JEZIK IN SLOVSTVO letnik LXVIII številka 2 VSEBINA Razprave Jerca V ogel Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika 3 Alenka Žbogar Metoda obrnjenega učenja pri pouku slovenščine (književnosti) 19 Mária Dobríková in Svetlana Kmecová Frazeosemantično makropolje ‘bogastvo, bogat človek’ v slovenskem in slovaškem jeziku 31 Teja Zupančič Raba polstavkov v prevodih Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta 43 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes 57 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov 75 Andrejka Žejn Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini: stik slovenske rokopisne in knjižne kulture? 93 Martin Peter Kastelic Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja 111 Prof. dr. Eriki Kržišnik ob življenjskem jubileju Nataša Jakop Ob življenjskem jubileju prof. dr. Erike Kržišnik 127 Mateja Jemec Tomazin »Ni miru za Indijance!« (E. Kržišnik) 133 Vera Smole Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem govoru Šentruperta 137 Urška Valenčič Arh Frazeologija v mladinskem romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom 159 Saška Štumberger Frazeološki neologizmi v slovenskih in nemških slovarjih 171 Intervju Miran Hladnik Timothy Pogačar, ameriški slavist, slovenist in tavčaroslovec 187 Ocene Lela Angela Mršek Bajda Ocena knjig Anje Moric Vilko Klepec, Mikulov vrag in Polšji možic 195 V branje vam priporočamo 199 JIS_2_2023_FINAL.indd 1 JIS_2_2023_FINAL.indd 1 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 JIS_2_2023_FINAL.indd 2 JIS_2_2023_FINAL.indd 2 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Jerca V ogel UDK 811.163.6:37.091.3 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/jis.68.2.3-17 Filozofska fakulteta 1.01 Oddelek za slovenistiko PROCESNE METODE PRI POUKU SLOVENSKEGA JEZIKA KOT PRVEGA JEZIKA Tako didaktična literatura kot učni načrti za slovenščino kot prvi/materni jezik pri pouku jezika v zadnjih desetletjih priporočajo predvsem uporabo komunikacijske besedilnoanalitične metode. Ven- dar ta metoda ne odseva vedno procesov naravnega učenja, hkrati pa ne omogoča dovolj razvijanja kritične sporazumevalne zmožnosti. Kot ugotavljamo, je te pomanjkljivosti mogoče preseči, če pri pouku prvega jezika poleg besedilnoanalitične metode uporabljamo tudi procesne. V prispevku razp- ravljamo predvsem o problemski in projektni metodi, ki imata mnogo skupnih značilnosti, a se hkrati zaradi različnih težišč pomembno razlikujeta. V članku ju tako predstavljamo ločeno, pri čemer so v središče postavljene analitično prikazane faze učnega procesa pri posamezni metodi ter možnosti, ki ju ponujata za razvijanje kritične sporazumevalne zmožnosti. Razprava se zaključi s pregledom prednosti procesnega pouka in z opozorilom na nekatere pasti. Ključne besede: pouk prvega jezika, procesne metode, problemski pouk, projektni pouk, kritična spo- razumevalna zmožnost 1 Uvod V didaktiki prvega jezika 1 (J1) se je v slovenskem prostoru v zadnjih desetletjih pozornost usmerjala predvsem v vprašanje, kaj je temeljni cilj pouka slovenščine kot J1, redkeje pa se je razpravljalo o metodah, s katerimi se zastavljene cilje do- sega. Jezikovnodidaktična literatura in učni načrti (UN) tako kot temeljno metodo 1 V prispevku se v okviru predmeta slovenščina osredotočamo na uporabo procesnih metod pri pouku jezika. Problemsko-ustvarjalne metode in njihovo operativizacijo pri pouku književnosti je predstavila A. Žbogar (2013: 93–122). Čeprav procesne metode na obeh področjih predmeta slovenščina povezujejo enaka izhodišča, se namreč njihova uresničitev zaradi različnih vsebin in ciljev razlikuje, tako da je o njih smiselno razpravljati posebej. JIS_2_2023_FINAL.indd 3 JIS_2_2023_FINAL.indd 3 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 4 Jerca V ogel pouka J1 priporočajo predvsem induktivno komunikacijsko besedilnoanalitično metodo oziroma šolsko razčlembo (neumetnostnega) besedila, ki sta jo ob uva- janju sprememb sredi 90. let 20. stoletja opredelili M. Križaj in M. Bešter Turk (Križaj Ortar in Bešter 1994/5: 12–14; Bešter Turk in Križaj 2018; V ogel 2015a: 177). Ta metoda postavlja v središče besedilo in tako učiteljem omogoča lažjo umestitev jezikovne rabe v neposredne okoliščine ter usmerjanje pozornosti tako na pomensko-kontekstualno kot na jezikovno-izrazno stran jezikovnih elementov. Vendar pa se že vse od 90. let opozarja, da ima besedilnoanalitična metoda tudi pomanjkljivosti. Tako je s spoznavnega vidika včasih oddaljena od naravnega pro- cesa učenja J1 (Kunst Gnamuš 1992: 69), še posebej ob spretnostih in znanjih, pri katerih je mogoče izhajati iz učenčevega predznanja. Hkrati pa so z vidika kritične sporazumevalne zmožnosti spregledane nekatere temeljne razsežnosti – od širše kontekstualizacije do avtorefleksije, sistemizacije in ustvarjalnega prenosa znanja v nove naloge (V ogel 2015a, 2021). Te omejitve je mogoče po mnenju O. Kunst Gnamuš (1992: 81) preseči, če v središče namesto teorije ali že oblikovanega be- sedila postavimo procesno učenje, ki temelji na opazovanju jezikovnih oblik med njihovim nastajanjem oziroma izhaja iz procesa. Razmislek o dopolnjevanju uve- ljavljenih analitičnih metod s procesnimi dodatno utemeljujejo izsledki raziskav iz 80. in 90. let, ki so pokazali, da se učenci, ki niso motivirani, manj naučijo, pa tudi, da se skoraj vsi učenci – celo tisti z najboljšimi rezultati – v šoli dolgočasijo (Blumenfeld idr. 1991 v Krajcik in Blumenfeld 2006: 317). Prav tako se je v 90. letih pokazalo, da dijaki v srednji šoli usvojijo le površinsko znanje in da celo najboljši pogosto ne dosežejo globljega razumevanja vsebin. S tem problemom se po Krajcik in P. Blumenfeld (2006: 317) učitelji srečujejo še danes. 2 Procesno učenje Sodobno procesno učenje 2 je vrsta situacijskega učenja, ki temelji na (socio)kon- struktivističnih ugotovitvah, da je razumevanje učencev globlje, če ga aktivno gra- dijo ob delu in uporabi idej (Krajcik in Blumenfeld 2006: 318) in če nanj ne gleda- mo zgolj kot na individualni miselni proces, temveč ga umestimo v posameznikov celostni kontekst (prim. Plut Pregelj 2004: 25; V ogel 2015a: 179). Procesno učenje tako temeljno opredeljuje 5 značilnosti (prim. Krajcik in Blumenfeld 2006: 319; prim. Edens 2000: 55–56). • Aktivno učenje zagotavlja globlje razumevanje, saj učenci pri njem gradijo in na novo povezujejo znanje na podlagi izkušenj in predznanja (Krajcik in Blu- menfeld 2006: 319) z raziskovanjem, opazovanjem in interakcijo s pojavi, oblikovanjem povezav med starimi in novimi idejami, z razpravo z drugimi. 2 V prispevku uporabljamo izraz procesno (problemsko, projektno) učenje kot širši pojem, ki se nanaša na vsako učenje, ki vsebuje elemente procesnosti, bodisi v posameznih fazah bodisi skozi celotni učni proces. Izraza problemska (projektna) metoda in pouk pa razumemo sopomensko, in sicer za procesno učenje, ki je metodično izpeljano skozi vse faze učnega procesa (prim. Edens 2000: 55). JIS_2_2023_FINAL.indd 4 JIS_2_2023_FINAL.indd 4 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 5 Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika • Procesno učenje je osmišljeno, če so učenci postavljeni v avtentične situaci- je. 3 Šele v njih se lahko vživijo v določene vloge, ki so povezane z njihovimi izkušnjami in znanjem. S tem se ohranja motivacija med raziskovalnim pro- cesom, tudi ko usvajajo strokovno znanje; hkrati pa omogoča, da učenje ni usmerjeno zgolj v kognitivno raven, temveč tudi v čustveno-vrednotno, saj so stališča oziroma odnos na lestvici med pozitivnim in negativnim pomembna sestavina našega jezikovnega delovanja (V ogel 2015b: 24). • Bistvena sestavina je tudi refleksija že usvojenega znanja v razmerju do novih ugotovitev, relevantnih virov (npr. strokovne literature ali analize in primerja- ve opazljivk), ustvarjalne uporabe znanja, pri čemer rabo jezika umeščajo ne le na lestvico prav – narobe, temveč tudi na lestvici ustrezno – manj ustrezno z vidika (prevladujoče) družbe oziroma kulture in veljavno – manj veljavno z vidika lastnega kritičnega premisleka (prim. Edens 2000). • Rešitve so vedno variantne in zahtevajo učenčevo razlago, pojasnilo, uteme- ljitev, usklajevanje z drugimi, oblikovanje predlogov, zato procesno učenje vključuje pogovor na ravni učitelj – učenec ali učenec – učenec. Tako pogos- to ponuja možnost govorne dejavnosti učencem, ki so pri pouku sicer tiho in le redko želijo prevzeti besedo. • Kognitivna orodja ali učne tehnologije, med katera sodijo tudi računalniški programi s svojimi orodji, lahko okrepijo in razširijo to, česar se učenci zmo- rejo naučiti. Lahko jim pomagajo (1) zbrati določene podatke in informaci- je; (2) podatke grafično oziroma slikovno prikazati in jih analizirati; (3) jih predstaviti drugim in od njih pridobiti nove podatke; (4) načrtovati, graditi in preverjati modele; (5) oblikovati večpredstavnostne dokumente, ki ponazar- jajo učenčevo razumevanje. Te temeljne značilnosti so v učenje vključene na različne načine, pri čemer so cilji, koraki in vsebine vnaprej bolj ali manj določeni oziroma je dejavnost učencev bolj ali manj samostojna in kompleksna. Na tej podlagi lahko procesne metode okvirno razdelimo na analitične in sintetične (prim. Kunst Gnamuš 1992: 68, 81). Med analitične je mogoče uvrstiti zlasti metodo, ki izhaja iz reševanja nalog. Ta predvi- deva, da učenec značilnosti izbranega jezikovnega elementa ali procesa spoznava z lastnim tvorjenjem oblik, povedi ali besedil (prim. Kunst Gnamuš 1992: 69). Dejavnost pa je še vedno usmerjena z nizom bolj ali manj natančno predvidenih korakov, kar učitelju omogoča, da usmerja potek spoznavne dejavnosti in miselne procese. 4 Čeprav je metoda reševanja nalog v primerjavi z besedilnoanalitično po- 3 Avtentične situacije so položaji, v kakršnih se, se bodo ali bi se lahko v različnih vlogah srečevali učenci kot govorci J1, npr. ob obravnavi seznamov se vživijo v vlogo organizatorja izleta, ki mora na podlagi različnih seznamov izbrati vsebinsko in časovno usklajene dogodke, ki jih bodo vključili v izlet, nato pa oblikovati nov seznam oziroma opis poti za udeležence. 4 Po tej metodi učenci jezikovne pojme usvajajo po posameznih korakih, pri čemer učitelj dejavnosti kontekstualizira, nato pa z nalogami učence usmerja najprej v pomen ter zatem v obliko, funkcijo in morebitne posebne rabe danega jezikovnega sredstva. Tako glagolsko vezljivost usvajajo ob nepopolnem receptu za pripravo jedi, na katerem imajo navedene pripomočke in sestavine ter fotografije posameznih korakov, besedilo pa je nedokončano: prvemu odstavku, ki je dokončno oblikovan, sledita dva odstavka, v katerih je treba opis postopka dopolniti, četrti odstavek pa v celoti manjka. JIS_2_2023_FINAL.indd 5 JIS_2_2023_FINAL.indd 5 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 6 Jerca V ogel gosto bližje naravnemu procesu spoznavanja in za učence zato bolj motivacijska, pa procesnosti ne zagotavlja v celoti. V prispevku se bomo tako usmerili zlasti v problemski in projektni pouk kot sintetični procesni metodi. 3 Problemski in projektni pouk slovenskega jezika kot J1 Tako problemska kot projektna metoda sta zasnovani procesno skozi celoten pro- ces učenja od oblikovanja izziva in načrtovanja ter ponujata avtentično uporabo znanja in spretnosti. Izhajata iz pobudnega odprtega vprašanja oziroma izziva, ki ga ni mogoče povezati le s posameznim jezikovnim elementom ali področjem je- zika. Zaradi te kompleksnosti ne omogočata le ozaveščanja o izbranih elementih, ampak spodbujata tudi kontekstualno osmišljen razmislek o umestitvi elementov v sistem ter o njihovem razmerju z istovrstnimi, istofunkcijskimi, so- ali proti- pomenskimi elementi/rabami oziroma sistemizacijo znanja (prim. CLEAR 2021; Segar 2021; Larmer 2018). Razlikujeta pa se v procesu raziskovanja in v rešitvah (Segar 2021). Ob problemskem učenju se dijaki soočijo z avtentičnim problemom in ga skušajo čim bolj celostno osvetliti. Zato je osrednje težišče proces raziskova- nja (postavljanja hipotez, iskanja informacij, njihovega vrednotenja in ustvarjalne povezave ob predlogu rešitev). Njihov odgovor na izhodiščni problem je teoreti- čen, od njih se ne pričakuje, da bodo svoje načrte sami uresničili. Pri projektnem učenju pa je v središču proces izdelave končnega izdelka na podlagi ene ali dveh rešitev, ki so jih učenci izbrali izmed vseh možnih (Segar 2021). Ker je torej mogoče problemski pouk zasnovati tako, da njegov rezultat ni opri- jemljiv izdelek, ter projektni pouk izpeljati kot uresničitev vnaprej predvidenega projekta in ne nujno kot odgovarjanje na problemsko vprašanje, bomo v razpravi metodi obravnavali ločeno. 3.1 Problemski pouk prvega jezika Problemski pouk se je razvil v 60. letih 20. stoletja v okviru medicinskega izobra- ževanja, saj se je zdelo, da tradicionalne metode, ki poudarjajo usvajanje znanja, učencev ne usposobijo dovolj za reševanje problemov, s kakršnimi se bodo sreče- vali v svojem poklicnem življenju (Othman in Shah 2013: 125). Temeljne spod- bude za uveljavljanje problemskega pristopa so bile torej funkcionalno usmerjene (Edens 2000: 55). Kasneje pa se je kot utemeljitev za uvajanje problemskega po- uka začelo poudarjati predvsem to, da se z analitičnimi metodami premalo razvija spretnost kritičnega mišljenja ter da je poučevanje še vedno preveč usmerjeno v usvajanje vsebin, kar lahko pri učencih vodi v nezanimanje in izgorevanje (Ab- dullah 2005). Kot poudarja K. Edens (2000: 55–56), so se razvile številne različice problemskega učenja, vendar vse gradijo na temeljnih značilnostih procesnega pouka. Izhodiščna JIS_2_2023_FINAL.indd 6 JIS_2_2023_FINAL.indd 6 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 7 Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika pobuda je kompleksen problem, ki ga učenci rešujejo v avtentični situaciji, njegova rešitev pa zahteva več informacij, kot jih učenci imajo oziroma kot jim jih je danih, kar pomeni, da po eni strani zahteva priklic že usvojenega znanja in zmožnosti ter po drugi strani spodbuja usvajanje novih (Edens 2000: 55; prim. tudi Allen, Duch in Groh 1996; Stepien in Pyke 1997). Pri pouku jezika morajo tako učenci za rešitev problema poglobiti in razširiti svoje znanje o načelih jezikovne rabe ter o značilno- stih jezika. Hkrati pa morajo raziskati kontekst, v katerega so postavljeni, in na nje- govi podlagi izmed vseh možnih strategij, različic jezika in sopomenskih/sofunkcij- skih jezikovnih elementov izbrati tiste, ki so po njihovem mnenju najučinkovitejši, najustreznejši in najbolj etični, ter svojo izbiro argumentirati. Učitelj ima med izvedbo problemskega pouka vlogo organizatorja, svetovalca in usmerjevalca, a izpeljava problemskega učenja od njega zahteva natančno pripravo. Po S. Sardar Ali (2019: 76) mora prepoznati tista z jezikom oziroma s sporazume- vanjem povezana vprašanja, ki jih učenci občutijo kot »problemska«. Ti problemi lahko izhajajo iz resničnih težav (npr. Ali je pravopisna pravilnost v spletnih bese- dilih enako pomembna kot v »klasičnih«? 5 ), dogodkov (npr. Ali je ustrezna raba angleščine kot uradnega jezika na prireditvah v Sloveniji?), pa tudi s predmetom povezanih vprašanj, tem, pojmov, navedenih v UN (npr. Ali je tudi danes pomembno znanje o tvorjenju besed v J1?) (prim. Edens 2000: 56). Ob vprašanjih učitelj določi cilje, znanje in spretnosti, ki so jih učenci že usvojili, ter tiste, ki jih bodo usvojili s problemskim učenjem; prav tako izbere za učence zanimivo problemsko situaci- jo, ki omogoča osmišljen priklic predhodnega znanja in usvajanje novega. Predvidi tudi, ob katerih pojmih in postopkih bo potrebna refleksija, ali bo ta potekala na rav- ni posamezne skupine ali pa so pojmi oziroma strategije pomembni za vse učence. Končno še pred izvedbo problemskega pouka v razredu predvidi nekatere možne poteke raziskovanja (Edens 2000: 56), saj bo moral učence usmerjati tako, da bodo njihove dejavnosti vključevale (tudi) miselne procese na najvišjih ravneh (študij te- oretičnih virov se ne zaokroži le s povzemanjem, temveč tudi s prikazi v grafičnih oblikah, izbiro relevantnih možnosti ipd.; iskanje podatkov v korpusih in besedilnih virih, z anketo ipd. se ne konča z obdelavo statističnih podatkov, temveč zahteva tudi kritično analizo in interpretacijo …). 3.1.1 Potek problemskega pouka v razredu Čeprav je potek problemskega pouka cikličen in se lahko faze tudi prepletajo ali večkrat ponovijo, ima po mnenju raziskovalcev (Edens 2000: 56; Žbogar 2013: 94–95) tri prepoznavne korake: oblikovanje problema, raziskovanje in rešitev pro- blema. Tem bomo, ko govorimo o pouku jezika, kot 4. korak dodali predstavitev ugotovitev z refleksijo. 6 5 V prispevku navedeni primeri so prilagojeni za pouk v srednjih šolah; ob prilagojenih vprašanjih in raziskovalnih dejavnostih pa je mogoče procesne metode uporabiti tudi v osnovni šoli. 6 Ta od učencev zahteva tvorjenje besedil, zato učitelj s problemskim poukom uresničuje tudi cilje, povezane z razvijanjem zmožnosti tvorjenja besedil. JIS_2_2023_FINAL.indd 7 JIS_2_2023_FINAL.indd 7 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 8 Jerca V ogel 1. Oblikovanje problema: motivacijsko vlogo ima po navadi problemsko vpra- šanje samo (npr. Ali je tudi danes pomembno znanje o tvorjenju besed v J1?), saj izhaja iz učenčevih sporazumevalnih izkušenj oziroma pričakovanj. V uvodni fazi tako učitelj najprej predstavi splošni problem in njegovi druž- beno-kulturni kontekst (prim. V ogel 2019: 13) (izhodišče za razmislek o po- menu besedotvornega znanja je npr. pogovor o najljubših mladinskih knjigah učencev in o tem, kakšna je po njihovem mnenju ob prevajanju fantastične literature, npr. romanih o Harryju Potterju, naloga prevajalca). Nato pa sku- paj z učenci natančneje določi problemsko situacijo in izoblikuje problem, ki mora odsevati kompleksnost dejanske jezikovne rabe ali jezika samega. (Edens 2000: 56). (Problemska situacija in problem ob obravnavi besedo- tvorja sta lahko npr.: Zamislite si, da ste urednik za mladinsko književnost pri znani slovenski založbi. Na knjižnem sejmu otroških knjig v Bologni ste odkrili pravljično zgodbo. Ker predvidevate, da bo zgodba postala svetov- na uspešnica, je vaša naloga, da izberete prevajalca.) Učitelj mora ob tem upoštevati, da so resnični problemi spremenljivi in situacije, v kateri jih re- šujemo, ni mogoče obravnavati statično (Edens 2000: 56). Zato bodo morali učenci ob iskanju odgovora na vprašanje razmišljati tudi o morebitni/verjetni projekciji v prihodnosti oziroma o drugačnem razpletu dogajanja v drugačnih okoliščinah (npr. Kakšna bi bila vloga prevajalcev, če bi se mladi začeli še prej in pogosteje srečevati z angleščino?). Ob problemskem vprašanju učitelj skupaj z učenci opredeli vse možne vidike (npr. Kako si predstavljate tipičnega prevajalca mladinskih knjig? Kakšen naj bi bil v taki književnosti jezik? Ali pričakujete, da bo prevod zvesto sledil izvirniku ali da ga bo pisec prilagajal slovenskim bralcem? Na prevajanje katerih izrazov bi bili posebej pozorni?) in iz njih izhajajoče hipoteze (npr. mlajši prevajalec bolje pozna svet bralcev romana; izkušeni prevajalci so navajeni reševati jezikovne težave) ter razmisli o možnih poteh raziskovanja teme, iskanja podatkov (npr. strategijah študijskega branja ob pregledu učbenikov oziroma strokovnih virov, analizi od- lomkov oziroma izbranih besed iz prevodov ali strategijah kritičnega branja, ki jih bodo učenci uporabili ob branju ocen knjig, ki so jih prevedli posamezni prevajal- ci, v medijih ter na različnih forumih; prim. Pečjak in Gradišar 2012; V ogel 2022). 2. Raziskovanje: ob načrtovanju strategij učenci izberejo eno od prej predvi- denih hipotez ali oblikujejo svojo, ki bo usmerjala njihovo raziskavo. Zbe- rejo vse, (1) kar o problemu že vedo, (2) kar morajo še izvedeti, in (3) kar morajo narediti, da bi to izvedeli. V tem koraku predvidijo tudi spoznavanje jezikoslovnih vsebin (npr. načine tvorjenja besed in vrste tvorjenk, načela prevzemanja lastnih in občih imen iz danega jezika) ter vire tega znanja (npr. učbeniki, jezikovni priročniki, spletne zbirke besedil). 7 Sledijo načrtovanje dela, določitev nalog posameznih učencev ter časovni pregled poteka razi- skovanja (prim. tudi z Othman in Shah 2013: 126). 7 Ob določitvi jezikoslovnih vprašanj in izbiri virov učence po navadi usmerja učitelj, tako da ob tem dosegajo cilje, predvidene z UN. JIS_2_2023_FINAL.indd 8 JIS_2_2023_FINAL.indd 8 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 9 Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika Učenci po predvidenem času drug drugemu predstavijo ugotovitve. Pri tem je zelo pomemben tudi razmislek o strategiji iskanja, izbiranja, analiziranja, povezovanja in interpretiranja informacij ob reševanju problema. Ob predstavitvah so pozorni na to, ali se je Kaj moramo izvedeti? med procesom reševanja problema spreme- nilo v Kaj vemo? (Ob obravnavi besedotvorja tako npr. najprej skupaj pripravijo merila, na podlagi katerih bi izbirali prevajalca, pri čemer si pomagajo tudi z analizo kritik in forumskih odzivov. Razmislijo, katere od omenjenih jezikovnih vidikov že poznajo, za katere pa bodo morali usvojiti novo znanje. Skupaj preletijo gradivo o tvorjenkah in se odločijo, ali bodo raziskali vsak določen način tvorje- nja ali pa bodo vsi študijsko prebrali celoten vir in v pogovoru strnili ugotovitve v grafični prikaz. Ker gre za usvajanje nove snovi, pred nadaljevanjem dela njihove ugotovitve preveri tudi učitelj.) Hkrati so morda med reševanjem problema nalete- li na nove pojme, vsebine, procese, ki jih morajo spoznati, in jih dodajali na spisek Kaj moramo izvedeti? (npr. S katerimi obrazili izražamo nosilca stanja ali prostor, kjer dejanje poteka, in kakšna je pomenska razlika med njimi?). Če je tako, bodo morali 2. korak deloma ponoviti. 3. Rešitev problema: v tej fazi učenci v skupini najprej oblikujejo vse možne re- šitve in utemeljujejo njihovo veljavnost. Šele po tem premisleku se odločijo, katero možnost bodo zagovarjali in kako jo bodo argumentirali (npr. vsaka skupina izbere prevajalca, ki bi po njihovem najbolje prevedel viteško pripo- ved za mlade; svoje mnenje podkrepijo tudi z analizo odlomka iz njegovega dela, pri kateri so bili posebej pozorni na to, kako obravnava osebna, stvarna in krajevna lastna imena), predvidevajo pa lahko tudi nasprotne argumente in načrtujejo svoj odziv nanje. Ta faza torej vključuje končno ovrednotenje rešitve in ponoven pregled poti do nje (raziskovalnega procesa), kar omogo- ča učencem poglobljeno razumevanje konceptov (npr. besedotvorni načini, izpeljanke, sestavljenke, zloženke; kritika) in spretnosti (npr. razumevanje tvorjenk in vloge njihovih sestavin; tvorjenje novih besed na podlagi opisov, presojanje danih tvorjenk glede na okoliščine rabe; kritično branje; obliko- vanje veljavnih sklepov in dokazovanje), ki so jih spoznali oziroma uporabili ob reševanju problema (Edens 2000: 56). 4. Predstavitev rešitve in razmislek o jezikovnem raziskovanju: problemsko učenje se zaključi s predstavitvijo in zagovorom rešitev. Ker pri problemskem pouku učenci ali skupine po navadi rešujejo isti problem, se predstavitve po- gosto zaokrožijo s pisanjem besedil določene besedilne vrste (npr. ocene, po- ročila, komentarja) ali s soočenjem mnenj in argumentov v obliki okrogle mize oziroma debate ipd. Ob predstavitvi se morajo tako tisti, ki svoje rešitve zagovarjajo, kot poslušalci zavedati, da odgovori niso pravilni ali nepravilni ter da so stališča različna. Pomembno je predvsem, da učenci dobro in prepri- čljivo utemeljijo, zakaj se jim zdi izbrana možnost boljša kot druge (Deakin University 2019). Temeljni cilj tega koraka je tako razvijanje zmožnosti tvor- jenja (prepričevalnih) besedil, pa tudi razmislek o tem, kako jim je pri odloča- nju pomagala na novo usvojena snov ter kako jim bo pomagala v prihodnje. JIS_2_2023_FINAL.indd 9 JIS_2_2023_FINAL.indd 9 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 10 Jerca V ogel Ta razmislek zaokroži oblikovanje (pozitivnega) odnosa do obravnavanega jezikovnega/sporazumevalnega vidika in raziskovanja jezika, ki se je začel oblikovati z motivacijo, saj ga ozavesti skozi usmerjeno refleksijo na podlagi neposredne izkušnje. 3.2 Projektni pouk Projektni pouk je Buckov inštitut za izobraževanje (2018) opredelil kot metodo poučevanja, ob kateri učenci razvijajo znanje in spretnosti, tako da dalj časa raz- iskujejo in iščejo najboljšo rešitev za dani izziv ter jo tudi udejanjijo. V središču projektnega pouka je torej dalj časa trajajoči projekt, pri čemer je osrednji proces bodisi ustvarjanje izdelka bodisi izvedba dogodka na podlagi predhodnega zna- nja (Larmer 2018). V nasprotju s problemskim poukom, ki od učencev pričakuje le argumentirano opredeljevanje ali iskanje »teoretičnih« odgovorov, projektno učenje – tudi kadar je izhodišče problemsko vprašanje – poudarja končne izdelke oziroma izvedbo predvidenih rešitev. Zato projektno učenje po navadi zahteva nekoliko več časa in vključuje sodelovanje s člani širše skupnosti (sošolci, šolsko skupnostjo, strokovnjaki, krajani ipd.) (Segar 2021). Projektno učenje z usmer- janjem v uporabo oziroma izvedbo ideje učence ozavešča o pomenu znanja ter o lastni (so)odgovornosti za sporazumevalni uspeh. Hkrati so v njem učenci vklju- čeni v dejavnosti, podobne tistim, s katerimi se v svojem delovnem okolju sreču- jejo strokovnjaki. Tako se osmišlja raziskovanje jezika in jezikovnega sistema ter razvija zmožnost kritičnega razmisleka o lastni in tuji jezikovni dejavnosti. Učni proces izhaja iz projektne ideje. Ta je pri pouku jezika načeloma že v izho- dišču povezana z jezikovnim vprašanjem, a hkrati za učence zanimiva in zanje osebno ali z vidika družbe pomembna (npr. Kako bi mladim predstavili vlogo na- rečij/krajevnih govorov v sodobnem času?). Vključevati mora torej jezikoslovne vsebine, ki so pomembne za razumevanje jezikovnega delovanja v resničnem sve- tu, in ponuditi kontekst, v katerem bodo učenci usvajali ne le predmetnospecifično znanje, temveč tudi procese in postopke, značilne za strokovno področje (prim. Krajcik in Blumenfeld 2006: 319). 8 Ustreznost projektne pobude tako načeloma presojamo po petih merilih (Harding da Rosa 2018). Biti mora: 1. izvedljiva, tj. učenci morajo biti zmožni zastaviti in izvesti raziskavo, da bi prišli do rešitve; 2. vredna, da se z njo ukvarjamo, tj. vsebovati mora strokovno bogato vsebino, ki je usklajena s cilji UN za slovenščino in povezana s tem, kar strokovnjaki dejansko počnejo; 3. avtentična, tj. »vzeta iz« resničnega življenja, a ne trivialna in nepo- membna; 4. smiselna, tj. zanimiva in vznemirljiva za učence; 5. etična, tj. z njo ne škodujemo nobenemu posamezniku, bitju ali okolju. 8 Podobno kot lahko za učenje naravoslovja trdimo, da morajo naloge odsevati znanstveni proces, lahko tudi za projektno učenje jezika rečemo, da mora odsevati dejansko dejavnost raziskovalcev jezika in jezikovnih svetovalcev. Učenci so tako postavljeni v vlogo gledališkega lektorja, pisca spletne jezikovne svetovalnice, slovarja … JIS_2_2023_FINAL.indd 10 JIS_2_2023_FINAL.indd 10 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 11 Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika 3.2.1 Potek projektnega pouka v razredu Okvir projektnega pouka, primeren za poučevanje angleščine kot tujega jezika na višjih ravneh, ki ga je oblikovala J. M. Harding da Rosa (2018), je s prilagoditvami primeren tudi za pouk J1, zato ga bomo uporabili kot izhodišče pri shematskem opisu učnega procesa. Sestoji iz sedmih korakov, med katerimi se na površini nekateri prekrivajo s potekom problemskega pouka, vendar je ob natančnejšem pogledu mogoče poudariti pomembne razlike. 1. V uvodu učitelj postavi dejavnost učencev v avtentični kontekst, saj gre za vloge, s katerimi se učenci v svojem življenju dejavno večinoma (še) ne sre- čujejo, in učence usmerja pri izbiri zamisli, ki jo bodo skušali uresničiti (npr. postavitev spletne strani, na kateri bodo krajevni govori in narečja predsta- vljeni skozi njihovo vključenost v popularno glasbo). Skupaj z učenci obliku- je raziskovalna vprašanja ter predvidi vire, ob katerih bodo usvojili strokovno znanje (npr. V katerih govornih položajih se srečujemo s krajevnimi govori? Kaj je narečje z vidika mladih? Kakšna so njihova stališča do narečij in kako na stališča vpliva jezikovno okolje, tudi popularna kultura?). 2. V naslednjem koraku učitelj z učenci natančno opredeli projektne naloge. Ker v nasprotju s problemskim poukom ne gre za soočanje stališč, temveč za uresničitev zamisli, je dobro, da ima vsak učenec ali vsaka skupina posebno nalogo, usklajeno z interesi (prim. Harding da Rosa 2018). 3. Projektno načrtovanje zahteva natančnejšo opredelitev raziskovalnih kora- kov. Določimo, kaj bo kdo naredil (npr. oblikoval anketni vprašalnik za di- jake) in kdaj, pa tudi, kateri koraki morajo biti opravljeni pred nalogo posa- meznega učenca (npr. pred oblikovanjem anketnega vprašalnika za dijake je treba preučiti strokovne vire) ter kateri koraki so neposredno odvisni od nje- govega dela (npr. izvedba ankete). Naloge in dejavnosti morajo biti takšne, da nihče od učencev nima občutka, da mora delati več kot drugi ali da njegov prispevek za izvedbo projekta ni bistven. Na tej stopnji je tudi smiselno zapi- sati cilje, dejavnosti posameznega učenca in časovnico. 4. V procesu raziskovanja učenci izhajajo iz znanja in spretnosti, ki so jih že usvojili (npr. Kaj vemo o narečjih, njihovih govorcih, okoliščinah rabe, vlo- gah in značilnostih?), nato pa jih skozi raziskavo nadgrajujejo (npr. Kakšno je stališče mladih do narečij, kdaj jih uporabljajo, kakšen je njihov odnos do drugih narečij in na podlagi česa ga oblikujejo; katere so posebnosti jezi- kovnih priročnikov, ki jih bodo uporabili?). Pri obojem si pomagajo z orodji, ki se uporabljajo v resničnem življenju, ne samo s šolskimi prilagoditvami (uporabljajo tudi elektronske vire, namenjene splošnemu ali v višjih letnikih gimnazije celo specializiranemu uporabniku …). 9 9 Vendar Patsy Lightbown (v Harding da Rosa 2018) opozarja, da je sicer večino jezikovnih značilnosti mogoče usvojiti skozi osmišljeno rabo jezika, da pa so nekatere vendarle take, da jih učenci v zadostni meri ne morejo usvojiti sami. Zato je naloga učitelja, da jih »opremi« z jezikovnim znanjem, ki ga bodo potrebovali, oziroma da njihova opažanja, predvidevanja, ugotovitve ovrednoti ter jih povzame v splošnejša načela in pravila. JIS_2_2023_FINAL.indd 11 JIS_2_2023_FINAL.indd 11 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 12 Jerca V ogel 5. Bistven korak v raziskovanju so predstavitev, primerjava in izmenjava ugo- tovitev ter povratnih informacij, kar od učencev zahteva načrtno tvorjenje besedila. Učence je pri tem vsaj sprva smiselno vodeno usmerjati v pisanje povzetkov oziroma sklepov raziskave ter pojasnil, utemeljitev. Po Krajcik in P. Blumenfeld (2006) so namreč mnoge študije pokazale, da učenci hitro oblikujejo stališče, težave pa imajo pri uporabi dokazov, s katerimi argumen- tirajo ugotovitve, pri razumevanju, kaj šteje kot dokaz, in pri preseganju iz- hajanja zgolj iz svojega osebnega pogleda, kar zahteva kritično mišljenje. Z vidika jezikovnega pouka pa zahtevata oblikovanje in utemeljevanje sklepov tudi jasno izražanje logičnih razmerij, tako da je del procesnega pouka tudi razvijanje zmožnosti upovedovanja in ubesediljevanja. 6. Proces posamičnega raziskovanja se zaokroži s končnim pregledom prispev- ka. V tej fazi učenci razmislijo o celotnem projektu in se sprašujejo, s čim so zadovoljni in kaj bi naredili drugače, če bi se dela lotili ponovno. To jim pomaga tudi utrditi naučeno in presoditi, česa so se naučili. 7. Projekt nato učenci dokončajo in ga predstavijo drugim. (Spletno predstavi- tev, npr. posnetek ali dokument v različnih formatih, je mogoče predstaviti na svojih spletnih straneh, 10 pa tudi na dijaških spletiščih, družbenih omrežjih, okoljih za delitev posnetkov, kot je YouTube ipd.) To od učencev zahteva izpeljavo kompleksnega procesa tvorjenja besedila v izbranem mediju, pre- pričljivega utemeljevanja svoje rešitve oziroma konstruktivnega pogovora o možnih izboljšavah, pa tudi razmislek o učinkovitosti in etičnosti rešitve. 4 Prednosti in pasti procesnega pouka prvega jezika Procesni pouk ima, tako kot vsaka metoda jezikovnega pouka, svoje prednosti in pasti. Med prednostmi velja glede na slovenski šolski sistem, UN in težave, ki jih opažajo strokovnjaki, omeniti predvsem naslednje (prim. Sardar Ali 2019: 73; Kunst Gnamuš 1992: 70): • Usklajenost z naravnim procesom spoznavanja: deduktivna in besedilnoa- nalitična metoda temeljita na opisu in analizi danih opazljivk, kar pomeni, da se učenci pojmov učijo tako, da se sprašujejo po nečem znanem, že obli- kovanem. S tem sta včasih 11 oddaljeni od naravnega procesa učenja in za učenčevo raziskovanje jezika po eni strani manj motivacijski, po drugi pa zaradi abstraktnega mišljenja spoznavno zahtevni, čeprav ne razvijata nujno kritičnega mišljenja. Pri procesnem pouku pa učenci ne razčlenjujejo samo tujih besedil, temveč razmišljajo tudi o tem, kaj, kako in zakaj so nekaj z 10 Projekt, v katerem je kot končna rešitev predvidena spletna stran, je mogoče zasnovati in izvesti le, če so učenci pri pouku računalništva, v tečajih programiranja ali drugih oblikah zunajšolskega učenja pridobili potrebno znanje in spretnosti. 11 O. Kunst Gnamuš (1992) na oddaljenost obeh metod od naravnega procesa spoznavanja opozarja predvsem ob razvijanju jezikovne zmožnosti in usvajanju jezikoslovnih pojmov, kjer se učenci ob povedih sprašujejo po danih podatkih, medtem ko se v naravnem procesu spoznavanja sprašujemo po novem, neznanem. Prav tako je po njenem mnenju za učence kot govorce J1 analiziranje abstraktnih jezikovnih oblik v besedilih drugih piscev zahtevnejše kot samostojno tvorjenje teh oblik na podlagi sobesedila. JIS_2_2023_FINAL.indd 12 JIS_2_2023_FINAL.indd 12 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 13 Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika jezikom naredili sami. Tako učenje hkrati omogoča, da učenci lažje razumejo pomen jezikovnega in metajezikovnega znanja. • Večja motiviranost za učenje: naloge, problemi ali projekti, ki so postavljeni v osebne, družbene ali strokovne kontekste in jih učenci prepoznajo kot re- levantne in pomembne, učence motivirajo za učenje ter olajšajo razvijanje pozitivnega odnosa do jezika, njegovega raziskovanja na splošno, pa tudi do jezikovne dejavnosti, ki je po njihovi presoji ustrezna, etična in zaželena. • Trajnejše znanje: učenci pri procesnem pouku izhajajo iz svojega jezikov- nega znanja in sporazumevalnih izkušenj, ki so temeljno izhodišče za re- ševanje naloge, novo znanje pa usvajajo kot pogoj za njeno dokončanje. Predmetnospecifično znanje, usvojeno ob reševanju problema oziroma kot pogoj za uspešno rešitev, je trajnejše (Othman in Shah 2013: 125), izhajanje iz predznanja, ki ga imajo kot govorci J1, pa prispeva k razvijanju jezikovne samozavesti, tudi pri rabi knjižnega jezika. • Celostno razvijanje kritične sporazumevalne zmožnosti: procesne meto- de, kot je ugotavljala že O. Kunst Gnamuš (1992: 81), omogočajo sočasno razvijanje jezikovnega znanja in jezikovne rabe. Z umeščenostjo učenčeve jezikovne dejavnosti v kontekste, v katerih so za uspešno rešitev potrebni iskanje, izbira, nadomeščanje ali pretvarjanje izraznih sredstev, s katerimi učenci pomene in namene v raznovrstnih kontekstih upovedujejo z izbirni- mi izraznimi sredstvi, učenci razvijajo ne le splošno sociolingvistično zmo- žnost, temveč tudi slogovno (Kunst Gnamuš 1992: 70). Z metakognicijo o izbirah pa poglabljajo razumevanje jezikovnega sistema ter postajajo obču- tljivi za so- in protipomenska ali isto- oziroma raznofunkcijska razmerja, ki se oblikujejo bodisi znotraj sistema bodisi kontekstualno. Procesni pouk torej omogoča sočasno razvijanje vseh temeljnih sestavin sporazumeval- ne zmožnosti (strateške oziroma kognitivne, jezikovne in kontekstualne) v vseh razsežnostih (spoznavni, odnosno-vrednotni in aktivnostni) (prim. V ogel 2021). • Kontinuirano razvijanje zmožnosti tvorjenja: zaradi reševanja problema ali oblikovanja projekta v skupinah procesne metode omogočajo aktivnejše raz- vijanje zmožnosti sprejemanja in tvorjenja besedil, in to tudi pri učencih, ki so ob frontalnem ali individualnem delu v razredu po navadi manj dejavni oziroma ne pridejo do besede (Othman in Shah 2013: 126). Poleg prednosti ima procesno učenje tudi nekaj pasti. Med njimi so: • Težje oblikovanje posplošitev: kot opozarja že O. Kunst Gnamuš (1992: 70), je pozornost učencev usmerjena v iskanje konkretnih rešitev, ni pa nujno, da bodo znali svoje ugotovitve prenesti na abstraktno raven definicije ali jih umestiti v sistem. Zato je procesne metode smiselno bodisi povezovati z de- duktivno ali induktivno analitično metodo bodisi jih dopolnjevati s fazami sinteze in sistemizacije, 12 ki ju usmerja učitelj. 12 S sintezo je mišljen povzetek oziroma abstrahiranje ugotovitev in opažanj v strokovno opredelitev oziroma definicijo. Sistemizacija pa nam pomeni umestitev definiranih pojmov in procesov v sistemski opis jezika oziroma sporazumevanja. JIS_2_2023_FINAL.indd 13 JIS_2_2023_FINAL.indd 13 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 14 Jerca V ogel • Pretirano poudarjanje učinkovitosti in uporabnosti: učiteljevo usmerjanje je pri problemskem pouku potrebno tudi zato, ker lahko usmerjenost v iskanje razlogov za in proti ter v zagovarjanje lastnih rešitev utrjuje prepričanje, da so vse možnosti, ki jih ponuja jezik in s katerimi dosežemo določeni cilj, ena- ko ustrezne in korektne (temeljno merilo je učinkovitost). Podobno lahko pri projektnem pouku prevlada funkcionalna usmerjenost v »poklicno relevantne probleme« oziroma neposredno uporabnost, pri čemer je znanje razumljeno le kot orodje za dosego praktičnega cilja, ne kot vrednota sama po sebi (Šte- fanc 2006: 68). • Zahtevnost glede na učenčevo predznanje: pogoj za uspešno izvedbo pro- cesnega pouka je učenčevo predznanje, zato moramo biti – ko usvajamo zna- čilnosti knjižnega jezika – pozorni na to, da se njihova raba v učenčevem prvotnem govoru ne razlikuje (bistveno) od knjižne rabe. V nasprotnem pri- meru namreč lahko s procesnim usvajanjem spodbujamo utrjevanje v knjiž- nem jeziku napačnih vzorcev. • Izhajanje zgolj iz učenčevih zanimanj: pri izbiri problema ali projekta nas po navadi usmerjajo interesi in izkušnje učencev. Vendar kot učitelji ne smemo pozabiti, da smo v prvi vrsti učitelji jezika, zato moramo v ospredje postaviti jezik in pri oblikovanju problemov in načrtovanju problemskega pouka upo- števati UN (Othman in Shah 2013: 125). 5 Sklep Za procesni pouk slovenskega jezika se učitelji pogosteje odločajo v okviru pro- jektnih dni in tednov, po navadi ob medpredmetnem povezovanju, redkeje pa v okviru pouka pri predmetu slovenščina. Zdi se, da sta razloga predvsem dva. Prvi je povezan z ustaljenimi metodami pouka slovenskega jezika kot J1. Procesne me- tode so se namreč začele zaradi tradicionalne vsebinske zasnove UN do leta 1994 ter analitične predstavitve ciljev in vsebin v osrednjem delu sodobnih UN v peda- goški praksi uveljavljati precej pozno. Tako se, denimo, študenti med študijem ali učitelji ob stalnih izobraževanjih z njimi pogosteje srečujejo šele v zadnjih letih. 13 Drugi razlog pa je v tem, da zahteva zasnova procesnega pouka od učitelja veliko več didaktičnega in organizacijskega dela kot načrtovanje obravnave izbranih tem po kateri od analitičnih metod, saj mora učitelj smiselno izbrati in povezati izo- braževalne, funkcionalne in vzgojne cilje, 14 ki se umeščajo na različna področja jezikovnega dela predmeta slovenščina. Izhodišče za procesni pouk, ki je izpeljan skozi vse faze, tako ni posamezna učna ura, temveč učni sklop. Ta je sestavljen 13 Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani se študenti slovenistike s procesnimi metodami pri pouku slovenskega jezika srečujejo pri jezikovnodidaktičnih predmetih, učitelji pa ob seminarjih v okviru stalnega strokovnega spopolnjevanja. 14 V UN za slovenščino so v poglavju Procesnorazvojni in vsebinski sklopi jezikovnega pouka opredeljeni predvsem izobraževalni in funkcionalni cilji, vzgojni cilji pa so razvidni iz splošnih ciljev in jih mora učitelj kontinuirano vključevati v pouk. JIS_2_2023_FINAL.indd 14 JIS_2_2023_FINAL.indd 14 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 15 Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika iz različnih enot in obsega več učnih ur pouka slovenskega jezika, ki so časov- no določene z urnikom. Uspešna izvedba problemskega ali projektnega dela tako zahteva natančno načrtovanje na letni ravni, na ravni problemskega ali projek- tnega sklopa in na ravni posameznih učnih ur, pri čemer se učitelj večinoma ne more opreti na že oblikovano učno gradivo. Prav tako mora učitelj še pred izvedbo pouka predvidevati različne možnosti reševanja problema ali izpeljave projekta, načrtovati svoje vodenje učencev in tista mesta, kjer bo s sintezo novih ugotovitev posegel v proces, ter določiti, katere dejavnosti in kdaj bodo učenci izvajali v šoli in katere doma. Opredeliti mora načine spremljanja njihovega dela skozi vse ko- rake in podajanja sprotnih povratnih informacij ter načrtovati končno dejavnost, ob kateri bodo učenci uporabili vse znanje in spretnosti, ki jih predvidevajo zas- tavljeni učni cilji, ter oblikovati merila, ki mu bodo omogočala ovrednotenje tako končnega dosežka kot procesnega dela učencev. Zato se zdi, da je v slovenskem prostoru smiselno procesni pouk kot dopolnjeval- no metodo besedilnoanalitični uvajati postopoma, predvsem ob temah, ki jih je laže umestiti v širši družbeni kontekst in navezati na učenčeve izkušnje (npr. ob obravnavi narečja in slenga ter prepričevalnega pogovora). Ob drugih področjih pa je mogoče elemente kritičnega učenja vključevati v obravnavo, zasnovano po besedilnoanalitični ali celo deduktivni metodi, npr. s problemskim ali projektnim okvirjem, ko učitelj načrtuje procesno zastavljeni uvodno in zaključno fazo obrav- nave, osrednji del enote pa izpelje po kateri drugi metodi. Literatura Abdullah, Mardziah Hayati, 2005: Problem-Based Learning in Language Instruction: A Constructivist Model. Eric Digest. https://files.eric.ed.gov/fulltext/ED423550.pdf. (Dostop 1. 10. 2022.) Allen, Deborah E., Duch, Barbara J. in Groh, Susan E. 1996: The power of problem-based learning in teaching introductory science courses. Wilkerson, LuAnn in Gijselaers, Wim (ur.): Bringing problem-based learning to higher education: Theory and practice. San Francisco, Calif: Jossey-Bass. 43–52. Bešter Turk, Marja in Križaj, Martina, 2018: Jezikovni pouk: čemu, kaj in kako? Ljubljana: Rokus Klett. Blumenfeld, Phyllis C., Soloway, Elliot, Marx, Ronald W., Krajcik, Joseph S., Guzdial, Mark in Palincsar, Annemarie, 1991: Motivating Project-Based Learning: Sustaining the Doing, Supporting the Learning. Educational Psyhologist 26/3–4. 369–398. Buck Institute of Education 2018: What is Project-based learning? Buck Institute of Educa- tion https://www.bie.org/about/what_pbl. (Dostop 12. 4. 2023.) CLEAR (Center for Learning Experimentation, Application, and Research), 2021: Problem- -based learning vs. Project-based Learning. Denton, Teksas: University of North Texas. Deakin University, 2019: Problem solving techniques: Steps and methods. Deakin Uni- versity 29. 5. 2019. https://credentials.deakin.edu.au/problem-solving-techniques-steps-an- d-methods/. (Dostop 12. 4. 2023.) JIS_2_2023_FINAL.indd 15 JIS_2_2023_FINAL.indd 15 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 16 Jerca V ogel Edens, Kellah M., 2000: Preparing Problem Solvers fort the 21st Century through Problem- -Based Learning. College Teaching 48/2. 55–60. Harding da Rosa, Jane-Maria, 2018: Promoting Project-Based Learning. Oxford Universi- ty Press: English Language Teaching Global Blog 14. 6. 2018. https://oupeltglobalblog. com/2018/06/14/promoting-project-based-learning-qa/. (Dostop 12. 4. 2023.) Krajcik, Joseph S. in Blumenfeld, Phyllis C., 2006: Project-Based Learning. The Cambrid- ge Handbook of the language Sciences. 317–333. Križaj Ortar, Martina in Bešter, Marja, 1994/5: Prenova jezikovnega pouka pri predmetu slovenski jezik. Jezik in slovstvo 41/1–2. 5–16. Kunst Gnamuš, Olga, 1992: Sporazumevanje in spoznavanje jezika. Ljubljana: DZS. Larmer, John, 2018: Project-Based Learning in Social Studies. Social Education 82/1. 20–23. Othman, Normala in Shah, Mohamed Isamil Ahamad, 2013: Problem-Based Learning in the English Language Classroom. English Language Teaching 6/3. 125–133. Pečjak, Sonja in Gradišar, Ana, 2012: Bralne učne strategije. 2., razširjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Plut Pregelj, Leopoldina, 2004: Konstruktivistične teorije znanja in šolska reforma: učitelj v vlogi učenca. Marentič Požarnik, Barica (ur.): Konstruktivizem v šoli in izobraževanje učiteljev. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 17–40. Sardar Ali, Sheeba, 2019: Problem Based Learning: A Student-Centered Approach. English language teaching 12/5. 73–78. Segar, Sara, 2021: Project-based learning vs. problem-based learning. SpacesEDU 5. 1. 2021. https://spacesedu.com/en/project-based-learning-vs-problem-based-learning/. (Dostop 12. 4. 2023.) Stepien, William in Pyke, Sharon L., 1997: Designing problem-based learning units. Jour- nal for the Education of the Gifted 20/4. 380–400. Štefanc, Damijan, 2006: Koncept kompetence v izobraževanju: definicije, pristopi, dileme. Sodobna pedagogika 57/5. 66–85. V ogel, Jerca, 2015a: Modeli jezikovnega pouka pri predmetu slovenščina od leta 1990 do danes. Jezik in slovstvo 60/3–4. 173–183. V ogel, Jerca, 2015b: Understanding language awareness in the first language teaching in Slovenia as a »traditional monocultural« society. Journal of Language and Cultural Edu- cation 3/2. 22–31. V ogel, Jerca, 2019: The importance of intra-linguistic diversity in teaching Slovenian as the first language. Journal of Language and Cultural Education 7/3. 1–17. V ogel, Jerca, 2021: Kritična sporazumevalna zmožnost – osrednji koncept sodobnega pou- ka prvega jezika. Jezik in slovstvo 66/1. 3–15. Vogel, Jerca, 2022: Razvijanje strategij kritičnega branja pri pouku prvega jezika. Žbogar, Alenka (ur.): Branje v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 58. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Založba Univerze. 9–16. Žbogar, Alenka, 2013: Iz didaktike književnosti. Ljubljana: Zveza društev Slavistično dru- štvo Slovenije. JIS_2_2023_FINAL.indd 16 JIS_2_2023_FINAL.indd 16 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 17 Procesne metode pri pouku slovenskega jezika kot prvega jezika Process methods in teaching Slovene as a First Language In recent decades, the text-based communicative method has been recommended as the most effective didactic approach in the didactic literature and in the curriculum for Slovene as a First Language. Nevertheless, this method does not always reflect the natural learning process, nor can it sufficiently enable students to develop critical communicative competence. The article claims that those deficits can be overcome by using process teaching methods, especially problem- and project-based teaching. Although both methods have many similarities, their different focus significantly impacts the learning process. Therefore, in the article, each is discussed separately regarding the phases of the learning pro- cess and possibilities for developing critical communicative competence. The article concludes with a reflection on some advantages and disadvantages of process-based learning. Keywords: first language teaching, process teaching methods, problem-based learning, project-based learning, critical communicative competence JIS_2_2023_FINAL.indd 17 JIS_2_2023_FINAL.indd 17 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 JIS_2_2023_FINAL.indd 18 JIS_2_2023_FINAL.indd 18 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Alenka Žbogar UDK 37.091.3:[811.163.6:82] Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/jis.68.2.19-30 Filozofska fakulteta 1.01 Oddelek za slovenistiko METODA OBRNJENEGA UČENJA PRI POUKU SLOVENŠČINE (KNJIŽEVNOSTI) V prispevku razvijem v slovenskem prostoru novo metodo književnega pouka, ki jo po zgledu ameri- ške splošnodidaktične različice flipped learning/flipped classroom in upoštevajoč pri nas uveljavljeno poimenovanje imenujem metoda obrnjenega učenja. Ker se zdi primerljiva tako z metodo domačega branja kakor z metodo šolske interpretacije, jo z obema vzporejam in primerjam. Čeprav metoda obr- njenega učenja pri književnem pouku slovenščine na primarni in/ali sekundarni stopnji slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema še ni bila statistično relevantno preizkušana, skušam izpostaviti nje- ne prednosti in pomanjkljivosti. Ključni pojmi: metoda obrnjenega učenja, literarna zmožnost, pouk slovenščine (književnosti) Dejavnosti za razvijanje literarne zmožnosti pri pouku slovenščine (književ- nosti) 1 Literarno zmožnost (kompetenco), uvrščeno na področje bralne zmožnosti (kom- petence), pri pouku slovenščine razvijamo stopenjsko in sistematično po vsej ver- tikali. Sestavljajo jo številne, raznolike in kompleksne sposobnosti in spretnosti, 2 ki bralce opolnomočijo za dejaven stik z leposlovnim besedilom. Ključni dejavni- ki, ki jo določajo, so literarno delo, učenec – bralec in ostali dejavniki literarnega sistema (zlasti učitelj – bralec, literarna kritika, postopki kanonizacije ipd.) (prim. Žbogar 2019: 73–83; Žbogar 2020: 38–51). Pri književnem pouku jo razvijamo 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0239, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 Pojma sta primerjalno pojasnjena v razlagi pojmov spretnosti v Terminološki svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. JIS_2_2023_FINAL.indd 19 JIS_2_2023_FINAL.indd 19 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 20 Alenka Žbogar ob branju teksta in konteksta: umetnostnih in literarnovednih besedil kot izvirov informacij o leposlovju, kulturi dobe, duhu časa, v katerem so literarna besedila nastala, avtorjih, odzivih literarne kritike ipd. Dejavnosti, ki podpirajo razvijanje literarne zmožnosti, so branje, poslušanje, govorjenje 3 in pisanje. Metoda obr- njenega učenja (prim. Terminologišče na zrc-sazu.si) vključuje tako individualno (samostojno) domače dejavnosti učencev kakor šolske dejavnosti. Pri pouku preko pogovorne metode spodbujamo zlasti analizo, sintezo, vrednotenje in aktualiza- cijo. Domača naloga je individualna, dejavnosti v šoli pa zajemajo tudi delo v dvojicah in skupinah. Gre torej za interaktivno in dinamično metodo, ki terja fle- ksibilno učno okolje, v katerem učitelj vodi učence k poglobljenemu in ustvarjal- nemu stiku z novimi učnimi vsebinami. Pri pouku književnosti jo uporabljamo za branje umetnostnih besedil, lahko pa jo apliciramo tudi na branje neumetnostnih (razlagalnih literarnoteoretskih in zgodovinskih) besedil. Metodično raznovrsten pouk književnosti V Sloveniji od devetdesetih let 20. stoletja pri književnem pouku po vsej šolski vertikali uporabljamo metodo šolske interpretacije (prim. Krakar V ogel 2020: 84– 88). Pomembna faza te metode je učiteljevo glasno interpretativno branje umetno- stnega besedila ter prvotni doživljajski odziv učencev. Metoda je v praksi dobro preizkušena, potrdilo se je, da je tudi učinkovita (npr. Kerndl 2013; Krakar V ogel 2020: 84–89, 116–153, 234–248). Okoliščine današnjega zorenja in odraščanja pa so se v zadnjih tridesetih letih, odkar so splet in digitalne tehnologije splošno raz- širjene, bistveno spremenile. Navedeno vpliva tudi na pouk. Ena od možnosti za pritegnitev pozornosti učencev, stalno stimuliranih z digitalnimi dražljaji, je me- todična raznolikost književnega pouka. Glede na to, da metoda obrnjenega učenja učencem nalaga samostojno branje krajšega, nehermetičnega literarnega besedila doma (to se od domačega branja loči, o čemer več v nadaljevanju), velja pretehtati, ali je ta metoda spričo vidnih in slušnih digitalnih dražljajev, povezav na privlač- na slikovna in video gradiva, grafike, dinamičnih možnosti za rekreiranje besedil (kot v računalniških igricah) za mlade sploh privlačna. Argument v prid metodi obrnjenega učenja je možnost poslušanja leposlovja. Napredek digitalne tehnolo- gije z zvočnimi knjigami (prim. zvočne knjige ZKP RTV Slovenija) in posnetki kakovostnih govornih interpretacij literarnih besedil, prosto dostopnih na spletu, odpirajo vrata poslušanju leposlovja tudi doma. Po metodi šolske interpretacije se namreč glasno interpretativno branje leposlovja izvaja v šoli. Priporočljivo je, da glasno bere učitelj, učenci prebrano poslušajo ob sočasnem spremljanju natisnje- nega besedila. Kombinira se jo z metodo domačega branja: tj. »učenčevo samos- tojno branje literarnega dela zunaj pouka (doma)« (Krakar V ogel 2020: 150), pri čemer poudarja ne le vsebinske vidike izbora del za domače branje, pač pa zlasti 3 Govorjenje vključuje zlasti govorne nastope in pogovore, kamor se poleg raziskovalnega pogovora umešča tudi diskusija kot prepričevalni pogovor. Pripovedovanje je način razvijanja teme, ki se na makroravni uresničuje ob govornih nastopih, na mikroravni pa seveda tudi v okviru pogovorov, pa tudi pisnih besedil. Podobno velja za opisovanje, razlaganje, pojasnjevanje … JIS_2_2023_FINAL.indd 20 JIS_2_2023_FINAL.indd 20 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 21 Metoda obrnjenega učenja pri pouku slovenščine (književnosti) na didaktično razsežnost implementacije le-tega v šolsko prakso. Samostojno do- mače branje daljših besedil (npr. zahtevnejših romanov, dram, zbirk kratke proze, pesniških zbirk) naj se zaradi svoje zahtevnosti izvaja etapno: »učenci, ki so bili pri pouku seznanjeni s temeljnimi značilnostmi teksta in konteksta (gl. napoved besedila [po metodi šolske interpretacije (op. A. Ž.)] do določenega roka preberejo določeni del besedila.« (prim. Krakar V ogel 2020: 151) Domače branje običajno poseže po hermetičnih in daljših besedilih, torej literaturi, ki ni razumljiva širšemu krogu bralcev, ni razvedrilna in ne daje takojšnjega bralnega užitka. Zupan Sosič (2014) v članku Literarno branje ločuje med bralnim užitkom, tj. prvotnem občut- ju, ter bralnim ugodjem, ki je rezultat večkratnega razmišljujočega in interpretacij- skega branja zahtevnejših literarnih besedil. O zahtevnosti domačih branj obstajajo številne polemike (prim. Krakar V ogel 2020: 150: kot problematična razpravljavci navajajo tako besedila kakor njihovo število). Učitelji slovenščine 4 lahko pri po- uku književnosti prispevamo k sistematičnemu in stopenjskemu razvoju literarne zmožnosti mdr. tako, da skušamo mlade, ki odraščajo ob zaslonih, 5 »okužiti« z veseljem do branja kakovostnega leposlovja ter jim to intelektualno zahtevno de- javnost približati kot navdihujočo in razsvetljujočo. Metoda obrnjenega pouka pri pouku književnosti sovpada s t. i. recepcijsko didaktiko književnosti: 6 za domačo nalogo, izvedeno pred obravnavo v razredu, učenci samostojno preberejo (lahko tudi poslušajo) krajše, nezahtevno besedilo, ki je blizu njihovemu doživljajskemu svetu in v zvezi s prebranim odgovorijo na kratka vprašanja, vezana na obnovo/ povzetek. Poglobljena razčlemba poteka pri pouku in izhaja iz domače naloge. To lahko učence pritegne ter prispeva k prepoznavanju prednosti klasičnega branja kot prijetnega, zanimivega domišljijskega, čustvenega ter intelektualnega počet- ja. Pri pouku izhajamo iz enakopravnega dialoga ob obojestranskem spoštovanju učencev in učitelja, kar je po Grosman (2009: 27) pogoj za pozitivno izkušnjo učenca z leposlovjem. Negativni odzivi na leposlovje lahko izvirajo iz slabe bral- ne samopodobe učencev. Grosman npr. navaja študije, ki potrjujejo, da samostojne dejavnosti z besedilom krepijo učenčevo pozitivno bralno samopodobo. Raziska- ve kažejo, da si ne zapomnimo svojih napačnih odgovorov, ampak nam v spominu 4 Brez poglobljenega poznavanja različic digitalnega leposlovja, ki jih učenci pogosto dobro poznajo, smo težko prepričljivi. Elektronske knjige vključujejo tridimenzionalne, kinestetične elemente, pa tudi hibridne žanre (npr. vook združuje video posnetke z animacijami, zvokom in zapisanim besedilom (book)). Strehovec (2013: 106) navaja, da nas elektronske knjige s pomočjo posebnih učinkov in s stilnimi prijemi, ki generirajo prepričljive kinestetične in motorične simulacije, navdajo z občutkom, da smo v besedilu. 5 Razlike med branjem leposlovja na zaslonu in v tiskani obliki najbrž obstajajo, a še niso scela raziskane, obstajajo pa raziskave, ki dokazujejo škodljiv vpliv digitalne tehnologije na mlade (prim. Spitzer 2017; Carr 2011). 6 Temeljno izhodišče za literarno socializacijo je komunikacija med učencem, bralcem in besedilom. Učenca stik z umetnostnim besedilom »senzibilizira za čutno, čustveno, domišljijsko sprejemanje besedil in izražanje svojih doživetij« (Krakar V ogel in Blažić 2013: 7). Literarno znanje je predvsem v funkciji »širjenja obzorja pričakovanj« (Krakar V ogel in Blažić 2013: 7), uspešnost pouka je odvisna od prilagoditve izbora besedil, ki naj bodo zlasti sodobna. Učinki takega pouka se kažejo v motiviranem bralcu in uspešnem doseganju širših vzgojnih ciljev: »oblikovanju učenčevih stališč, prepričanj, vrednot, nastavkov kritičnega mišljenja, vplivov na njegov moralni razvoj in karakterizacijo« (Krakar V ogel in Blažić 2013: 8). JIS_2_2023_FINAL.indd 21 JIS_2_2023_FINAL.indd 21 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 22 Alenka Žbogar bolj ostanejo pravilni, kar učencu kot bralcu potrjuje, da »zmore oblikovati in izraziti samostojno mnenje, da je njegovo mnenje slišano in da se z njim lahko uveljavi v krogu sošolcev« (Grosman 2009: 27). Vse to, navaja Grosman, ne pri- speva le k pozitivni samopodobi, ampak tudi k motivaciji za samostojno branje, k sodelovalnemu učenju, celo k razvoju literarne zmožnosti in kritičnega mišljenja (PISA 2018 je pokazala, da imajo slovenski učenci to zmožnost slabo razvito). V metodo obrnjenega učenja je torej vgrajeno zaupanje, da učenec zmore za domačo nalogo prebrati krajše in nezapleteno besedilo (ali ga poslušati) ter pravilno odgo- voriti na preprosta vprašanja, vezana na obnovo in povzetek prebranega. Domača naloga je izvedena pred obravnavo v šoli: pri pouku iz nje izhajamo in samostojno razčlembo preko govornih dejavnosti (pripovedovanja, pogovarjanja kot oblike t. i. spraševalnega dvogovora, v katerem učitelj postavlja vprašanja, učenci pa na ta vprašanja odgovarjajo, in diskutiranja, tj. posebne oblike skupinskega razpravlja- nja, v kateri vsi udeleženci aktivno preučujejo problem, si izmenjujejo različne poglede na problem, skušajo potrditi in/ali ovreči argumente drugih udeležencev v diskusiji) 7 nadgradimo z analizo, sintezo, vrednotenjem in aktualizacijo. Metoda obrnjenega učenja pri književnem pouku torej izhaja iz prepričanja, da samostojen učenčev stik z leposlovjem ni le izvedljiv, pač pa celo stimulativen. Učenci se postopno, preko manj zahtevnih besedil in ob takojšnih povratnih informacijah, opolnomočijo za dejaven stik z leposlovjem, kar prispeva k boljši bralni samopo- dobi. Metoda ima zato tudi izrazit vzgojni naboj – poleg krepitve bralne samopo- dobe in samozavesti krepi bralne navade, preko domačih nalog pa učencem nalaga odgovornost za lastno (ne)znanje. Metoda obrnjenega učenja torej podobno kot šolska interpretacija izhaja iz branja leposlovja, saj pri književnem pouku brez opolnomočenega branja težko razvijamo ostale dejavnosti, kot so govorjenje, pi- sanje in poslušanje. Po obeh metodah branje leposlovja spodbuja zmožnost upo- vedovanja misli, čustev, mnenj, refleksij o prebranem, nam da pobude za pogovor, diskusijo, polemiziranje, pisanje, razpravljanje o prebranem, krepi sprejemanje in reflektiranje tujih misli, čustev, mnenj, refleksij o prebranem, ponotranja pa tudi zavedanje, da je literatura kulturno bogastvo, nacionalna in globalna dediščina. O metodi obrnjenega učenja Imenuje se tudi metoda zvrnjene/obrnjene učilnice (flipped learning/flipped classroom). Razvijati so jo začeli v ZDA v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na osnovi kratkih vnaprej posnetih predavanj, namenjenih učencem na primarni in sekundarni stopnji vzgoje in izobraževanja, ki so bili pri pouku iz najrazličnejših razlogov pogosto odsotni (bodisi zaradi bolezni, treningov, potovanj ipd.). Uvelja- vila se je zlasti v angloameriškem prostoru za poučevanje naravoslovja, sčasoma pa je prešla tudi v družboslovje in humanistiko. Ameriška različica je zasnovana 7 Gre za interaktivni pogovor med učiteljem in/ali učenci, ki temelji na samostojnem izražanju misli, podkrepljenih z argumenti, kar spodbuja razumevanje problema, o katerem diskutirajo, prakticira se raba strokovnega jezika, diskusija spodbuja vsakega udeleženca h konstruktivnemu in ustvarjalnemu razmišljanju o problemu, pa tudi k dejavnemu poslušanju. JIS_2_2023_FINAL.indd 22 JIS_2_2023_FINAL.indd 22 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 23 Metoda obrnjenega učenja pri pouku slovenščine (književnosti) na kratkih, največ sedemminutnih video posnetkih, opremljenih z vajami, nalo- gami, besedili, drsnicami. Posnetek učencem posreduje natančna navodila, kako novo učno snov samostojno predelati. Metoda je spričo svoje priljubljenosti pos- topoma prešla tudi na tercialno raven izobraževanja. Izhaja iz kognitivistične te- orije o učenju in znanju, ki poudarja pomen človekovih mentalnih, tj. spoznavnih procesov pri učenju (predznanja, pričakovanj, pripisovanj), doseganje globljega razumevanja (Marentič Požarnik 2000: 17), glede na izpostavljanje diskusije in pogovora v kontekstu konstruiranja znanja pa tudi vpliv socialnega konstruktiviz- ma. Kognitivistične in konstruktivistične teorije učenja temeljijo na prepričanjih, da je znanje družbeni konstrukt: izhajajoče iz predznanja je trajnejše. Pandemija kovida je prispevala k razširjenosti in različnim variantam te metode ter je nekatere razvijalce digitalnih aplikacij, kot so Loom, Screencast-O-Matic, Quick- time, Ezvid, Panopto, ki omogočajo, da posnetek opremimo z besedilnimi, zvočnimi in spletnimi viri, spodbudilo k temu, da so omogočili brezplačno uporabo teh apli- kacij v učne namene. Namen uporabe digitalnih tehnologij pri pouku književnosti ni v tem, da bi učence spodbudile k pisanju blogov, objavljanju na družabnih omrežjih, oblikovanju videov ali spoznavanju rabe različnih aplikacij, pač pa v omogočanju fleksibilnega učenja, dviganju samozavesti glede sposobnosti samostojnega učenja, odpiranju lastnih vprašanj glede novih učnih vsebin, spodbujanju dejavnega učenja in dejavnemu sodelovanju pri pouku. Digitalna tehnologija je torej orodje za pri- dobivanje znanja in ne cilj pouka književnosti. Učitelji pripravimo video posnetek z naloženimi učnimi listi za pisno nalogo po branju/poslušanju. Posnetek učencem posredujemo po elektronski pošti oziroma ga naložimo v elektronsko učilnico. Šolska ura, ki sledi samostojni domači nalogi, temelji na govorjenju. V didaktiki velja pogovor za eno učinkovitejših učnih metod: spodbuja namreč razumevanje in soustvarja pomen, krepi sodelovalno učenje. Pazimo, da pri pregledovanju pisne domače naloge nismo negativistični in kritizerski (izogibamo se komentarjem, kot npr. niste pravilno razumeli besedila, slabi bralci ste ipd.) V pogovoru ostaja učitelj »učenčev razumevajoči sogovornik« (Grosman 2009: 126): učence navaja h kri- tičnemu razmisleku o prebranem, spodbuja učenčevo pozitivno samopodobo, izo- giba se nenehnim jezikovnim popravkom. Preko pogovora o prebranem 8 krepimo posameznikovo zmožnost upovedovanja, pripovednega urejanja lastnega izkustva in razumevanje povezanosti človeškega življenja, še dodaja Grosman (Grosman 2009: 126). O prebranem tudi diskutiramo. Diskusijo običajno moderira učitelj, v njej sodelujejo vsi učenci. Razred se lahko razdeli na dve ali več manjših skupin, ki konfrontirajo svoja stališča. Učitelj moderator mora dobro poznati temo disku- sije, le tako jo bo učinkovito vodil. Pomembno je, da zna temo diskusije ustrezno vgraditi v kontekst obravnavane snovi: povzema temeljna spoznanja in prispevke 8 Prim. zbornik Bralnega društva Slovenije na temo Pogovor o prebranem besedilu (2003), v katerem npr. Slemenjak (2003: 157–160) poroča o pogovoru o prebranem domačem branju po načelu teza – antiteza, Zora A. Jurič (2003: 123) v prispevku Govoriti bi bilo treba o radosti poudarja, da je »branje vedno potovanje k sebi« in priporoča vprašanja, ki se nanašajo na to, kaj prebrano literarno delo pove meni, ne pa, kaj je avtor hotel povedati. JIS_2_2023_FINAL.indd 23 JIS_2_2023_FINAL.indd 23 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 24 Alenka Žbogar diskutantov, zna odpreti nova vprašanja. Seznanjen naj bo z možnimi težavami, ki lahko nastopijo med diskusijo, npr. da se diskutanti ne odzivajo na zastavljeni problem, ne sledijo diskusiji, diskusija poteka v preveč sproščenem ozračju, se oddaljuje od zastavljene teme in postaja brezpredmetna, udeleženci nimajo dovolj ustreznega znanja za argumentirano sodelovanje v diskusiji, se ne poslušajo in ne spoštujejo mnenj drugih, v diskusiji dominirajo posamezniki, ostali le poslušajo, se medsebojno verbalno napadajo (prim. Dillon 1995). Priporoča se postopno na- vajanje na diskusijo, zlasti pomembno je učenje argumentiranja. Diskutantom pri- poročimo, naj posegajo zlasti po objektivnih, tj. razumskih, logičnih argumentih, delež subjektivnega, tj. osebno zavzetega, čustvenoprepričevalnega utemeljevanja naj se manjša z višanjem stopnje šolanja. Poleg pogovora in diskusije o prebranem metoda obrnjenega učenja pri pouku književnosti spodbuja tudi pripovedovanje o prebranem besedilu. Boyd (2016) namreč ugotavlja, da obstajajo vzporednice med človekovim evolucijskim razvojem (predvsem razvojem in delovanjem mo- žganov) ter njegovo ustvarjalnostjo. Dokazuje, da človekova sposobnost ustvar- janja zgodb po eni strani izjemno pozitivno vpliva na posameznikovo delovanje v skupnosti in na medsebojno komuniciranje znotraj nje, po drugi strani pa nam sposobnost imaginacije in predvidevanja različnih scenarijev v določenih situaci- jah omogoča lažje preživetje. Človeško evolucijo povezuje prav s sposobnostjo pripovedovanja zgodb: človek želi ugajati lastnemu umu in segati k drugim zaradi ugodja, ki ga čuti ob deljenju teh izkušenj na nikoli poprej videne načine. Branje leposlovja spodbuja zmožnost empatičnega odzivanja na prebrano (npr. vživljanja v literarne like in odzivanja na njihovo vedenje, kar terja strpno sprejemanje nove- ga, drugačnega), spodbuja domišljijo, saj krepi sposobnost predstavljanja možnih (tj. fikcijskih) svetov in vživljanje v te svetove. Pripovedovanje naj bo – ne le v primerih rabe metode obrnjenega pouka – v prvem in drugem triletju (poleg učiteljevega glasnega interpretativnega branja) ena osre- dnjih dejavnosti književnega pouka. Pripovedovanje zgodb, pravljic, pripovedk naj krepi stik s spoznavanjem kulturne dediščine okolja, v katerem se učenec šola, in navezovanje na ljudsko in nesnovno dediščino kraja. Poleg pripovedovanja ve- lja spodbujati recitiranje in deklamiranje, saj krepita občutek za rimo, ritem, slog, jezik, bogatita besedni zaklad, učenci se urijo v nastopanju (tudi mimiki, telesni govorici, gibanju v prostoru, grajenju vzdušja in atmosfere), razvijajo retorične sposobnosti. Faze metode obrnjenega učenja pri pouku književnosti Predlagana operativizacija 9 priporoča osredotočanje na sporočilo, grajenje literar- noteoretičnega aparata, ki služi razumevanju prebranega, ter literarnozgodovinsko 9 Metodo sem preizkušala med pandemijo pri delu na daljavo, saj se je izkazalo, da je branje umetnostnih besedil na daljavo časovno zamudno. Študenti so besedilo prebrali pred srečanjem, ki smo ga izkoristili za poglobljeno diskusijo o prebranem. O podobnih izkušnjah pri delu na daljavo so mi poročali tudi številni drugi učitelji slovenščine (književnosti). JIS_2_2023_FINAL.indd 24 JIS_2_2023_FINAL.indd 24 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 25 Metoda obrnjenega učenja pri pouku slovenščine (književnosti) umeščanje besedila v kulturno- in duhovnozgodovinski kontekst. Učenec umetno- stno besedilo doma samostojno bere ali posluša zvočni posnetek glasnega inter- pretativnega branja. 