352
Prizor iz gledišča sveta.
Hvaležnost Angleža.
Neizmerno koperneč po bogastvu je sklenil Tomaž Inkle, sin nekega tergovca v Londonu, komaj d o ver si vsi dvajseto leto starosti svoje, vkljub vsem nevarnostim dolgega broda-renja podati se v zapadno Indijo, iskat ondi od matke sreče bogatih zakladov njenih. Na brodu „Achille", ki se je ravno pripravljal za odhod, odpelje se ne ravno obilno z denarji preskerbljeni mladeneč v daljni svet. Po dolgem in nevarnem brodarenji vgledajo popotniki kopno (suho) zemljo južne Amerike, in v neki majhni luki ustavijo se. Kapitan broda, vidši pomanjkanje vode in druzih potreb spusti čolnič v morje ter zapove nekojikim brodnikom, da preskerbe iz kopnega potrebnih reci. Zelječ, seznaniti se prej ko mogoče z novim svetom, gre tudi Inkle z brodniki na suho zemljo. Ne najdši ob obrežji zaželjenih potrebnih reči podajo se poslanci od morja v notranje kraje; al nemila osoda pričakuje jih tukaj. Nenadoma jih napade obilna četa divjakov, in ker so bili veliko močnejši od ie slabo oboroženih mornarjev, so bili ti premagani, nekteri pobiti, drugi pa razkropljeni na vse strani, tako, da je le malo jih zopet dospelo srečno nazaj na  barko.
Mladi Inkle v ti hudi stiski mislil je, da mu je srnert že za petami. Kakor nor divja po sumi (gojzdu), da bi bil dospel nazaj do morja , pa strah mu je tako zblodil možgane, da revež ni vedil ne naprej ne nazaj. Dospevši na neki griček ozre se okrog, pa, o groza in strah! okoli in okoli vidi samo golo puščavo. — Ves osupnjen zgrudi se na zemljo. Strahovite misli se ga polastijo: ali hoče revno poginiti lakote, ali hočejo ga razmesariti zgrabljive zverine, ali hoče priti divjakom v pest, ki so bili proti njegovim to-varsein še okrutniši od samih divjih zverad. Ko v take žalostne misli utopljeu bridko objokuje svoj nesrečni in pomilovanja vredni stan, zasliši šumenje germičja. Preplašen silnega strahu skoči na noge in hoče pobegniti; ko pa zagleda neko mlado ponosno devojko (deklico), ki je, mirno proti njemu dohajaje, ga milo gledala ter mu z roko mahala, da naj ostane, se Inkle nekoliko oserči, verze se pred njo na zemljo, ter jo jokaje prosi, naj se ga usmili in ga oslobodi. — Jarika — tako je bilo krasni devici ime — akoravno divjakinja, bila je vendar usmiljenega serca. Gi-njena po njegovi mladosti in pohlevni prošnji ljubeznjivo ga iz tal vzdigne ter odpelje v neko prostorno duplino, pa ga ondi zapusti. Al kmali se zopet verne in prinese mu sadja, da si hudi glad potolaži, kakor tudi hladne studenč-nine, da si pekočo žejo ugasi.
Mladi Anglež se čuti po ti čudovitni otetbi kakor novo rojenega. Kakor more in zna se zahvaljuje rešiteljci svoji, kar jo je zlo veselilo. — Tolažila ga je po svoji šegi, da naj je brez skerbi, ker hoče ona odslej za-nj skerbeti; za-gotovljala ga je, da se mu nič zalega zgodilo ne bo. Dohajala je res k njemu vsaki dan, tolažila in kratkočasila ga ter z vsem, kar mu je bilo za živež potrebnega, obilno oskerbovala. Tudi ko je spal, je skerbljivo poleg njega bdela; z eno besedo, ona se je v vsem obnašala proti njemu, kakor mila sestrica  proti  bratu svojemu.
Mladi Inkle pričel je po malem spoznavati njeni jezik in razumeti jo. Marljivo je popraseval za vse, karkoli bi bila utegnila vediti njegova oskerbnica, in tako je kmali spoznal ondotne pokrajine kakor tudi ljudstva, ki so ondi stanovale. Želel je tudi kaj viditi od pridelkov in plodov bogate oudotne zemlje, kterim željam Jarika, se ve, tudi rada zadovoli. Pa kako ostermi Anglež, vidsi pervi pot darove, ki mu jih je Jarika donesla; — divjakinja pa se je zopet radovala, ko je vidila, da mu je z igračami, za kar je ona vse pridelke deržala, tako zadovoljnost obudila. Zato je prišla vsaki dan s kakim novim darom; — zdaj mu je prinesla kosec srebra, zdaj zlata , zdaj zopet kak biser in drugo žlahno kamnje;  — drugi pot prišla je zopet
353
s kakim krasnim in dragocenim perjem ondašnjih ptic, zopet drugo pot prinesla je žlahne kože ondotnih zverad itd.
