LETNIK XVII., ST. 35 (806) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 27. SEPTEMBRA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Škofje krajevnih Cerkva Triveneta
Pismo vernikom ob začetku Leta vere
Dragi bratje in sestre, te dni začenjamo s posebnim časom milosti: z Letom vere. Papež Benedikt XVI. je oklical Leto vere, da bi ponovno našli veselje do vere in da bi ponovno imeli veselje do oznanjanja vere.
"Vera je dar, ki ga moramo na novo odkriti, gojiti in o njem pričevati, da bi Gospod podaril vsakomur izmed nas možnost življenja lepote in veselja dejstva, da smo kristjani"!
Leto vere, ki je leto milosti, se bo začelo 11. oktobra letos ob petdesetletnici odprtja Drugega vatikanskega ekumenskega koncila in se bo končalo 24. novembra leta 2013, na praznik Kristusa Kralja vesoljnega sveta.
Leto vere nas vabi, da ponovno odkrijemo temelje naše vere, Jezusa Kristusa, in vabi k spreobrnjenju k Njemu, edinemu Odrešeniku sveta. On daje našemu življenju novo obzorje in odločno smer. V skrivnosti njegove smrti in vstajenju se kaže v polnosti Ljubezen, ki rešuje.
Toda Leto vere nas kliče tudi k oznanjevanju Božje ljubezni vsem ljudem našega časa. Kristusova ljubezen, ki polni naša srca, nas sili k evangelizaciji. On nas pošilja po cestah sveta, da bi oznanjali evangelij vsem ljudstvom sveta, kot beremo v Matejevem evangeliju (Mt 28,19).
Da bi ponovno zaživeli veselje do vere in radost za oznanjanje vere, smo v tem Letu vere povabljeni, da ponovno odkrijemo vsebine "izpovedne, obhajane, živete in molitvene" vere.
Prav na to nas opozarja sveti oče Benedikt XVI. v svojem apostolskem pismu Vrata vere: "Poznavanje vsebin naše vere je bistvenega pomena, da bi sami dali svojo privolitev, se pravi, da sami v polnosti potrdimo, z bistrim umom in voljo, kar nam ponuja Cerkev".
In dodaja še: "S tega vidika bo moralo Leto vere izraziti skupno prizadevanje za vnovično odkritje in študij temeljnih vsebin vere, ki so sistematično in organsko povzete v Katekizmu katoliške Cerkve. Tukaj se namreč pokaže bogastvo nauka, ki ga je Cerkev sprejela, hranila in posredovala naprej skozi svojo dvatisočletno zgodovino".
Dragi bratje in sestre, sprejmimo papeževo povabilo: z veseljem dajmo živeti Leto vere in poslušajmo Božjo besedo ter razmišljajmo skupaj bistvene vsebine krščanske vere. Postanimo pričevalci Božje ljubezni, da bomo vselej pripravljeni odgovoriti, če nas bo kdo vprašal za razlog upanja, ki je v nas.
Našim bratom pokažimo, kako vera Vanj dela naše osebno, družinsko in družbeno življenje bolj resnično, bolj pravično in lepše, saj obnavlja odnose prijateljstva, daje smisel delovnemu naporu, trudu pri vzgoji ter družbenemu delu, nam pomaga v bolezni, nam pomaga najti poln pomen našemu življenju.
Vsem vam, dragi bratje in sestre, voščimo, da bi živeli na najboljši možen način to izjemno Leto vere, da bi poživili, očistili, potrdili in z ljubeznijo izpovedali vašo vero vsem ljudem, ki jih srečujete, in to vsak dan v vašem življenju!
Želatino (Benetke), 20. septembra 2012
i	i
■< L.
36 leti na temeljih slovenstva, demokracije in krščanstva; v goriški, tržaški in videmski pokrajini združuje 155 organizacij. Damjan Paulin, ki je predstavljal Katoliško tiskovno društvo in Zadrugo Goriška Mohorjeva, se je msgr. De Antoniju zahvalil, ker je znal sprejeti in razumeti duha večjezične in večplastne Gorice, ker je rad obiskoval naše ustanove, nas bodril in opogumljal s spodbudnimi besedami. Mara Černič, predsednica upravnega odbora Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, je poudarila pomen glasbe in petja za rast posameznikov in skupnosti ter se mu zahvalila za njegovo odprtost in humanost. Andrej Vogrič (ŠZ 01ympia) se je spomnil na njegov obisk v telovadnici, ki je bil pravi dogodek za otroke. Mauro Leban se je - v imenu Mladinskega doma, Skupnosti družin Sončnica, slovenske duhovnije in skavtske organizacije - toplo zahvalil "don Dinu" za način, kako se je predstavil, za to, kar je bil, prej kot za to, kar je naredil.
dalje na str. 5
Srečanje s predstavniki slovenskih katoliških organizacij
Msgr. Dino De Antoni/ iskrena hvala za skupaj prehojeno pot!
T 'V obrodošli na škofovem domu". S I temi besedami je apostolski 1 -J administrator goriške nadškofije msgr. Dino De Antoni v petek,
21. septembra, s toplo gostoljubnostjo, ki mu je lastna, sprejel predstavnike slovenskih katoliških ustanov iz Goriške. Slabih deset dni pred nedeljo, 30. septembra, ko se mu bodo goriški verniki v oglejski baziliki zahvalili za trinajst let skupaj prehojene poti in se poslovili od njega, je srečanje potekalo v t. i. dvorani nadškofov, na stenah katere visijo slike vseh dosedanjih goriških nadpastirjev, od Karla M. Attemsa dalje. Tik ob vratih je že slika msgr. De Antonija, delo akademskega slikarja in odličnega portretista Tomaža Perka.
Pokrajinski predsednik Sveta slovenskih organizacij VValter Bandelj se je prvi zahvalil nadškofu - tudi v imenu deželnega predsednika SSO dr.
Draga Štoke - za opravljeno delo in darovan čas, za pozornost do slovenske narodne skupnosti in našega jezika. Poudaril je, da je SSO nastal pred
i križarsko'
Hči stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti
-ClOVEKE
S to številko je z zanimivimi članki spet izšla naša priloga Bodi človek! Priporočamo, berite!
Ob 17. uri bo v patriarhalni baziliki v Ogleju svečano slavje v zahvalo in pozdrav msgr. Dinu De Antoniju
NOVI
GLAS
Obiščite nas na našem portalu www.noviglas.eu in na družbenem omrežju www.facebook.com/noviglas
SSO / Prvo vladno omizje je izpolnilo pričakovanja
Vprašanje finančnih sredstev terja hiter odgovor
Ob reformah Montijeve vlade
Kaj pa prenova političnih strank?
Svet slovenskih organizacij izraža zadovoljstvo ob poteku prvega zasedanja vladnega omizja za izvajanje zaščitnega zakona 38/01, ki je bilo 24. septembra na notranjem ministrstvu v Rimu pod vodstvom državnega podtajnika Save-ria Ruperta. Odprto soočenje s točkami na dnevnem redu ter pripravljenost na resno obravnavanje še drugih, prav tako pomembnih tem, dajeta upati, da bo imel ta organ pomembno vlogo za dosledno in pravočasno uresničevanje določil zaščite.
Svet slovenskih organizacij pričakuje, da se bo, prav na podlagi izrečenih ugotovitev, takoj okrepila vez med vlado in Deželo FJK. To je ključnega pomena za učinkovito rešitev pretoka finančnih dotacij organizacijam in ustanovam slovenske narodne skupnosti.
Svet slovenskih organizacij podpira nakazano smer za ureditev prihodnosti Primorskega
Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je 19. septembra zasedal na glavnem sedežu v Trstu in obravnaval vrsto aktualnih problemov, ki zadevajo celotno slovensko skupnost v Italiji.
Uvodnemu poročilu deželnega predsednika Draga Štoke in trem pokrajinskim poročilom, ki so jih imeli Giorgio Banchig, VValter Bandelj in Igor Švab, je sledila poglobljena in konstruktivna razprava o vsebini, podani v uvodnih poročilih.
Veliko pozornosti je bilo v razpravi namenjene problemom v Reziji in želji, da pride v tej dolini do ugodnega razpleta glede uporabe Kulturnega doma v Reziji, za kar se je pri županu Ser-giu Chineseju večkrat zavzel tudi predsednik SSO Štoka v soglasju s somišljeniki v dolini sami. Prav tako je bil govor o težavah, ki so nastale v Kanalski dolini v zvezi z nadaljnjim delovanjem društva Planika. Glede skupnega institucionalnega omizja pri predsedniku italijanske vlade, konkretneje v sklopu Notranjega ministrstva, ki je začelo uradno delovati 24. septembra, so člani Izvršnega odbora SSO podčrtali nujnost čimprejšnje rešitve problema financiranja naših društev, kakor tudi reševanja problemov okrog slovenskih medijev, političnega zajamčenega zastopstva, vprašanj slovenske šole na Tržaškem, Goriškem in v Špetru ter konkretnih problemov rezanja oz. zastoja programov in splošne dejavnosti na Radiu TS A (programski in časnikarski odsek) ter končno problemov, ki tarejo Slovensko stalno gledališče in druge skupne ustanove.
O vsem tem so prisotni pooblastili predsednika SSO, člana skupnega omizja, da se v Rimu konkretno in dosledno zavzame do končne ugodne rešitve omenjenih problemov.
Prav tako je bil govor o pripra-
dnevnika, ki mora dobiti status manjšinskega dnevnika, kot to določa nova zakonodaja, ki bo
stopila v veljavo leta 2014. Predsednik Šveta slovenskih organizacij Drago Štoka je tudi izrazil zadovoljstvo zaradi pozornosti vladnega podtajnika Sa-
vah na deželno konferenco za slovensko narodno skupnost v naši deželi, ki jo je za 13. oktober sklical v avditoriju v Gorici predsednik deželnega sveta Maurizio Franz. Na tej konferenci mora priti do izraza želja vseh članic SSO, da se zaradi gospodarske krize nikakor ne krči delovanje na terenu, po vaseh in mestih, tistih društev in organizacij, ki so aktivni in ki si prizadevajo za ohranitev slovenske identitete in slovenske narodne pripadnosti povsod tam, kjer je prisotna slovenska
narodna skupnost.
Na seji so člani sprejeli tudi stališče SSO do izgredov, ki so se dogodili na za Slovence svetem kraju bazovske gmajne dne 9. septembra letos.
Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je v zvezi z izgredi na bazovski proslavi 9. septembra letos, ko je skupina razgrajačev izžvižgala in psovala ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu gospo Ljudmilo Novak, po temeljiti in globoki razpravi sprejel naslednje stališče. Predsednik SSO Drago Štoka je
veria Ruperta, ki je med drugim ugodil prošnji, da se predstavnika obeh krovnih organizacij lahko poslužujeta strokovnjakov	za
vprašanji šolstva in političnega zastopstva, ki bosta na vrsti na naslednjem srečanju čez približno mesec dni.
Svet slovenskih organizacij pa se odločno distancira od izjav, ki jih je slovenski televiziji dal Livio Semolič, pokrajinski predsednik SKGZ in tajnik slovenske senatorke Tamare Blažina. SSO se zaveda, da je finančno stanje slovenskih organizacij zelo resno, ne odobrava pa, da se po prvem zasedanju vladnega omizja dajejo izjave, ki lahko vodijo v zaostrovanje in pokvarijo težko doseženo pozitivno vzdušje. SSO tudi zavrača površno	obravnavanje
vprašanja dvojnikov; to daje zgrešeno podobo resničnega stanja slovenske organiziranosti v Italiji.
na proslavi sami po začetnih podlih izgredih (žvižgi, kričanje, psovke) šel skupaj s predsednikom Pavšičem do organizatorjev (Marino Marsič in Milan Pahor) in naprosil, da se prek mikrofonov utišajo razjarjeni protestniki. Milan Pahor, predsednik odbora za bazovsko proslavo, je to storil, a protesti niso prenehali in so se v eni ali drugi obliki nadaljevali vse do konca proslave. Pri tem ne gre niti omeniti žaljivih napisov na gmajni, izzivalnih uniform in drugih takih provokacij.
SSO je zaradi vsega tega zelo zaskrbljen, saj bi se hrupna konte-stacija lahko spremenila v vse kaj hujšega in ponovno obžaluje, da so ekstremisti tako grobo napadli slovensko ministrico.
Upoštevajoč vse to, je Izvršni odbor sklenil, da SSO ne bo več v takih okoliščinah oz. razmerah sodeloval pri pripravah na to spominsko svečanost. Vabi obenem vse odgovorne, da se skupaj zamislimo nad sedanjim načinom spominjanja naših štirih junakov in v ta namen predlaga, da se povrnemo h koreninam (v duhu Stedo) in skupaj enotno in množično proslavimo naše narodne heroje brez vsakega ozkega ideološkega ali politikantskega odtenka. Štirje bazoviški junaki Bidovec, Valenčič, Miloš in Marušič so se borili za pravice naše narodne skupnosti, za spoštovanje svobode misli, besede in govora, za strpnost, za demokracijo in proti diktaturi katerekoli barve, proti nestrpnosti in teptanju narodnih in človeških pravic in so s temi cilji v srcih 6. septembra 1930 tudi junaško žrtvovali svoja mlada življenja.
Montijeva vlada si je zastavila nalogo, da preuredi marsikatero področje državne uprave s posebnim poudarkom na gospodarskem in na področju javnih financ in dela v skladu s sodobnimi zahtevami in razmerami, da se tako omogočita splošna gospodarska rast in zaposlovanje mladih generacij.
So pa še druga področja, v katera vlada ne more neposredno posegati, a so potrebne korenite prenove v duhu prilagoditve težnjam sodobnega človeka in predvsem kot državljana, da se bo ta zavestno vključil v tvorno sodelovanje pri urejanju zadev v splošno javno korist in torej celotne skupnosti. Pri tem imamo v mislih predvsem politične stranke, ki so v demokratični ureditvi družbe nenadomestljivo sredstvo za izražanje misli in koristi državljanov v predvidenih institucijah. Na dlani je, da so danes politične stranke v Italiji v globoki razvojni krizi, ki se odraža v nezmožnosti samokritičnega pogleda vase in v nezmožnosti izvesti svojo prenovo; spet želijo pridobiti izgubljeno oziroma močno omejeno zaupanje volivcev, ki je v zadnjem obdobju doseglo skrb vzbujajoče razsežnosti. Udeležba državljanov na raznih volitvah stalno upada, kar dejansko spodkopava temelje demokratičnega odločanja v javnih zadevah.
Prenova političnih strank v Italiji se postavlja kot nadvse nujna v luči bližajočih se parlamentarnih volitev spomladi prihodnjega leta, ko bo Montijeva tehnična vlada končala svoj mandat in bodo volivci poklicani, da demokratično izvolijo svoje predstavnike v novi parlament. V ta namen je potrebno čimprejšnje izglasovanje novega volilnega zakona, kajti sedanja volilna pravila, ki jih je vsilila desnosredinska naveza, določajo, da kandidatne liste za poslansko zbornico in senat predhodno sestavijo in odobrijo vsedržavna tajništva strank brez sodelovanja članstva
na terenu. V primeru, da sedanji parlament oz. v njem zastopane politične stranke obstoječih pravil ne spremenijo tako, da omogočijo volivcem, da na volitvah lahko dajejo preferenčne glasove kandidatom na listah, volilni izidi lahko onemogočijo oblikovanje potrebnih večin za stabil-
no vladanje v državi.
Skratka, potrebno je znova vzpostaviti zaupanje državljanov v politične stranke in demokratično izvoljene predstavnike. Istočasno se morajo stranke povezati, da bodo delovale skladno s splošno sprejemljivimi etičnimi načeli in ustrezno skrbele za javno in skupno dobro.
To je eno od temeljnih pričakovanj državljanov, nezadovoljnih s sedanjim obnašanjem strank in njihovih predstavnikov na raznih ravneh. V zadnjem obdobju to zahtevo stalno poudarja zlasti predsednik republike Napolitano, ki zaskrbljeno spremlja oddaljevanje državljanov od političnih strank, ki so po ustavi poklicane, da organizirajo državljane za uresničevanje njihovih teženj in utemeljenih zahtev v okviru pristojnih ustanov. V enem zadnjih takšnih njegovih posegov je politike pozval k odločnejšim ukrepom proti širjenju korupcije, vključno tudi v njihovih lastnih vrstah, predvsem pa da korenito preuredijo sedanji sistem javnega financiranja strank in politike
nasploh. Očita jim tudi, da doslej niso bile sposobne uskladiti stališč o novih volilnih pravilih, ki bi zagotavljala temeljna izhodišča za demokratično sodelovanje zlasti pri izbiri kandidatov na volilnih listah brez vsakršne diskriminacije oziroma neupravičenega omejevanja te njihove pravice.
Pri oblikovanju in sprejemanju novih volilnih pravil imata kot najmočnejši stranki odločilno besedo Ljudstvo svobode in Demokratska stranka, ki težita za tem, da bi si zagotovili na volitvah čim večje število poslancev in senatorjev bodisi v sorazmerju s številom prejetih glasov
bodisi na osnovi "nagrade" za največje število prejetih glasov. To določilo je sicer v veljavi že več zakonodajnih dob, njegov namen pa je, da se olajša oblikovanje potrebne večine v parlamentu in s tem sploh omogoči vladanje v državi. Takšen sistem porazdelitve mandatov v parlamentu sili k povezavi političnih sil v ustrezne koalicije za oblikovanje vlade in njeno učinkovito delovanje.
O odgovorni nalogi političnih strank je pred kratkim spregovoril tudi predsednik vlade Monti. Uvodoma je namreč dejal, da zelo spoštuje politike, a hkrati je tudi opozoril na nevarnost ustvarjanja nerealnih iluzij pri državljanih z neuresničljivimi obljubami. V preteklih desetletjih - je še dejal Monti - se je namreč redno dogajalo, da so politiki skušali z obljubami zadovoljiti vse družbene skupine, da bi na volitvah pridobili čim več glasov. Po njegovem je to na koncu pripeljalo državo na rob propada. Sedaj se skuša od te nevarnosti čim bolj oddaljiti.
Alojz Tul
Povejmo na glas
Odločno za	ohranitev
C e rečemo odločno za ohranitev pokrajine, potem imamo v mislih sedanja prizadevanja za njeno ohranitev na Goriškem v prepričanju, da bi ta pokrajina brezpogojno morala ostati. Morala ostati zaradi Goriške in predvsem zaradi naše narodne skupnosti. To v prvi vrsti zaradi posebnega statuta Furlanije Julijske krajine, zaradi katerega nam ne bi smeli biti odvzeti rajonski sveti, ne bi smel biti ogrožen obstoj manjših občin in slednjič ne bi smela biti ogrožena goriška pokrajina. Zaradi posebnega statuta bi moralo biti območje, na katerem živi naša narodna skupnost, iz sedanjega krčenja javnih uprav preprosto izvzeto. Res je, da t. i. vzhodna meja že kar nekaj časa ni več občutljiva, še bolj pa je res, da smo mi kot manjšina še vedno tu, kar je več kot tehten razlog, da nas na vseh ravneh upoštevajo, in sicer tudi na ravni javnih uprav, ki so za nas v nekem smislu pomembnejše kot za večinski narod. Manjšinska narodna skupnost uprave zares potrebuje, zato je bila že ukinitev rajonskih svetov na Goriškem močno oškodovanje naše manjšine in neupoštevanje posebnega statuta naše dežele ter duha zaščitnega zakona. S primerno trdno mrežo javnih uprav so manjšini omogočeni zastopanost, zadovoljivo reševanje sprotne problematike, vidljivost in potrditev. Ge smo to mrežo raztrgali, ali celo izrezali, so možnosti za manjšino bistveno okrnjene, čeprav formalno ni nič narobe, še kako sporno pa je vsebinsko. Se torej oprijemljemo tistega, kar
je dobesedno predpisano, se pravi črke, ki je mrtva, ali nam je marža vsebino, za duha stvari, torej za življenje, se pravi za resnično razumevanje manjšine? V tej luči zato lahko mirno ponovimo, da je ukinjanje rajonskih svetov, gorskih skupnosti, manjših občin v resnici nedopustno in vsekakor brez posluha, ki ga upravičeno pričakujemo. In v tej situaciji smo kot narodna skupnost v zares nelahkem položaju, saj imamo malo vplivnih sogovornikov. Kljub zavzetosti predsednika goriške pokrajine Enrica Gher-ghette, ki izkazuje vzgledno odločnost za ohranitev pokrajine, ni težko ugotoviti, da je naš položaj skrajno nehvaležen. Tu je goriška občina, ki bi ukinila vse uprave razen same sebe, in tu je nedavna izjava kandidatke za predsednico Dežele Furlanije Julijske krajine Debore Serrac-chiani, da se ji zdi ukinitev pokrajin umestna; pričakovali bi prav nasprotno stališče. Edino, kar bi lahko spremenilo sedanje uradno javno mnenje, smo v bistvu mi sami. Naš nastop je v tem trenutku sicer razviden in jasen, o tem ni dvoma, verjetno pa bi morali napraviti še več. Naša odločnost in prepričanje o nujnosti ohranitve javnih uprav bi se lahko še močneje povezala v en sam glas, v takšno poseganje v javnost, da bi celoten tukajšnji prostor začutil našo strnjenost in težo naših zahtev: torej skupaj vsa naša politika in civilna družba z dobro pripravljenimi zborovanji. V nasprotnem primeru bomo pokrajino zagotovo izgubili.
Janez Povše
Zasedanje Izvršnega odbora SSO
Vrsta nerešenih težav
Drago Štoka (foto JMP)
POGOVOR
Prof. Edvard Kovač
"Človeštvo se bo ohranilo, samo če bo sprejelo, da je etično razmišljanje začetek razmišljanja"
Prof. dr. Edvard Kovač (1950) je mednarodno priznan filozof, teolog, antropolog in esejist. Predava na treh fakultetah ljubljanske univerze, spomladi pa tudi na Katoliški univerzi v Toulousu v Franciji. Bil je učenec francoskega filozofa etike Emmanuela Lčvinasa, sedaj je njegov razlagalec in prevajalec v slovenščino. Je tudi predsednik Odbora pisateljev za mir mednarodnega PEN-a in član Slovenskega PEN centra, ki med drugim prireja 24. septembra letos simpozij ob 100. obletnici pisateljice in prevajalke Mire Mihelič, istega meseca pa še simpozij o judovstvu. Zanimajo ga etična vprašanja, pojmovanje človeka in sodobne dileme, ukvarja se s področji postmoderne družbe in vzgoje. Je strokovnjak za filozofsko antropologijo in sodobno filozofijo. Za zbirko esejev Oddaljena bližina je leta 2000 prejel Rožančevo nagrado, leta 2007 so mu podelili francosko državno odlikovanje viteza Reda za zasluge, leta 2006 pa odlikovanje Reda umetnosti in jezikoslovja. Z Drage na Opčinah ga poznamo kot iskrivega predavatelja in prijetnega sogovornika.
S polnim srcem vprašanj sem ga obiskal v Frančiškanskem samostanu na ljubljanskem "Prešercu", kjer je okusni kavi pod Mencingerjevo poznobaročno "Pomnoži tvij o kruha" sledil razgiban pogovor.
Dr. Kovač, današnja družba je znana po svoji raztreščenosti in radikalni pluralnosti, hkrati pa opažamo težnje po enakosti. Kako sivi razlagate postmoderni trenutek in današnjega človeka, njegovo "različnost" in njegovo "enakost"? Današnja dmžba je res paradoksalna. Paradoks se kaže že v tem, da si ni zmogla izbrati svojega imena, rečemo ji karpomoderna družba: hkrati je in ni več moderna. Nadaljuje tehnične in industrijske pridobitve ter zahteve po svobodi posameznika. Na drugi strani se je ta družba upehala, postala je zagrenjena in potlačena. Ozira se v preteklost, iz tradicije in izročila jemlje posamezne elemente ter jih zdmžuje z modernimi težnjami. To ni sinteza, temveč sobivanje novega in starega. Od tu izhaja paradoks, ki ste ga omenili: na eni strani velika različnost in nujno spoštovanje raznolikosti sveta, hkrati pa vidimo, da se pojavlja nova ideologija enakosti, ki hoče stvari poenotiti. Vse ljudi želi meriti z istimi vatlji. Poglejte subkulturna gibanja in pomislite: kamorkoli stopamo, poslušamo isto glasbo, vidimo mlade, ki so enako oblečeni, ki se enako izražajo. V ta paradoks se sedaj seveda uvršča tudi krščanstvo.
Kant v svojem spisu "Kaj je razsvetljenstvo", pravi, da lahko človek izstopi iz nedoletnosti s svobodo svojega kritičnega razuma. Ali to pomeni, da vsak odloča in določa zase, kaj je dobro in kaj ne? Ali je vsakdo, od takrat naprej, čisto svoboden glede svojega ravnanja? Imam občutek, da se je Kantu, v obravnavanju njegove dediščine, zgodila velika krivica. Kant res govori, da je vsak posameznik sposoben spoznati, kaj je dobro, prav tako pa jasno pove, da mora pri tem misliti tudi na druge. "Delaj tako, da bo tvoje ravnanje lahko zakon za vse ljudi", pravi. Rad se pošalim s svojimi učenci in jim pravim, da je bila moja stara mama Kantova učenka, pa sploh ni
vedela, da je Kant obstajal. Rekla mi je: "Fant, bodi pameten, saj si velik! Pomisli, kaj bi bilo, ko bi vsi tako delali". To je Kantova zahteva, pomisliti na druge. Pomisliti, ali bo to, kar delamo, za druge prijetno ali pa jim bo prinašalo bolečino. Toda vaše vprašanje je seveda umestno: že krščanski personalisti in kasneje nemški filozof Habermas so Kantu očitali, da je njegov "svobodni" človek, kljub temu da misli na druge, še vedno osamljen. To pomeni: lahko bo prišel do univerzalnega moralnega zakona samo takrat, ko se bo z drugimi tudi odkrito pogovarjal.
Pa se vseeno povrniva k razsvetljenstvu. Ali ne mislite, da je razsvetljenstvo zašlo v krizo? Občutek imam, da te etične univerzalnosti ni več. Današnji človek gleda samo nase, vsak želi svoje, individualizem zmaguje.
Imate prav, današnja družba je v krizi, toda tudi individualizem, ki ga omenjate, preživlja krizno obdobje. V krizi je tudi posameznikova težnja, da bi človek sam vse spoznal in bil srečen brez pomoči drugega. Dovolj zgovorna je francoska knjiga "Teror užitka", ki meri na individualni užitek. Že naš pesnik Simon Gregorčič je rekel, da srečen ni, kdor srečo uživa sam. Današnji postmoderni trenutek je tej vrsti individualizma vrgel nezaupnico. To ne pomeni vračanja v kolektivizem in nekakšno stapljanje v čredniško maso. Prav obratno, pomeni, da danes človek postaja več kot posameznik, postal bo oseba. Želi imeti osebni odnos do drugih. Še naprej se bo individualno uresničeval, hkrati pa bo individualizem v sebi razbijal in se opiral na drugega človeka. Osebno poslanstvo mu bo pomenilo uresničenje drugega. Posameznik danes odloča zase, z razumom se je dotaknil neba. Kje vidite v teh časih vlogo krščanske misli in take življenjske drže, ki upošteva religijo? Ali ni krščanstvo prevzelo vlogo Sokrata, torej da-našjemu človeku ne pusti spati in ga vzmenirja z vprašanjem, da vendar prav vsega ne ve?
Tu smo pred novim paradoksom. Če je razsvetljenski človek še mislil, da mu bo razum pomagal do sreče, do reševanja družbenih problemov in absolutne vednosti, današnji človek ni samo odčaral svet, je tudi odčaral sebe. Ugotovil je, da klasični razum ni dovolj. Priti more do globlje, nove modrosti, ki je višja kot sam razum. Današnji človek išče to modrost v duhovnosti. Res je, da se zahodni človek obrača k vzhodnjaški modrosti, vendar išče duhovnost tudi znotraj krščanske tradicije. Zanimiv je pojav, ki ga opažamo v Evropi: v upadu je obredno krščanstvo, ljudje se torej manj udeležujejo maš, na drugi strani pa se veča zanimanje za duhovnost. Pomislimo na Francijo kot najbolj seku-larizirano, laično deželo: nedeljnikov je malo, a približno 6 milijonov Francozov letno opravi duhovne vaje in še več se jih poda na kakšno romanje. Tipična definicija današnjega vernika je, da je postal iskatelj duhovnosti in romar, popotnik. Potuje po drugih verstvih, vendar roma tudi doma, v svoji deželi in v svoji veri, se pravi krščanstvu.
Kako pa sedaj osnovati družbo, ki bo hkrati različna in hkrati povezana? Tu imam v mislih Evropo in njeno medkultumo-
st. Ali mislite, da smo Evropejci sposobni živeti skupaj?
