Raj
1. Na nebu je veseli kraj, 
k ateri v božjem umu biva, 
l judem zapisan kakor raj, 
k ot doba večno ljubezniva, 
n ekoč odprt bil na stežaj, 
a danes gošča ga prekriva; 
k ako, zakaj, prekmalu zveste, 
č e s prave ne zdrsite ceste.
2. Bog tja naselil je človeka, 
d a bi nedolžno kraljeval, 
n ag, vedel ni, kaj je obleka 
in kaj je slabo, kaj je prav, 
z a njega čas je stal od veka, 
v njem je živel in ni se bal, 
prijatelj božji znal je biti, 
s e z njim neskončno veseliti.
3. Da bi pomnožil mu veselje, 
o dloči se vladar n eba, 
k i rad usliši skrite želje, 
in mu družico zvesto da. 
iz sanj mu naredi povelje, 
k i z enega ustvari dva, 
s krivaj odpre mu rebro levo 
in a damu pripelje Evo.
4. Videč to radost neskaljeno 
s e brž rodila je zavist, 
d a sprla bi moža in ženo 
in spol zavila v figov list, 
iznajde zgodbo premeteno 
in ji vsadi namen nečist 
t a, ki načrt Boga obrača 
in v svetu plazi se kot kača.
II

5. Potuhnjena v drevo spoznanja 
iz njega sladko govori, 
ž e Evi jabolko poklanja, 
n aj je in z a damom deli, 
d a užila bosta brez kesanja 
t o slast, ki sama se množi, 
d a ju neskončna sreča čaka, 
k jer Bogu bosta brž enaka.
6. In pade ženska v to napast, 
s seboj še a dama povleče, 
t a jed preide jima v slast, 
in ju navda z občutkom sreče, 
pozabita, da šla sta krast, 
d a Bog na take strele meče: 
g orje!, ko se užitek neha, 
o bide ju spoznanje greha.
7. Postavi ju pred vrata raja, 
o n, ki je bil prepoved dal, 
v opombo, kaj je greh in kraja, 
k i v njej se žali božji prav, 
n aj vest stoji kakor ograja, 
d a človek ve, da ni žival, 
d a v njem živi kot večna priča 
u kaz Boga in trik hudiča.
8. A da prekletstvo se omili, 
k jer prvi a dam se je ujel, 
g a o n, ki se mu človek smili, 
š e v drugo je v naročje vzel; 
v odkup za to, kar smo grešili, 
k ar raste v nas kot huda zel, 
poslal je v svet o drešenika,  
k i nam tolažba bo velika.
III

Cehi
25. Pomoč je tu in mora priti, 
s aj Bog obljubo nam je dal, 
pri delu moraš se spotiti, 
d a vrednega te bo spoznal, 
d a te prištel bo v red častiti 
o n, ki potil je pot krvav: 
n i revež, kdor zagrabi delo, 
in z dneva v dan si služi jelo.
26. Kdor dela, sodni dan odmika, 
poštenih žuljev ni ga sram, 
s voj vrt neguje kot se šika, 
k ar rabi, v njem pridela sam, 
t am, kjer bo pela še motika, 
s pozna se Eva in o dam, 
k omur je mar pošteno delo, 
n a starost ga v život bo grelo.
27. Zatorej kvišku, vsi stanovi, 
k i častno delo vas redi, 
k jer z očem orjejo sinovi 
in z materjo potegne hči, 
k jer se odpirajo rodovi, 
in hiša trdna jim stoji, 
k jer bogec se ozira s kota, 
o n, ki je milost in dobrota.
28. Lončarji, peki in kovači, 
v i, mojstri tinte in peres, 
m esarji, furmani, krojači, 
in vse kar dobrega je vmes, 
v i, ki država vas oblači 
in davek jemlje kar počez, 
vam sojene so prve vrste, 
n aprej zastave, potljej krste!
IV

