Izhaja:
10. ia 25. vsakega mesca.
Dopisi naj sefrankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Razpošilja se v tiskarni.
Velja:
za celo leto 1 gold. za pol leta 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom: Izdajatelju „Mir a“.
Leto TI.
V Celovcu 25. oktobra 1887.
Št. 20.
Koroški pavrnpimd In „Mir“.
L
Kakor po drugih deželah, tako so nemško-liberalci in nemškutarji na Koroškem osnovali : „Pavrnpund“. Kdor to besedo bere ali sliši in ve, kaj beseda „punt“ pomenja, prestrašil se bo po vsej pravici. Gorje kmetom in Bog se jih usmili, ako napravijo punt ! Prvaki teh pavrnpundarjev so razposlali med Koroške Slovence neko tiskano pismo, v kterem pravijo : „Pavrnpund“ je tako-le navstal : Pred letom je sklenilo dvanajst pavrov, vsi so bili Slovenci, pavrnpund grindati (vstanoviti), kteri bi imel aufgabo (nalogo), se krepko in z vso tnočjo potegovati za blagor in prid pavrov ali kmetov. Ti dvanajst kmeti so izposlali na vse pavre nek aufruf ali sklic, pisan v nemški in slovenski Šprahi (jeziku), ter so jih povabili, v velikem Številu 2. marca 1886 v Grabštanju skup priti, da bi se o vstanovitvi pavrnpunda poratali (posvetovali). Zares^ je prišlo več ko sto pavrov 2. marca pri Žborcu v Šent-Petru skupaj in so tudi tedaj grindali koroški pavrnpund . . . Prvi pavrntog je bil v Grab-štejn sklican, k kterem je prišlo več ko pet sto pavrovu.
Ta „koroški pavrnpund1' je napravil šest „bauerntogov“ in sicer: 2. maja 1886 v Grabštanju, 6. junija v Greifenburgu, 8. avgusta v Diimfeldu, 12. decembra v Celovcu, 1. maja 1887 v Belaci in 14. avgusta v Trgu.
„Mir“ je o tem našem „pavrnpundu“ le malo kaj pisal, vselej pa je le to povdarjal : „Pavrn-pund“ ali lepo po našem „kmečka zveza11 bi bila že prav in vse hvale vredna, le to je obžalovati, da imajo pri njej veliko in prvo besedo taki možje, ki so znani liberalci, do liberalcev pa Slovenci po tem, kar smo od njih sprejeli in kar nam tudi zanaprej obljubljajo, ne moremo imeti nobenega zaupanja. Molčal bi bil ^Mir11 o pavrnpundu tudi zanaprej, pa sedma številka „Allgemeine Bauern-Zeitung11 dne 1. aprila nas je prisilila, da spregovorimo nekaj besed o Koroškem pavrnpundu.
„Allg. B.-Zeitung“ poroča o shodu, kterega je gosp. A. O tič sklical v Lipo blizo Grebinja. Y tem svojem popisu omenja tudi „Mira“ in njegovega vrednika, tako da ne moremo in ne smemo molčati. Najprej „Allg. Bauern-Zeitungu spodtika «Mirovemu vredniku, to je meni Andreju Einšpie-ler-ju, zavratni, maloprida namen, da sem k shodu v Lipi kmete povabil le zavoljo tega, „ker sem pričakoval, da bom s tim, ako Steinin-
gerjeve namene podpiram, debel klin zabil medKoroški pavrnpund in ga raztrgal11. Besnica je pa ta-le: Gosp. Aleš Otič je bil pri meni in naznanil , da bode sklical kmečki shod v Lipi, da pride k njemu cesarski komisar iz Velikovca in da. se bode tam napravila prošnja na presvitlega cesarja, naj pomagajo ubogim kmetom tiste okolice, ki so zastran drv in stelje v tako žalostnih , neznosljivih zadregah in stiskah. Malo ppznej je imenovani gospod poslal pismeno vabilo, kakor ste ga brali v’ „Miru“ 10. marca. Ne ustmeno ne pismeno ni bilo govora, da pride pri kmečkem shodu v posvetovanje Steininger-jeva spomenica, pa tudi ne, da je gosp. Mačnik iz Celovca povabljen h kmečkemu shodu v Lipi. Zatorej to, da sem volje bil, debel klin zabiti v Koroški pavrnpund in ga raztrgati, ni resnica, temuč grdo natolcevanje.
Dalje piše „Allg. Bauern-Zeitung11 : „Mir“ Koroškemu pavrnpunda ni posebno prijatelj.11 Odkritosrčno povem pred celim svetom, da v resnici nisem posebno prijatelj nobenemu pavrnpundu, kteremu je vodja in glavar kak znan liberalec, kakoršni so gospodje Kirchmayer na Gornjem- , Steminger na Niže-Avstrijanskem, Achatz na Štajerskem, Mačnik in Seebacher na Koroškem.
Do takih pavrnpundov res nimam srca in njihovim namenom nisem posebno prijatelj Da sem pa prijatelj kmečkim družbam, to morem spričati s tim, kar sem pisal, govoril in delal.
Leta 1869 — torej za časa, ko od Koroškega pavrnpunda še ni bilo ne duha ne sluha — si je «Karntner Volksblatt11 na vso moč prizadeval, da so se snovale po vsem Koroškem kmečke družbe. Nàvslalo jih je več ko štirideset po vseh naših dolinah na nemških in slovenskih tleh. Niso se sicer imenovale kmečke, temuč katoliške družbe; pa njih družniki so bili sami kmetje. Te katoliške družbe so imele tudi svoje zbore ali shode, k tem smo pa hodili tudi iz Celovca. Tako sem jes bil in govoril pri sv. Hemi na Krci, v Libučah, Borovljah, Kotmarivesi, Šteindorfu pri Trgu, v Mu-ranibergu blizo Šent-Vida, v Šent-Janjžu, v Svečah, v Pokrčah, v Šent-Pavlju v Lavantinskej dolini, v Skočidoljah, v Togličah v Beljskej dolini, v Wolfs-bergu, v Šent-Andražu, v Kremsbrucke in še na več drugih krajih.