Paradoks se kaže tudi pri gradnji skupne Evrope. Poskusovzdmže-ne Evrope je bilo skozi zgodovino veliko, a vedno je šlo za to, da je ta prostor združevala ena država, en narod. Tudi Napoleon je vsaj za kratek čas to storil. Danes smo se docela odrekli modelu, da bi neka država sama in pod svoje okrilje združila vso Evropo. Odrekli smo se tudi ameriškemu modelu talilnega lonca. Poskušamo izpeljati nekaj, kar nikoli ni
obstajalo, poskušamo živeti združeni in hkrati ohranjati svojo identiteto. Kaj je tisto, kar nas bo združilo in hkrati nebo ukinjalo naše posamičnosti? Združevati se moramo ekonomsko, finančno, žal tudi na vojaškem področju, v teh domenah imamo višjo, nad-državno avtoriteto. Toda kaj sedaj, ko padajo državni simboli, kot so nacionalni denar in lastna ekonomska odgovornost? Vse države, ki v svojem šolskem sistemu niso zastavile zahteve po večjem znanju iz nacionalne zgodovine, literature in jezika, zbegano stopajo v krizo svoje identitete. In ravno tu smo lahko slovanski narodi, ki smo od nekdaj živeli onkraj državnih tvorb, velik vzor in navdih združeni Evropi. Imamo pogoje, da poudarimo našo kulturno in nacionalno posamičnost, ljubosumno jo lahko čuvamo v javnosti, v političnem življenju in s tem utrjujemo svojo identiteto. Pomislimo, da je slovenščina ne le jezik manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem ter državniški jezik RS, slovenščina je tudi državniški jezik evroob-močja ter je bila skozi pol leta predsedovanja Evropski uniji vodilni jezik.
Omenili ste že vprašanje nacionalnosti, kaj pa menite o porastu nacionalizmov? Ali tudi vi čutite, da postajajo znova nasilni?
Zanimivo je, da se nacionalizmi okrepijo takrat, ko upeha narodova duhovna, kulturna in družbena ustvarjalnost. Bombe na Korziki postavljajo tisti, ki ne govorijo korziško. Za Baske velja podobno: takrat, ko so se ustavili v svojem duhovnem in kulturnem prerojevanju, so se odločili za nasilje. Identiteta, ki ni zdravo ustvarjalna in ki ni odprta, je strašno šibka in prav takrat postane nasilna. Identiteta se lahko resnično bogati samo v dialogu z drugimi kulturami, duhovnostmi, ustvarjalnostmi.
Zakaj moramo v teh "konkretnih" časih pogledati tudi onkraj utilitaristične logike? Se
vam ne zdi, da se Evropa in svetovna politika ter ekonomija odvijajo izključno po načelih uspešnosti, uporabnosti in pragmatičnosti?
Osebno menim, da sta v zahodnem svetu dva miselna svetova, dve mentaliteti. Na eni strani imamo anglosaksonski svet, ki je po svoji naravi pragmatičen. To izvira iz nominalizma srednjega veka, ki pravi, da ne vemo, kaj je res. Globoka resnica, resnica življenja ni dostopna, zato se pač dogovorimo in ustvarimo zako-
ne, kako bomo živeli. Podobno tudi danes pragmatizem nima samostojnega moralnega premisleka, saj etiko enači s pravom. V Angliji je moralno tisto, kar je pravno dovoljeno. Dokler angleški parlament ni izglasoval norm o vprašanjih bioetike (kaj narediti z zarodkom, na primer), so tehnični "znanstveniki" nemoteno - tehtam besede - izvajali grozodejstva in zarodke uporabljali npr. za izdelavo kozmetičnih izdelkov. Na drugi imamo francosko-nemško Evropo. To je kontinentalna Evropa in njena posebnost je ta, da v njeni mentaliteti obstaja avtonomen moralni razmislek. Tudi če pravo nekaj dovoljuje, lahko temeljna etika stvar prepove in človeka usmerja
v	drugačno obnašanje, tudi takšno, ki nasprotuje zakonu. Mi postavljamo etiko na začetek, An-glosaksonci pa na konec vzročne verige. Tu dajem prav svojemu velikemu učitelju Emmanuelu Levinasu, ki pravi, da se bo človeštvo ohranilo samo, če bo sprejelo, da je etično razmišljanje začetek mišljenja. Preden nekoga spoznam, lahko že čutim zanj odgovornost in sprejmem, da sem do njega sočuten.
Ali lahko še nekoliko poglobite tezo, da je etično razmišljanje začetek razmišljanja? Levinas je prišel do spoznanja, da sta holokavst in druga svetovna vojna nastala, kljub temu da je razsvetljenska misel cvetela. Kako je mogoče, da zahodna civilizacija ni bila sposobna ustaviti takih grozodejstev? Odgovor dobimo v izvoru misli same: sprejeti je potrebno, da se človek ne prebuja k misli samo zato, ker bi bil radoveden. Filozofija ni le ljubezen do modrosti, kar bi lahko pomenilo tudi "rad imeti vednost", torej biti radoveden. Toda radovednost ni dovolj za etiko, razmišljanje se začne z empatijo, to je občutkom, da drugi lahko trpi. Naj nam pojasni prizor: deklica, ki še ne govori in vidi svojo mamo jokati, ji prinese v tolažbo svojo punčko. Ta deklica se pre-
buja k etičnemu mišljenju in etični besedi, k najgloblji misli in razkriva temelj mišljenja ter osnovo osebnih odnosov. To je prava odgovornost, ki je odgovornost za bolečino drugega. Ko se prebujam k odgovornosti in vidim solzni obraz dmgega, takrat čutim, da mu moram dati odgovor in tudi sam se rojevam k besedi, k misli. Paradigma mišljenja 21. stoletja bo morda ta, da je prva filozofija etika in da je etika začetek človeške misli. To ne pomeni, da bomo zanemarili znan-
stveno radovednost in da ne bomo hodili več v šolo, a to radovednost bo usmerjala ljubezen in odgovornost do drugega.
Kje mislite, da bi danes najbolj potrebovali etiko, etični premislek in delovanje? Občutek imam, da veliko govorimo o etiki, toda v praksi je je tako malo...
Vedno, kadar smo v krizi, gremo na začetek. Že Descartes je v spisu "O metodi"povedal, da moramo iti na začetek in v izbrani smeri do konca. Na začetku ugotovimo, kako se prebujamo v odnosu z drugim, vendar medosebni odnos ostane tudi, potem ko nekdo umre. Odgovornost do drugega ima neskončno razsežnost, ki ne preneha po smrti. Ta temeljni etični odnos lahko razumemo z nekaj ključnimi simboli, sam bi med njimi izbral tri. Najprej paradigma odnosa med možem in ženo. V njem žena ni spoštovana zato, ker prinaša veselje in odganja dolgčas, ampak zato, ker nam prinaša novo stvarnost, novo resničnost, novo človeško skrivnost. Drugi temeljni odnos je odnos do otroka. Ta je nebogljen, nemočen, obupan, mi govorimo namesto njega. Odgovornost do otroka ne pomeni spoštovati ga kot podaljšek sebe, ampak kot nekaj čisto novega, nenadejanega, presenetljivega. Tretji temeljni odnos je zame odnos do skrajnih revežev, margi-nalcev na robu družbe, ki jih ne smemo pustiti propasti. To so tri podobe živega Boga med nami, saj se tudi po Dostojevskem neskončni Bog razkriva v ženi, otroku in beraču. Prerok Izaija pravi: pomagaj vdovi, rešuj siroto in spoštuj tujca, ki je bil takrat največji berač. Temeljna etičnost stoji v teh treh temeljnih kategorijah družbe.
Trije modeli odnosov do bližnjega, ki jih predstavljate (žena, otrok, berač) so univerzalni za zahodno krščansko civilizacijo. Kaj se vam pa zdi, da je od tega najbolj šibko v slovenski družbi?
Če dovolite, bi šel globlje in rekel, da najbolj šepa temeljna vrednota, da smo neskončno odgovorni za drugega tudi po smrti. Poglejte, po vojni so bili pri nas umorjeni otroci, žene in “tujci", tujci vsaj po miselnosti, ki niso bili deležni spoštljivega pogreba. To je antropološka danost, o kateri govori Claude Lčvi-Strauss: človek je postal človek, ko je začel svoje pokojne pokopavati, se pravi, ko je začel biti odgovoren zanje tudi po smrti. Dokler nam ne bo uspelo iti onkraj političnih debat in se vrniti k temeljni etičnosti, temeljni spoštljivosti, bomo težko gradili temeljno družbo. Zdi se mi prav, da to uredi še naša generacija, saj nimamo pravice tega bremena prenašati na mladi rod. Dovolite še, da se ustavim ob čisto konkretnih vprašanjih bolečine slovenskega krščanstva, saj našo Cerkev pretresajo mariborska afera, izgon nadškofa Alojza Urana in veliko spremnih komentarjev. Kaj bi nam lahko rekli ob teh bolečih vprašanjih?
Slovensko krščanstvo je skozi zgodovino vedno igralo nadomestno, a pomembno vlogo. Izgubili smo krvno plemstvo, ohranili pa smo duhovno plemstvo, duhovnike. Ker nam je manjkala širša laična inteligenca, so slovenski duhovniki ustanavljali čitalnice in nedeljske šole. Še naprej, ker ni bilo politične elite, smo v Sloveniji dobili klerikalno stranko. Ob osamosvojitvi Slovenije je ponovno prišla ideja, da slovenska država ne bo vsega zmogla (pluralno šolstvo, socialno skrbstvo) in da je prav, da bi imela slovenska Cerkev po nemškem modelu tudi socialne, šolske in kulturne ustanove. Mariborski cerkveni ekonomski krog je zato stopil v ekonomsko in finančno bitko. Ta odločitev je bila zgrešena in usodno zmotna. Prišel je trenutek, ko mora slovenska Cerkev pustiti slovenskemu laiškemu krogu avtonomnost ekonomskega, finančnega in političnega mišljenja. Drugi vatikanski koncil je bil jasen: prvenstveno, resnično poslanstvo Cerkve je njena duhovnost. Mislim, da bo slovenska Cerkev pravi preporod doživela takrat, ko bomo vsi, predvsem pa cerkveni vrh priznali, da je njena vloga čisto drugje kot pa v delničarstvu. Če bi ekonomska pobuda Cerkve v Mariboru uspela, bi bilo še slabše, kot je sedaj, ko je polomija, saj se nikoli ne bi mogli otresti svoje ekonomsko-politične pojavnosti in bi duhovno poslanstvo ostalo zamegljeno. Božja previdnost nas je tako prisilila k izraziti evangeljski drži, od nas samih pa je odvisno, če bomo rekli Bogu hvala tudi zato.
Razumeli boste, saj v Ljubljano prihajam v imenu Tržačanov in Goričanov, da vas sprašujem, kakšen odnos imate do slovenske manjšine v Italiji?
Moram vam povedati, da v tržaškem in goriškem slovenstvu čutim nekaj zelo dragocenega za slovenstvo nasploh. Tudi vaš utrip življenja in mediteranska svežina pripadajo slovenski mentaliteti. V tem soglašam s prijateljem, pokojnim pisateljem Marjanom Rožancem, ki se je preselil na Kras in je govoril: "Mi, Mediteranci". Ce bi se matična Slovenija bolje zavedala, da njena identiteta sega vse tja do Tržaškega zaliva, goriških gričev in videmske ravnine, bi tudi naša ljubljanska srenja bila drugačna, boljša. Lažje bi prenašala svojo malenkostnost in uspelo bi ji širše pogledati v daljavo. Odrekli bi se svetobolju, v katerega na trenutke zapadamo. Primorska sončnost in veselje sta tudi naša identiteta. Ko opazujem mlade zamejce na ljubljanskih ulicah, imam prijeten občutek, da Trst in Gorica segata do Ljubljane.
Jernej Šček
1
■y tt •	.	•	•	•	“j	NOVI
Kristi am m družba	glas
Prireditve in maša v svetogorski baziliki
90. obletnica prevoza zvona na Sveto Goro
Od petka, 28., do nedelje, cu bodo zvon, furmane in vse 30. septembra, bo po- prisotne sprejeli pritrkovalci, ki tekalo spominsko praz- bodo pritrkavali na svetogorske novanje 90. obletnice prevoza zvonove, naj večjega zvona na Sveto Go- Sveta Gora in njeni zvonovi ro. V baziliki bo v nedeljo ob 17. skozi zgodovino uri upokojeni koprski škof Sveta Gora je sveti kraj, saj se je
vanja s furlanskimi in na splošno italijanskimi romarji, ki so istočasno romali iz Vidma, da smo se lahko že na poti v Reziji srečali in zadnji del poti prehodili skupaj. Kot pravi pobudnik Zdenko Jakop, je ideja uspela in trije narodi, ki so se več desetletij "grdo gledali", se zdaj srečujejo na tej in podobnih pobudah, da bi se spoznavali in tako gradili prepotreben mir. Prej omenjena Jakobova pot po Sloveniji pa se začenja v Slovenski vasi ob hrvaški meji na Dolenjskem. Z ženo sva jo prehodila sredi julijske vročine. Dolenjski gozdovi in prijazni ljudje so nama bili v uteho in spodbudo, da sva lahko po desetih dneh mimo Kostanjevice na Krki, Stične, bele Ljubljane in njenega barja, Vrhnike, Logatca, Predjame in Nanosa, Podrage in Štjaka, skozi Kreplje, Tomaj in Repentabor srečno prispela k svetemu Jakobu v Trst. Tudi ta pot ima vodnik, ki si ga je vredno kupiti, saj vsebuje veliko zanimivih podatkov o prelepi Sloveniji. V pripravi je tudi nova veja, ki bo romarje peljala od madžarske meje do Ljubljane. Ob romanjih se dogaja veliko lepih doživetij, nanje pa ostajajo nepozabni spomini. Najbolj ostanejo vtisnjena v srce srečanja z ljudmi. Zato romarska pot ni dolgočasna in nesmiselna! Vodi do cilja, ki smo si ga zastavili. Ta cilj pa ni samo naš, ampak tudi Božji. Zato se pot nadaljuje v vsakdanjem življenju in cilji se obnavljajo; rojevajo se nove in nove poti. In mi vsi smo zdaj na poti.
Andrej in Ana
Pešromanja zase in za druge
Kje so tiste stezice?
v
Z e desetletje ali več ciklič- hodite po njej: in našli boste ne srečno dospeli v goste k šol-no razmišljam o preteklo- počitek svojim dušam".	skim sestram v Žabnice. Na Sv.
sti, o tem, kako so naši no-	Ker je namen tega zapisa spod-	Višarjah so se srečali s slovenski-
noti hodili po tedaj neštetih ste-	buditi radovednost do pešro-	mi "jakobčki", to so romarji
žicah na vsakodnevne opravke,	manj, vam bom povedal nekaj	Društva prijateljev poti svetega
delovna mesta, potovanja in ne	misli z raznih romanj vnaša sve-	Jakoba iz Slovenije, ki so oživili
nazadnje na romanja. Toda že	tišča. Ta pešačenja z nahrbt-	in popisali pot iz Ljubljane, mi-
nekaj let ti spomini iz mladosti	nikom niso le športni podvigi,	mo Brezij na Sv. Višarje; ob tej
mojih nonotovin stricev ter sta-	dokazovanja vzdržljivosti ali kaj	priložnosti so jo tudi uradno od-
rejših občanov nasploh se po-	podobnega, so tudi in predvsem	prli v cerkvici sv. Jakoba v Rib-
stopoma vračajo kot oživljene	kontemplacija, spoznavanje,	nem pri Bledu, kjer je potekala
blagoslovitev ob prisotnosti metropolita dr. Antona Stresa. Prespali so na Sv. Višarjah v slovenskem domu Rafaelove družbe. Obe romanji sta se končali na Mali šmaren, v soboto, 8. septembra, s skupno zahvalno večjezično mašo v cerkvici Višarske Matere. Sledilo je doživeto srečanje za cerkvijo, ko smo se vsi romarji z roko v roki poslovili s pesmijo, mislijo, molitvijo in izmenjavo priznanj ter daril. Lep sončen dan, pogled na Julijce, blagoslov Brezmadežne in Božji dotik so dogodku dali nepre-doživetje. Ko smo na poti, po-	cenljiv pečat bratskega prija-
slušamo, premišljujemo, razi-	teljevanja med narodi Evrope,
skujemo! Hoja napolni naše	Drugo pomembno romanje se
življenje, ker se ob naporu fizič-	je zgodilo ob 30. srečanju treh
nost spaja z duhom. Potem je še	dežel na Sv. Višarjah, ko so
čudovita narava in ljudje ob po-	rojaki iz Notranjske in Vipavske
ti, so vasice, mesta, zgodovina,	peš romali od Svetogorske do
umetnost. Vse v "primežu" in	Višarske Marije. Tudi to romanje
režiji Boga!	je sad medsebojnega prijatelje-
Najprej bi vam hotel predstaviti našo, lahko bi rekli zamejsko pot, ki iz Ogleja vodi na Sv.
Višarje. Nastala je pred sedmimi leti, tudi na pobudo društva Most, za katerega je tedaj skrbel Kazimir Cernic. Sedaj je ta pot popisana. Izdan je bil vodnik. Veliko ljudi je že romalo po njej, tako skupinsko kot posamezno. Letos so po njej hodili romarji Bratovščine sv. Jakoba iz Italije in so preko Furlanske nižine, mimo Stare Gore, dolin Beneške Slovenije,
Rezije in Kanalske doli-
razglednice preteklosti!
Pred sedmimi leti sva z ženo prvič romala iz Ogleja na Sveti Višarje; potem sva se vsako leto nekam odpravljala; lani sva šla v Santiago in letos pa po Jakobovi poti na slovenskih tleh.
V rokah držim vodnik po slovenskem Caminu, ki sta ga napisala in izdala zakonca Rigler iz Ljubljane. Navdušena nad špansko srednjeveško potjo v Santiago de Compostella v Galiciji, sta se zavestno lotila raziskovanja, popisovanja in označevanja poti, ki je kot vse druge evropske veje, skozi današnjo Slovenijo vodila v Rim, Santiago de Compostella in v obratni smeri tudi v Sveto deželo! V poznem srednjem veku so naši predniki romali predvsem v bližnja svetišča, kot so Sv. Višarje, Stara Gora, Vitovlje ipd. Jeremija (6,16) lepo osmisli prizadevanja romarjev nekoč in danes: “Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in
Duh je plaval nad vsemi
Prepletanje
Gospod Bog se je odločil, da bi bilo dobro, če bi delal malo pokore. Tako sem se nepričakovano znašel na UKC v Ljubljani. Takoj prvi večer je bil zanimiv: nastanitev v tripo-steljni sobi, vsak bolnik s svojim značajem in s posebno tegobo. Proti večeru izvem, da bom naslednji dan operiran, pa vzdihnem: "O, ljubi Bog"! in grem spat. Zunaj vročina, da je veselje, in štrbunk se začne: ali naj bo okno odprto ali ne. Če bo odprto, klima ne bo delala. Zopet vzdihnem: "Kako smo si različni, o moj Bog"! "Pa ti veruješ u Boga"? prileti od okna. "Seveda"! "A ja u Alaha". Še ne izgovorjeno, ko se oglasi še tretji: "Jaz sem pravoslavec". Vsi trije čakamo na pomoč sočloveka
-	zdravnika, vsak s svojo tegobo, vsi pa častimo istega Boga!
V	operacijski sobi: "Ste duhovnik"? "Da"! "Pristanete na transfuzijo"? "Ja, kaj pa to sprašujete, če sem tu"? "Kaj jaz vem, če niste jehovec"! "Veste kaj, če bi vi bili moja dijakinja, bi vam z užitkom zabrusil trikrat cvek"! - in vzela me je noč.
Ob prebujanju sem čutil, da me vozijo nekam "gor". Znašel sem se med zavesami. Bolničar mi je urejal aparate. Ob sebi zagledam dve osebi: "Vidve pa nista od tod",
rečem. "Ne, ne", odgovorita in odideta. - Kako je to zanimivo: prvo srečanje po narkozi z žu-pljankama, in to tu! Gospod, zaznamoval si me in uklenil med tiste, ki si mi jih postavil. Duhovnik - župnija! - Bog in človek sta drug ob drugem kot zlato in prstan, čeprav prstan ni zlato, četudi sta objeta v prstanu oba.
Ko sem se po operaciji skobacal na noge, so mi naročili, naj pred spanjem trikrat prehodim hodnik. Oddelek se je umiril. Tišina, ne-
moli knjigo duhovnega avtorja Tardifa! Vzame mi sapo, pa se skušam izlizati: "Ja, to pa je nekaj"! "Da, gospod, nekaj, kar nam daje dnevno novo pot do Življenja". Gospod: "Tu med tem trpljenjem si nekdo nabira moč ob Tardifu, da jo bo delil nam nemočnim, ki smo prišli sem, hvala Ti za takšne ljudi"!
Burja s suhim listjem o Cerkvi na Slovenskem. Po srečanju z "L" v spodnjem nadstropju mi prihiti misel: Učenci so vprašali učitelja:
verjetna, prijetna tišina. Za nekim računalnikom ob telefonu sloni mlajši bolničar in čaka, če bi ga kdo poklical, ter bere knjigo. Mimogrede ga nagovorim. "Ni lepo brati kakšen roman o ljubezni, da noč hitreje mine? Je snov zanimiva"? "Seveda"! in mi pod nos po-
"V čem je skrivnost modrosti"? Odgovoril jim je: "Ko sedim, sedim; ko stojim, stojim; ko hodim, hodim". Učenci so začudeno gledali in menili, da jih ni razumel. Zato so vprašanje ponovili: "Učenik, kaj je skrivnost tvoje modrosti"? On pa je odgovoril enako kot
prej. Učenci so postali nestrpni in zasitnarili: "Učenik, kar praviš, to počnemo tudi mi, a smo še zelo daleč od tvoje modrosti". "Ne"! je dejal Učenik. "Ko sedite, ste že vstali, ko stojite, že hodite, ko hodite, ste že prišli"! Enako bo po vsem tem listju tudi zate, dragi moj "L".
Veterinar je že trikrat izpadel iz ultrazvoka in potožil: "Če bi bil mlad, bi z očetom kosil travo s koso na Vremščici. Ste kdaj bili tam"? "Ničkolikokrat". "Poglejte, kaj so napisali", in mu pomolim pod nos časopisni članek z mastnim naslovom: "Na Vremščici volkovi kradejo ovce"! Rafal ... "Seveda, pastir, predstojnik Veterinarske fakultete - saj so oni lastniki teh ovac -, je na dopustu. Namesto da bi ovce čuval, je mednje pripeljal osle, češ da se njih volko-
vi	bojijo..." "Kje so hodili v šolo ti cepci"!
"Gospod, novi časi, nova spoznanja, novi napredki, nova odkritja... " "Ma, kakšna odkritja! Osel je osel"! "Vidite, tako je”! "Ja, moj oče je rekel, da naj vsako leto naročim mašo za vso našo šolajočo se mularijo na čast Sv. Duhu. Če bi to delal tudi ta brihtnež, bi ne pripeljal tja oslov"! - Zvečer je bila v bolniški kapeli maša na čast Sv. Duhu za naše univerzitetne profesorje ... Začutil sem, kako je Božji Duh plaval nad vodami, nad profesorji, nami bolniki in celo nad osli...
AmbrožKodelja
msgr. Metod Pirih ob somaševanju duhovnikov daroval mašo ter po njej blagoslovil obnovitvena dela v zvoniku. Dogodek bodo organizirali Društvo za oživljanje lokavškega izročila (DOLI) iz Lokavca pri Ajdovščini, svetogorski frančiškani in Goriški muzej ter tako ponudili podoživetje dogodka. Pri celotnem projektu bo aktivnih med 600 in 700 sodelavcev, skoraj vsi prostovoljno.
V petek, 28. septembra 2012, ob 19.30, bo pred solkansko župnijsko cerkvijo koncert 9 pevskih zborov (2 iz zamejstva): vsak zbor predstavlja po eno desetletje. Vsak zbor bo zapel dve skladbi o temi zvonov in Device Marije.
V soboto, 29. septembra 2012,
ob 19.30 bo v župnijski dvorani v župniji Nova Gorica - Kristus Odrešenik okrogla miza z naslovom Odnos Slovencev do zvonov. Sodelovali bodo strokovnjaki s področja zvonar-stva. S kulturno točko bo nastopil kvartet Trnovci. Okroglo mizo bo vodila dr. Mojca Kovačič, ki je pripravila disertacijo s področja pritrkavanja.
V nedeljo, 30. septembra 2012, ob 9.30 bo s Travnika v Gorici krenil sprevod za prevoz replike svetogorskega zvona z osmimi pari konj. Dogodek se bo začel s kulturnim programom, na katerem bo zbrane nagovoril župan Gorice Ettore Romoli, župnik Marijan Markežič pa bo blagoslovil navzoče. Sprevod bo imel ob 10.30 prvo postajo na Trgu Evropa - Transalpina s kulturnim programom, za katerega bodo poskrbeli pritrkovalci iz Lokavca in kvartet Trnovci. Zbrane bo nagovoril novogoriški župan Matej Arčon. Ob 11.30 se bo sprevod ustavil na drugi postaji na solkanskem placu, kjer bodo furmani vpregli peti par konj, ob 12.30 pa bo na tretji postaji oddih in vprega šestega para konj. Ob 13.30 bo na Prevalu četrta postaja, kjer bo kosilo za furmane. Vpregli bodo še sedmi in osmi par konj. Ob 16.30 je predviden prihod na Sveto Goro, kjer bodo žene v narodnih nošah postregle furmanom z vinom, kruhom in soljo, prisotne pa bo sprejel msgr. Pirih. Ob 17. uri bo maša v slovenskem in italijanskem jeziku, pri kateri bodo sodelovali pevci iz vipavske in goriške dekanije, združeni v pevski zbor, sestavljen za ta praznik. Vodila ga bo Nadja Bratina. Sodelovali bodo tudi pritrkovalci iz Lokavca s svojimi miniaturnimi zvonovi in Tamburjaši iz Vipave. Vprego bodo po poti spremljali pritrkovalci, ki bodo zvonili in pritrkavali na zvonove v cerkvenih zvonikih in na miniaturnih zvonovih. Na kon-
v letu 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: "Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi". Ljudje so na ta kraj množično romali in 1. 1541 sta jih začela spremljati zvonova. L. 1544 so zgradili cerkev in 1. 1666 se je pridružil še tretji zvon, ki je bil tudi največji. Zvonovi so bili obešeni na železno konstrukcijo, ki je stala poleg cerkve. Svoj pravi dom so dobili leta 1626, ko so zgradili zvonik. V začetku leta 1786 je bila z državno reformo ukinjena božja pot na Sveto Goro, zvonove pa je kupila občina Solkan za svojo župnijsko cerkev. Najverjetneje so ljudje kljub prepovedi romali na Sveto Goro, saj je leta 1793 cesar Sveti Gori podaril zvonova, ki sta prispela skupaj z Marijino podobo. Leta 1804 se jima je pridružil še tretji zvon, težak 1.500 kg. Takrat so na stari podlagi sezidali nov zvonik iz rezanega kamna. Leta 1870 je območje Svete Gore z združitvijo Italije sodilo v ozemlje papeške države. Ljudje so v podporo takratnemu papežu hodili na t. i. Pijeve procesije in 2. septembra 1872 je v ta namen na Sveto Goro priromalo 40.000 romarjev. V spomin na ta dogodek in tolikšen dar romarjev so v livarni Alberta Sa-massa v Ljubljani ulili štiri nove zvonove. Skupna teža zvonov je bila 9.800 kg. S prvo svetovno vojno so se spremenili zvonovi in svetogorsko svetišče v ruševine. Po vojni so iz razbitin izkopali za 800 kg ostankov zvonov in iz njih v livarni Broili ulili manjša zvonova. 1. avgusta 1922 so ju pripeljali na Sveto Goro in ju obesili na preprosto konstrukcijo, ki je stala sredi razbitin. Tja so postavili tudi majhno podobo Svetogorske Kraljice. 28. junija 1921 so v livarni Broili v Vidmu ulili štiri bronaste zvonove s skupno težo 11.113 kg. Najmanjši iz te garniture je počil. Zvonove so 24. septembra 1922 s tovornjakom iz Vidma pripeljali v Gorico. Na Sveto Goro so jih z vozom in konjsko vprego vozili furman Gašper Hvalič in njegov sin Franc ter ostali pomočniki. Najmanjša zvonova so peljali z desetimi konji, drugi, najtežji bronasti zvon so peljali s štirinajstimi konji; največjega, težkega 4.355 kg, ki je tudi največji bronasti zvon v Sloveniji, so peljali s šestnajstimi konji. Pot je bila težka in zelo naporna, saj je tisti dan močno deževalo. Ker zvonik še ni bil postavljen, so zvonove obesili na železno ogrodje. Zvonova, ki sta zvonila do tistega trenutka, so shranili. Leta 1927 je bil zgrajen zvonik in zvonovi so dobili svoje pravo domovanje.
Kristi ani in družba
27. septembra 2012
MIRENSKI GRAD
| Kvatrnica: praznovanje ob 100-letnici prihoda očetov lazaristov
Pomembno duhovno središče goriškega dela in cele koprske škofije
S1. strani
Msgr. Dino De Antoni, iskrena hvala za skupaj prehojeno pot!
mn Ml Program prihoda nadškofa Redaellija
"Kot pastir, ki stopa iz templja naproti ljudem"
Tajnik krožka Anton Gregorčič Julijan Čavdek je omenil nelahke trenutke za politiko in Cerkev v Italiji in Sloveniji ter podčrtal prepotrebno angažiranost kristjanov za lepšo prihodnost naše zemlje. Predsednik Združenja cerkvenih pevskih zborov Dario Bertinazzi se je nadškofu - tudi v imenu številnih mladih sodelavcev - zahvalil za to, da mu je slovenska stvarnost prirasla k srcu. Predsednica	Zveze
slovenske	katoliške
prosvete Franka Padovan se mu je zahvalila za prisotnost na najrazličnejših prireditvah Zveze in ga prosila, naj še naprej moli za nas. Franka Žgavec se je kot predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž spomnila 50. obletnice centra in njegovih ustanoviteljev, goriških duhovnikov, ki so postavili trdne temelje raznolikemu delovanju v današnjem zelo živahnem središču. Zahvalila se mu je za prisotnost in molitve ter zaželela še veliko srečnih let, polnih miru.
