113 UDK 37(497.4-114)”19/20"(091) 1.02 Pregledni znanstveni članek Prejeto: 24. 8. 2018 Nevenka Hacin* Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov po končani osnovni šoli v obdobju povojne Jugoslavije The influence of the altered role of the economy in the Zasavje region on post-primary education during the post- war period in Yugoslavia Izvleček V prispevku je predstavljen razvoj družbeno organiziranega izobraževanje otrok po konča- ni osnovni šoli na območju Zasavja v obdobju druge Jugoslavije. Pri prikazu delovanja treh šol, tipičnih za t. i. »črni revir« v obdobju socializma, so oprede- ljene spremembe na področju gospodarstva in s tem v organizaciji podjetij, ki so vplivale, da so poleg obstoječih poklicnih šol iz obdobja kraljevine Jugoslavije, ki so se spreminjale v skladu s potrebami družbe in spremembami zakonodaje, ustanavljale nove strokovne ka- kor tudi t.i. industrijske šole. Ključne besede: Zasavje, socialistično gospodarstvo, industrijska šola, strokovno izobraževanje, usmerjeno izobraževanje Key words: Zasavje, socialist economy, industrial school, vocational educa- tion, career-oriented education Abstract The article presents the development of the socially organised education of children after primary school in the Zasavje region in the post-war Yugoslavia. By showing the activities of three schools, characteristic of this mining region under socialism, the article defines the changes in the economy and the organisation of companies that led, in addition to the ex- isting vocational schools inherited from the Kingdom of Yugoslavia, which were changing in line with the social needs and legislation changes, to the founding of new schools, both technical and so called “industrial” schools. * Nevenka Hacin, prof. zgod. in soc., muzejska svétnica, Zasavski muzej Trbovlje, e-pošta: nevenka.zmt@siol.net 114 Šolska kronika • 3 • 2018 Razprava Uvod V prispevku bom predstavila vpliv spremenjene vloge zasavskega 1 gospo- darstva v novonastali Jugoslaviji 2 na lokalne potrebe strokovnega izobraževanja otrok po končani osnovni šoli. Vzporedno s spremembami v gospodarski politiki v obdobju socializma so se spreminjale potrebe po usposobljenosti delavcev v proizvodnji kakor tudi pri organiziranju dela in vodenju tovarn. Zato so poleg obstoječih poklicnih šol iz obdobja kraljevine Jugoslavije, ki so se spreminjale v skladu s potrebami družbe in spremembami zakonodaje, ustanavljali nove, tako strokovne kot tudi poklicne oz. t. i. industrijske šole. 3 Prvih pet let po vojni (1945–1950), ko je industrializacija potekala v skladu z državno planirano in centralno vodeno gospodarsko politiko, je država urejala šolstvo z različnimi odloki, ki pa, razen ukinitve meščanskih šol (leta 1945) in krajših tečajev poklicnega izobraževanja (za učence, ki niso uspešno zaključili osnovnih šol), niso prinašali bistvenih sprememb. Tako se je še naprej ohranjalo paralelno osnovno šolsko, splošno gimnazijsko in poklicno izobraževanje, ki je kljub uvedbi treh vrst šol leta 1945, t. i. vajenske, 4 strokovne 5 in mojstrske, 6 nadaljevalo tradicijo predvojnih obrtnih šol. To je bilo za Zasavje povsem sprejemljivo, saj se potrebe po strokovnem znanju niso bistveno spremenile kljub krepitvi rudarstva, obnovi obstoječih tovarn in povezovanju so- rodnih dejavnosti, kot npr. Centralnih rudarskih delavnic v Strojni tovarni Trbovlje (od tu dalje STT). Tako so se ohranile obrtne šole, delujoče pod različnimi nazivi 1 Zasavje predstavlja danes območje občin Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob Savi. Po drugi svetov- ni vojni je bilo del okraja Trbovlje, ki se je leta 1955 združil z okrajem Krško in je deloval do 1. julija 1958, ko je bil kot okraj ukinjen. Občine Trbovlje, Zagorje in Hrastnik ter večji del občine Radeče so nato priključili okraju Ljubljana, preostale občine bivšega okraja Trbovlje pa okraju Novo mesto oz. delno tudi okraju Celje. 2 Po drugi svetovni vojni ustanovljena Jugoslavija, med sodobniki znana kot nova ali druga Ju- goslavija, je v času svojega obstoja, to je do leta 1992 (razpad: 25. 6. 1991–27. 4. 1992), večkrat spreminjala ime: 10. 8. 1945 DFJ, 11. 11. 1945 FLRJ, 7. 4. 1963 SFRJ. 3 Industrijska šola v času socializma: ime zaradi ustanovitelja oz. pobudnika ustanovitve. De- jansko pa so bile to sprva vajenske šole, ki so imele teoretični pouk na šoli, praktičnega pa v gospodarski organizaciji (največkrat ustanoviteljice), v 60. letih pa so prerasle v strokovne šole s teoretičnim in praktičnim poukom na šoli oz. v šolski delavnici. Še vedno pa so delovale pod vodstvom ustanovitelja (večinoma podjetja). Situacija se je začela spreminjati v 70. letih, ko so šole oblikovali kot samostojne temeljne organizacije združenega dela znotraj delovnih organi- zacij. 4 Vajenska šola oz. šola za učence v gospodarstvu: teoretični pouk v šoli, praktični pa v gospodar- ski organizaciji. 5 Strokovna šola s praktičnim poukom za pridobitev izobrazbe kvalificiran delavec: teoretični in praktični pouk na šoli oz. šolski delavnici. 6 Mojstrska šola za izobraževanje odraslih oz. pridobitev izobrazbe za visokokvalificiranega de- lavca in mojstra. 