100 MOSTOVI 1999/XXXI11
la 1250). Poudarjene dele besedila pišite v
kurzivi, krepki tisk uporabljajte redkeje (npr.
za naslove poglavij), nikoli ne podčrtujte be¬
sedila. Odstavki naj bodo ločeni samo z enim
znakom za novo vrsto (tipka Enter). Ne spre¬
minjajte velikosti pisave, če to res ni nujno
potrebno.
Članek pošljite uredniku po elektronski
pošti (miran.zeljko@gov.si ali drustvo-ztps@
drustvo-ztps.si) ali na disketi (DZTPS, Pet-
kovškovo nabrežje 57, Ljubljana). Ilustrativ¬
ne priloge k prispevkom nam prav tako pošlji¬
te v elektronski obliki. Avtorjem, ki nam član¬
ka ne bodo poslali v elektronski obliki, bomo
stroške za tipkanje in risanje odšteli od hono¬
rarja.
Če niste član DZTPS, napišite še podatke,
kijih potrebujemo za izplačilo honorarja:
- naslov stalnega bivališča,
- EMŠO,
- številko žiroračuna in banko, kjer imate ta
račun,
- davčno številko.
Tisti bralci in bralke, ki sami ne namerava¬
jo napisati članka, bi nam pa želeli poslati svo¬
je mnenje o Mostovih ali predloge za prihod¬
nje članke, nam to prav tako lahko sporočijo
na enega od zgoraj omenjenih naslovov.
Ksenija Leban
Predstavljamo vam Stanka Klinarja
V očeh številnih ljudi so prevajalci knjižni molji, v jezikih podkovane strokovne tajnice, ki pre¬
sajajo besedila ustvarjalnejših ljudi iz maternega jezika v tuji jezik in narobe; prevajalci so tiste
osebe, kijih ne potrebujemo zato, ker sami ne znamo jezikov in ker ne znamo prevajati, temveč
zato, ker je naš čas preveč dragocen, da bi ga zapravljali z dejavnostjo, za katero je vsak drugi
Slovenec z opravljenim tečajem tujega jezika prepričan, da jo obvlada bolje od tistega, ki si je
prevajanje izbral za poklic.
Le redki vedo, kakšno je pravzaprav prevajalčevo delo in kaj je potrebno, da nekdo postane
prevajalec v pravem pomenu besede, še manj jih ve, da so med prevajalci tudi osebe kot dr.
Stanko Klinar, ki je s svojim pedagoškim delom pomagal oblikovati generacije slovenskih an¬
glistov, kije s svojimi bogatimi izkušnjami dolga leta usmerjal tiste študente angleškega jezika,
ki so se odločili za visokošolski študij na prevajalski smeri, ki mu gre zahvala za več visokošol¬
skih učbenikov in prevajalskih priročnikov, ki je nekatera dela prevedel v angleški jezik, neka¬
tera pa v angleščini kar napisal in je v več delih, napisanih v žlahtni slovenščini, izrazil svojo
ljubezen do slovenskih gora in slovenskega jezika.
Seznam Vaših prevodov je zelo dolg. S kak¬
šnimi prevodi ste se največ ukvarjali in
kakšnih prevodov ste se najraje lotili?
Seznam mojih prevodov je vse prej kot iz¬
daten. Četudi številka morda zaudarja po
zmerni korpulentnosti, so med njimi - mislim
zlasti na knjige Franceta Steleta - zelo poroz¬
ne zadeve, to se pravi, knjiga je videti impre¬
sivna, prevod pa se nanaša na pripise k sli¬
kam, na krajše pesniške vložke, na uvodno in
MOSTOVI 1999/XXXIII 101
sklepno besedo, tako da je od celotnih strani
knjige prevedena morda desetina. Res pa ob¬
stoje drugi, bolj »masivni« prevodi, npr. Za¬
kladi Slovenije, ta mi je dal veliko veselja in
kar nekaj javnega priznanja (Janko Moder me
je zaradi njega vtaknil v svoj prevajalski lek¬
sikon), če pa vzamem Vaše vprašanje dobe¬
sedno, se mi odpre pred očmi cela pahljača
prevajalskih področij. Najboljši odgovor na
vprašanje, s katerimi prevodi sem se največ
ukvarjal, je: »Z naročenimi!« Med temi je bila
zajetna porcija zemljepisno-turističnih bese¬
dil, pri katerih smo, kot je »priznal« tudi Ali-
stair Wood (med drugimi!), Slovenci najšib¬
kejši. Največje bilo dela za Triglavski narod¬
ni park, za celo vrsto slikovnih knjig različnih
avtorjev, za turistične prospekte, našla pa seje
tudi ena »samostojna« miniaturka - How to
Climb Triglav, kije ogrela tudi Janka Goliasa
za nekaj toplih besed.
