Jože Mirtič-Zidar
Med znamenite osebnosti na-še revolucije, ki so delovale na območju sedanje občine Ljubljana-Center, čeprav niso v njej stanovale, spada tudi Jože Mirtič-Zidar, narodni heroj.
Rojen je bil 20. oktobra 1912 v Ljubljani, živel je pri starših, ki so živeli v Trnovem. Oče je bil železničar. Po kongani os-novni šoli je Jože Mirtič kon-eal še meščansko, nato pa se je eno leto učil za strojnega ključavničarja v tovarni Uni-tas. Leta 1931 mu je uspelo, da šo ga sprejeli v tehniško srednjo šolo, na gradbeno-arhi-tektonski oddelek. Končal jo je leta 1935, star triindvajset let, kar je za učenje na srednji šoli že precejšnja starost. Po flrugi sbrani pa to naredi dija-ka bolj resnega in zbranega, saj se zaveda, da se mora učiti.
Kot otrok in mladenič je Mirtič živel med zelo verndmi ljudmi, kar je vplivalo na nje-govo prepričanje tudi v polii-tičnem pomenu. Bil je član te-lovadne organizacije »Orel«, ki je bila pod vplivom * klerikal-cev. Toda kaj kmalu, ko je vi-del, kaj se godi in kaj počno takratni klerikalci, je naredil prvi korak v smeri preobrazbe v človeka z naprednimi politič-nimi in življenjskimf nazori. V letih 1930—1933 ga najdemo med skavti, ki so se vedno bolj nagibali na levo, čeprav so še vedno -izpovedovali kr-ščanstvo. Končno so oblasti, vsekakor na pobudo klerikal-nega vodstva, ki je grdo gleda-lo na »odpadnike«, organizaoijo razpustile. Že prej ni bilo v marsikaterem skavtu nobenega verskega prepričanja več, raz-pustitev pa je pomagala še zadnjim, da so se ga otresli. ¦ V tem času, leta 1933, je bil Mirtič politično že dovolj raz-gledan in tudi opredeljen, da so ga sprejeli v partijo. To je izpeljal znani Butinar, ki je kasneje zašel v izdajstvo. Mor-da bd se Mirtičevo življenje za-sukalo čisto drugače, če ne bd čez poletne počitnice, ko so se dijaki razšli, izgubil zveze s tovariši. Morda pa je bilo ta-ko delovanje takrat precej po-membnega partijskega funkcio-narja, kakršen je bil Butinar, znanilec bodoče njegove lahko-miselnosti, bi ga je pripeljala v izdajstvo. Toda zdaj, po več kot štiridesetih letih, ko so mnoge priče vseh dogodkov že zdavnaj mrtve, je vpe okoli-ščine nemogoče ugotoviti.
Od 1935 do 1937, ko je odšel k vojakom, je bil Mirtič kot gradbeni tehnik zaposlen na upravi za ceste in pota v Ptu-ju. Fantje s srednjo in viso-košolsko izobrazbo so takrat navadno služili vojaščino v »di-jaški četi«, ki je bila pri ka-kem polku. Urili so jo po-šebni oficirji po bolj zahtev-nem programu. Po kpnčanem urjenju je »objekt« znal precej več kot prostak. Kasneje so ga klicali še kdaj pa kdaj na vojaške vaje in če se je vsaj malo izkazal, je postal rezervni podporočnik. Tako je postal tudi Mirtič rezervni oficir.
Po odsluženi vojaški službi ge je zaposlil na tehničnem bd-delku banke uprave na seda-nji Prešemovi cesti. Tako je precej časa preživel na raznih gradbiščih cest po vsej Slove-niji in tam prišel v vsakdanji stik z najslabše plačanimi de-lavci iz vseh krajev Jugoslavi-- je in z begunci iz Istre in Primorske. Ti so tedaj narav-nost množično bežali v Jugo-slavijo, ker bi jih drugače po-slali kot italijanske vojake v Etiopijo. Pri nas so se zapo-slili največkrat prt gradnji cest.
