št. 70 letnik XIX oktober 2004 m mm&C mr Vipavi po izselitvi dekana Breitenhergerju. Nekateri učitelji in učenci šiviljske šole v Vrhpolju, kjer sem nekaj let učil državno ureditev in zakonodajo. Fotograjiruno okoli leta 1954. Izogibali smo se birokratskemu poslovanju. Če si potreboval gradbeno dovoljenje in si predložil načrt in dokaz o lastništvu, si v 30 dneh dobil lokacijsko in gradbeno dovoljenje z vsemi soglasji vodovoda, ceste, komunale, elektrike itd., sedaj pa traja postopek celo večnost. 30-dnevni rok, da mora državni organ izdati odločbo od predložitve vse dokumentacije, je bila zakonska zapoved. Še mnogo stvari bi rad povedal, kako sem preživljal tiste “težke” čase, glede na sedanje ocene takratnega režima, ki seje od sedanjega razlikoval v tem, da je bila takrat splošna revščina zaradi vojnih posledic. Vsega je manjkalo, pa kljub temu je bilo več veselja in družabnosti. Morda je bilo več enoumja, bilo pa je več reda, več tovarištva in prijateljstva. Naj povem samo še ta primer, kako je Vipava dobila novo zobno ambulanto. Po odhodu dr. Pavlice iz Vipave tu ni bilo zobne ambulante. Prijatelju v Gorici Cirilu Mahniču, ki je bil načelnik oddelka za zdravstvo in socialno varstvo, sem potožil, da v Vipavi nimamo zobne ambulante, mene pa zob boli, občina pa nima denarja za nove aparature. Po kratkem premisleku je obljubil pomoč, in sicer pod pogojem, da izpeljem akcijo. Tako je postavil pogoj in dejal: “V skladišču imamo tri komplete zobnih aparatur od UNRE, to je od mednarodne pomoči: če jutri dopoldne dvigneš aparaturo, jo lahko montirate v Vipavi in seveda, če imate terapevta.” Avtoprevoznika ni bilo, v poštev pride le prevoz s konji. Prevoznika smo dobili, Dredeljnovega, sedaj ne vem, ali je bil to Lojze ali njegov brat. Že pred poldnem je dvignil opremo in jo pripeljal v Vipavo. Če se prav spominjam, je za prevoz zaračunal protivrednost 10 kg ovsa. Terapevta pa smo dobili po naključju, in sicer prijateljico Ivanke Žoržove s Slapa, neko Milico iz Zagreba. Kmetijska zadruga nam je odstopila prostore v Zadružnem domu. Kje bi danes ta problem tako rešili? Sedaj pa je več strank, več sovraštva in pohlepa po materialnih dobrinah in položajih. Če bo prilika, bom še kdaj kaj zapisal. Sedaj bi pa rad zaključil to svojo pripoved z doživetji na občini, odhodu z občine in pripojitvi občine Vipava k občini Ajdovščina. Ne vem, kdo je ugotovil, da so velike občine bolj učinkovite, daje koncentracija kapitala in prebivalstva v veliki občini bolj učinkovita in demokratična. Vse to so razlage ali utemeljitve ustanavljanja velikih občin. Vipavska občina res ni bila velika, bila je nekje srednje velika. To so bili kriteriji za ukinitev občine Vipava in združitev z občino Ajdovščina, ki naj bi postala velika občina. Politiki so iskali še druge grehe majhnih občin: da nimajo dovolj dohodkov za preživetje, da nimajo učinkovitega kadra in da bo z združitvijo vse boljše. Takim pravljicam smo se upirali in jih prepričevali, da k Ajdovščini ne gremo, da bo slabše, da smo kmetijska občina in tako dalje. Politična situacija se je zaostrila: potekali so sestanki na vseh mogočih nivojih, od partijskih do zborov volilcev. Voditelji okraja so bili vsak dan v Vipavi in nas prepričevali in posiljevali, da se prostovoljno priključimo k Ajdovščini, a niso uspeli. Meni so zapovedali, da naj zapustim občino, sicer mi ne bo lepo. Namenoma nisem omenil svoje aktivnosti v družbeno-političnih organizacijah. O tem bi lahko mnogo napisal. Poudarim naj le to, da nisem nikoli hotel biti ali pa delati, kot so nekateri politični akterji želeli. Hotel sem biti samostojen in delati, kot velevajo zakoni družbe oz. države, katere predstavnik sem bil. O dogodkih, doživetih v Vipavi, bom še pisal, za sedaj pa dovolj. (se nadaljuje) Martin Jelačin Vsa dekleta, ki so obiskovale gospodinjski tečaj. IZ DELA KS V tem času smo imeli 3 seje sveta KS Vipava. Največ pozornosti smo namenili pripravi in organizaciji letošnje prireditve Vipavska trgatev 2004. Vzporedno s pripravami za prireditev Vipavska trgatev 2004 smo izvajali dela za osvetlitev igrišča ob OŠ Draga Bajca v Vipavi. Vsa delaje vodila KS. Posebna zahvala podjetju Elektro Primorska - enoti Ajdovščina, Primorju iz Ajdovščine, ETP Škapin, g. Jakliču in mladim nogometašem iz Vipave. Reflektorje smo financirali z denarjem od srečelova na prireditvi Vipavska trgatev 2004. VIPAVSKA TRGATEV Četrta prireditev Vipavska trgatev 2004 v organizaciji KS je pod streho. Slovesna otvoritev je potekala v petek, 10. septembra na trgu Pavla Rušta. Predsednik KS Boris Ličen je v pozdravnem nagovoru dejal: Lepo pozdravljeni, drage Vipavke in Vipavci, spoštovani gostje in dobrodošli v Vipavi, kjer danes začenjamo s praznovanjem našega največjega praznika, praznika trgatve. Vsako leto v času, ko grozdje v vinogradih dozori, se Vipavci veselimo. Zato, ker je narava do nas radodarna in zato, ker bomo lahko napolnili kleti. Da bi bilo praznovanje kar najbolj prijetno, smo tudi letos v organizaciji Krajevne skupnosti Vipava pripravili pester program, ki bo zapolnil ta, upajmo, sončen poznopoletni konec tedna. Danes pa smo tukaj, da odpremo pot veselju, radosti in prijetnim doživetjem. Naj se ob tej priložnosti zahvalim tudi pokroviteljema prireditve Agroindu Vipava 1894 in Občini Vipava ter vam zaželim lepe in nepozabne dni Vipavske trgatve 2004, tako tiste v vinogradih, kot tiste, ki smo jih za vse ljudi dobre volje pripravili v Vipavi. Hvala. Slovesnost se je nadaljevala z nastopom kvinteta Ventus in solistkama na violini Špelo in Beti. Sledila je slovesna otvoritev razstave slikarskih del g. Alde Posavec, rojakinje iz Vipave, ki živi in ustvarja v Ljubljani (o njej smo pisali v 67. št. VG) in razstave fotografij g. Mohorčiča iz Lož na Vipavskem. Njegovi motivi so pejsaži, stare hiše iz okoliških vasi in detajli iz narave. V soboto je potekala gorsko kolesarska dirka na Nanos za državno prvenstvo, odigrali so turnir v malem nogometu in košarki, sledila je nogometna tekma, zvečer pa nas je očaral nastop folkloristov pod vodstvom ge. Vlaste Lokar Lavrenčič in nastop tamburaškega društva iz Buševca. V poznih večernih urah nas je zabaval Vlado Kreslin z Malimi bogovi in Roxoni. V nedeljo si je bilo mogoče ogledati razstavo grozdja in kmečkih dobrot, popoldne so sledila zabavna tekmovanja, šaljive igre in bogat srečelov. Sodelovala je godba na pihala Vrhpolje-Vipava, podelili so priznanja in razglasili rezultate športnih tekmovanj. Ta dan nas je zabaval ansambel Duble Truble in Modrijani. Vražja dekleta so prikazala svoje vragolije, nasmejali smo se televizijskemu programu TV Teodozij iz Vrhpolja. Tudi letos smo bili očarani nad čudovitim ognjemetom. Skratka, vsak je lahko našel kaj zase, za svojo dušo in telo. O prireditvi je predsednik KS Vipava, Boris Ličen, zapisal: Prireditev je uspela z več ali manj pretresov, pripomb, pa tudi pohval je bilo nekaj. Četrta prireditev brez vstopnine, z dobro gostinsko ponudbo, zmernimi cenami ter obilo zabave. Sama prireditev je zelo velik finančni in organizacijski zalogaj za KS, kot tudi zame, kot organizatorja. Ponovno naprošam zainteresirana društva v Vipavi, da bi poskušali prireditev prevzeti in tako ohraniti tradicijo. Zahvaljujem se vsem sponzorjem, gasilcem, ETP Škapin, Pavletu Škapinu, darovalcem obitkov za srečelov, Branku Pucu, tajnici KS in članom sveta KS, Škofijski gimnaziji ter vsem, ki ste kakorkoli priskočili na pomoč. Hvala vsem. Marija Černigoj KAKO SMO VOLILI V DRŽAVNI ZBOR RS 2004 STRANKE IN KANDIDATI GLASOVT Volišče Stara šola Volišče Društvo upok. Volišče OŠ D. Bajca Sk Vi upaj pava Skupaj VE 2, VO 11* št. % št. % št. % št. % št. % 1. STRANKA SLOVENSKEGA NARODA Franc Rado Jelerčič 1 0,32 3 1,14 4 0,46 47 0,39 2. SLS SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA Branko Tomažič 24 7,77 16 6,06 17 5,70 57 6,54 858 7,15 3. ZA PODJETNO SLOVENIJO Miran Vrčon 3 0,97 1 0,38 3 1,01 7 0,80 114 0,95 4. MIHAEL SVANJAK Mihael Svanjak 3 0,02 5. ZDRUŽENA LISTA SOCIALNIH DEMOKRATOV Mag. Bonit Koloini 19 6,15 19 7,20 20 6,71 58 6,66 1098 9,15 6. SLOVENSKA DEMOKRATSKA STRANKA - SDS Eva Irgl 82 26,54 84 31,82 97 32,55 263 30,20 3724 31,03 7. SEG - STRANKA EKOLOŠKIH GIBANJ SLOVENIJE Nataša Mikulin 31 0,26 K. MARKO BRECELJ Marko Brecelj 20 0,17 9. LDS LIBERALNA DEMOKRACIJA SLOVENIJE Sonja Božič Pudgar 52 16,83 51 19,32 52 17,45 155 17,80 1707 14,22 10. SMS - STRANKA MLADIH SLOVENIJE Goran Blaško 3 0,97 2 0,76 2 0,67 7 0,80 132 1,10 11. DEMOKRATIČNA STRANKA UPOKOJENCEV SLOVENIJE - DeSUS Ljudmila Kovač 6 1,94 5 1,89 8 2,68 19 2,18 303 2,52 12. DEMOKRATSKA STRANKA -DS Alojzij Krapež 1 0,38 1 0,11 75 0,62 13. AS - AKTIVNA SLOVENIJA Aleš Sila 2 0.65 2 0,76 4 1,34 8 0,92 231 1,92 14. GLAS ŽENSK SLOVENIJE - GŽS, ZVEZA ZA PRIMORSKO -ZZP, ZVEZA NEODVISNIH SLOVENIJE -ZNS, NOVA DEMOKR ACIJA SLOVENIJE - NDS Aleksander Lemut 3 0,97 7 2,35 10 1,15 244 2,03 15. SLOVENIJA JE NASA - SJN Božo Gnezda 5 1,62 2 0,76 1 0,34 8 0,92 281 2,34 16. ZDRUŽENI ZA SAMOSTOJNO PRAVIČNO SLOVENIJO -ZDRUŽENI Marjan Poljšak 5 1,62 1 0,34 6 0,69 217 1,81 17. SLOVENSKA NACIONALNA STRANKA - SNS Rosana Rijavec 7 2,27 7 2,65 12 4,03 26 2,99 438 3,65 18. NSi-NOVASLOVENIJA - KRŠČANSKA LJUDSKA STRANKA Andrej Bajuk 93 30,10 69 26,14 71 23,83 233 26,75 2356 19,63 19. ZELENI SLOVENIJE Alma Slrlc 2 0,65 2 0,67 4 0,46 45 0,37 20. JUNIJSKA LISTA Severina Pavlin Nabergoj 2 0,65 2 0,76 1 0,34 5 0,57 78 0,65 Skupaj veljavnih glasov 309 264 298 871 12002 * 2. volilna enota, 11. volilni okraj (sedež: Ajdovščina): občina Ajdovščina, ki obsega območje krajevnih skupnosti (na dan sprejema zakona 23.9.1992): Ajdovščina, Batuje, Brje, Budanje, Col, Črniče, Dobravlje, Dolga Poljana, Erzelj, Gabrje, Goče, Gojače, Gradišče pri Vipavi, Kamnje-Potoče, Lokavec, Lozice, Lože-Manče, Otlica-Kovk, Planina, Podkraj, Podnanos, Podraga, Predmeja, Selo, Skrilje, Slap, Šmarje, Štomaž, Ustje, Velike Zabije, Vipava, Vipavski Križ, Vrhpolje, Vrtovin, Žapuže, Cesta; Podatke posredovala Okrajna volilna komisija Komisija za proučitev utemeljenosti vlog na podlagi prejetih listin, potrebnih za oblikovanje prednostne liste za oddajo neprofitnih stanovanj v najem - »Vrhpoljski blok« Številka: 36004-0000/2004 Datum: 9.9.2004 Na podlagi 23. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Ur.l. RS, št. 14/ 2004 in 34/2004) je dne 9.9.2004 izdana PREDNOSTNA LISTA upravičencev za najem neprofitnih stanovanj v »Vrhpoljskem bloku« v Vipavi Zap. št. Ime in priimek upravičenca/ke Naslov Št. točk 1. Suzana Kranjc Gradnikove br. 16, Vipava 330 2. Erika Ibraimovič Laurinova 8, Vipava 320 3. Ni sveta Malič Glevni trg 9, Vipava 250 4. Anja Vončina Cankarjeva 4, Vipava 220 5. Mitra Jovič Glavni trg 9, Vipava 220 6. Ženja Pižent Suhadolc Goriška c. 2, Vipava 210 7. Miladinka Draganovič Glavni trg 9, Vipava 190 8. Mojca Jovič Cesta 18. aprila 7, Vipava 140 9. Behija Softič Glavni trg 9, Vipava 130 10. Pero Ružič Glavni trg 9, Vipava 130 11. Stojan Božič Glavni trg 9, Vipava 130 12. Andrej Birsa Vrhpolje 86, Vipava 120 Komisija: Ivan Pavlič, Franc Kopatin, Mojca Vrčon, Boris Ličen, Pavel Krapež * * * POŠTA IN MARKET STA ODPRLA VRATA Zadnji dnevi so v Vipavi minili v znamenju novih pridobitev, prenovljenega marketa ter novih poslovnih prostorov Pošte Slovenija. V četrtek, 2. septembra, je po treh mesecih temeljite prenove odprl vrata market družbe Mercator Goriška. V prenovljenih prostorih trgovine, ki sicer v Vipavi deluje že več kot 30 let, je zaposlenih 12 delavcev, v njem pa je poleg marketa tudi mesnica poslovnega partnerja, novogoriškega MlP-a. Po besedah direktorja družbe Silvana Makuca, želijo s prenovo objekta ter kakovostno ponudbo tudi v prihodnje ohraniti zadovoljstvo kupcev, dobaviteljev, lastnikov in okolja. Prenova je Sredi Vipave sla odprla vrataprenovljeni market inpošta. stala 150 milijonov tolarjev. Z željo, da bi vsak potrošnik iz trgovine izstopil boljše volje, kot je vanjo vstopil, je Vipavcem ob tem dogodku čestital tudi predsednik uprave družbe Poslovni sistem Mercator, Zoran Jankovič. V petek pa je v Vipavi v novih prostorih, v novozgrajenem poslovno stanovanjskem centru Hiša Platana, začela delovati tudi enota Pošte Slovenija. V objektu, ki gaje zgradilo ajdovsko Primorje, je ob poslovnih prostorih tudi 22 stanovanj. Poleg pošte naj bi se vanj preselili tudi zavarovalnica, mesnica in zobozdravstvena ambulanta. Kot je povedal generalni direktor Pošte Slovenije Alfonz Podgorelec, so v razvoj v zadnjih desetih letih vložili 54 milijard tolarjev, kar 65 odstotkov za naložbe v prenove poslovnih prostorov po Sloveniji. Tako so odprli več