115 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov (Strokovno nadaljevalna šola, Vajenska šola raznih strok, Šola za učence v gospo- darstvu raznih strok …), ki so še vedno izvajale pouk v prostorih osnovnih šol. Šele po letu 1950 pa so se začele pojavljati hkrati z odpiranjem novih tovarn potrebe po pestrejšem strokovnem izobraževanju tudi v Zasavju. Temu je sledilo ustanavljanje ustreznih šol, ki je potekalo v skladu s spre- membami izobraževanja v obdobju od petdesetih do osemdesetih let 20. stoletja oz. hkrati s procesom decentralizacije in uvajanjem delavskega upravljanja, ki je postopoma preraščalo v družbeno samoupravljanje (v skladu z Zakonom o zdru- ženem delu leta 1976). Izobraževanje je doživelo prvo vidnejšo spremembo leta 1958, ko je Splošni zakon o šolstvu uveljavil enotno obvezno osemletno osnovno šolo (od tu dalje OŠ) ter zato ukinil paralelno izobraževanje (višja OŠ ali nižja gimnazija) in po- polno osemletno gimnazijo (nižja in višja gimnazija) oz. preoblikoval višje štiri razrede gimnazije v šolo druge stopnje. Na področju poklicnega šolanja pa spet dopuščal krajše tečaje poklicnega izobraževanja za učence z nedokončano osnov- no šolo (intenzivno spodbujanje zaposlenih za pridobitev kvalifikacij). Prvo bistveno spremembo pa je poklicnemu izobraževanju prinesla reforma leta 1967 oz. Zakon o srednjem šolstvu, ki je namesto vajenskih in strokovnih šol s praktičnim poukom uvedel enotne poklicne šole, ki so formalno dobile status srednjih šol. Novi zakon je razlikoval celoletno oz. periodično organizacijo pouka (pri prvi je praktično izobraževanje organizirala šola sama, pri drugi pa delovna organizacija; za kakovost obeh pa je bila odgovorna šola), ki je začela zmanjševati vlogo mojstrov. Celotno srednje šolstvo pa je največje spremembe doživelo po letu 1974 v procesu t. i. reformiranega usmerjenega izobraževanja, 7 ki naj bi poenotil splošno izobraževanje na srednji stopnji (dveletni program skupne vzgojno-izobraževal- ne osnove naj bi bil podlaga za vsako nadaljnje šolanje) in poudaril produkcijsko vlogo šole (proizvodno delo je postalo obvezen sestavni del vsakega izobraževanja po OŠ). Temelj naj bi bila t. i. skupna vzgojno-izobraževalna osnova. Medrepu- bliška komisija je sprejela dve različici razumevanja te osnove: dveletni program enotne šole, ki naj bi bil podlaga za vsako nadaljnje šolanje, ter enoinpolletna skupna vzgojno-izobraževalna osnova kot enotna vsebina vseh srednješolskih programov. Prvo so uporabile vse federalne enote, razen Slovenije, ki je praktično ohranila poprejšnjo programsko zgradbo srednjega šolstva (z minimalnimi spre- membami), ne glede na spremembe uradnih poimenovanj. 7 Usmerjeno oz. t. i. reformirano izobraževanje po osnovni šoli v SFRJ od leta 1974 do konca osemdesetih let. Zasnovo reforme je s posebno resolucijo uveljavil 10. kongres ZKJ (1974); za njeno uresničitev in koordinacijo v posameznih federalnih enotah je bila ustanovljena Medre- publiška komisija za reformo izobraževanja …' [ES 14:103] 116 Šolska kronika • 3 • 2018 Kljub uzakonitvi leta 1981 8 pa Slovenija usmerjenega izobraževanja ni realizi- rala v celoti. Tako je npr. vsebinsko gledano (primerjava predmetnikov), ohranila gimnazijsko izobraževanje (kljub ukinitvi mature) v t. i. srednjih šolah s široko stro- kovno usmeritvijo (npr. srednja šola splošno-kulturne, naravoslovno-matematične, družboslovno-jezikovne ali pedagoške usmeritve), pri poklicnem izobraževanju pa omogočila izbor za različne strokovne programe že pri vstopu v srednjo šolo oz. pri vpisu v 2. letnik za raven poklicnega, strokovnega ali tehniškega izobraževa- nja. Zaradi tendenc večanja obsega splošne in strokovno teoretične izobrazbe pa ji ni uspelo preprečiti zmanjšanja praktičnega izobraževanja. Tako nastali minus iz praktičnega znanja je poskušala prenesti na čas pripravništva, žal pa neuspešno, saj delovne organizacije te naloge niso bile pripravljene niti sposobne prevzeti. UI je s številnimi novostmi prinašalo pozitivne in negativne posledice na področju srednjega šolstva. Pomanjkljivosti oz. najočitnejše enostranskosti in napake so začeli odpravljati po letu 1987, ko je bila končana evalvacijska študija. Kako so se te in že vse predhodne spremembe odražale v praksi, pa je razvi- dno iz predstavitve treh šol oz. oblik izobraževanja za mladostnike, tipičnega za Zasavje v obdobju povojne Jugoslavije. Razvoj rudarskega izobraževanja zaradi potreb rudnikov v Zasavju (1905–1992) Zaradi potreb modernizacije rudarstva v Zasavju 9 po zahtevnejšem stro- kovnem znanju zaposlenih, kot ga je dajalo osnovnošolsko izobraževanje, je bila leta 1905 na pobudo domačinov (rudarjev, rudniškega ravnateljstva, lokalnega šolstva, revirnega rudarskega urada v Celju) ustanovljena dveletna Rudarska na- daljevalna šola v Trbovljah. Odlok o njeni ustanovitvi je izdal Štajerski deželni šolski svet v Gradcu. 10 Za uspešno delovanje je šola dobivala subvencije od države, lokalnih oblasti, Trboveljske premogokopne družbe (od tu dalje TPD). Koristila je prostore na OŠ Trbovlje. Šolajoči se (povprečno okrog 40), stari od 15 do 36 let, med katerimi so bili tudi izobrazbe željni rudarji (če so opravili sprejemni izpit), so se po končanem šolanju oz. opravljenem zaključnem izpitu lahko zaposlili kot kvalificirani delavci ali pa nadaljevali izobraževanje v Celju na Državni rudarski šoli za jamske nadzornike. Tako so pridobili ustrezno izobrazbo za delovno me- sto obratovodje oz. obratnega nadzornika. 11 8 Usmerjeno oz. reformirano izobraževanje po OŠ je bilo v SLO uzakonjeno leta 1981 (v preostalih jugoslovanskih republikah pa od leta 1974 do 1976), v celoti odpravljeno pa leta 1996 s sprejetjem Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter s sistemskimi zakoni o osnov- nih šolah, gimnazijah ter poklicnem in strokovnem izobraževanju. 9 Začetki organiziranega rudarjenja v Zasavju: Zagorje 1755, Trbovlje 1804, Hrastnik 1822. 10 ZAC, Trbovlje 1875–1945, AŠ 57. 11 Zakon iz leta 1893 je zahteval, da rudniki zaposlijo rudarske paznike z ustrezno končano rudar- sko šolo zaradi večanja količin nakopanega premoga in s tem posledično manjše varnosti. 