šport in zdravje 81 Genetic testing and sport Abstract Human genome is among individuals 99.9 % identical, there are, however, important differences in the remaining part. Several companies offer analysis of these small differences – genetic polymorphisms, for different purposes. For athletes, genetic testing is available to identify individuals with undiagnosed cardiac disorders or stronger susceptibility to bone and ligament injuries or concussion. There are also tests where polymorphisms relevant for physical performance are analyzed, based on which personal- ized training could presumably be advised. These test, in particular, raise concern among scientists. Even though, there is in fact scientific evidence supporting associations of genetic polymorphisms with sports performance, predictive values of such analysis are minimal. In the present article recent advances in the field are summarized together with the relevant ethical concerns. Key words: genetic testing, sports, performance, injuries, concussion. Saša Kenig Genetsko testiranje v športu Izvleček Človeški genom je med posamezniki identičen v približno 99,9 odstotkih, v ostalem delu pa se vseeno pomembno razlikujemo. Vedno več podjetij na trgu ponuja analize teh genetskih razlik, tako imenovanih genetskih polimorfizmov, v različne namene. V povezavi s športom so genetska testiranja namenjena ugota- vljanju dovzetnosti športnika za poškod- be vezi in kosti ali za pretres možganov ter identifikaciji posameznikov, ki imajo morda neodkrite dedne srčne bolezni. Pojavljajo se tudi testi, na podlagi kate- rih naj bi se športniku svetovalo, katere vrste trening je zanj najprimernejši. Prav slednji pa so po mnenju večine znan- stvenikov prenagljeni in jih odsvetujejo. Čeprav obstajajo znanstveni podatki, ki kažejo na povezave genetskih polimor- fizmov in športne zmogljivosti, so napo- vedne vrednosti take analize zanemarlji- ve. V prispevku je predstavljen pregled najnovejših znanstvenih spoznanj na tem področju ter spremljajočih etičnih zadržkov. Ključne besede: genetsko testiranje, šport, športna zmogljivost, poškodbe, pretres možganov. 82 Uvod „ Človeški genom obsega okrog 3,2 milijardi baznih parov; zaporedje je bilo določeno v obsežnem mednarodnem projektu. Čeprav je genom med posamezniki identičen v pri- bližno 99,9 odstotkih, to še vedno pomeni, da se med seboj razlikujemo po približno treh milijonih baznih parov (1000 Genomes Project Consortium idr., 2012). Najpogostej- še razlike med posamezniki, razsejane po celotnem genomu – v povprečju vsakih 300 nukleotidov – so tako imenovani po- limorfizmi posameznih nukleotidov ali SNP-ji (single nucleotide polymorphisms). To so variacije posameznega določenega nu- kleotida, ki se pojavijo pri občutnem dele- žu (najmanj enem odstotku, lahko pa tudi pri 50 odstotkih) posameznikov v popula- ciji. En sam polimorfizem, če se nahaja v kodirajočem delu genoma, lahko povzroči spremembo strukture ali stabilnosti prote- ina in s tem bolezen – tako npr. za razvoj srpaste anemije zadostuje sprememba enega nukleotida v genu za globin (Kan in Dozy, 1978). Na podlagi SNP lahko tudi napovemo odziv posameznika na zdravi- la, npr. od polimorfizmov v genu za β(2)- adrenergični receptor je odvisen odziv pacientov z astmo na albuterol (Finkelstein idr., 2009). Polimorfizmi v promotorskih re- gijah in ojačevalnih zaporedjih vplivajo na količino proteinov, medtem ko se mnogi polimorfizmi nahajajo tudi na delih DNA, ki ne vplivajo neposredno na zgradbo ali ko- ličino proteina, ne moremo pa izključiti, da nimajo določenih regulatornih vlog. Poleg polimorfizmov posameznih nukleotidov obstaja še kup drugih možnih razlik, to so delecije, insercije, inverzije, ki lahko obse- gajo nekaj nukleotidov, lahko pa tudi ob- sežne dele kromosomov. Za iskanje genet- skih biomarkerjev se največkrat uporablja asociacijska analiza na celotnem genomu ali GWAS (genome-wide association studies) s statistično analizo tisočih genomov. Taka analiza je sicer draga, zamudna in občasno da lažno-pozitivne povezave, vendar pa vse povezave lahko