108 Centenary of volleyball in Slovenia Abstract In 2024, Slovenian volleyball celebrates its centenary in Slovenia and in this article we outline the phenomenon, its origins and development. In the introduction we highlight the origin or innovation of the game, which was called volleyball and quickly grew into a sport. The beginnings in Slovenia are linked to the Red Cross "Games Course" in 1924, which is documented by a request to the Ljubljana Sokol society to rent a gym for the course, and volleyball was also introduced to the students during the course. Volleyball spread quickly afterwards, both recreationally and professionally, and the inclusion of volleyball in the Sokol training was crucial for its professional development. With Sokol as a nationwide organisation, the new game spread both nationally and in education, as Sokol was an important co-creator of school physical education. After the liberation in 1945, volleyball, under new political-social as well as sporting circumstances, began its organisational path towards becoming an independent sport. It reached its competitive peak in the Slovenian post-independence period. Keywords: volleyball, sport, Sokol, physical education, organisation Izvleček Slovenska odbojka v letu 2024 zaznamu- je stoletnico svoje športne prisotnosti na Slovenskem, v članku tako orišemo pojav, začetke in razvoj. V uvodu pouda- rimo nastanek ali inovacijo igre, ki so jo poimenovali odbojka in je hitro prerasla v športno panogo. Začetki na Sloven- skem so vezani na »tečaj za igre« Rdeče- ga križa v letu 1924, ki je dokumentiran s prošnjo Ljubljanskemu Sokolu za najem telovadišča za izvedbo tečaja, na tečaju pa je bila tečajnikom predstavljena tudi odbojka. Ta se je zatem hitro razširila, tako rekreativno kot strokovno, za stro- kovni razvoj pa je bila ključna uvrstitev odbojke v sklop sokolske vadbe. S sokol- stvom, ki je bila vsedržavna organizacija, se je nova igra ali panoga razširila tako v državnem merilu kot tudi v šolstvu, saj je bila sokolska organizacija pomemben sooblikovalec šolske telesne vzgoje. Z osvoboditvijo leta 1945 je odbojka v no- vih politično-družbenih in tudi športnih okoliščinah začela organizacijsko pot v samostojno športno panogo s tekmoval- nim vrhuncem v slovenskem poosamo- svojitvenem obdobju. Ključne besede: odbojka, šport, sokol, telo- vadba, organizacija Tomaž Pavlin Stoletnica odbojke na Slovenskem Odbojka se je v petdesetih in šestdesetih letih širila po Sloveniji, prizor s tekme na kamniškem, 1962 (Hrani: OK Kamnik). dogodki – čas 109 Odbojka je bila ustvarjena sredi devetde- setih let 19. stoletja v okolju organizacije Krščanskega združenja moške mladine ali z angleško kratico YMCA, natančneje v društvu YMCA Holyoke v ameriški državi Massachusetts, kjer je bil v Springfieldu tudi kolidž YMCA. Glede na geografsko poreklo igre bi lahko rekli, da je odbojka se- strična košarke, kajti v Springfieldu je jeseni oz. pozimi leta 1891 učitelj telesne vzgoje James Naismith izumil košarko – ta se je v devetdesetih letih 19. stoletja hitro razširila po YMCA in ameriškem vzhodu ter se širila v šolstvo, vojsko in civilno družbo. Izumitelj odbojke, William George Morgan, je bil študent v Springfieldu, kjer se je spoznal z Jamesom Naismithom in po študiju dobil mesto vodje telesne vzgoje v YMCA Holyo- ke. Morgan je za člane, po večini je šlo za biznismene srednjih let z nekoliko preveli- ko telesno težo, iskal