in vrešči. zasmeje se —  vse se krohoče. namršči se — in vse molči. Očitno: tu on gospoduje. Tatjani groza ponehuje. in radovedna, kakor je. previdno malo dver odpre ... A sunek vetra ta hip v koči pogasi luči po zideh; pri priči vtihne vrišč in smeh.
829
Onjegin izza mize skoči in besen pohiti do vrat: za  njim d revi se  vsa svojat.
Kako prestraši se Tatjana! Rada zbežala  hi  nazaj: ne more, vsa je kot  \ kopana: za vpila  hi  na pomagaj: ne gre. Jevgenij   sune v  \ rata, tedaj  peklenska studila jata dekle zagleda  — divji  smeh zarezgeta  na  vseh straneh. Skaženi  rilci  in  rogovi, koščeni  prsti, čopast  rep, krvavi gobci, pogled srep. čekani, brki. kljuni sov j i vse kaže nanjo, sili  v  njo, in  vsi  vreščijo: Moja bo!
Ne, moja! je zarju!  Jevgenij. in tolpa zgine kakor dim: tako je zdaj   v temi  ledeni dekle ostalo samo z njim. Onjegin jo povleče mirno v  kotiček   ter jo tam obzirno na pograd posadi, nato ji  svojo položi glavo na  ramo.   la  hip se pojavi Olga.  z  njo  l.enski:  luč je spel: Onjegin plane, divji, bled. s pestjo nadležneža  pozdravi ter ju zinerjaje proč podi. Tatjana skoraj  omedli.
Jevgenij  nagloma togoten dolg nož pograbi, in zadet omahne  Lenski. Krik strahoten: tema zagrne  prostor spet . . . Koča zaškriplje, se zamaje... in Tanja plane trepetaje
830
iz sanj ... Že v sobo sije dan: skoz led  na šipah  razigran škrlatno sije žarek zore.
O PROMETU
Ivo bolj  široko se omiki odpro poti  \   naš ruski svet (kot govore nam učeniki, bo  to čez kratkih petsto let), se spremenilo v  našem svetu bo  tudi   marsikaj   v   prometu: Rusijo ceste vprek nekoč razseeejo povezujoč, železne, vzbočene mostove zgradimo drzne čez vode, narazen zrinemo gore, pod vodo zvrtamo si rove, in ob cestah krščanski  rod postavi krčme si povsod.
/daj   naše ceste  so sramota, in strah  te trhlih je mostnic: \   nočiščih spati je strahota. preveč je bolh, preveč stenic. Ni krčem.  \   izbi mrzli, mračni visi  napihnjeni, a lačni jedilni list. na zid  pribit, samo da draži apetit. Vtem  vaške občuduj  ciklope, ki  z  ruskim  kladivom  v   rokah popravljajo  ti  mah na mah lahkotni fabrikat Evrope, hvaleč drža\o iz srca. da jam  na cestah  ne zravna.
/ato pa lahka in  mikavna je  vožnja zimske, mrzle dni, ko cesta gladka je in ravna kot  modni verzi brez soli.
831
POZABA
Ubogi Lenski! Žalovala ni dolgo Olga jokajoč. Bridkosti se nevesta zala zneveri kaj  lahko čez noč. Drug stopil v njeno je življenje, drug ji uspaval je trpljenje, ker je zaljubljen bil ji vdan. Očaral jo je mlad ulau, vzljubila ga je Olga živo... In že, da združi bog ju v par, stopila z njim je pred oltar, sklonila glavo sramežljivo: živ ogenj ji je bil v očeh, na ustnih ji je igral nasmeh.
Ubogi Lenski! Ko v onkrajstvo, v molčečno večnost je za to novico zvedel in izdajstvo, kako mu je bilo, kako? Mogoče pa je lena Leta v brezčutje uspavala poeta, da nem je, gluh, neprizadet za vse, kar bega ta naš svet? Saj! V ravnodušno pozabljenje zagrne vse nas kruta smrt. Ljubezen, mržnja, bratstvo, srd — vse vtihne. Le za premoženje požene dedičev se zbor zagrizeno v ogaben spor.
SLOVO OD MLADOSTI
Drugačne želje zdaj  negujem, in muke nove sem spoznal; od prvih nič ne pričakujem, po starih mukah mi je žal. Kje, sanje, vaše so sladkosti? Kje rima nanje, čas mladosti? Je res mladosti venec ves mi ovenel za večni čas?
832
Je resda že zbežala, ka-li, brez vseh elegienih nagod pomlad življenja mi od tod (kar sem doslej  govoril  v šali)? Da nikdar se ne vrne spet? Da star bom trideset že let?
Moj poldan je prišel; vzemiva. srce, na znanje to bridkost. Vse prav: lepo se posloviva, o lahkomiselna mladost. Zahval j ena za vse užitke, za žalost, muke sladko-bridke. za hrup, gostije, za  vihar, za vse, kar si mi dala v dar. zahval jena mi, ti edina! Užil sem te, užil do dna gorje in slaj ... dovolj tega! /daj   v duši moji je jasnina, in tak na novo krenem pot, da se spočijem od zablod.
Pa zbogom, kraj, kjer samotaril sejn   v svojih mladih, burnih dneh. kjer sem sanjaril in lenaril ob žgočih, vihrastih strasteh. A ti, navdih mladostni, drami mi domišljijo ter jo mami, srce naj buri mi tvoj glas, priletaj večkrat k meni v vas, da pevcu duša sred poleta se ne zakrkne, ne zamre in v mrzel kamen ne zapre, v pogubni čar sveta ujeta, v mlakuži tej, ki z vami vred se valjam v nji že mnogo let.
833