odkrijemo brez pred- hodne hipoteze in selekcije kandidatnih genov (Korte in Farlow, 2013). Nasprotno pa pri drugem načinu pregledamo samo izbrane kandidatne gene na osnovi njihove funkcije; ta način je seveda hitrejši in eno- stavnejši, vedno pa omejen le ne zveze, o katerih že imamo nekaj informacij. Mnoge izmed teh razlik pomembno pri- spevajo tudi k življenju in delovanju špor- tnika. Splošno sprejeto dejstvo tako v znan- stvenih kot športnih krogih je, da genetski dejavniki nedvomno prispevajo k športnim dosežkom. Klasičen primer je na primer telesna višina pa tudi telesni tip, kjer so športniki z mezomorfnim telesnim tipom po navadi uspešnejši pri športih, kjer je po- membna moč, tisti z ektomorfnim telesnim tipom pa pri vzdržljivostnih športih (Carter, 1970). Poleg teh je bilo do sedaj odkritih vsaj 200 genetskih variant v povezavi s fizično zmogljivostjo, pri športu pa so izredno po- membne še druge razlike, ki so tudi odvi- sne od genetskega ozadja, npr. nagnjenost k srčno-žilnim boleznim, sposobnost rege- neracije po poškodbi ligamenta ali kosti ter po pretresu možganov (Guth in Roth, 2013). Dandanes na trgu obstaja mnogo podjetij, ki ponujajo analizo posameznikovega ge- noma, na podlagi rezultatov pa ocenijo, kakšna vadba ali kakšne vrste šport bi bil za posameznika primernejši. Angleška profe- sionalna nogometna liga (Premier League) je svoje člane že testirala za polimorfizme povezane z zmogljivostjo, v Uzbekistanu so celo napovedali program za identifika- cijo olimpijskih talentov na podlagi genet- skih testov (Goodlin idr., 2015). Podobno zanimanje so izrazili v Angliji. V Avstralski nacionalni ligi za ragbi so svoje člane testi- rali za načrtovanje treninga po meri, neka- teri boksarski klubi pa za gene povezane s pretresom možganov. Čeprav za mnoge korelacije obstaja znanstvena literatura, je v nekatere mogoče tudi podvomiti, saj so si podatki iz literature nasprotujoči ali pa so raziskave narejene na premajhnih vzorcih, da bi bila možna ekstrapolacija na celotno populacijo. Genetsko testiranje in „ športni dosežki Genetske analize so namenjene določitvi relativnega vpliva dednih značilnosti in okoljskih vplivov na športni dosežek, upo- rabili pa bi jih lahko za iskanje talentov ali načrtovanje individualiziranega treninga. Poznanih je kar nekaj genov, povezanih s športno zmogljivostjo; razlike v teh zapo- redjih pa razložijo le približno 2-odstotni delež dejanskih razlik med posamezniki. To je izredno malo, glede na to, da raziskave družin ali dvojčkov kažejo, da kar okrog po- lovico razlik lahko razložimo z genetskimi variacijami (Guth in Roth, 2013; Moran in Pitsiladis, 2016). Povezava med genetskim ozadjem in zmogljivostjo torej še zdaleč ni razjasnjena, kar bo verjetno potrebno pri- pisati kumulativnim učinkom redkih genet- skih variacij ali pa epigenetskim vplivom. Dva ključna gena, za katera je vpliv na špor- tno zmogljivost dokazan, sta gena ACE in ACTN3 (Tucker idr., 2013). Prvi kodira encim ACE, ki aktivira hormon angiotenzin I v ak- tiven angiotenzin II; ta je vazokonstriktor, povzroči povišanje krvnega tlaka ter zadr- ževanje soli in vode v telesu. ACE tudi cepi in s tem deaktivira delovanje vazodilatator- ja bradikinina. Tako je ta protein pomem- A A G T C C T G C C A G G T A T A G A A G Lys Arg Thr Gln Val Stop A A G T C C T G C C A G G T A C A G A A G Lys Arg Thr Gln Val Gln Lys A A G T C C T G C C A G G T A C A C A A G Lys Arg Thr Gln Val His Lys Originalno zaporedje nukleo ti dov v DNA Aminokislinsko zaporedje Sprememba enega nukleo ti da Krajši protein Sprememba enega nukleo ti da Spremenjen protein Gen brez insercije v intronu – protein se sinte ti zira hitro Gen z insercijo – protein povsem enak, a se sinte ti zira počasneje c) b) a) Slika 1. Primeri možnih genskih polimorfizmov. a) Spremeni se en sam nukleotid, kodon za pravilno amino- kislino se spremeni v stop-kodon, sinteza proteina se zaključi prehitro (tako se zgodi pri genu ACTN3 X). b) Spremeni se nukleotid, kodirana je napačna aminokislina. c) Del DNA, ki kodira protein, ostane nespreme- njen, spremenijo