Pri vseh teh zborih se je govorilo samo le o zadevah in potrebah kmečkega stanu: kaj mu je storiti, kako mu pomagati. Tako postavim sem jes v Šteindorfu blizo Trga 1. 1871, dne 19. februarja, govoril o tem: „Wer foppt die Bauern?11 po naše: „Kdo kmete zanos vodi?“ Y Šent-Pavlju
sem 1. 1874, due 6. aprila, na velikonočni pondeljek govoril: „Nacli dem Charfreitage des Bauernstan-des kommt auch fur ihn der Ostermorgen“ to je po naše:	„Za velikim petkom pride za kmečki
stan tudi velika noč“. Povsod in vselej smo kmete podučevali, nagovarjali in prosili, naj pridno snujejo take družbe, naj se pogostoma zbirajo, naj pri svojih zborih v miru in ljubezni pretresajo svoje zadeve in razmere, v resolucijah in sklepih svetu odkrivajo svoje rane in bolečine, in po postavnej poti si iščejo pomoči. Na več krajih sem zbranim kmetom pravil, kako so nemški kmetje ob Beni 10. junija 1. 1862, osnovali tako imenovani „West-phàlischer Bauernverein“, ki šteje že več kot 18.000 kjnetov - družnikov in jim pod ramo sega na vse strani. Napravil jim je posojilnico, ki jim po-sojuje denarjev za nizke obresti, — zavarovalnico za ogenj, točo in Živino za nizek denar — mirovno sodišče za manjše, bagateljne pravde, za veče pa je najel posebnega advokata, — skrbi tudi za to, da družniki ostanejo zvesti kristjani v besedi in djanju, da gledajo na svoje otroke in posle, da se pri volitvah udeležijo in volijo same od kmečke zveze priporočene zanesljive poštenjake. 25. novembra 1881 sem tudi v svojem časniku : „Karntner Volksstimme“ ravno ta „Westpkalischer Bauernverein“ našim kmetom — nemškim in slovenskim — živo priporočal in kazal, kolika potreba da je, da si tudi naši kmetje snujejo take družbe, ako so resnične volje, si pomagati in rešiti se pogina.
Tako sem govoril, pisal in delal, s tim pa tudi vsakemu, ki se s pametjo in z vestjo skregal ni, jasno dokazal, da sem prijatelj kmečkih družb in kmečkega stanu.
Kar smo jes in z menoj katoličani — slovenski in nemški — delali že pred dvajsetimi leti, in delamo še naše dni: to so jeli nekteri liberalni Nemci in nemškutarji delati še le sedaj in so osnovali „Koroški pavrnpund".
Kaj nam poročajo prijatelji naši?
Iz Celovca. (Staro- in mlado-Slovenci.) Dr. Kieger, vodja češkega naroda, je menda rekel : „da si bode prizadeval, to dognati, da češki katoličani stopijo z Kirnom v tako zvezo, v kakoršnej so ruski uniti ali zjedinjenci, to je : da dobijo tudi Cehi za božjo službo staroslovenski jezik in da se smejo njih duhovniki ženiti.“ Zavoljo teh besed nemški katoliški časniki dr. Bieger-ja napadajo in trdijo, da odtod preti katoliškej cerkvi velika nevarnost. Tudi naš nemški katoliški časnik „Karnt. Volksblatt“ se je tem časnikom pridružil in Staro-slovence prijazno povabil, naj kako moško besedo spregovorimo nasproti Mladoslovencem, ki so tudi Biegerjevih misli in tirjajo tudi slovanski jezik v cerkvi itd.
„Mir“ je glasilo staroslovenske stranke na Koroškem in spregovori to-le odkritosrčno besedo: V dr. Biegerjevih besedah ni najti kaj uekatoliškega ali katoliškej cerkvi nevarnega; kajti ruski uniti ali zjedinjenci so popolnoma katoličani kakor smo mi. Ako torej Slovani —■ to je, njih škofje — pri rimskem papežu kedaj prosijo za slovanski jezik ali za kaj druzega in papež jim to dovolijo, vse
bomo kot zvesti katoličani veseli sprejeli ; ako pa papež tega ne dovolijo, pokorni bomo sv. cerkvi na veke vekov in se nepremakljivo držali njenih postav in ukazov.
Dokler Mladoslovenci stojijo na tem stališn in delajo v tem duhu, tako dolgo hočemo, smemo in moramo složno, krepko in prijateljsko se truditi in bojevati ž njimi vred za časno in večno srečo ubogega slovenskega naroda. Ako pa vdarijo na drugo pot, potem jim pa z britkim srcem in s tužnim glasom zakličemo : Z Bogom, ljubi bratje ! mi Staro-slovenci nočemo, ne smemo in ne moremo za vami po tem potu, ki pelje v propad, nesrečo in pogubo vas in celi naš narod!
Rožni dol. (Čitalnice ali kaj li?) Na planinah se je sneg prvikrat prikazal in nam naznanja, da je zima blizu. Po zimi so dolgi večeri, in, akoravno še ima vsaki kmet dovolj dela, so vendar marsikteri večeri, v kterih ni nobenega opravila, posebno je to po nedeljah in praznikih. Slovenec bi si v takih večerih tudi rad čas kratil in sicer pošteno in hasnovito. Se ve, da bi za to bila čitalnica najbolj primerna, v ktero bi lehko zahajali, se pošteno v društvu veselili in učili. Čitalnic pa ni, in, ako bi ktera tukaj bila, bila bi za marsikterega preveč oddaljena, tako da bi le ob posebnih priložnostih v njo zahajati mogel. Zato pa, mislim, bilo bi dobro, ako bi se za dolge zimske večere izbrala v posameznih krajih ktera poštena hiša — morebiti je v kraju v pravem pomenu .dobra gostilnica — v kterej bi se na določen den narodnjaki in tudi znabiti drugi stari in mladi zbirali — mladina je naša prihodnost —, ter se tam o raznih političnih, narodnih, gospodarskih in drugih rečeh prijateljsko pogovarjali. Se ve da je k temu potrebno nekterih slovenskih in drugih dobrih časnikov, in dobra volja jih bo povsodi več ali menj spravila. V vsakej okolici se bo našel človek, kterega koli stami, ki bo dotične reči ljudem razlagal. Tako bi se lehko Slovenci priučili pravic, ktere imajo po božjej in cesarskej postavi, bi se navduševali za svoj slovenski narod in ma-trni jezik, bi se oboroževali zoper sovražnike naroda, bi se pripravljali za prihodne volitve, bi postali močna podlaga za slovenske čitalnice, in bi se pošteno veselili. Prevdarite to reč.
Izpod Dobrača. (Sad nemške šole za slovenske otroke.) Kako lepo in gladko nemško pisati da se slovenski otroci v trdo nemškej šoli na Vratah naučijo, naj bo v žalostno spričalo pridjani list. Najel sem ga od neke matere na Tratah. Spisala ga jej je njena slovenska hči, ki služi v Gorici. Ta je po izreku matere še le 19 let stara in je ves čas pridno hodila v trdo nemško šolo na Vratah. Iz na štirih straneh pisanega nam poslanega lista ponatisnemo le eno stran:
„(51) tuetS ba§ <2le mot Miniera um metu ba§ unb baž mid) 23er Strauljert biefe bar ©ulben roeit id) md)t fan imer geben unb jejt <2d)rei&e man ©ol id) nid)t in Stlefanbrien fan unb bad $1) ba§ @elb Ijabe merbe $1) bač Oelb Sdjifctt unb @b mir bad unb @i befomen and) ba§ ane iDinSibud) <Sie gel)en nur gum birgermeifter 5£ul)en @ie im biten @ol ©r ein 3bbel geben ift grabe @0 23ii mie ein binftbud) ^ merbe ©djon ban @d)icfen $1) bite men imer moglid) ift mir bid bar Sage ja baž ipad 311 befomen itd. na štirih straneh.