kot 40 novih enot ter prenovili ali uredili na novo več kot 300 poslovnih prostorov. Naložba v Vipavi, ki prinaša večje in sodobno opremljene prostore, je stala 82 milijonov tolarjev. Vipavcem in vodstvu Pošte Slovenije je ob pomembni pridobitvi čestital tudi minister za informacijsko družbo Pavel Gantar, ki je poudaril hiter ražvoj pošte. (Primorske novice, Z sept. 2004) (at) __________________________IZ USTANOV IN DRUŠTEV____________________________________ IzŠGV ŠKOFIJSKA GIMNAZIJA VIPAVA SE PREDSTAVI... V Zgornjevipavski dolini, v zavetju planot Nanosa in Trnovskega gozda, v krajih, kjer je burja del vsakdana, je doma Škofijska gimnazija Vipava. To je šola, v kateri “gulijo” šolske klopi dijaki z vseh vetrov, in prav vsak izmed njih ji pusti svoj pečat. Pod “pečat” pa ne mislimo pack po stenah in klopeh, ampak tisto “nekaj”, kar vsak izmed nas sporoča v svoji drugačnosti in edinstvenosti. Naša šola šteje letos 303 dijake, od tega 192 deklet in 111 fantov. Ne smemo pa pozabiti omeniti tiste dijake, ki so svoj drugi dom našli v Dijaškem domu Škofijske gimnazije, saj jih je kar veliko. Od 105 dijakov biva domu 65 deklet in 43 fantov. Vsako leto se veselimo novih pridobitev in ne smemo zanikati veselja, da naša šola navdušuje naše zanamce. V šolskem letu 2004/2005 se bomo skušali bolje spoznati z najmlajšimi med nami, s “fazani”, kot jim pravimo. Teh je skupaj 64, 39 deklet in 25 fantov. Kljub takemu vzdevku morajo vedeti, da jih imamo radi in da jih razumemo, saj smo bili tudi mi pred leti v njihovi koži. Naj za konec pozornost posvetim še dijakom, ki so nas pravkar zapustili in izkoristim priložnost za čestitke, saj so vsi uspešno opravili maturitetni izpit. Junijski rok je opravljalo 57 dijakov, jesenskega pa 1 dijak. Povprečno število doseženih točk na maturi je bilo 20,72. Posebno pohvalo si zaslužijo tri zlate maturantke: Maša Babič, Katarina Fatur in Jakoba Šraml. Šola je torej ponovno odprla svoje duri in dijaki si že vihamo rokave, saj nas čakajo nove obveznosti, skrbi pa tudi nova presenečenja in lepi trenutki. Tisti lepi trenutki, ki so sad povezane skupnosti, kateri dijaki Škofijske gimnazije Vipava pripadamo, in smo na to ponosni. In prav zaradi tega se bomo svojih srednješolskih časov, preživelih tukaj, v Vipavi, radi spominjali. Tina Rijavec, 4. c 2' ■ ■ > r- Zlate maturantke - sprejem pri predsedniku vlade na Brdu pri Kranju. DELOVNI TABOR V BOSNI Kotor Varoš, 1.-7.8.2004 Šestnajst udeležencev, večinoma dijaki Škofijske gimnazije Vipava, smo se v nedeljo, 1. avgusta za en teden podali proti Banja Luki, da bi pomagali graditi hišo ljudem, ki so med vojno ostali brez strehe nad glavo. V odpravi je bil tudi g. Matej Kobal, ravnatelj Škofijske Karitas Koper, prof. Andrej Vovk in prof. biologije na OŠ Vipava Klavdij Bajc. Akcijo že četrto leto pripravlja Škofijske Karitas Koper v sodelovanju s Škofysko Karitas Banja Luka. Voditelj banjaluške Karitas dr. Miljenko Aničič pravi, da je prošenj veliko in ne bo mogoče vsem ustreči. Odločitev, komu pomagati, ni lahka. Doslej je bilo preko Karitas obnovljenih s pomočjo donatorjev iz vse Evrope približno 2600 hiš. Poteka tudi akcija posvojitev na daljavo, pomoč v hrani, ki jo večinoma pridelujejo sami, Karitas ima odprto ambulanto in patronažno službo, pravno svetovanje, pomoč dijakom in študentom, internat za otroke... Toda vsa ta pomoč je le kapljica v morje. Problem je, da ni politične volje, da so druge institucije odpovedale in Cerkev nosi pretežko breme, opravlja naloge, ki ne sodijo v njeno ožje poslanstvo, npr. upravlja farmo molznih krav, ustanavlja razne delavnice in tako odpira delovna mesta... Gostoljuben sprejem. Nastanili smo se v prostornem frančiškanskem samostanu v Kotor Varošu, kjer sta nas bratsko sprejela župnik v Kotor Varošu fra Pero Karajica in fra Vinko Markovič, župnik v Sokolinah, kjer ni ostal niti en vernik; vsi prebivalci kraja so bili ali pobiti ali pa so odšli v izgnanstvo. Oba frančiškana sta nam zvečer povedala marsikaj o situaciji v Bosni in njunih župnijah. Cerkev Rojstva Blažene Marije Device v Kotor Varošu, načrte zanjo je napravil slovenski arhitekt Marko Mušič, je bila leta 1992 poškodovana. Minirali so oba zvonika z namenom, da en pade na streho cerkve, drugi pa na župnišče. Na srečo se ni vse izšlo po načrtih. Eden izmed zvonikov je res padel na vogal župnišča. Med leti 1995 in 1998 so župnišče okupirali Srbi. Župnika so hoteli ubiti. Od leta 1998 je tu spet katoliški župnik. Cerkev popravljajo, za mašo pa uporabljajo župnijsko dvorano. Župnija je pred vojno štela 6 tisoč, v vseh treh župnijah pa je bilo okoli 11 tisoč katoličanov. Danes je v Kotor Varošu le ta župnija s približno 500 verniki. Prva srečanja. Naslednji dan smo se takoj po zajtrku podali v vas Kotorište, kjer smo pomagali graditi hišo sestrama Klari in Mandi Barišič, ženama, starima okoli 60 let, ki sedaj bivata v bratovi hiši, ker je njuna hiša porušena. Zidar Rajko Ganjič nam je dal navodila za delo: mešali smo beton, prenašali grede, opeko... »Majstore« Rajko živi v Bosanski Gradiški, pred tem pa je 16 let skupaj z ženo Dragico, ki perfektno obvlada slovenščino, živel v Sloveniji. Delal je pri IMP Ljubljana; med drugim je bil prisoten pri Munda in Klara Barišič. Delo na strehi. gradnji Cankarjevega doma, Medicinske fakultete in predora skozi Karavanke. Takih primerov v Bosni je veliko; mnogi so delali ali delajo v Hrvaški, Sloveniji, Avstriji, Nemčiji... Kosilo nam je vsak dan pripravljala soseda ga. Janja Barišič, približali so se nam otroci Snježana, Dragana, Siniša, ki so opazovali naše delo. Dogajanje na gradbišču in nekatera doživetja v naslednjih dneh. Običajno smo delali od 8h-13h, ko je bil čas za kosilo in popoldne od 14h do 17h, če je bilo potrebno pa smo se prilagodili: prvi dan smo betonirali venec do devetih zvečer. Med delom, pa tudi med počitkom nas je spodbujal Blaž Batagelj s harmoniko. Po delu so mnogi skočili v kakšen kilometer oddaljeno reko Vrbanjo in se tako osvobodili potu, prahu in druge umazanije. Večerjo smo si pripravljali sami, po njej pa je za nekatere sledil tarok. V sredo smo bili gostje družine, kateri smo hišo gradili lansko leto. Miza je bila polno obložena. V četrtek sta skupaj s sosedi pripravile gostijo Klara in Manda: polnjene paprike, pečen kozlič in prašič, slaščice... Kljub temu, da živijo skromno, ti ljudje pretiravajo v gostoljubnosti. O razmerah na vasi pa marsikaj pove dejstvo, da so izpred hiše zmanjkale lesene grede za streho. Ni preostalo drugega, kot da se kupijo nove. V torek smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je odšla v sosednji kraj Vrbanjci in pomagala pri gradnji hiše družini Piličič. Mamo Ružo so Srbi ubili leta 1992 pred hišo. Domači ne vedo, kje je končal oče Mato, ki so ga odvedli neznano kam. Ostali so trije otroci - sirote: Ivica - 21 let, Anita - 17 let in Ivana -15 let. Sedaj bivajo v domu Karitas v Brezovici pri Zagrebu. Stric Juro in prijatelji so pridno delali in prijazno sprejeli našo pomoč. Ko bo hiša dokončana, se bodo otroci vrnili domov. Pred vojno je bilo v Vrbanjcih 3500 katoličanov in so bili v večini, danes jih je manj kot 30. Kljub temu, da so spomini na vojno še živi, se muslimani, katoličani in pravoslavni med seboj srečujejo in pozdravljajo. Zgodi se, da tudi kakšen Srb pomaga pri obnovi hiše katoliški družini. Etnične spremembe. Situacija za katoličane v občini Kotor Varoš je brezupna. Pred vojno je v občini Kotor Varoš živelo okoli 11.000 ali okoli 30% katoličanov, 1995 je tu ostalo le 57 vernikov, okoli 450 se jih je vrnilo, tako, da jih je danes okoli 500, kar pomeni le okoli 2% celotnega prebivalstva. Pogled v župnijske matične knjige je več kot zgovoren. Iz Krstne knjige župnije Kotor Varoš je za leto 1990 razvidno, daje bilo tu 119 krstov, leta 1991 je bilo 121 krstov, leta 92 je bilo do konca maja krščenih 47 otrok, zadnji 26.5.1992. Takrat se je življenje ustavilo. Od takrat do danes je bilo skupno v 12 letih le 34 krstov in še ti v večini od drugod. V župniji Sokoline je bilo pred vojno 30-40 krstov letno, po vojni pa v vseh 12 letih le trije. Muslimanov je bilo pred vojno 11 tisoč, danes jih je 8 tisoč, Srbov je bilo pred vojno 13,5 tisoč, danes pa jih je 15 tisoč. Skupno število prebivalstva se je med vojno in po njej zmanjšalo za več kot 15 tisoč. Čeprav se v nekaterih krajih stanje izboljšuje, je se vedno okoli 20 vasi oziroma zaselkov popolnoma uničenih in v njih ne živi niti en prebivalec. Nekaj takih vasi smo si ogledali: pogled na porušene hiše, trgovine, šole, cerkve je grozljiv - popolna tišina: sliši se le veter. Toda zazdelo se mi je, da so to kraji duhov, da vendarle ni povsem tiho, ampak se slišijo kriki pobitih in mučenih: tu so ljudem sekali ude in jih žive metali v goreče hiše. V Haagu sodijo le nekaterim generalom, toda koliko je bilo zločincev na mikro ravni, ki jim nikoli ne bo sodilo človeško sodišče in se ne pojavljajo v medijih. Kako se počutijo? Mnogi domačini po teh vaseh so bili pobiti, še več jih je odšlo po svetu: v Avstrijo, Nemčijo, Hrvaško, Slovenijo... in se vračajo v rojstne kraje le na obisk ali počitnice. Zakaj se ne vrnejo na svoje domove? So spomini na preteklost preveč Aniti so ubili mamo Ružo, oče Mato je končal neznano kje boleči? Doslej se je v celotni banjaluški regiji vrnilo le okoli 2000 beguncev. Kljub temu je katoličanov v celotni banjaluški škofiji danes manj, kot pred osmimi leti, v času Daytonskega sporazuma. Glavni problem ni v tem, da so hiše porušene, ampak v tem, da za ljudi, ki bi se radi vrnili na svoje domove, ni dela, starejši, ki so ostali na domovih, pa umirajo. Večina tovarn je zaprtih. Tisti, ki so ostali se večinoma preživljajo z vrtom, v hlevu je kakšna krava in kokoš. V trgovinah pa so cene podobne kot v Sloveniji. Edini zaslužek pomenijo priložnostna dela, npr. pomoč pri obnovi hiš, Slovo - streha je pokrita. košnja... Pregnani katoličani tudi nimajo nobene večje pomoči za obnovitev domov, ki so jim jih vrnili šele prejšnje leto. Torej ni čudno, da katoličani pod ceno prodajajo svoje hiše in si ustvarjajo dom na Hrvaškem in v drugih evropskih državah. Zdi se, da niti stalno spodbujanje duhovnikov in bosanskih škofov niti klic Janeza Pavla II, kije obiskal Bosno in Hercegovino leta 1997, Banja Luko pa še 22. 6. 2003, nimajo učinka. Za razliko od katoličanov so muslimani bolj trdoživi, vračajo se v prazne in porušene hiše in jih obnavljajo, v njihovih hišah ne manjka otrok, kljub temu, da se tudi oni težko preživljajo. V občini Kotor Varoš je prišlo torej do velikih sprememb glede nacionalnosti in vere. Kotor Varoš je bil katoliški kraj. O tem priča dejstvo, da iz tega kraja izhaja 22 še živih duhovnikov in nad 50 redovnic. Tistim katoličanom, ki ostajajo na svojem domu, in duhovnikom, ki so tu na »mrtvi straži«, ni lahko in težko premagujejo brezup. So pravi »bosanski Čedermaci«. »Jaz sem pastir brez ene same ovce«, nam je povedal fra Vinko. V administrativnih organih je komaj kakšen katoliški predstavnik, katoličani trdijo, da šole ne omogočajo interkulturne vzgoje. Zdi se, da za katoličane tu ni prihodnosti. Toda kdo ve, kako se lahko stvari obrnejo. Zgodovina je nepredvidljiva, spomnimo se samo na veliko število Slovencev, ki so se zatekli v Bosno v času fašistične okupacije zahodne Slovenije, po prvi sv. vojni. Tudi njim danes v Bosni ni lahko. Stari oče mojstra Lojzeta Tavčarja, kije Mandi in Klari priključil vodo, je prišel v Bosno iz Kobdilja. Mar ni možno, da se bomo spet zatekli v Bosno, ki nam je veliko bližja, kot si mislimo? Vrednost človeškega življenja ni odvisna le od materialnega bogastva. Žal se materialna revščina pogosto povezuje tudi z duhovno, kulturno in moralno revščino. Toda premagati je potrebno skušnjavo, da ti, ki si bogat, pomagaš ubogim revežem in pristopaš k njim zviška. Ali ni pomoč sočloveku najprej premagovanje svoje lastne revščine, pokora za svojo prevzetnost in druge grehe. Vsekakor je izkušnja takega tabora koristna. Trije udeleženci so bili na * taboru že četrtič; poleg g. Mateja Kobala, ravnatelja Škofijske Karitas Koper in prof. Andreja Vovka tudi Aljoša Masten -maturant Škofijske gimnazije Vipava. Kaj jih vedno znova pritegne? Verjetno prav spoznanje o koristnosti teh taborov in nagrada za solidarnost, ki jo človek čuti v srcu. Poleg tega, da se tu človek sreča z drugačno kulturo in multietičnostjo, da se tu že čuti bogastvo in originalnost Orienta, da opazi porušene hiše opazi tudi rane v dušah in srcih. Srečali smo se z dekletom, ki so jo kot 12-letno deklico posiljevali srbski vojaki. Zjutraj sojo odpeljali od doma, zvečer