Moje potovanje po Švici. (Dalje.) Izmed palač moram omeniti univerzo, zidano v florentinskem slogu. Ustanovil jo je častni meščan Gabriel de Rumine, ki je zapustil mestu poldrug miljon frankov. Prav na vrhu se dviguje katedrala in grad iz 15. stoletja, v katerem so stanovali nekdaj škofje in sodniki. Zunaj ob steni je spomenik majorja Davela, ki je hotel osvoboditi deželo izpod jarma Bernčanov; za ta poizkus pa je bil 1. 1723 obglavljen. Katedralo v gotskem slogu so začeli zidati 1. 1000., dokončali pa 1. 1275. ter jo posvetili Devici Mariji v prisotnosti papeža Gregorja X. in grofa Rudolfa Habsburškega. Pri tej priliki sta se dobro seznanila, in papež je vabil Rudolfa v Rim, da bi ga ondi kronal za cesarja. Toda preden se je to zgodilo, je umrl Gregor X. Pred sodnijsko palačo je lep spomenik Viljema Tella. Mesto ima vseučilišče, realno gimnazijo, učiteljišče, višje dekliške šole, trgovsko akademijo, gospodinjsko in obrtno šolo, šole za slepce in gluhoneme in poleg mnogih ljudskih šol še šolo za hotelirje, ki je edina v Švici. Zunaj mesta se razprostira prekraseri gozd, ki je bil v starih časih posvečen bogovom. Drugi dan smo napravili mal iz!et po jezeru v Montreux. Parnik je plul mimo malega otoka Salagnon, na katerem stoji samo ena hiša, obdana z drevjem. Kako lepo je videti iz daljave čisto belo hišo v laškem slogu sredi sinjih valov! Na obrežju se nam prikazujejo iz zelenja lepe hiše mesta Clarens. Prijazen, tihi kraj je obiskalo že mnogo zgodovinskih oseb in iskalo tukai počitka svojemu viharnemu življenju. Med drugimi tudi bivši predsednik transvalske republike Pavel Kriiger. Montreux, to je zemski raj, prava Nizza v Švici. Tu je vedna pomlad — zime ne poznajo. Mesto sicer ni nič drugega, kot kup hotelov, toda v tako lepem slogu, da se prekrasno ujema z lepoto prirode. Ni čuda, da je tudi naša cesarica semkaj prav rada zahajala. Na desni spodaj višnjevo jezero, po bregovih same gorice, ki dajejo izborno kapljico, in daleč pred nami sneženi vrhovi. Okolo nas vse v zelenju in cveticah; celo ob cesti se ovijajo rože. Po tričetrturnem hodu, vedno ob bregu, smo prišli do grada »Chillon<i. čigar močno obzidje nas je mikalo, ogledati si ga natančneje. Ko smo plačali 50 stotink, smo dobili vstopnico, na kateri ie bil načrt grada in obenem tudi kažipot. Grad je iz 9. stoletja in bil last raznih grofov, Peter Savojski 'ga ie dal popraviti. in v iistem slogu se nam kaže še danes. L. 1803. je služil za jetnišnico, pozneie za arzenal, sedaj je last dežele, in posebno društvo skrbi za ohranitev starega spomenika. Stopimo najprej v stražnico, kjer še stoji staro ognjišče! Dalje pridemo v dvorano za grajsko moštvo, nato v celieo in mimo vislic v velik obokan, z močnimi stebri podprt prostor — v ječo. Groza nas obide na tem prostoru. Zidovje masivno, desna stena — žive skale! Tukai je moral marsikateri govornik prebiti kazen zaradi svobodnega govora. Ob stebrih so verige. s katerimi so priklenjali jetnike. Savojski vojvoda je dal k taki skali prikleniti prijorja Bonivarda, ki pa so ga Bernčani 1. 1536. po šestih letih oprostili spon. Nad ječami je velika kuhinja, sodna dvorana in mučilnica. V prvem nadstropju so dvorane vitezov z velikimi okni, od koder je prekrasen razgled po lezeru in njega okolici. Na nasprotni strani ie močno obzidje in stolpiči v obrambo gradu; pred gradom je 20 m širok jarek, čez katerega drži tnost k vhodu. V pritličju stolpa so majhna vrata, skozi katera so spuščali jetnike v strašno globočino. Ker je jelo solnce zahaiati, smo se napotili proti postaji, od koder nas je prinesel parobrod zopet v Lausanne. Večkrat smo se še ozrli na prekrasno okolico: lepo sinje jezero, ob robu temni grad in v ozadju sivi vrhovi gore Dent du midi. (3185 m). Pri večerji smo se prav dobro zabavali. Gospodar }e prisedel k nam in pripovedoval o lepih švicarskih krajih. Seveda, znal pa ni niti ene nemške besede, mi pa slabo francoski. Vkljub tgjim smo se še precej dobro razumeli in robili tudi roke h govoru. Zjutraj 8. oktobra smo že zopet v vlaku, ki se spenja vedno višje in višje nad jezerom. Se zadnji pozdrav rajskemu svetu, in obrnili smo se v hribe. Peljali smo se mimo Romont, srednjeveškega mesta z gradom, ki je bil nekdaj last burgundskih kraljev. Od tukai drži železnica y Bulle, sedež sirarstva. Podeveti uri smo izstopili v Fribourgu, ki smo si ga hoteli ogledati zaradi znanih visečih mostov. Fribourg se deli v zgornje in spodnje mesto na bregovih reke Saane. Čez spodnje mesto in Saano je velik most na žicah (grand pont suspendu) 264 m dolg i« 51 m visoko nad reko. Visi na šestih vfveh, ki so spletene iz 1056. žic. Po mosttt vozijo tudi s težkimi vozovi, da kar škri-* plje in poka. Počakali smo, da je voz zop6t dospel na cesto in tedaj smo jo šete udarili čez. S strahom smo gledali v doliuo. v mislih. da se lahko vse skupai P<^ dere. Srečno zopet na cesti korakanK* dalje in prišli na drug tak most, ki je 75 h* nad reko in 180 m dolg (Gotteron-most). Ogledali smo si še večje zanimivost« mesta kakor cerkev, rotovž. katoliško univerzo in ostanke starega mestneg* obzidja. Po obedu smo bili zopet v vlaku. Vso pot smo občudovali na levi gorovje Jura* na desni Bernske planine. Po enourni voznji smo dospeli v glavno mesto Svice. (Dalje.)