To je zares prav žalosten sad trdo nemških šol med slovenskim ljudstvom. Vsakega poštenega Nemca mora zares hiti v srce sram, ki bere ta list in vidi, kako se nemški jezik strašansko grdi in pači ! Pa toliko bolj milovanja vredni so še le slovenski otroci, ki v takih šolah svoj nemški poduk dobivljajo. Nemško pisati in zastopno brati in govoriti se naučiti ne zamorejo, v svojem materinem jeziku pa brati in pisati ne znajo, ker se niso učili in tako je bila vsa njihova osemletna hoja v nemško šolo brez vsega sadu in uspeha. Zastonj so tudi vsi veliki stroški ubogih starišev za take šole. O nespamet ; „Aufklarung, Bildung in Fortschritt“, to je geslo sedanjega časa; ubogemu slovenskemu ljudstvu na Koroškem pa se še taka ljudska šola ne privošči, v kterej bi si zamoglo le samo naj-potrebnejo obraženost prisvojiti, to je v svojem materinem jeziku gladko in zastopno pisati in brati. — Prihodnjič pa povem nekaj o preseljevanju slovenskih deklet v Aleksandrijo.
Izpod lepe. (Nova občina.) Slišimo in smo tudi že po časnikih brali, da so prebivalci dav-karskih občin Kožak, Gora in Borovlje vložile prošnjo, naj se od sedanje občine odločijo in v eno samostojno, novo občino združijo. Da nemško-liberalno in nemškutarsko gospodo v Božeci boli, da imajo svojega župana v Šent-Jakobskej fari, da so pri volitvah konservativni Slovenci vselej v večini, da se občinski odbor drži svoje materine besede in njene pravice pri vsakej priložnosti moško brani: to je že davno znano. Čakali so le na pravi čas, da prošnjo uložijo za ločitev. Lejte! so si mislili ti gospodje, kako rade volje naš deželni zbor tiste velike občine, ki pri volitvah za državni in deželni zbor ne volijo v nemško-liberalnem duhu, razko-suje v male občine ; tako je vlani storil z občinama Spital in Vrba. Lejte! zdaj je pripravni čas, hajdi poskusimo ! Tem gospodom, tudi privandranim Nemcem in od teh odvisnim Slovencem se ne čudimo, saj so ti tukaj od danes do jutre in nimajo toliko srca in skrbi do občinskih zadev. Po pravici se pa čudimo priprostim kmetom iz Gore in Borovelj, ki so to prošnjo podpisali. Prej ko ne pridejo izpod dežja pod kap; do zdaj so imeli za župana in odbornike svoje stare znance in slovenske brate, v novej občini bojo prvo in odločilno besedo imeli Božeški gospodje in njih prijatelji, tudi stroški se bojo zvišali. Treba bode novega tajnika, novega sluga, novih izb, novih knjig itd. Nekteri bojo k Pari v Božak še dalej imeli kakor sedaj k županu v Tešinji. Nikomur ne želimo nesreče ali škode, pa bojimo se, da se bojo slovenski kmetje še za ušesmi praskali.
Iz Borovške okolice. (Ni vse zlato, kar se blišči) sem unokrat pisal. Borovška šola ima štiri učitelje, zatorej se blišči daleč okoli, posebno pa^ ker je trdo nemška „mit deutscher TJnterricht-sprache“, akoravno je gosp. poslanec Ghon v državnem zboru rekel: „Borovlje so skoz in skoz slovenska ves“. Nemščina in štirirazrednica, to je menda tisti blišč, ki je tudi Medborovčane omotil, da so se od Glinške šole ločili in všolali v Borov-ško. Ne morem povedati, ali se njih otroci v Bo-rovškej šoli kaj več naučijo, to pa vem, da morajo v Borovlje veliko več šolske priklade plačevati, kakor poprej v Glinje. Sedaj plačujejo na leto več kot 100 gld., prej so pa plačevali ne, kakor sem
unokrat pisal 33 gld., ampak okoli 12 gld. K sreči so slovenski rodoljubi, ki so tedaj imeli občino v svojih rokah, občinsko kašo ločili od šolske kaše. Tako so Glinjčane in Zadolčane rešili, da jim ni treba Medborovčanom pomagati visoke šolske priklade za Borovško šolo plačevati. — Bavno tako je Medborovčane omotil blišč ognjogasilnih priprav v Glinjah. Glinjčani namreč imajo tako lepo pripravo, da so se Medborovčanom kar sline cedile po njej. Ko so bila pravila od deželne vlade potrjena, hitro so pri volitvi ognjogasilnega odbora vse žile napeli, vrh tega je še nekaj Glinjčanov iz same prevzetnosti ž njimi potegnilo. In res so že od samega veselja poskakovali; kajti vse je mislilo, da pojdejo z ognjogasilno pripravo kakor mačka z novo pečeno klobaso. Pa do tal so se jim nosovi pobesili, ko so zvedeli, da neka točka pravil pravi: Vsa ognjogasilna naprava, kar je je do zdaj, je lastina Glinjske soseske, ki mora vedno v Glinjah shranjena ostati. Pa ni strahu še dosti ! Kmalu bi bili s kože všli, ko so med drugim zopet brali: Društveni jezik je slovenski, v kterem se govori, dopisuje in zapoveduje. Oh ta presneta pravila! V tej velikej žalosti jih pa tolaži vsaj tole: Če že nimajo ognjogasilne naprave, imajo pa vsaj nemško komando.
Iz Zgornjega Roža. (Snujmo posojilnice!) Naše prenapete Nemce in nemškutarje strašno peče in boli, da so v Božeškej občini zgubili vso svojo moč, od kar se je ustanovila posojilnica v Št. Jakobu. Posojilnice so tiste žilice, po kterih se pride nemčurskej mogočnosti do živega. Kedar bo naš kmet denarno neodvisen, postane tudi bolj ponosen in se ne uda vsakemu vetriču. Sicer se pa vsak človek tega drži, kjer v sili pomoč najde, zato dobijo tudi naši kmetje več ljubezni in spoštovanja do slovenščine, ako vidijo, da pri domačih zavodih prej in ceneje najdejo pomoči, ko pri tiijcih.
Zdaj nosijo naši ljudje svoje krvavo zaslužene in teško prihranjene krajcarje v nemške hranilnice. Bes je, da hranilnice pošteno izplačujejo obresti, ravno tako tudi kapital, kedar koli ga kdo nazaj vzeti želi. Po drugej strani je pa tudi res, da je silno težavno, kak denar na posodo dobiti pri hranilnici. Ona posojuje le na prvo hipoteko, in velike stroške ima, kdor ima na prvem mestu že koga druzega tabuliranega. Pa tudi brez tega je potov in stroškov zadosti, da se jim vsak izogne, kdor le more. Pri domačej posojilnici pa se dobi pomoč hitro brez potov in stroškov. Pa tudi za take, ki si hočejo kaj prihraniti, pripravne so posojilnice. Prvič plačajo več obresti; glavna stvar je pa to, da so pri roči. Ako bi prav kdo kaj prištediti hotel, pa v daljno mesto do hranilnice mu je predaleč ; med tem pride kaka priložnost in denar se spet porabi. V bližnjo posojilnico pa vsak rad zanese svoje prihranjene krajcarje, posebno ako se mu razloži, da so denarji popolnoma varni, kakor v hranilnici, in da s tem pomaga svojim sosedom, kajti ko bi se nič ne vložilo, tudi ne bi bilo kaj ven vzeti. Že leta 1871 je g. Einšpieler na taboru v Zgornjih Buhljah pri Grabštanju priporočal take posojilnice. Po Štajerskem se pogo-stoma snujejo in ljudje so jih srčno veseli. Na Koroškem pa imamo še-le tri: v Št. Jakobu pri Božeci, v Slovenskem Plajbergu in Bekštanjsko v
Ločah. Potrehovali hi jih pa veliko več. Kje hi jih bilo po mojih mislih napraviti, povem prihodnjič.