117 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov Šola je prve organizacijske spremembe doživela v času okupacije. Postala je triletna. Dobila pa je svoje prostore. Najprej v opuščeni rudarski kopalnici, nato pa na istem mestu v namensko zgrajenem poslopju, t. i. »Schulbarake«, v Trbovljah. Triletno rudarsko šolo (Bergberufsschule der Energieversorgung Südste- iermark aktiengesellschft Kohlenbergbaue Werkschule Edlingen) pa je nemški okupator ustanovil 18. januarja 1942 12 še v Zagorju. Delovala je pod okriljem za- gorskega rudnika. Šola je dobila prostore v adaptirani zgradbi skladišča nekdanje steklarne v Toplicah. Obe šoli sta odražali okupatorjevo politiko šolskega sistema in tendence po usposobljenem rudarskem kadru, ki bi zadostil njegovim potrebam po premogu v vojnih razmerah. Rudarski šoli, ukinjeni ob koncu vojne, sta nadaljevali pouk že jeseni leta 1945. V skladu s potrebami povojnega rudarstva pa sta poleg rudarskega oddelka vpisovali še kovinarski in elektro oddelek (zagorska: kovinarski od 2. 11. 1945, 13 elektro pa od leta 1955/56, 14 trboveljska pa od leta 1945 kovinarski in elektro oddelek). 15 Leta 1947 16 se jima je, čeprav samo za tri leta in le z rudarskim oddel- kom, pridružila še šola v Hrastniku (leta 1950 17 so šolajoče se učence preusmerili na šolo v Zagorju). Rudarske šole so v povojnem obdobju spadale v pedagoškem pogledu pod pristojnost ministrstva za prosveto. Njihova ustanovitev, organizacija in izgradnja pa so bile pogojene s potrebami razvijajočega se rudarstva, interesi rudnika in pri- stojnega ministrstva. Organizacijske spremembe in posledično oblike financiranja (lastni dohodki, ki so jih ustvarjali učenci, dotacije rudnika in države, npr. Okraj- nega ljudskega odbora Ljubljana, 18 pa so šole doživljale vse do ukinitve leta 1992. 19 Rudarske šole oz. od leta 1968 po združitvi ena sama, 20 na kar je vplivala integracija Rudnika Trbovlje-Hrastnik (od tu dalje RTH) z zagorskim rudnikom, pa so se vse od leta 1945 srečevale s problemom vpisa dijakov. Ne glede na vse prostorske izboljšave (gradnja novih, sodobno opremljenih šolskih poslopij v Trbovljah leta 1960, v Zagorju pa že leta 1959) in številne bonitete (štipendije, nagrade, delovna oblačila, letovanja, sindikalni domovi …), ki so jih imeli šolajoči se otroci iz lokalnega okolja, čeprav so številni živeli v socialno šibkih družinah, 21 12 ASŠZ, IIRŠZ/oS 1952, str. 1. 13 ASŠZ, IIRŠZ/oS 1945/46, GV. 14 ASŠZ, IIRŠZ/oS 1955/56, GV. 15 AZ, Letno spričevalo, 1945/46. 16 ZU 1948, št. 3. 17 ASŠZ, IIRŠZ/oS 1952,str. 24. 18 ZAC, 0183, AŠ 69. 19 Zadnja naslednica rudarskih šol v Zasavju je bila Delovna organizacija Srednja šola za rudarstvo in geologijo v Zagorju, ustanovljena 19. 9. 1990, in ukinjena 27. 2. 1992. 20 1968 ustanovitev Rudarskega šolskega centra Zasavskih premogovnikov (združitev Rudarskega šolskega centra Rudnika Zagorje in Šolskega centra Rudnika Trbovlje-Hrastnik) s sedežem v Zagorju. 21 ZAC, 0183, AŠ 69. 118 Šolska kronika • 3 • 2018 niso množično odločali za rudarski poklic. Zato je bil velik delež šolajočih se iz drugih, pretežno kmetijskih predelov Slovenije (Dolenjska, Prekmurje), vojnih sirot iz Bosne, kakor tudi iz drugih, manj razvitih predelov Jugoslavije. Takšno stanje se je ohranjalo celotno obdobje delovanja šole (in je bilo mdr. tudi posle- dica uspešne propagande šole in zasavskih premogovnikov), kar potrjuje do leta 1960 število gojencev internata (tabela 1), za zadnje obdobje pa število prijav v prvi letnik, npr. »za šolsko leto 1987/88, ko je bilo od 115 prijavljenih le 39 iz Slo- venije in 76 iz drugih jugoslovanskih republik«. 22 Takšna struktura šolajočih se je postavljala pred šolo zahtevo po internatu. Zato je bil že leta 1948 zgrajen internat za potrebe dijakov Industrijske rudarske šole v Trbovljah 23 in iz istih razlogov po sklepu uprav zasavskih premogovnikov avgusta 1948 ustanovljen še internat oz. Dom RIŠ Zagorje v Kisovcu (prenovljeni prostori bivšega rudniškega obrata v Kisovcu). 24 Ta je deloval vse do leta 1983, ko so gojence preselili v novo zgrajen Dom Rudarskega šolskega centra 25 v Hra- stniku. Gradnja novega poslopja internata s kapaciteto 240 ležišč kaže, da se struktura vpisanih mladostnikov in s tem gojencev internata od šestdesetih do osemdesetih let 20. stoletja ni bistveno spreminjala. Tako je bilo npr. v »šolskem 22 Ivančič Lebar, Zasavski premogovniki …, str. 394. 23 Ukinitev internata v Trbovljah leta 1968 za učence Šolskega centra RTH (naslednik Industrijske rudarske šole v Trbovljah) zaradi njegove združitve z RŠC Rudnika Zagorje v Rudarski šolski center Zasavskih premogovnikov s sedežem v Zagorju. 24 ASŠZ, IIRŠZ/oS 1952, str. 87. 25 Dom Rudarskega šolskega centra, od 1984 pa TOZD-a Srednje šole rudarske usmeritve Zagorje, je deloval do ukinitve šole (DO Srednja šola za rudarstvo in geologijo) leta 1992 (od leta 1995 deluje kot Dom starejših Hrastnik). Novo zgrajeno poslopje Rudarske industrijske šole leta 1959 v centru Zagorja. (hrani Arhiv ZMT) 119 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov letu 1983/84 v domu 207 gojencev oz. 7 skupin dijakov Rudarskega šolskega cen- tra iz Zagorja«. 26 Tabela 1: Število dijakov na RIŠZ 27 in število gojencev Doma v Kisovcu 28 Leto 1. letnik 2. letnik 3. letnik Skupaj Gojenci internata 1945/46 31 31 1946/47 34 36 70 1947/48 70 28 21 119 1948/49 120 59 27 206 77 1951/52 85 58 59 202 143 1955/56 114 55 34 203 123 1959/60 29 125 109 90 324 216 26 ZAC, 1436, AŠ 190. 27 Število učencev: rudarski, kovinarski in elektro oddelki na RIŠZ. 28 ASŠZ, IIRŠZ/oS: 1945–1951, 1956, 1959. 