29. Nato pa pridejo zdravniki, 
k i skrb prevaga jim denar, 
z atem vsi drugi obrtniki; 
k i naročniku niso v kvar, 
pa še odvetniki, sodniki, 
k i jim poštenja še je mar, 
in ti, ki svet ravnajo s stroji, 
Bog vedi, tudi ti so tvoji!
30. Učitelje smo pozabili, 
t ežak je šolnikov poklic, 
t i, ki naj pamet bi solili, 
n e zmotajo se iz plenic, 
z atorej Bog se jih usmili, 
pekla obvaruj jih in vic, 
d okler modrosti ne spoznajo, 
in sebe vzamejo na vajo.
31. Za njimi drenjajo se taki, 
ki niso voda niti krop, 
m ožje poslovni in veljaki, 
k i delajo za slaven grob, 
t i, ki te božajo po dlaki, 
in skačejo, kjer piše stop, 
v si dialektiki, tajkuni, 
k i spijo s tajnimi računi.
32. Zato, da bodi svet pregleden, 
izberi vsakdo si svoj ceh, 
pred samim s sabo bodi čeden 
in mož veljal boš pri ljudeh. 
v nebesih Bog, ki je vseveden, 
t i bo izbrisal kakšen greh, 
k dor ni zakopal si talenta 
in na pomoč poklical šmenta.
V

Poncij Pilat
81. No, kje so tvoje divizije, 
povpraša Jezusa p ilat, 
Brez vojske veš, da ni mesije, 
n ikar ne sili se v spopad; 
z akaj ta narod k tebi vpije, 
n e vidijo, da si brez gat? 
g orje, če se igraš preroka, 
z anič bo kruh in tvoja moka!
82. Tedaj pa Jezus se odloči, 
o šabnežu odgovor da, 
n aj zrno se od pleva loči, 
n aj zve, kdor je vladar sveta, 
kje dobri iščejo pomoči, 
k o duša v smrti trepeta: 
o d tal povzdigne o n poglede 
krilate izreče mu besede.
83. Rimljan, na nebu je armada, 
ki zdaj še skrit ima obraz, 
vsa gorka si želi spopada 
m oj oče zbira jo, ne jaz, 
v to zgodbo bi posegla rada, 
vse čaka le na moj ukaz, 
t edaj boš ti, ki zdaj si prvi, 
o dšel ujet na lastni vrvi.
84. Tedaj ukaži jim, ukaži, 
pilat se mu v obraz smeji, 
n ato pomigne svoji straži,  
n aj sname jetniku vezi, 
d a Jezusa ujel bi v laži, 
o dstopit stražnikom veli, 
d a mož bo prost, iz lastne volje 
pokazal, kaj je zanj najbolje.
VI

85. Ozira Jezus se v veljaka, 
n aravnost gleda ga v oči, 
z atrepeta mu žila vsaka, 
in k srcu mu požene kri, 
m ilijone angelov že čaka, 
d a mu sovražnika zdrobi: 
n e! - v tla upre poglede 
in znova spet ne da besede.
86. Pilat pa se neskončno čudi, 
t ak bacek bi m esija bil? 
z ujetnikom se več ne trudi, 
n aj bo nedolžen ali kriv, 
z duhovniki, ki nanj so hudi, 
o b njem bi rad se pomiril, 
u kaže rablju ga izročiti, 
in z bičem trmo mu izbiti.
87. Da burka prav bo odigrana 
in bo pohvaljen še sodnik, 
d a rešena bo čast Rimljana, 
d a Judom se posreči trik, 
in ker velika noč je znana, 
d a milost daje oblastnik, 
o prostil bo, kot je navada, 
m oža, ki bi ga srenja rada.
88. Razbojnika imel je v ječi, 
ki bil je kradel in moril, 
tja k Jezusu veli ga vleči, 
Eden od dveh ostal bo živ: 
Baraba, vpije zbor grozeči, 
Barabi bodi milostljiv! 
a Jezus? kam naj gre m esija? 
n a križ, na križ! mu zbor pribija.
VII

