Marjana Kovačič SVOBODA BOSIH NOG živim svojo usodo Marjana Kovačič SVOBODA BOSIH NOG živim svojo usodo Marjana Kovačič SVOBODA BOSIH NOG živim svojo usodo Oblikovanje: Saša Brglez Naslovnica: Andrej Kogovšek: Bosa v jutru, akril Uredila: Marjana Kovačič Izdal in založil: Zavod BAJA Celje Za zavod: Za zavod: Marjana Kovačič Tisk: JaMMa, Matjaž Jambriško s.p., Vojnik Naklada: 100 izvodov Brezplačna publikacija Celje, 2017 Druga izdaja CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1 KOVAČIČ, Marjana, 1960- Svoboda bosih nog, živim svojo usodo / Marjana Kovačič. - Celje : Zavod Baja, 2017 ISBN 978-961-285-621-2 289235200 Marjana Kovačič SVOBODA BOSIH NOG živim svojo usodo Zavod BAJA Posvetilo Obrnila sem stran v svoji knjigi življenja in spisala prvi del novega poglavja. Strah me je, kot vedno na vsakem začetku. Umirjam svoje telo in verjamem, da je tako prav … Verjamem tudi, da …, ko se odločitve naravnajo na pravo pot ... duša enostavno vidi dlje in predvsem drugače in sama vodi in usmerja naša dejanja ... Tistemu ČASU in VSEM, ki ste in ste bili blizu! Z ljubeznijo in globoko hvaležnostjo Marjana JE TRENUTEK, KO … Izgubila sem mir v duši in ne znam nazaj ali bi morda - morala naprej? ***** Je trenutek, ko razvozlaš labirint iskanj. Je trenutek, ko začutiš razsežnosti trenutka. Je trenutek, ko daljica postane premica spoznanj. Je trenutek, ko zapoješ - četudi le sebi. 6 Je trenutek, ko si sam sebi svét, svèt in Svet. In postaneš svetloba - z znakom neskončno. Glej, poglej čistost lokvanjevega cveta: spoznaj, vedi, da nič ne more umazati tega srca. Tako pravi kitajski pesnik Menh Hao-jan (689 - 740). In Marjana? Iz njenih pesmi in misli sem si dovolila iztrgati odlomke, ki so se me najbolj dotaknili. So spoznanja, ki so jo poklicala, da jih zapiše in jih podari sebi in nam. Ganjena sem, ko se z nesluteno močjo podam na zaraščeno pot. Tja do sončnega obzorja med nebom in zemljo, v nepopisno svobodo odtisnem svoj korak. Vem, da živim, si nič ne želim. Drobcen delček sem v vesolju, delček kozmičnega ravnovesja, v lastni knjigi življenja. Le sebi bom še svoj lakaj! Rodim samorastni uspeh. Kot se metulj razvije iz bube, vse temelji na ljubezni. Odpiram skrinjo ljubezni. Z dirigentsko palico krojim prihodnost. 7 Sem to jaz, ki zaznavam odsev miline? V ujetem trenutku brez bližine? Kako drugačna so jutra, odkar se jih zavedam, odkar jih občutim kot del sebe. Nič planiranega, nič kar bi se moralo. Steklena piramida povzroči strmenje v sončno uro časa. Neurje čustev, zaupanih peresu, čaka na popis notranje sile. In … ko spet ujamem veter v lase, se zavem neizsanjanih časov. V brezčasju brezčasja … in stopinj, ki ponovnemu rojstvu slede. Dobrofarkt je zdravil predvsem Marjanino telo in utiral pot v zdravljenje njene duše. Dobrofarkt2 zdravi in ozdravi dušo ter posledično tudi telo. Na tej poti je Marjana pela in v sozvočju s seboj zapela sebi in nam. Nekaj pravljičnega je v tem razponu časa, ki zapeljivo pregibajoč menjava melodije, vse do popolnosti tišine. Naj sledijo še mnoge gazi, stopinje bosih nog – smele stopinje in akordi bosonoge deklice v zreli ženski! Alenka Zorman 8 Spremna beseda k pesniški knjigi Svoboda bosih nog »Pisanje je bilo zame vedno terapija. Nek projektni prostor, v katerega sem se lahko umaknila s tegobami vsakdana, v njem analizirala in dokončevala druge projekte, idejno, smiselno in oblikovno sledila utripom dneva, se kosala z bolečinami in nizala kamenčke v svoj mozaik življenja. Brez terapevtskega pisanja kot osnovnega »pomagala« v času zdravljenja bi se težko »pobrala« in odšla naprej v življenje.« To misel je Marjana Kovačič zapisala v svoji knjigi Dobrofarkt: srčni infarkt in pot vase, ki je izšla pred dobrim letom. In že je pred nami pesniška zbirka Svoboda bosih nog: živim svojo usodo. Izbor obsega pesmi, ki so nastale v obdobju po infarktu, v letih od 2007 do 2010. Zbirka je razdeljena na osem ciklov. Vsak cikel je zaokrožen v vsebinsko celoto, vendar se drug z drugim dopolnjujejo v vsej svoji eksistencialni izkušnji življenja in smrti. V prvem ciklu se pesniški jezik Marjane Kovačič razodene v objemu Erosa. Doživetje ljubezni je daritev življenja, je najdragocenejše občutje sreče. Dotik teles je sprejemanje, je spoznavanje, je veličina, ki se imenuje enovitost. Duhovno-telesna združitev je odrešenje, je simbiozno občutje blaženosti, je vstop v vrtinec neskončnosti. V pesmi Čustveni sistem v moji glavi nas avtorica popelje v doživetje ljubezni, ki je hkrati tudi ekstaza. Pesničino globinsko doživljanje smisla življenja, neločljivo povezanega z vzajemnim 9 valovanjem erotičnega doživetja, ki vodi do posledičnega orgazmičnega stanja, je ključ, ki odpira vrata med njo in njim, med bitjem in bivanjem. Jezik je poln erotičnega naboja, vendar pa Marjani Kovačič ne gre zgolj za ubesedovanje erotičnih stanj, občutenja telesnosti, poželenja - njeno temelj-no tematsko področje je povezava subtilnih občutkov z intimno življenjsko vsebino - pesnica jo na svojevrsten način razodene v pesmi Ekstaza strastnega objema. Zavedajoč se krhkosti človeškega življenja se v pesmih, ki sledijo, njen lirski subjekt zazre v prebujeno »spoznanje«, v intuitivno občutje notranje energije Trenutka, ki je Večnost, ter tako vstopi v duhovno pustolovščino nedoumljive Ljubezni, v uglašenost, v zlitje končnega smisla. Pesničina duša kot lastna duhovna bitna podstat hrani sama sebe. Šepet intimne govorice teh pesmi se premika navznoter, v objem duhovne ljubezni, kjer se odpirajo vrata v notranji mir, v maternico, v izvir življenja. V ciklu Soočenja in modrovanja nas Marjana Kovačič popelje v globine duhovnih razsežnosti, ki so plod prvinskega občutenja sveta in sebe, obo-gatenega z zavestjo spoznanj in modrosti obstoječih filozofskih paradigem, povezanih z novoveškim izročilom, obogatenim in dopolnjenim z mise-lnim izročilom Vzhoda. V pretresljivi pesmi Človek nam pesnica s kristalno čisto leksiko razkrije resnico izvirnega poslanstva ter smisla duhovne rasti človeka. V njej zapiše: »Ljubezen je ključ; / ključ do sprememb, / ključ do napredka, / ključ do iskanj / resničnega sebe.« 10 Ob konkretnem soočenju z izkušnjo smrti postane evropski nihilizem le mrtva črka na papirju sodobnih miselnih diskurzov. Še več, lirski subjekt vstopi v območje višje resnice, v stanje globlje zavesti, v območje odkle-njenega duhá, kjer deluje Ljubezen od znotraj navzven - iz duhovne korenine se v krošnjo drevesa pretaka energija sočutja. V pesmi Energija vesolja nas pesnica z metaforiko polnih, čistih besed popelje skozi modrost srca, v globinsko povezanost z energijo vesolja, iz dvojine v Enost, iz trenutka v večnost. V pesmi Orumenela fotografija se nam v vsej svoji tragičnosti razgrne razcepljena osebnost, ki pa ji je, ker nosi v sebi ključ ljubezni, dano, da se v procesu svoje duhovne rasti preoblikuje v enovito, celovito osebnost. Hoja po poti ozaveščanja vodi do samozdravljenja, do samouresničitve. Brez pretiravanja se lahko zapiše, da je to prava diagnoza za vsakega posameznika posebej in za človeštvo kot celoto. V ciklu O duši z dušo nas pesnica z dušo besed objema ter vabi na ples po poti srca, po intimnem odsevu notranje svetlobe, ki sveti v vseh odten-kih ter tako kaže različna občutja, od stanj izgube notranjega miru, iskanj smislov, eksistencialnih vprašanj o imanenci in transcendenci, do najglo-bljega občutenja Polnosti ter najvišjega stanja čiste ozaveščenosti. V pesmi Brezmejna neskončnost zapiše: »Vera v dušo / se je spremenila / v spoznanje. /In spoznanje spreminjam. / V življenje. / V zavedanje. / Življenje / moje osebnosti / je le eden / od neštetih izrazov / izkušenj moje duše. / Je usmerjeno k temu, / da bi duša / vse bolj in bolj sijala / v mojem življenju. // 11 Zavedam se, / da sem del / brezmejne neskončnosti, / brezčasnosti, / da sem bila / in bom, / od nekdaj za vedno. / Ne vem prav, / kako se je to zgodilo. / Kar zgodilo se je. / Napolnjuje me / silna energija / večnosti. / Tako zelo bogata sem, / Polna.