29 Število učencev v novi šolski zgradbi v Zagorju (Cesta zmage 5). Internat Industrijske rudarske šole Trbovlje, zgrajen 1948/49, ukinjen leta 1968. (hrani Arhiv ZMT) 120 Šolska kronika • 3 • 2018 Šola je kot poklicna strokovna šola 30 izobraževala za poklic rudar (končana OŠ, 3 leta šolanja) in poklic rudar kopač (končanih vsaj 6 razredov OŠ, 2 leti šolanja) vse do leta 1981/82, ko je prvič v času svojega delovanja zaradi uvajanja UI in s tem uvajanjem novih VIP začela izobraževati še za V. stopnjo zahtevnosti, tj. rudarski tehnik 31 (iz triletne šole oz. IV. stopnje zahtevnosti postane štiriletna šola oz. V. stopnja zahtevnosti). Temu so v letu 1984/85 sledile še organizacij- ske spremembe: Srednja šola rudarske usmeritve Zagorje je postala ena izmed temeljnih organizacij združenega dela (od tu dalje TOZD) delovne organizacije (od tu dalje DO) Zasavski srednješolski center Miha Marinko (od tu dalje ZSC MM. Kot taka je delovala do leta 1990, ko se je kot druge šole, združene v cen- tru, znova osamosvojila. Sledila je ustanovitev njene pravne naslednice, t. i. DO Srednje šole za rudarstvo in geologijo, 32 ki pa je zaradi težav v premogovništvu (mdr. tudi zaradi razpada Jugoslavije) in s tem posledično še zmanjševanja že tako problematičnega števila vpisanih (ne glede na uvajanje novih VIP je bilo npr. leta 1990/91 prijav za vpis le za 1 oddelek), delovala samo dve leti. Leta 1992 jo je nasledila Srednja šola Zagorje, 33 ki pa se je obvezala, da bo poleg na novo registriranih programov za poklice v drobnem gospodarstvu izvajala tudi izteka- joče se programe svoje predhodnice (pomočnik rudarja, rudar, rudarski tehnik) še tri leta potem, ko bo izobraževanje zaključila zadnja redno vpisana generacija 1991/92. Leto 1992 pomeni tako konec skoraj 90-letnega uradnega strokovnega izobraževanja za potrebe rudnikov v Zasavju. Od Industrijske kovinarske šole Strojne tovarne Trbovlje leta 1952 do Srednje strojne šole Trbovlje leta 1990 Ena prvih na novo ustanovljenih strokovnih šol, vezanih na potrebe pred- nostne vloge zasavske industrije v začetku 50. let 20. stoletja, je bila kovinarska šola. Z razvojem STT 34 v »veliko industrijsko podjetje za proizvodnjo strojev in naprav za rudarstvo, industrijo in gradbeništvo, se je zaradi pomanjkanja kvalifi- ciranega kovinarskega kadra pokazala nujna potreba po njeni ustanovitvi«, 35 saj kovinarski oddelek, ki je deloval v sestavu Industrijske rudarske šole, ni zadoščal 30 Rudarski šolski center Zasavskih premogovnikov, ustanovljen leta 1968, je imel formalno status srednje šole, kar je bilo v skladu z Zakonom o srednjem šolstvu iz leta 1967, ki je namesto vajen- skih in strokovnih šol s praktičnim poukom uvedel enotne poklicne šole, ki so imele formalno status srednjih šol, dejansko pa so še vedno izobraževale za IV. stopnjo zahtevnosti. 31 Njihova izobrazba naj bi ustrezala izobrazbi, pridobljeni na nadzorniški šoli, ki je delovala v Velenju oz. omogočala nadaljnje šolanje na višjih in visokih šolah. 32 Hacin, Kam po končani …, str. 51. 33 Hacin, Kam po končani …, str. 68. 34 Vlada FLRJ je 15. 10. 1948 izdala odločbo o ustanovitvi samostojnega podjetja Centralne rudar- ske delavnice (do tedaj so delovale v sklopu Rudnika Trbovlje), ki se je leta 1952 preimenovalo v Strojno tovarno Miha Marinko Trbovlje oz. 12. 11. 1953 v Strojno tovarno Trbovlje/STT. 35 ZAC, 0183/0231, AŠ 22. 121 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov za naraščajoče potrebe razvijajočega se podjetja. Zato je STT leta 1952 ustanovila t. i. Industrijsko kovinarsko šolo (od tu dalje IKŠ) STT. Šola je začela pouk jeseni, čeprav je bila uradno potrjena z »odločbo delavskega sveta STT z dne 2. novembra 1952« 36 oz. z »Odločbo Vlade LRS, Sveta za prosveto in kulturo, Odbora za stro- kovno šolstvo 26.12.1952«. 37 Šola je bila vpisana v register finančno samostojnih zavodov pri občinskem ljudskem odboru (od tu dalje ObLO) Trbovlje, oddelek za družbeni plan in finance »15.2.1958« 38 in znova »24.8.1964«. 39 Šola je imela ob ustanovitvi svoje prostore v »baraki«, ki je bila v lasti RTH in ni ustrezala potrebam šole, saj jo je nemški okupator zgradil za vojne uje- tnike. Zato in zaradi naraščanja števila učencev oz. interesa lokalnih otrok za kovinarsko stroko (od 114 leta 1952/53 na 153 leta 1956/57), je prišlo do gradnje nove šolske zgradbe. Financiral jo je okrajni in republiški sklad za gospodarske kadre, planiranje in čiščenje zemljišča, ki pa je bilo v lasti STT, so opravili učenci s prostovoljnim udarniškim delom, ki ga je organizirala mladinska organizacija. Stavba, namenjena samo za izvajanje teoretičnega pouka, je bila izročena svo- 36 ZAC, 0183/0231, AŠ 80. 37 ZAC, 0183/0231, AŠ 22. 38 ZAC, 0183/0231, AŠ 102. 39 ASTPŠ, ZR IKŠ STT 1964. Učenci pri praktičnem pouku, Industrijske kovinarske šole STT, leto 1963 (hrani Arhiv STPŠ). 122 Šolska kronika • 3 • 2018 jemu namenu 6. septembra 1959, v naslednjem desetletju (60. leta) pa je šola pridobila dodatne prostore, 40 t. i. šolske delavnice za izvajanje praktičnega pouka. Šola je vse od ustanovitve izvajala reden triletni program z zaključnim iz- pitom, za potrebe STT pa organizirala tečaje za pridobitev internih kvalifikacij zaposlenih (tabela 2), ki jih je vsebinsko oblikovala sama na podlagi analiz dela delovnih mest in potreb ustanovitelja Strojne tovarne Trbovlje. Delavski svet STT je v letu 1965 zaradi potreb širše družbene skupnosti po strokovnem izobraževanju preoblikoval IKŠ v poklicno šolo druge stopnje s prak- tičnim poukom in jo vključil v Izobraževalni center (od tu dalje IC) STT. 41 Tako je šola postala družbeno priznana vzgojno-izobraževalna inštitucija (višji nivo stro- kovne usposobljenosti učiteljev teoretičnega in praktičnega pouka, sprememba v organizaciji pouka po letu 1967), ki je za plačilo šolala učence tudi za potrebe dru- gih delovnih organizacij. Povezanost šole s podjetji Zasavja se je odražala še pri organiziranju praktičnega pouka, ki ga je zaradi prostorske stiske kljub pridobitvi dveh šolskih delavnic še vedno izvajala tudi v podjetjih, ki so za lastne potrebe šolala kader na IC STT. Poleg tega je šola organizirala številne tečaje, seminar- je, cikluse predavanj, praktično usposabljanje po programih, ki jih je oblikovala sama (interne kvalifikacije oz. PK za učence z nepopolno osemletko – tabela 2), kakor tudi po programih, ki so spadali pod pristojnost drugih šol, npr. Delovod- ske šole kovinarske stroke Maribor. »V takšnih primerih je matična šola izdala potrdila, spričevala in diplome.