primerno rekreativno igro. Iz tenisa je povzel mrežo in jo dvignil nad glavo v višini povprečnega človeka, iz starejše »igre z žogo« pa je prevzel odbija- nje žoge z rokami in za to je bila namesto pretežke košarkarske oblikovana nova lažja žoga. Morgan je igro poimenoval »minto- nette« in jo s kolegi in člani YMCA Holyoke predstavil na konferenci vodij oddelkov telesne vzgoje v Springfieldu leta 1896. Po prikazu je bila igra odobrena in predlagano ime »volley ball«, kar naj bi bolj ustrezalo naravi igre – ime je v tako zapisani obliki ostalo vse do leta 1952, ko so besedi zdru- žili v enotno ime »volleyball«. Morgan je v predstavitvi igre poudaril, da je primerna predvsem za telovadnice ali druge vadbene centre, igrati pa jo je mo- goče tudi na prostem, pri igri lahko sode- luje poljubno število igralcev in ti morajo žogo z odbijanjem čez mrežo zadržati v zraku, s čimer združuje prvine starejše »igre z žogo« s srednjeveškimi koreninami in tenisa. Igra naj bi, podobno kot košarka, popestrila zimske gimnastične vadbe tako udeležencev izobraževanja na YMCA kot članstva tega združenja, obenem pa naj bi bila primernejša za starejše, saj bi jo lahko igrali tisti, ki si želijo ne tako robustne igre, kakršna je pri košarki, a s podobno stopnjo aktivnosti. Odbojka se je po svojem nastanku in uvr- stitvi v telesnovzgojni program YMCA in YWCA (ženska zveza) hitro širila znotraj njune organiziranosti, pozneje pa tudi v šolstvo in univerzitetno športno življenje ter v ameriško vojsko prek telesnovzgojnih inštruktorjev YMCA, zaposlenih ali delujo- čih tam. Prek mreže YMCA se je igra širila iz ZDA, že leta 1900 v Kanado in zatem v dru- ge dele ameriške celine ter na azijski vzhod, kjer je bila leta 1913 vključena v program iger Daljnega vzhoda v Manili (predhodni- ce azijskih iger). V Evropi je bila odbojkarska prelomnica prva svetovna vojna. Z vključitvijo ZDA v vojno so ameriški vojaki in drugo vojaško osebje zanesli odbojko na staro celino. Nekateri inštruktorji YMCA in YWCA so po vojni ostali v Evropi ter prispevali k širitvi in igranju po ameriških pravilih. Po letu 1917 so odbojko že igrali v Franciji in Italiji, po vojni pa se je igra širila po celini, vključno z Rusijo oziroma po revoluciji Sovjetsko zve- zo, in tudi že v Afriki, sprva v severni. Leta 1931 je bil v Franciji prvi mednarodni turnir, v posameznih državah pa so bila v tride- setih letih prejšnjega stoletja organizirana prva nacionalna prvenstva in ustanovljene odbojkarske organizacije. Po drugi svetovni vojni in vzpostavitvi mednarodnih odboj- karskih stikov je bila aprila 1947 v Parizu ustanovljena mednarodna odbojkarska zveza (FIVB), ustanovnega kongresa pa so se udeležili tudi jugoslovanski predstavniki. FIVB je leta 1948 organizirala prvo evrop- sko prvenstvo za moške, leto pozneje sta sledila prvo svetovno prvenstvo za moške in prvo evropsko prvenstvo za ženske, na olimpijskih igrah pa je odbojka debitirala v Tokiu leta 1964 v moški in ženski konku- renci. Na zahodu ZDA se je igranje odbojke že v dvajsetih letih preneslo tudi na kalifornij- ske plaže, npr. v Santa Monici, podobno na Havajih in zatem drugih delih ameri- ške celine. V tridesetih letih so v Kaliforniji ljubitelji tovrstne igre uvedli igranje 2 : 2, temu so sledili prvi turnirji in uveljavitev nove zvrsti odbojke, imenovane »beach volley« ali odbojka na mivki. To novo zvrst je konec osemdesetih let prevzela tudi FIVB in v Atlanti leta 1996 je