pa so jo domači našli v nezavesti. Tega še vedno ne zmore prikriti. Tudi na obrazih drugih ljudi se opazijo posledice vojne: neverbalna govorica, to, kar človek intuitivno zazna na obrazu sočloveka, je močnejše od besed. Prav srečanje s temi ljudmi, z njihovimi skrbmi in prizadevanji je največje bogastvo, ki ga človek prejme na takem taboru. Računica je jasna: veliko več prejmeš, kot daš! Zato se splača! »Naslednje leto bom spet šel«, so bile ob slovesu besede dijaka, ki je bil letos na taboru prvič. Porušenih vasi in hiš ter strtih src ne manjka. Torej tudi priložnosti za »telesna« in »duhovna« dobra dela ne bo zmanjkalo! Bogdan Vidmar SPOZNAVNI DAN Sobota, 28.08. letos. Za nekatere je bila to čisto navadna sobota. Za druge niti ne. Prav posebna sobota pa je bila za vse tiste, ki so enkrat konec junija dobili domov kuverto in v njej prepognjen list A4, na katerem je pisalo: SPREJETI STE! (oz. nekaj podobnega). Pošiljatelj: Škofijska gimnazija Vipava. Slednja vsako leto prireja spoznavni dan za svojo »fazanarijo«, letos pa so bili vabljeni zraven tudi starši. Saj veste, da se med sabo bolje spoznajo. In predvsem, da se jim na lep način pove, da so za njihove otroke osnovnošolski časi mimo; da bodo njihovi otroci na gimnaziji potrebovali izdatno moralno in, kot so se nekateri bodoči intelektualci šalili ob vprašanju, kaj od svojih staršev pričakujejo sedaj, seveda tudi finančno podporo. Še malo manj resno je zvenela želja, da bi jim pustili »špricati« pouk, ker menda ne bodo imeli prostega časa. Tisti, ki bodo naslednja štiri leta preživeli v dijaškem domu, pa od svojih mam pričakujejo, da jim bodo za vikende kuhale same dobrote - očitno so jih predhodniki opozorili na marsikaj! Kaj pa starši pričakujejo od svojih otrok? Seveda, vsi pričakujejo, da bodo po svojih zmožnostih uspešno končali šolanje in da s poštenostjo do svojega dela, s talenti in odprtostjo do soljudi obogatijo svoje osebnosti. Pričakujejo tudi, da bodo srečni in zadovoljni v svoji okolici in da si bodo tako zmanjšali možnosti, da bi krenili z začrtane poti. Ali če vse skupaj povzamem v dobesednem navajanju: »Želimo, da naši otroci osebnostno dozorijo na osnovi zdravih krščanskih vrednot, da se naučijo prenašati poraze in da bi se znali izogniti oziroma zoperstaviti vsem negativnim vplivom družbe.« In da ne pozabim, oboji pričakujejo zaupanje - kot temelj dobrih odnosov. Če potegnem črto: lahko je od drugega nekaj pričakovati, vendar bo potrebno počakati štiri leta, da bo jasno, ali so eden drugemu pričakovanja tudi izpolnili. Romina Vidmar, 4.c KRST FAZ AN ARIJE Bil je četrtek, 10. septembra... In če se še spomnite, je v atriju pred našo šolo deževalo... Ne, to niso bile vremenske fronte, ki so se zaradi kakršnihkoli nenavadnih vzrokov zgrnile nad našo šolo. Bilje krst naših novih fazanov. Kar pošteno smo jih krstili oz. zmočili, ali ne? Najprej so morali naši perutninarji pokazati, kako jim gre ples. In sicer skupinski. Vsak razred je pripravil svojo koreografijo na izbrano pesem. Ajevci so se postavili na sramotilno polje in čakali na svojo pesem, toda... Da bi preverili njihovo iznajdljivost, nadarjenost in predvsem izvirnost, smo jim zavrteli Račke. Najprej so se pošteno zmedli, se nato začeli otroško prepirati zaradi »tehnične napake«, toda na koncu so le zmogli nekaj oguljenih račkastih korakov. Fazani iz 1. b pa so si zamislili, da bi plesali na nekaj bolj izvirnega, ne boste verjeli - na melodijo Račk. Ne, to bi bilo prelahko, zato smo se odločili, da jim zavrtimo slavno Na Golici. Na svetovno znano melodijo bi lahko zaplesali pošteno polko (kar je bil tudi naš cilj), vendar so se le zavrteli v krogu. Z veliko tolerance smo se odločili, da so prvi del preizkusa prestali. Ne najbolj uspešno, pa vendar... Preselimo se k drugemu delu krsta. Taje bil občutno boljši, saj so imeli fazani le malo besede pri izvajanju programa. Sledile so namreč igre: pihanje moke, igranje z žogico, transport špagetov in nabiranje jabolk. Vas zanima, kako se je vse skupaj končalo? Mokro! Vodne bombe so letele, prvošolčki pa so skušali uspešno izpeljati naloge do konca. Če jim je to uspelo, so dobili nagrado: vodne balončke! Sledil je resnejši del. Obljuba. Dijaki prvih letnikov ŠGV so slovesno prisegli, da bodo spoštovali sebe, profesorje in seveda vse dijake 2., 3. in 4. letnikov. Besede so eno, dejanja pa drugo. Upamo, da ne bodo pozabili na obljubo, saj smo jih sprejeli med častno družbo dijakov ŠGV. Dobrodošli med nami! Špela Štoke Ij, 2. c GORSKO KOLESARJENJE Če sedaj, v četrtem letniku pomislim, česa se bom iz srednje šole najraje spominjala, bodo to gotovo šolska športna tekmovanja. Zdijo se mi zelo pomembna, saj se na njih dijaki med sabo se bolj povežemo, hkrati pa nabiramo izkušnje za javne nastope in si pridobivamo samozavest. Za vsakega človeka je potrebno, da se čuti pomembnega in sposobnega, k temu pa lahko taka tekmovanja gotovo pripomorejo. Naša šola, pa tudi druge srednje šole, se pogosto udeležujejo tekmovanj v atletiki in ekipnih športih, redkeje pa se odločajo za druge športne discipline. Morda se športnim pedagogom ne zdijo tako zanimive ali preprosto ne najdejo učencev, ki bi se jih bili pripravljeni udeležiti. Med take spada tudi gorsko kolesarjenje, ki pa se gaje letos že četrto leto udeležila ŠGV. Prejšnja leta smo tekmovali v vzponu (zadnji dve leti na Čaven), letos pa smo merili svoje moči v gorskem kolesarjem bolj znani disciplini »cross countryju«. Tekmovanje je potekalo v Vnanjih Goricah (Brezovica) in se gaje udeležilo okoli 100 učencev in dijakov iz vseh slovenskih osnovnih in srednjih šol (od tega 11 dijakov ŠGV). Proga je bila dolga 5 km za dekleta oz 7,5 km za fante ter zelo blatna in tehnično kar zahtevna. Dijaki ŠGV smo dosegli naslednje rezultate: ekipno drugo mesto (ekipo so sestavljali dijaki 3. in 4. letnikov, tri dekleta in trije fantje); posamično pa sva osvojili četrto mesto Polona Raspor in Ana Tratnik. Menije pri tovrstnih tekmovanjih všeč, da so kategorije za učence z licencami in tiste brez licenc ločene, saj lahko tako pridejo do dobrih uvrstitev tudi tisti, ki ne trenirajo v klubih in tako nimajo priložnosti vsak dan tekmovati. Ana Tratnik, 4.c ŠPORTNI DAN V sredo, 22. septembra letos, smo imeli dijaki ŠGV športni dan. Izbirali smo lahko med pohodoma na Snežnik ali Abram (Nanos), lahko smo šli na rafting, atleti pa so šli na priprave za atletsko tekmovanje v Novo Gorico. Sama sem bila med tistimi, ki so zmrzovali med vzponom na najvišjo nealpsko goro v Sloveniji, na Snežnik. Tako kot ostali dijaki (razen ubožčkov, ki so se mučili z vzponom na Nanos in so svoj pohod začeli in končali peš), smo se z avtobusom ob pol osmih odpeljali izpred šole. Na Snežnik nas je šlo približno štirideset dijakov z dvema profesorjema in profesorico. Na start smo prispeli približno ob pol desetih, od koder smo nato dve uri pešačili po dokaj položni poti med gosto meglo. Med hojo na vrh smo se dvakrat ustavili, enkrat, da smo se oblekli v vsa možna oblačila, ki smo jih imeli s seboj, ker smo dobesedno drgetali od mraza, drugič pa, ko smo prišli na vrh. Na žalost nismo imeli preveč lepega razgleda, ker je bila povsod okrog nas megla, ki pa nas ni motila preveč, ker smo končno lahko malicali. Po malici in ogledu planink smo se odpravili nazaj v dolino. Lahko rečem, da smo se imeli zelo lepo, saj je na koncu celo posijalo sonce na naše premrle obraze. Medtem ko smo mi zmrzovali na Snežniku, so se adrenalinski navdušenci zabavali na Soči. V posebnih oblekah (v potapljaški obleki, nekakšni vetrovki, posebnih gumijastih čevljih in čeladi) so se v gumijastih čolnih pod vodstvom Nizozemca, Američana in Bogvekoga še, premetavali po brzicah zelenomodre reke, na koncu pa so skočili v prijetno ledenomrzlo vodo, ki je v obleki, pod katero so nosili samo kopalke, sploh niso čutili. Domov so se ‘raftarji’ vrnili malo pred pohodniki, z radostnimi nasmehi na obrazih.Profesorica športne vzgoje dodaja, da so se letos za to ponudbo odločili zato, ker je to verjetno za marsikoga edina priložnost, da doživi našo čudovito Sočo še na tak način. Dodaja še, da so bili vsi dijaki (cel avtobus jih je bilo) zelo pridni, disciplinirani in zelo navdušeni. Na Nanosu pa seje odvijala povsem druga zgodba. Po začetnem razgibavanju premrlih okončin seje enainosemdeset pohodnikov ‘razdelilo’ v dve skupini (pa ne zanalašč). Skupila jo je zadnja, ki seje skoraj izgubila, na poti navzgor in navzdol. Zapoznelih posledic na dijakih k sreči ni čutiti, saj nam zatrjujejo, daje bilo tudi pri Abramu lepo. Tudi njih je zaradi truda, ki so ga vložili v vzpon, na koncu obsijalo sonce in jih s tem nagradilo za vztrajnost. Tanja Bolko, La Zbrala in uredila Irena Krapš, mentorica novinarskega krožka Iz OŠ »KO ZLATI CEKINI SO LISTI RUMENI - HA - HA« (D. Bajc: Vene, vene - v jesen vene vse -) Jesen je topla, prijazna, zlata. Veselimo se sadov svojega dela, se počasi pripravljamo na zimski čas. Na čas umirjenosti, tihe zbranosti, na čas, ko pogosteje vzamemo v roke knjigo. Vipavci se vsako jesen veselimo trgatve. Dozoreli grozdi bogatijo vinograde, veselo govorjenje trgačev se preliva v primorsko melodijo, brnenje traktorjev nas poživlja. In ko barve jeseni pozlatijo našo dolino in griče, ko večerne zarje z rdečevijoličnim žarom ogrevajo naše duše, nas plemenitijo kulturne prireditve in praznovanja. Bogat je letošnji oktober na naši šoli, ki nosi ime po Vipavcu Dragu Bajcu. Na šoli, kije prepoznavna v slovenskem prostoru, s strokovnimi delavkami in delavci, ki ostajajo v prijetnem spominu učencev; z učiteljicami in učitelji, ki smo ponosni na nekdanje učence. Smeh in plamenčki veselja v očeh prvošolcev nam vlivajo optimizem in obveznost, da spodbujamo in razvijamo njihovo radovednost. Odgovorno sooblikujemo njihovo otroštvo. »...Otroci gredo, čebljajo in se s komolci prerivajo v srcih veselo pesem pojo...« je napisal v pesmi K polnočnici gredo Drago Bajc. Rojak. Pesnik. Rodoljub. Vsako leto se ga spominjamo v teh poznojesenskih dneh ob dnevu šole. Konec meseca pa bomo slovesno obeležili stoletnico njegovega rojstva. Ponovno bomo prebirali njegove pesmi, ponovno razmišljali o bogastvu slovenskega jezika, o svojih koreninah, o samoniklosti našega naroda. Ponovno bomo obujali vedenje o človeku, kije, čeprav občutljiv in na videz krhek, postal v srcih Primorcev lik prebujajočega se pesnika , publicista, revolucionarja. Starejši učenci, polni mladosti, »...izpoje vse, kar mlado srce čuti...« (D. Bajc: Mladost je pesem brez rim), že več mesecev raziskujejo njegov čas, razmišljajo ob njegovih pesmih, literarno in likovno ustvarjajo. Ob skrbnem vodenju in pomoči mentoric in mentorja so pripravili bogato paleto izdelkov. Objavili jih bomo v zborniku Pričevanje nekega časa. Zbornik bomo predstavili učencem na šolski proslavi v naši avli na pesnikov rojstni dan 29.oktobra ob 10. uri. Tudi učence nižje stopnje bomo z interno proslavo ob 9h popeljali v čas, ko je »...nekdo z ogromno roko, potrl je listje in strl je cvet...o, strl je cvet...« (D. Bajc.Vene, vene - v jeseni vene vse—) Zbornik in ponatis Bajčevih pesmi sta bogato darilo ljudem našega časa. Darilo in spomin na rojaka, na težka leta potujčevanja, na ponos in neuklonjivost Primorca. Upam in želim, da bomo ob tem praznovanju prelili v vsakdanje življenje tudi komaj sluteni optimizem Draga Bajca in zaživeli njegov verz: »Še je sonca dovolj in jutranje rose, še energije je mlade in zemlje rodovitne.