PLANINSKI VËSTNIK
kaka znamenita smer kot Čop, Pehar, Ladja, Helba ali kar cela imenitna stena kot Kogel, Šite, Špik, Dedec, Stena bi se lahko ponudila (zlasti zadnja bi bila prav lahko sprejemljiva), če so že gornik, hi-malajec, alpinizem preveč izrabljeni in neprimerni, in če je oprimek (kot prevod za »grif«) predolg in prešto-rast. Prav dobro vem, tako kot vsak, ki je v svojem življenju kolikortoliko »pošvatov skalo« (copyright Joža Čop), kakšen sočen in pristen žargonski terminus technicus je grif {v našem domačem govoru grjf, nekoč posebej pogost v obrtniškem in pretepaškem širokoustenju) in da je stegovanje za oprimkom ena najznačilnejših plezalskih kretenj in je zato v grifu simbolika, ki je v drugih plezalskih besedah ni. Vendar njegova ne preoblečena nemškost še vse preveč bode na dan (tudi za sestavljenke podpri jem, preprijem, oprijem ni uporaben: 'podgrif, itd. ???), da bi mu (jaz) odprl vrata v standardno slovenščino in da bi katerikoli »fejst gr.if« zabarantal za '■pošten PRIJEM". Ampak vem, ne bo nič. Ne paše. (Z gospodom Matijo sva že vnaprej obsojena.)
Stanko Klinar
Gore brez reševalcev
Nekaj mesecev že spremljam prerekanje med reševalci GRS postaje Celje in čeprav sam že vrsto let nisem več aktiven reševalec, me kot bivšega člana GRS ti nesrečni spori ne puščajo ravnodušnega. Posebno pa sem bil presenečen ob pismu Ivča Kotnika, za katerega sem bil prepričan, da bo v tem sporu znal ostati objektiven in korekten. Žal se mu je zapisalo nekaj zelo vprašljivih trditev, tista, da so za današnje razmere v GRS postaji Celje krivi tisti fantje, ki so iz postaje zaradi nerešenih problemov izstopili, pa meji na cinizem, ki ga doslej pri Kotniku nismo bili vajeni. Zdi se mi, da je s postajo GRS začelo »iti navzdol« takrat, ko ste v Celju na način, ki vam gotovo ni v čast, odstavili dolgoletnega načelnika Staneta Venlnška. Pogosto se je ustavljal pri meni doma in mi o tem prizadeto pripovedoval. Odstranitev človeka, za katerega lah-134
ko bolj kot za kogarkoli drugega rečemo, da je vse svoje življenje posvetil reševanju v gorah, so speljali prav tisti, ki danes predstavljajo vodstvo postaje. In prav to vodstvo bi se moralo resno zamisliti, ko so kasneje iz postaje izstopili vsi reševalci in pripravniki iz Zgornje Savinjske doline, in kar je mogoče še huje, tudi oba zdravnika domačina Tako bo treba odgovornost za to, da so danes najbližji reševalci oddaljeni 50 do 70 km od Logarske doline, iskati še kje drugje in ne le pri tistih, ki se z nepravilnostmi v postaji niso strinjali. Neizpodbitno dejstvo je, da se je s tem čas od poškodbe nekje v naših gorah do prihoda prvega reševalca iz Celja ali Velenja objektivno podaljšal za uro ali dve. Tega časovnega zamika v naši dolini zagotovo nihče ne »Stopa», kot zlobno namiguje Ivč Kotnik. Edina štoparica utriplje v telesu ponesrečenca, za katerega pa je vsaka nepotrebna minuta čakanja na pomoč boleče mučna, lahko pa tudi nevarna. Daj Bog, da ne bi v naslednjih letih katera od njih prenehala utripati tudi zato, ker ste se raje odrekli pomoči reševalcev domačinov, kot pa da bi omogočili racionalnejšo organiziranost reševalne službe v gorah nad Logarsko dolino.