bila odbojka na mivki prvič del olimpijskega programa. V zadnjem desetletju se je pojavila še nova zvrst – odbojka na snegu. „Odbojka na Slovenskem Pojavno in prvo razvojno obdobje odbojke na Slovenskem sega v čas med obema sve- tovnima vojnama, ko so se Slovenci s pre- vratom razšli z avstro-ogrsko državo in bili soustanovitelji jugoslovanske. S tem aktom se je reorganiziralo tudi telovadno in špor- tno življenje. Odbojka je bila predstavljena v letih 1921 in 1923 v učbeniku Gimnastičke igre za škole, društva i vojsku srbskega sokola in učitelja Antonija Brazdila. Prvič jo je po- imenoval »leteča lopta«, v drugem ponati- su pa je povzel originalno ime »volley ball«. Podobno je bila odbojka – ali pa oblika od- bojke – opisana v priročniku Franja Bučarja Igre za društva i škole, izdanem v Zagrebu leta 1925, igro pa je Bučar naslovil »odbi- janje lopte preko mreže«. A pomembnejši korak v praktičnem spoznavanju in prak- ticiranju odbojke, ali pa najpomembnejši po do zdaj znanih in odkritih virih, je bilo organiziranje tečaja »mladinskih iger« pod- mladka Rdečega križa leta 1924 v Ljubljani, ki ga je vodil Američan William Wieland. V iskanju prostora ali igrišča za izvedbo teča- ja je Podmladek Rdečega križa v začetku junija 1924 poslal prošnjo Ljubljanskemu Sokolu, ali bi smeli uporabljati del telova- dišča1 od 18. do 30. junija »v svrho tečaja za mladinske igre, katerega bi vodil g. Wie- land, poslan od Lige društev Rdečega križa v Parizu. Tečaja se bodo udeleževali člani Podmladka na ljubljanskih srednjih šolah in telovadni učitelji.« Ljubljanski Sokol je pro- šnjo odobril in posredno odprl pot odbojki, ki se je kmalu zatem začela širiti med mla- dimi obeh spolov kot rekreativna igra na prostem, na kopališčih, med skavti in goz- dovniki, verjetno pa tudi med športniki, če- prav organiziranja sekcij odbojke v športnih klubih v tem obdobju še ni zaznati. Za dol- goročni panožni in strokovni razvoj je bila ključna odločitev sokolov o uvrstitvi odboj- ke v sokolsko vadbo v sklopu »iger«, kar je pomenilo tudi uvrstitev odbojke v usposa- bljanje sokolskih »prednjakov« in »prednja- kinj« (ali vaditeljev in vaditeljic) ter ne na- zadnje v šolstvo. Strokovno so se slovenski sokoli z odbojko seznanili najprej na tečajih Češkoslovaške sokolske zveze (ČOS), tako je bil npr. leta 1925 na tečaju v Pragi načelnik mariborskih sokolov Franjo Mačus, ki je – po spominu sokolskega kolega Cirila Ho- čevarja – »iz Prage prinesel odbojko« in so se »telovadci … za igro navdušili, ker je bilo nekaj novega, pa je šla košarka v sokolskih 1 Naslednik društva po drugi vojni je bil Partizan Narodni dom, danes ŠD Narodni dom. Pred- hodnik »letnega telovadišča« je bilo kolesarsko dirkališče ali velodrom, odprt leta 1897. Po krizi organiziranja in financiranja prireditev ter za- tonu kolesarskih dirk je bilo dirkališče v prvem desetletju 20. stoletja predano v upravljanje Ljubljanskemu Sokolu, ki ga je preuredil v »letno telovadišče«. V drugi polovici dvajsetih je bil na vzhodnem delu telovadišča proti Celovški cesti zgrajen umetni bazen SK Ilirije. 