Na grobovih f Štefanu Kovačiču v spomin. Pozna jesen! Solnce skriva svoie medle žarke najraje za oblaki; od severa brije mrzla burja s tajnostnimi glasovi, kakor vzdih umirajočega .. . Visoko v zraku vršče krokarji, in plešejo prve snežinke. Narava izgubila je svoj cvet in kras, in raz drevje pada ovenel list za listom — —. Bilo je dne 4. grudna, leta 1896. Dasi je bil delavnik, zbirala se je pri farni cerkvi sv. Marjete truma praznično oblečenih ljudi. Zvonovi v zvoniku so peli smrtno pesem ter oznanjali svetu, da se je preselil zopet jeden župlianov v večnost. Spremljali smo takrat k večnemu počitku onemoglega starčka 86tih let, gospoda Janeza Frasa, bivSega nadučitelja v pokoju. Bilo ie to žalostno slovo od moža, ki je bival čez pol stoletja v naši sredini ter je v teku časa mnogo dobrega storil svoji fari. Ali, bilo je to nekaj, kar smo vedeli, da mora priti, in bili smo na to pripravljeni. Rekel je sam o sebi: Ne umrjem zaradi bolezni, ampak jaz sem kakor dozoreli sad, ki mora o svojem času pasti z drevesa — — Dnevi teko! Že Stirikrat se je od tiste dobe zemlia ovenčala z novim zelenjem in cvetjem, tolikokrat zopet izgubila svoj kras; staro leto se je redno umikalo novemu, kakor izginja iz površine zemlje rod za rodom . .. In danes? Zopet se sliši iz visokih lin zvonika glas zvonov, ki pojo tužne, smrtne žalostinke. Raz šolsko poslopje vihra velika, črna zastava. Zbrana ie zopet velika ranožica vernega ljudstva, in še zmiraj prihajajo nove trume . . . Kaj pač li vse to pomenja? Stojimo namreč zopet ob mrtvaškem odru — ne onemoglega starčka, — ampak ob rakvi čvrstega moža, ki bi po človeSki sodbi še lahko mnogo let delal v prid svojemu liudstu. In ta mož, dragi eitatelj, je naš nepozabni gospod nadučitelj Štefan Kovačič, ki je v nedeljo, dne 2. decembra ob pol sedmi uri zjutraj, po kratki, a mučni bolezni, previden s sv. zakramenti za umirajoče, mirno, udan v voljo božjo, zatisnil svoje trudne oči k večnemu počitku . Z rajnim smo mi veliko izgubili. Šola Izgubila je svojega vzornega učitelja. Bil je to res mož na svojem mestu, zvest svojemu težavnemu, a lepemu poklicu. Znal si je nakloniti srca svojih učencev, da so se ga bali, a ga tudi spoStovali in ga ljubili. Vzgajal je svoje učence v krščanskem duhu in netil jim v srcih ljubezen za vero, dom in cesarja. V nepozabnem spominu so natn iz šolskih let ganljivi prizori, ko je ta orjaški mož, kadar se je ogfasil poldanski zvon, stopil pred svoje učence, ter nam začel moliti ono večno lepo, nebeško molitev: Angelj gospodov je oznanil Mariji. . . in truma nedolžnih otrok mu je odgovarjala: Sveta Marija, mati božja, prosi za nas. .. In Steti so bili ti zdihljeji nedolžnih src, in gotovo jih Marija ni prezrla ob njegovi smrtni uri — —. Znjim je izgubila fara svojega spretnega organista. In v tisti hiši božji, kjer je tolikokrat pri ljubljenih mu orgljah peval t božjo čast, doni danes proti nebesom sree pretresujoči Miserere za mir in pokoj njegove duše . . . Občina sv. Marjeta je izgubila svojega dolgoletnega tajnika, ljudstvo svojega svetovalca in pomočnika, mati Slovenija zvestega sina; žalujoča udova zvestega soproga in šest nepreskrbljenih otročičev svojega dobrega očeta. Rojen je bil blagi pokojnik v Slivnici na dravskem polju, dne 9. decembra 1846. Šole je dovršil v Mariboru ter potem služboval najprej pri sv. Križu blizu Liutomera. Od tam je bil prestavljen kot nadučitelj v Središče, in leta 1882. je dobil izpraznjeno učiteljsko mesto pri sv. Marjeti ob Pesnici, kjer je služboval do svoje prerane smrti. V javnosti se pokojnik ni mnogo kazal, a v zasebnem življenju bil je skromen in priprosl; z vsakomur, ki je pri njem iskal sveta in pomoči, je bil uljuden in prijazen, zato pa je bil tudi od vseh občespoštovan in priljubljen, kar \e pač najlepše pričal njegov pogreb v torek, dne 4. decembra 1900. Zbrana Je bila takorekoč vsa domača fara, ter veliko število ljudij iz sosednih krajev. Prihitelo mu je skazat zadnjo čast šest častitih gospodov duhovnikov, in blizu 30 gospodov učiteljev, ki so svojemu dragemu, zvečnelemu tovariSu pred njegovim domom zapeli milo žalostinko: »Nad zvezdami«. Sprevod je vodil čast. gosp. J. Bohinc, stolni župnik mariborski, ki je imel v cerki ganljiv govor rajnemu v slovo. Ko je v imenu nas vseh vzel slovo od njega, čegar truplo je mirno počivalo v cerkvi v rakvi z venci krasno okinčani zadnjič v naši sredini, zašumelo je po natlačeni cerkvi in slišalo se je glasno ihtenje, kakor šum valov ... In na pokopališču, ko je temni grob prejel svoio žrtev, in se skrila njegova rakev za vselej iz pred naših očij, ter so mu zapeli v zadnji pozdrav otožni: Blagor mu . . . ostalo je suho malokatero oko . . . Dokončano! Ti pa, blagi naš dobrotnik in prijatelj, počivaj mirno pod zeleno ruSo, dokler te ne zbudi trobenta angeljska! Tvoj duh in blagi spomin pa ostane med nami. Te skromne vrstice pa naj veljaio kot venec, ki ga }e vezala in na tvoj prerani grob položila hvaležnost tvojega nekdaniega učenca. nKratki so dnevi na svetu za nas, urno nam mine odločeni 6as. Blagor jim, kteri v Gospodu zaspž, v slari nebeški se tam prebudč." Miroslav.