V prevajalskih vrstah Vas poznajo kot
izvrstnega prevajalca, ki je dela o Sloveniji
- posebej kaže omeniti monografije F. Ste¬
leta in Zaklade Slovenije izpod peresa M.
Kmecla - predstavil angleško govorečemu
bralcu. Vaši prevodi v angleščino so bili
večkrat plod tesnega sodelovanja z dr.
Margaret Davis. Kako poteka prevajalsko
delo v navezi dveh ljudi in kako Vas je so¬
delovanje z Margaret Davis obogatilo?
Nimam se za izvrstnega prevajalca. Še ti¬
sto, kar sem prevajal v slovenščino, so čisto
običajni, povprečni obrtniški izdelki. (V mi¬
slih imam leposlovje, ne znanstveno-tehniš-
kega prevajanja. (Po)ustvarjalne žilice pač ni¬
mam, ali pa premalo.) Toliko bolj sem majav
pri prevajanju v nematemi jezik - v mojem
primem gre skoraj izključno za angleščino -
saj mi docela manjka intuicija domačega go¬
vorca, brez (po)ustvarjalne intuicije pa se je
nemogoče lotevati takih iskrivih besedil, kot
so Zakladi Slovenije. Vedno pa sem se držal
načela, prepovedi: »Ne (jezikovno) sramotiti
domovine pred tujci. Ne delati (jezikovno-
izobrazbene) antireklame za Slovenijo (in
hkrati trditi, kako zelo jo imamo radi)!«
Moja drugačnost od takih prevajalcev je le
v tem, da si s takim prevodom (svojim izdel¬
kom) nisem drznil kar tako stopiti na plan. Tu
je Margaret Davis odigrala odločilno vlogo.
Prevodu je dala »final polish« - in to tako si¬
jajno, da kasneje, ko so knjigo Zakladi Slove¬
nije ponatiskovali v Angliji, niso popravili
ničesar. Ob najinem skupnem delu so se same
od sebe kazale fantastične razlike med jeziko¬
ma, ki niso bile opisane v slovnicah in slovar¬
jih, a naj bi jih Slovenec v svojem boju z an¬
gleščino poznal in premagoval. Iz tega je na
eni strani nastajal učinkovitejši metodološki
prijem za pouk angleščine, ki seje nadgraje¬
val z nekaterimi razpravami (iz tega sta nasta¬
li tudi njena in moja disertacija) in sijajnimi
raziskovalnimi diplomskimi nalogami študen¬
tov, na drugi strani pa se je Margaret Davis ta¬
ko seznanila s slovenščino, daje danes v Slo¬
veniji med najbolj iskanimi prevajalkami in
lektorji slovenske angleščine. (Naj se izjava
ne sliši kontradiktorno. Če naj namreč Anglež
popravi angleški prevod, ki gaje opravil Slo-
102 MOSTOVI 1999/XXXIII
venec, je dobro, da zna slovensko, ker se v
slovensko-angleški prevajalski relaciji kažejo
za to relacijo značilne slabosti/špranje/napa¬
ke, kot se druge značilno kažejo v drugih
medjezikovnih relacijah.) Ta dvojna vloga, ki
jo je Margaret Davis odigrala v Sloveniji za
najširše družbene potrebe in hkrati za študij -
sko-anglistične potrebe na Filozofski fakulteti
in DZTPS (morda še kje) v zadnjih dvajsetih
letih, je po moji oceni premalo opažena, sko¬
rajda krivično neovrednotena, po načelu zida¬
ka, ki samoumevno nosi težo zgradbe, vidi pa
ga »nihče«, čeprav zanj vemo »vsi«.
Kot dolgoletni predavatelj na Oddelku
za germanske jezike in književnosti na Fi¬
lozofski fakulteti v Ljubljani ste svoja
spoznanja prenesli mlajšim generacijam.
Kakšne izzive prinaša pedagoško delo in
kaj želite svoje študente naučiti?