Msgr. De Antoni je povedal, da
ga je škofovska služba v Gorici pred 13 leti presenetila, saj naših krajev ni poznal, rad pa je prišel z odprtim in iskrenim srcem med ljudi. Patriarh Mar-co Ce in nekdanji nadškof An-drea Pangrazio sta ga že pred nastopom službe opozorila, naj se nauči slovenskega jezika. Priznal je, da mu to morda ni uspelo, kot bi želel. Razumel pa
je, da lahko le prek jezika spozna in razume stvarnost in kulturo ljudi, ki so mu bili zau-
pani. Pred prihodom v Gorico je v spremstvu zanesljivih mentorjev prepotoval Slovenijo, spoznal njene kraje in kuhinjo, več pa je odnesel od Kacinove slovnice, ki je še veliko let po prvi izdaji po njegovem mnenju odličen in nadvse koristen učbenik. Ohranjanje lastne identitete in utrjevanje njenih temeljev sta nujno potrebna za
zdravo soočanje z drugimi, je dejal. Zato je navzoče še enkrat spodbudil k zvestobi jezikovn-
im, kulturnim in verskim koreninam, da bi vredno nadaljevali svoje delo za slovensko narodno skupnost, odprti tudi za italijanski in furlanski svet. Spoznal je tudi, "kolikšen delež je dala slovenski kulturi krščanska vera: brez tega, kar so naredili primorski duhovniki v teh krajih, bi odmanjkal velik del slovenske zgodovine in kulture". Zato je pomembno, da molimo za duhovne poklice, saj italijanski duhovniki, ki se naučijo slovenskega jezika, kljub vsej dobri volji ne zmorejo ujeti najglobljih vzgibov slovenske duše. Prisotne je še srčno spodbudil, naj Slovenci gojimo lastno istovetnost na tak način, da razlike ne bodo razdvajale ljudi, temveč jih še bolj povezovale in združevale. To prizadevanje naj bo vzajemno. O svoji "humanosti" je povedal, da jo je podedoval od staršev, nalezel se je je v družini ribiča iz Chiogge, saj "smo otroci morja, kjer veje duh odprtosti in sprejemanja". Na koncu je še povedal, da je že položil na srce svojemu nasledniku, msgr. Carlu Marii Redaelliju, to, kar sta priporočila njemu patriarh Ce in msgr. Pangrazio... "Po možnosti mu podarite Kacinovo slovnico"!
Danijel Devetak
Z e bežen pogled na spored prihoda novega goriškega nadškofa v Gorico pove marsikaj o tem, s kakšnimi nameni prihaja iz Milana v mesto ob Soči msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli. "On sam je želel nastopiti novo službo na nov način", je v petek, 21. septembra, povedal na tiskovni konferenci v palači škofijskega ordinariata msgr. Adelchi Cabass. "Kot pastir, ki stopa iz templja in gre naproti ljudem".
Sobota, 13. oktobra: ob 15. uri se bo na trgu Republike v Tržiču srečal z delavci, in to ne le s tistimi, ki imajo opraviti s krajevnimi industrijskimi obrati, temveč z vsemi, ki delajo na kateremkoli področju, v družini, na kmetih, v civilni družbi, tudi prostovoljno, je podčrtal g. Franco Gisma-no. Ob 20. uri se bo v stolnici v Červinjanu srečal z mladimi, "njim je namenjena ena prvih besed novega nadškofa", je povedal g. Cabass. "Nobene pridige ne bo, temveč poslušanje in dialog".
Nedelja, 14. oktobra: okrog 9.20 se bo srečal z redovnicami v inštitutu Rosa Misti-ca v Krminu (tam jih je "na počitku" okrog 150), torej: pozornost do ostarelih in trpečih. Nato bo obiskal inštitut za psihopedagoško pomoč Villa Santa Maria della Pace v Medeii, kjer se bo srečal z mladimi s posebnimi težavami. Ob 15. uri je na sporedu besedno bogoslužje v Ogleju: msgr. Redaelli bo v baziliki počastil relikvije oglejskih mučencev, zmolil ter prejel prstan in križ, ki ju je Marija Terezija poklonila prvemu goriškemu nadškofu Attemsu. Gre za simbol kontinuitete goriških nadškofov. Na njegovo izrecno željo bodo tam prisotni tudi predstavniki drugih verstev, poseben prostor bo posvečen bolnikom. Sprevod bo nato krenil proti Gorici.
Ob 16.45 je predviden prihod v mesto. Pred stolno cerkvijo ga bo v imenu meščanov pozdravil župan Ettore Romoli. Ob 17. uri slovesna sv. maša: prebrali bodo papeževo bulo, s katero je Benedikt XVI. imenoval msgr. Redaellija za goriškega nadškofa, apostolski administrator msgr. De Antoni pa mu bo podelil zgodovinsko pastirsko palico, ki se uporablja samo za velika slavja. Novega nadškofa bodo pozdravili predstavniki duhovščine, dekani, diakon, redovnica, redovnik in družina. Prisotni bodo tudi verniki iz Lombardije, so-maševali bodo škofje iz vsega Triveneta, Slovenije, Avstrije ter drugih krajev, ki izhajajo iz oglejske Cerkve. Na trgu pred
stolnico bo na razpolago zbrani množici tudi velik ekran. Ob 19.30 se bo novi nadškof v palači škofijskega ordinariata srečal s predstavniki oblasti in krajevnih javnih uprav.
Ponedeljek, 15. oktobra: zjutraj se bo nadškof v duhovniškem domu v Semeniški ulici v Gorici srečal z duhovniki in osebjem. Ob 11.30 bo šel h kapucinom, ki upravljajo menzo za revne: kosil bo z njimi, s kapucini in prostovoljci, ki tam redno skr-
bijo za revne. Ob 15. uri bo obiskal Zavod Svete Družine, kjer se bo srečal z gostjami, s slovenskimi redovnicami, mladimi in družinami, ki obiskujejo to slovensko ustanovo. Ob 16. uri bo nadškof obiskal goriško bolnišnico Sv. Janeza od Boga, kjer se bo v kapeli ustavil v molitvi, srečal se bo z vodstvom zdravniške strukture, osebjem in bolniki.
Msgr. De Antoni je povedal, da bo še nekaj časa ostal v Gorici, da bo pospremil msgr. Redaellija na njegovih prvih korakih. Prepričan je, da bo novi nadškof našel dobre sodelavce. Med drugim to ni prvi ugleden Milančan, ki prihaja v naše krajev. "Njegov predhodnik sv. Ambrož je prišel v 4. stoletju iz lombardske predstolnice v Oglej, kjer je vodil pomemben koncil".
Msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli se je rodil 23. junija 1956 v Milanu. Dne 14. junija 1980 ga ja kard. Carlo Maria Martini posvetil v mašnika, 5. junija 2004 pa ga je kard. Dionigi Tettaman-zi posvetil v škofa. Dne 28. junija 2012 je bil imenovan za 17. goriškega nadškofa in metropolita. Dotlej je bil generalni vikar in pomožni škof v milanski nadškofiji. / DD
Otočec 2012
Prebudimo Slovenijo
Zbor kristjanov in drugih ljudi dobre volje Sobota, 13. oktobra 2012, od 9.30 do 13.30 športni center Otočec
Matija Ogrin: Osrednje predavanje o slovenskih razmerah France Cukjati: Politika, kaj je to?
Jože Ramovš: Dober kristjan, pošten državljan Ivo Kerže: Kriza družine - mati vseh kriz Vlasta Sagadin: Slovensko šolstvo, kje si?
Japec Jakopin: Pogled na slovensko gospodarstvo Ivan Kukar: Pravo in gospodarstvo
Helena Jaklitsch: Slovensko zgodovinopisje med znanostjo in ideologijo
Vinko Vasle: Psihopatologija slovenskih medijev Miha Movrin: Med ljubeznijo in kritičnostjo do Cerkve Berta Golob: Materni jezik - kruh naš vsakdanji
Več info na www. prebudimoslovenijo. si in na www. facebook. com/prebudimoslovenijo
J
Msgr. J. Bizjak, msgr. D. De Antoni in vizitator g. P. Novak (foto DPD)
slavile 50-letnico svojega prihoda na to postojanko. V svojem nagovoru je nato povedal, da je spomin na Žalostno Mater Božjo tudi spomin na vse bridkosti, ki so Sveto Devico zadevale, ker je postala Mati Rešitelja ne samo na telesnem, temveč tudi na duhovnem področju, saj je vse preizkušnje svojega Sina izkusila tudi ona od rojstva v betlehemski votlini do križa na Kalvariji. Kristusovega trpljenja in smrti "se ne spominjamo z namenom, da bi nam to jemalo smelost in pogum, temveč z namenom, da okrepimo in utrdimo svojo potrpežljivost in vztrajnost za prenašanje naših vsakdanjih križev in težav". Prav tako se grenkih bridkosti Blažene Device spominjamo z namenom, "da se vadimo po eni strani v sprejemanju presenetljivih Gospodovih izzivov in preizkušenj, po drugi strani pa v izkazovanju sočutja in prizanašanju ter odpuščanju sovražnikom. V obeh smereh nam je Blažena Devica s svojim 'zgodi se mi po tvoji besedi' privlačen vzor in svetel zgled".
DD
(Več fotografij na: www. noviglas. eu)
Praznovanje letošnje Kvatr-nice na Mirenskem Gradu, ki poteka vsako tretjo nedeljo v mesecu septembru ob godovnem dnevu Žalostne Matere Božje, je bilo posebno slovesno, saj se je z njo začelo obenem praznovanje ob 100. obletnici prihoda lazaristov v Marijino svetišče.
V petek, 21. septembra, je bil koncert sakralne glasbe, na katerem so nastopili baritonist Zdravko Perger, orglavec Gregor Klančič in dramski igralec Zoran A. More. V soboto zvečer je bila mladinska maša, ki so jo oblikovali mladi z Gradu v sodelovanju z mlajšo skupino Vipavskih tamburašev. Po maši so pripravili procesijo z lučkami ter peli litanije Matere Božje. V veliki dvorani bližnjega Gnidovčevega doma duhovnih
vaj je sledilo odprtje razstave Fo-toko mladih, na kateri je petnajst mlajših fotografov predstavilo čudovite utrinke iz sveta narave.
Višek praznovanja je pomenila svečana evharistična daritev, ki jo je v nedeljo, 23. septembra, ob somaševanju skoraj 20 duhovnikov daroval goriški apostolski administrator msgr.
radi skupaj srečujejo v Celju, ki velja za njihovo materno hišo. Zdaj niso lahki časi, a gledati moramo naprej, je dejal g. Jernej.
Škof msgr. Jurij Bizjak se je v homiliji ob stoletnici podpisa izročilne listine (1. novembra 1912) in ob začetku praznovanja stoletnice prihoda lazaristov iskreno zahvalil Misijonski družbi in vsem njenim članom za njihovo blagodejno prisotnost v škofiji, za zvesto službo krajevni Cerkvi, za plemenito delo, ki ga skrbno in vestno opravljajo za rast in širjenje Božjega kraljestva. "Mirenski Grad je postal pomembno duhovno središče goriškega dela in cele koprske škofije predvsem po zaslugi patrov lazaristov". Svoj delež so s svojo navzočnostjo, s svojimi molitvami in žrtvami prispevale tudi sestre usmiljenke, ki so lansko leto
Dino De Antoni v prisotnosti koprskega škofa msgr. Jurija Bizjaka. Obred je spremljalo čudovito petje cerkvenega zbora, ki ga je vodil Andrej Budin.
Kot je uvodoma povedal vizitator slovenske province Misijonske družbe Pavle Novak, ki je pozdravil škofa, sobrate, sestre usmiljenke in številne navzoče vernike iz Mirna in okoliških vasi, je visoki jubilej priložnost za spomin na vse misijonarje, ki so z veliko požrtvovalnostjo in močno vero postavili na noge pomembno duhovno središče, hkrati pa tudi priložnost za nov začetek. Msgr. De Antoni je izrazil veselje, da se je lahko udeležil praznovanja v svetišču, ki ga je njegov predhodnik Frančišek Borgia Sedej pred sto leti zaupal očetom lazaristom, duhovnim sinovom sv. Vincen-
cija. Zahvalil se je za prijazno gostoljubje, ki ga nudijo tudi mladinskim skupinam iz goriške nadškofije. Pozdrav je prinesel tudi predstavnik avstrijske province Alexander Jernej, ki je povedal, da je bila slovenska provinca do prve svetovne vojne del avstrijske, pa čeprav je Misijonska družba nastala prej na slovenskih tleh. Še vedno se
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Walter Bandelj: goriška Trgovinska zbornica ne črpa iz zaščitnega zakona 38/2001
VValter Bandelj, občinski svetnik SSk na goriški občini in član razširjenega odbora goriške Trgovinske zbornice, je nedavno postavil pisno vprašanje glede pomanjkanja projektov, ki bi na gospodarskem in trgovinskem področju črpali sredstva iz zakona 38/2001. Pismo je naslovil na predsednika Trgovinske zbornice Emilia Sgarlata. Bandelj se navezuje na sklep št. 1387 Dežele FJK, s katerim so bila dodeljena sredstva iz zakona 38/2001 za javne uprave. Pri tem ugotavlja, da goriška Trgovinska zbornica ni predstavila niti enega projekta, ki bi lahko črpal denar iz dotacij, ki jih predvideva zakon 38. Nasprotno je obnašanje Trgovinske zbornice v Trstu, kije predstavilo kar nekaj projektov in za te prejelo skupno 60.500 evrov. Projekti tržaške zbornice zadevajo dvojezično okence, tečaje slovenskega jezika, prevode in publikacije v slovenščini.
Bandelj svetuje predsedniku Sgarlati, naj o tem seznani celoten odbor, ki mora preučiti pomen tovrstnih projektov za goriški čezmejni prostor in jih nadalje obvezno razvijati. Denarja v ta namen ne primanjkuje. / JČ
Pevma / Končno odprtje gradbišča
■ • »vv
za parkirišče
V petek, 21. septembra dopoldne, so goriški občinski delavci začeli pripravljalna dela za odprtje gradbišča, kjer bodo zgradili parkirišče za slovenski otroški vrtec v Pevmi. Delavci so najprej uredili dostop na pločniku, naslednji teden pa bodo še delno odstranili mrežo.
Ostalo bo verjetno uredilo podjetje, kateremu bo občina Gorica poverila nalogo, da zgradi toliko pričakovano parkirišče.
Kmalu po začetku del so pa prišle na dan nekatere tehnične napake, ki sta jih županu že v soboto pokazala občinska svetnika Marilka Koršič in VValter Bandelj z nekdanjim predsednikom krajevne skupnosti Lovrencem Persoglio. Ob začetku tega tedna so se zato spet srečali z izvajalci del in funkcionarjem Ussaiom ter uspešno uredili zadevo. Vprašanje o parkirišču pri otroškem vrtcu v Pevmi se vleče že vrsto let. Zahteve po primerni ureditve prihoda in odhoda otrok so podali rajonski svet in občinski svetniki. V prejšnjem mandatu je zadevo spremljal svetnik SSk Silvan Primožič, večkrat je v zvezi z nujno potrebo po parkirišču posegla tudi svetnica SSk Marilka Koršič. Svoj zadnji posegje opravila tudi 10. in 11. septembra letos.
Krvodajalci / Baklada v Doberdobu
Združenje prostovoljnih krvodajalcev iz Doberdoba organizira tradicionalno baklado, katere izkupiček bo namenjen hospicu Via di Natale izAviana. Baklada se bo začela v soboto, 29. septembra, ob 19.30 pred sedežem občinske uprave v Doberdobu. Povorko bo spremljala godba na pihala Kras, po bakladi pa bo večer v župnijski dvorani popestrila vokalna skupina Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela. Sledi družabnost. Toplo vabljeni!
Romanje v Mec ugorje
Letošnje jesensko romanje bo od 5. do 8. oktobra. Za potovanje je potrebna veljavna osebna izkaznica. Romarji s Tržaškega po dogovoru vstopijo v avtobus na Kozini. Vpisovanje pri g. Darkotu v Gorici, tel. (+39) 0481882395 ali (+39) 048132121; pri ge. Ani (SLO): 05-3022503; pri župniku v Zgoniku, tel. 040 229166. Pred odhodom se priporoča molitev devetdnevnice.
Ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
Zlati jubilej bodo prežarjali zvoki operete
V letošnjem letu Kulturni center Lojze Bratuž, nekdanji Katoliški dom, praznuje 50 let neprekinjenega delovanja. L. 1962 je bilo nam-
reč slovesno odprtje Katoliškega doma, ki je bil zgrajen v nelahkih povojnih časih ob velikih žrtvah in vztrajnem, požrtvovalnem delu nekaterih goriških zanesenjakov - v ožjem odboru za njegovo gradnjo so bili predsednik dr. Anton Kacin, tajnik dr. Kazimir Humar, blagajnik Maks Komac in upravnik Ciril Koršič - s prostovoljnimi prispevki preprostih ljudi in dobrotnikov iz tujine, predvsem Slovencev v Ameriki, za kar ima nedvomno zasluge dr. Karel Bonuti. Tem našim zaslužnim kulturnikom smo Slovenci, ki se prepoznavamo v krščanskih	vrednotah,
neizmerno hvaležni, saj smo takrat dobili lepo dvorano, v kateri se je zvrstilo ničkoliko raznolikih prireditev. Ob njeni dotrajanosti so bili nujni obnovitveni posegi; pri tem delu je zelo zaslužen g. Marijan Markežič. Po temeljiti obnovi 1. 1996 se je Katoliški dom preimenoval v Kulturni center
Lojze Bratuž, po skladatelju in zborovodji Lojzetu Bratužu, svetli žrtvi fašističnega terorja. Letošnjega 25. februarja, ravno na dan, ko je bilo pred petdese-
timi leti slovesno odrt j e Katoliškega doma, je bila v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž slovesnost, poimenovana Teh naših petdeset let. Pod istim naslovom so pevci, ki pojejo v raznih zborih na Goriškem, in mednarodni
orkester ArsAtelier, ki deluje v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel, pod vodstvom mladega dirigenta Patricka Quaggiata, zapeli njegovo kantato na besedilo pesnika in urednika našega tednika Jurija Paljka, ki je v strnjenih verzih prehodil petdesetletno pot in zaželel Kulturnemu centru Lojze Bratuž še toliko ustvarjalnih dni. Med pesmijo so se takrat oglašali nagovori slavnostnih gostov in predsednice KCLB Franke Žgavec.
Že ustaljena navada pa skoraj veleva, da ob okroglih obletnicah tega našega kulturnega hrama ali Zveze slovenske katoliške prosvete društva, ki so včlanjena v Zvezo, s skupnimi močmi postavijo na oder kakšno vedro spevoigro oz. opereto. Pred desetimi leti, ko je KCLB praznoval 40-letnico, se je na njegovem odru prešerno oglasila spevoigra Kovačev študent Vinka Vodopivca. Letos ob zlatem jubileju pa bo na odru KCLB zaživela, in sicer prvič v slovenščini, opereta Pomladanska parada, ki je nastala 1. 1964 izpod peresa avstrijskega glasbenika Roberta Stolza. Iz nemščine je libreto prevedel tržaški rojak, pesnik Ivan Tavčar.
/str. 8 Iva Koršič
Nekaj besed o avtorju
Robert Stolz seje rodil v Gradcu 25. avgusta 1880 kot dvanajsti otrok skladatelja in šolskega glasbenega ravnatelja Jakoba in pianistke ter glasbene učiteljice Ide Bondy. Z glasbo in klavirjem se je Stolz srečal že v otroških letih. Študije je opravil na Dunaju in tam diplomiral I. 1896. Tri leta kasneje je postal kapelnik v mariborskem mestnem gledališču, potem pa je, po manjšem postanku v Brnu in Manheimu, I. 1905 postal kapelnik v dunajskem gledališču Theater an der Wien, kjer je ostal do 1.1917. Med prvo svetovno vojno je služil vojaški rok kot kapelnik regimenta Deutschmeister. L. 1924 se je preselil v Berlin, I. 1926 pa na Dunaj, kjer je nadaljeval s skladanjem operet in muzikalov. Ker ni odobraval nacističnih idej, se je preselil v ZDA in tudi tu nadaljeval svojo glasbeno dejavnost. Po končani drugi svetovni vojni seje vrnil na Dunaj in njegove operete so spet oživele in z njimi tudi njegova slava. Stolz je umrl v Berlinu 27. junija 1975, star 95 let, in je pokopan na glavnem
dunajskem pokopališču. Po mnenju glasbenih kritikov je zadnji veliki mojster dunajske operete. Njegova dela so zelo priljubljena in znana po vsem svetu. Njegov opus obsega eno opero, šestinšestdeset operet, dve spevoigri, šest muzikalov in mnogo pesmi najrazličnejših zvrsti. Med njegovimi operetami je tudi Pomladanska parada, kije bila sicer prvotno glasbeni film; posneli so ga I. 1934. Film je bil nagrajen z zlatim odličjem na bienalu v Benetkah. L. 1940 so ga spet posneli v ZDA, I. 1955 pa v nemški inačici s protagonistko Romy Schneider. Ker je delo na filmskem platnu doživelo tak uspeh, seje Stolz odločil ga prenesti na odrske deske. Libreto je po smrti Ernesta Marischkija dokončal Hugo Wiener. Krstna uprizoritevje bila marca I. 1964 v dunajskem gledališču Volksoper pod Stolzovim vodstvom. V repertoarju gledališča je nato ostala enajst let. Gledalce je navdušila predvsem glasba z živahnimi ritmi, nežne melodije, tu pa tam prežete s strastjo, pa tudi koračnice. Stolz je namreč v njej obudil orkestralno tradicijo slovitega vojaškega orkestra, ki ga je ustanovila cesarica Marija Terezija 1.1741.
Posnetek zbora, ki ga sestavljajo pevci iz raznih goriških sestavov, s prve vaje na velikem odru KCLB v Gorici
Društvo goriških upokojencev
Zbor stopa v novo sezono
V ospredju političnega dogajanja
Kakšna bo prihodnost Goriške brez pokrajine?
Po uspešno izvedenem izletu v Miramar in družabnem srečanju naKoprskem ter po avgustovskem premoru se je kmalu začela nova sezona vseh dejavnosti, predvsem pevskega zbora. Od prvih dni septembra se pospešeno nadaljujejo vaje društvenega Ženskega pevskega zbora, ki ga čaka vrsta nastopov. V nedeljo, 23. septembra, je bila v Kopru tradicionalna pevska revija Zlata jesen. Drugi izziv, ki čaka Ženski pevski zbor, je Festival za tretje življenjsko obdobje oz. Državno srečanje pevskih zborov v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki bo 2. oktobra popoldne. Letos bodo organizatorji Zveze društev upokojencev Slovenije pripravili ob 11. uri srečanje z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu, go. Ljudmilo Novak, v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. To bo lepa priložnost za medsebojno spoznavanje, druženje in tudi ogled stalne razstave v muzeju. Popoldne bo Državno srečanje 12 pevskih zborov iz Slovenije in zamejstva. Goriški društveni zbor bo nastopil tudi 19. oktobra v Kulturnem domu v Gorici, ko bo društvo prire-
dilo slovesnost ob 30-letnici obstoja. Ob tej priložnosti bo skupina ljubiteljskih likovnih umetnic razstavila svoja novejša dela. Umetnice S. Stantič, E. Mask, S. Milanič, A. Pintar, K. Rusjan in L Škorjanc se že več let posvečajo slikarski dejavnosti in imajo za sabo veliko razstav. Pomembna prireditev bo tudi koncertna revija Starosta mali princ, ki jo vsako leto popoldne organizirajo Pokrajinski zvezi DU Slovenije in krožek Krut v sodelovanju z upokojenskimi društvi v enem od štirih obmejnih mest, v Gorici, Novi Gorici, Trstu in Kopru. Letos bo prireditev v Kulturnem domu v Novi Gorici, zjutraj pa bo spominska slovesnost pri spomeniku v Šmartnem v Brdih. Na tem srečanju nastopijo štirje zbori omenjenih mest in zbor, povabljen kot gost. Organizatorji navedenih prireditev skrbijo, da se ohrani naša pevska tradicija, ki ima edinstveno vlogo pri povezovanju ljudi, ki se s požrtvovalnostjo in vnemo predajajo pevski ter glasbeni umetnosti, ki plemeniti in bogati. Naša kulturna dediščina je bogata in na nas je, da se ohrani in raste še naprej. / (ed)
Obstoj goriške pokrajine v ospredju
V	prejšnjem tednu je v političnih pogovorih izstopalo vprašanje pokrajin v deželi Furlaniji Julijski krajini. S to temo se ukvarja posebna paritetna komisija v deželnem svetu. Vse bolj živo pa je to vprašanje tudi med ljudmi. Glede na nove kriterije italijanske vlade in na zmedo med deželnimi političnimi silami je v največji nevarnosti goriška pokrajina. Dne 1. oktobra bo omenjena deželna komisija predala dela deželnemu svetu FJK, ni pa še znano, ali bo predložen enoten dokument. Zato je deželni svetnik SSk Igor Gabrovec napovedal, da bo stranka SSk vložila poseben zakonski osnutek.
Za obstoj pokrajine se je zavzel tudi predsednik goriške pokrajine Enrico Gherghetta, ki je skupaj z gibanjem II mondo nuovo -Novi svet organiziral javno srečanje v tržiškem Kinemaxu. Nabito polna dvorana je pričala, da se veliko ljudi zaveda pomembnosti vmesne ustanove
med deželo in občinami. Bolj primerno bi bilo preurediti pristojnosti in prenesti izvršne kompetence od dežele na pokrajino. Podpredsednica goriške pokrajine Mara Černič in predsednik tržaškega pokrajinskega sveta Maurizio Vidali sta podčrtala, da pokrajine Slovencem zagotavljajo visoko raven predstavništva. V primeru njihove ukinitve bi bili Slovenci oškodovani.
Debora Serrac-chiani je obiskala Gorico
Deželna volilna kampanja se jev soboto dotaknila Gorice. V pokrajinsko glavno mesto je prišla kandidatka Demokratske stranke Debora Serrac-chiani, ki se je z javnostjo srečala v Kulturnem domu. Najprej je bi-
lo	srečanje z upravitelji Demok-
ratske stranke, kamor so bili vabljeni tudi občinski svetniki SSk VValter Bandelj, Marilka Koršič in Božidar Tabaj. Sledilo je javno srečanje z občani. Na obeh srečanjih je glavna tematika zadevala prihodnost Goriške. V svojem nagovoru je kandidatka za predsedstvo dežele poudarila problem zdravstva, tožilstva, boljšega čezmejnega sodelovanja in večjo učinkovitost logističnih struktur. V politiki pa je napovedala posege za korenite spremembe.
Zasedal je goriški občinski svet
V	ponedeljek je spet zasedal goriški občinski svet. Na dnevnem redu so bili svetniška vprašanja županu in odbornikom ter spremembe v občinskem proračunu,
ki so potrebne zaradi nižanja javnih prihodkov. Svetniška vprašanja so postavili tudi slovenski svetniki. Marilka Koršič (SSk) in David Peterin (DS) sta obravnavala bližnje Okuse ob meji. Peterin je tudi opozoril, da je treba obnoviti slovensko konzulto. Božidar Tabaj je menil, da bi bilo prav dati na Okusih ob meji večjo pozornost goriškim povrtninam in še posebno t. i. sorti radiča goriška roža. VValter Bandelj se je zahvalil za popravila na začetnih delih parkirišča pri slovenskem
otroškem vrtcu v Pevmi ter odbornika za urbanistiko opozoril, naj v občinsko komisijo vključi slovenskega predstavnika, kot to določa zaščitni zakon 38/01.
JČ
Udeleženci SSk na javnem srečanju v Kinemaxu
r "if.ir i' -"	.!.
Velika enogastronomska prireditev bo potekala od 27. do 30. septembra
Veliko pričakovanje na Okuse ob meji!
IV /T anifestaciie ra_
\ /I stejo ali pa zam-.1. V A rejo. Okusi ob meji so velika prireditev, ki se iz leta v leto krepi in veča". To je v četrtek, 20. septembra, poudaril goriški župan Ettore Romoli ob koncu tiskovne konference v enoteki II Vinattiere v palači Strassoldo na Trgu sv. Antona v Gorici, kjer so najvišji zastopniki organizatorjev in sponzorjev spregovorili o bližnji eno-gastronomski pobudi, ki bo v mestnem središču potekala od 27. do 30. septembra.