pa se vmesne regije (introni), zato se hitrost sinteze proteina spremeni (primer pri genu ACE). šport in zdravje 83 ben pri kardiorespiratorni učinkovitosti. Za gen ACE obstajata dva alela – ACE I in ACE D (možni genotipi so torej II, ID ali DD). Za alel I (insertion) je značilna insercija 287 ba- znih parov v intronu gena, posledično pa zmanjšana količina proteina v serumu in tkivih v primerjavi z alelom D (deletion), ki take insercije nima. V študiji na angleških vrhunskih tekačih, so ugotovili, da se alel I pogosteje pojavlja pri tekačih na dolge proge, manj pri tekačih na srednje dolge proge in najmanj pri šprinterjih. Poveza- vo II genotipa so ugotovili tudi pri drugih vzdržljivostnih športih, npr. pri veslačih, triatloncih in plavalcih na dolge proge (Ma idr., 2013). Zanimivo se ta alel pogosteje po- javi tudi pri alpinistih, ki so se brez pomo- žnega kisika povzpeli nad 7000 metrov, kar kaže na to, da uspejo bolje izkoristiti kisik. Velja poudariti, da vse te korelacije veljajo le pri belcih, medtem ko na nekaterih dru- gih etičnih skupinah niso odkrili nikakršnih povezav, pri nekaterih pa celo nasprotno (Puthucheary idr., 2011). Drugi ključen gen je ACTN3, ta kodira strukturni protein α-aktinin-3, ki se nahaja v mišičnih vlaknih tipa II v Z-liniji sarkomere. Polimorfizem v tem genu spremeni kodon na mestu 577 iz kodona za arginin (R) v stop kodon (X). Prisotnost alela R je ugodna za športnike, ki so zelo odvisni od mišičnih vla- ken tipa II, torej pri športih, kjer je bistvena moč. Genotip XX pa sicer povzroči manjšo mišično moč, je pa taka oblika (verjetno zaradi boljšega razvoja mišičnih vlaken tipa I) ugodna pri vzdržljivostnih športih, kot so tek na dolge proge, kolesarjenje, plavanje, tek na smučeh. Pogostnost genotipa XX je dosti večja pri vrhunskih vzdržljivostnih športnikih; pri njih ga najdemo kar 4-krat pogosteje kot pri vzdržljivostnih športni- kih nižjega kova (Eynon idr., 2012), medtem ko pri vrhunskih šprinterjih tega genotipa praktično ne srečamo (Niemi in Majamaa, 2005). Četudi je povezava teh dveh genov s športno zmogljivostjo potrjena v mnogih študijah, niti ta dva nimata napovedne vre- dnosti. Obstajajo tudi študije, kjer korelaci- je ACTN genotipa z uvrstitvijo na teku na dolge proge (Tsianos idr., 2010), triatlonu (Saunders idr., 2007) ali pri profesionalnih kolesarjih (Lucia idr., 2006) niso zaznali. Poleg teh dveh genov so identificirane še nekatere mnogo redkejše genetske razlike, npr. polimorfizem v genu za receptor za eritropoetin, ki je hipersenzitiven na veza- vo EPO, posledično pa je nastaja večje šte- vilo rdečih krvničk (Siegel in Petrides, 2008), s čimer se izboljša dotok kisika v tkiva. Tako mutacijo so odkrili pri Eeru Mäntyrantu, dobitniku 7 olimpijskih medalj in 5 medalj s svetovnih prvenstev v teku na smučeh. Obstaja še mnogo drugih, ki skupno pri- spevajo k ugodnejši genetski predispoziciji za določene športne aktivnosti. Z GWAS je Bouchard identificiral 39 polimorfizmov (iz nabora skoraj 325000), s katerimi je lahko razložil kar 49 % odziva v VO 2max na aerob- ni trening. Posameznike je na podlagi teh polimorfizmov lahko razdelil v dve skupini. Tisti, ki so imeli 19 od 21 »ugodnih polimor- fizmov«, so po dvajset tedenskem načrto- vanem treningu kar trikrat bolj napredovali v VO 2max kot tisti z manj kot 9 ugodnimi polimorfizmi (Bouchard, 2012). Raziskave na manjšem vzorcu kaže celo, da so bi- li športniki z genotipom, ugodnejšim za vzdržljivost, izračunanim na podlagi razlik v 14 genih, uspešnejši pri prehodu s treninga teka na srednje dolge proge na tek na dol- ge proge (Ben-Zaken idr., 2013). Mnogi geni pa do danes ostajajo neraziskani. Težava genetskih testiranj je med drugim ta, da se kot kontrolno skupino nasproti vrhunskih športnikov določi skupino posa- meznikov, ki ni uspešna v športu, pri čemer ne moremo trditi, da v športu niso uspešni zaradi neugodne genetske predispozicije, ali pa se preprosto niso odločili za tako pot. Čeprav so nekateri znanstveniki še pred nekaj leti napovedovali odkritje ultimativ- nega »športnega gena« (Trent in Yu, 