110 društvih v pozabo«2 – Ciril je bil po drugi strani iniciator sokolskega igranja košarke v prvi polovici dvajsetih let v Mariboru in Murski Soboti. V okviru prednjaških tečajev jugoslovanskega sokolstva je bila odbojka v sklopu »iger« vključena že v prednjaški te- čaj v Ljubljani septembra in oktobra 1926. Poleti tega leta so se lahko številni slovenski sokoli srečali tudi z javnimi tekmami odboj- ke v okviru vsesokolskega zleta ČOS v Pragi, ki se ga je udeležilo številno zastopstvo Ju- goslovanske sokolske zveze (JSZ). V okviru načrtovanja zleta so češkoslovaški sokoli že leto pred tem seznanili jugoslovanske s turnirjem in pravili v »odbijeni«, a se ga ti, glede na prve odbojkarske korake, še niso bili sposobni udeležiti. Za novo igro so se v domači sokolski stroki, kakor vidimo v zapi- sih v Sokolskem glasniku, glasilu JSZ, nekaj let uporabljala različna poimenovanja: od- bijena – povzeto po Čehih, izpodbijanje, podbijanje, izpodbivka, odbivka, odbijanje in tudi že odbojka, ki je konec dvajsetih let oziroma na začetku tridesetih dokončno prevladal. Neki športni ljubitelj je konec dvajsetih let zagovarjal izvirno ameriško- -angleško ime, a so to sokoli zavrnili in pou- darjali domače poimenovanje. Leta 1931 je Franjo Mačus napisal priročnik z naslovom Odbojka, v slovenskem in srbohrvaškem jeziku, izdala ga je Jugoslovanska sokolska matica (založba sokolov). 2 Faksimile pisma v Pavlovič M., Mejniki sloven- ske košarke, Ljubljana: 2000, priloga 2–4. „Odbojka v okviru sokolstva Odbojka se je v drugi polovici dvajsetih let v sokolstvu širila in »že precej udoma- čila, ker je zanimiva in jako priporočljiva iz telovadnih ozirov«, so poudarili v poročilu mariborske župe (podzveze) leta 1929 in podobno tudi drugod v sokolskih župah na Slovenskem. Prvo razmeroma skromno igranje ob različnih priložnostih so v drugi polovici dvajsetih let dopolnjevala organizirana tekmovanja v turnirski obliki, ki so jih uvr- ščali v sokolski program med junijem in oktobrom v tekočem letu. Sledile so prve tekme, v Sokolskem glasniku so prve doku- mentirane v letu 1928. Za prva leta igranja je bilo značilno le odbijanje žoge. Kot se je spominjal v svojem zapisu po drugi svetov- ni vojni o mariborski odbojki Danilo Požar, so v začetnem obdobju igrali brez »tolče- nja«, in domneval, da je bila takšna igra za občinstvo morda »zanimivejša, ker je bila žoga več časa v zraku in so bile marsikdaj potrebne duhovite poteze, da si nasprotni- ka ukanil in mu poslal žogo na nezasedeno mesto v tako zvano ‚luknjico‘«. »Prava sen- zacija« pa je bilo gostovanje češkoslova- škega sokolskega prvaka društva Kromeriž v letu 1931, ki je pokazal, kako se »igra prava ostra igra odbojke. Videli smo na lastne oči, kar so nam naši visokošolci, ki so študirali v Pragi, pravili: ostro odmerjene žoge, ki so padale 2 do 3 metre za mrežo.« Po gosto- vanju Čehov sta se prvina tolčenja in izraz »češke« za tolčene žoge uvedli v igranje in »vsi – ženske in moški, staro in mlado, je hotelo tolči ‚češke‘«, se je spominjal Požar. Mariborska odbojka je bila v vzponu in pomenljivo je bilo poročanje v Sokolskem glasniku po gostovanju Mariborčanov v Osijeku leta 1933, ki je poudarilo, da so Ma- riborčani prikazali odbojko v povsem novi formi, »u savršenoj harmoniji igrača, apso- lutni disciplini … i potpunom tehničkom svladanju«. Sledilo je prvo organiziranje samostojne- ga sokolskega odbojkarskega tekmovanja v okviru sokolstva, ki se je po letu 1929 in šestojanuarski diktaturi kralja Aleksandra nadaljevalo v novi sokolski organizaciji So- kol Kraljevine Jugoslavije (SKJ). Odbojka je medtem že postajala redna sokolska de- javnost, pod sokolskim vplivom in novim šolskim zakonom v prvi polovici tridese- tih let, ki je utemeljeval telesno vzgojo na sokolskem sistemu, se je vpeljevala