Tako si je Inkie v malem času nakopičil silno veliko blaga velike evropejske cene. Al kaj mu vse to pomaga? Kakor gerdi lakomnik pričel je otožno premišljevati, čemu mu je vse to bogastvo, ki mu tu vendar ni bilo od nobene cene in koristi. Snovati začne toraj namene, kako da bi pobegnil od tod; — pa kakor si je glavo ubijal, vendar ni najdel druge pomoči , kakor če bi kaka evropejska ladija prijadrala k ondoinemu obrežju. Al tudi to je dobro pre-vidil, da bi bilo Jariki silno britko ločiti se od njejja, kakor tudi njemu skorej nemogoče, pobeguiti skrive. Pričel jo je toraj nagovarjati , naj ž njim pobegne. Da bi ložej svoj namen dosegel, začne ji govoriti o Evropi, o krasnih in velikanskih mestih, kjer je veliko prijetniše živeti kakor v pustih berlogih ali pa pod vedrim nebom; pravil ji je o okusnih in krasnih oblekah, s kterimi bi se ondi, namest da tukaj skoraj gola hodi, oblačila; o dobrih pijačah, ki bi jih pila namesti vode in o izbranih in okusnih jedilih namest divjega sadja, s kterim se tu hrani; — o radostih in veselju, ktere bi ondi uživala, zdaj vozivši se v lepem čol-niču po morji, zdaj v krasnih kočijah po suhem; tudi o večerih bi se kratkočasila pri plesu, godbi, petji, bogatih gostarijah itd. S tacimi in enacimi govori Inkle mlado Ame-rikanko kakor iz sanja prebudi ter uznemiri in oslepi njeno dozdaj mirno in nedolžno dušo tako, da vžge se v nji plamen vročih želja, viditi vse te evropejske čuda ter sklene, ž njim uteči. In kako bi ne? — saj je bila devojka že brez teh zapeljivih pripovedk tako njemu naklonjena, da bi bila pripravljena, kamor koli iti ž njim in ž njim deliti srečo ali nesrečo svojo.
Obadva sta toraj odslej željno pričakovala, da bi jima bila skoraj srečna prilika , pobegniti odtod. Podnevi in ponoči sta neprenehoma hodila na visok griček, gledati na široko morje, ne bi li prijadrala kaka ladija blizo suhega. Po dolgem dolgem pričakovanji zapazi enkrat Jarika, ki je verlo bistro vidila, nekaj na morji; urno to svojemu gostu naznani in kmalo spoznata ladijo, plavajočo mirno po tihih valovih. Urno zakurita ogenj; ladija spozna znamenje klica na pomoč, — okrene proti obrežju in kmali privesla od nje eolnič, ki je sprejel Inkle-a, Jariko in nakopičene bogate nju zaklade ter odpeljal jih od sedanjega sicer tihega, pa vendar srečnega prebivališča proti ponosni barki, in ž njo? sam večni Bog ve, kam?
Ladija, ki jih je sprejela, je bila angležka; oj veselje za našega Inklea! Otovorena z bogato tergovino in z mnogimi sužuiki, kupljenimi na obrežjih guinejskih, jadrala je proti Barkadi, otoku antilskemu na iztočni strani srednje Amerike, kjer se posebno veliko sladkorja prideluje. Srečno tje pridši popotniki vstavijo se.. .Inkle, od deleč že polno barkostajo ljudstva vidši nadja se dobre kupčije in res, ne zastonj. Pričue se s sužuiki posebno živa tcrgovina, pač po pravici imenovana neizrekljiva sramota Evrope, ki gadjo to kupčijo uganja s toliko okrutnostjo , kakor bi se komaj uganjati smela z neumno živino. Vidši Inkle, koliko kupcov se poganja za revne černce (sužne) in kako skopo plačujejo tako možke kakor tudi ženske , se udeleži tudi on te hudobije, ktere popisati se skoraj pero kerči. Pozabil je namreč dolžnost, zabvalnost in človečnost, ter kakor sužinjo na terg postavi — nesrečno Jariko! Zastonj je revica plakata, zastonj prosila ga pomilovanja, zarotivša ga pri vsem, kar mu je sveto v nebu in na zemlji, da naj je nikar od sebe ne pahne, ampak da, ako jo hoče kakor sužinjo imeti, naj jo saj kakor tako pri sebi obderži; al vse zastonj. Ni se potepuh več spomnil, kaj je vse za-nj storila; ni si k sercu vzel, da ga je rešila smerti pred divjaki, ki bi ga bili, dobivši v pest, gotovo neusmiljeno pobili; ni porajtal, kako mu je ohranila življenje, oskerbljivša ga z vsemi potrebnimi rečmi; kako ga je dalje obdarovala z obilnim bogastvom ter njemu iz ljubezni zapustila roditelje, domovino
in vse, kar ji je bilo najdražje na svetu. — Zastonj ga je — vidši hudobno terdovratno serce — preklinjevala, imenovala ga nehvaležnega, nezvestega, nečloveškega; zastonj je klicala Boga za pričo, pomočnika in maščevavca: okrut-nisi od same zgrabljive zveri je bil gluh neusmiljeni Anglež prot njenemu jokanju in vročim prošnjam. Zadovoljen, da njenega jezika ni nihče razumel in da tako ni njegova hudobija nikomur znana — — proda nesrečno Jeriko nekemu tergovcu, proda jo z nerojenim plodom, ki ga je kakor nesrečni sad nesramnosti njegove nosila pod sercom. In ko denar za-njo vzame, se oddalji kervolok, brez da bi v omed-levico zgrudjeno siroto le en samkrat še pogledal.