2009), danes velja enotno mnenje, da se to ne bo zgodilo (Mattsson idr., 2016). Ker je za špor- tni dosežek vedno potrebna kompleksna kombinacija genetskega ozadja, treninga, osebnostnih lastnosti in motivacije, je na- poved nemogoče in nedopustno degradi- rati na en sam genetski polimorfizem. Kljub temu nekatera podjetja na podlagi analiz genov ACE in ACTN3 interpretirajo posa- meznikov genom kot »ugoden za vzdržlji- vostne športe«, »ugoden za športe, kjer je potrebna moč« ali »enakovredno ugoden za oboje« (Webborn idr., 2015). Genetske predispozi- „ cije za poškodbe vezi, kit in kosti Športne poškodbe so pogoste tako med profesionalnimi kot rekreativnimi športniki in predstavljajo kar med 5 in 15 odstotkov poškodb vsega prebivalstva (Phillips, 2000). V ZDA se na primer na leto zgodi kar 32 mi- lijonov poškodb mišično-skeletnega siste- ma, od katerih kar 45 odstotkov prizadene kite ali vezi. Neredko pa je prav poškodba med glavnimi vzroki za opustitev športne poti, zato je raziskovanje genetskih zna- čilnosti, ki bi lahko vplivale pojavnost po- škodb ali na potek rehabilitacije, v porastu (Goodlin idr., 2015), saj bi športniki, trenerji in fizioterapevti lahko s pridom uporabili te podatke pri personaliziranem načrtovanju treninga ali rehabilitacije. Za COL1A1 gen, ki kodira alfa verigo kolage- na tipa I, ključno sestavino vezi in kit, je zna- čilen polimorfizem pred začetkom gena in vpliva na njegovo izražanje. Večina popula- cije ima na tem polimorfnem mestu nukle- otid G, okrog 20 odstotkov pa T; pri slednjih je izražanje povišano, s tem pa tudi natezna trdnost njihovih vezi in kit (Khoschnau idr., 2008), zato so pri njih tovrstne poškodbe redkejše. S poškodbami kit, še posebej s tendinopatijo Ahilove kite, je povezan tudi polimorfizem v genu za matrično metalo- proteinazo 3, proteolizni encim, ki razgra- juje zunajcelične proteine, npr. kolagen (Gibbon idr., 2017). V obsežni meta-analizi (Estrada idr., 2012) so identificirali 56 poli- morfizmov, povezanih z mineralno kostno gostoto, in 14, povezanih s tveganjem za zlom kosti. Z genetsko oceno izračunano na podlagi teh polimorfizmov so lahko do- ločili preiskovance z večjim tveganjem za razvoj osteoporoze. Enaka ocena bi lahko bila uporabna tudi za napoved tveganja za zlome pri športnikih. Pretres možganov „ Pri športih, kot sta na primer boks in nogo- met, so pogosti udarci v glavo. Ti so lahko tako močni, da se ob mehanskem stresu dolžina nevronov podaljša za več kot 15 odstotkov dolžine v mirovanju, pri čemer pride do pretresa možganov (McDevitt in Krynetskiy, 2017). Sprožijo se različni bioke- mijski odzivi, v začetku depolarizacija mem- brane, za tem pa deregulirano sproščanje nevrotransmiterjev, na primer glutamata (Barkhoudarian idr., 2016). Mnogi polimor- fizmi v različnih genih, ki kodirajo proteine udeležene v plastičnost in popravljanje ne- vronov, sproščanje in transport Na + , K + , Ca 2+ , vnetni odziv in odziv na hipoksijo, vplivajo na to, kako se bo organizem spopadel s takim travmatičnim dogodkom. Pri tem so med posamezniki pomembne razlike v resnosti simptomov, hitrosti rehabilitacije športnika po poškodbi (McDevitt idr., 2015; McDevitt in Krynetskiy, 2017) ter možnost za morebiten pojav trajnih posledic, kot je na primer prezgoden upad kognitivnih 84 sposobnosti pri staranju ali celo zgodnji nastop Alzheimerjeve bolezni (Mendez idr., 2015). Apolipoprotein E je glikoprotein, ki skrbi za razporejanje holesterola v membrani pri rasti, razvejanju in regeneraciji nevro- na (Maiti idr., 2015). Sprememba Cis112Arg v tem proteinu zmanjša stabilnost protei- na, nosilci tega alela pa imajo povečano tveganje za slab izid po hujšem pretresu. Poleg tega pa je med njimi kar trikrat več primerov pretresa možganov, saj je za to dovolj šibkejši udarec kot pri ostali popula- ciji (Terrell idr., 2008). Več časa za okrevanje potrebujejo tudi nosilci daljše promotorske regije za gen GRIN2A, ki kodira podenoto ionotropnega N-metil-D-aspartatnega re- ceptorja (McDevitt idr., 2015) ali spremenje- ne promotorske regije genov udeleženih v transport