tudi v šolsko telesno vzgojo, kolikor so možnosti dopuščale, saj marsikatera sokolska ozi- roma šolska dvorana tega ni zagotavljala, so jo pa lahko igrali na urejenih igriščih na sokolskih telovadiščih ali tudi ob šolah. Kot primer tega lahko navedemo vsesokolski zlet češkoslovaškega sokolstva v Pragi leta 1938, ko so bile v programu tudi »šolske igre« (odbojka, košarka in hazena). Iz Jugo- slavije se je prijavilo okoli 800 srednješolcev in srednješolk višjih razredov 35 gimnazij in učiteljišč, za odbojko pa je bilo prijavljenih skupno približno sto moštev srednješolcev in 30 srednješolk. Ob tem lahko dodamo, da se je odbojka na Slovenskem v drugi po- lovici tridesetih let širila tudi med katoliški- mi telovadci. Ti so bili do leta 1929 združeni v organizaciji Orel, konec tega leta pa so zavrnili vstop v SKJ in bili likvidirani. Ob po- litičnih spremembah po volitvah leta 1935 in vstopu slovenskih katoliških politikov v vlado ter dodelitvi položaja notranjega mi- nistra kleriku Antonu Korošcu so začeli ob- navljati katoliška telovadna društva z Zvezo fantovskih organizacij in podobno dekli- ških. Konec junija 1937 je bila v programu tabora »fantov« v Celju prvič tudi odbojka, ob tem so v časopisu Kres (glasilo zveze) poudarili, da bo ta »odslej na dnevnem redu vsakih tekem«. Udeležba je bila prvič resda skromna, prišla so le ljubljanska dru- štva, zato pa je bilo toliko bolj zaznati te- žnjo po gojenju odbojke in telovadni širitvi. SKJ je odbojkarski turnir na državni sokol- ski ravni vključil v program vsesokolskega Odbojka na igrišču društva Sokol IV Ljubljana Bežigrad, začetek tridesetih let (Hrani: Muzej športa) dogodki – čas 111 zleta SKJ v Beogradu v letu 1930. Krstni turnir je uspel, zmago so slavili odbojkarji Ljubljanskega Sokola in sledil je nov korak, uvedba »prvenstva za naslov prvaka SKJ«. Prvo tekmovanje te vrste je potekalo sep- tembra 1931 za člane in moški »naraščaj« v Mariboru ter za članice in ženski »naraščaj« v Zagrebu. Nadaljnje tekme za naslov pr- vaka SKJ so bile leta 1932 za moške v Beo- gradu in za ženske v Novem Sadu, nato za oba spola obeh starostnih kategorij v letih 1934 v Osijeku, 1935 v Beogradu in 1937 v Zagrebu. Tako so sokoli v tridesetih letih oblikovali tekmovanje po turnirskem siste- mu od župne, medžupne do finalne zve- zne ravni za oba spola in starostni kategoriji naraščaja in članstva, s sodniškimi zbori in tehničnim odsekom za odbojko v okviru načelstva SKJ, ki ga je vodil F. Mačus. Poleg rednih tekmovalnih turnirjev so pripravljali tudi druge priložnostne ali prijateljske tek- me v okviru različnih sokolskih prireditev. Na prvem samostojnem odbojkarskem tekmovanju za naslov prvaka SKJ so v Mari- boru in Zagrebu slavili Mariborčani oziroma vrste Mariborskega Sokola (ali tudi Sokol Matica), tako v kategoriji članov in članic kot »naraščaja« (mladi do 18. leta). Leta 1932 so Mariborčani nadaljevali zmagoviti niz, le »naraščajke« so bile druge za Ljubljančan- kami, podobno je bilo leta 1934, ko so v moškem »naraščaju« slavili Ljubljančani. Leta 1935 so med člani slavili Ljubljančani, pri članicah Mariborčanke, v »naraščaju« pa se je že pokazala konkurenca, saj so pri mo- škem »naraščaju« zmagali Beograjčani in pri ženskem Celjanke. Leta 1937 so v Zagre- bu ponovno slavili mariborski člani in člani- ce, medtem ko za »naraščaj« ni podatkov ali pa so ločili člansko in »naraščajsko« tekmo- vanje. Zadnje v Sokolskem glasniku doku- mentirano