Peter Jez, Luce
p pflajjfefe<§
Še dve izdaji Zlatoroga
Po smrti df. Rudolfa Trofenlka nadaljuje dr. Anton Kovač v
Munchnu tradicijo njegove slovenske založbe Po skoraj tridesetih letih, odkar seje dr. dr. R. T. odločil za dvojezično izdajo (ponatis) pesnitve o Zlatorogu (Zlatorog, Munchen 1968, založba dr. dr. Trote ni k, nemški izvirnik Rudolf Baumbach, slovenski prevod Anton Funtek, izdaja opremljena z znanstvenimi študijami učenjakov H. J. Kisslinga in Leopolda Kret-zenbacherja in fotografijami Jake Čopa — načrtovana in narejena je bila za stoletnico prve objave »po-
ved ke« o Zlatorogu po Karlu Oe-schmannu v Laibacher Zeitung 1868), se je dr. Kovač potrudil za ponatis, vendar za nemški del posebej in slovenski del posebej, tako da imamo opraviti z dvema privlačnima, v simbolna bela ovitka oblečenima, na zunaj enakima (če odštejem jezikovno razliko v naslovu), 2notraj (vsebinsko) pa ne docela Istovetnima slavnostnima knjigama. {Nemška: Rudolf Baumbach, Zlatorog, Eine Sage aus den Julischen Alpen. Slovenska. Rudolf Baumbach, Zlatorog, Planinska pravljica. Obe: SLAVICA Verlag Dr, Anton Kovač, München, brez letnice izdaje, po pojavnosti sodeč 1995;' oktobra 1995 ju je — glede na poročilo Marijana Zlobca v Delu, 5. 10. 1995 —v okviru bavarskega tedna v Ljubljani predstavi! g. dr. Kovač osebno in povedal, da je v nemščini knjiga izšla v skupni nakladi četrt milijona izvodov, saj da je Slovenija doslej najuspešnejšo promocijo v nemško govoreči Evropi doživela z objavo pravljice o Zlatorogu. Če je to res, je hkrati dobro, ker je pravljica res čudovita, In tragično, ker moremo poleg tega vendarle pokazati še kaj drugega in ni treba, da smo prepoznavni predvsem kot folklorni pravljični rezervat.) Notranja (vsebinska) razlika zadeva predvsem posvetilo (slovenska knjiga pripada »Zbirki 'Jerca'«. kar je bržkone v zvezi s posvetilom »...materi Jerici Kovač ...«, ali pa z Jerico v pesnitvi, nemška pa je »Für Matija Christopher«, ki podrobneje ni predstavljen), uvodne besede, zlasti pa dejstvo, da v slovenski knjigi znanstveno spregovori o Zlatorogu Leopold Kretzen-bacher (Povedka in bajka o Zlatorogu), v nemški pa na tistem mestu o TNP-ju in še čem (Sagenhaft Wandern im Triglav Nationalpark) Birgit Chlupacek, ki je tudi avtorica večine slik. V obeh knjigah se spet oglasi k besedi Jože Abram /
1 Da ne bo pomote: 8aumi?acfrovizvrmr nemški ep je prvič izSel leta 1877, Funtkov prevod pa 1886. Pri tem ne morem, da ne bi ponovno zabičal, rta se ime Zlatorog v vsej izvirni nemSkl literaturi dosledno — od začetka 1868 pa vse danes, in te literature te kar velikot — pojavlja v tej oblik* in sem ogorčen nad današnjimi slovenskimi prevajalci v nemščino In angleščino, ki
na nepravem kraju kažejo svojo učenoat in ga kljub neštetim opominom matičijo v »Gold-riorn». (Več podatkov glej v knjigi Sto slovenskih vrhov, str. 138.)
PLANINSKI VESTNIK
Joseph Ab ram (V pravljičnem svetu Triglava in Trente / Die Sagenwelt des Triglav, vzeto iz Koledarja Goriške Mohorjeve družbe 1927, oziroma (malo prirejeno) iz Kugyjeve knjige Fünf Jahrhunderte Triglav). Število strani je isto v obeh knjigah (144). Tudi če je založnik računal na slovenski trg — in gotovo je, saj je knjigo mogoče dobiti na PZS, Lj., Dvoržakova 9, in morda še kje v SLO (in v zamejstvu) — ni mogoče mimo ponovnega spoznanja, kako močno je navzoča vednost o Zlato-rogu v nemško govorečem svetu (to potrjuje četrtmilijonska naklada sedanje nemške izdaje, namenjena nemški publiki; kolikšna je naklada slovenske izdaje, ne vem, praksa pa je taka, da slovenska knjiga le izjemoma preseže 10.000 izvodov — zanemarljivo v primeri z 250.000), in to ves čas od De-schmanna (pravzaprav bi morali v Sloveniji tega rojenega Slovenca pisati po slovensko: Dežman; to naša knjiga že dela), Baumbacha in Kugyja pa vse do danes (npr. Ingrid Pilz), saj bi bilo sicer mogoče izdati z znanstvenim aparatom opremljeno pesnitev ali pripovedko le kot nekakšno (pol)znanstveno publikacijo (o razširjenosti podobnih zgodb in znanj širše po svetu) za ozek krog preučevalcev in ne bibllofilsko za široke ljubitelje lepe knjige in planinskega sveta kot sveže opozorilo na večno zeleno ljudsko zgodbo, danes celo prepoznavno kot ekološko svarilo. Zaznaven je neizrečen namig, da je Zlatorog skupna duhovna in kulturna dediščina alpskih prebivalcev (četudi A. K. v spremni besedi toži, da Baumbacha ravno zaradi njegovega slavospeva Trentarjem in Kranjcem v nemški literaturi ne cenijo dovolj visoko; vendar sodim, da je nacionalistična nota, če je kdaj bila — pri Kugyju že ne, ta ga je povzdigoval do neba — presežena2 in da je literarna ocena Baum-
3 V Meiningenu v blliini Baumbachovega rojstnega Kraja KranicMeld južno od Weimarja so uredili Baumbachovo spominsko sobo in Imajo Jive, tudi ošabna (g. dr. Andreas Salfert) stike s PO Dovja-Mojstrana zaradi Triglavske muzejske zbirke in Baumbachovega deleža v njej, s PD Ilirska Bistrica zaradi Baumbachove koče na Snežniku v pre|5njern stoletju. In verjetno tudi s Trento. Koliko imajo stikov s Tržatanl. kjer je Baumbach pripadal Kugyjavemu krogu, mi ni znano.