Nekoliko sem že odgovoril pri prejšnjem
vprašanju, verjetno pa bi lahko svoje pedagoš¬
ko (morda znanstveno) načelo zgostil v izjavo:
»Nihče nam slovensko-angleške protistave ne
bo prinesel na krožniku, izdelati si jo moramo
sami.« Brez protistavnih spoznanj ni učinkovi¬
tega pouka prevajanja. Ko študentje dojamejo
to dejstvo, neverjetno poprimejo. Dokler se
namreč angleščina pri pouku ukvarja sama s
sabo, ostaja na svojem bregu kot resnično tuji
jezik (mentalitetno in eo ipso strukturalno tu¬
ji!). Ko gradimo mostove na drugi breg, se
prebudi resonanca v slovenskem srcu in stvar
postane neverjetno zanimiva. Če nikjer dru¬
god, je dokaz v lepem številu raziskovalnih di¬
plomskih nalog, ki imajo korenine v praksi in
redno izkopljejo na dan obče prevajalsko ko¬
ristna spoznanja, tudi neposredne dodatke za
slovensko-angleški slovar in zaokrožene član¬
ke za slovensko-angleško protistavo. Mnoge
od njih so dobile Prešernovo nagrado. So tako
izvirne in na tako visoki ravni, da bi jih bilo
treba le še malo poglobiti, oplemenititi z več
tujimi spoznanji in bi bile sprejemljive kot ma¬
gistrske in doktorske naloge. A ne gre samo za
to izbrušeno študiozno konico. Gre tudi za »ši¬
roke množice«, ki podatke hvaležno sprejema¬
jo in vgrajujejo v sistem svojega znanja.
Študenti angleškega jezika in prevodo-
slovja bodo vaše ime poznali še dolgo po
Vašem odhodu iz pedagoških vrst, saj ste
zanje napisali nekaj učbenikov, npr. Eng-
Iish vvord-formation: with exercises in Gra¬
divo za vaje iz prevajanja v angleščino. Kaj
Vas je spodbudilo k pisanju učbenikov?
Da bi moje ime poznali še dolgo, ne verja¬
mem. Človek je kot kamen, ki ga vržeš v vo¬
do: ko se valovi (valčki) poležejo, nihče več
ne ve, da nekje na dnu leži kamen. Podobno je
z učbenikom: stoji in pade z učiteljem. Jaz
sem odšel z odra in z mano moji učbeniki.
Kaj meje spodbudilo k pisanju učbenikov?
Da bi dosegel večjo urejenost učne snovi. Ved¬
no sem imel vtis, daje v naravi moje učne sno¬
vi razdrobljenost. Učil sem največ v zadnjem
letniku, ko ni bilo več treba graditi železobe-
tonske konstrukcije jezikovnega sistema, mar¬
več predvsem zadelati fuge sistema, vendar ni
bilo vedno takoj očitno, kje te fuge zevajo. Po¬
tem smo pa begali po sistemu sem ter tja. Če k
temu dodam še kako svojo neugodno značaj¬
sko lastnost, se me je skoraj lotila panika, da se
bo moj pouk izrodil v na vse strani razsut to¬
vor, brez oblike in enovite nazorne pregledno¬
sti. In zanimivo: povratni učinek pisanja učbe¬
nika na učiteljaje disciplinsko nadvse ugoden.
Niste pomagali le študentom, temveč tu¬
di prevajalcem. Objavili ste številne članke,
v katerih obravnavate prevajalsko in proti-
stavno tematiko (npr. Slovenska zemljepi¬
sna imena v angleških besedilih in zbornik
Prispevki k tehniki prevajanja iz slovenščine
v angleščino, ki ste ga uredili in v precejšnji
meri tudi napisali). Kakšna so Vaša prak¬
tična in teoretična stališča do prevajanja in
za kaj se v svojih prispevkih zavzemate?
Če Vas smem dopolniti: kakšno malenkost
sem tudi odpredaval. To se mi zdi pomembno
povedati zaradi starega prepričanja, da govor-
MOSTOVI 1999/XXXIII 103
jena beseda bolj vžge kot pisna. (Kar nekajkrat
sem predaval o svojih temah tudi v lingvi¬
stičnem krožku Filozofske fakultete.) Seveda
pa je napisana beseda »monumentum aere pe-
rennius« (ali »littera scripta manet«) in ima
svojo študiozno težo, četudi je nekoliko »mr¬
tva«. Da je »mrtva«, se vidi po tem, da prav
omenjena Zemljepisna imena (ki so resda za
svojo tematiko še zelo nezadostna) komaj kaj
privlačijo prevajalce, čeprav je to problemati¬
ko treba prevajalsko reševati na vsakem kora¬
ku. Ni veliko drugače s Prispevki. Sem težek
praktik in se ne znam dvigniti v teoretične vi¬
šave. Ne vem, kaj bi tam počel. Tako so ostali
Prispevki na oddelku docela neopaženi (dejs¬
tvo, da si jih študentje nabavijo kot obvezen
učbenik, tu ne šteje), v javnosti sta se jih »us¬
milila« Janko Moder v Književnih listih (Delo)
in Vital Klabus v Razgledih. Sodita, da so dra¬
gocena knjiga, in v tem smo si seveda soglasni,
skupaj z Janezom Orešnikom, ki je Zemljepi¬
sna imena ocenil za vredna magistrske stopnje,
moje razprave v Prispevkih pa za vredne dok¬
torske. Hvalevredno se je vedlo DZTPS, ki je
Prispevke ob izidu odločilno finančno podprlo.