glutamata (VGLUT1, 2, 3 (Madura idr., 2016)). Hujše posledice (koma, zateka- nje možganov) po milejšem pretresu so značilne za tiste z mutacijo v genu CAC - NA1A za napetostno odvisen Ca 2+ kanal- ček. Genetska testiranja v povezavi z mo- žganskimi travmami se predlagajo v dva namena. Prvič zato, da bi se tisti, ki so bolj dovzetni za pretres možganov izognili ne- varnejšim športom. Po drugi strani pa tudi zato, da se pravilno načrtuje čas okrevanja in čas, ki naj preteče, preden se športnik vrne v igro. Zanimanje med športniki za ta- ke teste je precejšnje. V eni izmed raziskav, je kar 55 odstotkov vprašanih športnikov odgovorilo, da jih bi rezultati tovrstnih razi- skav zanimali (Hercher idr., 2016), še večji je bil odstotek zainteresiranih med tistimi, ki so že preživeli pretres možganov. Kardiovaskularne „ bolezni Dedne srčne motnje so med športniki si- cer redke, a imajo lahko izredno hude po- sledice, saj so v skrajnem primeru lahko celo vzrok za nenadno srčno smrt pri na videz zdravih mladih ljudeh (Tiziano idr., 2016). Povezava s športom je dvorezna, šport namreč okrepi srce, kar lahko za- časno prikrije motnje, po drugi strani pa jih ekstremni napori lahko še okrepijo ali izzovejo. Smrti med vadbo so redkejše v državah, kjer je predhoden EKG predpisan z zakonom (Corrado idr., 2006). Motnje, ki najpogosteje povzročijo nenadno srčno smrt so hipertrofna kardiomiopatija, arit- mogena kardiomiopatija desnega prekata ter sindrom dole dobe QT, znaten delež pa ostane nepojasnjen (Wijeyeratne in Behr, 2017). Genetska analiza je ena od možnih presimptomatskih diagnostičnih metod, vendar za zdaj zanesljivi testi še ne obstaja- jo. Znano je, da so pri hipertrofni kardiomi- opatiji najpogostejši polimorfizmi v genih za miozin ter miozin-vezavni protein C, v manjši meri pa še v genu za troponin in tro- pomiozin (Tiziano idr., 2016). Pri sindromu dolge dobe QT ima velika večina pacientov spremembo v genu za enega od napeto- stno odvisni K + kanalčkov, za aritmogeno kardiomiopatijo desnega prekata pa so značilne okvare proteinov, ki posredujejo mehanske celične stike (plakofilin, desmo- plakin, desmoglein). Postaviti diagnozo izključno na podlagi genetskih testov je težko, ker je možnih polimorfizmov veliko, oboleli pa so po- gosto dvojni heterozigoti (imajo vsaj dve spremembi). Diagnostiko dodatno oteži dejstvo, da pri nekaterih enake genetske spremembe nimajo očitnih posledic, mo- čan pa je tudi vpliv zunanjih dejavnikov na srčno funkcijo. Genetsko testiranje je torej primernejše kot podporna metoda in ne nadomestilo klasični diagnostiki. Predvsem je uporabna za tiste posameznike z mejni- mi kliničnimi značilnostmi (Thomas in Bat- tle, 2015). Etični zadržki „ Ker se genetsko testiranje pojavlja na trgu kot storitev, namenjena neposredno upo- rabniku, je pomembno razumeti še nekate- re pomembne vidike take storitve. Preden se test ponudi na trgu, je potrebno zadosti- ti naslednjih zahtevam. Analitske metode morajo biti validirane, obstajati mora klinič- na validacija take analize, upoštevati pa je potrebno tudi etične in socialne posledice (Herlihy idr., 2010). Med znanstveniki velja prepričanje, da genetsko testiranje, ki je namenjeno iskanju talentov ali individua- lizaciji treninga, ni primerno. Zato obstaja več razlogov. Prvič, znanja na tem področje je za zdaj premalo. Obširne meta-analize so sicer pokazale, da res obstaja povezava ACE II genotipa z zmogljivostjo pri vzdr- žljivostnih športih ter povezava genotipa ACTN3 RR z zmogljivostjo pri športih, kjer sta potrebni moč in eksplozivnost. Kljub temu pa na podlagi razlik v omenjenih genih lahko razložimo le nekaj odstotkov dejanskih razlik med športniki. Tako velja, da je napovedna moč takih testov zane- marljiva (Webborn idr., 2015). Nadalje, gle- de na splošno slabo razumevanje genetike in z njo povezanih analiz med laiki, bi vsa- ko podjetje, ki nudi tako storitev, moralo seznaniti uporabnike z vsemi omejitvami testov ter nuditi genetsko svetovanje pred in po analizi. Uporabnik se mora zavedati tudi določenih možnih nevarnosti, kot je na primer