« 42 Tabela 2: Dopolnilno izobraževanje in izpopolnjevanje, izvedeno na IC STT do leta 1968 43 Dopolnilno izobraževanje in izpopolnjevanje Število delavcev Tečaj za kvalificiranega strugarja 13 Tečaj za avtogene rezalce in metalizerje 21 Osnovni in nadaljevalni tečaj za elektro varilce 60 Tečaj za specializacijo za remontne ključavničarje 14 Tečaj za priučene žerjavovodje 6 Enoletni tečaj za mojstre 30 Tečaj za instruktorje 6 Pomoč za pripravo kadrov za delo v tujini Preko 100 ustreznih potrdil 40 Pridobitev dveh šolski delavnic leta 1964 in iz lastnih sredstev zgrajeni novi delavnici za ključav- ničarje leta 1968. 41 IC STT pa se leta 1974 preimenuje v TOZD IC Trbovlje in deluje v sestavi DO STT. 42 ASTPŠ, ZR IC STT 1969. 43 ASTPŠ, ZR IC STT 1969. 123 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov Od srede 70. let 20. stol., ko se je šola preoblikovala v TOZD IC Trbovlje v sestavi DO STT, pa je izvajala praktično izobraževanje iz kovinske stroke tudi za dijake drugih srednjih šol v Trbovljah (leta 1975: za dijake Tehniške strojne in elektro šole, in sicer strojnega oddelka po 6 dijakov enkrat tedensko 5 ur oz. ele- ktro oddelka po 7 dijakov enkrat na 14 dni po 6 ur; leta 1981 pa tudi za dijakinje dislociranega oddelka Gimnazije pedagoške smeri iz Ljubljane na TOZD Gim- nazija-Ekonomska šola Trbovlje 14 dni po 4 ure za posamezno skupino z 8 do 11 udeleženci, ki so poleg spoznavanja osnov kovinarskega poklica naredile še nekaj izdelkov 44 ), kar je bilo vezano na uvajanje usmerjenega izobraževanja. Tako je bil npr. septembra 1983 sklenjen sporazum med TOZD Srednja šola naravoslovno- -matematične in ekonomske usmeritve ter TOZD Srednja šola kovinsko-strojne usmeritve o uporabi specialne učilnice - šolske delavnice za izvajanje pouka osnov tehnike in proizvodnje. 45 Temu procesu so sledile statusne in organizacijske spremembe šole: šola se je kot TOZD IC Trbovlje leta 1982 združila s TOZD Tehniško strojno in elektro šolo 46 v TOZD Srednja šola kovinsko strojne usmeritve Trbovlje, vzporedno s tem in v skladu z zakonom o UI in Zakonom o združenem delu pa se je preoblikova- la iz poklicne šole druge stopnje v srednjo šolo z rednim dveletnim skrajšanim programom II. stopnje zahtevnosti ter srednjim triletnim in štiriletnim progra- mom IV. oz. V. stopnje zahtevnosti; leta 1984/85 pa je uvedla še t. i. nadaljevalni program – smer tehnolog in energetik oz. obratni strojni tehnik. Poleg rednega izobraževanja v zavodu pa je šola kot »dislocirana enota vzgajala in izobraže- vala pri Prevzgojnem domu Radeče skrajšani program, smer obdelava kovin in upravljanje strojev, …« 47 kakor tudi organizirala in izvajala različne oblike funk- cionalnega izobraževanja že zaposlenih delavcev, ki se je posebej vrednotilo in financiralo v soglasju s posebnimi izobraževalnimi skupnostmi za metalurgijo in kovinsko predelovalno industrijo v SRS ter v skladu s potrebami ZD (izobraže- vanje ob delu in iz dela za zasavsko regijo po programu rednega izobraževanja). Konec osemdesetih let pa je začela uvajati nove programe za različne tehnič- ne poklice, tako npr. leta 1988 program mehanik vozil in voznih sredstev. Šola je status srednje šole z vsemi uveljavljenimi programi kljub organizacijskim spremembam (ukinitev ZSC MM), preimenovanju v Srednjo strojno šolo Tr- bovlje leta 1990 48 in registriranju kot javni zavod (30. 1. 1992 49 ) ohranila tudi v samostojni Sloveniji. 44 ASTPŠ, ZR IC STT 1976, 1982: PP . 45 AGESŠ, Dokument šole: Samoupravni sporazum o uporabi specialnih učilnic …, september 1983. 46 1961: Srednja tehniška šola Trbovlje, 1971: Tehniška strojna in elektro šola Trbovlje, 1975: TOZD Tehniška strojna in elektro šola (v sestavu DO Šolski center Trbovlje), 1982: TOZD Srednja šola kovinsko-strojne usmeritve Trbovlje (v sestavu DO ZSC Trbovlje od 1983 DO ZSC Miha Marinko). 47 ASTPŠ, LDN ZSC MM 1986, str. 4. 48 ASTPŠ, LDN SSŠT 1993/94, str. 1. 49 ASTPŠ, DN SSŠT 1996, str. 1. 124 Šolska kronika • 3 • 2018 Od Ekonomske srednje šole 1956 do Delovne organizacije Gimnazija-Ekonomska šola leta 1990 Spremembe v gospodarski politiki pa niso prinašale samo sprememb in no- vosti na področju proizvodnje, pač pa so zahtevale tudi drugačno organizacijo in poslovanje novo nastajajočih podjetij. Zato se je pojavila potreba po strokovno izobraženih kadrih eko- nomske smeri. V Zasavju je bilo to znanje omejeno, saj je bilo vezano le na osnovna vedenja, pridobljena na obrtnih in trgovskih šolah iz časa Kraljevine Jugoslavije. Nastali problem so poskušali reševati s t. i. gospodarskimi šolami, ki jih je nova oblast organizirala po vojni, mdr. leta 1947 tudi v Trbovljah. Šola je delovala na pobudo poverjeništva za trgovino in preskrbo OLO Trbovlje (vpisovala je dva od- delka, gostovala pa je v prostorih OŠ Trbovlje II). Že v letu 1948 pa je v skladu s sprejeto zakonodajo prerasla v ekonomski tehnikum, 50 ki je bil že po dveh letih ukinjen zaradi ugotovitev pristojnih oblasti v Ljubljani, da je tovrstnih šol v Slo- veniji preveč, in združen z istovrstno šolo v Novem mestu (dijaki iz Trbovelj so se nastanili v dijaškem domu Šmihel). 51 Kljub temu pa ni bilo zadostnega znanja, potrebnega za nov način poslo- vanja. Vodilni v gospodarstvu in politiki (posamezniki, zastopani v uradnih inštitucijah) v Zasavju so si zato še naprej prizadevali za ustanovitev šole, ki bi zadostila sodobnim strokovnim potrebam na lokalni oz. regijski ravni. Priza- devanja so bila uspešna. Leta 1956 je okrajni ljudski odbor (od tu dalje OLO) Trbovlje izdal odločbo 52 o ustanovitvi Ekonomske srednje šole (15. 8. 1956), ki se je leta 1971 preimenovala v Ekonomsko šolo. Ustanoviteljske pravice šole so se menjale vzporedno s političnimi spremembami v kraju in tako leta 1958 z uki- nitvijo okraja Trbovlje prešle na OLO Ljubljana, leta 1961 na ObLO Trbovlje oz. konec 60. let na skupščino občine Trbovlje. 