1. Izberite literarno besedilo. (Primerno je kratko, nehermetično besedilo, ki je preprosto za razumevanje.) 2. Sestavite domačo nalogo, ki jo učenci opravijo pred obravnavo literarne- ga besedila v šoli. Domača naloga naj pripomore k učinkovitejšemu delu v šoli. Bodite pozorni na to, katere manj zahtevne analitične in interpretativne naloge lahko učenci izvedejo samostojno doma in kako bodo domače dejav- nosti pripomogle k bolj poglobljenemu razmisleku o prebranem v šoli? 3. Z domačo nalogo spodbujamo zlasti doživljajski odziv na prebrano in ra- zumevanje na ravni motivov, tem, kraja in časa dogajanja, značaja literarnih oseb in povezanosti med njimi ...). Razmislite: a. Kako boste literarno delo napovedali in koliko časa bodo imeli učenci na razpolago za izdelavo domače naloge? b. Na katere elemente besedila naj bodo učenci še posebej pozorni med lastnim branjem oziroma poslušanjem posnetega interpretativnega branja? c. Kaj naj sami doma naredijo (po samostojnem individualnem branju in pred obravnavo v šoli)? Priporočamo, da zahtevnejše analitične in inter- pretativne postopke ter sintezo z vrednotenjem izvedete pri šolski uri. Učenci lahko samostojno: • preberejo literarno besedilo (v primeru, da je krajše, jezikovno-slo- govno ter sporočilno nezapleteno), • v pisni obliki izrazijo prvotni doživljajski odziv na prebrano, • besedilo obnovijo, tj. odgovarjajo na vprašanja kdo, kaj, kje, zakaj, kdaj, kako, določijo kraj in čas dogajanja (glavne motive, temo), prepoznavajo atmosfero/vzdušje, analizirajo zgradbo (členitev na poglavja, podpoglavja, okvirno oziroma vloženo pripoved, uvod, zaplet, vrh …), • označijo literarne osebe in analizirajo odnose med njimi. 4. Sestavite dejavnosti za nadaljnjo obravnavo besedila v šoli. (Spodbujajte kritični razmislek o prebranem, vrednotenje in aktualizacijo.) a. Določite načine preverjanja domače naloge (npr. pogovor, delo v skupi- nah, delo v parih z vrstniško povratno informacijo). b. Kako boste domače dejavnosti uporabili pri obravnavi v šoli? c. S katerimi dejavnostmi boste spodbudili kritični razmislek o prebranem, vrednotenje in aktualizacijo? Zastavljate lahko vprašanja, ki bodo učen- ce usmerila v razmislek o tem, kako je kaj ubesedeno, kako besedilo učinkuje na bralca, kakšen je ritem, kaj besedilo sporoča, kakšna je ideja besedila … Opazujejo naj vzroke in posledice za dogajanje, ločujejo med dejstvi in mnenjem literarnih oseb, primerjajo prebrano z drugim literar- nim besedilom, iščejo morebitne medbesedilne povezave. Usmerjajte jih v prepoznavanje umetniškosti, v etične, estetske in spoznavne odlike besedila, v razmislek o (ne)skladnosti le-teh z učenčevimi vrednotami JIS_2_2023_FINAL.indd 25 JIS_2_2023_FINAL.indd 25 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 26 Alenka Žbogar in pogledi na svet. Kako jih besedilo nagovarja, kaj jim sporoča, kako ga razumejo, se je njihov prvotni doživljajski odziv kaj spremenil? Ne pozabite na (po)ustvarjalne dejavnosti. 5. Izvedba šolskih dejavnosti. 6. Sklepna koraka šolskih dejavnosti: a. Oblikovanje miselnega vzorca, povzetka, izročka z bistvenimi spozna- nji, opornih točk ipd. b. Preverjanje ciljev in standardov znanja: česa niso razumeli, kje so mož- nosti za izboljšave. Spodbujajte metakognitivno refleksijo (katere bralne strategije so bile (ne)učinkovite, kako se je učenčev prvotni doživljajski odziv preko logično-analitičnih interpretativnih postopkov, uporablje- nih v šoli, spremenil, ali so bili uporabljeni zanesljivi viri in literatu- ra, ali so domače dejavnosti pripomogle k poglabljanju in povezovanju znanja, katere miselne navade so pridobili, ali bodo pridobljeno znanje in kompetence lahko uporabili še pri katerem drugem predmetu in v vsakdanjem življenju ipd.). V tej fazi ponovno preverite, ali ste izbrali primerno besedilo za delo po metodi obrnjenega učenja. 7. Didaktični material in izdelke učencev objavite na spletni strani šole oziroma v e-učilnici. Obrnjeno učenje in domače branje: dve plati istega kovanca? Metodi se med seboj ločita na več ravneh in v več ozirih. Temeljne razlike so v motivaciji, dejavnostih učenca in učitelja (ob besedilu doma in v šoli), obsegu obravnave, motivaciji, lokalizaciji in medbralnih strategijah, tipu besedila, številu ur, namenjenih obravnavi v šoli. Obe pa se nanašata na obvezno kurikularno branje. Obrnjeno učenje Domače branje Tip besedila, obseg obravnave UB, tudi literarnovedno NUB, krajše, nehermetično, doma bere naenkrat v celoti, v šoli obravnavamo v eni uri v celoti UB, daljše, lahko hermetično, v celoti (kombiniramo z etapnim branjem in dolgim branjem), doma bere postopoma, po odsekih, v šoli obravnavamo etapno v več urah, prakticiramo tudi dolgo branje Motivacija ni obvezna obvezna pred branjem, pestra Lokalizacija ni obvezna obvezna pred branjem Medbralne strategije Niso vnaprej določene, učenec poseže po priučenih (ponotranjenih). etapno domače branje (samostojno branje po krajših etapah) JIS_2_2023_FINAL.indd 26 JIS_2_2023_FINAL.indd 26 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 27 Metoda obrnjenega učenja pri pouku slovenščine (književnosti) Obrnjeno učenje Domače branje Učenčeve dejavnosti doma V celoti samostojno: branje/poslušanje UB, pisanje (obnova, povzetek). Običajno izberemo daljše besedilo, npr. dramo, roman, pesniško/ kratkoprozno zbirko. Lahko metoda etapnega oz. dolgega branja. Pisanje dnevnika branja. Učenčeve dejavnosti v šoli Besedilo lahko znova v celoti preberemo, lahko ga le obnovimo in med obnavljanjem preberemo le kak citat. Za nezahtevno besedilo ne porabimo veliko časa z analizo z razumevanjem: večji poudarek je na sintezi z vrednotenjem: razvijanje kritičnosti in metakognicije: prepoznavanje estetske, etične, spoznavne funkcije besedila, aktualizacija. Branje UB, pisanje (etapno: obnova, povzetek, razčlemba besedila, sinteza z vrednotenjem, aktualizacija), poudarek na analizi, sintezi, vrednotenju, aktualizaciji. Po branju pri pouku izčrpna obnova s preverjanjem razumevanja, skupna analiza zahtevnejših odlomkov ter sinteza z vrednotenjem. Dejavnosti učenca v šoli Lahko ponovno branje UB v celoti, govorjenje o prebranem (pripovedovanje, diskutiranje, pogovarjanje), tudi pisanje o prebranem, poslušanje (razprave sošolcev in učitelja, lahko tudi ponovnega branja UB), poudarek na analizi, sintezi, vrednotenju, aktualizaciji. (Meta)kognicija. Lahko ponovno branje UB po odlomkih, govorjenje o prebranem (pripovedovanje, diskutiranje, pogovarjanje), tudi pisanje o prebranem, a pogosto za ocenjevanje (šolski esej), poslušanje (razprave sošolcev in učitelja, lahko tudi ponovnega branja odlomkov UB). (Meta)kognicija. Dejavnosti učitelja Izbere primerno UB. Pripravi učni list za domačo nalogo (vaje/naloge/ vprašanja za obnavljanje in povzemanje). Se pripravi na morebitno ponovno branje UB v celoti, preveri domačo nalogo, pripravi vprašanja za govorne dejavnosti o prebranem: analiza, sinteza, vrednotenje, aktualizacija. Preveri prvotno doživljajski odziv učencev in spodbuja k (meta)kogniciji. Pri razčlembi diferencira in individualizira naloge. Pripravi vaje/naloge/ vprašanja za dejaven stik za učinkovit stik z daljšim besedilom (poudarek na analizi, sintezi, vrednotenju, aktualizaciji) – dnevnik branja. Eventualno DB izvaja po metodi dolgega branja. Preveri dnevnik branja. Pripravi vprašanja za govorne dejavnosti o prebranem: analiza, sinteza, vrednotenje, aktualizacija. Preveri prvotno doživljajski odziv učencev in spodbuja k (meta)kogniciji. Število ur, namenjenih za obravnavo v šoli ena šolska ura vsaj 5 šolskih ur (običajno več) Tabela 1: Primerjava metode obrnjenega učenja in domačega branja (UB – umetnostno besedilo, NUB – neumetnostno besedilo) JIS_2_2023_FINAL.indd 27 JIS_2_2023_FINAL.indd 27 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 28 Alenka Žbogar Kakor je razvidno iz tabele 1, se metodi med seboj razlikujeta, obe pa omogoča- ta doseganje temeljnega cilja pouka književnosti, tj. dejaven stik z leposlovjem. Ker pri obrnjenem učenju motivacija ni obvezna, se upravičeno lahko sprašujemo, kako to vpliva na učence in njihov bralni proces, zdi pa se, da obrnjeno učenje prav preko odsotnosti zunanje aktivira notranjo motivacijo za branje. Lokalizacija se izvede v šoli (po branju) in ne pred branjem besedila. Prednosti in slabosti metode obrnjenega učenja pri pouku književnosti Eksperimentalno bi veljalo preveriti, ali metoda obrnjenega učenja pri pouku književnosti dejansko kakor koli prispeva h kakovosti znanja in razvitejši li- terarni zmožnosti. Prednosti metode so zlasti v izkoristku šolskega časa, saj se učenci na pouk doma predhodno pripravijo: preberejo umetnostno besedilo, od- govorijo na nekaj kratkih vprašanj, povezanih s prebranim, poslušajo zvočni posnetek interpretativnega branja besedila, pri pouku pa je mogoče več časa nameniti razvijanju višjih taksonomskih stopenj mišljenja ter raziskovalnemu delu v skupinah, tudi diskusiji ipd. Dejstvo pa je, da je metoda z vidika učen- čeve obremenitve doma v kontekstu drugih predmetov, nalog in učenja lahko vprašljiva. Fleksibilnost, ki jo omogoča metoda obrnjenega učenja, zlasti kar zadeva kraj in čas učenja, hkrati sugerira vseživljenjsko učenje ter na učenca osredinjeno poučevanje. Od učitelja terja individualizacijo in diferenciacijo na področja, ki jih učenci lahko sami raziščejo, preučijo, preberejo, razmislijo ipd., ter področja, ki so zahtevnejša. Učitelju nalagajo neposredno oziroma sočasno prisotnost in vodenje (tudi samostojni del učenja izven šole je pri tej metodi seveda strukturiran in didaktično zasnovan). V tem prispevku opisana metoda si- cer ne izhaja nujno iz posnetih učiteljevih navodil za učenčeve dejavnosti doma, čeprav ima posneto gradivo številne prednosti, saj učenec lahko posneta navo- dila večkrat zavrti, prekine ogled oziroma si nerazumljiv del večkrat predvaja. Prednost je npr., da se učenec vnaprej pripravi na obravnavo nove snovi, si za- piše, česa ne razume oziroma o čem bi želel pri pouku poglobljeno razpravljati. Prednosti so tudi v možnostih formativnega spremljanja napredka učencev ter učiteljevi sprotni samoevalvaciji in refleksiji lastnega dela. PISA 2018 navaja, da so se slovenski 15-letniki slabše odrezali v kritičnem vrednotenju, poleg tega poročajo, da jih učitelji slovenščine ne motivirajo za branje leposlovja. Metoda obrnjenega učenja utemeljeno poraja pomislek o motiviranosti učencev za do- mače dejavnosti, zato ne gre spregledati, da so možne tudi sodobnejše domače naloge, kot npr. izdelava vloga, bloga, 10 Tiktok-a, stripa, kratkega video posnet- ka (tudi risanega filma), digitalizirane zgodbe (npr. v programu Canva), literarne kritike, intervjuja z avtorjem ipd. Ne glede na vrsto domače naloge pa je ključno, da pri delu v šoli iz te naloge izhajamo: učitelj mora zato temeljito razmisliti, kaj naj učenci naredijo sami, čemu pa se bodo posvetili v šoli (običajno analizi z 10 Blog ni mogoče razumeti kot nezapleten pisni izdelek, saj načrtno tvorjenje besedila oziroma vrednotenje in ustvarjalna uporaba in objava v digitalnem okolju od učenca terja angažma na vseh taksonomskih ravneh. JIS_2_2023_FINAL.indd 28 JIS_2_2023_FINAL.indd 28 18. 09. 2023 14:19:23 18. 09. 2023 14:19:23 29 Metoda obrnjenega učenja pri pouku slovenščine (književnosti) razumevanjem, sintezi z vrednotenjem, (meta)kogniciji, razvijanju kritičnosti in aktualizaciji). Doživljajski odziv je torej še vedno neobhoden in nujen sestavni del izražanja bralnih vtisov. Učencu zaupamo, da bo zmogel kakovostno samos- tojno prebrati besedilo in ga na preprostejši ravni razčleniti. S tem se krepi tako čustveno-motivacijska raven literarne zmožnosti (učenčeva stališča, vrednote in pripravljenost na aktivnost), kakor tudi spoznavna in vedenjska raven. Slednja se aktivira ob (meta)kognitivno-kritičnem branju: ob ponovnem (večkratnem) interpretativnem in logično-analitičnem branju, osmišljanju, refleksiji in evalva- ciji lastnega procesa branja literarnega besedila. Slabosti metode obrnjenega učenja za poučevanje književnosti so zlasti v tem, da metoda ni primerna za obravnavo zahtevnejših besedil. Problematična utegne biti tudi notranja motivacija učencev za samostojne dejavnosti doma: vprašanje je, v kolikšni meri, če sploh, so učenci motivirani za kakovostno opravljanje domačih nalog. Problem nastane tudi, če besedila ne preberejo, če imajo – zaradi slabe didak- tične prognoze, ki botruje neprimernemu izboru besedila – med branjem težave z razumevanjem. Težave lahko nastopijo tudi, če učenci med samostojnim branjem ne uživajo. Ob tem se sicer velja vprašati, ali mora šola zagotavljati, da je pridobivanje znanja vedno in zgolj užitek, pa tudi, ali lahko učenčevo premagovanje neugodja, ki se utegne porajati ob učenju/branju, kakor koli pripomore k njegovemu dozoreva- nju. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali je metoda obrnjenega učenja primerna za pouk književnosti v osnovni šoli oziroma za programe z zelo heterogenimi razredi. Literatura Boyd, Brian, 2016: O izvoru zgodb: evolucija, mišljenje in fikcija. Ljubljana: ZiFF. Carr, Nicholas G., 2011: Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Ljubljana: Cankarjeva založba. Dillon, James T., 1995: Using discussion in classrooms. Buckingham. Philadelphia: Open University Press. Grosman, Meta, 2009: Kaj je branje in kakšen je bralec v 21. stoletju? Otrok in knjiga 36/75. 21–34. Jurič, Zora A., 2003: Govoriti bi bilo treba o radosti: pravica učencev do različnega mnenja o literarnem delu. Ivšek, Milena (ur.): Pogovor o prebranem besedilu: zbornik Bralnega društva Slovenije. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 123–132. Kerndl, Milena, 2013: Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v tretjem triletju osnovne šole: doktorska disertacija. Mentorica Metka Kordigel Aberšek. Maribor: Filozofska fakulteta. Krakar V ogel, Boža, 2020: Didaktika književnosti pri pouku slovenščine. Ljubljana: Rokus Klett. Krakar V ogel, Boža in Blažić, Milena Mileva, 2013: Sistemska didaktika književnosti: od teorije k praksi. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Marentič Požarnik, Barica, 2000: Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS. JIS_2_2023_FINAL.indd 29 JIS_2_2023_FINAL.indd 29 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 30 Alenka Žbogar Obrnjeno učenje: https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/obrnjeno-ucenje. (Dostop 30. 5. 2023). Programme for International Student Assessment: https://www.oecd.org/pisa/. (Dostop 30. 5. 2023). Rot, Veronika, 2003: Moja pripoved je zelena, tvoj smeh je rumen. Ivšek, Milena (ur.): Pogovor o prebranem besedilu: zbornik Bralnega društva Slovenije. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 56–64. Slemenjak, Tanja, 2003: Pogovor o prebranem domačem branju po načelu teza – antiteza. Ivšek, Milena (ur.): Pogovor o prebranem besedilu: zbornik Bralnega društva Slovenije. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 157–161. Spitzer, Manfred, 2017: Digitalna demenca: kako spravljamo sebe in svoje otroke ob pa- met. Celovec: Mohorjeva. Sposobnosti, spretnosti: https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/svetovanje/spretnosti. (Dostop 30. 5. 2023.) Strehovec, Janez, 2013: Elektronska literatura in nove družbene paradigme. Primerjalna književnost 36/1. 103–121. Zupan Sosič, Alojzija, 2014: Literarno branje. Jezik in slovstvo 59/4. 47–65. Žbogar, Alenka, 2019: Razvijanje literarne zmožnosti pri pouku književnosti. Jezik in slo- vstvo 64/1. 73–83. Žbogar, Alenka, 2020: Razvijanje literarne zmožnosti s Hemingwayjevo kratko zgod- bo. Pedagoška obzorja: časopis za didaktiko in metodiko 35/2. 38–51. The Flipped Learning Method in Slovenian Literature Education In the paper, a novel approach to teaching literature in Slovenian classrooms is established. It is based on an American didactic approach known as “flipped learning” or the “flipped classroom”, and because it is based on a widely recognized idea, I will refer to it as the “flipped learning method”. I compare it to the home reading approach and the school interpretation method because it seems comparable to both. Although the flipped learning approach has not yet been statistically relevantly tested in Slovenian literature classrooms at the elementary and/or secondary levels of the Slovenian educational system, I also highlight some of the method’s potential disadvantages in addition to its benefits. Keywords: flipped learning, literary competence, Slovenian language and literature class JIS_2_2023_FINAL.indd 30 JIS_2_2023_FINAL.indd 30 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Mária Dobríková UDK 811.163.6'373.7:811.162.4 Univerza Komenskega v Bratislavi DOI: 10.4312/jis.68.2.31-42 Filozofska fakulteta 1.01 Svetlana Kmecová Univerza Komenskega v Bratislavi Filozofska fakulteta FRAZEOSEMANTIČNO MAKROPOLJE ‘BOGASTVO, BOGAT ČLOVEK’ V SLOVENSKEM IN SLOV AŠKEM JEZIKU Ker je frazeologija vsakega jezika antropocentrična, se v njej na metaforičen način odražajo različni pojavi človeškega življenja, vključno s tistimi medčloveškimi odnosi, ki temeljijo na nesorazmerni porazdelitvi finančnih in materialnih virov in ki so značilni za vse stopnje razvoja človeške družbe. Zato sta frazeosemantični makropolji ‘revščina, reven človek’ in ‘bogastvo, bogat človek’ v posame- znih jezikih zelo obsežni. V prispevku se avtorici ukvarjata z drugo skupino, tj. s frazeološkimi in paremiološkimi enotami, ki se nanašajo na različne vidike bogastva, pri čemer primerjata prisotnost enot iz preučevanega pomenskega spektra v slovaščini in slovenščini. Pridobljeno gradivo delita na več skupin glede na izvor, sestavine in pomen. Na podlagi primerjalne analize ugotavljata, da gre za strukturno in pomensko zelo raznolike stalne besedne zveze, ki v obeh jezikih z različnimi jezikovnimi sredstvi izražajo podobno ali enako miselno vsebino. V več primerih gre za starejše enote, ki se danes uporabljajo le še redko ali sploh ne več, vendar so kljub temu pomemben del kulturne dediščine obeh jezikovnih skupnosti. Ključne besede: materialno bogastvo, frazeologija, paremiologija, slovaški jezik, slovenski jezik 0 Uvod v problematiko 1 Neenakomerna porazdelitev naravnih virov, materialnih dobrin in finančnih sredstev, revščina in bogastvo, ki sledita iz nje, ter odnos med bogatimi in revnimi so teme, ki spremljajo človeštvo tako rekoč od njegovega nastanka. Z njimi se z različnih vidikov ukvarjajo tako umetnost in književnost kot tudi mnoge znan- stvene discipline. V frazeologiji, ki je kot del jezika antropocentrična in se nanaša 1 Prispevek je nastal v okviru projekta Ministrstva za šolstvo, znanost, raziskovanje in šport Slovaške republike VEGA 1/0666/21 Percepcia nadprirodzena v jazykoch a kultúrach Slovanov s akcentom na západoslovanský a južnoslovanský areál II. JIS_2_2023_FINAL.indd 31 JIS_2_2023_FINAL.indd 31 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 32 Mária Dobríková in Svetlana Kmecová predvsem na človeka, njegove lastnosti, videz ipd., najdemo sorazmerno veliko število enot, ki so povezane z omenjenimi pojavi. Omeniti velja, da se dejansko razmerje med nepremožnimi in premožnimi ljudmi neposredno odraža v večjem številu besednih zvez s pomenom ‘revščina, reven človek’, medtem ko so enote s pomenom ‘bogastvo, bogat človek’ slabše zastopane, kar pa ne pomeni, da jih je malo. 2 V prispevku se bomo ukvarjali s slednjimi, torej z nestavčnimi in stavč- nimi frazeološkimi enotami v slovenskem in slovaškem jeziku, ki se nanašajo na pojav bogastva, in sicer s primerjalnega vidika; zanimala nas bo torej prisotnost posameznih enot v slovaščini in slovenščini, njihova ekvivalentnost, izvor, moti- vacija nastanka, današnja raba ipd. Viri, iz katerih smo črpali frazeme, so navedeni v seznamu literature, v relevantnih primerih pa se sklicujemo na izrazoslovje, ki ga uporablja slovaška frazeološka teorija. 3 1 Odraz materialnega položaja človeka v frazemih antičnega in svetopi- semskega izvora Tako kot na drugih pomenskih področjih tudi na tem najdemo večje število enot antične ali biblijske provenience, ki so, podobno kot novejši aforizmi, sentence ali krilatice srednjeveških humanističnih izobražencev, prišle v oba jezika prek latin- ščine. Ta je bila v obeh kulturnih prostorih dolgo jezik sporazumevanja, umetnosti, znanosti, cerkve in tudi uradni jezik. Iz raziskovanega semantičnega polja spadajo v to skupino npr. enote In terra summus rex est hoc tempore nummus, v sloven- ščini Denar je sveta vladar; Denar je gospodar, v slovaščini Peniaze sú dnes na svete najmocnejším pánom, Peniaze svetom vládnu; Nequit scire satur, ieiunus quid patiatur, v slovenščini Siti lačnemu ne verjame; Sita vrana lačni ne verjame, v slovaščini Sýty nepochopí, ako hladný trpí; Sýty hladnému (lačnému) neverí, ali Aqua et panis – vita canis, njen slovenski ustreznik je Voda in kruh – pasje življenje in slovaški Život o chlebe a vode je psí život, Chudoba hotová psota itd. Bogastvo, denar v obeh jezikih lahko izrazimo s stalno besedno zvezo zlaté teľa : zlato tele, ki izhaja iz Svetega pisma, »po kateri je zlato tele simbol površnih vrednot v obliki kipa v nasprotju do vere« (SSF 2011: 964). Gre za frazeološki internacionalizem oz. panevropeizem, ki se pogosto uporablja tudi v glagolskih zvezah, npr. častiti zlato tele, plesati okrog zlatega teleta v slovenščini in klaňať sa zlatému teľaťu v slovaščini. Ljudje so se zavedali, da je bogastvo, tako splošno kot osebno, minljivo, kar je razvidno iz slovenskih frazemov Sreča in bogastvo se selita in Bogastvo do tretjega roda ne pride rado ter slovaške enote Bohatstvo len do času a chudoba naveky. Iz Svetega pisma izvirajo tudi frazemi, ki označujejo 2 Npr. frazeološki slovar K. Habovštiakove in E. Krošlákove (1996) v razdelku o chudobnom človeku navaja več kot dvesto frazemov s tem pomenom, v razdelku o bohatom človeku pa samo dvainpetdeset enot (Dobríková 2017: 24), Kebrov SSF (2011) pa vsebuje več kot petdeset enot s pomenskega polja ‘revščina, reven človek’ in nekaj več kot trideset s pomenskega polja ‘bogastvo, bogat človek’. 3 Gl. Mlacek 2007, Mlacek in Ďurčo idr. 1995. JIS_2_2023_FINAL.indd 32 JIS_2_2023_FINAL.indd 32 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 33 Frazeosemantično makropolje ‘bogastvo, bogat človek’ v slovenskem ... obdobje blaginje na eni in obdobje pomanjkanja na drugi strani, to so frazemi sedem debelih let : sedem hojných (úrodných) rokov, sedem suhih let : sedem neúrodných (chudých, hladných) rokov. V slovenščini se pogosto uporabljajo tudi frazeološke enote čas (leta) debelih krav, čas (leta) suhih krav, debela leta in suha leta z identičnima pomenoma. Pomen ‘imeti veliko denarja, premoženja’ nepos- redno izražata internacionalna frazema z izvorom v antični zgodovini bogat kot krez (Krez) v slovenščini : byť bohatý ako Krézus v slovaščini. Že sam apelativizi- rani leksem krez : krézus je v SSKJ (1994: 452) in SSJ (1959: 769) opredeljen kot ‘velik bogataš’, tudi SSS (2000: 50) ga navaja med sopomenkami leksema boháč. 2 Leksemi in frazemi, ki odražajo življenje človeka v blagostanju Bogatega človeka v slovenščini najpogosteje nevtralno poimenujemo z leksemom bogataš, sopomenke z različnimi stilnimi oznakami pa so bogatec, bogatin, boga- tinec, denarnik, krez, nabob, petičnež, petičnik, premožnež, magnat, mogotec itd. 4 Kot sinonim je navedena tudi besedna zveza človek s težko mošnjo. V slovaščini se uporablja leksikalna enota boháč, SSS (2000: 50) pa navaja sopomenke, večino- ma le delne, kot so magnát, magnáš, milionár, krézus, nabob, kapitalista, buržuj, pracháč, zbohatlík, zaperenec, zazobanec, pupkáč. Podobna izkušnja ljudi, ki so živeli na ozemlju današnje Slovaške in Slovenije v obdobju gospodarske krize in lakote, ko so morali oditi služit kruh onstran oceana, se zrcali v frazemu stric iz Amerike : strýko z Ameriky, ki v obeh jezikih označuje bogatega človeka, v slova- ščini jo slovarji beležijo v glagolski obliki mať bohatého strýka (strýčka) z Ame- riky s semantiko ‘imeti petičnega in radodarnega podpornika’. Medtem ko se v slovenščini po zgledih v korpusu Gigafida 2.0 kar pogosto v pomenu ‘premožna ženska, sorodnica’ uporablja tudi zveza s feminativno sestavino teta iz Amerike, ki lahko redko označuje tudi menstruacijo (veliko pogostejše se v tem pomenu uporablja frazem teta s Krvavca), ima popoln ustreznik teta z Ameriky v slovaščini samo slednji pomen. Poleg že navedenega frazema byť bohatý ako Krézus se v slovaščini uporablja tudi novejša enota z identičnim pomenom byť bohatý ako Rothschild. Imeni lidijskega kralja Kreza in ustanovitelja bančniške dinastije M. A. Rothschilda tu v vlogi fra- zeološke sestavine delujeta kot atributa najvišje mere bogastva, katerega največja stopnja je pomen ‘imeti, premoči pravljično bogastvo’. Na identični asociaciji te- melji slovaška enota mať tvoje starosti , katere drugi, fakultativni del je neposredno povezan z osebnostjo ameriškega naftnega magnata J. D. Rockefellerja. 5 V slovenščini frazemov z navedenima lastnoimen- skima sestavinama nismo zabeležili, iz zadetkov v korpusu Gigafida 2.0 pa je razvidno, da se priimka znanih bogatašev uporabljata kot neka vrsta antroponim- ske metafore za človeka z izjemnim družbenim vplivom, ki izvira iz njegovega 4 Gl. https://fran.si/208/sinonimni-slovar/4337948/bogatas?View=1&Query=bogataš in https://viri. cjvt.si/sopomenke/slv/state?mw=bogataš&mid=3616&source=main_page. 5 Prim. Dobríková (2009: 170–171). JIS_2_2023_FINAL.indd 33 JIS_2_2023_FINAL.indd 33 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 34 Mária Dobríková in Svetlana Kmecová bogastva, npr. »/.../, potem pa so Rothschildi in Rockefellerji začeli ustanavlja- ti zdravstvena združenja in tako je nastala alopatska medicina.« 6 Take sestavine v nekaterih primerih izgubijo lastnoimenski značaj, se apelativizirajo in postanejo sestavine frazeoloških enot, iz dostopnega gradiva pa je razvidno, da do tega v slovenščini ni prišlo. Med podobne sestavine spada tudi Onassis, priimek grške- ga bogataša Aristotela Onassisa, po zgledih, najdenih v korpusu Gigafida 2.0, pa lahko sklepamo, da je na meji frazeologizacije v slovenščini tudi enota bogat kot Bill Gates. Kolektivna predstava o življenju v blaginji in razkošju, ki so ga deležni pripadniki vladajočih družbenih slojev, je v obeh raziskovanih jezikih, in tudi v mnogih dru- gih, ubesedena v primerjalnih frazemih, v katerih kot primerjalna beseda z vlogo intenzifikatorja nastopajo leksemi, s katerimi poimenujemo vladarje ipd., npr. ži- veti kot grof (kralj, gospod, lord 7 ) v slovenščini in žiť (mať sa) ako kráľ (gróf, lord, pán) v slovaščini. V ta sopomenski niz lahko uvrstimo tudi enoto žiť (mať sa) ako paša; v slovenščini je primer živi kakor pravi paša sicer naveden v razlagi gesla paša (SSKJ 1994: 824), vendar ne v frazeološkem gnezdu. 8 V to skupino frazemov lahko uvrstimo še enoto žiť (mať sa) ako malý boh, izvirno s pomenom ‘živeti v blaginji, imeti se izredno dobro’, ki ima slovensko ustreznico živeti kot mali bog, pri čemer je pridevniška sestavina malý : mali ob- vezna, saj se brez nje pomen frazema absolutizira in spremeni, primera kot Bog pa ima v obeh jezikih, ne glede na primerjano sestavino, pomen ‘absoluten, neomejen gospodar, vladar’ oziroma tudi ‘popolnoma, absolutno, najbolje, v največji možni meri’ ipd. Zgledi v korpusih obeh jezikov pričajo, da se pomen enot živeti (biti) kot mali bog : žiť (mať sa) ako malý boh premika oziroma posplošuje proti pomenu, ki ga navaja SSF (2011: 89), in sicer ‘biti zelo samozavesten, spoštovan, premožen, bogat, oblasten’. Frazemi raziskovanega semantičnega polja pogosto vsebujejo tudi sestavine de- nar, zlato ipd. ali lekseme, ki so z njimi neposredno pomensko povezani, kot so npr. mošnja, žep, denarnica itd. Take so npr. enote biti pri denarju : byť pri groši (pri peniazoch); imeti polne žepe (poln žep) : mať plné vrecká (plný mešec) ; imeti debelo denarnico (mošnjo); imeti denarja kot pečka 6 Gl. https://viri.cjvt.si/gigafida/Concordance/Search?Query=Rothschildi+in+Rockefellerji. 7 Primerjalni frazem s to sestavino ni naveden v slovarjih, po zadetkih v korpusu Gigafida 2.0 pa lahko sodimo, da ni neznan. 8 V slovaški publicistiki in pogovornem jeziku najdemo poleg samostalniške sestavine paša tudi njegove lastnoimenske ali apelativne oblike Ali paša, Alipaša, alipaša, ki se poleg navedenih glagolov mať sa in žiť povezujejo tudi z glagolskimi sestavinami cítiť sa, ležať, usmievať sa itd. Iz primerov, ki smo jih našli na spletu, npr. »cítil som sa ... ako Alipaša na vychádzke s háremom«, je razvidno, da se je izvirni pomen frazema žiť (mať sa) ako paša (Ali paša, Alipaša, alipaša) prevrednotil oziroma premaknil, nov pomen pa izhaja prvotno iz asociacij o neizčrpnih možnostih in neomejeni oblasti vladajočih slojev osmanske države in se nadaljuje z aluzijami na njihov uživaški življenjski slog in predvsem na haremsko življenje ter ugodnosti poligamnega zakonskega sobivanja (Dobríková 2017: 28). JIS_2_2023_FINAL.indd 34 JIS_2_2023_FINAL.indd 34 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 35 Frazeosemantično makropolje ‘bogastvo, bogat človek’ v slovenskem ... (smeti, blata, gnoja) : mať peňazí ako maku (blata, pliev, šupiek); imeti denarja kot toče : mať peňazí ako čert pliev; kopati se v denarju : kúpať sa (topiť sa) v peniazoch (v zlate); ne vedeti, kam z denarjem : nevedieť, čo s peniazmi ali starejši stavčni frazemi, slovenski Ima dnarjev, da mu mošnja žulje dela, slova- ška Peniaze sa mu kotia; Peniaze sa mu sypú ako z vreca in mnogi drugi. Pomen ‘biti bogat’ izraža tudi slovenska frazeološka enota imeti pod palcem, ki je po SSF (2011: 657) verjetno nastala s skrajšanjem pregovora Kdor ima pod palcem groš, ta je mož, nezanemarljivo pa seveda ni niti dejstvo, da se sestavina frazema palec uporablja skupaj s kazalcem pri štetju denarja. Slovaški frazem s skoraj identičnimi sestavinami mať niečo pod palcom izraža pomen, ki nima nič skupnega s temo našega prispevka, in sicer ‘biti odgovoren za kaj, nadzorovati kaj’, podobno kot slovensko imeti koga (kaj) pod palcem. Na življenje v razkošju se nanaša tudi enota življenje na veliki nogi oz. njegova glagolska različica živeti na veliki (visoki) nogi, ki prav tako kot prejšnji vsebuje somatsko komponento. V slovaščini se uporablja ustreznica žiť na vysokej (veľkej) nohe. 3 Lastnosti premožnega človeka Čeprav so bogati ljudje v družbi nasploh spoštovani in jih štejemo za pametne ali vsaj iznajdljive, spretne in tudi srečne, nam frazeologija večinoma kaže popol- noma drugo sliko, in sicer najpogosteje v pregovorih in rekih, od katerih bomo za ilustracijo navedli le nekatere. Bogatim ljudem se tu v večji meri pripisujejo negativne lastnosti, kar je zelo jedrnato strnjeno v starejši slovenski enoti Bogatin – rogatin in slovaški delni ustreznici z identičnim pomenom Bohatý – rohatý. Raz- meroma pogoste so enote, ki izrecno izražajo nasprotje bogat : reven, pri čemer govorijo v prid revnim ljudem (npr. Potrpežljivosti naj se bogatin od siromaka uči v slovenščini in Skôr chudobný udelí ako bohatý v slovaščini) oz. izražajo miselno vsebino, da so ljudje ne glede na svoje premoženje v najpomembnejših zadevah enakovredni, kot npr. v slovenskih pregovorih Bodi revež ali bogatin, vsak je ma- tere zemlje sin; Sonce sije vsem enako, revnim in bogatim; Bog je toliko trpel za berača kakor za bogatina in slovaških enotah Chudobný je tak dobre človek ako bohatý; I bohatý dve má v nose dierky. Najizrazitejši lastnosti bogatih ljudi, ki ju najdemo v frazeoloških enotah, sta ver- jetno skopuštvo in lakomnost, o čemer priča razmeroma veliko število zabeleženih zvez. Naslednje slovaške sopomenke temeljijo na hiperbolizaciji odnosa do de- narja in slikovito izražajo pomen ‘zelo lakomen človek’: Hnal by voš za grajciar (halier, filier) až do Trnavy; Poženie za grajciar kozu cez Tatry (horu); Poženie za grajciar blchu na tretiu dedinu (do Pešti, do Viedne); Dá si za korunu (grajciar) dieru do kolena vŕtať (oko vyklať); 9 Trasie sa za korunou (za grajciarom, za gro- šom) ako čert za hriešnou dušou : Trepeče za krajcar ko vrag za grešno dušo itd. Večina jih je starejših in niso več prisotne v zavesti uporabnikov jezika, enota Dá si za korunu (grajciar) dieru do kolena vŕtať pa se še vedno uporablja. Besedna 9 Prim. Záturecký (2005: 276–277), Habovštiaková in Krošláková (1996: 54–55). JIS_2_2023_FINAL.indd 35 JIS_2_2023_FINAL.indd 35 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 36 Mária Dobríková in Svetlana Kmecová zveza dati si vrtati v koleno je znana tudi v slovenščini, npr. »Pa ne mi prosim zdaj govoriti da imaš plačljivo Poštarco, ki so ti jo prodali, ker koliko izha- ja iz tvojih postov, bi si za 5 centov dala še luknjo vrtati v koleno, ne pa da bi pla- čala 15–30 € za to, kar si lahko sama urediš zastonj pri UE.« 10 Po drugih zgledih rabe, najdenih na spletu, npr. »Toda ne, četudi bi jim vrtali v kolena, javno ne bodo priznali svoje zmote«, 11 pa lahko sklepamo, da pomen frazema ni omejen samo na denar oziroma skopuštvo, ampak je širši, torej ‘za nobeno ceno ne narediti česa, ne dopustiti, da se kaj zgodi’ ali pa nasprotno ‘narediti zaradi nečesa kar koli’. V frazeologiji najdemo še veliko več dokazov o skopuštvu in lakomnosti boga- tašev, npr. Če je večji bogatin, večji je skopuh; Več ima, več hoče; Prej ti smrt spregovori, kakor bogataš darilo podari v slovenščini in Chudobní nemajú, bohatí nedajú; Boháči najväčší lakomci; Bohatý nemá nikdy dosť v slovaščini. Slovenski pregovor pravi: Z lastnimi žulji je malokdo obogatel. Frazema žiť (bo- hatnúť) z cudzích mozoľov : živeti od tujih žuljev poznata oba jezika. Prepričanje, da bogati ljudje izkoriščajo revne in so oderuhi, je izraženo tudi v enotah Bogatina naredijo reveži : Z chudobných páni zbohatli. Domnevna nepoštenost bogatašev je razvidna tudi iz drugih slovenskih frazemov, kot so npr. Kdor prehitro bogati, slabo leži; Pepelnik in bogataš – bolj ko sta polna, bolj sta umazana; Bogastvo iz odrtije se nenadoma razbije. V nasprotju z bogataši so revni ljudje pošteni: slo- vensko Reven lahko na pošten si način, kar reči ne more za se bogatin; Lažje gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin skozi nebeška vrata, slovaško Lepšia cnostná chudoba ako hriešne bohatstvo; Milšia cnosť s chudobou ako hriech s oz- dobou; Lepšie chudé nebo ako mastné peklo. Še ena negativna lastnost bogatašev je domišljavost, kar izražata npr. slovenski pregovor Prevzetnost je črv bogastva ali slovaška stavčna frazeološka enota Kto je bosý, toho pánboh nosí; kto je obutý, ten je nadutý. Bogati ljudje so po izkušnjah naših prednikov pogosto tudi hudobni ali prepirljivi, zato živijo nesrečna življenja, prim. npr. slovensko Veliko več sreče je pod slamnato streho doma kakor po visokih gradovih in slovaško Vysoký dom – zluo býva v ňom. 4 Percepcija bogate žene in materialno preskrbljene neveste Frazemi kot enote, ki so lahko in pogosto zares so nosilci kulturne konotacije (Kržišnik 2008: 36), zrcalijo poleg drugih dejstev tudi to, kakšne lastnosti, sposob- nosti ali druge okoliščine ocenjuje jezikovna skupnost kot pozitivne ali negativne pri ljudeh na splošno ali tudi ločeno za moške in ženske. V obeh jezikih najdemo v paremioloških fondih nekaj enot, ki se nanašajo izrecno na bogato dekle, žensko oziroma bogastvo kot (ne)zaželen dejavnik v zvezi z žensko. S tega vidika spada med zelo relevantne slovaški frazem, ki združuje najvišje odlike in prednosti de- kleta, in sicer mať všetkých päť p, kjer predstavlja kratica »p« prvo črko zaželenih lastnosti, atributov deklice, namreč poštena (v slovaščini poctivá), lepa (pekná), 10 Gl. https://www.alter.si/tema/katera-banka.2668751/page-2. 11 Gl. https://viri.cjvt.si/gigafida/Concordance/Search?Query=vrtati+v+koleno. JIS_2_2023_FINAL.indd 36 JIS_2_2023_FINAL.indd 36 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 37 Frazeosemantično makropolje ‘bogastvo, bogat človek’ v slovenskem ... pridna (pracovitá), petična (peňažitá) in pobožna (pobožná). Zveza je nastala z delovanjem procesa frazeološke derivacije oziroma sekundarne transpozicije fra- zemov iz paremiološke enote Panna na päť p: poctivá, pekná, pracovitá, peňažitá, pobožná. Njen formalni prototip je bil latinski rek Sit pia, pulchra, potens, pudi- ca, prudens. 12 Čeprav spada frazem mať všetkých päť p v starejši fond slovaške frazeologije, se še vedno uporablja in je deležen, kot dokazuje vpogled v Slovaški narodni korpus, številnih prenovitev. Za bogato nevesto se je v slovaškem okolju uporabljal starejši frazem hojná Dora. Dober materialni položaj bodoče neveste se je štel za prednost, 13 kot je razvidno iz slovaških paremioloških enot Bárs i je hrbatá, keď je len bohatá in Hoci som ja rohatá, keď som ja len bohatá. Hkrati pa se tudi v tem primeru ponavlja pri- pisovanje slabih značajskih lastnosti bogatemu človeku, v tem primeru ženski; v obeh jezikih namreč najdemo enote, ki izrecno svarijo, da je bogato dekle pogosto razvajeno ali hudobno: Nevesta bogata je rada rogata; S prebogato ženo živi se tesno v slovenščini ali Od bohatej ženy nič horšieho neni v slovaščini. Oba jezi- ka v sestavinah rogata : bogata oziroma rohatá : bohatá uporabljata rimo, ki še stopnjuje učinek frazemov, v slovaščini pa se leksem rohatá lahko nanaša tako na videz kot tudi na značaj ženske. O zakonu z ženo, ki prinese več premoženja kot mož, pričajo tudi pregovori Pri bogati ženi ima mož vedno culo zvezano; Pri boga- ti ženi je prazen mož revež in Kdor denar priženi, svojo voljo zaženi. Izkušnja, da se bo dota v določenem času zapravila, ženska, ki jo je prinesla, pa ostane možu, se zrcali v enotah Dota gre po potu, a hudič ostane v kotu; Dota se zmota, baba (revščina) pa ostane v slovenščini ali Oltár zostal a oferu čert vzal v slovaščini. 14 5 Življenje v blagostanju, izraženo s pomočjo živalskih sestavin V vsakem jeziku najdemo tudi v tem frazeosemantičnem polju frazeme z živalski- mi sestavinami, ki v frazeološkem fondu vsakega jezika tvorijo številno skupino. Poleg nekaterih frazemov, s katerimi smo se ukvarjali v prejšnjih delih besedila, smo zabeležili tudi druge z navedenimi sestavinami. Naslednje zveze temeljijo na primerjavi človekove blaginje z brezskrbnim življenjem nekaterih živali v določe- nih položajih. Taki frazemi tvorijo vrste sinonimov z identičnim pomenom ‘dobro se godi komu’ in izhajajo iz predstave, da je tako rekoč neomejena količina hrane 12 V slovenščini dobesedno »Naj bo pobožna, lepa, bogata, poštena, pametna.« 13 A. P. Záturecký v opombah k rekom in pregovorom, navedenim v zbirki Slovenské príslovia, porekadlá, úslovia a hádanky (2005), v zvezi z dvema navedenima enotama piše, da je v preteklosti bogastvo dekletu zagotavljalo, da se bo poročila; žensko so namreč ocenjevali po tem, koliko premoženja je prinesla v zakon. 14 Kljub navedenim dejstvom pa lahko rečemo, da frazeologija kot ogledalo miselnosti, se pravi tudi vrednot jezikovne skupnosti, na splošno bolj ko ne zrcali mnenje, da denar in premoženje v življenju in v zakonu nista najpomembnejša, prim. npr. slovenska reka Nevesti pridnost je najlepša dota in Dota je uno, kar pupa je, ne uno, kar pupa ima in slovaški stavčni enoti Dobrá žena nepotrebuje vena; Čert po vene, keď niet Boha pri žene. V zvezi s tem in drugimi vidiki premoženjskih razmer med (bodočima) zakoncema v frazeologiji gl. tudi Kmecová (2016). JIS_2_2023_FINAL.indd 37 JIS_2_2023_FINAL.indd 37 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 38 Mária Dobríková in Svetlana Kmecová zagotovilo kakovostnega življenja. V slovaščini gre za primerjalne zveze mať sa (je mu, je im ap.) ako v loji, mať sa (žiť si) ako červík v syre, mať sa (žiť si) ako slimák v chrene, mať sa (žiť si) ako mucha v mlieku (kyseli), mať sa (žiť si) ako prasa v žite, pri čemer gre večinoma za starejše enote; aktivno se uporablja le še zadnji frazem. 15 V slovenščini smo našli enoti živeti kakor vrabec v prosu, goditi se komu kot črvu v loju. 16 Frazem s podobnimi sestavinami živeti kot ptiček na veji ima nekoliko širši pomen ‘živeti svobodno, brezskrbno’, kar pa lahko zajema seveda tudi materialni vidik. Frazem pečene piške letajo v usta ima po SSF (2011: 705) pomen ‘brez truda se komu zelo dobro godi’. Z drugo živalsko sestavino je poznan tudi v slovaščini, slovarji pa ga navajajo v obliki nikomu nelie- tajú (nepadajú) pečené holuby do úst (huby). O blaginji ali celo razvajenosti zelo slikovito pričajo tudi enote, ki vsebujejo neob- stoječo sestavino, zabeležili smo jih v obeh jezikih in gre v tem primeru za delne ustreznice Samo še ptičjega mleka manjka komu : Všetko má doma okrem vtáčieho mlieka; Nechybuje mu nič, iba lastovičie mlieko. Kljub dejstvu, da gre za starejše enote, je iz primerov v korpusih obeh jezikov razvidno, da so kar pogosti, pomen in raba frazemov pa sta se nekoliko razširila. Podobno so s prizori iz živalskega življenja, čeprav neposredno ne vsebujejo ži- valske sestavine, motivirani tudi zelo pogosti frazemi biti pri koritu, priti do korita v slovenščini : byť pri koryte, dostať sa ku korytu v slovaščini, ki izhajajo iz enega od pomenov leksema koryto, kot ga navaja SSSJ (2011: 752), in sicer slabšalno ‘finančno ugoden položaj, donosna funkcija’. Frazemi so značilni predvsem za publicistiko, v slovaščini pa najdemo tudi podobne enote s sopomenko válov, torej mastný válov s pomenom ‘donosno mesto, funkcija’ in byť pri plnom válove ‘imeti donosno mesto, položaj’. 6 Percepcija premožnega človeka, izražena s sestavinami s področja nadna- ravnega Bogastvo, predvsem nenadno bogatenje, se je pogosto povezovalo z nadnarav- nimi pojavi in bitji (prim. npr. slovenski enoti Kdor je bogat, je vragu podpisan; Kdor hoče obogateti, mora imeti hudiča za bratranca). V slovaških vraževernih predstavah se v zvezi s tem omenja demonično bitje zmok, ki je imelo heteromor- fno podobo, najpogosteje pa se ga je prikazovalo v obliki črnega piščeta (ponekod tudi ognjene verige, leteče skozi streho ali dimnik v hišo). Pridobil ga je lahko člo- vek, ki je pod levo pazduho določeno število dni nosil jajce črne kokoši, pri čemer pa ni smel, preden se je zmok izvalil, spati, spregovoriti, iti v cerkev, moliti in se umivati. Človeku, svojemu gospodarju, je zmok v zameno za njegovo skrb izpol- nil kakršno koli željo, prinašal mu je denar ali žito in skrbel za njegovo posestvo. 15 Npr. »Chceš si žiť ako prasa v žite? Buď sviňa :-)« (gl. https://pokec.azet.sk/belial162). 16 Razvezani jezik navaja tudi pogovorno sopomenko kot bubreg v loju, ki pa ne vsebuje živalske, ampak somatsko sestavino. JIS_2_2023_FINAL.indd 38 JIS_2_2023_FINAL.indd 38 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 39 Frazeosemantično makropolje ‘bogastvo, bogat človek’ v slovenskem ... Po mnenju nekaterih je bil menda utelešenje samega vraga, njegov gospodar mu je moral zapisati svojo dušo. Kdor se ga je želel znebiti, mu je moral dati neizpol- nljivo nalogo (EĽKS2 1995: 350). Takrat se je od jeze spremenil v kolomaz ali je moral pobegniti drugam. V slovenski slovstveni tradiciji smo zabeležili zgodbo o bitju blagoniču, 17 ki spominja na slovaškega zmoka. M. Kropej (2012: 170) piše, da so ljudje po- nekod v Sloveniji (predvsem na Krasu) verjeli, da se iz jajca črnega petelina, rejenega v določenih razmerah, izvali blagonič, ki mora ostati skrit in dobro hranjen. Če je zadovoljen in sit, nosi svojemu gospodarju toliko denarja, kolikor ga potrebuje, če pa ga gospodar razjezi, prinese hiši nesrečo. 18 V slovaščini je v podobni vlogi nastopal tudi škriatok ali rarášok, v slovenščini nosijo denar ljudem v določenih razmerah tudi škratec, škratelj ali tudi škopnik, ki se lahko prikažejo tudi v obliki žarka, ognjene metle, goreče ptice, repatice ipd. (Kropej 2012: 171, 176). Navedena dejstva se odražajo tudi v frazeologiji, čeprav gre v vseh primerih za starejše frazeološke enote. Leksem zmok je sestavina več frazemov, ki se nanašajo na bogastvo, pa tudi na fizični videz človeka, telesno držo ipd.; izmed njih bomo navedli samo tista dva, ki sta povezana s temo našega prispevka, namreč enoti Musí mu zmok peniaze vláčiť; Vláči ako zmok; frazeološki sopomenki sta tudi Má škriatka, čo mu peniaze vláči in Tuším ti rarášok peniaze nosí. V slovenščini frazema s sestavino blagonič nismo odkrili, našli pa smo stavčni zvezi Kadar kura kriči, škrat čez streho denar nese in Ima dnarjev, kakor da bi mu jih škrat nanašal. Pleteršnik (2006: 627) navaja primer ima škratlja v žepu z razlago ‘o človeku, ki je nenavadno srečen’, najbrž tudi v materialnem smislu. Omeniti velja, da je bilo z zagotovitvijo bogastva in blaginje družine ter posestva pri naših prednikih povezanih veliko različnih magičnih dejanj, obredov, ritualov, predvsem ob velikih praznikih. Verjeli so tudi, da lahko nekatera znamenja ali določene živali napovejo bogastvo. Sledi teh vraževernih predstav v dostopnem gradivu nismo našli veliko. Mednje spada npr. slovenski pregovor Kadar ob po- roki dežuje, bogatija se snuje. Tudi na Slovaškem ljudje še vedno verjamejo, da je dež na dan poroke dobro znamenje, pravijo, da prší šťastie, ali pa tudi, da bo zakonski par bogat. Dolžino življenja, število let do poroke, pa tudi dejstvo, da bo človek obogatel, je s svojim glasom lahko napovedala kukavica. Ta miselna vsebina je prisotna tako pri Slovencih kot pri Slovakih; v slovenščini je ubesedena v pregovorih Če boš imel denar v žepu, ko slišiš peti kukavico, ga boš imel celo leto ali Če prvi slišiš kukavico peti, se primi za drobiž, če ga nimaš, celo leto ne boš imel denarja. 17 V SSKJ leksema blagonič ne najdemo; v sodobnih besedilih se pojavlja kot priimek. 18 Zgodba je, kot navaja M. Kropej (2012: 171), povezana z zgodbo o zmoku, ki se izvali iz petelinjega jajca. Na povezave kaže tudi etimologija, kot navaja npr. Dobríková (2019: 83). JIS_2_2023_FINAL.indd 39 JIS_2_2023_FINAL.indd 39 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 40 Mária Dobríková in Svetlana Kmecová 7 Zaključek Raziskava dostopnega slovenskega in slovaškega gradiva je pokazala, da je frazeo- semantično polje ‘bogastvo, bogat človek’ v obeh jezikih razmeroma obsežno. Eno- te, ki se v njem nahajajo, so zelo raznolike, in sicer tako z vidika zgradbe kot tudi s semantičnega vidika. Premožnost je v frazemih izražena neposredno z leksemoma bogastvo, bogat, izpeljankami iz njiju in sopomenkami, pa tudi z drugimi sestavina- mi, ki so z njo semantično povezane, npr. denar, mošnja. Več primerjav temelji na prispodobah iz živalskega sveta in v tem semantičnem polju najdemo tudi frazeme s somatskimi sestavinami (npr. palec, noga). V obeh jezikih obstajajo frazemi, ki se nanašajo na bogato nevesto oziroma na žensko nasploh, iz česar je razvidna potre- ba jezikovne skupnosti komentirati to dejstvo. Posebno skupino tvorijo frazeološke enote, ki nakazujejo povezavo med bogastvom in nadnaravnim svetom, v mnogih primerih nečistimi silami. V članku se zaradi omejene dolžine prispevka nismo mogli podrobno posvetiti vsem besednim zvezam preučevanega pomenskega polja, med njimi izstopa skupina, v kateri se kot simbol bogastva večkrat pojavljajo kot sestavine leksemi, povezani s hrano, npr. med, mleko (med in mleko se cedi kje komu, z medom je namazano komu), žlica (roditi se s srebrno žlico v ustih, K lyžici sa dostal), ali celo njihova kombinacija (žlica je komu padla v med 19 ). Več frazeoloških enot, ki so bile analizirane, spada med starejše frazeme, ki niso več v aktivni rabi, so pa vendarle sestavni del obeh frazeoloških fondov in predstavljajo ne le izjemno jezikovno dediščino, temveč tudi pomemben vir informacij o kulturi, zgodovini, ljudski psihologiji, načinu razmišljanja ter o družbenih in medosebnih odnosih uporabnikov obeh primerjanih jezikov v preteklosti. Viri Buzássyová, Klára in Jarošová, Alexandra (ur.), 2006: Slovník súčasného slovenského jazyka. A–G. Bratislava: Veda. Habovštiaková, Katarína in Krošláková, Ema, 1996: Frazeologický slovník. Človek a príro- da vo frazeológii. Bratislava: VEDA. Jarošová, Alexandra (ur.), 2015: Slovník súčasného slovenského jazyka. M–N. Bratislava: Veda. Kocbek, Fran in Šašelj, Ivan, 1934: Slovenski pregovori, reki in prilike. Celje: Družba sve- tega Mohorja. Kocbek, Fran, 1887: Pregovori, prilike in reki. Ljubljana: Anton Trstenjak. Korpus Gigafida 2.0: https://viri.cjvt.si/gigafida/. (Dostop 2. 10. 2022.) Pleteršnik, Maks, 2006: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana: ZRC SAZU. Razvezani jezik. Prosti slovar žive slovenščine: http://razvezanijezik.org. (Dostop 15. 10. 2022.) 19 V slovaščini ta frazem ni znan, po dostopnih podatkih ga najdemo predvsem v južnoslovanskih jezikih. Več o njem piše S. Babić (1978). JIS_2_2023_FINAL.indd 40 JIS_2_2023_FINAL.indd 40 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 41 Frazeosemantično makropolje ‘bogastvo, bogat človek’ v slovenskem ... Slovar sopomenk sodobne slovenščine: https://viri.cjvt.si/sopomenke/slv/. (Dostop 28. 3. 2023.) Slovenský národný korpus: https://korpus.sk/. (Dostop 2. 10. 2022.) Snoj, Jerica, Ahlin, Martin, Lazar, Branka in Praznik, Zvonka, 2016: Sinonimni slovar slo- venskega jezika: www.fran.si. (Dostop 2. 10. 2022.) SSF = Keber, Janez, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: ZRC SAZU. SSJ = Peciar, Štefan (ur.), 1959: Slovník slovenského jazyka A–K:. Bratislava: Vydava- teľstvo Slovenskej akadémie vied. SSKJ = Bajec, Anton (ur.), 1994: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS. SSS = Pisárčiková, Mária (ur.), 2000: Synonymický slovník slovenčiny. Bratislava: Veda. SSSJ = Jarošová, Alexandra in Buzássyová, Klára (ur.), 2011: Slovník súčasného sloven- ského jazyka. H–L. Bratislava: Veda. Záturecký, Adolf Peter, 2005: Slovenské príslovia, porekadlá, úslovia a hádanky. Bratisla- va: Slovenský Tatran. Zbirka pregovorov Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana. Literatura Babić, Stjepan, 1978: Što pada u med: sjekira ili žlica? Jezik: časopis za kulturu hrvatskoga književnog jezika 26/2. 54–55. Dobríková, Mária, 2009: Konceptuálna analýza frazém s významom bohatstvo: chudoba. Sedláková, Katarína (ur.): Словаците и словакистиката в България/Slováci a slovakisti- ka v Bulharsku. Sofia: Vydavateľstvo Stigmati. 170–171. Dobríková, Mária, 2017: Jazykový obraz bohatstva a chudoby vo svetle slovenskej fraze- ológie. Pekarovičová, Jana in V ojtech, Miloslav (ur.): Studia Academica Slovaca 46. Bra- tislava: Univerzita Komenského v Bratislave. 23–37. Dobríková, Mária, 2019: Zmok – poverové predstavy a ich percepcia z hľadiska etnofra- zeológie. Dobríková, Mária (ur.): Percepcia nadprirodzena vo frazeológii. Slavofraz 2019. Bratislava: Univerzita Komenského v Bratislave. 82–89. EĽKS2 = Botík, Ján, Slavkovský, Peter idr. (ur.), 1995: Encyklopédia ľudovej kultúry Slo- venska 2. Bratislava: Veda. Kmecová, Svetlana, 2016: Podpira žena tri vogale hiše? Krejčí, Pavel in Krejčová, Elena (ur.): Jihoslovanská frazeologie kontrastivně. Brno: MUNIpress. 45–58. Kropej, Monika, 2012: Supernatural Beings from Slovenian Myth and Folktales. Ljubljana: ZRC SAZU. Kržišnik, Erika, 2008: Viri za kulturološko interpretacijo frazeoloških enot. Jezik in slo- vstvo 53/1. 33–47. Mlacek, Jozef in Ďurčo, Peter idr., 1995: Frazeologická terminológia. Bratislava: STIMUL. Mlacek, Jozef, 2006: Tvary a tváre frazém v slovenčine. Bratislava: STIMUL. JIS_2_2023_FINAL.indd 41 JIS_2_2023_FINAL.indd 41 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 42 Mária Dobríková in Svetlana Kmecová Phraseo-semantic macrofield “wealth, wealthy man” in Slovene and Slovak Since the phraseology of any language is anthropocentric, it reflects in a metaphorical way various phenomena of human life, including interpersonal relationships based on the disproportionate distribu- tion of financial and material resources that characterizes all the stages of the development of human society. Therefore, the phraseo-semantic macrofields “poverty, poor man” and “wealth, wealthy man” are very broad in all languages. In this paper, the authors deal with the second group, i.e. phrases refer- ring to different aspects of wealth, comparing the presence of units from the studied semantic spectrum in Slovak and Slovene. They divide them into several groups according to their origin, components and meaning. On the basis of the comparative analysis, they conclude that the phrases are structurally and semantically very diverse, expressing similar or identical thought content in both languages by different linguistic means. Some of the phrasemes are older examples which are nowadays used mini- mally or not at all. Nevertheless, they are an important part of the cultural heritage of both linguistic communities. Keywords: material wealth, phraseology, paremiology, Slovak language, Slovenian language JIS_2_2023_FINAL.indd 42 JIS_2_2023_FINAL.indd 42 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Teja Zupančič UDK 811.133.1'367.334=163.6:81'255.4 Gorenja Dobrava DOI: 10.4312/jis.68.2.43-55 1.01 RABA POLSTA VKOV V PREVODIH VERNOVEGA ROMANA V OSEMDESETIH DNEH OKOLI SVETA Članek se osredotoča na značilnosti polstavkov ter njihovo obravnavo in rabo v slovenskem jezikov- nem prostoru. Po mnenju številnih jezikoslovcev so bili polstavki včasih pogosto rabljeno orodje za strnjevanje besedila, danes pa se v slovenščini uporabljajo redko. Za namene raziskave je bil sestavljen korpus iz francoskih polstavkov, zbranih iz romana Julesa Verna Le tour du monde en quatre-vingts jo- urs, in njihovih prevedkov v slovenščino iz obstoječih prevodov. V podrobnejšo analizo smo vključili francoske gerundijske preteklodeležniške, sedanjedeležniške, predložno nedoločniške, pridevniške in samostalniške polstavke iz prvih dveh prevodov (iz let 1878 in 1959). S korpusno analizo smo preveri- li, kako pogosto so polstavki ohranjeni v prevodu in kaj je zanje značilno. Preučili smo tudi razlike med prevodoma, zlasti z vidika ohranjenih polstavkov in prevajalskega sloga, in preverili, ali so polstavki ohranjeni tudi v ponatisih prevoda iz leta 1959. Izkazalo se je, da so polstavki ohranjeni v dobrih 10 % primerov in da je njihova raba vse redkejša, s čimer smo ugotovili, da gre za časovno pogojeno rabo polstavkov. Ker je prihajalo do razlik v prevodih polstavkov glede na avtorja (v prevodu iz leta 1878 so polstavki pogosteje ohranjeni oziroma so prevedeni s prirednimi in podrednimi stavki, medtem ko v prevodu iz leta 1959 prevladuje raba podredij in prislovnih določil), smo ugotovili, da gre tudi za slogovno pogojeno rabo polstavkov. Ključne besede: polstavek, ohranjenost polstavkov, osebna glagolska oblika, prevajalska strategija, prevajalski slog 0 Uvod V članku 1 bomo na kratko definirali polstavek in predstavili nejasnosti v zvezi z njegovimi definicijami oziroma zgledi rabe v slovenskih slovarskih priročni- kih oziroma člankih (prim. Toporišič 2000; Hribar 2013, 2015). Orisali bomo 1 Ta članek temelji na raziskavi avtorice, predstavljeni v magistrski nalogi (Kavčič 2022). JIS_2_2023_FINAL.indd 43 JIS_2_2023_FINAL.indd 43 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 44 Teja Zupančič zgodovino rabe polstavkov v našem prostoru in predstavili sodobnejše raziskave, ki se ukvarjajo s polstavki (prim. Mezeg 2011, 2020b). V drugem delu članka bomo na podlagi korpusa, ki ga sestavljajo francoski pol- stavki na začetku povedi in njihovi prevedki v slovenščino, predstavili težave pri prepoznavi francoskih polstavkov ter analizirali, ali so polstavki v slovenščini res ohranjeni redko, kaj je zanje značilno v posameznih prevodih in kako se najpogo- steje prevajajo v slovenščino. Poleg tega bomo preverili, ali so polstavki ohranjeni tudi v ponatisih enega od zgodnejših prevodov, in na podlagi vseh izsledkov poda- li zaključke o časovni in slogovni pogojenosti polstavkov. 1 Definicija polstavčnosti Polstavki niso slovenščini inherentna struktura; v našem jeziku so se uveljavili s prevodi iz tujih jezikov (Schlamberger Brezar 2005: 261), zlasti iz francoščine (Breznik 1967: 93). V francoščini so polstavke preučevali številni jezikoslovci (Mezeg 2020a: 268), najpodrobneje pa jih je analiziral jezikoslovec Bernard Com- bettes. Kot o tem izčrpno piše že Mezeg (2011, 2020a, 2020b, 2021), za polstavke po Combettesu (1998: 10–15; gl. Mezeg 2020b: 23–24) veljajo naslednji krite- riji polstavčnosti: 1) stavčna mobilnost, (2) détachement 2 , (3) skriti nanosnik in (4) sekundarna predikacija. Pomenska vez, ki se vzpostavlja med polstavkom in glavnim stavkom (tj. sekundarna predikacija), je implicitna in ima lahko opisno ali prislovno vrednost (Combettes 1998: 47), njena interpretacija pa je odvisna od sobesedila (Combettes in Tomassone 1988: 91). V slovenskem prostoru je obravnava polstavkov bolj »skop/a/« (Logar 2015: 47) oziroma nenatančna (Mezeg 2020b: 55). Slovarski opisi (prim. Toporišič 2003: 203; Žagar 2001: 77–78) se večinoma nanašajo na strukturo polstavkov oziroma njihove sestavne dele. Kot ugotavlja Mezeg (2020a: 267), so takšni opisi pomanj- kljivi, saj ne prinašajo informacij o možnih mestih polstavka v povedi niti o nje- govem razmerju s preostalo povedjo. Tudi glede vrst polstavkov, ki obstajajo v slovenščini, si jezikoslovci niso enot- ni; Toporišič (2003: 203) v svoji definiciji omenja le glagolske polstavke, čeprav med primeri rabe predstavi tudi pridevniške in samostalniške (2000: 632–633), Žagar (2001: 77–78) prepoznava polstavke z različnimi jedri, denimo tudi ne- določnikom in namenilnikom, ne pa samostalnikom, po Logar (2015: 50) pa so v slovenščini edini polstavki tisti, katerih jedro predstavlja deležje, ki zahteva predmetno dopolnilo. Če bi po drugi strani upoštevali Breznika, polstavkov v slovenščini sploh ne bi smeli uporabljati in bi jih morali odpraviti (1967: 82), ker so slovenščini tuji. V prevodu jih je po njegovem treba izraziti z osebno glagol- sko obliko (Breznik 1967: 82–88) ali jih spremeniti v »primerne odvisne in sa- mostojne stavke« (Breznik 1967: 94). Najbolj zavzeto je preganjal prevzemanje 2 Ločenost polstavka od preostalega besedila z nekončnim ločilom (Combettes 1998: 10). JIS_2_2023_FINAL.indd 44 JIS_2_2023_FINAL.indd 44 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 45 Raba polstavkov v prevodih Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta samostalniških polstavkov, saj ti ne pretrgajo »samo jezikovn/e/ (slovnišk/e/) vez/i/, ampak tudi miseln/o/« (Breznik 1967: 93–94). Problematični so tudi nekateri primeri rabe polstavčne vejice, ki je po Combettesu (1998: 9–10) eden od kriterijev polstavčnosti. Toporišič ob ponazoritvi primerov rabe polstavčne vejice uporabi strukture, ki niso zares polstavki, denimo razne prilastke (po sreči hrepeneče srce (2003: 40)), prislovne zveze (ob slovesni po- delitvi bralnih značk (2003: 40)), povedkova določila (Tistikrat sem šel zgodaj spat (2000: 633)) itd. Enako velja za nekatere primere, ki jih predstavi Hribar in ponazarjajo bodisi polstavčni prilastek (osumljenec, star znanec policije (2015: 31)) bodisi pristavek (Aleksis Cipras, vodja Sirize (2013: 31)). Primeri polstavkov v zvezi z rabo polstavčne vejice torej že sami po sebi niso dovolj nazorni oziroma sploh ustrezni, da bi si uporabnik slovenščine lahko z njimi pomagal, Toporišič (2000: 633–634) pa še nalaga, da polstavčno vejico uporabimo na podlagi svoje »občutenosti« polstavčnosti. Velik korak k natančnejši opredelitvi polstavkov v slovenščini je naredila Mezeg; v svojih člankih (2011; 2020a; 2020b; 2021) na osnovi Combettesovih kriterijev polstavčnosti, ki so bolj natančni in določni od slovenskih definicij, opredeli vrste polstavkov v slovenščini – deležijski, deležniški in pridevniški (2020a: 280) –, in ugotavlja, da je v zvezi s polstavki potrebna posodobitev oziroma dopolnitev obstoječih slovarskih in jezikovnih priročnikov (2011: 279). 2 Raba polstavkov v slovenščini Polstavki so v slovenščino zašli v 19. stoletju, in sicer s Küzmičevim prevo- dom Svetega pisma (Jesenšek 1998: 137–138), kar se je odražalo v pogosti rabi polstavkov v tisku, pa tudi v prevodih (predvsem iz slovanskih jezikov). V tem obdobju so se z Levstikom na čelu zavzemali za slavizacijo in arhaizacijo slo- venskega jezika (Jesenšek 1998: 84), zato so polstavke vključevali v slovnice tistega časa, od koder so prodrli »v vse zvrsti knjižnega jezika« (Jesenšek 1998: 139). V obdobju med letoma 1877 in 1897 (v času izida Hostnikovega prevoda) so se oblike na -č in -ši, ki nastopajo tudi v vlogi polstavčnih jeder, razširile na »vse funkcijske zvrsti slovenskega jezika« (Jesenšek 1998: 145), predstavljale pa so »značilno knjižno sredstvo in znak višje jezikovne kultiviranosti« (Jesenšek 1998: 208). Slovenski avtorji in prevajalci, ki so delovali v tem obdobju, so te oblike uporabljali kot »knjižno sredstvo za izražanje časovnih razmerij v pove- di« (Jesenšek 1998: 148). Prav prevajalci (zlasti iz slovanskih jezikov) so imeli največji vpliv na oživljanje teh oblik v knjižnem jeziku, saj so to storili »bolj naravno in neposredno« (Jesenšek 1998: 183); ko so drugi konec 19. stoletja ve- činoma opuščali njihovo rabo, so jih prevajalci še zadnjič poskusili ohraniti skozi prevode (Jesenšek 1998: 184). JIS_2_2023_FINAL.indd 45 JIS_2_2023_FINAL.indd 45 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 46 Teja Zupančič Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so oblike na -č in -ši zaradi purističnih teženj »izrin/ili/ iz slovenskega knjižnega jezika« (Jesenšek 1998: 15) in jih nadomeščali z drugimi jezikovnimi sredstvi (Jesenšek 1998: 321). Slovničarji, zlasti Breznik (1967), so njihovo rabo celo odsvetovali (Jesenšek 1998: 15) in zagovarjali pre- tvorbo v odvisne ali samostojne stavke (Breznik 1967: 94). Kot opaža Jesenšek (1998: 322), te strukture danes vseeno niso »mrtve«; uveljavile so se v znanstvenem in publicističnem jeziku kot »učinkovit skladenjski strnjevalec in sredstvo za hierarhizacijo dejanj«. V knjižnem jeziku se vendarle uporabljajo red- ko (Schlamberger Brezar 2005: 264), saj prevladuje raba osebnih glagolskih oblik oz. razvezovanje v različna priredja in podredja (Schlamberger Brezar 2005: 264). V prej omenjeni raziskavi je Mezeg (2011) preučevala pogostnost ohranjanja iz- hodiščnih polstavkov v sodobnih prevodih. Na podlagi dvodelnega korpusa je ugotovila, da so polstavki v slovenščino najpogosteje preneseni z osebno glagol- sko obliko, vendar da v prevodni slovenščini vseeno niso rabljeni tako zelo red- ko: v publicističnem podkorpusu so bili ohranjeni v 5,5 % primerov, v literarnem podkorpusu pa v kar 11 % primerov, kar priča tudi o tem, da je raba polstavkov pogojena žanrsko (2011: 322–333). 