Od Žile. (Šulfereinovci. Slovenskih društev m e n j k a.) V slovenskem Št. Štefanu pri Žili so imeli nedavno spet šulferajnovci svoj dirindaj. Nalovili so menda okolo 40 nemškutar-skih in nevednih kmetov, da so se zapisali v šul-ferajn. Komur se to čudno zdi, moram mu povedati, kako nemčurji delajo. Ako se slovenski kmet v gostilno prikaže,. vsi padejo na-nj, pa ne s pestmi, ampak s sladkimi besedami. Kar v sredo ga zajamejo, napivajo mu in govoré:	„Kaj ne da, vi
držite z Nemci ?“ Potem mu začnejo razkladati, kako lepo bo, če bomo vsi nemško znali in bomo vsi prijatelji med seboj *, zato so pa potrebne nemške šole. Saj slovenski se otrok tako doma nauči itd. Tako mu govoré na srce, da si vjeti revež kar pomagati ne more in jim vse potrdi. Zoper tako zvito in silno vganjanje ni druzega pomočka, ko narodne čitalnice in bralna društva. Tam bi se naši kmetje bolj zgovorili med seboj, nekaj bi tudi iz slovenskih časnikov zvedeli, in tako bi prej spoznali lukavost nasprotnikov. Tudi bi se navadili bolj shajati. Če jih več vkup sedi, potem niso tako boječi in si že upajo tudi svojo misel povedati; vsak nekaj pove in drug drugemu pomagajo, da lisjaki agitatorji ne morejo blizo. Zelo je tedaj obžalovati, da na Koroškem nemarno narodnih društev in zadnji čas je, da jih začnemo snovati.
Od nekod na Koroškem. (Kako naši učitelji slovensko znajo!) 25. julija 1887 je „Mir“ prinesel zaljubljeno pismo iz Krstnevesi pri Dobrlivesi. Pisal je slovensk kmečk fant slovensko pismo z nemškimi črkami tako, da ga je ljubica javeljne razumela. Tudi jes sem imel ž njim svojo težavo in obžaloval sem našo slovensko mladino, da se v sedanjej osemletnej šoli svoje materine besede tako malo nauči. Zdaj se pa ne čudim več! Ni dolgo, kar sem po naključbi v roke dobil pismo, ktero je pisal nek gosp. učitelj svojej izvoljenki; bilo bi torej indiskretno, pismo v svojem obsegu sl. občinstvu objaviti, zadostovalo pa bode, da le nektere glavne pogreške navedem; čujte tedaj :	Slovenci poznamo „vadnico, šolo“,
„šolhaus“ pa mi res ni znano. Dalje piše: . . .
popraševajo........je pisala matere............da
jas tabe večkrat pisarn .... Od 8 do 2 podenj,
držim šolo.........veliko burnevši ungledam . . .
jas sem prifingo prestav . . .“ Pismo sklepa takó-le : „Jas sklenem svojo slabo pismo in te pozdravim in poljubim v duhu in vstanem tvoj večno ljubljeni	I. učitelj I. I.
O poslednjega človškega prifa ....
Toliko zna gospod, ki podučuje našo slovensko mladino ! Ysak prost kmet govori lepše in boljše, kakor ta učitelj! Ako pa „Mir“ toži, da učitelji slovenski ne znajo, da se otroci nič ne naučijo, potem je ogenj v strehi in „Mir“ se le laže in hujska. Ako „Mir“ tirja, naj se na učiteljskej pripravnici za učitelja slovenščine postavi gospod, ki je iz slovenščine napravil predpisano preskušnjo, hitro se kdo oglasi, da tega ni treba, saj je sedanji učitelj izvrsten Slovenec. Radovedni smo slišati, kaj na dotičnem mestu porečejo k tej slo-venskej šlobudri zaljubljenega učitelja?
Iz Koroškega na Štajerskej meji. (Nekaj o zlatej meši v Svečah; kresovi; podruž-
nica ss v. Cirila in Metoda.) Kmetje imamo za pisarijo težke in okorne roke. Zatorej sem odlašal od dne do dne, danes pa sem nekaj stlačil. Sprejmi torej, ljubi nam ,,Mir“, nekaj vrst iz kmečke roke ! Iz Koroško-štajerske meje se podamo dne 20. avgusta v Sveče z nekaterimi možmi, bilo nas je kakih 14 ali 15, da tam počestimo našega prvoboritelja č. g. Andreja Einšpielerja, zlatomeš-nika. Prav zlo se nam je dopadlo, ko smo stopili v Rožno dolino, videli smo že maje in slovenska bandera vihrati, to pa skoz poldrugo uro hoda. V Svečah je bilo pa tako vse v banderih in povsodi slovenski napisi, da kaj takega menda Koroška še ni videla. Daljno slovesnost pustim -spretnejšim peresom. Le zahvalimo se gospodu zlatomešniku in vsem rodoljubnim gospodom, ki so nam k tej slovesnosti pripomogli. Bog ohrani še mnogo let prvoboritelja in zlatomešnika ! Le to obžalujemo, kar se mu je zgodilo od nasprotne strani v noči 19. julija. Zato pa mi nasprotnim Celovčanom tudi nismo dali beliča, rajši smo jo mahnili prej ta den v Rožno dolino. Pa tudi tam smo nekaj naleteli, kar nam ni bilo všeč. Prenočili smo v nekej gostilni, ki spada pod Kaplo. Y njej bil je oštir prav gostoljuben, tudi postrežba in račun pošten, imel je tudi veliko slovensko bandero obešeno, pa le to je škoda, da je bil mož popolnoma liberalnih misli. Hvalil je namreč g. poslanca Laxa, našega največjega nasprotnika Mačnika kot govornika kmetijske zveze, pa saj ne more drugače biti. Mož je močno v dotiki z Bistriško fužino, ima menda precejšen zaslužek s konji. To je pa tako znano, da so fužine in mesta nam Slovencem povsod nasproti. Mi pa-smo možu'še žive povedali, ter si jih bo še en čas spominjal. — V narodnih zadevah se nam Slovencem na Koroškem tudi pod Taaffejevo vlado trda godi: Nismo dobili ničesar, še po ljudskih šolah je vse čisto pri starem : vse je po nemško ! Nekoliko se je pa vendar jelo svitati, slovensko ljudstvo se je jelo zavedati in zbujati. Že lani sem videl dva kresa in slišal možnarje pokati na predvečer ssv. Cirila in Metoda, — letos sem pa kresov naštel veliko več v našej okolici in vesel sem bral, da jih je tudi drugod bilo že precej. To je dobro, veselo znamenje. Naj h koncu še nekaj omenjam : Z veseljem smo pričakovali, in se je tudi za gotovo govorilo, da bojo podružnico ssv. Cirila in Metoda ustanovili v Šmihelju za Pliberško okolico. Ali žalibog je vse potihnilo in zaspalo. Možje, zdramite se, saj še gotovo dobite podpore od Tolstega vrha in Prevalj in še mislim, da tudi po drugod ne bodo zaspanci. Najpripravnejši kraj bi bil v Šmihelju ali v Pliberku, to je kakor središče. Možje potrudite se ! — Veseli nas in smo iz srca hvaležni drugim slovenskim poslancem, ker se toliko potrudijo za nas, zato pa mi ne smemo toliko rok skrižem držati, delajmo vsi za enega in eden za vse! Tako je rekel Kleinmayr v Svečah dne 21. avgusta ter nam je v živih podobah narisal naše žalostno stanje. To pa si bomo zlajšali, če bomo skupno dejali, v tem bodo vedeli naši slovenski poslanci, da smo v resnici katoličani in Slovenci in tudi hočemo to ostati.
