ALI SO PROBLEMI Z BALANTIČEM PREVLADANI?
France Pibernik: Temni zaliv Franceta Balantiča: portretna skica, Ljubljana, Cankarjeva založba 1989, 249 str.
Potem koje pesnik France Balantič (1921-1943) v vojni padel na domobranski strani, je postalo njegovo povsem nepolitično pesništvo zaznamovano izrazito politično. O tem priča že medvojna izdaja njegovih pesmi (V ognju groze plapolam, ur. Tine Debeljak, Lj. 1944), a tudi usoda njegovih pesmi po vojni. Na eni strani (zlasti v Argentini) so ga tiskali in slavili, na drugi (v Sloveniji) pa sta vladala dolgotrajen molk in blokada. Še 20 let po vojni seje zgodilo (1966), daje bila sprva dovoljena in celo že natisnjena knjiga Balantičevih pesmi vendarle pred izidom umaknjena in je končala med odpadnim papirjem. Preteči je moralo domala ponovnih 20 let, da je 1984 izšla v Ljubljani Balantičeva knjiga pesmi Muževna steblika (s pesnikovim lastnim naslovom za nameravano zbirko). Postopna demokratizacija v Sloveniji, kar je soznačnica za lomljenje ideološke ledene dobe, je slednjič omogočila tudi izid Pibemikove knjige o tem pomembnem pesniškem ustvarjalcu. Kar takoj je treba povedati, da je podnaslov dela (portretna skica) očitno preskromen, saj gre za obsežno, natančno dokumentirano študijo, ki bi ji mogli reči kar monografija.
Pibernik je ob sestavljanju čimbolj vsestranske Balantičeve podobe prešel dolgo pot zbiranja raznovrstnih podatkov (od izjav sorodnikov, prijateljev, sodobnikov do različnega tiskanega gradiva iz notranje in zunanje Slovenije). Študija ima tri dele, ki izpričujejo pravo dramsko gradnjo. Prvi del obravnava Balantičeva mlada leta v Kamniku in njegovo srednješolsko obdobje v Ljubljani do 2. svetovne vojne.
Drugi del se začenja z dokončnim Balantičevim odhodom od doma v negotovost, ko se je ob nemški zasedbi Kamnika odločil za umik v od Italijanov okupirano Ljubljano, a z mislijo na nadaljevanje študija. Res se je tu vpisal na slavistiko in se kot študent že 1941 vključil v OF. Tedaj je Balantič že pripravljal izdajo svoje pesniške zbirke (začetek 1942).
Tretji del prikazuje, kako je vojna dokončno usmerila in odločila pesnikovo usodo. Najprej je bil Balantič obenem s številnimi drugimi Ljubljančani v sredini 1942 odpeljan v taborišče Gonars. Tu je preživel več mesecev, novembra pa so ga izpustili in vrnil seje v Ljubljano. Začel seje odločilni zaplet. Balantičev prijatelj Kremžar je bil tedaj že poveljnik vaških straž v Grahovem. Gotovo je bojeviti Kremžar bistveno vplival na nebojevitega Balantiča, da se mu je le-ta marca 1943 pridružil. Pibernik takole razmišlja o Balantičevi odločitvi: »Ko skušamo prepoznati razloge za Balantičevo odločitev, se vse bolj jasno kaže, daje bila v ozadju vsega materialna odvisnost od Kremžarjevih, daje to hkrati pomenilo biti povezan z ekstremnimi političnimi ljudmi katoliške strani in da so te zveze vsaj posredno delovale nanj. Prav tako je večina njegovih meščanskih znancev bila orientirana desno.« Grahovo je bilo zelo izpostavljena postojanka vaških straž in po italijanski kapitulaciji septembra 1943 seje Kremžar s svojimi (tudi Balantič) umaknil in se rešil v Ljubljano. Potem koje bil Balantič nekaj časa v Ljubljani, je novembra spet odšel - tokrat z usodnimi posledicami - s Kremžarjem v Grahovo. Pri partizanskem napadu na Grahovo v istem mesecu je Balantič po eni verziji (S. Tomažič) umrl v goreči postojanki, po drugi verziji pa je bil ujet in takoj ustreljen, a zatem vržen v gorečo hišo. Kakorkoli že, Balantičeve pesmi, ki jih T. Debeljak sprva ni sprejel ravno navdušeno, saj jih za Balantičevega življenja ni pripravil za tisk, so po pesnikovi smrti brž izšle (1944, posebej še Sonetni venec). Pibernik se seveda ne ukvarja zgolj s pesnikovo biografijo, v študiji nadrobno spremlja tudi njegov pesniški razvoj. Oporeka tistim, ki menijo, »da je Balantič zgolj izzvenevanje religioznega ekspresionizma«. Kot je znano, je Balantič načrtoval celo Sonetni venec sonetnih vencev (to zamisel je pozneje izpeljal Balantičev pesniški sovrstnik Mitja Šarabon). Pibernik objavlja načrt te pesnitve.
150
Zelo zanimiv in informativno bogat je dodatek, ki vsebuje zgoščeno kronologijo 1945-1987. Pohvalno velja omeniti še izbrano slikovno gradivo. Ker je v knjigi nekajkrat omenjena Ciglarjeva ulica, naj opozorim, da gre za Ciglerjevo ulico (po Janezu Ciglerju).
Pibemikovo knjigo je mogoče pohvaliti najmanj z dveh strani: kot dragocen literamozgodovinski in kulturnozgodovinski prispevek in kot zelo berljivo in kar napeto biografijo pesnika, katerega recepcija po dosedanjih ovirah končno le prehaja v normalne okvire.
Andrijan Lah Ljubljana
151