3 Raziskava ohranjenosti francoskih polstavkov v prevodu Cilj raziskave je bil določiti pogostnost ohranjanja polstavkov na začetku povedi v prevodu, opredeliti najpogostejše strategije za prenos francoskih polstavkov na začetku povedi v slovenščino in analizirati lastnosti slovenskih prevedkov, zlasti ohranjenih polstavkov (Kavčič 2022: 2). V ta namen je bil sestavljen korpus fran- coskih polstavkov na začetku povedi, ki so bili uporabljeni v romanu Julesa Verna z naslovom Le tour du monde en quatre-vingts jours (1872), in njihovih preved- kov iz naslednjih prevodov v slovenščino: • Potovanje okolo sveta v osemdesetih dneh (1878) v prevodu Davorina Hostnika; • V osemdesetih dneh okoli sveta (1959; 1969) v prevodu Franceta in Boga Stoparja; • Potovanje okoli sveta v osemdesetih dneh (1970; 1978) v prevodu Franceta in Boga Stoparja; • V osemdesetih dneh okoli sveta (1977; 1989; 1996; 2005) v prevodu Franceta Stoparja. Ob upoštevanju Combettesovih kriterijev polstavčnosti (1998: 10–15) in njihovi interpretaciji v delih Mezeg (2011, 2020b) smo v analizo vključili francoske ge- rundijske, sedanjedeležniške, preteklodeležniške, predložne nedoločniške, pridev- niške in samostalniške polstavke. Pri tem smo morali biti izjemno pozorni, saj so bile številne francoske strukture na videz podobne polstavkom, vendar niso imele polstavčne funkcije. JIS_2_2023_FINAL.indd 46 JIS_2_2023_FINAL.indd 46 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 47 Raba polstavkov v prevodih Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta Taka sta, denimo, primera (1) in (2), v katerih okrepljena zveza močno spominja na gerundijski polstavek, vendar sta bili zvezi zaradi gramatikalizacije gerundija (Halmøy 2003: 114) reducirani na vezniško (1) oziroma prislovno (2) zvezo. 3 (1) En admettant que l’éléphant employât quinze heures à se rendre à Allaha- bad, c’était six cents livres (15 000 F) qu’il rapporterait à son propriétaire. Če štejemo, da bi slon do Allahabada hodil 15 ur, bi svojemu lastniku prine- sel 600 funtov. (2) En attendant, vous êtes libres sous caution. Za zdaj morate za svobodo plačati varščino. Na polstavek močno spominjata tudi naslednja primera. V primeru (3) bi na prvi pogled lahko šlo za sopostavitev dveh pridevniških in dveh samostalniških pol- stavkov, v primeru (4) pa za deležniški polstavek, vendar gre le za izpostavitev stavčnih členov (Toporišič 2000: 634; prim. Combettes 1998: 10) z nevtralnim zaimkom ce (primer (3)) in z osebnim zaimkom v tožilniku le, ki nadomešča pred- metni odvisnik (On n'eût pu dire qu'il était résigné) (primer (4)). (3) Calme, flegmatique, l’œil pur, la paupière immobile, c’était le type achevé de ces Anglais /.../ Bil je miren in flegmatičen, imel je jasen pogled in nepremične veke – to je bila celostna podoba teh Angležev /.../. (4) Résigné, on n’eût pu le dire /.../. Ne bi mogli reči, da je bil ravnodušen /.../. Deležniškim polstavkom podobne strukture so subordonnées participiales (Com- bettes 1998: 22–23) oziroma propositions participiales (Riegel, Pellat in Rioul 1994: 510). Zanje velja, da jih sestavlja pretekli (primer (5)) ali sedanji (primer (6)) deležnik, ki se nanaša na osebek, ki je neodvisen od osebka glavnega stavka (prav tam). Izrazito problematične so strukture s preteklim deležnikom, saj zelo spominjajo na eno od dveh vrst samostalniških polstavkov v francoščini, tj. con- stuctions absolues; od njih se ločijo po rabi svojilnega (sa) ali kazalnega zaimka (Combettes 1998: 23–24), ki nakazuje neodvisni osebek. (5) Cette narration devenant un peu longue, les rangs des auditeurs s’éclairci- rent encore /.../. Ker je pripovedovanje trajalo precej dolgo, so se vrste poslušalcev še redčile /.../. (6) Sa fortune faite, il s’était établi en Europe /.../. Ko je obogatel, se je ustalil v Evropi /.../. Po izločitvi primerov, ki se uvrščajo v opisane kategorije in torej niso zares polstavki, je končni korpus obsegal skupno 118 francoskih polstavkov na za- četku povedi in njihovih prevedkov v slovenščino. Natančneje smo analizirali 3 Prevodi primerov (1)–(6) so avtoričini. JIS_2_2023_FINAL.indd 47 JIS_2_2023_FINAL.indd 47 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 48 Teja Zupančič prevedke v slovenščino, najdene v prevodu Davorina Hostnika iz leta 1878 ter v prevodu Franceta in Boga Stoparja iz leta 1959 – v kasnejših ponatisih namreč ni prihajalo do dovolj izrazitih razlik med prevajalskimi rešitvami, da bi jih vklju- čili v podrobnejšo analizo, jih bomo pa omenili na mestih, kjer so relevantni (Kavčič 2022: 43). Poleg že omenjenih ciljev raziskave smo na podlagi danih informacij o pogostnosti polstavkov v slovenščini in njihovem prevajanju zastavili naslednje raziskovalne hipoteze: • H1: Za prevode v slovenščino je značilnejša eksplicitacija kot ohranitev pol- stavkov, pri čemer je več polstavkov ohranjenih v prevodu iz leta 1878. • H2: Prevajalci so vsebino francoskih polstavkov v slovenščino večinoma prenašali z osebno glagolsko obliko v različnih stavčnih strukturah. • H3: Za prevod iz leta 1878 je zaradi višje starosti prevoda značilnih več do- besednih rešitev in več z današnjega vidika slovenščini tujih struktur kot v prevodu iz leta 1959. 4 Analiza izsledkov raziskave Podobno kot Mezeg (2011: 322–333) smo na podlagi korpusne analize ugotovili, da je za prevod francoskih polstavkov na začetku povedi značilna eksplicitacija. Hostnik je največji delež polstavkov z nedoločniško, sedanjedeležniško in pre- teklodeležniško obliko (tj. dobro tretjino) prevedel z osebno glagolsko obliko v prirednem ali podrednem stavku. Samostalniške polstavke je v skoraj polovici primerov izrazil s povedkovim določilom v različnih stavčnih strukturah, večino jeder pridevniških polstavkov pa je ohranil v obliki polstavčnih prilastkov. Fran- coske polstavke je torej večinoma prevajal stavčno (60 % primerov). Pri Stoparjih je tudi prevladoval prevod z osebno glagolsko obliko v podrednem stavku, in sicer za približno polovico francoskih gerundijskih, sedanjedeležniških, pretekledelež- niških in nedoločniških polstavkov (53 % primerov). V prevodih druge polovice teh polstavkov je bila pogosta raba prislovnih določil (22 % primerov). Samostal- niške polstavke sta večinoma prevedla v obliki povedkovega prilastka v različnih stavčnih razmerjih, pridevniško polstavčno jedro pa sta ohranila v obliki polstav- čnega prilastka. Kar zadeva ohranitev polstavkov, je ta približno enako pogosta kot v literarnem podkorpusu, analiziranem v raziskavi Mezeg (2011), tj. 11 %. Stoparja sta v pre- vodu namreč ohranila 7 % polstavkov, Hostnik pa kar 13 %; za prevod gerundij- skih francoskih polstavkov, denimo, je v polovici primerov (45 %) uporabil dele- žijske polstavke. Ne glede na vrsto jedra ohranjenih francoskih polstavkov (naj bo to gerundij, sedanji deležnik in predložni nedoločnik) je tega v slovenščini vedno (v 100 % primerov) izrazil z deležjem (na -(v)ši, -aje in -č). JIS_2_2023_FINAL.indd 48 JIS_2_2023_FINAL.indd 48 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 49 Raba polstavkov v prevodih Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta (7) En effet, après avoir entrevu ce carnaval parsi, Passepartout se dirigeait vers la gare /.../. 1878 4 : Zato korači, ogledavši si tega parsîjskega pusta, proti kolodvoru /.../. Kot polstavke smo analizirali tudi strukture, na videz podobne polstavkom, pri ka- terih Hostnik ni uporabil vejice (takih je bilo osem od 15 ohranjenih polstavkov), saj so se nam zdele pomensko prepolne, da bi jih reducirali zgolj na prislovno določilo. (8) En tombant, cet homme s’écria : Nous sommes perdus, si le train ne s’arrête pas avant cinq minutes ! Padajoč zakriči ta mož: — »Izgubljeni smo, ako se vlak ne ustavi v petih minutah.« (9) En quittant le bureau, Fix offrit à son compagnon de se rafraîchir dans une taverne. 1878: Zapuščaje pisarno povabi Fix svojega tovariša, naj se gré z njim ok- repčat v krčmo. Po Toporišiču (2000: 633) strukture s takšnimi jedri občutimo kot polstavčne »le tedaj, kadar imajo ob sebi kako dopolnilo ali določilo, večinoma predmet ali pri- slovno določilo.« To razliko lahko opazimo na podlagi primera (8), ki ob sebi nima dopolnila ali določila, in primera (9), ki ima predmetno dopolnilo, zaradi česar bi bila ustrezna vejica. Da Hostnik ni bil konsistenten glede stave vejice v zvezi s polstavki, smo predpos- tavili na podlagi primera (10). (10) En quittant Omaha, il longe la rive gauche de Platte-river /.../. 1878: Zapuščaje Omaho, teka ob levem bregu reke Plate /.../. Če primerjamo primera (9) in (10), gre za enaki vrsti polstavka (gerundijsko ozi- roma deležijsko) z enakima polstavčnima jedroma (en quittant in zapuščaje). V primeru (10) je rabljena vejica, medtem ko v primeru (9) vejice za enako strukturo ni, zato ne moremo reči, da je Hostnik primer (10) občutil kot polstavek, primera (9) pa ne. Tudi na splošno je za Hostnikov prevajalski slog značilna raba deležijskih polstav- kov, o čemer priča primer (11). (11) En effet, en arrivant à Yokohama, l’agent, abandonnant Mr. Fogg qu’il com- ptait retrouver dans la journée, s’était immédiatement rendu chez le consul anglais. 1878: Prišedši v Yokohamo je šel skrivni policaj, zapustivši g. Fogga, k angleškemu konzulu, misleč, da bode svojega tatu že še našel med dnevom. 4 Oznaka za Hostnikov prevod, ki je izšel leta 1878. JIS_2_2023_FINAL.indd 49 JIS_2_2023_FINAL.indd 49 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 50 Teja Zupančič Prevajalec je bodisi ohranil izhodiščne polstavke bodisi z njimi prevajal tudi stav- čne strukture (v tem primeru predmetni odvisnik qu'il comptait). Prav zato smo v analizo vključili vse strukture, ki strukturno ustrezajo deležijskim polstavkom, četudi niso zamejene z vejico, saj jih je prevajalec uporabljal pogosto, zlasti pa za- vedno in spretno. To je v skladu s smernicami slovničarjev iz obdobja, v katerem je izšel prevod; »pravi višek v rabi deležniško-deležijskih oblik« je bil dosežen prav v drugi polovici 19. stoletja (Jesenšek 1998: 14). To bi lahko pomenilo, da je raba polstavkov pogojena ne le žanrsko, temveč tudi časovno. V nasprotju s Hostnikom sta Stoparja polstavke ohranjala manj pogosto. (12) Tout en circulant au milieu de ce populaire, Fix, par une habitude de sa profession, dévisageait les passants d’un rapide coup d’œil. 1959 5 : Potikajoč se med tem ljudstvom, je Fix iz poklicne navade s hitrim pogledom motril mimoidoče. Primer (12) pripada skupini polstavkov v prevodu Stoparjev, ki imajo tipično pol- stavčno strukturo, prilagojeno slovenski skladnji. Nerodno, že celo okorno, pa sta videti spodnja primera. (13) Certain d’y arriver, comment en reviendrait-il ? 1959: Prepričan, da bo prišel tja, ni vedel, kako se bo od tam vrnil. (14) Vainqueur ou vaincu, Mr. Fogg serait retardé, et... 1959: Zmagovalec ali premaganec, Mr. Fogg bi se zakasnil in … Oba primera pričata o dobesednem prevzemanju izhodiščnih struktur in besedne- ga reda, rezultat česar sta prevoda, ki v slovenščini zvenita izrazito nerodno, pri- mer (14) celo tuje in nerazumljivo. Ob takih prevodih oziroma rabi polstavkov smo predpostavili, da je velik delež ohranjenih polstavkov v prevodu Stoparjev posledica dobesednega prevzemanja izhodiščnih struktur in da so prevedki slabo integrirani v ciljno poved (zlasti ob primerjavi s Hostnikom). V primeru (13) bi predlagali uporabo dopustnega podredja (čeprav je bil prepričan), v primeru (14) pa ločnega priredja, ki ga je uporabil Hostnik (naj zmaga ali ne). Preverili smo tudi, ali so polstavki, ohranjeni v prevodu iz leta 1959, ostali nespre- menjeni tudi v poznejših izdajah. V ponatisih, ki sledijo prevodu Stoparjev iz leta 1959, namreč prihaja do nekaj sprememb, kar zadeva zapis zemljepisnih in tujih imen, nadomeščanje leksemov s sopomenkami, rabo vejice in slogovno-skladenj- ske posege (Kavčič 2022: 38–41). Glede na Breznikovo pozivanje k razvezova- nju polstavkov, denimo, ali ugotovitve jezikoslovcev (prim. Schlamberger Brezar 2005: 264), da so polstavki v slovenščini rabljeni redko, smo pričakovali, da bo do sprememb prihajalo tudi v zvezi s polstavki, in sicer da bodo polstavki (vsaj tisti problematični) v naslednjih ponatisih razvezani v stavek. 5 Oznaka za prevod Stoparjev, ki je izšel leta 1959. JIS_2_2023_FINAL.indd 50 JIS_2_2023_FINAL.indd 50 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 51 Raba polstavkov v prevodih Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta Polovica ohranjenih polstavkov je v naslednjih ponatisih ostala nespremenjena; med njimi so polstavki, ki so ustrezno integrirani v slovensko poved (primer (15)). (15) Là, abrités par un bouquet d’arbres, ils pouvaient observer les groupes endormis. 1959: Tam so, zavarovani za skupino dreves, opazovali v sen zazibane skupine. Poleg njih sta nespremenjena ostala tudi primera (13) (prepričan, da bo prišel tja) in (14) (zmagovalec ali premaganec), ki ju v nobenem od sedmih prevodov niso zamenjali s slovenščini bolj domačima strukturama. Koreniteje pa sta bila v ponatisih spremenjena dva primera; eden izmed njiju je primer (12) (potikajoč se med tem ljudstvom). Polstavčna oblika je ohranjena v prevodu iz leta 1959 in tudi ponatisih iz let 1969, 1977, 1989, 1996 in 2005, v ponatisih iz let 1970 in 1978 pa je izhodiščni polstavek, kot kaže primer (16), razvezan v časovno priredje. (16) Tout en circulant au milieu de ce populaire, Fix, par une habitude de sa profession, dévisageait les passants d’un rapide coup d’œil. 1970 in 1978: Ko se je potikal med tem ljudstvom, je Fix iz poklicne nava- de s hitrim pogledom motril mimoidoče. Za drugi primer (17) pa je značilnih še več sprememb. (17) Bien différent du lac Asphaltite, dont la dépression accuse douze cents pi- eds au-dessous, sa salure est considérable /.../. 1959, 1969 in 1977: Zelo različno od Asfaltnega jezera, katerega used predstavlja dvanajst sto čevljev podmorske globine, je njegova slanost znatna /.../. 1970 in 1978: Zelo različna od Asfaltnega jezera, katerega used predstavlja dvanajst sto čevljev podmorske globine, je njegova slanost znatna /.../. 1989, 1996 in 2005: V nasprotju z Asfaltnim jezerom, katerega usad predstavlja dvanajststo čevljev podmorske globine, je njegova slanost znat- na /.../. Osebek polstavka v primeru (17) ni izražen v tej povedi, temveč je nanosnik pol- stavka naveden v eni povedi prej; gre za le Lac Salé (Slano jezero). Prvi in drugi prevedek zvenita precej dobesedno, pri čemer se jedro prvega polstavka nanaša na implicitni to oziroma kar, jedro drugega polstavka pa na slanost. V tretjem pre- vodu je vendarle uporabljena slovenščini prijaznejša struktura (predložna zveza v nasprotju z), s katero je poved tudi precej razumljivejša. JIS_2_2023_FINAL.indd 51 JIS_2_2023_FINAL.indd 51 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 52 Teja Zupančič 5 Diskusija in sklep V raziskavi smo po vzoru jezikoslovcev (prim. Mezeg 2011, 2020b; Logar 2015), ki so že obravnavali polstavke, potrdili potrebo po uskladitvi oziroma posodobitvi slovenskih jezikovnih priročnikov, v katerih je opisana le struktura polstavkov, ne pa tudi, denimo, njihova predikacijska vloga (prim. Toporišič 2003: 203; Žagar 2001: 77–78), in v katerih so uporabljeni neustrezni primeri rabe (prim. Toporišič 2000: 632–633). Pokazali smo tudi, da so bili polstavki v 19. stoletju, ko so zašli v naš jezik (Jesen- šek 1998: 137–138), učinkovito sredstvo za krajšanje kompleksnih povedi (Jesen- šek 1998: 12). O tem pričajo številni deležijski polstavki v Hostnikovem prevodu, ki so bili bodisi ohranjeni v prevodu – med polstavki na začetku povedi je bilo takšnih kar 13 % – bodisi uporabljeni za prevod drugih struktur (podredij, deni- mo). V drugi polovici prejšnjega stoletja so slovničarji, zlasti Breznik (1967), nji- hovo rabo zavzeto odsvetovali, zato so danes, bi pričakovali, rabljeni redko. Kot pa smo ugotovili na podlagi korpusa (Kavčič 2022), je bilo v prevodu Stoparjev iz leta 1959 ohranjenih 7 % izhodiščnih polstavkov, od katerih sta bila v kasnejših ponatisih razvezana le dva od osmih. Zanimivo je, da so uredniki posegli v ohra- njeni polstavek, ki je bil lepo integriran v poved (potikajoč se med tem ljudstvom), in ga razvezali v časovno podredje, polstavkov, kot sta prepričan, da bo prišel tja in zmagovalec ali premaganec, pa ne. Če našo raziskavo primerjamo z raziskavo Mezeg (2011, 2020b), ugotovimo, da smo prišli do precej podobnih rezultatov. Polstavki na začetku povedi so v povprečju ohranjeni v 11 % primerov in najpogostejša strategija za prevod polstavkov je pre- vod z osebno glagolsko obliko, kar je v skladu s prvo in drugo hipotezo. Nasprotno od pričakovanega (tretja hipoteza) se je izkazalo, da Hostnikov prevod kljub starosti vsebuje precej lepše in slovenščini prijaznejše rešitve z vidika polstavkov kot prevod Stoparjev (1959) in da njegov prevod sploh ni tako dobeseden, kot bi pričakovali za tako zgodnje obdobje. Na drugi strani prevod Stoparjev veliko bolj sledi izhodišč- nim strukturam in besednemu redu ter vsebuje več slovenščini tujih struktur. Doprinos naše raziskave vidimo zlasti v tem, da smo raziskali rabo polstavkov skozi čas, in sicer na podlagi prevoda iz leta 1878, njegovega naslednika iz leta 1959 in vrste ponatisov, ki segajo vse do leta 2005. Na podlagi analize korpusa lahko zaključimo, da je za rabo polstavkov poleg žanrske (Mezeg 2011: 322–333) značilna časovna pogojenost, saj so se ti v izvirni in prevodni slovenščini veli- ko pogosteje uporabljali v preteklosti, natančneje v 19. stoletju (Jesenšek 1998: 13–14), v sodobni prevodni slovenščini pa se uporabljajo redko, vendar njihova raba ni zanemarljiva. Na podlagi analize drugih prevodov Hostnika in Stoparjev bi lahko sklepali tudi o slogovni pogojenosti rabe polstavkov. Hostnik je namreč polstavke ohranjal po- gosteje, poleg tega jih je uporabljal za prevode drugih struktur, ki niso polstavki. JIS_2_2023_FINAL.indd 52 JIS_2_2023_FINAL.indd 52 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 53 Raba polstavkov v prevodih Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta Rabo polstavkov, ki so ohranjeni v prevodu Stoparjev, pa bi težko pripisali njune- mu prevajalskemu slogu, saj so večinoma rezultat dobesednega prevajanja. Ali je dobesedni pristop k prevajanju polstavkov značilen za prevajalski slog Stoparjev, bi bilo mogoče preveriti v razširjeni analizi drugih njunih prevodov. Na podlagi dodatnih raziskav bi bilo treba analizirati tudi pomembni vprašanji, ki se porajata ob teh zaključkih – ali so polstavki, ki so še vedno prisotni v literarnih prevodih, ohranjeni iz želje po poustvaritvi sloga avtorja izvirnika, odražajo slog prevajalca ali pa so preprosto rezultat dobesednega prevajanja ter kakšna je bila pravzaprav raba polstavkov v izvirni slovenščini v obdobjih, v katerih sta nastala obravnavana prevoda. Viri Verne, Jules, 1872: Le tour du monde en quatre-vingts jours. Pariz: Hetzel. Verne, Jules, 1878: Potovanje okolo sveta v osemdesetih dneh. Ljubljana: Matica sloven- ska. Prev. Davorin Hostnik. Verne, Jules, 1959: V osemdesetih dneh okoli sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. France in Bogo Stopar. Verne, Jules, 1969: V osemdesetih dneh okoli sveta. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Prev. France in Bogo Stopar. Verne, Jules, 1970: Potovanje okoli sveta v 80 dneh. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. France in Bogo Stopar. Verne, Jules, 1977: V osemdesetih dneh okoli sveta. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Prev. France Stopar. Verne, Jules, 1978: Potovanje okoli sveta v 80 dneh. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. France in Bogo Stopar. Verne, Jules, 1989: V osemdesetih dneh okoli sveta. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Prev. France Stopar. Verne, Jules, 1996: V osemdesetih dneh okoli sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. France Stopar. Verne, Jules, 2005: V 80 dneh okoli sveta. Ljubljana: Ljubljana: Tehniška založba Sloveni- je. Prev. France Stopar. Literatura Breznik, Anton, 1967: Življenje besed. Priredil Jakob Šolar. Maribor: Založba Obzorja. Combettes, Bernard, 1998: Les constructions détachées en français. Pariz: Ophrys. Combettes, Bernard in Tomassone, Roberte, 1988: Le texte informatif, aspects linguistiqu- es. Bruselj: Prisme, De Boeck Université. JIS_2_2023_FINAL.indd 53 JIS_2_2023_FINAL.indd 53 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 54 Teja Zupančič Halmøy, Odile, 2003: Le gérondif en français. Pariz: Ophrys. Hribar, Nataša, 2013: Polstavki. Pravna praksa 32/22. 31. Hribar, Nataša, 2015: Polstavki in vejica. Pravna praksa 34/2. 31. Jesenšek, Marko, 1998: Deležniki in deležja na -č in -ši. Razširjenost oblik v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja. Maribor: Slavistično društvo Maribor. Kavčič, Teja, 2022: Analiza francoskih polstavkov na začetku povedi in njihovih prevedkov v slovenščino na primeru romana Julesa Verna Le tour du monde en quatre-vingts jours. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za prevajalstvo. Logar, Nataša, 2015: Polstavčna vejica. Dobrovoljc, Helena, in Lengar Verovnik, Tina (ur.): Pravopisna razpotja: razprave o pravopisnih vprašanjih. Ljubljana: Založba ZRC. 47–54. Mezeg, Adriana, 2011: Korpusno podprta analiza francoskih polstavkov in njihovih pre- vedkov v slovenščini. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnost. Mezeg, Adriana, 2020a: Definicija polstavka in njegova raba v sodobni prevodni slovenšči- ni (na gradivu prevodov iz francoščine). Slavistična revija 68/2. 265–282. Mezeg, Adriana, 2020b: Polstavki v francoščini in njihovo prevajanje v slovenščino – kor- pusni pristop. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mezeg, Adriana, 2021: L'apposition en français et en slovène: de la théorie à l’usage. Ve- stnik za tuje jezike 13/1. 51–65. Riegel, Martin, Pellat, Jean-Christophe in Rioul, René, 1994: Grammaire méthodique du français. Pariz: Presses Universitaires de France. Schlamberger Brezar, Mojca, 2005: Nekatere skladenjske značilnosti prevodov iz franco- ščine v slovenščino – lekcija iz kontrastivne slovnice. Mikolič, Vesna in Marc Bratina, Karin (ur.): Slovenščina in njeni uporabniki v luči evropske integracije. Koper: Založba Annales. 261–268. Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Toporišič, Jože idr., 2003: Slovenski pravopis. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstveno-raziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Žagar, France, 2001: Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Deseta pregledana in dopol- njena izdaja. Maribor: Založba Obzorja. Use of Supplementive Clauses in Translations of Verne’s Around the World in Eighty Days This article focuses on the characteristics of supplementive clauses and their research and use in the Slovenian linguistic space. According to several linguists, supplementive clauses were once widely used as a means of syntactic reduction, while they are rarely used in modern Slovenian. For research purposes, a corpus was created composed of supplementive clauses from Jules Verne’s Around the World in Eighty Days and their translations into Slovenian. A more detailed analysis included French supplementive clauses with a gerund, past participle, present participle, prepositional infinitive, ad- jective and noun base from the first two translations in Slovene (from 1878 and 1959). Using a corpus analysis, we studied how often supplementive clauses were retained in the translations and what was characteristic of them. We looked at the differences between the two translations, focusing on the supplementive clauses retained and the translation styles adopted, and examined whether the supple- JIS_2_2023_FINAL.indd 54 JIS_2_2023_FINAL.indd 54 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 55 Raba polstavkov v prevodih Vernovega romana V osemdesetih dneh okoli sveta mentive clauses were retained in the reprints of the 1959 translation. We determined that supplemen- tive clauses were retained in approximately 10% of cases and that their use was declining, suggesting that the use of supplementive clauses is time-sensitive. Since author-related differences were found between the two translations (in the 1878 translation supplementive clauses are more often retained or translated with subordinate and coordinate clauses, whereas in the 1959 translation the use of subordi- nate clauses and adverbials predominates), we established that the use of supplementive clauses also depends on the translator’s style. Keywords: supplementive clause, retention of supplementive clauses, finite verb, translation strategy, translation style JIS_2_2023_FINAL.indd 55 JIS_2_2023_FINAL.indd 55 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 JIS_2_2023_FINAL.indd 56 JIS_2_2023_FINAL.indd 56 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Katalin Munda Hirnök UDK 811.163.6:373.3(439Porabje) Inštitut za narodnostna vprašanja DOI: 10.4312/jis.68.2.57-73 1.01 Sonja Novak Lukanović Inštitut za narodnostna vprašanja SLOVENSKI JEZIK V DVOJEZIČNIH OSNOVNIH ŠOLAH V PORABJU DANES 1 Pri ohranjanju slovenskega jezika v Porabju ima pomembno vlogo manjšinski izobraževalni sistem. Prispevek na podlagi ankete, izvedene med učitelji slovenščine in drugih predmetov, ki se poučujejo dvojezično na dveh dvojezičnih šolah v Porabju (Dvojezična osnovna šola Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvojezična osnovna šola Števanovci), proučuje, kako anketiranci ocenjujejo lastno znanje in rabo jezikov v družini in javnem življenju, položaj slovenskega jezika v osnovnih šolah ter različne dejavnike, ki so v podporo pouku slovenskega jezika. Prispevek prikazuje tudi stališča anketiranih do slovenskega jezika ter podatke o izkušnjah s poukom na daljavo v času prvega vala covida-19. Ključne besede: porabski Slovenci, slovenski jezik, izobraževalni sistem, stališča 1 Uvod Uvodoma je treba izpostaviti, da so Slovensko Porabje zaznamovale različne zgo- dovinske in politične okoliščine, ki so vplivale tudi na jezik oziroma jezikovno identiteto prebivalcev obmejnega območja. Slovenski jezik v Porabju je po tria- nonski mirovni pogodbi, s katero je bilo Prekmurje priključeno h Kraljevini Sr- bov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Kraljevina Jugoslavija), devet vasi Porabja pa je ostalo v okviru madžarske države, postopoma začel izgubljati na vitalnosti. Z vzpostavitvijo trianonske meje so se načele ali celo pretrgale že utrjene povezave s trgovskimi središči v Prekmurju. Meja je med drugim posegla tudi v sorodstvene 1 Prispevek je nastal v okviru strokovno-razvojne naloge Šolstvo narodnosti in zamejstva – podpora in razvoj slovenskega jezika v zamejstvu (financer: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije) in raziskovalnega programa Manjšinske in etnične študije ter slovensko narodno vprašanje (P5-0081), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. JIS_2_2023_FINAL.indd 57 JIS_2_2023_FINAL.indd 57 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 58 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović vezi, prijateljske stike in versko življenje prebivalcev na obeh straneh meje (Mu- nda Hirnök 2020a). Po Vratuševih ugotovitvah za obdobje pred 2. svetovno vojno »državna meja še ni pokazala večjega vpliva: severni gorički govor se nadaljuje preko meje /…/« (Vratuša 1966: 20). Tudi po Riglerju so bili takoj po 2. svetovni vojni porabski in prekmurski dialekti še nerazločeni (Rigler 2001: 375). S postavi- tvijo železne zavese leta 1948, ki je za več desetletij onemogočila stike prebival- cev z bližnjim prekmurskim jezikovnim prostorom, je razvoj porabskega narečja potekal nekoliko drugače od prekmurskega. Na prekmurske govore je vplival slo- venski knjižni jezik, na porabske pa madžarščina. Porabščina je danes del gori- čanskega podnarečja prekmurščine (Zorko 2009: 15−22; Just 2009: 28; Tivadar idr. 2022: 23). S postopnim odpiranjem obmejnega območja v šestdesetih letih dvajsetega stoletja so se pojavili dejavniki, ki so načeli v glavnem enojezično slo- vensko skupnost. Madžarski jezik je vedno bolj prodiral v vaško okolje, vitalnost slovenskega jezika pa je posledično pešala. K temu je prispevala tudi močna, bolj ali manj prikrita asimilacijska politika večinske družbe v preteklosti (Nećak Lük 2008: 67; Bernjak 2012: 104; Just 2015: 101−105). Šele po demokratičnih spre- membah na Madžarskem smo bili priča pozitivnim premikom, zlasti kar zadeva pravni položaj manjšin (tudi jezikovnih) 2 in institucionalno podporo manjšinske- mu jeziku na različnih področjih (slovenski manjšinski mediji, publicistična de- javnost, kulturna in politična organiziranost slovenske manjšine). Istočasno so se izoblikovale družbene in ekonomske razmere, ki pa ne vplivajo spodbujevalno na ohranjanje slovenskega jezika. Izsledki starejših in novejših raziskav in terenske izkušnje kažejo, da se v družini vedno manj uporablja porabščina, da jo govori predvsem starejša in deloma srednja generacija ter da jo mladi malo uporabljajo oziroma je niti ne znajo (Nećak Lük 1998: 240−248; Munda Hirnök 2017: 35; Munda Hirnök in Novak-Lukanovič 2016, 2019: 193−204). Pri rabi in ohranjanju slovenskega jezika v Porabju, kakor tudi v drugih zamejskih okoljih, ima pomembno vlogo manjšinski izobraževalni sistem. Pripadniki sloven- ske narodne skupnosti na Madžarskem imajo formalnopravno zagotovljeno pravi- co organiziranja učenja slovenščine, kar tudi izkoristijo v praksi. Pouk slovenščine je v različnih oblikah prisoten na celotni izobraževalni vertikali. 2 Podatki kažejo, da so se na Madžarskem šele po političnih spremembah leta 1990 ustvarili relativno ugodni pogoji za uresničevanje manjšinskih pravic. Pravna zaščita manjšin, tudi status manjšinskih jezikov, je danes zagotovljena s Temeljnim zakonom Madžarske (ustavo) iz leta 2011 (Magyarország Alaptörvénye), s spremenjenim Zakonom o pravicah narodnosti (2011. évi CLXXIX. törvény a nemzetiségek jogairól) ter s številnimi drugimi pravnimi akti na različnih področjih. V kontekstu naše razprave je treba omeniti Zakon o nacionalni vzgoji in izobraževanju (2011. évi törvény a nemzeti köznevelésről), ki omogoča poleg madžarščine izobraževanje v jeziku manjšine, staršem pa zagotavlja izbiro šole glede na narodnostno pripadnost. Ko govorimo o slovenski narodni skupnosti na Madžarskem, je treba izpostaviti še bilateralni Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 6/93) in druge pravne dokumente, ki jih je sprejela Slovenija v skrbi za ohranjanje in razvoj slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah, gl. npr. Resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov (Uradni list RS, št. 35/96), Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (Uradni list RS, št. 43/06, 76/10 in 206/21 – ZDUPŠOP), Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (Uradni list RS, št. 94/21). JIS_2_2023_FINAL.indd 58 JIS_2_2023_FINAL.indd 58 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 59 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes Slovenski jezik je v vzgojno-izobraževalnem procesu v Slovenskem Porabju pri- soten od predšolske vzgoje do srednje šole. Učenje slovenščine na ravni pred- šolske vzgoje poteka v treh tako imenovanih narodnostnih vrtcih (Gornji Senik, Sakalovci, Števanovci), 3 v monoštrskem vrtcu Játékvár pa imajo tako imenova- no slovensko skupino. Učenci lahko izbirajo med dvema dvojezičnima šolama, in sicer Dvojezično osnovno šolo Jožefa Košiča (v nadaljevanju DOŠ Jožefa Košiča) na Gornjem Seniku in Dvojezično osnovno šolo Števanovci (v nadalje- vanju DOŠ Števanovci). 4 Slovenski jezik se je mogoče učiti še na Osnovni šoli Jánosa Aranya, Osnovni šoli in gimnaziji sv. Gotthárda 5 in Srednji strokovni šoli Béla III. v Monoštru. V šolskem letu 2021/22 se je slovenski jezik učilo okrog 220 otrok. 6 Na visokošolski ravni se je slovenščino mogoče učiti na Slavističnem oddelku Univerzitetnega središča Savaria (ELTE-SEK) v Sombotelu (madž. Szombathely) in na Filozofski fakulteti Univerze Eötvös Loránd (ELTE) v Budimpešti. Porabski dijaki imajo od sredine sedemdesetih let dvajsetega stoletja možnost nadaljevati študij (tudi študij slovenščine) v Sloveniji. Prispevek prikazuje izbrane rezultate empirične raziskave Slovenski jezik v vrtcih in šolah v Porabju na Madžarskem, 7 katere namen je bil proučiti, kako pedagoški delavci (vzgojitelji asistenti in učitelji asistenti iz Slovenije ter porabski učitelji 8 slovenskega jezika in dvojezičnih predmetov) ocenjujejo položaj slovenskega je- zika v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter različne dejavnike, ki vplivajo na rabo in učenje slovenskega jezika. Za potrebe pričujočega prispevka smo upošte- vali samo rezultate anketnega vprašalnika za porabske učitelje na dveh dvojezič- nih osnovnih šolah v Porabju, nismo pa vključili rezultatov pedagoških delavcev iz Slovenije. Razprava je podkrepljena tudi z dognanji preteklih empiričnih raziskav, strokovne literature v povezavi s slovenskim jezikom in slovensko skupnostjo na Madžar- skem ter objav v manjšinskih medijih. 3 Pomembno je pripomniti, da se število vrtcev v zadnjem desetletju zmanjšuje. V Slovenski vesi so vrtec zaprli leta 2010 (Perger 2010: 1), na Dolnjem Seniku pa leta 2018 (Sukič 2018: 3). 4 Na obeh šolah je slovenski jezik prisoten kot narodnostni jezik. Vsak učenec ima pet ur slovenščine tedensko in eno uro spoznavanja slovenstva. Pouk na dvojezični šoli naj bi pri polovici tedenskih ur potekal v slovenščini. 5 Od šolskega leta 2021/2022 je Osnovno šolo Istvána Széchenyija in gimnazijo Mihálya Vörösmartyja v Monoštru prevzela v upravljanje sombotelska škofija in deluje pod imenom Osnovna šola in gimnazija sv. Gotharda (Szent Gotthárd Általános Iskola és Gimnázium). V izobraževalni ustanovi (čeprav v dveh stavbah) se lahko učenci učijo slovenski jezik od prvega razreda do mature. 6 Več o tem na spletni strani Državne slovenske samouprave: https://slovenci.hu/. 7 Raziskava je del strokovno-razvojne naloge Šolstvo narodnosti in zamejstva – podpora in razvoj slovenskega jezika v zamejstvu, ki ga je financiralo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS (Munda Hirnök idr. 2020). 8 V besedilu bomo uporabljali moško obliko samostalnika. JIS_2_2023_FINAL.indd 59 JIS_2_2023_FINAL.indd 59 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 60 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović 2 Metoda dela in potek raziskave Raziskavo s pomočjo anketnih vprašalnikov smo izvedli v šolskem letu 2020/2021 (oktobra in novembra). Anketni vprašalnik za učitelje slovenskega jezika in drugih predmetov, ki se poučujejo dvojezično na omenjenih dveh dvojezičnih šolah v Po- rabju, smo posredovali s pomočjo Državne slovenske samouprave (v nadaljevanju DSS), ki je upraviteljica šol in vrtcev v Porabju. Na obeh šolah je bilo razdeljenih 16 vprašalnikov (med desetimi zaposlenimi učitelji na DOŠ Jožefa Košiča Gornji Senik je bilo razdeljenih 9 vprašalnikov, med enajstimi zaposlenimi na DOŠ Šte- vanovci pa: 7), vrnjenih pa 14 (8 iz DOŠ Jožefa Košiča, 6 iz DOŠ Števanovci), kar predstavlja 87,5-odstotno realizacijo. Zaradi majhnega 9 števila vseh učiteljev slovenskega jezika in drugih predmetov, ki se poučujejo dvojezično, smo se odlo- čili, da pri analizi podatkov šol ne bomo obravnavali ločeno. Anketni vprašalnik za učitelje je vseboval 18 vprašanj, pretežno zaprtega tipa. 10 Vprašanja so zahtevala odgovore o naslednjem: demografski podatki anketiranca, narodna pripadnost, materni jezik, znanje jezikov, raba jezika doma oziroma zunaj doma, znanje slovenskega jezika učencev, staršev in učiteljev, odnos in podpora okolja, manjšinskih struktur v Porabju in slovenskih institucij iz Slovenije, ustrez- nost organiziranosti šolstva, vpliv prisotnosti pedagoških delavcev iz Slovenije na kakovost poučevanja slovenščine itd. Zanimalo nas je tudi, kako je izbruh epide- mije bolezni covid-19 vplival na delo v šolah. V anketi v dveh osnovnih šolah (DOŠ Jožefa Košiča Gornji Senik, DOŠ Števa- novci) je sodelovalo 14 pedagoških delavcev. Podatki o prebivališču anketiranih kažejo, da jih šest živi v Monoštru in prav tako šest v porabskih vaseh (trije na Gornjem Seniku, dva v Števanovcih, eden na Dolnjem Seniku), le en anketiranec pa prihaja iz vasi zunaj Porabja (Kercaszomor – slov. Krčica - Somorovci). 11 En anketiranec na vprašanje o stalnem bivališču ni odgovoril. V anketi je sodelovalo osem žensk in trije moški, tri osebe pa na to vprašanje niso odgovorile. V največjem deležu (sedem oseb) je zastopana srednja generacija (31–55 let), ena oseba spada v mlajšo generacijo (5−30 let) in ena je starejša od 55 let. Pet oseb ni navedlo letnice rojstva. Težko ugibamo, zakaj nam učitelji niso zaupali letnice rojstva. Večina teh je s števanovske šole. Izobrazbena struktura anketiranih kaže, da med njimi prevladujejo anketirani z visoko izobrazbo (57,2 % − osem oseb), 28,6 % (štiri osebe) jih ima diplomo 1. bolonjske stopnje in 14,3 % (dve osebi) višjo šolo. Med anketiranimi se jih je največ opredelilo za Slovence (35,7 % oziroma pet oseb), 28,6 % (štiri osebe) za Madžare, v enakem deležu za Slovence in Madžare (28,6 %), en anketiranec pa na vprašanje ni odgovoril. 9 Gre za razmeroma majhni šoli, kjer je zaposlenih manjše število učiteljev. 10 To je omogočilo, da so se anketiranci lažje opredelili do obravnavanih tematik. 11 Vas Kercaszomor upravno spada v podregijo Őriszentpéter v Železni županiji. JIS_2_2023_FINAL.indd 60 JIS_2_2023_FINAL.indd 60 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 61 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes 3 Rezultati raziskave 3.1 Znanje jezika/jezikov po lastni oceni V raziskavi nas je naprej zanimala samoocena anketiranih učiteljev glede njihove- ga maternega jezika (graf 1). Med anketiranimi jih je največ (57,2 %) navedlo, da je njihov materni jezik ma- džarščina, slaba tretjina (28,6 %) je navedla slovenski jezik, 14,3 % pa porabsko narečje. Graf 1: Materni jezik anketiranih (vir: Vprašalnik za učiteljice, učitelje na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvojezični osnovni šoli Števanovci, N = 14) Poleg tega, kateri jezik/jezike anketirani opredeljujejo kot svoj materni jezik, nas je še zanimalo, katere posamezne jezike govorijo. Pridobljeni podatki kažejo (graf 2), da vsi govorijo večinski jezik, kar je logič- no, saj je madžarščina uradni jezik države in tudi njihova primarna socializacija je potekala večinoma v madžarskem jeziku. Presenetil nas je podatek, da je večina (85,7 %) odgovorila, da govorijo slovenski knjižni jezik, medtem ko jih malo več kot polovica (57,2 %) govori porabsko narečje. Glede na starostno strukturo (v največjem deležu so anketiranci iz srednje generacije) bi pričako- vali, da jih več govori porabsko narečje. Več kot polovica (57,2 %) jih govori nemško, dobra tretjina (35,7 %) angleško in eden rusko. Glede na bližino Av- strije in prisotnost tujega kapitala v Monoštru je hierarhija znanja tujih jezikov pričakovana. Graf 2: Odgovori anketiranih na vprašanje, kateri jezik/jezike govorijo (vir: Vprašalnik za učiteljice, učitelje na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvoje- zični osnovni šoli Števanovci, N = 14) JIS_2_2023_FINAL.indd 61 JIS_2_2023_FINAL.indd 61 18. 09. 2023 14:19:24 18. 09. 2023 14:19:24 62 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović 3.2 Raba jezika v družini V uvodu smo omenili, da je raba slovenskega jezika v porabskih družinah zaradi nasilne in tihe asimilacije ogrožena, medgeneracijski prenos porabščine/sloven- skega jezika pa je pretrgan. Zato nas pridobljeni podatki o rabi jezikov v družini niso presenetili. Odgovori anketiranih o rabi jezikov v družini (graf 3) kažejo prevlado madžar- skega jezika pri vseh sogovorcih. Največ vprašanih (71,4 %,) uporablja večino- ma oziroma samo madžarski jezik z otroki, 64,4 % z brati ali sestrami, 57,2 % s sorodniki, 42,8 % z mamo in v enakem deležu z očetom. Še največ slovenščine uporabljajo anketiranci v komunikaciji z mamo, takih je 21,5 %. Med anketiranci pa se nihče ne pogovarja z otroki samo ali večinoma slovensko. 28,6 % vprašanih uporablja pri sporazumevanju s sorodniki in sosedi oba jezika, 21,4 % z materjo, v še manjši meri z očetom (7,2 %), z brati ali sestrami (7,2 %) in z otroki (7,2 %). Graf 3: Odgovori anketiranih na vprašanje, kateri jezik govorijo doma (vir: Vprašalnik za učiteljice, učitelje na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvoje- zični osnovni šoli Števanovci, N = 14) Proučevanju govornih navad pedagoških delavcev v Porabju je bilo v preteklosti namenjenih le nekaj študij. Primerjava pridobljenih podatkov z izsledki ankete o govornih navadah pedagoških delavcev (učitelji, vzgojitelji) v Porabju, izvedene v sklopu strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev leta 2008 (Perger 2008: 145−148), kaže na slabšanje slovenskih govornih navad učiteljev. JIS_2_2023_FINAL.indd 62 JIS_2_2023_FINAL.indd 62 18. 09. 2023 14:19:25 18. 09. 2023 14:19:25 63 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes 3.3 Raba jezika v različnih situacijah vsakdanjega (javnega) življenja Preverjali smo tudi, v kolikšni meri anketirani uporabljajo slovenski ali madžarski jezik v nekaterih izbranih situacijah vsakdanjega življenja. Graf 4 kaže na prevlado madžarskega jezika v skoraj vseh situacijah življenja, z izjemo v šoli, vrtcu in na delovnem mestu. Vsi anketirani uporabljajo samo oziroma večinoma madžarski jezik pri zdravniku, 92,9 % na občinskih uradih, 85,7 % na sodišču, prav tako 85,7 % v trgovini, na pošti, 78,5 % v cerkvi, 64,3 % v kulturnem oziroma športnem društvu. Še največ slovenščine uporabljajo vprašani v kulturnem oziroma športnem društvu (14,4 %). 71,4 % anketiranih uporablja oba jezika v šoli, 57,2 % na delovnem mestu, 21,4 % v vrtcu in v enakem deležu v cerkvi, trgovini in na pošti (14,3 %). Ti podatki kažejo, da se pri anketirancih raba slovenščine v glavnem omejuje na šolo, vrtec in delovno mesto. Tukaj je treba izpostaviti, da imajo govorci slovenskega jezika v Porabju le malo priložnosti za rabo slovenščine v vsakdanjem življenju (deloma v cerkvi, trgovini, gostilni, kulturnih oziroma športnih društvih). Tako stanje so potrdile tudi predhodno opravljene raziskave o govornih navadah porabskih Slovencev (Mun- da Hirnök in Novak- Lukanovič 2016; Novak-Lukanovič idr. 2018). Če primerjamo rezultate naše raziskave z rezultati pilotske raziskave, izvedene 2009 med porabskimi učitelji in kulturnimi delavci – udeleženci izobraževalnega seminarja (bilo jih je 13) (Tivadar 2012: 138), se pa pokaže, da učitelji na šoli v večji meri uporabljajo oba jezika (slovenskega in madžarskega), v manjšem dele- žu uporabljajo večinoma madžarski jezik, nobeden izmed anketiranih pa ne upo- rablja samo ali večinoma slovenski jezik. Graf 4: Odgovori anketiranih na vprašanje, kateri jezik govorijo zunaj doma (vir: Vprašal- nik za učiteljice, učitelje na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvojezični osnovni šoli Števanovci, N = 14) JIS_2_2023_FINAL.indd 63 JIS_2_2023_FINAL.indd 63 18. 09. 2023 14:19:25 18. 09. 2023 14:19:25 64 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović 4 Stališča anketiranih do slovenskega jezika 4.1 Stališča o znanju slovenskega jezika otrok, staršev in učiteljev Nadalje nas je zanimalo, kako anketiranci ocenjujejo znanje slovenskega jezika otrok ob prihodu v šolo, znanje slovenskega jezika njihovih staršev in pedagoške- ga kadra na šoli (graf 5). S trditvijo, da otroci pridejo v šolo z ustreznim znanjem slovenskega jezika, se ne strinja polovica anketirancev (skupno 50 %, od tega se jih 21,4 % v glavnem ne strinja, 28,6 % pa se jih sploh ne strinja), medtem ko jih dobra petina (21,4 %) izraža nevtralno stališče. Ker je medgeneracijski prenos jezika s staršev na otroke pretrgan, kot je bilo že omenjeno, se nam zdi nizka ocena realna. Da je slovensko jezikovno znanje staršev otrok ustrezno, je potrdil le en posame- znik (7,1 %), dobra četrtina (28,6 %) anketiranih izraža nevtralno stališče, dobra tretjina (35,7 %) pa se s trditvijo ne strinja. Če upoštevamo, da je velik del učencev na obeh šolah neslovenskega porekla, 12 je ocena anketirancev o slovenskem jezi- kovnem znanju staršev dokaj objektivna. Trditev, da učitelji na šoli dobro obvladajo slovenski jezik, je visoko ocenjena (skupno 50 %, od tega se jih 14,3 % s trditvijo popolnoma strinja, 35,7 % pa se jih z njo v glavnem strinja). Dobra petina (21,4 %) izraža nevtralno stališče. Presenetil nas je velik delež (28,6 %) vprašanih, ki se do trditve o znanju sloven- skega jezika otrok, staršev in učiteljskega kadra niso opredelili. Graf 5: Stališča anketiranih do trditev o znanju slovenskega jezika otrok, staršev in uči- teljev (vir: Vprašalnik za učiteljice, učitelje na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvojezični osnovni šoli Števanovci, N = 14) 12 Več o tem glej v Munda Hirnök 2019: 14−16. JIS_2_2023_FINAL.indd 64 JIS_2_2023_FINAL.indd 64 18. 09. 2023 14:19:26 18. 09. 2023 14:19:26 65 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes 4.2 Stališča anketiranih do trditev o pomenu slovenskega jezika Graf 6 prikazuje stališča anketiranih do trditev o pomenu slovenskega jezika. Da je za starše otrok pomembno, da se njihovi otroci naučijo slovensko, je potrdilo 21,4 % anketiranih (7,1 % se jih s tem popolnoma strinja, 14,3 % se jih v glavnem strinja), le en posameznik (7,1 %) se s tem ne strinja, dobra četrtina (28,6 %) pa se glede tega ni opredelila. S trditvijo, da starši vidijo pri svojih otrocih več perspektive v učenju tujih jezikov, se strinja večina vprašanih (skupno 64,3 %, od tega se jih 35,7 % s tem v glav- nem strinja, 28,6 % pa se jih popolnoma strinja). Le manjši delež (14,3 %) vprašanih se s trditvijo niti strinja niti ne strinja. Dobra petina (21,4 %) se do trditve ni opredelila. Pridobljeni podatki so bili pričakovani in se skladajo z izsledki prejšnjih raziskav, ki kažejo, da se porabski Slovenci še vedno spoprijemajo z dediščino svoje obrobnosti, kar se danes še zmeraj kaže na vseh področjih, še posebej gospodarskem. Dokler se ne bodo ustvarile (in okrepile) ekonomske razmere, v katerih bo znanje slovenske- ga jezika prednost, ni pričakovati drugačnega stališča staršev glede učenja jezikov. Realizacija Razvojnega programa Slovenskega Porabja 13 in Programa spodbuja- nja gospodarske osnove slovenske narodne skupnosti na Madžarskem za obdobje 2021−2024 14 lahko pozitivno vpliva tudi na učenje (in rabo) slovenskega jezika. Da je znanje slovenskega jezika potrebno, da se lahko opredeliš za Slovenca, je potrdila večina anketiranih (skupno 64,3 %, od tega se jih 50 % s tem popolnoma strinja, 14,3 % pa se jih v glavnem strinja). En posameznik (7,1 %) te trditve ni ocenil. Primerjava pridobljenih podatkov z izsledki raziskave Stališča staršev v Porabju do slovenskega jezika oziroma dvo- in večjezičnosti kaže podobne vred- nosti (Munda Hirnök 2017: 53). Graf 6: Stališča anketiranih do trditev o pomenu slovenskega jezika (vir: Vprašalnik za učiteljice, učitelje na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvoje- zični osnovni šoli Števanovci, N = 14) 13 Razvojni program je madžarska vlada z vladnim odlokom potrdila oktobra leta 2019 (A Kormány 1618/2019. (X. 28.) Korm. Határozata), 15. julija 2020 pa sprejela sklep o izvajanju programa (1411/2020. (VII. 15.) Korm. határozat). Madžarska vlada je konec leta 2020 nakazala prva sredstva iz Razvojnega programa. 14 Sredstva iz Slovenskega razvojnega programa (osnutek je pripravljen za nadaljnje medresorsko usklajevanje) v višini 2,8 mio. evrov bodo namenjena gospodarstvu in podjetništvu, turizmu in lokalnim ponudnikom ter sofinanciranju ene ali dveh manjših slovenskih investicij (Eöry 2021: 2). JIS_2_2023_FINAL.indd 65 JIS_2_2023_FINAL.indd 65 18. 09. 2023 14:19:26 18. 09. 2023 14:19:26 66 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović 5 Sodelovanje, pogoji dela, ustreznost organiziranosti šolstva in podpora okolja kot dejavniki, ki vplivajo na učenje in rabo slovenskega jezika V okviru raziskave Slovenski jezik v vrtcih in šolah v Porabju na Madžarskem so nas zanimala še vprašanja, ki se navezujejo na sodelovanje z različnimi akterji, strokovna usposabljanja, odnos in podporo okolja, manjšinskih struktur v Porabju in slovenskih institucij iz Slovenije do slovenskega jezika, ustreznost organizira- nosti šolstva ter pomen prisotnosti pedagoških delavcev iz Slovenije (graf 7). Da je sodelovanje s kolegi učitelji dobro, je potrdilo 71,4 % anketiranih (42,8 % se jih s tem popolnoma strinja, 28,6 % pa se jih v glavnem strinja), medtem ko se en posameznik (7,1 %) s tem niti strinja niti ne strinja. Nekoliko nižje je bila ocenjena trditev, da je sodelovanje s starši otrok dobro (skupno 64,2 %, od tega se jih 21,4 % popolnoma strinja in 42,8 % v glavnem strinja). Le ena oseba (7,1 %) se s trditvijo niti strinja niti ne strinja. S trditvijo, da se otroci radi učijo slovensko, se strinja dobra četrtina (28,6 %) anketiranih, medtem ko jih 50 % izraža nevtralno stališče. Da so za pouk slovenskega jezika pomembna strokovna usposabljanja in seminar- ji, je potrdilo 64,3 % vprašanih (35,7 % se jih s tem popolnoma strinja in 28,6 % se jih v glavnem strinja). Enak rezultat smo pridobili pri trditvi, da je strokovnih usposabljanj dovolj. 71,4 % anketiranih soglaša s trditvijo, da je podpora slovenskih institucij, kot so Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS, Zavod RS za šolstvo itd., ustrezna. Nižje je bila ocenjena trditev, da je odnos okolja do slovenskega jezika pozitiven – 57,2 % anketiranih je to potrdilo, medtem ko dobra petina (21,4 %) izraža nev- tralno stališče. Trditev, da je odnos slovenskih manjšinskih struktur (Zveza Slovencev na Ma- džarskem – v nadaljevanju ZSM, DSS, narodnostne samouprave itd.) do sloven- skega jezika pozitiven, je visoko ocenjena (71,4 % anketiranih se s tem popolno- ma strinja). Visoko je bila ocenjena tudi trditev, da je sedanja organiziranost manjšinskega šolstva v Porabju ustrezna (skupno 71,4 %, od tega se jih 28,6 % s tem popolnoma strinja in 42,8 % v glavnem strinja). S trditvijo, da prisotnost pedagoških delavcev iz Slovenije prispeva k dvigu kako- vosti pouka slovenskega jezika, prav tako soglaša 71,4 % anketiranih. JIS_2_2023_FINAL.indd 66 JIS_2_2023_FINAL.indd 66 18. 09. 2023 14:19:26 18. 09. 2023 14:19:26 67 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes Tudi pri tem sklopu trditev opažamo znaten delež anketiranih (21,4−28,6 %), ki niso odgovorili. To nas preseneča, saj se trditve navezujejo na njihovo delo oziro- ma delovno okolje. Graf 7: Strinjanje s trditvami (vir: Vprašalnik za učiteljice, učitelje na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvojezični osnovni šoli Števanovci, N = 14) S sklopom vprašanj odprtega tipa smo skušali dobiti odgovore na vprašanja v zve- zi s sodelovanjem porabskih šol s šolami v Sloveniji, vpetostjo šol v projekte (na- cionalne, evropske) in izboljšavo pogojev za izvajanje pouka slovenskega jezika. Anketirance smo povprašali, ali njihova šola sodeluje s šolami iz Slovenije. Po- datki o sodelovanju kažejo, da obe šoli sodelujeta s šolami v Prekmurju. Gornjese- niška šola sodeluje z DOŠ Lendava, DOŠ Prosenjakovci, OŠ Kuzma in OŠ Grad, števanovska šola pa sodeluje z OŠ Puconci, OŠ Grad in DOŠ Dobrovnik. Gre za skupno dve do tri srečanja letno, v okviru katerih se izvajajo hospitacije, delavni- ce, kulturni in športni dogodki ter izleti. Postavlja pa se vprašanje, ali so dosedanje oblike sodelovanja z vidika rabe slovenščine dovolj učinkovite. Brez dvoma bi morale šole razmisliti o večjem sodelovanju s šolami z obmejne- ga območja in v ta sodelovanja vključiti za učence bolj zanimive teme in načine (npr. vodenje učencev iz Prosenjakovcev po Gornjem Seniku in obratno, debatne krožke, kvize itd.). JIS_2_2023_FINAL.indd 67 JIS_2_2023_FINAL.indd 67 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 68 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović Večji del (64 %) anketiranih na vprašanje, ali je šola, na kateri delajo, vključena v državne in evropske projekte, ni odgovorilo. Dobra petina (21,4 %) vprašanih je odgovorila pritrdilno, 14,3 % pa negativno. Le dve osebi (14,3 %) sta konkre- tno navedli skupni prekmursko-porabski projekt Dvig jezikovnih kompetenc pe- dagoških delavcev v jeziku manjšin v dvojezičnih vzgojno-izobraževalnih zavodih Prekmurja in Porabja, ki je bil sofinanciran s strani Evropske unije, in sicer iz Evropskega sklada. 15 Porabske šole so še pred desetletjem in več imele težave s financiranjem. Finančna sredstva, zagotovljena iz državnega proračuna na podlagi normativov, in tudi dodatna sredstva za narodnostne šole so zadoščala zgolj za osnovno delovanje (Munda Hir - nök 1999: 65−66). V oditelji manjšinskih struktur so mnenja, da se je v zadnjih letih odnos desnosredinske vlade do narodnih skupnosti močno izboljšal, kar se odraža tudi v občutnem povečanju finančnih sredstev (Munda Hirnök 2018: 174). Za porab- ske šole (in tudi vrtce) je bilo prelomno leto 2012, ko so Slovenci na Madžarskem izkoristili zakonske možnosti 16 in je DSS postala upraviteljica porabskih šol in vrtcev. Na vprašanje, ali menijo, da so se na šoli tehnični in drugi pogoji za izvajanje pou- ka (tudi slovenskega jezika) v zadnjih letih izboljšali, zlasti odkar sta DOŠ Jožefa Košiča Gornji Senik in DOŠ Števanovci v upravljanju DSS, je 78,6 % anketiranih odgovorilo pritrdilno, med njimi pa sta dva (16,6 %) navedla tudi konkretne razloge: »Tehnični in drugi pogoji so se v zadnjih letih zelo izboljšali. Šola se nenehno obnav- lja, dobivamo nove računalnike, interaktivne table itd.« (A11) 17 »Pogoji so se zelo izboljšali, tako strokovno kot finančno.« (A14) 21,4 % anketiranih na to vprašanje ni odgovorilo. Anketirance smo vprašali, kakšne izboljšave bi bilo treba izvesti na področju učenja slovenskega jezika v porabskih šolah oziroma katere pomanjkljivosti se pojavljajo. Več kot polovica (57,1 %) anketiranih na vprašanje ni odgovorila. Lahko samo ugibamo, zakaj niso želeli odgovoriti na vprašanje. Tako vprašanje, ali so dejansko zadovoljni s trenutnim stanjem ali pa nam le niso želeli posredovati svojega mne- nja, ostaja neodgovorjeno. 42,8 % anketiranih je v svojih odgovorih nanizalo vrsto predlogov za izboljšavo trenutnega stanja, kot na primer potrebo po primernih jezikovnih učbenikih in delovnih zvezkih, novih (mladih) učiteljih za pouk slovenskega jezika in drugih 15 Več o projektu glej na spletni strani Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti: http:// www.muravidek.si/?page_id=2519&lang=sl (dostop 14. 12. 2020). 16 Glej 2011. évi CLXXIX. törvény a nemzetiségek jogairól (CLXXIX. zakon iz leta 2011 o pravicah narodnosti). 17 A = anketiranec, 11 = zaporedna številka anketiranca. JIS_2_2023_FINAL.indd 68 JIS_2_2023_FINAL.indd 68 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 69 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes dvojezičnih predmetov, različnih dejavnostih v povezavi s slovenskim jezikom, štipendijah (za učence) in osebnih stikih porabskih učencev z učenci iz Slovenije. 6 Vpliv epidemije covida-19 na delovanje šol v Porabju Madžarska je, podobno kot ostale evropske države, ob zaprtju države 16. marca 2020 uvedla pouk na daljavo. Novonastala situacija je tudi od porabskih šol zah- tevala nenehno prilagajanje. V okviru raziskave nas je zanimalo, kako je izbruh epidemije vplival na delo anketira- nih oziroma kakšne so bile njihove izkušnje s poukom na daljavo v času prvega vala. Večina anketiranih (71,4 % oziroma deset oseb) je odgovorila na odprto vprašanje. Dve osebi (14,3 %) sta podali splošno oceno vpliva epidemije na njuno delo, in sicer da je bilo zelo težko, ostali pa so svoje izkušnje konkretizirali. Tako so na primer navedli, da so priprave na pouk od njih zahtevale veliko časa, pogrešali so vsako- dnevne interakcije z otroki, zaradi majhnega števila učencev so bili stiki z njimi lažji, pouk na daljavo sicer ni bil učinkovit, ampak ta oblika je bila vseeno boljša kot nič, nekateri učenci so dosegli slabše učne rezultate, negativen vpliv pouka na daljavo se najbolj kaže pri slovenskem jeziku tudi zaradi odpadlih dejavnosti, ki so v podporo slovenskemu jeziku (delavnice, krožki, srečanja s šolami v Sloveniji itd.). 28,6 % vprašanih na vprašanje ni odgovorilo. Tudi slovenske manjšinske organizacije so se zavedale, da je jezikovni pouk prek računalnika in brez osebne prisotnosti učiteljev, še zlasti pedagoških delavcev iz Slo- venije, neučinkovit. Pri večini učencev se je zaradi učenja na daljavo znanje sloven- skega jezika poslabšalo. Tako je ZSM (kot organizator ali soorganizator) v poletnih mesecih, ko so bile epidemiološke razmere dovolj ugodne, izvedla dva jezikovna tabora za porabske učence, ki sta bila zlasti z vidika socializacije in možnosti rabe slovenskega jezika v živo izredno pomembna (Munda Hirnök 2020b: 168−169). 7 Zaključek Ugotavljamo, da pravni okvir omogoča široke možnosti učenja slovenskega je- zika, kar so pripadniki slovenske narodne skupnosti tudi izkoristili, saj v Porabju pouk slovenskega jezika poteka od vrtca do srednje šole. Vzgojno-izobraževalne ustanove v Porabju imajo zahtevno nalogo, saj morajo po eni strani poskrbeti, da otroka motivirajo za učenje slovenskega jezika, po dru- gi strani pa spodbuditi starše, ki še znajo porabsko, k rabi narečja v družini in jih ozaveščati, da učenje slovenskega jezika za otroka lahko predstavlja določeno prednost (npr. možnost študija v Sloveniji). JIS_2_2023_FINAL.indd 69 JIS_2_2023_FINAL.indd 69 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 70 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović Le dobra petina (21,4 %) anketiranih se je strinjala s trditvijo, da je za starše po- membno, da se otroci naučijo slovensko, medtem ko se jih je 64,3 % strinjalo, da starši vidijo pri svojih otrocih več perspektive v učenju tujih jezikov. Manjšinske strukture (ZSM, DSS) se zavedajo, da dokler slovenski jezik ne postane ekonomski dejavnik, ni pričakovati premikov v percepcijah staršev. Z realizacijo Razvojnega programa Slovenskega Porabja in Programa spodbujanja gospodarske osnove slovenske narodne skupnosti na Madžarskem je pričakovati spremembe na bolje. Z ozirom na dejavnike, ki so v podporo učenju in rabi slovenskega jezika (gl. pog- lavje 5) ugotavljamo, da anketirani zaznavajo pomembnost le-teh. Slabi dve tretji- ni (64,3 %) anketiranih se je strinjalo s trditvijo, da so za pouk slovenskega jezika pomembna strokovna usposabljanja in seminarji. Večina anketiranih (71,4 %) je bila mnenja, da je podpora slovenskih institucij, kot so MIZŠ, Zavod RS za šolstvo itd., ustrezna. Izražen je bil tudi visok odstotek (71,4 %) strinjanja s trditvijo, da prisotnost pedagoških delavcev iz Slovenije prispeva k dvigu kakovosti pouka slovenskega jezika. Zato bo treba te oblike podpore še naprej ohranjati ali celo okrepiti. Le dobra polovica (57,2 %) anketiranih je odnos okolja do slovenskega jezika ocenila pozitivno, kar nas je presenetilo in opozorilo, da je potrebno to po- dročje poglobljeno raziskati in ugotoviti razloge za tak rezultat. Visoko je bila ocenjena (71,4 %) tudi trditev, da je odnos slovenskih manjšinskih struktur do slovenskega jezika pozitiven. Enak delež (74,1 %) anketiranih je me- nil, da je sedanja organiziranost manjšinskega šolstva ustrezna. Predloge s strani anketiranih za izboljšavo trenutnega stanja na področju šolstva bi bilo treba v sodelovanju stroke in lokalnih akterjev (zlasti DSS) temeljito proučiti. Analiza podatkov kaže, da bi manjšinske strukture morale okrepiti medgeneracij- ske aktivnosti, ki bi spodbudile rabo porabščine oz. slovenskega knjižnega jezika. Prav tako bi morale izdelati strategijo za okrepitev lastnih kadrov z znanjem slo- venskega jezika na številnih področjih, tudi na področju vzgoje in izobraževanja, kar bi prispevalo k vitalnosti slovenskega jezika in slovenske narodne skupnosti. Viri 1411/2020. (VII. 15.) Korm. határozat A szlovén Rába-vidék térségfejlesztési program megvalósításához nyújtandó célzott pénzügyi támogatás felhasználásának feltételren- dszeréről, 2020. http://www.kozlonyok.hu/nkonline/index.php?menuindex=200&pagein- dex=kozltart&ev=2020&szam=171. (Dostop 1. 8. 2020.) A Kormány 1618/2019. (X. 28.) Korm. határozata a szlovén Rába-vidék térségfejlesztési program megvalósításának támogatásáról, 2019. https://magyarkozlony.hu/dokumentumo- k/520643f27db28df824844b9a727a3de6bf1fe2e3/megtekintes. (Dostop 21. 8. 2020.) 2011. évi CLXXIX. törvény a nemzetiségek jogairól, 2011. https://net.jogtar.hu/jogsza- baly?docid=A1100179.TV . (Dostop 18. 1. 2020.) JIS_2_2023_FINAL.indd 70 JIS_2_2023_FINAL.indd 70 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 71 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes 2011. évi CXC. törvény a nemzeti köznevelésről, 2011. https://net.jogtar.hu/jogszabaly?do- cid=A1100190.TV . (Dostop 21. 1. 2020.) Državna slovenska samouprava, 2021. Szlovén nyelvoktatásban,- nevelésben részesülő diákok. https://view.officeapps.live.com/op/view.aspx?src=https%3A%2F%2Fslovenci. hu%2Fwp-content%2Fuploads%2F2023%2F02%2FSzloven-nyelvoktatasban-reszesulok- -letszama-20222023-2023.02.03.xlsx&wdOrigin=BROWSELINK. (Dostop 12. 9. 2023.) Eöry, Silva, 2021: Generalna konzulka RS v Monoštru Metka Lajnšček. „Samo skupnost je tista, ki lahko ohrani slovenstvo na tem območju”. Porabje 31/4, 28. januar 2021. 2. Magyarország Alaptörvénye (2011. április 25.), 2011. https://net.jogtar.hu/jr/gen/hjegy_ doc.cgi?docid=A1100425.ATV . (Dostop 15. 1. 2020.) Perger, Valerija, 2010: Rekviem za vrtec v Slovenski vesi. Porabje 20/24, 17. junij 2010. 1. Resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem poveza- nimi nalogami državnih in drugih dejavnikov 1996. Uradni list RS, št. 35/1996. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko. Uradni list RS, št. 94/21. Sotočja, Radio Slovenija, Prvi program, Ljubljana, 2. 11. 2020, 2020. https://www.rtvslo.si/ rtv365/arhiv/174729474?s=mmc. (Dostop 7. 12. 2020). Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Ma- džarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Uradni list RS – Mednaro- dne pogodbe, št. 6/93. Sukič, Marijana, 2018: Zasedal občni zbor DSS. Porabje 28/23, 7. junij 2018. 3. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Uradni list RS, št. 43/06,76/10 in 206/21 −ZDUPŠOP. Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Uradni list RS, št. 43/06,76/10 in 206/21 −ZDUPŠOP. Literatura Bernjak, Elizabeta, 2012: Etnolingvistična revitalizacija slovenske manjšine na Madžar- skem. Anali P AZU 2/2. 103−107. Just, Franci, 2009: Slovensko Porabje. Murska Sobota: Franc-Franc. Just, Franci, 2015: Zakaj porabščina in kako dolgo še? Tivadar, Hotimir (ur.): Država in narod v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 51. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 101−109. Munda Hirnök, Katalin, 1999: Slovenci na Madžarskem ob koncu 90-ih let. Razprave in gradivo 35. 61−75. Munda Hirnök, Katalin, 2017: Stališča staršev v Porabju do slovenskega jezika. Slovenšči- na 2.0 5/2. 33−63. Munda Hirnök, Katalin, 2018: Pomen bilateralnega sporazuma – pogled pripadnikov slo- venske narodne manjšine na Madžarskem. Komac, Miran in Vizi, Balázs (ur.): Bilateralni sporazumi kot oblika urejanja varstva narodnih manjšin: primer Sporazuma o zagotavljanju JIS_2_2023_FINAL.indd 71 JIS_2_2023_FINAL.indd 71 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 72 Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Budapest: l'Harmattan. cop., Budapest. 168−181. Munda Hirnök, Katalin, 2019: Analiza stanja porabskih Slovencev in perspektive njihovega razvoja: zaključno poročilo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Munda Hirnök, Katalin, 2020a: Porabski Slovenci 1919. Štih, Peter, Ajlec, Kornelija in Kovács, Attila (ur.): »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje, posle- dice: zbornik prispevkov mednarodnega in interdisciplinarnega posveta na Slovenski aka- demiji znanosti in umetnosti, Ljubljana, 29.–30. maj 2019. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 442−462. Munda Hirnök, Katalin, 2020b: Impact of the covid-19 coronavirus disease pandemic on Slovene organisations and institutions in the Raba region. Treatises and Documents: Jour- nal of Ethnic Studies 85. 165−179. Munda Hirnök, Katalin in Novak-Lukanovič, Sonja, 2016: Slovenščina v Porabju: stopnja vitalnosti. Grafenauer, Danijel in Munda Hirnök, Katalin (ur.): Raznolikost v etničnosti: izbrani pogledi. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. 192−219. Munda Hirnök, Katalin in Novak-Lukanovič, Sonja. 2019: Slovenski jezik med mladimi v slovenskem zamejstvu na Madžarskem. Novak-Lukanovič, Sonja (ur.): Jezikovni pro- fil mladih v slovenskem zamejstvu. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Trst: Slovenski raziskovalni inštitut. 193−244. Munda Hirnök, Katalin, Novak-Lukanović, Sonja, Fon Jager, Pia, Malnar, Ana, Sorgo, Lara, 2020: Šolstvo narodnosti in zamejstva – podpora in razvoj slovenskega jezika v za- mejstvu (Madžarska): slovenski jezik v vrtcih in šolah v Porabju na Madžarskem. Ljublja- na: Inštitut za narodnostna vprašanja. Nećak Lük, Albina, 1998: Jezik in etnična pripadnost v Porabju. Nećak Lük, Albina in Jesih, Boris (ur.): Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru I: izsledki projekta. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. 231−252. Nećak Lük, Albina, 2008: Oris jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja v panonskem prostoru na dveh tromejah. Klopčič, Vera in Vratuša, Anton (ur.): Živeti z mejo, Panonski prostor in ljudje ob dveh tromejah: zbornik referatov na znanstvenem posvetu v Murski So- boti, 9.−11. novembra 2007. Narodne manjšine 6. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za narodnostna vprašanja. 51−73. Novak-Lukanovič, Sonja idr., 2018: Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma za revi- talizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah: zaključno poročilo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja idr. Perger, Valerija, 2008: Ohranjanje slovenščine v narodnostni šoli v Porabju. Medkulturnost slovenske književnosti na avstrijskem Koroškem. Košuta, Miran (ur.): Slovenščina med kulturami. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 19. Ljubljana: Slavistično društvo Slo- venije. 