tekmovanje pred drugo vojno so bile »medžupne tekme« v Beogradu leta 1940, ki so deloma spominjale na prven- stva SKJ. Udeležile so se jih vrste najboljših društev iz žup Ljubljana, Maribor, Celje, Be- ograd in Zagreb ter vrsta odbojkarjev so- kolskih društev iz Primorja. Med člani so v finalu Zagrebčani premagali Mariborčane, ki pa so v tolažbo prikazali najlepšo igro, je poudaril Sokolski glasnik, med »naraščajci« pa Mariborčani. Vendar pa tega turnirja ne smemo enačiti s prejšnjimi turnirji za naslov prvaka SKJ, ki ga tega leta ni bilo. Prvaki SKJ so zastopali SKJ na tekmah zvez oziroma tekmah za naslov prvaka Slovan- ske sokolske zveze. Zveza je prvo tovr- stno tekmo organizirala leta 1932 v okviru vsesokolskega zleta ČOS v Pragi, zadnje tekmovanje je bilo leta 1938, ponovno ob vsesokolskem zletu ČOS v Pragi. SKJ je go- stil slovansko tekmo leta 1934 v Osijeku. Sprva so bile tekme obračun med ČOS in SKJ, leta 1935 so se pridružili odbojkarji bolgarske telovadne zveze Junak, nove čla- nice Slovanske sokolske zveze. Vseskozi so premočno slavili odbojkarji in odbojkarice ČOS, vrste SKJ so bile druge, razen leta 1937 v Sofiji, ko je bila moška vrsta Junaka pred SKJ. Vzpostavljeno sokolsko odbojkarsko orga- niziranost in delovanje so prekinili šestoa- prilski napad na Jugoslavijo leta 1941, njena kapitulacija in fizična likvidacija države ter okupacija. Slovenska društva in klubi pod nemško in madžarsko zasedbo so bili raz- puščeni, namesto njih so bili ustanovljeni novi, okupacijski. V Ljubljanski pokrajini se je ohranila relativna avtonomija športnih organizacij, medtem ko so bila sokolska društva septembra 1941 oblastno ukinjena. Kljub okupaciji in sokolski ukinitvi igranje odbojke ni zamrlo, hkrati pa je bila vključe- na v program šolske telesne vzgoje in prire- ditev »Ludi Juveniles« oziroma »medšolske športne igre« ljubljanskih srednješolcev in srednješolk aprila 1943. Novo poglavje sta pomenila ureditev igrišča za odbojko na prostorih Železničarskega športnega kluba Hermes v Spodnji Šiški leta 1943 in organi- ziranje klubskega odseka za odbojko, kar je bil nov odbojkarski korak ali prvi dokumen- tirani primer uvedbe odbojke v športnem klubu. „Fizkulturni sprehod proti športni samo- stojnosti Z osvoboditvijo maja 1945 in vzpostavlja- njem nove jugoslovanske države, utemelje- ne na socializmu in federalizmu, je najprej nastopilo obdobje »fizkulture« in fizkultur- nih društev s sekcijami in aktivi za splošno vadbo in posamezne športne panoge ter državno fizkulturno zvezo in republiškimi fizkulturnimi zvezami s strokovnimi odbori za športne panoge. Odbojka je bila zdru- žena s košarko v odboru za igre. Odbor je prevzel obnovo in organiziranje odbojke, urejanje igrišč in uvedbo tekmovanj ter registracijo klubov, igralcev in sodnikov na slovenskem ozemlju, ki se je razširilo s priključitvijo Primorske. S »fizkulturo« se je odbojka posredno odvajala od »telovad- be« in pridobivala športno samostojnost v odbojkarskih sekcijah posameznih društev. Za povojno društveno organiziranje je bila sprva značilna sokolska inercija, kakovostno je temeljila na središčih v Mariboru in Lju- bljani ter so jo času primerno nadaljevali pod novimi društvenimi imeni. Prvo tek- movanje na republiški ravni je potekalo v okviru »fizkulturnega zleta« avgusta 1945, nastopilo je okoli 15 moštev, na državni ravni pa je bilo septembra 1945 organizira- no prvo državno prvenstvo, na katerem