« (D. Bajc: Slovo) Alenka Nusdorfer Bizjak, ravnateljica Šola nas je pričakovala Letos je šel moj brat prvič v šolo. Na ta dan smo dolgo čakali. Pripravili smo torbo in šolske potrebščine. Jaz imam že lansko torbo. Kupili smo zvezke in knjige. Prvi šolski dan sem bila zelo vesela. Dobili smo bonbone in ladjico. Napisali smo si urnik. Pogovorili smo se, kako se bomo učili. S pevskim zborom smo nastopali prvošolčkom. Videla sem tudi svojega brata in starše. Ema Kobal, 2. a Petra Česen: Naša šola Med počitnicami sem komaj čakala, da bom šla k pouku. Ko sem bila doma, sem varovala bratca in pomagala mami. Ko je bil zadnji dan počitnic, sem si morala pripraviti šolske potrebščine. Naslednji dan sem šla v šolo in sem se zelo veselila pouka. Ta dan je šla moja sestrica prvič v šolo. S pevskim zborom smo jim peli pesmice, ki so se jih zelo razveselili. Ko smo pevke prišle v svoj razred, smo se pogovarjali, kako se bomo učili. Napisali smo si tudi umik. Imeli smo štiri ure pouka. Ta dan mi je bilo zelo lepo. Tea Turk, 2. a Prvi šolski dan Komaj sem pričakala prvi šolski dan. Pripravila sem si torbo in šolske potrebščine. Pripeljala sem se z avtobusom. Preobula sem se in poiskala našo novo učilnico. Naša učiteljica Marija Nabergoj je zelo prijazna in rada pomaga. Za prvi šolski dan nam je pripravila presenečenje - ladjico, v kateri je bil žvečilni gumi in bonboni. S pevskim zborom smo nastopili prvošolčkom. Z gospo učiteljico Zvonko Starc smo jih naučili tudi pesmico o luni. Prvi šolski dan je zmeraj najlepši, zato mi ostane v lepem spominu. Mija Horvat, 2. a Že dolgo sem pričakovala prvi šolski dan v drugem razredu. In prišel je. V šolo me je pripeljala mama. Najprej sem poiskala učilnico. Veselila sem se srečanja s sošolkami. Že prvi dan smo nastopali s pevskim zborom prvošolcem. Prepisali smo si umik. Učiteljica nam je razdelila ladjice z bonboni in žvečilnim gumijem. Prvi šolski dan mi je zelo hitro minil. Veronika Česnik, 2.a Prvi športni dan Komaj sem čakala naš prvi športni dan. Šli smo k cerkvici sv. Miklava. Pred šolo smo se zbrali drugošolci osemletke in devetletke. Najprej smo šli po asfaltni cesti do Gradišča. Pot smo nadaljevali po stezi. Stopati smo morali previdno, da ne bi kdo padel. Končno smo prispeli na cilj. Pri cerkvici smo se oblekli, ker smo bili potni. Malo smo si odpočili, pomalicali in se razgledali po dolini. Čez nekaj časa smo se odpravili proti šoli in potem domov. Manca Bratož, 2a Ko sem izvedela, da bomo šli na športni dan, sem bila zelo vesela. Pred šolo smo se zbrali z nahrbtniki. Vanj sem dala malico in pijačo. Ko smo se vsi zbrali, smo zapustili šolo. Odpravili smo se po ozki poti. Hodili smo zelo dolgo. Ko smo prišli do cerkvice, smo malicali in se igrali igrice. Visoko v gorah smo opazili gamsa. Nekateri so pozvonili z zvonom na cerkvici. Spustili smo se v dolino. Ko smo prispeli do šole, smo se poslovili in odšli vsak na svoj dom. Utrujena, vendar zelo zadovoljna sem doma pripovedovala svoje doživetje. Že zdaj se veselim novega športnega dne. Petra Česen, 2. a Iz CUIO SINDIKALNI POHOD ZA DUŠO IN TELO Čeprav je minilo že kar nekaj mesecev od zaključka lanskega šolskega leta, so spomini še živi in nepozabni. V našem Centru vedno zaključimo s podelitvijo priznanj in pohval našim gojencem. To je dan, ko vsak otrok dobi eno ali več pohval za kakršen koli uspeh ali dosežek. Zavedamo se, da ima pohvala posebno čarobno moč pri vzgoji, zato s pohvalami ne skoparimo. Največje zadoščenje je opazovati presrečne otroke pri sprejemanju pohval in odhodu v tople domove na počitnice. Zaključek je preprost, dobra šolska letina. K njej pripomore prav vsak uslužbenec v našem Centru. Delo ravnatelja, tajnice, preko učitelja, knjižničarja, terapevta, medicinske sestre, psihologa, socialnega delavca, perice, kuharice, garderoberke, voznika in šivilje je rodilo sadove. Prav vsak je postavil kamenček v mozaik našega otroka, tudi tista čistilka, ki zna prisluhniti skupinici otrok že v zgodnjih To je bilo najlepše. A'a vrsto smo prišli skoraj vsi jutranjih urah. Obiščejo jo vsak dan, preden gredo k pouku. Ko se šolska vrata zaprejo, odhajamo tudi mi na zaslužene počitnice. Ker naš sindikat ne drži križem rok in pridno opravlja svoje poslanstvo, je za vse delavce organiziral pohod po nanoški planoti do Vojkove koče. To je bila priložnost za sproščene, predvsem pa človeško tople medsebojne odnose. Poleg tega pa je imela lepota narave v tem času zdravilno moč za dušo in telo. Po dveh urah hoje smo prišli do Vojkove koče, kjer smo se okrepčali, nato pa družili in veselili v skrbno pripravljenih družabnih igrah. Domov smo odhajali zadovoljni, obogateni s prepričanjem, da smo storili nekaj zase pa tudi za skupnost, kar je še posebno velika vrednota. Člani sindikalnega odbora smo sklenili, da bomo tako zaključili vsako šolsko leto. Danica Benčina MI SMO V EVROPI Še vedno nosimo v sebi vtise o slavnostni prireditvi ob vstopu Slovenije v EU. ob vsem tem pa razmišljamo o vlogi, mestu in našem poslanstvu. Najprej smo vsi ljudje. Vsak izmed nas nosi v sebi svoje karakterne značilnosti. Skozi življenje in delo znamo in zmoremo spreminjati sebe, sprejemati druge in živeti z drugačnostjo. Narava našega dela nas uči, da se veselimo drobnih uspehov, strokovnost pa nam narekuje, da si postavljamo tudi zahtevne cilje. Včasih so dovolj drobne pozornosti in že podiramo ovire. Včasih pa so potrebne dolgotrajne, potrpežljive, naporne ure dela, da opazimo sadove svojega dela. Prizadevanja za prepoznavnost našega Centra želimo poudariti v prikazu našega dela, življenja in strokovnosti; v druženju, povezovanju in sodelovanju; vključevanju mladih s posebnimi potrebami v širše družbeno okolje, v izmenjavi izkušenj in stalnem strokovnem spopolnjevanju. Že vrsto let se oblike naših prizadevanj širijo tudi preko meja naše Slovenije, v Evropo. V minulem šolskem letuje naša logopedinja Katja Bucik predstavila logopedsko sekcijo Društva defektologov Slovenije na skupščini logopedov Evrope v Malmu na Švedskem. Plesna skupina Vrtiljak s spremljevalci je sodelovala na Festivalu izraznih umetnosti v Atenah - Grčiji z drugimi mladimi iz Evrope. Preko dramskih, likovnih in kreativnih dejavnosti so predstavili Slovenijo. Cilj - navezovanje novih stikov z mladimi, pridobivanje izkušenj, dvig samozavesti in boljša samopodoba udeležencev, je bil dosežen. Defektologinji Mašenka Rodman Madric in Tatjana Čigon sta aktivno sodelovali na 12. AISSD World Congress (Mednarodno združenje za znanstveno raziskovanje na področju inteligentnostih motenj) v Montpelleru v Franciji. Zakaj se tega ne bi znali veseliti, zakaj ne bi bili na to ponosni? Če je to sestavni del Evrope, v kateri živimo in ji pripadamo, lahko rečemo, da smo res v Evropi. Nevenka Tkalčič POTEPANJE PO RIMU Varovanci skupine »IVO« so si zaželeli, da bi izvedli ekskurzijo v glavno mesto Italije, v mesto Rim. Obisk mesta nam je uspel tudi s pomočjo prisluženega lastnega denarja. Organizacija ekskurzije se je pričela že nekaj mesecev prej. Namen je bil obiskati prestolnico Italije in se seznaniti s tamkajšnjo kulturo v najširšem pomenu besede. Najprej je bilo potrebno rezervirati prenočišča v hotelu. Izmed mnogih je bil le Tiber Camping pripravljen rezervirati prenočišča za tolikšno število invalidov na invalidskih vozičkih. Spali smo v dvoposteljnih bungalovih, stavba s tuši in z WC-jem je bila 20m stran. Plačilo preko banke je moralo biti urejeno že ob rezervaciji, nekaj tednov pred odhodom. Odločili smo se, da pridobimo evropske zdravstvene izkaznice. V kuhinji smo se dogovorili za pripravo popotnice, ki smo jo vzeli s seboj na potovanje. Zmenjeni smo bili, da bomo kosili v restavraciji, ostala dva obroka pa iz popotnice. Ker je bilo za 9 varovancev le devet spremljevalcev z voznikom in vodičem vred, smo v spremljevalno ekipo povabili tiste delavce, ki imajo že utečeno prakso za tako spremstvo. Za izvedbo lokalnega vodenja po mestu smo se dogovorili z gospodom Bogdanom Vidmarjem, ki je študiral na pedagoški fakulteti v Rimu. Za same potrebe potovanja smo si v knjižnici priskrbeli knjigo o Rimu ter skupaj z vodičem izdelali plan ekskurzije. Preko interneta smo začrtali pot potovanja mimo Benetk, Padove, naprej do Bologne in mimo Cezene do Rima. Zaradi prostorske stiske v vozilu je bilo potrebno pripraviti čimmanj obsežno, a uporabno osebno prtljago; s seboj smo imeli tudi pelerine, če bi deževalo. Z voznikom smo uredili potrebno dokumentacijo za prevoz potnikov v tujino. 1. dan Po planu smo prvi dan, v sredo, vozili mimo Benetk do Padove, naprej proti Bolognji do Cezene in nato do Rima. Imeli smo dva postanka; enega daljšega, da smo pomalicali, in krajšega. Že med potjo smo se seznanili z zgodovino Rima ter z njegovimi znamenitostmi. Tja smo prispeli ob šestih popoldne in se nastanili v Tiber Camping. Po večerji smo se odpeljali proti središču mesta na nočno panoramsko vožnjo. Ogledali smo si trg Piazza del Popolo, z obeliskom in cerkvijo Santa Maria Maggiore ter vodnjak Fontano di Trevi. 2. dan V četrtek dopoldne smo si najprej s panoramsko vožnjo ogledali predel mesta Lateran, židovsko četrt in grad Castel Sant’Angelo. Vožnjo smo zaključili pri Vatikanu, kjer smo izstopili. Najprej smo si ogledali notranjost cerkve Sv. Petra, kasneje tudi veličastno dvorišče. Kosilo smo imeli v restavraciji. Po daljšem odmoru smo pot nadaljevali do trga Piazza Navona, ogledali smo si tudi tempelj in cerkev Pantheon. Privoščili smo si najboljšo kavico znamke »Tazza d’oro« in sladoled. V poznih popoldanskih urah smo hoteli obiskati podeželje. Peljali smo se po stari apijski cesti skozi vrata Sv. Sebastjana do bazilike Sv. Sebastjana in mimo Kalistovih katakomb. Vendar nam je dež močno ponagajal, tako da smo sklenili, da se vrnemo v kamp. V kampu smo, v dogovoru z lastnikom, večerjali našo hrano v restavraciji in se prijetno družili. 3. dan Dopoldne, v petek, smo se odpeljali v stari Rim. Občudovali smo Kolosej, Forum Romanum, sam razvoj Rima, spomenik združene Italije, Trajanov steber in slovensko cerkev. Kosili smo zopet v restavraciji Terminal Gianicolo. Popoldne smo se odpeljali na podeželje proti vasici Frascati. Na poti smo si panoramsko ogledali grad Castel Radolfi, vključno z jezerom pod njim. V vasici nam je g. Bogdan priskrbel kantino, kjer smo poskusili svinjsko meso »porchetta« in domače vino. Ob hrani in pijači smo tudi veselo zapeli. V poznih urah smo se vračali v Rim, ki nas je očaral s svojo nočno podobo. 4. dan Takoj po zajtrku smo se odpravili proti domu. Prvi postanek smo imeli kar v vasici Assisi, kjer smo si ogledali baziliko Sv. Frančiška in uživali v prečudovitem okolju. Opravili smo še panoramsko vožnjo okoli bazilike Marije Angelske ter krenili naprej. Vožnja nas je peljala po avtocesti, z daljšim postankom v bližini Padove, vse do doma. Varovanci so si z zanimanjem ogledovali kulturne znamenitosti. Očarani smo bili z bogato in raznoliko kulturno dediščino. Pridobili so si nove izkušnje v drugem okolju, kot so ga vajeni; velike stavbe, velike razsežnosti, več vrst prometa (tramvaj, avtomobili, podzemna železnica), hitenje ljudi, radoživost meščanov in veselo druženje v nočnih urah. Pridobili so predvsem pozitivne izkušnje glede odnosa ljudi do invalidov ter nad možnostjo neovirane vožnje invalidskih vozičkov čez prehode, na pločnike in v stavbe. Motila jih je predvsem tlakovana cesta, ki jih je kar pretresla. Ugotovili smo, da se z dobrim sodelovanjem spremljevalne ekipe lahko podamo na bolj zahtevne poti. Za posamezne varovance je bil program utrudljiv, za večino kljub naporu pa zanimiv in enkraten. Vsekakor pa je potrebna dobra priprava: začrtan program in pot, prenočevanje, dokumentacija, prehrana, vodenje in prevoz. Obenem je potrebno imeti tudi dovolj poguma za premagovanje novih izzivov. Matejka Moderc Iz društev PESTRO POLETJE Območno združenje Rdečega križa Ajdovščina je tudi v letošnjih počitnicah poskrbelo za mirnejše počitnice nekaterih družin. Že takoj ob koncu šolskega leta smo 30 družin obvestili, da bomo enemu otroku v družini kupili komplete delovnih zvezkov, ostalim pa preskrbeli druge šolske potrebščine. Posebej veselo je bilo v prvi polovici avgusta, ko smo brezskrbne počitnice ob morju omogočili kar 18 otrokom s področja občin Ajdovščina in Vipava. Za en teden smo jih brezplačno popeljali v Mladinsko zdravilišče in letovišče RKS Debeli rtič. V osrčju mediteranskega parka, na urejeni plaži ali ob bazenih s prečiščeno morsko vodo in na najrazličnejših igriščih so se otroci sprostili, stkale pa so se tudi številne nove prijateljske vezi. Tudi oni so bili del velike skupine 1000 otrok, ki jim je Rdeči križ Slovenije omogočil brezplačno enotedensko bivanje ob morju. Sicer smo na OZ RK v letošnjem letu že do sedaj namenili veliko sredstev tudi za druge načine blažitve socialnih stisk naših občanov. V prvi polovici leta smo izdali že preko 1.3 tone pomoči v hrani in toaletnih potrebščinah. Skupna vrednost vseh oblik pomoči našega OZ RK v tem letu znaša že dva milijona tolarjev. V začetku oktobra pa smo še pred eno zahtevno nalogo, saj bo v Ajdovščini potekala krvodajalska akcija (6.,7. in 8. oktobra v kulturnem domu). Želimo si, da bi bila tudi letos tako dobro obiskana kot je bila prejšnja leta. Letos so naše občanke in občani že 550 krat darovali kri, večina na oddelku za transfuziologijo šempetrske bolnišnice, del pa na enodnevni februarski akciji v Ajdovščini. Zelo pa smo hvaležni Centru za usposabljanje Slovenske vojske Vipava, s katerimi smo sodelovanje obudili lanskega oktobra. Od takrat so za darovanje krvi motivirali že 580 kandidatov. Polnoletne in zdrave občanke in občane vabimo, da se nam pridružijo in z darovanjem krvi pomagajo reševati življenja. Območno združenje