bachove umetnosti dokaj realna; v resnici sploh ni nizka, vprašanje je le, kaj nekdo, neki kritik, išče; glede na to lahko nekdo odkloni tudi kak kos Shakespeareja ali Goetheja ali Prešerna). Danes bi ga Slovenci celo zlorabili kot dokaz, da zaslužimo vstopnico v Evropo {kjer pa smo, po mojem mnenju, tako in tako zmeraj bili — razen za kratek hip, ko smo, po Cankarju, »blodili«). Ljubitelji lepe knjige bodo to (ti dve) z veseljem vzeli v roke in jo nazadnje postavili na polico ob enako svečane. Morda se bodo spomnili in začudili, da so se književni ocenjevalci nekoč nekaj ob reg oval i ob Funtka (delil je usodo z Baurnba-chom), morda jim bodo tu in tam celo za malenkost pritrdili, vendar je prav tako gotovo, da bi si vsak pesnik lahko obliznil kar precej prstov, če bi njegov prevod tolikokrat ponatisnili, kot so Funtko-vega (poleg tu omenjenih natisov glej tudi album Jake Čopa Kraljestvo Zlatoroga, založil France Stele, Komenda, 1989) in ga vzeli kot izhodišče za himnično odrsko predstavo Zlatorog (Alenka Bole Vrabec leta 1995 na Jesenicah, pri izviru Soče v Trenti, v Mlačci pri Mojstrani — v naravnem okolju). Žal pa brez zdrsljajev tudi ta knjiga ni. (Ne vem, ali je to zakleta slovenska posebnost, in to celo tedaj, ko se lotevamo stvari na Nemškem, kjer so bojda (bili nekoč) doma su-perpedanti.) Na str, 94/95 pravi pripis k sliki »... pogled na Severno steno Triglava priča o neukroče-nem značaju narave«, v nemški knjigi celo "Der 'Dreiköpfige' Paradeberg der Slowenen, Triglav, von Norden gesehen«, na sliki pa je južna stran Mangarta in Zahodni Julijci. Na Str. 26/27 pravi pripis »V objemu sence in svetlobe se ostri greben Triglava« ( v nemški knjigi isto), na sliki pa se v resnici ostri greben Loške stene, pred njo Pele, zadaj Zahodni Julijci s Predelom. Slika Aljaževega stolpa (str. 129) je brez potrebe nekoliko zastarela, in za besede »Striženka Stvarstva s sedla Mangarta« kot pripis k sliki na str. 127 mislim, da niso jasne (Vzporedne nemške besede «Sche-
renschnitten gleich, reihen sich die Bergketten der Julier hintereinander" so jasne.) Pripis na str, 12, ki pravi, da se -stara vojaška cesta vijuga proti vrhu Mangarta«, je nekoliko zavedljiv; že res, da se vijuga proti vrhu, seže pa samo do sedla, 600 metrov pod vrhom. Nemška knjiga pravi ob sliki Triglavske severne stene na str. 135: »Ein Dutzend berühmter Kletterrouten, wie der Kugy-Weg, haben hier Alpingeschichte geschrieben.« Žal je vse, kar je Kugyjevega na tej strani Triglava, le Kugyjeva polica vrh Stene (ne v njej), pa še tej se je Kugy sam odpovedal v prid trentskim divjim lovcem kot pravim avtorjem tega prehoda. Ali ne bi natisniki fotografij vprašali za vsebino vsaj julijsko osveščene Bavarce/ Munchenčane (ti bodo napake prepoznali, brez skrbi!), če smo jim bili že Slovenci predaleč? Ime slikarja znamenite slike krvavečega, nad hudobo ljudi neskočno razočaranega Zlatoroga (str. 28 in 89 in na ovitku, povsod zelo slab odtis) ni (Karl) Zuck, kot je dosledno navedeno v obeh knjigah, marveč (Karl) Huck, kot je zapisano v vseh drugih virih in tudi kakem leksikonu. Zlasti ta napaka ni prijetna. Sodi med tiste, ki se vse prerade dedujejo in selijo iz knjige v knjigo. Glede na nemško knjigo naj bi Slovenci veliko noč dosledno praznovali 11. in 12. aprila, in bin-košti 30. maja (str. 140), in na isti strani zvem, da je uradni jezik (verjetno v SLO) sicer slovenski, toda »in den gemischtsprachigen Regionen auch Italienisch, Ungarisch und Deutsch.« Ni m i znano, da bi imeli v SLO mešano jezikovno področje z avtohtonim nemškim jezikom.
Naj te slabosti ljubiteljem knjige ob vsesplošnem ugodnem vtisu ne kazijo lepotnega doživetja. Delež slabosti je zanemarljiv. Prav pa je, da vemo zanje in da o knjigi lahko spregovorimo real(istič)no in ne pršimo s peno nekoristnega hva-lisavega navdušenja. Pošteno hvalo (in hvaležnost) pa vsekakor
135