Problemov s spomeniškim varstvom, o katerih je v prejšnjih dneh pisal dnevnik, ni, je zatrdil župan, saj so "njihove skrbi tudi naše skrbi"; vse je bilo in bo narejeno tako, da zaradi ve-
like gneče (letnih obiskovalcev je več kot 100.000!) ne bodo utrpeli škode ne prenovljeni Travnik ne drugi objekti v mestnem središču. Župan sosednje občine Šempeter-Vrtojba Milan Turk je tudi v imenu kolegov povedal, da
se je šest slovenskih obmejnih občin (Nova Gorica, Šempeter-Vrtojba, Renče, Miren-Kostanjevica, Brda in Kanal ob Soči) odzvalo na vabilo z velikim navdušenjem. V upanju, da se bo sodelovanje v prihodnje še nadaljevalo, je orga-
nizatorjem zaželel veliko uspeha. Predsednik goriške Trgovinske zbornice Emilio Sgarlata je pohvalil organizacijski aparat, ki se iz leta v leto boljša, in dodal, da ustanova, ki jo on predstavlja, rada podpira Okuse ob meji, ki vzbujajo daleč naokrog vedno več zanimanja. Odv. Sergio Orzan je obrazložil, da Fundacija Carigo, ki ji je podpredsednik, ponavadi financira pretežno kulturne prireditve in prostovoljno delo, hkrati pa rada ohranja dobre odnose s krajevnimi upravami in skrbi za razvoj okolja. Zaradi količinske in kakovostne rasti prireditve so zato prav radi prispevali svoj delež. Župan v Gradišču ob Soči Franco Tommasini je prepričan, da bodo Okusi ob meji tudi tokrat poželi velik uspeh. Posebno posrečena je po njegovih besedah zamisel, da z goriško občino sodelujeta tudi njegova in krminska; skupaj so namreč sestavljale nekdanjo goriško grofijo. Župan Mestne občine Nova Gorica Matej Arčon je povedal, da občanke in
Na kmetiji Simona Komjanca na Valerišču se je v nedeljo, 16. septembra zvečer, zbralo okrog trideset sedanjih in prihodnjih članov Dramske družine F. B. Sedej.
Prvi je spregovoril Simon Komjanc, naj starejši član dramskega ansambla in dolgoletna duša števerjanskega dramskega ustvarjanja. Izrazil je zadoščenje zaradi številne udeležbe in se zahvalil režiserju, igralcem, tehnični ekipi in vsem sodelujočim za uspešno opravljeno delo. Nato je predal besedo Jasmin Kovic, ki je spregovorila o napredku, ki ga je skupina pokazala od leta 2004, ko se je sama pridružila ansamblu. Od takrat se je skupina predstavila publiki s kar nekaj produkcijami. V sezoni 2004-2005 z enodejanko Klausa Sandlerja Povsem navaden dežv režiji Franka Žerjala, v sezoni 2006-2007 z gledališko uprizoritvijo umetniškega ustvarjanja goriškega skladatelja in narodnega buditelja Lojzeta Bratuža, Ti iz oči ljubezen je sijala, v režiji in na besedilo Jasmin Kovic, v sezoni 2007-2008 in s ponovitvami v sezoni 2008-2009 s Črno komedijo avtorja Petra Shafferja v režiji Franka Žerjala, v sezoni 2009-2010 z gledališko fi-
občani Nove Gorice čutijo Okuse ob meji za svojo prireditev, saj povezuje ljudi obeh mest. Poleg šestih slovenskih občin bo sodelovala tudi Obrtna zbornica. Prepričan je, da "bo čudovito, vsi se bomo veselili". Njegove besede je potrdil Romoli, ki je poudaril, kako pomembno je, da se del sejma dogaja v Novi Gorici. "To prireditev moramo uresničiti prav na meji; če ne letos, še bolj naslednje leto".
Občinski odbornik za kulturo Ro-dolfo Žiberna je podčrtal, da je v času splošne krize in vedno skromnejših prispevkov veliko zadoščenje uresničiti tako odmevno prireditev z vedno bo-gatejšo ponudbo. Prejeli so namreč več kot 350 prošenj za udeležbo, ugodili pa so lahko žal samo dvestopetdesetim: toliko bo letos stojnic na površini dveh kvadratnih kilometrov. V naslednjih letih bi razstavišče lahko tudi razširili, vsekakor postopoma. Glavno in "institucionalno" središče bo seveda na Travniku, kjer bodo imele sedež občine nekdanje grofije. Odbornik je z veseljem povedal, da bo s trga pred občinsko stavbo v Novi Gorici vse do Semeniške ulice v Gorici vozil vlakec. Veliko parkirnih mest bo na razpolago na trgu pri Rdeči Hiši, od koder bo brezplačni avtobus vozil v center vsakih 4-5 minut. Bogata bo tudi kulturna ponudba, saj bodo sodelovali Kine-max s filmi o okusih in o meji, pa še knjigarna Libreria editrice gori-ziana in najrazličnejša združenja s plesi in glasbo. Na trgu, posvečenem prostovoljnim krvodajalcem, bo 12 x 8 m velik oder, na katerem se bo zvrstilo skoraj 30 glasbenih skupin. Kdor ima t. i. pameten telefon, bo lahko na brezplačni aplikaciji Let's Go našel vse potrebne informacije. Svoje bodo z vzporednimi dejavnostmi prispevali tudi trgovci, je dodal Beni Kosič kot predstavnik Confcommercio: pobudo občinske uprave, ki je dosegla odlično raven, podpirajo, čeprav jo je mogoče še bolj izboljšati.
Vsi torej vabljeni na uradno odprtje Okusov ob meji, ki bo v četrtek, 27. septembra, ob 18.30 na Travniku.
DD
gurativnim prikazom senčnega gledališča Povodni mož s scenarijem in režijo Jasmin Kovic, koreografijo Monike Zajšek in interpretacijo Aleksija Pregarca, v sezoni 2010-2011 s komedijo Har-vey angleške pisateljice Mary Chase v režiji Franka Žerjala, s katero je skupina prejela prvo nagrado ex-aequo na 9. festivalu zamej-
skih amaterskih dramskih skupin vMavhinjah. V sezoni 2011-2012 pa se je publiki predstavila kar z dvema produkcijama. Najprej je uprizorila komedijo Limonada slovenica Vinka Moderndorferja v režiji Franka Žerjala s scenogra-
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatelja jirof. Silvano Kerševana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Chridale (Via Kugv, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 1240^ Č03 570 036 225; SW1FT
S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSE-VaNA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel, lelA 0481 532163 ali 0481 547569.
AŠZ 01ympia obvešča, da se oktobra vtelovadnici na Drevoredu 20. septembra v Gorici začenjajo treningi gimnastičnih in plesnih skupin. V ponedeljek, 1. oktobra, ob 16. uri: prvi trening za mlajšo skupino ritmičark (vrtec in 1. razred OŠ); ob 17. uri: prvi trening za starejšo skupino ritmičark (od 2. r. OŠ dalje); ob 16. uri: prvi trening za mlajšo skupino orodnih telovadcev (vrtec, 1. in 2. r. OŠ); ob 17. uri: prvi trening za starejšo skupino orodnih telovadcev (od 3. r. OŠ dalje). V torek, 2. oktobra, ob 14.45: prvi trening skupine Gymplay (predšolska motorika). Oktobra se pri AŠZ Olympia začenjajo tudi treningi plesnih skupin. Urniki, informacije in vpis pri trenerki Damijani na tel. 335/5952551. Slovenska skupnost sporoča, da bo v mesecu oktobru pokrajinski sedež (Drevored 20. septembra 118, Gorica) od prt za javnost vsak ponedeljek od 16. do 18. ure. Goriški občani bodo tako lahko občinskim svetnikom SSk izpostavili odprta vprašanja v odnosu do občine. Za informacije: 0481-549161.
Tudi letos v oktobru SKRD Jadro prireja enkrat na teden začetni in nadaljevalni tečaj slovenščine za odrasle. Organizacijsko srečanje bo na sedežu društva v Romjanu v ponedeljek, 1. oktobra, ob 20. uri. Informacije tudi v ronški knjižnici in v mladinskem informativnem središču v Tržiču.
Klekljarski odsek društva Jadro je začel letno dejavnost ob torkih popoldne na sedežu društva. Vpisovanje in informacije na tel. 0481 776123.
SCGV Emil Komel sprejema vpise za šolsko leto 2012/13. Informacije na tajništvu v Gorici od ponedeljka do petka od 8. do 13. in od 15. do 18. ure (tel. 0481 532163 email. info@emilkomel. eu). V septembru nudi šola tudi brezplačne poskusne lekcije
fijo Jasmin Kovic, posnetki Hija-cinta Jusse in video režijo Jana Leopolija. Marinka Černič je s to komedijo v regijskem delu tekmovanja Linhartovega srečanja prejela nagrado za najboljšo žensko stransko vlogo za vlogo Roza-lije. V regijskem programu Linhartovega srečanja je skupina nastopila kar dvakrat: prvič v Rudniški dvorani v Idriji, drugič pa v veliki dvorani SNG v Novi Gorici. Druga produkcija lanske sezone je bila zborovska komedija Grozdi so dozoreli v režiji in besedilu Jasmin Kovic z avtorsko glasbo Adija Daneva pod glasbenim vodstvom dirigentke Aleksandre
Pertot. Predstava je nastala ob praznovanju 60. obletnice MePZ F. B. Sedej, ki je z dramskim ansamblom sooblikoval predstavo. V osmih letih je bil na igralskem področju napredek res očiten. V zadnji sezoni je Dramska družina
instrumentov.
Iščem delo kot pomočnica v gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Nudim likanje in čiščenje. Tel. št. 00386 41885539.
Nudim likanje in čiščenje. Kličite na tel. 0038640153213.
Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih. Kličite na tel. 0038640153213.
Iščem delo kot gospodinjska pomočnica za čiščenje in likanje. Tel. 00386-31449311.
Prijazna in zanesljiva mlajša gospa z izkušnjami nudi čiščenje in likanje ali nego starejših in bolnih ter pomoč pri gospodinjskih delih. Tel. št. 00386 70777512.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 28.9.2012 do 4.10.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 28. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Nedelja, 30. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 1. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti doma - Humor.
Torek, 2. oktobra: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 3. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Prijatelj Slovencev Ezio Martin II. del. - Izbor melodij.
Četrtek, 4. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Poletna glasba -Zanimivosti po svetu - Humor.
uvedla bralne vaje in pred vsakim nastopom še vaje za izgovarjavo, sprostitev in koncentracijo. Igralci, kot ugotavlja Kovičeva, so v zadnjih letih postali bolj točni, resni in skrbni. Dobro delovanje tehnične ekipe, ki je uvedla številne novosti, kot npr. računalniško upravljanje zvoka in video posnetkov, je omogočilo zanesljiv in lažji način uporabe multime-dijskih pripomočkov. Skupina se v zadnjih letih vedno znova pomlajuje in izpopolnjuje na igralskem ter tehničnem področju. Ohranjanje kakovosti in pomladka, je povedala Kovičeva, pa je pogoj za dobro delovanje skupine.
Kovičeva je na večeru nato predala besedo Franku Žerjalu, ki je skupino pozdravil in izrazil presenečenje zaradi tako številne udeležbe. Tudi sam je povedal, da je napredek igralcev bodisi v interpretaciji kot izgovarjavi v zadnjih letih hvalevreden. Pohvalil je delovanje gledališkega ansambla in se poglobil v pogovor o izbiri novega dramskega teksta za naslednjo sezono. Med številnimi predlogi so se člani Dramske družine končno odločili za nov tekst, ki naj za sedaj ostane skrivnost.
Večer se je zavlekel pozno v noč; večerji je sledila še torta. V prijetnem vzdušju si je skupina lahko ogledala tudi album z najlepšimi trenutki zadnjih osmih let delovanja in ob kapljici vina obujala spomine na čudovite dni, ki so jih njeni člani preživeli skupaj.
M
DRUŠTVO ARS Vljudno vabi na odprtje likovne razstave
VESNA BENEDETIČ POTI / PERCORSI
Umetnico bo predstavil pesnik in novinar Jurij Paljk
Galerija Ars na Travniku, Gorica Četrtek, 27. septembra 2012, ob 18. uri
PD ŠTANDREŽ
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
PROGRAM PREDSTAV:
- Nedelja, 7.10.2012, ob 17. uri
KUD Dolomiti - Dobrova Robert Anderson VEŠ, DA TE NE SLIŠIM,
ČE TEČE VODA
in
Karl Valentin OBISK V GLEDALIŠČU
Režija: Franci Končan
- Nedelja, 4.11.2012, ob 17. uri
Ta boljTeatr KPD “Josip Lavtižar", Kranjska Gora Gregor Čušin NA SLEPO
Režija: Gregor Čušin
- Nedelja, 9.12.2012, ob 17. uri
AG VRBA Vrbje in KD Galicija Dario Fo
SEDMA ZAPOVED: KRADI MALO MANJ
Režija: Gojmir Lešnjak Goje
- Sobota, 5.1.2013, ob 20. uri
AGD Kontrada - Kanal Georges Feydeau ODLIKOVANJE
Režija: Emil Aberšek
- Sobota, 26.1.2013, ob 20. uri Premiera
- Nedelja, 27.1.2013, ob 17. uri
Abonmajska predstava
PD Štandrež - dramski odsek
Vinko Moderndorfer ŠTIRJE LETNI ČASI
Režija: Jože Hrovat
Vse predstave bodo v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Standrežu
Prodaja abonmajev, vstopnic in rezervacija sedeža: pri blagajni 7. oktobra, od II. do 12. ure in eno uro pred predstavo Informacije: Božidar Tabaj 0481 20678 Abonma 5 predstav 30,00 evrov, znižono 25,00 evrov*; posamezne predstave 7,50 evrov, znižano 6,00 evrov*
*šludenti, osebe starejše od 70 let, društvene in družinske skupine
Vabljeni!
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Dramska družina F. B. Sedej Števerjan
Srečanje sedanjih in prihodnjih igralcev
S 6. strani
Zlati jubilej bodoprežarjali...
Beseda dirigenta Hilarija Lavrenčiča
Hilarij Lavrenčič nam je povedal, da vStolzovo izvirno lahkotno glasbo ni nič posegel. Dejal je, da imajo njegove operete nadih muzikala, saj se je avtor s tem žanrom soočal v ameriškem glasbenem okolju; Stolzova instrumentacijaje zelo barvita. V njej je zaznati dunajskega duha, pa tudi že dekadenčne sence, predvsem v prizoru, v katerem nastopa Franc Jožef. V Stolzovi glasbi je tudi dosti ritmike; v tem se
čuti njegov stik z ameriškim songom. Ker je Pomladanska parada nastala kot filmska glasba z različnimi prizorišči, je velik izziv za odrsko postavitev. Zaradi tega bodo popolnoma izkoristili veliki oder KCLB. Pri tem je Lavrenčič omenil Alessandra Starca, ki dela v Verdijevem gledališču in je zadolžen za scenografijo operete. Lavrenčič je tudi dejal, da so v izvirniku prizorišče dogajanja razni dunajski predeli, prvi prizor je npr. v Praterju med vrtiljaki, pri goriški postavitvi pa je zgodba prenesena v naše mesto, v avstrijsko Nizzo, okoli I. 1900, ko je Franc Jožef obiskal Gorico. Prvi prizor bo na goriškem Travniku v vrvežu sejma sv. Andreja. V opereti, pri kateri je vrsta enakovrednih vlog, kijih bodo v glavnem izrisali domači pevci in igralci, je precej komičnih trenutkov. Za sedaj orkester ni imel še vaj, pevci pa ob spremljavi klavirja s korepetitorkama Beatrice Zonta in Nevo Klanjšček vadijo že kak mesec.
Vsebina se kot v vseh operetah lahkotno vije ob ljubezenski zgodbi s predvidljivim koncem. Vsega seveda v tem zapisu ne bomo razkrili; naj zapišemo le, kar sta nam povedala dirigent Hilarij Lavrenčič, ki se je prav s to opereto srečal pred leti v gledališču Verdi v Trstu, kjer je, kot znano, zaposlen in sodeluje tudi ob postavitvah operet, in igralec SNG Nova Gorica Jože Hrovat, ki ga pri nas dobro poznamo kot režijskega vodjo dramskega odseka PD Štandrež in kateremu je vodstvo KCLB zaupalo režijo operete. Scenograf Ales-sandro Starc pa je dejal, da mora poskrbeti za devet scen-
Julija Kramar, ena izmed protagonistov v opereti
Tabaj, Goran Ruzzier, David Mugerli, Mojca Dolinšek, Egon Cijan, Marko Brajnik, Marjan Breščak, pa še godba na pihala iz Ricmanj z Aljošo Tavčarjem. Poleg odraslih
pevcev nastopa še OPZ Veseljaki iz Doberdoba.
Kako se bo to zapleteno kolesje uteklo in prispelo do cilja, bomo lahko spoznali na premieri 12. oktobra 2012.
Jože Hrovat
skih menjav na ne ravno obširnem odrskem prostoru, ki se še zmanjša zaradi odprtega prednjega dela, namenjenega orkestrski "jami". Na odru morajo imeti svoj prostor tudi baletke (Veronika Terpin, Ivana Fajt, Lara Devetak, Sanja Vogrič iz goriške plesne šole Gisellle in Jana Tabaj iz šole Tersicore), ki jih vodi Carolina Bagnati, "stara" znanka pri postavitvah go-riških operet. Naj za konec naštejemo še nastopajoče soliste in igralce: Julija Kramar, Nikolaj Pintar, Mojca Milič, Sebastjan Podbregar, Alessandra Schettino, Manuel Pintar, Martin Srebrnič, Marko Černič, Marinka Černič, Božidar
Jože Hrovat je dejal, da je z veseljem sprejel ta režijski izziv in se tako prvič pobliže srečal sto umetniško zvrstjo. Povedal je, da ima prvič v življenju pri izkušnjah sodelovanja z ljubiteljskimi gledališkimi skupinami različne pomočnike, ena izmed njih je Katja Dorni, tudi v vlogi šepetalke, zraven nje bo to nalogo opravljala še dolgoletna zvesta šepetalka pri dramskem odseku PD Štandrež Marinka Leban. Hrovat je naglasil, da je režijska težava predvsem v veliki množici nastopajočih (preko sto ljudi); usklajevati in obvladati toliko ljudi na odru ni lahko. S temi težavami se prvič spoprijema. Glavne vloge imajo pevci, samo igralskih delov ni veliko. Med pevkami je tudi Julija Kramar, v zadnjem času ena izmed najbolj popularnih pevk v Sloveniji; kot igralka je debitantka, a se v vlogi že dobro znajde in obvlada tekst.
Samo igralske vloge so sicer obrobne, epizodične, in jih bodo izvajali igralci raznih goriških gledaliških skupin.
Glavne vloge imajo namreč pevci. Kot vsaka opereta je tudi ta zahtevna, saj je v njej dosti petja, plesa, koreografskih gibov. V tekst so posegli le nekaj malega, razen tega, da se vse dogaja na Goriškem in da so protagonisti tukajšnji ljudje - celo Furlan je med njimi; nekaj besed bo zato tudi v furlanščini -, pomladili so Franca Jožefa in Marika, ena izmed protagonistk, prihaja iz Doberdoba. Prvo vajo na odru so pevci imeli ravno v torek, 18. septembra, ko smo jih obiskali. Delno je bila scena že vidna: zelo lepa perspektiva Travnika v barvah stare razglednice. Hrovat je dejal, da so posamezne skupine nastopajočih stopile na oder že po štirih bralnih vajah. Tudi on je priznal, da je zgodba sicer bolj plehka, a glasba je čudovito spevna in “gre hitro v uho“. Nekaj problemov imajo s kostumi, ker jih potrebujejo veliko, recimo avstro-ogrskih vojaških uniform.
Novi deli Tine Kodre
Zgodba o vitezu in pravljica o tovarni
Novinarka in pisateljica Tina Kodre je na gradu Kromberk predstavila svoji avtorski deli, zgodovinsko kriminalko Beli morski pes, vitez v postelji in pravljico Tovarna marmelade. Tino Kodre in njeni novi deli je širši javnosti predstavila televizijska novinarka Mateja Poljšak. Grajsko vzdušje je bilo več kot primerno za besedo o mladi ustvarjalki, ki sta jo izoblikovali celinska prefinjenost in mediteranska sproščenost.
Foto Leo Caharija
Zgodovinski roman bralca preko pripovedovanja glavne junakinje popelje na odkrivanje skrivnosti gradu Lože pri Vipavi. Bistra in pronicljiva akterka se po psihičnem in fizičnem zlomu v vlogi angleške tajne agentke umakne v zavetje domačih krajev. Preko nekakšne interakcije bralcu odkriva razmišljanje mlade, uspešne ženske, ki se preživlja kot novinarka. A njeno sodobno feminizirano srce vendarle ostaja ujeto v viteško romantičnost in se izraža v nenehnem iskanju popolne sreče, ki jo lahko utelesi le pravi moški.
Kot je ugotovila voditeljica večera, si je Kodretova med prvencem, kriminalko Obračun, ki je izšla leta 2008, in pravkar izdano zgodovinsko kriminalko, privoščila “malico”. Gre za pravljico Tovarna marmelade, ki majhne in malo večje otroke popelje v dehteče breskove nasade. Najboljše marmelade zadišijo tudi gospodu Pridaniču, ki si od njihove prodaje obeta brezskrbno in zabavno življenje. Le-to se konča, ko tudi v najmanjših piskrih vladne palače zmanjka zlatih cekinov. Tedaj je rešitev le ena. Ilustracije za pravljico je prispeval Matija Kete.
Zdi se, da Tini ravno iskanje, raziskovanje življenja okrog sebe, odnosov med moškim in žensko, ki že tisočletja porajajo nešteto vprašanj, daje nove in nove ideje, ki jih spretno preliva v zgodbe. Med ustvarjalnostjo se vsakodnevno podaja iz novinarskega v pisateljski svet, kjer reža med enim in drugim ni nikoli popolnoma določena. Prepletanje obeh vlog: novinarke, ki z izredno intuicijo preiskuje gospodarska in politična ozadja sveta, ki jo obdaja, ter pisateljice, ki zgodbe plemeniti z neusahljivo domišljijo, jo uresničuje in zadovoljuje njeno nepotešljivo željo po raziskovanju in vedenju. Obenem ji novinarsko delo in njena iskrivost pri vsakodnevnih srečanjih nudita bogato zakladnico zgodb, ki jim na eleganten način preko pisateljskega peresa vdahne novo življenje.
Prevajalske zagonetke
Fabrobikoborska afera
Polagoma me je ta grafo-loška telovadba utrudila: premagala me je skušnjava iskanja bližnjic kar tako, za nosom, kot takrat, ko kdaj iz golega pustolovskega veselja zatavam po kraških brezpotjih; in spet sem zdrknil v mlinček samodejnega preigravanja variant z naključnim ribarjenjem v varljivih močvarah spomina in v temnih globinah podzavesti. Spet sem se samodejno izpostavil sugestivnemu žarčenju zveze z afero. Kakšne so, za vraga, sploh lahko afere?! Nemara erotične? Ja, biki, pač! Misel mi je po plehki asociaciji poletela k Černigojevi sintagmi o "paro-brodski prostituciji" v njegovi pesniški lepljenki iz časov, ko se je siromak, izgnan iz Jugoslavije v fašistično Italijo zaradi... razpečevanja komunističnih tiskovin, moral preživljati s pleskanjem ladijskih bokov čezo-ceank z minijem v tržaški ladjedelnici ... Pred leti mi jo je posredoval prijatelj Matjaž Vipotnik. Je mogoče parobrodsko prostitucijo in fabrobikoborsko afero združiti v fabrikruhobor-sko afero? Skušnjava ni bila majhna, a moral bi poseči v dotlej "nesporen" sredinski odlomek skovanke. Skovanke? Kdo pa pravzaprav pravi, da gre za skovanko? A jim je bil Srečko sploh naklonjen? No, tu pa tam se kakšna res že najde: tisti "etroplan", denimo, iz "Srca v
alkoholu". A še zanjo ne vem, če si je ni izposodil pri Aleksandru Bogdanovu in njegovem utopičnem romanu Rdeča zvezda.
In ko sem se tako vrtel v začaranem krogu in se tankovestno spraševal, ali nemara ne stopam še sam v svoji iskateljski vnemi predaleč, ali ne tvegam, da priš-tejem še sebe med Srečkove bolj ali manj nedolžne "ponarejevalce" ("falzifikatorje", so mi pri tisti priči prišepnili hipertrofični zrcalni nevroni dvotirne poklicne deformacije simultanega tolmača). Tedaj me je nenadoma prešinilo.
Kaj pravim? Falzifikatorje? Pa menda ja ne!? Falzifikatorskif Ali pač? Čakaj, čakaj! Poglejmo: kaj pa ... falzifikatorska afera? A bi to mogoče šlo? 15 črk! Aritmetika bi se za silo izšla. Smem že zaklicati "Heureka! "? Kaj pa grafično? Hja, težje...
Pa smiselno? No, ja. Čisto nemogoče ravno ni. Ponarejanje pač lahko prerase v afero. Ze samo preurejanje arhivskih listin lahko kdaj prerase v afero, kaj šele njihovo ponarejanje. Bil sem pač pod vtisom aktualnega dogajanja (z jezika mi sili - blatenja) v ožji (joj, kako preozki, včasih!) domovini.
Ustrašil sem se prenagljenosti avtosugestije. Stopil sem previdno do Miklavža in mu pomolil listič v beli mapici. Zazrl se je v
Srečkov rokopis in potehtal ponujeno rešitev. Nato je dvignil pogled k meni in se mi nasmehnil:
"Ja, seveda, zveni smiselno. Prepričljivo. Le kako je mogel Ocvirk iz tega izsesati fabrobikoborsko skrpucalo ...! Pa bog ve koliko je še tega! Ko opravim z Detelo... "
Lahko tebi - sem si mislil - stresati iz rokava dešifrantsko veščino, ko pa se pri dopisovanju s prijatelji še vedno otepaš vsakršne tipkovnice in zahtevaš od njih pravo grafološko akrobacijo. Pokojni Taras je, če že ne po računalniški tipkovnici, udrihal vsaj po pisalnem stroju, da se je po kraški gmajni okrog Avbra prasketaj e v nedogled razlegalo in iskrilo ... A nimam kaj, Miklavž: če se nimam zanesti na tvoj pesniški občutek, na čigavega naj se?
Toplo sem se mu zahvalil za spodbudo in tolažbo. A obetal sem si, da pridem stvari do dna še z drugega konca. Kosovel pač ni flancal kar tja v en dan. Kam je pravzaprav meril s to falzifika-torsko afero? Sintagma se mi je zdaj že zdela povsem domača. Saj: kaj pa naj drugega sproži ponarejanje, če ne ... afero? A ponarejanje česa, pravzaprav? Doma sem se še isti večer spravil k... računalniku. Guglat pozno v noč, kajpak. Zadetkov za falzifikatorsko afero je bilo kar nekaj. Odločno več kot za zagonetno fabrobikoborsko, saj se ta pojavlja izključno v zvezi s "Krvavečim vrelcem" v Ocvirkovi transkripciji. Iskanje sem nato omejil na Kosovelova zrela leta
in prišel do presunljive, meni dotlej povsem neznane politič-no-valutne goljufije mednarodnih razsežnosti, ki je izbruhnila o Svetih treh kraljih leta 1926 in odmevala v evropskem merilu. Za kaj je pravzaprav šlo?
Kraj Trianon zveni še danes madžarskemu ušesu tako ali še huje kot slovenskemu kraj Rapallo. V versajski palači Grand Trianon so zmagovite antantne sile - tiste, ki so Slovence ob istem času, kot bi rekel Srečko, "raztrojile" na Avstrijo, SHS in Kraljevino Italijo - 4. junija 1920 vsilile Madžarski "mirovno pogodbo", ki ni le njenih meja odrinila daleč od kvarnerskih in dalmatinskih obal Jadrana, pač pa tudi pustila nad 3 milijone Madžarov zunaj njenih meja. Mimogrede: tudi Slovenija je v okviru SHS k imperialistični požrtiji pristavila svoj skromni lonček ... No: po krvavem zatrtju kratkotrajne sovjet-
ske republike pod vodstvom Bele Kuna so v Budimpešti v naj-
višjih vladnih krogih spet začeli pogrevati misel na maščevanje in na ponovno ustoličenje Habsburžanov na cesarski prestol. Leta 1925 so si omislili velikopotezno malverzacijo: Francijo naj bi preplavili s ponarejenimi franki in jo tako gospodarsko kot politično destabilizirali (slišati je domače: kdo se še spominja vdora v primarno emisijo dinarjev konec leta 1990?). A enega od kovčkov - nosil ga je neki Jankovicz - je nizozemska policija v Haagu (današnji no-men - omen) prestregla. Na dan so prišla visoko doneča imena. Izbruhnila je afera evropskih razsežnosti. Tudi slovensko časopisje se je o njej v nadrobnostih razpisalo.
A zakaj ne bi prepustil besede tedanji popularni ilustrirani prilogi lista Domovina pod naslovom "Tedenske slike" (leto I, št. 7, v Ljubljani 15. januarja 1926 - deset dni po izbruhu afere)?
Čez celo stran udarni naslov: Svetovna sramota Madžarov, ki
so ponarejali franke - Madžarski plemenitaši, dostojanstveniki in visoka duhovščina kot zločinski ponarejevalci denarja. - Ves svet se zgraža nad njihovim početjem, kakršnega ne pozna zgodovina.
