Napčna odreja otrok. *) Napčna odreja otrok se po pravici imenuje poglavitni vzrok mnogoterih in neštevilnih hudodelstev po širokem svetu! Ne more se vsem, kteri se z odrejo otrok pečajo, dosti skerbnosti in modrosti priporočiti! *) Iz nLetnega Bporočila" mestne glavne šole pri sv. Jakobu v Ljubljani. Vredn. Mnogo lepega o tem je pisal učeni francoski škof »Dupanloup", in ravno njegovih misel nekoliko v letošnjem sporočilu občinstvu podati, za prav primerno in koristno spoznam. 0 slabostih in napakah ljudi ne govorimo radi, in tudi pri otrocih ne; vender je to potrebno, ker napčna odreja je sovražnica veljave in spoštovanja. Otroka napčno odrejati se pa pravi, mu odreči spoštovanje, ktero tirjata za otroka natora in njegov namen. Nekteri se smejajo, ako se o takih otrocih govori; pa napčno odrejeni otroci so bolj milovati za sedajnost in prihodnost; ker, kar je kdo v mladosti, ne otrese v starosti — navada je železna srajca. Ako se otroci prav ne odrejajo, in se to komu očita, se izgovarjajo ter pravijo: So še majhni in ne škoduje, ako se malo razvajajo. Vsaj to terpi le nekaj let! — Pa pregovor pravi: Mladeneč vajen svoje poti tudi v starosti z nje ne stopi. Otroci se mnogotero napčno odrejajo: na duhu, ako jih preveč hvalijo; na značaju, ako se jim v vsem prav daje; na sercu, ako se z njim preveč pečajo. Vse napčnosti pri odreji otrok pa izvirajo iz dveh glavnih studencev: iz mehkužnosti in ošabnosti. Kaj bo iz otroka, ki ga vedno božajo, kteremu vse na voljo pustijo ? Dokler se z otroci prijazno ravna, so na videz dobri in pokorni, ker umejo vse zvijače, se prikupiti in prilizniti; ako se jim pa kaj odreče, so sitni, surovi in togotni. Ako se to terdi, se preveč ne reče, ker veljavni možje ravno to terdijo. Sv. Avguštin piše: ,,Sem videl nevošljivega otroka; ni še mogel govoriti, je vender otroka, ki je z njim na maternem naročji bil, nevoljno in togotno gledal". »Pazite na otroke", — opominja Fenelon — ,,kako že v tej starosti iščejo tiste, ki se jim hlinijo, in bežijo od unih, kteri tega ne delajo, kako vejo, kdaj upiti in kdaj molčati, da prejmejo, kar želijo". — ,,Ne pozabimo, da so otroci, pri kterih se zelo goljufamo. Iz začetka so ljubeznjivi, kakor to njih starost prinese, pa ravno zavoljo tega mnogo nerodnosti pregledamo". Kaj je nasledek tega? Sami se z otroci kratkočasimo, jih pestujemo, jim vse privolimo, in tirjamo to tudi od drugih, da delajo in ravnajo z otroci kot mi; pa kmalo neha ljubeznjivost in prijaznost, in vstrašiti se moramo, kako spačene najdemo; prepozno zapazimo, da je malo otrok bolj spačenih, nebvaležnih, terdih, sebičnih, krivičnih in nagajivljivih, kot so mehkužni in razvajani. Tako odkrita beseda, se ve, da nektere bode; usmilenje dolžnost in ljubezen do otrok pa ukazujejo, da se opominjajo starši družine in tisti, kterim so otroci izročeni, da so oni in otroci nesrečnih nasledkov obvarovani, in naj bi starši zgodaj dosti spoznali, kaj je njim in otrokom v prid. Nek star modrijan piše: ,,Otroci naj bodo v jedi znierni, v obleki prosti in taki, kot so drugi šolarji". Ako so lepše oblečeni, ako imajo lepih reči, kterih drugi nimajo, se prevzamejo in druge 15* zaničujejo. Otrokom se ne sme vse na voljo dati, naj slišijo večkrat resne besede, naj se včasih strahujejo, da so svojim višjim pokorni. Kar se jiin ni dovolilo, ako so jokali in se jezili, naj se jim da, ako se