Rdečega križa Ajdovščina DVE NOVIČKI IZ ŽENSKE BALINARSKE EKIPE DRUŠTVA UPOKOJENCEV »VIPAVKE« 11. septembra 2004 je v okviru prireditve VIPAVSKA TRGATEV 2004 potekal tudi balinarski turnir. Sodelovalo je osem ekip, med njimi tudi balinarke Društva upokojencev Vipava - edina ženska ekipa. Eno leto smo nabirale izkušnje in pridno vadile na balinišču v Vipavi. In obrestovalo se je. V četvorki smo prejele lep in težko dosegljiv pokal. Že naslednjo soboto smo se udeležile MEDNARODNEGA BALINARSKEGA TURNIRJA, ki ga tradicionalno organizira Društvo upokojencev Kanal. Od doma smo se odpeljale z željo, da bi se čim bolje uvrstile. Prvo igro smo začele zelo dobre, v zadnjem metu pa nas je za kratek čas zapustila športna sreča. Toda to nam ni vzelo poguma in v nadaljevanju smo dosegle dobre rezultate. Med enajstimi ekipami smo se uvrstile v finale. Balinarke iz Kanala so bile premočne za nas in so nas premagale. Srebrnih kolajn smo se razveselile, kot da bi bile zlate. Anuška in Ana, iz DU»VIPAVKE« RAZMETANO PODSTREŠJE Društvo za kreativno preživljanje prostega časa Tako kot poletja je konec tudi razstave ustvarjalcev Lade Jakše in Rafaela Samca. Omenjena razstava seje pričela 5. avgusta, ko seje v prostorih stare šole zbrala večja skupina ljudi, ki imajo radi umetnost. Kulturni dogodek je popestrila tudi glasba, saj je Lado skupaj z mladima vipavskima talentoma, Rokom in Markom Tomažičem, zaigral na pihala. Lado Jakša kot priznan fotograf in glasbenik je s svojimi deli zagotovo očaral še tako zahtevnega obiskovalca. Poleg fotografij pa so bile razstavljene tudi Samčeve voščene skulpture, ki so krasile mogočno stopnišče. Ljudje so bili nad njimi navdušeni, kar potrjuje tudi veliko število prodanih svečk. Razstavo si je bilo mogoče ogledati tudi v času Vipavske trgatve, kar je izkoristilo precej ljudi. Društvo se zahvaljuje vsem, ki so pri tem kakorkoli pomagali. S pričetkom novega šolskega leta tudi letos društvo ponuja kreativne delavnice, ki bodo popestrile prosti čas vašega otroka. Potekale bodo v 1. nadstropju stare šole, v prostorih RP. Letos ponujamo: IGRALNICE Otroci, še poznate slepe miši, barvice in gnilo jajcel Bi se jih radi igrali in obenem spoznali nove prijatelje? Vse to in še več vama zagotavljava vsak petek! Lepo vabljeni! LUKA PREMRL 05 366 59 62 VID VIŽINTIN 05 366 54 76 Starost: 4-8 let Kdaj: vsak petek od 16.00 do 17.00 ŠAH Če ti je všeč šah ali bi se ga rad naučil, se nam pridruži ob petkovih popoldnevih ob skupinski igri. Vabljeni vsi šahisti in šahistke! MONIKA FAJDIGA 031 880 228 Starost: 7-15 Kdaj: vsak petek od 17.00 do 18.00 GOKART Vsem ljubiteljem hitrih avtomobilov in dirkalnih stez ponujava nepozabne nedeljske popoldneve. S seboj prinesi čelado, rokavice in delovno obleko. KRISTJAN BELTRAM 031 274 213 MATEJ FUČKA 031 496 867 Starost: do 15. leta Kdaj: v nedeljo od 14.00 do 15.30 Kje: na parkirišču za tehničnimi pregledi PLANET ZEMLJA Tudi letos nas čakajo zanimive dežele in novi predavatelji, ki bodo svoje izkušnje in fotografije z veseljem delili z nami. Vabljeni vsi, ki vas privlačijo tuje kulture, pisane pokrajine in raznolikost ljudi! ŠTEFAN REHAR 041 359 267 Vabljeni! LITERARNI VEČERI Predvidoma vsako četrto soboto v mesecu bomo gostili bolj ali manj znane pesnice in pesnike. Toplo vabljeni ljubitelji umetnosti in njeni ustvarjalci. POLONA PUC 05 366 54 83 DAVID PUC 031 575 272 Za dodatne informacije pokličite animatorje. Vabljeni! Maja Rehar GASILSKA ŽENSKA ČLANSKA DESETINA IZ VIPAVE Nekega dne nas je Sonja Puc vprašala: »Ste za to, da bi se ponovno zbrala gasilska ženska članska desetina?« Večina nas jo je le začudeno pogledala, vendar so kljub prvemu odzivu »ja, mogoče, če bo čas...«, v vsaki izmed nas te besede še dolgo odmevale. Čez nekaj mesecev pa je Sonja prišla na dan z odločnejšo besedo, ki nas je ločila od realizacije ideje. »V petek ob 18h imamo sestanek!« In kdo bi si mislil, da bo iz tega sestanka zrasla tako povezana desetina. Na prvem srečanju smo bile mnoge, ki smo pred leti sestavljale mladinsko desetino, in od tistih časov nismo več imele stikov z gasilstvom. Kljub številnim »izkušenim gasilkam« je bilo v naši vrsti kar nekaj novopečenih. Ker pač vsaka zadeva potrebuje glavo in rep, smo za glavo naše desetine postavile mentorico Tajano Vitkovič. Drugo glavo dvoglavega zmaja vipavskih članic pa smo soglasno zaupale desetarki Juditi Leban, ki je bila takrat še novinka na gasilskem področju. V gasilstvo pa jo je zvabil njen mož, član moške članske desetine. Na naslednjem »zmenku z gasilskim domom« smo se dogovorile o vlogi vsake posamezne gasilke. In tako se je začela naša prva prava gasilska vaja. Sprva smo se lovile in spotikale ena ob drugo. Spojke niso in niso hotele skupaj, cevi so vedno znova pristajale na napačnih koncih...če bi seštevali kazenske točke prve vaje...si lahko samo mislimo, koliko bi jih bilo. Vendar Tajana ni zlahka obupala nad nami. Doma je v prostem času, kolikor ji ga je pač ob družini in službi preostalo, posvetila magični rdeči knjižici, v kateri so zapisana vsa pravila za izvedbo suhe vaje. Čez teden dni, na naslednji vaji je vedela skoraj več kot sodniki. Petki in kasneje tudi sobote so kar hitro minevali, vse bolj se je približeval tisti dan v oktobru, naše prvo občinsko tekmovanje, ko smo se morale pred vsemi pokazati in, kar je še pomembneje, izvesti vajo v najboljšem možnem času in seveda brez kazenskih točk. Zadnje vaje pred tekmovanjem nam je šlo odlično. Nekatere vaje so bile seveda tudi katastrofalne, vendar z njimi smo le pridobivale, saj vsak ve, da se človek največ nauči iz lastnih napak. Dan pred tekmovanjem smo imeli še zadnje vaje. Tisti dan smo prejele še zadnja navodila in nasvete, ki so nam jih delili vsi vipavski gasilci. In napočila je tista sobota, ki smo jo tako nestrpno čakale. Tista sobota, ko bomo zvedele, koliko smo se naučile v tem kratkem času. Na članskem tekmovanju, ki se je odvijal popoldne, sta bili kar 2 ženski članski desetini: me in članice s Cola. Sprva so bili naši pogledi nekoliko prestrašeni, saj smo dobile konkurenco. Čeprav smo vedele, da gremo v vsakem primeru naprej na regijsko tekmovanje, smo morale dati vse od sebe, saj nismo smele pustiti na cedilu vseh, ki so tako potrpežljivo in neumorno vlagali svoj trud v nas. »Desetina za orodjem zbor!« je po vipavskem stadionu močno zadonel Juditin glas. In po zvočniku se je zaslišalo: » Sedaj bodo na progi A nastopile članice iz Vipave, ki so se po mnogih letih ponovno zbrale. Spodbujajmo jih z bučnim aplavzom!« In tako seje tudi zgodilo. Vse oči so bile uprte v nas, kar nam je še dodatno stopnjevalo tremo. »Požarni objekt naravnost, odvzem vode iz bazena...prva, druga v NAPAD!« In tekle smo, sklapljale, »Gor, dol, gor, dol, gor, dol! Sesalni vod veži! Sesalni vod v vodo! Prva vode...druga vode...!« Dvig roke vodarja 1 pri trojaku, konec vaje. Ko so sodniki in desetarka pregledali vse, kar je pač potrebno in nam dali ukaz »prosto!«, smo se z nasmehom in ne bom pretiravala, če rečem tudi s kakšno solzo sreče spogledale in od veselja zakričale. Šlo nam je kot po načrtih, naš rezultat je bil v okviru naših dotedanjih rezultatov z vaj. Požele pa smo tako bučen aplavz, kot ga tisti dan verjetno ni nobena druga desetina. Seveda pa smo vsi skupaj glasno navijali tudi za članice s Cola. Na podelitvi je bilo najlepše slišati besede, ki so še dolgo odzvanjale v ušesih:»1.mesto med članicami pa pripada članicam A iz Vipave!« Veselje je bilo nepopisno. Verjetno so bili tistega dne vsi vipavski gasilci ponosni na svojo žensko člansko desetino. Na realna tla pa nas je kaj kmalu postavila Tajana: »Punce, čaka nas regijsko. Zato; kdaj bodo vaje?« In vaje so bile takoj naslednji teden, v petek ob 18h. Kot skoraj vse prej in še potem. Včasih smo uro nekoliko zamaknili naprej, včasih nazaj, glede na to kako je katera izmed nas uspela utrgati vsakdanjim opravilom urico časa. V slabem mesecu, kolikor nas je ločilo od regijskega tekmovanje v Novi Gorici, smo pridno trenirale. Na vajah je bilo včasih tudi nekaj hude krvi, vendar te pripetljaje smo dokaj hitro pozabili. Pridobivale smo na času in predvsem na spretnostih. Pri tem pa nam je zelo pomagal tudi Mile Matič, naš drugi mentor oziroma strokovni vodja ter prevoznik. Regijsko tekmovanje seje odvijalo 15.11.2003 na stadionu v Novi Gorici. Na tekmovanje smo šle pozitivnih misli in upov. Na samem tekmovanju je bilo kar nekaj nepravilnosti, predvsem kar se tiče organizacije. Vsi časi izvedb vaj so bili med seboj pomešani, nihče pravzaprav ni vedel vrstnega Občinsko tekmovanje v Vipavi 11.10.2003: Gasilska slika članic A skupa j s člani A in B iz Vipave Občinsko tekmovanje v Vipavi 11.10.2003: članice A v izvedbi vaje reda nastopov. Še najbolj pa je samo desetino zmedel naslednji pripetljaj. Ko smo stale v postroju pred komisijo A, ki pregleduje opremljenost desetin, je imela ena izmed nas pomanjkljivo oziroma nepravilno opremo...Hitele smo iskati naše »fante«, da bi si izposodile opremo, vsaj za izvedbo vaje...in na koncu nam je uspelo. Še pred tem pa smo morale čakati mladince, da so izvedli svojo vajo, saj smo jim posodile svoje čelade. V glavnem zmeda je bila na višku. Vendar ko smo prišle na samo prizorišče, smo se nekako umirile, saj smo vedele, da nam zmedenost in trema pri tekmovanju prav nič ne pomagajo. Zato smo se poskušale, kljub navijanju z tribun, zbrati in izvesti vajo, kakor jo najbolje znamo...In mislim, da nam je ta načrt dokaj dobro uspel. Res je, da so nam sodniki upravičeno pripisali 5 dodatnih kazenskih sekund. Vendar nismo še obupale, saj nas je čakala še štafeta. In v njej smo dale res vse od sebe. Tekle smo, kot bi nam gorelo pod nogami. Po končanem tekmovanju pa so nas še kar nekaj časa pustili v negotovosti. Končno so po zvočnikih dali povelje: »Zbor desetin za razglas rezultatov je na stadionu čez 5 minut!« Res je, da so se te minute prevesile v skoraj pol ure, vendar nič zato. Stali smo v vrstah...kot se za gasilske ekipe spodobi in čakali, čakali in čakali. Končno so razglasili uvrstitve. Najprej pionirk in pionirjev, nato mladincev in mladink, končno so bile na vrsti uvrstitve veteranov in članov. In naposled še članic. Kot je v navadi, predvsem da se povečuje napetost, so razglasili uvrstitve od zadnje uvrščene ekipe do prvo uvrščene. Ko so razglasili četrto mesto in med njimi ni bilo vipavske desetine, je med vrstami završalo.Takrat smo se že zavedale, da smo med dobitnicami pokalov...Vendar nobena izmed nas si ni upala ne prej ne kasneje priznati skritih želja po državnem tekmovanju, torej po prvem mestu. In prav to seje zgodilo. EKIPA ČLANIC IZ VIPAVE JE ZASEDLA PRVO MESTO. Po novogoriškem stadionu se je zaslišalo le glasno vreščanje in vpitje. »Prve smo, prve!!!« Lahko priznamo, da so nam tekle solze sreče. Ko smo se končno spravili na avtobus, verjetno še vedno nismo dojele, da gremo resnično na državno tekmovanje. Vesele pa nismo bile le me, temveč celoten avtobus z nami. Na poti proti Vipavi se je na njem prepevalo in veselilo. Ko pa je avtobus zapeljal pred gasilski dom v Vipavi, nam je preponosno vodstvo vipavskih gasilcev pripravilo presenečenje. Do vhodnih vrat v dom je bila raztegnjena preproga (ni bila rdeča, ker je v tako kratkem času niso uspeli dobiti, ampak je bila zelena), ob njej pa so bili parkirani vsi gasilni avtomobili z utripajočimi lučmi in prižganimi sirenami. Takšnega sprejema mislim, da ne priredijo niti državnim reprezentancam na letališčih. Praznovanje prvega mesta se je potegnilo še dolgo v noč oziroma jutro. Mentorica pa nam je iz usmiljenja dala nekaj mesecev prosto. Ko se je stopil sneg na okoliških hribih, so se začele tudi naše priprave na državno tekmovanje. Poleg veselja ob ponovnem srečanju s cevmi in spojkami ter ročniki smo imeli še poseben razlog za veselje. Naša desetarka je naznanila prav posebno novico... »Da bomo malo sleparili na državnem, ker bo v desetini en član več.« Seveda smo bile skupaj z njo vesele prav vse članice, ki smo v slabem pol letu postale zelo povezane med seboj. Organizacija naše mentorice, desetarke in še koga, nas je neko soboto pod večer pripeljala v gasilski dom, kjer smo poprijele za krpe, metle in gobe ter počistile dom od vrha pa do tal. Gasilni dom je »baje« prav oživel, odkar je pridobil tako število žensk pod svoje okrilje. Vendar niso bila vsa srečanja tako rožnata. Nekatera so bila prav mučna. V slabi uri smo naredile tudi po pet ali več vaj, odtekle po dve štafeti...V glavnem, naporno. Naporno urico vaj pa sta nam popestrila dva mala člana gasilskega društva; 4-letna Marina (hči mentorice Tajane) in l-letni Filip (sin desetarke Judite), ki sta nas vedno znala spraviti v smeh. Občinsko tekmovanje v Vipavi 11.10.2003: članice A štafeta Vedno bolj pa seje približeval tudi mesec maj in z njim državno tekmovanje. Zadnji teden je bilo v premešani ekipi veliko napetosti. Nekatere so zamenjale vloge v ekipi in izgledalo je, da nam gre odlično. Vendar ni minila vaja brez vsaj manjšega prepira. Predvsem na koncu vaj, ko smo bile vse izmučene in živčne. Prav zaradi tega je naša mentorica Tajana sklenila, da bomo v petek pred tekmovanjem naredile le eno vajo in odtekle le eno štafeto. In tako je tudi bilo. Da nas naslednji dan slučajno ne bi kaj bolelo. 