Na Dolgem pri Jesenicah. (Nesreča.) Danes smo tukaj pokopali dva drvarja, ktera je v saboto večer na sedlu pod Rožčico plaz zasul. Bilo je sedem drvarjev, ki so se od dela v Rožečiškem grabnu
proti domu vračevali. Pot je bila silno težavna, in snega do pasa, zraven pa še sneženi vihar in noč se je bližala. Kar se naenkrat na Dolškej strani pod sedlom plaz vtrga in jih šest seboj potegne; le zadnjega, ki je pešal, plaz ni zadel. Štirje so se komaj izkopali, dva pa sta ostala v snegu in so ju še le v pondeljek izkopali, človek res ne ve, kje ga smrt čaka!
Kaj dela politika.
11. oktobra je državni zbor pričel spet svoje zborovanje. Za časov, ko so liberalci imeli večino, bil je v navadi pregovor: „Kedar se državni zbor snide, tresejo se narodi.“ Tudi letos so razmere tako zamotane in strune tako napete, da le s strahom gledamo v prihodnjost. Liberalni Nemci bi Taaffejevo ministerstvo radi v žlici vode vtopili ; tudi konservativni Nemci se kujajo, Čehi, Slovenci in Hrvati so razkačeni, Poljaki se vagutajo na obe strani. Zatorej nihče ne ve, kako se ta zmedena štrena razmota. Bog daj, da mirno in srečno za Avstrijo in njene narode!
Že v prvej seji so interpelacije le rožlale kakor toča. Dr. Bieger je prijel ministra Gautscha zavoljo čeških srednjih šol, ki jih je odpravil. Dr. Poregger, žl. Moro in drugi so zgrabili ministra Pražaka zastran ukaza, po kterem se morajo slovenske uloge tudi v zemljiščne bukve vpisovati po slovenski. — Proračun za 1. 1888 je ta-le: Stroški znašajo 535,715.753 gld., dohodki pa 515,471.835 gld. torej, menjka 21,263.917 gld. Leta 1887 je primenjklej znašal 27,675.000 gld., torej prihodnje leto 6,411.083 gld. menj. — Zbornica razpravlja postavo o poštnih hranilnicah. — Pondeljek 17. okt. je bila slovenska deputacija pri cesarju. Zraven so bili gg. državna poslanca dr. Poklukar in knez Windischgràtz, deželni odbornik 0. D e-tela in Kranjskega mesta župan Karol Savnik. Vodja deputaciji bil je dr. Poklukar, kteri je izrazil prošnjo, da bi se Nj. Veličanstvo milostivo oziralo na kranjskega deželnega odbora peticijo in dovolilo, da gimnazija v Kranji še nadalje ostane. Presvitli cesar so obljubili, da bodo uvaževali razmere iu izrekli so, da se živo zanimajo za kranjskega prebivalstva duševni razvoj.
Dr. Poklukar je interpeljeval zavoljo materinega jezika v ljudskih šolah po Slovenskem, Vojnovič zavoljo višje gimnazije v Kotdru, ktero misli ministerstvo menda zapreti — Državna zbornica ima trinajst klubov in zadrug, namreč: 1. Poljski, 2. češki, 3. Hohenwartov, 4. Liechtensteinov, 5. nemško-avstrijski, 6. nemški, 7. Schonererjev, 8. Coroninijev, 9. Tridentinski, 10. slovenski klub-, 11. nemška svobodna, 12. nemško - narodna, 13. samškazadruga. — Na Nemškem jeBismark obnovil zvezo med Nemčijo, Avstrijo in Italijo. Menda je to naperjeno proti Franciji in Kusiji, da se ohrani mir v Evropi. — Francija ima svoje križe z generali. Boulanger je razžalil predsednika in je bil obsojen za 30 dni v zapor. General Caffarela pa je bil odstavljen, ker je ljudem za denar pomagal, da so dobili odlikovanje, zlate križce in rede. — Na Angleškem se množijo neredi, de-lalci hudo razsajajo in Irci so vsi po konci. Prej ko ne pade Salisbury in pride zopet Gladstone.
— V Kirn dohajajo k sv. Očetu že deputacije. Tako je prišlo 1700 katoliških delalcev iz Francoskega. Pripeljal jih je znani katoliški poslanec grof de Mun. — V Bolgariji so volitve v sobranje prijazne princu Ferdinandu Koburžanu. Vendar tudi nasprotnikov ne menjka.
Gospodarske stvari.
Shramb a in pošiljater cepičev po zimi.
Cepiče, katere rabimo za zimsko cepljenje, narezati jih je precej v jeseni, ko enkrat listje odpade iu predirò slana pritisne. Te cepiče položimo v senčen kraj ter jih nekoliko zasajujemo z zemljo. Kakor hitro se prične, močen ponočen mraz , moramo cepiče iz zemlje vzeti, jih po vrstah skupaj zvezati ter jih zaviti v močen papir, ki je s kakim cenim oljem napojen. Potem zavijmo te cepiče v mah ter jih zakopljimo v drevesnici ali na vrtu na kak kraj, ki je varen pred mišmi. Na ta način ohranimo cepiče skozi celo zimo zdrave in sveže. Noben od teh cepičev se ne pokvari, naj je še tako hud mraz. Olje zoperstoji vsled svoje narave mrazu, zabrani cepičem, da se izsušč, in ne pusti mokrote do cepičev. Tako zavite cepiče je mogoče pošiljati tudi v najhujšej zimi kolikor le daleč hočemo. Poslani cepiči pridejo gotovo zdravi na namenjeni kraj, da le niso med tem časom prišli v kak zakurjen prostor.	„Obstgarten.“
Za poduk in kratek eas.
Še enkrat naša krajevna imena.