so umirili. Naj težje je, razvajene otroke odgojevati; vse delo, ves trud je večidel brez vspeha. Pri otrocih, ki so popačeni po napuhu, se namen še doseže, ako se z združenimi močmi vdano, marljivo, previdno in poterpežljivo z njimi dela. — Res, čudno, žalostno je gledati otroke, po napuhu popačene; vender ne tako, kot razvajene; ker napuh zavolj mladosti ne more vseh lepih lastnosti v otrocih popariti; pri ošabnih otrocih je pomoček v dobri izreji; pri razvajenih, mebkužnih pa ni drugega ostalo, kot popačenost, strast, sebičnost. Take otroke smemo primerjati cvetlicam, ktere je okužljiv zrak pokrival, da ne puhtijo prijetno, ampak dišijo po gnjilobi in smerti. Naj bolje bi bilo, ko bi se tak otrok vnovič rodil, ker njegove natore ni samo potrebno popraviti, ampak ponoviti. K temu paje treba veliko časa, več združenih moči, poterpežljivosti, stanovitnosti, previdnosti, treba tudi milosti božje. Ako sc taki otroci ne poboljšajo do pervega sv. Obhajila, pozneje se gotovo ne bodo. Kaj lepo piše niodri Sirah o tem: nKdor Ijubi svojega sina, ga vedno ima pod šibo, da se ga veseli na poslednje". — »Samopašen sin bo prederzen". — nLegladi sina, in ontebo imelvstrahu; le igraj si z njim, in žalil te bo". — V bukvah Pregovorov beremo: »Koimir se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga vedno strahuje". — nNe odteguj otroku krotitve; zakaj če ga s šibo udariš, ne bo umerl; ti ga boš s šibo udaril, njegovo dušo pa boš pekla rešil". ^ Nekteri se pri razvajenih otrocih izgovarjajo, da so slabi, bolehni, poterti. Pa skerb, ki se daje bolehnim otrokom, je včasih presilna, prevelika, in vse pokvari. Posebno je žalostno, ako starši več let svojemu edinemu otroku v vsem strežejo, vse zanj storijo, vedno nanj gledajo; tako morajo delati tudi posli. Sekaže, kot dabi moglo vse otroku streči. Pa starši čez nekaj let čutijo to žalostno napako, in zdihujejo, pa ne pomaga nič. Spoznati se mora, da so navadno" ošabni starši, ki svoje otroke ošabnosti navadijo, jo podpirajo in množijo. Fenelon popisuje otroka, po ošabnosti spačenega tako-le: ^Njegova mati ga je v taki ošabnosti in spačenosti izredila, da se je vse zgubilo, kar je bilo prijaznega na njem; otrok ni bil prijazen, ne občutljiv, ne usmiljen; vse mu je moralo streči, vse je bilo zavoljo njega na svetu; kar je želel, se je moralo zgoditi, in majhna pomuda ga je razkačila. Mati ga je že v zibeli gladila, in je nesrečen zgled vsem tistitn, ki so visokega rodu. Pozneje ni nič pomagalo, kakor koli so ga berzdali". Starši ia odgojitelji! Pazite na otroke; kolikor več lepih in bogatih lastnosti kažejo, toliko bolj skerbite, da sejihnapuh ne loti, da ne bodo eukrat sebi in drugim v žalost in nadlogo; da se ne bo enkrat reči moralo: Ko bi se ta otrok ne bil rodil! Fenelon popisuje, kako naj se ravnamo. ,,Pred vsem" — piše on — ;,se otroci popačijo z veseljem, ki ga hočemo z otroci imeti; ker vse poskusimo, kar otroci tirjaj o, in govorimo o rečeb, od kterih še prav nič ali le slabo umejo; zatim pride, da otroci zapazijo, da nam je všeč vse, kar počnejo in da na nje gledamo; tako se jim misel vtepe v glavo, da je vse zavoljo njih na svetu. 