« Sporočilo, ki ga človek sprejme po poti navdiha, ima mistično moč in širi človekovo obzorje zaznavanja. Njegov notranji glas je preprost, jasen, natančen, nedvoumen. Je povsem enovit, izraža mir in notranjo gotovost. Ustvarja občutek razsvetljenosti, radosti, izpolnjenosti. Je kot izkustvo Boga ali Večnosti. Takšno intuitivno, mistično doživetje jasnovidnosti se razodene nekaterim, ki so doživeli predsmrtno izkušnjo, in tistim, ki so vstopili v objem čiste zavesti. V zadnji pesmi iz tega cikla, V objemu življenja, nam pesnica razkrije preprosto resnico smisla obstajanja: »Skozi / brezkončno / neskončnost / mojega obstoja, / lovim sončne žarke, / kapljice morja, / dih vetra… // Bogato, polne, / izpod oblakov plahe, / v toploto odete / žarke sonca. / radostno božajoč, / v valovanju vetra / sprejemam vase // Tukaj in zdaj / samo sem, / diham in vonjam, / božam in ljubim, / obstajam. / Sem! / V objemu življenja!« Pravilen odnos do življenja: neločljiva povezanost z naravo, obogatena s sočutjem, z energijo ljubezni nam omogoča pravi način življenja, skozi katerega proseva dih čiste zavesti, razodet v spoznanju in občutju harmoničnosti. V četrtem, petem, šestem in sedmem ciklu so zbrane pesmi, ki so nastale iz različnih občutij zunanjega in notranjega sveta. Pesmi so polne refleksivnega 12 liričnega čutenja s poudarjeno spoznavno metaforiko, obogateno s poetiko hrepenenja. Iz njih izžareva subtilen, intimen odnos do tistih, ki jih ljubi, ter do oddaljenih krajev, ki so povezani z njenim notranjim svetom. Vez med predniki in njo je povezava s substanco lastnih ontoloških korenin. V nekaterih pesmih je začutiti razigranost, odprtost do življenja in ljudi. Tudi takrat, ko te sočlovek razočara, se melanholiji ne smeš prepustiti. Življenje bogatijo tisti, ki te imajo resnično radi, ter vsi, ki prihajajo v tvoj svet z dobroto srca. V pesmih o bolečini nam pove preprosto resnico, da je bolečina neločljiv del življenja, zato jo sprejema kot opozorilo, z željo, da bi jo s svojo notranjo močjo presegla. Človek je lahko tudi srečen kljub trpljenju in nesrečen kljub užitkom, ki jih nudijo različna ugodja in »zdravi-la« zunanjega sveta. Osmi cikel sestavlja sklop haikujev. Te trivrstične pesniške oblike delujejo kot kapljice jutranje rose - iz njih odseva lepota narave, čistost čustev, misli, spoznanj, modrosti … Skrajno zgoščen preplet avtoričinega notranjega sveta, spleten v metaforično kito subtilnih stanj, nas odžeja z okusom Ljubezni. Ti besedni biseri delujejo kot sladica Marjanine duhovne pijače. Radodarno jih poklanja vsem nam, popotnikom skozi obzorje njenega pesniškega organizma. Spoštovani bralec, pred teboj je pesniška knjiga, rojena iz najgloblje predsmrtne izkušnje, iz objema Črne neveste, ki nejeverne stiska, verujoče v Ljubezen pa osvobaja v vsej svoji nedoumljivi razsežnosti. Telo je iz snovi, Ljubezen ni snovna. V njej je odgovor na vsa vprašanja o Biti in tu-biti. 13 Zato se jo »splača« živeti v njeni polnosti ter udejanjati v njeni etičnosti. Kajti samo tako raste človek kot posameznik ter občestvo kot celota. V pismu, ki mi ga je Marjana Kovačič poslala, je zapisala: »Vem, da nisem pesnica, te pesmi so mi dragocene, ker sovpadajo z mojo rehabilitacijo.« V zvezi s tem naj za konec dodam: v slovenskem pesniškem prostoru je veliko poezije s precejšnjo mero metaforične, artistične virtuoznosti ter z minimalno težo duhovne sporočilnosti. Pesmi Marjane Kovačič pa niso zgolj igra besed, v njih je veliko duhá, saj so nastale iz krča pretresljivih izkustev v procesu njene duhovne rasti. Zato so še toliko bolj dragocene in opravičujejo svoje poslanstvo. Borut Petrovič Vernikov 14 Namesto Uvoda Poraja se nekaj, Drgetanje narašča, pritajeno v romantičnem nagonskega, pričakovanju ko stisnjena k tebi telesne ljubezni poslušam, pod kako ti bije srce. zvezdnim nebom; Poletna noč, v mili jasnini neodvisno od želje ustvarja živim svojo usodo. čutni nemir, Misli, ki jih piše srce v navpičnicah vedrino neopisljive z Ljubeznijo, do vsega, kar Je. ljubezni. Moje Ljubezni niso minljive. Lisa svetlobe, Vse moje ljubezni so večne. zanos In vse so me učile skozi čas. vznemirjene duše postaja Ničesar ne obžalujem, sončni vzhod čemur sem sledila na svoji poti. mojih upov, Morda le tisto, čemur nisem. v dolgem in nežnem poljubu. Marjana 15 1. del O LJUBEZNI Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vam govori, ji verjemite, četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove. Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje (Kahlil Gibran) 16 Čustveni sistem v moji glavi čustveni sistem v moji glavi zavem se te neskončne, rojeva metuljčke v trebuhu uresničene izpolnjenosti, skozi romantično strast uglašene na sprejemanje vztrepetanega hrepenenja. v vaginalnem delu, ko se zavem, na trepet v pričakovanju da redne Keglove vaje, prodiranja vame, s stiskanjem in sproščanjem ob ritmičnosti sramnih mišic vzajemnega valovanja, naenkrat povzročijo do posledičnega nedoumljivo poželenje po tebi. orgazmičnega stanja. zavem se globljega smisla življenja, ki skozi mehko pripadnost skupnega hotenja, v skrivnostnih globinah najinih prestrašenih src potrpežljivo čaka na izraz svobodne volje, ki fizično in metafizično združuje v organsko celoto. 17 Ekstaza strastnega objema ekstaza strastnega objema spreminja odnos do življenja, ravnotežje zaigrane simfonije odpira polje prepuščenosti, ohranja svobodo v odnosu. objem s čarobno močjo v iluziji prepoznava resničnost. pitje iz reke pozabe sproži iskanje identitete odstira skrivnosti nevednosti. nežno prebujanje s tabo, z dotikanjem ustnic budi čute oživlja željo po ponovni združitvi prepotenih teles lačnih objemov in strastnih poljubov. osmišlja smisle nastajajočega dneva v predanosti obmirovane izpolnitve in melodičnosti utripajočih src, v nekih prepoznanjih vsakdana – tukaj in zdaj, v tem trenutku. 18 Kam reka življenja me pelješ? odkrivam ljubezni novi napev stare melodije so le še odmev, ovita v tančice skrivnosti lebdi dokler me poljub njen ne prebudi. kam reka življenja me pelješ? trenutki spokoja s toplino pojijo, objeti žarki solzo v očeh porodijo v mehkobo ovito sladostrastje vabi v ljubezni vrtincev slastje. kam reka življenja me pelješ? 