vpliv rezultatov na samozavest, če rezultati ne bi ostali zaupni, pa tudi na športnikovo zaposljivost ali izključitev iz športnih klubov ter povečanje premij za zdravstveno zavarovanje (seveda odvisno tudi od pravnih ureditev v posamezni dr- žavi). Poleg tega je potrebno poudariti, da je genetska informacija dedna, zato se iz rezultatov posameznika, ki se je odločil za test, lahko sklepa tudi na lastnosti drugih družinskih članov. Posebna previdnost ve- lja pri genetskem testiranju otrok in mlado- stnikov, saj mora biti v skladu z pravico do njihove odprte prihodnosti (Camporesi in McNamee, 2016). Drugače velja za teste, ki so namenjeni varovanju zdravja ali preventivi. Primerni so tisti testi, na podlagi katerih lahko pre- iskovancu svetujemo konkretne ukrepe. V nekaterih primerih so genetski testi celo nujno potrebni, da lahko primerno načr- tujemo potek zdravljenja. Vendar je v teh primerih korelacije genotipa z različnimi la- stnostmi nujno najprej nedvoumno doka- zati na velikih vzorcih ter v več ponovljivih študijah. Šele nato se tak test lahko upora- bi. Še vedno pa naj ga odredi zdravnik ali strokovnjak, ki je preiskovanca sposoben seznaniti z vsemi prednostmi, omejitvami in možnimi posledicami. Sklep „ Genetska predispozicija posameznika po- membno vpliva na športni uspeh. Znane so mnoge razlike v genih, povezane tako s športno zmogljivostjo kot z dovzetno- stjo za poškodbe. V prihodnosti bomo z uporabo novih tehnologij, kot je na primer sekveniranje nove generacije, pridobili še mnogo koristnih informacij. Zavedati pa se je potrebno, da so potrebni trdni znan- stveni temelji, preden se storitev pojavi na trgu. Literatura „ 1000 Genomes Project Consortium, Abe- 1. casis, G. R., Auton, A., Brooks, L. D., DePristo, M. A., Durbin, R. M., … McVean, G. A. (2012). An integrated map of genetic variation from 1,092 human genomes. Nature, 491(7422), 56–65. https://doi.org/10.1038/nature11632 šport in zdravje 85 Barkhoudarian, G., Hovda, D. A., in Giza, C. 2. C. (2016). The Molecular Pathophysiolo- gy of Concussive Brain Injury - an Update. Physical Medicine and Rehabilitation Clinics of North America, 27(2), 373–393. https://doi. org/10.1016/j.pmr.2016.01.003 Ben-Zaken, S., Meckel, Y., Lidor, R., Nemet, 3. D., in Eliakim, A. (2013). Genetic profiles and prediction of the success of young athletes’ transition from middle- to long-distance runs: an exploratory study. Pediatric Exercise Science, 25(3), 435–447. Bouchard, C. (2012). Genomic predictors of 4. trainability. Experimental Physiology, 97(3), 347–352. https://doi.org/10.1113/expphysi- ol.2011.058735 Camporesi, S., in McNamee, M. J. (2016). 5. Ethics, genetic testing, and athletic talent: children’s best interests, and the right to an open (athletic) future. Physiological Geno- mics, 48(3), 191–195. https://doi.org/10.1152/ physiolgenomics.00104.2015 Carter, J. E. (1970). The somatotypes of athle- 6. tes--a review. Human Biology, 42(4), 535–569. Corrado, D., Basso, C., Pavei, A., Michieli, P., 7. Schiavon, M., in Thiene, G. (2006). Trends in sudden cardiovascular death in young com- petitive athletes after implementation of a preparticipation screening program. JAMA, 296(13), 1593–1601. https://doi.org/10.1001/ jama.296.13.1593 Estrada, K., Styrkarsdottir, U., Evangelou, 8. E., Hsu, Y.-H., Duncan, E. L., Ntzani, E. E., … Rivadeneira, F. (2012). Genome-wide meta- analysis identifies 56 bone mineral density loci and reveals 14 loci associated with risk of fracture. Nature Genetics, 44(5), 491–501. https://doi.org/10.1038/ng.2249 Eynon, N., Ruiz, J. R., Femia, P., Pushkarev, 9. V. P., Cieszczyk, P., Maciejewska-Karlowska, A., … Lucia, A. (2012). The ACTN3 R577X polymorphism across three groups of eli- te male European athletes. PloS One, 7(8), e43132. https://doi.org/10.1371/journal.po- n e.0 0 43132 Finkelstein, Y., Bournissen, F. G., Hutson, J. 10. R., in Shannon, M. (2009). Polymorphism of the ADRB2 gene and response to inhaled beta- agonists in children with asthma: a meta-analysis. The Journal of Asthma: Of- ficial Journal of the Association