Jožef Žemlja. Razun te je vže tedaj v Metelčici zložil tudi pesmice: človeško življenje (Dobnik življenja na sveti —Hitro kot senca leti; — Nočeš besedam verjeti, — Prašaj, kaj ckušnja uči itd.); Ljubljanske gospe in njih h Č e r e (Ljubljanske gospe — Gosti le imajo, — Nič druj'ga ne znajo, — So lahko lepe . .); Pijanec ino njega žena (Kdor se zlo po svetu trudi, — Dosti burkov naletf . .); G 0 d e C (Povsod me poznajo, — De pšvec (tiček) sim zvit; — Veselje imajo — Med se me dobit' . . gl. v nNovicah" 1848 1. 9.); Ni ga več (Groza, strah, trepet obide — Ude vse, serce, kosti; — Kedar mi novica pride: — Ah, umerl je, več ga ni! . .); P 01 e t n i V e Č e r (Glej! škerlat gore prevleče, — Kader jame se mračit'; — Posmehvaje Hesper meče — Iz potoka zlati svit.. prim. natisnjeno v nNovicah" 1851 1. 25). Javno se prikaže pesnik Žemlja med Čbeličarji, in to 1. 1832 v nKr. čbelice III. Bukv.", kjer se z dvema zvezdicama —**— zaznamnjani nahajate dve pesmici njegovi: Gorenec (Tamor, planine rede mi živino, — Lepiga žita napolnim si stog, — Žgance polite pa krape z družino — J&n, ne beračim, zahvaljen bod' Bog! ..); Dolenec (0 zarji se zelja nakosim, — Podmeta pa kaše najem, — Nevtrudeno dnčva znoj nosim, — Za uro zgubljeno ne vem . . str. 33 — 36). In 1. 1833 v nIV. Bukv.": 28. jutro velciga travna 1828 (Letu u Gorenskim kraji — Slab moj duh spet oživi; — Menim, de prebivam v raji, — Deleč preč so vse skerbi . . str. 35. 36.). Pripravil in izročil je bil vže tudi za BV. Bukv." dve pesmici, ki ste pa prišle na dan v njih še le 1. 1848, in sicer: Luna (Ak sonca luč za goro skrita — Od svoj'ga vnčma nebes svita itd. str. 8. 9. gl. Cvetnik sloven. slovesn. Janežič. str. 21. 22); pa izverstna kancona: Samota (Ne mislite, de le med šumam sveta, — V Londonu, Beču in še mestih tacih, — Priljudne v'jolice samo klijejo itd. str. 10 —12. gl. Cvetn. Janežič. str. 66 — 88). V teh pesmih veje vže duh Vodnikov in Prešernov. Ko zamre ,,Kr. čbelica", jame se J. Žemla (Shemla) po vzgledu Zupanovem in Prešernovem glasiti v „IIIyr. BL", kjer se 1. 1837 Nr. 41 nahaja njegov slovenski prevod laškega soneta ,,Innocenzaa, zložil Bindocci: ME pur bella innocenza! intatto ha un cuore — Quando e schiuso il cammiu di nostra vita" etc. — takov-le: Nekrivnost. Kak lepa je nekrivnost! vmito njeno Serce ko pot odpre se nam v življenje; Predrago svojo z leti vekša ceno, Ljubezni tli neznane 'z nje zarčenje. Trepeče kdaj — al 'zgine kmal strupeno, Zavetje v sebi najde in rešenje; Zvestoba in poštenost terdno steno Ji stavi zoper zlobe vse grozenjo. Z veselim veseli se — uka, raja, Sromaka gleda vsmiljeno v omotah, Delf nesrečo z njim, mu kruh podaja. Pa kje nekrivnost! hočem te iskati? Ah, po svetiših, hišah, po vsih potah. Med nami večno prosim te ostati. L. 1838 opisuje ,,Joseph Schemla, Pfarrvicar zu Ambruss, im Neustadtler Kreise" dokaj zaniraivo nDie Kirchenglocken in Krain" po nemški Nr. 5. 6. z raznimi jezikoslovnimi opazkami iz španjskega, francoskega, angleškega itd. — Kranj, Krajnsko razlaguje iz kraj Rand, Granze; Durrenkrain t. j. Krajna. Vendar piše: MKein Bewohner dieser Gegend will Krajničan seyn; der Hinacher weiset auf den Ambrusser, dieser bingegen auf den Hinacber" itd. L. 1840 opeva v nIllyr. Bl." Nr. 50 Prostoslav Milko z ozirom na sorodne Slovane in posebej na bližoje po Gaju vzbujevane Ilire v dveh slovenskih sonetih naše slovstvo od 1. 1833 — 1840 pervi v českoilirskem pravopisu (cf. Jezičn. X. str. 53 — 55), in tedaj zapoje navdušeni ilirski pesnik P. Štoos (r. 1806, u. 1862) vsem južnim rodovom slovanskim svoj iskreni »Pozivukolo ilirsko", posebej: „1 vi Kranjci tak nazvani — Od ilirske njegda Kraj'ne, — Ki ste starom Rimu znani — Rad desnice vaše sjajne!" — Na to se 1. 1841 v nIllyr. Bl." Nr. 3 (z nekterimi razlagami na pr. odziv Wiederhall, Echo; zlošina, sloščina t. j. sloga Eintracht, Vereinigung; znamenit ausgezeichnet) oglasi tudi v Gajevici naš verli J. Žemlja: Odzlv iz Krajne. Slogom rastu male stvari, Jal i nazlob vse pokvari. Concordia res parvae crescunt, Discordia magnae dilabuntur. Narodna ilirska poslovica. S o n e t. Palc butaro debelo oče pravi Med sabo v kregu sinam prelomiti; Ker moč vsa njih zastonj je, to storiti, Zažuga zvezo zloš'ne jim k njih slavi. K edinosti bude enake spravi Možje nas tudi serdno znameniti, In mor'mo jim hvaležno oznaniti, De dati želimo slovo zmešnjavi. Pa kaj ? — le voljo — brez moči — imamo, Mogočnost le spodtikleje vse zmaga, Šlap zmožnost cela je vošilo samo. T'dej perdobiti skušajte veljake, De zlčšino razšir'jo od Muz praga Do Slave matere pokrajne vsake! — Krajničan.