19 Ledene plasti prebuja me jutro prebitih ledenih plasti z obrisi sonca v daljavi. nežno sladostrastje odvrača od molitve k bogu po zdravje, brez konkretnega udejanjanja lastnih misli in hotene pokončnosti. prebite ledene plasti odpirajo nove poti vame z novo energijo ljubezni, brez starih vzorcev obnašanj in vedenj in neizpolnjenih hrepenenj, z zavedanjem vsečasnosti in hkratnega udejanja tega trenutka. 20 Lesket ljubezni tihe skrivnosti vsrkavam vonjave življenja uglašene s čutenji srca skozi skrite sanje neskončnih morij spomladi. lesket ljubezni tihe skrivnosti v radostnem hrepenenju izriše odsev brezčasja, žareče ljubeče skladnosti. slutim njen mir… skozi brezumni čas vračanj, skozi stopinje prehojene poti za mavričnimi obzorji. zamišljeno obstojim v koraku s pogledom uprtim v mesečino z odsevom lesketajoče ljubezni se zavem.., da odhaja… za zdaj. 21 Minljivost časa Po eni strani občutenje mravljinčenja v podplatih, bleščeče svetlobe, vtisa vsake misli in čustva… drvenja z nadzvočno hitrostjo v prihodnost… Po drugi strani pa »zdaj, ta trenutek« daje toliko zavestne misli, občutja lahkotnosti, goreče strasti… da komajda spravljam vse vase. Toliko drugačnega, Pa vendar… toliko novega, skoraj na vsakem koraku toliko vznemirljivega... se srečujem z minljivostjo časa. novih korakov obstoja Drobcen delček sem v vesolju, vdihov z mirom, občutkov dotika… delček kozmičnega ravnovesja Od koder sprejemam največ... v lastni knjigi življenja. 22 Očarana opazujem Očarana opazujem globoko doživetje silovite ljubezni. Neobičajna pozornost mi godi in povračilno kaže na drugo plat življenja. Ganjena sem, ko se z nesluteno močjo podam na zaraščeno pot. Podoba je veličastna, svetlobni žarek objame ljubezensko noč. V naivni brezskrbnosti z olajšanjem začutim veliko pustolovščino. Angelska potrpežljivost v trenutkih sreče postane čista evforična vznesenost. 23 Pijem tvoje poljube pijem tvoje poljube v objemu mavričnega jutra skozi rast in sobivanje v nekem trenutku na premici življenja ... skozi rdečo nit iskrenih temeljev in čustvene resonance ... skozi preizkušnje iz zunanjega sveta in svoje lastne ... pijem tvoje poljube v objemu mavričnega jutra zavedajoč se ... dneva, ki nastaja, dneva, ki prinaša, medsebojnosti ... dneva, ki uči ... in večerne spokojnosti ... 24 Pomladno jutro pomladno jutro beseda v besedi z nabojem ljubezni prehiteva smisel pušča stopinje v srcu. prijaznega nasmeha. beseda v besedi objeti drhteči telesi prehiteva smisel se združita v utripu prijaznega nasmeha. tistega trenutka. dihanje skozi srce poveže ju toplina umirja napetosti iskrene pristnosti čutnega zaznavanja. nežnega objema. besede govorijo, ljubezen se razlije po prsnem košu. občutek povezanosti ponuja neposredno izkušnjo naklonjenosti. dihanje skozi srce umirja napetosti čutnega zaznavanja. 25 Spočeta ljubezen v senci boli spočeta ljubezen v senci boli ne vem… ne od kod ne od kdaj, ustvarila pesem je mojih dni; še manj mi je jasen ta njen zakaj, pričarala meni je novo mladost, a vendar vem, da v meni živi, v srcu zaznala nje polno jasnost. se v lastni izraznosti vse bolj krepi. ob luni v nočeh, brez pravega sna, ko enkrat zaveš se moči stvarjenja so dotiki mi pesnili pesem srca, in naučiš se živeti lepote življenja, sta sreča, toplina bili uglašeni par, ljubezen je tista, ki kaže ti pot, ki življenje mi dalo ju je v dar. četudi ta polna je kakšnih pomot. … mi podarilo še toplo je dlan, ustvarjeno božanju dan na dan, pokazalo pot do shrambe srca, kjer beseda Ljubezen svoj dom ima. … ljubezen pričara mi lepe sanje, da vedno lahko se skrijem vanje; s prvimi žarki prebudi mi nasmeh, čisto enak zvezdicam v njenih očeh. 26 Trenutek trenutek pojočih zvonov, žvrgolečih ptičkov, prebujenih metuljčkov, vznemirljivega prebujenja. popoln trenutek. ujet v sončne žarke poznega popoldneva fascinantnega občutenja porajajočih se čustvovanj. pogled. bežen dotik prebuja žensko novih vznemirjenj prepletene vsakdanjosti. doživljanje. zelo intenzivno v harmoniji zavedanja lastne resničnosti obstoja tukaj in zdaj… in za vedno. 27 Znajdeno tam znajdeno tam, ju nosi po toku na nekem razpotju nežnost nenadna globina pogleda draženje čutnic ustavi v trenutku. poviša utrip. bogovi prižigajo znajdena tam, bakle strasti, v izvirih slasti jo vračajo k sebi, se zlijeta v eno k izvirom slasti. v uglašenosti. nežnost poljuba, neznano obzorje. napolni prekate oddaljenih sanj. prebujeni spomini k bogovom pozabe divje in strastno vodijo dan. 28 2. del SOOČANJA in MODROVANJA »Duševnost je edini vzrok vsega materialnega. Človek, ki tega še ne more spoznati, bo moral zaradi svojega napačnega pojmovanja življenja stalno trpeti. Med raznoterimi škodami, ki jih povzroča materialistično pojmovanje življenja, je ena največjih neprestani boj proti bolezni. Nikoli ne moremo z zunanjimi sredstvi preprečiti ali odpraviti bolezni, kajti vzrok bolezni tiči vedno le v mislih. Šele ko misli naravnamo na zdravje, lahko ozdravimo - drugače pa ne.« (Martin Kojc) 29 Človek Človek; Lahko bi kričala, globoko v sebi skrivaš v navdušenju vzklikala: svoj pravi jaz, »Drugačen postajaš!« nedotakljiv v svojem Vendar le opazujem izvirnem poslanstvu. in hvaležno prikimavam. Pa vendar; Pod lupino drugačen postajaš, svoje popačene podobe prebujaš občutek, in s tem popačenih vrednot da misli nežno plavajo si našel pod do sebe, po tvojem umu. razkril svoj pravi jaz. V neskončnosti življenja sprejemaš odločitve, tako drugačne od vseh poprej, popolne in dovršene. Ljubezen je ključ; ključ do sprememb, ključ do napredka, ključ do iskanj resničnega sebe. 30 Drugačen pogled žareče obarvano razpoloženje vznesene radosti hrepenenja, vznemirljivo igrivo prepevanje jasnega izraza govorjenja enaka navideznost, drugačnih odtenkov, nova spokojnost, odmevnih korakov. Tako malo je v bistvu potrebno. Samo pogled skozi drugo perspe- ktivo. Osnovnemu je dodati le toplino barve in zarišejo se povsem nove podobe. 31 Energija vesolja je preblisk v zavedanju bogata vsakdanjosti * večnosti. čustvena povezanost, z z globokim verovanjem ljubečo energijo in svojskosti, čutnim zaznavanjem rojeva prvinskosti, vdano prenašanje naju veže in energija vesolja. tvorjenje dvojine. povezana dirigentska paličica, z logiko razuma edinskosti, izraža modrost srca in srčno energijo. 32 Klasična dekoracija klasična dekoracija: hrumenje črnih valov, razredčene dežne kaplje in tanka plast megle - jemljejo dih. zelo počasi se zravna: bori negibno obstanejo; išče njen oslabljeni odsev skozi gube pajčolana - pričakuje odgovor. sonce je že davno zašlo: zapihal je mrzli veter, oblaki so se zgostili, pobarvali nebo v sivo z odtenkom vijolične. Obrnila sta se. Brez dvoma gresta. Nekam. 