53 Spremembe so se nadaljevale tudi v 70. letih. Tako se je šola leta 1973 v skladu z Zakonom o združenem delu konsti- tuirala kot DO s firmo Ekonomska šola Trbovlje (saj ni imela nobenih posebnih delov, da bi se lahko organizirala kot TOZD) in kot taka delovala samo dve leti, saj se je že leta 1975 združila s DO Gimnazija Trbovlje v TOZD Gimnazija-ekonom- 50 Delavski tehnikum: v zvezi z uresničevanjem petletnega gospodarskega načrta je vlada FLRJ izdala med številnimi drugimi odredbami tudi odredbo o ustanovitvi delavskih tehnikumov, ki naj bi se v letu 1948 ustanavljali v večjih industrijskih središčih po vsej državi. Njihov cilj je bil iz vrst kvalificiranih delavcev vzgojiti srednji strokovni kader, zato je bila stopnja delavskih tehnikumov enaka stopnji srednje šole. 51 ESŠ 40 let, str. 15, 17. 52 AGESŠ, Odločba 1956. 53 AGESŠ, Sklep 1968 in Zapisnik 1971. 125 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov ska šola Trbovlje. Kot TOZD je šola delovala v sestavi Šolskega centra Trbovlje 54 (predhodnik ZSC MM), ki se je konstituiral leta 1975. Z njegovo ustanovitvijo naj bi zagotovili ugodnejše eksistenčne pogoje srednjim šolam v regiji, enake pogoje izobraževanja za vse dijake, ne glede na smer šolanja, in omogočili hitrejše prila- gajanje potrebam združenega dela. Proces je potekal v duhu UI, kar se je potrdilo leta 1981 55 z uradnim preimenovanjem v TOZD Srednja šola naravoslovno-mate- matične in ekonomske usmeritve ter njeno združitvijo v DO ZSC leta 1983. To je trajalo do leta 1990, ko se je šola znova preimenovala v DO Gimnazija-Ekonom- ska šola oz. 1992, ko je RS kot ustanoviteljica VIZ potrdila spremembo imena šole v Gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo. 56 Ekonomska šola je ob ustanovitvi leta 1956 gostovala v prostorih II. OŠ Tr- bovlje. Pouk se je odvijal v dveh izmenah, saj se je že prvo leto delovanja zaradi 54 Šolski center Trbovlje, konstituiran 1. 9. 1975, s sedežem na Gimnazijski 10, je združeval: TOZD Gimnazijo-Ekonomsko šola Trbovlje, TOZD Tehniško strojno in elektro šolo oz. od 1982 TOZD Srednjo šolo kovinsko strojne usmeritve Trbovlje (po odcepitvi elektro smeri in priključitvi TOZD Izobraževalni center Trbovlje/kovinarska) in Revirsko delavsko univerzo. Po vključitvi obeh srednjih šol iz Zagorja: TOZD Srednje šole elektro usmeritve in TOZD Rudarski šolski center oz. od 1984 TOZD Srednje šole rudarske usmeritve, pa se je leta 1982/83 preimenoval v Zasavski srednješolski center oz. leta 1985 v Zasavski srednješolski center Miha Marinko. 55 AGESŠ, Sklep, 1983. 56 AGESŠ, Sklep, 1994. Ekonomska srednja šola, pogled v učilnico, 1960 (hrani GESŠ). 126 Šolska kronika • 3 • 2018 ažurne obveščenosti osnovnošolcev vpisalo v 1. letnik 66 otrok iz delavskih in kmečkih družin. Interes za šolo pa se je nadaljeval, kar je mdr. zagotavljala tudi njena preselitev leta 1958 v dogovorjene prostore šolskega poslopja gimnazije (Šolski zakon 1958: ukinitev nižje gimnazije). Tako je šolo leta 1959/60 obiskovalo 245 otrok. 57 Število učencev, ki se je gibalo med 200 in 250, se je nadaljevalo tudi v naslednjih letih. Izjema je bilo leto 1975/76, ko je šolo obiskovalo 299 otrok. Šte- vilo vpisanih je bilo posledica programov, ki jih je izvajala šola oz. neposrednih potreb DO, ki so dajale štipendije za šolanje na ekonomski šoli (RTH leta 1965: za šolanje na ekonomski šoli domačinom osem tisoč dinarjev, za vozače pa deset ti- soč dinarjev), 58 kakor tudi zaposlenih, ki so sami ali pa zaradi narave svojega dela čutili potrebo po dodatnem izobraževanju iz ekonomije, računovodstva, knjigo- vodstva … Tako je šola poleg rednega štiriletnega ekonomskega izobraževanja, ki se je končalo z zaključnim izpitom, že od leta 1958/59 organizirala v sodelo- vanju z delavskimi univerzami izobraževanje ob delu: večerno EŠ, poslovodsko šolo, administrativno šolo, tečaje (administrativni, strojepisni) in seminarje (gostinski). V času svojega delovanja pa šola kljub številnim reorganizacijam ni uvajala bistvenih vsebinskih sprememb. Tako je ves čas svojega obstoja izobraževala tehni- ški kader ekonomske smeri, redne učence in odrasle, usposabljala za gospodarstvo 57 20 let ekonomske …, str. 139. 58 ZAC, 1436, AŠ 3. Ekonomska srednja šola, sprevod maturantov, leto 1969 (hrani GESŠ). 127 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov in javne službe ter za višji in visokošolski študij. 59 Nekaj vsebinskih sprememb je šola doživela z UI, ki pa niso bistveno vplivale na njen osnovni program. Situacija se je začela spreminjati šele po letu 1990, kar pa je vezano na po- litične in gospodarske spremembe v Republiki Sloveniji in posledično tudi na potrebe po ekonomsko izobraženem kadru v Zasavju. Kljub zmanjšanju potreb po tovrstni izobrazbi pa se je šola ohranila vse do današnjih dni. Šolstvo danes Začetno usklajevanje ponudbe in povpraševanja po izobraženem kadru v povojnem obdobju je v osemdesetih letih 20. stoletja prekinilo usmerjeno izobra- ževanje, ki ni več zagotavljalo ustreznih poklicnih kvalifikacij, ki so jih narekovale potrebe gospodarstva. Zato ne preseneča, da se je že v letu 1988 začel povsem spontan proces v smeri vračanja k opuščenim oblikam poklicnega izobraževanja. Podoben proces pa po letu 1990 spremljamo tudi na področju splošnega, t. i. gim- nazijskega izobraževanja (uvedba mature junija 1995). Oba procesa sta se uradno zaključila s sprejetjem zakona leta 1996, ki je v celoti odpravil usmerjeno izobra- ževanje, in uvedel novosti, npr. tri vrste poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki omogočajo udeležencem pridobitev različnih stopenj kvalifikacije v času re- dnega ali izrednega šolanja (2-letni program – II. stopnja kvalifikacije, 3-letni program – IV. stopnja kvalifikacije, 4-letni program ali diferencirani program 3 + 2 – V. stopnja kvalifikacije), opravljanja poklicnih tečajev, mojstrskega ali drugega ustreznega izpita; na področju gimnazijskega izobraževanja pa uvedel splošne, klasične in strokovne gimnazije. Spremembe v izobraževanju so tudi v zadnjem desetletju socialistične Jugoslavije potekale vzporedno s spremembami oz. pod vplivom dogajanj na go- spodarskem in družbeno-političnem področju. Tako je mdr. neučinkovitost pri vodenju gospodarstva vplivala na razpad jugoslovanskega trga leta 1989 (SR Srbi- ja je zaradi političnih nasprotij uvedla gospodarsko zaporo proti SR Sloveniji) in posledično v devetdesetih letih 20. stoletja sprožila proces gospodarskega in po- litičnega osamosvajanja nekdanjih jugoslovanskih republik (SLO: 25. 