Statistična centralna komisija pečala se je pred nekaj mesci s prašanjem o Koroških imenih. Sklenila je, da naj ostane vse pri starem, kar se tiče slovenskih imen po nemških krajih. Odbilo se je torej zahtevanje deželnega odbora. Statistična centralna komisija pravi, ako se izbrišejo slovenska imena po nemških krajih, potem morajo se izbrisati tudi nemška imena po slovenskih krajih. Ta odgovor je na videz jako pravičen. A samo na videz. Stvar je vendar pri slovenskih imenih drugačna, kakor pri nemških. Slovenska imena krajev, ki so sedaj nemški, imamo mi Slovenci še iz onih starih časov, bo se je govorilo po vsem Korotanu slovensko: ta imena še dendenes živijo med ljudstvom: Breže, Trg, Šent-Vid, Sv. Hema, Stari Dvor, Sv. Kri, to niso izmišljena ali prestavljena imena, temveč prvotna. Drugačna je z nemškimi imeni na slovenskih tleh. Te so ali gole prestave, kterih narod ne pozna. (Gora—Berg, Potok—Bach, Brdo—Egg itd.) skovane od uradnikov, da se ognejo slovenskih besedi, ali pa spake in pokveke lepih slovenskih izrazov. (Sala—Selo, Zeli—Selje, Hunds-dorf—Podsinja Ves itd.). Naj je pa temu kakor hoče, naj pišejo Nemci krajevna imena, kakor jim je volja, mi zahtevamo od centralne komisije, da naj zapisuje, slovenska imena v pravilnem, slovenskem pravopisu. Kako si mislimo to, hočemo pokazati z imeni dveh sodnijskih okrajev: zvrhnjega in spodnjega Roža. Zvrhnji Rož ali sodnijski okraj Rožek ima dve občini : R o ž e k in Vrba.
Y občini E o ž e k nahajamo te-le naselbine :
Gora, Podholm (imenik ima na str. 65: Pod-hom), Dolinčica, Dragožice, Dravlje (ne Drovlje, kakor stoji v imeniku), Dole (nemški Duel je spaka), Bistrica, Zgornje in Spodnje Borovlje, Breze, Brez-nica, Breg (kaj nemški Prog), Borovje (imenik : Brovje), Gorinčice, Zgornje in Spodnje Gorice, Ente, (ne Eut), Št. Jakob (imenik ima samo nemško: St. Jakob, da si je tam samo 18 Nemcev in 232 Slovencev), Sv. Janž (imenik: Sv. Janiž), Hodnina (kaj je nemški Kanin? Nemcev ni nobenega tam), Zaselje : Čemernicen nima slovenskega imena, Mala Gora (ne Malagora), Kopanja (ne Kobanja; kaj je Kopein? Nemcev ni tam), Velika Ves (ne Velika-ves), Ledenica, Lesani, Malenica (ne Mallenica : nemški Mallenitzen je spaka, Nemcev tam ni), Podgorje, Št. Martin (v imeniku je samo nemško St. Martin, 10 Nemcev in 162 Slovencev), Sv. Mihel, Keka, Sv. Ožbalt, Št. Peter (nobenega Nemca ni tam, v imeniku pa zopet samo nemško : St. Peter), Pečnica, Brezje (ne : v Brezje, nemški Pirk je gola prestava, Nemcev ni tam), Kavne (ne: Kaune; nemški Kann je popačena prestava, Nemcev ni tam), Eožek (piše se tako, govori se Eožak), Pod Kožčico ali Podrožčica, Zlatne (kaj nemški Schlatten? Nemcev ni), Sreje, Tešinja, Kot (nemški Winkl je gola prestava, Nemcev ni).
Druga občina je: Vrba (ne Verba) s temi-li naselbinami: Dob (Aicb je prestava, Nemcev ni), Logaves, Deber, Potok, Gora (imenik : na gore, vsaj: na Gori), .Deščica, Na Dravi, Trežiče (ne: Trežče), Dole (ne : Dulah), Brda (ne: Berda), Št. Ilj (ne: sv. Ilg); zaselje Goritschach ni zapisano s slovenskim imenom : Goriče, da si Nemcev ni nobenega ; Tmara Ves, Borovniče (ne: Loroniče), Podravlje, Gorje, Zgornje Jezerce, zaselje: Am Stein, Hintern See nimajo slovenskega imena, da si ni Nemcev tam nobenega; Črešnja Ves (ne: Orežnjaves), Gozdanje (ne : Koztanje, ime ne pride od kostanja, temveč od gozda), Dvor, Št. Miklav-žice (ne: Semišvavče), Ločani, Lipa, Vobra Ves (ne: Vabraves), Pulpevc, Sreje, Žoprače, Trebinje, zaselje Ottosch nima slovenskega imena; zakaj ne? Nemcev tam ni; Vrba (ne: Verba) Berdinovec (ne: Perdinoz), Zgornje Jerglice, Spodnje Vogliče, Od-met (ne: Vutmat), Korenine. Iz tega vidimo da osem slovenskih vasij in zaslij nima v imeniku centralne komisije nobenega slovenskega imena, akoravno v nekterih nobenega Nemca ni, v dveh vaseh pa je skupaj 28 Nemcev in 394 Slovencev: nemških spak je pa vse polno, samo štirikrat .izostalo je nemško zaznamovanje. Tako dela c. k. statistična centralna komisija, ktera bi se imela v točnosti, natančnosti in zanesljivosti izmed vseh c. k. uradov odlikovati. A namesto teh lastnostij kakošna uboga statistika!
Smešničai?.
Nek fijakar je imel vpreženo prav izstradano kljuse. Stal je z vozom pred neko hišo. Muhast čevljarsk fantalin gre mimo in skoči na stran. „Ej ti bebec ! kaj se bojiš, zareži kočijaš, saj konj ne rinca“. „Dobro vem“, odreže se fantiček, „da kljuse ne rinca, tega se tudi ne bojim. Bojim se le tega, da se na me ne zvrne.“
Kaj je novega križem sveta?
Na Koroškem. Kupčijska komora je prošnjo, da se napravi nova postajica na železnici pri Guštanju, toplo priporočila in krepko podprla. Dobro ! Kaj pa je s postajico pri Kamenskem mostu? — 9. septembra — nedeljo popoldne — je v Zrele n pri Celovcu pogorelo 8 stavb, med temi so tri hiše. Nek 1Ò leten fant se je z vžigalnicami igral in ogenj utrosil. Škoda je velika ; en posestnik je menda zamudil zavarovalnino plačati. — Na Ce-lovškej gimnaziji je gosp. profesor dr. Šket pod-učeval v stenografiji in učenci so tako lepo napredovali , da so se pri skušnji prav dobro izkazali. Slišimo, da je letos ta poduk prenehal, ker gosp. dr. Šket ni napravil preskušnje iz štenografije. Kako pa je to, da na pripravnici podučuje v slovenščini gosp. učitelj Prešern, ki tudi ni napravil nobene preskušnje iz slovenščine. Imenitna je štenografija, srečen kdor zna hitro pisati; za učitelje naše pa slovenščina ni samo dobra, ampak je tudi neobhodno potrebna. Dajte nam torej na pripravnici izkušenega učitelja slovenščine!