33 Odtisnem svoj korak tja do sončnega obzorja odsev se ujame med nebom in zemljo v sliko mojega življenja, v nepopisno svobodo med sledi sopotnikov odtisnem svoj korak. med polji in gozdovi vem, da živim, vem, da živim, si nič ne želim. lahkotnih korakov diham in Sem skrivnostne moči svobodnih misli, topline žarkov za trenutek obstojim. po strmih poteh. kjer sonce se spušča med prezeble ptice, skozi belo nedolžnost v koprenastih oblakih, med rdečino podob v odsevu morja; ujamem melodijo previsa ob obali neskončnih poti. 34 Ogrlica pripovedi Poraja se Srečujem se ogrlica pripovedi, s svojo neznatnostjo, vznemirjenje v meni, in hkrati čustvene vibracije. s svojo veličastnostjo, Pravzaprav ne znam edinstvenostjo, prav poimenovati. na polju izžarevanja. Polnim se s podatki, Začenjam se zavedati, z nekimi novimi vedenji, da sem rada to, kar sem, z obiljem cvetličnih gredic, da sem takšna kot sem z diamanti in biseri. še najbolj v sozvočju z naravo, Sicer se mi pa zdi, z bivanjem, močjo energije, da vse nekako stoji. ki teče skozi mene. 35 Omara mistikov čustvena motivacija… ciklične oseke pretoka razpoloženj, želje, čustva, fantazije, sanje, strahovi in spoznanja… omara mistikov… s poezijo v duši na obzorju vsem na očeh, tok plime, analiza motivov, občutljivost, krotkost, lukavost… subtilno darilo za delo z občutki… zaposleno čustveno raziskovanje brezmejnih domiselnih globin... nagonsko čutljive osebnosti, ki preko roba z radostjo razkriva dejanski kreativni potencial… 36 Orumenela fotografija Dvigujem zastor svojih želja. Sanjam? Ali se res vračaš? Orumenela fotografija, Vračaš vame? posnetek iz negativa mojega spo- Deklica moja? Jaz? mina. Pogrešam te, deklica moja. Vem, da znam, Mene. Jaz. vem, da zmorem umiriti tvoj nemir. Na prvi pogled Ljubiti te z dušo in srcem! si ženska. Odrasla ženska. Odpreti svoje srce Kje se skriva dekletce? in te sprejeti vase. Vsaka misel, ki mora biti izrečena? Nočem več začetka. Čutim te! Želim ujeti ritem, Naklonjenost bližine. valovanje morja, Navdihuješ me! A vendar te ni. novo enost s tabo, Nisi v mojemu telesu. čas, kjer le bova. Manjkaš mi. Ti in jaz. Jaz v celoti. Del življenja mi manjka. Zadržujem glas, Želim si te, želim te vrniti vase. besede in dih; Želim se igrati s tabo. vidim življenje, Želim punčko v sebi. takšno kot je. Ne upiram se več! Začutim rahel dotik. S tabo živim ljubezen. 37 Prepusti se Korak mi zastane - obstojim pred ogledalom časa; v trenutku slabosti, otročjega početja, radovednosti. Pogled, uprt v ogledalo, skozi trepalnično valovanje sloni na iluziji, da je morda res vseeno. S čutečimi očmi v odsevu zaznavam svojo bridkost nad močjo iluzije; v ozadju začutim drobcene poteze svoje narave. Poganska domišljija, Misel, ki pravi: v čistosti reke življenja, prepusti se z navdihom dostojanstvenosti moči ljubezni, in čutno mehkobo prvinskosti prepusti se podari mi bežno misel. moči svobodne narave. 38 Prostrani gozdovi Sončno jutro Prostrani gozdovi na jasi ob gozdu; umirijo vihranje orkestra; skozi zaobjame spevne melodije me spokojnost ptičjega petja pretrganih vezi, začutim ki celoten orkester, jo začutim v v svobodnem izrazu, ustvarjanju umetnine, spremenjenih namenjene Soncu. občutij. Doživim trenutek Sama sem. skrite modrosti, Sama s sabo. premagam razburjenje Navkljub ob zavedanju, toplini njegovih oči, kako preprosto in roki, je življenje ki se je dotikala in mojih dlani. trepetajoči obraz Iskrica upanja, se zapre ob zvokih orkestra pred iluzijo o Sreči. odtrgana iz notranjosti. 39 S hitenjem po poti spoznanj spokojnost jutranje misli s hitenjem po poti spoznanj navidez ustavi korak, najde lepote zakladov srca, začno se porajati smisli, uzre cilj svojih popotovanj z glavo vrženo v znak… v žarkih ljubezni brez meja… … s hitenjem po poti spoznanj. vse kar začne se nekdaj počasi odvija se v njej brez konca je videti zdaj, ko nima več sanjskih idej… … s hitenjem po poti spoznanj. izrazi brezčasnosti rišejo mavrično sled, v brezmejni neskončnosti odkriva svoja čustva poet… … s hitenjem po poti spoznanj. 40 Slovo brezčasja jesen se poslavlja naj se ustavi čas, in zima se klanja, da zasliši se nje glas skozi reko življenja ki iz porojenih sanj in sna hrepenenja, nabira zvezde zanj, v varnem objemu ki strastno šepeta na gala sprejemu se ob zori mu preda. v toplini bližine v brezmejni neskončnosti skozi drugačen svet ob slovesu brezčasja, lahkotnih korakov. novi ljubezni naproti. skozi belo svetlobo Moj poklon dnevu. odkriva lenobo Z veliko hvaležnosti. na svetu minljivo Z veliko novega zavedanja. za srce igrivo, O moči ljubezni. otožno poetična O naravi, duša patetična, ki odgovarja na vprašanja. verjame v neskončnost O meni. izpolnjene ljubezni Po znanih poteh. prebujenih spoznanj V objemu sončnih žarkov. O miru, ki se je naselil v meni. 41 Svoboda duha Svoboda duha svoboda je krasna je pot je sveta, je jasna, v iskanju resnice, in polna pasti, je pot, priznam, doživetih sanj za vsakogar ni, je pot se prehitro izgubi, do globine srca. kdor za svobodo duha je pot. zares ne živi. je življenje. vse stvarstvo stoji ti ob strani hrepeni po izpolnitvi. Božje oko te čuva, te vodi in hrani, na poti v življenju. 42 Tok eksotičnih misli Tok eksotičnih misli, vpetih v bisere modrosti, poustvarja v moji zavesti nov korak obstoja. Občutek lahkotnosti in prazničnega počutja, skozi veličasten barvni preliv rojeva čustvene vibracije. Kot se metulj razvije iz bube vse temelji na ljubezni; skozi presenetljive sanje raznolikost ustvarja svet. Obstoja samo sedanjost; ljubeča povezanost tistega, kar misliš… to postaneš, z blažilnim učinkom ljubezni. 43 V V ljubeči energiji enosti, z modrostjo srca in logiko razuma, odpiram skrinjo ljubezni. V sprejemanju drugačnosti in vdanem prenašanju vsakdanjosti, z dirigentsko palico krojim prihodnost. V objemu nepredvidljivosti z intuitivno sposobnostjo zaznavam bogato čustveno navezanost blaženih občutij. 44 V tem trenutku, zdaj božansko navdihnjena, vidi možnost kreativnosti z nazaj nagnjeno glavo s čarom skrivnostnosti v iskanju lastne resnice, na stopnji samozavedanja: s pravo naravo intuicije, kot občutek nemira, korači skozi gozd: v tistem nekaj več. dan za dnem, jutro za jutrom. Pogostnost zaznavanja se ji zazdi skrivnostna. začuti v objemu drevesa Ve, nepojmljivo presenečena da je z ozaveščanjem dobila v intuitivnem preblisku, priložnost uglašenost in povezanost: samozdravljenja. tistega, kar je, v tem trenutku, zdaj. z vso ponižno hvaležnostjo bi lahko misli dopolnjevala, jih kitila ali odpravljala v obujanju spominov: na čas iz časov, v času časa. 45 V ujetem trenutku brez bližine Zmagovalec je sam na poti svojega brezčasja, Kaj sploh počne tam? ujamem dih cvetočega klasja. Koliko časa bo trajalo? v dan prebudijo se speče ptice, Vpraša samo sebe ko začuti se prelet repatice. in sliši dva odgovora. mar sanje so tisto, kar me zdrami, Prvi jo spomni, me sredi viharnih čustev omami? da se ne sme ustaviti, sem to jaz, ki zaznam odsev miline? drugi jo opominja, v ujetem trenutku brez bližine? da hodi po robu. ostrmim! In se v pogledu zgubim, Napetost je spet tu. začutim, da v nedrjih zadrhtim, Nobenega tveganja ni. kar jemlje mi dih… in terja izdih. Za trenutek se umiri. grem naprej! vem! le še ta vdih. Kdove, morda se moti? le sebi bom še svoj lakaj! Skratka. Vse se ujema. ne grem nazaj, zdaj vem zakaj. Vse je popolnoma jasno. meglice odstira, ta moja kri. Ni prostora za dvome. solza spolzi, ko kri zagori. Problem se rešuje. ni me strah, so še resnice. Vse se tako dobro ujema, čeprav speljane čez brzice. da zato nima nobenega smisla. tiste, večne pesmi neizpete, Občutek hvaležnosti postale so odmev, odpete. je pri človeku pomemben. 