6. 1991). 60 Nastanek samostojne Slovenije, spremembe v družbeni ureditvi in s tem tudi na področju gospodarstva so vplivale na spremenjeno vloge zasavskega go- spodarstva v novonastali državi. Propadanje številnih tovarn (STT) in posledično zmanjševanje ali celo ukinjanje potreb po izobraževanju kadra za določene sme- 59 AGESŠ, Sklep 1975. 60 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju; novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992. 128 Šolska kronika • 3 • 2018 ri, npr. rudarstvo (zaradi zapiranja Zasavskih premogovnikov) je zahtevalo hitro odzivnost šol na nastalo situacijo. Tako je: – Ekonomska šola (tudi po letu 1990 kot del GEŠ oz. od 1992 kot sestavni del GESŠ) začela prilagajati obstoječe programe novim poklicnim standardom (poslovno-finančna in trgovska smer, ekonomsko-komercialni tehnik, eko- nomska gimnazija, ekonomski tehnik). – Srednja šola za rudarstvo in geologijo je leta 1992 dobila pravno nasledni- co Srednjo šolo Zagorje 61 z na novo registriranimi vzgojno-izobraževalnimi usmeritvami (gospodinjska dela od leta 1992, gostinska dela do leta 2009 …, zdravstvena nega od leta 2008 …), saj je zaradi razpada Jugoslavije (izguba učencev iz drugih republik, zmanjšana vloga rudarstva v gospodarstvu in posledično zapiranje rudnikov v Zasavju) prišlo do drastičnega upada zani- manja za rudarski poklic. – Srednja strojna šola oz. danes STPŠ 62 kot pravna naslednica različnih stro- kovnih in poklicnih šol Zasavja, mdr. tudi kovinarske šole pa z uvajanjem novih, aktualnih programov znotraj obstoječih usmeritev (tabela 3). Tabela 3: Vzgojno-izobraževalni programi SSŠ Trbovlje leta 1996 63 . Usmeritev Program Poklic Strojništvo II/11 pridobivanje, predelava in obdelava kovin, 2-letni program Obdelovalec kovin Strojništvo IV/18 oblikovalec kovin, 3-letni program Strugar Frezalec Brusilec Orodjar Strojništvo IV/19 preoblikovalec in spajalec kovin, 3-letni program Konstrukcijski ključavničar Varilec Avtoklepar Strojništvo IV/22 mehanik vozil in voznih sredstev, 3-letni program Avtomehanik Strojništvo V/25 strojni tehnik , 4-letni program Strojni tehnik Strojništvo V/25 D diferencirani program 3 + 2, 4-letni program Strojni tehnik Trgovci IV/14 trgovec, 3-letni program Prodajalec Elektrotehnika IV/17 elektrikar, 3-letni program Elektrikar elektronik Elektrotehnika V/23 elektrotehnik, 4-letni program Elektrotehnik elektronik 61 ASŠZ, Odločba oz. statut, 1992. 62 Srednja strojna šola Trbovlje od 9. 10. 1990 oz. od 1999 Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje (pravni naslednik Srednje strojne šole Trbovlje in dela Srednje šole za elektrotehniko in gostin- stvo Zagorje). 63 ASTPŠ, DN SSŠT 1996, str.1,2,8. 129 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov Tabela 4: Upadanje števila učencev na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje Danes STPŠ 1988/89 64 1994/95 65 1996/97 1999/2000 2006/07 2010/11 2015/16 Strojništvo 477 369 338 209 85 57 64 Elektrotehnika 66 - - 94 269 175 113 70 Trgovec 67 - 74 131 - - - - Tehniška gimnazija 68 - - - 34 99 47 - Tehnik računalništva 69 - - - - - 32 101 Avtomehanik 70 - - - - 48 - - Skupaj 477 443 563 512 407 249 235 Tabela 5: Upadanje števila učencev na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje Danes GESŠ 71 1989/1990 1993/94 1999/2000 2006/07 2010/11 2013/14 Gimnazija 72 277 393 407 350 281 246 EŠ 73 350 345 306 254 133 86 Skupaj 627 738 713 604 414 332 Kljub fleksibilnosti šol sledimo, zlasti po letu 2000, upadanju vpisanih otrok (tabela 4, 5), kar je posledica manjše rodnosti in odseljevanja, predvsem pa slabih možnosti za zaposlitev v lokalnem okolju. Ne glede na trenutno stanje, pa se vod- stva zasavskih srednjih šole uspešno borijo za njihovo ohranitev, saj se zavedajo: »Ne tistim, ki imajo, ampak tistim, ki znajo, je namenjena prihodnost.« 64 ASTPŠ, LDN SŠKU 1988/89, str. 27. 65 ASTPŠ, Podatki po telefonu. 66 Smer elektrotehnika od 1996/96… 67 Smer trgovec od 1994/95 do 1997/98. 68 Tehniška gimnazija od 1999/2000 do 2011/12. 69 Tehnik računalništva 2010/11 … 70 Avtomehanik 2002/03 do 2009/10 in avtoklepar 2003/04 do 2007/08. 71 AGESŠ, Šolske kronike, posamezna leta. 72 Gimnazija: upoštevani različni VIP ( naravoslovno-matematična smer, splošna gimnazija) v po- sameznem šolskem letu. 73 Ekonomska šola: upoštevani različni VIP (poslovno-finančna in trgovska smer, ekonomsko- -komercialni tehnik, ekonomska gimnazija, ekonomski tehnik) v posameznem šolskem letu. 130 Šolska kronika • 3 • 2018 Viri in literatura Viri Arhiv Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje – AGESŠ: Odločba štev. 01/1-6701/2, OLO Trbovlje, 1956. Odločba o prenosu pravic in dolžnosti OKLO do šol na OB LO Ljubljana, 4. 11. 1960. Priglasitev za vpis v register finančno samostojnih zavodov Trbovlje, 1. marec 1963. Sklep: Okrožno gospodarsko sodišče v Ljubljani, Ljubljana 1968. Zapisnik o komisijskem pregledu, Trbovlje, 20. 1. 1971. Sklep o organiziranju temeljne organizacije združenega dela, Trbovlje, 6. 5. 1975. Sklep o spojitvi v DO Šolski center Trbovlje, 22. 4. 