so se po turnirskem sistemu pomerile republi- ške reprezentance. V moški konkurenci so bili Slovenci tretji, v ženski pa so Slovenke Odbojkarji Ljubljanskega Sokola so leta 1937 zastopali SKJ na tekmah za naslov slovanskega prvaka v Sofiji (Hrani: Muzej športa) 112 zmagale. Leta 1946 so uvedli klubsko tek- movanje po turnirskem sistemu od repu- bliških tekmovanj do finalnega na zvezni ravni. Leta 1949 se je tekmovalni sistem preoblikoval v ligaški sistem z enotno ligo tako na republiški kot državni ravni, kar se je časovno ujemalo s fizkulturnim reorga- niziranjem. Zaradi trenj znotraj fizkulture in nasprotja med »telovadbo« in »športom« se je fizkulturna zveza »decentralizirala«. V letih 1948 in 1949 so bile iz predhodnih strokovnih odborov ustanovljene panožne zveze in med njimi Zveza za športne igre, ki je konec leta 1949 združevala odbojko, ko- šarko in rokomet. Leta 1949 je bila skladno z decentralizacijo februarja ustanovljena samostojna Odbojkarska zveza Jugoslavije (OZJ) s sedežem v Beogradu in mednaro- dnim članstvom v FIVB. V Sloveniji je bila republiška zveza oziroma Odbojkarska zve- za Slovenije (OZS) ustanovljena 14. januarja 1950. Prvi predsednik je postal Karel Kajfež. Zveza je v ustanovnem letu združevala 384 športnikov in športnic ter 32 organizacij (sekcij, klubov). Prevzela je skrb za orga- niziranje in širitev ali množičnost odbojke ter skrb za kakovost z organiziranjem in vodenjem tekmovanj na republiški ravni in sestavo republiških članskih in mladinskih reprezentanc ter tudi skrb za infrastrukturo in urejanje igrišč. V okviru zveze so bili obli- kovani zbor sodnikov, zbor trenerjev (po- zneje je prerasel v trenersko organizacijo) in strokovna komisija. Z reorganizacijami in samostojnim odbojkarskim organiziranjem se je oblikoval enoten tekmovalni sistem po dvokrožnem ligaškem sistemu in nače- lu izpadanja z državno ali zvezno in repu- bliškimi ligami ter kvalifikacijami za vstop v višjo ligo, ki se je ohranjal z občasnimi posegi in spremembami ali prilagoditva- mi vse do konca jugoslovanske države. Republiško tekmovanje pa je bilo podla- ga organiziranju državnih tekmovanj po slovenski osamosvojitvi. Slovenski klubi so se v prvem desetletju še kosali z jugoslo- vansko konkurenco, Ljubljančanke in Mari- borčanke so bile večkrat državne prvakinje in sredi petdesetih let tudi Mariborčani, v šestdesetih pa je slovenska odbojka začela zaostajati. Občuten je bil upad odbojke v Ljubljani. To se je pozneje odrazilo tudi v nizki razvrstitvi odbojke v sklopu (r)eval- vacije športov po portoroških sklepih sredi sedemdesetih let. V tem desetletju v prvi zvezni ligi ni bilo slovenskega predstavni- ka, v začetku osemdesetih so se po dolgih letih v prvo ligo vrnili Mariborčani in Mari- borčanke (Branik), poleg njih so bili v po- sameznih letih prvoligaši tudi odbojkarice z Raven (Fužinar), Novogoričanke in Novo- meščani. V jugoslovanski reprezentanci, ki je nastopila na evropskih in svetovnih pr- venstvih, so bili v prvem obdobju, to je v petdesetih in šestdesetih letih, v ženskih re- prezentancah Anica Flis, Tilka Gajšek, Ančka Megušar in Pavla Hlede, v moških pa Vlado Skerbinjek in Adolf Urnaut, v osemdesetih v ženski reprezentanci Ksenija Pregl, Barbara Kislinger, Alenka Lešnik, Mojca Voh in v mo- ški Darko Lečnik in Andrej Urnaut. Največ nastopov je imel v celotnem obdobju po drugi svetovni vojni Adolf Urnaut, ki je bil v šestdesetih letih stalni član