46 Življenje je sveto S čudovitimi občutki, skozi neskončno blaženost medsebojne ljubezni, po najboljši poti vznemirjanja in strasti rodim samorastni uspeh. Skozi božajočo luč duha, izžarevajočega življenjskega diha, v izvoru ljubezni spojenega užitka, z vedrino in radovanjem prepoznam misel: Upanje se vrača! Začutim ljubezen, pri obredu prisotne duše… V varnem zavetju božajočega dotika hvaležno obrišem solze. Zavem se: Življenje je sveto, tukaj in tam! 47 3. del O DUŠI, Z DUŠO Zavedati se moramo, da smo smisel svojega življenja izpolnili že zgolj s tem, da smo bili vsaj kdaj komu tudi vir veselja. In to ni težko. (Anton Trstenjak) 48 Brezmejna neskončnost Življenje moje osebnosti Vse se začne je le eden in konča od neštetih izrazov oziroma izkušenj moje duše. se nikoli ne začne Je usmerjeno k temu, in nikoli ne konča da bi duša z biseri modrosti. vse bolj in bolj sijala Nov dan nosi - v mojem življenju. nove preizkušnje, nova spoznanja, Zavedam se, nova odkritja. da sem del Bil pa je dan, brezmejne neskončnosti, ko sem zaslutila brezčasnosti, dušo v svojem srcu. da sem bila Zahrepenela sem in bom, po njej. od nekdaj za vedno. Ne vem prav, Vera v dušo kako se je to zgodilo. se je spremenila Kar zgodilo se je. v spoznanje. Napolnjuje me In spoznanje spreminjam. silna energija V življenje. večnosti. V zavedanje. Tako zelo bogata sem, Polna. 49 Dejavna moč naključni pojavi dejavna moč narave v iskanju smislov - v ogledalu duše - kreativno in poučno namerno in čutno spreminjajo misel. skozi tisočletja deluje. skozi v veje prepletena brezkončno plemenita dejanja, neskončnost z valovanjem vetra mojega obstoja. na večni poti. korenine čustev v nenadni svobodi - ustvarjalno in čutno sprejemam vase. s priprtimi očmi, v otroški sreči kitajskih cesarjev zdravega bivanja. 50 Izgubila sem mir v duši izgubila sem mir v duši ljuba duša. in ne znam nazaj enkrat je tudi konec ali bi morda - treba je iti po vrsti, morala naprej? korak za korakom tako izgubljeno se počutim. postajam močnejša in ego se je zopet in bolj resnična. polastil moje duše čakam, vendar, da me prežame pogum čutim, da stvari postavim na mesto zdaj je čas, in mi bo vseeno, da pogledam vase. če mi kdo reče, ker brcam, da se tako to ne dela, grizem in praskam. da se vrnem v ravnotežje in se ne spotikam več. želim si bolj zaupati bilo je dovolj! želim si, da me ne bi bilo tako strah, da ne bo nikoli konca. 51 Kdo sem jaz? Kdo sem jaz, Kdo sem, ki pišem pismo, da smem se o ujetem trenutku z de-ja-vu-jem rokovati? v čustvovanju? Neznanim dobrim znancem, Govoriti dovolim si ki spet se posmehuje, o prvinskih simbolizmih, ko mi odgovore daruje? neizpetem hrepenenju, Kdo sem, ljubezenskih širjavah da smem odkrivati dušnega prostranstva??? notranje skrivnosti? Kdo sem jaz, Zapletena protislovja ki pišem pismo? izklesana v moji duši, kdo sem, da smem? Prostranost pohorskih gozdov spominja na nekdanje upe, poti neskončnih hrepenenj zaobjetih v srčni pesmi moje fantazije… 52 Duša sem! Piše zgodbo iz spominov Duša sem! v svetu misli Duša, ki ji želja je bila in podob in … se na nekoga navezati Iz uhojenih poti in hkrati spiše epilog. sebi zvesta ostati, svobodo zaužiti Duša sem! intimnost Duša, ki iz svojih v dvoje si zgraditi, globokih korenin v poetičnem odsevu rojevam jutra, iskanja smislov sončne dneve, in zavestnega hotenja in nad oblaki si splesti gnezda megličaste koprene, jasnih misli ki jočem v dežnih kapljah ljubezni in topline. in se v snežinkah belih vsa raztapljam. Duša sem! Duša, Duša, ki je opozorila nase. ki kljubujem Razmišlja in prebuja sanje. vsem viharjem, Budi se sem tenkočutna, in se raduje polna domišljije nad odsevom dneva in iz padca v padec v jasni noči. vedno bolj celovita. 53 Plesala bi s teboj Plesala bi s teboj v brezčasnem času, brezspolna duša moja, moja druga polovica, kot z vetrom ti leteča ptica v viharju čustev prepletena. Plesala bi s teboj. Plesala bi s teboj, v tem sivem delu dneva, odeta v dež in dežne kaplje, skozi tančice hrepenenja, kot ptica v nizkem letu, bi vrtela se v zaletu. Plesala bi s teboj. Plesala bi s teboj, ljubezen moja večna, skozi življenja nekončana, skozi pesmi neizpete, sveta široke ceste..., na veke vekov amen. Plesala bi s teboj. 54 Radostno občutenje V objemu Z roko v roki izmenjanih misli ob popotovanju vase obstanem sprejemam ujeta v svoji zmedenosti tvojo ljubezen na pragu v nenehnem zavedanju razumevanja resnic radostnega o trenutkih stvarjenja. občutenja. V globini svoje duše razumevam svetost življenja, z občutenjem modrosti, ki se preliva skozi energijo enosti. Ob zavedanju dejstva, da je govorica duše zgolj občutenje, popolno zavedanje svete izpolnjenosti, zaplešem valček z energijo stvarjenja. 55 Razgaljena bila sem brez obleke, Ljubezen je vse! razgaljena v celoti... je vera, je upanje, ječala v bolečini, je zaupanje, zadrževane ljubezni, je ljubezen sama... z neskončno veliko je dvojina in občutenje, žalostnih spominov... da prihajam domov… v podoživljanje ujeto potlačeno preteklost, brez trgajočih solza in velikih besed… končno odlagam v arhiv zgodovine. obračam zdaj list v knjigi življenja... stojim vzravnano, veličastno vzdušje izžareva energijo… v Danes, za jutri. 56 Usoda mojega spomina usoda mojega spomina misel moja, skušaj razumeti, šepet večernega skomina da pustim se ne ujeti. drget strasti ob resedi - zato sprašujem in ugibam misel moja, daj se ubesedi! do kod se sploh lahko nagibam sprašujem te vse o tebi, sprašujem te, prav vse o tebi kaj si pišeš zdaj o sebi? spoznanje pride, vse o sebi. o čem razmišljaš, misel moja želim si dušico spoznati ko srce osmišljaš brez pokoja? misel moja, ne daj se mi odgnati. govoriš mi o obalah takratnih zmotah in zahvalah. o duhu svojem na poljani misel moja, kdo si? Vstani! sprašujem te, vse o tebi povej mi, brž, skrivnost o sebi o valovanju, plimi in oseki o duši, ki vem, da ni kr neki. 57 V objemu življenja Skozi brezkončno neskončnost svojega obstoja, lovim sončne žarke, kapljice morja, dih vetra… Bogato, polne, izpod oblakov plahe, v toploto odete žarke sonca. radostno božajoč, v valovanju vetra sprejemam vase Tukaj in zdaj samo sem, diham in vonjam, božam in ljubim, obstojam. Sem! V objemu življenja! 58 4. del KAKO GOVORITI O VZROKIH ONKRAJ VZROKOV? O PUSTOLOVŠČINI NA DEŽELI, V OBJEMU NEOKRNJENE NARAVE? O ISKRENEM VESELJU PRISTNEGA STIKA V PREDDVERJU NEBES? Odpiranje srca pomeni posvečati se svetu okoli nas – ljudem, krajem, nam samim in božanskemu. Način, kako to počnemo, bi lahko opisali kot uglašeno naklonjenost. Gre za prepoznavanje povezav medsebojno prekrivajočih se energijskih polj ljudi in stvari in načelno vztrajanje znotraj njihove kompleksnosti. (Odlomek iz knjige Šesti čut: Belleruth Naparstek) 59 Barva tleče zarje Barva tleče zarje ponese spomin na tisti čas onkraj tajge v sibirski divjini. Skrivnostni glas odstira pogled na lastno prihodnost v vsem času svoje vizije. Ustvarjanje vtisov skozi naboj ljubezni, skozi mehko, belo svetlobo je kultura srca duhovne naravnanosti. Življenjska vdanost utripajočega valovanja, otožno poetična skozi drugačen svet vibrira iz globin spomina. 