22.5.2004 smo se že navsezgodaj zbrale pred gasilskim domom in počasi smo odrinili proti Kočevju, kjer se je odvijalo državno tekmovanje za članske desetine. Spremljali pa so nas tudi navijača Ivo in Štefan, poveljnik Damjan ter Mile, ki smo ga kar posvojile za našega. V sodniškem timu pa je sodeloval tudi Alojz Peljhan. Za to tekmovanje pa ne bi mogli reči, daje bilo slabo organizirano. Nasprotno, bile smo prav presenečene. Vsaka desetina je imela na voljo 8 minut, za pripravo orodja in izvedbo vaje. In tako je tekmovanje tudi potekalo. Nihče se ni lovil, kje bo tekmoval, kdaj..Vse je bilo vnaprej določeno. Tudi vreme, je kljub slabim napovedim zdržalo. Vse do razglasitve rezultatov, ko je začelo deževati. Vendar našega veselja ob zasedenem 14.mestu nam niti slabo vreme ni moglo pokvariti. Presegle smo svoja pričakovanja in prejele srebrne značke. Na avtobusu na poti nazaj proti Vipavski dolini je bilo ponovno veselo. Le zakaj pa ne bi bilo?! Na ta dan pa seje poleg državnega tekmovanja zvečer zgodil še majhen »žur«, saj sta rojstni dan praznovala dva člana gasilskega društva, naša članica Sonja in član moške A desetine Peter. Tudi ta dogodek seje v pesmi, plesu in predvsem veselju prevesil v jutro. Mislim, da smo članice A iz Vipave vsem dokazale, da smo dobre gasilke, da zmoremo skupaj doseči prav vse in da smo poleg gasilk tudi dobra dekleta in predvsem dobre prijateljice, ki znajo držati skupaj. In kot nam je desetarka že napovedala, smo 25.avgusta 2004 pridobile še enega majcenega člana Jaka. Ob tej priložnosti naj še enkrat čestitamo naši desetarki, daje kljub dolžnostim, ki jih ima do mlade družine, uspela voditi tako ekipo do takih rezultatov kot smo jih dosegle. In predvsem pa ji še enkrat čestitamo za novorojenega Jaka!!! Vso pohvalo in čestitke pa morata prejeti še naša mentorica Tajana Vitkovič ter naš strokovni vodja Mile Matič, ki sta nas prepričevala, da smo se potrudile in dale vse od sebe, ko je bilo to potrebno. V ekipi pa smo bile: desetarka Judita Leban, sel Branka Božič, strojnik Andreja Škvarč, napadalka 1 Jana Puc, napadalka 2 Polona Puc, vodar 1 Tanja Koren, vodar 2 Majda Bajec, cevar 1 Sonja Puc, cevar 2 Tamara Trošt, rezervi Jožka Čuk in Ivana Škerjanec. Še enkrat vsem skupaj: Čestitke in ob letu osorej še enkrat!!! Na pomoč! Jana Puc Regijsko tekmovanje v Novi Gorici 15.11.2003: Zmagovalna ekipa članic A iz Vipave Državno tekmovanje v Kočevju 22.5.2004: Pričetek vaje članic A iz Vipave PO POTEH INKOVSKE CIVILIZACIJE PERU Peru, od katerega sta v Južni Ameriki večja samo Brazilija in Argentina. V njem je nekaj najbolj čudovitih pokrajin na Zemlji, hkrati pa so v njem ohranjeni občudovanje zbujajoči ostanki kultur, ki so cvetele pred prihodom osvajalskih Evropejcev (Špancev) v začetku 16. stoletja. Peru ima tri velika pokrajinska območja: Obala ali Costa ob Tihem oceanu, Gorovje ali Sierra, ki zajema Ande, Gozdovje ali Selva pa tropske deževne gozdove in neprehodne pragozdove. Musho 3000 metrov - pričetek vzpona. Levo Huascaran-north Dežela osupljivih nasprotij! 6.655m, desno Huascaran-south 6.76Sm. »Da, to morava videti in doživeti«, sva si rekla z mojim sopotnikom Antonom Bavčarjem. Dober mesec dnije nastajal načrt potovanja: risanje, pisanje, spreminjanje... In končno odhod: Dunaj - Madrid - Lima. Let do prestolnice Peruja Lime, ki jo je leta 1535 ustanovil Francisco Pizzaro in ima danes 8.000.000 prebivalcev, je trajal 12 ur. Že na letalu sva po naključju spoznala slovaško alpinistično odpravo, ki je bila namenjena v severni del Peruja - gorski Huaraz - mesto, ki ga je leta 1970 do tal porušil potres. Skupaj smo najeli terensko vozilo in se iz obmorske Lime preko 4000 metrov visokih prelazov po celonočni vožnji naselili v HUARAZU. Mesto, ki leži na 3.000 metrih nadmorske višine, Ogromne ledeniške razpoke med pet in šest tisoč metri višine večinoma obiskujejo ljubitelji adrenalinskih športov. Tu sva se odločila za 4-dnevni treking v čudovito divjino Huayhuash. Gibanje med pravimi domorodci na višini med tri in pet tisoč metri je bilo priprava za kasnejše višje vzpone. Moja pobožna želja je bila vzpon na šesttisočaka. V Cordielli Blanci je takšnih kar 29 vrhov. Vsi so me prepričevali, da vzpon na najvišji vrh Peruja 6768m visoki HUASCARAN ni najbolj pametna ideja. Vendar sem bil trmast in sem vztrajal. Odpravo smo pričeli v vasi Musho, na tri tisoč metrih nadmorske višine. Skupaj z vodnikom in nosačem smo se prvi dan povzpeli do tabora na štiri tisoč metrih, drugi dan pa do zavetišča Don Bosco na 4670 metrih. Kolega Anton se je odločil, da ne “Mostiček" čez ledeniško razpoko nadaljuje poti in nas bo čakal v zavetišču. Vodnik Fidencio Henostroza Lliuya, nosač in jaz pa smo tretji dan v navezi nadaljevali celodnevni vzpon mimo številnih nevarnih razpok v ledeniku in začeli postavljati še zadnji tabor na šest tisoč metrih. Proti vrhu sva se z vodnikom in hkrati soplezalcem odpravila ob enih zjutraj, v jasni noči in ob polni luni. Zadnjih nekaj sto metrov je stena postajala vedno bolj Oh sončnem vzhodu na vrhu HUASARANA - 6768 m pokončna in varovanje vedno bolj zahtevno. Vrh sva osvojila v petih urah in pol, dobri dve uri prej, kot je običajno. Ob sončnem vzhodu se nama je odpri čudovit pogled na sosednje šesttisočake - kot bi bil v vesolju. Večdnevni nadčloveški napori so bili poplačani. Hudega mraza in vetra niti ne občutiš. Občuduješ le svet pod seboj. Stisk rok s Fidenciom in še pred poldnevom sva bila ponovno v baznem taboru, kjer naju je s čajem pričakal nosač. Pospravimo šotor in proti večeru smo zopet v zavetišču. Iz goratega Huaraza naju je pot vodila mimo suhega in nerodovitnega obmorskega pasu, kjer je ponekod bolj sušno kot v Sahari. Najprej sva se ustavila v vroči NASCI s skrivnostnimi risbami v puščavski tleh. Najela sva letalo in si risbe dobro uro ogledovala iz ptičje perspektive. Obisk ne bi bil nič posebnega, če lastnik enega od najprestižnejših hotelskih objektov ne bi izvedel, da sem tudi slikar. Takoj mi je ponudil poslikavo ene od sten objekta. Postavili so mi oder, prinesli akrilne barve, čopiče... In tako je v kraju znamenitih zarisov v pesku nastala stenska slika z motivi, ki so mi zelo blizu in domači: moje sonce sije med Čavnom in Kucljem, ki sta odeta v sneg, pod njima je stilizirana podoba Lokavca z značilno vipavsko arhitekturo, spodaj pa vinska trta, skrivenčena od sile vipavske burje, dodano pa je še okostje ribe kot simbol vode, minljivosti in hrepenenja. Ko mi je v znak pozornosti podaril Kondorjevo Anton Bavčar in Branko Jazbar - “Čaven v Nažrt" Per0’ Je navdušeno dejal: »Prva izvenameriška slika v Nazci.« Od tu naju je pot vodila v CUSCO, prestolnico Inkovskega imperija. Mesto s 300.000 prebivalci na nadmorski višini 3.300m velja za arheološko prestolnico Južne Amerike. Tu sva dala na pašo svoji umetniški duši in si v tednu dni ogledala skrivnostne ostanke inkovske kulture: inkovsko sveto dolino URUBAMBO, MACHUPICCHU, OLLANTAYTAMBO, PISAC... Branko Jazbar ZA DOM IN DRUŽINO Oče naš sprejemaš, ko je boleča. Ne reci "daj nam danes naš vsakdanji kruh", če ne skrbiš za ljudi, ki so lačni. Ne reci "odpusti nam naše dolge", če v sebi netiš grenkobo do brata. Ne reci "reši nas hudega", če se ne opredeljuješ proti zlu. Ne reci "amen ”, če nisi razumel ali nisi vzel resno besed očenaša. (To molitev so našli v neki brazilski cerkvici.) Kelti Pozabljeni pionirji vinske kulture v Evropi Kadar govorimo o starejši zgodovini vinske kulture, ponavadi iz grškega obdobja takoj vstopimo v rimsko in ponavadi prezremo tovrstno kulturo Keltov, ki za tisti čas še zdaleč ni bila na nizki ravni. Tako radi prezremo tudi Etruščane, kadar nanese beseda na vinsko trto na Apeninskem polotoku ali v Mali Aziji, od koder so Etruščani prišli. Znano je namreč, da so Rimljani marsikaj prevzeli od Keltov, ki so že poznali lesene sode s kovinskimi obroči. Kelti so bili namreč veliki mojstri kulture železa. Rimljani so vino tovorili največkrat v znanih amforah, ki so bile primerne za toplejše kraje, na napornih potovanjih po gričevnatem svetu srednje Evrope pa so se te krhke posode pokazale kot neustrezne, pa tudi hladnejše podnebje jim ni bilo naklonjeno. Zato so pri spravljanju vina rade volje posnemali Kelte, ki so bili izumitelji lesenih sodov. Zakaj je lesen vinski sod tako pomemben? Predvsem zaradi tega, ker je omogočil kakovostno zorenje, staranje vina. V dotedanjih amforah ti procesi niso mogli potekati dovolj kakovostno. Kako pomemben je lesen sod za zorenje vina, pove že to, da danes, v času najrazličnejših iznajdb sodobne tehnologije, najboljša vina zorijo v lesenem sodu in ne v cisterni iz nerjavnega jekla. Ne reci "Oče”, če se vsak dan ne obnašaš kot sin. Ne reci “naš", če živiš izoliran v svojem samoljubju. Ne reci "ki si v nebesih “ če misliš samo na zemske stvari. Ne reci"posvečeno bodi tvoje ime”, če ga tudi ne častiš. Ne reci "pridi k nam tvoje kraljestvo ”, če zmotno pričakuješ materialno rešitev. Ne reci “zgodi se tvoja volja ", če je ne Toda Kelti niso znani samo po sodih, temveč prav po gojenju vinske trte, ki sojo negovali povsod, kamor so prišli in kjer so le bile primerne vremenske in druge razmere zanjo. Rimljani so z vinsko kulturo nadaljevali povsod tam, kjer so jo Kelti že začeli. Po Plinijevem poročanju so Rimljani prvič srečali lesen sod v prvem stoletju pred Kristusom v Galiji. Ze Varro v knjigi o kmetijstvu, kije nastala približno 50 let pr. Kr., piše, daje vino, ki je nekaj let zorelo v sodu, boljše od mladega. Specifične oblike posode nam povedo, kakšno pijačo so pili iz njih. Posode za vodo in vino so imele ozke vratove, da se vsebina ni prehitro ogrevala. Drago Medved: Sto resnic o vinu Založba Celovec, Ljubljana, Dunaj: MD 2001 MEDGENERACIJSKI TABOR FIESA 2004 Vem, da bi znal o dogajanju na taboru marsikdo napisati kaj lepega. Na taboru sem bila prvič, ker sem šele od novega leta v Domu starejših občanov. Saj me poznate - navdušena sem nad gorami, in me je mikalo v Velike Bloke, kjer še nisem bila. Morje me pravzaprav ni nič privlačilo, ker se zaradi ranjene noge ne smem kopati - a rekla sem - poskusiti ni greh. Ker se je Mija tako lepo vživela v Domu, sem jo pač pustila doma - obljubila je, da bodo z našo “cimro” Marto vsak večer pridno ne le molile, temveč tudi klepetale - jaz pravim da kokodakale! Najbrž sem bila na taboru edina Hrvatica in edina, ki je v šolo hodila na Hrvaškem (razen dveh let italijanske šole med okupacijo), zato bi raje povedala svoje vtise s tega vidika. Zelo meje zanimalo predavanje o ladji Rex. Čeprav sojo Angleži potopili pred Izolo in čeprav je bila večja od Titanika in še bolj luksuzna, o njej na našem koncu - sem s Sušaka, ki je danes del Reke - nismo vedeli ničesar. Takratna Dravska banovina, v kateri je bila zaobjeta vsa Slovenija, ni imela izhoda na morje. O Istri smo se v času stare Jugoslavije učili, da v njej živijo Hrvatje. Da tam živijo Slovenci in tudi povsem avtohtona italijanska manjšina, se nam ni niti sanjalo. Vedeli smo sicer, daje Trst slovenski, a smo si predstavljali, daje njegova slovenskost izvirala izpod Triglava. Izhajal je časopis “Mladi Istranin” izrazito antifašističen, a le v hrvaškem jeziku in v latinici. Sokolski otroški časopis “Naša radost” pa je imel en članek v latinici, enega v cirilici in enega v slovenščini. O tem, da Slovenci živijo tudi pod Avstrijo, smo se sicer učili. Celo ustoličevanje koroških vojvod smo uprizorili v šoli. Učili pa smo se, da Slovenci pravzaprav nimajo svoje zgodovine. Nekaj so nam povedali o Gorazdu in Hotimirju, o kralju Samu in da so Slovenci sodelovali v kmečkem uporu Matije Gubca. Na to smo še omenili Prešerna - in konec. Tolminskega punta nismo niti omenjali. Za mesto Koper sem prvič slišala šele med vojno - ker so bili tam zaprti nekateri moji someščani. Slovenščine smo se pravzaprav zelo nevsiljivo učili predvsem pri petju, saj smo se učili mnogo slovenskih pesmi, in so nam učitelji celo razlagali posamezne