1975. Sklep o preimenovanju, SRG. 1596/82, Temeljno sodišče, Ljubljana, 1. 1. 1983. Samoupravni sporazum o uporabi specialnih učilnic in telovadnice, Trbovlje, september 1983. Sklep o preimenovanju, SRG. 1713/94, Temeljno sodišče v Ljubljani, 25. 3. 1994. Šolska kronika (ŠK): 1984–1995, 1995–2000, 2000–2009, 1. 9. 2009–2014. Arhiv Srednje šole Zagorje ob Savi – ASŠZ: Izvestja Industrijske rudarske šole Zagorje ob Savi (IIRŠZ/oS): letniki od 1945/46 do 1959/60 in glavne vpisnice (GV). Dokument srg. 241/85 (1/1605/14): Zaznamba o izločitvi .., Temeljno sodišče v Ljubljani. Enota v Ljubljani, 20. 5. 1985. Dokument srg. 1/1809/05: Sklep …, Temeljno sodišče v Ljubljani, 19. 9. 1990. Odločba št. 022-01/92-5/7-8, Statut SŠZ 1992. Arhiv Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje – ASTPŠ: Zaključni računi Industrijske kovinarske šole Strojne tovarne Trbovlje/ZR IKŠ STT: letniki od 1958 do 1965 (in polletna poročila – PP). Zaključni računi Izobraževalni center Strojne tovarne Trbovlje/ZR IC STT: letniki od 1966 do 1974. Letni delovni načrt ZSC Miha Marinko Trbovlje/ TOZD SŠKUT, Trbovlje: oktober 1986. Letni delovni načrt SŠKU, 1988/89, ZSC Miha Marinko Trbovlje, Trbovlje: 10. 11. 1988. Letni delovni načrt Srednje strojne šole Trbovlje, Trbovlje: 1993, 1994. Delovni načrt SSŠT, Trbovlje: 1996, 1997. Poročilo (P) o delu na šoli – STPŠ v šolskih letih: 2001/02, 2005/06, 2009/10, 2012/13 Odločba št. 13/1-14024, OLO Ljubljana, 27. 11. 1958. Odločba št. 10/P-16372/, OLO Ljubljana, 28. 6. 1960. Izpisek št. 1/422/04, Register zavodov, Okrožno sodišče Ljubljana, 12. 12. 2002. 131 Vpliv spremenjene vloge gospodarstva na območju Zasavja na izobraževanje mladostnikov Zgodovinski arhiv Celje – ZAC: Fond Občina Trbovlje 1875-1945 – AŠ 57: Odlok o ustanovitvi pod št. 1510, Gradec, 23. 2. 1905. Fond ObLO Trbovlje 1945-1961(SI-ZAC 0183/0231) – AŠ: 22, 69, 80, 102. Fond Rudnik Trbovlje-Hrastnik: SI_ZAC 1436, več AŠ. Arhivi zasebnikov – AZ: Letno spričevalo Industrijske rudarske, kovinarske in elektro šole/oddelek kovi- narski, Trbovlje, 1. 8. 1946. Lastnik Dani Tori. Literatura Enciklopedija Slovenije, 1987–2001. Ljubljana: MK – Zvezek 14: geslo Usmerjeno izobraževanje. 20 let ekonomske šole Trbovlje: Poročilo 1956–1976. Trbovlje: TOZD Gimnazija- -Ekonomska šola, 1977. Ekonomska srednja šola: 40 let. Trbovlje, 1996. 50 let STPŠ. 2011.Trbovlje: STPŠ Trbovlje, 2011. Pripravljalni odbor za proslavo 200-letnice rudnika Zagorje, 1755–1955, Dvesto let rudnika Zagorje, Zagorje, 1955 Hacin, Nevenka … et al. Srečno-črne doline [katalog razstave]. Trbovlje: Zasavski muzej Trbovlje, 2001. Hacin, Nevenka. Kam po končani osnovni šoli: poklicno in srednje šolstvo v Za- savju. Trbovlje: Zasavski muzej Trbovlje, 2014. Ivančič Lebar, Irena. Zasavski premogovniki danes in nikoli več. Trbovlje: Zasavski muzej Trbovlje, 2004. Časopisni članki Zasavski udarnik, leto 1948 (več številk). Zasavski vestnik, leto 1953 (več številk). Zasavski tednik, leto 1957, 1961, 1962 (več številk). Glasilo Rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik, 1966, 1967 (več številk). Glasilo Srečno, leto 1968, 1974, 1984, 1991 (več številk). Kratice: DFJ – Demokratična federativna Jugoslavija DO – Delovna organizacija FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija IC – Izobraževalni center IKŠ – Industrijska kovinarska šola IRŠ – Industrijska rudarska šola ObLO – Občinski ljudski odbor OLO – Okrajni ljudski odbor OŠ – osnovna šola RTH – Rudnik Trbovlje, Hrastnik 132 Šolska kronika • 3 • 2018 SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija STT – Strojna tovarna Trbovlje TOZD – Temeljna organizacija združenega dela TPD – Trboveljska premogokopna družba UI – Usmerjeno izobraževanje ZSC MM – Zasavski srednješolski center Miha Marinko Povzetek razprave V prispevku je predstavljeno izobraževanje otrok po končani osnovni šoli, od leta 1967 imenovano srednješolsko izobraževanje, ki je doživelo na lokalnem območju pravi razmah po drugi svetovni vojni zaradi vloge zasavskega premo- govništva in prednostne vloge industrije (npr. proizvodnja strojev in naprav za rudarstvo) v drugi (socialistični) Jugoslaviji. Tako triletne poklicne kot štiriletne srednje strokovne šole, ki so se ustanavljale na občinski ravni, so bile v skladu z interesi in potrebami gospodarstva ter družbe kot celote in v skladu s številni- mi sistemsko uveljavljenimi reformami. Zaradi povezanosti šol z neposrednimi uporabniki, ki so dijakom med drugim dajali denarne nagrade in jim po uspešno zaključenem šolanju zagotavljali zaposlitev, je bilo šolanje dosegljivo praktično vsakemu otroku (ne glede na socialni status), ki je uspešno ali pa celo neuspešno (krajši programi posameznih smeri strokovnih šol) zaključil osnovnošolsko izo- braževanje. Kako je to potekalo v praksi, prikazano s predstavitvijo treh šol: 74 rudarske (1905–1992), kovinarske (1952–1990 oz. od 1999 kot sestavni del Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje) in ekonomske šole (1956–1990 oz. od 1992 v sestavu Gimnazija in ekonomska srednja šola Trbovlje), tipičnih za Zasavje v obdobju so- cializma. Z analizo zapisov v kronikah, dokumentih in časopisju so predstavljene lokalne okoliščine, ki so omogočale njihovo ustanovitev, delovanje in vzpon oz. povzročile proces upadanja in celo ukinitev v obdobju samostojne Slovenije. Tre- nutna slika ni rožnata, a glede na fleksibilnost vodstev šol in hitro spreminjajoče se potrebe sodobne družbe, predvsem pa zavedanja, da prihodnost pripada – ne tistim, ki imajo, ampak tistim, ki znajo, ohranjamo upanje na boljše čase tudi za šolajočo se mladino Zasavja. 74 Rudarska, kovinarska, ekonomska šola – poimenovanja ne glede na spreminjanje uradnega na- ziva, ki je bilo bolj posledica organizacijskih in statusnih sprememb ustanov kot pa temeljnih vzgojno izobraževalnih programov.