Moja praktična stališča? O njih sem pisal v
Mostovih 1995/96. Središčna izjava tistega kar
dolgega članka (Protistava kot upanje za
večjo učinkovitost pouka prevajanja) utegne
biti: »Po dolgoletnem prevajanju in poučeva¬
nju prevajanja sem zaznal - če odmislim rabo
členov - nekatere najbolj boleče točke v slo-
vensko-angleškem odnosu in izredno nemoč
pri premagovanju teh točk.« (Da ne bo nespo¬
razuma: členi so ena najbolj bolečih točk v
slovensko-angleškem odnosu in tako sem jih
tudi zaznal, nisem pa o njih napisal skoraj nič
omembe vrednega, četudi sem o rabi členov
veliko predaval.) To je bilo izhodišče za iska¬
nje odgovorov, odgovori so dobili obliko
člankov in razprav.
In moja teoretična izhodišča? Menda jih
sploh nimam. Imam pa močno vero, globoka
doživetja. Preučevanje obeh jezikov, zapleta¬
nje v njune idiomatske vozle, utapljanje v za¬
kulisne pomene in namigovanja, pogrezanje z
jezikovnim batiskafom v temačne globine
človeške podzavesti, to je globinska poezija
in psihologija, to je soočanje z iracionalnost¬
jo, ki je »trade mark« vsega človeškega, to je
prehajanje v metafiziko, v mistiko religije, ki
opreda človeka s svojimi nad- ali zunajčasov-
nimi večnostnimi vprašanji. Resnično, ne pre¬
tiravam. Dojemati jezik kot del narave pome¬
ni goreti v mistično religiozni poeziji.
Vaša pisateljska žilica je znana tudi lju¬
biteljem gora. Poleg člankov ste npr. napi¬
sali priročnikHow to Climb Triglav, vodnik
po Karavankah in delo, ki je na knjižnih
policah številnih slovenskih domov, Sto slo¬
venskih vrhov. Prevajalci lahko torej ne sa¬
mo prevajajo besedila, ki so jih napisali
drugi, temveč jih tudi ustvarjajo?
Že zdavnaj sem sklenil, da ne morem biti
poročen izključno samo z angleščino, ali celo
samo z enim njenim segmentom, recimo slo-
vensko-angleško protistavno analizo, kjer
sem v svoji osebni anglistiki še najdlje prišel.
Celo ogorčen sem (bil), če je kdo videl v meni
poosebljeno angleško gramatiko in nič druge¬
ga. Pri vsem bogastvu tega področja sem ven¬
darle na čase čutil, da se tanjšam kot podplat,
in sem »podivjal«. Gnalo meje ven, čisto ven,
čisto stran, poželel sem nekaj čisto »nekorist¬
nega«, čisto ljubiteljskega. To je fantastična
začimba življenja. Seveda to še ni »pisateljs-
tvo«, ki ga omenjate. Jaz bi rekel »umetnost«.
Ostajam globoko zavisten likovnim umetni¬
kom, glasbenikom in pesnikom - ti so »vrhu
gore hrast«, kot je rekel Župančič, »nedosež¬
ni«, bi pristavil jaz.
Ob tem pomanjkljivem seznamu Vaših
dosežkov se moram vprašati, kako bi se
opisali sami. Kdo je Stanko Klinar? Preva¬
jalec, pedagog, pisatelj ali nekaj povsem
drugega?
Nabrito vprašanje. Takega se domisli samo
umetniška duša. Nagajivo oddaja v izpraše-
104 MOSTOVI 1999/XXXIII
vanca skrivne valove in prestreza resonance
in se hoče odkrito razočarati, če resonance ne
bodo večakordne ali če jih sploh ne bo.