Leta 1941 najdemo Mirtiča med tistimi uslužbenci banske uprave, ki so se takoj po usta-
novitvi Osvobodilne fronte zna-šli v njenih vrstah. Tiste prve čase, ko organizacija OF še ni bila tako izpopolnjena kot kas-neje, so delovali mnogi njeni člani po »proizvodnem načelu«, kot bi temu rekli zdaj. Posebno v takšnih važnih ustanovah kot je bila banska uprava kot ta-kratna vrhunska upravna usta-nova celotne Ljubljanske po-krajine. Zaradi tfega so imeli uradniki velikanske možnosti za delo v korist Osvobodilne fronte. Poleti 1941 je na primer na cesti v Iškem Vintgarju, ka. ga je vodila Jbanska uprava, na-šlo začasno delo in s tem tudi zatočišče veliko število begun-cev iz nemškega zasedbenega obmoeja. Med njimi so bili mnogi učitelji, ki so kasneje postali partizand. ¦Na banski upravi se je kaj kmalu izoblikoval matični od-por, njegov član je bil tudi Mirtič. Niso zaman kasneje be-logardisti z vso ogorčenostjo pisali o »leglu« komunistov, ki so se vgnezdili celo na banski upravi ter jo izkoristili za »ro-varjenje«. Morda prav y tem, da so belogardisti Mirtiča po-znali z banske uprave, pa tudi od prej, ko je skupaj z njimi telovadil pri »Orlih«, lahko naj-demo vzrok, da so se nad njim tako znesli, ko so ga ranjenega pri Dobličah 14. novembra 1944 ujeli in mu vrezali petokrako zvezdo v obraz.
Na banski upravi je bil v začetku 1942 sprejet med kan-didate za člana KP tudi Mirtič. Spomladi 1942 je odšel za delo- . vodjo na cesto, ki so jo gradili na Mokrc. Tam pa so bili že čez zimo stalno partizani. Ni dolgo trajalo in že je imel Mir-tič z njimi zvezo. Veliko jim je laihko koristil, če ne z drugim je lahko marsikaj pripeljal iz Ljubljane kot da potrebuje za gradnjo. Najbolj dragocena za-deva je bilo za partizane vseka-kor razstrelivo, ki ga za grad-njo cesie v kamnitem gorskem svetu, kakršen je Mokrc, veli-ko potrebujejo in ob katerem na noben način nihče ne mo-re organizirati učinkovitega nadzorstva nad porabo.
Pomlad 1942 mnogi pisci ime-rtujejo »velika partizanska po-mlad««. Na Dolemjskem in No-tranjskem so partizanske čete in bataljoni rasli kot gobe po dežju, vsepovsod so se Itali-jani umikali iz manjših krajev v večje, s tem pa so  omogo-
čali da je nastalo prvo osvobo-jeno ozemlje. Gradnja ceste v gozdove v času, ko so partiza-ni vsepovsod rušili mostove, podirali drevje na ceste in jih prekopavali, je postala nesmi-sel in nekega dne je Mirfcič sporazumno s partizani sklenil, da je treba nehati. Bil je brez dnižine, rezervni oficir, kandi-dat za člana Partije, poleg te-ga pa še vajen miniranja. Mo-ral bi se vrniti v službo in tam nadaljevati z delom kot disci-plinjrani kandjdat, toda raje je ostal pri partizanih. To je bilo 15. maja 1942. Dober te^ den kasneje so partizani trkali na vrata Ljubljane in se tolkli z Italijani prj »pokritem mo-stu« na Ižanski cesti, Z Gradu je streljalo na Barje težko top-ništvo, toda skoraj brez uspe-ha. Ilovica ni hotela sprožiti vžigalnikov, ker je bila prevefi mehka, razen tega ni bilo mo-goče toliko povesiti cevi, da bi streljale tako blizu. Ti-sti, ki so postavili topove na Grad, nikoli niso računali, da bodo kdaj partizani tako blizu.
Jeseni 1942, ko je bila usta-novljena šercerjeva brigada, je bil Mirtič že zdavnaj koman-dant bataljona. Kot tak se je z 2. bataljonom Notranjskega odreda vključil vanjo. Že julija je bil spre.iet tudi v partijo. l.maja 1943 je postal major naše vojske. Avgusta 1943 je postal namestnik komandanta brigade, nato pa je za tri tedne odšel na višji oficirski tečaj pri glavnem štabu Hrvaške. Po vrnitvi je konec septembra postal komamdant Levstikove brigade. Z njo je porušil posto-janki pri Pečarju in Telioar.ju ob italijajisko-nemški razmejit-veni orti, ki so jo Nemci tudi po italijanski kapitulaciji še ved-no skušali obdržati. Novem-bra pa je Levstikova. brigada napadla celo Ljubljano, spet od Iga in škofljice sem. Nekaj topovskih granat je padlo na mešto.
Marca 1944 je Mirtič postal komandant l.brigade Vojske državne varnosti, oktobra pa-načelnik štaba slovenske divi-zije Vojske državne Varnosti. Kot tak je tudi padel, ko so domobranci in Nemci vdrli v Belo krajino. Tedaj je skušal z razpoložl.jivimi silami orga-nizirati obrambo, toda sovraž-nik je bil preveč močan.
Mile Pavlin