besede. Včasih je bila ta razlaga tudi napačna. Ko seje končala prva svetovna vojna, so se meje z Italijo uredile šele 1922. leta. Moj starejši brat in sestra sta se rodila v begunstvu, v Zagrebu. (Kasneje sem dobila še dve sestri in brata.) Sušak je prva Jugoslavija zelo favorizirala; še jaz se spominjam - rojena sem 1928. leta, kako seje naglo razvijal, enako kot Koper in Nova Gorica po drugi vojni. Zaradi železnice in carine, kjer je delalo mnogo Srbov, je Sušak imel celo pravoslavno cerkev. Sušak seje razvijal na račun Reke in Trsta. Imel je močno zaledje, železniško progo do Zagreba in Delta (ustje reke Rečine) je bila največje lesno skladišče v srednji Evropi - saj so les vozili ne le iz Gorskega Kotarja, temveč tudi iz Slovenije čez Zagreb z vlakom. V Ljubljano smo raje potovali z vlakom čez Zagreb, kot čez takrat italijansko Postojno. Problem na Sušaku je bila železniška postaja - Sušak leži na griču. Do postaje je vodil zelo dolg predor, ki je bil grajen v zanki, in potekal sam pod seboj ter imel oddušnik pri trsaškem pokopališču. Tovorna železniška postaja je bila pod mojo rojstno hišo, vsi doma smo bili tako navajeni na ropot vlakov, da smo kljub temu vsi odlično spali. Zelo luksuzno in lepo železniško postajo “Sušak” so zgradili tik pred vojno - a potem ni služila svojemu namenu, saj je bil potem Sušak povezan z Reko. Spominjam se, da smo v vlaku morali zapirati okna, ko smo se peljali skozi predor, ker se je kadilo. Ko je v prvih dneh po vojni vlak še vozil skozi predor in je v njem obtičal, je neka zdravnica reševala otroke skozi okno, se na razbitem steklu urezala in umrla. Na morju so bile žrtve tudi zaradi morskih psov, ki so prišli za ladjami. Neko žensko pri Kraljeviči je morski pes pojedel. Blizu Bakra, pri rtu Srščica, seje ribičem v mrežo zapletla samica morskega psa in povrgla kar 52 mladičev, imela pa je tudi zajedavca, bilje velik kot srednje velika postrv in je bil prisesan na njen hrbet. To samico, obloženo z ledom, so ribiči potem razkazovali za denar (1 dinar vstopnine), da so z izkupičkom zakrpali mreže. Preparirana je še danes na ogled v naravoslovnem muzeju na Reki. Slovenska obala se mi zdi povsem drugačna od hrvaške. Zelo so me zanimale tudi soline, saj se o njih v šoli nismo učili niti pod Italijo ne, ko smo morali poznati vse italijanske province. Moj sosed v Vipavi, pok. Pepe Lekanov, je šel 1910. leta kot 12-letni deček s šolskim izletom v Piran in so si ogledali tudi Soline. Takrat je bil pouk v šolah še slovenski. Iz solinarskih hiš so se vsuli otroci in z metlami napadli slovenske učence. Učitelji pa so, čeprav so stali pri strani, spodbujali otroke, naj se le pretepajo s solinarskimi otroki, in so jih naši nagnali nazaj v hišo... Pa bodi za danes dosti... Nada Kostanjevic ROŽICA, ROŽICI, ROŽICE Ob odcepu glavne ceste zavijemo proti Slapu. Tuje v kratkem času zraslo novo industrijsko središče. Še preden pridemo do mosta, visi tabla z napisom TRS. To je smerokaz za novo kmetijsko trgovino, ki je bogato založena z zaščitnimi sredstvi in s kakovostno zemljo za rože, ki nam krasijo domove. V trgovini dobimo še marsikaj. V njej delata zelo prijazna prodajalca g. Ivo Kobal in g. Dušan Plesničar. Zelo smo bili presenečeni, ko smo dobili vabilo na predavanje g. Slavka Zgonca. To je znani strokovnjak, ki govori, kot bi rožice sadil. Vsak četrtek ima svojo oddajo na radiu. V četrtek, 15.7.2004 smo se zbrali v gasilskem domu, kjer je polna dvorana dočakala gosta, Slavka Zgonca. Uvodno besedo je imel gospod, ki je zaposlen v TRS-u. Nato nam je g. Zgonc prikazal barvne diapozitive prelepih rož. Govoril je tudi o raznih škodljivcih in boleznih, ki napadajo rože in sadno drevje. Sledilo je sodelovanje s poslušalci. Vsak, ki je postavil vprašanje, je dobil odgovor, kot da bi g. Zgonc vedel, kaj bo vprašan. Prav nič ni bil v zadregi, ali je vprašanje iz sadjarstva, vinogradništva ali cvetličarstva. Dve uri sta minili kot bi mignil. Upam, da bo še kdaj prilika, da prisluhnemo predavatelju Slavku Zgoncu. Trgovini TRS se zahvaljujem za ta lep poučni večer. Karmen Smet Rondič ISKRICE Čim več let sem na svetu, bolj se mi zdi, da imamo reveži boljše, občutljivejše srce kakor bogati in mogočni. Če je to res, potem smo kljub vsemu mi srečnejši od onih. (Lojze Kozar) Veliko nam govorijo o vzgoji. Toda čudovit, svet spomin, hranjen iz mladosti, je najlepša vzgoja. Če človek odnese iz življenja mnogo takih spominov, je miren za vse življenje; ta spomin ga bo morda zadržal pred velikim zlom. (Fjodor Mihajlovič Dostojevski) Skrivnost uspeha v življenju ni v tem, da človek dela tisto, kar ljubi, temveč da ljubi tisto, kar dela. (Winston Churchill) Poznati druge ni nič drugega ko znanje, poznati samega sebe je prava modrost, (kitajski pregovor) Čustveno zrel človek zna živeti z bližnjim v miru. Čustvena zrelost je miroljubnost. Kdor je v sebi premagal in poduhovil otroško jezljivost in napadalnost, je osebno zrel. Zrel človek ne trati časa in moči za nepotrebne spore. (Anton Trstenjak) Ne bojte se porazov! Prvi je potreben, kajti ta nas vadi v volji. Drugi je lahko koristen. Če tretjič ponovno vstanete, ste mož! (Rene Bazin) Popolnost ni v glavi, ampak v srcu. Popolnosti nisi dosegel, če misliš, da ti ni treba nič več dodati, dosegel si jo tedaj, ko ni treba nič več črtati. (Josip Šimenc) KAKO SMO ŽIVELI KAKO SMO ŠVERCALI »Jaz sem tihi, zviti tihotapec, pod okriljem črne polnoči čez vse meje, skozi gozdne grape, nosim tihotapljene reči...« (Iz knjige flamske pisateljice Monike van Paemel: Razlika) S tihotapstvom, kontrabandom, švercem in še kakšna beseda bi se našla, so se ljudje ukvarjali odkar seje začel omejevati prost pretok blaga in je bila uvedena carina. O tem je bila napisana že marsikatera zgodba. Med take literarne junake spada tudi naš Martin Krpan. Po vojni je veliko ljudi švercalo po sili razmer, za golo preživetje. V današnjih časih je tihotapstvo dobilo nove razsežnosti: mamila, orožje in na žalost tudi tihotapljenje ljudi. Objavljamo zapis spominov iz časov, ko so si ljudje pomagali tudi s kontrabandom, da so preživeli. Avtorica spominov Julija Sarajlič živi na Švedskem od leta 1954. Spomine je zapisala v 93. letu starosti. Rojena je bila v Budanjah, v zaselku Žgavska vas v družini Mikuš - po domače Mikževi. Verjetno je bilo takih ljudi takrat veliko. Z veseljem bi objavili tudi druge podobne spomine. Tako smo začeli dobili, smo šli skupaj do Loga in naprej proti Zvečer v mraku smo šli od doma. Dobili smo dolenjskemu mostu. V bližini mosta smo s se na domenjenem kraju. Največkrat nas je bilo dekleta skrila v grmovje, fanta sta odložila pet. Nikoli nismo šle punce same. Bile smo tri prtljago in šla brez nje na most pogledat, če je punce in dva fanta ali pa obratno. Ko smo se varno. Če je bilo vse v redu, sta prišla po nas. Na drugi strani mostu smo se vzpeli na Planinski hrib in po hribu navzdol proti coni A. V bližini meje smo se spet skrile in fanta sta šla v izvidnico. Če je bilo vse v redu, smo šli spet naprej v smeri Rihenberka. Tam smo se malo odpočili in kaj pojedli ter nadaljevali Julija Sarajlič, v mladih letih. po cesti proti Štanjelu. Tu smo zavili na železniško progo in se po tirih napotili proti Opčinam. Na Opčinah smo sedli na tramvaj in se peljali v Trst. Kupčija je bila hitro sklenjena, saj so nas kupci že čakali. Noč smo prespali pri neki ženski. Drugi dan smo se z avtobusom odpeljali domov. Vedno je bilo tako in pot je bila vedno ista. Ko smo spet enkrat šli na pot in v Štanjelu zavili na železniško progo ter hodili nekaj časa po tirih, smo zagledali ob progi karabinjerja. Ni nas ustavil in mi smo šli tiho mimo. Eden izmed nas je rekel: “Kako je dober, da nas ni ustavil.” Nismo pa vedeli, daje bila to zaseda. Hodili smo nekaj časa, ko nas nenadoma ustavita dva karabinjerja. Morali smo z njima. Peljala sta nas skozi Dutovlje in na policijsko postajo. Tam smo morali odložiti prtljago in zaprli so nas v majhno sobo. Fanta so zaprli v drugo, ločila nas je samo tanka stena. Oglasile smo se, tako da sta vedela, kje smo. Drugi dan so nas peljali s kamionom v Trst. Karabinjer, katerega smo prejšnji dan prvega srečali, nas je spremljal. Sedel je zraven mene in mi potihoma rekel: “Zakaj niste ubrali druge poti, ko ste me videli in zakaj hodite peš? V Štanjelu vzemite avtobus in se peljite v Trst, in nihče vas ne bo nič vprašal.” V Trstu smo se ustavili v bližini železniške postaje. Peljali so nas v veliko stavbo in po stopnicah navzgor v veliko sobo. Sprejel nas je ta glavni in štirje uradniki. Začelo se je zasliševanje in uradniki so začeli tipkati in tipkati in tipkati. Šlo je tako naglo, kot da bi letele šibre. Ko je bilo tipkanja konec, nam je rekel ta glavni: “Adesso potete andare!” A to nas ni ustavilo. Trmasto smo nadaljevali z našo kupčijo. Neko noč, ko smo se spet bližali meji in sta šla fanta v izvidnico, ju ni bilo nazaj. Čakale smo in čakale, fantov pa od nikoder. Ena izmed nas je rekla: “Tu ne moremo čakati do jutra.” Naprej smo se odpravile same. Prišle smo do neke drče in se nekaj metrov peljale po njej navzdol po tazadnji. Kamenje, zemlja, naša prtljaga in me - vse to je povzročilo kar precej hrupa. Rekle smo si, če nas ni zdaj nihče slišal, ni tu v bližini nikogar. Šle smo skozi grmovje in prišle do velike gmajne. Kam sedaj? Po občutku smo se obrnile proti Rihenberku in prišle srečno na nam že znano zborno mesto. Počivale smo, saj smo bile utrujene. Nosile smo tudi prtljago naših fantov. Šle smo proti Štanjelu, tam počakale na avtobus in se odpeljale v Trst. Zakaj pa ne, saj nas je sam karabinjer podučil, kako se pride z osla na konja. Hvala mu! V Trst je bila kupčija hitro sklenjena. Popoldne smo se z avtobusom odpeljale domov. Nič ‘ nismo vedele, kaj seje zgodilo fantom. Onadva sta nas čakala na domači njivi pri Logu. Bila sta vesela, ko sta nas zagledala. Prodale smo tudi njuno robo. In kaj se je pripetilo njima? V bližini meje sta ju ustavila dva vojaka. Vojska je imela tisto noč vaje. “Kam gresta?”, sta ju vprašala. “Na Brje greva prašičke kupovat.” Morala sta z njima na Brje. Tam so jima pregledali dokumente in ker nista bila sumljiva, so ju izpustili. Niso pa jima rekli: “Bejšte domov” in tudi ne “adesso potete andare”, temveč “idite kot kuče”. O tem, kje smo kupovali cigarete, nismo med seboj nikoli govorili. Vsak je skrbel zase. Jaz sem šla po nakupu najraje v Idrijo. Mesto mi je bilo znano in tam je bilo več opalt (toskansko: apalto di sale e tabacchi - trafika). Povsod niso bili zadovoljni prodati toliko cigaret naenkrat. Bali so se, ker je bilo to prepovedano. Plačevali smo vedno z italijanskimi lirami. Neki dan sva se odpravili s prijateljico na dolgo pot v Idrijo. Nesli sva vsaka svojo štručko surovega masla za prodajo in nakup. Od doma sva šli zelo zgodaj in seveda peš. Malo naprej od Godoviča je za nama pripeljal kamion naložen s hlodi. Ustavili sva ga. Rekli so nam, da ni prostora v kabini, da se lahko peljeva na hlodih. Menije bil znan tisti rek, ki pravi, da se bolje slabo voziti kot dobro hoditi in tako so nama pomagali zlesti na hlode. Sedeli ali bolje rečeno čepeli sva med hlodi, tako ni bilo nevarnosti, da bi omahnili. Vozili so zelo previdno. Vozili smo se po Zali, kjer je ovinkov še in še ter voda in strmina na eni in na drugi strani ceste. Srečno smo se pripeljali skozi Zalo in pred Zagodom so nama ustavili ter nama pomagali dol. Niso naju smeli peljati skozi naselje. Zahvalili sva se ter nadaljevali pot proti mestu. Ko sva tako hodili sem in tja, nama prideta nasproti dva mlada miličnika. Ustavila sta naju in naju vprašala, kaj neseva. Povedali sva po pravici: “Ali ne vesta, da se ne sme?” Ne, nisva vedeli in maslo sva kupili tu v Idriji. Onadva sta pa le trdila, da je prepovedano. Miličnika sta bila mlada, medve tudi in moja prijateljica je bila zelo čedna. Opazila sem, da jo gledata malo več kot je bilo treba. Pustila sta nama maslo in nama še enkrat rekla, daje prepovedano. Gotovo je bilo to, da sta nama pustila maslo, prijateljičina zasluga in sem je bila deležna tudi jaz. Ko sva se počutili varni, sva prodali to, kar je bilo prepovedano, in kupili ono drugo, kije bilo tudi prepovedano. Enkrat sem šla sama v Idrijo. Preden se je prišlo v mesto, je bila ob cesti velika skala in do vrha te skale je vodilo nekaj stopničk. Tam so Idrijčani skakali v vodo. Alije še danes tako? Tja čez je vodil viseči most. Idrijčani so mu rekli »cigumust«. Na tej strani skale in ceste je bila opalta. Šla sem noter, prodajalko sem vprašala po cigaretah in ceni. Ni bila zadovoljna prodati toliko naenkrat. Rekla sem ji, da bom plačala z