Nesrečna Jarika bila je bolj mertva kakor živa od sužnih svojega novega ne manj neusmiljenega gospodarja, ki se za njene solze še zmenil ni, odpeljana na dom, kjer se je začelo za-njo ne terpljenje, ampak pravo mučeništvo. Al to ni terpelo dolgo. V kratkem jo moči popolnoma za-puste — usmiljena smert skonča njeno žalostno življenje.
Inkle je z denarjem, za Jariko skupljenim, kakor tudi z drugo robo, ki jo je nesrečni divjakinji vgrabil, srečno tergoval in pridobival si čedalje veče dobičke. Bogastvo njegovo je rastlo vsaki dan, sreča mu je bila pri vseh njegovih početjih kaj mila in je s svojimi bogatimi darovi tako rekoč zadušila spomin nekdanje hudobije v sercu bogatega Angleža. — Naposled napoti se proti domu. V domovini svoji visoko čislan je ondi živel več let v neizmernem bogastvu in vidilo se je, kakor da bi mu nič več ne manjkalo k popolni sreči in zadovoljstvu.
Božja modra previdnost ne kaznuje vsacega hudodelstva koj  pri ti priči.
Taka osoda je bila tudi določena našemu Inkle-u. Bogat neizmerno bil je vendar še v veliko veči meri lakomen. Kolikor več je imel blaga okoli sebe nakopičenega, toliko bolj uenasiteno je hrepenel po vedno večih bogastvih. Neprestano nove kupčije snujoč, spomni se tudi one zemlje na obrežji amerikanskem, kjer gaje bila iskrena, pa tako nečloveško po njem izdana Jarika s tolikim zlatom in biseri obdarovala , in kjer je bilo to blago tako rekoč brez vse cene. Sklene toraj oborožiti se in odpraviti velik brod ter prisvojiti si oni oddelek zemlje, da ž njo zadobi neizmerno v nji počivajoče blago. Sklenjeno — storjeno!
Srečno dojadra z mnogobrojnim , dobro z orožjem oskerbljenim spremstvom do zaželjenega novega sveta, stopi na suho in odrine od brega v notranji predel bogate zemlje. Kakor nekdaj, jih tudi zdaj divjaki napadejo; al ker jim je bilo neznano strašno orožje Evropejcov, so bili po njih streljanji preplašeni in odpodeni. To je šlo Inkle-u in njegovim ljudem večkrat srečno spod rok. Po kratkem iskanji najdejo Angleži v resnici Evropejcom še ne znane bogate rudnike in z največo marljivostjo spravljajo rumeno zlato na svitli dan. Zaslepljeni strasti in lakomnega poželjenja po dragocenostih ne porajtajo veliko divjakov, ki so jih pa med tem skrivaj neprestano okroževali in opazovali. Neko viharno noč, ko so Angleži neskerbno pospali, zedinjeni divjaki vnovič nad sovražno angležko naselbino prihrume, si naj-pred orožje osvojijo, potem pa čez Evropejce planejo, večino taistih pobijejo, Inkie-a pa živega vjamejo in ga kakor roba s saboj   v sužnost odženo!
Tako je tedaj moža naše povedke maščevavna roka božja na ravno taistem kraji zadela, kjer mu je njega dni v najstrašnejših britkostih po pripomGČi dobre Jarike največo tolažbo in srečo ponudila. Al njegova sedanja nova revščina in nevolja ni mu več omečila serca. Ni ga nesreča naučila spoznati večne previdnosti božje, ne navdala mu duše s kesanjem zastran silne, nad revno divjakinjo dopernešene hudobije; veliko več napolni ga s strašnim serdom do Boga in človeštva, tako, da, ne more prenašati težke muke in hudih težavnih del robstva, poloti se, ko mu je nekega dne prilika, navadnega pri njegovih rojakih sredstva, kadar jim ne gre vse po volji. Z drugimi sužnji namreč ob morji verh
354
stermih pečin delajo odkrene se od njih, kakor da bi šel po opravila, v tem hipu pa prekucne se cez robovje, ter pokoplje se, sit življenja, na večno v brezdno morske globocine.
Poleg iiirskegi poslovenil J. Levicnik.