Naj vrnem z vprašanjem: ali sem tako
skrivnosten? Vtis imam, da hodim po svetu
kot razgrnjen list, ki ga vsak v hipu prebere
od začetka do kraja, ga pozabi in gre naprej
brez posebnega vtisa in ne da bi se vprašal, ali
je list popisan tudi na drugi strani. Seveda, ni¬
sem Shakespeare. O njem se sprašujejo, kdo
neki je bil; je bil Hamlet, je bil Othello, Jago,
Macbeth, Falstaff, Kralj Lear? Je v vsakem ali
vsaj v katerem od svojih likov pustil del sebe
ali pa je z njimi samo menjal gledališke krin¬
ke in obraz njegove duše ostaja za nas nepre¬
poznaven? »Windows to my breast,« je zapi¬
sal v Kralju Learu, in nekoč sem v Stratfordu
poslušal učeno predavanje o tej temi, vendar
ni dalo odgovora na vprašanje, kdo je bil
Shakespeare.
Ne vem, s čim sem zaslužil veliko metafi¬
zično vprašanje. Nič šekspirsko globokega,
temačnega in presunljivega ni bilo v mojem
življenju. Gotovo pa je, da svojemu zaveda¬
nju tudi sam nisem čisto kos. Prijel bi se za
roko kakega Freuda, da bi me popeljal skozi
zavešene kamrice moje lastne biti, ki jih ni¬
sem še odkril. Dokler tja ne prodrem, je vse
samo kamuflaža, je šelesteče listje, ki prekri¬
va sad, je varljiv videz, je naučena vera, in ne
vem, »kdo je Stanko Klinar«. (Če je to sploh
vredno vedeti, ko nisem Shakespeare.) Videti
pa je, da se dmgače kot po zunanjih vzorcih
ne znamo in ne moremo pogovarjati. Zato
vprašanje, ali sem prevajalec, pedagog, pisa¬
telj. Vse to sem morda na zunaj, »v resnici«
pa nekaj povsem drugega. A še zunanji videz
je skromen. Kako naj vpričo Antona Sovreta,
Andreja Capudra, Vitala Klabusa, Janka Mo¬
dra, Janeza Gradišnika, Rogerja Metcalfa,
Alana Duffa, Margaret Davis rečem, da sem
prevajalec? Pedagog je imel zame zmeraj ne¬
koliko prisiljen priokus, in tak ne bi bil rad.
Ko sem iskal pedagoške vzornike, sem zmeraj
nepotešen begal od enega do drugega ali pa
razočaran obupal nad sabo, ko sem odkril ne¬
dosegljivo »pravega«. Nekaj strašno človeš¬
kega je na meni, namreč grešno človeškega.
Nikoli nisem mogel delati umirjeno kot stroj,
zmeraj impulzivno, nepremišljeno, zaletavo.
Hudobna ironija se poigrava z mano, kije do¬
pustila, da sem vse življenje igral »pedago¬
ga«, ne da bi ga v sebi zanesljivo oblikoval.
Dvomim, da se bo kdo vzoroval po meni. Biti
pisatelj pa je bil zame zmeraj previsok cilj. V
smislu Schillerjevih besed namreč, ki jih je
izrekel, ko seje odvrnil od Kanta in se oklenil
Goetheja, češ daje največji filozofv primeri s
pesnikom (besednim ustvarjalcem) bedna ka¬
rikatura. Pisatelj (besedni ustvarjalec) ima na¬
mreč tisto božansko iskro, s katero posveti v
človeka do zadnjih kotičkov, tudi v prikrite
zavešene kamrice (brez Freuda). Pisatelj ima
strašno moč, danes bi rekli karizmo, njega se
je resnično treba bati. Je predhodnik vesoljne
sodbe, nimaš se kam umakniti. Za temi bo¬
žansko poklicanimi, z božansko iskro razžar¬
jenimi zastavonošami, med katere mi je po
mojih neleposlovnih knjigah vstop zaprt s
sedmerimi apokaliptičnimi pečati, se seveda
valijo množice častihlepnežev, »pisateljev za
vsako ceno«, ki iz bralne publike delajo sa¬
movšečne vasezagledance, je ne dvigujejo v
nova spoznanja in ne plemenitijo, rekel bi, da
jo parfumirajo pod nosom kot frizerski po¬
močnik v malo boljšem lokalu. Med te pa, ra¬
zumljivo, nikakor ne bi želel biti prištet. Raje
nič. Tisto »nekaj povsem drugega« pa je, mi¬
slim, zelo resnično, le daje zame samega čista
skrivnost. Je to stapljanje z naravo, vračanje v
maternico kozmične duše, izginjanje v vesolj¬
nem (in vesoljskem) Duhu, je to bivanje pol¬
nosti na kraju, kjer so denar in kariera in ug¬
led manj kot hipna pena, je to cankarjansko
hrepenenje iz Lepe Vide po dokončnem on¬
stranstvu, po zunajtelesnosti, po čisti prosoj¬
nosti bivanja? Kdo bi vedel? Jaz sam naj¬
manj.