for the Ca- re of Asthma, 46(9), 900–905. https://doi. org/10.3109/02770900903199961 Gibbon, A., Hobbs, H., van der Merwe, W., 11. Raleigh, S. M., Cook, J., Handley, C. J., … Sep- tember, A. V. (2017). The MMP3 gene in mu- sculoskeletal soft tissue injury risk profiling: A study in two independent sample groups. Journal of Sports Sciences, 35(7), 655–662. https://doi.org/10.1080/02640414.2016.1183 806 Goodlin, G. T., Roos, T. R., Roos, A. K., in Kim, S. 12. K. (2015). The dawning age of genetic testing for sports injuries. Clinical Journal of Sport Medicine: Official Journal of the Canadian Aca- demy of Sport Medicine, 25(1), 1–5. https://doi. org/10.1097/JSM.0000000000000158 Guth, L. M., in Roth, S. M. (2013). Genetic in- 13. fluence on athletic performance. Current Opinion in Pediatrics, 25(6), 653–658. https:// doi.org/10.1097/MOP .0b013e3283659087 Hercher, L. S., Caudle, M., Griffin, J., Herzog, 14. M., Matviychuk, D., in Tidwell, J. (2016). Stu- dent-Athletes’ Views on APOE Genotyping for Increased Risk of Poor Recovery after a Traumatic Brain Injury. Journal of Genetic Counseling, 25(6), 1267–1275. https://doi. org/10.1007/s10897-016-9965-6 Herlihy, A. S., Halliday, J., McLachlan, R. I., 15. Cock, M., in Gillam, L. (2010). Assessing the risks and benefits of diagnosing genetic conditions with variable phenotypes thro- ugh population screening: Klinefelter syn- drome as an example. Journal of Community Genetics, 1(1), 41–46. https://doi.org/10.1007/ s12687-010-0006-0 Kan, Y. W., in Dozy, A. M. (1978). Polymorphi- 16. sm of DNA sequence adjacent to human beta-globin structural gene: relationship to sickle mutation. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 75(11), 5631–5635. Khoschnau, S., Melhus, H., Jacobson, A., 17. Rahme, H., Bengtsson, H., Ribom, E., … Michaëlsson, K. (2008). Type I collagen alpha1 Sp1 polymorphism and the risk of cruciate ligament ruptures or shoulder di- slocations. The American Journal of Sports Medicine, 36(12), 2432–2436. https://doi. org/10.1177/0363546508320805 Korte, A., in Farlow, A. (2013). The advantages 18. and limitations of trait analysis with GWAS: a review. Plant Methods, 9, 29. https://doi. org/10.1186/1746-4811-9-29 Lucia, A., Gómez-Gallego, F., Santiago, C., 19. Bandrés, F., Earnest, C., Rabadán, M., … Fo- ster, C. (2006). ACTN3 genotype in professio- nal endurance cyclists. International Journal of Sports Medicine, 27(11), 880–884. https:// doi.org/10.1055/s-2006-923862 Ma, F., Yang, Y., Li, X., Zhou, F., Gao, C., Li, M., 20. in Gao, L. (2013). The association of sport performance with ACE and ACTN3 genetic polymorphisms: a systematic review and meta-analysis. PloS One, 8(1), e54685. https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0054685 Madura, S. A., McDevitt, J. K., Tierney, R. T., 21. Mansell, J. L., Hayes, D. J., Gaughan, J. P., in Krynetskiy, E. (2016). Genetic variation in SL- C17A7 promoter associated with response to sport-related concussions. Brain Injury, 30(7), 908–913. https://doi.org/10.3109/02699052.2 016 .114 6 9 5 8 Maiti, T. K., Konar, S., Bir, S., Kalakoti, P., Bol- 22. lam, P., in Nanda, A. (2015). Role of apolipo- protein E polymorphism as a prognostic marker in traumatic brain injury and neu- rodegenerative disease: a critical review. Neurosurgical Focus, 39(5), E3. https://doi. org/10.3171/2015.8.FOCUS15329 Mattsson, C. M., Wheeler, M. T., Waggott, D., 23. Caleshu, C., in Ashley, E. A. (2016). Sports ge- netics moving forward: lessons learned from medical research. Physiological Genomics, 48(3), 175–182. https://doi.org/10.1152/physi- olgenomics.00109.2015 McDevitt, J., in Krynetskiy, E. (2017). Genetic 24. findings in sport-related concussions: poten- tial for individualized medicine? Concussion, CNC26. https://doi.org/10.2217/cnc-2016- 0020 McDevitt, J., Tierney, R. T., Phillips, J., Gaug- 25. han, J. P., Torg, J. S., in Krynetskiy, E. (2015). Association between GRIN2A promoter polymorphism and recovery from concussi- on. Brain Injury, 29(13–14), 1674–1681. https:// doi.org/10.3109/02699052.2015.1075252 Mendez, M. F., Paholpak, P., Lin, A., Zhang, J. Y., 26. in Teng, E. (2015). Prevalence of Traumatic Bra- in Injury in Early Versus Late-Onsidrzheimer’s Disease. Journal of Alzheimer’s Disease: JAD, 47(4), 985–993. https://doi.org/10.3233/JAD- 143207 Moran, C. N., in Pitsiladis, Y. P. (2016). Tour de 2 7. France Champions born or made: where do we take the genetics of performance? Jour- nal of Sports Sciences, 1–9. https://doi.org/10. 