0 tej starosti otroci — ker se jim nič ne odreče in ustavlja — mislijo, da se vedno le od njih govori, ako se ljudje pogovarjajo, zlasti ako se tiho pogovarjajo. Otroci naj ne vedo, da se za nje skerbi. Tudi se naj ne daje otrokom prav, ako kaj terdijo ali govorijo, kar ni prav; ampak naj se jim oporeka in popravi, ker drugač otroci odrasejo v raislih, da so modri in razumni, ko vender niso, in ako so kazali brihtnost v mladosti, so jo pozneje zgubili". Težko delo je odgojiteljem naloženo, ako pripeljejo starši svoje otroke in pravijo: So prav pridni, ni jih bilo treba strahovati in opominjati; skerb raste, če tudi skerben odgojitelj tako govori. Kaj je nasledek? Samoljubnost se takih otrok prime; ker tudi čednost ima svoje nevarnosti, ako ni na terdni podlagi; na tej pa ni, ako ni skušena, ako je niso nezgode vterdile; tako se krotkost, nagloma spremeni v jezo, ako ni človek vajen, da bi se mu ugovarjalo. Nevarnost pride pa tudi odtod, ker za vsako čednostjo se skriva kaka slabost, ktera na tihem in skrivnem raste. Veliko skerbi se naj torej na take otroke obrača; ker odreja ni prava, ako ne zapazimo zmot, ako ni treba nikoli očitati. Tukaj pride vse na to, da se močno in ljubeznjivo dela. Močno, ker drugače se nič ne opravi; otrok zametuje v svojem sercu vse naše nauke in opomine; ljubeznjivo, ker ako je otrok premagan, pa vidi, da nismo tega storili z očetovsko višjo ljubeznijo, bo otrok premagan se nam urnikal in nas ne samo sovražil, ampak celo zaničeval. Pri mladosti se napake navadno in posebno razodevajo takrat, ko zamenjajo učitelje, ko zamenjajo še mnogo drugih okolišin, naprimer: kraj, deželo, ko dobijo nove učitelje, kteri jim, niso več tako prijazni, kot poprejšnji. Taki otroci tudi zapazijo, da so mnogi drugi bogateji, da imajo imenitniše starše i- t. d., in postanejo čmerni, zamišljeni, neprijazni, molčeči, še svojih staršev se ogibajo, in jih ne spoštujejo več toliko; pa nikomur ne povejo, kaj jih tlači. Takim revežem se moramo z ljubeznijo bližati, da njih zaupanje in s tim njih serce zadobimo, ker prijazno poprašujemo: Kaj tije, moj otrok, dasi tako žalosten, da si tako zamišljen; glej v tebi mora biti vzrok, ker vse, kar te obdaja, tvoji starši, mi učitelji, te imamo zmirom radi kot poprej, skerbimo za te, kot poprej; kaj je torej v tvojem sercu, v kterem mora biti vzrok, da si tak? In otrok se zjoka, spozna, kaj mu je, in rešen je. Ako otroci kazen zaslužijo, jo zaslužijo še bolj njih starši; ker starši so krivi, ako so otroci spačeni, ker so sami nerodni, in nemarnost niater popači in pogublja otroke. Kaj se mora zgoditi? Treba je reč dobro premisliti, previdno ravnati, potem krepko in stanovitno delati. Naj so otroci v svojih pervih letih še tako prijetni, ne sme se jim vse dopustiti, ker otroci bodo enkrat nehali biti otroci in bodo polnoletni, in takrat bodo staršem povračevali, da so jih spridili. Sv. pismo pravi: nAko igraš s svojim sinom, te bo enkrat žalil". Ravno tako je govorila neka mati. Ko so ji pravili, kako si neka mlada mati prizadeva, se trudi, otroke prav izrediti, da je to 20 let truda in težav, je rekla: Ta mati se moti; ker z 20 leti se trud še le začne. Kaj drugega hoče s tim reči, kakor to, da se pri izreji otrok ne sme gledati na čas, arapak da se vse naše življenje more na to obračati. Po zgledu in besedah te matere delajmo vsi: Starši, učitelji invsi, ki imajo kaj z otroci opraviti; delajmo vedno in povsod; potem bomo mnogo hudega odvernili, mnogo dobrega za človeštvo storili, in nas, kot dobre in zveste hlapce in pomočnike nebeškega Očeta čaka obilno plačilo v večnosti. Ravnatelj.