Nato pa:
V dopolnilo k našemu poročilu, ki ga prinašamo v današnji "Domovini", priobčujemo tu vrsto slik iz madžarskega ponarejevalskega škandala, ki sedaj razburja ves svet. Na čelu ponarejevalske bande, ki je v vojaškem kartografskem zavodu v Budimpešti na debelo tiskala krive francoske tisočake, so stali sami propadli plemiči, visoki dostojanstveniki in politikuječi škofje. S ponarejenimi francoskimi tisočaki, katerih so izgotovili že za 33 milijonov frankov, so hoteli v Evropi povzročiti denarno zmedo ter zopet na prestol spraviti tiranske Habsburžane, za katerimi silno žalujejo.
/dalje Ravel Kodrič
Svetovna sramota Madžarov, ki so ponarejati franke
Madžarski piemenllaSI. dosl<i]ans'.vc=:'il tl Usula duhovlilaa kit zl.4m.ki pjnarcjcvalc-l denarja. — Ves svet se zzraia nad oB-
h. im početjem, kakrinesa ne pozna zgodovina.
Fotoklub Skupina75
14. Fotosrečanje v Kulturnem domu v Gorici
Goriški fotoklub Skupina75 (www. skupina75. it) že štirinajstič pripravlja srečanje s fotografijo in fotografi v Kulturnem domu v Gorici s predstavitvijo avtorjev različnega geografskega in kulturnega porekla. Na razstavi se predstavljajo: dva slovenska avtorja, Borut Peterlin z nizom fotografij, izdelanih s prvobitno tehniko mokrega
kolodija, in Rajko Žbogar, mojster digitalne kompozicije; Pordenončanka Francesca Cristin, ki obdeluje avtoportret in predstavlja analogne povečave velikega formata, Thomas Ortolan iz Veneta s slikami, ki na svež in ironičen način prevrednotijo svet mode, Massimo Marchini izSenigallies svojimi "cianotipijami” s starodobnim priokusom, kot predstavnik Fotokluba Skupina75 pa Enzo Tedeschi iz Krmina s svojimi svetovi, ki lebdijo med metafiziko in nadrealizmom. Letošnji gostje mednarodnega kulturnega dogodka so člani fotokrožka Circolo dell’lmmagine “La Loggia” iz kraja Motta di Livenza z obsežnim izborom fotografij. Odprtje letošnjega Fotosrečanja Skupine75 bo kot vsako leto v Kulturnem domu v Gorici, v soboto, 29. septembra, ob 18.30. Razstava je sad sodelovanja s Kulturnim domom, Glasbeno matico in ZSKD. Pokrovitelji so goriška pokrajina in občina ter slovenska fotografska zveza FZS. Večer bo uvedel predsednik fotokluba Silvan Pittoli, gojenci Glasbene matice pa bodo z glasbenimi utrinki popestrili kulturni dogodek.
Podatki fotografov in predstavitve kritičarke Lorelle Klun in nekaj reprodukcij del so zbrani v obsežnem katalogu, ki so ga uredili člani Skupine75, oblikoval gaje Igor Škorjanc, za prevode pa je poskrbel Vili Prinčič. Razstava bo odprta do 13. oktobra, ob delavnikih od 10.00 do 13.00 in od 16.00 do 18.00 ter ob prireditvah.
Dodatne informacije: marko@skupina75. it; info@skupina75. it; www. skupina75. it
Poslušajmo... z branjem
Bob Dylan - Tempest (Columbia, 2012)
Tam, na vznožju griča stoji mestece, kjer govorijo nerazumljiv jezik. To je škrlatno mesto, kraj sedmih čudes sveta, kjer dobro in slabo sobivata na prašnih ulicah. Pomislite na pionirje ameriške glasbe in imena, kot sta Henry Lee e Omie Wise. Ste že kdaj poslušali sence nekega drugega časa, ki jih je filmograf Harry Smith na terenu posnel med leti 1927 - 1932 in so izšli v šestdelni zvočni zbirki “Anthology of American folk mušic” leta 1952 pri antologistični Smithsonian Folkaways? Če še ne, pa dajte: to so drobci ruralnega folka, zvok prašnega wild wild vvesta, bogastvo neizmernih
razsežnosti. Bob Dylan seje rodil tam, v tem mestecu, lahko rečemo 'v tej plošči'. “Rodil sem se tam. Zdaj, po nevihti, je to le kraj škrlatne lepote". Scarlet town je himna.
Bob Dylan s svojo poezijo v glasbeni obliki potuje po svetu že pol stoletja. V času populistične hipijade je postavil na noge vzporedni tir, kjer je namesto utapljanja v “župi” samodestruktivne progresivnosti deklamiral svojo resnico, “reformistično" vizijo družbene angažiranosti pod imenovalcem pacifizma, človekovih pravic, zdrave kontrakulture. Če to kaj pomeni, prelistajte Dylanovo stran na Wi ki ped ij i in jasno vam bo, čemu je posvetil svoje življenje. Kantavtor med kantavtorji, ena izmed ikon globaliziranega sveta, je svoje izrazoslovje utemeljil na country/bluesu, gospelu, rock and rollu, rockabillyju, jazzu in swingu, za katerimi stojijo polnopomenski teksti. Bob Dylan je deklamacija in akustična kitara. Čeprav je težko pričakovana plošča Tempest še marsikaj drugega, je samo to skupni imenovalec, prafaktor, prapočelo Dylanovskega sveta.
10 novih skladb v nevihtnem albumu je najavil 17. julija letos, na prodajne police pa so ga postavili 11. septembra. Pravo mrzlico in a priori evforijo nad novo mojstrovino so podžgale besede o naslovni skladbi, ki naj bi trajala nad 14 minut (tako tudi je), shuffle singleca Duquesne VVhistle pa je umirila in prepričala še zadnje dvomljivce. Velikan petja zgodb stopa na vrh novega tisočletja s ploščo, ki ne bo zakopana v glavnini dylanovskih stvaritev. Kljub temu daje glasbenikov danes več kot poslušalcev, je Bob Dylan eden redkih, če ne edini, ki lahko sredi 21. stoletja poje tako, kot je nekoč. In hkrati novo.
Bob Dylan vam bo povezal desni in levi možganski del. Neprecenljivo!
Jernej Šček
Pilonova galerija Ajdovščina
Slikarska razstava Milana Klemenčiča
bili predstavljeni Klemenčičevi goriški motivi, v avli današnje dvorane Prve slovenske vlade v Ajdovščini pa so se motivom iz Goriške in Vipavske doline pridružili tudi portreti domačinov. V letu 1976, ob retrospektivni razstavi Slikar in lutkar Milan Klemenčič 1875 - 1957 v Go-
JOLKA MILIC
TUJI PESNIKI O NAŠIH KRAJIH IN LJUDEH
Irene Navarra
Prediren s Kostanjevice
Prediren s Kostanjevice ob strogem zvenu s Svete Gore je odmev, ki se razlega, ko zadonijo zvonovi.
S karminom in zlatom na licih, kakor list med trtnimi listi, se usklajujem kot kristalna oktava z očarljivo harmonijo.
Trume vran. Škorci
Trume vran. Škorci, prepodeni z dreves zlatih jabolk, divje prhutanje peruti.
Besni kriki se izmenjavajo s tišino. Gosti oblaki kot vroč in kipeč skrilavec pa naelektren svinec se spentljajo razvežejo curljajo v težkih kapljah na presušeno rast, ki plamti kot zamaknjeni amarant.
Masivna zgradba Kostnice
je kot platno za ptičja telesa.
Kot sekire vklesane v kamen.
O avtorici
Italijanska pesnica in literarna kritičarka Irene Navarra se je rodila v Gorici 3. septembra 1948, kjer tudi živi in je do upokojitve poučevala italijanščino in latinščino na tamkajšnjih srednjih šolah. Izdala je štiri pesniške zbirke: Esclusio-ni (Izključitve), za katero je prejela nagrado Cesare Pavese, nekaj let kasneje pa Gli occhi del fratello (Bratove oči), ki je bila deležna mednarodne nagrade Mesta Ancone; leta 2002 je izdala zbirko Margini (Obrobja) in tri leta kasneje Detta-gli (Podrobnosti). Istega leta 2005 je uredila antologijo mladih italijanskih pesnikov iz Julijske krajine z naslovom La vita e' so-
gno - Microcosmi di poesia (Življenje je sen - Pesniški mikrokozmosi), v njej pa so zastopane pesmi, ki so bile napisane v njenih Delavnicah kreativnega pisanja. Leta 2009 je izšla monografska knjiga pesnice in slovenskega slikarja Roberta Faganela La terra, la visione (Zemlja in prividi) s številnimi reprodukcijami slikarjevih del in z nizom njenih pesmi, nekatere od njih so prevedene v furlanščino in slovenščino. Nalašč za Novi glas prevedeni pesmi sta iz te naravnost razkošne zbirke, tudi po oblikovni plati izjemno lepe. Izšla je na Goriškem pri založbi Edizioni della Laguna, ki je daleč naokrog znana po zelo skrbno izdanih publikacijah.
Prevedla iz italijanščine in napisala beležko
Jolka Milič
Irene Navarra (foto JMP)
riškem muzeju, je Klemenčičev slikarski opus doživel prvo strokovno izčrpno obravnavo s strani umetnostnega zgodovinarja Marka Vuka.
V preteklih petih letih je bilo Klemenčičevo slikarsko, fotografsko in lutkarsko delo večkrat predstavljeno javnosti: v novembru 2007, ob 50 letnici umetnikove smrti, je Pilonova galerija pripravila pregledno razstavo Milan Klemenčič 1875-1957, slikar, fotograf, lutkar, ter z njo zajela vse tri medije ustvarjanja človeka, ki je s svojim delom zapisan v slovenskem slikarstvu, fotografiji in lutkarstvu. V lanskem letu je Lutkovno gledališče Ljubljana izdalo monografijo Milan Klemenčič. Iskalec lepote in pravljičnih svetov, dramaturga Matjaža Lobode, ki se je posvetil Klemenčičevemu lutkarskemu opusu. Pilonova galerija je letos že v drugič počastila Klemenčičevo slikarsko ustvarjanje - v mesecih od aprila do junija je OŠ Šturje Ajdovščina v svojih prostorih že imela v gosteh razstavo z izbranimi deli iz donacije.
Tokratna razstava predstavlja Klemenčičeve slike in risbe, ki jih je Pilonova galerija v preteklih dveh letih prejela v dar od umetnikove hčerke. Donacijo sestavlja 19 slik v oljni tehniki na različnih nosilcih (platno, lepenka ali les), med njimi sta dve še v začasni zbirki, ter 17 risb s tušem ali svinčnikom na papir, zajetih tudi iz skicirke. Ti risarski utrinki, male razpoloženjske "vinjete", predvsem duhovito in pronicljivo v karikaturo zajeti "portreti" ljubljanskih meščank, pa tudi secesijsko zasnovane risbe ter mestne vedute, zarisane s svinčnikom, kljub svoji časovni oddaljenosti in zato nostalgični noti nekako dopolnijo in osvežijo spomin na Klemenčiča, zapisovalca takratnega življenja in časa.
Spremljajoči katalog (z besedilom Tanje Cigoj ter oblikovanjem Primoža Breclja) vsebuje tudi podroben seznam podarjenih Klemenčičevih del.
Slikarska razstava del Milana Klemenčiča je na ogled do 28. septembra 2012 znotraj urnika galerije (od torka do petka od 8.00 - 16.00, zunaj urnika je ogled za skupine možen po predhodni najavi). Dne 21. septembra je bil v galerijskih prostorih kulturni večer, posvečen slikarjevi hčerki Mojci Klemenčič.
Pilonova galerija je želela s slikarsko razstavo Milana Klemenčiča izraziti hvaležnost Mojci Klemenčič za podarjene slike in risbe njenega očeta ter izkazati spoštovanje umetniku, ki je s svojo ustvarjalnostjo na področju slikarstva, fotografije in lutkarstva oplemenitil in obogatil ne le naše kraje, temveč tudi širšo slovensko deželo. Klemenčičev slikarski in risarski opus nam na iskren in odkrit način orisuje podobo takratnega časa in ljudi, obenem pa predstavlja dragocen dokument življenja in dela samega umetnika.
Milan Klemenčič je bil rojen 7. marca 1875 v Solkanu pri Gorici materi domačinki Ani Verdikon ter očetu Štefanu, ki ga je skozi življenje spremljal tudi likovni talent. Milan, drugo-rojenec med štirimi otroki, je že v rani mladosti postal sirota in zanj je potlej skrbela njegova nona Katarina Verdikon. Gimnazijo je obiskoval v Gorici (1885-1889), kjer se je tudi prvič srečal z lutkami, ter v Trstu (1890). Bil je eden redkih primorskih umetnikov predvojne generacije, ki so študirali tudi na italijanskih likovnih akademijah - najprej na beneški slikarski akademiji (1891), naslednje leto pa še na akademiji Brera v Milanu (1892). Leto pozneje je vpisal študij na Kraljevi bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Munchnu ter v mestu, po Jakopičevem prepričanju "zbirališču vseh mednarodnih umetnikov", obiskoval tudi gledališki tečaj pri Karlu Lau-tenschlagerju. Po študiju je Klemenčič stopil v mornarico ter odslužil vojaški rok kot enoletni prostovoljec. L. 1899 se je poročil z Josipino (Pepco) Lorencuti iz
Solkana. V naslednjih treh letih se je družina povečala za dva člana - sinova Milovana (1900) ter Sava (1902). Klemenčič je kot sodniški uradnik služboval v Bovcu in Gorici, v letu 1901 pa je obiskoval še letni semester na slikarski akademiji v Munchnu. Leta 1903 je nastopil službo sodnega kanclista v Ajdovščini in poln ustvarjalnega zagona začel plodno slikarsko obdobje. Klemenčiča slikarja je v njegovih "šturskih časih" občudoval mladi realčan Veno Pilon, ki je postal njegov sodelavec pri lutkah, pozneje pa mu kot študent na akademiji poročal iz Prage o lutkovnem gledališču. 22. decembra 1910 je Klemenčič izpeljal krstno predstavo svojega Malega marionetnega gledališča in Šturje so tako postale rojstni kraj izvirnega slo-	Milan	Klemenčič,
venskega	Lastna podoba, 1906,
marionet-	olje/platno
nega gleda-	(foto Primož Brecelj)
Kle-menčič, tudi avtor prvih barvnih posnetkov na Slovenskem iz leta 1910, je svoje fotografije opremljal z vso
hišo na šturskem placu. Klemenčič je bil po izbruhu vojne 1914 poklican kot črnovojnik v vojsko, žena pa se je z otroki zaradi njihovega šolanja v Gorici preselila v Solkan. Po koncu vojne se je z družino najprej naselil v Domžalah, nato pa v Ljubljani. V
natančnostjo, dosleden je bil tudi pri podnaslavljanju slik - od tod tudi zanimivo in stvarno soočanje s časom, saj je zapisal tudi dan, ko je bilo delo dokončano. L. 1913 je bil Klemenčič potrjen kot učitelj risanja na obrtno-nadaljevalni šoli in takrat že petčlanska družina - leto poprej, 10. decembra 1912, se jima je v Šturjah rodila še hčerka Mojca -, se je preselila v Šaplovo
prestolnici se je Klemenčič spet posvetil lutkam; ustanovil in vodil je Slovensko marionetno gledališče, nekaj časa pa je opravljal tudi službo šefa opreme obeh osrednjih slovenskih gledališč, Drame in Opere. Po prenehanju delovanja marionetnega gledališča v letu 1924 je svoje ustvarjalne moči spet namenil slikarstvu. Umrl je v Ljubljani, 5. februarja 1957.
Klemenčič v času svojega življenja ni doživel samostojne predstavitve svojega slikarskega opusa, in je, kljub prigovarjanju prijateljev, naj priredi razstavo, nekako stal v ozadju. Mogoče je bil vzrok te-Milan Klemenčič,	ga tudi dej-
Pepca Klemenčič roj.	StVO, da je
Lorencuti, 10.2.1906,	bil Kle-
olje/platno	menčič
(foto Primož Brecelj)	malce
osamljen umetnik, ki se nikoli ni vključeval v kako skupino. Zvesto in dosledno zapisan realizmu je sicer spremljal ustvarjalnost sodobnikov, a s konservativnimi zadržki, čeprav sta se ga bežno dotaknila tudi impresionizem ter neoimpresionizem. Na pobudo Vena Pilona je leta 1970 Goriški muzej, ki danes hrani del Klemenčičevega opusa, pripravil spominsko slikarsko razstavo: na gradu Kromberk so
Kratke
Romanje v Med ugorje
Letošnje jesensko romanje bo od 5. do 8. oktobra. Odhod v petek zjutraj iz Rožne Doline, prihod na romarski kraj zvečer istega dne. Na romanju bodo vsakodnevna večerna sv. maša, vzpon na hrib Križevac, molitev na Hribu prikazovanj, obisk “Cenacolo" in Majčinega sela. Vrnitev domov bo naslednji ponedeljek v večernih urah. Za potovanje je potrebna veljavna osebna izkaznica. Romarji s Tržaškega po dogovoru vstopijo v avtobus na Kozini. Vpisovanje pri g. Darkotu v Gorici, tel. (+39) 0481 882395 ali (+39) 0481 32121; pri ge. Ani (SLO): 05-3022503; pri župniku v Zgoniku, tel. 040 229166. Pred odhodom se priporoča molitev devetdnevnice.
SSG /110 okusnih let
Pred javno predstavitvijo programa letošnje sezone je Slovensko stalno gledališče poskrbelo za duhovit uvod v jubilejne dogodke s predstavo 110 Okusnih let, ki je bila premierno uprizorjena v sredo, 19. septembra, v gledališču Franco in Franca Basaglia pri Sv. Ivanu. Produkcija, ki je nastala po zamisli in v režiji Sabrine Morena, spada v skupni projekt Pokrajine Trst in tržaških gledališč
“Teatri a Teatro... Aspettando Next”. V skladu z letošnjo temo expoja NEXT je “prehrana” postala rdeča nit festivala, zato je tudi SSG iskalo navdih v kuhinji, kjer je našlo tudi sestavine za prvi poklon 110-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Trstu, ki bo zaznamovala celo sezono. Režiserka je sodelovala z igralko SSG Laro Komar in izvedenko za kraško kuhinjo Vesno Guštin in jima napisala tekst, v katerem vsaka lahko igra sebe. Na odru sta Vesna in Lara teta in nečakinja, ki v zaupnem in dišečem ozračju kuhinje pomešata pogovore o gledališču, ljubezni, starih tradicijah in novih težnjah za bolj ali manj okusne recepte. Sestavine predstave so raznolike in tudi jezik je mešanica italijanščine, slovenščine, kraškega in tržaškega narečja s kančkom francoščine. Predstava je doživela premiero v dvojezični različici, slovenska različica pa bo do konca novembra gostovala po društvih tržaške, goriške in videmske pokrajine kot prijetno vabilo k abonmaju. Od 2. oktobra dalje bo namreč ogled predstave dopolnila predstavitev programa nove gledališke sezone SSG z možnostjo vpisovanja abonmajev.
	b i ^■gg IfcHSc < • H '■ m • \ m -
■ • rTr*	
TSSM [ =g-~	
-<■- J*-—1*- ’ —1^. ^	|r.r-
Slovenska prosveta in Radijski oder /15. Gledališki vrtiljak
Z vilami in škrati v začaran svet gledališča
Letošnja tiskovna konferenca nove sezone Gledališkega vrtiljaka je potekala v prav posebnem okolju: sicer ne zaradi lokacije (bila je namreč v tradicionalnih	prostorih
Slovenske prosvete na Donizettijevi ulici), temveč zaradi okrašenosti sejne dvorane, na stenah katere so prireditelji otroške gledališke ponudbe, to sta Radijski oder in Slovenska prosveta, razobesili vse dosedanje barvane plakate Gledališkega vrtiljaka. Štirinajst jih je bilo doslej! Nova sezona, petnajsta po vrsti, je zato na pol jubilejna.
Uspešnost gledališkega dogodka se je v teh letih ohranila, ali bolje rečeno, večala zaradi sprotne svežine in kakovosti ponudbe, organizacij ske ustaljenosti in navsezadnje tudi poslanstva. O tem je na tiskovnem srečanju najprej spregovoril predsednik RO Marijan Jevnikar. "Radijski oder je že pred leti čutil potrebo, da se poleg z rednim delovanjem tudi na drugačen način posveti negovanju lepega slovenskega jezika", je dejal. Jevnikar je obenem poudaril, da je prirediteljem, kljub
splošni finančni stiski, uspelo ohraniti iste cene abonmajev kot v prejšnjih letih: to tudi zaradi finančne pomoči RS in dežele FJK. Osrednja duša Gledališkega vrtiljaka Lučka Susič je nato podrob-
obiskovalce oziroma njihove vozičke.
Druga predstava bo v sklopu Koroških kulturnih dnevov na Primorskem 21. oktobra, ko bo Lutkovna skupina KPD Šmihela
Lučka Susič, Marijan Brecelj in Marij Maver (foto IG)
neje prikazala letošnji repertoar, ki ga bo - kot je že nekaj let tradicija - uvedla predstava udeležencev Male gledališke šole Matejke Peterlin. V prvih poletnih dneh so mladi igralci v Finžgar-jevem domu na Opčinah namreč vadili predstavo z naslovom Sončna vila in njen zlati plašč, ki ga je v verzih spesnila Lučka Susič. V nedeljo, 30. septembra, bodo igro ponovno predstavili občinstvu v Marijinem domu pri Sv. Ivanu (ul. Brandesia 27). Kot je poudarila Lučka Susič, je ta prostor primeren tudi za najmljašje
uprizorila igro Hruške gor, hruške dol. 18. novembra bo nastopil ansambel SNG Nova Gorica z igro Zajtrk. Miklavževanje malčkov GV bo letos, 2. decembra, popestrila priljubljena skupina Kukuc iz Lendave z igro Vsi otroci sveta. 20. januarja 2013 se bo na oder Marijinega doma vrnil ljubljanski Mini teater s predstavo Troglavi zmaj in princeske, Lutkovnemu gledališču iz Maribora pa so prireditelji zaupali predstavo 17. februarja; tržaškemu občinstvu bo prikazal vedno dobrodošlo Rdečo kapico. Sklepna
predstava letošnje sezone bo 17. marca. Takrat bodo mlajši igralci RO v t. i. Slovenskem odru (to je ime, ki ga je svojčas prof. Jože Peterlin namenil svoji prvi gledališki skupini) nastopili z igro Jurček. Pa še nekaj tehničnih oziroma organizacijskih informacij. Dolgoletni oblikovalec sporedov Matej Susič je letos nekoliko spremenil podobo plakatov in abonmajev: abonenti abonmaja Vila bodo spremljali predstave ob 16. uri, abonenti abonmaja Škrat pa ob 17.30. Prvi član bo plačal abonma v celoti (35 evrov), drugi otrok ali spremljevalec bo plačal 25 evrov, abonmaji za ostale družinske člane pa so brezplačni. Za predstave bo mogoče kupiti	tudi
posamezne vstopnice, vendar bodo precej dražje. Zato prireditelji vabijo zainteresirane, naj abonmaje rezervirajo oziroma kupijo na sedežu Slovenske prosvete na ul. Donizetti 3 (040370846) od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure ali pred predstavo v Marijinem domu. Naj še dodamo, da je v letošnjem abonmaju spet navedeno sodelovanje ŠC Melanie Klein, katerega članice bodo pred vsako predstavo poskrbele za krajšo animacijo. Organizatorji razpisujejo obenem tudi likovni natečaj za domišljijsko risbo z naslovom Moj najljubši gledališki junak: ob zadnji predstavi bodo risbe nastopajočih razstavljene, najboljše pa tudi nagrajene.
IG
Iz zgodovine naših krajev
Trije dogodki iz preteklosti devinskega gospostva
V	letu, ki je pred nami, bomo obeleževali 300-letni-co tolminskega ali primorskega punta, kot bi bilo bolj pravilno zapisati, saj je tedaj ta punt dosegel tudi druge kraje na Primorskem, med drugimi Devin. Ob tej bližnji okrogli obletnici je pred kratkim obnovljeni Jus Devin v sodelovanju z devin-sko-nabrežinsko občinsko upravo v petek, 21. septembra, v stari devinski šoli, kjer so že skoraj tri desetletja učilnice Jadranskega zavoda Združenega sveta, priredil izredno lepo obiskano dvojno predavanje zgodovinarja Aleksandra Panjeka, izrednega profesorja in raziskovalca Primorske univerze iz Kopra. Po uvodnem pozdravu predsednika jusa Vladimira Merviča in odbornice za kulturo Marije Brecelj je prof. Panj ek predaval v slovenščini in italijanščini in v obeh primerih pred nabito polnim razredom osvetlil tri dogodke, ki go-
vorijo o upornosti tedanjih prebivalcev tukajšnjih vasi.
Zgodbe, ki jih je orisal, je strnil pod naslov Sum o uporu -1635, mačja godba -1651 in upor iz leta 1713. Prva zgodba je iz leta 1635, ko je bil na Slovenskem velik kmečki punt, ki je zajel zlasti Štajersko, pa tudi širše področje na Postojnskem. Tedaj so na Devinskem gradu zaslišali Ivana Simoneto iz Zgonika, kot osebo, seznanjeno z dogodki, saj so zbirali vesti o domnevnih pripravah na upor podložnikov devinskega gospostva. Iz zapisnika je razvidno, da so se kraški kmetje dogovorili, da na god sv. Janeza Krstnika, ko je bil v Štivanu velik verski praznik in znameniti sejem, se pravi na dan, ko je tudi javno zasedalo prvostopenjsko sodišče, ki mu je predsedoval devinski gospod, izrazijo zaskrbljenost in nezadovoljstvo ob vse
večjih davkih in omejitvah ter višjih mitninah pri trgovanju. Dogovorili so se, da bo v Štivan prišel po en predstavnik na kmetijo in da bo posebna delegacija vaških županov stopila pred grofa in uradno zaprosila za omilitev davkov ter ohranitev starih navad glede prometa z blagom.
uvedejo preiskavo o sumu upora. Prav gotovo so se bali zaostritev, saj se je le kak teden prej zgodila znana bitka med kmečko vojsko in hrvaškimi krajišniki pri Šilentabru, ki se je za kmete končala s hudim porazom in težkimi kaznimi.
Druga zgodba iz leta 1651 je tudi izšla iz branja sodnih zapisnikov. Govori pa o tem, kako je štivan-ska fantovska zaman zahtevala
Iz razpoložljivih virov ni znano, kako jim je uspelo, jasno pa je, da so se na gradu odločili, da
svojo 'pravico', se pravi, da jim vdovec dr. Zorzi Baldigaro, ki je bil očitno ugleden vaščan in je v
hiši imel tudi trgovino, ob ponovni poroki z veliko mlajšo domačinko plača fantovščino. Posredovanje vaškega župana ni obrodilo zaželenega uspeha, zato so priredili 'mačjo godbo'. Se pravi protestni sprevod z ropotanjem in uprizarjanjem vojaškega korakanja pred hišo. Precej pustno obarvano javno smešenje novoporočenca se je izrodilo v pravi napad na ženinovo hišo. Fantje so mu razbili okna in vrata ter povzročili veliko škodo. Po posredovanju žensk se je spor ublažil, fantje so dobi-
li	za pijačo in malico, naslednjega dne pa je imel dogodek še neroden epilog pred župnikom, ki je najprej dosegel spravni dogovor, zaradi enega prenapeteža pa se je stvar ponovno zapletla. Glavni pobudniki 'mačje godbe' so morali pred sodnika in tisti, ki niso zbežali na beneško stran, se pravi v Tržič, so bili tudi obsojeni.
Zadnji dogodek iz leta 1713 je gotovo najbolje raziskan. Prof. Panjek je sicer menil, da je verjetno pretiran podatek, da se je 6. maja 1713 pred Devinskim gradom zbralo od 5 do 7 tisoč ljudi, ki so zahtevali urbar in
'staro pravdo'. Gotovo pa je bila pred gradom velika množica. Viri govorijo, da je grof Jožef Thurn najprej skušal pomiriti upornike, nato je odredil topovsko slavo, naslednji strel je zadel kamen, ki se je raztreščil in ranil več ljudi. Kmetje so takrat napadli grad, grajski so odgovorili s streljanjem in pobili od 4 do 6 ljudi. Besni kmetje so nato v vasi uničili več poslopij, ki so bila povezana z gradom, in posekali grajski vinograd, češ da je rasel na srenjski zemlji.
Razprava, ki jo je vodila odbornica za kulturo Marija Brecelj, je pokazala, da je med ljudmi veliko zanimanje za zgodovino vasi, v kateri živijo, in da radi prisluhnejo zgodbam, ki osvetljujejo dogajanja, ki so zaznamovala naše kraje, o katerih pa zlasti italijanski sovaščani bolj malo vedo. Razveseljivo pa je tudi, da Jus Devin že razmišlja, da bi v prihodnjih mesecih priredil še kako podobno srečanje o preteklosti Devina in okolice.
Na večeru so uvodoma nastopili tudi Fantje izpod Grmade, ki so pod vodstvom Hermana Antoniča zapeli Puntarsko in Pobrati-mijo.
M.T.
Glavni moto Peterlinovega festivala
Predstavitev raznolikih dejavnosti slovenskih društev
Prejšnji teden je otroška igralska skupina "Tamara Petaros" izvedla predstavo Torta za mamo št. 4 v režiji Manice Maver na tretjem četrtkovem srečanju Peterlinovega festivala. Popoldanski otroški predstavi, na kateri je zadišalo po čokoladni torti, je sledila gledališka delavnica za višješolsko mladino.