reprezentančne šesterke. Z razglasitvijo slovenske samostojnosti ko- nec junija 1991 je bil pred odbojkarskimi delavci izziv reorganizacije in mednarodna vključitev. Po agresiji Jugoslovanske naro- dne armade konec junija 1991 je Športna zveza Slovenije pozvala športne organiza- cije k začasni prekinitvi športnih dejavnosti, športnike pa k odhodu iz jugoslovanskih reprezentanc. Po večdnevnih spopadih sta nastopila premirje in diplomacija s podpi- som brionskega moratorija, ki je začasno prekinil osamosvajanje do začetka oktobra tega leta. Z njegovim iztekom se je nadalje- vala tako politična kot športna osamosvoji- tev, OZS se je jeseni 1991 razdružila z OZJ in zaprosila za članstvo v FIVB, kamor je bila sprejeta poleti 1992. Odbojka se je v poosamosvojitvenem de- setletju kljub slabi popotnici portoroških sklepov uvrstila med štiri najpriljubljenejše igre z žogo, bila je vpeta v šolski prostor in nadaljevala se je vzpostavljena strokov- nost. Posledično so se reprezentančne vr- ste prebijale v mednarodnih tekmovanjih s prvo krono, srebrno moško medaljo na evropskem prvenstvu 2015, ter naslednjimi z evropskih in svetovnega prvenstva ter končno tudi uvrstitvijo na olimpijske igre v Parizu 2024, ki zaokrožujejo stoletno odboj- karsko pot 1924–2024. „Literatura 1. Arhiv Odbojkarske zveze Slovenije. 2. Sokolski glasnik (glasilo Jugoslovanske sokol- ske zveze in Sokola Kraljevine Jugoslavije), 1924–1941. 3. Prednjak (strokovna priloga Sokolskega gla- snika), 1925–1928. 4. Kres (glasilo Zveze fantovskih odsekov), 1937. 5. Polet (glasilo Fizkulturne zveze Slovenije), 1949–1951. 6. 10 let športa v svobodi. Ljubljana: Zveza športov Slovenije, 1955. 7. 25 let ŽŠK Hermes 1919-1944. Ljubljana, ŽŠK Hermes, 1944. 8. Krevsel, V. Odbojka: poklic športnega trener- ja. Ljubljana: Fakulteta za šport, 1997. 9. Pavlin, T. »Športna zgodba, stkana iz dejavno- sti tisočev«: osamosvojitev in šport, tranzicija in dileme. V Četrt stoletja Republike Sloveni- je – izzivi, dileme, pričakovanja (ur. Šorn M., Gašparič J.). Ljubljana: INZ, 2016, 85–95. 10. Pavlin, T. Oris športne aktivnosti na Sloven- skem med drugo svetovno vojno, Šport, XLI- II, 1955, 4, 33–36. Adolf Urnaut, sredi šestdesetih let, ko je igral v vrstah mariborskega Branika (Hrani: Muzej športa). dogodki – čas 113 11. Pavlin, T. Sokolstvo na Slovenskem. V Ko je Soko taj je Jugosloven. Beograd: Muzej isto- rije Jugoslavije, 2016, 31–51. 12. Odbojka, Enciklopedija fizičke kulture 1. Za- greb: Leksikografski zavod, 1975, 663–675. 13. Sirotanović, D. Petinšestdeset let odbojke v Jugoslaviji in štirideset let Odbojkarske zveze Jugoslavije. V Bilten 9. tradicionalni turnir v odbojki za pokal SZDL občine Lj.-Center. Lju- bljana, 1989, 3–7. 14. Stele, J. Zgodovina odbojke v Ljubljani. V: Bil- ten 9. tradicionalni turnir v odbojki za pokal SZDL občine Lj.-Center. Ljubljana, 1989, 8–17. 15. Sosič, A. Zgodovina in razvoj slovenske od- bojke od leta 1945 do leta 1955. Ljubljana: 2006 (diplomsko delo). 16. Šnuderl, S., Vahtar, Z. in Ule, T. Odbojka. V Zbornik I. SŠK Maribor, SŠD Polet, MŠD Bra- nik 1919-1979. Maribor: MŠD Branik, 1979, 238–256. 17. History-Volleyball, FIVB.com. 18. The Real History of Volleyball – International Volleyball Hall of Fame- Holyoke, Massachu- sets, USA. Volleyball.com. dr. Tomaž Pavlin, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Muzej športa, tomaz.pavlin@fsp.uni-lj.si »Srebrni«, EP 2015 v Bolgariji (Hrani: OZS)