60 Brezčasje v času Brezčasje v času v času po času - v boju za naju, se beseda dotakne z eno veliko razliko spomina ljubezni. v resnični nemoči, veličastja občutkov, govoriva potiho, podzavestno spoznanje, ne znava naprej, vedno znova sva tam, prestopiti okvirjev. na čistini užitka, ljubezen prepuščava besed hrepenenja. melodiji brez konca. druži naju čas, se zgodba ponavlja, znova in znova se ljubezen poslavlja. brezčasje v času, srečevanj in razhajanj, iskric prepolna najina razmerja. 61 Diši mi spomin Je mogoče, diši mi spomin da kdaj nehaš ljubiti, na vonj tvojega telesa, če si enkrat ljubil? ki dvigajoč v nov dan željam nocoj-a podlega, diši mi spomin ki sreči zorenje na neko jutro v neskončju, vame segajoče nežnosti prebujajoč drhtenje vznesenega valovanja dvojice, Je mogoče, ki sreči zorenje da kdaj pozabiš, omamljenega dotika globin kar se ne da pozabiti? diši mi spomin na čas pred časom plavajoč v naročju mesečine v odsevu svetleče zarje, ki sreči zorenje izsanjanih sanj ljubeče 62 In življenje teče dalje neskončna blaženost. p.s. zveličavno občutenje skrivnostni glas medsebojne ljubezni; ponese spomin brezčasno izžarevanje. na lastno prihodnost svobodno valovanje ustvarjenih vtisov. ljubeče spojenega užitka; skozi naboj ljubezni vznemirjenje in strasti! odstira pogled vdanosti skrivnostne tančice! utripajoče poetičnosti rojena hvaležnost! drugačnega sveta. pridih odmaknjenosti. varno zavetje božajočega dotika; odsev nespremenjenosti. bleda luna obsije ugašanje sončnih žarkov; mir in harmonija! neskončna svoboda! rojena vzajemnost! 63 Ko za trenutek obstojim Napočil je čas kar beseda hoče ali dve, stara kamnita cerkev. tvoj pogled mi sam pove, v njenem zmagoslavju ko za trenutek obstojim, simbolične predstave. vedno znova zadrhtim. družinska zvestoba. dotika se me tvoja dlan, šla bi, a ne morem stran. steklena piramida. vznemirljiva razlaga pogled ošvrkne stare čase, božanske ženskosti. dotiki spet posrkajo me vase, jutranja svetloba. se v besede znane zatopim, ko za trenutek obstojim. dišave z bližnjega vrta. mi misel moja ni v pomoč, prepuščeno doživljanje ko zaželim si daleč proč. italijanske renesanse. opojna mehkoba. Ko za trenutek obstojim, je spet vse tu. Napočil je čas. Kot da vmes ni bilo. Gledal jo je, kako je počasi dvignila glavo. Odzvanjali so zvonovi. Pozabil je, kako mu je bilo mraz. 64 Neizprosna ulica Nemirni časi zgodovine neizprosna ulica Nemirni časi zgodovine v oljni upodobitvi prebudijo praspomine, njenega spomina. na nacionalno epopejo, rajska lepota vrta ki zasluži si trofejo. osebne doživetosti renesančnega mojstra. na šamanske rituale, spomina slavne festivale, krčevito klicanje na pomembnosti trenutkov, kot drobec njene vere, svobode miselnih osnutkov. vdanosti v usodo. vse se sestavlja - v iskanju smislov in resnic, v kito spleteni kodri, v odpuščanju grehov in krivic, različnih odtenkov enaki. se duša z biserom izlije solza domačnosti napije. strela od nikoder, primerna priložnosti in glej ga zlomka v tej svobodi pomladnega večera. Napoleon pridruži se prigodi steklena piramida na obrežje Sene misel sede povzroči strmenje naslednje praspomine prede. v sončno uro časa. 65 Neprecenljiva mojstrovina Neurje čustev neprecenljiva mojstrovina neurje čustev visokega gotskega sloga zaupanih peresu skriva ključe bolečin. čaka na popis pokrajine iz knjig notranje sile z mehurčki na vodni rastlini zarišejo še lepše lokvanje. manifestacija izpisanih občutenj, oddaljeno žvižganje vlakov spesnjenih v besedo skozi površino jasne zavesti instrumenta duha izraža natančen odsev tega. odprte note na klavirju abstraktna misel: le riba brez spomina zakon stvarjenja; zaznava kot srečen navdih. življenje je kot igra na odru nebes sladostrastne sanjarije nad pisano množico ljudi veličastno snidenje prišepnejo pravo besedo. me opogumlja rojena ustvarjalnost skozi vek časa, z izredno rahločutnostjo skozi solze ljubezni, prisluhne šelestenju vetra. ljubečih misli nastaja nov dan življenjske sile 66 Neskončna svoboda Se pesem je v srcu zapela Neskončna svoboda, se pesem je v srcu zapela, v objemu skrivnostne dežele ko misel je tja poletela. sibirskega prostranstva, med preljube mi brate onkraj, me vabi. ki vabijo zdaj me v svoj raj. Šum toka reke, mi duša v radosti vztrepeče, skozi neraziskane gozdove, in solza spolzi mi od sreče, vodi v objem, ko želja resničnost postane tradicionalne domače hiše. le jutrišnji dan še ostane. Brezov gozd me spomni če rečeš, da slišiš glasove, na Kozake v Krasnojarsku te vprašajo še za duhove. in polnomadsko življenje jim huškne smehljanje čez lica, sibirskih ljudstev. ker ne verjamejo v tvojega strica. Sredi prostranih višav, a tukaj je, v tej moji prigodi, s pridihom odmaknjenosti v duhu, ki se čuti povsodi. in burjatskim izročilom, spreminja obliko, vonjave in gibe sem doma. narekuje naslednje mi vzgibe. Za robom obzorja ker jutri me čaka tesnobni dan, bila sem rojena nekoč davno, moram spustiti lenobo na plan, v popolnem miru in harmoniji. moram do konca pesem zapeti, Neskončna svoboda in moje drage vsaj malo objeti. 67 Stopila sta mimo kamnov V objem skrivnostne sem dežele čudovitost večera iskrenega razumevanja. V objem skrivnostne sem dežele, razkošno udobje ovila se v tančice pordele, prirojenih občutkov. pred menoj se rišejo obrazi, pesem, ki se ne konča. z duhom, ki ga nosijo nomadi. odsev zgodovine Biser nekdaj moje domovine zdravljenih mitov. prebudil je odmev mi na spomine, poganski sveti obred mogočno jezero me vabi, o grehu hrepenenja. me želja silna, oditi tjakaj zgrabi. nasmeh, ki je utrip srca. Ko uho zasliši za Burjate, človekova notranjost srce želi oditi si v svate. globljih resnic. da k sebi stisne svoje brate brez misli neskončnosti zasliši njih glasove zlate. ujetega trenutka. navdih, ki je ena sama sreča. Nekoč bili smo animisti, nakar postali smo budisti; Stopila sta mimo kamnov, v duha in dušo verovali, s poskusom zlitja z množico. ko modrost Tibeta smo spoznali. Dar pravičnosti besedne igre, dostojanstveno in spoštljivo. Za novo razumevanje dogodkov. 68 Vrhovi streh vrhovi streh gremo dalje ob umazani reki po nekdanjih poteh. puščajo sledi nekoča. prebujajoče vznemirjenje kje in kdaj, ne priznava preteklosti. če sploh kdaj, težko je! ujamemo ritem nekoča in zdaj? Chez Marie na Rue Gabrielle težko je! res je težko! v srcu Montmartre a ni nemogoče! drugič v enem samem dnevu Tako pač je! postane preveč. kako povedati nekomu, ki ne verjame? kako srcu ukazovati? kako spomine premagovati? pesem od prej, vpeta v zdaj! preveč je prepleteno! 69 5. del PESMI HREPENENJA Če pretakate solze, ko pogrešate sonce, pogrešate tudi zvezde. (Rabindranath Tagore) 70 Ne mine dan samo še enkrat te želim objeti, trenutek s tabo, v ritmu tem ujeti. a vem, ne smem, srce mi pravi, govori, le srečne dneve ti želi. prosim luno, njen sijaj, da te tam varuje zdaj. naj toplo sonce pozlati, trenutkov polnih ti dlani. te zarja v srečo naj zbudi milina prežene vse skrbi. ne mine dan, da misel ne potuje tja, kjer moja deklica je zdaj doma. 71 Nebo Nebo zapisuje Odpira nebo se usode vesele, odriva oblake usode temačne, sinjina poskuša ko riše oblačke, prodreti na plano. se napihuje. Preganja deževje V svoji veseli ohlapne meglice, vsevedni naravi, ki bijejo bitko kot da bilo bi izza tančice. v božji postavi. S pogledom v oblake Nebo fascinira začuti ljubezen! od nekdaj dekliča, Strastne objeme ko išče v njem princa, poljube pekoče, ki naj se predstavi. noči voljne Odprtega srca, in potešene rožnatega lica, zapisane sreče poskočne besede, v tonah na vreče. in duše zanosne. 