Helena Pertot vodi skupino, ki jo sestavljajo nekdanji višješolci oziroma univerzitetni študentje.
Prav ti so jo prosili, da bi nadaljevali delo kot doslej. Mentorica je v to privolila. Ker pa je vedno več igralcev, se sprašuje, ali naj tako številno skupino razcepi. Patrizia Jurinčič in Maruška Guštin vodita devetčlansko skupino srednješolcev, katerim se bodo letos pridružili še trije zainteresirani. Kot sta dejali mentorici, je najpomembnejše, da igralci prihajajo in odhajajo veseli. Seveda je pomembno tudi, da odnesejo kaj zase in da
se postopoma izboljšujejo, vendar je na ljubiteljski ravni najbolj pomembno to, da se zabavajo. Na delavnici so igralci uprizorili del predstave Soba št. 13, ki jo je lani napisala Helena Pertot, sledila je debata z nasveti in mnenji igralcev. Skupini delujeta v Slovenskem kulturnem klubu in društvu Mladi v odkrivanju skupnih poti.
Poglavje zase je bil tečaj za pritrkovalce. Tečajniki so se na prvem srečanju spopadali s
teorijo, tokrat pa so se vživeli v konkretno pritrkovanje. No, pritrkovanja v resnici ne izvajamo le na cerkvenih zvonovih. Za vajo lahko le-te nadomestijo pravilno uglašene steklenice, napolnjene z vodo, kar predstavlja za začetnike že lep izziv. Tudi tokrat se je v Finžgarjevem domu na povabilo Zveze cerkvenih pevskih zborov zbralo veliko obetavnih pritrkovalcev, od osemletnega fantiča do mladih in odraslih zrelih let. Mentor tečaja Martin Tul je prisotne razdelil na "štiri zvonike", vsak je imel mali, srednji in veliki zvon, na tablo pa je napisal notni zapis v simbolni obliki, to je s križci in krogci. Vsak tečajnik je prejel osnove za viže, da je dosledno "tenkljal" na mentorjev ukaz.
Praktične vaje s pravimi zvonovi bodo v naslednjih dneh na Repentabru, medtem ko bo prva skupina nastopila na zgoniškem prazniku v popoldanskih urah. Zvečer so prisotni prisluhnili zborovskemu koncertu; program je povezovala Urška Šinigoj. Na odru Finžgarjevega doma sta nastopila Dekliški pevski zbor Kraški slavček, ki deluje v Slovenskem kulturnem društvu Igo Gruden v Nabrežini, tokrat s pevkami dekliškega zbora Krasje iz Trebč, in Mešani pevski zbor Jacobus Gallus iz Trsta. Vodstvo pevskega zbora iz Nabrežine je lani prevzela mlada, obetavna zborovodkinja Petra Grassi, ki je dekleta popeljala do zlatega priznanja in prvega mesta na italijanskem državnem tekmovanju
"Franchino Gaffurio" v Lodiju pri Milanu. V letošnji sezoni pa nastopa Kraški slavček skupaj z dekleti zbora Krasje.
Mešani zbor Jacobus Gallus deluje v zamejskem prostoru že več kot dvajset let in skrbi za ovrednotenje slovenske tržaške zborovske glasbe. Nastopal je v Sloveniji, Italiji, Nemčiji, Avstriji in Madžarski. Pod vodstvom Marka Sancina je predstavil skladbe La' c'e' ilmioamor Ambroža Čopija, Mamca, pošljite me po vodo v priredbi Mateje Petelin, Polka je ukazana Ubalda Vrabca in Preuozke so stazice v priredbi Hilarija Lavrenčiča. Zaradi bučnih aplavzov je zbor zapel še dodatne pesmi, s katerimi je ugodil željam občinstva.
Metka Šinigoj
NOVI
ElMjavna skupščina slovenskih izvoljenih predstavnikov
Pokrajine naj imajo večje pristojnosti!
Na skupščini slovenskih izvoljenih predstavnikov v javnih upravah, ki sta jo deželna svetnika Igor Gabrovec (SSk) in Igor Kocijančič (Zveza levice) sklicala v ponedeljek, 17. septembra, v Grudnovi hiši v Nabrežini, so prisotni na podlagi številnih dejstev zagovarjali potrebo po ohranitvi pokrajinskih upravnih enot. Kocijančič je bil dokaj črnogled kot član paritetne komisije deželnega sveta, ki se ukvarja z vprašanjem reorganizacije pokrajin, prav zaradi neposrednega političnega utripa, ki ga je bil od polovice avgusta deležen v sklopu te komisije. "Moje bojazni so se namreč izkazale za upravičene", nam je povedal v sredo, 19. septembra, dan za tem, ko je predsednik paritetne komisije Antonio Pedicini (Ljudstvo svobode) povedal sinteze komisije glede prihodnosti pokrajin v FJK.
Njegovi izsledki bodo namreč podlaga, na kateri bo deželni svet začel razpravo o reformi pokrajin v začetku oktobra.
Nove pokrajine naj bi po stališču Pedicinija postale zgolj 'časten in posvetovalen' organ brez dejanske upravne moči. Pokrajinski svet naj bi sestavljala skupščina krajevnih županov, ki naj bi vsaka dva meseca izvolili predsednika in podpredsednika organa. Obseg novih enot naj bi odgovarjal sedanji področni in kulturni ter družbeni homogenosti pokrajin. Administrativne stroške bi izničili tako, da bi pristojnosti pokrajine (glede npr. prostorskega načrtovanja, prevoznih servisov, šolstva in delavskega vprašanja) prenesli na neko novo strukturo v deželnem direktoratu za lokalne avtonomije. Predlog predvideva obenem iztek sedanje zakonodajne dobe in prehodno obdobje, med katerim bi izredni komisar (najbrž
sedanji predsedniki pokrajinskih uprav ali pa drugi upravitelji z dolgoletno izkušnjo) pripravil podlago za novo strukturo. "Smernice, ki jih je nakazal predsednik paritetne komisije, segajo dlje od namere Montijeve vlade odpraviti oziroma poenotiti pokrajine", nam je povedal Kocijančič. "V tem primeru bi se sicer znašli v nekem paradoksalnem položaju, ki bi bil vsaj z nar-
lagi negativnih izkušenj ob ukinitvi Kraške gorske skupnosti je Igor Gabrovec na nabrežinskem večeru poudaril, da je z narodnostnega vidika ohranitev obstoječega upravnega ustroja edino jamstvo, da se raven zaščite manjšine ne zniža. In prav na temo narodnostne razvejenosti in jezikovnega bogastva naše dežele velja pritiskati, saj "že danes lahko trdimo, da je na avdicijah
Igor Kocijancic in Igor Gabrovec (foto IG)
odnostnega vidika Slovencem naklonjen: če vzamemo v poštev prihodnjo strukturo tržaške pokrajine, bi v novi skupščini bili kar dve tretjini slovenskih županov... ", nam je povedal deželni svetnik, ki je še enkrat poudaril nasprotovanje sedanjemu pokrajinskemu ustroju največjih strank, se pravi Ljudstva svobode, Demokratske stranke in UDC-ja.
Čeprav Pedicinijev predlog postavlja neke okvirne smernice za reorganizacijo pokrajin, dejanskih jasnih stališč, kako se smotrno lotiti tega vprašanja, ni. Govor je o morebitni združitvi tržaške in goriške pokrajine ter o ustanovitvi velike furlanske pokrajine, obenem nekateri predlagajo tudi razdelitev goriške pokrajine med Furlanijo in deloma Trstom, ki bi postal mestna-metropolitanska občina. Na pod-
posvetovalne komisije z več strani (ne le Slovencev) prišel na dan pomen pokrajin pri zaščiti, razvoju in promociji večjezičnega in večkulturnega značaja naše dežele, ki svojo "posebnost" danes morda bolj kot kdaj koli prej utemeljuje na zgodovinski prisotnosti jezikovnih in narodnih manjšin", je dejal deželni svetnik SSk. Slovenska narodna skupnost je v sedanjem upravnem ustroju kvalitetno in kvantitetno močno prisotna, kar posredno in neposredno vpliva na njeno zaščito. V tem vidiku se ni strinjal s stališčem slovenske komponente Demokratske stranke, po mnenju katere zaščita manjšine ni vezana na obstoj pokrajin. Gabrovec je tako povabil DS in njeno slovensko komponento, naj skupno premislijo to vprašanje, "saj smo premajhni, da bi vsak delal zase... " Zato
vzbuja skrb stališče kandidatke na prihodnjih deželnih volitvah Serracchianijeve (DS), ki razmišlja o "premostitvi pokrajin in se obenem loteva tudi majhnih občin".
Reforma krajevnih uprav, v tem primeru pokrajin, pa mora obenem odgovarjati tudi skladnosti z italijansko upravo, sama reorganizacija pokrajin pa bo tako ali drugače vplivala na ostale upravne enote (občine in deželo). Kaže namreč, da so sami juristi na avdicijah posvetovalne komisije izrekli pomisleke glede ustavne vzdržnosti vladnega predloga o ukinitvi pokrajin. Vprašanje je vse prej kot preprosto, javno mnenje pa se pod vplivom posplošenega pro-tipolitičnega vdušja vse bolj nagiba k odpravi teh institucionalnih organov. Vsakršni stroški nekaterih javnih uprav, zlasti takih, ki jih občani ne čutijo blizu, postanejo v tem primeru le alibi, ki ne zdrži teže utemeljitev. "Krči se tam, kjer ljudje ne reagirajo", je dejal Kocijančič v Grudnovi hiši in obenem poudaril, da je dežela svoj čas že oklestila stroške pokrajin glede sejnin in števila članov uprav. Strinjal se je, da je reorganizacija pokrajin potrebna, ta pa mora nastati na podlagi večanja pristojnosti pokrajinskih enot, ne pa z njihovo odpravo. Igra bo torej na deželi zlasti političnega značaja; v primeru, da bi večina obsodila pokrajine na drugorazredne upravne enote, bi to zanje preprosto pomenilo umiranje na obroke. Poleg tega je Kocijančič načel tudi vprašanje prekvalifikacije pokrajinskih uslužbencev, ki bi morali svojo službeno pot nadaljevati na občinah ali na deželi. Deželni svetnik Zveze levice se načeloma strinja z DS, češ da zaščita manjšine ni vezana na obstoj pokrajin, je pa prepričan, da bo brez podpore največje stranke na levici težko obdržati pri življenju pokrajinske enote take, kot jih poznamo sedaj.
Podpredsednica goriške pokrajinske uprave Mara Černič je prav glede neutemeljene gonje zoper proračunsko težo	pokrajin
povedala podatek, da te enote bremenijo za pičlih 1,5 % državno blagajno. Preustroj javnih uprav v državi bi moral
Obvestila
Slovenska Vincencijeva konferenca prireja v četrtek, 27. septembra 2012, duhovno obnovo pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu (ul. Del le Doccie 34) in počastitev sv. Vincenca Pavelskega. Ob 16. uri bo sv. maša, po maši pa družabno srečanje.
Dom Jakob Ukmar bo v soboto, 29. septembra 2012, imel v gosteh MePZ iz Radeč pri Zidanem mostu. Zbor bo nastopil ob 20. uri vcerkvi vškednju. Pred koncertom bo sv. maša.
Radijski oder obvešča, da bo v nedeljo, 30. septembra, na sporedu Gledališkega vrtiljaka prva predstava v letošnjem abonmaju: “Mala gledališka šola Matejke Peterlin” bo izvedla igro Sončna vila in njen zlati plašč. Prva predstava bo ob 16. uri (red Vila), druga ob 17.30 (red Škrat). V dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27.
Društvo slovenskih izobražencev in založba Mladika vabita v ponedeljek, 1. oktobra, ob 20.30 v Peterlinovo dvorano, Donizettijeva 3, na prvi večer v letošnji sezoni. Prof. Marija Cenda bo predstavila Peterlinov zbornik. Na ogled bo tudi razstava fotografij iz življenja in dela Jožeta
Peterlina.
Združenje "Prijatelji srca - Cuore Amico ONLUS" iz Milj, s pokroviteljstvom občine Dolina, prireja v petek, 5. oktobra 2012, Dan Srca na občini Dolina, kot je v navadi že nekaj let. Obisk občanov je že v preteklih letih pokazal, kako pozitivno sprejemajo to pobudo. Dan srca se začne ob 8. uri in se konča ob 12.30. Predvideva krvne izvide, merjenje krvnega tlaka in razdeljevanje informativnega gradiva; vse to za preprečevanje bolezni srca in ožilja. Kot je znano, nepravilne krvne vrednosti, predvsem količina holesterola in trigliceridov, prekomerna teža, visok pritisk, cigaretni dim kvarno vplivajo na delovanje našega srca. To je sporočilo Dnevov srca, ki jih organizacija Prijateljev srca prireja v upanju, da bi pomagala ljudem, ki nameravajo spremeniti svoj življenjski slog.
Nudim likanje in čiščenje. Kličite na tel. 0038640153213.
Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih. Kličite na tel. 0038640153213.
Darovi
Za rojansko glasilo Med nami daruje Lidija Godnik 20 evrov.
zato temeljiti na jasni podobi splošne upravne razčlenjenosti posameznih upravnih enot in njihovih kompetenc: ob tem se je Mara Černič vprašala, zakaj v tem kočljivem trenutku razpravljajo le o javnih upravah, ki jih oblikujejo volivci, ne duha ne sluha pa ni o vseh ostalih državnih institucijah, ki veliko stanejo, ki krojijo usodo državljanov in niso pod nadzorom volilne presoje. Debata o pokrajinah je po njenem mnenju politične narave, sedaj pa se o tem ne da debatirati trezno in strokovno, saj to pogojujejo deželne volitve.
Predsednik tržaškega pokrajinskega sveta Maurizio Vidali je podčrtal vprašanje usode osebja v primeru ukinitve pokrajin in ponudil nekaj podatkov, med drugim je povedal, da stane cel pokrajinski svet letno prav toliko kot en senator - 120 tisoč evrov. Predsednik vzhodnokraškega rajonskega sveta Marko Milkovič je predlagal, da bi pokrajine
ohranili take, kot so, le da bi zmanjšali število izvoljenih svetnikov, oziroma, da bi po zgledu Južne Tirolske poenotili pokrajine in deželo. Goriški pokrajinski svetnik Mario Lavrenčič pa je med drugim podprl predlog o združitvi tržaške in goriške pokrajine: obe enoti pa naj imata enako dostojanstvo in zagotovljeno slovensko predstavništvo. Občinski svetnik v Sovodn-jah Peter Černič se je vprašal, ali bi nov ustroj pokrajin še odgovarjal načelu subsidiarnosti, na podlagi katere so jih svojčas že prenovili. Župana občin Dolina, Fulvia Premolin, in Repentabor, Marko Pisani, sta poudarila potrebo po natančnejši definiciji funkcij pokrajin s povečanimi pristojnostmi. Na skupščini so se med drugim domenili, da bodo po predstavitvi izsledkov deželne komisije oblikovali posebno skupino, ki bo še naprej iskala primerne odgovore na ta kočljivi problem.
IG
In memonam
Oljkar in vinogradnik Robert Ota
V	torek, 18. septembra, so k večnemu počitku, na pokopališče v Boljuncu, pospremili oljkarja in vinogradnika Roberta Oto. Pogreb se je začel na boljunški Gorici ob petju domačega Noneta Primorsko. Velika množica prijateljev, kmetov, predstavnikov ustanov in domačinov s širšega Brega je nato krenila na pokopališče, kjer je zbor spet zapel in sta pred odprtim grobom spregovorila prijatelj Klavdij Ota in v imenu oljkarjev Boris Pangerc.
Kljub laičnosti pogreba je bilo občutiti spontano duhovno povezanost prisotnih s pokojnikom. Sugestivno so zadonele melodije starih narodnih pesmi Ko so fantje proti vasi šli, Kaj ti je deklica in Teče mi vodica. Močna duhovnost se je lepo odražala v govoru Klavdija Ote, ki je osvetlil strokovne, etične, družabne in zlasti človeške odlike Robija Ote.
Dragi Robi!
Težko se je posloviti od najdražjega prijatelja.
Bil si edinstvena osebnost v svojem domačem kraju in v širši skupnosti. Cenjen si bil zaradi svoje skromnostij poštenosti, delavnosti, izobraženosti, modrosti ter navezanosti na svoje korenine, na domač kraj in tradicije. Rad bi te pozdravil z nekaterimi osebnimi spomini, ki pa točno ponazarjajo tvojo osebnost. Skupaj sva odraščala. Igrala sva nogomet pri mladinskih ekipah Brega. Imel si vlogo branilca, nosil si številko 2. Resen, vedno si zagovarjal spoštovanje nasprotnika. Zato si bil tudi imenovan za kapetana.
Pri domačem Kulturnem društvu F. Prešeren si bil že od mladih nog vedno aktiven. Svoj doprinos si dal k vsaki kulturni pobudi in na vaških šagrah. Lep spomin pa me veže na tvojo vlogo prvovrstnega tehnika za glasbo in luči med predstavami dramskega odseka.
Čeprav malce neuglašen, ti je vedno ugajalo prepevanje v družbi. Od partizanskih pesmi, ki si jih še posebno ljubil, do narod-
nih, v slovenščini, italijanščini, hrvaščini in ruščini. S tabo sem tudi spoznal svet opere, kot sta npr. Barbiere di Siviglia in Rigo-letto, katere si prepeval med izleti z avtomobilom, ter sem te moral potrpežljivo poslušati.
Fan tovska Bol junec in postavljanje maja je bila, poleg vaških šager, menda tvoja najdražja tradicija. Bil si blagajnik in neutrudljiv soorganiza tor fan tovskih ur, ki so bile v tistih mladih letih prave politične ure. Nikoli ne bom pozabil, kako sva, skupaj z drugimi, uživala v jutranjem postavljanju rdečih zastav po vasi in na dveh hribih. Pa še prvomajska Barč'ca, ponosno s korakanjem v ravnih vrstah, s kostanjevim cvetom in rdečim nageljnom iz prvomajske delavske manifestacije v Trstu. Ne nazadnje pa, kako ponosno so naju sprejeli, pred par leti, na prvomajski fantovski uri na Jami, ko si mladim fantom razlagal bistvo prvomajskega dogajanja v vasi. Kot zaveden, razgledan in izobražen fant nisi mogel izostati od delovanja na političnem področju. Bil si aktiven član takratne sekcije KPI naše občine in občinski svetovalec. Kolikokrat sva skupaj lepila plakate volilne propagande; kolikokrat sva pazljivo prisostvovala sejam glavnega in izvršnega odbora sekcije,
ti pa si s svojo modrostjo večkrat vplival na odločitve, ki so bile potem sprejete. Vedno si bil tudi prisoten pri organizaciji Festivalov Unita' in Dela, od pripravljanja in pospravljanja prostorov, dela v kioskih pa do zavijanja srečk loterije.
Spomin nate me sedaj pelje v gore, predvsem v Kamniške Alpe in na Triglav.
Popolno poznavanje poti, bližnjih in daljnih vrhov, kot da bi imel zemljevid pred seboj, previdnost, upoštevanje vremenskih razmer ter skrb za varnost vsakega posameznika: to so bile tvoje vrline. Občudovali smo te tudi, ko si nam razkril imena vseh rastlin, ki so rastle ob poti, in to bodisi v latinskem izvirniku kot v slovenščini. "Glej! leontopodium alpi-num". Tako si mi rekel, ko sem prvič opazil planiko.
Pri izbiri poklica se nisi dosti obotavljal. Ljubezen do obdelovanja zemlje si podedoval od svojega očeta in deda in po študiju na ljubljanski univerzi si se kmalu posvetil domači kmetiji s proizvajanjem vedno kvalitetnejšega vina. Domača klet je postala pretesna, pa si zgradil novo, ki jo sedaj vsi poznamo kot Kantino
ter je v letih postala tudi pravi kraj druženja.
Uvedel si tudi novo, modernejšo tehnologijo v predelavi grozdja in mošta ter shranjevanju vina; rad si pomagal vsakomur, ki je spraševal za strokovni nasvet. Številni pokali in medalje za osvojena prva mesta na občinskih
razstavah vin pa v Kantini pričajo o kakovosti tvojega vina. V vsej svoji skromnosti si rad ponudil kozarec vina vsakomur, ki je prišel v Kantino na obisk ali za nakup, in ga seznanil, kje in kako se je rodilo ter dozorelo tvoje vino.
Pravo pionirsko delo pa si opravil, skupaj s svojima kolegoma, ko ste se odločili, da posadite griča Čelo in Brdo z oljkami. V čast mi
je, da sem bil med tistimi, ki smo po svojih močeh pomagali pri sajenju teh oljk. Kljub skepsi, ki je vladala med ljudmi, in kljub pozebi, ki je že prvo leto pobrala večino mladih sadik, nisi odnehal. Rezultat je vrhunsko olivno olje, s katerim si stopil na tržišče in dejansko odprl pot današnjim oljkarjem.
Da si bil lahko tako uspešen, pa se moraš zahvaliti svoji družini, predvsem ženi Geni, hčerki Urški, sinu Iliji, očetu Mar-jotu, mama Alma te je žal prehitro zapustila, sestri Andrei-ni in vsem ostalim sorodnikom, ki so ti vedno stali ob strani in te podpirali, še posebno v težkih trenutkih, ki jih ni bilo malo. Tudi prijateljev, ki smo ti občasno priskočili na pomoč, je bilo kar nekaj.
Prezgodaj si nas zapustil, dragi Robi! Še in še je spominov, ki nas vežejo nate. Naj ti spomini ostanejo v naših srcih, kot boš ostal tudi ti za vedno v naših srcih, kot plemenit človek, ki je neznansko ljubil svojo družino, svoje prijatelje in tradicije. Naj ti bo lahka domača zemlja!
12 27. septembra 2012_________________________________________  Beneška	/	Aktualno
Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij
Zahvala ministrici Novakovi za obisk v Benečiji
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Vsakodnevno srečanje
Srečam ga skoraj vsak dan. Upokojenega, še čvrstega moškega manjše rasti, za katerega so mi omenili, da je bil nekoč izjemno uspešen menda v veslanju. A vsega tega nisem vedela, kot tudi ne opazila, ker vse to tudi ni v nikakršni obliki razvidno. Kar skoraj vsakodnevno vidim, je dedek, ki sedi na zidku, pestuje svojo nekajmesečno vnukinjo, ji daje stekleničko ali kašico in ji po obedu (v toplem poletnem času) dolgo masira nožiče. Dolge ure se sprehajata, mala v vozičku, dedek ga potiska in ji govori. Slika teh dveh, tako povezanih, živih bitij je v meni sprožila val razmišljanja. Kako zrasteš, če si bil že od malega deležen tolikšne ljubezni in tolikšne pozornosti? Z neklonljivo zavestjo lastne edinstvenosti?
Možu sem rekla: "Vidiš, najin otrok na drugem koncu sveta ni bil nikoli deležen take ljubezni in take pozornosti, nasprotno: v svojem nekajletnem življenju je moral verjetno prestati toliko slabega, kar bi spravilo na tla marsikaterega odraslega". Žal je to resnica. Sprašujem se, kako zrasteš, če se moraš od svojega prvega dne boriti, če ti nič ni enostavno dano, kaj pomeni "ukradeno otroštvo", kaj pomeni nositi v svoji notranjosti rane, ki jih verjetno nihče ne bo razumel, ker jih enostavno ni doživel?
Včasih me ob tej misli enostavno stisne. Pa ne le zaradi svojega otroka na drugem koncu sveta in vseh let ljubezni, ki mu niso bile
dane. Stisne me ob misli na vso samozadostnost tega sveta, na apatičnost, zaradi katere se sami sebe prepričujemo, da "tako je in nič se ne da narediti", kar seveda ni res. Včasih se da narediti res skorajda nemogoče.
Službeno sem spoznala osebe, ki so prestale zelo hude preizkušnje. Pred časom sem govorila z medicinsko sestro centra za močno prizadete osebe Stara Gora. "Ponudili so mi že nekaj drugih, veliko lažjih službenih mest, boljše pogoje, plačo, urnik, a sem vse zavrnila. Moje mesto je tu, na Stari Gori". Ob ugasnjenem mikrofonu mi je zaupala, da je pred kakimi desetimi leti izgubila hčerkico s cerebralno paralizo. "Vem, da je to zelo težko razložiti: prepričana sem, da je bil vse to neki višji načrt Imela sem jo, jo fizično izgubila ravno zato, da bi razumela svet oseb s cerebralno paralizo in se temu v celoti posvetila. Ona je vedno z mano".
Ne vem, kaj je lahko v življenju slabšega od tega, da izgubiš lastnega otroka. In vendar ta ženska diha življenje s polnimi pljuči, našla je svoj smisel in v stiku z bolniki vsakič znova najde stik s hčerko. Gotovo so to osebe, ki znajo usodo dobesedno obrniti. Osebe s tako pretresljivimi zgodbami, ki jim je uspelo najpretresljivejše obrniti v novo pot, po kateri hodijo. Kolikokrat pa korak na naših, veliko enostavnejših poteh omahuje, kolikokrat ga vlečemo?
ESI Muzej istrske kulture
La Cittadella v vinjetah Kollmanna in Jose'
Na zadnji seji je Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij s posebno pozornostjo ocenil dvodnevni obisk ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmile Novak. Pokrajinski predsednik SSO za Videmsko Giorgio Banchig in član odbora Riccardo Ruttar sta do potankosti seznanila Izvršni odbor SSO s potekom obiska v ponedeljek, 17., in torek, 18. septembra 2012.
SSO se zahvaljuje ministrici, da je v program svojega obiska vključila tudi pokrajinski sedež krovne organizacije. Ob tem je ministrica Novakova v Čedadu obiskala še dvojezično šolo in kulturno središče v Špetru ter se v pogovorih s predstavniki slovenskih organizacij, z domačimi duhovniki in župani v vseh odtenkih seznanila s celotno problematiko Beneških Slovencev ter Slovencev v videmski pokrajini nasploh. Z ve-
Objavljamo pogovor s Stefanom Predanom, tajnikom Kmečke zveze za videmsko pokrajino, s katerim smo se srečali ob koncu letošnjega sejma Friuli doc v Vidmu.
Na sejmu ste letos prvič prisotni. Ste zadovoljni s tem?
Smo. Prvič smo se kot Kmečka zveza udeležili sejma Friuli doc, skupaj s konzorcijem dolceNordE-st, ki domuje v vasi Ne-me/Nimis. Vsi trije dnevi so potekali uspešno, naši kmetje so razstavljali in prodajali svoje dobrote: od jabolk, do medu, krompirja in zelenjave. V četrtek in petek smo na trgu Venerio organizirali večerni obed v sodelovanju z našimi gostilnami. Predstavile so se restavracija La casa delle rondini iz Du-ghe v občini Srednje, restavracija Škof in gostilna pri Valterju iz Podbonesca, ob njih pa še nekaj kmetij iz Praprotna.
Kako ste vzpostavili sodelovanje s konzorcijem dolce-NordEst, ki skrbi za promocijo Terske doline?
V stik smo stopili lani, ko so začela pogajanja o vzpostavitvi konzorcija za turistični razvoj če-dajskega območja, Nediških in Terskih dolin. Ob sodelovanju s konzorcijem dolceNordEst smo v stiku še z zadrugo Vetrina del territorio. Upravljalci konzorcija DolceNordEst so nam pred nekaj meseci predlagali konkretno promocijo Nediških in Terskih dolin, s tem da bi na sejmu Friuli doc predstavili turistično in kmetijsko realnost. Kot Kmečka zveza smo s tem “napredovali", sedaj čakamo, da občine in Gorska skupnost ustanovijo
likim zadoščenjem so člani Izvršnega odbora v zvezi s tem sprejeli zahvalne besede, ki jih je ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak poslala pokrajinskima
predsednikoma obeh krovnih organizacij (SSO in SKGZ). SSO še posebno ceni besede zahvale, ki jih je funkcionar na Uradu, Rudi Merljak, izrekel v imenu ministrice:
"V svojem imenu in v imenu ministrice se vama - kakor tudi vsem ostalim, ki so sodelovali pri njegovi realizaciji - želim še najiskreneje zahvaliti za izjemno kvalitetno pripravljen
strukturo, ki je tako potrebna za razvoj turizma tudi pri nas. Katero je vaše mnenje o ustanovitvi omenjenega konzorcija?
Opažam, da se je projekt nekoliko zasidral. Res bi potrebovali široko zasnovano strukturo, ki
bi ji uspelo združiti turistične potenciale v Terskih in Nediških dolinah ter na Čedajskem, zato da bi imeli večjo besedo in prisotnost tudi na deželni ravni. Upam, da se bo ta projekt konkretiziral čez kak mesec.
Smo v času, ko njiva pokaže svoje sadove. Kako je z letino? Letošnja sezona je slabša od lanske. Potrgali bomo 50% jabolk, sadno drevje nasploh je letos moralo prestati junijsko točo, predvsem pa hudo sušo julija in avgusta. Problemi s kostanji se vlečejo že leta, predvsem zaradi škodljivcev. Letos bo malo kostanja. Za npr. pšenico in koruzo predstavljajo največji problem divji prašiči, ki redno poškodujejo vsaj 40% pridelka. Cene
ter brezhibno izpeljan obisk, namenjen	slovenskim
rojakom, organizacijam in krajem Nadiških oziroma Terskih dolin prelepe Beneške Slovenije.