137−149. Rigler, Jakob, 2001: Zbrani spisi 1. Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave. Ur. Smole, Vera. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Tivadar, Hotimir, 2012: Slovanskost, slovenskost med Muro in Rabo v 3. tisočletju s pogle- dom v preteklost. Stankovska, Petra, Wtorkowska, Maria in Pallay, Jozef (ur.): Individualna in kolektivna dvojezičnost. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 135−142. JIS_2_2023_FINAL.indd 72 JIS_2_2023_FINAL.indd 72 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 73 Slovenski jezik v dvojezičnih osnovnih šolah v Porabju danes Tivadar, Hotimir, Sedar, Klaudija, Novak, Valentina, Panker, Suzana, Hajdinjak, Maja in Lutar Ivanc, Aleksandra (ur.), 2022: Prekmurščina, kinč predragi: živa prekmurska kultur- na dediščina v zvoku in pisavi. 1. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga. Vratuša, Anton, 1966: Jezikovne razmere v severnem Prekmurju in Slovenskem Porabju. Zadravec, Franc (ur.): Panonski zbornik. Murska Sobota: Pomurska založba. 20−28. Zorko, Zinka, 2009: Prekmursko goričko podnarečje v Porabju na Madžarskem. Novak- -Popov, Irena (ur.): Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. 13−27. The Slovene Language in Today’s Bilingual Primary Schools in Raba Region A key role in the preservation of Slovene in the Raba Region is played by the minority educational system. Based on a survey conducted among teachers of Slovene and other subjects taught bilingually in the two bilingual schools of the Raba Region (the Jožef Košič Bilingual Primary School in Gornji Senik and the Bilingual Primary School in Števanovci), the paper presents how the respondents evalu- ate their knowledge and use of languages in family and public life, the status of the Slovene language in primary schools, and various factors that support Slovene language teaching. In addition, the results show the respondents’ opinions on the Slovene language and their experiences with remote learning during the first wave of COVID-19. Keywords: Raba Slovenes, Slovene language, educational system, opinions JIS_2_2023_FINAL.indd 73 JIS_2_2023_FINAL.indd 73 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 JIS_2_2023_FINAL.indd 74 JIS_2_2023_FINAL.indd 74 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Nataša Logar UDK 811.163.6'322:004.5 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/jis.68.2.75-91 Fakulteta za družbene vede 1.01 Oddelek za komunikologijo V ojko Gorjanc Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za prevajalstvo Špela Arhar Holdt Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta, Fakulteta za računalništvo in informatiko Oddelek za slovenistiko, Laboratorij za kognitivno modeliranje KORPUS GIGAFIDA 2.0: MNENJE UPORABNIKOV Prispevek prikazuje rezultate tretje uporabniške evalvacije slovenskih referenčnih korpusov, tokrat evalvacije korpusa Gigafida 2.0. Evalvacijo v obliki spletne ankete smo izvedli med junijem in okto- brom 2021. Izpolnila sta jo 302 anketirana. Med drugim so nas zanimali namen iskanja po korpusu, zadostnost iskalnih možnosti, preglednost vmesnika, pa tudi pomanjkljivosti in razmerje do uporabe nekaterih drugih novejših jezikovnih virov za slovenščino. Podatki kažejo, da se korpus Gigafida 2.0 največ uporablja za jezikoslovno in širše raziskovanje jezika, da so uporabniki z njim zadovoljni in da drugi novejši jezikovni viri večinoma niso zmanjšali potrebe po korpusnem poizvedovanju. Ključne besede: anketa, korpusna besedila, korpusni vmesnik, konkordančnik, jezikovni viri za slo- venščino 1 Uvod Uporabno jezikoslovje se je za uporabnike svojih virov zanimalo (in se še vedno zanima) predvsem v povezavi s slovarji. Znano je, da je postala ta tema v tujini raziskovalno aktualna v 80. letih 20. stol., v 90. letih pa so se anketne in druge oblike proučevanja potreb uporabnikov močno razširile zlasti pri slovarjih, ki so nastajali za namen učenja angleščine kot tujega jezika (npr. Béjoint 2000: 140– 141; Tono 2003; Bergenholz in Johnsen 2005; Müller-Spitzer 2014). Pri nas je tovrstni »raziskovalni vrvež hitro razvijajočega se področja uporabniških raziskav JIS_2_2023_FINAL.indd 75 JIS_2_2023_FINAL.indd 75 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 76 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt v slovaropisnih krogih /.../ /dolgo/ ostal neopažen« (Arhar Holdt 2015: 138), tako da šele v zadnjem desetletju prinaša prve ugotovitve (prim. pet prispevkov v Gor- janc idr. 2015: 136–217; Kosem idr. 2018; Pori idr. 2020). Za razliko od slovarskih uporabnikov pa smo brez zamudništva, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljeva- nju, načrtno in redno zbirali mnenja uporabnikov korpusov. Pred 15 leti je bila v Jeziku in slovstvu predstavljena takrat še sveža, »nova gene- racija« slovenskega referenčnega pisnega korpusa: FidaPLUS (Arhar in Gorjanc 2007). 1 Šlo je za razširjeno in posodobljeno različico leta 2000 nastalega prvega takega korpusa slovenščine, korpusa FIDA (Stabej 1998). Prispevek iz leta 2007 uvodoma izhajala iz dejstva, da so »/o/srednji segment jezikovne infrastruktu- re /.../ jezikovni viri, med njimi predvsem korpusi« in da so ti »nepogrešljiv del jezikoslovnega raziskovalnega dela« (Arhar in Gorjanc 2007: 96), nato pa med drugim poroča o tem, da so bila pri pripravi FidePLUS dodana nova besedila v obsegu več kot pol milijarde besed, da je korpus označen po predhodno izboljša- nem postopku lematizacije, da sta bila štirim načinom iskanja dodana še dva in da so viri konkordančnih vrstic v vmesniku po novem obarvani, tako da uporabnik v npr. kodi zelene barve takoj prepozna časopisni vir. Tudi naslednja nadgradnja niza FIDA – FidaPLUS, tj. korpus Gigafida (2012; Lo- gar idr. 2012/2020), je v marsičem sledila predhodniku, prinesla pa je precejšnjo spremembo še na uporabniški strani. Dotedanji Konkordančnik ASP32 z vmesni- kom, ki se ga prvi slovenski korpusni jezikoslovci spominjajo po njegovi temno rdeči ukazni vrstici s sivimi ikonami, je po 12 letih zamenjal Konkordančnik SSJ. Zamenjava konkordančnika je prinesla opustitev dotedanjega zahtevnega iskanja po šestih kanalih, ki je npr. za prvi kanal (iskanje besede v vseh njenih oblikah) pomenilo vpis razmeroma enostavnega pogoja #1beseda, pri drugem kanalu pa je zahtevalo že precejšnje poznavanje morfosintaktičnih oznak (npr. iskanje vseh ob- čnih besed moškega spola v tožilniku ednine za nežive samostalnike je pomenilo vpis pogoja #2somet??n). Zamenjava konkordančnika je bila uspešna tudi zato, ker je sledila povratnim informacijam tistih, ki so slovenske korpuse (pa tudi tuje) že takrat dejavno uporabljali. Namreč, z željo, da bi bil Konkordančnik SSJ – in z njim novi vmesnik, ki je nastajal ob gradnji Gigafide – primeren za splošnega uporabnika, so se razvijalci odločili izvesti uporabniško evalvacijo, tedaj seveda še z vprašanji o FidiPLUS (Arhar 2009; Logar idr. 2012/2020: 99–108). Anketa o FidiPLUS je pokazala, katere poklice uporabniki tega korpusa opravlja- jo, za kateri namen ga uporabljajo, kako pogosto po njem iščejo, kaj menijo o enostavnosti konkordančnika in vmesnika ter katere izboljšave si želijo. Sledeč anketnim podatkom o odvečnosti registracije, prezahtevnem iskanju z regularni- mi izrazi, ne najboljši preglednosti prikaza podatkov idr., so v letih 2010–2012 1 Referenčnega v smislu vsebine (velika obsežnost, ažurnost, zvrstna heterogenost), jezikoslovne označenosti, iskalnih orodij in dostopnosti, predvsem pa dejstva, da je načrtno namenjen raziskovanju sodobnega jezika v široki javni rabi ter je zato vir za izdelavo sodobnih slovarjev, slovnic in različnih jezikovnih priročnikov. JIS_2_2023_FINAL.indd 76 JIS_2_2023_FINAL.indd 76 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 77 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov nastale rešitve, ki so postale del načina iskanja po korpusu in prikaza rezultatov korpusnih poizvedb najprej, kot rečeno, pri Gigafidi, nato pa z manjšimi izboljša- vami še pri Gigafidi 2.0 (2019; Krek idr. 2019). Tudi te zadnje je spodbudila upo- rabniška evalvacija, in sicer druga po vrsti (2014–2015; Arhar Holdt, Dobrovoljc in Logar 2019). Junija 2021 smo avtorji tega prispevka v okviru projekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju (RSDO, 2020–2022) uporabnike slovenskih korpusov še tretjič povabili k izpolnitvi ankete – tokrat seveda o Gigafidi 2.0, dostopni prek vmesni- ka na spletni strani Centra za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani (CJVT UL). Kot že v predhodnih dveh anketah nas je tudi tokrat zanimalo: 1. Za katere namene se uporablja korpus Gigafida 2.0? 2. Kako uporabniki ocenjujejo posamezne lastnosti korpusa Gigafida 2.0? 3. Kaj je uporabnikom pri korpusu Gigafida 2.0 najbolj všeč in kaj bi spremenili? Dejstvo, da je v preteklih letih na podlagi podatkov iz Gigafide in Gigafide 2.0 nastalo več slovarskih in podobnih virov, nas je vodilo še k dodatnemu vprašanju: 4. Kakšno je razmerje med uporabo korpusa Gigafida 2.0 in šestih drugih jezikov- nih virov za slovenščino? 2 Raziskava 2.1 Anketa in vzorec Spletno anketo, pripravljeno v orodju 1KA, je sestavljalo 18 vprašanj. Od tega je bilo 13 vprašanj namenjenih Gigafidi 2.0, dodatnih pet pa še korpusu Janes (2017; Fišer 2018; odgovori o Janesu sicer v prispevku niso obravnavani). Anketa je bila odprta od 16. junija 2021 do 15. oktobra 2021, skupaj torej štiri mesece. Vabilo k izpolnitvi smo objavili na korpusovi spletni strani in med novi- cami projekta RSDO ter ga razposlali na naslove forumov slovenistov in prevajal- cev, lektorskega društva, učiteljev slovenščine kot drugega/tujega jezika, društva učiteljev tujega strokovnega jezika, prevajalcev v institucijah EU, naročnikov na novice o jezikovnih virih CJVT UL, študentov slovenščine in prevajalstva na raz- ličnih fakultetah idr. Anketo sta izpolnila 302 anketirana, od tega je bilo 234 anket izpolnjenih v celoti, 68 pa delno. Povprečni čas izpolnjevanja je bil 5 minut in 38 sekund. V povezavi z vzorcem smo v anketi zastavili dve vprašanji. Prvo se je glasilo: Kako bi opredelili svojo dejavnost? Anketiranim smo dali na voljo osem odgo- vorov. Pri dveh odgovorih smo dodali še podvprašanji, in sicer (a) vprašanje o študijski smeri in stopnji študija pri študentih ter (b) vprašanje o področju dela pri JIS_2_2023_FINAL.indd 77 JIS_2_2023_FINAL.indd 77 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 78 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt tistih, ki so bodisi označili, da se ukvarjajo z jezikom, bodisi so izbrali odgovor, da jezik pri njihovem delu ni osrednja vsebina. Slika 1 kaže deleže anketiranih glede na dejavnost, tabela 1 pa še podrobneje šte- vilo ter porazdelitev anketiranih po dejavnosti in področju dela. Ker so bile tri de- javnosti izbrane v manj kot 1 % (obiskujem osnovno šolo; obiskujem srednjo šolo; študiram, a jezik ni osrednji predmet mojega študija), smo jih na sliki 1 izpustili. 2 Slika 1: Anketirani po dejavnosti, deleži v % Podatki kažejo, da dve tretjini (67 %) vzorca sestavljajo anketirani, ki se pri delu ukvarjajo z jezikom. Izmed teh imajo po približno 40-odstotni delež lektorji in prevajalci, dalje učitelji slovenščine na različnih stopnjah šolanja oziroma v tujini (skupaj 53 %) ter raziskovalci jezika (28 %). Ker je bilo možnih izbir več, ti deleži seveda kažejo tudi kombinacijo dejavnosti. Dalje je bilo v vzorcu 13 % študentov jezikoslovnih smeri. Ti so pripisali, da večinoma na drugi ali tretji stopnji študira- jo slovenščino ali kateri drug slovanski jezik, tudi prevajanje, posamezno npr. še angleščino, nemščino, italijanščino. Slaba desetina anketiranih (9 %) prihaja še iz nejezikovnih poklicev: trženja in odnosov z javnostmi, javne uprave, novinarstva, računalništva, turizma ipd. V najmanjšem obsegu (7 % oziroma 4 %) sta bili izbra- ni zadnji dve kategoriji v tabeli 1. 2 Predhodni anketi sta vključevali tudi vprašanji o spolu in starosti, v tej anketi pa po teh dveh podatkih nismo spraševali, kajti tudi v preteklosti nanju nismo vezali nobenih zaključkov. 4 7 9 13 67 0 10 20 30 40 50 60 70 80 Drugo Sem upokojen/-a in/ali vzdržujem gospodinjstvo in/ali sem v iskanju zaposlitve. Sem (samo)zaposlen/-a, pri delu jezik sicer ni osrednja vsebina, s katero se ukvarjam. Študiram, jezik je osrednji predmet mojega študija. Sem (samo)zaposlen/-a, pri delu se ukvarjam z jezikom. JIS_2_2023_FINAL.indd 78 JIS_2_2023_FINAL.indd 78 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 79 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov Dejavnost; področje dela Število odgovorov Deleži v % Obiskujem osnovno šolo. 0 0 Obiskujem srednjo šolo. 1 0 Študiram, jezik je osrednji predmet mojega študija. 38 13 Študiram, a jezik ni osrednji predmet mojega študija. 1 0 Sem (samo)zaposlen/-a, pri delu se ukvarjam z jezikom. 201 67 Področje dela (možnih več odgovorov): • lektoriranje • prevajanje • poučevanje slovenščine kot prvega jezika – OŠ • poučevanje slovenščine kot prvega jezika – SŠ • poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika • predavanje jezikoslovnih predmetov na višji/ univerzitetni ravni • raziskovanje jezika • raziskovanje književnosti • ustvarjanje leposlovnih del • esejistika • drugo 75 81 17 37 30 25 57 5 6 0 10 37 40 8 18 15 12 28 2 3 0 5 Sem (samo)zaposlen/-a, pri delu jezik sicer ni osrednja vsebina, s katero se ukvarjam. 28 9 Področje dela (možnih več odgovorov): • novinarstvo • pisanje, branje, vodenje oddaj ipd. na radiu in/ali televiziji • trženje in odnosi z javnostmi • osebni poslovni trening, učenje komunikacijskih veščin • pravo • bibliotekarstvo • javna uprava • administracija • menedžment • blogerstvo, vlogerstvo • strokovno in znanstveno pisanje, vendar ne na področju jezikoslovja ali književnosti • ljubiteljsko raziskovanje jezika • gledališče • delo v kulturi • drugo 2 2 5 0 2 0 4 2 0 0 3 3 0 1 8 8 8 21 0 8 0 17 8 0 0 13 13 0 4 33 Sem upokojen/-a in/ali vzdržujem gospodinjstvo in/ ali sem v iskanju zaposlitve. 21 7 Drugo 12 4 Skupaj 302 100 Tabela 1: Anketirani po dejavnosti in področju dela, število in deleži v % Da bi lažje ocenili, kolikšno težo pripisati povratnim informacijam, ki jih bo dala anketa, smo anketirane v nadaljevanju vprašali še, /k/ako pogosto /so/ v zadnjem letu dni uporabljali korpus Gigafida 2.0. Na izbiro smo jim dali osem odgovorov, JIS_2_2023_FINAL.indd 79 JIS_2_2023_FINAL.indd 79 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 80 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt označili so lahko le enega. Z izjemo odgovora Ne morem oceniti (zanj se je odlo- čilo 17 anketiranih oziroma 6 %) lahko vse druge odgovore prevedemo v petsto- penjsko Likertovo lestvico: • Vsak (delovni) dan = zelo pogosta uporaba • Nekajkrat tedensko = pogosta uporaba • Nekajkrat mesečno; Enkrat mesečno = občasna uporaba • V vsem letu dni skupaj enkrat do štirikrat; V vsem letu dni skupaj pet- do enajstkrat = redka uporaba • V zadnjem letu dni nikoli, sem pa dostopal/-a prej = ni uporabe (v času, za katerega smo spraševali) Anketirani so se po odgovorih razporedili, kot kaže slika 2. Slika 2: Anketirani po pogostosti uporabe korpusa Gigafida 2.0 v zadnjem letu, deleži v % (N = 265; stolpca v temni barvi kažeta redne uporabnike) Ugotovimo lahko, da si je največ (40 %) anketiranih z Gigafido 2.0 v preteklem letu pomagalo občasno. Dobra četrtina anketiranih je dalje pogostih uporabnikov, 15 % je redkih uporabnikov, zelo podoben 14-odstotni delež je zelo pogostih upo- rabnikov. Če seštejemo deleža pogostih uporabnikov in zelo pogostih uporabnikov (temna stolpca na sliki 2), dobimo 42 % anketiranih, ki jim lahko rečemo redni uporabniki. Svoje mnenje o Gigafidi 2.0 so sicer v anketi podali tudi posamezniki, ki v zadnjem letu dni tega vira niso uporabljali (bilo jih je 7 oziroma 3 %). Zgornji podatki o vzorcu povedo, da smo anketno povratno informacijo o korpusu Gigafida 2.0 večinoma pridobili od ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z jezikom (pre- vajanje, lektoriranje, poučevanje, raziskovanje) in ki so Gigafido 2.0 v zadnjem letu dni uporabljali dovolj pogosto, da so jo dodobra spoznali. Gre torej večinoma za zahtevne uporabnike in precejšnje poznavalce tega jezikovnega vira, zato smo anketne odgovore obravnavali kot merodajne. 3 14 15 28 40 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 Ni uporabe Zelo pogosta uporaba Redka uporaba Pogosta uporaba Občasna uporaba JIS_2_2023_FINAL.indd 80 JIS_2_2023_FINAL.indd 80 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 81 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov 2.2 Rezultati 2.2.1 Namen uporabe Takoj za vprašanjema o vzorcu smo zastavili vprašanje o namenu uporabe korpusa. Vprašanje o dejavnosti (gl. razdelek 2.1) in vprašanje o namenu sicer dajeta deloma prekrivne odgovore, vendarle pa so nameni lahko tudi drugačni od poklicnih statu- sov ali pa poklicni statusi o namenih ničesar ne povedo (npr. sem upokojena), zato nas je izrecno zanimalo: Za katere namene ste v zadnjem letu dni večkrat uporabili korpus Gigafida 2.0? Anketiranim smo ponudili 13 odgovorov, od katerih so jih lahko izbrali po več ali pa so vpisali lastnega (Drugo). Deleže izbir kaže slika 3. Slika 3: Namen uporabe korpusa Gigafida 2.0 v zadnjem letu, deleži v % (N = 283; stolp- cem v temni barvi je skupen namen raziskovanje, a ne izrecno jezikoslovno) Na prvem mestu po namenu uporabe Gigafide 2.0 je lektoriranje, ki ga je izbralo 58 % anketiranih. Sledita odgovora pisanje besedil in prevajanje – ta dva je izbrala skoraj polovica anketiranih. Manj, a še vedno v obsegu 31 %, je bilo poizvedb 2 3 4 4 5 7 9 10 23 28 31 47 48 58 0 10 20 30 40 50 60 70 Za izvajanje družboslovnih ali humanističnih raziskav (vendar ne raziskav jezika ali književnosti). Za raziskovanje književnosti. Za pripravo magistrskega dela. Za pripravo doktorske disertacije. Drugo Za reševanje šolskih domačih nalog. Za pripravo seminarske ali diplomske naloge. Za izvajanje (jezikovno)tehnoloških raziskav. Za pripravo učnega gradiva v šoli ali na fakulteti in/ali kot dodatni vir, na katerega sem usmeril/-a učence/-ke, dijake/-inje ali študente/-ke. Za izvajanje jezikoslovnih raziskav. Za ljubiteljsko raziskovanje jezika. Kot pomoč pri prevajanju besedil. Kot pomoč pri pisanju besedil. Kot pomoč pri lektoriranju besedil. JIS_2_2023_FINAL.indd 81 JIS_2_2023_FINAL.indd 81 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 82 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt zaradi ljubiteljskih jezikovnih vzgibov, sledita še približno četrtinska obsega upo- rabe Gigafide 2.0 za potrebe raziskovanja jezika in za pripravo učnih gradiv. Pre- ostali nameni so bili izbrani pri manj kot 10-odstotnem deležu anketiranih, je pa skoraj v vseh teh »redkejših« namenih (gl. šest temnih stolpcev na sliki 3) prisotno raziskovanje v širšem smislu. Če njihove deleže seštejemo, dobimo obseg 32 %, in če te prištejemo k že omenjenemu ožjemu namenu izvajanja jezikoslovnih raz- iskav, ugotovimo, da je Gigafido 2.0 v letu pred anketiranjem za jezikoslovno ali širše raziskovanje (jezika) uporabljalo kar 60 % anketiranih. Ta številka namen raziskovanje uvršča celo na prvo mesto na lestvici. 2.2.2 Ocena vsebine, konkordančnika in vmesnika Uporabnike smo nato prosili za oceno naslednjih sedmih lastnosti Gigafide 2.0: 1. uporabnost, 2. preglednost, 3. hitrost, 4. možnosti iskanja, 5. uporabniška pri- jaznost, 6. razumljivost informacij v zavihku »O viru« in 7. vizualna podoba vme- snika. O naštetem smo podali trditve, ki so jih anketirani ocenjevali z ocenami od 1 do 5, pri čemer je 1 pomenila, da se s trditvijo niti slučajno ne strinjajo, 5 pa, da se s trditvijo izredno, popolnoma strinjajo. Možen je bil še šesti odgovor, tj. odgovor Ne vem. Neposredno za tabelo z ocenami so lahko anketirani svojo oceno še pojasnili. V tabeli 2 je za vsako lastnost prikazana dosežena povprečna ocena v razponu od 1 do 5 (odgovora Ne vem pri tem nismo upoštevali, v tabeli zgolj pripisujemo število in delež anketiranih, ki so ga izbrali). Trditev, s katero se niti slučajno ne strinjam, /.../, se izredno, popolnoma strinjam Povprečna ocena N Ne vem Korpus je uporaben za moje delo. 4,28 249 4 (2 %) Prikaz rezultatov iskanj je pregleden. 4,15 247 5 (2 %) Prikaz rezultatov iskanj je hiter. 4,01 248 5 (2 %) Na voljo imam vse možnosti iskanj, ki jih potrebujem za svoje delo. 3,58 235 18 (7 %) Delo s korpusom je uporabniku prijazno. 4,06 245 7 (3 %) Informacije o korpusu, ki so na voljo v vmesniku (»O viru«), so razumljive. 4,36 185 66 (26 %) Korpus (natančneje: vmesnik, v katerem je korpus na voljo) mi je vizualno všeč. 3,95 242 11 (4 %) Tabela 2: Povprečna ocena posameznih lastnosti korpusa Gigafida 2.0 in število anketira- nih, ki so podali oceno oziroma odgovorili Ne vem; ocenjevalna lestvica: 1 = niti slučajno; 5 = izredno, popolnoma JIS_2_2023_FINAL.indd 82 JIS_2_2023_FINAL.indd 82 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 83 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov V šolski terminologiji bi lahko povzeli, da je korpus kot celota (vsebina, konkordanč- nik, vmesnik) dobil skupno oceno prav dobro (4). Najbolje (s 4,36) so bile sicer oce- njene informacije, dostopne v zavihku »O viru« (tu gre predvsem za kratek opis vsebi- ne korpusa in seznam glavnih publikacij o njem), s tem da je ravno pri tej lastnosti kar četrtina anketiranih (66 od 251) oceno izpustila (odgovorila torej z Ne vem). Najslabšo povprečno oceno so anketirani dali iskalnim možnostim (3,58), o čemer so pod oceno (pa sicer še na koncu ankete, gl. dalje) podali tudi največ komentarjev, 17 od 35. 2.2.3 Razmerje do rabe drugih jezikovnih virov Če so bila vprašanja o namenu in posameznih lastnostih korpusa (skoraj) enaka že v predhodnih anketah, pa se je zdelo tokrat nujno dobiti vsaj osnovni vpogled tudi v razmerje med uporabo Gigafide 2.0 in nekaterih drugih, novejših jezikovnih virov, in to tistih, ki so nastali z upoštevanjem podatkov iz tega istega korpusa ali predhodne Gigafide. Predpostavljali smo, da prisotnost drugih virov zmanjša pot- rebo po iskanju odgovorov na jezikovna vprašanja neposredno v korpusu. Anketiranim smo o tej temi zastavili dve vprašanji. Prvo vprašanje se je glasilo: V zadnjih letih je na podlagi podatkov iz Gigafide in Gigafide 2.0 nastalo več jezikovnih virov. /N/ekaj /smo jih/ našteli. Ocenite, kako pogosto ste jih v zadnjem letu dni uporabljali v primerjavi z Gigafido 2.0. Na sliki 4 in v tabeli 3 je razvidno, katere vire smo našteli in kako so se anketirani razporedili po odgovorih. Slika 4: Pogostost uporabe šestih drugih jezikovnih virov v zadnjem letu glede na pogo- stost uporabe korpusa Gigafida 2.0, deleži v %; Ta vir sem uporabljal/-a ... kot Gigafido 2.0 JIS_2_2023_FINAL.indd 83 JIS_2_2023_FINAL.indd 83 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 84 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt Deleži v % N 1 2 3 4 5 6 Ta vir sem uporabljal/-a ... kot Gigafido 2.0. veliko pogosteje pogosteje enako pogosto redkeje Ta vir sicer poznam, a ga nisem upo- rabljal/-a. Tega vira ne poz- nam. Kolokacijski slovar sodobne slovenščine (2018, CJVT) 5 10 10 32 24 19 243 Slovar sopomenk sodobne slovenščine (2017, CJVT) 15 17 18 36 9,5 4,5 243 Slovenski oblikoslovni leksikon Sloleks (2015/2019, CJVT) 5,5 7,5 8 29 28 22 240 Leksikalna baza za slovenščino (2013, CJVT) 0 3 5 18 35 39 239 eSSKJ* (2016–, Inštitut za slovenski jezik Frana Ra- movša ZRC SAZU) 24 13 16 15 12 20 242 ePravopis** (2014–, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) 18 13,5 15 23 13 17,5 243 Tabela 3: Pogostost uporabe šestih drugih jezikovnih virov v zadnjem letu glede na pogostost uporabe korpusa Gigafida 2.0, deleži v % in število anketiranih, ki so podali oceno * V anketi je bil dodan pripis: Sprašujemo o tretji, še nastajajoči izdaji SSKJ, ki trenutno obsega dobrih 1600 iztočnic (torej ne sprašujemo o SSKJ ali SSKJ2, dostopnih na portalu Fran ali na lastnem e-naslovu). Če pri iskanju na portalu Fran niste izrecno pozorni na to, kateri vir gledate ali kateri vir vam ponuja odgovor, izberite možnost »Tega vira ne poznam.«. ** V anketi je bil dodan pripis: Sprašujemo o zbirki normativnih pravopisnih zadreg, ki trenutno obsega pribl. 6700 iztočnic in je bila do leta 2017 imenovana Slovar pravopisnih zadreg (torej ne sprašujemo o Slovenskem pravopisu 2001, dostopnem na portalu Fran ali na lastnem e-naslovu). Če pri iskanju na portalu Fran niste izrecno pozorni na to, kateri vir gledate ali kateri vir vam ponuja odgovor, izberite možnost »Tega vira ne poznam.«. JIS_2_2023_FINAL.indd 84 JIS_2_2023_FINAL.indd 84 18. 09. 2023 14:19:27 18. 09. 2023 14:19:27 85 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov Na prvi pogled so odgovori zelo razpršeni. Skrajna desna stran slike 4 (bela barva polij) sicer kaže, da je bila anketiranim najmanj znana Leksikalna baza za sloven- ščino (odgovor Tega vira ne poznam je tu izbralo 39 % anketiranih), medtem ko le redki (5 %) niso poznali Slovarja sopomenk sodobne slovenščine. Na nasprotni stra- ni slike, levi strani (najbolj temna siva barva), je na prvem mestu veliko pogostejša uporaba eSSKJ-ja, ki jo je označilo 24 % anketiranih (verjetno pa je treba tu dopustiti možnost, da del anketiranih ni upošteval ali razumel opombe, ki smo jo dodali; mor - da velja isto tudi za ePravopis). Bolj poveden odgovor dobimo, če povežemo deleže (a) obeh odgovorov, ki govorita v prid pogostejše uporabe drugih virov (gl. šrafira- nje s črto v levo), ter deleže (b) treh odgovorov, ki so v prid Gigafidi 2.0 (šrafiranje s črto v desno), vmesni odgovor »enako pogosto« (pikčasto polje) pa zanemarimo. V tem primeru se pri vseh virih tehtnica pogostosti uporabe (ali sploh poznavanja vira) prevesi v korist korpusa: pri ePravopisu, eSSKJ-ju in Slovarju sopomenk sodobne slovenščine je to »pretehtanje« približno v razmerju 50 % : 33 %, pri Sloleksu in Kolokacijskem slovarju sodobne slovenščine približno v razmerju 77 % : 14 %, pri Leksikalni bazi za slovenščino pa, kot že rečeno, skoraj popolno. V naslednji točki smo anketirane prosili še, naj podajo skupno oceno o tem, ali je uporaba pri prejšnjem vprašanju naštetih virov povečala ali zmanjšala njihovo poizvedovanje po Gigafidi 2.0. Anketirani so izmed vnaprej ponujenih odgovorov izbirali, kot kaže slika 5 (pri prikazu smo 39 odgovorov Ne morem oceniti in dva od- govora Drugo odšteli). Takoj za tem so lahko anketirani svoje mnenje tudi pojasnili. Slika 5: Skupno povečanje, zmanjšanje ali enakost uporabe korpusa Gigafida 2.0 v razmer- ju do uporabe virov, naštetih na sliki 4 in v tabeli 3, deleži v % Večinski odgovor v obsegu 73 % je bil »srednji«, uporaba drugih virov torej ni niti povečala niti zmanjšala poizvedovanja po Gigafidi 2.0. Najmanj anketiranih (8 %) je poročalo o povečanem korpusnem poizvedovanju. Iz pripisanih 14 pojasnil je razvidno mnenje, da se Gigafida 2.0 in ostali našteti viri med seboj dopolnjujejo ter kot celota prinašajo temeljitejši razgled po rešitvi jezikovne zadrege ali naloge. 8 19 73 0 10 20 30 40 50 60 70 80 Uporaba zgornjih virov je povečala moje poizvedovanje po Gigafidi 2.0. Uporaba zgornjih virov je zmanjšala moje poizvedovanje po Gigafidi 2.0. Uporaba zgornjih virov ni niti povečala niti zmanjšala mojega poizvedovanja po Gigafidi 2.0. JIS_2_2023_FINAL.indd 85 JIS_2_2023_FINAL.indd 85 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 86 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt 2.2.4 Korpusove močne in šibke točke Zadnji dve anketni vprašanji, povezani z Gigafido 2.0, sta se glasili: Kaj vam je pri korpusu Gigafida 2.0 najbolj všeč, česa v prihodnje nikakor ne bi spreminjali? in Kaj pri korpusu Gigafida 2.0 najbolj pogrešate, katere spremembe bi si želeli v prihodnje? Odziv na vprašanji je bil dokaj obsežen: pri prvem je svoj odgovor pripisalo 91 anketiranih, pri drugem 99. Anketiranim je bila najbolj všeč preglednost vmesnika (30 vpisov), različne mož- nosti iskanja (20), sodobna, žanrsko različna besedila in velikost korpusa (15) ter vi- zualna podoba vmesnika (11). Po nekajkrat so bile omenjene še možnost ogleda so- besedila, enostavnost konkordančnika, brezplačnost in odsotnost oglasov ter hitrost. všeč mi je preglednost rezultatov in jasen prikaz metapodatkov (Anketa 509) prikazuje dejansko sodobno rabo jezika (Anketa 486) grafična podoba (dobri kontrasti, prijetne barve, dobro berljiva pisava) (Anketa 515) Med spremembami, ki si jih želijo v prihodnje, so anketirani največkrat izrazili željo po rednem posodabljanju korpusa z novimi besedili, po večji žanrski in tematski pestrosti oziroma po več leposlovja in nasploh uravnoteženosti (skupaj 36 vpisov). Na drugem mestu z 21 vpisi je bila želja po izboljšanju naprednega iskanja, sledilo je 13 opozoril o tem, da se iskalni pogoj v iskalnem okencu ne da popraviti, temveč v celoti zahteva nov vpis. Anketirani so nekajkrat napisali tudi, da je treba na rezultate kompleksnejših iskanj čakati zelo dolgo, predlagali pa so še pomoč za manj vešče uporabnike. Drugih redkejših ali posameznih vpisov je bilo še nekaj čez 20. hitrejše dopolnjevanje z novejšimi besedili (Anketa 623) natančnejše napredno iskanje (Anketa 586) včasih zna biti zelo počasen ali pa se sploh ne naloži (Anketa 588) sam sem iskalnika že vajen, a mislim, da ni najbolj samoumeven za nove uporabnike (Anketa 643) zelo koristna bi bila možnost izrisa grafa po letih /.../; ob absolutnih številkah bi mo- ral biti v vseh kategorijah podan tudi delež /.../ (Anketa 607) 2.3 Ključne ugotovitve in komentar Zgornje zelo podrobne odgovore na vprašanja iz Uvoda (razdelki 2.2.1, 2.2.2, 2.2.3 in 2.2.4) lahko strnemo v krajše: 1. korpus Gigafida 2.0 se največ uporablja za jezikoslovno in drugo raziskovanje jezika, lektoriranje, pisanje ter prevajanje; 2. uporabniki so posamezne lastnosti korpusa ocenili s skupno oceno prav dobro (4); 3. uporabnikom je najbolj všeč preglednost vmesnika, spremembi, ki si ju najbolj želijo, pa sta redno posodabljanje besedil in izboljšanje njihove zvrstne pestrosti; 4. v primerjavi s šestimi drugimi jezikovnimi viri za slovenščino se kor- pus Gigafida 2.0 še vedno uporablja pogosteje oziroma njihov obstoj večinoma ni prinesel niti povečanja niti zmanjšanja iskanja po korpusu. JIS_2_2023_FINAL.indd 86 JIS_2_2023_FINAL.indd 86 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 87 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov V primerjavi z anketo, izvedeno v letih 2014–2015, je bil tokratni odziv na vabilo k sodelovanju nad pričakovanji, saj 302 anketirana precej presegata takratno šte- vilo 111. Dolžina odprtosti anket na to ni vplivala, saj je bila predhodna anketa odprta le pol meseca manj (3,5 meseca, 4 meseci). Razliko gre pripisati dejstvu, da smo vabilo poslali na nekaj dodatnih naslovov, verjetno pa tudi temu, da je bila anketa o Gigafidi 2.0 del potekajočega projekta s skupno kar 12 sodelujočimi ustanovami. Kljub večjemu številu anketiranih pa so si ugotovitve o namenu in povprečna ocena posameznih lastnosti korpusa iz obeh evalvacij zelo podobne (naj še dodamo, da je zelo podoben tudi največji del takratnega in tokratnega vzor- ca anketiranih: v takratnem se je 68 % anketiranih poklicno ukvarjalo z jezikom, v tokratnem 67 %). Natančno sicer lahko primerjamo samo tri ocene, saj sta se anke- ti v ostalih trditvah o lastnostih razlikovali, in ugotovimo rahel padec: pri Korpus je uporaben za moje delo s povprečne ocene 4,60 na 4,28; pri Prikaz rezultatov iskanj je pregleden s 4,30 na 4,15 in pri Delo s korpusom je uporabniku prijazno s 4,30 na 4,06. Padec lahko pripišemo večji kritičnosti uporabnikov, pa tudi temu, da so bile zelo visoke ocene Gigafide s takrat povsem novim konkordančnikom in vmesnikom glede na predhodno FidoPLUS odraz navdušenja nad novostmi. Rezultati dalje opozarjajo, da bo treba pri prihodnjem razvoju korpusa uporabnikom predvsem prisluhniti pri iskalnih možnostih (ocena 3,58). Kažeta se dve težavi. Eno – začetno zahtevnost za nevešče uporabnike – bi bilo mogoče nasloviti že s poljudno pomočjo, kakršna je bila pred leti dostopna pri Gigafidi; za rešitev druge, očitno uporabniško specializirane, pa bi bilo treba od posameznih profilov jezikoslovcev najprej pridobiti dodatne informacije še z drugačno metodologijo, npr. s polstruktu- riranimi intervjuji ali metodo sledenja zaslonu. Dodatni podatki bi konkretno poka- zali, ali in kje je poseg v konkordančnik v smeri večje iskalne zahtevnosti res nujen. Zadnja dva komentarja namenjamo odgovoru na 4. raziskovalno vprašanje. Najprej naj pojasnimo, da v nabor virov, pri katerih smo spraševali o pogostosti uporabe v razmerju do pogostosti uporabe korpusa, namenoma nismo vključili celotnega portala Fran, saj se nam je zdelo upravičeno sklepanje, da bi pri njem močno prevladala izbira odgovora veliko pogosteje (nekateri anketirani bi to izbiro lahko razumeli celo kot podcenjujočo). Obenem smo ocenili, da odločanje o dveh izrecnih virih znotraj Frana glede na (a) pričakovano strukturo vzorca (ki se je potem tudi uresničila, saj se kar 80 % anketiranih poklicno ali študijsko ukvarja z jezikom) in (b) z dodanima opombama (gl. zapis pod tabelo 3) ni prezahtevno ali varljivo. Seveda pa je mogoče, da je za koga táko še vseeno bilo. Kako pa razumeti tukajšnjo izbiro večine (73 % anketiranih), ki je pri razmerju pogostosti uporabe drugi viri – korpus kliknila na možnost niti – niti (slika 5)? Celovitejši odgovor na to vprašanje bo v resnici prišel šele čez nekaj let, ko bo tudi zavedanje o prisotnosti novih virov v skupnosti višje. Ostajamo pri predpostavki, da se bo trenutni petin- ski delež tistih, katerih iskanje po drugih virih je zmanjšalo njihovo poizvedovanje po Gigafidi 2.0, v prihodnje povečal. Seveda če bodo že obstoječi in še nastajajoči jezikovni viri za slovenščino ostajali kakovostni ter ažurni. JIS_2_2023_FINAL.indd 87 JIS_2_2023_FINAL.indd 87 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 88 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt 3 Sklep To, na kar slovenski korpusni jezikoslovci opozarjamo že leta, je povsem jasno tudi uporabniški skupnosti: v prvi vrsti je treba zagotavljati stalno besedilno posodablja- nje referenčnega korpusa. Na drugem mestu je nenehno nadgrajevanje »orod/ij/ za njegovo oblikovanje in označevanje /.../ /ter/ analizo« (Arhar in Gorjanc 2007: 106). Uporabniške evalvacije so pri tem dragocen vir predlogov za spremembe, mestoma pa na najlepši način poplačajo tudi trud vsakokratnih ustvarjalcev, prim.: želim si le, da bi število vključenih besedil v korpus konstantno raslo. \»potrebujemo več podatkov!\« :) drugače pa le tako naprej, projekt je čudovit za slovenščino in te- melj razvoja za sodobno slovensko jezikoslovje. lp, hvaležen uporabnik (Anketa 600) Anketirani so »korpusistom«, kot se je izrazil eden od njih, pred pripravo nasled- nje različice korpusa Gigafida naložili premislek o obojem omenjenem: vsebini korpusa na eni strani ter konkordančniku in vmesniku na drugi. Drugi premislek se zdi razmeroma lagoden, saj so uporabniki z obema orodjema v glavnem zadovolj- ni, čeprav se kaže niša pri zahtevnejših posameznikih, ki jih Gigafida 2.0 na sple- tni strani CJVT UL z iskalnimi možnostmi ne zadovolji povsem, konkordančnik NoSketch Engine (CLARIN.SI, 2022), v katerem je Gigafida 2.0 prav tako prosto dostopna, pa je zanje verjetno prezahteven (ali pa ga ne poznajo). Kaj pa tisti prvi, samoumevni del – vključitev novih besedil? V projektu RSDO 3 smo v povezavi z njimi poskrbeli, da pri prihodnjem zbiranju besedil ne bo več potreben ponoven podpis pogodbe o avtorskih pravicah tudi z vsemi besediloda- jalci, ki so besedila prispevali že (ali zgolj) v predhodne različice korpusa, k če- mur nas je obvezovala dosedanja, na posamezne projekte vezana pravna ureditev; dalje smo posodobili seznam potencialnih besedilodajalcev in pa razvili portal, ki zbiranje precej poenostavlja (prim. Portal za oddajanje besedil Gigafida, 2023), medtem ko je premislek o tem, katera besedila in koliko njih, ostal za prihodnost. Pri razpravi o reprezentativnosti in uravnoteženosti korpusov si še vedno – kot že v preteklih desetletjih – konkurirata dve načeli: (a) načelo uravnoteževanja obvla- dljive količine korpusnih besedil in (b) načelo »več je boljše«, pri katerem so merila vključevanja besedil ohlapnejša (Corpas Pastor in Seghiri Domínguez 2010: 114, 120–125). Slednji pristop je v zadnjih dveh desetletjih privedel do vrste obsežnih korpusov na spletu dostopnih besedil, pri čemer si morajo tako ustvarjalci kot nji- hovi uporabniki priznati, da »ne vedo, katera besedila in jezikovne variante vsebuje /tak/ korpus« (Stefanowitsch 2020: 38). Hkrati so ponovne premisleke o prvem omenjenem načelu spodbudile nove sociolingvistične okoliščine. Razpravljalci tu izhajajo iz jasnega zavedanja o omejenem poznavanju razmerij med diskurzi in besedili v določeni govorni skupnosti, zato se v analizah teh razmerij osredotoča- jo prav na njihovo kompleksnost ter skušajo merila za korpusno uravnoteženost 3 Podrobnejše projektno poročilo o aktivnostih, povezanih z referenčnim korpusom, je dostopno v Arhar Holdt idr. (2023). JIS_2_2023_FINAL.indd 88 JIS_2_2023_FINAL.indd 88 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 89 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov utemeljiti na njej (Stefanowitsch 2020: 29–30). Konkretno za naslednico Gigafide 2.0 to pomeni, da bo treba premisliti njen trenutni zelo majhen, niti 4-odstotni delež stvarnih in leposlovnih besedil ter nesorazmerno velik delež dnevnoporo- čevalskih besedil, ki poleg podkorpusa Časopisi predstavljajo tudi velik del pod- korpusa Internet; na drugi strani pa pozornost nameniti regionalni zastopanosti besedil, kakršna so občinska glasila, in ponovni vključitvi besedil, ki nastajajo v zamejstvu – vse to v navezavi na siceršnje in nenehno prisotno vprašanje, kolikšen ter kakšen vpliv imamo besedila različnih zvrsti in oblik na jezik vsakega izmed nas. Tega imajo nedvomno tudi besedila spletnih strani in besedila t. i. spleta 2.0 (uporabniško ustvarjene vsebine, objave na družbenih omrežjih), ki so bila v slo- venski referenčni korpus do sedaj vključena zgolj poskusno (Gigafida) ali pa sploh ne oziroma so bila naknadno izločena (Gigafida 2.0). Ko bomo dobili odgovor na našteta vprašanja, bo treba ob njegov rob pristaviti še premislek o vzporedni izgradnji uravnoteženega korpusa v kombinaciji, kakršno sta leta 2012 prinesla Gigafida in Kres. Nič od navedenega pa ne more biti uresničeno, če ne bo za več prihodnjih desetle- tij urejeno vprašanje stalnega infrastrukturnega financiranja. Šele táko financiranje bo omogočilo nadgrajevanje in urejanje referenčnega korpusa na način, ki bo pri- nesel oziroma ohranil (najmanj) precejšnje zadovoljstvo na obeh straneh: tako pri ustvarjalcih kot pri uporabnikih. Zahvala Delo je nastalo v okviru projekta »Razvoj slovenščine v digitalnem okolju«, ki sta ga financirala Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija v okviru Evrop- skega sklada za regionalni razvoj, ter treh raziskovalnih programov: »Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave« (P6-0215), »Digitalna hu- manistika: viri, orodja in metode« (P6-0436) ter »Jezikovni viri in tehnologije za slovenski jezik« (P6-0411). Raziskovalne programe je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Viri 1ka: Enklik anketa, različica 17.05.02: https://www.1ka.si/. (Dostop 20. 10. 2021.) Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, 2022: https://www.cjvt.si/. (Dostop 10. 5. 2022.) CLARIN.SI, 2022: NoSketch Engine: https://www.clarin.si/noske/. (Dostop 15. 4. 2022.) Gigafida 2.0: korpus pisne standardne slovenščine, 2019. Ljubljana: Center za jezikovne vire in tehnologije, Univerza v Ljubljani: https://viri.cjvt.si/gigafida/. (Dostop 10. 5. 2022.) Portal za oddajanje besedil Gigafida, 2023: https://zbiranje.cjvt.si/gigafida/. (Dostop 17. 4. 2023.) JIS_2_2023_FINAL.indd 89 JIS_2_2023_FINAL.indd 89 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 90 Nataša Logar, V ojko Gorjanc in Špela Arhar Holdt Razvoj slovenščine v digitalnem okolju (RSDO), 2020–2022: https://www.slovenscina.eu/. (Dostop 10. 5. 2022.) Literatura Arhar Holdt, Špela, 2009: Uporabniška evalvacija korpusa FidaPLUS: zasnova vprašalni- ka, prvi rezultati. Stabej, Marko (ur.): Infrastruktura slovenščine in slovenistike. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 19–26. Arhar Holdt, Špela, 2015: Uporabniške raziskave za potrebe slovenskega slovaropisja: prvi koraki. Gorjanc, V ojko idr. (ur.): Slovar sodobne slovenščine: problemi in rešitve. Ljublja- na: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 136–148. Arhar Holdt, Špela, Bordon, David, Chitrakar, Rok, Dobrovoljc, Helena, Gliha Komac, Nataša, Gorjanc, V ojko, Ježovnik, Janoš, Krek, Simon, Logar, Nataša, Race, Duša in Žele, Andreja, 2023: Referenčni korpus pisne standardne slovenščine Gigafida: poročilo pro- jekta Razvoj slovenščine v digitalnem okolju: https://www.cjvt.si/rsdo/wp-content/uploads/ sites/18/2023/03/RSDO_Kazalnik_Gigafida-1.pdf. (Dostop 17. 4. 2023.) Arhar Holdt, Špela, Dobrovoljc, Kaja in Logar, Nataša, 2019: Simplicity Matters: User Evaluation of the Slovene Reference Corpus. Language Resources and Evaluation 53/1. 173–190. Arhar Holdt, Špela in Gorjanc, V ojko, 2007: Korpus FidaPLUS: nova generacija slovenske- ga referenčnega korpusa. Jezik in slovstvo 52/2. 95–110. Béjoint, Henri, 2000: Modern Lexicography: An Introduction. Oxford: Oxford University Press. Bergenholz, Henning in Johnsen, Mia, 2005: Log Files as a Tool for Improving Internet Dictionaries. Hermes: Journal of Linguistics 34. 117–141. Corpas Pastor, Gloria in Seghiri Domínguez, Miriam, 2010: Size Matters: A Quantitati- ve Approach to Corpus Representativeness. Rabadán, Rosa, Fernández López, Marisa in Guzmán González, Trinidad (ur.): Lengua, traducción, recepción en honor de Julio César Santoyo. León: Universidad de León Área de Publicaciones. 111–145. Fišer, Darja (ur.), 2018: Viri, orodja in metode za analizo spletne slovenščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Gorjanc, V ojko, Gantar, Polona, Kosem, Iztok in Krek, Simon (ur.), 2015: Slovar sodobne slovenščine: problemi in rešitve. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Kosem, Iztok, Wolfer, Sascha, Lew, Robert in Müller-Spitzer, Carolin, 2018: Attitudes of Slovenian Language Users towards General Monolingual Dictionaries: An International Perspective. Slovenščina 2.0 6/1. 90–134. Krek, Simon, Arhar Holdt, Špela, Erjavec, Tomaž, Čibej, Jaka, Repar, Andraž, Gantar, Polona, Ljubešić, Nikola, Kosem, Iztok in Dobrovoljc, Kaja, 2019: Specifikacije izdelave korpusa Gigafida 2.0, v1. Ljubljana: Center za jezikovne vire in tehnologije, Univerza v Ljubljani: https://www.cjvt.si/gigafida/wp-content/uploads/sites/10/2019/06/Gigafida2.0_ specifikacije.pdf. (Dostop 20. 4. 2022.) Logar, Nataša, Grčar, Miha, Brakus, Marko, Erjavec, Tomaž, Arhar Holdt, Špela in Krek, Simon, 2012/2020: Korpusi slovenskega jezika Gigafida, KRES, ccGigafida in cc- Kres: gradnja, vsebina, uporaba. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko; JIS_2_2023_FINAL.indd 90 JIS_2_2023_FINAL.indd 90 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 91 Korpus Gigafida 2.0: mnenje uporabnikov Fakulteta za družbene vede; Znanstvena založba Filozofske fakultete. DOI: https://doi. org/10.4312/9789610603542. (Dostop 23. 4. 2022.) Müller-Spitzer, Carolin (ur.), 2014: Using Online Dictionaries. Berlin, Boston: De Gruyter. Pori, Eva, Čibej, Jaka, Arhar Holdt, Špela in Kosem, Iztok, 2020: The Attitude of Dictio- nary Users towards Automatically Extracted Collocation Data: A User Study. Slovenščina 2.0 8/2. 168–201. Stabej, Marko, 1998: Besedilnovrstna sestava korpusa FIDA. Uporabno jezikoslovje 6. 96–106. Stefanowitsch, Anatol, 2020: Corpus Linguistics: A Guide to the Methodology. Berlin: Lan- guage Science Press. Tono, Yukio, 2003: Research on Dictionary Use: Methodological Considerations. Hart- mann, Reinhard Rudolf Karl (ur.): Lexicography: Dictionaries, Compilers, Critics, and Users. London, New York: Routledge. 394–412. The Gigafida 2.0 corpus: users’ opinion This paper presents the findings of the third user evaluation study of Slovene reference corpora, with a focus on the Gigafida 2.0 corpus. The study was conducted between June and October 2021 and co- llected responses from 302 participants. The questionnaire aimed to understand the corpus’s purpose, the suitability of the search options, interface clarity, and limitations, as well as its use in comparison to other, newer language resources for Slovene. The data indicates that users mostly employ the Gigafida 2.0 corpus for linguistic and other language-related research purposes, and they expressed satisfaction with it. Additionally, the study found that other recent language resources have not significantly redu- ced the need for corpus queries. Keywords: survey, corpus texts, corpus interface, concordancer, language resources for Slovene JIS_2_2023_FINAL.indd 91 JIS_2_2023_FINAL.indd 91 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 JIS_2_2023_FINAL.indd 92 JIS_2_2023_FINAL.indd 92 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Andrejka Žejn UDK 091=163.6"17" ZRC SAZU DOI: 10.4312/jis.68.2.93-109 Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede 1.01 LEGENDA O SVETI GENOVEFI MARTINA COCHEMSKEGA V SLOVENŠČINI: STIK SLOVENSKE ROKOPISNE IN KNJIŽNE KULTURE? Predmet prispevka je slovenska knjižna izdaja legende o sveti Genovefi z naslovom Ena Lepa lubezniva inu branja vredna historja od te po nadovžnu ven izgnane svete Grafnje Genofefe iz tega mesta Pfalz, izdana okrog leta 1800 v Kranju. Uvodoma povzamemo genezo legende o Genovefi ter verzije legende Martina Cochemskega, po čigar besedilu je nastal tudi slovenski knjižni prevod. Domneve, da je legendo o Genovefi v knjižni izdaji prevedel Pavel Knobl, so bile vsaj deloma ovržene. V članku postavimo tezo, da bi knjižna izdaja legende o sveti Genovefi lahko nastala tudi kot natis že obstoječega rokopisa, ki bi lahko nastal v okviru slovenske rokopisne kulture 18. stoletja in danes ni poznan. Izhodišče teze sta dej- stvi, da so se dela Martina Cochemskega v slovenščini v 18. stoletju prevajala in širila v mediju rokopisne kulture, za ta medij pa je značilen tudi specifičen jezik, zaznamovan z večjo narečnostjo, variantnostjo in močnim vplivom nemškega jezika. Primerjava jezika knjižne izdaje legende o sveti Genovefi z dvema rokopisnima prevodoma pripovednih del Martina Cochemskega v slovenščino – tj. koroškega rokopisa Dober legent teh svetnikov iz sredine ali druge polovice 18. stoletja in gorenjsko-rovtarskega Poljanske- ga rokopisa s prehoda iz 18. v 19. stoletje – razkrije določena ujemanja, ki bi lahko nakazovala obstoj predhodnega rokopisa, nastalega v okviru rokopisne kulture. Obravnavano knjižno izdajo in rokopisno kulturo povezuje tudi kratka ljudska pobožnost v dodatku na koncu knjige, ki je v nemškem izvirniku ni. Ključne besede: Martin Cochemski, slovenski rokopisi, 18. stoletje, sveta Genovefa Izvor in verzije legende o sveti Genovefi Martina Cochemskega Legenda o sveti Genovefi se je od nastanka v srednjem veku po Evropi in kasneje tudi v Ameriko širila v številnih verzijah in žanrih. 1 Izvorna verzija je opisovala 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Literarnozgodovinske, literarnoteoretične in metodološke raziskave (P6-0024), ki ga iz državnega proračuna financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. JIS_2_2023_FINAL.indd 93 JIS_2_2023_FINAL.indd 93 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 94 Andrejka Žejn zgodbo francoske kraljice, kasneje pa je bila transformirana v svetniško legendo z osrednjim likom Genovefo iz Brabanta. Srednjeveška zgodba se je sprva razvijala v dveh verzijah v latinščini, bila nato prevedena in prirejena v francoščino, prva nemška jezuitska prevoda francoske verzije sta nastala v letih 1660 in 1685. Ključ- ni prevod v nemščino je nastal v drugi polovici 17. stoletja, ko je legendo iz fran- coščine v nemščino z upoštevanjem tudi starejših latinskih verzij na novo priredil kapucinski pisatelj Martin Cochemski. Legendo o sveti Genovefi je prvič objavil leta 1687 v knjigi svetniških legend ter svetopisemskih in posvetnih zgodb z nas- lovom Außerlesenes History-Buch [Knjiga izbranih zgodb]. Legenda o Genovefi z naslovom Von einer unschuldig - verfolgten Gräfin / welche durch S. Ulrich von ihrer Schmach ist erlöst worden [O po nedolžnem preganjani grofici, / ki je bila re- šena sramote s pomočjo svetega Ulrika (Urha)] 2 je uvrščena v prvo od štirih knjig v sklop legend o nedolžno preganjanih (Žigon 2020: 400–405; prim. še z Rebol 1908b: 425–426; Blamires 1999: 112–113 in Wacke 2017: 425). 3 Glavni akterji Cochemove verzije so grofica Genovefa, njen mož grof Sigfrid ter Golo, Sigfridov služabnik in lažni prijatelj. Potem ko gre Sigfrid v vojno, Golo po krivem obdolži Genovefo in kuharja prešuštva in ju zatoži Sigfridu, ki ukaže, da mora Genovefa za kazen umreti. Genovefi uspe pobegniti v gozd in tam s sinom, rojenim v zaporu, v zasilnem prebivališču preživi dolga leta, lakoto in mraz pa premaguje s pomočjo gozdnih živali. Družina se ponovno združi, potem ko Sigfrid spozna Golovo pre- varo in ga do Genovefinega prebivališča v gozdu vodi srna. Vendar sreča ne traja dolgo; Genovefa kmalu umre, mož na kraju njenega prebivališča v gozdu postavi cerkev, v kateri Genovefo pokopljejo, in skupaj s sinom se v njen spomin odločita za puščavniško življenje v gozdu. Cochemski je legendo o sveti Genovefi leta 1705 uvrstil tudi v zbirko svetniških legend za vsak dan v letu z naslovom Verbesserte Legend der Heiligen [Izboljšane legende svetnikov]. Osnova zbirke so legende Dionizija Luksemburškega, ki jih je Cochemski »očistil napak in stilno izboljšal«, izločil je »čisto kratke in slabo napi- sane legende« o življenju mučenikov ter »dodal 130 novih lepih legend«, ki opisu- jejo življenje spokornikov in svetnic (von Cochem 1726). Ena od dodanih legend je tudi legenda o sveti Genovefi z naslovom Das Leben der H. Genovefa / einer gebohrnen Herzogin aus Brabant [Življenje svete Genovefe, / rojene vojvodine iz Brabanta], uvrščena na tretji dan aprila. V primerjavi s starejšo verzijo Cochem- skega v Außerlesenes History-Buch je po modelu krajših legend v Verbesserte Legend der Heiligen dodan krajši opis družinskega izvora in otroštva, v celoti gledano pa je besedilo v mlajši zbirki legend precej okrajšano na račun podajanja podrobnosti dogajanja in opisovanja čustvovanja oseb. Deloma je okrajšana tudi sama zgodba, ki se konča s smrtjo Genovefe in ne opisuje življenja moža in sina po njeni smrti. 2 Sveti Ulrik se v sami legendi ne pojavlja, omenjen je le še v kratkem uvodnem odstavku kot zavetnik nedolžno preganjanih, po čigar čudežih je bila dokazana Genovefina nedolžnost. 3 Izvor, vsebino in recepcijo legende o sveti Genovefi v evropskem, nemškem in slovenskem prostoru je v slovenščini nedavno podrobno predstavila Žigon (2020), za starejšo literaturo v slovenščini o razvoju legende gl. Rebol 1908b: 425–426. JIS_2_2023_FINAL.indd 94 JIS_2_2023_FINAL.indd 94 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 95 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini Legenda o sveti Genovefi iz Außerlesenes History-Buch je izšla v 18. stoletju v nemščini tudi kot samostojna ljudska knjiga z naslovom Eine schöne, anmuthi- ge und lesenswürdige Historie von der unschuldig betrengten heiligen Pfalzgrä- fin Genoveva, wie es ihr in Abwesenheit ihres Herzlieben Ehegemahls ergangen [Lepa zanimiva in branja vredna zgodba o nedolžno preganjani sveti pfalški gro- fici Genovefi, kako se ji je godilo v odsotnosti njenega ljubljenega moža], vendar brez navedbe avtorjevega imena (Görres 1898: 74–75). V knjižni izdaji bistvenih vsebinskih sprememb glede na prvo izdajo v zbirki izbranih zgodb ni, ima pa spre- menjen in razširjen naslov, 4 tako da povzema vsebino, besedilo pa je razdeljeno na štiri poglavja z naslovi, ki ravno tako na kratko povzemajo dogajanje (Staritz 2005: 143–146; Žigon 2020: 403–404, 411). Slovenska knjižna izdaja legende o sveti Genovefi: avtor izvirnika in pre- vajalec Slovenski prevod ljudske knjige legende o sveti Genovefi po Cochemskem 5 je izšel v slovenščini v Kranju pri Ignacu Kremžarju z nekoliko krajšim naslovom: Ena lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nadoushnu ven isgnane svete grafnie Genofefe is tega mesta Pfalz (prim. Rebol 1908b: 425; Burian 1930: 241–242 in Žigon 2020: 408). 6 Pribesedilje poleg kraja izida in založnika navaja še, da je knjiga prevedena iz nemščine v »krajnski jezik«. Po dosedanjih raziska- vah (prim. Burian 1930: 242; Žigon 2020: 409–411) slovenski prevod legende o sveti Genovefi v knjižni izdaji dokaj zvesto sledi nemški predlogi. V primerjavi z enim od ohranjenih nemških izvirnikov, ki je hranjen v NUK-u, 7 ima slovenski prevod le nekoliko drugačno členitev poglavij: zadnje poglavje v nemškem izvir- niku, Wie Genovefa wieder gefunden / bey dem Grafen gelebt und gestorben sey [Kako je Genovefa, znova najdena, / pri grofu živela in umrla], je v slovenskem prevodu členjeno na dve poglavij, ki sta naslovljeni Koku je Genovefa spet najde- na bla, per temo grofu shivela, inu umerla (predzadnje poglavje) in Genovefa je supet perſhla v’ nieni grad is velikem veſelam (zadnje poglavje). 8 Poleg tega slo- 4 V skladu s spremembo naslova, ki ne omenja več svetega Urha, je tudi iz uvoda odstranjena poved, v kateri je omenjen kot pomočnik nedolžno preganjanih. 5 V slovenščini je bil bolj razširjen nekoliko kasnejši knjižni prevod verzije Christopha Schmida, v nemščini prvič objavljene leta 1810. V slovenščino je bila Schmidova Genovefa prevedena leta 1841 in nato izšla v več ponatisih. 6 Leta 1818, vendar ravno tako brez navedbe avtorja oz. prevajalca, je bila ponovno izdana v Celju in Mariboru. Skupno je bila ta knjižna izdaja Genovefe slovenščini v 18. in začetku 19. stoletja ponatisnjena še trinajstkrat (prim. Žigon 2020: 406). 7 V NUK-u je ohranjena nemška knjižna izdaja iz leta 1724, ki so jo raziskovalci že primerjali s slovensko knjižno izdajo (prim. Burian 1930: 241 in Žigon 2020: 405). Tudi v tem izvodu avtor ni naveden. 8 V nemškem izvirniku na mestu, kjer je v slovenskem prevodu dodan naslov poglavja, ni mogoče najti utemeljitve za začetek novega poglavja. Besedilo v nemščini se le nadaljuje v novem odstavku. Glede na naslov zadnjega poglavja v nemškem izvirniku (v slovenskem prevodu predzadnjega poglavja), ki napoveduje Genovefino smrt, dodani opisni naslov v slovenskem prevodu vsebinsko ne ustreza, saj se prejšnje poglavje ne konča z Genovefino smrtjo. JIS_2_2023_FINAL.indd 95 JIS_2_2023_FINAL.indd 95 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 96 Andrejka Žejn venska knjižna izdaja vsebuje kratka dodatka, ki ju v nemškem izvirniku ni: ljud- sko pobožnost na dveh straneh z naslovom J. N. R. J. in krajšo molitev z naslovom Zdihovanje k Jezusu. Prvi dodatek – kratka ljudska pobožnost je, kot ugotavlja že Grafenauer (1973: 215), znan iz koroške Duhovne brambe. Bistveno težje rešljivo kot vprašanje avtorstva izvirnika je vprašanje identitete prevajalca. Konec 19. stoletja je Jereb (1892: 673) prevod pripisal Pavlu Knob- lu z le posrednimi argumenti: 1. pri istem založniku kot knjižna izdaja legende o Genovefi so leta 1801 izšle Knoblove pesmi, 2. v času izida Genovefe je bil Knobl edini pisatelj v Kranju in 3. Knobl je bil tudi prevajalec iz nemščine. Jere- bova domneva o identiteti prevajalca in okvirnem času objave okrog 1800, dolo- čenem po obdobju Knoblovega učiteljevanja v Kranju, se je v slovenski literarni zgodovini bolj ali manj uveljavila, 9 aktualnejše primerjave jezika prevoda Geno- vefe in Knoblovih pesmi pa so pokazale, da prevoda Knoblu ni mogoče pripisati z gotovostjo (Ritonja 2013: 49), tako da vprašanje prevajalca ostaja brez zanes- ljivega odgovora. Kot eno od možnosti je mogoče upoštevati domnevo, da bi knjižna objava lahko nastala po enem od rokopisnih besedil, ki so se med ljudmi in pokrajinami širila s prepisovanjem in izposojami ter primarno niso bila name- njena za knjižno objavo in so kot taka kreirala slovensko rokopisno kulturo (prim. npr. Ogrin 2017a: 43–44 in Ogrin 2017b: 9). Sklepamo lahko, da bi domnevani rokopis lahko nastal in se s preoddajami širil v 18. stoletju, torej v obdobju, ko sta po Ogrinu (2017a: 45) v slovenščini še vedno enakovredno sobivali rokopisna kultura in kultura tiskane besede. 10 To možnost je mogoče utemeljiti z dosedanjimi raziskavami slovenske rokopi- sne kulture, ki med drugim ugotavljajo, da so se Cochemova dela v slovenskem jeziku v 18. stoletju (z eno izjemo) prevajala in širila v mediju rokopisov, ter s primeri prehajanja besedil iz slovenske rokopisne kulture v tiskane izdaje. K tem izhodiščem poskušamo dodati jezikovni argument: dosedanje ugotovitve o značilnostih jezika rokopisne kulture, kratke oznake jezika ter primerjava jezika slovenske knjižne izdaje legende o Genovefi z izbranima rokopisnima pripove- dnima besediloma, in sicer s koroškim rokopisom Dober legent teh svetnikov in rovtarsko-gorenjskim Poljanskim rokopisom, namreč pokažejo, da je jezik knjižne izdaje na več ravninah primerljiv z jezikom rokopisov. Poleg tega je slovenski knjižni izdaji legende o Genovefi priložena ljudska pobožnost, ki je bila nedvomno del rokopisne kulture, o čemer pričajo podobni zapisi v več ohra- njenih slovenskih rokopisih. 9 Marn (1884: 77) knjigo navaja med anonimnimi deli in ji pripiše letnico izida med 1774 in 1818, vendar časovnega razpona slovenske izdaje ne obrazloži, sta pa leta 1818 izšla ponatisa izdaje brez navedbe letnice v Celju in Mariboru. 10 »Rokopis« v okviru kulture tiskane besede, zlasti pa v obdobju, ko je rokopisna kultura že zamrla, sicer označuje besedilo, ki je napisano in predloženo za tisk, medtem ko v prispevku govorimo o hipotetičnem rokopisu, ki se uvršča v okvir rokopisne kulture, torej ni bil (primarno) namenjen tisku. JIS_2_2023_FINAL.indd 96 JIS_2_2023_FINAL.indd 96 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 97 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini Nastanek in širjenje prevodov Martina Cochemskega v slovenskem jezikov- nem prostoru Na anonimizacijo avtorstva prevoda legende o sveti Genovefi je zagotovo vplivalo dejstvo, da je bil avtor izvirnika Martin Cochemski, v drugi polovici 18. stoletja in še v prvih desetletjih 19. stoletja eden od največkrat navedenih avtorjev v in- deksih prepovedanih knjig habsburške monarhije (prim. Ogrin 2020: 128; Dović 2022: 274). Cochemski je bil eden najplodovitejših in najbolj priljubljenih baroč- nih piscev literature duhovne izgradnje, svoja dela je objavljal v drugi polovici 17. stoletja, v naslednjih desetletjih so izšli številni ponatisi in priredbe, bodisi pod njegovim imenom, anonimno ali pod imeni drugih avtorjev. Razsvetljenstvo je njegova dela označilo za praznoverna in krivoverska, njihov obstoj, širitev in recepcijo pa je omogočala ravno rokopisna kultura (Ogrin 2020: 130). Cochemova besedila so namreč prodrla na Slovensko kot rokopisni prevodi 11 v eno od sloven- skih regionalnih jezikovnih različic, bodisi po izvirnih besedilih Cochemskega ali po že skrajšanih in adaptiranih besedilih v nemščini (Lausegger 1990: XVI). Z izposojami, trgovanjem ter s preoddajami, tj. prepisovanjem po obstoječih sloven- skih rokopisnih predlogah, so se rokopisi širili znotraj ožje skupnosti in v širšem slovenskem jezikovnem prostoru. Razširjanje in množenje so spodbujali gospo- darski in kulturni stiki med slovenskimi pokrajinami, zlasti v koroško-gorenjsko- -štajerskem stičnem prostoru (Maurer-Lausegger 2016: 45). Od Cochemovih del je v obdobju razsvetljenstva poleg Genovefe v tiskani izdaji izšel le še Marijin pasijon. Leta 1811 ga je na Koroškem objavil bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak, vendar ne brez posledic – zaradi objave prepovedanega avtorja je Drabosnjak padel v nemilost pri oblasteh. 12 Marijin pasijon naj bi domnevno nastal po nekem danes neznanem rokopisnem osrednjeslovenskem ali gorenjskem besedilu, prirejenem po Cochemovem Jezusovem življenju (Grafenauer 1973: 216; Lausegger 1990: XVII), ki ga je Drabosnjak jezikovno približal rožanskemu naslovniku. Prehajanje iz medija rokopisne v medij tiskane kulture: primer Duhovne brambe in Kolomonovega žegna V nadaljevanju predstavljamo primer preoddaje bukovniških besedil Duhovna bramba in Kolomonov žegen. Obe besedili podobno kot Drabosnjakov Marijin pasijon pričata o prehodu iz rokopisne kulture v tisk, 13 saj sta sestavljeni iz rokopi- sov, prevedenih v slovenščino po nemških predlogah, ki so krožili med ljudstvom 11 Med znanimi besedili Martina Cochemskega, ki so se v slovenskem jezikovnem prostoru širila v mediju rokopisne kulture, so še prerokovanja o antikristu (prim. Kotnik 1944) in premišljevanja o štirih poslednjih rečeh. 12 Povod za to je bila tudi ostala Drabosnjakova tiskarska in ustvarjalna dejavnostjo (Dović 2022: 386). 13 Za širšo obravnavo razmerja med rokopisnim in tiskanim medijem gl. Ogrin 2017a. JIS_2_2023_FINAL.indd 97 JIS_2_2023_FINAL.indd 97 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 98 Andrejka Žejn in bili v 18. in 19. stoletju 14 posredovani tiskarju za natis (Ramovš 1920: 288; prim. še Grafenauer 1943: 264–265 in Kotnik 1952: 87). Poleg tega Duhovna bramba vsebuje besedilo, ki je vsebinsko sorodno ljudski pobožnosti na koncu knjižne izdaje legende o sveti Genovefi (Grafenauer 1973: 215). Duhovna bramba in Kolomonov žegen sta zbirki apokrifnih, »magičnih« bese- dil, kakršna je razsvetljenstvo zavračalo podobno kot baročno duhovnost (prim. Ogrin 2020: 124). V Duhovni brambi so zbrane molitve, ki naj bi človeka ob- varovale pred nesrečo in »coprnijami«, nastale po zgledu poganskih zagovorov, vendar s krščanskimi svetniki, Kristusom in Marijo, Kolomonov žegen pa poleg obrambnih »žegnov« vsebuje še razne zagovore, rotenja in navodila, kako kli- cati duhove ali si pridobiti denar. Obe knjižici sta pisani v rožanskem narečju z jezikovnimi prvinami iz tedanjega osrednjeslovenskega knjižnega jezika (Grafe- nauer 1907: 3, 39). O širši razširjenosti rokopisnih besedil, ki so bila podlaga za tiskani izdaji Kolomonovega žegna in Duhovne brambe, pričajo ugotovitve, da so bile z isto rokopisno predlogo oz. predlogami kot ti dve knjižici povezani še vsaj dve do danes ohranjeni rokopisni besedili iz sredine oz. druge polovice 18. stoletja, in sicer Sadnikarjev rokopis, ki izvira iz okolice Zagorič na avstrij- skem Koroškem (prim. Maurer-Lausegger 2016: 42), in Leški rokopis iz Leš na Koroškem (prim. Kotnik 1929: 184–187, podrobneje gl. še Maurer-Lausegger 2016: 41–45). Koroške tiskane izdaje Duhovne brambe, Kolomonovega žegna in Marijinega pa- sijona niso bile zadnja postaja na poti teh besedil, saj so se naprej ponovno širila v rokopisnih verzijah, preoblikovana z mislijo na novega naslovnika. Kolomonov žegen je bil izpričano rokopisno preoddan na Gorenjsko in v laško podnarečje (Navratil 1894: 179; Orožen 2009: 265), z odlomki mlajše koroške tiskane Du- hovne brambe se deloma vsebinsko pokriva Drabosnjakova rokopisna različica z naslovom Duhovna vahta (Maurer-Lausegger 2016: 44), medtem ko je jezikovno prilagojena štajerska Duhovna bramba, tudi z upoštevanjem koroške predloge, izšla v tisku okrog leta 1835. Za Drabosnjakov Marijin pasijon je izpričano širjene v rokopisnih priredbah po Koroškem in na Gorenjsko (Kotnik 1952: 94; Lauseg- ger 1990: XVI–XVII). Raziskovalci so na podlagi vsebinskih in fragmentarnih jezikovnih analogiji izpe- ljali tudi domneve o obstoju veznih členov, skupnih starejših rokopisnih predlog Duhovne brambe in Kolomonovega žegna, ki se do danes niso ohranile. 14 Kraj in letnica izida sta v slovenskih izdajah Duhovne brambe in Kolomonovega žegna enostavno prepisana iz nemških predlog, torej nista verodostojen vir podatkov. Po raziskavah Ivana Grafenauerja (1943: 210–264) je slovenska koroška tiska mogoče uvrstiti v 18. in začetek 19. stoletja: po letu 1740 naj bi bila prvič natisnjena koroška Duhovna bramba, s ponatisi 1810 in 1820, okrog leta 1750 prvič natisnjen Kolomonov žegen, ponatis okoli leta 1830. JIS_2_2023_FINAL.indd 98 JIS_2_2023_FINAL.indd 98 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 99 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini Dva prevoda Cochemskega v slovenščino: zbirka legend in mistično Jezuso- vo življenje Knjižne izdaje legende o Genovefi ni mogoče primerjati neposredno z določeno sta- rejšo rokopisno verzijo, saj o njej zgolj domnevamo, zato bomo jezik knjižne izdaje Genovefe po verziji Martina Cochemskega primerjali z jezikom dveh rokopisov, ki sta prevoda del Martina Cochemskega v slovenščino, Dober legent teh svetnikov in Poljanski rokopis. 