—	V Šmihelu pri Pliberci se je zgodila velika nesreča. Gosp. Miklavec, po domače Šercer, je raz voza skočil, ker so se konji bili splašili. Pa padel je tako nesrečno, da je drugi den umrl. Kajni je bil svak gosp. poslanca Murija in je volil z nami. Naj v miru počiva! — Kmečki sin St. je železniškega čuvaja med Brnco in Podturjem v krčmi s stolom tako močno črez glavo mahnil, da je po nekaj urah izdihnil svojo dušo. Oh nesrečno žganje! ■— V vaseh Celovške okolice se pogostoma sliši o tatvinah in ulomih ; menda se^ klati cela druhal potepuhov in zmikavcev. — Na Šmihelskem sejmu v Šent-Vidu je nekdo nekej nemškej kmetici blizo Štrasburga iz žepa izmaknil 528 gld. Od tatu ni duha ne sluha. — Na Bistrici pri Gradcu se je dete v zibelji zadušilo ; med tem, ko nikogar ni bilo v izbi, si je podvezo spravilo črez usta in si sapo zaprlo. — V Celovcu ustrelil se je podlovec Jože Sturm, rojen na Kranjskem. Umoril se je iz strahu pred kaznijo. Sturm bilje svoj čas dve leti v kadetskej šoli. — V Štebnu pri Bekštanju si je 75 let stari, daleč okoli znani zdravnik Jan. žl. Tratnik vrat prerezal. Odkar mu je pred nekaj mesci edini sin umrl, se mu je v glavi mešalo. — Na Vrbskem jezeru se je pri Mariji Loretanskej na Gorici potopila s prodom nabasana ladija. Ljudi ni bilo na njej. Tri dni so jo mojstri-skazi vzdigovali in na stran vsaj toliko vlačili, da bi druge ladij e po „nogi“ ali lenti mogle v Celovec. K sreči je prišel nek gospod iz Celovca in pokazal, kako napačno delajo. V 10 minutah je on ladijo vzdignil. — V našej deželnej bolnišnici se bode poseben oddelek za očesne bolezni odprl. Vodja mu bode slavno znani dr. Pur-tscher. Dobro! — Po noči od 12. do 13. okt. so tatje v štacuno g. Blaža, trgovca v Žitarejvesi, vlomili. Izvili so železno omrežje, prebili znotranje železne zatvornice in odnesli več kot 400 gld., cigar, prtenine, sukna itd. Vse je na nogah in išče te strašno predrzne lopove. — V nedeljo — 23. okt.
—	se je v Borovljah slovesno odprla novo zidana strojnica. Bog daj pridnim in umetnim puškarjem-le tudi prav obilno dela! — 30. septembra
je v Beljaku pogorel tako imenovan „Engelhof“. Ogenj se je kar hkrati razširil nad hlevi in nad hišo. Hlev in presici so zgoreli, drugo živino so rešili. Na hišnem poslopju je zgorela le streha. Pravijo, da je to storila hudobna roka.
N a K r a n j s k e m. Na Bohinjskej Beli je po noči 30. sept. kmečki fant Sokanov bil prav pred pragom rojstne hiše od nekoga tako ranjen, da je drugi den umrl. Hudobneža še nimajo. — Znani Vestenek, nekdaj steber kranjskega nemškutar-stva, glavni junak v Litij skej aferi in pri znanem škandalu v kazini Ljubljanskej, sedaj okrajni glavar v Deutsch-Landsbergu je službe odstavljen. — 9. oktobra — to je v nedeljo ■—- se nekemu lovcu v Dolenjej vesi pri Beli Cerkvi po nesreči puška sproži in zadene 75 let starega Rataja tako nesrečno, da se je koj pri priči mrtev zgrudil. — V Ljubljani je na svitlo prišla knjižica: „Zlato-mašnik sv. Oče Leon XHI.“', spisal A. Kalan. Obsega 40 strani, ima na čelu podobo papeža Leona in popisuje njegovo življenje. Zares lep in koristen spominek za papeževo zlato mešo ; naj bi si ga oskrbela vsaka družina ! Cena le 12 kr. — Med Zagorjem in Savo na Dolenjskem se je utrgalo skalovje, zasulo oba železniška tira in napravilo veliko škodo; promet je bil pretrgan le nekaj ur. — C. g. misijonarja J. Solnce in Pavlin sta prišla iz Amerike na Kranjsko in v domačiji ostaneta dva do tri mesce.
Na Štajerskem V Saleškej dolini so zasledili velikansko sklado prav lepega premoga. Trdi se, da ga leto za letom z malim trudom na den spravijo 5 milijonov centov. — V deželni šolski sovet Štajerski imenovana sta med drugimi knezoškofijski konsistorijalni sovetnik in ravnatelj duhovskega semenišča v Gradcu, kanonik gosp. Griessl, in kanonik lavantinske stolne cerkve gosp. dr. Križanič v Mariboru na šest let. — Dr. Aussererja, znanega nemčona, je pamet srečala. Predlagal je, naj se v Mariboru napravi dom za dečke, da se dobijo za Spodnji Štajer učitelji, uradniki, advokati, zdravniki, ki tudi „rvin-disch“ znajo. — To nam še menjka: Nek okrajni glavar je razposlal dolgo pismo. Y njem daje župnikom svojega okraja nasvet, kaj bi si naj ta in ta praznik vzeli za predmet svoje pridige. Temu gospodu je moralo dolg čas biti. — Za prodano sadje je z Nemškega v Spodnji Štajer neki prišlo 3/4 milijona mark. — Anastasiju Grumi sov Gradcu postavili spomenik ! Ta spomenik stražijo po noči posebni policaji in te dni so po vrhu postavili še okoli in okoli njega silno visoko železno ograjo. Kaj se nemška gospoda v nemškem Gradcu boji za spomenik znanega nemškutarja?
Na Primorskem. „Dvanajst večerov" se imenuje nova knjiga, ki jo je na svitlo dal bogoslovski profesor gosp. dr. Mahnič. Ysi sestavki so bili že podani v „Slovencu“ in so napravili po vsej pravici pri vseh omikancih veliko občudovanje. Knjiga pojasnuje ona načelna vprašanja, ki so posebno v lepopisju odločilna. Spi-satelj misli to delo nadaljevati — resnici v obrambo. Knjiga je vse priporočbe vredna; oblika lična,^ cena nizka 70 kr. pri P. Wokulatu v Gorici. — Župan v Trstu je res čuden tiček. On se udeleži vsake priložnosti, kjerkoli more dokazati svoje proti-av-strijsko mišljenje ter je nasprotno vedno „službeno
zadržan", kjer bi se imel pokazati kot prvi meščan avstrijskega Trsta. On se je udeležil službeno pogreba Juretiča, ki je bil vodja pravega iredentar-skega lista v Trstu, k sv. meši na- cesarjev imen-dau pa ga ni bilo. O tem se marsikaj tiho, pa tudi javno šepeta. — Slovesnost v Podgorji se je vršila izvrstno. Več kot 600 ljudi se je zbralo in vse je bilo Židane volje. Za otroški vrt se je nabralo 40—50 gld.