72 Neizsanjani časi V koraku stopajočega jutra odpiram pogled na vse strani. Brez konca in kraja, tiho, počasi, me vodijo stopinje v nedogled. Pobožam naselje pod mano, moj dom. Skozi čaščenje vstajanja sonca, vstopam v neizsanjane čase, usmerjam vsak gib, vsak dotik. Misel odpotuje, objame otroke! Jim z blagoslovom sledi na vse strani. Da vse se vedno srečno izteče, hitro in nepredvidljivo, neznano. Zavem se ženske v sebi, doma sem. In …, ko spet ujamem veter v lase: V svojem življenju, Se zavem neizsanjanih časov. na poti spoznanj, V brezčasju brezčasja odpiram srce prebujajočemu jutru, in stopinj, kamor tonem v hrepeneči nasladi. ki ponovnemu rojstvu slede. 73 Stopinje v srcu Vem, da … pozdrav v besedi Vem, da enkrat pride dan, hotenja prebudi. ko ujameš sonce v svojo dlan. vizija topla riše ko ujameš zvezde, sanje se mi pred očmi. in ljubezen v svojo dlan. ko glas poznan odstira nje sledi. Vem, da enkrat pride dan, s tančico hrepenenj ko zaveš se, da nisi sam, in vtisnjenih gazi. da s tabo je nebroj luči, ki obrišejo ti solze iz oči. stopinje v srcu željo vzplamenijo, Da spoznal skrivnost življenja si, da misel odpotuje, te hrepenenje več ne boli, te nad oblaki išče. da svet sestavljen je iz lepih sanj, neznano melodijo ki duši dajo nov polet, za preživet. iskrivega pogleda In vem, da enkrat pride dan, tipajoč v iluziji, ko zaveš se, da nisi sam, … te pričakuje … da tvoj je samski pot končan, da utiraš pot novi celosti. 74 Vonjam te, čutim te, želim si te Vonjam te…, kot iskanje vetra na kupu pepela skozi megličasto hrepenenje na odprtem morju rojevam nenehna iskanja med plimo in oseko … Čutim te…, ko poskušam ujeti čas v orkanu skrivnostnega štetja… zgodbe brez konca... ujetih sončnih žarkov zatona med morjem in kopnim Želim si te…, v trepetu jutranjih meglic, ko ohranjam skrivnosti sanj… v pričakovanju rojstva juter skušajoč zadržati vabilo poti na oddaljena ozvezdja… 75 Želim si … Želim si… Še vedno… v tem času… in za vedno… spet misliti nate, čarobno žarenje zaspati v objemu… ljubezni stremljenje izpolnjenih hrepenenj. iz časa v čas stvarjenje. Želim si… sanjati o tebi… o brezčasnosti… o ljubezni vekov… o harmoniji enosti… Priprtih oči… v soju zvezd… ujamem šumenje lahkotnega valovanja božajoče zasanjanosti… Prasketanje… ogenj na plaži… lahen večerni vetrc ovija prepotena telesa v tančice skrivnostnosti… 76 6. del LAHKOTNIH KORAKOV »Brez optimizma se ne da živeti. To je enako, kot bi rekel, brez smisla življenja se ne da živeti. V optimizmu je vedno smisel življenja. Veste, optimizem je v današnjem času za ljudi nujno potreben in je v veliki nevarnosti, da ga ljudje nimajo, da postajajo črnogledi.« (Anton Trstenjak) 77 Dedku v jutru dneva me prebujaš spomine lepe mi obujaš veselo razjasni se lice ko zasliši rajske ptice. razjasni se misel ob dotiku zasije duša ob tem stiku ljubezen radostno zapoje piš vetra naredi še svoje. ob tebi, s tabo sem za vedno na obiske hodim dokaj redno, da povem ti, da te ljubim, ne pozabim – ti obljubim. 78 Deževanje tokrat ponehuje deževanje tokrat ponehuje, se duši sonce nasmehuje, svoj plašč odpirajo oblaki, človek zaplesal bi sirtaki. a spomin ustavi se pri petku, bili smo kot otroci, primerljivem lotovem zadetku, ko poleg'li smo po koci, in druženju na travi, si koffee party naredili v prelepi tej naravi. in s pivcem žejo si gasili. bila je stava enkrat dana bi človek rimal inu pesmi skladal, in v petek šele izpeljana. če ob tem preveč ne bi nakladal. kdo stavil je in le zakaj, se tukaj vstopa, tam izstopa, se zdaj ne stavlja pod vprašaj. besede streljajo se kot iz topa. bila nekomu je izgubljena misel preskakuje, ne drži se rime in drugemu ob tem dobljena. in verz se posmehuje, ker ni klime. a point sploh ni bil v tem zatorej pesem se končuje, bilo je v veselje vsem. naj druženje se nadaljuje. 79 Kako drugačna so jutra Kako drugačna so jutra, odkar se jih zavedam, odkar jih občutim kot del sebe. Ko se ozrem v nebo in vidim, kako se dela dan. Dobesedno. Iz minute v minuto z drugačnimi podobami. z izzivom notranjih preizkušenj. Jutra so fantastična. Mirna. Ko sem lahko sama s sabo v svoji edinstvenosti, ko nebo riše najrazličnejše podobe. Začenja se predstava. Hvala za življenje, Preklopim na domišljijo ki me prevzame, in svet mi sede v naročje. ko želje in sanje Preostane mi samo, hlepijo po stvarjenju da rečem: Hvala, da sem! v jutru nastajajočega dne. 80 Misli mi plavajo Saj veste, služenje denarja, hlepenje po materialnem luksuzu, Čudovito, sončno jutro, in tako dalje, in tako naprej. nebo brez oblačka se je naredilo. Sveže je. Za zdaj. Izmenjala sva si te občutke, najprej previdno, Uživam v tej spokojnosti, kot da bi naju bilo strah, pripravljena sprejeti izzive, da bi naju nasprotnik imel za ki mi jih je namenil današnji "čudnega". dan. Zveni malce neverjetno... Pa ni. Nič planiranega, To je samo del tistega, nič kar bi se moralo. kar se ŽIVI. Kako srečna sem! Misli mi plavajo. Ko začneš enkrat živeti danes. Ko nehaš sanjati o jutri Govorila sem s prijateljem. in "premlevati" o včeraj. In bila presenečena, ko mi je pripovedoval o svojih, Ko začutiš, da si tukaj, na las podobnih mojim, ti sam, edinstven. občutenjih. Da imaš v svojih rokah čarobno paličico, In neustavljivi želji da si sam "čaraš" in "odčaraš", pridobivati nova znanja. z enim samim namenom, Kot da ni več časa za nič, da se naučiš lekcije, kar bi naj veljalo za normalno. zaradi katere si se rodil v to življenje. 81 Na poti življenja Ah, ne! Na poti življenja Duša nesrečna, srca hrepenenja naj gredo, rojeva se dan veselo zapoj, s soncem obdan jim pomahaj v slovo. po samoti diši, Ni vredno, ko zapustijo te vsi ni vredno si zanje ki zgolj navidez s solzami polniti oči. so prijatelji ti… Kaj ti storiti je, Prihajajo novi! duši ubogi? Novi obrazi, svetleče oči, Na tla? prijatelji pravi, In v jok? ob tebi vsi zbrani. Se v melanholijo Mar jim je zate, je skriti? te radi imajo. Si še bolezen Sklenejo krog v srce naprtiti? v objemu – zate in zase. 82 Postoj mladost! Postoj mladost! Izbranka hrepenenja! V svojem notranjem zorenju, v navdihu juter, zarje, so leta dala ti modrost. Očarano te zaobjamem, vihar skrivnosti, toplo drhteči krik pomladi, ki se prelivaš v vetru, v šepet jeseni. Nekaj pravljičnega je v tem razponu časa, ki zapeljivo pregibajoč menjava melodije, vse do popolnosti tišine. 83 7. del BOLELO JE (nekoč) Nekateri med nami pravijo: veselje je večje od žalosti. In drugi: ne, žalost je večja. Jaz pa vam pravim, da sta neločljiva.skupaj prihajata in ko eno samo pride k naši mizi, se spomnite, da drugo spi v vaši postelji. (Kahlil Gibran) 84 Bolečina Dan se poslavlja, Sprašujem se, prehaja v večer. kako je mogoče, Dan novih iskanj, da še vedno ne morem novih spoznanj, utišati bolečine? novih hrepenenj Navkljub vsej ljubezni, in novih resnic. ki sem je polna. Kakšna je torej resnica Da ji še vedno dovoljujem, današnjega dneva? da me na trenutke obvladuje? Tista globoka, Na trenutke, zakoreninjena resnica? ko bi jokala in jokala. Bolečina. Večna spremljevalka. Kje se skriva Kako enostavno bi bilo drugi del »nepopolne lune«? preprosto oditi. Kaj je tisto, Kako enostavno bi bilo kar bi še morala storiti? sesti na letalo. Katere tančice še odstreti? In se odpeljati daleč stran. Kako doseči popolnost V neznano. modre vrtnice in ugotoviti, Izjokati bolečino. če gre za umetno ali naravno živost? Izbruhati trpljenje. Si iztrgati žalost. 