V vaših krajih smo preživeli dva čudovita, zanimiva, in prepričan sem, da tudi izredno koristna dneva.
Novi stiki, nova doživetja, nova odkritja in nova spoznanja, ki smo jih prinesli iz Beneške Slovenije, bodo vsekakor še utrdili našo odločenost, da za vas, Beneške Slovence, storimo vse, kar je v naši moči".
SSO verjame, da lahko s takimi stiki na slovenskem narodnem in kulturnem prostoru pride do poglobljenega	spoznanja
življenjskih razmer, v katerih živijo in delujejo Slovenci in slovenske organizacije v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. To pa je podlaga za nadaljnji vsestranski razvoj, ki ga lahko to področje uresniči s tesnim sodelovanjem na čezmejnem področju in v skupnem izkoriščanju evropskih sredstev.
pšenice in koruze bodo letos visoke. Problem divjih prašičev je tudi v tem, da videmska pokrajina plača škodo samo za tri sezone. Merjasci pa se vsako leto vračajo na njive, in to je razlog več, da se kmetje odločajo opuščati pridelovanje teh kultur. Kljub slabši letini bo Kmečka zveza organizirala nekaj prireditev.
Sezono smo začeli na Friuli doc, nadaljujemo jo z veliko prireditvijo Burjanka, ki bo potekala v Bardu 13. oktobra. Na tržnici se bodo predstavili kmetje iz naših dolin in Posočja. Ob tem bo naša največja skrb realizacija zahtevnih projektov, ki so nam jih pred kratkim odobrili. Najpomembnejši med njimi je čezmejni projekt Interreg Farmlt, kjer z deželo FJK kot partnerji sodelujejo še čedaj-ska mlekarna, kmetijska zadruga iz Tolmina ter kmetijski in gozdarski zavod iz Nove Gorice. Projekt predvideva, da bodo živinorejci tega čezmejnega območja vozili svoje živali v obnovljeno klavnico v Tolmin. Tam naj bi meso predelali in ga pakiranega ter pripravljenega za prodajo pripeljali spet beneškim kmetom. Projekt se začne 1. oktobra in bo trajal 2 leti in pol. Mislim, da je to konkretno sodelovanje med čezmejnimi kmetijskimi strukturami. Čezmejno sodelovanje kot razvojna možnost tudi na področju kmetijstva, torej. Nedvomno. Naši kmetje bodo morali po tej poti. Majhnost kmetijskih aktivnosti jim v sedanji ekonomiji ne dopušča preživetja, poleg tega je zadružni sistem dobro zasnovan, ker jim daje kar nekaj garancij.
Daljnega leta 1947 sta znana avtorja dela Maldobrie, Carpinteri in Faraguna, po prenehanju izhajanja mladinskega satiričnega lista Caleidoscopio (naslov po istoimenskem Croni-novem romanu) morala dobiti naslov za nov tržaški satirični list in izbrala sta zopet "cro-ninovski" naslov: la Cittadella. Opredelila sta programsko zasnovo nekonformističnega in empatičnega ogledala "mesteca", dopolnila sta ga z rentgenskim opazovanjem in uprizarjanjem tržaških posebnosti, hib vodilnega razreda in njegovih odprtih ran, kot odnos s Titovo Jugoslavijo, ki je "pohopsala" italijansko Primorje in Dalmacijo, z manjšino (pomislimo na arhetip družeta Mirkota) in, ne nazadnje, problematičen odnos do zgodovine obubožanega Trsta, ki je od nekdanje osrednje luke avstro-ogrskega cesarstva postal eno od 20 perifernih pristanišč morske dežele Italije.
Za odslikavo črnih, a tudi humanih in inteligentno ironičnih vicev sta poklicala par (tudi v življenju)
Renza Kollmanna in Jose' Talarico. Ta je razpoznavna po eleganci odrezavih črni-lastih zarisov, mož Kollmann pa po močnem ikonoklastičnem izrazu.
Do nedelje, 30. septembra, (odprtje je bilo julija) je še na ogled v Muzeju istrske kulture v ulici Torino v Trstu razstava, ki jo je s predanostjo in natančnostjo postavil Piero del Bello, direktor muzeja in eden od naj večjih poznavalcev grafičnega ustvarjanja prejšnjega stoletja v Trstu in Julijski krajini. Njegove lepe postavitve
smo že videli o Dudovichu, futurizmu, Modianu v Gorici, Hunih itd. Muzej istrske kul-
ture je lastnik zbirke "Jose' in Kollmann”, to je 5.331 originalnih vinjet obeh slikarjev, na razstavi je izobešenih kakih 300.
La Cittadella je začela izhajati 27.3.1947 kot priloga dnev-
nika II Giornale di Trieste in pozneje II Piccolo. Izhajala je vsak ponedeljek in dolgih 54 let prihajala v tržaške domove; prenehala pa je izhajati 30.3.2001. Poleg omenjenih so sodelovali z risbami in be-
sedili še risarja Elsa Rossigno-li in Ugo Guarino (znan po ilustraciji pošte bralcev na Corriere della Sera), časnikarji II Piccola kot Libero Mazzi in Fabio Amodeo. Prejela je nagradi Sv. Justa in Hemingway. Seveda nam Slovencem ni bila vedno "všeč", da rabim eu-femizem, in je nismo nikdar prebavili ob ponedeljkovem
branju mestnega dnevnika. Še sedaj se spominjam Spetičeve-ga vabila, naj "prišparajmo" denar in si namesto dnevnika II Piccolo raje kupimo skodelico kave.
Kljub temu da so bili opravljeni velikanski koraki s prejšnjim in novim uredništvom (velik prostor je odmerjen slovenski kulturi, Borisu Pahorju, našemu športu), smo še vedno vpeti v spone zgodovine. Osebno npr. ožigosam pristop poročevalca II Piccola Maura Manzina za škandaloznega, ko opisuje razmere v današnji Sloveniji in spominja na čase povojnega obojestranskega nacionalizma. A ni kaj, to je lepota in križ obmejnih krajev, kot dobro vedo upravitelji ZKB, ki so skušali pošteno prodreti na Vipavsko...
Res lep katalog in didaskalije k vinjetam bogatijo ironični, trdi in sijajni komentarji Claudija Erneja in Paola Ru-miza.
Razstavo bodo morda podaljšali za kakih 10 dni: lepo bi bilo, ko bi se kak naš profesor likovne vzgoje opogumil in peljal svoj razred na razstavo, na lekcijo krajevne zgodovine skozi njene karikature.
Davorin Devetak
|tdnevnik/quindicinale
www.dom.it
Tajnik Kmečke zveze za Videmsko Stefano Predan o kmetijstvu v Benečiji
Od sejmov do čezmejnega sodelovanja
Kustos razstave Kollmann in Jose1 - La Cittadella,
Piero Delbello s Carpinterijem
Sloveniia
--------^	M-
Ob 150-letnici smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška o vrednotah iz njegove zapuščine
Zaradi razprtij in slabih odnosov v politiki manjši ugled Slovenije v tujini
Veliko je glasov in opozoril o tem, da Sloveniji gre slabo, da se je morda začela celo razkrajati v svojih temeljih in da je zato skrajni čas za soglasje politike in celotne družbe, da bi razmere spremenili. Toda odzivi so mlačni, pretežno populistični, in v njih ni videti resnične volje in zavzetosti za preporod in utrditev Slovenije in njene demokracije. Spori med strankami, ki pripadajo vladajoči koaliciji ali pa so v opoziciji, se nadaljujejo, skupna sta jim očitno le skrb za obstoj in moč elit, torej domnevno najboljših oziroma najuglednejših posameznikov in njihovih skupin. V Sloveniji so sicer začeli pripravljati reforme, ki bodo morda uveljavljene do konca leta, toda spodbujene so tudi s strahom politike, da bi brez reform upravljanje Slovenije prevzela Evropska zveza.
Politične stranke se pri snovanju sprememb in sprejemanju ukrepov v predvidenih reformah med seboj težko sporazumevajo, ker jih ločijo ideologija, predsodki in tudi primeri nestrpnosti, celo sovraštva med vodilnimi v svetu politike. Posledično se pojavljajo vprašanja o tem, kaj bi bilo treba v Sloveniji narediti, kako bi to naredili in zlasti kdo bi s kom sodeloval. Dva vodilna politika govorita z različnim jezikom. Predsednik države dr. Danilo Turk kar naprej deli nauke in priporočila vladi, kako naj ukrepa v
sedanjih zapletenih razmerah, ob tem pa zatrjuje, da si Slovenci zaslužimo bolj sposobno in uspešno vlado, kot pa je sedanja Janševa vlada. Premier odgovarja, da Slovenija izgublja ugled in simpatije v tujini ne toliko zaradi gospodarske in finančne krize, ki jo težko premagujemo, temveč predvsem zato, ker ne more razumeti tega, da pri nas predsednik države in premier ne sodelujeta pri vodenju države. Včasih pri
komunikacijah uporabljata celo sovražni govor. Tisti politik, ki najbolj glasno in odločno poziva k enotnosti in sodelovanju vseh pri premagovanju krize, je Borut Pahor, nekdanji premier in predsednik socialdemokratske stranke. Toda v razgretem, občasno celo strupenem političnem ozračju ostaja osamljen in nerazumljen.
Medtem nastaja nova afera, morda celo naj večja v zgodovini nove slovenske države. Komisija za preprečevanje korupcije je namreč v nekaterih bankah odkrila pravi sistem korupcije, ki so ga omogočale in dovoljevale
elite politikov iz nekaterih političnih strank. Nova ljubljanska banka, Nova kreditna banka Maribor in Abanka, vse tri v večinski državni lasti, so nekaterim vplivnim posameznikom odobravale kredite kar na 'Tepe oči". To po zapletenem in skrbno pripravljenem postopku, ko ni mogoče hitro odkriti tistih uslužbencev ali funkcionarjev v bankah, ki so omenjena slaba posojila dovoljevali. Narodna banka Slovenije delovanja bank ni dovolj nadzorovala, njen guverner Marko Kranjec pa sedaj zatrjuje, da v slovenskih bankah ni primerov korupcije. Javnost je zaradi nove velike afere seveda vznemirjena in ogorčena in zahteva, da jo kriminalisti, policija in tožilstvo hitro raziščejo in odgovorne izročijo pravici.
Javna občila v Sloveniji redko poročajo o tem, da razprtije in spori v politiki in državi zmanjšujejo naš ugled v tujini. A to je očitno. Na ffrvaškem so zasnovali nekakšen kvazi pesniški pamflet s pripovedjo, da Slovenija tone v brezup in obrobnost v mednarodni skupnosti. O krizi in težavah pri nas pa je nekoliko manj privoščljivo poročala tudi beograjska televizija. Pomenljiva je pripoved pravnice prof. dr. Verice Trstenjak, ki se ji je pred kratkim v Luksemburgu iztekel šestletni mandat evropske generalne pravobranilke. V intervjuju, objavljenem v sobotni prilogi časnika Delo, 15. septem-
bra, je dejala, da je v tujini manj spoštovanja in nekdanjega občudovanja Slovenije. Lahko se zgodi, meni ugledna pravnica z mednarodnimi izkušnjami, da bomo vsi Slovenci vedno bolj izgubljali svojo državljansko samozavest. Na Dunaju so ji sogovorniki dejali, da se sedanje razmere, zlasti pa stanje javnih financ, ne sklada s podobo pridnih in delavnih Slovencev. Vendar se v Sloveniji na srečo oglašajo tudi ljudje razuma in intelektualne širine, pa težnje k pomirjenju in strpnosti. Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akademik Jože Trontelj, je na slovesnosti v Mariboru ob 150-letnici smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška poudaril pomen in aktualnost njegovih prizadevanj za vzgojo in ohranitev etičnih in drugih vrednot. Nujno je, da jih ponovno vzamemo za vodilo pri naših izbirah in odločitvah. V Sloveniji je bila storjena velika škoda z uveljavitvijo načela, da pouk o etičnih vrednotah ne sodi v šole, ker da morajo šole ostati vrednostno nevtralne. Vrednostno nevtralna šola pa je nesmiselna puhlica. V resnici je prišlo do izrinjenja vzgojnih vsebin iz slovenskih šol. Brez njih pa se zrela, odgovorna in celovita osebnost ne more nikoli razviti. In še skrb vzbujajoča novica iz našega življenja
Ustanova Diabetes Atlas je napovedala, da je Slovenija tista evropska država, v kateri se bo sladkorna bolezen do leta 2025 najbolj razširila. Že sedaj je pri nas ugotovljenih več kot 125 tisoč diabetikov, še nadaljnjih okoli sto tisoč pa jih bolezen ogroža.
Marijan Drobež
Nepotrebne kolone na slovenskih avtocestah
Ko z največjim veseljem prekolneš Dars
•••
Kdor se v zadnjih tednih dokaj redno vozi na relaciji Primorska - Ljubljana, je bil nedvomno priča pogostemu prizoru. Na območju, ki gre od Razdrtega do Postojne, se namreč pogosto ustvarjajo kilometrske vrste. In razlog za te vrste? Popravila na cestišču. Gre za delovišče, ki je bilo odprto že pred nekaj tedni in ki bo končano (šele) konec oktobra. Razmere na omenjenem odseku so bile posebej poostrene v prejšnjem koncu tedna, najverjetneje zaradi še nekaterih dodatnih del (poleg onih že itak predvidenih).
Zapore brezrepa in glave
Sam sem se prejšnji konec tedna po primorski avtocesti na omenjeni relaciji peljal trikrat: dvakrat (petek zvečer in nedelja zvečer) sem se sicer peljal v smer proti Gorici in tako samo opazoval nesrečnike na drugi strani, enkrat (sobota v popoldanskih urah) pa sem se tudi sam znašel v koloni na voznem pasu proti Ljubljani. Seveda je v tem primeru časa kar veliko, da najprej dobro prekolneš Dars in večkrat pošlješ njegovo vodstvo v najbolj odročne "kraje", potem pa ti seveda ostane še tudi dovolj časa, da se vprašaš, zakaj so taka dolgotrajna čakanja sploh potrebna (če seveda izvzamemo testiranje potr-pljenjskih sposobnosti voznikov). Začnimo z nujno premiso: kolon na avtocestah ni mogoče preprečiti v primeru nesreč, posebej tistih s
hujšimi posledicami, ali ko gre za verižna trčenja. Teh ni mogoče predvideti in gre zato jasno za izredne situacije. V primeru primorske avtoceste pa tega ni bilo: šlo je enostavno za dela na cestišču. Ta pa so še kako predvidljiva in napovedljiva. Vprašanje je, zakaj Dars ne ukrepa pravočasno in primerno, da bi se take kolone čim bolj omejile? Avtocesto namreč vsak uporabnik posebej plačuje zato, da bi daljšo razdaljo prevozil v čim manjšem času. Če mora ob dodatnem plačilu čakati v koloni, ki je poleg vsega ne povzroči nesreča (in niti poletna počitniška mrzlica), je preklinjanje odgovornih povsem na mestu. Občutek je namreč, kot da bi Dars preventivno nič ne storil zato, da bo promet bolj tekoč. Rešitev bi morda bila upočasniti hitrost avtomobilov že pred začetkom delovne zapore, tako zmanjšati silni nalet neposredno v prometni zamašek in omogočiti nekoliko bolj umirjen odtok avtomobilov in kamionov z delovišča. Bolj strukturirano bi lahko organizirali tudi obvoze po vzporednih regionalnih cestah, kamor bi preusmerili del voznikov glede na gostoto prometa na avtocesti. Dalje bi lahko delali tudi na krajših delovnih zaporah (tista pri Postojni je dolga več kilo-
metrov), kar bi spet nekoliko olajšalo promet. To pa so samo tehnične rešitve za posamična avtocestna delovišča: problem pri slovenskih avtocestah in kolonah, ki se ustvarjajo, pa je nekoliko globlji in širši.
Od 50 do 110 milijonov zaradi spremembe v načrtu
Zal je realnost slovenske avtocestne družbe Dars pogosto zelo oddaljena od resnično profesionalnih prijemov in se prej spreminja v samopostrežno trgovino za avtocestne gospode. Nadzorna funkcija, ki bi jo morala opravljati družba za avtoceste nad gradnjo in obnovo avtocest, je bila v preteklosti po-
manjkljiva. Navadno se v tem kontekstu govori o brezglavih stroških gradnje posameznih odsekov. Očitno pa je zelo problematično tudi samo vzdrževanje. To je pred kratkim ugotovil tudi nadzorni svet Darsa, češ da premalo vlagajo v obnove in vzdrževanje. Problem so tudi odprta gradbišča, ki jih je Dars opredelil kot prednostno nalogo, in izpostavili primere tistih gradbišč, ki so v naravi že izvedena, niso pa končana zaradi manjkajoče dokumentacije.
Avtoceste so bile od nekdaj pomemben posel in prednostna
naloga vsake vlade: zaradi tega so bile tudi zelo zanimiv plen za posamezne posvečene gradbince. In pri sklepanju poslov z omenjenimi gradbinci je bila kakovost samega dela najpogosteje krepko za interesi samih velikih gradbincev. Padanje ometa v šentviškem predoru je najbolj znan primer take malomarnosti, kljub temu da je prav Šentvid postavil v ospredje še enega od slovenskih škandalov pri zapravljanju. Tamkajšnji avtocestni odsek je bil namreč najprej predviden v obliki dvopasovnice v vsako smer: to naj bi državno blagajno stalo 47 milijonov evrov. Potem ko je bil projekt že odobren v tej obliki, se ga je Dars odločil spremeniti in dvopasovnici sta tako postali tripasovnici. To je proračun otežilo za več kot dvakrat:	skupna
končna cena osnovne pogodbe in štirih aneksov je namreč znašala 109 milijonov evrov.
Tudi v tem primeru je Dars, tako kot pri že na začetku omenjenih kolonah, pokazal precejšnjo malomarnost pri upravljanju in nadzorovanju del na avtocestnem križu. Gre samo za dva primera, ki pa sta nazorna pokazatelja tega, zakaj je Dars avtocestni križ preplačal za dobri 2 milijardi evrov. Pogača avtocestnega dobička se je prevečkrat uporabljala samo za interese velikih gradbincev, medtem ko sta bili učinkovitost in funkcionalnost posameznih rešitev na drugem (oziroma celo tretjem ali četrtem) mestu.
Andrej Čemic
Kratke
S-prehodi: oddaja TV Koper - Capodistria, ki osvetljuje življenje ob meji
V torek, 2. oktobra 2012, bo ob 18. uri na TV Koper - Capodistria prvič na sporedu nova oddaja S-prehodi, ki bo gledalce vsak teden popeljala med Slovence v Italiji.
S-prehodi so vsebinsko in grafično osvežena oddaja Brez meje, ki je med Slovenci v Italiji in na celotnem obmejnem prostoru po 15
letih predvajanja že dobro poznana. V oddaji z novim imenom, ki ponazarja tako miselno prehajanje v nov čas kot prehajanje meje, bodo z gosti v studiu in na terenu obravnavali prehajanja sloven-sko-italijanske meje ter življenje v spreminjajočem se čezmejnem prostoru. Kot pravita ustvarjalca oddaje
Špela Lenardič in Mitja Tretjak, se bodo v oddaji sprehajali vse od Milj do Trbiža in spoznavali (ne) spremenjen vsakdanjik ljudi, ki oblikujejo in ustvarjajo življenje v skupnem čezmejnem prostoru. Čeprav državne meje med Slovenijo in Italijo ni že več let, je v vsakdanjih pogovorih in navadah še vedno prisotna. Kljub vsemu pa seje zadnja leta na tem območju veliko spremenilo. Stiki med slovenskim in italijanskim prebivalstvom se množijo, vse več je skupnih pobud, istočasno pa sta se v marsikaterem pogledu spremenili tudi delovanje in samo vzdušje v slovenski manjšini.
“Z mejo in življenjem ob njej smo se ukvarjali predolgo in zato smo spregledali, da smo po njenem t. i. padcu zaživeli v novem prostoru, ki se vedno bolj razlikuje od prejšnjega. V novi oddaji bodo zato prehajanja različna: fizična in čisto konkretna kot tudi mišljenjska in identitetna. Ljudje se v času spreminjamo in z nami se spreminja tudi prostor, v katerem živimo. Ko pa se srečajo različni, denimo sosedi, ki govorijo različna jezika, nastane vedno kaj zanimivega, pogosto tudi zelo lepega”, je povedal voditelj Mitja Tretjak, ki kot Tržačan sam doživlja spremembe čezmejnega prostora v zadnjem desetletju.
Novinarka Špela Lenardič, ki poroča o dogodkih in temah, povezanih s Slovenci v Italiji že pet let in tako odlično pozna dejavnosti zamejskih organizacij, kulturna društva, ustanove in težave, s katerimi se ljudje soočajo na tem prostoru, pa dodaja: “Oddaja S-prehodi v ospredje še bolj postavlja radovedno odkrivanje krajev, kjer živijo Slovenci v Italiji. Upam, da bomo gledalce premaknili s 'foteljev1 in jih prepričali, da se tudi sami odpravijo na izlet v sosednjo Italijo. Da lahko tam najdejo svojo poslovno priložnost, možnost izobraževanja ali pa kulturnega sodelovanja in prijateljevanja”.
Že Plinij je vedel...
Trgatev gre h koncu in vinogradniki tožijo, da jim je suša, ta šiba božja, pobrala polovico in več pridelka. Obžalujem, četi ljudje živijo od vina, saj si bodo lahko pomagali le, če imajo zaloge lanskega ali starejšega neprodanega vina.
Istočasno berem, da se Slovenija kot država, kot sicer tudi druge evropske države, zaveda potrebe po čim večji samooskrbi s hrano in torej prehrambeni neodvisnosti od uvoza. Ta zahtevni cilj bo zelo težko doseči ob dejstvu, da uničujemo vse preveč dobre orne zemlje, ki naj bi bila namenjena žitaricam in drugim poljščinam, in smo v preteklih desetletjih ogromne površine pozidali, v najboljšem primeru pa posadili s trajnimi nasadi sadja in trt, kar je vnebovpijoča potrata.
Na misel mi prihaja slovenski duhovnik in protialkoholni borec iz začetka prejšnjega stoletja Anton Mrkun, ki je v svojem delu Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji, ki je izšlo leta 1927 v Ljubljani, navedel stavek iz del Plinija Starejšega: "Vino - kakšna neumnost! Koliko truda in naporov za pridobivanje in uživanje pijače, ki te peha v norost in zločin”. Alkoholizem je v Sloveniji vse hujši problem! Po uradnih podatkih je v državi vsaj 170.000 oseb, ki so zasvojene z alkoholom. Statistični podatki tudi kažejo, da je starostna doba med 25. in 35. letom najbolj podvržena skušnjavi, da pade v zasvojenost. Pred nekaj dnevi smo v časopisih lahko brali tudi o tem, da narašča število alkoholikov, kar ni čudno ob dejstvu, da so mnogi v tem letu izgubili službo.
Problem se torej stopnjuje in terja največjo pozornost vseh, ki so poklicani, da skrbijo za javno dobro. Alkohol je namreč prav tako nevarna sestavina, ki vodi v odvisnost, kot so najtežje droge! / Pavle Bračko
Gledališka predstava na Otlici
V soboto, 29. septembra 2012, ob 20. uri, bo v Kulturnem domu na Otlici gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Mira Gavrana Vse o ženskah. Režija Minu Kjuder in Sergej Verč.
Ta
Špela Lenardič in Mirja Tretjak (foto Blaž Svetina)
Prejeli smo
Ministrici Ljudmili Novak so pri spomeniku tigrovcev žvižgali
Ob 60-letnici smrti Vinka Vodopivca / Opereta na Gradu Kromberk
Kovačev študent v izvirnem ljudskem duhu
v
Čeprav nekoliko pozno, saj je bilo že veliko povedanega v zvezi z nesramnim dogodkom v Bazovici, pri spomeniku ustreljenih tigrovcev, kjer so ob slovesnosti žvižgali ministrici, je prav, da kaj povemo tudi navadni ljudje. Žvižgali so prav tisti, ki so nosili na kapah rdečo zvezdo, in tisti, ki nimajo pojma, kaj nam je ta rdeča zvezda slabega prinesla. Tigrovci so bili ustreljeni precej let pred začetkom druge svetovne vojne in daleč pred pojavom partizanstva in daleč pred prihodom rdeče zvezde. Preden nadaljujem, predlagam, da se takim nevednežem ne dovoli več prisostvovati slovesnosti, kot sicer na splošno take vrste praporščaki tam nimajo kaj iskati. Tem je v prihodnje nujno treba prepovedati udeležbo in prepovedati prihajati na ta kraj z žaljivimi transparenti, na katerih so žaljivi napisi in rdeča zvezda. Tigrovci, ki so bili prve žrtve fašističnega terorja na Primorskem, niso poznali ne zvezde ne tri-glavke, še manj pa kakšne titovke. Borili so se proti italijanskemu okupatorju, ki je tigrovce označil za teroriste, tako kot jih je označila tudi komunistična oblast v Jugoslaviji; o njih se sploh ni smelo govoriti. Prav zaradi tega nimajo ti praporščaki kaj iskati v Bazovici ob njihovem spomeniku, kjer je potrebno očistiti komunistične navlake, kot je komunistični znak rdeča zvezda, ki je prišla k nam iz Sovjetske zveze po nalogu Stalina in slovenskih sodelavcev. Razdor med Slovenci, ki ga ustvarja levičarska falanga, ki jo žal še vedno podpira predsednik države, ne sme in ne bo šel kar tako mimo. Prepričan sem, da se tisti, ki so tam žvižgali, niso borili, ker so bili premladi ali pa so se skrivali do konca vojne. Nične vedo, da so bili prav Primorski “borci" najbolj zavedeni od komunistov, čeprav imajo za to manjše opravičilo, o tem sem pa že pisal, (Dolomitska izjava, ki je odklanjala vse, kar ji ni ustrezalo). Ne zamerite mi, če bom uporabil zelo “popularno" nekoliko vulgarno besedo, ki jo na Primorskem tako radi uporabljajo ali so jo tako radi izrekli ob kakšni podobni priložnosti: če rečeni, da so primorski borci prave nevedne “mone"! Hodil sem v osnovno šolo v času Mussolinija, v času, ko so nas preganjali, če smo govorili slovensko, čeprav nam tega niso nikoli mogli preprečiti, ker smo bili zavedni Slovenci. Ponosni smo bili na slovenski materin jezik tudi tisti, ki smo morali v italijansko šolo, slovensko pisati in brati pa so nas naučili pri verouku, še preden smo znali kaj napisati v italijanskem jeziku, čeprav se je to do-
gajalo največkrat v skritih prostorih, ker so fašisti preganjali duhovnike. Tisti, ki smo tedaj končali petletko italijanske šole in smo morali nekaj let po končani vojni vJLA, smo bili nadvse razočarani, da se tega ne da opisati, in mladi tega ne razumejo, ali pa so jih komunisti tako zapeljali, da nočejo poslušati, imajo preveč "oprane" možgane, ker v tedanji vojski nismo smeli govoriti slovensko, mlajše pa tako nič več ne zanima kot le lepo in brezskrbno življenje. Poznam mdi razmere v Trstu, kjer imam še živečega brata, starega 90 let; v Trst je odšel zelo mlad, še otrok. Z nekaj let mlajšim bratom sta morala v italijansko vojsko, po razpadu Italije pa je šel tisti brat, ki je ostal doma, vpartizane, ne med komuniste! Čeprav je Gorica bližja, smo bili zelo navezani na Trst, še iz časa Avstro-Ogrške, saj skoraj ni bilo družine na Vipavskem, da ne bi
imela vsaj enega člana v Trstu. Po vojni, ko sta Trst in Gorica ostala onkraj meje, smo raje hodili po kavo in... v Gorico. Solo pod fašističnim terorjem sem moral omeniti, čeprav tedaj nismo dosti vedeli o tigrovcih, ker so bili starejši ljudje zelo previdni, saj so imeli italijanski fašisti"velika" ušesa, vendar pa vsaj zase trdim, da sem vedno rad prisluškoval pogovorom, predvsem starejših oz. odraslih, ki so bili uperjeni proti fašizmu, kasneje nekoliko več, ko so italijanski fašisti lovili Vojka Premrla in druge. Pisatelj Boris Pahorje že večkrat omenil nepoznavanje razmer v Trstu in na sploh na Primorskem; z njim se zelo strinjam, mladina pa sploh nič ne pozna. Potem pa pridejo na prizorišče nekakšni praporščaki, o katerih vem, da še manj poznajo razmere kot ti mladi.