1080/02640414.2016.1215494 Niemi, A.-K., in Majamaa, K. (2005). Mito- 28. chondrial DNA and ACTN3 genotypes in Finnish elite endurance and sprint athletes. European Journal of Human Genetics: EJHG, 13(8), 965–969. https://doi.org/10.1038/ sj.ejhg.5201438 Phillips, L. H. (2000). Sports injury incidence. 29. British Journal of Sports Medicine, 34(2), 133– 136. https://doi.org/10.1136/bjsm.34.2.133 Puthucheary, Z., Skipworth, J. R. A., Rawal, J., 30. Loosemore, M., Van Someren, K., in Montgo- mery, H. E. (2011). Genetic influences in sport and physical performance. Sports Medicine (Auckland, N.Z.), 41(10), 845–859. https://doi. org/10.2165/11593200-000000000-00000 Saunders, C. J., September, A. V., Xenophon- 31. tos, S. L., Cariolou, M. A., Anastassiades, L. C., Noakes, T. D., in Collins, M. (2007). No associa- tion of the ACTN3 gene R577X polymorphi- sm with endurance performance in Ironman Triathlons. Annals of Human Genetics, 71(Pt 6), 777–781. https://doi.org/10.1111/j.1469- 1809.2006.00385.x Siegel, F. P., in Petrides, P. E. (2008). Congeni- 32. tal and Acquired Polycythemias. Deutsches Ärzteblatt International, 105(4), 62–68. https:// doi.org/10.3238/arztebl.2008.0062 Terrell, T. R., Bostick, R. M., Abramson, R., Xie, 33. D., Barfield, W., Cantu, R., … Ewing, T. (2008). APOE, APOE promoter, and Tau genotypes and risk for concussion in college athletes. 86 Clinical Journal of Sport Medicine: Official Jo- urnal of the Canadian Academy of Sport Me- dicine, 18(1), 10–17. https://doi.org/10.1097/ JSM.0b013e31815c1d4c Thomas, M. J., in Battle, R. W. (2015). Some- 34. thing Old, Something New: Using Family History and Genetic Testing to Diagnose and Manage Athletes with Inherited Cardi- ovascular Disease. Clinics in Sports Medici- ne, 34(3), 517–537. https://doi.org/10.1016/j. csm.2015.03.006 Tiziano, F. D., Palmieri, V., Genuardi, M., in Ze- 35. ppilli, P. (2016). The Role of Genetic Testing in the Identification of Young Athletes wi- th Inherited Primitive Cardiac Disorders at Risk of Exercise Sudden Death. Frontiers in Cardiovascular Medicine, 3, 28. https://doi. org/10.3389/fcvm.2016.00028 Trent, R. J., in Yu, B. (2009). The future of ge- 36. netic research in exercise science and sports medicine. Medicine and Sport Science, 54, 187–195. https://doi.org/10.1159/000235705 Tsianos, G. I., Evangelou, E., Boot, A., Zillikens, 37. M. C., van Meurs, J. B. J., Uitterlinden, A. G., in Ioannidis, J. P. A. (2010). Associations of polymorphisms of eight muscle- or meta- bolism-related genes with performance in Mount Olympus marathon runners. Journal of Applied Physiology (Bethesda, Md.: 1985), 108(3), 567–574. https://doi.org/10.1152/ja- pplphysiol.00780.2009 Tucker, R., Santos-Concejero, J., in Collins, M. 38. (2013). The genetic basis for elite running performance. British Journal of Sports Medi- cine, 47(9), 545–549. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2013-092408 Webborn, N., Williams, A., McNamee, M., 39. Bouchard, C., Pitsiladis, Y., Ahmetov, I., … Wang, G. (2015). Direct-to-consumer ge- netic testing for predicting sports perfor- mance and talent identification: Consensus statement. British Journal of Sports Medicine, 49(23), 1486–1491. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2015-095343 Wijeyeratne, Y. D., in Behr, E. R. (2017). Sudden 40. death and cardiac arrest without phenotype: the utility of genetic testing. Trends in Cardio- vascular Medicine, 27(3), 207–213. https://doi. org/10.1016/j.tcm.2016.08.010 dr. Saša Kenig, univ. dipl. biokem. Fakulteta za vede o zdravju Univerza na Primorskem Polje 42 6310 Izola Slovenija sasa.kenig@fvz.upr.si