italijanskimi lirami. Takrat so bile lire zelo iskane. Žena je videla dvojni zaslužek, če menja lire za dinarje. Bila je v zadregi, kaj naj naredi. Po dolgem času je pristala. Sklenili sva kupčijo. Preden sem šla, je rekla, naj malo počakam. Šla je ven in kmalu prinesla nazaj steklenico žegnane vode. Začne me škropiti, jaz pa se križati. Bila sem že dodobra mokra. Ko sem odšla, mi je rekla: “Bog s tabo!” Šla sem čez cesto k skali in po stopničkah navzgor, po cigumostu na drugo stran in po lepi sprehajalni poti, ki so ji rekli Rake, proti mestu k dobri znanki na obisk ter po isti poti nazaj proti domu. In Bog je bil z mano! Švercali pa smo tudi med vojno in to v Gorico. Fantje niso hodili z nami, ker je bilo zanje nevarno. Tako smo enkrat čakali v Šturjah pri Snici, ker je bilo rečeno, da bo šel gospodar Snicev Gorico s parizarjem. Bilo nas je okrog 8. bili so z Otlice, višenj in še od drugod. K nam prode en moški in nam reče, da naj gremo z njim. Bil je domačin in je znal nemško. Šli smo z njim in prišli do hubeljskega mostu. Nasproti nam prideta nemški oficir in en vojak. Rekla sta nam, da ne smemo v Gorico, ker so ponoči partizani napadli nemško postojanko in da naj gremo domov. Razšli smo se. Jaz sem šla nazaj v Snico. Tam je bil en voznik, doma nekje od Višenj. Vprašala sem ga, če grem lahko z njim. Privolil je in mogoče je bil tudi zadovoljen, da ni šel sam. Ko sva prišla do Slekoti in še malo naprej do borovega gozdička, so začeli streljati po nas. Možje voz ustavil in legla sva v grapo. Ko so nehali streljati, sva se odpravila naprej. Imela sva srečo, da se nama ni nič pripetilo. Pot v Gorico ni bila nič bolj varna kot pot v Trst. Lahko si bil ob vse. Zato so priskrbele tovarišice. Do Črnič je šlo dobro, brez kontrole. Od Vrtovina naprej se je začelo ustavljanje in kontrole in to se je nadaljevalo vse do onkraj Šempasa. To je bila carina. Uboge ženske, ki so prišle z Otlice, Višenj in drugih krajev, so bile ob tisto revno, kar so imele. V Gorico smo hodili na razne načine, včasih peš, dostikrat pa tudi z nemško kolono, saj so nas radi vzeli s seboj, počutili so se še bolj varne. Partizani niso napadli, če so bili zraven civilisti. Peljali smo se tudi z vlakom, v živinskih vagonih, sedeli smo na tleh. Spominjam se, da smo se enkrat peljali s starim avtobusom. Malo pred Šempetrom seje ustavil in ni hotel naprej. Vsi smo šli dol in ga z združenimi močmi porinili. V avtobusu ni bilo sedežev. Stali smo tesno drug ob drugem in se srečno pripeljali v Ajdovščino. Enkrat, ko smo spet šle v Gorico, je ena izmed nas nesla s seboj živega petelina. Tisti dan ga ni prodala. Morala je z njim v “hotel”. Tako smo rekli prenočišču, kjer smo ponavadi prespali. Petelin se je zgodaj zbudil in po njegovi navadi, posebno pa še zato, ker je prenočil v hotelu, je veselo zakikirikal. Enkrat sva se s prijateljico odločili, da greva v Palmanovo po tobak. Iz Gorice sva se odpeljali z avtobusom in v Palmanovi vprašale, kje bi ga dobili. Rekli sonam, da tega dobimo na deželi. Šli sva in hodili po cesti. Ni bilo prav blizu. Nad sabo sva zaslišali štorkljo. Tako so rekli malemu vojaškemu letalu. Začeli so streljati po naju; legli sva v grapo in tam ležali, dokler se ni letalo oddaljilo. Pri prvih hišah sva vprašali po tobaku. Napotili so naju do velike hiše, kjer so živele 3 družine. To so bili koloni. Pri njih sva dobili tobaka po želji. Pokazali so nam tudi, kje nam ga bodo zrezali. Bilo je kar daleč. Hodili sva po stezi med polji in tako prišli do mlina. Liste tobaka so zložili v nekakšno korito, ga poškropili, na vrh pa položili težak pokrov in stisnili. Tako se je tobak prešal. Počakati sva morali dve uri. Ker je bila ura kosila, so delavci odšli jest. Tudi medve sva bili lačni, saj nisva tisti dan še nič jedli. Ko so prišli nazaj, so nam rekli, naj greva v kuhinjo. Tam sta naju čakala krožnika knecilov in za vsako kozarev vina. Gospodinja naju je samo gledala, kako so knedeljni izginjali z najinih krožnikov. Dobri ljudje! Ko je bil tobak pripravljen, sva plačali, se zahvalili in odšli proti mestu. Treba je bilo poiskati prenočišče. Dobili sva ga pri neki družini ter čakali v kuhinji, da nama bodo pokazali ležišče. Kuhali so polento in v ponvi je nekaj cvrčalo. Ko je bila polenta kuhana, jo je gospodinja zvrnila na velik krožnik, razdelila jo je po krožnikih in tisto cvrčanje v ponvi je bila omaka s klobasicami. Dali so tudi nama. Pri jedi nismo pili vina. Na mizi je bil liter vode. Taka je bila njihova navada. Po večerji so naju peljali pokazat, kje bova spali. Šli smo v stalo, ki je bila zelo snažna in urejena. Živina je ležala in prežvekovala. Ženske so po tleh raztrosile slamo. Usedli smo se na slamo, ženske (bile so tri) so pletle nogavice. Pogovarjali smo se o vsem mogočem. Nato so prišli trije fantje. Ko sva povedali, od kod sva, so nama rekli, da so bili v Vipacco pri vojakih. Tako smo se pogovarjali pozno v noč. Jezik nama ni delal težav in družba je bila prijetna. Zjutraj sva se odpravili v mesto Palmanovo, nato z avtobusom do Gorice in nato naprej proti Vipavi. S švercem je bilo pa tako, kakor je rekel Ribnčan: »Ko ruabca se prada nej dnarca nje blaga.« 1947. leta je bilo naše švercanje končano. Meja je bila tesno zaprta in bilo je zelo strogo. Čez nekaj let sem spet šla v Trst, pa ne po Planinskem hribu, temveč z vlakom, legalno -in se nisem več vrnila. Julija Sarajlič, roj. Mikuš, 1911 v Budanjah, bivajoča na Švedskem PISALI SO NAM Pisala nam je hčerka Doroteje Vojkovič, roj. Petrič, in nam poslala mamino pesem o Vipavi, ki se začenja takole: O, Vipava, v mehkem domotožju mi srce oh mislih nate zadrhti... Gospa Doroteja živi sedaj v Zagrebu. Rodila seje 1910. leta očetu Alojzu Petriču in materi Alojziji Jež. Živeli so na Nanosu. Takole se spominja teh časov: Leta 1918 so me starši vpisali v prvi razred ljudske šole... Spominja se starega šolskega vodje, zelo dobre in sposobne učiteljice in častitega gospoda, ki je učil verouk. V lepem spominu ji je ostalo prvo sveto obhajilo in venček, kiji gaje napravila teta Karla Štacin. Fotografiral pa jo je gospod lekarnar in to je bil “divan” spomin še dolga leta. Ko je dobila šolsko spričevalo, ga ni znala prebrati, ker ni bilo pisano v “mom” jeziku. Prebrala ji gaje mama in rekla: “Dorica, pa ti si odlična. Same ene imaš.” Starši so nekaj časa živeli v Kopru, po prvi svetovni vojni pa so emigrirali v Ljubljano. Gospe Doroteji želimo še dosti zdravih in vedrih let! UO ZA RAZVEDRILO VOLITVE 2004 - KANDIDATI ZA POSLANCE V križanko so vključeni vsi kandidati strank, ki kandidirajo v 11. volilnem okraju druge volilne enote, katerih imena so bila do 15. septembra dosegljiva na uradnih spletnih straneh strank. JUŽNO- AMERIŠKA TOVORNA ŽIVAI, GENERAL SEKRETAR OZN. KOFI REKA SKOZI IDRIJO POSUŠEN IZCEDEK NA RANI IME IN PRIIMEK KANDIDAT. DeSUS KITAJSKA UTEŽNA MERA ŠKODLJIV NARAVNI POJAV IME VEČ SI.OVENS GRADOV ZAČETNICI KANDID SLOVENIJA JENASA ZNESEK. kis; PLAČA ZA TEČAJ SESTAVIL VLADIMIR ANŽEI. AMATER. NESTRO KOVNJAK L A C KANDIDAT ČETVORKE, ■liKSANDEK ELZA BUDAU E U VELIK NERED, ZMEDA T ZAČETNICI KANDIDATA IME IN PRIIMEK KANDIDATA A rt D K E A ':1b (\ L DEL TENIŠKE IGRE SPOD. DEL POSODE VELIKA TROPSKA PTICA M K A E S M K A) 4. !N 24. ČRKA NAŠE ABECEDE C JANEŽ (LATINSKO) 5 KRATICA ZA DOKTORSKI NAZIV J) K MALI OGLAS. INSERAT RIMSKI 1IIŠN1 BOG 0 KNJIGA ZEMLJE- VIDOV POLOŽAJ PRI ŠAHU JOŽE TOPORIŠIČ INPR1MEK KANDIDATKE SDS A GORANA KOROŠKEM M l T IME AMERIŠKEGA IGRALCA IN REŽISERJA GIBSONA A K £ L IME KANDIDATKE LDS PUIKIAR HIXJ AT IN VPLIVEN ČLOVEK 0 h o A ZELENICA V MESTU G L 0 CERKVENI PRE13KOVALN SODNIK A T IME IGRALKE GARDNBR A V MNOŽINA (SLOVNIČNO) f l V K L GRŠKI JUNAK PRED TROJO A i L Al TOMAŽ ANŽIN PRIPONK A A L L 1 J Ji OSEBNI A KRATICA ZA VSE V REDU 0 A A S IME IN PRIIMEK KANDIDATA SLS b \K A t \j 0 A C ČLOVEK Z VELIKIMI OČMI EVROPSKA CIOJVODARSKA SKUPNOST Z k s NAMESTNIK. POMOŽNI DUHOVNIK KANDID. STRAN ixološkiii pihanj. nataSa A i A A OBLIKA IMENA TINE AVTOMOBIL 8X OZNAKA SLOVENIJE i L SKLADATE!. CERKVENE . A.TIF.. AI.OJ7 USMERJENA DALJICA V AMER. APEN. A VESOLJSKI RAZI9CAVE i fr KOPNO SREDI MORJA 7f UTEMELJITELJ MARKSIZMA KARL (NAŠAPISJVA) KRAJ V JZ SLOVENIJI V POOORAJJKHM PODOLJU A OLAVNO MESTO BELORUSIJE FIATOVEGA AVTOMOBILA ROŽNI VENEC ZIMSKO PREVOZNO SREDSTVO ALIFATSKI RADIKAL PETIMI OPLJKOVIMI ATOMI A ZACiriNICIi IME N A IN OUI.II PRIIM KNADID ,"1M' KA! !'•!' ki ANTIČNO RAČUNALO KANDIDAT AKTIVNE SLOVENIJE, AI.ES L I- .. ! ■ I1.AVALCA HIORPA PLITKA KOTANJA Z VODO. MLAKA KANDIDAT ZLSD. BORUT PREMICA. KI SEKA KRIVULJO ALI PLOSKEV KLIN. KI VEŽE SORO Z VOZOM, SORNIK UMETNO RAZMNOŽEN POTOMKO KM MATIČNE CEL KI; KEMIJSKI ZNAK ZA ALUMINIJ Rešitev križanke iz 69. številke VG Vodoravno: potop, pin, Om, KS, prepelica, bikini, GK. Tilen, enolog, planinsko društvo, rešeto, rota, kum, balinarski, aroma, klub, kurz, kad, LB, obla, ala, okra, red, Andrija, Ursus, RN, oscar, krš, AN, boja, Kana, Set, nogometni, IK, Izvir, et, AEK, kolesarski klub, ab, ME, apertura, gluhost, os, Abano, INRI, Trst, IR, lar, Pija, Arni, kritina, skat, var, Kajetan. Navpično: PP, PR, ako, ksi, gips, orgle, rak, rezkalnik, tekaško društvo Burja, OP, Neum, ar, IL, hiat, petit mal, San Remo, Lino, bruno, sestav, Pils, BK, es, Gea, trma, icek, alod, botra, sir, nano, lub, rom, spot, driblanje, kes, KK, Oberon, AN, Atair, IRA, minuta, DO, nektarij, košarkarski klub, TE, kilt, sulica, uralit, snov, krajani, banana, Igo, IZ, arak, Oran. Dora Ambrožič Slap 2.000 SIT Vida Bajec Gradišče 2.000 SIT Majda Clemenz Ljubljana 1.000 SIT Klelja Dolenc Kanal 1.500 SIT Ana in Štefan Furlan Francija 5.000 SIT Marija Gul Lože 3.000 SIT Stanka Jamšek Gradnikove br. 13 1.500 SIT Valentina Kogoj Budanje 2.000 SIT Jožefa Krhne Glavni trg 5 5.000 SIT Štefka Mahnič Brestovica 5.000 SIT Sonja Marc Ob Beli 3 2.000 SIT Ivanka Meze C. 18. aprila 7 1.000 SIT Ivanka Mohorčič Vojana Reharja 11 1.000 SIT Jože Plesničar Gregorčičeva 3 5.000 SIT Alda Posavec Ljubljana 2.000 SIT Ivan Rehar Francija 20 EUR = 4.800 SIT Jurij Rodman Koper 5.000 SIT Stegič Beblerjeva 11 6.000 SIT Mara in Jožko Virant Vojkova 3 5.000 SIT Skupaj 59.800 SIT Vsem se najiepše zahvaljujemo! Svoje prispevke lahko nakažete tudi na TRR KS Vipava 01336-6450860755 s pripisom ZA VIPAVSKI GLAS. VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA OKTOBER 2004 730 izvodov Uredniški odbor: Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vladimir Anžel, Boris Ličen in Breda Butinar - lektorica Sodelovali so še: Ana Kobal, Mojca Lavrenčič, Klara Koradin, Dorica Makuc, Ciril Pelicon, Branko Lušina, Franc Kralj, Lilijana Vidrih Lavrenčič, Martin Jelačin, Marija Černigoj, Tina Rijavec, Bogdan Vidmar, Romina Vidmar, Špela Štokelj, Ana Tratnik, Tanja Bolko, Alenka Nusdorfer Bizjak, Ema Kobal, Tea Turk, Mija Horvat, Veronika Česnik, Manca Bratož, Petra Česen, Danica Benčina, Matejka Moderc, Maja Rehar, Jana Puc, Brane Jazbar, Nada Kostanjevic, Karmen Smet Rondič VSEBINA Vabilo stran 1 Drago Bajc stran 2 Med starejšimi Vipavci še živi spomini na Draga Bajca stran 8 Spomini Cirila Pelicona na soborca Milana Bajca - Strica stran 12 Ob izidu pesniške zbirke Draga Baja stran 19 Iz naše preteklosti Zvonovi na Slapu pri Vipavi skozi čas stran 20 Predstavljamo vam Življenjska pot Franca Vidriha iz Podrage stran 25 Redna služba in skoraj normalno življenje stran 30 Iz naše KS Iz dela KS stran 34 Vipavska trgatev stran 34 Kako smo volili v Državni zbor RS 2004 stran 35 Iz naše občine Prednostna lista za najem neprofitnih stanovanj stran 36 Pošta in market sta odprla vrata stran 36 Iz ustanov in društev IzŠGV Škofijska gimnazija Vipava se predstavi stran 37 Delovni tabor v Bosni stran 38 Spoznavni dan stran 41 Krst fazanarije stran 41 Gorsko kolesarjenje stran 42 Športni dan stran 42 Iz OŠ Ko zlati cekini so listi rumeni stran 43 Šola nas je pričakovala stran 44 Prvi šolski dan stran 44 Prvi športni dan stran 45 Iz CUIO Sindikalni pohod za dušo in telo stran 45 Mi smo v Evropi stran 46 Potepanje po Rimu stran 46 Iz društev Pestro poletje stran 48 Dve novički iz ženske balinarske ekipe DU »Vipavke« stran 48 Razmetano podstrešje stran 49 Gasilska ženska članska desetina iz Vipave stran 50 Peru stran 54 Za dom in družino Oče naš stran 56 Kelti - pozabljeni pionirji vinske kulture v Evropi stran 56 Medgeneracijski tabor Fiesa 2004 stran 57 Rožica, rožici, rožice stran 58 Iskrice stran 59 Kako smo živeli Kako smo švercali stran 59 Pisali so nam stran 62 Za razvedrilo stran 63 RJdouščina sP 0 UIPflUSKI 2004 352.9(497.4 Uipava) Vipavske strehe Foto: Oton Nag los t LHVKlUtVH KNJIŽNI UH