15 Poleg avtorja izvirnika oba rokopisa s knjižno izdajo Genovefe povezuje tudi zvrst pripovedne proze, ki opisuje življenja svetnikov (hagiografije) ali Jezusovo življenje (vita Christi) (prim. Avsenik Nabergoj 2016: 587): rokopis Dober legent teh svetnikov je zbirka svetniških hagiografij, vključno z eno od ver - zij legende o sveti Genovefi, Poljanski rokopis, meditativno pripoved o Jezusovem življenju, pa s knjižno izdajo Genovefe druži med drugim poudarek na prikazovanju notranjega sveta likov in vzbujanju sočutja ob opisih njihovega trpljenja. Rokopis z naslovom Dober legent teh svetnikov je prevod že navedene zbirke le- gend Cochemskega Verbesserte Legend der Heiligen. Nastal je v sredini ali drugi polovici 18. stoletja na današnjem avstrijskem Koroškem, vsebuje le legende za prvo polovico leta, vključno z legendo o sveti Genovefi z naslovom Tu s. živlenje te Genofefe, ene rojene firštinje iz Brabanta, ki je skladno z izvirnikom določena za 3. april (Ogrin 2022a). Legenda vsebinsko sledi izvirniku v zbirki legend, torej ni predloga za obravnavano knjižno izdajo. Jezikovna podoba priča tako o kraju najdbe rokopisa in prilagajanju jezika rokopisa (koroškemu) naslovniku kot tudi o povezanosti koroškega jezikovnega prostora z osrednjeslovenskim: v jeziku pre- vladujejo koroške narečne in nadnarečne značilnosti (najbolj opazno je zagotovo švapanje), ki se izmenjujejo z osrednjeslovenskimi knjižnimi variantami, zlasti v skladnji in do določene mere v besedišču je prepoznaven močan vpliv nemškega izvirnika. »Pravopisna« urejenost besedila, npr. raba ločil in velike začetnice, za- gotovo bolj kot na »samouka« kaže na jezikovno izobraženega pisca in potrjuje domnevo Ogrina (2011: 69), da je bil rokopis pripravljen za tisk. Kot Poljanski rokopis. Jezusovo življenje v sto postavah 16 (gl. Ogrin 2022b) je na- slovljen rokopis, ki je nastal po eni od izdaj najslavnejšega in najbolj razširjenega dela Martina Cochemskega, Das grosse Leben Christi (prva izdaja leta 1676 v Kölnu) – Jezusovo življenje. Izvira najverjetneje iz Poljan nad Škofjo Loko, časov- no ga je mogoče uvrstiti na konec 18. ali začetek 19. stoletja. Nastal je kot preod- daja starejšega rokopisa, kar dokazuje ohranjena starejša predloga (prim. Ogrin in Žejn 2016). Vsebinsko gre za pripoved o Jezusovem življenju od rojstva in otro- štva do njegovega javnega delovanja ter Jezusovega pasijona, ki je predstavljen 15 Knjižna izdaja legende o Genovefi in oba rokopisa so bili skupaj z drugimi slovenskimi izvirnimi in v slovenščino prevedenimi pripovednimi besedili od sredine 17. do sredine 19. stoletja vključeni tudi v stilometrično analizo slovenske pripovedne proze tega obdobja (prim. Žejn 2021). 16 Besedilo je členjeno na 100 oštevilčenih poglavij, ki so v rokopisu poimenovana »postava«. Vsaki oštevilčeni »postavi« sledi opisni naslov poglavja, ki na kratko povzema vsebino. Rokopis ni ohranjen v celoti, saj se začne s peto postavo (odhod svete družine v Betlehem, Jezusovo rojstvo) in se konča z 99. postavo (Ogrin 2022b). JIS_2_2023_FINAL.indd 99 JIS_2_2023_FINAL.indd 99 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 100 Andrejka Žejn najbolj obširno in poglobljeno. Zgodba sicer sledi dogajanju v Novi zavezi, vendar ga tudi nesorazmerno dopolnjuje s komentarji Svetega pisma, kanoniziranimi deli cerkvenih očetov in učiteljev, pa tudi apokrifnimi spisi in srednjeveškimi mistič- nimi razodetij o Jezusovem in Marijinem življenju in trpljenju. Jezik Poljanskega rokopisa se naslanja na osrednjeslovensko pa tudi protestantsko knjižno tradicijo, a so v njem obenem prisotni številni gorenjski in rovtarski narečni razvoji, npr. asimilacije, disimilacije in redukcije, močnejši vpliv nemške predloge je zaznaven v skladnji in besedišču (Žejn 2016: 415). Primerjani rokopisni besedili sta torej nastali na različnih področjih slovenskega jezikovnega prostora, ta prostor je zaznamoval tudi jezik rokopisov, v obeh pa obe- nem najdemo sledi več tako narečnih kot tudi osrednjeslovenskih jezikovnih varie- tet. V nadaljevanju po literaturi povzemamo temeljne značilnosti jezika rokopisov, nato pa s primerjavo med jezikom knjižne izdaje legende o Genovefi in jezikom obeh rokopisov na izbranih primerih pokažemo analogije med jezikom tiskane iz- daje in rokopisnih besedil. S tem bomo podali jezikovne indice za tezo, da bi tudi knjižna izdaja Genovefe lahko sprva nastala in se širila v mediju rokopisne kulture. Jezik slovenskega prevoda Genovefe v luči jezika rokopisov Jezik rokopisnih besedil je preplet več dejavnikov, zato o enotni podobi jezika rokopi- snih besedil ne moremo govoriti niti znotraj posameznih pokrajin. Poleg avtorjevega jezikovnega znanja in čuta za jezik so sledi v jeziku pustile tudi nemške predloge, po katerih so nastali prvi prevodi, in slovenske predloge, po katerih so nastale preoddaje. Zlasti koroški bukovniki so v veliki meri upoštevali protestantsko knjižno tradicijo, iz katere so primarno izhajali, ta pa se je prepletala z aktualnim osrednjeslovenskim knjižnim jezikom. Pri preoddajah rokopisov so pisci jezik prilagajali svojim in na- slovnikovim krajevnim, regionalnim ali nadregionalnim normam (Lausegger 1990: IX): »tuje« regionalne jezikovne prvine so bile povečini izločene in nadomeščene z »domačimi«, do določene mere pa tudi ohranjene (Orožen 2009: 265). Poleg tega je bilo za rokopisne preoddaje poleg jezikovnih prilagoditev značilno tudi ustvarjanje nove besedilne celote, ki je bila rezultat prepletanja kopiranja in lastnega variiranja predloge (Ogrin 2017a: 55). Posledice prepleta naštetih dejavnikov so visoka vari- antnost jezikovnih pojavov, npr. soobstoj variant iz različnih narečij, številni regio- nalizmi, dialektizmi in sposojenke, v posameznih primerih tudi spontani kalkirani neologizmi. Vpliv nemških predlog je še najbolj razviden v skladnji. V primerjavi s tiski je za rokopise na splošno značilen večji vnos sočasnih govorjenih glasoslovnih in oblikoslovnih pojavov ter narečnega besedišča in germanizmov (prim. Orel 2003: 554–555, 558; Maurer-Lausegger 2007: 242, 245; Žejn 2016: 422). Z vidika razmerja med rokopisnim in knjižnim jezikom so za knjižno izdajo le- gende o sveti Genovefi povedne že Šafárikove (1846: 130) in kasnejše Rebolove (1908b: 427) ocene, da je jezik »slab«, pomenljiv je tudi opis, da je prevajalec uporabljal povsem običajno kmečko slovenščino (prim. Burian 1930: 242), več JIS_2_2023_FINAL.indd 100 JIS_2_2023_FINAL.indd 100 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 101 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini analiz prepoznava izrazit vpliv nemške skladnje in rabo številnih germanizmov (prim. Rebol 1908b: 427; Burian 1930: 242; Žigon 2020: 410–411). Že te kratke oznake jezika slovenskega prevoda Genovefe nakazujejo, da je jezik bliže jeziku rokopisov kot uveljavljeni knjižni normi konca 18. stoletja in da vsebuje več na- rečnih (po Burianu »kmečkih«) prvin, ter s tem ponujajo izhodišča za tezo, da bi knjižna izdaja Genovefe pred natisom lahko primarno nastala in se širila v okviru rokopisne kulture 18. stoletja. V nadaljevanju navajamo primere iz knjižne izdaje Genovefe, za katere je mogoče najti analogije v izbrani rokopisni tradiciji, bodisi v rokopisu Dober legent teh svetnikov, sicer zaznamovanem s koroškimi jezikovnimi prvinami, bodisi v Po- ljanskem rokopisu, ki je nastal na širšem področju Škofje Loke. Nekatere jezikov- ne pojave, za katere v primerjavi ugotavljamo, da so značilni za jezik primerjanih rokopisov ali rokopisov na splošno, je zagotovo mogoče zaslediti tudi v drugih (neknjižnih) varietetah v besedilih tega obdobja (npr. mo ʻmuʼ), ki niso strogo upoštevala kodificirane variante. Z navedenimi jezikovnimi ujemanji pa je tudi mogoče pokazati, da so bili ti pojavi značilni (tudi) za jezik rokopisne kulture. Kot referenčno delo za osrednjeslovenski knjižni jezik upoštevamo »Japljev« prevod Svetega pisma, ki je izhajal v letih od 1784 do 1802. 17 1. Za izvorno palatalni ĺ je v knjižni izdaji Genovefe z redkimi izjemami (dvakrat povelje, od tega enkrat na naslovnici, in dvakrat veſselje) zapisan l (lubesnivi) (prim. še Žigon 2020: 408), kar se bistveno ne razlikuje od sočasnega knjižnega jezika, medtem ko je za zapis izvorno palatalnega ń nasprotno značilna bistveno večja variantnost: v odvisnih sklonih osebnih in osebnih svojilnih zaimkov je na- čeloma zapisan nj (njenimu, njega), po večini v glagolnikih in nekaterih drugih besedah se pojavljajo zapisi nj (npr. uſmilenje, sazhudenje, konj, grafnjo), jn (npr. jokajne, shivlejne, shalvajnu in klagvajnu), pri čemer je manj pogost zapis razvoja jn, poleg tega se v dveh primerih pojavi še jnj (Krajnju, shivlejnju). Zelo podob- ne ugotovitve o variantnosti v zapisovanju izvorno palatalnega ń izhajajo tudi iz analize jezika v Poljanskem rokopisu (prim. Žejn 2016: 417), pa tudi na splošno je visoka variantnost ena od značilnosti jezika rokopisov. 2. Zapis razvoja tj > k, npr. h’ trekmo v knjižni izdaji se ujema z zapisi v Poljan- skem rokopisu, npr. k trekimo, oboje v pomenu ʻtretjičʼ. 3. Dajalniška oblika osebnega zaimka on na -o, npr. mo ʻmuʼ, enaka oblika je zna- čilna tudi za Poljanski rokopis in Dober legent. 4. Oblika na za nikalnico ne (e-jevsko akanje) in pisanje skupaj s sledečim, glago- lom, npr. nabom, namorem, značilna tudi za Poljanski rokopis. 5. Sklop deb ʻda biʼ, nastal po prehodu a > e in samoglasniški redukciji, značilen tudi za Poljanski rokopis. 17 V elektronski obliki z možnostjo iskanja dostopen na https://www.biblija.net/. JIS_2_2023_FINAL.indd 101 JIS_2_2023_FINAL.indd 101 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 102 Andrejka Žejn 6. Germanizmi 18 in nemški skladenjski kalki: 19 v knjižni izdaji Genovefe so rablje- ni številni germanizmi ter nemški besedotvorni in skladenjski kalki. Za ilustracijo navajamo take, ki se pojavljajo tudi v enem ali obeh primerjanih rokopisih: kruci- fiks ʻkriž, razpeloʼ: Crucifix (Gk), Crusifix (Pr), Kruzefix (Dr); lavter ʻčistʼ: lauter (Gk in Dr); cajtenge ʻvestiʼ: zaitenge (Gk in Dr); naprejstoječi ʻprihodnjiʼ: naprei stojezho smert (Gk), naprei ſtojezhem martram (Dr), napreistojezhe Terpleine (Pr); roženfarbana (kri) ʻrdeča (kri)ʼ: roſhenfarbane Kry (Gk), roshenfarbano kry (Dr), ta roshenfarbana Krÿ (Pr); glid ʻud, okončninaʼ: na uſseh glideh (Gk), u usſeh glidih (Pr), vſi glidi (Dr); gartelj ʻvrtʼ: Gartelna (Gk in Dr); polonati ʻpoplačati, povrnitiʼ: je polonou (Gk), je polonu (Pr); gor ofrati ʻdarovatiʼ: gor ofrala (Gk), gorofram (Pr), gor ofrau (Dr); 20 okoli prinesti ʻumoritiʼ: okulperneſsite in umorite (Gk), okul pernesti in umoriti (Pr), okul pernesheni bili (Dr); k smrti/ob življenje pripraviti ʻumoritiʼ: k’eni ſtraſhni smerti perpravit (Gk), bojo jamernu delal inu grosoviten ob shiulene perpraul (Pr), nje ni otou ob shiulenje perpravit (Dr). 7. Raba vprašaja na koncu poročanega govora: ona je praſhala to dekelzo: sa- kai ona joka? (Gk), Te zeſar bara dele, kai ſe pravi tu ime, Theophorus? (Dr), pak vender meni povei moj Joanes, al morem jest moiga lubga Sÿnu she shiuga naidti? (Pr). 8. Variantni zapisi lastnih imen: is Brabanta in iz Prabanta ter Sigifrid in Sigifri- dus (Gk), variantno tudi Braband in s’ Brabanta ter ſigifridus, ſigifrid in ſigfrid (Dr). Pomenljivi sta tudi varianti imena Genofefa in Genovefa v knjižni izdaji, čeprav je v vseh delih Cochemskega dosledno zapisovano Genovefa (prim. še Ži- gon 2020: 411). V zbirki Dober legent teh svetnikov se pojavljajo zapisi Genovefa (najmanj zapisov, le štirje), Genofeva (30 zapisov) in Genofefa (13 zapisov, tudi v naslovu). Zapis imena Galo v knjižni izdaji se razlikuje tako od zapisa v nemškem izvirniku (Golo) kot zapisa v rokopisnem prevodu Dober legent teh svetnikov, ki sledi izvirniku (Golo). 9. Močna vokalna redukcija, kar je na splošno značilnost jezika rokopisov, npr. mesz ʻmesecʼ, zelša ʻzeli, zelenjeʼ (Gk). 10. Zapis nekaterih narečnih pojavov, ki jih v primerjanih rokopisih sicer ni zas- lediti, npr. analogično menjavanje med l in v, značilno za koroška in gorenjska narečja v nekaterih odvisnih sklonih besede cerkev: k te sveti cerkli, te cerkle (Gk). 18 V knjižnem jeziku tega obdobja so marsikateri germanizem ali nemške skladenjske kalke že nadomestile besede slovanskega izvora in slovenske skladenjske konstrukcije, druge pa so se še ohranjale. Npr. trosht v pomenu ʻtolažba, upanjeʼ ali zvibl ʻdvomʼ oz. zviblali ʻdvomitiʼ, ſhtrafenga/ ſhtrafa/ſhtrafinga ʻkazenʼ, ki se pojavljajo tako v knjižni izdaji Genovefe, obeh rokopisih in tudi v Japljevem prevodu Svetega pisma. 19 Najprej sta navedeni poknjižena oblika besede in pomen, nato pa citatna navedba zapisa v posameznem viru, navedenem v oklepaju (Gk = knjižna izdaja Genovefe, Pr = Poljanski rokopis, Dr = Dober legent teh svetnikov). 20 Pri Japlju je zapisana oblika óffrati brez kalkirane nemške predpone. JIS_2_2023_FINAL.indd 102 JIS_2_2023_FINAL.indd 102 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 103 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini Vsebina in tradicija ljudske pobožnosti na koncu knjige Še bolj nedvoumne povezave knjižne izdaje Genovefe s slovensko rokopisno kul- turo predstavljata dodatka na koncu knjige, ki ju v nemškem izvirniku ni, zlasti prvi, ljudska pobožnost z naslovom J. N. R. J. Kot je že bilo omenjeno zgoraj in bo podrobneje prikazano v nadaljevanju, sorodna besedila najdemo v drugih roko- pisih in rokopisnih zbirkah. Dodatek J. N. R. J. v knjižni izdaji Genovefe uvajajo sledeče besede: Spiſaine, katiru je JESUS CHRISTUS letem treim Fravam Eliſabethi, Brigiti, nu Mechtildi reſodeu, katero ſo ſkus neh proſhno, inu ſhele od Jesusa pogiervale veidi od negovga velkiga terplenja, inu ſmerti inu on je nem sam nasnaine del rekozh. [Pisanje, katero je Jezus Kristus le-tem trem ženam Elizabeti, Brigiti in Matildi razo- del, katero so po njihovi prošnji in želji od Jezusa zahtevale, vede[ti] od njegovega velikega trpljenja in smrti. In on je njim sam povedal, rekoč.] Že Rebol (1908b: 430) ugotavlja, da je ta vsebina nastala pod vplivom Jezusovega življenja Martina Cochemskega, tj. nemške predloge Poljanskega rokopisa. V tem Cochemovem besedilu so namreč mistična razodetja svetnic (Elizabete, Brigite in Matilde) pogosto vir za navajanje številnih podrobnosti, kot so precizni in pretira- ni kvantitativni podatki o razdaljah (v številu korakov), o krvavih potnih kapljah, udarcih, padcih ali solzah. Ravno ta tip naštevanja v 13 točkah sledi v nadaljevanju ljudske pobožnosti v knjižni izdaji Genovefe. Prim. odlomek: 4. Na moje plezha moiga shvota, inu noge sem jeſt trideſet ſhlakov prejel. 5. Sem jeſt tri inu ſedemdeſetkrat vmoje Oblizhje sapluvan bil. 6. Sem jeſt is moiga ſerza ſtu, devet inu dvaiſetkrat ſdiehnu. 7. Sem jeſt sa brado trideſetkrat gori vlezhen biu. 8. V’ mojemu gaiſhlenju ſem jeſt 6666 slakou prejev. [4. Na moja pleča mojega telesa in noge sem jaz trideset udarcev prejel. 5. Sem jaz tri- insedemdesetkrat v moje obličje zapljuvan bil. 6. Sem jaz iz mojega srca stodevetin- dvajsetkrat vzdihnil. 7. Sem jaz za brado tridesetkrat vlečen bil. 8. V mojem bičanju sem jaz 6666 udarcev prejel.] Variante tovrstnega naštevanja najdemo zapisane tako v natisnjenih koroški in štajerski Duhovni brambi (prim. Grafenauer 1907: 17) kot v rokopisu iz Leš pri Prevaljah, in sicer v Razodetju sv. Brigite (prim. Kotnik 1929: 187), pa tudi v ro- kopisnem ljudskem križevem potu, ohranjenem v rokopisni zapuščini gorenjskega bukovnika Matije Nagliča iz prve polovice 19. stoletja. 21 Gre torej za vsebino, ki je bila razširjena v rokopisih na širšem slovenskem jezikovnem ozemlju in v širšem časovnem obdobju. 21 Križev pot je zapisan v Nagličevem rokopisu, ki ga hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani, sign. LVI22, str. 145–146, prepis v Rebol 1908a: 377. JIS_2_2023_FINAL.indd 103 JIS_2_2023_FINAL.indd 103 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 104 Andrejka Žejn Sklepni del ljudske pobožnosti J. N. R. J. v knjižni izdaji Genovefe je varianta mo- litve za obrambo pred nesrečo, kakršne so nastale po zgledu poganskih zagovorov in so zapisane tudi v Duhovni brambi (prim. Grafenauer 1907: 3). Prim. odlomek iz dodatka v Genovefi: Inu vsi taiſti, kateri bodo vſaki dan 7 Ozhanashov, 7 Ave Marii, inu eno viro molili, toko dolgo de bo leto ſtiveine leteh Kapelz tie roſhenfarbane Kervi dopovnenu k’ zhafti mojmu terplenju, le[t]em, jeſt ozhem pervezh piet poſebneh gnad dodeliti. /…/ Letu ſe je sneshlu v’ Jeruſalemu per boſhjem Grobu, jen katiri leto perſebi noſsi, temu na more ſkhoduvat ta hudizh. [In vsi tisti, kateri bodo vsak dan 7 Očenašev, 7 Avemarij in eno vero molili tako dol- go, da bo le-to število le-teh kapljic te rdeče krvi dopolnjeno v čast mojemu trpljenju, le-tem jaz hočem prvič pet posebnih milosti dodeliti /…/. Le-to se je našlo v Jeru- zalemu pri Božjem grobu, in kateri le-to pri sebi nosi, temu ne more škodovati hudič.] Kot celota je dodatek J. N. R. J. vsebinsko še najbolj prekriven z rokopisom »Spis- vanje« iz leta 1832, pisanem v mešanici bovškega, kobariškega in tolminskega narečja. Tako ga je deloma citiral oziroma kritično prepisal v gajico in deloma povzel Navratil (1894: 182): ‚Spisuanje (sic), katera (sic) je Jezus Christus le tem trem ženam Elizabeti, Brigidi in Megtildi razodeu“ i. t. d. — Potém našteva Jezus (po njihovi želji), koliko je dobil od judov, ‚žlaferncʻ, kolikokrat je bil udarjen s ‚pestioʻ na usta, kolikokrat na glavo itd. itd. Naposled (na 2. str.) napisano je pa: „Letu se je ‚žnešluʻ v Jeruzalemu per božjimu grobu (?), in kateri letu per sebi nosi, temu ‚na moreʻ škodovati hudič, inu kateri bo tu deržau ‚naboʻ svojga lona zgubil dovekumai. Amen.“ [Poševni tisk v izvirniku.] Navratil (1894: 182) poroča še, da je na Tolminskem in Bovškem »premnogo takih prepisov in mnogo drugih praznoverskih molitev«. Knjižni izdaji Genovefe je torej priložena ena od variant teh rokopisnih besedil, ki so bila razširjeni na več področjih in v več jezikovnih variantah, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da je imel tisti, ki je poskrbel za knjižno izdajo Genovefe, na voljo tudi druga besedila, ki so bila del rokopisne kulture; 22 med njimi bi lahko bil tudi domnevani rokopisni prevod legende o Genovefi. Sklepne ugotovitve V prispevku smo skušali utemeljiti možnost, da bi knjižni prevod legende o sveti Genovefi po Martinu Cochemu lahko bil natis besedila, ki bil lahko sprva nastalo in se mogoče tudi širilo v okviru slovenske rokopisne kulture 18. stoletja. To mož- nost odpirata dejstvi, da so prevodi nemških del Martina Cochemskega v 18. in še 22 Pri tem ni mogoče določiti, ali so ohranjeni rokopisi nastali kot prepisi in prilagoditve po dodatku v knjižni izdaji Genovefe ali so bili predloga zanj. JIS_2_2023_FINAL.indd 104 JIS_2_2023_FINAL.indd 104 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 105 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini 19. stoletju tako zaradi cenzure kot zaradi priljubljenosti v slovenščini nastali in se širili v prevodih ter da je za obdobje od 17. pa vse do 19. stoletja dokazano pre- hajanje besedil med rokopisno kulturo in kulturo tiska, podpirajo pa jo tudi ocene več raziskovalcev o »slabem« in »kmečkem« jeziku knjižne izdaje ter ugotovitve o izrazitem vplivu nemščine v jeziku knjižne izdaje legende. Ena od Cochemovih verzij legende o sveti Genovefi je sicer bila prevedena v slovenščino kot del ro- kopisne zbirke legend Dober legent teh svetnikov, vendar kot pokaže vsebinska primerjava, to rokopisno besedilo ni predloga knjižne izdaje. Knjižna izdaja je namreč nastala kot prevod daljše verzije legende iz nekoliko starejše Cochemove zbirke, ki je bila objavljena že v nemščini tudi kot samostojna knjiga. S primerjavo jezikovnih značilnosti knjižne izdaje Genovefe ter rokopisne zbirke legend Dober legent teh svetnikov in Poljanskega rokopisa, katerih skupni točki sta Cochemski kot avtor nemškega izvirnika in pripovedni žanr, je mogoče najti tudi jezikovne indice, s katerimi bi bilo mogoče povezati knjižno izdajo z rokopi- sno tradicijo. Domnevo, da je bilo besedilo najprej rokopisno preoddajano kot del rokopisne kulture in ne prevedeno neposredno za tisk, podpirajo zlasti variantni zapisi imen Genovefa in Genofefa ter Sigifrid in Sigifridus v knjižni izdaji, saj je za preoddaje značilna nedoslednost pri spreminjanju oz. prilagajanju jezika, kar pušča v rokopisu sledi starejših predlog. Variante Genofefa ter Sigifrid in Sigifri- dus so nedvomno že obstajale v rokopisni tradiciji, saj so zapisane v rokopisu Do- ber legend teh svetnikov. Jezik tiskane izdaje Genovefe se v luči značilnosti jezika rokopisnih besedil pokaže kot tipičen jezik rokopisnih besedil druge polovice 18. in začetka 19. stoletja, ki ga opredeljuje zlasti variantnost kot posledica vplivov različnih zgodovinskih in narečnih varietet, več narečnih pojavov in močan vpliv nemščine v besedišču in skladnji. Še bolj nedvoumno je knjiga z rokopisno kulturo povezana preko ljudske pobožnosti v dodatku na koncu knjige, ki je v različnih variantah izpričan v več ohranjenih slovenskih rokopisnih zbirkah. O genezi in širjenju domnevanega rokopisnega prevoda lahko le ugibamo in skle- pamo. Po analogiji s primerom Marijinega pasijona bi bilo mogoče sklepati, da je bila legenda o sveti Genovefi kot samostojno besedilo najprej prevedena iz nem- ščine v eno od regionalnih jezikovnih varietet slovenščine in pred knjižno objavo morda preoddana v drugo regionalno različico. Glede na povezave med koroškim in gorenjskim prostorom, ki so spodbujale tudi širjenje rokopisov, bi bilo mogoče na to relacijo umestiti tudi nastanek in širjenje domnevanega rokopisa. Odprto ostaja tudi vprašanje, kdo bi lahko posredoval domnevno rokopisno be- sedilo Genovefe, skupaj z dodatkoma, tiskarju oz. založniku Kremžarju za natis. Tudi ni mogoče odgovoriti, kdo oz. v kolikšni meri bi lahko neposredno pred sa- mim tiskom posegal v domnevno že obstoječe rokopisno besedilo. Vse domneve o akterjih ostajajo lahko le na ravni ugibanja, pri tem pa seveda ni mogoče izključiti možnosti, da je že obstoječe rokopisno besedilo, o katerem domnevamo, Kremžar- ju posredoval oz. pripravil za tisk prav Pavel Knobl, ki je bil, kot smo pokazali v uvodu, povezan s Kremžarjem, saj je Knobl pri njem izdal svoje pesmi. JIS_2_2023_FINAL.indd 105 JIS_2_2023_FINAL.indd 105 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 106 Andrejka Žejn Za tezo, da bi bila legenda o sveti Genovefi v slovenščino lahko bila sprva pre- vedena in se širila v okviru rokopisne kulture in nato v določeni točki postala rokopisna podlaga za natis knjižne izdaje Genovefe, ni mogoče podati materialnih ali drugih trdnih dokazov, omogoča jo le preplet in sovplivanje več zgodovinskih, družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov. Viri Cochem, Martin von, 1726: Verbesserte Legend der Heiligen, das ist, Eine schöne, klare und anmüthige Beschreibung des Lebens, Leydens und Sterbens von den lieben Heiligen Gottes: auf alle und jede Täg des gantzen Jahrs. Köln, Frankfurt. [Cochemski, Martin], [1800]: Ena lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nado- ushnu ven isgnane svete grafnie Genofefe is tega mesta Pfalz: je is nemshkiga na krajnski jesik preobernena. V Krainju: per Ignaz Kremshari. Cochemski, Martin, OFM Cap [b. l.]: Dober legent teh svetnikov. RRSS 014. Ogrin, Matija (ur.): Register rokopisov slovenskega slovstva. Ljubljana: ZRC SAZU, 2022. https://rrss. manuscripta.zrc-sazu.si/rrss_ms_014. Cochemski, Martin, OFM Cap [b. l.]: Poljanski rokopis. Jezusovo življenje v sto postavah. RRSS 023. Ogrin, Matija (ur.): Register rokopisov slovenskega slovstva. Ljubljana: ZRC SAZU, 2022. https://rrss.manuscripta.zrc-sazu.si/rrss_ms_023. Literatura Avsenik Nabergoj, Irena, 2016: Izvori in tradicija literarne zvrsti vita Christi v Poljanskem rokopisu. Bogoslovni vestnik 76/3–4. 585–596. Blamires, David, 1999: The Later Texts in Gustav Schwab’s ‘V olksbücher’: Origins and Character. The Modern Language Review 94/1. 110–121. Burian, Václav, 1930: Počátky slovinské zábavné prósy [+ Úvodní kapitola z chystané knihy »O slovinské novelistice«]. Časopis pro moderní filologii 16. 239–258. Dović, Marijan, 2022: Bukovniki, cenzura in Drabosnjak, »poredni paur« iz Korotana. Sla- vistična revija 70/3. 373–388. Görres, Franz, 1898: Neue Forschungen zur Genovefa-Sage: Beiträge zur Kirchen-und Kulturgeschichte des Rheinlandes. Annalen des Historischen Vereins für den Niederrhein 66. 1–39. Grafenauer, Ivan, 1907: O »Duhovni brambi« in nje postanku. Donesek k zgodovini pra- znoverja med Slovenci. Časopis za zgodovino in narodopisje 4. 1–70. Grafenauer, Ivan, 1943: »Duhovna bramba« in »Kolomonov žegen«. Nove najdbe in iz- sledki. Razprave 1/4. 203–399. Grafenauer, Ivan, 1973: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje: Mohor- jeva družba. Jereb, Gregor, 1892: Pavel Knobelj, slovenski pisatelj in skladatelj. Ljubljanski zvon 12/9, 12/11. 555–562, 672–678. JIS_2_2023_FINAL.indd 106 JIS_2_2023_FINAL.indd 106 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 107 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini Kotnik, France, 1944: Bukovniški rokopisi antikrista. Velikonja, Narte, Borko, Božidar, Debeljak, Tine in Simčič, Zorko (ur.): Zbornik Zimske pomoči. Ljubljana: Zimska pomoč. 415–424. Kotnik, France, 1952: Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Grafenauer, Ivan in Orel, Boris (ur.): Narodopisje Slovencev II. Ljubljana: Klas. 86–102. Kotnik, Janko, 1929: Slovenski rokopis z Leš pri Prevaljah iz sredine 18. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje 34/3–4. 174–189. Lausegger, Herta, 1990: Koroško bukovništvo in Drabosnjakov Marijin pasijon. Lausegger, Herta (ur.): Andrej Šuster Drabosnjak: Zbrana bukovniška besedila I. Marijin pasijon 1811. Celovec: Mohorjeva družba. VII–XXI. Marn, Josip, 1884: Jezičnik: Knjiga Slovenska v XVIII. veku 22. Ljubljana: J. Rudolf Milic. Maurer-Lausegger, Herta, 2007: Sprachliche Charakteristika apokrypher Texte des 18. und 19. Jahrhunderts (Slowenisch, Deutsch). Balaskó, Maria in Szatmári, Petra (ur.): Sprach- und Literaturwissenschaftliche Brückenschläge. Vorträge der 13. Jahrestagung der GE- SUS in Szombathely, 12.–14. Mai 2004. München: Lincom Europa. 241–252. Maurer-Lausegger, Herta, 2016: Koroško bukovništvo skozi čas. Jezik in slovstvo 61/3–4. 35–48. Navratil, Ivan, 1894: Slovenske národne vraže in prazne vére (Dalje). Bartel, Anton (ur.): Letopis Slovenske matice za leto 1894. Ljubljana: Slovenska matica. 138–201. Ogrin, Matija (ur.), 2022a: Register rokopisov slovenskega slovstva, RRSS 014: Martin Cochemski, OFM Cap, Dober legent teh svetnikov. Ljubljana: ZRC SAZU. https://rrss. manuscripta.zrc-sazu.si/rrss_ms_014. Ogrin, Matija (ur.), 2022b: Register rokopisov slovenskega slovstva, RRSS 023: Martin Cochemski, OFM Cap, Poljanski rokopis. Jezusovo življenje v sto postavah. Ljubljana: ZRC SAZU. https://rrss.manuscripta.zrc-sazu.si/rrss_ms_023. Ogrin, Matija in Žejn, Andrejka, 2016: Strojno podprta kolacija slovenskih rokopisnih be- sedil: variantna mesta v luči računalniških algoritmov in vizualizacij. Erjavec, Tomaž in Fišer, Darja (ur.): Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29. september - 1. oktober 2016, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Sloveni- ja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 125–132. Ogrin, Matija, 2011: Dober Legent teh Suetnikov, Koroški rokopis iz 18. stoletja. Primer- jalna književnost 34/3. 65–79. Ogrin, Matija, 2017a: O vlogi rokopisov v dolgem prehodu iz rokopisne v tiskano knjigo v slovenski književnosti. Primerjalna književnost 40/1. 43–58. Ogrin, Matija, 2017b: Rokopisi slovenskega slovstva kot nov in bogat raziskovalni pred- met. Bjelčevič, Aleksander, Ogrin, Matija in Perenič, Urška (ur.): Rokopisi slovenskega slo- vstva od srednjega veka do moderne. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 9–11. (Obdobja 36). Ogrin, Matija, 2020: Poznobaročni slovenski rokopisi – literarna tradicija v spoprijemu z razsvetljensko cenzuro. Vidmar, Luka (ur.): Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe. Ljubljana: ZRC SAZU. 119–150. Orel, Irena, 2003: Slovenski pisni jezik nekdaj in danes – med izročilom in govorom. Vido- vič-Muha, Ada (ur.): Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: JIS_2_2023_FINAL.indd 107 JIS_2_2023_FINAL.indd 107 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 108 Andrejka Žejn ob 450-letnici izida prve slovenske knjige. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 551–562. (Obdobja 20). Orožen, Martina, 2009: Rokopisne Kolomonove in Zdravilske bukve s Kovka nad Hrastni- kom. Slavistična revija 57/2. 263–276. Ramovš, Fran, 1920: Zanimiv koroško-slovenski rokopis. Časopis za slovenski jezik, knji- ževnost in zgodovino 2/1. 282–295. Rebol, Frančišek, 1908a: Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Prispevki za sloven- sko zgodovino 1. 1680.–1830. Čas 2/7–8. 374–380. Rebol, Frančišek, 1908b: Matija Naglič in njegova rokopisna ostalina. Prispevki za sloven- sko zgodovino 1. 1680.–1830. Čas 2/9. 423–430. Ritonja, Nejka, 2013: Primerjava prevodov Svete Genovefe iz let 1800, 1857 in 1884: Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko. Staritz, Simone, 2005: Geschlecht, Religion und Nation: Genoveva-Literaturen 1775–1866. St. Ingbert: Röhrig Universitätsverlag. Šafárik, Pavel Jozef, 1864: Paul Jos. Šafařík's Geschichte der südslawischen Literatur. Jireček, Josef (ur.). Prag: F. Tempsky. Wacke, Andreas, 2017: Die Genoveva-Legende aus der Osteifel und die Todesstrafe durch Vierteilung in der Rechtsgeschichte. Holcman, Borut in Steppan, Markus (ur.): Festschrift für Gernot Kocher zum 75. Geburtstag. Maribor: University Press. 421–455. Žejn, Andrejka, 2016: Jezik Poljanskega rokopisa: jezik rokopisa na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Slavistična revija 64/4. 407–425. Žejn, Andrejka, 2021: Izhodišča slovenske pripovedne proze. Dvestoletna tradicija sloven- ske pripovedne proze: od sredine 17. do sredine 19. stoletja. [Spletni vir.] Ljubljana: Založ- ba ZRC. http://ispp.zrc-sazu.si. Žigon, Tanja, 2020: Traduzioni di libri per il popolo in sloveno. Acta Histriae 28/3. 397–416. Martin of Cochem’s Legend of Saint Genevieve in Slovenian: A Point of Contact between Slove- nian Manuscript and Book Cultures? This article deals with the Slovenian book edition of the legend of Saint Genevieve titled Ena Lepa lubesniva inu brania vredna historja od te po nadoushnu ven isgnane svete Grafnie Genofefe is tega mesta Pfalz (A Pleasant Account, Worthy of Reading, of the Wrongfully Banished Holy Countess Palatine Genevieve), published in Kranj around 1800. The article starts by summarizing the gene- sis of the legend of Genevieve and Martin of Cochem’s version of the legend that was used as the basis for the Slovenian book translation. The assumption that the translator of the legend of Saint Genevieve was Pavel Knobl has been partially refuted. A hypothesis is then put forward that the book edition of the legend may be a printed version of an earlier manuscript in Slovene, which was created as part of Slovenian manuscript culture and is no longer extant. The hypothesis is based on the fact that in the eighteenth century works of Martin of Cochem were translated into Slovenian and spread via Slovenian manuscript culture with a specific language determined by dialect features, variety and a strong influence of German. A linguistic comparison of the book edition of the legend of Saint Genevieve with two manuscript translations of Martin of Cochem’s works into Sloveni- an – that is, the Carinthian manuscript Dober Legent teh Suetnikou (Good Legends of the Saints) from the middle or second half of the eighteenth century and the Upper Carniolan-Rovte Poljane manuscript from around 1800 – shows some matchings that may indicate the existence of an earlier JIS_2_2023_FINAL.indd 108 JIS_2_2023_FINAL.indd 108 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 109 Legenda o sveti Genovefi Martina Cochemskega v slovenščini manuscript created as part of the Slovenian manuscript culture. The book edition can also be linked to the manuscript culture by a short folk piety in the addition in the printed book which is not a part of the German original. Keywords: Martin of Cochem, Slovenian manuscripts, eighteenth century, Saint Genevieve JIS_2_2023_FINAL.indd 109 JIS_2_2023_FINAL.indd 109 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 JIS_2_2023_FINAL.indd 110 JIS_2_2023_FINAL.indd 110 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Martin Peter Kastelic UDK 821.131.1.09-31Svevo I. Ljubljana DOI: 10.4312/jis.68.2.111-124 1.01 ZENO COSINI – (NE)ZANESLJIVI PRIPOVEDOV ALEC SVOJEGA ŽIVLJENJA Osrednje vprašanje, s katerim se soočimo ob branju romana Zenova zavest (1923) italijanskega pisate- lja Itala Sveva (s pravim imenom Ettore Schmitz) (1861–1928), je vprašanje (ne)zanesljivosti glavnega pripovedovalca Zena Cosinija. Predstavili bomo nekatera naratološka teoretska izhodišča, ki obravna- vajo pojem (ne)zanesljivosti, kot tudi v ožjem smislu, ko to teorijo apliciramo na Svevov roman. Raz- iskave, ki so bile narejene na področju (ne)zanesljivosti in ki jih predstavljamo, so interdisciplinarne narave in spadajo v polje postklasične teorije pripovedi, čeprav je nastavke zanje postavila že klasična naratologija. Zato se z vprašanjem (ne)zanesljivosti pripovedovalca ukvarjamo tudi v navezavi na delo dveh klasičnih naratologov, in sicer Gérarda Genetta (1930–2018), znotraj katerega je relevanten tri- hotomični koncept pripovedne resničnosti, in Mieke Bal (1946–), ki posebno pozornost posveča foka- lizaciji, ter Urija Margolina (1942–), ki se v svojih novejših študijah neposredno ukvarja s konceptom (ne)zanesljivosti. Svevov roman Zenova zavest zaznamuje večravninska nezanesljivost in fokalizacij- ska kompleksnost osrednjega pripovedovalca. V postklasičnem določanju (ne)zanesljivosti najdemo (ne)zanesljivost v vseh treh fazah: semantični, pragmatski in psihološki fazi. Pri Zenu pripovedoval- cu meje med njegovim intencionalnim zavajanjem in neintencionalno zavedenostjo niso preprosto določljive kot tudi ne prototipske značilnosti nezanesljivega pripovedovalca, kar odraža zapletenost delovanja zavesti kot take in poskusov njenega predstavljanja. Ključne besede: naratologija, (ne)zanesljivi pripovedovalec, fokalizacija, Italo Svevo, Zenova zavest 1 Uvod v (ne)zanesljivost Presojanje (ne)zanesljivosti je nekaj, kar je inherentno človekovemu delovanju. Ocena (ne)zanesljivosti je tako sestavni del vsakodnevnega življenja. Če ocenju- jemo, da je nekaj zanesljivo, pomeni, da vnaprej predpostavljamo, da ne more biti napačno ali da nas ne more zavesti, hkrati pa na podlagi takšnega zaupanja JIS_2_2023_FINAL.indd 111 JIS_2_2023_FINAL.indd 111 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 112 Martin Peter Kastelic sprejemamo naše odločitve ter načrtujemo in uresničujemo naša dejanja. Takšne- mu ocenjevanju (ne)zanesljivosti je podvržena tudi besedna komunikacija, kar lahko opazujemo med drugim na osnovi pripovednih književnih besedil, kot bo razvidno iz pričujoče razprave, v kateri se bomo posvetili predvsem vprašanju (ne)zanesljivosti znotraj literarnega oziroma fikcijskega univerzuma. 1.1 (Ne)zanesljivost pripovedovalca Koncept (ne)zanesljivega pripovedovalca vpelje Wayne C. Booth v svoji knjigi The Rhetoric of Fiction (1961: 158). Nezanesljivega (za razliko od zanesljivega) pripo- vedovalca opredeli kot pripovedovalca, ki ne govori in ne deluje v skladu z normami dela, to pa so norme implicitnega avtorja (tj. neke vrste moralno vrednostna oprede- litev in intencionalen »vpis« prepričanj konkretnega oziroma zgodovinskega avtorja (Zupan Sosič 2017: 259)). Ocena (ne)zanesljivosti literarnega besedila je v nekem smislu proces drugega reda, saj o (ne)zanesljivosti lahko sklepamo na podlagi posa- meznih ravni besedila. Ocenjevanje je kompleksno in multidisciplinarno, saj poteka prek uporabe kriterijev, signalov in verifikacijskih metod, ki so univerzalni, odvisni od konteksta ali pa so kombinacija obojega. Interpretaciji besedila glede (ne)zaneslji- vosti se lahko približamo iz smeri zanesljivosti, kar lahko poimenujemo hermenev- tika zaupanja, ali pa iz smeri nezanesljivosti, kar lahko poimenujemo hermenevtika dvoma v duhu Paula Ricoeurja (Ricoeur 1970: 32; Felski 2011: 216). V naratoloških raziskavah sicer prevladuje slednja, ki izhaja iz suma oziroma nezaupljivosti, pozna- mo pa tudi naratologe, ki izhajajo iz primata zaupanja (Margolin 2017: 34–35). Ocenjevanje (ne)zanesljivosti literarnega pripovedovalca se v klasični naratologiji umešča znotraj koncepta t. i. »narativne resničnosti«. Ta se deli na i) zgodbo (fr. histoire), tj. vsebino pripovednega besedila, ii) pripoved (fr. récit), tj. pisno ali ustno besedilo, ki podaja zgodbo, in iii) pripovedovanje (fr. narration), tj. pripove- dno dejanje sámo in sklop realnih ali fiktivnih okoliščin, v katerih poteka (Genette 2007: 15; Koron 2014: 87). Takšna trihotomična delitev »pripovedne resničnosti« izhaja iz pripovedne teorije Gérarda Genetta, ki trdi, da brez pripovednega dejanja (pripovedovanja) ni pripovednega besedila (pripovedi), včasih pa tudi ne pripove- dne vsebine (zgodbe). Če pripovedovalca ocenimo kot nezanesljivega, se pomen pripovednega dejanja še poveča, kajti od pripovednega dejanja ni odvisen več le obstoj pripovedi, temveč tudi zgodba, o kateri pripoved »poroča« (Genette 2007: 14). Genette tako s konceptom (ne)zanesljivosti dodatno poudari pomen pripove- dovalca, ki še toliko bolj zaznamuje »pripovedno resničnost«, če se izkaže, da je nezanesljiv. Genette se namesto na posamezne ravni osredotoča na razmerja med pripovedjo in zgodbo, pripovedjo in pripovedovanjem ter zgodbo in pripovedova- njem. Pripoved s poudarjanjem njej imanentne logike izvzame iz referencialnih interpretacij in povezav z zunanjo realnostjo (Koron 2014: 88), saj: »je edino pripoved tista, ki nas na eni strani obvešča o dogodkih, o katerih poroča, na drugi pa o aktivnosti, ki naj bi jo ustvarjala oziroma ki naj bi odgovarjala za njen JIS_2_2023_FINAL.indd 112 JIS_2_2023_FINAL.indd 112 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 113 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja nastanek: povedano drugače, naše poznavanje prvih in druge je lahko samo nasprotje neposrednega, torej nam mora biti nujno posredovano prek pripovednega diskurza, saj so dogodki predmet diskurza, aktivnost pa pusti sledi, znamenja ali dokaze, ki jih je mogoče določiti in interpretirati /.../ Zgodbo in pripovedovanje lahko torej spozna- mo le tako, da nam jo posreduje pripoved sama« (Genette 2007: 16–17). 1 Genette ločuje pripovedovalce glede na to, kakšno vlogo imajo na a) pripovedni ravni in b) kakšno povezavo imajo z zgodbo. Na pripovedni ravni uvede koncepta i) t. i. ekstradiegetskega oziroma »prvostopenjskega« pripovedovalca, ko je pripo- vedovanje zunajzgodbeno, in ii) t. i. intradiegetskega oziroma »drugostopenjske- ga« pripovedovalca, ko je pripovedovanje znotrajzgodbeno. Pripovedna instanca takšne prvostopenjske pripovedi je po definiciji ekstradiegetska, pripovedna in- stanca takšne drugostopenjske oziroma metadiegetske pripovedi pa intradiegetska (Genette 2007: 238–239). Na ravni zgodbe Genette uvede koncepta i) t. i. hetero- diegetskega pripovedovalca, ko je ta odsoten iz zgodbe, ki jo pripoveduje, in t. i. ii) homodiegetskega pripovedovalca, ko je ta prisoten kot oseba v zgodbi, ki jo pri- poveduje. Slednjega ločuje še na avtodiegetskega, ko je pripovedovalec tudi junak lastne pripovedi, in opazovalca, ko je pripovedovalec udeležen v zgodbi kot priča. 1.2 Fokalizacija in (ne)zanesljivost S pripovedovalcem je tesno povezan koncept fokalizacije, ki ga prvi uvede Gérard Genette, nadgradi pa Mieke Bal. »Fokalizacija je posredovanje in hkrati “manipu- lacija” pripovednih informacij oziroma njihovo usmerjanje skozi oči, ki so lahko tudi pripovedovalčeve.« Ločujemo tako »subjekt govora, tj. pripovedovalca, in subjekt gledanja, tj. fokalizatorja« (Zupan Sosič 2017: 185). Mieke Bal uvede dva tipa fokalizatorja, tj. i) pripovedovalec-fokalizator in ii) lik-fokalizator. Pri prvem gre za t. i. zunanjega, ne-na-lik-omejenega/vezanega fokalizatorja oziroma EF (ang. external focalizer), pri drugem pa za t. i. lik-fokalizator, ki je znotraj zgodbe tudi akter oziroma CF (ang. character-bound focalizer) (Bal 2017: 135–136). Bal uvede tudi t. i. fokalizacijske ravni, ko se sprašujemo, kdo pravzaprav omogoča, da nekdo lahko nekoga gleda, tako da govorimo o i) fokalizaciji na prvi ravni in ii) fokalizaciji na drugi ravni oziroma t. i. »vstavljeni fokalizaciji« (ang. em- bedded focalization). Prav s fokalizacijskimi ravnmi Bal prikaže, da ni bistvene razlike med t. i. i) tretjeosebno in ii) prvoosebno pripovedjo. V primeru prve je fokalizacija likov, ki so označeni s CF, vpeta znotraj vseobsegajoče fokalizacije pripovedovalca EF, ki vseskozi fokalizira. V primeru druge pa zunanji fokalizator – ponavadi gre za t. i. »starejši jaz« – od zunaj podaja videnje pripovedovanega, v katerem nastopa kot akter oziroma kot »mlajši jaz«. Na trenutke »starejši jaz« prepušča pogled lastnemu »mlajšemu alter egu«, tako da ta fokalizira na drugi ravni. V primeru tretjeosebne pripovedi je tako pripovedovalec EF na prvi rav- ni, zato oznaka EF1, fokalizacija lika/ov pa poteka na drugi ravni, zato oznaka 1 Vsi prevodi iz tujih virov so delo avtorja tega članka razen navedka v razdelku 3.3, ki izhaja iz nedavne slovenske verzije Svevovega romana (Svevo 2018). JIS_2_2023_FINAL.indd 113 JIS_2_2023_FINAL.indd 113 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 114 Martin Peter Kastelic CF2. V primeru prvoosebne pripovedi je takšen »starejši jaz« na prvi ravni in zato označen s CF1, »mlajši jaz« pa na drugi, z oznako CF2. Razločevanje posame- znih ravni fokalizacije ni vedno enoznačno, saj v primeru večravninskih oziroma kompleksnih fokalizacij prihaja tudi do prekrivanj, ko lahko pride do posamičnih primerov t. i. i) dvojne fokalizacije (ang. double focalization) in ii) dvoumne foka- lizacije (ang. ambiguous focalization), kar lahko označimo pri prvi kot EF1+CF2 za tretjeosebno oziroma CF1+CF2 za prvoosebno pripoved, pri drugi pa kot EF1/ CF2 za tretjeosebno oziroma CF1/CF2 za prvoosebno pripoved. Pri takšni prvo- osebni pripovedi gre za posebno vrsto fokalizacije, saj imamo opraviti z vpraša- njem spomina. Spominjanje je samo po sebi dejanje »videnja« preteklosti, ki pa kot dejanje poteka v sedanjosti, zato gre pogosto za pripovedno dejanje, v katerem iz ohlapno povezanih elementov sestavimo zgodbo, da bi se jih lahko spomnili in morda o njih tudi pripovedovali. Spomini so v razmerju do zgodbe nezanesljivi, in ko jih enkrat ubesedimo, jih tudi sporočilno in retorično oblikujemo, da se z njimi lažje poveže publika, na primer terapevt, sodnik itd. Pripoved, ki se je nekdo spo- minja, tako ni enaka pripovedi, ki jo je nekdo izkusil (Bal 2017: 145). 1.3 Različne ravni (ne)zanesljivosti Na kakšen način lahko ocenimo, ali je pripovedovalec (ne)zanesljiv? Ko govorimo o konkretnem pisnem diskurzu, se (ne)zanesljivost tako i) pripovedovanega (ang. narrated) kot ii) pripovedovanja (ang. narration) lahko ocenjuje, ne da bi se mo- rali osredotočati na iii) pripovedovalca (ang. narrator) – najsi gre za resničnega ali fiktivnega –, ki takšen diskurz proizvaja. Še več, ocena (ne)zanesljivosti proizvajal- ca diskurza nastane na podlagi naše ocene (ne)zanesljivosti samega diskurza. (Ne) zanesljivost je tako prisotna na vseh treh ravneh. Prva in primarnejša smer analize poteka hierarhično in zajema najprej i) semantično fazo, ki zajema pripovedovano (»kaj?«), nato ii) pragmatsko fazo, ki zajema pripoved (»kako?«), na koncu pa iii) psihološko – vedênjsko-kognitivno in psihoanalitično – fazo, ko opredelimo značil- nosti pripovedovalca (»kdo?«). Druga smer analize pa poteka retroaktivno, ko na podlagi našega oblikovanega mnenja o pripovedovalcu vzročno sklepamo o pra- gmatski in semantični fazi. Tudi Uri Margolin (2017: 36) opiše obe smeri ocenjeva- nja (ne)zanesljivosti, to je od semantične faze do psihološke in obratno ter opozori na nevarnost cirkularnosti, posebej pri premočnem retrogradnem sklepanju s psiho- loške na druge ravni pripovedi. Ob odsotnosti dodatnih zunanjih in neodvisnih po- datkov o pripovedovalcu, kar je v fikciji nekaj neizbežnega, se nikakor ne moremo izogniti določeni krožnosti pri sklepanju o (ne)zanesljivosti. V nadaljevanju tako predstavljamo ocenjevanje (ne)zanesljivosti po zgoraj našte- tih ravneh. Predhodno velja omeniti, da se troravninskosti Genetta in Margolina prekrivata, in sicer Genettovo pripovedovanje (fr. narration) vsebuje Margolinova pripovedovanje (ang. narration) in pripovedovalca (ang. narrator), medtem ko Margolinovo pripovedovano (ang. narrated) vsebuje Genettovi zgodbo (fr. histoi- re) in pripoved (fr. récit) (za ponazoritev glej prikaz 1). JIS_2_2023_FINAL.indd 114 JIS_2_2023_FINAL.indd 114 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 115 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja Genette Zgodba Pripoved Pripovedovanje Margolin Pripovedovano Pripovedovanje Pripovedovalec Prikaz 1: Genettova in Margolinova trihotomična delitev »pripovedne resničnosti« in nju- no medsebojno prekrivanje 2 (Ne)zanesljivost glede na posamezne ravni 2.1 (Ne)zanesljivost pripovedovanega (Ne)zanesljivost pripovedovanega (ang. narrated) spada na semantično raven ozi- roma raven vsebine, saj ocenjujemo resničnost in veljavnost trditev glede področ- ja, ki se nahaja v dejanskosti ali fikciji. Glede na osnovne funkcije trditev, ki so i) poročanje (ang. reporting), ii) razlaganje (ang. interpreting) in iii) vrednotenje (ang. evaluating) (Phelan in Martin 1999: 88–109), lahko razdelimo tudi teoret- ske osnove ocenjevanja (ne)zanesljivosti pripovedovanega. Tako lahko skladno z Margolinom ločimo tri osnovne modalitete, in sicer i) aletsko (gr. aletheia, res- nica oziroma razkritje), ii) epistemološko (gr. episteme, znanje) in iii) aksiološko (gr. axios, vrednost). Na i) aletski ravni so lahko trditve resnične, lažne ali pa nedoločljive. Resničnost trditev določajo štirje pogoji, ki so a) resničnost posa- meznih trditev, b) konsistentnost, c) koherentnost in semantična relevantnost ter d) celovitost ali razumljivost informacij. Aletsko maksimalno zanesljivo pripoved torej določajo naslednji štirje pogoji: aa) vse trditve so resnične, bb) ni inkonsis- tentnosti med trditvami, cc) koherentnost pripovedi je maksimalna in dd) informa- cije so popolne, vsaj glede glavnih dogodkov. Na ii) epistemološki ravni so trditve posledica sklepanja ali interpretacije oziroma hermenevtike ter so lahko veljavne ali neveljavne in možne ali nemožne. Na iii) aksiološki ravni pa trditve ocenjujemo z vrednotenjem dejanj, dogodkov ali oseb glede na določene vrednostne siste- me, kot so etični, estetski, utilitarni, intelektualni in drugi. Ocenjevanje slednjih poteka na osi primeren ali neprimeren oziroma sprejemljiv ali nesprejemljiv. Če sklenemo, trditve v pripovedi so lahko aletsko, epistemološko in/ali aksiološko (ne)zanesljive (Margolin 2017: 39–40). 2.2 (Ne)zanesljivost pripovedovanja (Ne)zanesljivost pripovedovanja (ang. narration) se odvija na pragmatski rav- ni, tj. ravni pripovednega dejanja oziroma njegove izvedbe, ko ocenjujemo, ali ta v svoji ustrezni oblikovanosti in komunikacijskem statusu zadošča nekaterim osnovnim zakonitostim t. i. komunikacijskega sodelovanja. Pri oceni (ne)zane- sljivosti komunikacije se Margolin nasloni na Griceovo komunikacijsko teorijo, ki je zajeta v njegovih štirih maksimah. Te so: i) maksima kvalitete (ang. quality), JIS_2_2023_FINAL.indd 115 JIS_2_2023_FINAL.indd 115 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 116 Martin Peter Kastelic tj. resnicoljubnosti, ii) maksima kvantitete (ang. quantity), tj. informativnosti, iii) maksima relacije (ang. relation), tj. relevantnosti, in iv) maksima načina (ang. manner), tj. jasnosti. S kršenjem naštetih maksim prihaja do t. i. zbujanja (ne)zanesljivosti (ang. unreliability engendering violations). Kršenje maksim kva- litete in kvantitete lahko povežemo z napačnim (ang. miss-) in premajhnim (ang. under-) poročanjem, razlaganjem in vrednotenjem Jamesa Phelana in Mary Patri- cie Martin (1999: 88–109). Kršenja maksim relacije in načina povezujemo z re- toričnimi in stilističnimi značilnostmi pripovedovanja. Za oceno (ne)zanesljivosti pripovedovanja pa so pomembne še t. i. metanarativne izjave oziroma metalepse, to so izjave drugega reda, ki se nanašajo na sama dejanja ali procese pripovedne produkcije oziroma jih komentirajo. Poleg pragmatske oziroma komunikacijske ravni poteka ocenjevanje (ne)zane- sljivosti tudi z vidika zasnove oziroma ekspozicije pripovedi, katere funkcija je uvajanje bralca v pripovedno resničnost posameznega literarnega dela. Poznamo različne načine in časovne razporeditve podajanja oziroma zasnove pripovedi, ki lahko sami na sebi ustvarjajo nezanesljivost pomenov in napotujejo k nezaneslji- vemu viru pripovedi, tj. pripovedovalcu, katerega nezanesljivost je tako ekspozi- cijske narave (Petterson 2017: 109–129). 2.3 (Ne)zanesljivost pripovedovalca 2.3.1 (Ne)zanesljivost pripovedovalca glede na intencionalnost (Ne)zanesljivost pripovedovalca (ang. narrator) ocenjujemo na podlagi predho- dnega mnenja o (ne)zanesljivosti pripovedovanega (ang. narrated) in pripovedo- vanja (ang. narration). Ocena (ne)zanesljivosti pripovedovalca je ocena njegove duševnosti, saj se sprašujemo o pripovedovalčevih vedênjskih, čustvenih in kogni- tivnih sposobnostih, ki so potrebne za tvorjenje zanesljivih trditev. Ocena pripove- dovalčeve duševnosti retroaktivno zaokroži vnovično vrednotenje pripovedovanja in pripovedovanega. Pripovedovalec je tako osrednja pripovedna kategorija tako v širšem komunikacijskem smislu (značilnem za postklasično teorijo pripovedi), ki pripovedovanje pojmuje kot proces komunikacije na osi »avtor–bralec« oziroma »pripovedovalec–pripovedovanec«, kot tudi v ožjem naratološkem smislu (zna- čilnem za klasično teorijo pripovedi), ki pripovedovanje pojmuje kot pripovedo- valčevo produkcijo pripovedovanega. Pripovedovanec (ang. narratee) je novejši koncept, ki označuje besedilni konstrukt znotraj širšega komunikacijskega modela resnični avtor→implicitni avtor→pripovedovalec→pripovedovanec→implicitni bralec→resnični bralec. Najlažje ga prepoznamo, če hkrati nastopa tudi kot zgod- beni lik, čeprav le v vlogi poslušalca. Predstavlja drugo stran komunikacijske osi, tj. dramatično drugo osebo, h kateri pripovedovalec usmerja in glede na katero ureja svojo pripoved. Pripovedovalec je torej »posrednik« oziroma »vodnik« in gibalo pripovedi (Zupan Sosič 2017: 159–161). JIS_2_2023_FINAL.indd 116 JIS_2_2023_FINAL.indd 116 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 117 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja (Ne)zanesljivost pripovedovalca lahko skladno z Margolinom razlagamo tudi s po- močjo koncepta »intencionalnosti« (ang. intentionality). Intencionalnost je strogo fenomenološko gledano temeljna značilnost zavesti v smislu »zavest je vedno zavest o nečem«. V primeru nezanesljivosti v naratološkem smislu pa je intencionalnost mišljena kot »zavestno« (zavajanje) oziroma »nezavedno« (zmotljivo in zasleplje- no) udejanjanje zavesti (Margolin 2017: 53). Fenomenološka definicija intencional- nosti je torej bazična, pri njej pa se vsako doživljanje in delovanje, tudi zavedeno in zaslepljeno, pojmuje kot intencionalno, medtem ko v naratologiji obravnavamo koncept (ne)zanesljivosti kot »zavestno« oziroma »namerno« delovanje. Vsako takšno pripovedovalčevo nezanesljivost lahko tako razdelimo na i) intencionalno in ii) neintencionalno, tj. glede na pripovedovalčevo (samo)zavedanje ali odsotnost le-tega v zvezi z nezanesljivo naravo lastne pripovedi, pri čemer lahko prvo nada- lje razdelimo na a) igrivo oziroma ironično in b) zavajajoče (Margolin 2017: 53). Pripovedovalca torej lahko razvrstimo na t. i. lestvici intencionalnosti, in sicer gle- de na to, ali gre za i) zmotljivega (ang. fallible), ii) zaslepljenega (ang. deluded) ali pa iii) zavajajočega pripovedovalca (ang. deceptive narrator) (Petterson 2017: 109–112). Prva dva spadata torej v polje odsotnosti intencionalnosti, tretji pa v polje intencionalnosti. V posameznih literarnih delih redko srečamo čiste prototipe teh kategorij nezanesljivih pripovedovalcev, pač pa lahko pri nezanesljivih pripovedo- valcih opazujemo različne stopnje razvitosti in prepletov oziroma razmerij posa- meznih kategorij nezanesljivosti. Tako je na primer zmotljivi pripovedovalec redko povsem zmotljiv. Lahko je zmotljiv, hkrati pa je tudi zavajajoč. Njegova zmotljivost je lahko moralne narave, in ta je hujša od faktične. Lahko je pameten, a se vseeno zmoti in pozneje kljub svoji inteligenci ne preseže svoje zmote. Zmotljiv pripovedo- valec morda nima namena zavajati, a so pripovedovanci lahko tako zaslepljeni (ali blodnjavi), da mu vseeno verjamejo, in jih tako nehote zavede. Lahko pa je pripo- vedovalec neinteligenten in ga ostali zmotno odpišejo, na koncu pa vseeno dokaže svojo vrednost in druge preseže. Včasih je težko potegniti mejo med zmotljivostjo in zaslepljenostjo. Recimo kot v primeru dokazovanja obstoja nadnaravnih pojavov. Če do takšnih pojavov pride in pripovedovalec zagovarja njihov obstoj, se izkaže za zanesljivega, če pa jih zanika, se izkaže za zmotljivega. Če do takšnih pojavov ne pride in pripovedovalec izreka pomisleke o njihovem obstoju, se izkaže za zanes- ljivega, če pa verjame v njihov obstoj, se izkaže za zmotljivega, ko neuspešno išče in preverja podatke, ali pa blodnjavega, če slepo in brez preverjanja verjame vanje. Meja med zaslepljenim in zavajajočim pripovedovalcem prav tako ni vedno očitna, saj velja rek, da moraš, preden lahko zavedeš druge, znati zavesti samega sebe. Vse- eno gre pri zavajajočem pripovedovalcu za zavestno podajanje napačnih informacij z namenom vplivati na prejemnika takšnih informacij. 2.3.2 Druge kategorije (ne)zanesljivega pripovedovalca Poleg delitve pripovedovalca glede na stopnjo intencionalnosti poznamo še neka- tere druge pomembne kategorije (ne)zanesljivosti, ki doprinesejo k panoramske- mu pregledu obravnavane tematike. Eno ključnih delitev je podala Vera Nünning JIS_2_2023_FINAL.indd 117 JIS_2_2023_FINAL.indd 117 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 118 Martin Peter Kastelic (2017: 83–108), ki ločuje tri oblike nezanesljivosti, in sicer i) razliko med pri- povedjo in dejstvi v pripovedovanem (zgodbi), ta pa je lahko a) intratekstualna (razkorak med diskurzom in občutji, besedami in dejanji) ali b) ekstratekstualna (razkorak med elementi zgodbe in splošnim znanjem ali implicitnimi teorijami osebnosti), ii) pomanjkanje iskrenosti, ki kaže na razkorak med pripovedjo in ver- jetji oziroma prepričanji pripovedovalca, ter iii) nekompetentnost pripovedovalca oziroma nesposobnost razumevanja in razlaganja svojih občutij ter podajanja ra- zumljive pripovedi. Rimmon-Kenan kot vire za nezanesljivost pripovedovalca vidi v i) osebni vplete- nosti pripovedovalca, ii) v pripovedovalčevem omejenem znanju in iii) pripove- dovalčevi problematični vrednostni lestvici (Rimmon-Kenan 2005: 103–106). V tem duhu tudi Biti (1987: 16) z naslonitvijo na distanco, ki jo tematizira Genette (2007), ločuje med i) pripovedovalcem »razsodnikom«, ki je »obseden« s pred- metom svojega pripovedovanja, in ii) »oddaljenim« pripovedovalcem, ki je od predmeta svojega pripovedovanja distanciran in vanj ni tako vpet. Riggan (1981: 171–183) ločuje štiri prototipe nezanesljivega pripovedovalca, in sicer i) pikara (špa. pícaro oziroma potepuh, slepar, navihanec), ii) blazneža, iii) naivneža in iv) klovna. Podobno navaja standardne primere nezanesljivih pripove- dovalcev tudi Zupan Sosič (2017: 174), in sicer: i) psihični bolnik (norec), ii) po- sebnež na razvojni stopnji otroka, iii) otrok, iv) naivnež, v) lažnivec, vi) hinavec, vii) slepar in viii) moralno vprašljivi pripovedovalec. 3 (Ne)zanesljivost v romanu Zenova zavest Zadnji Svevov roman Zenova zavest se danes v italijanski literarni vedi obravnava kot ključni roman iz »obdobja krize« na prehodu v 20. stoletje, predvsem v smislu krize vrednot ter načinov spoznavanja in predstavljanja resničnosti, ki so bili v velja- vi v 19. stoletju. Svevu se pripisuje, da je »spravil v krizo« tradicionalno pojmova- nje romana, s tem ko je »avtorjevo samozavedanje« in »razumevanje mehanizmov pripovedovanja« pripeljal do skrajnih meja ter »uničil« iluzijo, prisotno v delih bolj tradicionalnih avtorjev (Briosi 2020: 34). Čeprav je bil Svevo dolgo časa prezrt in spregledan, danes uživa status enega ključnih avtorjev italijanskega modernizma, vidno mesto pa zaseda tudi v širši evropski zavesti, predvsem znotraj književnosti Srednje Evrope. V slovenščini imamo dva prevoda Svevovega romana (v izvirniku naslovljenem) La coscienza di Zeno, in sicer kot Zeno Cosini v prevodu Silvestra Škerla (1961) in kot Zenova zavest v prevodu Gašperja Maleja (2018). 3.1 Zenova zavest – pripovedne ravni in fokalizacija Če uporabimo Genettovo terminologijo, lahko Zenovo zavest »klasično« oprede- limo kot dvoravninsko pripoved. Pripovedna instanca na prvi stopnji je doktor S., JIS_2_2023_FINAL.indd 118 JIS_2_2023_FINAL.indd 118 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 119 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja zdravnik-psihoanalitik, ki v predgovoru zapiše, da objavlja »memoarske« zapiske svojega pacienta Zena Cosinija, ker je ta predčasno zapustil terapijo. Zeno Cosini je pripovedna instanca na drugi stopnji, ki popisuje pretekle in polpretekle dogodke (tj. do začetka terapije), kot so nezmožnost prenehati kaditi, odnos z očetom, poroka, ljubezenska afera ter družinska in poslovna tragedija, ki ji prisostvuje. Ti dogodki v obliki ločenih poglavij predstavljajo jedro njegove pripovedi. Roman se zaključi v obliki »dnevniških zapisov« in končnega sovpadanja zgodbe in pripovedi (tj. od prekinitve terapije do t. i. pripovedi »zdaj«), ko se Zeno znajde v novi realnosti, ki jo prinese izbruh vélike vojne. Z vidika pripovednih ravni imamo tako na prvi ravni doktorja S., ekstradiegetskega in homodiegetskega pripovedovalca, hkrati pa tudi intradiegetskega pripovedovanca – saj so v osnovi Zenovi zapiski namenjeni boljšemu začetku in poteku terapije –, ki se nam predstavi v vlogi »nepooblaščenega urednika in založnika« Cosinijevih spominov; pacienta in pripovedovalca, ki je kot tak intradiegetski (in homodiegetski) pripovedovalec na drugi ravni ter kot nastopa- joči junak v svojih spominih (oziroma mladosti) metadiegetski junak na tretji ravni. Mieke Bal (2017: 36) govori o t. i. primarnem in vstavljenem oziroma uokvirjenem tekstu. Primarno pripoved pripoveduje okvirni pripovedovalec doktor S., medtem ko vstavljeno oziroma uokvirjeno pripoved pripoveduje primarni pripovedovalec Zeno Cosini. Fokalizacijo bi zato lahko skozi naratološko optiko Mieke Bal oprede- lili kot: doktor S. kot okvirni pripovedovalec-fokalizator svojo primarno pripoved (prva raven) »prepusti« uokvirjeni pripovedi primarnega (akterja in) pripovedoval- ca-fokalizatorja Zena Cosinija »starejšega« (druga raven), ki jo v nadaljevanju (tre- tja raven) »prepušča« (v glavnem) samemu sebi, liku-fokalizatorju Zenu Cosiniju »mlajšemu«. Razlikovanje med Zenom »starejšim« in Zenom »mlajšim« tako ni vedno enostavno, saj pogosto prihaja do prekrivanj, ko ne vemo, kdo od njiju prav- zaprav fokalizira, tako da imamo dvojne in dvoumne fokalizacije. Že sama večrav- ninskost pripovedi (doktor S., Zeno »starejši« in Zeno »mlajši«) in fokalizacijska kompleksnost (Zeno pripovedovalec-fokalizator in Zeno lik-fokalizator ter dvojne in dvoumne fokalizacije) sta jasen signal višje stopnje nezanesljivosti, ki – para- doksalno – izpričuje višjo stopnjo iskrenosti, saj odpre možnosti prevpraševanja, kdo pripoveduje in kdo fokalizira ter s tem ponudi možnosti poglobitve v strukture doživljanja sebe, svojega jaza in zavesti kot take. 3.2 Zenova (ne)zanesljivost – semantični, pragmatski in psihološki vidiki Pri Margolinovem postklasičnem določanju (ne)zanesljivosti Zenove zavesti lahko to storimo v treh krožnih fazah, in sicer v semantični, pragmatski in psihološki fazi. V semantični fazi ocenjujemo trditve o pripovedovanem glede na njihovo aletsko, epistemološko in aksiološko modaliteto. V Zavesti se prepletajo vse tri modalitete, vseeno pa so poudarjene zlasti trditve iz zadnjih dveh. Aletske trditve so tako v glavnem nedoločljive, saj ne moremo z gotovostjo trditi, ali so resnične ali lažne, saj nimamo možnosti, kot jo ima doktor S., pa še ta je ne izkoristi, čeprav – kot nam pove Zeno – v nekem trenutku preverja njihovo resničnost, tako da želi govoriti z nekaterimi od vpletenih oseb. Kljub temu pripovedovalcu ne moremo JIS_2_2023_FINAL.indd 119 JIS_2_2023_FINAL.indd 119 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 120 Martin Peter Kastelic očitati, da v svojih trditvah ni konsistenten, koherenten in celovit, kar pa so tudi pogoji za maksimalno zanesljivost pripovedi. Prevladujejo epistemološke trditve, ki so veljavne, saj predstavljajo Zenov legitimni pogled, niso pa vselej edine mo- goče, o čemer nas na začetku opozori doktor S., ko pravi, da je pripoved polna neresnic. Pri aksioloških trditvah meje med primernostjo in neprimernostjo ter sprejemljivostjo in nesprejemljivostjo niso več tako jasne oziroma postajajo vedno bolj zabrisane, v nekaterih primerih, zlasti v poglavju o zakonski nezvestobi, pa jih lahko označimo za neprimerne in nesprejemljive, kljub pogostemu izražanju občutka krivde pripovedovalca. Po drugi strani pa je tistih nekaj trditev doktorja S., ki iz »maščevanja« objavi Zenove zapiske, z aletskega vidika resničnih, a prej nedoločljivih, z epistemološkega vidika možnih, a neveljavnih, z aksiološkega pa neprimernih in nesprejemljivih, saj ni govora o nikakršni zaupnosti med terapev- tom in pacientom ter o varovanju podatkov slednjega. In že tu se pokažeta določe- ni stopnji paradoksa in ironije romana Zenova zavest. V pragmatski fazi se lahko osredotočimo na pripovedovanje, ki ga skladno z Gri- ceom ocenjujejmo glede na njegove kršitve maksim kvalitete, kvantitete, relacije in načina. V Zenovi zavesti so kršene vse prej naštete maksime. Za kvaliteto ozi- roma resnicoljubnost se na koncu izkaže, da je povezana zagotovo s premajhnim, delno ali pa tudi v celoti z napačnim poročanjem, razlaganjem in vrednotenjem, če vzamemo Phelanovo in Martinovo (1999: 88– 109) razdelitev, medtem ko je kvantiteta oziroma informativnost prej povezana zlasti s premajhnim, delno pa tudi napačnim poročanjem, razlaganjem in vrednotenjem. Relacija in način, ki sta tesno povezana s stilom in retoriko, sta vrhunsko izpeljana, a zato nič manj neza- nesljiva, zlasti z uporabo številnih metaleps, ko pripovedovalec bralca vseskozi vabi, naj se vendarle skuša postaviti v njegove čevlje, hkrati pa tudi z nadvlado retoričnih sposobnosti nad zgodbo samo. V psihološki fazi si na podlagi predhodne analize pripovedovanega in pripove- dovanja lahko ustvarimo vtis o samem pripovedovalcu. Skladno s konceptom intencionalnosti lahko sklepamo na dva možna pogleda na Zena Cosinija. Prvi je, da Zeno Cosini doživi napredek in se iz zmotljivega in zaslepljenega »Zena mlajšega« prelevi, zlasti tekom zadnjega, »dnevniškega« poglavja, v zavajajo- čega »Zena starejšega«, ko ta jasno izkaže svojo intenco po preživetju, ko po izbruhu vojne postane čez noč vojni dobičkar, in to na tako preprost in lahek način, da bi lahko rekli, da je pravzaprav našel svoje poslanstvo, medtem ko se je v preteklosti zaman trudil dokazati sebi in drugim svojo trgovsko žilico. Drugi pogled na Zena, ki se nam utrne ob ponovnih branjih in razumevanjih romana, pa je, da je bil Zeno pravzaprav zavajajoč ves čas, zlasti takrat, ko postavlja pod vprašaj svojo vlogo v družinski oziroma poslovni tragediji, povezani s svakom Guidom Speierjem, in to ne glede na opozorilo doktorja S., ki je tudi sam pog- lavje zase, kar se tiče zanesljivosti, na samem začetku romana. Stalno pripo- vedovalčevo zavedanje in udejanjanje zavajanja za Sveva ni nenavadno, saj je žanr »psihološke detektivke« ubesedil tudi v nekaterih drugih delih, kot je npr. v kratki zgodbi Umor v ulici Belpoggio. JIS_2_2023_FINAL.indd 120 JIS_2_2023_FINAL.indd 120 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 121 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja 3.3 Drugi vidiki Zenove (ne)zanesljivosti Z vidika ekspozicijske (ne)zanesljivosti Svevo tako tudi z zasnovo romana doseže t. i. procesno/parcialno ekspozicijsko nezanesljivost (Petterson 2017: 121), ko s preobratom na koncu romana razberemo prehod od zaslepljenega fokalizatorja »Zena mlajšega« k zavajajočemu fokalizatorju »Zenu starejšemu«, paradoksalno pa takšen prehod, značilen za razvojne romane oziroma Bildungsromane (ti sle- dijo razvoju glavnega junaka od otroštva do odraslosti, npr. Umetnikov mladostni portret [1916] Jamesa Joycea, Čarobna gora [1924] Thomasa Manna, Varuh v rži [1951] Jeroma D. Salingerja itd.), lahko zbudi občutek prehoda iz smeri nezane- sljivosti v zanesljivost. Na podlagi orisa nezanesljivosti Vere Nünning (2017: 83–108) je za Zenovo za- vest značilen predvsem razkorak med dejanskimi in izpovedanimi prepričanji, čustvi in motivi glavnega pripovedovalca Zena, kar se razkrije zlasti proti koncu romana. Njegova nezanesljivost ne izhaja iz njegove nezmožnosti podajanja razumljive pripo- vedi, saj se nasprotno izkaže za nadvse spretnega »vodnika«. Če že, bi ga za nekom- petentnega lahko označili predvsem zaradi nepoznavanja lastnih občutij v mladosti zaradi nezrelosti, kar mu je kot mlademu človeku onemogočalo, da bi na dogajanje v življenju imel panoramski pogled. Zeno svojo nezanesljivost intratekstualno izpri- čuje kar sam, ko nas s pogosto uporabo ironije napeljuje k dejstvu, da verjetno prav nobena izpoved, tudi njegova ne, ni v celoti objektivna. Vendar pa paradoksalno to ne pomeni, da v svoji nezanesljivosti ne išče resnice, še več, da je mestoma tudi preveč iskren, na kar pa nas nasprotno s svojo sumničavostjo opozarja doktor S., nekakšen ekstratekstualni glasnik razuma, ki nas želi obvarovati pred pripovedovalčevimi laž- mi, hkrati pa nas tako tudi on na nek način zavede že na samem začetku. Še več: vprašanje, ki se (lahko) postavlja, je, kdo je končni (glavni) pripovedovalec. Ali je to dokor S.? Ali je to Zeno Cosini? V osmem poglavju v pismu z dne »24. marca 1916« pride do sovpada Zena pripovedovalca in Zena junaka. »Od lanskega junija se nisem več dotaknil te knjižice. In zdaj mi iz Švice piše doktor S. in me prosi, naj mu pošljem, kar sem si zabeležil. Prošnja je nenavadna, vendar nimam nič proti, da mu pošljem tudi to knjižico, iz katere bo jasno razbral, kaj si mislim o njem in o nje- govem zdravljenju.