Po drugih deželah. Nadvojvodu Ivanu v Linču je bilo vzeto poveljništvo tretje divizije. Izdal je neko brošuro, ki odločno obsoja avstrijsko zunanjo politiko ter je posebno naperjena proti Prusiji. — Pod predsedstvom škofa v Gentu na Belgijskem je sklenila sinoda, da se gledé vedno raztoče potrate s cvetlicami pri pogrebih verniki opomnijo na liturgične določbe: I. Opusti naj se navada, pri pogrebih odraslih darovati vence; 2. strogo so prepovedani venci pri pogrebu duhovnikov. ■— Tudi v Avstriji je ta potrata že velikanska ; večkrat ne zadostuje en voz, da pelje na pokopališče vse darovane vence. Yerni katoličani že vejo, kako morejo rajnim pomagati. — V Cislaj-taniji imamo ljudskih šol 17.416. Od teh jih je 16.440 javnih, 492 zasobnih s pravico javnosti in 484 brez te pravice. Na 7607 ljudskih šolah je poduk nemški, na 4319 češki, na 1544 poljski, na 1634 rusinski, na 535 slovenski, na 908 laški, na 61 rumunski, na 4 madjarski in na 451 ljudskih šolah mešan. Češke, poljske in rusinske šole so se pomnožile, čisto nič pa slovenske: 130 tisoč koroških Slovencev še danes nima nobene slovenske šole! — Učiteljev in učiteljic na ljudskih šolah tostran Litave imamo ogromno število 54.467, od kterih je 42.512 učiteljev in 11.955 učiteljic. — Ni dolgo, kar smo brali, da je jud Baruch v Bosni si po goljufiji pridobil 5 milj. gold. Ravno kar pa spet beremo, da so prišli v cesarskej kovnici velikej tatvini na sled. Že od leta 1880 sem so nekteri delale! kradli srebro in ga odnašali, kakor sami priznavajo, vsak deu blizo 3 kg. ter je raznim zasebnikom in srebrarjem prodajali. Ukradeno srebro ima vrednost črez 100.000 gold. Mnogo delalcev so zaprli in tudi nektere zasebnike, ki so ukradeno srebro kupovali. Med tem je v prvej vrsti neka judovska rodbina Wei-ninger, ki je tudi že pod ključem.
Duhovniške spremembe v Krški škofiji.
Župuije so dobili gg. gg.: Ber g pran Franc župnijo Št. Jurje pri Žili, Bergmeister Jože, župn. Maletinje in Krainer Jera. župn. Prebij. Č. g. provizor P api er Jak. pride na Strojno, č. g. prov. Šket Jož. na Kokovo.
Odgovor vredništva nekemu posestniku na Dholici: Zastran nesramnega djanja v nekej krčmi, je reč menda že pri sodniji. Kar pa pripovedujejo šolski otroci in kar pišete tudi Vi, je v resnici prav čudno, da okrajni šolski sovet nič ne stori. Gosp. nadzornik Prešern so vesten in pravičen gospod in čuduo, da neredov v šoli ne odpravijo : šolske ure se morajo zvesto držati, med naukom učitelj ne sme drugih reči opravljati, v počitnej uri mora učitelj otroke nadgledovati, — te iu še druge reči ukazujejo šolske postave. _
Zalivala.
Obče znani zvonar gosp. Albert Samasa y Ljubljani blagovolil je v svojej velikej darežljivosti za novo kapelico v knezoškof. dijaškem semenišču „Marijanišči“ šest prav lepih svetilnikov pokloniti, za kar se mu prisrčno zahvaljuje ravnateljstvo kn. šk. dijaškega semenišča v Celovcu: Gì. Scliellaii(lei\
Tržne cene pri žitu in živini so se le malo spreobrnile. Kupcev je malo in cene po malem padajo. Žalostno za kmete!
Loterijske srečke od 15. oktobra. Gradec	25	43	16	45	24
Dunaj	18	83	4	57	14
Og'la-sìlsu.
A foe WpnilQ krojač ali Žnidar v Košen-MaCO wvuyilo, tavri, potrebuje dva izučena pomagalca in enega učenca, ki ni več zavezan v šolo hoditi. Pošta Unterbergen, Eosenthal.
PfiQPQh/n ki ima hišo, skedenj, stug in hišni rUoOolVUj mlin ) ter obsega 23 oralov lepo uravnanega zemljišča, je na prodaj. Več se zve pri Ko vinjaku, občina Svetnaves, poštallnter-b e r g e n.
Sprni ECriinl čeYliar v Velinjejvesi, potre-JCI ili lil Uyij tmjg dva izučena pomagalca.
Pošta Bistrica v Kožnej dolini, Feistriz-Kosenthal.
nrnliarobn ali mežnarsko službo želi Ul yijdl OKU takoj prevzeti mladeneč, kteri je z dobrim vspehom dovršil orgljarsko šolo. Oglasila naj se blagovolijo poslati na ime : Lokan Filip na Vranskej muti pri Celju.
Delavci
vsake vrste se sprejemljejo pri Dravskih stavbah blizo Velikovca, pri Aninem mostu in pri Mohličah. Plača je dobra in dela bode delj časa.
Podjetje Dravskih stavb:
Rainer in Pinterič.
Za popravljanje zastarelih grobnih napisov, bodi si na kamnu, plehu itd., bodi si v zlatu ali barvi, kakor tudi za lakiranje grobnih omrežij se tukajšnim in zunanjim prav toplo priporoča ume-teljni zavod za pisarije kazavnih tabelj in za ma-lerijo na grbih:
?
Celovec, Pavlična ulica štev. 16, zraven „Zvona“.
•o*o«o*o«o«<w»o«o«o*o*o«
• spravo dolenjsko vino
0
se toči in tudi v veči meri, po 20 litrov 0 in več, od hiše prodaja v .gostilnici
5	Teti^
0 v Celovcu, Frohlichove ulice blizo Merlina.
0
o
«
o
o
o
©0®0®0®0©0®OT3Ì»0®«>®0®0®0®
K vsem Svetim!
priporočam
trpežno pozlačene železne
grobne križe
z napisom
po najnižjih cenah.
Franc Sadnikar,
trgovec z železjem v
Celovcu, Burggasse 6.
I	Pkcoh ja
vJLjubljaiii J
Ta esenca, ki se nareja po nekem receptu gospoda Dr. E. viteza St okla, c. k. vladinega svetovalca in deželno-sani-tetnega poročevalca za Kranjsko, je takozvana „Tinctura Rhei composita", katera ozdravlja vse želodčevein trebušne bolezni, odpravlja telesno zaprtje, zlato žilo itd. (glej navod, ki je vsakej steklenici pridjan). — Izdelovatelj jo pošilja v zabojčkih po 12 steklenic za 1 gld. 26 kr., poštne stroške trpé p. t. naročniki. — Te steklenice prodaja po 15 kr. eno, lekar Kizzioli v Rudolfovem in večina lekarn na Štirskem, Koroškem, v Trstu, na Primorskem, v Istri, Dalmaciji in v Tirolih. — Na Koroškem. Celovec: Thurnwald. — Pliberk : Schmid, — Trg (Feldkirchen) : Z w e r-ger. — Breze (Friesach): Aie h ing er. — Spital: Ebner. —Trbiž: S legel. — Beljak: dr. Kum pf, Scholz. — Volšperg: H ut.

'K
’/i ?
\ n
t Stoji celo leto gld.4.60, pol leta 2.30, četrt leta 1.15.
Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik Andrej Einspieler. — Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.