Jezusa bičajo
89. Zdaj mu po hrbtu bič zapoje, 
ki je z žebljicami prešit, 
kamor zobe zarine svoje, 
n a koži madež je očit, 
kako boš zdržal, srce moje, 
kdo rane šel ti bo umit, 
kdo naj okrutno dlan ustavi, 
ki vtiska vate žig krvavi?
90. Ti, ki so tvoji, so zbežali, 
pod kožo jim je zlezel strah, 
n a moč bojijo se drhali,  
n e šli bi radi pod zapah, 
n ihče m esija več ne hvali, 
n a srca legel je preplah, 
kdor more, se poskuša skriti 
in ga pred svetom zatajiti.
91. A bič prepeva brez zastoja 
in rano z ranami množi, 
kako vzdržiš, ti duša moja, 
d oklej bo tekla božja kri? 
kako da sam si sredi boja, 
d a k t ebi zdaj nikogar ni, 
ki bi ustrahoval biriča, 
z austavil roko, ki t e biča?
92. In kje so zdaj ti dvanajsteri, 
ki svojo dal si jim oblast, 
v ljubezni, upanju in veri 
n aj pričali bi v tvojo čast, 
kje so, preplašeni pastirji, 
ki si poslal jih ovce past? 
g orje!, da se le volk prikaže, 
pobegnejo od svoje straže!
VIII

93. In kje je množica velika, 
ki stala ti je kakor zid, 
n avajena, da oblastnika 
Je roko lizala in rit, 
kje je trobenta, ki ti vzklika 
k o pot si kazal zmagovit, 
kdo je, ki reveža spoštuje, 
k o pod udarci omahuje?
94. A bič še kar naprej udriha, 
n egibno čaka ga telo, 
u molknila so usta tiha, 
in jezik lepi se v nebo, 
ž ivljenjska sila mu usiha, 
g ori trpinčeno meso… 
t edaj pa rabelj se ustavi, 
vrč vode zlije mu po glavi.
95. Ni kelih poln, še mora piti 
o n, ki je bičani m esija, 
križ, ki bo treba ga nositi, 
s e zadaj na dvorišču zbija, 
pod njim omagajo spočiti, 
kaj šele takšna podrtija 
iz pol Boga in pol človeka, 
ki ugrizne se, da ne zaveka.
96. Vaš kralj! pilat si roke umije, 
k o rablju Jezusa izroči; 
o n čelo s trnjem mu ovije, 
pod krono to naj krvavi, 
v zavito dlan mu trs zabije, 
s tem žezlom vladal bo ljudi: 
n e kralja, hočemo cesarja, 
mu starešinstvo odgovarja. 
in vrnejo ga spet med straže, 
n aj Rim v tej krvi se umaže!
IX

Trnjeva krona
97. Na glavi Jezus nosi trnje, 
z umetno krono je pokrit, 
kamor da glava se obrne, 
mu kožo žre krvava nit, 
prelegajo ga sence črne, 
u gaša mu že dneva svit, 
vsak, ki izmučenega vidi, 
s e roga mu: m esija, pridi!
98. Saj veš, da čaka te tiara, 
t i svetu boš papeževal, 
po nebu hodil boš nemara 
in templje dvigal boš iz tal, 
prihodnost, če nas vid ne vara,  
Bo križanemu dala prav, 
a zdaj, prijatelj, se potrudi, 
d a sam boš kos tej uri hudi.
99. Daj Bog, da smrt ti bodi hitra, 
n aj angeli neso te vstran, 
n eučakan je nebeški m itra, 
o b njem sijal boš kot iz sanj, 
t o zemljo pa naj vrag pocitra, 
t o je drobiž, slabo kovan: 
t renutek ta samo preskoči, 
ves svet tedaj bo v tvoji moči!
100. Ti trni le navzven skelijo, 
n avznoter pa so kot balzam, 
po tem boš prepoznal m esijo, 
ki gleda te in zre drugam, 
poslušaj jih, kako kričijo: 
t a nauk, ki si ga znašel sam, 
d ejal si, kdor trpi v telesu, 
ž e v božjem je uzrt očesu.
X