Pred ta spomenik ne sme več rdeča zvezda, ker je simbol totalitarizma, ki ga je EU obsodila; tja prav tako ne smejo fašisti s kakšnim simbolom fašja ipd., to je treba preprečiti! Verjetno ti praporščaki, ki naj bi se borili tudi za
Trst - in v resnici premnogi so tam izgubili svoje življenje -, pa danes ne razumejo problema, da smo izgubili Trst in Gorico z ozemljem prav zaradi komunizma! Ozek pas, ki loči Slovenijo od sedanje Italije, je očitno prirejen na hitro, le toliko, da so obdržali Trst, ker so se zbali komunizma. Neka konvencija OZN iz leta 1947pravi, da ne sme biti zaprt dostop do morja državi, ki je v zaledju, toda prav to se je zgodi-
lo	Sloveniji. Imel sem na obisku prijatelje iz Nove Zelandije, ki so vedeli, da so prav njihovi vojaki prvi za partizani vstopili v Trst, in ko so pogledali na zemljevid, so me začudeno vprašali, ali se s tako mejo strinjamo. Razumeli so, da so ustvarjalci te meje veliki
-	med temi je bila tudi tedanja Sovjetska država, ki ni storila nič v prid malemu narodu, čeprav so naši klečeplazili pred Stalinom! Njihov cilj je bil tedaj le izvoz komunističnih idej na zahod, zahod pa se je tega upravičeno bal in meja je sedaj taka, kot je! Žvižganje v Bazovici sovpada s splošno gonjo proti vladi, ki jo vztrajno podpihujejo levičarski novinarji, opozicija, katerim prav nič ni mar ne Slovenija ne slovenski narod. Predvsem pa so proti Janezu Janši, kar žal podpira tudi predsednik republike Turk, ki ga istočasno, npr. Toš v Delu, že razglaša za ponovno izvoljenega predsednika države. Ob tej misli se kar zgrozim, saj bi morali vendar Slovenci izvoliti novega človeka, ki ima čut in posluh za vse Slovence, ne pa da dela razdor!
Zavedam se, da nimam moči, a po svojih močeh se bom boril, da ne bi več vabili kakšnih praporščakov z rdečimi zvezdami, ki jih natikajo na triglavke in se z njimi šemijo. Triglavka s trobojnico (zastavo) in zvezdo ne obstaja, to je laž novodobnih “borcev", ki so tako zavedeni, da sploh ne vedo, kaj je prav in kaj ne! Pred nekaj leti, vsekakor pa po naši samostojnosti, so se nekateri pojavili tako "našemljeni" npr. v Ajdovščini na proslavi; med njimi sta bila tudi Rop in Kacin, ki sta se našemila s tako kapo, ki nikoli ni bila resnična, to je laž! Triglavka je bila prepovedana že z Dolomitsko izjavo, tedaj pa so jo morali zamenjati s titovko in zvezdo, brez naše zastave! Tisti, ki tega ne vedo ali trdijo drugače, to počno s hudobijo, ki jo premorejo le komunisti!
Ponosa, da smo Slovenci narod, ki ima možnost govora v svojem jeziku, tudi v Bruslju, žal nimamo. Vse kaže, da nimamo ne ponosa ne smelosti, v tem ima Boris Pahor v celoti prav. Žal je tudi resnično tako!
Silvan Štokelj
V letu 2012 se še posebno na Primorskem z veliko hvaležnostjo spominjamo na duhovnika, skladatelja in zborovodjo Vinka Vodopivca ob 60-letnici njegovega odhoda v
nebeško kraljestvo, kjer je gotovo spoznal žlahtnost harmonije, ki je seveda drugačna od tiste, ki jo je sam podaril svojemu ljudstvu. Vinko Vodopivec (1878, Ročinj - 1952, Vipava; pokopan je pri cerkvi Sv. Trojice v Kromberku), se je z glasbo srečal že kot fantič in se zanjo navdušil, saj je bil njegov oče Vincenc organist. Poleg orgel je Vodopivec igral kar nekaj drugih glasbil. Kamorkoli je šel kot duhovnik službovat, je poskrbel za ustanovitev zbora. Po Grgarju, Kamnjah na Vipavskem in v Črničah je bil celih 43 let v Kromberku, najprej kot vikar, nato kot župnik. "Nadškof F. B. Sedej mu je 1.1918 izročil v oskrbo tudi župnijo sv. Vida in Mo-desta na Placuti v Gorici, 1.
1926 pa ga je nadškofija imenovala za kolavdatorja novih orgel in zvonov za Goriško", beremo v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu. Kot nadarjenemu glasbenemu samouku so mu bili svetovalci Danilo Faigelj s širokim	teoretskim
znanjem, skladatelj Emil Komel in tenorist Jožko Bratuž. Vodopivec je bil izredno plodovit skladatelj. Od njegovega opusa poznamo 1218 del, kakih tristo pa jih je še pogrešanih. Čeprav je doživel dve svetovni vojni in kruti fašistični čas, se je vseskozi predajal svojim vaščanom kot duhovnik, ve-roučitelj, zborovodja in glasbenik. Tudi sedaj so v zborovskih krogih na Primorskem njegove skladbe izredno priljubljene, prav zato, ker je v njih znal zajeti primorskega duha in tisto ljudsko spevnost, ki odlikujeta njegovo cerkveno in posvetno glasbo. Ker je v svoje melodije prelil ljudsko čustvovanje in občutke, je marsikatera njegova skladba ponarodela. Njegova priljubljenost se kaže tudi v tem, da so po njem poimenovali ulice v Kopru, Solkanu, glasbeno šolo v Ajdovščini in mu postavi-
li	spomenik v Kromberku in rodnem Ročinju. Primorski študentje so 1. 1953 pod vodstvom Antona Nanuta ustanovili Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, 1.1995 pa je v Kromberku začelo delovati Kulturno društvo Moški pevski zbor Kromberški Vodopivci. Prav ti so bili v letošnjem Vodopivčevem
letu najbolj dejavni, saj so njemu v hvaležen spomin priredili več koncertov, ki si bodo sledili še v oktobru in novembru. Vrhunec teh praznovanj je bila postavitev spevoigre Kovačev
študent, ki jo je Vodopivec zložil 1.1910 na libreto svojega stanovskega kolege Ivana Kovačiča (1873, Avče nad Kanalom -1936, Vrhovlje v Goriških Brdih), ki je pod psevdonimom Soški pisal za slovenski dunajski list Zora in se tako podpisoval tudi pod poznejšimi zapisi.
V	spevoigri Kovačev študent je protagonist robat, a pošten in
delaven kovač, ki je poslal sina študirat na Dunaj, a ta je tam zapravljal očetov denar za veseljačenje po gostilnah s prijatelji. Zato ga je oče šel iskat in ga doma izučil v poštenega, svojemu delu predanega kovača. Glasbeno delo je prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do preprostega, a socialno in moralno pokončnega slovenskega človeka, ki velja več kot dunajski izobraženci, ki radi škilijo za ženskami in popivajo. Prav pri poudarku tega ljudskega duha se je zaustavil režiser, sicer dramski igralec, član SNG Nova Gorica, Radoš Bolčina, kateremu je bilo zaupano režijsko vodstvo odrske postavitve (pa tudi scenarija in izbire scenskih elementov, med katerimi je izstopal kovaški meh), ki je bila premierno uprizorjena v nedeljo, 16. septembra, v sugestivnem okolju amfiteatra gradu Kromberk. Kljub hladnemu večeru se je v njem zbralo okrog tisoč gledalcev, ki so z velikim navdušenjem spremljali izvajanje pevcev MoPZ Kromberški Vodopivci, MoPZ Lipa Ravnica, Domači pevci iz Lokov-ca, KTD Lokovec; ti so izvajali skladbe Vinka Vodopivca in ljud-
ske pesmi, ki dopolnjujejo in bogatijo glasbeni komedijski splet. Poleg omenjenih pevcev so glasbeno veseloigro oblikovali solisti: Manuel Pintar (kovač Vleci-meh), Polona Kante Pavlin (Meta, njegova žena), Borut Orozovič (Janez, njun sin), Marko Pavlin (Zan, poštni sel), Domen Kozinc, Peter Prinčič, Bruno Simčič, Tamara Ušaj Bizjak, Miha Remec in Bojan Vuga, ki so poosebili Janezove sošolce, prijatelje in pevko v gostilni. Na klavir jih je spremljal Miha Štokelj. Za glasbeno vodstvo je bil zadolžen Vladimir Čadež, ki se je v zadnjem prizoru pojavil na prizorišču oblečen v talar. Režiser Bolčina je s tem želel počastiti zborovod-sko vnemo Vinka Vodopivca. Ljudske plese, ki poživljajo dogajanje, (v uvodnem prizoru je sicer plesni intermezzo le malce predolg), so izvajali člani Folklornega društva Gartrož ob spremljavi glasbenega kvarteta. Naj med protagonisti še posebej omenimo Manuela Pintarja, ki je s svojim polnim, lepo izoblikovanim basom, tudi igralsko učinkovito, prikazal različna očetova razpoloženja, baritonista Boruta Orozoviča kot veseljaškega študenta, nato pridne-
ga kovača, in tenorista Marka Pavlina, Žana, zmeraj žejnega poštnega sla; pri tem komično še posebno poudarjeno izoblikovanem liku je bil razpoznaven poseg igralca Bolčine. Publika je ob koncu navdušeno ploskala izvajalcem in ti so ustregli njeni želji ter še enkrat glasno in z zanosom odpeli nadvse priljubljeno Vodopivčevo skladbo Žabja svatba ali kar Žabe.
Večer so poleg KD MoPZ Kromberški Vodopivci omogočili Javni sklad RS za kulturne dejavnosti 01 Nova Gorica, Zveza kulturnih društev Nova Gorica, Glasbena šola Nova Gorica, Mestna občina Nova Gorica, Goriški muzej in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica.
Ob koncu naj spomnimo bralce, da se je ob 40-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž, nekdanjega Katoliškega doma, 1.2002, zaiskrila, tudi z več komičnimi gledališkimi dodatki, spevoigra Kovačev študent v Gorici v veliki dvorani KCLB pod režijo Adrija-na Rustje in taktirko Hilarija Lavrenčiča, ki je za to priložnost iz izvirne klavirske spremljave napisal partituro za cel orkester.
nc
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
fjv	za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
p!	Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 25. septembra, ob 14. uri.
GLAS
Foto Martina Trampuž
Foto Martina Trampuž
Življenje je treba živeti do konca!
Minevanje
Berem, da je naš priljubljeni veslač Iztok Čop zadnjič potopil vesla v domače vode Blejskega jezera. Konec veslaške kariere, ki mu sam pravi konec nekega poglavja in začetek drugega. Dan, nedelja, je že itak jesensko siv in turoben, tako da me ta novica napolni z občutkom minevanja, odtekanja. Panta rei ... in nič se ne vrne.
Življenje gre hitro, vsako zaključeno poglavje pomeni prehojeno pot, na katero se ne vrneš več. Nikoli več. In korak za korakom se bližamo dnevu, ko je poti konec, ko je konec sanj in konec vsakega načrta. Ne vem, zakaj ob Iztoku Čopu pomislim na svojo taščo, ki smo jo ravno pred dobrim mesecem odpeljali v dom za starejše.
Začelo se je nenadoma, nepričakovano. Nekaj se ji je pač dogodilo, nekaj resničnega ali namišljenega, da ni hotela več živeti doma, da ni prenesla niti trenutka samote. Čeprav so zdravniki trdili, da je zdrava kot riba, se je začela pritoževati nad vsem, nad pritiskom, nad bolečinami v hrbtu, nad prebavo in silila je v bolnišnico, kjer je seveda niso hoteli sprejeti. Z možem sva ji dopovedovala, da je vse v redu, da je čisto sposobna živeti samostojno, da lahko kuha, lahko odhaja z doma na sprehod ali po nakupih. A ona, kot bi ne slišala naših besed, Da ne more, da je noge ne držijo, da je lahko samo še v postelji, pa da nujno potrebuje zdravnika in zdravila. Pred enim samim me-
secem pa je še vozila avto in hodila na sprehode.
Vse skupaj je bilo iz dneva v dan slabše, začela nas je klicati tudi ponoči, ni imela miru, samo jokala je in tarnala. Niti naša niti zdravnikova prisotnost ji nista bili v oporo. Samo pomirjevala, vsak dan več jih je potrebovala, in vsak dan je bilo težje.
Ko smo nekega večera spet poklicali rešilca, ker smo verjeli, da ji je res slabo, nam je zdravnik povedal, da ne more več živeti sama in potrebuje stalno strokovno nego in podporo. Sicer pa je popolnoma zdrava, samo psihično je motena. Svetoval nam je dom za starejše.
In začelo se je tavanje po domovih. Najprej v Nabrežino, kjer ni bilo prostora, nato na Opčine, kjer smo našli prosto sobo in je tašča ostala nekaj tednov. Ob vstopu v dom sta me najbolj prešinili temačnost in tišina, ki so jo motili samo televizija in kakih deset parov oči, ki so brez občutkov in brez želja buljile nekam v neznano. Morda vame, ki sem pravkar vstopila, morda preko mene v praznino. In na moj pozdrav se ni oglasil nihče, kot bi bili te oči in ta usta že utrujeni pozdravljanja, ki ne prinaša besed, niti prijateljstva.
Tašča je v domu po cele dneve ležala, ni hotela iz postelje, tudi potrudili se niso, da bi jo pripravili k temu. Razumem, kajti tudi mi nič ne dosežemo pri njej. Kot bi si vtepla v glavo, da ji je življenja dovolj, kar tudi stalno ponavlja.
Ne morete tako, vpijem, življenje je sveto, življenje je bogastvo, življenje je neprecenljiv dragulj, tudi ko se izteka, tudi v trpljenju. In vam nič ne manjka, denar imate, svoje stanovanje, svoj avto, blagostanje in prijatelje. No, teh
balkonom, svetla dvorana, prostran vrt sredi njiv in vinogradov. V jesenskem soncu je vse zlato obarvano. A oči, ki že iz veže strmijo vame, so enako prazne in enako brez vsakega upanja. Tudi tu mi nihče ne odzdravi, telesa ležijo na števil-
pravzaprav nima veliko, kajti od mladih nog je živela le za denar. Jezim se in vpijem. In se spomnim svojega očeta, ki je, kljub temu da je umiral in trpel zaradi raka, hrepenel po soncu, domu, muci, ki mu je doma delala družbo. Te besede so kletev, govorim tašči, pomislite na vse tiste, ki zares trpijo, na otroke, ki umirajo, na vse tiste, ki jim bolezen ubije sanje, ko šele brstijo. Za vaša leta ste zdravi, ji govorim, hvaležni bi morala biti za zdravje, ki ga še imate. A ne posluša, besede gredo mimo nje, ne sliši, oči zrejo v prazno, usta pa naštevajo namišljene bolezni, govori o raku, ki ga nima, o bolečinah v hrbtu, o visokem pritisku, pa ima skoraj nizkega. Življenja ji je dovolj in jaz je ne razumem, obsojam jo. Najdemo prosto posteljo v Re-pnu. Lepši, novejši dom, sobe z
Pogled na veslaško panogo v Sloveniji
Legenda slovenskega športa je spravil vesli v klet
Na velikem ljudskem prazniku ob Ljubljanici se je prejšnji teden od aktivnega veslanja poslovil legenda slovenskega športa, veslač Iztok Čop, sinonim za 20 let uspehov. V karieri je osvojil štiri olimpijske medalje in 12 kolajn na svetovnih prvenstvih. Prvo člansko medaljo je v dvojcu brez krmarja izboril skupaj s sedanjim predsednikom Veslaške zveze Slovenije Denisom Žvegljem že v osamosvojitvenem poletju 1991, sicer še v jugoslovanskem čolnu, a na zmagovalnem odru že s trobojnico mlade slovenske države. Leto kasneje je ista naveza osvojila prvo olimpijsko medaljo za samostojno državo. Posebno zgodbo je Čop spisal v dvojnem dvojcu z Luko Špikom, s katerim sta bila med drugim trikrat svetovna prvaka v dvojnem dvojcu, svetovna rekorderja, osvojila pa sta tudi komplet olimpijskih medalj, v Sydneyju 2000 zlato. V Atenah sta bila srebrna, posebno zadoščenje za 40-letnega Gorenjca pa je dejstvo, da se v letu 2012 poslavlja z novim uspehom, s svojo četrto olimpijsko medaljo. Čop in Špik sta bila namreč na nedavnih Igrah v Londonu na regatnem polju v Etonu v dvojnem dvojcu tretja (odprla sta zbirko kolajn, ki so jo nato dopolnili zla-
ta judoistka Urška Žolnir, srebrni Primož Kozmus in bronasti Rajmond Debevec), veteran doma iz Radovljice je tako končal sijajno kariero, ki je v ponos vsem Slovencem, z uglednim odličjem mesec dni, potem ko je praznoval okrogel rojstni dan in natanko 20 let po osvojitvi prve olimpijske medalje v Barceloni. Iztok Čop je nedvomno velikan slovenskega in ne samo sloven-
V >
k.
skega športa, v zgodovino veslaških panog se je zapisal z zlatimi črkami, v najbolj plodnih letih je izzive iskal tudi v četvercu, ko sta bila s sedem let mlajšim Kranjcem Špikom (ki bo, kot kaže, svojo športno pot še nadaljeval) v svoji paradni disciplini dejansko nepremagljiva. V izjavah ob slovesu je Čop dejal, da se je iz leta v leto izpopolnjeval, razmere so se namreč v dvajsetih letih kariere na naj višji ravni bistveno spremenile. Na Bledu je v klubu v bistvu vse življenje garal kot nor, povedal pa je, da je z zrelostjo tako izpilil
nih kavčih, ne vem, ali je kaj življenja v njih, pod odejami ni zaznati sanj in hrepenenja. "A
ves dan tako ležijo", vprašam bolničarko. "Ves dan, poskušali smo jih privabiti k raznim dejavnostim, upali smo, da bodo poslušali glasbo, a jim je vse skupaj šlo na živce. Oči ždijo in me gledajo, a vem, da me ne vidijo, da nisem zanimiva, kot ni nič več zanimivo na tem svetu.
Tašča je enaka njim, brez volje, brez upanja, brez sanj. Zakaj tako, vpijem, zakaj ne marate živeti, zakaj ne vidite sonca in govorite le o mrazu. Ni ji mar, sovraži tudi nov dom, sovraži to, da mora tu obvezno vstati iz postelje. Spala bi pravi, samo spala. Odidem, ker med nama ni dialoga, ker je ne razumem, ker nočem razumeti, zakaj je nekdo nenadoma odklonil življenje in prosil za v dom. Tako iz dneva v dan.
Tesnoba polteme in tišine mi sledi, ne morem se znebiti pogleda na tista skrčena telesa, na televizijo, ki govori v prazno, in na dneve, ki so vsi enaki in brez vsakega smisla. Ne vem,
zakaj se spomnim na poletje in na jezero Weissensee. Tam smo spali pri Johanu, prijaznem gospodu, ki je pravkar dopolnil 94. leto. On je bil drugačen, čeprav veliko starejši. Njemu so se iskrile oči, ko je govoril o svojih čebelah, mi pa smo se smejali, ko se je vsak dan odpeljal na planino s svojim novim Yetijem. Johan je ljubil življenje in na njegov nasmeh ni mogoče pozabiti. To je nasmeh, ki bi pristajal vsakemu dvajsetletniku. V njem je moč in ljubezen do življenja.
Spomin na Johana mi vrača upanje. Vem, da ne spadamo vsi v domove, ki so podobni čakalnicam na smrt, vem, da je štiriindevetdesetletnih Johanov veliko, in upam, da bom nekoč med njimi. Nekateri ljubimo življenje in upam, da bo tudi življenje samo usmiljeno in dobrohotno z nami. In da ga bomo lahko dostojno živeli do konca.
Suzl Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 127
način dela do vrhunskosti, da se je na letošnjo olimpijado -ob že zmanjšani storilnosti zaradi let, ki minevajo - sploh najbolje pripravil. Žal je veliko pozornosti v intervjujih bolj kot strogo športnim vsebinam in tekmovalnim obračunom fantastične zgodbe o uspehu šlo dejstvu, da bo moral šele zdaj, v zrelih letih in z družino na ramenih, razmišljati o tem, kako se bo preživljal, saj z vrhunskim športom (v revni panogi) ni obogatel, prej nasprotno. Zev prejšnjih letih so bila sredstva problem. Spomnimo se samo nekega izbora Športnika leta pred nekaj zimami v Ljubljani, ko sta s Špikom ostala v baru pred Linhartovo dvorano Cankarjevega doma na pivu, ker sta bila v polemiki z Veslaško zvezo in Olimpijskim komitejem Slovenije zaradi neizpolnjevanja finančnih obveznosti. V bistvu si bo moral šele poiskati spodobno službo, pravi pa, da bi rad ostal v svetu športa, mogoče kot trener ali trgovec z opremo. Če pomislimo na šampione iz drugih športov, ki služijo milijone evrov, potem se zdi skoraj neverjetno, da si mora velikan takega kova in s spiskom mednarodnih dosežkov, ki napolnijo nekaj strani, pri štiridesetih komaj zagotoviti dostojno eksistenco. Vsekakor hvala Iztok Čop! Junak, ki nam je v vročem avgustovskem dnevu še enkrat napolnil srca, potem ko nas je navduševal polni dve desetletji.
HC
Pred dnevi me je prijatelj Samo vprašal, ob morju sva čakala najine sinove, ki so jadrali v Sesljanskem zalivu, če nimam tudi sam občutka, da naša slovenska narodna skupnost v Italiji ne deluje več kot skupnost, vsaj taka skupnost ni več, kot sva je bila midva deležna pred desetletji, še pred nekaj leti. Nobene nostalgije po "dobrih starih časih" ni bilo v tem vprašanju, le bistra, a tudi bridka ugotovitev, pravzaprav vprašanje, zakaj je tako, kot je, ko smo kot posamezniki sredi neke skupnosti, a se sami ne čutimo več del nje. Nekaj nam vsem manjka, na očeh vseh je, da ne delujemo več kot skupnost, ne v dobrem in ne v slabem.
Samova prijazna žena Erika je bila z nama, eden tistih srečnih popoldnevov ob morju je bil, ko se poletje prevesi v jesen in se ti zdi, da je čas obstal, ne preveč vroče ni bilo in ne preveč hladno, blagega morskega vetriča ravno dovolj, da so naši otroci jadrali, opazovali smo jih, kako so kot račke za materjo raco, strumno in v dolgi, urejeni vrsti pluli iz sesljanskega portiča za čolnom potrpežljivega trenerja jadralnega kluba Čupa, Matije, na odprto morje.
Turisti so se v tem času že porazgubili, mi trije smo sedeli na pomolu in zrli v obzorje, ki se je izgubljalo za mirnim morjem.
Morje je dihalo svoje večno življenje v nas. "Poglejta, kako je s tem, sam to doživljam kot veliko stisko tudi na poklicnem področju, po eni strani se zavedam tega, kar si sedaj ti Samo povedal, tudi zato pišem rubriko Kaj sploh počnem tukaj?, kjer redno stavim svoje pomisleke o smiselnosti lastnega in drugih početja v naši sedanji družbi na prvo mesto, po drugi strani pa se borim proti tisti pogubni avtocenzuri, ki je je pri našem pisanju vedno več. Naj razložim, navedel bom samo primer, recimo: o naši šoli, o šoli s slovenskim učnim jezikom, ne zmorem napisati ničesar tehtnega več, samo nemo opazujem, kaj se dogaja. V trenutku, ko bi zapisal svoje pomisleke, če je prav, recimo, da se je naša šola tako na široko in brez pomislekov odprla italijansko govorečim otrokom in staršem, bi se usulo, po meni in časniku. Po petnajstih letih, toliko let namreč že vozim vsak dan svoje otroke z Oglejskega v Gorico v slovensko šolo, vidva vesta, da imam trijezično družino, da zato nisem nacionalist, kot bi se mi rado in takoj očitalo!, enostavno ne zmorem več napisati ničesar o italijanskih profesorjih, ki učijo na slovenskih šolah, ne o italijanskih starših, ki se ne naučijo ene same slovenske besede, čeprav imajo svoje otroke v slovenski šoli, ne o osebju, ki dela na slovenskih šolah, a pošilja svoje otroke v italijanske šole, da o profesorjih, ki to počno, ne rečem nobene, kot tudi ne morem napisati niti enega samega tehtnega pomisleka več o ravni znanja določenih profesorjih, ki učijo na naših šolah... " sem utrujajoče začel.
Erika je vzdihnila, se zazrla tja čez, proti morju, ki se je odpiralo v Gradeško laguno, a morje ni odgovorilo.
In sem nadaljeval o tem, da ne zmoremo več, v tej naši slovenski narodni skupnosti, katere sestavni del smo, niti pošteno spregovoriti o sodelovanju, ampak si raje pišemo pisma po časnikih, se raje obkladamo z obtožbami, kot pa, da bi sedli za mizo in se brez nepotrebnih sprenevedanj pogovorili o pomembnih stvareh. Odprto, jasno, tudi trdo, a iskreno. Upam preveč, najbrž.
"Čas pa nas načenja", sem bil črnogled, dodal sem še misel o "tekoči družbi", katere del smo, ko pa so vse oporne točke, te nekdanje trdne, jasne, oprijemljive sidriščne točke, med njimi je bila tudi in predvsem narodna pripadnost, vse bolj izmuzljive, če ne že ravno "tekoče".
Samo Zygmuta Baumana pozna, kar mu kot podjetniku ne onemogoča, da se v življenju drži pravila,
ki mi ga je pred časom zaupal: "Vsak dan moram zgodaj vstati, končno v našem podjetju dajemo kruh osemindvajsetim družinam, to je odgovornost zame in za vse nas. In potem moram začeti dirkati. To je to. Ali tako ali te ni".
"Kako se je ta naša družba spremenila, ne, Jurij? Jaz se včasih ne spoznam več", je bolj sebi kot nama rekla Erika, ki se s svojimi tremi sinovi vsak popoldan po šolskem pouku trudi, da bi v življenju - delovanju naše narodne skupnosti fantje zrasli v pripadnike naše narodne manjšine, zato glasba v slovenski ustanovi, zato šport v slovenski ustanovi, zato kulturno udejstvovanje v slovenski ustanovi, zato iskanje knjig v slovenski knjižnici..., vse tisto pač, kar počnemo starši, ki še verjamemo v preprosto dejstvo, da je prav, da naši otroci zrastejo kot člani naše skupnosti.
In smo se pogovorili o tem, kako nas je globalizacija načela, ne da bi se tega naši vodilni v naši narodni skupnosti niti zavedeli.
Vstali smo in čisto ob morju sem se obrnil in Eriki rekel: "A si ti pomislila kdaj, da politiki danes govorijo, kot da bi bilo še tako, kot je bilo nekoč, kot da bi se nič ne spremenilo, kot da svetovnega spleta ne bi bilo, kot da si ne izmenjujemo informacij predvsem na svetovnem spletu, na interaktivnem “we-bu2", govorijo, kot da bi še koga predstavljali, a ne predstavljajo nikogar več"?
Samo je nadaljeval z mojo mislijo: "Niti zavedajo se ne, da jih je čas odnesel, za vedno, a tisto, kar imamo danes, dejansko totalitarno oblast čistega kapitala, je pa še bolj grozljivo"!
"In v zameno ni nič”! je bila trditev, ki je obvisela med nami, med zemljo, nebom in morjem.
"A nista opazila, da se v manjšini pogovarjamo samo še o denarju"? sem bil trpek, saj se pri nas govori samo še o tem, o manjkajočih sredstvih, o zmanjševanju prispevkov... in sem dodal: "A vidva si najbrž niti ne moreta predstavljati, kako se počutimo vsi tisti, ki delamo, ki smo svoje življenje zapisali delu sredi naše narodne skupnosti in sedaj vsak dan od delodajalcev že leta poslušamo, kako smo dragi, kako ni denarja za nas, kako kot osebje stanemo, kot da bi bili "nebodigatreba", a nihče ne pomisli, da za nami živijo družine, kot tudi ne pomisli, da smo, ko smo sprejeli delo v teh ustanovah, nekaj tudi sami žrtvovali. Človek ima zares pomisleke, večkrat pomisli, da je bil nor, ko je verjel v našo narodno skupnost, ko je sprejel zaposlitev v naših ustanovah. Govorim seveda o sebi, a ne bom jokal, gotovo pa bom zgledno poskrbel, da niti enemu samemu mojemu otroku ne bi padlo na misel, da bi se vezal na tako službo v našem prostoru, kot jo imam sam, ko sem nenehno na prepihu! Ne vesta, kako uničujoče je to, ko gledam svoje odlične sodelavce v uredništvu, kako so in smo zamorjeni zaradi tega, še najbolj pa boli, da nam očitajo, da kot osebje stanemo največ, neznosno je to, poniževalno, in to počno ljudje, ki niso nikdar delali v takih ustanovah, vsaj življenjsko niso bili vezani nanje". In smo zavili do bližnjega bara, kjer me je Erika vprašala, kaj berem, a ji nisem vedel povedati nič pametnega, kot mi tudi sama ni znala navesti nič novega, čeprav je bila samo dan prej na knjižnem festivalu v Pordenonu.
"Poezijo še najraje berem", sem pomislil, a najbrž tega nisem izrekel na glas, razpet, kot sem bil med prijateljema, morjem in umeščenostjo v nekaj izmuzljivega, a prekleto, še kako prekleto sedanjega. Zvečer sem pred spancem našel ponovno odgovor, zakaj to rad počnem, prebral sem namreč verze odličnega italijanskega pesnika, kar je Cesare Pavese bil, in sem jih zato tudi sam rad poslovenil:
"Edino veselje v življenju je začeti.
Lepo je živeti, ker živeti pomeni začeti, vedno, v vsakem trenutku"!
di Fno
Okusi na meji
LefsGo!
Gorizia
Gorica vedno pri roki.
Referenčna aplikacija za vsakogar.
Naloži si jo sedaj!
ma
http://letsgo.gorizia.it
(S) OBČINA GORICA
OOBORNIŠTVO ZA KUITUR0 IN DOGODKE
LefsGo!
Gorizia
CONFCOMMERClO
Gorica
27.|28.|29.I30,
septembra 2012