85 Brez bolečine Se življenje preveša Bodi dovolj!!! bolečina ostaja, Dovolj si nar'dila kot dobra ženica, škode v meni! radovedna soseda, Prihaja trenutek, branjica na trgu, ko te zapuščam. klepetava deklina. Za vedno, za zmeraj! Vrta in votka Nekje tud' pri meni navznoter razjeda, je tista stopnička, trga organe, ki vodi v rešitev, »krepi« holesterole, ki vodi v življenje, ubija krvničke, ki vodi v svobodo, nabija pritiske. brez bolečine. Bolečina ostaja… Bolečina odhaja… Vso pamet in znanje, Pojdi za vedno! ves up in hrepenenje Nikdar se ne vračaj! obvlada v trenutku, Ne obračaj pogleda ko zobe pokaže. in ne postavaj! Pa vendar. Odidi! Je treba??? Rotim te in te prosim. 86 Popušča tesnoba se obarvajo lica. umirja utrip se in srce zapoje. To! To želim zase! Življenje brez bolečine! 87 Nebo joče z menoj Nebo joče z menoj … pričevanje dežnih kapljic govori, kako nesmiselno je vse skupaj; deluje kot utrgan oblak zatajevanih čustev in občutenj. Nebo joče z menoj… namesto besed slovesa si dovoljuje izliti bolečino, poskuša predati sporočilo, hrepeni po pogledu v srce. Nebo joče z menoj… z mano vred ne razume. zato joče kleče od nemoči, da bilo bi drugače, vsaj bilo bi - kot prej. A kot prej - biti ne more! Ker prej sploh ni bilo! V vsem tem nesmislu besed brez neizpetih besednih zvez nebo joče z menoj … 88 8. del HAIKUJI IN MOJE TRIVRSTIČNE RESNICE Ne zmorem Jutro pomladno, ne kaži mi danes zlatih tančic! Ne zmorem jih vzeti, ne znam razpreti rok, da ujele bi ščebet sinic. Meglice legle so na otekle veke, noč shladila je dlani, negibno obvisele so kot veje vrbe žalujke na bregu temne reke. Danes me sleherno vlakno v daljavah bližine boli. (Alenka Zorman) 89 Z ljubeznijo, njemu in sebi njegova duša v življenju po smrti utripa pod lipo domača lipa zelena meditacija v novi modrosti novo življenje nemirno kriči duhovno zavedanje srce moje, trepeta misli in čustev v bolečini tamkaj pod lipo misel zakriči presenetljive sanje slovo je le trenutek zbudim preteklost snidenje sledi jutro pod lipo spomin na dan oživi solza mi steče ob meni si, v zdaj, v ljubezni pod lipo atek moj dragi 90 človeški obstoj z višjim zaznavanjem potek življenja duhovni razvoj v preskoku se zbistri moj pogled zaznam novo smer pisanje zgodovine brez vznemirjanja možno tveganje pot v notranjost razodetje skrivnosti pozitivno mišljenje nova zavestnost ustvarja zdravje razodeta pot vzamem zdravilo v naključnih izkustvih le harmonija stvarstva ozaveščanje dela čudeže razumem vera je vdanost razpoloženje sreče duhovna življenjska moč predajam izkušnjo odkritosrčnost 91 modrost išče izraz življenjska sila v objemu angelov v duhovnem zavedanju na večni poti nastaja nov dan s priprtimi očmi prenos misli sprejemam vase poniknem v globine preddverje nebes abstraktnih misli večna bitja smo instrument duha ustvarjalna in čutna optimističen pogled ugotavljam »zdaj« izraža sočutje duhovno vodstvo mi oznanjata delovanje »po moje« moj duh in moje telo zamenja modrost molitve rasti iskanje smislov zakon stvarjenja: v namerah in čustvih življenje je kot igra postane jasno na odru nebes nepredvidljivi duh me prežema v lastni moči metamorfoza že tisočletja vznemirja nevidnost Boga 92 pesem ljubezni šepet poljuba; kot prerojena vzletim v trenutkih iskanja na njenih krilih globoko ljubljen čutno zaznavam val spokojnosti; preplet meridianov slediti svojim sanjam in čustveno stanje po poti sreče vitalna sila življenjske sanje: odpre paviljon duše svetijo drobne zvezde v uglašenost daljnih obzorij zavem se, da sem kamen modrosti v energijskem centru; vesoljni tok življenja potujem skozenj različnih verstev »ljubim te« nosi spoznanje sveta ubrano simfonijo, v občutkih dolžnosti brez hrepenenja naj bo preteklost 93 Praznična utripanja adventni venček vedno več snega pri kosilu prižgemo na poti povratka tretjo svečico v trdi temi večerni sprehod okrašeno drevesce naju pozdravi podstrešno okno lučke na repatici svetijo v noč Nanos v megli tukaj sem zate! radijska napoved pričakovanje zime svari pred burjo napolni srce sonce pri Ajri lesketanje izložb brez oblakov na nebu praznični dnevi drevo se prikloni naznanjajo mir bujno zelenje duša se smeje sedemnajsti december objemu prijateljstva skozi moje oči odpiram vrata 94 Kristjani slave rojeva se dan rojstvo odrešenika odsev svetleče zarje božični večer zbudi pozornost pravljični božič iz tal v nebo? kot nevesta v belem se je soncu zmešalo? zazrem se vase obrnjen žarek? konec potepanj strehe sosednjih hiš Herman prihaja domov poboža odsev sonca po celem snegu slana se topi. Dom sveti Jožef fenomen žarka za železno ograjo se dviguje v nebo pokopališča rojeno jutro 95 V naravi gozd nad naseljem vabi s svojim šarmom korak zastane in barvitostjo obnemim ob razcvetu cveta žafrana neskončne poti med polji in gozdovi suho listje svoboda misli trobentica se pogumno zazre vame nebo in zemlja nepopisna svoboda novo življenje za ptice v letu izpod odpadle veje porasle z mahom potka čez polja odtisnem svoj korak med belo nedolžnost prezeble ptice med sledmi sprehajalcev iščejo hrano sonce se spušča odsev se ujame med brezo in hiše 96 EPILOG - Odsev svetlobe odsev svetlobe polna upanja, v pastelnih barvah ljubeče opazujem nastajajočega dneva del večnega navdiha me prebuja, in svojo umeščenost, izgubljeni občutek za čas sede na prestolu milosti se poigrava z očkami, se ozrem naokoli, v ljubeči prijaznosti pozdravljena z božanjem mi odpira veke. sončnega jutra svetlobni snop migljajočega trenutka naznanja neizbežno potrebo po vstajanju, narahlo valovanje in zibanje oblakov v jasnini novega dne Hvala vsem. si utira pot v resničnost. Življenje teče dalje! 97 Kazalo: Posvetilo .............................................................. 5 Alenka Zorman - Je trenutek, ko … ..................... 6 Borut Petrovič Vernikov - Spremna beseda k pesniški knjigi Svoboda bosih nog ..................... 9 Namesto uvoda .................................................... 15 1. del: O ljubezni ................................................. 16 2. del: Soočanja in modrovanja ............................ 29 3. del: O duši, z dušo ........................................... 48 4. del: Kako govoriti o vzrokih onkraj vzrokov? O pustolovščini na deželi, v objemu neokrnjene narave? O iskrenem veselju pristnega stika v preddverju nebes? ................................................ 59 5. del: Pesmi hrepenenja ...................................... 70 6. del: Lahkotnih korakov .................................... 77 7. del: Bolelo je .................................................... 84 8. del: Haikuji in moje trivrstične resnice ............. 89 Epilog: Odsev svetlobe ......................................... 97