101. Gorje, trenutki so kot trni, 
v meso zabode se ti vsak, 
iz belih barvajo se črni, 
k o da ti dušo šiva vrag, 
z aman rotiš Boga, povrni 
m i čas, ko bil sem sebi blag, 
n e daj, da pridem ti ob uri 
k o grenka jeza me zakuri.
102. Iz malega rodi se kletev, 
ki v ustih se naprej drobi, 
iz slabega se vsuje setev, 
ki pot v nebo ti zamaši, 
kar si sejal, bo piš pometel, 
in v prah razpade, kar stoji, 
iz trnov res je taka krona, 
ki božjega ne najde lona.
103. Zato pa, Jezus, le zakliči 
in angelov priženi zbor, 
n a tla da padejo biriči, 
in boljša vrsta pride gor, 
k i z njo nasilje se uniči, 
v sa laž, krivica in umor, 
t a svet pometi, o m esija, 
n e daj, da zmaga hudobija!
104. Ne zganejo se božja usta, 
Beseda jim ne pride ven, 
t a nori dan je našel pusta 
in greh je varno naložen, 
pritlehni so spodnesli hrusta 
z daj vriska, kdor je premeten; 
o d glave kronane cedi 
s e težka, počrnela kri.
XI

 Jezus nosi križ 
105. Pod križem se m esija sključi, 
n a g olgoto ga nese sam, 
prezir sveta mu dušo muči 
in kakor svinec je nogam, 
Je še kaj olja v tvoji luči?, 
vzdihuje ko da ga je sram, 
n ato pa, kot podrt od klade, 
n a trda tla izmučen pade.
106. Kdo križ pomagal bo nositi, 
v i prostovoljci, brž na plan, 
vsi s imoni in simoniti, 
ki v dobrem upali ste vanj, 
vsi vi junaki, bolj spočiti 
k ot revež ta, pokrit od ran, 
n aj v stiski zdaj se vsak izkaže, 
č e res je mož, če videz laže.
107. Med prvimi se tam ponudi 
d uhovnik zvesti brat a nton, 
k i dosihmal na rodni grudi 
J e vlekel le za farni zvon, 
o b tej škofiji, se ne čudi, 
u daril bo v še trši bron, 
n aj ve, da z njim utegne pasti, 
k dor nima prav Boga v časti.
108. Od njega zopet križ prevzame 
prijatelj zvesti brat a ndrej, 
pogumno vzel ga bo na rame 
in ravno hodil kot poprej, 
d aj Bog, da bi ne bil iz slame, 
ki sama zgnije prej ko slej, 
g orje, kdor v tovoru se zmoti, 
d olg nos na koncu bo siroti.
XII

109. In zdaj m arije m agdalene 
ponuja tam se vitki stas, 
n osila bo prek moči njene, 
d okler ne pade na obraz, 
č etudi lajajo hijene, 
d a ženska je samo iz las, 
n aj vidijo, kaj zmore žena, 
iz dobrega testa znesena.
110. In Jezus znova križ poprime, 
t a težki, silno težki križ, 
n e bo še konec dolge zime, 
č e hrbet še tako kriviš,  
š e muk te čaka polno vime, 
k o stopaš, kamor ne želiš, 
ž ivljenje ti je hoja k smrti, 
tja greš, pa še tako se prti!
111. Kje si, usmiljeni Elija, 
d a te ne gane lastni sin, 
njegova naj bo polomija 
in kelih zvrhan bolečin? 
kdo bo verjel, da je m esija, 
k o mu telo prebode klin, 
z ato se moral je roditi, 
d a svetu kaže lik razbiti?
112. Na g olgati je konec ježe, 
z ujetnika tam pade hlod, 
n a križ tedaj se krotko vleže 
in hlapcu dlan moli g ospod, 
d a žebelj ostri se zareže 
in v mesu išče pravi kot: 
n oge, roke na les pribije, 
a mož molči in ne zavpije.
XIII

Neva Grce, CEHI, risba s kredo 2011