« (Svevo 2018: 437) Zakaj bi Zeno poslal takšno pismo doktorju S.? Torej, kdo je pisec teh vrstic? Če je to Zeno, kdo je potem doktor S.? Ali ta sploh obstaja? Če ni Zeno, in je te vrstice v prvoosebno pripoved pretvoril doktor S., kaj to pove o vsem prej napisanem? Kakšni so torej doktorjevi posegi v »izvirno« Zenovo besedilo? Ali gre morda v celoti za nekakšno (ekstradiegetsko) metalepso? Zeno je vsekakor pripovedovalec, ki je skladno z razdelitvijo Rimmon-Kenan (2005: 103–106) osebno vpleten pripovedovalec in je zato po Bitiju (1987: 13–14) »obseden« s predmetom pripovedovanja, hkrati pa z ironijo ustvarja vtis »oddalje- nosti«. Po Rimmon-Kenan (2005: 103–106) ustreza tudi kriteriju pripovedovalca, čigar nezanesljivost izvira iz problematične vrednostne lestvice in je tako moralno vprašljivi pripovedovalec (Zupan Sosič 2017: 174), a to ne pomeni, da ga lahko kot takega tudi odpišemo, saj z neprestanim samo-razkrivanjem in vračanjem na JIS_2_2023_FINAL.indd 121 JIS_2_2023_FINAL.indd 121 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 122 Martin Peter Kastelic vprašanja krivde razpira témo moralnosti v več možnosti interpretacij. Pri dolo- čanju prototipskosti Zena kot nezanesljivega pripovedovalca nas ob upoštevanju klasifikacij Riggana (1981: 171–183) in Zupan Sosič (2017: 174) vznemirja dile- ma, zakaj se je Zeno v razmeroma poznih letih odločil za psihoanalitično terapijo, kar bi lahko pomenilo pripovedovalca, ki je v duševni stiski. Hkrati pa ga v pri- povedovanju o lastnem življenju lahko prepoznamo kot pripovedovalca naivneža v luči njegove nezrelosti zaradi mladosti, spričo zavajanja pa kot pripovedovalca pikara oziroma sleparja, ki se pretvarja, da je psihični bolnik. Ne glede na to, katera vizija pripovedovalčeve nezanesljivosti bi lahko obveljala, lahko zaključimo z mislijo, da je Svevo metanarativno obračunal tudi s svojima prvima dvema romanoma – o Svevu se namreč govori, da je vseskozi pisal en in isti roman, – s tem, ko je pravzaprav naslovnega junaka Zena odrešil samomora zaradi težnje po resnicoljubnosti za vsako ceno, kot se je to zgodilo z Alfonsom Nittijem v prvem romanu Življenje, kot tudi nesrečne, skoraj zasvojene ljubezni do ženske, ki je za Emilija Brentanija iz drugega romana Senilnost na koncu pomenila duševno smrt, medtem ko v Zenovi zavesti Zeno razdor z ljubico preživi in živi svoje življenje nemoteno naprej. 4 Zaključek Morda se na prvi pogled zaključki analize glede (ne)zanesljivosti pripovedovalca Zena Cosinija zdijo nedoločljivi in nas zato toliko bolj napotujejo k neposrednemu branju romana Zenova zavest, v katerem pa je ravno nedoločljivost velika kvalite- ta. Z njo se odpira večkratno in večplastno prevpraševanje poročanja o dogodkih v življenju posameznika, zanesljivost spomina in razlag, ki se oblikujejo skozi čas, ter tudi vrednotenja lastnega življenja in posameznih dejanj oziroma dogodkov v njem. Zenova zavest je torej pripoved o zavesti in njenih zakonitostih. Zavedenost in zavajanje sta, kot smo videli, intrinzični značilnosti Zena pripo- vedovalca. Morda je bila zanj to edina strategija preživetja v svetu, kjer ni nič zanesljivega ali pa je zanesljivost le navidezna, ko se kršijo tudi osnovni kodeksi zaupnosti. V luči njegovih prvih dveh romanov, Življenje (1892) in Senilnost (1898), lahko razmišljamo tudi o nasprotju zavajanja, natančneje o tem, kam je pripeljala resnicoljubnost in s tem »samozavajanje« za vsako ceno naslovna junaka Alfonsa Nittija v prvem in Emilija Brentanija v drugem romanu. Zeno- va odsotnost dajanja pomembnosti stvarem v absurdov polnem življenju se na koncu paradoksalno izkaže kot njegova odrešitev. V horizontu obeh skrajnosti – skrajnega zavajanja in skrajne resnicoljubnosti – se tako ponovno izrisuje Bri- osijeva misel, da je bistvo romana Zenova zavest prikaz človekove zavesti kot take, ki je, skladno z našo tematiko, v svojem bistvu za drugega skoraj vedno kriptična in nezanesljiva. JIS_2_2023_FINAL.indd 122 JIS_2_2023_FINAL.indd 122 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 123 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja Viri Svevo, Italo, 2004: Romanzi e continuazioni. Milano: Arnoldo Mondadori Editore. Svevo, Italo, 2018: Zenova zavest. Ljubljana: Studia Humanitatis. Prev. Gašper Malej. Svevo, Italo, 1961: Zeno Cosini. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Silvester Škerl. Svevo, Italo, 2014: Življenje. Celje: Mohorjeva družba. Prev. Dean Rajčić. Svevo, Italo, 2001: Senilnost. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Teo Šinkovec. Literatura Bal, Mieke, 2017: Narratology. Introduction to the Theory of Narrative. Fourth Edition. Toronto, Buffalo, London: University of Toronto Press. Biti, Vladimir, 1987: Interes pripovjednog teksta: prema prototeoriji pripovijedanja. Za- greb: Liber. Booth, Wayne C., 1983 (1961): Rhetoric of Fiction. 2nd Edition. Chicago, London: The University of Chicago Press. Booth, Wayne C., 2005: Retorika pripovedne umetnosti. Ljubljana: LUD Literatura. Prev. Nada Grošelj Briosi, Sandro, 2020: Commento a La coscienza di Zeno. Con il testo integrale dell'opera. Roma: Carocci editore. Felski, Rita, 2011: Suspicious Minds. Poetics Today 32/2. 215–234. Genette, Gérard, 2007: Discours du récit. Paris: Éditions du Seuil. Koron, Alenka, 2014: Sodobne teorije pripovedi. Ljubljana: Založba ZRC. Margolin, Uri, 2017: Theorising Narrative (Un)reliability: A Tentative Roadmap. Nünning, Vera (ur.): Unreliable Narration and Trustworthiness. Intermedial and Interdisciplinary Perspectives. Berlin, Munich, Boston: De Gruyter. 31–58. Nünning, Vera, 2017: Reconceptualising Fictional (Un)reliability and (Un)trustworthiness from a Multidisciplinary Perspective: Categories, Typologies and Functions. Nünning, Vera (ur.): Unreliable Narration and Trustworthiness. Intermedial and Interdisciplinary Per- spectives. Berlin, Munich, Boston: De Gruyter. 83–108. Petterson, Bo, 2017: Kinds of Unreliability in Fiction: Narratorial, Focal, Expositional and Combined. Nünning, Vera (ur.): Unreliable Narration and Trustworthiness. Intermedial and Interdisciplinary Perspectives. Berlin, Munich, Boston: De Gruyter. 109–129. Phelan, James in Martin, Mary Patricia, 1999: The Lessons of »Weymouth«: Homodiege- sis, Unreliability, Ethics and The Remains of the Day. Herman, David (ur.): Narratologies: New Perspectives on Narrative Analysis. Columbus: Ohio State University Press. 88–109. Ricoeur, Paul, 1970: Freud and Philosophy. An Essay on Interpretation. New Haven, Lon- don: Yale University Press. Riggan, William, 1981: Pícaros, Madmen, Naïfs, and Clowns. The Unreliable First-Person Narrator. Norman, OK: University of Oklahoma Press. JIS_2_2023_FINAL.indd 123 JIS_2_2023_FINAL.indd 123 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 124 Martin Peter Kastelic Rimmon-Kenan, Shlomith, 2005: Narrative Fiction. Contemporary Poetics. London, New York: Routledge. Zupan Sosič, Alojzija, 2017: Teorija pripovedi. Maribor: Litera. Zeno Cosini – The (Un)reliable Narrator of His Own Life The key issue when reading the novel Zeno’ s Conscience (1923) by the Italian writer Italo Svevo (who- se real name was Ettore Schmitz) (1861–1928) arises when we try to define its main hero and narrator, Zeno Cosini, and specifically the degree to which he is (un)reliable. Some key theoretical considerati- ons that deal with the concept of (un)reliability will be addressed, and these tools then applied to Sve- vo's novel. The research that has been done in the field of (un)reliability is of an interdisciplinary nature and belongs to postclassical narrative theory. However, since the issue of (un)reliability in general, and especially in the case of Zeno’ s Conscience, is closely related to the concept of the narrator, the analysis will also take into account the findings of Gérard Genette (1930–2018) and his trichotomic concept of narrative reality, Mieke Bal (1946–) and her concept of focalization, and Uri Margolin (1942–) and his more recent classification of (un)reliability, which are all directly relevant to the study of the narra- tor’s (un)reliability. Svevo’s novel Zeno’ s Conscience is marked by multi-layered (un)reliability. In the postclassical definition of (un)reliability, this quality can be found in all three phases when dealing with a narrative text: the semantic, pragmatic and psychological phases. In the case of Zeno, the narrator and main focalizer, the boundaries between his intentional deceptions and his unintentional self-delusions are neither easily definable nor is it straightforward to define the prototypical characteristics of such an (un)reliable narrator. This opens up many possibilities for questioning one's own life and the workings of human consciousness as such. Keywords: narratology, (un)reliable narrator, focalization, Italo Svevo, Zeno’ s Conscience JIS_2_2023_FINAL.indd 124 JIS_2_2023_FINAL.indd 124 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 PROF. DR. ERIKI KRŽIŠNIK OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU JIS_2_2023_FINAL.indd 125 JIS_2_2023_FINAL.indd 125 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 JIS_2_2023_FINAL.indd 126 JIS_2_2023_FINAL.indd 126 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU PROF. DR. ERIKE KRŽIŠNIK Profesorica doktorica Erika Kržišnik je utemeljiteljica frazeologije kot jeziko- slovne vede na Slovenskem, njena vodilna razvijalka in raziskovalka ter predava- teljica. S svojo raziskovalno žilico, strokovno vedoželjnostjo, nenehnim preizpra- ševanjem in kritičnim razmišljanjem je vplivala na več generacij študentov slove- nistov in jezikoslovcev, ki jim je odpirala vrata v večplasten in zapleten jezikovni in jezikoslovni svet. Ob njenem življenjskem jubileju ‒ 70-letnici ‒ se ji želim s tem kratkim in fragmen- tarnim zapisom pokloniti, se ji zahvaliti in čestitati za vse dosežke, predvsem pa srčno voščiti vse najboljše, obilo zdravja, življenjske moči in neusahljive energije. Erika Kržišnik je bila rojena 4. 5. 1953 v Škofji Loki, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Profesorica to obdobje opisuje kot lepo in brezskrbno otroštvo, v katerem je veliko in zelo rada brala. Po uspešno opravljeni maturi se je vpisala na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti ter ruskega jezika in književnosti. Njena iskriva in zvedava narava jo je študijsko gnala naprej, da je najprej v magistrskem delu (Kržišnik 1988), nato v doktorski disertaciji (Kržišnik 1996a) prva pri nas izčrpno pojasnila in analizirala nekatera poglavja iz slovenske frazeologije. Obe deli sta bili nepreštevnokrat fotokopirani, izposojeni, brani, izpisovani, citirani ‒ in v več pogledih še vedno predstavljata naš arzenal temeljnih frazeoloških del. Njena odločna in jasna argu- mentacija iz disertacije, zakaj izraz frazem in ne frazeologem ali kaj drugega, je tako rekoč ponarodela. Frazem za poimenovanje osnovne enote frazeologije in JIS_2_2023_FINAL.indd 127 JIS_2_2023_FINAL.indd 127 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 128 Nataša Jakop mnogi drugi frazeološki pojmi, npr. prenovitve kot namerne in sobesedilno po- gojene spremembe pomena in/ali oblike frazemov, so se pod vplivom njenih del sčasoma ustalili in usidrali v slovenski jezikoslovni pojmovni sistem. Predavateljska pot, ki jo je Erika Kržišnik začela leta 1996, ko je postala docentka, ni bila asfaltirana hitra cesta do redne profesure, ki jo je na Katedri za slovenski knjižni jezik in stilistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dosegla leta 2007, je pa bila trdno in stabilno tlakovana pot s prepoznavnimi in vedno aktual- nimi rezultati, ki so ostali objavljeni v mnogih še danes visoko citiranih jeziko- slovnih delih doma in v tujini. Nekaj ključnih želim izpostaviti v nadaljevanju z namenom, da ob tej slavnostni priložnosti spodbudim k branju, študiju, interpreta- ciji ali zgolj ponovnemu poživitvenemu odmerku frazeologije iz del prof. dr. Erike Kržišnik. Njihova sporočilna vrednost ni le bogata in izčrpna, temveč ob vsakem prebiranju nudi kak nov hevreka moment in na mnogo mestih ostaja sodobna in univerzalna. Objavljati je začela v 80. letih prejšnjega stoletja. Kot članica aktivnega debatne- ga krožka slavistov, ki je deloval od konca 80. let 20. stoletja do začetka 21. sto- letja, je svoje prve frazeološke študije objavljala v debatnem listu Slava (Kržišnik 1987a; Kržišnik 1987/88; Kržišnik 1989/90a). Zanimanje za frazeologijo, skladnjo, normativistiko in literaturo je ohranjala v vseh obdobjih svojega raziskovalnega življenja in teme med seboj pogosto tudi prepletala. Od 90. let 20. stoletja dalje je objavila 17 izvirnih znanstvenih prispev- kov, največ v Slavistični reviji in Jeziku in slovstvu, 43 znanstvenih prispevkov s konferenc, 25 samostojnih znanstvenih sestavkov oziroma poglavij v monografi- jah ter več drugih strokovnih in poljudnih del. Zgodaj je začela opozarjati na problematiko frazeologije v učbenikih (na to temo je imela leta 1990 več radijskih intervjujev) in poučevanja frazeologije v šolah, tudi pri pouku slovenščine kot tujega jezika (Kržišnik 2019). Z metodo ankete je že konec 80. let 20. stol. preverjala poznavanje in razumevanje frazeologije pri di- jakih (Kržišnik 1989/90b). Anketo o poznavanju oblike, pomena in rabe frazemov je po skoraj 30 letih ponovila in ugotovila, da se je poznavanje frazemov današnjih dijakov zmanjšalo za skoraj 20 % (Kržišnik 2015). Frazeologijo kot stilno opazno prvino je sprva analizirala v literarnih besedilih, in sicer v Kosmačevi prozi (Kržišnik 1987b), Cankarjevi prozi (Kržišnik 1990; Kržišnik 2018a), kratki pripovedni prozi 19. stoletja (Kržišnik 1994), v kasnejših delih pa sta jo zanimali zlasti raba in funkcija frazeologije v časopisju (Kržišnik 1991; Kržišnik 1996b), pri čemer ni zanemarila publicistične dejavnosti pri slo- venskih izseljencih (Kržišnik 2003a). Izpostaviti je treba tudi njene raziskave zgodovinske frazeologije. Kronološko gledano, je njena sploh prva objava znanstvenega prispevka povezana ravno z JIS_2_2023_FINAL.indd 128 JIS_2_2023_FINAL.indd 128 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 129 Ob življenjskem jubileju prof. dr. Erike Kržišnik obdobjem 16. stoletja, ko je na mednarodnem simpoziju 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, ki je leta 1984 potekal v Ljubljani, nastopila s pri- spevkom, v katerem je iz Trubarjeve Cerkovne ordninge skušala tipološko raz- vrstiti frazeologijo v širšem smislu (Kržišnik 1986). Kasneje je izluščila in ana- lizirala še frazeologijo iz dveh zgodovinskih slovarjev, Gutsmanovega (Kržišnik 1997) in Murkovega (Kržišnik 1999). Slovarski vidik frazeologije jo je namreč od samega začetka vznemirjal, zato je k frazeologiji v sodobnih slovarjih, kot so SSKJ, Slovenski pravopis 2001, Slovar slovenskih frazemov, pristopala kritično (Kržišnik 1987/88; Kržišnik 2003b; Kržišnik 2004a; Kržišnik 2009). Vprašanju, kako v frazeologiji določati, kaj je prav in kaj narobe, je posvetila posebno pozor- nost, ob tem pa opozarjala, da ni vse napaka in da je treba razumeti tudi nekatere funkcionalne posege v frazeologijo ter zgodovinskorazvojno pogojene spremem- be, ki so tako odraz kot posledica naravnega spreminjanja jezikovne norme (Krži- šnik 1996c; Kržišnik 2004b). Metodološko je v svojem več kot 40-letnem raziskovanju preizkusila različne pristope in metode, od strukturalističnega v svojih zgodnejših delih do pragma- tičnega (Kržišnik 2015), korpusnega (Kržišnik 2005; Kržišnik 2018b), kognitiv- nega (Kržišnik in Smolić 1999; Kržišnik 2008b) in (lingvo)kulturološkega pri- stopa (Kržišnik 2008a; Kržišnik 2010; Kržišnik 2016). V zadnjem raziskovalnem obdobju ostaja zvesta natančni in temeljiti korpusni preverbi lastnosti in rabe sodobne slovenske frazeologije. Njeni prispevki so zato bogati tudi s konkretnimi številčnimi podatki, ki omogočajo še mnoge nadaljnje raziskave in interpretacije frazeologije 21. stoletja. Profesoričina angažiranost tudi na področju vzpostavljanja in ohranjanja strokov- no-prijateljskih stikov s frazeologi z vsega sveta ‒ ne glede na to, ali se združuje- jo v okviru Evropskega združenja za frazeologijo (Europhras) ali se srečujejo na konferencah Slavofraza ‒ je prispevala k temu, da je danes slovenska frazeologija enakovredno z drugimi frazeologijami vključena na frazeološki zemljevid sveta. Za konec sem pustila profesoričino mentorstvo. Je predana in odlična Mentorica. Njen dosedanji izkupiček je 73 diplomskih nalog, 16 magistrskih del ter 6 uspeš- no zaključenih doktorskih disertacij (Nataša Jakop, Mateja Jemec Tomazin, Mojca Žagar Karer, Urška Valenčič Arh, Katarina Rigler Šilc, Lara Godec Soršak). Njene študentke in študenti vseh generacij povedo, da je bila profesorica na izpitih nepo- sredna in stroga, a vedno iskrena, poštena in željna izmenjave globljih jezikovnih in jezikoslovnih premislekov, ne zgolj površinske izmenjave naučenih podatkov. Letošnja generacija študentov slovenistike je zadnja, ki je profesorico imela prilož- nost poslušati na rednih predavanjih. Prepričana sem, da bodo njeni dosežki služili kot vzor in navdih tudi prihodnjim generacijam, predvsem pa, da vabil in prilož- nosti za radoživo izmenjavo frazeoloških misli ne bo (z)manjkalo. Hvala, spoštovana profesorica Erika Kržišnik, za vso ljubezen do frazeologije, jezika in življenja! Voščim še na mnoga zdrava in čudovita leta! JIS_2_2023_FINAL.indd 129 JIS_2_2023_FINAL.indd 129 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 130 Nataša Jakop V besedilu navedena dela: Kržišnik, Erika, 1986: Poskus razvrstitve stalnih besednih zvez v Trubarjevi Cerkovni ordningi. Pogorelec, Breda in Koruza, Jože (ur.): 16. stoletje v slovenskem jeziku, književ- nosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 27. do 29. junija 1984. Obdobja 6. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 435‒445. Kržišnik, Erika, 1987/88: Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slava: debatni list 2/2. 143‒162. Kržišnik, Erika, 1987a: Prenovitev kot inovacijski postopek. Slava: debatni list 1/1. 49‒56. Kržišnik, Erika, 1987b: Prenovitve stalnih besednih zvez v Kosmačevi prozi 30. let. Zadravec, Franc idr. (ur.): Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni sim- pozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1985. Obdobja 7. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 517‒532. Kržišnik, Erika, 1988: Frazeologija v moderni: magistrska naloga. Ljubljana. Kržišnik, Erika, 1989/90a: Frazeologija po seminarsko. Slava: debatni list 4/2. 162‒168. Kržišnik, Erika, 1989/90b: Frazeologija v osnovni in srednji šoli. Jezik in slovstvo 35. 134‒141. Kržišnik, Erika, 1990: Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih. Slavistična revija 38/4. 399‒420. Kržišnik, Erika, 1991: Frazeologija v slovenskem časopisju 1991. Počaj-Rus, Darinka idr. (ur.): XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljublja- na: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 89‒98. Kržišnik, Erika, 1994: Frazeologija v kratki pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja. Orožen, Martina (ur.): XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik pre- davanj. Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovan- ske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 53‒67. Kržišnik, Erika, 1996a: Slovenski glagolski frazemi: ob primeru frazemov govorjenja: dok- torska disertacija. Ljubljana. Kržišnik, Erika, 1996b: Frazeologija v slovenskem časopisju štiri leta po osamosvojitvi. Vidovič Muha, Ada (ur.): Jezik in čas. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 175‒189. Kržišnik, Erika, 1996c: Norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih. Slavistična re- vija 44/2. 133‒154. Kržišnik, Erika, 1997: Gutsmanovo razumevanje stalnih besednih zvez. Pogorelec, Breda (ur.): Jezikoslovne in literarnovedne raziskave: zbornik referatov 6. srečanja slavistov. Lju- bljana: Filozofska fakulteta. 27‒37. Kržišnik, Erika, 1999: Frazeologija v Murkovem slovarju. Jesenšek, Marko (ur.): Murkov zbornik: referati s Simpozija Anton Murko in njegov čas. Zora 9. Maribor: Slavistično dru- štvo. 312‒347. Kržišnik, Erika, 2003a: Frazeologija in njena funkcija v časopisu slovenskih izseljencev v Argentini. Vidovič Muha, Ada (ur.): Slovenski knjižni jezik ‒ aktualna vprašanja in zgodo- vinske izkušnje: ob 450-letnici izida prve slovenske knjige. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 107‒126. Kržišnik, Erika, 2003b: Frazeologija v Slovenskem pravopisu 2001. Slavistična revija 51/2. 221‒237. JIS_2_2023_FINAL.indd 130 JIS_2_2023_FINAL.indd 130 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 131 Ob življenjskem jubileju prof. dr. Erike Kržišnik Kržišnik, Erika, 2004a: Poskusni zvezek slovenskega frazeološkega slovarja. Slavistična revija 52/2. 199‒208. Kržišnik, Erika, 2004b: »Fehler« beim Gebrauch von Phrasemen ‒ Gründe für Entstehung und (Nicht)Erkennen: eine empirische Untersuchung. Palm-Meister, Christine (ur.): Eu- rophras 2000: Internationale Tagung zur Phraseologie vom 15.-18. Juni 2000 in Aske/ Schweden. Tübingen: Stauffenburg. 245‒256. Kržišnik, Erika, 2005: Predvidljivost sintaktičnih transformacij frazemov v slovenskem je- ziku. Alekseenko, M. in Val’ter, Hari (ur.): Grani slova: sbornik naučnyh statej k 65-letiju prof. V . M. Mokienko. Moskva: Izdatelʹstvo Elpis. 215‒222. Kržišnik, Erika, 2008a: Jezikovno izražanje konceptualne metafore BESEDA JE X … v be- sedilih 16. stoletja. Merše, Majda (ur.): Trubarjeva številka. Slavistična revija 56‒57/2008- 4/2009-1. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 253‒267. Kržišnik, Erika, 2008b: Viri za kulturološko interpretacijo frazeoloških enot. Jezik in slov- stvo 53/1. 33‒47. Kržišnik, Erika, 2009: Kam in kako s frazeologijo v novem slovarju. Perdih, Andrej (ur.): Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika, 23. in 24. oktober 2008. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 53‒60. Kržišnik, Erika, 2010: Kaj se pometa pod preprogo in zakaj?: (kulturološka in sociolingvi- stična analza frazema). Ivanou, Jaugen Jaugenavič in Mokienko, Valerij Mihajlovič (ur.): Slavjanskaja frazeologija i paremiologija v XXI veke: sbornik naučnyh statej. Minsk: Zmi- cer Kolas. 92‒98. Kržišnik, Erika, 2015: Frazeologija v šoli ‒ drugič. Jezik in slovstvo 60/3‒4. 131‒142. Kržišnik, Erika, 2016: Slovenskaja frazeologija v svete kulʹtury = Slovenian phraseology in the light of culture. Krasnyh, V . V . in Izotov, A. I. (ur.): Jazyk, soznanie, kommunikacija: sbornik naučnyh statej posvjaščennyh pamjati V . N. Teljia. Moskva: MAKS Press. 194‒211. Kržišnik, Erika, 2018a: Vinjete in Podobe iz sanj ‒ mejnika v stilistični izrabi frazeologije. Smolej, Mojca (ur.): 1918 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 11‒19. Kržišnik, Erika, 2018b: Skladnja v frazeologiji med sistemom in rabo. Jezik in slovstvo 63/2‒3. 35‒47. Kržišnik, Erika, 2019: Mesto frazeologije v pridobivanju in preverjanju znanja slovenščine kot neprvega jezika. Macan, Željka (ur.): Frazeologija, učenje i poučavanje: zbornik ra- dova s Međunarodne znanstvene konferencije Slavofraz održane od 19.-21. travnja 2018. godine u Rijeci. Slavofraz 2018 »Frazeologija, učenje i poučavanje«. Reka: Filozofska fakulteta. 185‒196. Kržišnik, Erika in Smolić, Marija, 1999: Metafore, v katerih živimo tukaj in zdaj. Kržišnik, Erika in Lokar, Metka (ur.): 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 61‒80. Nataša Jakop Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša JIS_2_2023_FINAL.indd 131 JIS_2_2023_FINAL.indd 131 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 JIS_2_2023_FINAL.indd 132 JIS_2_2023_FINAL.indd 132 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 »NI MIRU ZA INDIJANCE!« (E. KRŽIŠNIK) Profesorico Eriko Kržišnik sem spoznala v prvem letniku študija slovenistike leta 1996. Predavala nam je slovenski knjižni jezik, poleg uvoda še glasoslovje in oblikoslovje, in bili smo njena prva generacija po vrnitvi z lektorskega mesta v Gradcu na Filozofsko fakulteto. To je bil čas, ko so se še uporabljali grafoskopi, ko prosojnice niso bile prav poceni in so bile temu primerno gosto popisane. Za- piske s tistih predavanj imam še danes, ampak za študente je bil prvi stik z resnimi predavanji, obsegom znanja, navedki in vedno znova dodano temeljno literaturo vseeno malo strašljiv. V predavalnici št. 2 na ljubljanski Filozofski fakulteti nas je sedelo veliko, tudi zgornje klopi so bile (vsaj sprva) zasedene in intenzivno smo skušali zabeležiti vse, kar smo slišali. Izpit v prvem letniku mi je ostal v spominu, na vprašanja sem nekako (prav nič suvereno in verjetno pomanjkljivo) odgovar- jala in potem sem doživela pristen profesoričin odziv – pošteno mi jih je napela, da naj se zresnim in sistematično naučim, če se mislim ukvarjati s slovenščino. Bila sem poparjena, izpit sem sicer naredila, toda šele čez kakšen mesec ali dva sem si bila sposobna priznati, da je imela profesorica prav. V drugem letniku smo pragmatiko in skladnjo poslušali pri Martini Križaj Ortar in v tretjem letniku nas je vsaj tiste, ki smo ostali, dovolj srečala pamet, da smo se študiju resneje posvetili. In poslušanje predavanj ter ukvarjanje s slovenskim knjižnim jezikom pri fraze- ologiji je postalo čudovito, zanimivo, privlačno. Seminar nam je odstiral najbolj sočen del jezika, ukvarjali smo se s čustvi in konceptualno metaforo, postajalo je vse bolj neverjetno in vse bolj del mene. Frazeologija je pač ljubezen, sploh če že od malega okoli sebe človek ne sliši skoraj nič drugega kot, da je nekdo prekmalu rojen (in zato ni sposoben nečesa narediti »prav«), da je nekdo drug vso pamet JIS_2_2023_FINAL.indd 133 JIS_2_2023_FINAL.indd 133 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 134 Mateja Jemec Tomazin tega sveta požrl, tretji pa hodi z glavo v oblakih in sliši travo rasti. Že takrat me je profesorica spodbudila, da naj iz gradiva za seminarsko nalogo za Jezik in slovstvo napišem članek. In sem ga, še dobro. V četrtem letniku smo organizirali brucovanje in takrat nas je profesorica Erika Kržišnik povabila k sebi domov, da smo šli nekaj iskat. Ne vem več, kaj je to bilo, v njenem stanovanju pa smo se po tistem frazeologinje dobile še večkrat. Opazovati jezik skozi podobe, je postalo neločljivi del mene in končno je napočil čas za diplomo. Seveda sem si za men- torico izbrala Eriko Kržišnik in se potem lotila še učenja poljščine, da bi lahko prebirala literaturo o kognitivnem jezikoslovju tudi v poljščini. Začetna vnema nemalokrat popusti in tako je tudi mene po nekaj mesecih zbiranja in ne prav dosti pisanja malo minilo. Pa mi mentorica napiše: »Kaj mislite, kolegica?« Vsekakor ji ni bilo treba napisati še česa drugega, da se je delo premaknilo. Po diplomi sem odšla za lektorico slovenščine v München in ohranjala stike prek e-pošte in sode- lovanja na podiplomskem študiju, kjer sem se želela ukvarjati s pravnim jezikom. Dopisovanja so bila strokovna pa tudi malo bolj zasebna, saj je izkušnja bivanja v tujini nekaj, kar bolj razumejo tisti, ki so to tudi sami izkusili. Po dveh letih me je življenje pripeljalo nazaj, no, spoznala sem nekoga, s katerim sem želela preživeti večji del življenja in pogovarjala sva se o poroki, natančneje o poroki septembra 2005, ne še zelo natančno, ampak okvirno. Pa pokliče draga mentorica, da ima zame predlog, in sicer če bi bila tajnica mednarodne frazeološke konference, ki bo v okviru združenja Europhras potekala septembra 2005. In sem seveda pristala, bodočemu možu povedala, da je pač poklicala mentorica in da imajo natančnejši datumi prednost. Organizacija konference nas je vse, takrat še doktorske študent- ke, močno povezala in priložnost sem imela osebno spoznati tudi imenitne znan- stvenike, ki se ukvarjajo s frazeologijo in so hkrati veliki ljudje ter dobri prijatelji, kar je v akademskem svetu vseeno posebnost. In tako smo doktorandke skupaj z mentorico začele z našimi novoletnimi srečanji, kjer frazeologijo nadgradimo tudi s tuzemsko hrano. Poroko sva z možem prestavila za pol leta, prispevke za konferenco pa smo zbirali, recenzirali in postavljali toliko časa, da je nazadnje na svet pohitel moj prvi sin in čeprav sem se opravičevala, da ne bom mogla končati začetega dela, me je profesorica razumevajoče pomirila. Seveda ni imela druge izbire, vendar so takšni trenutki lahko zelo kočljivi, pri njej pa sem vedno čutila iskreno podporo, ki je presegala mentorske obveznosti in dolžnosti. Poseben podvig je bila slovanska frazeološka konferenca na Rabu, ki jo je vodila še ena imenitna profesorica in dobra prijateljica slavljenke, dr. Željka Fink Ar- sovski. Ko smo bile na trajektu, ki je s celine plul na Rab, je mentorica izvedela, da so njeno hčer prepeljali v porodnišnico in čez nekaj ur se je (prekmalu) rodil vnuk Aljaž. Čeprav pretresena in v skrbeh, je zmogla življenjski odziv, poln humorja in vitalnosti: »Sem ji rekla, da ne sme (še) roditi, pa seveda otroci ne ubogajo.« In prav ta drža je njena največja odlika. Treba je delati resno in odgovorno, za- tem pa si je treba vzeti tudi čas za smeh in sprostitev (na nivoju, seveda!). Med frazeologi po vsem svetu je vedno moč opazovati pristne odnose. Prijateljstva, ki so se začela pred mnogimi leti, vsi negujemo naprej. Leta 2013 smo organizirali JIS_2_2023_FINAL.indd 134 JIS_2_2023_FINAL.indd 134 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 135 »Ni miru za Indijance!« (E. Kržišnik) Frazeološko simfonijo, mednarodno srečanje, kjer smo odstrli nekatere frazeolo- ške zanimivosti in spet prepletli prijateljske vezi, leta 2014 so zagrebške frazeo- loginje organizirale manjše slovansko frazeološko srečanje, ki ga je graški fraze- olog, dr. Heinrich Pfandl, poimenoval Slavofraz. In naslednje leto – 2015 – je bil Slavofraz v Ljubljani. Vedno, ko smo se lotile kakšne konference, smo se kljub stresu, ki ga takšni dogodki zahtevajo, še močneje povezale in spoznale. V nemščini mentorju pri doktorski disertaciji pravijo Doktorvater, Erika Kržišnik v mojem strokovnem, poklicnem in zasebnem življenju predstavlja mentorico, ki bi bila v najžlahtnejšem pomenu Doktormutter. Rek v naslovu je eden njenih legendarnih, ki ga je izrekla vedno, ko se je pojavila nova težava. Vedno odloč- na, nepopustljiva in nikoli polovičarska, hkrati pa vedno pripravljena priznati, da potrebuje pomoč in je zanjo prosila. Moje delo je danes bolj povezano s termino- logijo, toda tudi tam še vedno iščem povezavo s frazeologijo. Po strunjanski kon- ferenci se takratne članice organizacijskega odbora še vedno dobivamo. Pogovori, ki jih imamo, tudi o novih podvigih, so še vedno zelo resni, pa tudi zelo zabavni in slikoviti in prav nikoli dolgočasni, zato spoštovana in draga profesorica, hvala za vse in res vse najboljše! Mateja Jemec Tomazin Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša JIS_2_2023_FINAL.indd 135 JIS_2_2023_FINAL.indd 135 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 JIS_2_2023_FINAL.indd 136 JIS_2_2023_FINAL.indd 136 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Vera Smole UDK 811.163.6'282'373.7(497.434) Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/jis.68.2.137-158 Filozofska fakulteta 1.01 Oddelek za slovenistiko POMEN LEKSEMA OKO KOT SESTA VINE FRAZEMOV V SLOVENSKEM VZHODNODOLENJSKEM GOVORU ŠENTRUPERTA 1 Tukajšnja obravnava narečnih frazemov s sestavino OKO ima naslednje namene: 1) z naborom fraze- mov s to sestavino v vzhodnodolenjskem govoru Šentruperta prispevati k slovenski (narečni) gradivski zbirki (somatičnih) frazemov in pojavnost v njem primerjati s tisto v knjižnem jeziku; 2) na osnovi tega gradiva izpeljati poskus sintetičnega pomenskega kategoriziranja leksema oko, oči z možnostjo aplika- cije na druge narečne govore in na slovenski knjižni jezik; 3) ugotoviti tipične značilnosti leksema oko, oči v frazemih s to sestavino v vzhodnodolenjskem govoru Šentruperta. Ključne besede: narečna frazeologija, somatični frazem, dolenjsko narečje, semantična kategoriza- cija, oko I Uvod 2 Leksem oko je že praslovanski (*ȍko, G *ȍčese, Ndu *ȍči) in izpeljan iz ide. korena *h 3 ok  - s pomenom ‘gledati’. Glagolske izpeljanke iz tega ide. korena pa v različnih jezikih izražajo tudi metaforične pomene v smislu ‘slutiti, gledati (v duhu), prerokovati; nadzorovati; zaznavati (ne samo vidno), dojemati’ ipd. (Snoj 1 Raziskovalni program št. P6-0215 (Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 Članek je bil pod istim naslovom, a pomotoma brez gradiva objavljen v Novem Sadu leta 2007, v Zborniku Matice srpske za filologiju i lingvistiku, 50, str. [853]–862. Z opravičilom uredništva je prišel tudi predlog oziroma dovoljenje, da se članek objavi še enkrat. V tej objavi je nekoliko aktualiziran, gradivu pa dodana še pojavnost v Slovarju slovenskih frazemov Janeza Kebra, ki je v knjižni obliki izšel leta 2011, od 2015 pa je dostopen tudi na portalu Fran. Dopolnitev članka je nastala v okviru PS P6-0215 Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave. JIS_2_2023_FINAL.indd 137 JIS_2_2023_FINAL.indd 137 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 138 Vera Smole 2003: 468). O tem nam govori tudi simbolika očesa v različnih kulturah in verah, saj ima oko poleg sposobnosti sprejemanja svetlobe tudi sposobnost sprejemanja duhovne svetlobe: »Oko, organ vidne zaznave, je skoraj povsod in vedno simbol intelektualne narave« (Chevalier in Gheerbrant 1995: 405) in je simbol dvojnosti in združevanja, simbol biti (vira) in božjega spoznanja (resničnosti), budnosti in znanja, celotnega zunanjega zaznavanja in intuicije – edini čut, ki lahko zamenjuje vse druge. Obstaja pa tudi »hudobno, zlobno oko«, ki (v islamskem svetu) simbo- lizira polastitev koga ali česa z zavistjo ali zlobnim namenom, in naj bi bilo »krivo smrti polovice človeštva, saj prazni hiše in polni grobove« (povzeto po Chevalier in Gheerbrant 1995: 405–407). Slovar slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ) III (1979: 356–358) 3 ima za lek- sem oko v pomenu ‘parni organ vida’ tri glavne pomene: 1. ‘čutilo za vid’ s pod- pomeni: a) ‘to čutilo glede na svojo sposobnost’, b) nav. eks., z glagolom ‘izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol’, c) ‘to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja’, 4 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom ‘oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja’, npr. Marsikatero oko se je ustavilo na njej in 3. s prilastkom ‘očesu podoben del česa’, npr. oko pri trti. SSKJ navaja tudi veliko frazeoloških in nefrazeoloških besednih zvez, pogosto s kvalifikatorjema ekspr. (ekspresivno) in manj pogosto s pog. (pogovorno), vendar te zveze pomensko raz- laga kot celoto – pri frazemih torej navaja pomen frazema, ne pa pomena leksema oko, kakršnega v teh zvezah ima. V tem prispevku skušam narediti prav to: fraze- me in pregovore iz šentruperskega govora najprej razvrstiti po pomenskih katego- rijah leksema oko, oči, dodati slovarsko razlago, poleg tega pa še natančnejši opis frazema in okoliščine, v katerih se najpogosteje rabi, saj to dostikrat nezadostno ponazarja celo stavčni kontekst, dodan v priloženem gradivu. Potrditev in neka- tere rešitve 5 za tako pomensko razvrščanje smo našli npr. v velikem francoskem enojezičnem slovarju Grand Larousse de la langue française (en sept volumes), O-PSI (1976: 3738–3742). 6 3 V spletni različici SSKJ 2 na portalu Fran pomenskih razlik s prvo tiskano izdajo ni. 4 S tem podpomenom SSKJ v omejenem obsegu zajame sicer širok in po mojem mnenju prenesen, metaforičen, simboličen pomen leksema oko; vsekakor pa to ni več ‘čutilo za vid’, torej ne more biti podpomen 1. pomena, saj ne vsebuje kategorije ‘vid, videnje, gledanje’ oziroma osnovne funkcije očesa, tj. zaznavati svetlobo/temo in barve, s tem pa predmetni in pojavni svet v manjši ali večji oddaljenosti. Prav tako ne more pomeniti očesa kot (fizičnega) organa (predmeta), saj npr. jezne oči ≠ svetle oči, kajti jezen za razliko od svetel pomeni le občasno, spremenljivo lastnost oči. 5 Slovar upošteva pomene leksema oko v vseh kontekstih (ne samo v frazemih), zato se število in zapolnjenost pomenskih kategorij v njem in dobljenih iz našega gradiva precej razlikujeta. 6 Na tem mestu se prisrčno zahvaljujem kolegici mag. Alenki Gložančev, dolgoletni sodelavki iz leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezika Frana Ramovša ZRC SAZU: za prevode francoskih pomenov in nekaterih zgledov ter vse nasvete in sugestije v zvezi z razvrščanjem frazemov v posamezna pomenska polja. JIS_2_2023_FINAL.indd 138 JIS_2_2023_FINAL.indd 138 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 139 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... Frazemi s sestavino oko, oči 7 se uvrščajo v širšo skupino t. i. somatičnih frazemov, ki so v večini jezikov in v njihovih narečjih 8 zelo številni, saj so tudi poimenova- nja za dele telesa del jedrnega besedja. Največ frazemov (skupaj s 3 pregovori) s kakšno od sestavin smo (do sedaj) v šentruperskem govoru našli prav z leksemom oko – kar 70; to vsekakor potrjuje bogato semantiko tega leksema tudi v enem od narečnih govorov slovenskega jezika. 9 Iz analize frazemskega gradiva, navezujoč se na pomene iz SSKJ 2 , lahko izposta- vimo nekaj tipičnih značilnosti leksema oko, oči v šentruperskem govoru: 10 1) Čeprav je oko ‘parni organ vida’ oziroma ‘čutilo za vid’ in ‘del telesa’ tako pri ljudeh kot pri živalih, pa leksem oko v šentruperskih frazemih nastopa izključno kot človeški organ oziroma čutilo, torej kot del človeškega telesa. 2) V šentruperskem govoru se z izjemo treh primerov (10 imeti dobro oko, 33 na oko, 63 zamižati na eno oko) leksem oko v frazemih pojavlja vedno v množinski obliki oči. 3) Frazemi ne izražajo tretjega slovarskega pomena leksema oko, oči in le enkrat, v pregovoru (62), izražajo drugega, prvi pomen pa lahko razdelimo na dva osnov- na pomena s precej več podpomeni: 7 Edninsko in množinsko obliko navajam zato, ker se leksem oko kot ‘parni organ vida’ v frazemih pogosteje pojavlja v množinski obliki, ki je običajna za parne organe, kljub temu da je slovenščina jezik z dvojino. 8 Za slovenski knjižni jezik ne morem navesti številčnih dokazov, saj je primerjava s Slovarjem slovenskih frazemov (SSF) (Keber 2011) pokazala, da frazemi s sestavino oko, oči zagotovo niso zadovoljivo obdelani (vsebovanih je le 19) in da manjkajo celo frazemi, ki so v SSKJ navedeni (skupaj 36), podobno velja tudi za druge somatizme oziroma druge lekseme. Iz istega razloga frazemom vedno ne navajam knjižnih ustreznic, pač pa – zaradi lažjega razumevanja glasovno precej kompliciranega govora – samo glasovno poknjižene variante narečnih frazemov. 9 Šentruperski krajevni govor je govor vzhodnodolenjskega podnarečja dolenjskega narečja in ga govori približno 2000 prebivalcev iz prek 20 vasi in zaselkov, posejanih v eni od razširjenih kotlin doline rečice Mirne in po gričevju ob njenem pritoku potoka Bistrice; to je moj narečni govor. Njegovo glasoslovje, naglas in oblikoslovje so bili po letu 1990 večkrat predmet obravnav v strokovni literaturi, od leta 2007 pa v posamičnih segmentih tudi njegova frazeologija. Večina frazemov je bila zapisana v letu 2004, ko sem začela s sistematičnim zbiranjem frazemov najprej v svojem govoru. Glavna informatorka je bila moja mama Slavka Kovač (1940–2015). Osnova za zbiranje je bilo ponazarjalno (ekspresivno) gradivo iz SSKJ in Hrvatski frazeološki rječnik (2003) Antice Menac, Željke Fink-Arsovski, Radomirja Venturina; SSF – Slovarja slovenskih frazemov (2011) Janeza Kebra takrat še ni bilo. 10 Z drugega zornega kota je frazeme s sestavino roka v slovenskem knjižnem jeziku obdelala Erika Kržišnik (Kržišnik 1990); zanimalo jo je razmerje pomena sestavin frazema do celovitega pomena frazema. JIS_2_2023_FINAL.indd 139 JIS_2_2023_FINAL.indd 139 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 140 Vera Smole 1 Oko v osnovnem pomenu – parni organ za vid 1.1 oko kot del obraza oz. telesa 1.1.1 oko kot celota 1.1.2 oko po svojih specifičnih gibih 1.2 oko kot čutilo za vid (oko = vid) 1.3 oko glede na svojo dejavnost (oko = pogled) 2 Oko v prenesenem (simboličnem, metaforičnem) pomenu 2.1 oko glede na sposobnost odražanja dojemanja človekovega notranjega sveta 2.1.1 oko glede na sposobnost odražanja čustev, razpoloženja 2.1.2 oko glede na sposobnost odražanja lastnosti, značaja 2.1.3 oko glede na sposobnost odražanja dojemanja, razumevanja 2.1.4 oko glede na sposobnost odražanja neprijetnega občutka zaradi videza česa 2.2 oko glede na opravljanje zanj neobičajnih dejavnosti 2.2.1 oko glede na sposobnost opravljanja pozornosti, nadzora 2.2.2 oko glede na sposobnost izražanja bližine 2.2.3 oko glede na sposobnost izražanja budnosti, življenja 2.2.4 oko glede na sposobnost izražanja izpostavljenosti 2.2.5 oko glede na sposobnost priklica neke (neprisotne) pojavnosti [3 Oko kot oseba, ki opazuje, gleda (sinekdoha: menjava dela s celoto ali pars pro toto)] 11 [4 Stvar, podobna očesu (v šentruperskem govoru ni primerov)] Na ta način je izpeljan poskus indukcije posameznih pomenov leksema oko, oči v frazemih šentruperskega govora 12 na nekaj osnovnih pomenskih polj (pomenskih kategorij) in postavljeni skupni pomenski imenovalci za vsakega od teh polj; lahko bi rekli, da je izpeljan poskus sintetičnega semantičnega kategoriziranja. Preden ta polja nekoliko podrobneje opišem in vanje uvrstim vseh 69 frazemov (oziroma 66 frazemov in 3 pregovore), bi veljalo omeniti še prve rezultate analize s stališča po- menov frazemov kot celote. 13 Pomen leksema oko, oči se v šentruperskem govoru najpogosteje realizira na treh osnovnih stopnjah frazeološkega procesa: 14 11 V šentruperskem govoru se ta pomen kaže samo v pregovoru (62) Vsake oči imajo svojega malarja ‘vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus’; oči so sinekdoha tipa zamenjava dela s celoto (pars pro toto): vsake oči = vsak človek, vsakdo (Vidovič Muha 2000: 135). 12 Prav gotovo pa v veliki meri to velja tudi za slovenski knjižni jezik. 13 Analiza ni izpeljana dokončno, kljub temu pa se nam zdi vredno opozoriti vsaj na osnovne ugotovitve. 14 Iz zgornjega razloga so za vsako od stopenj navedeni le osnovni zgledi. Pri tem moramo opozoriti še na to, da so natančni kriteriji za razvrščanje včasih težko določljivi oziroma da nekateri frazemi lahko zadoščajo delnim kriterijem dveh stopenj; posebej izrazito je to pri večpomenskih frazemih. JIS_2_2023_FINAL.indd 140 JIS_2_2023_FINAL.indd 140 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 141 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... 1) na stopnji konkretnega pomena; ta je možen sam po sebi (pomen vsote posa- meznih pomenov leksemov je enak pomenu besedne zveze, ko ta ni frazem), ima pa še dodatni pomen, nastal v frazeološkem procesu, npr. v frazemu (60) videti na svoje/lastne oči ‘biti priča čemu, biti zraven’; 2) na stopnji pridobljenega vzporednega figurativnega pomena, izhajajočega iz konkretnega, npr. v frazemu (44) odpreti oči komu ‘omogočiti, pomagati komu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je’; gre za figurativno rabo z močno naslonitvijo na prvotno konkretno izhodišče, pri tem pa je figurativni pomen v jeziku leksikaliziran že do te mere, da vzbudi asociacijo s prenesenim pomenom kot osnovnim; 3) na stopnji prenesenega pomena, temelječega na leksično neizraženi primerjavi (kod da bi, da bi), npr. v frazemu (4) bosti v oči ‘ne biti všeč komu kaj, ne pristajati komu kaj /ker je preveč opazno, kričeče/’. II Pomenske kategorije leksema oko, oči v frazemih s to sestavino v šentru- perskem govoru 1 Oko v osnovnem pomenu – parni organ za vid 15 1.1 Oko kot del obraza oziroma telesa 1.1.1 Oko kot celota Sem se uvrščajo štirje primerjalni frazemi in se nanašajo na videz oči: 1) na nji- hovo barvo 16 – (13) imeti oči kot maček ‘imeti svetle oči’ in (14) imeti oči kot oglje ‘imeti črne, zelo temne oči’, ter 2) na velikost – (15) imeti oči kot sova ‘imeti velike oči’ in (1) biti koga same oči v svojem 1. pomenu ‘imeti velike oči’ in posledično tudi v prenesenem 2. pomenu ‘biti zelo shujšan /in zato ustvarjati videz velikih oči/’. Pogojno bi sem uvrstili lahko tudi dva pregovora: 17 (61) Vrana vrani ni še niko- li izkljuvala oči ‘tisti, ki so (navadno v nepoštenih zadevah) enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo’, rekli bi lahko: mu ne uničijo tako življenjsko pomembnega organa, kot so oči, ali še bolj naravnost: po- dobni se med sabo ne onemogočajo 18 in (56) Strah ima velike oči ‘če se kdo česa 15 Številke v oklepaju se nanašajo na zaporedno številko frazema v pridanem gradivu. Podčrtane so besede, pod katerimi bi se frazem nahajal v frazeološkem slovarju. 16 Obarvana je pravzaprav samo šarenica, torej sestavni del očesnega zrkla, vendar dojemamo njeno barvo kot barvo oči v celoti; zato sta primera uvrščena pod ta razdelek. 17 Pregovori so del širše frazeologije in jih zaradi popolnosti gradivske zbirke navajam in zato poskušam razvrstiti v pomenske kategorije. 18 Blizu temu pomenu bi bil tudi šentruperski pregovor: Iste sorte ptiči skup(aj) letajo. JIS_2_2023_FINAL.indd 141 JIS_2_2023_FINAL.indd 141 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 142 Vera Smole boji, se mu zdi to še nevarnejše, kot je v resnici’, kar pomeni, da strah občutek ne- varnosti/ogroženosti stopnjuje, velike oči pa so tu metafora za opazovano stvar 19 in pomeni ‘videti nekaj večje in nevarnejše, kot je to v resnici’ 20 . 1.1.2 Oko po svojih specifičnih gibih Oko je organ, ki ima sposobnost gibanja (npr. obračanja), skupaj s pomožnimi deli, tj. vekami, trepalnicami in solznimi žlezami, pa tudi sposobnost zapiranja/ odpiranja in solzenja. Edini frazem, ki izraža gibanje očesa oziroma njegovih delov (v tem primeru vek) in ne označuje prenesenega pomena tega dejanja, je okrnjeni primerjalni frazem (27) hitro] 21 kot bi z očmi trenil ‘zelo hitro’. Sem bi lahko uvrstili tudi frazem (35) najti (narediti) kaj [četudi bi imel] z zavezanimi (zaprtimi) očmi ‘z lahkoto najti (narediti) kaj /zaradi dobrega poznavanja, znanja tega/’, čeprav se v njem odraža tudi pomen 2.3. 1.2 Oko kot čutilo za vid (oko = vid) Oko je organ, čutilo za vid, kar pomeni, da je njegova osnovna funkcija zazna- vati svetlobo/temo in barve, s tem pa predmetni in pojavni svet v manjši ali večji oddaljenosti. Človek (žival) z očmi, ki to funkcijo dobro opravljajo, ima dober vid – ta pa je lahko bolje ali slabše razvit glede na posebne pogoje. Frazem (12) imeti mačje oči ‘dobro videti ponoči’ izraža posebno sposobnost človeka, lastno ponavadi mačkam. Frazemom (10) imeti dobro oko ‘hitro opaziti kaj’, (18) imeti oči spred in zad ‘vse videti, opaziti’, (20) imeti povsod oči ‘vse videti, opaziti’, pa tudi (55) s prostimi očmi ‘brez očal, pomagal’ lahko pripišemo po- men ‘imeti dober ali celo odličen vid /in to sposobnost izkoristiti/’, pri frazemu (19) imeti oči za kaj ‘hitro opaziti, najti kaj’ pa je ta sposobnost ožje določena, morda celo omejena (npr. imeti oči za gobe, ne pa npr. za regrat). Frazem (33) na oko ‘brez metra, pripomočkov; približno’ lahko izraža sposobnost nekoga, da oceni/odmeri kaj brez pripomočkov, lahko pa (hkrati) opozarja tudi na prib- ližnost ugotovljene količine. Prav tako frazem (38) ne imeti oči na riti ‘ne moči videti nazaj /tako se reče, če pri gibanju nazaj koga npr. pohodiš, porineš ipd./’ z navedbo nemožnega mesta za oči poudari nezmožnost opazovanja položaja in smeri, ki sta očem skrita. 19 Opazovana stvar bi bila lahko posebna pomenska kategorija, a imajo oči tak pomen samo v tem pregovoru in v nobenem od frazemov. 20 Dejansko pa se ob strahu razširijo tako zenice kot veke, kar vzbuja videz večjih oči (gl. 1.1.1 2). 21 Oglati oklepaj označuje leksično neizraženo sestavino, druge vrste oklepajev so razložene pred gradivom. JIS_2_2023_FINAL.indd 142 JIS_2_2023_FINAL.indd 142 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 143 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... 1.3 Oko glede na dejavnost (oko = pogled) Sposobnost videnja predmetnega in pojavnega sveta je odvisna tudi od njegove oddaljenosti. Frazem (5) dokjer (ti) oči nesejo ‘kolikor daleč se vidi, do kamor ti seže pogled’ običajno izraža veliko količino videnega, frazem (47) pasti z oči kdo komu star. ‘izgubiti koga z vida’ pa odhod neke osebe iz vidnega polja opazovalca oziroma njegovo veliko oddaljitev ali pa samo npr. izgubo v množici, ki je še v njegovem vidnem polju. Dolžina pogleda ima poleg prostorske tudi časovno dimenzijo; v dolžini trajanja pogleda se ponavadi izraža všečnost opazovanega oziroma zanimanje za to, kar vi- dimo v frazemih (36) napasti si oči ‘nagledati se česa, dolgo kaj všečnega gledati’ in (37) ne odmakniti/odtrgati oči od koga ‘dolgo in nepretrgoma gledati koga’. Isto izraža tudi nenadna intenzivnost pogleda v frazemu (46) pasti v oči komu kdo, kaj ‘pritegniti pozornost kdo, kaj, biti všeč komu kdo, kaj’, ali njegovo ponavljanje v frazemu (30) metati oči po puncah ‘opazovati, zanimati se za dekleta’. Z omejitvijo pogleda samo na eno oko ni nujno, da se zmanjša intenzivnost gle- danja za opazovalca, ampak se ta dejavnost lahko drugim prikrije: (49) postrani gledati, samo z enim oče(so)m ‘gledati, ogledovati si koga, kaj skrivaj, da drugi ne opazijo’. Oči so venomer prejemnik močnih zunanjih dražljajev, s katerimi se intenzivnost njihovega delovanja – pogleda lahko močno stopnjuje in vzpodbudi želje še po drugih dejavnostih, 22 npr. ob pogledu na (dobro ali lepo pripravljeno) hrano željo, da bi jedel. To izražata frazema (69) že z očmi požirati ‘poželjivo gledati kakšno hrano’ in (2) biti lačne koga samo oči ‘hoteti se komu jesti /ker vidi hrano, v resnici pa ne biti lačen/’, pri čemer je iz drugega frazema razvidno, da je pogled vzbudil le lažno občutje lakote. 2 Oko v prenesenem (simboličnem, metaforičnem) pomenu Razumljivo, da se skoraj v dveh tretjinah frazemov osnovna sestavina oko, oči pojavlja v prenesenem pomenu. Prav tako je pričakovano, da se bodo v njih odra- žali vsaj nekateri od pomenov, ki izhajajo iz simboličnih pomenov leksema oko v različnih verah in kulturah. Bolj presenetljivo pa je dejstvo, da so prav v teh pomenih čutilu za vid pripisujejo raznovrstne sposobnosti, za katere nimamo posebnega organa (-ih -ov) oziroma čutila, ker so ta določena samo za zaznavanje fizičnih dražljajev. Kljub temu pa tudi oko ni čutilo za zaznavanje nefizičnih dražljajev, ampak organ, v katerem se ti dražljaji odražajo – vendar ne toliko »lastniku« tega organa kot opazovalcu. To velja za frazeme, uvrščene v prvo podpolje; z njimi lahko potrdimo rek, da so oči 22 Sestavina oko oziroma mn. oblika oči se nahaja tudi v frazemu (48) poslušati z očmi in ušesi ‘zelo pozorno in z zanimanjem poslušati’, vendar se ne nanaša na dejavnost gledanja, pač pa samo stopnjuje dejavnost poslušanja, zato ni uvrščen nikamor. JIS_2_2023_FINAL.indd 143 JIS_2_2023_FINAL.indd 143 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 144 Vera Smole »ogledalo duše«, a z dodatkom, da so tudi »ogledalo razuma« v smislu najširšega dojemanja sveta in življenja. Obenem nas ti frazemi opozarjajo na pomen, ki ga imajo oči v poteku neverbalne komunikacije. Očem pa je v frazemih pripisanih še nekaj sposobnosti, ki pa so sicer pomensko bližje osnovni funkciji gledanja, vide- nja oziroma so njena nadgradnja; ti frazemi so zbrani v drugem podpolju. 2.1 Oko glede na sposobnost odražanja dojemanja človekovega notranjega sveta Tu se je umestno vprašati, zakaj imajo to sposobnost prav oči. Tudi bogata sim- bolika oči v različnih jezikih in kulturah ima verjetno vzrok čisto empiričen, in sicer v širjenju oziroma krčenju zenice, na kar poleg količine svetlobe vplivajo tudi čustva in razpoloženje: načeloma se pri pozitivnih čustvih in razpoloženjih ob enaki prisotnosti svetlobe zenica širi, pri negativnih pa krči. Če se drugih vrst govorice telesa, vključno z načinom pogleda, lahko naučimo, pa na širjenje in krčenje zenice zavestno ne moremo vplivati – z očmi torej ne moremo lagati (pov- zeto po Pease 1986: 112–113). 2.1.1 Oko glede na sposobnost odražanje čustev, razpoloženja Iz načina, kako kdo pogleda, kakšna sta položaj in dejavnost oči ter pomožnih struktur, je mogoče opazovalcu razbrati čustva in razpoloženja. Pri čustvih se v očeh lahko izraža jeza, npr. v frazemu (53) prešiniti z očmi koga ‘ostro, jezno pogledati’ in enako v okrnjenem frazemu (24) [biti jezen, da bi] izkrpati [-l] oči komu ‘zelo se jeziti na koga’, ali sovraštvo (51) [sovražiti koga, da bi] požreti [-rl] z očmi koga ‘ne marati, sovražiti koga’. Jeza ali celo gnev se izraža v frazemu (39) ne se prikazati pred oči komu ‘ne hoditi blizu komu’, ko nekdo drugi osebi prepove pojavljati se v njegovi prostorski bližini; če si tega ne upa oseba sama, je ponavadi kriv občutek strahu ali sramu. V očeh se zlahka prepoznata tudi za- čudenje in presenečenje, npr. (8) gledati z izbuljenimi očmi ‘začudeno gledati’, (23) izbuljiti oči ‘biti presenečen’, kakor tudi naklonjenost komu, npr. (54) pustiti oči na kom, čem ‘s (pre)velikim zanimanjem, pretirano gledati koga, kaj’, (59) upirati oči v koga ‘rad gledati koga’. V očeh se odražata tudi neprizadetost ozi- roma nezainteresiranost, npr. v frazemu (41) ne treniti z očmi ‘ostati popolnoma neprizadet, nezainteresiran’, pa tudi nezadovoljstvo (68) zavijati z očmi ‘krožiti z očmi v znak nezadovoljstva’. 2.1.2 Oko glede na sposobnost odražanja lastnosti, značaja Po videzu oči se da sklepati na nekatere značajske lastnosti, npr. 1) na radoved- nost, zainteresiranost, neprestano čuječnost v frazemih (1) 3. biti koga same oči 3. ‘biti zelo radoveden, z zanimanjem gledati, opazovati kaj’, (25) kar oči izbuljiti JIS_2_2023_FINAL.indd 144 JIS_2_2023_FINAL.indd 144 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 145 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... ‘zelo z zanimanjem gledati’ in (16) imeti oči kot zajec ‘biti na preži, vedno opa- zovati, biti na vse pozoren’ (oči imajo v tem frazemu lahko tudi pomen 2.2.1), pa tudi 2) na zlobo, škodoželjnost (11) imeti hude oči ‘biti hudoben, škodoželjen’. 23 Po načinu reagiranja se prepoznata poštenost in odkritost, npr. v frazemih (32) moči vsakemu pogledati v oči ‘biti pošten, imeti čisto vest, ne se imeti česa bati’ in (50) povedati komu iz oči v oči star.; ‘povedati naravnost, odkrito’, kakor tudi neodkritost, namerno zavajanje, npr. v frazemu (31) metati pesek v oči ‘zavajati, lagati, prikrivati resnico’. 2.1.3 Oko glede na sposobnost odražanja dojemanja, razumevanja (tj. sli- šnega in vidnega zaznavanja) V najširšem smislu se ta pomen odraža v frazemu (52) prebrati iz oči komu kaj ‘ugotoviti, kaj kdo misli, čuti /z opazovanjem njegovih oči/’. Zaprtost ali zakritost oči simbolično izražata nesposobnost videnja in posledično dojemanja, spoznanja; tako stanje pa je lahko povzročeno namerno, npr. v frazemu (65) zatiskati si oči ‘ne hoteti spoznati resnice’ (9) ali je pasivno, npr. imeti dilco pred očmi nov. ‘ne (hoteti/moči) opaziti, kar bi moral, oz. spregledati, da kdo koga vara, goljufa’; nedojemanje, nerazumevanje se lahko odpravi samo po sebi, npr. (45) odpreti se oči komu ‘spregledati, spoznati resnico’, ali pa mora kdo posredovati, npr. (44) odpreti oči komu ‘omogočiti, pomagati komu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je’. Podobno vlogo kot zaprtost ali zakritost ima tudi nekakšna odsotnost oči, izražena v frazemu (26) kje imeti oči kdo ‘ne opaziti, spregledati negativne lastnosti koga ali česa’. Frazem (6) pogledati resnici v oči ‘sprijazniti se z resni- co’ lahko uvrstimo tudi k 2.2.2, saj poleg sposobnosti dojemanja in razumevanja resnice to odraža simbolično tudi s prostorsko bližino, tj. z neposrednim stikom s personificirano resnico. 2.1.4 Oko glede na sposobnost odražanja neprijetnega občutka zaradi vide- za česa Oči so zelo občutljiv organ, bolečino pa jim poleg fizičnih dražljajev lahko povzro- čajo tudi estetski – to se izraža v frazemih (4) bosti v oči ‘ne biti všeč komu kaj, ne pristajati komu kaj /ker je preveč opazno, kričeče/’ in (57) trgati oči kaj komu ‘(neprijetno) kaj izstopati po videzu /zaradi močnih, pisanih barv/’. 23 V (dolenjskem) vaškem okolju so se bali zlasti žensk s hudim pogledom; niso jim hoteli pokazati npr. mladih prašičkov, ker ti potem naj ne bi rasli in se dobro redili. JIS_2_2023_FINAL.indd 145 JIS_2_2023_FINAL.indd 145 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 146 Vera Smole 2.2 Oko glede na opravljanje zanj neobičajnih dejavnosti 2.2.1 Oko glede na sposobnost opravljanja pozornosti, nadzora Metaforičen pomen je leksem oko, oči v sledečih frazemih dobil zaradi stop- njevanja oziroma pretvorbe svoje primarne dejavnosti gledanja in opazovanja v izražanje pozornosti in nadzora. Izražanje pozornosti, ki je pravzaprav osebi/ stvari naklonjen nadzor, vidimo v dveh po pomenu skoraj enakih primerjalnih frazemih, in sicer (29) merkati na kaj ko na svoje oči ‘zelo paziti kaj, koga’ in (28) merkati kaj, koga ko punčico v očeh ‘zelo paziti kaj, koga’, pri čemer je z drugim frazemom izražena še večja intenzivnost naklonjenosti. Naklonjenost je zaznati tudi pri drugem pomenu frazemov (22) imeti skozi na očeh kaj, koga 1. ‘opazovati, se zanimati, nadzirati koga’ in 2. ‘paziti na koga’; (40) ne spustiti izpred oči koga 1. ‘ves čas nadzorovati koga’; 2. ‘paziti na koga’, pri prvem po- menu pa gre za nevtralno ali celo negativno nadzorovanost. V obeh frazemih (22 in 40) je opazen tudi pomen leksema oko glede na sposobnost izražanja (prostor- ske) bližine (2.2.2), kar pa je že samo po sebi vključeno v pomen nadzorovanja. Zavestno omiljen, spregledan nadzor je viden v frazemu (63) zamižati na eno oko ‘namenoma kaj prezreti’. 2.2.2 Oko glede na sposobnost izražanja bližine (prostorske in časovne) Omenili smo že, da je sposobnost vida prostorsko omejena in tako je lahko lek- sem oko dobil pomen izražanja prostorske, v prenesenem pomenu pa tudi časovne bližine. V frazemu (34) na štiri oči ‘na samem, brez prič /brez prisotnosti ali posredovanja koga tretjega/’ je prostorska bližina z omejenostjo števila oči (= dve osebi) pridobila še pomen intimnosti, v frazemih (60) videti na svoje (lastne) oči ‘biti priča čemu, biti zraven’ in (67) zatisniti oči komu ‘biti zraven ob smrti koga /in mu zapreti oči/)’ je poleg prostorske bližine pomembna tudi časovna, medtem ko se v frazemu (7) gledati smrti v oči ‘biti tik pred smrtjo’ zaradi pojma smrt, čeprav perzonificiranega, ta omeji samo na časovno bližino. 2.2.3 Oko glede na sposobnost izražanja budnosti, življenja Spimo ponavadi z zaprtimi očmi, zato odprte oči simbolizirajo budnost, zaprte pa spanje – slednje v prenesenem pomenu tudi smrt. Nezmožnost zapreti/zatisniti oči, seveda v prenesenem pomenu, v frazemih (42) ne zatisniti očesa ‘ne (za)spa- ti’ in (58) tudi malo ne zapreti oči ‘nič (za)spati’ pomeni ostati buden, nehoteno zapiranje oči v frazemu (43) oči lezejo komu skup(aj) ‘postajati zelo zaspan’ pa zaspanost, potrebo po spanju. Smrt je v evfemističnem smislu večno spanje, vanj pa stopiš z zaprtimi/zatisnjenimi očmi, kot izražata frazema (64) zapreti (zatisni- ti) oči za zmeraj ‘umreti’ in (66) zatisniti oči star. ‘umreti’. JIS_2_2023_FINAL.indd 146 JIS_2_2023_FINAL.indd 146 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 147 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... 2.2.4 Oko glede na sposobnost izražanja izpostavljenosti Prostor, ki ga doseže mnogo pogledov oziroma je na kakršen koli način dobro viden, je izpostavljen. V veliko situacijah ima človek možnost, da tak prostor iz- bere, se izpostavi, ali pa se mu izogne in se tako bolj prikrije. To se lahko izrazi s frazemom (3) biti (ne biti) na očeh ‘biti (ne biti) v ospredju, dobro viden’. 2.2.5 Oko glede na sposobnost priklica neke (neprisotne) pojavnosti Kako pojavnost, zaznano z vidom (in drugimi čutili), si lahko v katerem koli času in prostoru prikličemo v spomin in imamo občutek, da jo spet gledamo, torej ima- mo pred očmi; in prav to izraža frazem (21) imeti pred očmi koga, kaj ‘dobro se spominjati koga, česa, dobro si predstavljati koga, kaj’. III Zaključek V bogatem naboru somatičnih frazemov (67 + 3 pregovori) s sestavino oko, oči v vzhodnodolenjskem šentruperskem govoru se je pokazalo presenetljivo veliko šte- vilo bolj ali manj sorodnih pomenov tega leksema, zato jih je kazalo sistemizirati. Z določitvijo osnovnih pomenskih polj s podpolji je morda uspel poskus sintetičnega semantičnega kategoriziranja leksema oko, oči, ki bistveno dopolnjuje za slovenski jezik do sedaj najtemeljitejšo pomensko razlago tega leksema v Slovarju slovenske- ga knjižnega jezika. Deloma pogojena z naravo gradiva, frazemi, je dopolnitev naj- večja v pomenskem polju, kjer ima leksem oko, oči prenesen (simboličen, metafo- ričen, figurativen) pomen: iz devetih pomenov v dveh podpoljih razberemo, koliko različnih sposobnosti se pravzaprav pripisuje organu, katerega osnovna funkcija je čutilo za vid, in kako pomembno vlogo ima tudi v poteku neverbalne komunikacije. Primerjava pojavnosti šentruperskih frazemov s sestavino oko s pojavnostjo v rele- vantnih slovaropisnih delih za frazeme, tj. SSF in SSKJ, je ponovno potrdila dejstvo, da je v SSKJ za to sestavino več frazeološkega gradiva, kot ga vsebuje SSF, in sicer je v SSKJ 2 prisotnih 36, v SSF pa 19 frazemov (in pregovorov) od 70 šentruperskih. To hkrati pove, da je slovenska frazeologija veliko bogatejša, kot jo izkazujeta ti deli knji- žnega jezika, saj ima šentruperski govor (vsaj še) 29 v njiju ne vsebovanih frazemov. Literatura Chevalier, Jean in Gheerbrant, Alain, 1995: Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga. Guilbert, Louis idr., 1976: Grand Larousse de la langue française en sept volumes. Tome cinquième, O-PSI. Pariz: Librairie Larousse. Kržišnik - Kolšek, Erika, 1990: Sestavina roka v frazeologemih slovenskega knjižnega jezi- ka. Pretnar, Tone in Počaj-Rus, Darinka (ur.): XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 141–154. JIS_2_2023_FINAL.indd 147 JIS_2_2023_FINAL.indd 147 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 148 Vera Smole Menac, Antica, Fink-Arsovski, Željka in Venturin, Radomir, 2003: Hrvatski frazeološki rječnik. Zagreb: Naklada Ljevak. Pease, Allan, 1986: Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga. Smole, Vera, 2007: Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodo- lenjskem govoru Šentruperta. Zbornik Matice srpske za filologiju i lingvistiku 50. Novi Sad: Matica srpska. [853]–862. Snoj, Marko, 2003: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan. SSF = Keber, Janez, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika: www.fran.si. (Dostop 30. 5. 2023.) SSKJ 2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika: druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja: www.fran.si. (Dostop 30. 5. 2023.) Vidovič Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: govorica slovarja. Ljublja- na: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Gradivo: 24 1. Vzorec navajanja gradiva: (Številka frazema) Narečni frazem v poknjiženi 25 obliki 26 • vzhod.-dol. šentru- perski frazem 27 razlaga frazema narečni besedilni zgled – narečni besedilni zgled v fonetično poknjiženi obliki (knjižna ustreznica ali razlaga narečnega leksema je v oklepaju) 2. Okrajšave: Rabita se dve okrajšavi za časovna kvalifikatorja 28 star. = starejše in nov. = novej- še in ena za preg. = pregovor. 3. Oklepaji in druga znamenja: ( ) označuje med sabo zamenljive dele frazema < > označuje fakultativne dele frazema / / označuje dodatno razlago frazema / (stično) označuje fonetično ali morfološko varianto leksema 24 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. 25 Poknjižena oblika pomeni, da je frazem tvorjen po pravilih knjižnega jezika (fonetičnih, morfoloških in skladenjskih), ni pa nujno, da se s knjižnim frazemom v teh lastnostih in v pomenu ujema. 26 V frazemu so podčrtane tiste besede, ki bi bile v frazeološkem slovarju geselske (iztočnice). 27 V pokončnem tisku so pregovori (nepravi frazemi). 28 Frazem je bil dodan prvotni zbirki. Večina frazemov je bila zapisana v letu 2004, ko sem začela s sistematičnim zbiranjem v svojem narečnem govoru. Glavna informatorka je bila moja mama Slavka Kovač (1940–2015). JIS_2_2023_FINAL.indd 148 JIS_2_2023_FINAL.indd 148 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 149 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... ~ označuje približen pomen ali sestavino frazema v SSF ali SSKJ 2 [] označuje nevsebnost knjižnega pomena frazema v šentruperskem govoru ali SSKJ 2 4. Vsebnost šentruperskega frazema v SSF in SSKJ: SSF–, SSKJ 2 – frazem ni vsebovan SSF~, SSKJ 2 ~ frazem vsebuje sestavino, ki je leksično drugačna, pomensko pa bolj ali manj prekrivna, neprekrivni pomen je označen s p-; sledi izpis frazema in pomena SSF+, SSKJ 2 + frazem je vsebovan in pomensko prekriven vsaj v enem pomenu (1) biti koga same oči • bt ki rga sà:me ač: 1. imeti velike oči, 2. biti zelo shujšan /in zato ustvarjati videz velikih oči/, 3. biti zelo radoveden, z zanimanjem gledati, opazovati kaj 1. T:ga sa pa sà:m e ač:. – Tega so pa same oči. 2. Ka nč na j:š, s sa te že sà:me ač:! – Kaj nič ne ješ, saj so te že same oči! 3. Puglèj ga, s sa ga sà:me ač:! – Poglej ga, saj so ga same oči! SSF–, SSKJ 2 ; 1. p-; 2. ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani; 3. ekspr. pred izložbo so ga bile same oči zelo jo je gledal (2) biti lačne koga samo oči • bt ki rga samù ač: lá:čne hoteti se komu jesti /ker vidi hrano, v resnici pa ne biti lačen/ Sa ga blè samù ač : lá:čne. – So ga bile samo oči lačne. SSF–, SSKJ 2 ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej (3) biti (ne biti) na očeh • bt (nè bt) na ačìẹx biti (ne biti) v ospredju, dobro viden Nučm b t na ačìẹx, se-m rà:j bol aʒà:t usdù. – Nočem biti na očeh, se bom raje bolj odzadaj ‘zadaj’ usedel. SSF–, SSKJ 2 ekspr. to je preveč na očeh vzbuja preveč pozornosti (4) bosti v oči •  ač: bst ne biti všeč komu kaj, ne pristajati komu kaj /ker je preveč opazno, kričeče/ Tà: fà:rba pa takù u ač : bá:de. – Ta farba ‘barva’ pa tako v oči bode. SSF bôsti v očí nevtr.; mn., navadno 3. os. ed. bode [1. motiti koga, vzbujati za- vist]; 2. biti zelo opazen, SSKJ 2 rumena barva bije, bode v oči neprijetno učinkuje (4a) 29 črno se delati pred očmi komu • čərn: se d:lat prad ačm: kirmu/km zaradi slabosti, bolezni videti pred očmi črne lise, ploskve Že c: dà:n s mi d:la čərn: prad ačm :, na v:m, ka bu t:. – Že cel dan se mi dela črno pred očmi, ne vem, kaj bo to (kaj to pomeni). SSF–, SSKJ črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve 29 Frazem je bil dodan prvotnemu gradivu. JIS_2_2023_FINAL.indd 149 JIS_2_2023_FINAL.indd 149 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 150 Vera Smole (5) dokjer oči nesejo • dakjìẹr ač: njá:sje kolikor daleč se vidi Dakjìẹr ti ač: njá:sje, je sà:m p:le. – Dokjer ‘do kamor’ ti oči nesejo, je samo polje. SSF–, SSKJ 2 ekspr. kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja vsenaokrog (6) pogledati 30 resnici v oči • rəsn:c  ač: glidat sprijazniti se z resnico Puglèj rəsn:c -ač:, pa-š v:du, de-j tak:. – Poglej resnici v oči, pa boš videl, da je [res] tako. SSF+, SSKJ 2 + (7) gledati smrti v oči • smrt  ač: glidat biti tik pred smrtjo Zdèj pa ž e smrt u ač : glìẹda. – Zdaj pa že gleda smrti v oči. SSF+, SSKJ 2 + (8) gledati z izbuljenimi očmi • z-zb:lənəm ačm: glidat začudeno gledati Ga-j glida č :st z-zb:lənəm ačm:. – Ga je gledal čisto z izbuljenimi, ven izsto- pajočimi očmi. SSF–, SSKJ 2 – (9) imeti dilco pred očmi • mt d:lca prad ačm: nov. ne (hoteti) opaziti, kar bi moral; spregledati, da kdo koga vara, goljufa D:c ma sk:s dr:ge, sá:ma pa d:lca prad ačm :. – Dedec ima skozi ‘ves čas’ druge [ženske], sama ‘žena’ pa [ima] dilco ‘desčico’ pred očmi. SSF–, SSKJ 2 – (10) imeti dobro oko • dubar :č mt hitro opaziti kaj Tà: ma pa du bar :č. – Ta ima pa dober oč ‘dobro oko’. SSF–, SSKJ 2 – (11) imeti hude oči • h:de ač: mt biti hudoben, škodoželjen Je m:la takù h:de ač:, de smo se je kar bà:l. – Je imela tako hude oči, da smo se je kar bali. SSF–, SSKJ 2 – (12) imeti mačje oči • mà:čje ač: mt dobro videti ponoči Nàš á:če je mù č :st mà:čje ač :. – Naš oče je imel čisto mačje oči. SSF–, SSKJ 2 – 30 Dovršna oblika je bila postavljena kasneje, zato frazem izstopa glede na abecedno ureditev. JIS_2_2023_FINAL.indd 150 JIS_2_2023_FINAL.indd 150 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 151 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... (13) imeti oči kot maček • mt ač: ku má:čk imeti svetle oči Ma tá:ke ač : ku má:čk. – Ima take oči ko maček. SSF–, SSKJ 2 – (14) imeti oči kot oglje • mt ač: ku ugu imeti črne, zelo temne oči Je m:la ač: ku ugu, dərgà:č pa č:st blò:nt. – Je imela oči ko oglje, drugače [pa je bila] čisto blond. SSF– [čŕn kot óglje zelo črn], SSKJ 2 – (15) imeti oči kot sova • mt ač: ku só:va imeti velike oči Ma ač: ku só:va. – Ima oči kot sova. SSF–, SSKJ 2 – (16) imeti oči kot zajec • mt ač: ku zà:jc biti na preži, vedno opazovati, biti na vse pozoren Naš š:f ma ač : ku zà:jc, us è v:t. – Naš šef ima oči kot zajec, vse vidi. SSF–, SSKJ 2 – (17) imeti oči na pecljih • mt ač: na pclx redko, poznajo, ne rabijo radovedno, pozorno gledati SSF+, SSKJ 2 + (18) imeti oči spred in zad • mt ač: spr:t in zà:t vse videti, opaziti Tà: ma pa mənd è spr:t in zà:t ač :! – Ta ima pa menda oči spred(aj) in zad(aj)! SSF–, SSKJ 2 – (19) imeti oči za kaj • mt ač: za kèj hitro opaziti, najti kaj Tà: pa mà: ač : za gube! – Ta pa ima oči za gobe! SSF–, SSKJ 2 ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje (20) imeti povsod oči • mt pasùọt ač: vse videti, opaziti É:n mà:je pasùọt ač:, mne pa t: na zan:ma; rà:j se zà:se br:gam. – Eni imajo povsod oči, mene pa to ne zanima; raje se zase brigam ‘skrbim’. SSF–, SSKJ 2 ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi (21) imeti pred očmi koga, kaj • mt prad ačm: kirga, kèj dobro se spominjati koga, česa; dobro si predstavljati koga, kaj Á:tta mam še zmàram prad ačm:. – Ateta imam še zmerom pred očmi. Še zdèj JIS_2_2023_FINAL.indd 151 JIS_2_2023_FINAL.indd 151 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 152 Vera Smole mam prad ačm :, kuk:-j x:še gur:la. – Še sedaj imam pred očmi, kako je hiša gorela. SSF–, SSKJ 2 ekspr. ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi mislim nanj (22) imeti skozi na očeh koga • na ačìẹx mt kèj, ki rga 1. opazovati, se zanimati za kaj, koga, nadzirati koga; 2. paziti na kaj, koga 1. Ga-j mu sk:s na ačìẹx. – Ga je imel skozi ‘ves čas, vseskozi’ na očeh. 2. Atrá:ka (ml:k) mraš m:t sk:s na ačìẹx. – Otroka (mleko) moraš imeti skozi na očeh. SSF–, SSKJ 2 ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje (23) izbuljiti oči • ač: zb:lt biti presenečen Je zb:lu ač:, ku de səm mu na v:m kugá: puv:da. – Je izbuljil oči, kot da sem mu ne vem kaj [novega, strašnega ...] povedal. SSF–, SSKJ 2 ~ izbuljiti oči od strahu, začudenja; ekspr. ko je to slišal, videl, je kar oči izbuljil presenečeno se je začudil (24) izkrpati oči komu • skrpat ač: kirmu zelo se jeziti na koga Nà:rraj bi-j ač: skərpà:la, tù:k səm jzna nà:je! – Najraje bi ji izkrpala oči, tako sem jezna nanjo! SSF–, SSKJ 2 ~ ekspr. oči bi ji izkopala, izpraskala zelo sem jezna nanjo (25) kar oči izbuljiti • kar ač: zb:lt zelo z zanimanjem gledati Je kar ač: zb:lu, takù j  je gli da. – Je kar oči izbuljil, tako jo je gledal. SSF–, SSKJ 2 p- ekspr. ko je to slišal, videl, je kar oči izbuljil presenečeno se je začudil (26) kje imeti oči kdo • kji mt ač: gdù: ne opaziti, spregledati negativne lastnosti koga ali česa Le kji s-mu ač:, de-s gl:x tùọ bá:bo trà:pasta trufu! – Le kje si imel oči, da si glih ‘ravno’ to babo trapasto trofil ‘našel’! SSF–, SSKJ 2 ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš (27) kot bi z očmi trenil • ku-b z ačm: trjá:nu zelo hitro Je pəršù, ku-b z ačm : trjá:nu. – Je prišel, ko bi z očmi trenil. SSF~ kot bi trénil [z očmí] ekspr.; primera, 3. os. ed., s pogoj. bi zelo hitro, naglo, SSKJ 2 ~ kot bi trenil, je bilo vsega konec zelo hitro (28) merkati koga kot punčico v očeh • mirkat kèj, ki rga ku p:nčica  ačìẹx zelo paziti kaj, koga Ga mirka ku p:nčica  ačìẹx. – Ga merka ‘pazi’ ko punčico ‘zenico’ v očeh. SSF+, SSKJ 2 + JIS_2_2023_FINAL.indd 152 JIS_2_2023_FINAL.indd 152 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 153 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... (29) merkati na kaj ko na svoje oči • mirkat na kèj, ki rga ku na sujìẹ ač : zelo paziti kaj, koga Mirkej na t :, ku na sujìẹ ač :. – Merkaj na to, ko na svoje oči. SSF–, SSKJ 2 – (30) metati oči po puncah • ač: pu p:ncax mjá:tat opazovati, zanimati se za dekleta Je šù ač: pu p:ncax mjá:tat. – Je šel oči po puncah ‘dekletih’ metat. SSF~ vréči okó na kóga/kàj ekspr.; pren., tudi mn. oči želeti si, rad imeti koga, kaj, SSKJ 2 – (31) metati pesek v oči • p:sk  ač: mjá:tat zavajati, lagati, prikrivati resnico Na mjá:č mi p :ska -ač:. – Ne meči mi peska v oči. SSF+, SSKJ 2 + (32) moči vsakemu pogledati v oči • laxkù sà:kmu  ač: puglidat biti pošten, imeti čisto vest, ne se imeti česa bati Zankràt laxkù še sà:kmu -ač: puglìẹdam. – Zaenkrat lahko še vsakemu v oči pogledam. SSF–, SSKJ 2 – (33) na oko • na :č brez metra, pripomočkov Je kər na :č admi ru. – Je kar na uč ‘na oko’ odmeril. SSF–, [SSKJ 2 p- ekspr. na oko ni napačna po videzu, zunanjosti]; SSKJ 2 ~ pomeriti na oko po videzu oceniti velikost česa (34) na štiri oči • na štir ač: na samem, brez prič /brez prisotnosti ali posredovanja koga tretjega/ Sta se zmən:la na šti r ač:. – Sta se zmenila ‘dogovorila’ na štiri oči. SSF+, SSKJ 2 + (35) najti (narediti) kaj z zavezanimi (zaprtimi) očmi • ná:jdt (nardt) kej z zavizanəm (zaprtəm) ačm: z lahkoto najti (narediti) kaj /zaradi dobrega poznavanja, znanja tega/ Sas:dao :o bi pa z zavi zanəm/zap rtəm ačm : nà:jdla, t:kat səm bla tàm. – Sosedovo njivo bi pa z zavezanimi/zaprtimi očmi najdla ‘našla’, tolikokrat sem bila tam. SSF–, SSKJ 2 – (36) napasti si oči • ač: si napàst nagledati se česa Si se zdej napà:su ač :, laxkù gri ma? – Si se zdaj napasel oči, lahko greva? SSF–, SSKJ 2 ekspr. v zvezi z oči nagledati se: otroci so si napasli oči nad blešče- čimi izložbami JIS_2_2023_FINAL.indd 153 JIS_2_2023_FINAL.indd 153 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 154 Vera Smole (37) ne odmakniti (odtrgati) oči od koga • ne admá:kənt (attrgat) ač : at kirga nagledati se koga Na mura ač: admá:kənt (att rgat) ad nìẹ (nga). – Ne more odmakniti (odtrgati) oči od nje (njega). SSF–, SSKJ 2 ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal (38) ne imeti oči na riti • ne mt na rì:t ač : ne moči videti nazaj (tako se reče, če pri gibanju nazaj koga npr. pohodiš, porineš ipd.) Umá:kən se, jst n:mam na rì:t ač :! – Umakni se, jaz nimam na riti oči! SSF–, SSKJ 2 – (39) ne se prikazati pred oči komu • ne se pərká:zat prad ač: kirmu ne hoditi blizu komu /kot grožnja/ Na pərká:š se mi prad ač:! = De te na v:dəm vèč! – Ne prikaži se mi pred oči! = Da te ne vidim več!; Se mu n:səm :pa prad ač: pərká:zat, t:k me-j blu srà:m. – Se mu nisem upal prikazati pred oči, toliko (tako zelo) me je bilo sram. SSF–, SSKJ 2 – (40) ne spustiti izpred oči koga • ne spestt sprad ač: kirga 1. ves čas nadzorovati koga, 2. paziti na koga M:xənga atrá:ka tut anmà:  na sm:š spestt sprad ač:, prc kej ušp:le. – Majhnega otroka tudi (eno)malo ne smeš spustiti izpred oči, prec(ej) kaj ušpilja ‘ušpiči’. SSF–, SSKJ 2 ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje (41) ne treniti z očmi • ne trjá:nt z ačm: ostati popolnoma neprizadet, nezainteresiran Še z ačm : näj trjá:nu, ku səm mu puv:da, d e mu-j sjá:stra umrla. – Še z očmi ni trenil, ko sem mu povedal, da mu je sestra umrla. SSF–, SSKJ 2 ekspr. obsojeni ni niti trenil, ko je slišal obsodbo ni pokazal nobene prizadetosti, vznemirjenosti; ekspr. podpisal je, ne da bi trenil (z očesom) brez obotavljanja, neprizadeto (42) ne zatisniti očesa • ne ačìẹsa zat :sənt ne zaspati, spati C:la n:č n:səm mgla ačìẹsa zat:sənt, t:k me-j skərb:, kugá: bùọ. – Celo noč nisem mogla zatisniti očesa, toliko ‘tako zelo’ me je skrbelo, kaj bo. SSF+, SSKJ 2 + (43) oči lezejo komu skupaj • ač: kirmu l:zje sk:pej postajati zelo zaspan Grìẹm spà:t, mi ž e ač: l:zje sk:pej. – Grem spat, mi že oči lezejo skupaj. SSF–, SSKJ 2 pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan JIS_2_2023_FINAL.indd 154 JIS_2_2023_FINAL.indd 154 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 155 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... (44) odpreti oči komu • atprt ač: kirmu omogočiti, pomagati komu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je Še kàr m:səl, de- :n jirba – mu- mgu é:n ač: atprt. – Še kar misli, da bo jerbal ‘dedoval’ – mu bo moral en ‘nekdo’ oči odpreti. SSF+, SSKJ 2 + (45) odpreti se oči komu • ač: se atprt kirmu spregledati, spoznati resnico Sa se mu ač: atp rle, ku-j t : šl:š. – So se mu odprle oči, ko je to slišal. SSF–, SSKJ 2 – (46) pasti v oči komu kdo, kaj • u ač: pàst gd:, kèj ki rmu pritegniti pozornost, biti všeč M:-j prc u ač: pà. – Mi je precej pa(de)l v oči. SSF–, SSKJ 2 pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo (47) pasti z oči kdo komu • z ač: pàst gd: kirmu star. izgubiti koga z vida Mi-j z ač : pà. – Mi je z oči pa(de)l. SSF–, SSKJ 2 ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli (48) poslušati z očmi in ušesi • z ačm:/ačìẹm in z-ušìẹsəm pušl :št zelo pozorno in z zanimanjem poslušati Má:mo smo z ačm :/ačìẹm in z-ušìẹsəm pušlšá:l, ku-j kej parpudvà:la. – Mamo smo z očmi in ušesi poslušali, ko je kaj pripovedovala. SSF+, SSKJ 2 + (49) postrani gledati, samo z enim oče(so)m • pustrán glidat, samù z é:nəm :čəm gledati, ogledovati si koga, kaj skrivaj, da drugi ne opazijo J je č :st pustrán glida, samù z é:nəm :čəm. – Jo je čisto postrani gledal, samo z enim oče(so)m. SSF–, SSKJ 2 ekspr. ekspr. poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi neopa- zno; hkrati, obenem (50) povedati komu iz oči v oči • z ač:  ač: puv:dat star. povedati naravnost, odkrito Səm mu puv:da z-ač: -ač:. – Sem mu povedal iz oči v oči. SSF+, SSKJ 2 + (51) požreti z očmi koga = utopiti v žlici vode koga • z ačm: pužàrt kirga ne marati, sovražiti koga Če-b mugu, ga-p z ačm : pužàru. – Če bi mogel bi ga z očmi požrl. SSF–, SSKJ 2 – JIS_2_2023_FINAL.indd 155 JIS_2_2023_FINAL.indd 155 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 156 Vera Smole (52) prebrati iz oči komu kaj • prabràt z ač: kirmu kèj ugotoviti, kaj kdo misli, čuti /z opazovanjem njegovih oči/ Səm mu z-ač: prabrà:l, de ma n:kej za br:gam. – Sem mu iz oči prebral, da ima nekaj za bregom. SSF–, SSKJ 2 – (53) prešiniti z očmi koga • z ačm: praš:nt kirga ostro, jezno pogledati Ga-j z ačm : praš:nu. – Ga je z očmi prešinil. SSF–, SSKJ 2 – (54) pustiti oči na kom, čem • ač: pstt na km 31 s (pre)velikim zanimanjem, zelo gledati koga, kaj Dèj, de na-š ač: na j :j p:stu! – Daj, da ne boš oči na njej pustil! SSF–, SSKJ 2 – (55) s prostimi očmi • s prá:stəm ačìẹm/ačm: brez očal, pomagal S prá:stəm ačìẹm na v :dəm v èč bràt. – S prostimi očmi ne vidim več brati. SSF–, SSKJ 2 8. ki opravlja svoje delo, dejavnost brez pripomočkov: risati s prosto roko; s prostim očesom nevidna žival (56) Strah ima velike oči. (preg.) Strà:x ma v l:ke ač:. če se kdo česa boji, se mu zdi to še nevarnejše, kot je v resnici SSF+, SSKJ 2 + (57) trgati oči kaj komu • ač: trgat ki rmu kèj star. (neprijetno) kaj izstopati po videzu /zaradi močnih, pisanih barv/ Ma tà:k gvànt, d e ti kar ač : trga. – Ima tak gvant ‘obleko’, da ti kar oči trga. SSF–, SSKJ 2 – (58) tudi malo ne zapreti oči • tut anmà: ne ačì: zaprt nič (za)spati Tut anmà: n:səm ačì: zaprla, c:la n:č. – Tudi malo nisem oči zaprla, celo noč. SSF–, SSKJ 2 – (59) upirati oči v koga • ač: upìẹrat u ki rga rad gledati koga Je takù upìẹra  ač: à:je. – Je tako upiral oči vanjo. SSF–, SSKJ 2 – (60) videti na svoje (lastne) oči • na sujìẹ (là:stne) ač: v:dt biti priča, zraven 31 Zaimek za živo se rabi tudi za neživo. JIS_2_2023_FINAL.indd 156 JIS_2_2023_FINAL.indd 156 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 157 Pomen leksema oko kot sestavine frazemov v slovenskem vzhodnodolenjskem ... Səm na sujìẹ (là:stne) ač: v:du, de-j krè. – Sem na svoje/lastne oči videl, da je kra(de)l. SSF–, SSKJ 2 ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno (61) Vrana vrani ni še nikoli skljuvala oči. (= Iste sorte ptiči skup drže/letajo.) preg. • Urá:na rá:n nej š e ankl ač : skl:vala/skl vá:la. tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo Ka pa čš – urá:na rá:n nej še ankl ač: skl:vala/skl vá:la! – Kaj pa hočeš (= moreš) – vrana vrani ni še nikoli oči izkljuvala! SSF+, SSKJ 2 + (62) Vsake oči imajo svojega malarja (preg.) • sà:ke ač: mà:je sjga mà:larje. vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus Še dá:bar, de mà:je sà:ke ač: sjga mà:larje. – Še dobro, da imajo vsake oči svojega malarja ‘slikarja’. SSF+, SSKJ 2 + (63) zamižati na eno oko • na-n :č zam:žt namenoma kaj prezreti Səm rà:j na-n :č zam :ž. – Sem raje na en oč ‘na eno oko’ zamižal. SSF+, SSKJ 2 + (64) zapreti (zatisniti) oči za zmeraj • za zmìẹrej ač: zaprt (zat:sənt) umreti Je za zmìẹrej ač : zapru (zat:snu). – Je za zmeraj oči zaprl (zatisnil). SSF–, SSKJ 2 – (65) zatiskati si oči • ač: si zat:skat gd: ne hoteti spoznati resnice Si zastùọj ač: zat :skaš, tak: jè, pa nč dərgà:č – jt buš mgu. – Si zastonj ‘za- man’ zatiskaš oči, tako je pa nič drugače – oditi boš mogel ‘moral’. SSF+, SSKJ 2 – (66) zatisniti oči • ač: zat:sənt star. umreti Lá:ni je ač : zat :snu. – Lani je oči zatisnil. SSF –, SSKJ 2 ekspr. zaprl, zatisnil je svoje trudne oči umrl je (67) zatisniti oči komu • ač: zat:sənt ki rmu biti zraven ob smrti koga /in mu zapreti oči/ Dsìẹt l:t je bi mlà:j, pa səm mu jst ač: zat :snu. – Deset let je bil mlaj(ši) [od mene], pa sem mu jaz oči zatisnil. SSF –, SSKJ 2 ekspr. ko je umiral, sem mu zatisnil oči pokril oči z vekami JIS_2_2023_FINAL.indd 157 JIS_2_2023_FINAL.indd 157 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 158 Vera Smole (68) zavijati z očmi • z ačm: zav:jt krožiti z očmi v znak nezadovoljstva T: kar zav:jj z-ačm :, but vsìẹ, de s-saj t:k dù:bu! – Ti kar zavijaj z očmi, [a] bodi vesel, da si vsaj toliko dobil! SSF–, SSKJ 2 – (69) že z očmi požirati • že z ačm: pužìẹrat poželjivo gledati kakšno hrano Puglèj, tà: pa že z ačm : pužìẹra! – Poglej, ta pa že z očmi požira! SSF –, SSKJ 2 ~p- požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati The meaning of the lexeme eye as a component of phrases in the eastern lower Carniolan Dialect of Šentrupert The present study aims to achieve the following objectives regarding dialectal phrasemes containing the component OKO: 1) to contribute to the Slovenian (dialectal) corpus of phraseological material by collecting phrasemes with this component in the eastern lower Carniolan dialect of Šentrupert and compare their occurrence with that in standard language; 2) based on this material, to conduct an attempt at synthetic semantic categorization of the lexeme eye with the possibility of applying it to other dialectal variations and to the standard Slovenian language; 3) to identify typical characteristics of the lexeme eye in phrasemes with this component in the eastern lower Carniolan dialect of Šentru- pert. Keywords: dialectal phraseology, somatic phrasemes, Lower Carniolan dialect, semantic categoriza- tion, eye JIS_2_2023_FINAL.indd 158 JIS_2_2023_FINAL.indd 158 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Urška Valenčič Arh UDK 81'373.7:821.163.6-93-31 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/jis.68.2.159-169 Filozofska fakulteta 1.01 Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko FRAZEOLOGIJA V MLADINSKEM ROMANU POLETJE POD LASTOVIČJIM ZVONIKOM Slavko Pregl je slovenski mladinski pisatelj, ki v svojih delih prepleta najstniški vsakdan s svetom odraslih. V romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom prekine prikazano vsakdanjost nenavaden zaplet, ki ga rešujejo prebivalci v vedrem vzdušju. Vsakdanjost je začinjena s humorjem, k čemur pripomore pogosta raba stalnih besednih zvez ter frazeoloških prenovitev. Z opravljeno analizo frazeološkega gradiva v izbranem korpusu se razkrijejo tendence rabe frazeologije v umetnostnem delu. V pričujo- čem prispevku želimo ugotoviti, v kolikšni meri je frazeologija opazen stilistični element v Preglovem delu, kakšno vlogo igra frazeologija v mladinskem romanu in na kakšen način frazem pripomore k ustvarjanju jezikovnih portretov. Ključne besede: frazeologija, pogostnost, prenovitvena raba, portretiranje, mladinski roman 0 Uvod Frazemi so jezikovne enote z lastnostmi večbesednosti ter strukturno in pomensko ustaljenostjo. Kot vsaka jezikovna enota z lastnim pomenom imajo tudi frazemi zaznamovalno in sozaznamovalno pomensko sestavino. V besedilih so njihove sozaznamovalne pomenske sestavine izrazitejše in učinkujejo kot jezikovnostili- stično sredstvo (prim. Kržišnik 1990: 399). V pričujočem prispevku želimo ugotoviti, v kolikšni meri je frazeologija opazen stilistični element v mladinskem romanu. Pisatelj ustvari za svoje literarne like jezikovni portret. V literarni upodobitvi nameni posameznim likom izbrano be- sedišče. Na ta način upodobi njihovo individualnost, mišljenje, značajske poteze, notranjo naravnanost, odnos do okolice in do samega sebe. Zanimalo nas je, v JIS_2_2023_FINAL.indd 159 JIS_2_2023_FINAL.indd 159 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 160 Urška Valenčič Arh kolikšni meri sodelujejo frazeološke enote pri upodobitvi jezikovnega portreta in v kolikšni meri frazeologija prispeva h komičnemu učinku, ki pri bralcu vzbuja smeh. Predpostavljamo tudi, da frazemi, še posebej v prenovitvenih oblikah, pri- spevajo k besedni komiki. 1 Frazeologija v umetnostnem besedilu S frazeologijo v umetnostnih besedilih so se ukvarjali različni raziskovalci. Flei- scher (1997: 226) je izpostavil frazeologijo kot sredstvo za portretiranje in opiso- vanje značajskih potez posameznih literarnih likov. Palm (1989: 314) meni, da se frazeologija v umetnostnih besedilih pojavlja v svoji »čisti obliki«, saj literarno delo v primerjavi z drugimi besedilnimi vrstami vključuje najbolj kakovostno iz- rabo stilističnih možnosti, ki jih frazeologija ponuja. Vsekakor je raba frazeolo- gije odvisna od avtorjevega razumevanja, kreativne ustvarjalnosti ter pripravlje- nosti, do kolikšne mere bo izkoristil frazeološki potencial. Christophe (1997: 28) ugotavlja, da so frazemi v besedilu sprva pokazatelji »vitalnosti« jezika, kasneje pa značilnost konvencionalnosti. Koller (1977) je analiziral vlogo frazeologije v beletristiki pri različnih avtorjih. Izpostavil je vlogo frazemov pri poimenovanju določenih vsakdanjih vzorcev. V slovenskem prostoru se je s sodobno frazeologijo ukvarjala slovenska jezikoslovka Erika Kržišnik (1988, 1990). Frazeme v Ploče- vinastem bobnu nemškega pisatelja Günterja Grassa je s kontrastivnega vidika v nemščini in slovenščini primerjala Vesna Nedelko (2006). Izrazito rabo frazeolo- gije v Prešernovih Poezijah je raziskovala Sara Primec (2019). Burger (2022) je v analizi proznih del Theodorja Fontaneja ugotovil, da je pisatelj krilatice, citate, sklope, pregovore in pragmatične frazeme uporabil v besedilotvorni funkciji in pretežno v dialogih. Izpostavil je tudi vlogo frazeologije pri portretiranju literarnih likov. S frazeologijo v otroških in mladinskih romanih se je ukvarjala Richter-Va- paatalo (2007), s prevodoslovnimi vidiki v delih avstrijske pisateljice Christine Nöstlinger v jezikovnem paru nemščina-slovenščina pa Valenčič Arh (2014). Blažić (2014: 7) opredeljuje pojem »mladinska književnost« kot nadpomenko za dve področji: za področje literarnega ustvarjanja za otroke (od rojstva do približno 12. leta) in mladostnike (od 12. do 18. leta) ter za »književnost, ki je sčasoma postala primerna za mlade bralce, čeprav je bila prvotno napisana za odrasle in ima status klasike.« Po Ewersovi (2000: 16) definiciji sta otroška in mladinska literatura vsa literatura, ki jo prebirajo otroci in mladostniki. Z vidika naše raziskave je mladinsko literarno delo namenjeno bralcem, ki so vrstniki glavnih literarnih likov. Avtorji uporabljajo frazeologijo v besedilih na različne načine in z različnimi nameni. Nekateri jih namenoma izpostavljajo in pogosto uporabljajo, drugi se frazemov izogibajo. Burger (1997: 237) razlikuje štiri tipe mladinskih avtorjev. V prvo skupino uvršča »abstinenčne« avtorje, ki uporabljajo frazeme pretežno za opisovanje upodobitev v slikanicah za najmlajše bralce. V drugi skupini so JIS_2_2023_FINAL.indd 160 JIS_2_2023_FINAL.indd 160 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 161 Frazeologija v mladinskem romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom avtorji, ki frazeme pazljivo in previdno umeščajo v besedilo. Pri tem si pomagajo z različnimi postopki v sobesedilni okolici, kot so parafraziranje ter pomenski in razlagalni opisi. Povsem drugačno rabo pripisuje Burger avtorjem v tretji skupini, ki ustvarjajo nove besedne zveze in kreirajo različne frazeološke prenovitve brez dodatnih razlag. Pri tem se ne ozirajo na morebitno nerazumevanje pri bralcih. Bralec je prepuščen lastnemu razumevanju in mora sam prepoznati razmerje med frazeološkim in prostim pomenom ali morebitnim dvojnim branjem. V zadnjo skupino spadajo avtorji, ki se s frazeologijo poigravajo na pomenljiv in hudomu- šen način. Njihove frazeološke prenovitve so premišljene in ustvarjalne. V okolici besedila avtor dodaja pomenske ustreznice in poskrbi za pravilno razumevanje frazeološkega pomena, humorja, satiričnosti ali duhovitosti. Raziskave frazeologi- je v literarnih besedilih so pokazale tri različne perspektive: besedilotvorno vlogo, jezikovno poigravanje s prenovitvami in jezikovno portretiranje literarnih oseb (prim. Valenčič Arh 2014: 81). V pričujočem prispevku bomo izpostavili portreti- ranje posameznih književnih likov, ki je podkrepljeno s humorjem. 2 O analiziranem gradivu Slavko Pregl velja za mladinskega prozaista, ki v svojih delih izpostavlja temati- ko »neproblematičnega otroštva, polnega avanturizma, močno podkrepljenega s komiko« (Haramija 2005: 6). Mladinski roman Poletje pod lastovičjim zvonikom sodi med realistične avanturistične komične pripovedi. Gre za humoren zapis o dogajanju v majhnem mestu, v katerem prebivalci poskušajo razvozlati skrivnost, zakaj je prenehal zvoniti mestni zvon. Ker je mestni zvon samoumevna stalnica v njihovem vsakdanjiku, ta na novo nastala situacija poruši ustaljenost in red med prebivalci. Z njo se ukvarjajo skorajda vsi prebivalci mesteca. Poleg zapleta in opisovanja dogajanja na političnem parketu v majhnem mestu je v ospredje pos- tavljen glavni literarni lik Luka, dijak prvega letnika srednje šole. Njegova prija- telja Srečko in Tine sta še osnovnošolca. Luka se zagleda v Martino, ki je prišla v mesto na počitnice k stricu. Odraslim likom nameni Pregl lastna imena, ki so po- vezana z njihovo dejavnostjo, s katero se ukvarjajo, kot na primer: gospod Glavina je župan, gospa Tajnikar je tajnica, gospod Mokar je mestni pek, gospod Zdravič je zdravnik, gospod Naglič je mestni kurir, gospod Metlič je mestni smetar, gospa Nitkar je mestna šivilja, gospa Meta je zeliščarica, gospod Saje je dimnikar ipd. Napeto dogajanje je prežeto s Preglovim humorjem, ki se izraža tako na besedni ravni kot tudi v opisovanju na situacijski ravni. Avtorjev satiričen slog na zbadljiv način prikazuje resnično življenje. Mladostniki so vpeti v lenobno preživljanje po- čitnic in deloma pustolovsko zgodbo, ki jo razpletejo z odkritjem ptičjega gnezda v zvoniku. Odrasli se zadeve neuspešno lotijo s sestankovanjem in dogovarja- njem. Tretjeosebni pripovedovalec s perspektive odraslega prikaže njihovo politi- kantsko reševanje zadev na humoren, deloma ciničen način in v ospredje postavlja (marsikje aktualen) boj za županski stolček (prim. Vidali 2017). JIS_2_2023_FINAL.indd 161 JIS_2_2023_FINAL.indd 161 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 162 Urška Valenčič Arh 3 Metodologija Osrednji del korpusne analize predstavlja opis frazeoloških enot v izbranem delu Poletje pod lastovičjim zvonikom Slavka Pregla, kjer smo izpisali vsak frazem posebej in določili njegovo vlogo v razmerju do celotnega besedila ter umeščenost v sobesedilo. Predvsem smo bili pozorni na rabo frazemov, ki so bili obravnavani izpostavljeno. Enote smo zapisali v tabelo Excel. Z analizo smo želeli ugotoviti rabo frazeologije v izbranem korpusu in pogostnost frazemov. Pridobljeni rezul- tati so služili kot podlaga za kvantitativni vidik rabe, s katerim smo želeli zaznati dinamiko v rabi frazemov v umetnostnem besedilu. 4 Ugotovitve Pogostnost frazemov je prikazana glede na število frazemov na posamezni strani (prim. Richter-Vapaatalo 2007: 158). 1 Ena stran romana obsega 28 ali 29 vrstic. Strani z ilustracijami so imele v povprečju polovico vrstic. Na nepolnih straneh so bile vrstice preštete. Pogostnost frazemov na stran besedila znaša 1,59. Primerjava z raziskavo Richter-Vapaatalo (2007), ki meni, da je besedilo bogato s frazemi, če se v njem pojavlja vsaj 1,5 frazema na stran, kaže, da je raba frazeologije v izbranem delu Slavka Pregla opazna. 2 Korpusna analiza je pokazala 153 fraze- mov v celotnem romanu. Pogostnost rabe frazemov v besedilu je precej soraz- merno razporejena na premi govor (72 frazemov) in raven pripovedovalca (81 frazemov). Primerjava med neprenovitveno in prenovitveno rabo je pokazala, da je bilo v besedilu 40 odstotkov (58 frazemov) frazemov rabljenih v modificirani obliki. Raba frazeoloških prenovitev je pogostejša na ravni pripovedovalca. To dokazuje avtorjev humorni slog, s katerim na satiričen in zbadljiv način prikazuje resnično življenje. Pripovedovalec z rabo frazemov komentira posamezni literarni lik, njegov značaj in njegovo trenutno razpoloženje. Na tak način ustvari določen jezikovni profil. V izbranem romanu nastopajo številni literarni liki, ki so del do- gajanja v majhnem mestu. Vsaj en frazem na ravni pripovedovalca ali v premem govoru se pojavi pri 34 osebah. Izpostavili smo načine, kako so frazemi umeščeni v besedilno okolico in kakšna je njihova predstavitvena funkcija. 4.1 Portretiranje literarnih likov z nizanjem frazemov v besedilnem okolju Nizanje različnih frazemov pri posameznih literarnih likih v besedilnem okolju ima predstavitveno funkcijo. Avtor je z rabo frazemov predstavil gospoda Janeža, mestnega notarja. 1 Kržišnik (2018: 11, po Čermák 1985) navaja, da je besedilo bogato s frazemi, če se v njem pojavlja en frazem na 80–120 besed. Valenčič Arh (2014: 263) je ugotovila 2 frazema na stran v izbranih delih pisateljice Christine Nöstlinger. 2 Richter-Vapaatalo (2007) je pri nemškem mladinskem pisatelju Erichu Kästnerju ugotovila, da je uporabil 1,68 frazema na stran. JIS_2_2023_FINAL.indd 162 JIS_2_2023_FINAL.indd 162 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 163 Frazeologija v mladinskem romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom (1) Prav tako je zelo rad, kadar je vstal z levo nogo ali so to pač terjale razmere, mestni opravljivki, šivilji gospe Nitkar, strogo zaupno povedal kaj primerno za- nimivega o kom, ki mu je šel zelo na živce, kar nikakor ne bi smelo priti niko- mur na ušesa (str. 59). Frazema vstati z levo nogo in iti na živce sta uporabljena v neprenovitveni obliki, razen pri drugem je stopnjevano s prislovom »zelo«. Ker je gospod Janež mestni notar, mora strogo zaupne zadeve seveda zadržati zase. Opravljanje je nezaželeno. Raba frazema priti komu na ušesa z neosebnim samostalniškim zaimkom v nikalni obliki nikomur je v povedi zelo ustrezna. Kombinacija vseh treh frazemov nakazu- je na to, da gospod Janež, kadar je slabe volje, ne ravna v skladu s svojo profesijo. Ribič Mrežar je že kot otrok spremljal svojega očeta na ribolov in je bil izkušen ribič. (2) Gospod Mrežar pa, ki je bil doslej kos vsem viharjem, je dokončno podlegel pleten- ki. Počasi se mu je zazdelo, da bosta prej ali slej že kako priplula v pristanišče, četudi čoln zanaša sem ter tja. Saj še nikoli ni ostal sredi morja (str. 27). Kljub izkušnjam, ki si jih je ribič pridobil v svojem poklicu, je v zgornjem od- lomku zaznati šibkost v značaju gospoda Mrežarja. Frazemu biti kos čemu sledi protipomenski opis 'je podlegel'. Raba dvojčičev prej ali slej ter sem ter tja daje vtis časovne in lokalne negotovosti. Gospod Merc je ravnatelj, ki se izraža z izbranim besediščem, kar pritiče učenim ljudem in to ravnatelji zagotovo so. (3) Gospod ravnatelj Merc je zato brž posegel v besedo, oznanil, da si je prejšnji dan skoraj obrabil noge, ko je hodil gor in dol po mestnih ulicah ter glasno razlagal, da je vse v najlepšem redu. Poleg tega je v časopis Mestni pogledi napisal zelo dolg esej o tem, da če je veliki in slavni pesnik v davnini lahko brez ključa prišel celo v pekel, bo tudi župan Glavina nedvomno uredil zadeve z zvonikom. Če komu zdajle še ne zvoni, bo kmalu zvonilo vsem nam, je zaključil (str. 61–62). V pripovedovalčevem opisu je gospod Merc uglajen gospod, ki ne vzame komu besede, kot bi to narekoval ustaljeni frazem, ampak mu je namenjena manj agre- sivna besedna zveza poseči v besedo. Čeprav besedna zveza ni zapisana v slovar- ju, je dokumentirana tako v korpusu Gigafida kot tudi v korpusu Nova beseda. Metaforični opis nadaljuje kolokacija obrabiti si noge, ki izpostavi ravnateljevo odlično in izborno izražanje. Binom ali dvojčič gor in dol potencira vsebino po- vedi. Besedna zveza komu zvoni ima po SSKJ2 v krščanskem okolju pomen 'kdo je umrl'. Kot svarilo pred nečim hudim se nadaljuje besedilna aktualizacija »bo kmalu zvonilo vsem«. Bržkone je ravnatelj strasten bralec in poznavalec svetovne literarne klasike, v katero spada tudi roman Komu zvoni pisatelja Ernesta Hemin- gwaya. Zato menimo, da se je avtor (tudi) poigral s krilatico tega zgodovinskega in vojnega romana iz leta 1940. JIS_2_2023_FINAL.indd 163 JIS_2_2023_FINAL.indd 163 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 164 Urška Valenčič Arh 4.2 Portretiranje literarnih likov z nizanjem posameznega frazema v bese- dilnem okolju v neprenovitveni in prenovitveni rabi V naslednjih primerih gre za postopek, pri katerem aktualizacija in ponavljanje frazema ali njegovih posameznih sestavin v bližnji okolici omogočata humoren in komičen učinek. Pri ponovni omembi nastopi sobesedilna prenovitev osnovne- ga frazema. Po Kržišnik (1990: 411) frazem »ohranja svojo notranjo zgradbo in zunanjo povezovalnost, je pa uporabljen v takem besedilnem okolju, ki povzroča njegovo dvojno denotacijo.« Frazemi so sestavljeni iz pomenonosnih jezikovnih znakov in obstajajo na dveh ravneh: na ravni proste besedne zveze in na ravni frazeološke besedne zveze. Tretjo raven predstavlja razmerje med obema pomeno- ma. Vse tri ravni skupaj sestavljajo semantično potenco frazemov (Kržišnik 2006: 260). 3 V zvezi z razumevanjem pomena frazeoloških enot se je v germanistični frazeologiji ustalil pojem »dvojno branje« (Burger 2015: 14). Glede na to, kako bralec razume in realizira semantično raven frazeološke enote, se frazemi delijo na tri načine branja: (1) frazemi z enojnim, tj. samo frazeološkim branjem, (2) frazemi z dvojnim branjem, pri čemer gre za sinhrono razumevanje dvojnosti ter (3) kombinirani tip frazemov, pri katerih del sestavin ohrani uslovarjeni pomen, del sestavin pa ima dvojno branje ali določeno razmerje med frazeološkim in do- besednim branjem (prim. Kržišnik 2006: 260). V zgledu (4) je opisana značajska lastnost gospe Igličar, medicinske sestre in Lu- kove mame, ki je radovedna in želi biti z vsem na tekočem. (4) Mama in oče sta bila sicer poročena, ampak gospa Igličar nikakor ni hotela spre- jeti moževega priimka, ker bi sicer vsi že na daleč mislili, da tudi ona vtika nos v vse stvari. Mestne opravljivke so sicer znale povedati, da gospa Igličar kljub temu vtika nos v vse, v kar se ga da vtakniti, da pa to počne samo takrat, kadar misli, da je nihče ne vidi (str. 39–40). Frazem vtikati [svoj] nos v kaj v zgledu (4) lahko razumemo kot frazem v pome- nu 'vmešavati se' in gospa Igličar se ne želi vmešavati v vse stvari. Pri naslednji omembi »kljub temu vtika nos v vse, v kar se ga da vtakniti« razumemo sestavino vtakniti kot besedo v slovarskem pomenu. Frazem v prenovitveni obliki v nadalje- vanju omogoči dvojno branje. Komika na ravni besed preide v situacijsko komiko. Stalno besedno zvezo si lahko konkretno predstavljamo v dobesednem pomenu. (5) Nikakor ni mogel skriti tega, kar je vedelo vse mesto. Vedela je tudi gospodična Tajnikar, a se je seveda delala, da tega ne ve. Skratka, mladi poštar je bil do ušes zaljubljen v županovo tajnico. Zato si je lepo poštarsko kapo vedno potisnil čez ušesa, da ta ne bi že na daleč razkrivala tega, česar se sicer ni dalo zakriti. Gospodična Tajnikar ga je prav tako veselo pogledovala, takoj zatem zardela 3 S pojmom »besedilna potenca« je Černyševa (1980: 93) frazeologijo umestila na raven besedila in izpostavila njeno funkcijsko vlogo. Gréciano (1994) je lastnosti in funkcije stalnih besednih zvez v besedilu, kjer frazeološke enote presežejo oziroma prekoračijo svojo denotativno vlogo, imenovala »frazeološka aktivnost«. JIS_2_2023_FINAL.indd 164 JIS_2_2023_FINAL.indd 164 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 165 Frazeologija v mladinskem romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom in oči obrnila v tla. Nikakor ni mogla skriti tega, kar je vedelo vse mesto. Ve- del je tudi mladi gospod Medved, a se je seveda delal, da tega ne ve. Skratka, gospodična tajnica je bila do ušes zaljubljena v mladega poštarja. Svoja ušesca je ljubko skrivala za svojimi, za to zelo uporabnimi pričeskami (str. 20–21). Mladi gospod Medved, eden od treh mestnih poštarjev, je bil tako močno zaljubljen v tajnico, gospodično Tajnikar, da je na tem mestu uporabljen frazem biti zaljubljen do ušes. Gospodična Tajnikar je bila prav tako zelo zaljubljena in frazem se v bližini opisa ponovi. Keber (2011: 1003) meni, da frazem »temelji na predstavi o potopitvi, pogreznjenosti človeka do ušes«. Sestavina ušesa je na dveh mestih tik za fraze- mom (»poštarsko kapo vedno potisnil čez ušesa«, »Svoja ušesca je ljubko skrivala za svojimi, za to zelo uporabnimi pričeskami«) uporabljena kot pomenonosna enota, s čimer izzove branje na dveh ravneh in obenem dobi hudomušen prizvok. 4.3 Portretiranje literarnega lika z nizanjem posameznega frazema v celot- nem romanu v neprenovitveni in prenovitveni rabi Večkratna pojavitev frazema zgrabiti bika za roge v romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom zaznamuje lik župana Glavine in deluje kot nekakšen leitmotiv, vodilna misel njegovega delovanja v uradu župana. Je njegov najljubši frazem v uslovarje- nem pomenu, saj si prizadeva »odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela« (Keber 2011: 74). Frazem je vseevropski in se uporablja od 19. stoletja dalje (prim. Röhrich 1994: 1556). V prenesenem pomenu se je potrebno lotiti bika oziroma problema tam, kjer je njegova obrambna moč največja, torej pri rogovih. Nasprotniku se mo- raš zoperstaviti tako, da ga izločiš iz igre, in na takšen način boš uspešno opravil nalogo ali rešil problem. Poleg odločnosti Röhrich našteva tudi pogumnost, ki pri- pomore k temu, da se lažje zoperstaviš nasprotniku, in drznost, s katero se soočiš s problemom ali razjarjenim nasprotnikom (prim. Kremer in Richarz 2015: 147). V romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom je frazem zgrabiti bika za roge upo- rabljen na dvanajstih mestih v prenovitveni in v neprenovitveni obliki zelo premi- šljeno. Ponavljanje frazema sprva poveča njegovo učinkovitost, a sčasoma dobi nasproten učinek in deluje komično. Obenem s pogostno rabo v daljših presledkih karikira prazno govoričenje in izgublja vsebinsko vrednost. (6) V svoji županski pisarni je gospod Glavina medtem že skušal zgrabiti bika za roge. Če smo natančni, v njegovi pisarni ni bilo nobenega bika, ki bi se ga lahko kakorkoli zgrabljalo. Ampak gospod Glavina je postal župan točno zato, ker je znal ravnati odločno. In sem je spadalo, da je vedno vzkliknil »Zgrabimo bika za roge!«, pri tem pa je mislil, da je treba hitro poprijeti za delo povsod tam, kjer je bilo res treba hitro poprijeti (str. 16). Pri prvi omembi na začetku dogajanja je frazem na pripovedni ravni previdno vpeljan v besedišče in v nadaljevanju nazorno obrazložen. V mestu se pojavi resen problem, ker ura v zvoniku ne bije, kar mnoge prebivalce vrže iz vsakodnevnega JIS_2_2023_FINAL.indd 165 JIS_2_2023_FINAL.indd 165 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 166 Urška Valenčič Arh tira. Župan se mora resno lotiti tega problema. O tem, da se župan Glavina proble- mov loteva resno in odločno, priča razlaga »ker je znal ravnati odločno« in zapis o njegovi navadi, da je ob tem vedno vzkliknil »Zgrabimo bika za roge!« Sestavini bik in zgrabiti preideta v dobesedno branje v drugi povedi »ni bilo nobenega bika, ki bi se ga lahko kakorkoli zgrabljalo«. V sobesedilni prenovitvi nastopa sestavina frazema bik kot beseda v svojem slovarskem pomenu (prim. Kržišnik 1990: 411). (7) »Možje, spoštovani županski svet, razmere so resne. Zbrali smo se, da jih ured- imo! Zgrabili bomo bika za roge!« je rekel in vse lepo po vrsti pogledal v oči. Ko so izpili vsak po en požirek čaja, je odločno dodal: »No, pa dajmo!« (str. 24). Frazem zgrabiti bika za roge uporabi župan Glavina v zgledu (7) v svojem nago- voru pred županskim svetom v velelnem naklonu. Župan Glavina frazem zgrabiti bika za roge uporabi petkrat v premem govoru. Problem v mestu postaja resna in nujna zadeva, zato se mu je potrebno odločno zoperstaviti in župan uporabi frazem pred svojimi sodelavci. Pisatelj ponovi frazem zgrabiti bika za roge v županovem govoru in prepriča bralca, da je omenjeni frazem županov priljubljeni vzklik. (8) »A vidite, ljudje? Ta naš župan ni sposoben urediti niti tega, da bi naš ljubi mest- ni zvon lepo zvonil! Da ga ni sram!« Mestni župani so navajeni zabavljanja svojih meščanov in se ne vznemirjajo preveč. Vznemirjajo se še malo manj, če zabavljanja ne slišijo. Župan Glavina je medtem na seji županskega sveta skušal zgrabiti bika za roge. »Naš zvon v našem zvoniku ne zvoni!« je odločno rekel in odločno pogledal vse prisotne. (str. 29). Avtorjev satiričen slog ostro prikazuje konkurenčni boj za županski stolček. Gos- pod Kostak je bil mestni mesar. Na zadnjih volitvah za župana ga je gospod Glavi- na premagal, to pa gospodu Kostku ni bilo v veselje. Ko je izvedel, da mestni zvon ne zvoni, se je pred svojo mesnico ustavil in na ves glas robantil. Pripovedovalec v zgledu (8) frazem zgrabiti bika za roge dvakrat podkrepi z načinovnim prislovom »odločno«, da še dodatno poudari močno voljo in trdnost gospoda župana. (9) Župan Glavina je potem zelo zadovoljno vsakemu članu stisnil roko in jih z občutkom, da je precej bika že zgrabljenega za roge, povabil na skodelico krepčilnega čaja spet jutri, približno ob času, ko bi mestni zvon, če bi zvonil, udaril desetkrat (str. 38). Kržišnik (2006: 266) izpostavlja, da so med prenovitvenimi posegi v besedilih najpogosteje uresničene in najbolj običajne prenovitve frazeoloških enot. Ker so frazemi ustaljene enote, pomeni kakršnakoli sprememba ustaljene sestavinske zgradbe takoj prenovitev frazema in »povečuje možnosti (npr. v primerjavi z bese- do) za izrabo semantične potence« (prim. Kržišnik 2006: 266). Znotrajfrazemska prenovitev pomenotvorne glagolske sestavine »zgrabiti« v deležnik »zgrabljen« v zgledu (9) še vedno kaže razmerje do izhodiščne sestavine. Prenovitev učinkuje pasivno in namiguje na to, da župan Glavina ni bil glavni akter pri odločni akciji. JIS_2_2023_FINAL.indd 166 JIS_2_2023_FINAL.indd 166 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 167 Frazeologija v mladinskem romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom (10) Gospod Glavina je bil svetal zgled tudi pri pitju. Nenadoma je vstal, negotovo dvignil kozarec in vzkliknil, se pravi, skušal vzklikniti, ker se mu je jezik začel čudno vesti v lastnih ustih: »Gospodje, zgrabili smo, torej, bik se je zgrabil, torej, v zvezi z rogovi, odločno in enotno smo ...« Potem je omahnil (str. 106–107). Ko je skrivnost romana razrešena in zvon zvoni na vse strani, se na trati pred zvonikom veselijo vsi prebivalci mesta. Župan pripravi slavnostni govor. Ker je globoko je pogledal v kozarec, se mu je jezik zapletal. Opitost je obenem razlog za prenovitveni postopek v zgledu (10), ki izraža ne preveč razsodno in preudarno govorjenje. Razstavljenost posameznih frazeoloških sestavin omogoči možnost dvojnega branja frazema s frazeološkim in dobesednim pomenom. Prenovitev pri- zadene skladenjsko zgradbo frazema in se kaže v zunanji kolokabilnosti frazema, ki vzpostavlja pomensko razmerje do dobesednega pomena sestavin. Glede na pomen sestavin izhodiščnega frazema in sobesedila ter dejstva, da frazem zgrabiti bika za roge v romanu uporablja en in isti literarni lik, lahko razberemo pomen razstavljenega frazema. Kljub temu da je osnovna oblika frazema ukinjena, se njegov pomen ohranja v sobesedilu (prim. Kržišnik 1990: 414–417). 5 Sklep V prispevku smo orisali vlogo frazeologije v romanu, ki je prežet z duhovitostjo in humorjem. Roman Poletje pod lastovičjim zvonikom je prepleten s humorjem na besedni in situacijski ravni. Situacijska komika se navezuje na besedno in obe skupaj učinkujeta še bolj smešno. Pri besedni komiki se avtor poigrava s pomeni besed, besednimi igrami, večpomenskostjo in ponavljanjem. Humor izvira iz pi- sateljevega načina izražanja, opisovanja literarnih likov in dogodkov, pri čemer uporablja tudi frazeologijo. Pri portretiranju literarnih likov pisatelj uporablja fra- zeologijo z namenom podrobnejšega opisa značajskih potez ali za doseganje ko- mičnega z jezikovnimi sredstvi, prikazovanja odnosov med posameznimi osebami ali značajskimi pomanjkljivostmi. Povsem vsakdanje situacije avtor humorno pre- pleta z dvopomenskostjo, tako da doživetja in dogodivščine književnih likov pri mladih bralcih vzbudijo smeh. Tudi frazeološke prenovitve v sobesedilnem oko- lju, ki omogoča dvojno branje frazemov (kot prosto besedno zvezo ali kot frazeo- loško besedno zvezo) ter dvopomenskost posameznih sestavin dodatno poskrbijo za razgibano dogajanje, lahkotnost in duhovitost. Najžlahtnejši elementi besedne komike so položeni na jezik župana Glavine. S kopičenjem frazema zgrabiti bika za roge v celotnem romanu je portretiranje literarnega lika zelo performativno in opazno. Pisatelj Slavko Pregl z izbranim frazemom prikaže ne samo jezikovni profil določenega literarnega lika, temveč tudi ponavljajoči označevalec, ki potr- juje značajske poteze in posebnost župana majhnega mesta. Za Preglovo pisanje je humor značilna stalnica, ki ji ostaja zvest tudi v izbranem romanu. V svojem književnem izrazu teži k uporabi takšnih sredstev, ki zbujajo smeh, med katere sodijo tudi frazeološke enote. Vse našteto tvori njegov osebni stil, ki je vesel, veder in komičen. JIS_2_2023_FINAL.indd 167 JIS_2_2023_FINAL.indd 167 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 168 Urška Valenčič Arh Viri Korpus pisne standardne slovenščine Gigafida 2.0: https://viri.cjvt.si/gigafida/. (Dostop 3. 5. 2023.) Nova beseda: Besedilni korpus na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ter ZRC SAZU: http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda3.html. (Dostop 3. 5. 2023.) Pregl, Slavko, 2017: Poletje pod lastovičjim zvonikom. Dob pri Domžalah: Miš. Slovarski portal Fran. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: http://www. fran.si. (Dostop 27. 4. 2023.) Literatura Blažić, Milena Mileva, 2014: Branja mladinske književnosti: izbor člankov in razprav. Ljub ljana: Pedagoška fakulteta. Burger, Harald, 1997: Phraseologie im Kinder- und Jugendbuch. Rainer Wimmer, Rainer in Berens, Franz-Josef (ur.): Wortbildung und Phraseologie. Tübingen: Gunter Narr. 233–254. Burger, Harald, 2015: Phraseologie. Eine Einführung am Beispiel des Deutschen. Berlin: Erich Schmidt Verlag. Burger, Harald, 2022: »Das ist auch ein weites Feld«. Theodor Fontanes Phraseologie. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren GmbH. Christophe, Alain, 1997: Literarischer Phrasemgebrauch in Stefan Zweigs Schachnovelle. Gréciano, Gertrud in Rothkegel, Annely (ur.): Phraseme in Kontext und Kontrast. Bochum: Norbert Borckmeyer.17–30. Čermák, František, 1985: Frazeologie a idiomatika. Filipec, Josef in Čermák, František (ur.): Česká lexikologie. Praha: ACADEMIA, nakladatelstvi Československé akademie věd. 166–236. Černyševa, Irina I., 1980: Feste Wortkomplexe des Deutschen in Sprache und Rede. Mos- kau: Vysšaja škola. Ewers, Hans-Heino, 2000: Literatur für Kinder und Jugendliche. Eine Einführung. München: Wilhelm Fink Verlag. Fleischer, Wolfgang, 1997: Phraseologie der deutschen Gegenwartssprache. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Gréciano, Gertrud, 1994: »V orsicht, Phraseoaktivität«. Sandig, Barbara (ur.): EUROPHRAS 92. Tendenzen der Phraseologieforschung. Bochum: Brochmeyer. 203–218. Haramija, Dragica, 2005: Mladinska proza Slavka Pregla. Otrok in knjiga 32/64. 5–14. Keber, Janez, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Koller, Werner, 1977: Redensarten: Linguistische Aspekte, Vorkommensanalysen, Sprach- spiel. Tübingen: Niemeyer. Kremer, Bruno P. in Richarz, Klaus, 2015: Ins Bockshorn gejagt. Tierische Sprichwörter und blumige Redewendungen. Darmstadt: Konrad Theiss Verlag. JIS_2_2023_FINAL.indd 168 JIS_2_2023_FINAL.indd 168 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 169 Frazeologija v mladinskem romanu Poletje pod lastovičjim zvonikom Kržišnik, Erika, 1988: Frazeologija v moderni. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Kržišnik, Erika, 1990: Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih. Slavistična revija 38/4. 399–420. Kržišnik, Erika, 2006: Izraba semantične potence frazemov. Slavistična revija 54, posebna številka. 259–279. Kržišnik, Erika, 2018: Vinjete in Podobe iz sanj - mejnika v stilistični izrabi frazeologije. Smolej, Mojca (ur.): 1918 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 54. SSJLK. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 11–19. Nedelko, Vesna, 2006: Frazeologija pri prevajanju umetnostnih besedil: izdelava teorije prevajanja frazemov in frazeoloških ponovitev s pomočjo opisa in klasifikacije nemških frazemov in njihovih prevodov ob primeru romana Pločevinasti boben avtorja Günterja Grassa. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Palm, Christine, 1989: Die konnotative Potenz usueller und okkasioneller Phraseologis- men und anderer festgeprägter Konstruktionen in Christa Wolfs Roman Kindheitsmuster. Gréciano, Gertrud (ur.): Europhras 88. Phraséologie Contrastive. Strassbourg. Collection Recherches Germaniques 2. 313–326. Primec, Sara, 2019: Frazeologija v Prešernovih Poezijah. Magistrsko delo. Ljubljana: Fi- lozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Richter-Vapaatalo, Ulrike, 2007: Da hatte das Pferd die Nüstern voll. Gebrauch und Funk- tion von Phraseologie im Kinderbuch. Untersuchungen zu Erich Kästner und anderen Au- toren. Frankfurt a. M.: Peter Lang. Röhrich, Lutz, 1994: Lexikon der sprichwörtlichen Redensarten. Freiburg, Basel, Wien: Herder. Valenčič Arh, Urška, 2014: »Ein Prinz auf der Erbse«. Phraseologie und Übersetzung. Am Beispiel der Kinder- und Jugendliteratur von Christine Nöstlinger im Deutschen und Slowenischen. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren GmbH. Vidali, Petra, 2017: Slavko Pregl, Poletje pod lastovičjim zvonikom. Večer 18. 5. 2017. Phraseology in the young adult novel Poletje pod lastovičjim zvonikom Slavko Pregl is a Slovenian writer of children's and young adult literature, interwining the everyday lives of young people with the world of adults. In his novel Poletje pod lastovičjim zvonikom, everyday life is interrupted by an unusual problem which is resolved by the characters and their cheerful mood. The everyday scenes that are depicted are spiced with humour and characterized by the frequent use of phraseological units. The data presented in the article are obtained by means of an analysis of phraseo- logical material in the selected corpus. They show the tendency of using phraseology in literary works. The article presents to what an extent phraseology is a stylistic element, what the role of phraseology is, and how phraseology contributes to the creation of linguistic portraits. Keywords: phraseology, frequency, modification, portrait, youth literary work JIS_2_2023_FINAL.indd 169 JIS_2_2023_FINAL.indd 169 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 JIS_2_2023_FINAL.indd 170 JIS_2_2023_FINAL.indd 170 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Saška Štumberger UDK 81'374.2:81'373.43=163.6=112.2 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/jis.68.2.171-183 Filozofska fakulteta 1.01 Oddelek za slovenistiko FRAZEOLOŠKI NEOLOGIZMI V SLOVENSKIH IN NEMŠKIH SLOV ARJIH Frazeološke neologizme uvrščamo med večbesedne neologizme, zanje pa je značilen znan čas nastan- ka in sprejetja v slovar. Članek obravnava frazeme v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika (SNB) in nemških slovarjih neologizmov. Iskanje v slovenskem slovarju je potekalo tako, da so bila najprej zbrana večbesedna gesla z ekspresivnimi kvalifikatorji, nato pa so bili dodani tudi frazemi brez ekspresivnih kvalifikatorjev. Natančna predstavitev neologizmov v nemških slovarjih omogoča avtomatsko iskanje. Od skupno 2519 neologizmov je večbesednih 134, kar znaša 5,3 % gesel. Spletna orodja omogočajo izbiranje gesel po različnih kriterijih, pri čemer je za frazeme pomemben kriterij idiomatičnost, po katerem ločujemo popolna, delna in neidiomatična slovarska gesla. Raziskovanje frazeoloških neologizmov je v slovenskem jezikoslovju novo znanstveno področje. Ana- liza nemškega gradiva kaže, da je pri raziskovanju smiselna širša opredelitev frazeologije brez izločanja (idiomatičnih) terminoloških večbesednih leksemov. Poseben izziv pri raziskovanju frazeoloških neolo- gizmov je zbiranje gradiva. Za boljšo uporabnost slovenskih slovarjev neologizmov bi bilo smiselno bolj natančno označevanje gesel tudi s stališča zgradbe in idiomatičnosti. To bi omogočalo boljšo uporabo gradiva za raziskovanje različnih vrst neologizmov in pridobivanje informacij o leksikalnih spremembah. Ključne besede: leksika, frazem, idiomatičnost, slovenščina, nemščina 0 Uvod Vsi živi jeziki se spreminjajo in prilagajajo poimenovalnim potrebam. Brez tega jezik in z njim jezikovna skupnost ne bi preživela. Z jezikom se spreminjajo tudi poimenovalne enote, torej leksemi, ki so lahko po zgradbi enobesedni in večbe- sedni. Med večbesedne leksikalne enote uvrščamo frazeme, ki tako kot druge le- ksikalne enote iz jezika odhajajo, se spreminjajo in nastajajo na novo. JIS_2_2023_FINAL.indd 171 JIS_2_2023_FINAL.indd 171 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 172 Saška Štumberger V slovenskem jezikoslovju časovni vidik pri raziskovanju frazemov še ni pogosto obravnavan, 1 zato je predstavitev jezikoslovnega raziskovanja in nemškega slo- varopisja tudi spodbuda za pripravo novih priročnikov in dopolnitev raziskovanja novejših frazemov. 1 Poimenovanja in opredelitve leksikalnih novosti Za leksikalne novosti imamo več različnih poimenovanj. V nemščini je ustaljena raba termina neologizem oziroma Neologismus (Kinne 1996; Gstöttner 2003; El- sen 2004), v slovenščini rabimo poimenovanja neologizem (Bajec idr. 1964: 8), nove besede (Korošec 1976), novota, neologizem (Toporišič idr. 1990), novejša leksika (Štumberger 2011) in novejše besedje (Bokal idr. 2003). 2 Novejša leksika je opredeljena po naslednjih kriterijih (povzeto po Štumberger 2015a): razmerje med vsebino in izrazom, časovni vidik in razširjenost leksema. V slovenskih člankih, ki so nastali ob zbiranju gradiva na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ločijo naslednje tipe (Gložančev in Kostanjevec 2006: 91): (1) beseda je (tvorbeno) nova, torej nov izraz za novo predmetnost /…/, (2) lahko je novoopomenjen izraz, ki predstavlja a) širjenje pomenja besede, ki je zaradi splošne uveljavljenosti in uzaveščenosti že predstavljena v SSKJ /…/, b) širjen- je pomenja besede (tudi v smislu pomenske specifikacije v jeziku že obstoječe besede s širšim pomenskim obsegom), ki ni bila sprejeta v SSKJ /…/. V zvezi s terminološko rabo je zanimivo, da avtorici pišeta o besedah, ne leksemih, čeprav so gesla v SNB po izrazni podobi enobesedna in večbesedna, torej tudi fra- zemi. S stališča terminologije bi bila posebno v zvezi s frazemi bolj natančna raba termina leksem, kajti pojem leksikaliziranost je povezan z avtomatiziranostjo, ki je »razpoznavna lastnost večbesednih leksemov« (Vidovič Muha 2021: 27). Časovni vidik zajema »čas, ki je pretekel od nastanka iz lastnega jezika ali od prevzemanja iz tujega jezika« (Štumberger 2015a: 154). Zaradi nedoločenosti ča- sovne kategorije je za časovni vidik smiselna naslednja definicija: »Neologizme obravnavam kot lekseme, katerih čas nastanka je znan in ki jih je večina ljudi jezikovne skupnosti v tem času sicer sprejela, jih pa še vedno dojema kot nove« (Schippan 2002: 244). Pomembnost časovne opredelitve kaže npr. frazem biti na isti valovni dolžini, ki ga Ettinger (2019: 103) navaja kot primer frazeološkega neologizma. E. Piirainen (2005: 65) njegov nastanek pojasnjuje s tehničnim razvojem in radiem, zato najde- mo podoben frazem v različnih jezikih. Frazem biti na isti valovni dolžini najdemo 1 Spodbudo za raziskovanje je ob izidu Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika (v nadaljevanju SNB) dala N. Jakop (2013). 2 Poimenovanja so natančno predstavljena v članku Leksikološka opredelitev novejše leksike in terminološka raba v slovenskem jezikoslovju (Štumberger 2015b). JIS_2_2023_FINAL.indd 172 JIS_2_2023_FINAL.indd 172 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 173 Frazeološki neologizmi v slovenskih in nemških slovarjih že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ), uvrščanje med neologizme leta 2019 pa kaže pomembnost natančne časovne opredelitve. Razširjenost novejše leksike povezujemo z razmerjem novejše leksike do stro- kovne in neknjižne leksike ter do priložnostnih/enkratnih tvorb (okazionaliz- mov). Razmerje do strokovne in neknjižne leksike je »pogosto povezano z raz- širitvijo denotata na področja vsakdanjega življenja« (Štumberger 2015a: 154). Razmerje med novejšo leksiko in priložnostnimi besedami zajema ločevanje med leksemom in »priložnostno besedo«, ki »se sem ter tja pojavi, ni pa podružblje- na, ker se nekako sama poda iz določenega govornega ali besedilnega položaja« (Toporišič 1992: 222). Leksikalne novosti praviloma najprej nastajajo v govorjenem jeziku, zato jih lah- ko pri omejitvi analize na pisni prenosnik spregledamo. V zvezi s frazemi se je po- membno zavedati tudi tega, da na pogostost rabe vpliva njihova zaznamovanost. Izčrpno predstavitev prepoznavanja in vrednotenja frazeoloških neologizmov najdemo v članku Phraseologische Neologismen: Identifikation und Validierung (Schreiber, Mahlow in Juska-Bacher 2012). V članku predlagajo za identifikacijo in validacijo frazeoloških neologizmov naslednjo kombinacijo metod (Schreiber, Mahlow in Juska-Bacher 2012: 7, prevod po Polajnar 2013: 7): a) primerjava najnovejših izdaj izbranih frazeoloških slovarjev oz. zbirk, b) korpusna analiza oz. analiza s spletnimi iskalniki, c) zbiranje primerov/introspekcija ter d) anketiranje maternih govorcev. Rezultat obsežne raziskave 2577 strojno izbranih frazeoloških kandidatov je bilo samo 15 frazeoloških neologizmov iz časa po letu 2000 (Schreiber, Mahlow in Juska-Bacher 2012: 27). Analiza je pokazala, da so mlajše osebe poznale več ne- ologizmov kot starejše. Iz tega lahko sklepamo, da veliko neologizmov izhaja iz slenga. Ker je to pretežno govorjeni jezik, ga je težje zajeti in ustrezno raziskovati. 2 Poimenovanja in opredelitve frazeoloških enot Za poimenovanje frazeoloških enot je bilo v slovenščini v rabi več izrazov, npr. fraza ali rečenica (Pavlica 1960: 1), frazeologem (Toporišič 1973/1974) in frazeo- loška zveza (fraza) (Uvod v SSKJ). Aktualna terminološka raba je frazem, ki ga je prvi uporabil J. Petermann (Vidovič Muha 2021: 107, op. 113): »Namesto izraza frazeologem (Toporišič npr. 1973/4) za vsakršno stalno besedno zvezo je izraz frazem v ožjem pomenu (načeloma konotativni 'frazeologem') v slov- JIS_2_2023_FINAL.indd 173 JIS_2_2023_FINAL.indd 173 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 174 Saška Štumberger enskem jezikoslovju prvi uporabil J. Peterman 3 (1986) 4 v kritiki predstavitve tovrstne leksike v SSKJ.« Petermann je rabo termina frazem utemeljil z naslednjimi argumenti (1988: 307, op. 1): »Frazeološko enoto« bom imenoval »frazem« v skladu s terminologijo, ki je rabljena pri nas v Mannheimu. Termin »frazeologem«, ki ga je uvajal TOPORIŠIČ 1974, se mi ne zdi dober, ker ni oblikovan analogno terminološki vrsti »fonem, morfem, lek- sem«. »Frazeologem« bi bil po mojem mnenju neke vrste »teorem«, namreč dogma frazeološke teorije. V slovenskem prostoru se je danes ustalil termin frazem, 5 v nemščini pa je ter- minološka raba zelo neenotna. E. Donalies predstavlja terminološko tematiko v članku Idiom, Phraseologismus oder Phrasem: zum Oberbegriff eines Bereichs der Linguistik. V članku so z natančno navedbo virov zbrana poimenovanja, ki so se rabila v nemškem govornem prostoru. Predstavljeni so kriteriji za frazeolo- ške enote, npr. večbesednost in status enote (Donalies 1994: 344). Večbesednost pomeni, da je frazeološka enota zgrajena iz vsaj dveh besed, status enote pomeni sprejemanje, pomnjenje in rabo jezikovne enote kot celote. E. Donalies kot nevtralen pojem za področje frazeologije (Phraseologie) navaja frazeologizem (Phraseologismus), ki je po tvorjenosti podoben neologizmu (Ne- ologismus) (Donalies 1994: 345). Kot ustrezen termin je naveden tudi frazem (Phrasem), ki se uveljavlja mednarodno in nadaljuje uveljavljene jezikoslovne ter- mine (Donalies 1994: 347): »fonem, grafem, morfem, leksem, frazem, tekstem.« Aktualna raba kaže pogostost obeh izrazov, Phrasem in Phraseologismus pa najde- mo tudi v istem besedilu, npr. Brehmer 2009. Pri opredelitvah frazeoloških enot je veliko neenotnosti. Opredelitve zajemajo ločevanje frazeologije v širšem in ožjem pomenu (npr. Kržišnik 1994a: 24, op. 50) ter jedrne in obrobne (mejne) frazeologije, ki ju ločimo »na podlagi njihove ekspresivnosti oz. neekspresivnosti« (Kržišnik 1994b: 92). Po tej opredelitvi spadajo v »obrobni (mejni) del« zgledi kot mačje oko, materina dušica; zbujati pozornost/radovednost/poželenje/neprijetne občutke; dati predlog/ pobudo« (Kržišnik 1994b: 92). V magistrski nalogi je E. Kržišnik frazeme, ki 3 Petermann (op. S. Š.). 4 Članek je »zaradi gmotnih težav« pri izdaji zbornika (Paternu in Jakopin 1988: 5) izšel šele leta 1988, gl. Petermann 1988. 5 V prvi večavtorski in večjezični monografiji (ur. Jakop in Jemec Tomazin 2013) je frazeologem rabljen v zgodovinskem pregledu (Kržišnik 2013), seznamih literature in citatu iz druge izdaje knjige Leksikon imen: izvor imen na Slovenskem Janeza Kebra (1996). Samo v seznamu literature je frazeologem naveden v monografiji Prostor in čas v frazeologiji (ur. Kržišnik, Jakop in Jemec Tomazin 2016). JIS_2_2023_FINAL.indd 174 JIS_2_2023_FINAL.indd 174 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 175 Frazeološki neologizmi v slovenskih in nemških slovarjih spadajo v obrobni del frazeologije, po Čermáku uvrstila v naslednje skupine (Kr- žišnik 1988: 68): a) izrazi s konkretnim denotatom: mačje oko; b) izrazi terminološkega značaja: prosti pad, povedkov prilastek; c) izrazi z omejeno kolokabilnostjo: odpreti nastežaj, širno morje; č) nekateri glagolsko-imenski izrazi z abstraktnim samostalnikom (njihova koloka- bilnost je omejena na abstraktne samostalnike): vzeti v poštev 'upoštevati', vzbujati pozornost (poželenje, zanimanje, interes). V nemški literaturi so frazemi opredeljeni kot »stabilne enote iz več kot ene be- sede« (Schippan 2002: 47), jedro frazeologije pa zaznamujejo »reproduktibilnost, stabilnost, leksikalnost in idiomatičnost«. V nadaljevanju je pojasnjeno, da nimajo vsi frazemi vseh značilnosti, kajti tudi tukaj ločujemo obrobje in središče. Širšo opredelitev najdemo v knjigi Haralda Burgerja, 6 ki navaja dve lastnosti frazemov (Burger 2015: 11): Prvič, te enote so sestavljene iz več besed, drugič, te besede niso združene samo za to enkratno priložnost, temveč gre za kombinacije besed, ki so nam kot nemško govor- ečim znane prav v tej kombinaciji (morda z variantami), podobno kot poznamo (kot posamezne enote) nemške besede. Razlike v opredelitvah so povezane tudi z jezikovno zgradbo slovenščine in nem- ščine, kajti veliko izrazja ima v slovenščini večbesedno zgradbo in bi ga torej prištevali k frazeologiji, npr. skupini a in b v razvrstitvi E. Kržišnik (1988). V nem- ščini so taki izrazi pogosto zloženke in že po kriteriju večbesednosti izločeni iz frazeologije, npr. Katzenauge za mačje oko, še več primerov pa navaja A. Vidovič Muha (1988), npr.: Lehrerkollegium − učiteljski zbor (316), Meerwasser − morska voda (317), Trinkmilch − mleko za pitje (317), Kindergarten − otroški vrtec (317), Halsnerv − živec v grlu (317), Milchsuppe − mlečna juha (317). 3 Frazeološki neologizmi v splošnih slovarjih Leksikalne novosti v splošnih slovarjih praviloma niso posebej označene. Izjema pri tem je vzhodnonemški slovar Sodobnega nemškega jezika, ki ga je izdala Nem- ška akademija znanosti (Klappenbach in Steinitz 1967) in je kot novo obravnaval leksiko po letu 1945, npr. Automation – avtomatizacija, campen – kampirati; Atom- energie – atomska energija, bombengeschädigt – zbombardiran; Brigade – briga- da v novem pomenu delovne skupine (Klappenbach in Steinitz 1967: 14, poglavje B. Označevanje, zgledi navedeni po Štumberger 2011: 30–31). V nemščini so vsa navedena gesla enobesedna, v slovenščini pa je med novostmi tudi stalna besedna zveza atomska energija, ki jo uvrščamo v frazeologijo v širšem smislu. 6 Burger (2015: 11, op. 1) navaja, da je še v četrti izdaji rabljen termin Phraseologismus, za termin Phrasem pa so se odločili v 5. izdaji. JIS_2_2023_FINAL.indd 175 JIS_2_2023_FINAL.indd 175 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 176 Saška Štumberger V slovenskem slovaropisju je bil poseben kvalifikator neologizem naveden v po- skusnem snopiču Slovarja slovenskega knjižnega jezika (Bajec idr. 1964), 7 s kva- lifikatorjem neol. pa je bil označen tudi primer v frazeološkem gnezdu (Bajec idr. 1964: 18): neol. na sliki dela že tri leta sliko ima v delu. Kvalifikator neologizem v SSKJ ni bil sprejet, oznako neologizem z dvojnico novota pa je nato uvedel Slovenski pravopis (Toporišič idr: 1990). Neologizem oziroma novota je opredeljena kot »jezikovna prvina, katere novost še čutimo« (Toporišič idr. 1990: § 1064), med 22 gesli s to oznako pa so vsa enobesedna. 4 Frazeološki neologizmi v slovarjih neologizmov SNB obravnava »splošno, t. i. dejavno, živo besedje, ki se je v slovenščini pojavilo oz. uveljavilo v približnem časovnem okviru zadnjih dvajsetih let, kar pomeni, da to besedje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni obravnavano« (Gložančev in Kostanjevec 2006: 90). Primerjava z nemškimi slovarji kaže, da so si Nemci za slovarsko obravnavo izbirali krajša časovna obdobja desetih let, tako da imamo na spletu slovarje neologizmov za naslednja obdobja: 1991–2000, 2001–2010 in 2011–2020 (gl. Neologismenwörterbuch v virih). SNB nima posebnega frazeološkega gnezda, zato je iskanje potekalo z izpisova- njem in določanjem večbesednih leksemov. V nemških slovarjih ločujejo nasled- nje vrste neologizmov: novi leksem – Neulexem in novopomenka – Neubedeu- tung, novi leksemi pa so razdeljeni še na kategoriji: novi leksem (samo besede) – Neulexem (nur Wörter) in novi leksem (samo frazeologizmi) – Neulexem (nur Phraseologismen). Ker so leksemi v nemških slovarjih natančneje označeni kot v slovenskem, je iskanje potekalo elektronsko. 4.1 Frazeološki neologizmi v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika Raziskava je potekala tako, da sem najprej pregledala vsa gesla z ekspresivni- mi kvalifikatorji (ekspresivno, slabšalno in vulgarno), nato pa zbrano dopolnila z gradivom avtoric, ki so frazeološke neologizme iskale po drugih virih in metodah (Antloga in Race 2013; Petric 2011; Jakop 2013). Kvalifikator ekspresivno je imelo 212 gesel, slabšalno 14, vulgarno pa 12. Avto- matsko iskanje je zajelo tako enobesedne kot večbesedne lekseme, zato je bilo treba večbesedne izločiti ročno. S kvalifikatorjem ekspresivno je v SNB 29 večbesednih 7 O posebnem kvalifikatorju za leksikalne novosti je kritično pisala B. Pogorelec in opozorila na to, da »se je treba vprašati, glede na kaj je ta beseda nova. Zdi se nam, da bi bilo potrebno imenovati neologizme besede, ki jih jezik še čuti kot tuje, nenavadne, ki pa še niso docela prodrle. Morda bi bil boljši kvalifikator novejše ali kaj podobnega. Preden bo slovar izšel, bo takle neologizem, kolikor se bo prijel, že zdavnaj ustaljen in bo kvalifikator stilne plasti zgrešil svoj namen« (Pogorelec 1963/64: 236). JIS_2_2023_FINAL.indd 176 JIS_2_2023_FINAL.indd 176 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 177 Frazeološki neologizmi v slovenskih in nemških slovarjih leksemov, eno poimenovanje pa ima kvalifikator slabšalno. Natančnejša analiza kaže, da za označevanje s kvalifikatorji »ne obstajajo zanesljiva in splošno spreje- ta merila« (Antloga in Race 2013: 4), to pa se kaže v razlikah pri označevanju med SNB in Slovarjem slovenskih frazemov (Keber 2011). Gradivno širše je bila zasnovana raziskava Š. Antloga in D. Race, ki se nista ome- jili na večbesedne lekseme z ekspresivnimi kvalifikatorji. V SNB sta našli stalne besedne zveze in frazeme, ki so označeni (Antloga in Race 2013: 3–4): a) s kvalifikatorjem eksp.: balkanska krčma, bela smrt, beli ovratnik, lovec na glave, malo morje, modri angel, možje v modrem, napolniti/polniti si baterije, prati/oprati denar, pralnica denarja, pasja procesija, prazni tek, prodajati/prodati meglo, veliki brat, svetovna vas, smetišče zgodovine, sive celice idr.; b) s kvalifikatorjem slabš.: banana republika ali c) so brez kvalifikatorja: bela halja, bela karavana, beli cirkus, bela knjiga, črna luknja, črna točka, dežela na sončni strani Alp, dežurni krivec, modri planet, siva ekonomija, siva pega, veliki met, veliki pok idr. Leksem črna luknja je termin s področja astronomije in s pomenom 'območje v vesolju s tako močno gravitacijo, da posrka vase celo svetlobo' (Bizjak Končar in Snoj 2012: 101). Po determinologizaciji se je razvil pomen 'kar povzroča veliko izgubo, škodo, navadno materialno', ki je v SNB in SSKJ 2 brez ekspresivnega kva- lifikatorja (Jakop 2016: 151). 8 V Slovarju slovenskih frazemov ima frazem črna luknja kvalifikatorje »ekspr., pren.; tudi kot primera« (Antloga in Race 2013: 4), zato Š. Antloga in D. Race razmišljata o tem, da bi ga lahko dodali tudi v SNB (Antloga in Race 2013: 5). Zanimivi so večbesedni leksemi oprati denar, prati denar in pranje denarja, 9 ki jih v Slovarju slovenskih frazemov ni, v SNB pa imajo vsi trije kvalifikator ekspre- sivno. N. Jakop navaja, da je »/p/rehod v splošno rabo potrdljiv s statističnim po- datkom o rabi te besedne zveze v korpusu« (Jakop 2013: 164). To drži, opozarjam pa, da pri geslu pranje denarja pomenska opredelitev in zgledi iz SNB ne potrju- jejo ekspresivnosti (Bizjak Končar in Snoj 2012: 289): »spravljanje nelegalno pri- dobljenega denarja v legalni obtok z namenom zabrisati njegov izvor: odkrivanje pranja denarja; preprečevanje pranja denarja; Finančne ustanove niso najboljši kraji za pranje denarja.« 10 8 »Zveza črna luknja je bila v svojem neterminološkem pomenu prvič registrirana v Slovarju novejšega besedja, vendar še brez oznake ekspresivnosti, v drugi izdaji SSKJ (SSKJ 2 ) je bila vključena v frazeološko gnezdo (tudi brez oznake ekspresivnosti)« (Jakop 2016: 151, op. 3). 9 N. Jakop primer pranje denarja uvrsti v »še ne raziskano področje nastanka frazeoloških neologizmov« na stičišču »terminologije in frazeologije«. To področje zajema »prehajanje terminov v splošno rabo, npr. pranje denarja, in frazeološko poimenovanje terminološkega denotata, ki je neologizem, npr. ležeči policaj – cestna (talna) hitrostna ovira na cestišču« (Jakop 2013: 163). 10 Neekspresivnost potrjuje tudi raba stalne besedne zveze v Davčnem terminološkem slovarju (2022) in Pravnem terminološkem slovarju (2018) ter v imenu institucije Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja. JIS_2_2023_FINAL.indd 177 JIS_2_2023_FINAL.indd 177 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 178 Saška Štumberger Analize novejših večbesednih leksemov (npr. Petric 2011) sodijo v frazeologijo v širšem smislu, ukvarjajo pa se tudi z razmerjem med pomenom enot stalne bese- dne zveze in frazeološkim pomenom. Pri tovrstni analizi preverjamo, ali »katera od sestavin ne nastopa v svojem slovarskem pomenu« (Petric 2011: 146). Glede na predvidljivost pomena po Toporišiču (1973/74) ločujemo sestave, skupe, sklo- pe in zrasleke. Pri sestavah je pomen frazema »enak vsoti pomenov posameznih njegovih sestavin, tj. besed.« (Toporišič 1973/74: 146), pri skupih »imajo posa- mezne besede čisto poseben, enkraten pomen« (Toporišič 1973/74: 148), sklopi so stalne besedne zveze »s prenesenim pomenom«, ki imajo »kot proste seveda slovarsko docela predvidljiv pomen, ki pa je različen od frazeološkega« (Toporišič 1973/74: 152), pomena zraslekov pa »niti približno ne moremo uganiti iz besed, ki ga tvorijo« (Toporišič 1973/74: 153). Š. Petric je analizirala gradivo iz geslovnika SNB, pri tem pa se raziskava »ni posebej osredotočala na (ne)ekspresivnost leksemov, saj ta lastnost za tovrstno razvrščanje ni relevantno merilo« (Petric 2011: 155). Rezultati so pokazali, da »je bilo največ takih z lastnostmi sestav (27) in skupov (28); sledijo sklopi (11), zras- leka pa v obravnavanem gradivu ni bilo. Pretežno gre za terminološke večbesedne iztočnice, večina teh pa je prevedena, navadno iz angleščine« (Petric 2011: 154). 4.2 Frazeološki neologizmi v nemških slovarjih neologizmov Ker je iskanje frazeoloških neologizmov zahteven postopek, je v slovarjih po- membno natančno opisovanje leksemov. V nemški zbirki neologizmov je zbranih 2519 novih besed, frazemov in pomenov, ki so v splošni slovar vstopili po letu 1991. 11 Slovarji so razdeljeni na obdobja 1991–20, 2001–2010 in 2011–2020. Vsi slovarji neologizmov so dostopni na spletu, pri iskanju pa lahko gesla izbi- ramo po različnih kriterijih, npr. čas sprejetja v splošni slovar, izvorni jezik, be- sedotvorna vrsta in sestavni deli tvorjenk, besedna vrsta, spol, število, člen, vrsta glagola (pravilni ali nepravilni) in možnost tvorjenja trpnika. Za frazeme je po- memben kriterij idiomatičnost, s katerim ločujejo popolne, delne in neidiomatične stalne besedne zveze, pomenski prenosi, stilna in pragmatična zaznamovanost, slovar pa navaja tudi frazemske variante in sinonime. Urejenost slovarja nam omogoča iskanje po različnih kriterijih in hitro pridobiva- nje gradiva za jezikoslovne analize. Z vpisom iskalnega pogoja Phraseologismus nam slovar izpiše 134 večbesednih gesel, 12 to pa znaša 5,3 % vseh neologizmov. Večbesedni leksemi so po stopnji idiomatičnosti razdeljeni na naslednje skupine: 11 Seznam vseh 2519 neologizmov je na strani https://www.owid.de/service/stichwortlisten/neo_all (30. 5. 2023). 12 Pregled večbesednih leksemov (nem. Phraseologismen) je na strani https://www.owid.de/docs/neo/ suche/index.jsp (30. 5. 2023). JIS_2_2023_FINAL.indd 178 JIS_2_2023_FINAL.indd 178 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 179 Frazeološki neologizmi v slovenskih in nemških slovarjih a) 62 je popolnoma idiomatičnih gesel, npr. v zelenem območju 13 − im grünen Bereich z začetka 90. let, slon v sobi 14 − ein Elephant im Zimmer z začetka 21. stoletja. Frazem je prevod angleške zveze an elephant in the (living) room. b) Delno idiomatičnih je 42 gesel, npr. globalna vas 15 − globales Dorf z začetka 90. let 20. stoletja. Frazem je prevod angleške zveze Global Village, v nemščini pa ima enobesedni sinonim Weltdorf. c) Neidiomatičnih je 30 gesel, npr. digitalni podpis 16 − digitale Signatur s srede 90. let 20. stoletja. Natančen opis gesel omogoča nove raziskave jezikovnih novosti. D. Steffens je v raziskavi poimenovalne funkcije ugotovila, da so glagolski frazemi pogosto sli- koviti in da so nastali po metaforičnem prenosu, npr. s področja športa kot den Ball flach halten (dobesedno držati žogo nizko v pomenu 'zadržati se, ostati miren' (Steffens 2015: 59). Podatki o razvrstitvi po frazemskih vrstah, ki zajemajo samostalniške, glagolske, predložne, pridevniške in stavčne frazeme, kažejo, da je največ frazemov uvršče- nih v samostalniško in glagolsko frazemsko vrsto (Steffens 2015: 60–61). Analiza samostalniških frazemov kaže, da je največ zvez pridevnika in samo- stalnika (Steffens 2015: 63). V levem prilastku so pogosto pridevniki, sedanjiški in pretekli deležniki in števniki. Pridevniki pogosto označujejo barve, pri tem pa je npr. zelena različno motivirana. V zelenem receptu (grünes Rezept) je barva povezana z barvo papirja, na katerem je napisan recept, 17 zelena pa je povezana tudi z varstvom okolja, npr. zelena elektrika 18 (grüner Strom). Predložna zveza v zelenem območju (im grünen Bereich) ima pomen 'brez nevarnosti neuresni- čitve, v redu'. L. Kovbasyuk ugotavlja, da so frazeološki neologizmi po zgradbi samostalniški, predložni in prislovni (Kovbasyuk 2018: 127). Razdeljeni so v naslednje skupine: a) primerjalni frazemi, b) lastnoimenski frazemi, c) frazeološki termini, d) model- na tvorba. 19 S kognitivno-semantičnega vidika so frazeološke nove enote uvrščene na področje človekovega (93 %) in kulturnega sveta (7 %). Človekov svet zajema področja, povezana s človekom, njegovo osebnostjo, čustvi, poklici, zdravjem, hrano, zakonom; kulturni svet opredeljujejo področja, povezana z mediji, koledar- jem, jezikom (Kovbasyuk 2018: 128). 13 GF 2.0 242 pojavitev. 14 GF 2.0 18 pojavitev. 15 GF 2.0 657 pojavitev, obravnava tudi v SNB in SSKJ 2 . 16 GF 2.0 454 pojavitev, obravnava tudi v SNB in SSKJ 2 . 17 V slovenskem slovaropisju je zeleni recept naveden v Farmacevtskem terminološkem slovarju, 2., dopolnjena in pregledana izdaja (2019). 18 GF 2.0 143 pojavitev. 19 Prevod Modellbildung po Kržišnik 2014: 16. JIS_2_2023_FINAL.indd 179 JIS_2_2023_FINAL.indd 179 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 180 Saška Štumberger Rezultati analiz so lahko osnova za študije na področju frazeologije in jezikovnega razvoja, praktično vrednost pa pri primerjalnih analizah L. Kovbasyuk vidi tudi pri pouku tujega jezika. 5 Sklep Raziskovanje frazeoloških neologizmov je v slovenščini novo področje, za katerega je pomembna natančna opredelitev jezikovnih novosti in raziskavam primerna opredelitev frazemov. Predstavitev nemškega slovaropisja neologiz- mov je pokazala, da izločevanje idiomatičnih terminoloških zvez iz frazeologije ni smiselno, kajti frazeološki termini se lahko po prehodu v splošni jezik spet frazeologizirajo. Za slovenske slovarje neologizmov bi bilo smiselno bolj natančno označevanje gesel tudi s stališča zgradbe in idiomatičnosti. To bi nam omogočilo boljšo upora- bo slovarskega gradiva tudi za raziskovanje različnih vrst neologizmov in pridobi- vanje novih informacij o novejši leksiki. Viri GF 2.0 = Korpus pisne standardne slovenščine Gigafida 2.0: https://viri.cjvt.si/gigafida/. (Dostop 30. 5. 2023.) Keber, Janez, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Neologismenwörterbuch. Leibniz-Institut für Deutsche Sprache (IDS): https://www.owid. de/docs/neo/suche/index.jsp. (Dostop 30. 5. 2023.) SNB = Bizjak Končar, Aleksandra in Snoj, Marko (ur.), 2012: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika: www.fran.si. (Dostop 30. 5. 2023.) SSKJ 2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika: druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja: www.fran.si. (Dostop 30. 5. 2023.) Literatura Accetto, Matej idr., 2018: Pravni terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Antloga, Špela in Race, Duša, 2013: Potencialno novi frazemi in njihova umeščenost v Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Jezikoslovnica, 5. 12. 2013. https://www. academia.edu/25487078/Potencionalno_novi_frazemi_in_njihova_ume%C5%A1%C4%- 8Denost_v_Slovar_novej%C5%A1ega_besedja_slovenskega_jezika. Bajec, Anton idr. (ur.), 1964: Slovar slovenskega knjižnega jezika: poskusni snopič. Lju- bljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. JIS_2_2023_FINAL.indd 180 JIS_2_2023_FINAL.indd 180 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 181 Frazeološki neologizmi v slovenskih in nemških slovarjih Bokal, Ljudmila, Gložančev, Alenka, Jakop, Nataša, Kostanjevec, Polona in V ojnovič, Nastja, 2003: O načrtovanem slovarju novejšega besedja slovenskega jezika. Jezikoslovni zapiski 9/1. 7–47. Brehmer, Bernhard, 2009: Äquivalenzbeziehungen zwischen komparativen Phraseologi- smen im Serbischen und Deutschen. Südslawistik online. Zeitschrift für südslavische Spra- chen, Literaturen und Kulturen 1. 141–164. Burger, Harald, 2015 5 (2010, 2007, 2003, 1998): Phraseologie: eine Einführung am Bei- spiel des Deutschen. Berlin: Erich Schmidt Verlag. Donalies, Elke, 1994: Idiom, Phraseologismus oder Phrasem: zum Oberbegriff eines Bere- ichs der Linguistik. Zeitschrift für germanistische Linguistik 22. 334–349. Elsen, Hilke, 2004: Neologismen. Formen und Funktionen neuer Wörter in verschiedenen Varietäten des Deutschen. Tübingen: Gunter Narr Verlag. Ettinger, Stefan, 2019: Leistung und Grenzen der Phraseodidaktik. Zehn kritische Fragen zum gegenwärtigen Forschungsstand. Philologie im Netz (PhilN) 87. 84–124. Gložančev, Alenka in Kostanjevec, Polona, 2006. Novejše besedje slovenskega knjižnega jezika – seznam (A–O). Jezikoslovni zapiski 12/2. 89–159. Gstöttner, Maria, 2003: Neologismen in der deutschen Gegenwartssprache. Dunaj: GRIN Verlag. Hudej, Nika idr., 2022: Davčni terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. Jakop, Nataša, 2013: Frazeološki neologizmi v slovenščini. Jakop, Nataša in Jemec To- mazin, Mateja (ur.): Frazeološka simfonija: sodobni pogledi na frazeologijo. Ljubljana: Založba ZRC. 157−166. Jakop, Nataša, 2016: Sestavine kozmosa v slovenski frazeologiji. Kržišnik, Erika, Jakop, Nataša in Jemec Tomazin, Mateja (ur.): Prostor in čas v frazeologiji. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 149−156. Jakop, Nataša in Jemec Tomazin, Mateja (ur.), 2013: Frazeološka simfonija: Sodobni pog- ledi na frazeologijo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Keber, Janez, 1996: Leksikon imen: izvor imen na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba. Kinne, Michael, 1996. Neologismen und Neologismenlexikographie im Deutschen. Deut- sche Sprache 24/4. 327–358. Klappenbach, Ruth in Steinitz, Wolfgang (ur.), 1967 (1964): Wörterbuch der deutschen Gegenwartssprache. 1. Band. Berlin: Akademie-Verlag. Korošec, Tomo, 1976: Nove besede v časopisnih žanrih dnevnika Delo 1969–1975. Slavi- stična revija 24/2–3. 219–236. Kovbasyuk, Larysa, 2018: Deutsche phraseologische Neologismen (am Beispiel der Null- und Zehnjahre). Науковий вісник Херсонського державного університету. Серія Лінгвістика: Зб. наук. пр 34/2. Херсон: Вид-во ХДУ . 125–129. [Kovbasyuk, Larysa, 2018: Deutsche phraseologische Neologismen (am Beispiel der Null- und Zehnjahre). Naukovyj visnyk Hersons‘kogo deržavnogo universytetu. Serija Lingvistyka: Zb. nauk. pr 34/2. Herson: Vyd-vo HDU. 125–129.] Kržišnik - Kolšek, Erika, 1988: Frazeologija v modemi. Magistrska naloga. Ljubljana. JIS_2_2023_FINAL.indd 181 JIS_2_2023_FINAL.indd 181 18. 09. 2023 14:19:29 18. 09. 2023 14:19:29 182 Saška Štumberger Kržišnik, Erika, 1994a: Slovenski glagolski frazemi (ob primeru frazemov govorjenja). Doktorska disertacija. Ljubljana. Kržišnik, Erika, 1994b: Frazeologija kot izražanje v »podobah«. Pouk slovenščine malo drugače. Trzin: Založba Different, d. o. o. 91–103. Kržišnik, Erika, 2013: Moderna frazeološka veda v slovenistiki. Jakop, Nataša in Jemec Tomazin, Mateja (ur.): Frazeološka simfonija: Sodobni pogledi na frazeologijo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 15–26. Kržišnik, Erika, 2014: Zoonimi v slovenskih frazeoloških primerah. Vidović Bolt, Ivana (ur.): Životinje u frazeološkom ruhu. Zagreb: FF press. 1–20. Kržišnik, Erika, Jakop, Nataša in Jemec Tomazin, Mateja (ur.), 2016: Prostor in čas v fraze- ologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Paternu, Boris in Jakopin, Franc (ur.), 1988: Predgovor. Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura: mednarodni simpozij od 1. do 3. julija 1986. Obdobja 8. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 5–6. Pavlica, Josip, 1960: Frazeološki slovar v petih jezikih. Ljubljana: DZS. Petermann, Jürgen, 1988: Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (I–IV): ne- kaj osnovnih vprašanj vloge frazeologije v slovarju. Paternu, Boris in Jakopin, Franc (ur.): Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura: mednarodni simpozij od 1. do 3. julija 1986. Obdobja 8. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 301–310. Petric, Špela, 2011: Novejši večbesedni leksemi v slovenščini z vidika slovaropisja. Jeziko- slovni zapiski 17/1. 143–156. Piirainen, Elisabeth, 2005: Europeanism, internationalism or something else? Proposal for a cross-linguistic and cross-cultural research project on widespread idioms in Europe and beyond. Hermes. Journal of Linguistics 35. 45–75. Pogorelec, Breda, 1963/64: O poskusnem snopiču Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Jezik in slovstvo 9/7–8. 232–242. Polajnar, Janja, 2013: Neprodani in trdni. Ja, seveda, potem pa svizec … Osamosvajanje oglasnih sloganov v slovenskem jeziku. Jezik in slovstvo 58/3. 3–19. Schippan, Thea, 2002 2 (1992): Lexikologie der deutschen Gegenwartssprache. Tübingen: Niemeyer. Schreiber, David, Mahlow, Cerstin in Juska-Bacher, Britta, 2012: Phraseologische Neologi- smen: Identifikation und Validierung. Yearbook of Phraseology 3/1. 3−30. Steffens, Doris, 2015: Zur Benennungsfunktion von Neologismen am Beispiel von phrase- ologischen Einheiten. Der Deutschunterricht 67/3. 58–67. Štumberger, Saška, 2011: Pojmovni svet in struktura novejše slovenske leksike. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Štumberger, Saška, 2015a: Slovaropisna obravnava novejše leksike. Slovenski jezik – Slo- vene Linguistic Studies 10. 153–166. Štumberger, Saška, 2015b: Leksikološka opredelitev novejše leksike in terminološka raba v slovenskem jezikoslovju. Slavistična revija 63/2. 249–59. Toporišič, Jože, 1973/1974: K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo 19/8. 273–279. JIS_2_2023_FINAL.indd 182 JIS_2_2023_FINAL.indd 182 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 183 Frazeološki neologizmi v slovenskih in nemških slovarjih Toporišič, Jože idr. (ur.), 1990: Slovenski pravopis. 1, Pravila. Ljubljana: DZS. Toporišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Vidovič Muha, Ada, 1988: Kontrastive slowenisch-deutsche Typologie der Nominalkom- position. Wiener Slawistischer Almanach 22. 311−322. Vidovič Muha, Ada, 2021 (2000): Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: Znan- stvena založba Filozofske fakultete. Phraseological Neologisms in Slovenian and German Dictionaries Phraseological neologisms are a category of multi-word neologisms, characterized by a known time of origin and acceptance in the vocabulary. This paper examines the presence of phrasemes in the Dictio- nary of Recent V ocabulary of the Slovenian Language (SNB) and German dictionaries of neologisms. The search process in the Slovenian dictionary involved collecting multi-word entries with expressive qualifiers and also including phrasemes without expressive qualifiers. The precise presentation of ne- ologisms in German dictionaries allowed for an automatic search. Out of a total of 2,519 neologisms, 134 were identified as phrasemes, which amounts to 5,3%. Online search enables selection based on various criteria, with idiomaticity being an important criterion for phrasemes, distinguishing complete, partial, and non-idiomatic vocabulary entries. Researching phraseological neologisms is a new scientific area in Slovenian linguistics. The analysis of German materials revealed the relevance of a broader definition of phraseology in neologism re- search, without excluding (idiomatic) terminological multi-word lexemes. However, one of the main challenges in studying phraseological neologisms lies in data collection. In Slovenian dictionaries of neologisms, improving the labelling in terms of structure and idiomaticity would greatly enhance the usability of the material for researching different types of neologisms and obtaining new information about lexical change. Keywords: lexis, phraseme, idiomaticity, dictionaries, Slovenian, German JIS_2_2023_FINAL.indd 183 JIS_2_2023_FINAL.indd 183 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 JIS_2_2023_FINAL.indd 184 JIS_2_2023_FINAL.indd 184 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 INTERVJU JIS_2_2023_FINAL.indd 185 JIS_2_2023_FINAL.indd 185 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 JIS_2_2023_FINAL.indd 186 JIS_2_2023_FINAL.indd 186 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 TIMOTHY POGAČAR, AMERIŠKI SLA VIST, SLOVENIST IN TA VČAROSLOVEC S Timothyjem Pogačarjem se je pogovarjal red. prof. dr. Miran Hladnik. Spomladi leta 2009 je študentka Anita M.[arenk] v seminarju na ljubljanski slo- venistiki zastavila wikipedijsko geslo o Timu Pogačarju. Iz njega povzemam, da je bil ameriško-slovenski literarni zgodovinar, urednik in prevajalec Tim Po- gačar rojen 30. decembra 1955 v Clevelandu, Ohio. Diplomiral je iz ruščine in španščine, magistriral iz ruske književnosti in doktoriral iz slovanskih jezi- kov in književnosti. Poučuje in raziskuje na Univerzi Bowling Green State in je hkrati dejaven član Society for Slovene Studies (kot blagajnik, urednik časopisa Slovene Studies in predsednik društva). Kot prevajalec skrbi za angleščino v Slavistični reviji, tudi za celotne tematske številke (npr. Slovene literary studies today). V angleščino je prevedel znanstveno monografijo Marka Juvana History and poetics of intertextuality in Luka Vidmarja A Slavic republic of letters: The correspondence between Jernej Kopitar and baron Žiga Zois. Njegova literarna prevodna bibliografija vključuje romane Evalda Flisarja (On the gold coast, A journey too far, The girl who would rather be elsewhere, That's where you'll find me, Words above the clouds, Who can say where the road goes) in Tavčarjevo Visoško kroniko. Med domačimi literarnimi zgodovinarji je poznan kot tavča- roslovec in pisec ocen slovenskih strokovnih knjig za revijo Slovene Studies. Za nameček naj bo podatek, da je v prostem času ribič in golfist. Intervju s tav- čaroslovcem Timom Pogačarjem je nastal ob 100. obletnici Tavčarjeve smrti, v Tavčarjevem letu 2023. JIS_2_2023_FINAL.indd 187 JIS_2_2023_FINAL.indd 187 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 188 Intervju Živijo, Tim. Ker sva iz iste generacije, se mi zdi predlog uredništva, da te za Jezik in slovstvo izprašam jaz, primeren. Strokovno smo rasli iz istega duha časa in se zato morda bolje razumemo. Midva se poznava od leta 1984, ko sem z družino pripotoval poučevat slovenščino na Univerzo v Kansasu v mestu Lawrence, kjer si bil takrat asistent na oddelku za slavistiko. Od kod si prišel tja in kako si se odločil za študij slavistike? Vesel sem, da si se z uredništvom dogovoril za ta pogovor, Miran. Da, sva iz iste generacije, čeprav si bil od časa najinega bivanja v Kansasu naprej moj učitelj. V Kansas sem prišel z univerze Georgetown, tako kot nekateri pred mano – na pri- mer puškinist David Bethea na univerzi Wisconsin. Na univerzo Georgetown sem se vpisal po zaslugi svojega srednješolskega učitelja latinščine in ruščine v Cleve- landu, ki je emigriral iz Hrvaške. Kar zadeva učitelje, mislim, da smo imeli mnogi kakega posebnega učitelja, ki nas je usmerjal. Zame je bil to Branko Jurković. Zate je bila to Marija Žagar, kajne? Prav je, da je tvoja študentka Urška Perenič uredila njeno korespondenco z Borisom Pahorjem. Mimogrede, rad se spominjam, kako sta me s tvojo ženo Miro peljala na obisk v njeno kočo na Uskovnici nad Bo- hinjskim jezerom. Za slavistiko in zlasti slovenistiko so me opogumljali učitelj na srednji šoli, odlični profesorji na univerzi Georgetown in lektorji za slovenščino v Kansasu (Velemir Gjurin, Ljubica Černivec in ti). Pogačar je slovenski priimek, v Ameriki ga izgovarjajo „po:gakar“. Kje so njegove korenine? Ja, dva brata ga tako izgovarjata, ampak ko sem šel v slavistiko, sem postal Po- gačar, kot se je pisal ded, ki je prišel v Ameriko iz vasi Poženik pri Cerkljah na Gorenjskem. Njegovi sorodniki še živijo v domači hiši, čeprav se pišejo drugače. Strara mama pa je bila s Krasa. Zbirališče slavističnih študentov v Lawrencu je bilo v »ruski hiši«, kjer so ljudje bivali, študirali in se družili tudi po koncu predavanj. Doma sem táko simbiozo študija in prostega časa dajal za zgled; takrat mi je bila Amerika še za zgled v marsičem. Ti si si že ustvaril družino in živel z njo posebej, dobivali pa smo se ob koncu tedna na obiskih pri tem ali onem profesorju. Kdo vse so bili tvoji kolegi in učitelji? To je bila čudovita skupina podiplomskih študentov in učiteljev na fakulteti. Zago- tovo se spomniš Alexandra Boguslawskega, ki se je ukvarjal z rusko ikonografijo, in Leonarda Stantona, ki je študiral Dostojevskega. Tam je bil tudi Michael Big- gins, eden najboljših prevajalcev iz slovenščine v angleščino. Trenutno je predse- dnik Društva za slovenske študije. Mila Šašková Pierce je Michaela in mene učila češčino; še vedno poučuje češčino na Univerzi v Nebraski. Gerald Mickelson je redno vabil na obisk ruske pisatelje. Bil je mentor pri moji disertaciji o sovjetski ruski književnosti. Pri svojem prvem članku o Vasiliju Aksenovu sem sodeloval s podiplomskim študentom Anatolijem Viševskim. Naš mentor je bil tudi Stephen JIS_2_2023_FINAL.indd 188 JIS_2_2023_FINAL.indd 188 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 189 Intervju Parker, ki je bil nekoč študent Vladimirja Nabokova na univerzi Cornell. Vsaj dvakrat se je ljubljanskega Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, na katerem sem bil tudi sam, udeležil Joseph Conrad, specialist za južnoslovansko folkloro. Člani fakultete so bili izredno velikodušni. Heinrich Stammler je na pri- mer majhno skupino izmed nas povabil k sebi domov na pijačo in pogovor o »če- ških stvareh«, kot se je sam izrazil. Ta imena (bilo jih je še več!) navajam zato, da bi pokazal, kako raznoliki so bili interesi v Kansasu. In tako smo skupaj kuhali, peli in igrali, kolikor pogosto smo le mogli. Bivanje v ZDA se mi je močno vtisnilo v zavest zaradi vrste kulturnih pre- senečenj, ki so se porajala ob srečanju z drugačnimi navadami, vrednotami, življenjskim slogom in funkcioniranjem javnih reči. Tudi ti si med študijem drugod po svetu verjetno doživljal nekaj podobnega. Spominjam se naji- nih pogovorov o kulturnih razlikah med Vzhodom in Zahodom – se jih da preprosto povzeti? Slovenija ni bila Vzhod, ko je bila del Jugoslavije, ne na način, kot sem ga do- življal v Sovjetski zvezi in pozneje v postsovjetski Rusiji. Kar zadeva Slovenijo in ZDA, mislim, da je moj bratranec iz Clevelanda, Američan tretje generacije, dobro povzel eno od razlik, ko je po prvem obisku Slovenije dejal: »Tam je toliko zgodovine.« V mislih je imel, da je v Srednji Evropi zavedanje ljudi o preteklosti, vključno s kulturno dediščino dežele, pomembnejše kot drugod. To se vidi že na ulici. V ZDA moraš dobro pogledati, da najdeš kak spomenik, na primer pisate- ljem, v Sloveniji pa jih je težko spregledati. Američani so na splošno bolj usmer- jeni v prihodnost. Seveda so takšna posploševanja tvegana, vendar naj omenim še eno, osnovno razliko – pojem prostora. Za Američane je nenavadno sedeti tako blizu drug drugemu, kot sedijo učenci v slovenskem razredu, živeti v slovenski študentski sobi ali ležati tesno ob drugih na plaži. Pa ne zato, ker je država geo- grafsko majhna. To je povezano s pričakovanjem glede prostora zasebnosti. Toda ljudje se lahko prilagodijo in se tudi prilagodijo. Nikoli ne bom pozabil, kako si kupil velik ameriški avto in družino odpeljal v Skalno gorovje. Čeprav obstajajo razlike v pogledih na temeljne stvari, kot sta čas in prostor, sta si slovenski in (splošni) ameriški odnos do dela, tudi na področju izobraževanja, podobna. Ko sem prvič obiskal Slovenijo, sem bil zelo navdušen nad kakovostjo izobraževanja v Sloveniji. Srečanje z mladimi znanstveniki, kot sta ti in Marko Juvan, mi je dalo misliti, da je podiplomski študij v Sloveniji v nekaterih pogledih boljši od podiplomskega študija v ZDA; slovenski znanstveniki so se specializirali in izpo- polnjevali v Avstriji, Nemčiji in drugod. Slovenski lektorat na univerzi, ki ga je financirala Fulbrightova fundacija, je ponujal svoje usluge tudi slovenskim izseljencem v uro oddaljenem Kansas Cityju v sosednji državi Missouri in v tri ure oddaljenem Pittsburgu na jugu države. Jaz sem udeležence tečajev učil sklanjati besedo ljubezen, ti pa si jim razlagal o panjskih končnicah. Kako si povezan s slovensko ameriško skupnostjo? JIS_2_2023_FINAL.indd 189 JIS_2_2023_FINAL.indd 189 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 190 Intervju Da, spomnim se skupine približno petdesetih učencev vseh starosti, ki si jo imel v Pittsburgu v Kansasu. Bili so zabavni. Pravzaprav so slovensko-ameriška naselja nekoliko oddaljena od kraja, kjer zdaj živim in delam. Sem pa bil v zadnjih me- secih dvakrat v Clevelandu, kjer sem predaval o Ivanu Tavčarju. Sedež Slovenske narodne podporne jednote v Pittsburghu v Pensilvaniji obiščem približno enkrat na leto zaradi raziskovanja. In moji sorodniki so seveda člani te organizacije. Ne- katere povezave so osebne. Tako je na primer glasbeni in filmski strokovnjak Jo- seph Valencic v Clevelandu obiskal Bowling Green in tam predaval. Po tvoji zaslugi sem spoznal profesorja Toussainta Hočevarja z Univerze v New Orleansu, ki me je nagovoril za pisanje priročnika Slovene for Trave- lers, akademsko slovenistično sceno v ZDA pa je povezal prek Society for Slovene Studies (Združenja za slovenske študije). Kako si ti prišel zraven in postal njen nepogrešljivi član: urednik revije Slovene Studies in blagajnik društva? Ko sem bil na univerzi Georgetown v Washingtonu, sem se udeležil konference Ameriškega združenja za razvoj slovanskih in vzhodnoevropskih študij (Ameri- can Association for the Advancement of Slavic and East European Studies). Dru- štvo za slovenske študije (Society for Slovene Studies) je imelo tam svoje sekcije. Bil sem šele študent, vendar so me ljudje, kot je Joseph Paternost (Univerza v Pen- silvaniji), sprejeli in pridružil sem se organizaciji. Že leta 1989 je William Derby- shire (Univerza Rutgers) name prenesel naloge blagajnika. Nato sem se dobro spoznal s člani, kot so Rado Lencek (Univerza Columbia), Henry Cooper (Uni- verza Indiana) in Carole Rogel (Državna univerza Ohio). Veliko so mi pomagali. Leta 1995 mi je Tom M. S. Priestly (Univerza v Alberti, Kanada) zaupal uredniške naloge. S Henryjem in Tomom smo junija 2022 sodelovali na posvetu, posve- čenem Radu Lencku na Slovenski matici. Tesni stiki med ustanovitelji društva, med katerimi sta bila tudi Toussaint Hočevar in Joseph Velikonja, so pripomogli k rasti organizacije in pridobivanju novih članov. Mimogrede, spomnim se, kako sva s tabo sedela ob mestnem bazenu v Lawrenceu v Kansasu in se pogovarjala o poglavjih Slovenščine za popotnike. Res je, sam sem želel v priročnik vključiti tudi kak ljubezenski dialog med Američanom in Slovenko, ti in Toussaint pa sta take moje izpade brzdala. Tega se ne spomnim, Miran, ampak se bi zdaj strinjal. Romantičnih in družinskih stikov je dosti, in so taki dialogi potrebni. Verjetno najboljši primer v ameriški slavistiki sta Marc Greenberg in Marta Pirnat Greenberg. Profesorsko mesto si po doktoratu dobil na Univerzi v Bowling Greenu v državi Ohio. Kakšno je življenje ameriškega slavista? Kako si kombiniral ru- sistiko, bohemistiko in slovenistiko in kako si ohranjal slavistiko med drugo jezikoslovno ponudbo na univerzi? JIS_2_2023_FINAL.indd 190 JIS_2_2023_FINAL.indd 190 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 191 Intervju Resnici na ljubo slovanske študije obstajajo le na velikih ameriških univerzah, kot so Ohio State, University of Washington, Harvard in Princeton. Na srednje velikih univerzah, kot je Bowling Green, imamo samo rusistiko. In rusistika bo na takšni univerzi preživela le v okviru evropskih ali mednarodnih študij. Ruske študije so bile v ZDA v šestdesetih letih 20. stoletja novost. Lencek je bil v sedemdesetih le- tih prejšnjega stoletja eden od vodilnih pri spodbujanju slovanskih študij na ame- riških univerzah. Razvoju slovanskih študij v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja je sledil počasen upad, ki je bil vzporeden z upadom humanistike na splošno. Prihodnost slovanskih študij je lahko delno povezana s tvojim prejšnjim vprašanjem o stikih s skupnostjo. Današnji ekvivalent tega, kar si počel v Pittsbur- gu v Kansasu, so tečaji slovenskega jezika na daljavo Luke Zibelnika z državne univerze v Clevelandu. Doseči moramo več ljudi, ne le tradicionalne univerzitetne študente, čeprav so ti še vedno osrednja publika. Geslo Bowling Green State Uni- versity »javna univerza za javno dobro« odraža to potrebo. Med poletnimi počitnicami si prihajal v Slovenijo: na SSJLK, na simpozij Obdobja, na prevajalske delavnice in srečanja, hčer Tonjo si vpisal na Pole- tno šolo slovenščine. Konec tedna smo se v družbi drugih seminaristov poda- jali v gore. Si že napravil statistiko svojih potovanj v stari svet? Ne, nisem še napravil statistike svojih potovanj v Evropo, ampak pred covidom je bilo to skoraj vsako leto, potoval sem bodisi v Rusijo s študenti ali na raziskave bodisi v Slovenijo na konference ali delavnice. Težko je verjeti, da je bil še ne tako dolgo nazaj za obisk Češke, Slovenije in Ukrajine potreben vizum. V zadnjem desetletju je postajalo vse težje dobiti vizum za Rusijo. Zdaj se sprašujem, ali bom še kdaj šel tja. Med tvojimi simpozijskimi referati in objavami v strokovnem časopisju mi je v spominu ostala obravnava slovenskega liberalizma v 19. stoletju. Jo povzameš? Študija o slovenskem liberalizmu je bila povezana z mojim zanimanjem za kon- cept jaza v analitični filozofiji na splošno. Koncepti jaza običajno poudarjajo me- tafizične, družbene ali fizične vidike. Mislim, da je v slovenski družbi relativno pomembnejši družbeni vidik. Knjiga Gretchen Bakke The Likeness: Semblance and Self in Slovene Society (2020) se zdi, da potrjuje to misel. Ko na predavanjih pridem do Ivana Tavčarja, študentom pripovedujem o ameriškem Slovencu, ki se je z avtobusom ali kar peš odpravil na romanje po dogajališčih Tavčarjevih povesti v Poljanski dolini in nad njo, s Tavčar- jevim Zbranim delom v uredništvu Marje Boršnik kot edino prtljago. Sam nisem imel pojma, od kod je bila stasita Ana Renata iz Visoške kronike, ti si mi s prstom pokazal njeno hišo, ko sva kolesarila mimo. Kdaj si se zaljubil v Ivana Tavčarja in kako ti je vračal ljubezen? JIS_2_2023_FINAL.indd 191 JIS_2_2023_FINAL.indd 191 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 192 Intervju Zanimiv je konec tvojega vprašanja. Ali ni ljubezen Tavčarjeva osrednja tema? Mislim, da je bila Ljubica Černivec tista, ki nas je v Kansasu vodila v pozorno branje nekaterih zgodb iz zbirke Med gorami, potem pa si mi podaril Tavčarjeva Zbrana dela. Še posebej mi je bila všeč Visoška kronika, morda deloma tudi zaradi moje katoliške vzgoje in izzivov, ki jih ta prinaša! Izidorjevo pot od Visokega okoli Blegoša do Davče sem najbrž prehodil na dan, ko je bil leta 1989 objavljen prevod prvega poglavja Visoške kronike v reviji za Slovence po svetu Slovenija. K dokončanemu prevodu sem se vračal, dokler ni leta 2022 izšel pri Central Euro- pean University Press. Na tej poti mi je pomagal Velemir Gjurin. Njegovo znanje angleščine je odlično. Mimogrede, se strinjaš, da je portret Jurija Šubica iz leta 1885 ena najbolj privlačnih podob slovenskega pisatelja? Hm, Tavčarjevih slikarskih upodobitev ne znam pravično tehtati, nazadnje me je navdušila Smrekarjeva karikatura tega pomembnega moža iz leta 1913. Sprašujem se, ali je prevzel Savinšek obliko brade na kipu od Smrekarja, saj je brada na doprsnih kipih v mavzoleju na Visokem in nasproti rojstne hiše v Polja- nah čisto drugačna. Veliko raziskovalno delo si opravil v zvezi z enigmatično figuro Johna Tha- tcherja, ki je kot donator zapisan v vznožju velikega Savinškovega kipa Ivana Tavčarja iz leta 1957 na Visokem. Knjižničarka iz Gallupa v Novi Mehiki mi je pred kratkim poslala fotografije Joh- na Thatcherja na izletih po podeželju. Nadel si je obleko in kravato ter se s svojim Hudsonom – takrat najhitrejšim avtomobilom v ZDA – s prijatelji odpeljal iz mes- ta. (To je bilo v prvem desetletju prejšnjega stoletja.) Lahko si predstavljaš, da je Tavčar počel nekaj podobnega. Thatcher je bil tako kot Tavčar ribič in se je vozil v Utah in Kolorado lovit postrvi. Lansko poletje sem obiskal njegovega pravnuka v Pittsburgu v Pensilvaniji, ki se po njem imenuje John H. Thatcher. Donator Tha- tcher je svoje ameriško ime dobil po lastniku rudnika premoga v bližini Gallupa, kjer je delal kratek čas, preden je postal lastnik trgovine. Dotlej se je pisal Janez Tavčar in je bil iz Vrbanačeve veje Tavčarjeve družine (pisatelj pa iz Kosmove veje), ki je izhajala od Jerneja Tavčarja, rojenega okrog 1674. Zgodba tega rev- nega fanta iz Poljan, ki je postal milijonar in prodajal kavbojke Levis v Gallupu, na znameniti cesti Route 66, je neverjetna. Je utelešenje Tavčarjevih liberalnih teženj. Resnično mislim, da je Savinškova skulptura tako spomenik slovenskim izseljencem kot pisatelju. Tavčar z roko kaže proti darovalcu, ki je poimenovan na podstavku, in gleda proti zahodu, izza Poljan. Skulptura je dialog med dve- ma sorodnikoma – emigrantom v ZDA in pisateljem-politikom, ki je nasprotoval izseljevanju. Mimogrede, po intervjuju z mlajšo sestro Thatcherja Frančiško, edinim otrokom od sedmih, ki ni šel v Ameriko, vemo, da je Thatcher obiskal pisatelja leta 1910 in/ ali 1914 ali mogoče po prvi svetovni vojni na Visokem. Intervju je objavila Irma JIS_2_2023_FINAL.indd 192 JIS_2_2023_FINAL.indd 192 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 193 Intervju Jelovčan leta 2007 v Vaščanu, glasilu krajevne skupnosti (33/111: 8–10). Thatcher je bil v državi Novi Mehiki poznan kot filantrop. Po drugi svetovni vojni je podaril precej denarja Poljancem. Govoril sem z ljudmi v Poljanah, ki so se spominjali njegove radodarnosti. V tem smislu je bil spomenik nekaj posebnega, saj je Tha- tcher raje pomagal revnim, na primer Indijancem, in mladini. Slovenisti, ki delujete po svetu, ste praviloma tudi prevajalci. Tvoja prevodna tlaka (ali rečemo raje prevodna rekreacija?) zadeva povzetke študij v Slavi- stični reviji in drugod, prevajal pa si tudi cele knjige, leposlovne in literarno- vedne, npr. Evalda Flisarja, Luka Vidmarja, Marka Juvana. Kakšne so tvoje prevajalske izkušnje in kdaj praviš, bodo prevajalniki nadomestili človeka? Tudi pri temle pogovoru sva si pomagala s fascinantnim prevajalskim orod- jem Deepl. Strojno prevajanje je v številnih primerih že nadomestilo prevajalce (in tolmače), kar je dobro. Če je bolj ekonomično in hitrejše, uporabljajmo strojno prevajanje. Za prevajanje književnosti pa se ne bo obneslo. Vse, kar je treba storiti, da se v to prepričamo, je, da primerjamo dva dobra prevoda kakega literarnega dela in vidi- mo, koliko se razlikujeta. Prevajalci nenehno sprejemajo ključne odločitve in, no, uveljavljajo svoje prevajalske spretnosti. V resnici torej govorimo o interpretaciji dela in ne le o njegovem prenosu v drugi jezik. Zanimive so tudi medosebne situ- acije. Nekoč sem tolmačil na sestanku med obrtniki iz Toleda v Ohiu in ruskimi obiskovalci, ki so želeli pri njih kupiti proizvodne stroje. Na koncu dolgega sestan- ka so imeli Američani v resnici samo eno vprašanje – ali jim lahko zaupamo? Tvoje zadnje veliko tavčaroslovsko dejanje je prevod Visoške kronike v angleščino. Pred tem je bil roman preveden v deset jezikov. Vprašanje me je spomnilo na knjigo Marka Juvana Worlding a Peripheral Lite- rature, ki obravnava idejo svetovne književnosti, prevajalske študije in osebnosti, kot je Prešeren. Da bi posamezni pisatelji prišli do mednarodnega občinstva, so potrebni ogromni napori in dolgotrajna prizadevanja, veliko manj velja to za na- cionalno književnost. Prvi vrhunski prevodi Prešernove poezije Henryja Cooperja in Toma Priestlyja so izšli šele leta 1999. Cankarjeve drame so v angleščini izšle leta 2021. Mimogrede, Michael Biggins letos vodi dramsko branje Jakoba Rude (ki ga je prevedel) na konferenci na državni univerzi v Ohiu. Nisem prepričan, da je bil Cankar kdaj uprizorjen v angleščini v ZDA. Status častne gostje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 je lahko velik korak v smeri svetovne književnosti, vsaj v Evropi. Severna Amerika je druga zgodba. Nekoč si na preva- jalski delavnici Javne agencije za knjigo predaval o bralcih in literarnih prevodih. Kot se spomnim, so Nemci med najboljšimi kupci, medtem ko se Američani – no, angleško govoreči – uvrščajo zelo nizko. Vrnimo se k vprašanju o Vzhodu in Zahodu. Lani sem govoril na konferenci z naslovom Prevajanje socializma. Večinoma je šlo za literarne stike med špansko govorečimi državami in nekdanji- mi socialističnimi državami v Evropi. Veliko latinskoameriške literature je bilo JIS_2_2023_FINAL.indd 193 JIS_2_2023_FINAL.indd 193 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 194 Intervju prevedene v slovanske jezike. Ruski pesnik Jevgenij Jevtušenko mi je nekoč dejal, da branje Gabriela Garcíe Marqueza pomaga razumeti trende v (takratni) sodobni ruski književnosti. Rusi in drugi so bili preprosto navajeni iskati dobro tujo lite- raturo. Mimogrede, moja žena Irina, ki je odraščala v Rusiji, je velika ljubiteljica skandinavskih kriminalnih romanov. Virtualni svet, v katerega smo potopljeni, ima pred fizičnim to prednost, da je posamezna reč v njem hkrati del različnih množic in je ni treba tlačiti v en sam predalček. Tebe smo že pred desetletjem in več na Wikipediji brez zadreg uvrščali med slovenske literarne zgodovinarje (ups, vidim, da geslo že dolgo ni bilo deležno skrbi in ga bo treba ažurirati), kar pa študentov prvega letni- ka ne odreši nuje, da pri vprašanju Naštej tri tuje literarne zgodovinarje ne zapišejo tudi tvojega imena. Slovenski literarni zgodovinar je ta, ki raziskuje slovensko književnosti, tuji literarni zgodovinar pa je ta, ki deluje zunaj ma- tičnega slovenskega prostora – prilegata se ti obe oznaki. Kako se sam znaj- deš na prepihu med »domačim« in »tujim«? Sta to sploh še antonima? Je me- tafora ameriškega talilnega lonca še uporabna za opis razmerja med njima? To je odlična metafora! Samo pomisli na sloveniste na univerzah po svetu, kot je jezikoslovec Peter Jurgec na Univerzi v Torontu. Ali pa na delo Ameriške funda- cije za slovensko izobraževanje (ASEF, American Slovenian Education Founda- tion), ki v Slovenijo pošilja mlade ameriške raziskovalce. In raziskovalne izme- njave med Slovenijo ter Univerzo v Washingtonu in Državno univerzo v Ohiu. Seveda se večina raziskovalnega sodelovanja nanaša na druga področja, ne na literaturo. Po drugi strani pa so bili stiki na teh področjih pred nekaj desetletji redki. Lahko smo samo veseli, da so se močno razširili. Veliko bližje smo si kot nekoč – »sosedi in mejaki«. JIS_2_2023_FINAL.indd 194 JIS_2_2023_FINAL.indd 194 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Knjige Vilko Klepec, Mikulov vrag in Polšji možic so opazno dejanje v slo- venskem založništvu, saj so izšle v njegovi razpoki – s samozaložništvom nasičeni regiji Kočevskega, kjer je nuja takojšnje javne prezentacije (za)pisane besede, vstale iz notranjega nemira, sama zase argument za književno kvali- ficiranost. Že desetletja na Kočevskem ni izšla leposlovna knjiga v skladu s standardi založniškega sistema ter v soodvisnosti s širšim poljem književ- nosti, zdaj pa to prakso izvaja Zavod Putscherle iz Stare Cerkve. Programski okvir Zavoda Putscherle je razisko- vanje in ohranjanje lokalne kulturne dediščine in združuje raziskovalno, pedagoško, umetnostno ter širšo kul- turno dejavnost. V tem okviru se vrši produkcija številnih formatov, značil- nih za kreativni sektor industrije, med njimi filmov, knjig in razstav. Tukaj ocenjene knjige so izšle leta 2021, obremenjene s sistemom finan- ciranja, ki je omogočil literarno ustvar- janje zanje. Pridobljena sredstva iz projekta Junaki skrivnostnih gozdov, ki financira obravnavo pripovednega izročila na območju občin jugovzhodne Slovenije in se napaja iz sredstev EU za razvoj podeželja, so usmerila vsebino literature v njih. Zaradi izvira financi- ranja knjig tudi ne preseneča, da je nji- hova vsebinska struktura kompozitna: literarnemu besedilu z ilustracijami sledijo zgodovinska, etnografska, ge- ografska in naravoslovna pojasnila. V Polšjem možicu, ki je dodatno zazna- movan kot Medvedu prijazna knjiga (blagovni znak za promocijske izdelke, ki ga podeljuje medovarstveni med- narodni projekt Life Dinalp Bear), so objavljena še priporočila za ustrezno vedenje v gozdu. Decembra 2022 je bil ponatisnjen in preveden v nemški jezik. To, da je literatura v opisanih stegah, sicer ne bi bila posebnost, vredna pod- črtanja, saj v slovenskem jeziku mrgoli stvaritev, ki poudarjeno kažejo, da so jih omogočili projekti kulturnih in drugih politik. Prednost v knjigah objavljenih dopolnil pa je ta, da je vzporedno ob- javljena literatura zaradi njih razbre- menjena sholastične didaktičnosti in se lahko samostojno vklopi v književnost. Pričakovati je, da bodo knjige tržniško beneficirale tako iz klasične distribucije v knjigotržnem sistemu kot iz dejavnosti v projektih, v katere so finančno vpete, kar utegne knjige potisniti v roke večje- ga števila kupcev in/ali bralcev, kot pa bi jih uspevale dosegati brez tega. Besedila v knjigah Vilko Klepec, Miku- lov vrag in Polšji možic so namenjena otrokom, to je bralstvu, ki ga na Koče- vskem nagovarja dobrih devet desetin vseh knjig, izdanih v regiji. Za avtori- co naštetih besedil Anjo Moric, dok- torico znanstvenih ved, politologinjo OCENE Ocena knjig Anje Moric Vilko Klepec, Mikulov vrag in Polšji možic JIS_2_2023_FINAL.indd 195 JIS_2_2023_FINAL.indd 195 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 196 Ocene in etnologinjo, to niso njeni prvenci na področju leposlovja, ne avtorski ne založniško-uredniški, saj je leto pred tem prvenec že izdala na isti način. Gre za slikanico Čebelarske domislice Jurija Jonkeja. Prvenec Moricove in vse tri knjige iz leta 2021 je ilustrirala Barbara Koblar, gradbena tehnica, ki se je že predtem izkazala s kvalitetno književno produkcijo, v tem primeru pa poleg likovnega urejanja poskrbela za tri različne likovne podobe ilustracij, izmed katerih so tiste v Polšjem moži- cu stilsko najbolj bazične, a stripovsko komunikativne, one v Vilku Klepcu pa kompozicijsko najbolj kompleksne, atmosfersko razgibane in izrazno večplastne. V ilustracije v Mikulovem vragu so integrirani elementi (foto)do- kumentarnega značaja, v glavnem pa so monomotivne, skorajda vinjete. Obrav- navane tri knjige povezuje enotna gra- fična izvedba. Podnaslov knjige Mikulov vrag je Vra- golije iz Kostela. Skozi niz dvanajstih pripovednih miniatur sledimo mozaiku dogodivščin osebe iz ljudskega izroči- la, po kateri je naslovljena knjiga, ki pa ji je Moricova v svoji literaturi do- delila fiktivno usodo po lastni zamisli. Ko opisuje, kako Mikulov vrag nagaja Kostelcem in vmes malo še sebi, Mo- ricova izpisuje govorico, ki obstaja v napetosti med deskripcijo objektivnega opazovalca in liričnostjo doživljajsko- sti – slednje poudarja ritmika kratkih stavkov, ki jih uporablja, saj je mesto- ma poetična. Jukstapozicija besedila in ilustracij ustreza vživetvenemu načinu branja, ki ga založniki pričakujejo od precej mladih bralcev; težišče samega razbiranja pomena je namreč v sooče- nju s podrobnostmi risbe, in ne toliko v dojemanju literature. V zadnjih treh miniaturah, ki so nekoliko daljše, pa v ospredje stopi zgodba, ki meri na po- ustvarjanje ljudskega pripovedovanja. Knjiga Polšji možic je podnaslovljena z Zgodba iz kočevskih gozdov. Enovito besedilo je pridobilo s tem, da ni bilo založniško vkleščeno v normative za najbolj ustrezne dolžine besedil za do- ločeno starostno skupino bralcev. Mo- ricova je lahko prosto razvila epskost svojega upovedovanja. Uporabila je nekoliko vzneseno govorico, ki čisto na koncu postane rahlo melanholična. Zu- najnormativnost je koristila tudi ilustri- ranju, ker v tej knjigi slikovno mestoma razvije svojo fabulo znotraj posamezne ilustracije, mestoma pa učinkuje vzaje- mnost grafične postavitve besed in risb. Polšji možic je sicer pripovedna figu- ra, ki jo je na Kočevskem v književnost leta 1931 zanesel Wilhelm Tschinkel, ko je opisoval folkloro Kočevarjev (tj. nemškega dela prebivalstva), in je v tej figuri utelesil, kar človek opaža pri pol- hih in si ne zna razložiti. Njegove pri- povedi je leta 2004 ponatisnila Založba ZRC in jim dodala slovenski prevod. Moricova je Polšjemu možicu dodeli- la še vlogo promotorja gozdov. V njeni zgodbi se vmešava v življenje živali, ki imajo človeške lastnosti in človeku podobno kulturo. Med njimi so polhi, ki jim polharji strežejo po življenju in s tem namenom uničujejo gozd. Moricova vpelje logične povezave med polholovom in tradicionalnim nači- nom reševanja zdrah v človeški družbi, se zavzame za spoštovanje prastarih modrosti, izpostavi moč skupne volje in ravnanja, polhov pa navsezadnje le ne povzdigne iz položaja žrtev. Polšji možic jih povede, da se umaknejo tja, JIS_2_2023_FINAL.indd 196 JIS_2_2023_FINAL.indd 196 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 197 Ocene kamor polholovska oz. človeška noga nasploh nima vstopa – v pragozd. Ker se s polhi umaknejo tudi druge živali, ki niso neposredno ogrožene, Mori- cova v poanti svoje zgodbe uveljavi solidarnost. Knjiga Vilko Klepec je nadnaslovlje- na Kako je volkec Vilko postal junak in posvečena geografskemu območju Osilnice. V njej si je Moricova zadala več nalog, kot pa v Mikulovem vragu ali v Polšjem možicu. Zoperstavila se je stereotipnim predstavam o živalih, ustvarila zrcaljenje na osi pripovedo- vanja o pripovedovanju, orisala model moralnega zgledovanja, prikazala iz- gradnjo sebstva skozi preizkušnje na potovanju po neznanem in poveličala emancipatoričnost priznanja posame- znika v njegovi izvorni skupnosti. V Vilku Klepcu se pojavijo hrvatizmi – sicer značilnost v vsakdanjem govoru prebivalcev Osilniške doline. Moricova v tej knjigi epskost pripovedovanja do- sega z nizanjem hitropotezne shematič- nosti, kar literaturo v njej po eni strani naredi bolj privlačno od Polšjega moži- ca zaradi večje narativne dinamike, po drugi pa z izjemo glavnega junaka liki v zgodbi izgubijo globino osebnosti, kakršno imajo v Polšjem možicu. V vseh treh knjigah je opazen razvoj specifičnega književnega glasu Mori- cove. Analitično koreninjenje fabule v lokalni kulturni dediščini ves čas osta- ja očitno. Avtorski pogum oblikovanja pripovedk narašča od knjige do knjige. Naracija je povsod linearna, napre- duje s stopnjevanjem ter se zaključi s preobratom. Prevladujoča kompozi- cijska tehnika je zgoščenost dialogov. Kot izhodišče literarnega ustvarjanja se kaže struktura sveta, ki nastopa kot obečloveška in pooblašča za lastno iz-pisovanje za razvidnost v labirintu časa in prostora. Literarni slog je naj- bolj enoten v knjigah Vilko Klepec in Polšji možic. Knjigi povezuje tudi po- anta, da ni dosežen želeni cilj, ampak je nadomeščen. Glavni junaki vseh treh knjig so literarni liki, ki jih preizkuša usoda. V literaturi Moricove je najbolj izrazita volja ubesedovanja moralič- nih sporočil, kar sicer izvaja decentno, vendar osredotočeno, brez tekstološke razvejanosti. Najbolj izdelana v njeni literaturi je perspektiva na individual- nost, ki je naivna, izgubljena, odvisna od arbitrarnosti, hlepeča po avtoritativ- nosti; toda ta perspektiva ni izvirna, pač pa jo je glede na literarni kontekst, ki ga je pritegnila Moricova, mogoče pove- zati s tradicijo velikih besedil evropske književnosti, v kateri človeka izigra- vajo sile, ki ga presegajo. Knjige Vilko Klepec, Mikulov vrag in Polšji možic bralca prepričajo, da je načitanost mo- gočen izvir volje za literarno ustvarja- nje in njegova solidna utemeljitev. Zato velja opozoriti na razmerje li- terarnega in folklornega žanra v teh treh knjigah. Če je folklorni žanr ne- kaj subliterarnega, iz česar literatura črpa, da bi se obnavljala (J. Šklovski), žanri vseh vrst predstavljajo skupen literarni podsistem (D. S. Lihačov). Moč folklornega je v tem podsistemu odvisna od tega, ali dosega vsesplošno človeško skupnost (M. Stanonik), torej ne nujno le bralce. Sila doseganja ob- čestva je svetovni nazor, ki ga ponuja žanr. Moricova v svojih besedilih spaja dva historično raznorodna nazora: na strani folklore so misli iz tradicije, ki danes živijo kot nepovezani fragmenti, saj se zunaj književnosti le (še) prilo- žnostno srečujejo z vzorci življenja in JIS_2_2023_FINAL.indd 197 JIS_2_2023_FINAL.indd 197 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 198 Ocene nimajo velikega vpliva na duha družbe; na drugi strani je njen aktualni avtor- ski splet psihološke mreže pripovedi in moralnih vrednot v njej, ki nastopa kot oseben, dokler se ne izkaže njegov ži- vljenjsko-družbeni vpliv, oz. je najprej literaren, z možnostjo, da doživi upo- rabo v vsakdanjosti. Dodati je treba, da Moricova v svoje pripovedi poleg folklornega vpleta še etnološko: govori o izginulih poklicih in običajih, tradici- onalnih jedeh in pijačah ipd. Četudi je jasen namen knjig obuditi za- nimanje za nekdanje oz. folklorno, je folklorno v tem primeru vendarle bolj sredstvo za posredovanje literarnega kot pa predlagani življenjski vzorec. V njenih besedilih se folklorni žanr vdaja literarnemu. So nekaj enkratnega, po- sebnega, njihovo avtorstvo je samosvo- je, žanr je v tem primeru umeten izde- lek (A. Jollés), torej na literarni strani podsistema žanra. Prav po tem lahko prepoznamo Moricovo kot književni- co. Kljub zunajliterarnim vzrokom za nastanek, svoje knjige prepušča prej književni skupnosti kot pa vgraditvi v vsakdanjost družbe: te knjige ljudi po- vezujejo kot bralce, in ne kot soustvar- jalce upovedanega žanra. Folklorno v literarnih besedilih v knjigah Vilko Kle- pec, Mikulov vrag in Polšji možic opra- vlja delo navdiha za avtorsko prozo. Lela Angela Mršek Bajda JIS_2_2023_FINAL.indd 198 JIS_2_2023_FINAL.indd 198 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Poanta tega komentarja je postaviti in prikazati raziskavo Medkulturnost in sodobni slovenski roman znotraj primar- nih premišljevalsko-idejnih podstati in predstavnostnih praks, ki omenjeno pi- sanje pomembneje ali podrobneje opre- deljujejo, a vsaj na prvi pogled pogoste- je postajajo pritajene in postranske. Naj povemo, da je pričujoče premišljanje prvenstveno in prednostno projektirano kot disertacija ter v kasnejšem knjižnem poskusu kot modularna raziskava, in sicer ne samo zavoljo zagonetnega po- manjkanja primerljivejših študij, ampak predvsem pod prevlado dejstva, da do- sedanja predočanja in idejne podmene medkulturnih stanj ali pojavnosti v pre- iskavah slovenske literarnovedne stro- ke slonijo v glavnem na predvidljivih praksah. Te v svoje osrednje polje prite- gujejo predvsem permanentne motivno- -tematske konstante, katalizirane skozi individualne intervencije ali itinerarije in pretežno povzemalne prikaze, ki to- rej posledično poredkoma pretresavajo preostale plasti preiskovanega predme- ta. Od tod skoraj paradno »prepakira- nje« književnosti v kategorijo ogledala ali odslikovalca dejanskega stanja. Da bi neovrgljivo prešli preteča in pretekla preiskovalna krnjenja, pa je nujno in na- sploh najbolj merodajno poseči po prav vseh nivojih naslovljenega gradiva. Knjiga najavlja prepletanje polivalen- tnega teoretskega temelja in pluralnih preučevalnih pretresavanj; spomnimo, da semantika medkulturnosti sodi k bolj neoprijemljivim postavkam post- moderne humanistike. Še več, nema- lokdaj jo najdevamo v nezdružljivih prekrivanjih in povezovanjih s socio- logijo, antropologijo, prevodoslovjem, pedagogiko, kulturologijo, lingvistiko, literarno vedo in drugimi podobnimi praksami, kar konstantno kliče h ko- renitejšim premislekom o raziskoval- nih nastavkih. Iz tega razloga je nujno privzeti presojevalsko podlago, ki de- luje detajlno, a poenoteno in obenem dovolj plastovito, da dostojno opredeli odslikane »odmerke« medkulturnosti. V BRANJE V AM PRIPOROČAMO Iz »zakulisja« knjižne izdaje: Martina Potisk: Medkulturnost in sodobni slo- venski roman. Kulturni center Maribor, 2022. 217 str. JIS_2_2023_FINAL.indd 199 JIS_2_2023_FINAL.indd 199 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 200 V branje vam priporočamo Ne moremo namreč mimo neverjetno pogosto spregledanega in skrajno ne- določnega razlikovanja med idejama medkulturnosti in multikulturnosti; seveda sta ideji medsebojno prepleteni in genealoško sorodni, a njunih stanj, pojavnosti in posledic preprosto ne gre pojmovati pavšalno, jih popolnoma po- ljubno podrejati poetikam ali preisko- valnim navdihom. Teoretski kontekst, kakršnega gradi- mo in posledično izrabljamo, priki- mava precedenčnemu modelu med- kulturnosti ter nadalje narekuje presek najplodnejših in najpovednejših pred- stavljanj s poudarkom na prevladujočih praksah predočanja tega pojma. Kar med drugim pomeni, da v svoje pre- sojevalsko polje pritegnemo prostrani spekter standardnih, sodobnih in me- tabesedilnih modalnosti, ki nudijo ne- pogrešljive in predvsem mnogoplastne perspektive za preiskovanje pridružene palete besedil. Že iz naslova vidimo, da status sre- diščnega predmeta preiskovanja pripa- da sodobnemu slovenskemu romanu. V tem markantnem »bazenu« nadalje naslavljamo predvsem besedila, ki iz- idejo po prelomnem letu 1991, kate- rega premise, pomeni in preroditveni podtoni so jasni in neogibni tudi brez morebitnega posebno intenzivnega pojasnjevanja. Pa vendar velja pove- dati, da se roman ravno v omenjenem negotovem obdobju preobraža v po- gosteje prakticirano in potemtakem prebirano obliko tudi na Slovenskem, kar dodatno določa in izostri izbiro. Izbor bazira na romanih, ki ustrezajo sprotnim in predstavnostno podnete- nim kazalnikom, kakršni so: »odskoč- no« leto 1991, avtorska odmevnost in mobilnost, osebna enakost ter ne- izključujoča in nasploh nepogrešljiva generacijska pestrost. Zlasti zadnja postavka pelje k postrojitvi in primer- jalnemu pregledovanju generacijskih skupin, tj. starejše (roj. do 1950), sre- dnje (roj. med 1950 in 1970) in mlajše (roj. po 1970), z jedrnim poudarkom na posameznih romanih Borisa Pahor- ja, Zorka Simčiča, Alojza Rebule, Loj- zeta Kovačiča, Jožeta Snoja, Florjana Lipuša, Marjana Tomšiča, Evalda Fli- sarja, Maruše Krese, Draga Jančarja, Brine Svit, Marka Sosiča, Ferija Lain- ščka, Borisa Kolarja, Maje Novak, So- nje Porle, Maje Haderlap, Erice John- son Debeljak, Andreja Blatnika, An- dreja E. Skubica, Sebastijana Preglja, Polone Glavan, Gabriele Babnik, Go- rana V ojnovića in Nataše Kramberger. Teza, ki jo razvijamo in sproti potrju- jemo, govori o nemajhnih medsebojnih prekrivanjih, prepletanjih in prevojih projiciranih (upovedanih) medkultur- nih modalitet. Ne samo znotraj gene- riranih generacijskih gledišč, ampak predvsem med in nad le-temi. Zato- rej postane nujno najprej premisliti in opredeliti osrednje pokazatelje in podstati preiskovanega predmeta. S tem namenom se raziskava vodi v treh tendenčnih turnusih: uvodno iskanje preseka med modalitetami medkultur- nosti in romanesknim modeliranjem preide v interakcijsko poantirana in idejno nadgrajevana jedrna pleksusa poglavij; preučevane romane in vanje prevedene podobe prvenstveno prebi- ramo kronološko in skozi sklicevanje na generacijske »grozde«, kasneje jih pregledujemo s primerjalne perspek- tive in predvsem glede na pridružene pokazatelje. JIS_2_2023_FINAL.indd 200 JIS_2_2023_FINAL.indd 200 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 201 V branje vam priporočamo Temeljni predmet preiskave predsta- vljajo poglavitnejše pripovedne moda- litete medkulturnosti. Iz tega razloga jih problemsko naslovimo in nanje naposled pogledamo tudi skozi koles- je konotacijskega dialoga med kroje- nimi generacijami. Tukaj podrobneje opredelimo in v ospredje pomaknemo pokazatelje poustvarjene (upovedane) medkulturnosti v preiskovanih roma- nih; mednje postavimo predvideni do- gajalni prostor, položaj izkušajočega subjekta, prakso izrekanjskega prekla- pljanja in markacije medbesedilnega predstavljanja, sploh prostori postajajo posebej pomenljivi »pričevalci«: ker konstantneje kolorirajo premike med- kulturnih konstelacij, nudijo prikladno kuliso, ki ustroji podtone poant in ne- prestano gradi tudi druge pokazatelje. Raziskava krene k nastavkom med- kulturne literarne vede, a se od teh tendenc tudi nenehno odmika; obrav- nava se namreč ne nanaša samo na razvidne ali videne vsebinske okvire, ampak je posebna pozornost privede- na k obojim, k idejno-pomenskim in jezikovno-slogovnim podlagam pod- men. Če na ravni nazorno-snovnega inventarja prevladajo plastovita oko- lja, poantiranja nestalnega prostora in praviloma ponotranjene problematike, pa na izrazni ravni namerimo nema- lo modulacij kodnega prehajanja ali preskakovanja in medbesedilnega ko- notiranja, ki bodisi barvajo bivanjsko podstat bodisi botrujejo priklicevanju in predelovanju tradicije. A šele skozi raziskovanje vsega naštetega nastajajo pomenljive postavke o gradnji, premi- sah in premenah medkulturnih moda- litet, ki resneje pričajo o posameznih praksah in podobah v predočenih ro- manesknih svetovih. Recenzentki, ki med drugim pripo- ročita natisnjenje, namigneta, da iz- daja posreduje pomembnejše pred- stavnostno-procesualne poante in je v glavnem pregledno priglašena, kar umerja nesporno sprejemanje in spremljanje preiskovane problema- tike naposled tudi sredi semantično slovenskega prostora. Pričujoča pri- zadevanja prepoznavata kot temeljito študijo stanja, postrojeno na perspek- tivah predstavljanja in poustvarjanja prevalentnih podmen medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu (na- čeloma) od leta 1991 dalje; prof. dr. Blanka Bošnjak poudari, da raziska- vo karakterizira »kleno« leto, ki ima na ravni osredinjenega slovenskega prostora posebno mesto, saj je pove- zano s precej prevratnim, nenadeja- nim in nepredvidljivim dogajanjem, tj. s prelomno narodno notacijo, prof. dr. Katja Mihurko Poniž nadaljuje, da knjiga ponudi poglobljeno in podrob- no branje, podstavljeno s prikladno literaturo, inovativnejšimi interpre- tativnimi pristopi in prostranostmi primerjalnega pogleda v prepletanja med njimi. Tu v artikulacijsko jedro prehaja pripovedovalsko-idejna in nasploh transgeneracijska prevodnost preiskovanih romanesknih modeliranj, naslonjenih na silovitejša in slikovitej- ša stanja, spontano pretakana od mo- dularne medkulturnosti k tendenčni transkulturnosti. S sosledjem sodobnejših teorij, pe- strostjo teoretskega sidranja in prak- ticiranjem polivalentnih interpretacij napotujemo k nadaljnjim preiskova- njem in nadgradnjam dosedanjih pri- marnih ali primerljivejših študij. Zato- rej znotraj prikazane palete teoretskih tolmačenj, plasti in prepletanj peljemo JIS_2_2023_FINAL.indd 201 JIS_2_2023_FINAL.indd 201 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30 202 V branje vam priporočamo k premočrtnim metodično-raziskoval- nim razmahom in razširitvam ter v navezovanju na pripete interpretacije pletemo premisleke okrog pripoved- nih modalitet medkulturnosti, ki med drugim presegajo pogosto prisotne pristranosti in pavšalnosti v preteklih preučevalnih prijemih. V raziskavi naslovimo nemalokatere loke ali lini- je, pridane bodisi k slovenski bodisi k odsevajočim drugim/tujim tradicijam, ne nazadnje pa jo velja z merodaj- nimi medmedijskimi parametri pre- nesti (»prevesti«) na polja preostalih umetnosti. Iz tega razloga monografija v mnogih pogledih predstavlja podla- go za primerljive prihodnje preiskave, ponudi pa tudi temeljne predikate in poudarke za idejno nadgradnjo in do- polnjenje dosedanjih študij. (M. P.) JIS_2_2023_FINAL.indd 202 JIS_2_2023_FINAL.indd 202 18. 09. 2023 14:19:30 18. 09. 2023 14:19:30